Razdalje do sveta

Razdalje do sveta. Prispevek k razumevanju narodno-politične identitete: tranzicijska sedanjost in zgodovinski čas Fotogafija na naslovnici: Frouville, Zimski dež. Foto Nicolas Clavier Copyright © PROPHETES globalizacija d.o.o., 2011 Informacije o knjigi: zalozba.ignis@siol.net

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323(497.4) TURK, Boštjan Marko Razdalje do sveta / Boštjan Marko Turk. - 1. izd. - Ljubljana : Ignis : Koščak, 2011 ISBN 978-961-6499-44-6 251148544

Boštjan Marko Turk

Razdalje do sveta
Prispevek k razumevanju narodno-politične identitete: tranzicijska sedanjost in zgodovinski čas

Boštjan Marko Turk

Razdalje do sveta
Prispevek k razumevanju narodno-politične identitete: tranzicijska sedanjost in zgodovinski čas

Vsebina

U vod 1 Prv i z ari s: Pretrgana tišina
Učinki Jelinčičevega »štosa« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Protofaza slovenske politike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Medved in hruška . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Cefizeljdiplomacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zlate porte in medalje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 33 39 42 44

2 D ru gi z a ri s: Stisnjeni človek ali zibeli nacionalne geneze
Kapsula zoper tesnobo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Naróda razdvojeni učenjak . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Izgnanec v barbarski jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Statisti ob poslednji uri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Izziv krivde . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . »Cosmos« ali vesolje za slovensko Koroško . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Deseti oktober alias šentjernejska noč slovenstva na Koroškem . . . . . . . . . . . Haider danes, jutri, vedno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Avstro-ogrsko dete prerašča mater . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Strta perut bruseljskih evrokratov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Votli zmajevi zobje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dvoslojni vidik mednarodne relevance Republike Slovenije . . . . . . . . . . . . . Navček v zalivu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 51 54 57 60 67 71 76 77 82 86 90 93

3 T re t ji z ari s: Visoko na ostri čeri – »glose o demokrščanskem bloku«
Čudežne orglice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Komunisti si niso premislili . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . »Kdor vidi mene, vidi Kučana« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Stara mama in štiri vojske . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nedelja in njeni nauki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Antinomije krščansko-ljudskega bloka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95 98 102 108 111 112

7

Razd alj e d o sve ta

Vezi skrite usode . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 Med osličem in cekini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118

4 Č e t rti z ari s: Ritem koščene fanfare ali do kod se lahko še spozabljamo nad spodobnostjo
Direkt, požgana trava tranzicijskih ostalin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slovensko zgodovinopisje in čebinski spomeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Srednji vek socialistične stagnacije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slepa nit . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Gulag prihodnjega upanja? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Teorem pajčevine in ljubljanska alma mater . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dejana Karbe pot od lonca do sklede (ali o zadnji resnici Patrie) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ceremonial diskvalifikacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dolga roka Mitje Gorjupa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Vrnitev odpisanih (umetnin)? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123 126 131 134 137 141 145 149 153 157

5 Pe t i z a ri s: Nauk o nemogočem ali kako se lahko čudimo tudi dobroti
Princ v mali šoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Malček Mag . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Smrt in stena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Litterae crucis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Med rdečo in rjavo kroglo (Stepinac in Rožman v sovražnem žaru esesovskega dokumenta) . . . . . . . Kristus in razumni dvom: družbeni izziv postmoderne. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Lov vetra Dobrice Ćosića . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 164 167 169 172 174 179

6 Še st i z ari s: Javno spraševanje – »al Bog slavca ni posvaril, le posvaril je pušavca«
Ne govorimo o nekdanji Jugoslaviji, temveč o Sloveniji, o njej pa se govori premalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zaznamovani na mrtvi straži . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Če bi NSi imela primerne ideje in pametne ljudi, bi ji tudi SDS nič ne mogla . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slovenska pot k državi državljanov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Slovenska država pred povolilnim časom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183 188 191 197 201

8

V s ebi n a

7 Se d m i z ari s: Teoretične podlage praktične zdajšnjosti ali o medijih, kakršni niso (ko bi morali biti)
Znak in ideologija: postmoderna podlaga razumevanja slovenskih medijev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Kartezij in Cankar: »Svobodni za spoznanje« v domačem tisku za dnevno rabo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223

8 O sm i z a ri s: »Pa so možje, kot da goram se iz bokov izvili so«
Zamolčani Tomo Česen . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 249 Everest – osemdeset let pozneje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 256

9 D eve ti z a ri s: Zgodbe o rečeh iz resnice: Reporter
Očak nad provinco . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Retorika krvi pod kožo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Gulag in človek, ki ve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Škric in srajčnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Megla izvirnega greha . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Primož Trubar in škrjanci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ogledalo sestre Emmanuelle . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Siva pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Devetindevetdeset razlogov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zajec in kolajne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skušnjave svetih Antonov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Posvetilo družbi integrirane laži . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kost v očesu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bikini kulturna revolucija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nabiralnik šentflorjanskih monopolov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . V mrtvem klancu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Smeh avgusta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skušnjava po Demosu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Oblast v kihotovem šlemu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Evropa in korenina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Stavite na Erjavca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Terčeljev nokturno . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razumite Agato Schwarzkobler! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pravičnik in solni steber . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sončni zgled . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 261 263 265 267 270 272 274 277 278 281 283 285 287 290 292 294 296 298 301 303 305 307 309 311 313

9

Razd alj e d o sve ta

10 d e se ti z a ri s: »Kdor hoče vas dočakat temne zore«, avtorjevi zapisi za Večer (2006–2008)
Elizejske poljane Jožeta Pučnika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Premalo, a dobro . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Plečnik za pet krajcarjev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Da Vincijev udba.net . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Država malih začetnic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Platno in planet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Neonski bungalov v neolitskem naselju. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Filozof brez soda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Lepa Vida spet po slovensko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sedemnajst bralcev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Haag, a hasek? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Urad nad pametjo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Človek s perforirane kartice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 317 319 320 322 323 325 326 328 329 330 331 333 334

11 E naj sti z a ri s: »Saj Brutus samo sebe je premagal«
Nezaslišanih tisoč! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 338 Zatajevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 341

Ré su m é
Cette distance qui nous sépare du monde . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 345 Beseda o avtorju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 353 Izbor najpomembnejše literature . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 355

10

Avtor se zahvaljujem Antonu Koščaku za dragocene napotke pri dorekanju in oblikovanju končne podobe knjige.

Uvod

Pričujoči izbor predstavlja zarez v snov, ki govori o notranjem in zunanjem preživljanju slovenskega človeka, vsekdar in danes. Posebej jemlje v misel tiste, ki so se odlikovali s tajnovidnostjo in visokoumnostjo ter trdnim kljubovanjem v težkih in mračnih časih. Gre za članke, razprave in razmišljanja, ki so večinoma že bili objavljeni ali se jim to v tej ediciji dogaja prvič. Vsi so bili pomembno spremenjeni: žanrsko so se premaknili iz publicističnega polja v smer strokovnega pisanja: ni ga tako rekoč bilo stavka, ki bi ne bil »razvezan«. Za potrebe pričujoče objave so bile dodane pojasnjevalne opombe,1 bibliografija in drugo. Prav tako so bili pobrušeni naslovi. Namembnost celote presega prvotno intenco, v kateri so bila besedila zapisana. Upamo namreč, da sedaj vsa skupaj osvetljujejo fenomen, ki ga nekateri predstavljajo kot »elitno zgodbo o uspehu«, drugi se o njem izrekajo z veliko mero skrušenosti in nelagodja. Beseda je o slovenski družbi v celotnem razponu znamenj zgodovinske volje, ki Slovence zapisujejo kot narod, čigar težišče ostajajo kultura, njena zgodovina ter drugi elementi, ki se sučejo okrog teh pojmov. Transformacija spremljevalnih pojavov s področja kulture, umetnosti pa tudi mišljenja kot takega v politiko se je zgodila v stisnjenem času enega oz. dveh let. Od leta 1987 do leta 1989 namreč beležimo prenik in organiziranje civilnodružbene platforme v strukturo slovenskih političnih strank. Skoraj dobesedna brezčasnost prehoda na eni strani, hkrati pa pretvorba vesoljne vedoželjnosti ki znanost, umetnost in kulturo kot take vzpostavlja, v merkantilistično logiko omejene politične sfere, sta navidezno povzročili, da se demokratičnemu bloku vseh dvajset let z eno samo izjemo (2004–2008) ni posrečilo organizirati na način, da bi bil uspešen. Oblast si je v Sloveniji na njegov rovaš večinoma zagotavljala tranzicijska levica, ki je pri tem računala na dva dejavnika. Prvi je manipuliranje z volilnim telesom na desni, ki se je pokazalo leta 1992 s sindromom »Jelinčič«. V usodnejših nastavkih je obstajalo v samem začetku formiranja demokrščansko-ljudskega bloka, kajti največji skupni imenovalec med politiki
1 Knjiga v širšem smislu obravnava obdobje od Brižinskih spomenikov sem, v ožjem pa tranzicijski čas. Marsikateri podatek se je že izbrisal iz spomina, zato ga na mesti rečenem vnovič predstavljamo v kontekstualnem sosledju.

13

Razd alj e d o sve ta

prve in druge generacije v tem prostoru je bila prav trapoglava identifikacija posameznikov znotraj arhivov tajnih služb nekdanje države. Razmerje med tistimi, ki so bili poslikani v emblemih prejšnjega sistema, kot bi formalne, neformalne in bogvekakšne oblike sodelovanja z oblastjo lahko poimenovali, in onimi, ki se niso spustili v temno galerijo, je približno ena proti sedem v korist prvih. Slovenska »zdajšnjost« v tranziciji ima malo neodvisnega razuma. Nov čas, ki se je napovedoval konec osemdesetih let, je postal doba izgubljene iluzije, česar se zaradi odsotnosti državotvorne izkušnje nismo najbolj zavedli. Razkorak med kulturniškim mišljenjem, ki je pomenilo tudi civilizacijsko preverjanje koordinat slovenstva v vsaki od faz, ki so si po letu 1991 sledile, in škodoželjno ironijo, ki se je bliskala iz ust in dejanj politikov Drnovškove stranke, bi ne mogel biti večji. Na določeni stopnji je začel ukinjati parlamentarno politiko in njen smisel, v kolikor se le-ta ni nanašala na tisto stranko, ki je, izhajajoč iz Demosa, nosila naprej največ prvotne gorečnosti. V tem okrožju se giblje tudi mnogostrano gradivo, pritegnjeno v pričujoči razbor. Gre za beležko daljše dobe, ki se evolucijsko očitno ni še niti začela niti končala, kot govori pred desetletjem in pol objavljena razprava Protofaza slovenske politike. Pri členitvi zakonitosti, ki so politično dogajanje določale tedaj, lahko – ne brez sleherne grenkobe – sledimo dejanjem iz sedanjosti, ki najdejo svoj odziv v spominu. Ni se pravzaprav dosti spremenilo. Na presušene ustnice, ki pričakujejo od začetka devetdesetih, se zlorabe, prevare in laži nalagajo kot oglje ali apnena malta: žeja je vse hujša, a izhod vse bolj daleč. Z distanco desetletja in pol se vse ropotije, ki jih dnevno doživljamo v domovini, ne kažejo kot evolucijsko odprto naključje pri sestavi genetske strukture (protofaza), temveč kot voden defekt, ki je hote polnil ono težko samoto, v katero se je pogrezal ništrc slovenske poti skozi socialistično tranzicijo. Sami smo na liniji preboja iz aksiomatičnega totalitarizma v smer zahodne demokracije napravili malo. V vsem času smo bili podvrženi ohranjanju monopolov, kakršne je oblikovala partijska država. Načenjali smo jih, kakor da bi ponavljali velike točke naše zgodovine: prek posameznikov, prek njihove izrecne volje, poguma, z ogromno padci, izdajami in dosti drugega smo v dveh tranzicijskih desetletjih ponovili zgodbo naše diahrone identite-

14

Uvo d

te: veliko poklicanih in malo izvoljenih.2 Drugače očitno ne znamo. Primož Trubar,3 France Prešeren, Ivan Cankar, vsi so se v svojem preblisku nahajali pred temotno praznino: tej se je reklo sedanjost in položaj slovenske ideje v njej. Bežali so, čeprav so se zavedali, da sami sebi ne morejo uiti, in prav je bilo tako. Ta občutek je bil v devetdesetih v nekaterih živ bolj, kot se je zdel mrzel dih praznine, ki jih je obdajal. V sivi svetlobi oddaljenega jutra se zato kakšne osebe in nekatera dejanja nostalgično kažejo kot izgubljeni vir življenja, druge in druga pa sramotno žarijo kot obločnica šentflorjanskega monopola. Banalnost eksistence večinskega homo slovenicusa v tem času bo gotovo eden najbolj plodnih izzivov analitikov, ko se bomo s celotno težo narodnega telesa presukali onkraj žalostne periode. Težišča upora so bila na liniji zgodovinskega izročila strank slovenske pomladi, na Novi reviji, v delih civilne družbe, predvsem pa na izjemnih posameznikih. Ti so ravnali zoper zgodovinsko inercijo, ki se za slovenski primer vzpostavlja kot eksponentna funkcija v razlikovanju med molčečo večino in v govor posvečeno manjšino. Čim več je prve, tem manj je druge, in obratno. Vendar ta doba tudi ni brez kančka sreče. Prvič v slovenski zgodovini se je namreč začelo dogajati, da so drugi nekaj storili za nas, ne da bi pri tem imeli neposredno korist. Na liniji preboja v novo smer je veliko napravila Evropska unija. Ta je bila kot francoska revolucija utemeljena na geslih svobode, enakosti in bratstva. Ona je omogočila, da smo stopili iz kluba žametne bal2 V kurzivu zapisujemo poleg tujih besed tudi domače, ki imajo tolikanj poseben pomen, da ga stava med narekovaje težko izrazi. V ležeči tisk so postavljeni tudi (navajani) naslovi člankov, literarnih in drugih del ter časopisov in revij. Poglavja sama in deli obširnejših enot (zbornikov, pesniških zbirk, npr.) pa se nahajajo med narekovaji. V tujejezičnem povzetku je njihova lega skladna s francoskim pravopisom. 3 Primož Trubar se je s potezami magelanskega značaja gnal na vseh področjih, da bi Slovencem in njihovim sosedom odprl pot v civilizacijo. Širokopotezni nazori, kipeče prepričanje, pravičnost, ki vse drugo odtehta, in genialna mera politične intuicije so mu omogočali razbirati nevšečna znamenja in pretentati še tako oviro. Slovencem je ustvaril občestvo duhovno-kulturne enotnosti, katerega obeti so tudi danes po petih stoletjih stalnica nacionalnega programa za prihodnost, kolikor ga (je) pač imamo. Pri tem je treba upoštevati, da je umrl pozabljen, da se ga je narodna matica začela zavedati z Ivanom Cankarjem in Albinom Prepeluhom, do polne vrednosti pa prihaja šele v današnjem času. Primož Trubar ni bistveno obeležil samo slovenskega naroda, temveč je oče tudi hrvaške književnosti – in njene črke. »Trubar ni bil namreč pobudnik in usmerjevalec založniškega programa, temveč tudi reformator, saj se mu je posrečilo, da je uvedel za hrvaški tisk navsezadnje latinico, kar je vsekakor pomembno zgodovinsko dejanje« (Jože Javoršek, Primož Trubar, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana, 2008, str. 126). Zato bi bila knjiga lahko posvečena njemu – in logično še nekomu, in pectore –, če bi to imelo kakšno relevanco.

15

Razd alj e d o sve ta

kanske bordelnosti v rang svetovnih držav, hkrati so njeni standardi začeli na tihem delovati zoper samoupravno spozabljanje, kakršnemu je bila očetnjava priča od leta 1945. Čisto potiho in vse prej kot določno izraženo je začela opravljati vlogo mogočnega poroštva pred klicami socialistične infekcije. Razpadla družbena identiteta prejšnjega sistema bi sama po sebi ostajala v večini plasti neproblematizirana: celo običajno se je zdelo, da ne opravljamo privatizacije gospodarstva, da spet in spet volimo tiste, do katerih je bil padec Berlinskega zidu milejši od rojstva samega, da se ne čudimo, kako nam iz dneva v dan vlada pamet, bolj gluha kot noč. Vendar je Evropska unija tiho skrbela, da je bilo ogledalo pravilno nastavljeno in slika dovolj ostra. Ni zato naključje, da je volilno telo oddrsalo na smetiščni kup Drnovškovo stranko prav v tistem letu, ko se je po desetletju in pol njene vladavine država pridružila Zvezi. Proces deluje tudi danes, lahko rečemo celo, da je realna vrednost njegove spremenljivke vsak dan kvadrat tiste od prejšnjega večera. Tu je evro, tu je globalizacija, tu je nenazadnje gospodarska kriza, katere trgatev se bo pravkar razpotegnila v osmi letni čas. Ob tem verjamemo, da v Sloveniji ne gre za klasično ekonomsko krizo zahodnega tipa: jantar in mačja smola sta se sicer zacedila iz vseh por gospodarskega sistema že novembra leta 2008, tako hud je bil pritisk zunanjih sil na strukturo tovarišijske, računarske in fraternizirane slovenske ekonomije, uklenjene v gobavo skorjo tranzicijskih zarastlin, bankrotov, škandalov in korupcije: večnih stalnic gospodarstva, ki bi z malo volje v začetku devetdesetih lahko živelo tudi drugače. Ko je bil strahovit grom v svetu enkrat mimo, a se v domovini ni in ni hotel poleči, smo onemeli nad spoznanjem, tihim kot smrt: tukaj mora iti za usodnejše reči. Domače gospodarstvo so namreč reformkomunisti pripeljali do stopnje, ko je bankrot države najbolj realna alternativa. To se bo z največ verjetnosti tudi zgodilo, ti gospodje imajo namreč vso oblast. Ravnanje tranzicijske levice z usodo republike spominja na voz v nizdolnem drncu po strmini: četudi mu boš potrl prečke in platišča, bo razbitina obmirovala šele na dnu globeli. Na koncu bodo ostanke pokupili tujci. Nezadovoljstvo in strah pred prihodnostjo napravita človeka nebogljeno pritlikavega. Strah ga omrtviči do najtanjšega končiča, vendar ga hkrati zavaruje pred tem, da bi postal asteničen. Človek se bo zato do konca potrudil s krizo, poskušal jo bo razumeti do potankosti, da bi se obvaroval najhujšega. V naporu misli in razumevanja si bolj kot vse drugo želi razumeti strukturne mehanizme, ki tak svet vzpostavljajo. Kriza je generirala kozmično radovednost slovenskega človeka: ta bo – prej ali slej, to upamo – odpihnila 16

Uvo d

socialistično atrofijo, kot sončni februarski veter razmeče nasneženi pršec v svetlem visokogorju. Šele prek krize homo slovenicus docela postaja državljan republike – in sveta. Davna materinska naklonjenost, ki je skozi socialistični vek omamljala njegovo zavest, prihajala pa je iz cankarjanske fobije nebogljenosti in strukturne neustreznosti Slovenca, za katero se je bil usposobil v oddaljenem, predzgodovinskem življenju, mu je bila forma mentis. Pod tem pojmom moramo razumeti komplicirane koordinate domače usode, ki so majhnemu narodu velele veliko pritiska v prepišnem prostoru, gospostvo tujca in njegovo zatiranje. Zoper vse to je stala rodna mati: kot odrešitev, zavetje in naposled zaklon. Mati je tista fantazma ali iluzija, ki jo je socializem še posebej izkoriščal, saj je freudovski privid varnosti nadomeščal z roditeljskim sindromom: za vse bo poskrbljeno, državljan federativne Jugoslavije, skrbi za to, da ostaneš zvest! V križišču enega in drugega preseka se kažejo očetovske podobe, kot so si jih za maske navešali mojstri politične manipulacije, od brkatega Janeza Stanovnika do v puh dojenčkove zadnjice omehčanega maga tranzicije, zadnjega sekretarja CK ZKS in prvega predsednika osamosvojene RS, Milana Kučana. V tem smislu Evropa prvič ni mati (Slovenija), temveč dom in domovina, kakršna zrel človek potrebuje. V takšnem risu eksploatirajo tvarino slovenske sodobnosti pričujoči zapisi, razprave, članki, komentarji ali celo (in pretežno, vsaj bolj na koncu knjige) redni kolumnistični klicaji, ki jih je avtor opravljal (in jih še opravlja) za splošne ali bolj specializirane medije (predvsem v zadnjem času). Četudi so po problematiki in motivih divergentni, imajo nekaj prepoznavnih imenovalcev skupne vsebine. Večina jih je osmišljena na predhodnih straneh, vendar pri takšni množici disparatnega gradiva ostaja nujno vprašanje glede organizacije celote kot take. Protofaza slovenske politike je kronološko med prvimi zapisi v pričujočem izboru. Intoniran v ozračje časa z začetka devetdesetih let predstavlja smelo zaziranje v obsončene oblake; četudi so bili glavni trendi takrat razvidni, je še vedno obstajalo upanje, zgoščeno v instinktivni neugnanosti slovenskega človeka: saj se mar nismo zato osamosvojili, da bi še naprej živeli z dvomi in podobami iz osemdesetih let ali še iz daljnejših časov. Depala vas slabih šest mesecev kasneje je pokazala, da je bila iluzija o »novi Sloveniji« bolj neverjetna kot živa voda, precejena skozi suho slino v debelo plast pepela. Jelinčič in Žirinovski sta velika znanca onega časa. Znana sta po svojih potegavščinah. Učinki Jelinčičevega »štosa« je bil med prvimi poskusi pojasniti škodo, ki jo je s svojo ukano kontroverzni politik povzročil na desni sredini, pri političnih združbah, ki se tradicionalno vpenjajo v t. i. demokr17

Razd alj e d o sve ta

ščansko-ljudski lok.4 Ni bilo čisto mogoče z orodjem tedanje dobe razumeti požoltelega ozračja, ki je vladalo nad vsako od strank te usmeritve, bolje, ki je določalo identiteto njenih protagonistov vse do danes. V knjigi so navedeni dvomi in ugovori, kakršni so se artikulirali ob prevarah slovenske tranzicije. Marsikdaj so namreč v imenu velikih idej drobnjakarski sebičneži s cmerikavim gostobesedenjem hoteli najti prostor pod soncem svojim privilegijem. Prvi stržen kritike krščanskih demokratov bo zdaj star pol desetletja. O tem govorijo Čudežne orglice, Stara mama in štiri vojske pa analiza, ki se skriva za nekoliko hudomušnim naslovom Kdor vidi mene, vidi Kučana. Cankar je namreč učil o »medicini v cukreni vodi«.5 Za sodoben okus je celoten nabor takratnih politikov živ anahronizem. Iz njega se posreči vsake toliko izkopati Lojzetu Peterletu bodisi zaradi predsedniških ambicij, največ pa zaradi tega, ker je (bil) visokorasel desetobratovski tribun.6 V to »doto« lahko prištejemo: spregledal je sindrom Zmaga Jelinčiča, prezrl past velike koalicije, dobro leto za njo srako oglejskega sporazuma,7 hkrati ves čas mižal glede ljudi, ki so kapali v stranko.8 Ko so ga pred volitvami leta 1996 izdali prav tisti, ki jih je v Slovenske krščanske demokrate nanovačila nekdanja SDV (kot je po gradivu, ki nam je zdaj na voljo, spočela tudi celotno gibanje), ga to ni motilo, da bi se s podobno komponiranimi osebki ne prebil (junija 1997) vnovič do predsedniškega mesta v stranki. V votlem ozračju, ki je nastalo po ponovljeni veliki koaliciji (februar
4 Ko dajemo gradivo v tisk, moramo ugotoviti, da je Jelinčičeva drža sedaj korektna: kot bi se odkupoval za nesreče iz devetdesetih, se že vrsto let postí v plamenu opozicije. Ob razpadanju tkiva družbene morale (npr. afera mástiffgate) in splošnem drsenju države v kaotični absurd pa postaja njegova vloga nepogrešljiva. 5 Ivan Cankar, Zbrani spisi XIV, Nova založba, Ljubljana, 1932, str. 239. 6 Peterletova vloga v zadnjem času postaja nespoznatno dragocenejša: temnouste razbitine strank krščanske provenience sicer leže za gorami kot mrtva zarja: v visokem dnevu ne bodo več razgrebale mraku v domovini. Nekaj svetlega sna je to pot dovoljeno le nekdanjemu predsedniku demokristjanov, če se mu posreči lastno stranko obuditi v življenje. Vendar je on edini, ki lahko v trdi tlaki takšne vrste uspe: tudi priložnost je enkratna in (njegova) zadnja. 7 Oglejski sporazum je oktobra 1994 parafirani sporazum, s katerim je tedanji zunanji minister v odstopu Lojze Peterle poskušal na mah pridobiti italijansko soglasje za slovenski vstop v Evropsko zvezo. Šlo je za notranjepolitično zanko, ki jo je predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov tedaj spretno nastavil koalicijski partner LDS ob podpori tranzicijske levice. 8 Ko pred tiskom opravljamo stavek knjige, kot opombo vnašamo podatek o insolventnosti podjetja Vegrad: ta je na plan izbezala Hildo Tovšak (bolje čredo njenih nečednosti), Peterletovo desno roko, glavno tajnico Slovenskih krščanskih demokratov v letih pred njihovim koncem.

18

Uvo d

1997) med SLS in LDS, pa tudi organsko ni mogel več izkoristiti priložnosti za reafirmacijo gibanja, ki ga je sam tolikokrat izdal potajeni volji grabežljivih rok te ali one barve. S perspektive konca devetdesetih je bilo združevanje s Podobnikovo SLS podobno potovanju kepice zraka z dna vode proti površju. Ob pričakovanju, ki ga je s tem ustvarilo, si nihče ni znal predstavljati, da se bo ta mehur razpočil, ko bo zadel gladino. Ta misel se nam je priplazila v zavest ob dogodku samem, ob združitvenem kongresu 15. aprila 2000, kjer smo z veliko mero nelagodja ujeli prihajajoči arrangement razvoja stvari v t. i. Bajukovi vladi s poletja 2000. Razdalje do sveta so v enem od sredobežnih jeder pričevanje prav o tem: njeni sestavni deli (članki) analizirajo periodo od 1997 do 2005 v luči logičnih vprašanj o usodi demokrščansko-ljudskega bloka. Najmanj blaziran zapis v tej smeri je Komunisti si niso premislili alias Peterletova stara služba, kot je članek za objavo naslovil tedanji urednik Maga Danilo Slivnik. Ob odsotnosti implicitnih logičnih odgovorov se knjiga zateka k zadnjemu ključu, ki je tovrstnim interpretacijam še na voljo: kaj, če je celotna zgodba veljakov s tega dela prostora živo pričevanje o izvotljeni lobanji, v kateri imajo domovinski prostor sodelovanje s SDV, mimikrija svoje prave identitete, prostorsko-časovna neinteligentnost,9 emocionalna blebetavost, na vrhu vsega pa prisrčna slovenska pogoltnost: če lahko izpraskaš cekin iz državnih jasli, se vendar ne obotavljaj, da tega ne storiš (v tem smislu je znana afera Kozinc-Polajnar iz poletja 1994, t. i. R+3, kar pomeni dostop do stanovanjskih kreditov po merah, ki drugim državljanom niso na voljo). Razdalje do sveta so v takšni in drugačni meri tudi pričevanje o tem. Metodološko se na mnogih mestih, koder si zastavljajo vprašanje, kako so se lahko stvari tako odtegnile civilizacijski logiki dogajanja, zatečejo h gradivu Službe državne varnosti. To ni v celoti ohranjeno, vendar je na voljo v dovolj zajetnem svežnju, da si človek lahko ob tem ustvarja svojo sodbo. In kot trhla debla rad nagloda črv, so oficialne reakcije tistih, ki so danes v Sloveniji na oblasti, podvržene tolikerim strahovom glede pravilne interpretacije arhiva, da se da brez težav razumeti: pot iz tranzicijske razpašnosti drži prek njega, bolje, njegove pravilne interpretacije. Tod čez vodi tudi katarza, ki smo jo včasih poimenovali lustracija. Zato bi udba.net utegnil biti kriptogram polpretekle zgodovine. Na podlagi šifrantov je namreč mogoče rekonstrurirati razmerja med žrtvijo in vročimi dejanji rabljev, določiti družbeno hierarhijo glede na številčne kombinacije, ki so označevale tehtnost posameznika za tajno oblast. Dani so namreč
9 V smislu latinske etimologije interlegere* > intelligere, videti, razumeti od znotraj.

19

Razd alj e d o sve ta

podrobni nizi številk, za katere je mogoče z gotovostjo trditi, kaj pomenijo. Malo je namreč znotraj kataložnega fonda takšnih mest, ki bi se jih ne dalo umestiti v to ali ono smer. Tako številke med 50.000 in 59.000 pomenijo, da je človek aktivno sodeloval s sestro usodovko ancien régima; glede na to, kako širok je nabor ljudi, zajetih prav med ti končnici, to ni brez spoznanja glede ukletosti sodobne Slovenije v brezbrežno propalost prejšnjega sistema. Prav tako so pomembne druge števke: večino jih bralec najde razloženih v besedilu, nemalokdaj so v zvezi s konkretnimi ljudmi tudi postavljene v eksplikativen politični kontekst. Udba.net zato spominja na reverz sodobne zgodovine od druge polovice štiridesetih let do konca osemdesetih, hagiografski spis, ki bo še klal ušesa (in uradno resnico). Danes razmotavanje skrivnostnih klobk, v katere so človeške usode lovili kataložni lističi arhiva SDV, ni dobrodošlo dejanje. Slovenija je pregloboko v preteklosti, da bi mentaliteta tistih, ki so še do včeraj skrivaj odločali o vsem, dopustila gradivu spregovoriti z odprtimi usti. Narod so polegli na laž, mu iztresnili pamet in ga z gadjim jezikom vselej uslužnih medijev privadili, da shaja s popačeno podobo. Tudi tu je udba.net podložen sili, ki vse bistveno pritiska v potajno podzavest posameznika, da se nato s tem ubada, če ima željo in moč, ali pušča vnemar vse skupaj, rekoč, to ni moj interes, še manj moja služba. Na ta način strah še vedno čuva »čast«, razklenile ga bodo najbrž da prihodnje generacije. Knjiga je – drznimo si tako reči – poskus iskrenega pričevanja o tej hibi, bolje, čudi, ki je posedla javne braní razuma v domovini. V širšem smislu predstavlja tudi pričevanje o poklicanosti demokristjana v politično akcijo, o faustovski igri med trezno pametjo, zaneseno vero v prihodnost, očaranostjo nad človekom kot takim na eni in plastično izrazitostjo zla v duhovnem in zgodovinskem svetu na drugi strani. Človek, ki bi slednje presegal v imenu prvega, se rodi tako rekoč enkrat na zgodovino. V našem primeru je to pokojni Janez Pavel II.: posvečamo mu izjemno pozornost. Slovanski papež je namreč poosebljenje zgodovinske dialektike 20. stoletja, s svojo avtoriteto pa tudi motor umerjanja družbe osemdesetih let ob vatel klasičnega in krščanskega humanizma. V tem smislu je kriterij politične akcije na Slovenskem: kako tudi ne bi bil. Z njegovo močjo (mednarodno priznanje Svete stolice 13. januarja 1992) nam je uspelo v najkrajšem času preplezati navpično póč, ki rodovni način bivanja, kakršnega smo poznali v razpadajoči Jugoslaviji, ločuje od državnega okvira. V dobrem desetletju smo državo namreč privedli do članstva v postmoderni aliansi stare celine, v Evropski zvezi. 20

Uvo d

Smrt in stena je naslov tistega sestavka, ki se v tej zvezi izreka najbolj eksplicitno. Nastal je v mesecu Wojtylove smrti: to je bil hkrati tudi mesec desetletja in pol, ki je svetovno javnost ločevalo od postmodernega podviga Toma Česna, od rešitve alpinističnega izziva 21. stoletja, kot se je o tem izražal Reinhold Messner in pri tem meril na južno steno himalajske gore Lhotse. Gorniški podvigi in izzivi so od sedemdesetih let naprej utemeljevali slovensko nacionalno identiteto na podoben način kot smučanje. Slednje se sicer odvije v stotinkah sekunde, ki določajo »kvaliteto« tekmovalčevega prihoda v cilj. Plezanje pa spremljamo očarani, z zadržanim dihom sledimo junakom v steni in se še leta za tem sprašujemo, ali jim je uspelo ali ne, in seveda, kako. Nekaj tega je v slovenski ideji o osamosvajanju pred letom 1991. Vpeto je v tisto stremljenje, o katerem je tekla beseda, ko je svet beležil osemdeset let prvega (poskusa) vzpona na vršac vršacev, na Sagarmatho. Ker je dogodek referenčen do procesov, s katerimi smo se Slovenci ubijali celo zgodovino, vendar največ v zadnjih dveh desetletjih, smo v izbor pritegnili tudi članek iz decembra 2004. leta (Zelena pika, kasnejši Dnevnikov Objektiv), ki govori o možnostih, da sta George Mallory in Andrew Irwine bila zadnjič videna na drugi stopnici (second step) gore in sta umrla pri sestopu z vrha. Najvišjo goro sveta smo v izbor pritegnili zaradi obvezujoče kontekstualnosti: v življenju obstajajo izzivi in ideali, slovenska zgodba se v teh stenah najde skupaj s tistim, kar označuje najvišje stremljenje posameznika, naroda, vrste. Od tod zaključek članka o osmih desetletjih »najvišjega« podviga: »Če sta bila plezalca leta 1924 res na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko težo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago človeka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k čemur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni tudi poveličanje človeka: stopinja »predindustrijskega« homo sapiens sapiensa na vrhu Zemlje bi bila velikanski, če ne največji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let na afriških planjavah zravnalo in se ozrlo kvišku. Poimenujoč se človek, se je potem odpravilo obvladat svet.«10 Nekako v tem smislu se odvija tudi slovenska zgodba, nadalje zgodba ljudi, ki se sklicujejo na pavlovski način delovanja (prim. Med osličem in cekini) v politični akciji, nenazadnje je bil tak tudi sredobežni vzgib papeža papežev: zravnati se, težiti kvišku, imenovati se človek, najsi bodo trinoštva časa še tako samovoljna in še tako neomejena. Človek lahko zmaga nad elementi (in zgodovino), a če ni zmagal nad samim seboj, je tudi to brez haska. Tako George Mallory.
10 Boštjan M. Turk, »Everest – osemdeset let pozneje«, Dnevnik, Ljubljana, 18. 12. 2004, str. 23.

21

Razd alj e d o sve ta

Ta misel dramatično intonira, kar je napisanega kot upor zoper temeljno eksistencialno lagodnost, ki je večinsko obeležje balkansocializma, ždenja v prostoru, na način orumenele bilke ali še česa manj samogibnega. Kot taka ostaja kriterij, ob katerega se pomerja večina v knjigi objavljenih spisov, je nekakšna intenca v premisleku celote. Človek bi se moral ves čas presegati, rasti čez prostor, čas, samega sebe, navsezadnje. V zaspanih razmerah, kakršne nam je zapustila naša nekdanja domovina, je to v resnici izziv predtehnološkega vzpona na vrh sveta. Za Ritem koščene fanfare bi se zdelo, da je poglavje v besedilu, ki najbolj priča o postoterjenem nagonu, s katerim se ohranja kastni sistem nekdanje države, pa o posebni sreposti, ki so je deležni posamezniki, ko se mu uprejo. Malček Mag je tak primer: z dokajšnjo mero intuicije napoveduje razvoj dogodkov od decembra 2007 sem, ko je vdor v zaledje SDS povzročil discipliniranje odprtega prostora, kakršnega je časopis predstavljal od Slivnikovih časov naprej. Andrijana Starina Kosem in Janez Markeš sta tudi sicer pogosta referenca v besedilu: nasilje nad lastno ekipo, kakršnega so bili deležni uredniki in novinarji, ki jih danes najdemo srečno rekrutirane v Reporterju, je simptomatično za domače okolje. V njem norme ni, zato si jo lahko vsakdo razlaga po svoje, v okviru nauka o nemogočem: moralo je moč v Sloveniji skoraj v celoti oblikovati po svoji lastni potrebi (pogoltnosti), s prav tako lahkoto, kot vešč čevljar izgladi konturo obutve na zloščenem kopitu. Knjiga je tako tudi pričevanje o zlorabah in prevladovanju enoumnosti v slovenskih medijih. Enoumno ni bilo nikoli prosto spon brezumja: to je hkrati pojem, h kateremu teži splošna praksa distribucije informacij v očetnjavi, kot tudi »zrelostno« spričevalo tistih, ki v ozadju takšne plese s pametjo pripravljajo. Tak pridih nemogočega ništrca obliva zgodbo nekdanjega predsednika Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Tisti, ki smo se čudili najprej njegovi izvolitvi junija 2008, strmeli v nadaljevanju nad pohabljanjem sleherne pobude, ki so jo strukture v Združenju novinarjev in publicistov le dajale, nismo bili dosti presenečeni, ko je v podporo Gregorju Golobiču dan pred evropskimi volitvami leta 2009 Peter Klepec domače presse odstopil s svojega mesta. Imena dotičnika nismo navedli, ker bi to ne imelo nobenega smisla: predstavlja enega od kamnov v mozaiku preperele družbene nravi, v kateri še tako deviantno ravnanje pospravijo v rubrike normalnosti. »Slikal sem temo, da bi ljudje tem bolj hrepeneli po luči«, je rekel oni, kateremu dolgujemo prenekatero odrezavost v pričujoči knjigi. Kako tudi ne, saj se ob njem ravnajo poteze narodnega značaja, ki so prav v tej projekciji sto, dvesto in še več let žive, kot da bi bile izgovorjene danes. Beseda je o Ivanu Cankarju, s tem pa tudi o kriteriju pisanja v slovenščini. To spet zadene na 22

Uvo d

naslov enega od poglavij, Nauk o nemogočem. Po Cankarju ima slovenska écriture smisel le tedaj, če je korak v človeško kožo kot deset korakov pred časom. Cankar je namreč svoje spoznanje napaberkoval znotraj historične lupine homo slovenicusa, kot jo je ta grčil skozi stoletja. V nedrjih podzavesti najbrž nosimo oni stavek: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«11 Morda se ta lastnost slovenskega karakterja ni pokazala nikjer tako izrazito kot prav v matici, na področju prve državne tvorbe (srednjeveških) Slovencev, na južnem Koroškem. Na zibel domovine je vezanih nekaj zapisov; tudi onih, ki govore o »srbskem vložku« v slovensko zgodovino. Tu je predstavljen dokument, ki so ga prostozidarji Velikega vzhoda (Cosmos – Grand Orient) in Velike lože Francije (Grande Loge de France) na pobudo srbskih masonov pripravili za versajsko mirovno konferenco leta 1919.12 Bralca bo čudilo, kako velikodušno so se zavzeli za Slovenijo v njenih najširših etničnih mejah – še posebej na severu – in kakšno moč so tedaj imeli. V širši kontekst slovenske zgodbe s historično Srbijo sodi tudi Dobrica Ćosić in njegova interpretacija 20. stoletja. Ta se ne more ogniti nenavadni ugotovitvi, kanjeni v Razdalje kot Pilat v apostolsko vero:13 »Edina opozicija, ki je v Jugoslaviji resnično uresničila svoj cilj, je bila slovenska.«14 Ga je res? In če ne, kdo ga je v njenem imenu? V knjigi so te strani med bolj intenzivnimi, vse po nenavadni logiki zgodovine, ki tolikanj trči na slovenstvo ali na njegove izgubljene priložnosti. Del izgubljene domovine je zato tudi pozabljena zavest: knjiga namreč prinaša objavo dokumenta nacistične Službe državne varnosti (SS-Reichssicherheitshauptamt), ki ljubljanskega škofa Gregorja Rožmana skupaj z Alojzijem Stepincem uvršča v red trnjevih sovražnikov nemške vojske (dokument je bil pripravljen pred napadom na Jugoslavijo, aprila 1941, in bil kot zaupen razdeljen poveljujočim oficirjem Wehrmachta). Če bi Rožman in Stepinac vedela, kaj si nacisti o njiju mislijo, bi se zgodovina na tem prostoru morebiti odvila drugače.15
11 Ivan Cankar, Zbrani spisi XIV, str. 258. 12 Primerjaj bibliografijo. 13 Apostolska vera ali veroizpoved je vsakonedeljna molitev izpovedovanja vere v temeljne resnice krščanskega nauka. Pilat se omenja v stavku »Trpel pod Poncijem Pilatom« brez organske povezave z vsebino molitve. Odtod tudi primera. 14 Primerjaj Lovljenje vetra Dobrice Ćosića. 15 Dokument je predstavljen v knjigi, bil pa je izredno odmeven na Hrvaškem in v Vatikanu ob priložnosti obiska Janeza Pavla II. in razglasitve Alojzija Stepinca za blaženega oktobra 1998 v Mariji Bistrici.

23

Razd alj e d o sve ta

Škof Rožman, koroški Slovenec, ki mlade vojake opogumlja pri nacistični prisegi na Hitlerjev rojstni dan (20. aprila 1944), ta je hkrati njihova sodba (večina jih bo pobita dobro leto kasneje v Rogu in drugod), predstavlja v širšem zapopadku zgodbo tamkajšnje manjšine. Četudi lastniki dežele, so v rosnih letih iz njih skrtačili misel, da bi lahko nadaljevali z »etnogenezo« v prostoru, ki jim pripada. Če bi se Freud rodil stoletje kasneje, bi iz pričujoče matrike napravil eno od svojih boljših knjig! Tako ostaja zgolj spoznanje o človeku, »ki je svojo dušo nenaturno pokapucinil«,16 o nekom, ki se je pred surogatom nemške kulturne identitete amorfno pogreznil, tako kot njegov brat onkraj Karavank ob Kardeljevih tezah. Veselje proslavljati svojo lastno sedmino je tuje zrelim narodom. Taka je središčna misel v enem od nosilnih člankov omenjene tvarine. Razdalje do sveta na kritičnih mestih navajajo Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Tu sta dva od njegovih romanov, Požganica in Jamnica, ki opisujeta svet dvajsetih let prejšnjega stoletja. Gre za regijo, v kateri so takrat nedeljeno govorili slovensko, tako kot to danes počnemo v Ljubljani ali v Mariboru. Območje obsega sklenjeno celoto Celovca in treh kotlin, Roža, Podjune in Zile, kot poje ljudska pesem. Vorančeva ubeseditvena logika sledi stoletje stari veristični potrebi po detajlih. Ljudje v njegovih romanih govorijo naš jezik preprosto zato, ker se je tam pred sto leti tudi govorilo tako. Od plebiscita 1920 sem se je ponemčilo sto tisoč Slovencev. To so storili po večini šele po podpisu avstrijske državne pogodbe leta 1955, večji del pod državno in regionalno oblastjo, ki je slišala na tisti čas hudo moden pojem socialne demokracije, konkretno Bruna Kreiskega. Etnocid se je zgodil tiho, brez alarmov, ki jih sicer sproža zanikana skupnost pred izginotjem, brez apokaliptične misli ali zle namere. Šlo je za zvrženost v bivanje, kot da bi hoteli sonarodnjaki dokazati, da je limit njihove narodne zavesti tudi rob časa samega in jih prihodnost ne zanima. Če pogledamo grobove izpred generacije ali dveh, bomo na pokopališčih v regiji večinoma našli slovenske napise. Kot v kacetu: človekov obstoj ni več bivanjske narave, temveč je reduciran na črko (in na številko, označujočo datum njegovega konca). Živim v dobi, kjer me več ne bo. Marij Pregelj je nekoč naslikal grafiko Stisnjeni človek. Na eni od domačih izdaj ilustrira roman 20. stoletja, Nekropolo Borisa Pahorja. To je tekst, ki je zbranim sestavkom v pričujoči ediciji blizu kot malokaj. V primerjavi s cmeravo apokalipso iz prejšnjih odstavkov je Boris Pahor formula slovenstva za sodobni čas. Stoji kot presežna razlika, ki v svoji politično-filozofski drži
16 Ivan Cankar, Zbrani spisi XIV, prav tam.

24

Uvo d

(to je temeljna drža zahodnjaka, ki da nekaj nase) govori onkraj sedanjosti. Je tako rekoč edini živeči Slovenec, ki ga naša zbirka spisov postavlja kot kriterij stvari. Predstavlja realno obrazložitev »slovenskega kompleksa«, navrženost med močnejše narode, ki razloži koroške Slovence v isti meri kot sonarodnjake iz matice. Ta hrast na gori pomeni zanikanje, bolje, transsubstancializacijo davnih frustracij, naloženih v zibel tistega, kar je bard Župančič poimenoval s Črtomirovim fenomenom volkodlaštva. Boris Pahor je Cankar današnjega dne, upoštevaje dejstvo, da slovenstvo iz jeseni 2009 lahko obstaja le kot del integralne formule Evropske zveze. Cankar (z materjo) je bil domačija pred svetom, Pahor je svet pred domačijo, v teh zvezah se odslikava tudi pot homo slovenicusa skozi 20. stoletje. Eden od sestavkov na to temo ne nosi zaman naslova Očak nad provinco. Stisnjeni človek se je odprl večkrat, v zgodbi pričujoče knjige predvsem za zločin. »Ne razumeš, da je vseeno, imaš prav ali ne, važno je, kam te opredelijo«: s to formulacijo bi spet lahko definirali eno od ključnih intenc knjige. Stavek je iz filma Nasvidenje v naslednji vojni, posnetega po Zupanovem romanu Menuet za kitaro na petindvajset strelov.17 Knjiga je pričevanje – mnogokdaj zastrto – o ljudeh, ki jih je justica prejšnjega sistema odrinila na obrobje, četudi so imeli prav. Javne razvidnosti smisla svojih prizadevanj niso dočakali: Vitomil Zupan, Angela Vode, Edvard Kocbek, Rajko Turk18 kot ded pisca pričujočih vrstic, vsi so umrli v navidezni zmoti. Šlo je za subjektivno krivdo posameznika pred institutom totalitarne države. Ker so odšli v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se preprosto ni moglo postaviti
17 Živojin Pavlović, Nasvidenje v naslednji vojni, Viba film, Ljubljana, 1980. Po mnenju mnogih gre za najboljši slovenski film, še posebej, ker v razmerah poltotalitarnega sistema še do danes ni bil »absolviran«. V bistvu pripada prihodnjim generacijam. 18 Za identiteto omenjenega navajamo vsebino pritožbe 4594/99 na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je o zadevi odločalo (Tretja sekcija) 12. decembra 2006: »Dne 14. julija 1945 je Vojaško sodišče ljubljanskega vojaškega področja obsodilo Rajka Turka, očeta pritožnikov, in ostale za kaznivo dejanje sodelovanja z okupacijskimi silami med drugo svetovno vojno. Rajko Turk je bil obsojen na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom. Za dobo šest let so mu odvzeli tudi vse politične in državljanske pravice in odredili zaplembo njegovega premoženja v korist države. Oče pritožnikov je skupaj z drugimi obsojenimi osebami vložil pritožbo pri Višjem vojnem sodišču jugoslovanske armade, ki pa je 28. avgusta 1945 za Rajka Turka potrdilo sodbo sodišča na prvi stopnji. Rajko Turk je umrl leta 1971. Po spremembi političnega sistema je vrhovno sodišče 17. oktobra 1991 deloma ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil državni tožilec. Določene obtožbe zoper Rajka Turka so bile umaknjene in ustrezno zmanjšana kazen, vključno z odredbo o zaplembi premoženja.«

25

Razd alj e d o sve ta

vprašanje njihove ekskulpacije. To je nekropola današnjega časa, naš dolg do preminulih. Knjiga poskuša biti pričevanje o pokončnosti, kot smo ugotovili. Ta vrlina se najverjetneje začenja v tisti izkušnji Dostojevskega, ki jo je formuliral nekje v Karamazovih: »Ljubi sleherno stvar, če boš ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila tudi skrivnost božja v stvareh.« To je izkušnja, ki jo pričujoča knjiga postavlja na vrh sveta kot svetlobni blisk. Tako je nameč šinila skozi zavest oseba, ki se je v stotem letu bivanja poslovila pred letom dni (jeseni 2008): Ogledalo sestre Emmanuelle19 prinaša novost v domači log. Spomnimo se: članek je bil objavljen ob smrti sœur Emmanuelle, francoske redovnice, ki si je z deli ljubezni na najbolj zavrženih krajih planeta (kairsko smetišče, denimo) zagotovila svetovno prepoznavnost in »slavo«. V zvezi z njo navajamo izsek iz članka, ki govori močneje kot še tako racionalen glas: »Slovenija je v zadnjih desetletjih namreč uveljavila vrednote, ki temeljijo na neresnici na eni in na brezsramnem okoriščanju z družbenim premoženjem na drugi strani. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kučan eksistencialno laž (socializem po meri človeka) pretihotapil v sodoben čas. Mediji so to obranili, v ozadju so se izbrani polaščali družbenega premoženja. Mnogi so molčali, redki govorili, še redkejši govorili po resnici. Smetišče nravi, značajev in karier. Sœur Emmanuelle, dobrodošli v Sloveniji!« S tem namenom je posvečena tudi vsebina knjige: sestra Emmanuelle še enkrat pove, da so pokvarjenost, lakomnost, izdajstvo in kriva vera tako preprosti kot razlika med življenjem in smrtjo. Z redovnico smo prispeli na rob, v domet tiste prispodobe, ki se ji reče Razdalje do sveta. Naslov knjige je ves »v tem enem«. V zloslutni »distanci« do upovedenega predmeta se namreč vsota spisov dotika nekaterih reliktov iz zatišij mračnega kota. S tem označujemo nikdar razjasnljive afere, njihove igralce, ozadja in podobno. Mislimo tudi na usodo po vojni uplenjenih umetnin, o katerih prav ob izidu knjige teče javna beseda. V zavesti stiskamo konkreten micelij domače (medijske) stvarnosti, v katerem vsakodnevno prihajajo do naslovnikov izrazi, kot so zloraba položaja, prekoračitev pooblastil, nemoč pravne države, menedžerski prevzemi, tajkunstvo, holdingi in »kar je še podobnih besed«. Ti predstavljajo premnogo referenčno jedro zapisov, osmišljajo jih žal v tem, kar je neolatinska renesansa poimenovala s pojmom summa, skup, celota. Brez zbora pregreh, ki se od zore do mraka, od mraka do dne plazijo do ušes (in zavesti) državljana sodobne Slovenije, ta knjiga sploh ne bi bila napisana. V tem spoznanju se resnica
19 Sestra Emmanuelle, francoska redovnica in dobrotnica. Preminila je v stotem letu starosti leta 2008.

26

Uvo d

domače stvarnosti zgosti prav do aforistične pregnance, morda tudi korak onkraj nje, v čisti absurd. Eksplicitna obsodba, ki jo Razdalje do sveta postavljajo v jedro svojih prizadevanj kot zadnjo opravičitev, je namreč hkrati njen raison d'être. Nje obsodba (izraz smo skovali ob misli na Prešernove rodilnike, »nje pogledi«, denimo) je tako njena krisis, če sodobno tujko razumemo v etimološki funkciji prvotnega pomena (krisis – sodba). Ko ujame v svoje znakovne mreže kriminalno početje tranzicije, se kriminalizira ipso facto. Razmišljanje o Sloveniji namreč ni mogoče zunaj refleksije o izhodiščni anomaliji: če bi si kateri spis to le privoščil, bi preprosto ne razmišljal več o naši državi. To je siceršnja praksa v večini tiskanih medijev domačije, ki govoreč vendar ne povedo ničesar. Toliko smo namreč padli v zadnjih desetletjih. In če je javnost do vsega počasi oblikovala razmerje nemočne starčevske jezljivosti, češ, kaj naj, saj ni mogoče ničesar spremeniti, ji Razdalje do sveta sledijo tudi v ta zaviti pas. Koliko ohranjajo status samostojnega pričevalca, bodo (so) presodili bralci. Koliko so uspešne pri razkrivanju vseh tistih, ki so do onemoglosti nadaljevali v življenju eksistencialne laži (Havel), bomo (ali smo tudi) videli. Želijo si ne ostati brez kančka sreče, h kateri jo zavezuje prav naslov. Hočejo razdalje do sveta odkleti, kot bi rekel veliki pesnik,20 da bi domovina postala svet. To se bo najverjetneje zgodilo v prvi od prihodnjih generacij – kar je že usoda nas živečih.

20 Dane Zajc.

27

1 Prvi z ari s:

Pretrgana tišina

Učinki Jelinčičevega »štosa«
Slovenski družbeni prostor je anomalna tvorba. V neposrednem smislu se oznaka nanaša na pojem, ki je tri leta tega obljubljal Slovencem novo kvaliteto življenja, danes pa je zbledel. V mislih imamo spravo, ki je mnogi niso razumeli kot cezuro med preteklim in sedanjim stanjem, kot razloko, ki bi perspektivi ex post omogočila soočenje s sindromi polpretekle politike, temveč kot pospravljanje pod preprogo družbene nekritičnosti. Posledice so očitne, omenimo le to, da se je zabrisalo prenekatero nevralgično dejstvo iz med- in povojnega časa, da je bila nadalje omogočena kontinuiteta nekdanje oblasti, kar pomeni, da živimo v prostoru, ki je vse prej kot uravnotežen, stabilen in transparenten. Živ dokaz je intervencija Veljka Rusa glede legitimnosti prejšnjega sistema in njegovih skritih institucij, ki bi v zdravi družbeni atmosferi ne bila mogoča.21 Analitični pogled odkrije še hujše anomalije, in sicer pri tistem, kar se v tehničnem žargonu imenuje politična paradigma, to je identiteta in razpored strank glede na parlamentarni lok. Gre za nenavadno strukturiranost političnih opcij, ki prizadeva tiste, pri katerih je politika stvar najbolj nedavnega angažmaja, to je pomladni blok desno od sredine. Ta se nahaja v krču. Umaknjen na oba skrajna robova je dejansko neobstoječ. Kot razlog navajamo Zmaga Jelinčiča, ki je prvi agens teh pojavov. Odkar vemo za njegov dosje, tudi ni težav z določevanjem politične motivacije, saj je jasno, da je deloval kot izpostava tistih, ki so želeli preprečiti konsolidacijo desnega centra. V slovensko politiko je Jelinčič stopil v najugodnejšem trenutku, to je takrat, ko ji je grozil notranji vakuum, v času, ko je del javnosti začel zavračati ustaljen politični model in se ozirati po alternativnejših rešitvah. Jelinčič se je idejno opiral na fond vrednot, ki so lastne strankam desnosredinske usmeritve, le da je pri njem ta sistem doživel
21 V mislih imamo polemiko, ki jo je avtor septembra 1993 za potrebe Poštnega predala 29 (Delo) imel z Veljkom Rusom. Ta je zagovarjal tezo, da je bila SDV legitimen del družbenega sistema, ker je bila SFRJ (FLRJ) mednarodno priznana članica OZN. To dejstvo naj bi podeljevalo legitimnost tudi institucijam države, med drugim tajni policiji.

29

Razd alj e d o sve ta

svojevrstno redukcijo, s katero je moč skoraj v celoti pojasniti ta fenomen. V svojih izvajanjih je namreč uporabljal konservativen vrednostni arzenal, vselej v funkciji narodnoobrambne ideje. To je pomenilo, da je moral izbirati tiste od njegovih parametrov, s katerimi je lahko pritegnil volilno telo k domovinskemu boju. Ta – glede na to, da zanj ni obstajala nobena utemeljena podlaga – ni drugega kot pretveza za nacionalizem. Domovina, družinska skupnost, lastne vojaške sile, delo, antikomunizem, vera, točneje, katolicizem (kot ena od sestavin slovenske etnije, pri njem le latentno navzoča), in kar še v teh zvezah pojmujemo, so se iztrgali iz ustaljenega konteksta in se nabili z alarmantnimi konotacijami. Doživeli so aktualizacijo, katere neposreden efekt je bilo izmaličenje prvotnega bistva. Ljudje jih preprosto niso več dojemali kot take, temveč v Jelinčičevi nacionalistični projekciji. Ker gre za politika, ki mu ne manjka ne sugestivne moči ne odmevnosti, se je njegov substitut tudi prijel. Hkrati se je z vsebino nabil prostor, ki se je pred tem nevarno praznil, s tem pa je v slovensko politiko prišel nov dinamizem. Razumljivo je, da so bile posledice pri strankah, ki so se sklicevale na standardne, ne hiperdimenizionirane retorične vrednote in ki so nenazadnje črpale iz istega volilnega bazena, milo rečeno, težke. Jelinčič je kontaminiral njihovo področje, zato je bil izkupiček glasov dosti slabši od pričakovanega, nekatere pa so celo izgubile parlamentarni status. Stvar postane jasnejša, če jo konkretiziramo, pri čemer odkrijemo celo paradoks. Stranka, ki je bila glede na reference, na katere se je sklicevala, SNS najbolj korelativna, so Narodni demokrati.22 Predvolilni boj so tako eni kot drugi gradili na istih elementih. Razlika je bila v intenzitetni stopnji oziroma perspektivi. Nastop Narodnih demokratov je bil blizu evropski politični normi, manifestacije SNS pa so spominjale na izživljanje nezadovoljnih najstnikov oz. družbenih marginalcev, ki jih teži to in ono, samo bistveno ne. A je volilni rezultat pokazal prav nasprotno: razmerje je bilo ena proti pet v korist SNS, NDS se je morala celo podati v boj za preživetje zunaj parlamenta. Jelinčičev »štos« je mejil na popolnost. Ne samo, da je desnosredinski opciji, ki drugod določa fiziognomijo države, odvzel zaledje oziroma eksistenčni prostor, ampak je tudi v seriji nerazumljivih potez razbil oziroma nevtraliziral svojo stranko, ki je kazala ambicije po daljnosežni rasti, a hkrati tudi po ogrozitvi ustaljenega primata struktur, ki danes obvladujejo Slovenijo in so
22 Narodni demokrati (ND) so bili konstitutivni del Demosa, po razcepu Slovenske demokratične zveze (vprašanje lastninjenja družbenega premoženja jeseni 1991) so do konca zagovarjali Demosovo vlado, vnovični vstop v parlament pa jim 6. decembra 1992 ni uspel. Zato so se po volitvah pridružili Slovenskim krščanskim demokratom (SKD). Pozneje so zaradi nenačelnosti vodstva SKD iz stranke izstopili ter se leta 1995 pridružili Socialdemokratski stranki Slovenije, sedanjemu SDS-u. Predsednik stranke je bil Rajko Pirnat.

30

Pret rg ana ti ši n a

tudi spočele fenomen Jelinčič. Namesto enovite SNS imamo množico njenih satelitov, parlamentarnih in zunajparlamentarnih skupin brez opaznejše orientacije in političnega efekta. Jelinčič se počasi vrača tja, od koder je bil poklican, v anonimnost tajnega agenta, da bo morda nekoč spet vzniknil in pripravil presenečenje. Zanimivo je opazovati, kako so se na pervertiranje enot desnega centra, v katerem ni prostora za ljudske, narodno- in krščanskodemokratske stranke, a tudi za druge opcije (za socialdemokracijo, kakršno danes uveljavlja Janez Janša), odzvale konkretne stranke, ki jim je Jelinčič na tak način križal pot – in račune. Omenimo najprej stranko, ki se je izrecno želela locirati v ta prostor in se je v svojem parlamentarnem delovanju tudi povezovala z Jelinčičevo SNS, to je SLS Marjana Podobnika. Ta je v začetku res nastopala kot nasprotnica pretiravanja v nacionalnem sentimentu: razlog je bila univerzalnost krščanskega pogleda na svet, na katero se je sklicevala – potem pa je sprevidela Jelinčičevo taktiko, hkrati opazila, da se levo od nje oblikuje strateški center, v katerem želi njen najrealnejši koalicijski partner (krščanska demokracija) sodelovati. V strahu, da bi je ne doletela radikalnejša osamitev, je napravila naglo potezo. Nemudoma je zaostrila pogled na etnično homogenost Slovenije, dobila tako zadosten skupni imenovalec za enotno politično platformo in stopila ob bok Jelinčiču (dogajanje časovno umeščamo v drugo polovico leta 1992 in v začetek 1993, vse do podpisa koalicijskega sporazuma med LDS, SKD in SDP). Bilo je to slovo od desne sredine in SLS je začela vse očitneje prilagajati svojo identiteto stanju na izpostavljenih marginah. Na eni strani lahko spremljamo očitno rast nacionalnega občutja, a s tem tudi intenzivirano sodelovanje s strankami, ki so si prizadevale v isti smeri – danes jih je večina v NSL bloku.23 Na drugi strani opažamo poudarjanje solidarnosti s socialno ogroženimi sloji, s kmeti in delavstvom. Krekovski socializem je to, domač vsem tistim, ki so se ob prihodu postmoderne začutili zapostavljene in odveč in so krivca svojemu stanju slej ko prej iskali na relacijah grabežljivi partijski menedžment in delovna sila iz južnejših republik. Pri tem je odveč poudarjati, da se SLS ni obračala na trdne kmečke gospodarje – kakršnih resda ni malo, vseeno so daleč od tega, da bi bili v večini –, temveč na pavperiziran delavsko-kmečki proletariat, ki sta ga ta dejavnika najbolj prizadela in na katerega so druge stranke bolj ali manj pozabljale. Tu obstajajo interference z SNS, vendar se zdi, da se je slednja bolj nagibala k urbani populaciji, precej ji je prinesla tudi študentska oz. dijaška mladina. Marsikaterega od sicer skromnih dvanajstih odstotkov, ki jih je SLS dobila na zadnjih volitvah, gre pripisati prav temu.

23 Nacionalno-socialno-liberalni blok iz leta 1992–1993.

31

Razd alj e d o sve ta

Druga stranka te usmeritve, krščanska demokracija, je na maličenje desnega centra odgovorila drugače kot sestrska SLS. Če v retrogradni perspektivi ocenjujemo takratno dogajanje, se ne moremo ubraniti vtisa, da so v SKD dovolj zgodaj dojeli, kako nevaren trojanski konj je SNS in kakšno opustošenje na vitalnih točkah lahko prinese. Zato so sklepali (k temu jih je tudi nagibalo splošno mehčanje slovenskega prostora), da bi SNS lahko bolje vrgla glavne adute desne sredine kot oni sami in da jim kaže opustiti nekatera stališča (insistiranje na antikomunizmu, ki je stranki prinašalo dvorezen sloves »lovca na glave«). Tako so se začeli trudoma prebijati k politični sredini. Pri tem niso ne mogli ne hoteli posnemati dejavnosti SLS, to je hkratnega napredovanja na skrajno levem in skrajno desnem segmentu, temveč so hoteli podoben rezultat doseči z neke vrste suspenzom svojih izhodišč, ki bi jih iz agresivne, tudi katoliško militantne pozicije prenesel v optimalno sredino in jih napravil za sprejemljivejšega partnerja dejanskim centrom moči v RS, s tem pa jim zagotovil eksistenco tako v politiki (prestižna vloga stebra v koaliciji t. i. narodnega sporazuma) kot v ekonomiji, infrastrukturi, menedžmentu itd. SKD je s tem veliko tvegala. Navsezadnje je šlo za vprašljivo slabljenje lastne pozicije, ki bi kaj lahko končalo v pat položaju. Volilni izid je pokazal, da se je od vseh strank, ki jim je Jelinčič načel volilno substanco, na položaj zaenkrat najbolje adaptirala prav ona. SKD je s tem odprla novo poglavje v slovenski politični zgodovini. Vendar prihodnost ni jasna, položaj SKD je še paradoksen: reševala se je namreč prav k tistemu, ki ji je po svoji ekspozituri namenil pogubo. O drugih členih desne paradigme, to je o hipertrofiranem številu strančic, pomaknjenih na desni rob, ni vredno izgubljati besed. Njihova funkcija je enaka Jelinčičevi, le da je politični učinek zaradi disperznosti in pomanjkanja enotne vizije manjši. Čas Jelinčičevega »štosa« je namreč mimo, vendar si njegovi očetje ne morejo privoščiti, da bi se tega kapitala polastil kdo drug, najverjetneje SLS ali SKD, morda kar oba skupaj. Četudi je Jelinčičev manever v zatonu, se njegovi odmevi še živo čutijo, kajti klasična desna sredina ostaja kontaminirana. V dolgoročnem interesu družbe je, da se ta prostor obnovi. Slovenska politika bi se tako oblikovala po evropskem zgledu. Vanjo bi se vrnilo nujno potrebno ravnovesje, ki bi odpomoglo entropičnemu stanju današnjih dni. Bil bi to čas povezav, ko bi se elite z ene in druge politične strani združevale med seboj in ustvarjale novo državno kvaliteto. To bi bil čas za dokončno slovo od preteklosti, dejanski čas za spravo. Delo, 1993

32

Pret rg ana ti ši n a

Protofaza slovenske politike
Izraz, s katerim bi primerno ponazorili stanje slovenske družbe, je protofaza. Tujka, ki se izvorno nanaša na razvrščanje kromosomov pred delitvijo celice, na trenutek, ko je v obrisih jasna podoba prihodnjega bitja, obstajajo pa še določene uganke. Prenesena na slovenski tu in zdaj hoče ta podoba reči, da smo v prehodnem obdobju, kjer se zarisujejo konture končnih evolutivnih etap, a stvari le niso docela razvidne. Omenimo denimo gospodarski sistem, kjer se v procesu privatizacije (ali mimo njega) oblikujejo lastninska razmerja, s tem se vzpostavlja tudi nova kvaliteta proizvajanja in trženja, katere učinki v celoti še niso pojasnjeni. Ali nadalje: če se je Slovenija z osamosvojitveno vojno in aktom mednarodnega priznanja dokončno zaključila navzven, definirala svoje meje in svoj obseg, se danes zaključuje navznoter: v mislih imamo nov koncept lokalne samouprave, ki še dolgo ne bo dorečen. Temu se bo, enkrat v prihodnosti, začela prilagajati tudi mikrostruktura upravnih, političnih in drugih institucij, kar se bo vse spet izrazilo na globalni ravni. Izraz protofaza pride še posebej do veljave pri določevanju aktualnega stanja v slovenski politiki in lahko bi celo postavili, da v njej najde svojo pregnantnejšo zjedritev. Pri tem jemljemo v poštev tisto politiko, ki je zastopana v strankah in katere naknaden refleks šele so dogajanja v parlamentarnih in vladnih organih, natančneje: politiko ab ovo, takšno, ki je povezana s splošnim položajem stranke glede na parlamentarni lok. Da so tu stvari v nastavkih, pove površen pogled. Čeprav se danes pozornost slovenskih strank navidezno osredotoča na reševanje konkretnih vprašanj, je iz vsega, česar se polotijo, razvidno iskanje pravih referenc, umeščanje na želene koordinate oz. oblikovanje definitivne podobe. V tej zvezi še posebej izstopajo povezave deklarativnega značaja, s katerimi stranka opredeljuje svojo preferenčno lokacijo, nekako po načelu: povej mi, s kom se družiš, pa ti povem, kdo si (kje si, kar je v političnem smislu istopomensko). Ključni indeks potegovanja za pravo identiteto je skrb za pravo ime, ki naj adekvatno odrazi vsebino, na katero se konkretna stranka sklicuje. Preimenovanje je jasno znamenje identitetne negotovosti, za nas – glede na to, da je skozi ta proces šla večina strank, pa evidenten dokaz generične dobe, protofaze, ki jo preživlja slovenska politika. Pri tem je treba v začetku reči, da vseh strank – ali, bolje, političnih subjektov – dogajanje ne zadeva v enaki meri. Če nam kot temeljni orientacijski kriterij še naprej ostaja politični lok z desnim in levim krajiščem, 33

Razd alj e d o sve ta

potem lahko ugotovimo, da stopnja identitetne negotovosti narašča premo sorazmerno z oddaljevanjem od centra, tj. od nevtralne pozicije, in da je najintenzivnejša na obeh skrajnih robovih, ki ju zastopata na desni t. i. nacionalno-socialni blok oz. slovenska desnica, na levi pa stranke, zbrane v ZL.24 Na prvi pogled bi se zdelo, da gre za očiten paradoks: opraviti imamo namreč s strukturami, ki jih je »sama identiteta«. Kako si misliti nekoga s slovenske desnice, ki ne bi sleherni trenutek poudarjal orientacije ter temeljnih programskih točk, od pregona beguncev do napovedovanja ukrepov zoper »zavojevalce« etničnega prostora (gre za t. i. tezi o ekonomski emigraciji ter o meji na Mirni ipd.). Ali kdo v Sloveniji ZL nemudoma ne povezuje z vsem, kar sta nekdaj dognala tvorca ideje o splošnem primatu obubožanih množic Marx in Engels in kar se je kasneje pokvečilo v družbeni praksi? Tako prenovitelja oz. po novem čartista kot desničarja si brez tega preprosto ni mogoče misliti: tako eden kot drugi sta sama po sebi neposredni priči istovetnostne trdnosti in prepričanja. Stvar postane oprijemljivejša, če za primerjavo vzamemo stranki, ki sta, vsaka na svojem »bregu«, tema dvema sorodni, tj. Podobnikovo SLS in Pučnikovo Socialdemokratsko stranko, slednjo zato, ker predstavlja (ob drugačni zasedbi vodstva) mamljiv cilj poslednje prenovitve prenoviteljev. Prvo, kar opazimo, je, da ti stranki funkcionirata tudi zunaj idejnega konteksta, na katerem sta utemeljeni (za SLS je to sklop tradicionalnih vrednot, za SDSS pa zaščita delavskih standardov, sindikalizem). Predstavljamo si ju lahko v celem spektru vlog, od katerih ni nobena obvezujoča ali neposredno povezana z lastnostmi, po katerih stranka je, kar je. Ko sestopamo proti sredini, se omenjeni pojavi še stopnjujejo. Bolj ko stranka nevtralizira svojo identiteto, bolj je dovzetna za privzemanje različnih vlog in sklepanje povezav na levo in desno. Najbolj živ primer tega odkrijemo na čisti sredini, kar je tudi svojstvena anomalija. Govorimo o Demokratski stranki.25 Ta je pred letom in pol ob velikem rompompomu,
24 ZLSD – Združena lista socialdemokracije je bila stranka naslednica ZKJ, ki se je pozneje preimenovala v SD. 25 Demokratska stranka (Demokrati) je nastala po razcepu Slovenske demokratične zveze, to pa je vodilo v razpad Demosa. Predsednik je bil Igor Bavčar, stranka je v zadnjem tednu pred državnozborskimi volitvami leta 1992 zakupila precej časopisnega prostora, da bi si z nenavadnim manevrom poskušala zagotoviti mesto v prihodnji koaliciji. To je poleg ostalega (nedomišljena identiteta sredinske stranke) pospešilo njen propad. Na blejskem kongresu marca 1994 se je skupaj z Liberalno-demokratsko stranko (LDS), Zelenimi – ekološko-socialno stranko in Socialistično stranko Slovenije združila v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS).

34

Pret rg ana ti ši n a

ki je spremljal dogajanje (obisk De Michelisa26 na ustanovnem kongresu, medijska ofenzivnost, hkratni nastop slovenskih intelektualcev, namenjen idejni promociji), glasno sedla na politično sredino (da je s tem sedla na risalni žebljiček, je bilo zaradi širokopoteznosti, s katero so se stvari lotili, jasno šele kasneje). Demokrati so lahko koalicijski partner vseh in nikogar, lahko so tu in tam, povsod in nikjer. Bili so med angažiranimi pobudniki Demosa, nato so se mu odrekli, začeli rehabilitacijo tistih, zoper katere so še do nedavnega glasno nastopali (pomenljiv v tej smeri je njihov preobrat v pojmovanju NOB pa vrednotenju Janeza Janše). Ko jih je takšno nihanje spravilo ob volilni rezultat, so se začeli spogledovati prav s tistimi, ki so jim na volitvah najbolj boleče stopili na prste (na eni jasno pričakovanje, da jih bo Drnovšek povabil v vlado, na drugi usklajen nastop z Jelinčičevo desnico in njenimi sateliti). Demokratska stranka je tako poleg ambicioznega precenjevanja lastnih zmožnosti (z upadanjem idejne profiliranosti se de facto zmanjšuje tudi politična, parlamentarna moč – sredinska opcija je v zrelih sistemih le jeziček na tehtnici (!)) živ primer, kam lahko privede slabo premišljeno načrtovanje identitete (primer »risalnega žebljička«). Na tej točki postaja protopoložaj slovenske politike na njenih izpostavljenih segmentih (levi in desni rob, sredina) preglednejši. Demokratska stranka ima ilustrativno vlogo: služi kot na obe strani razprto zrcalo, s katerim je dogajanje na skrajni levi in desni bolje vidno. Če smo prej na skrajnih parametrih zaznali identitetni paradoks (afirmiranje lastne lege na eni in prav tako težnja k preimenovanju na drugi strani), v nadaljevanju pokazali, da s sestopanjem k sredini te napetosti popuščajo, moramo sedaj opozoriti, da lahko zdrsnejo celo do mere, ko nastopi pozicijski suspenz. Ta povzroči izgubo splošne orientacije in v posledici volilni fiasko. Vrnimo se zdaj k obema centroma hipertenzije, na skrajni levi in desni rob, k slovenski desnici in prenoviteljem. Odgovor, kaj je zanju značilno, prinese kontrastivna analiza identitete. Vzemimo najprej čartiste, da ne bo terminoloških pomot, delno pa zato, ker so v slovenskem prostoru navzoči daljši čas in imajo reden parlamentarni status. Kot znano, je to stranka, ki se je izvila iz nedrja federalne partije ter prisegla na vizijo sodobne Slovenije. Tej je prilagodila svojo splošno podobo (od dvanajstih zvezdic na emblemu do relativno modernizirane ekipe). Dobila je največ glasov na prvih demokratičnih volitvah (za vsak primer so imeli v
26 Gianni de Michelis (1940), italijanski socialistični politik, zunanji minister Republike Italije 1989–1992. Na koncu kariere obtožen korupcije (akcija Mani Pulite, 1993– 2001).

35

Razd alj e d o sve ta

žepu še mandatarja) in tudi na zadnjih se ni obnesla slabo. Vse to ne prikriva dejstva, da se ji popkovina še krepko drži starih časov. Poleg volilnega bazena, ki je identičen s članstvom nekdanje ZK, je tu še vodstvo. Da je bil prejšnji predsednik27 znotrajfamiliarna projekcija svojega (zločinskega) očeta, je jasno. Da je sedanji,28 sicer usposobljeni menedžer in športni delavec, nekdaj tvoril vrh partijskega monolita, je prav tako znano. Gre torej za stranko, ki se ne želi odreči svojemu nekdanjemu statusu (primatu), za »postmoderno« Zvezo komunistov sredi devetdesetih let. Tu se pojavi problem. Nacionalna ali republiška partijska organizacija je utemeljena na monopolu, ali drugače, na uzurpaciji oblasti. Potrebna teoretična pooblastila so ji dodelili njeni duhovni očetje iz prejšnjega stoletja, in sicer s kopico prevratniških tez, med katerimi je morda najbolj uporabna tista o diktaturi proletariata in o tem, da se v revoluciji sredstva poistovetijo vselej z nameni, prek njih pa z njihovimi nosilci: revolucionarji tako niso le odvezani sleherne krivde za »stranske učinke«, temveč so poklicani, da v imenu proletarske revolucije odstranijo, kar jo ovira. To pomeni meščanski red in njegovo institucijo: parlamentarno demokracijo oz. večstrankarski sistem. Diktatura proletariata je zaupana posvečenim, zato nobeni od partij ni padlo na pamet, da bi oblast delila ali da bi se šla politično konkurenco. Tako je bil storjen prekršek zoper civilizacijsko normo, katere element je prav upravičenost vsakega državljana do samostojne opredelitve glede tistih, ki naj ga zastopajo v organih oblasti. V bistvu gre za kršitev človekovih pravic, kar terja obsodbo. Na tej stopnji je jasno, kaj žuli prenovitelje in čemu nenehno prenavljanje. To je retrogradna zavest o kršitvi norme, povezana s strahom pred sankcijo na eni strani in odkritim koketiranjem z možnostjo, da bi vseeno ohranili politični primat (četudi skozi nepolitični medij) na drugi. Primer, ki bi ga bil vesel celo kateri od svečenikov psihoanalize, saj bi v njem razvidel frustracijski kompleks otroka, ki bi si želel, a si ne upa ali ga muči strah, krivda, ker si je želel in si tudi upal. Ves čas ga namreč spremlja budno oko očetovo, ki je zgodovinski spomin, civilizacijska norma. Tu je treba vendar opozoriti, da se identitetne tenzije, ki jim je podrejena ZL, umirjajo oz. odvajajo, in sicer po dveh kanalih. Kot prvega omenimo spoznanje o avtoblokadi lastne pozicije, ki se bolj uveljavlja med mlajšim delom članstva, njegov nasledek je težnja po reviziji političnega kurza stranke v radikalnejšo socialdemokratsko smer. Kot druge27 To je bil Ciril Ribičič, danes ustavni sodnik. Njegov oče je Mitja Ribičič. 28 Janez Kocijančič.

36

Pret rg ana ti ši n a

ga primer sedanjega predsednika Milana Kučana. Ta je po prvih demokratičnih volitvah uvidel, da reformirana partija ne hasne več dosti, da je njen neposredni kapital rizičen, inflatoren, najverjetneje tudi, da njeno vodstvo ni zanesljiv garant za bistvenejše spremembe, ki bi stranko odprle in bi tako zanj pomenile zanesljivo volilno bazo. Zato je šel svojo pot, opiral se je na sposobnost odstranjevanja konotacij, ki mu omogoča, da iz ene politične sfere prehaja v drugo, in to ne le brez posledic, temveč celo s profitom. Začel je s tem, da je jugosocializem zamenjal za njegovo sprejemljivejšo republiško varianto (socializem po meri človeka:29 katerega le, dodajamo svoj komentar) in se nato odpovedal tudi temu. Nekaj časa je bil blizu Demokratom (bojda je bil celo prvi režiser puča, s katerim so v zrak pognali Demos), nato preklical strankarsko identiteto (volitve 1992). To je počel zato, da bi se lahko v prihodnje, ko mu po ustavnem predpisu zapade možnost vnovične kandidature, ogledal po političnem ali civilnodružbenem organizmu, s katerega bi potem odskočil naprej. V tem času se je njegova politična priljubljenost stopnjevala, kulminirala na decembrskih volitvah leta 1992, ko je dosegel rezultat na dobesedni meji verjetnega. Od njega bi se Demokrati, njegovo prenoviteljsko zaledje in še kdo lahko učili politične igre. Vrnimo se k primarni nalogi in potegnimo vzporednico med skrajnim levim in desnim krajiščem parlamentarnega loka. Skupni imenovalec imamo, to je kršitev civilizacijske norme, zdaj jo skušajmo konkretizirati tudi na desni strani. V začetku ugotovimo nekaj formalnih podobnosti. Slovenski desnici je tako kot ZL enaka težnja po preformiranju, ki se tako kot pri ZL izraža na dveh ravneh. Prva je dejanska, »organizatorična«, druga formalna, nanašajoča se na označevalno plast, na ime stranke. V organizacijskem smislu preživlja slovenska desnica isti proces, ki je lani jeseni dal ZL, to je združitev različnih socialnopolitičnih variant v eno samo stranko. V slovenski desnici imamo tako nacionalni, delavski, regionalno-delavski (Nacionalna stranka dela),30 liberalni oz. podjetniško-libertarni sediment, če se omejimo samo na najpomembnejše. Razlika je le, kot bomo videli v nadaljevanju, v motivaciji. ZL se je namreč procesa združevanja lotila zato, da bi zabrisala sled iz preteklosti, da bi omilila sporno identiteto, medtem ko o slovenski desnici na prvi mah česa podobnega ne bi mogli trditi. Podobnosti se odkrijejo tudi glede na drugi, označevalni vidik. Slovenska desnica je šla skozi podoben proces
29 To ni Kučanova iznajdba, izraz je Dubčkov iz časa Praške pomladi. 30 Teh sedimentov oz. strank danes ni več oz. niso zaznatni. Zadnjič se jih je dalo še slediti ob lokalnih volitvah 1998.

37

Razd alj e d o sve ta

preimenovanja kot ZL, ki je bil – kot pri slednji – tudi korelativen organizacijskim premikom. S tem smo vzpostavili skupni imenovalec obeh strank, bistvenejše analogije odkrijemo na vsebinski ravni, in sicer, kot rečeno, glede na kršenje temeljne civilizacijske norme. Če je bil njen indeks pri ZL uzurpacija oblasti, gre pri slovenski desnici za razvrednotenje primarnega aksioma družbe, tj. enakovrednosti ljudi glede njihovih temeljnih pravic (državljanstva, dela, socialne zaščite). V posledici to prinaša delitev ljudi na državljane prvega in drugega reda, na Slovence in Neslovence, lahko se izrodi tudi v nasilne posege zoper slednje ali v splošno ustvarjanje ksenofobične atmosfere. V njej se potem pojavi možnost uveljavljanja alternativnih oblik narodne »suverenosti«, scenarijev, s katerimi se v slovensko družbo vnašajo predcivilizacijski vzorci vedenja. Njihov dokaz je nedavna zahteva po reviziji zakona o državljanstvu, ki bi poleg mednarodnopravnega škandala (šlo bi za retroaktivno spreminjanje zakona, česar ustavne demokracije ne poznajo), pomenila tudi marginaliziranje znatnega dela državljanov oz., točneje, njihovo izločevanje iz družbe. »Postavljanje zunaj državljanstva« bi ob stimulativnih okoliščinah vodilo v »postavljanje zunaj zakona«. Že zdaj si nekaterniki, večinoma gre za marginalce ali ljudi vprašljivega pedigreja, dovolijo obračune, tudi fizične, z drugimi državljani prav na podlagi nacionalnega razlikovanja. To za zdaj še nima legalne podlage, domnevati je, da bi se ob revidiranem zakonu o državljanstvu zgodilo prav nekaj takega. Žal nam prostor ne dopušča ekspertiz, ki bi dodatno potrjevale kršitev civilizacijske norme, v militantnejših delih slovenske desnice. Vendar za to tudi ni potrebe, kajti apriorno bi lahko postavili, da je sleherni akt, ki se ga slovenska desnica poloti, naperjen v razvrednotenje ljudi na podlagi nacionalne pripadnosti (denimo prekvalifikacija politične v ekonomsko emigracijo: begunci z vsemi posledicami, ki jih to prinaša). Slovenska desnica je na prizorišču še premalo časa, da bi v celoti zaživela prenoviteljski paradoks. To se ji bo še gotovo zgodilo, če ne prej, tedaj, ko bo družbena kriza v Sloveniji popustila in bo na stvari moč gledati z objektivnejšim očesom. Vendar obstajajo določena znamenja, da se ji identitetni paradoks dogaja danes, in sicer izjemno intenzivno: utegne jo celo hitro spraviti na kolena. Temu je vzrok Zmago Jelinčič. Večina ljudi namreč desni nacionalizem povezuje z njim in si ves čas preoblikujoče se ter preimenujoče se slovenske desnice preprosto ne more zapomniti. Dodaten razlog je, da je Jelinčič deležen medijske pozornosti, ki si je njegovi konkurenti le želijo. Temu je treba dodati še, da ga označuje kukavičje leganje desnih jajc v leva gnezda. Tako slo38

Pret rg ana ti ši n a

venskim desničarjem pobira vitalno substanco. Kar se »izvali« na desni, znese na levo, od ideje o desnosredinski vladi do koncepta nacionalne varnosti ipd. Tu smo se tudi približali točki, ko lahko definiramo razlog nervoze in mrzličnih transfiguracij na desnici. Gre preprosto za to, da je slovenska desnica ob vsaki Jelinčičevi intervenciji primorana zaostriti svoje stališče (strniti vrste, stopiti v blok, se preimenovati), da bi tako nevtralizirala škodo, ki ji jo je povzročil z odnašanjem idejne osnove. Če nekoliko konkretiziramo, čim bolj Jelinčič skače v levo, tem bolj je desnica primorana pulzirati v desno. Nastaja očitna polarizacija, ki je še ne bo kmalu konec. Čeprav bi morali z Jelinčičem začeti, z njim končujemo. V sebi namreč združuje vse, kar smo v tem pisanju izpostavili. Je zvesta inkarnacija leve in desne anomalije, hkrati pa tudi presunljiv simbol protofaze, ki jo preživlja slovenska politika. Delo, 1993

Medved in hruška
Vladimir Žirinovski31 najverjetneje ni prišel v Slovenijo, da bi si v vilah aristokratskega Bleda hladil razvneti žolč. Ali da bi mu kdo od mondenih doktorjev zmiril zdivjani tlak, mu svetoval katero od diet. Prav tako ga ni k nam zaneslo z namenom, da bi se pajdašil s kom od trboveljskih nacionalnih zagretežev. Tudi je dvomiti, da bi bila zadaj simpatija do grdega račka slovenske politične scene, njegovega polbrata v obupu Zmaga Jelinčiča.

31 Vladimir Volfovič Žirinovski (1946), kontroverzni ruski nacionalist, znan po škandaloznih dejanjih in besedah. Celoten niz neverjetnih izjav Žirinovskega je težko našteti, ker se vlečejo ena za drugo. Vsaka pa izziva nova negodovanja in dvome. Od predloga, da se iz vzhodne Rusije izselijo vsi Kitajci, do predloga zakona, po katerem bi se vsem ženskam, mlajšim od 42 let, prepovedalo opravljati splav. Hkrati bi se mlajšim od njih (onim, ki so v reproduktivni dobi) prepovedalo daljše bivanje v tujini. Zaradi posilstva svoje hišne pomočnice in organizacije orgij je bil pridržan v zaporu leta 1999. Istega leta je obiskoval homoseksualne klube v Moskvi in se pred kamerami ljubil z mladeniči. Kot predsedniški kandidat je obljubljal, da bo Rusija postala raj na Zemlji za seksualno nekonformistično orientirane ljudi. Morilca Aleksandra Litvinenka Andreja Lugovoja je kljub vsesplošnemu zgražanju uvrstil na kandidatno listo svoje stranke.

39

Razd alj e d o sve ta

Ne, fantomski obisk radikalca na nikogaršnji zemlji brniškega duty freeja je dogodek globalnega pomena. Preseneča po lucidnosti, je izziv nacionalni samozavesti, a v svoji paradoksalnosti tudi pretehtan ženitveni kompliment. Ta trenutek se namreč vzpostavlja razporeditev svetovne politične moči. Vakuum, ki ga je povzročila pomiritev obeh supersil po padcu Berlinskega zidu, ni zdržal dolgo. Načrti nove svetovne ureditve so eksplodirali skupaj z vojno na tleh bivše Jugoslavije. Balkanska tragedija je povzročila tekmovanje za svetovno premoč in risanje zemljevidov vpliva. Slovenija na prvi pogled sodi pod evroatlantsko jurisdikcijo: v to območje nas uvršča zgodovinska geneza, ki je vezana na zahodnoevropski prostor, na katolištvo. Nenazadnje nas je sem odrinil tudi načrtovani sunek v mehek trebuh Evrope, ki ga je formaliziral na gostilniški račun vržen sporazum o delitvi interesnih sfer v drugi Jugoslaviji, jaltski fifty-fifty med Churchillom in Stalinom.32 Vendar se je naše »naravno zaledje« v zadnjih mesecih z nami šlo mance. Ni nas bilo na srečanju Višegrajske četverice33 v Pragi, izpuščeni smo bili iz Partnerstva za mir, niso nas omenjali v zvezi s prihodnjo Evropsko unijo. Kot da bi bili zanemarljiv košček zemeljskega površja! Evroameriški interes se je osredotočal na konstituiranje trietnične tvorbe v Bosni, se ogledoval po Hrvaški (obljubljena posojila, »Marshallov« plan za obnovitev dežele), a Slovenijo, ki je bolj razvita, varnejša in politično stabilnejša, je puščal vnemar. Ta brezbrižnost ruski politiki ni ostala skrita. Vendar bi neposredno ponujanje roke ali uradno snubljenje za kakšen novoilirski partneriat ne imelo smisla. Konkurenčna stran bi v spoznanju napravljene napake zarožljala z arzenalom diplomatskih orožij. Prišlo bi do konflikta, katerega torišče bi postala Slovenija. Na tak način bi tako ali drugače spet zdrknili v počen pisker zdraharstva po balkansko. Dodaten argument predstavlja tudi nesprejemljivost nekaterih ruskih zaveznikov, denimo Srbov. Slovenija bi uradno ponudbo morala odkloniti, saj bi ogrozila celoto interesov glede evropeizacije še vedno socialistične domačije. Zavrnila je tudi »poluradno« ponudbo, zato ker je bila Rusija mnenja, da je ženitev mogoča tudi z ugrabljeno nevesto. Za ta namen je bil določen čudaški snubec velike vrednosti, Vladimir Žirinovski. Ta je in hkrati ni ruska politika. Njegove poteze je moč identificirati z interesnimi težnjami ruske diplomacije, a hkrati tega ni mogoče formalno dokazovati. Je slovanski Janus,

32 Anekdota, ki jo je treba razumevati v smislu italijanskega reka »Se non è vero, è ben trovato«. (»Če že ni res, se pa dobro sliši.«) 33 Višegrajska četverica predstavlja Češko, Poljsko, Madžarsko in Slovaško.

40

Pret rg ana ti ši n a

mitološko bitje dveh obrazov, od katerih eden ne bo nikdar gledal naravnost vate. Zapik, ki ga uporabiš, kjer želiš. Prvič smo ga doživeli januarja. Četudi je prišel z osebnim potnim listom in brez formalnih pooblastil uradnih organov, je bilo zunaj dvoma, da prihaja markirat teren. Šlo je za sondiranje razpoloženja slovenske politike, koliko se počuti osamljeno, spregledano, ogroženo, koliko je pripravljena prenesti, kakšna je nenazadnje dejanska stopnja njene suverenosti. Slovenija je ravnala pametno, po zgledu evropskih sosed. Žirinovski je dobil »korbco«, ruska politika pa vpogled v mejo, do katere lahko gre. Stvar se je takoj za tem zapletla. Ni naključje, da se je med enim in drugim obiskom pavlihovega princa v Sloveniji spremenil naš status v Partnerstvu za mir, da smo doživeli poplavo obiskov funkcionarjev EU in Nata in še kopico ponudb, katerih večina je bila izrečena prav na legendarnem Bledu (stvari so se godile s tako intenzivnostjo kot pozimi in pomladi 1991–1992). In kaj naj bi v takšnem trenutku storila Rusija? Kako naj bi nevtralizirala naraščajoči evroameriški vpliv v Sloveniji? Z izstavitvijo nove bianco menice, to je z napotitvijo Vladimirja Žirinovskega na še eno misijo. Rekli smo, da je Slovenija z demonstracijo suverenosti sebe obvezala. Izzvala je veliko silo in ji pokazala, da ne trpi vmešavanja v notranje zadeve. Nič nenavadnega torej, če je ta poterjala zadoščenje in hotela, da bi mlada država z bolj naklonjeno potezo bila primorana odkupovati se za včerajšnjo odrezavost. Dobro je bil izbran tudi sam termin prihoda, saj se je ujel z organizacijo seminarja Zahodnoevropske unije.34 Žirinovski je upravičeno pričakoval, da mu bo v tako ključnem trenutku uspelo oslabiti pomen približevanja Slovenije konkurenčnemu polu, da bo ugrabljanje neveste to preplašilo za poroko z drugim. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. V slovensko politično zgodovino se bo ona nedelja zapisala kot dan, ko medved ni mogel do hruške. Incident na brniškem letališču nam je dal v roke kapital, ki bi ga sicer nikoli ne imeli. Tudi odnos do zahodnih zaveznikov lahko načrtujemo na novih temeljih, z večjo samozavestjo in občutkom za lastno vrednost. Če nam ustreza, lahko Žirinovskega danes celó povabimo v goste. Delo, 1994

34 7. marca 1994.

41

Razd alj e d o sve ta

Cefizeljdiplomacija
Ko smo iskali najprimernejšo zgodbo, v katero bi oblekli deviacije domače politike, smo po navdih odšli k staročastnim prebivalcem Butal. Ti niso hoteli v ničemer zaostajati za drugimi: ko je širna njihova soseska staknila kolero, niso odnehali, da so dobili takisto. In še črne koze povrhu. In ker se stvari v življenju godijo, da od slabšega težé k najslabšemu, so se griži demokracije pridružile še samopašne črne koze, radikalizem imenovane. In zdaj smo tam. Namesto socializma po meri človeka imamo epidemično nevšečnost radikalizma. Kje se je vse skupaj sploh začelo? V tej smeri so simptomatične jame kočevskega pragozda (in Teharij), ki jim v obvezni simetričnosti ustrezajo oblike upora zoper totalitarno oblast med- in povojne Matjuške. In katerim se pridružuje tudi lok strank, ki v parlamentu sprožajo vprašanje o popravi krivic. Beli radikalizem, »domopadobranstvo«, klerorevanšizem in druge deviantne linije na slovenski »desnici«. Izrazi, ki so del privzgojene zavesti, so izgubili vsebinski naboj in niso več kot kozmetični smukec na kozavo lice. Skozenj preseva dejanska pokvečenost, ki ne najde razmerja do preteklosti, resnice in identitete. Desettisoči pobitih Slovencev v povojnih eksekucijah, množice, ki jih je piš nasilja raztepel na kontinente sveta, brezimni, ki jim je bilo življenje zagrenjeno zaradi prepričanja. Vsi, ki se jih drži senca belega radikalizma. Zlovešč plašč, ki je začel ogrinjati stranke. Poleg Jožeta Pučnika in socialdemokratov ter SLS v zadnjem času od tretjega kongresa naprej tudi krščanske demokrate.35 Zavoljo člena v programu, ki začenja s stavkom: »Slovenski narod je bil grobo prizadet tako s fašističnim kot s komunističnim sistemom« in se nadaljuje s poudarjanjem nesprejemljivosti totalitarizmov, so stranko začeli razglašati za desnoradikalno. V zadnjem času sem spremljal dogodke, povezane z SKD. Tako sem bil na kongresu predloženega člena tudi vesel. Vendar ga nisem razumel kot bistven prispevek k utrjevanju radikalizma, temveč nasprotno. Mnenja sem,

35 Stranka Slovenskih krščanskih demokratov je imela v hotelu Lev med 22. in 23. oktobrom 1994 svoj kongres, na katerem je sprejemala taktiko za ravnanje v tedanji koaliciji. Spomnimo: Lojze Peterle je 20. septembra istega leta odstopil kot zunanji minister v Drnovškovi vladi, stranka pa ni hotela z njim v opozicijo. Sledila je afera Oglej, ki je pomenila Peterletov politični zaton, naznanila pa je tudi skorajšnji konec Slovenskih krščanskih demokratov.

42

Pret rg ana ti ši n a

da ponuja možnosti za zdravo diagnozo in ugotovitev dejanske zgodovinske resnice, na podlagi katere je šele mogoča terapija. Ko smo pri krščanskih demokratih, si poglejmo še drug, korelativen primer. V javnosti se v zvezi z oglejskim dokumentom počasi oblikuje podoba, ki jo je pred nekaj dnevi na drugi strani Dela povzelo eno njegovih peres. Brati je mogoče navadne, čisto po radikalizmu dišeče stvari. Namreč: da je zadnjemu ravnanju v zvezi z Italijo botrovala mednarodna zarota neonacističnih radikalcev, katerih pomemben akter naj bi bil prav nekdanji zunanji minister. Stvar naj bi bila najprej dogovorjena s slovenskim emigrantskim »lobijem« v ZDA, soljena z nemškim Heimatrechtom,36 nato potrjena pri desničarju Martiniju in naposled izpeljana v Ljubljani. Seveda je z njo povezan tudi paragraf programa SKD, ki naj bi predstavljal idejnopolitično podlago ravnanja. Da s tem posledično razkrije tudi pravo naravo »borcev« za slovensko mednarodno politiko, gotovo ni bil namen omenjenega zapisa. Zmaga Jelinčiča, na primer, katerega teze se zde večini Slovencev neproblematične, toliko so se jih navadili. Navsezadnje, ali se je kdo sploh vprašal, kam bi pripeljala takšna cefizeljdiplomacija, če bi ji dali možnost uresničitve? Kaj, če ne v takojšnje zavojevanje spornih območij, ki bi utegnilo voditi v spopad s sosedama, vsaj z južno? In ki bi poleg vsega Slovenijo za dolga leta oddaljila od Evrope? Ali se je kdo poglobil v pravi obraz slovenskega radikalizma? Se vprašal, kakšna usoda nas lahko doleti v tem nevarnem času. Ni zaman opozarjal pesnik: »In da za vse, kar je razgrnil Bog, ljudem sveta, za polje, goro, log, za zver in dušo pravda še, še teče in vsa vroča vre.«37 Delo, 1994

36 To je »domovinska pravica«: ksenofobičen izraz avstrijskih brambovcev. 37 Oton Župančič, »Naša beseda«, v: Pesmi, MK, Ljubljana, 1986, str. 123.

43

Razd alj e d o sve ta

Zlate porte in medalje
Znamenita dežela, imenitna odličja. Ne tista, ki jih v konkurenci iztržijo domači smučarji, temveč medalje slovenske politične scene. Njihov zgled ostajajo gasilci Butal. Ondotnim podanikom sv. Florijana namreč na kraj pameti ni padlo, da bi se dokazovali v požarih. Raje so si naročili umetnih medalj ter se postavili z njimi. In niso bile drage, še posebej, če si jih kupil ducat skupaj. In svet je bil za krdelce prijazen: poln spoštovanja in dobrin. Butalsko gasilstvo ima posnemovalce tudi v slovenski politični pravljici. Za domače medaljenosce je namreč značilno, da je odličij toliko več in da so toliko gosteje navešena, kolikor mlajše so prsi, ki jih krasijo. Začnimo pri »Homeri«: prvak slovenskega političnega »medaljaštva« je prvi predstavnik državnega zbora. V ustaljenih demokracijah si je to mesto moč misliti v povezavi z nekom, ki je zmožen vanj »pretočiti« življenjsko izkušnjo, kaljeno v razmerah konkurence. Kako je s tem pri nas, je jasno. Še posebej, ker je dotičnik stvar zagrabil na napačnem kraju. Ne da bi začenjal na koncu, tj. v politiko stopil, ko bi bil njegov življenjski opus dovršen, temveč končuje na začetku: preskočivši stopnje »življenjske« hierarhije, pristaja tam, kjer mu ni usojeno biti. In gori in je gorelo. Vse premalokrat se je osip združene LDS na zadnjih volitvah pojasnjeval iz izgubljenega občutka za pristnost političnih odličij, za to, kaj se sme in kaj ne. Zato gori in bo gorelo. Medaljo ta čas pripenjajo slovenski mednarodni politiki, točneje, njenemu prvemu nosilcu. Priznanje fantomske manjšine Staronemcev in Mladoavstrijcev, ki naj bi »avtohtonila« tam nekje, kjer domuje kočevski medved, zbuja pri naših sosedih upravičeno veselje. Čisto nepričakovano se jim tako odpirajo dolgo pričakovana vrata »prodora na vzhod«. Iz tleče žerjavice konfliktnih odnosov, ki so Slovence stoletja povezovali z nemško govorečimi sosedi, vznikajo zublji. Iz njih se lahko razraste požar. Kaj, denimo, storiti, če bi se Italija domislila, da bi bilo mogoče Slovenijo učinkoviteje držati v šahu skupaj z avstrijskimi svobodnjaki? Če bi se pripravilo bilateralno srečanje bolj strankarske vsebine, na katerem bi se tako eni kot drugi poenotili v »platformi« zahtev? In potem to prek vladnih institucij prenesli na raven panevropske multilaterale. Ali se je kdo ob evforiji, ki je spremljala mrzlično popotovanje novega ministra od ene do druge kljuke, vprašal, kakšen je facit te diplomatske preganjavice? Kaj poleg stiska pomembnih rok še prinaša? Najverjetneje nič, ker bi si sicer moral dati tudi odgovor. Ta bi ne bil obetaven. Začel bi tam nekje, kjer sploh začenja zgodba slovenske mednarodne politike. V Ogleju 44

Pret rg ana ti ši n a

in v Rimu. Ena država lahko prepreči vstop druge. V Evropsko unijo pridemo lahko le z italijanskim soglasjem, kar pomeni, da je treba nekaj dati, če hočemo nekaj dobiti. Dejstvo, ki ga nova zunanja politika ni znala in ne zna izkoristiti, je preprosto. Italija je svoje zahteve do Slovenije v krogu Evropske unije čedalje težje racionalizirala in dokazovala. Dodatna notranjepolitična destabilizacija, ki je povzročila Berlusconijev padec,38 je stvar zapletla. Italija se je približevala pragu, ko je šlo samo še za face-saving exit, umik iz nečastnega položaja. Vendar je rešilni brvi slej ko prej ime Oglej in tamkaj signirani sporazum, ki je bil za Slovenijo obvezujoč bistveno manj, kot bi sama slovenska stran bila pripravljena priznati. In namesto da bi naša zunanja politika znala zadeti žebljico na glavico, privoliti v Oglej in okomotati Italijane okrog prsta, se je začela oddaljevati od središča problema. Zunanji minister je hodil na vsa evropska vrata spraševat prav tisto, kar je jasno kot sinja Soča. Da poti vodijo v Rim. Od tam pa v Oglej. Kakšna bo prava cena medalj in kolikšna bo v požaru povzročena škoda, bo pokazal čas. Ta trenutek žal ne dela za Slovenijo. Sklenemo lahko takole: gori in je požar, vendar Florijanovim služabnikom namesto gasilskih cevi vsi ponujajo medalje. Delo, 1994

38 Leta 1994 je Berlusconi ustanovil stranko Forza, Italia (Naprej, Italija) in z njo zmagal na volitvah. Čez nekaj mesecev je moral kot predsednik vlade odstopiti. To je ponovno postal šele leta 2001.

45

2 D ru gi z ari s:

Stisnjeni človek ali zibeli nacionalne geneze

Kapsula zoper tesnobo
(Brižinski spomeniki v Nuku, maj 2004)
O Brižinskih spomenikih39 se akademska javnost izreka kot o klasiki evropske srednjeveške kulture. Klasična besedila so tista, ki ne odražajo samo duha dobe, temveč se zapisujejo v naslednja stoletja. Čim bolj je besedilo klasično, tem večjo govorno moč ima v času, ki je od njegovega nastanka oddaljen. Klasična besedila so časovne kapsule. V svoji izzivajočnosti so Brižinski spomeniki pričevanje, da je bil vstop v krščansko sfero za prednike hamletovski gradník »biti ali ne biti«. Kot Krst pri Savici, ki bi ga brez pokristjanjevanja Karantanije ne bilo, postavljajo tri besedila pred nas dilemo, namreč, so bili boji karantanskih Slovencev za »vero staršev, lepo bog'njo Živo, za Črte, za bogove nad oblaki«40 smiselni ali je Črtomirovo spoznanje, utemeljeno na Bogomilini spreobrnitvi, prišlo nekoliko prepozno in je morala zanj dati življenje celotna staroslovenska vojska, kot nas pouči ep. Če v tej perspektivi vztrajamo pri umestitvi Brižinskih spomenikov, potem moremo časovnemu merilu dodati dimenzijo estetsko-zgodovinske relevantnosti. Besedila so tisočletje starejša od Prešernove romantike. V talilnici zgodovine so prebila dalj časa in je njihov lesk prestižnejši. A se tu primera ne izčrpa. Brižinski spomeniki so za slovensko mesto v Evropi prav s stališča klasike pomembnejši od subjektivne poezije Franceta Prešerna, kajti zajemajo celoten svet in so upovedeni v življenjsko dinamični perspektivi. Za slovenstvo kot celoto bi jih bilo mogoče primerjati s projektom Trubarjeve reformacije, vendar se slednja izčrpa v sociološki ambiciji ustvariti »slovensko« reformirano Cerkev, z umetnostnega stališča pa opeša. Seveda ne za domačim pragom, kajti zanjo ve velik del mednarodne strokovne javnosti.

39 Brižinski spomeniki, SAZU, Ljubljana, 1992. 40 France Prešeren, Poezije, Ljubljana, 1847, str. 171.

47

Razd alj e d o sve ta

In če smo Brižinske spomenike postavili visoko, kakšni sta njihova relevanca in zgodovinska obstojnost? Zakaj namreč bolj razumljivo združujejo svet subjektivne in objektivne izkušnje, kot je to uspelo avtorju Poezij, in so subtilnejši od prevodnih poskusov v 16. stoletju? Če se zazremo v najbolj umetelno besedilo, ki je učeno imenovano Adhortatio ad poenitentiam,41 ugotovimo, da pripovedujejo zgodbo celotnega sveta, kot je Prešernu, izhajajočem iz lastne erotične in nacionalne bolečine, ni uspelo. V začetku drugega besedila namreč najdemo misel: »Če bi ded naš ne grešil, bi imel večno življenje, starost ga ne bi oprijemala niti bi ne imel umrljivega telesa, temveč bi večno živel. Tako pa je zaradi Hudičeve zavisti bil izgnan iz Božje slave in so na človeški rod prišle strast in bolečine in brezmočnost in naposled smrt.«42 To je zgodba človeškega rodu (izvorna besedna zveza je »narod človeški«; to je vodstvo razstave tudi zapisalo v logotip), ki se od greha prastaršev ni bistveno spremenila. Nasprotno, če bi poskušali aktualizirati temeljne prvine Prešernove poezije, bi utegnili ugotoviti, da so zbledele. Platonično ljubezen do ženske je nadomestila telesna čutnost, romantično »bolečinarstvo« se je umaknilo premočrtnemu povzpetništvu informacijsko-potrošniške dobe. Kateri pesnik bi danes še upal podpisati, denimo, Sonete nesreče in njihov središčni element, ki se zjedri v verzu: »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi«.43 Kdo bi danes še čutil smiselnost klica: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!«?44 V Prešernu je namreč premočen romantični sediment, da bi temeljne prvine njegove poezije uspele v celoti preživeti konec tega pesniškega obdobja in vstopiti v pojem občečloveške veljave, z drugo besedo, klasike. Ne zanikamo, da je v danem trenutku za obstoj slovenskega naroda bil Prešeren bistven in bi se naša kulturna zgodovina brez njega odvila drugače. Za besedila Brižinskih spomenikov, katerih najlepši del je gotovo začetek drugega, lahko ugotavljamo več. Ko smo Slovenci vstopili v Evropsko unijo, smo tudi formalno postali del razvitega Zahoda. To družbo označujejo svetle in temne plati. Slednje so predvsem brezbrižnost do zla. Človek si lahko ogleda repertoar uspešnic, ki so najmočnejši imenovalec (zunanjih) potreb sodobnega človeka, pa bo zgrožen nad stopnjo nasilja, smrti, umorov, ponižanj (pornografija) in drugih vidnih manifestacij »hudičeve zavisti«. Nadalje je današnji človek obseden od tega, da bi »večno živel«. Marketinške armade Zahoda slavijo
41 42 43 44 »Opomin k pokori«, Drugi Brižinski spomenik. Drugi Brižinski spomenik, prevod B. M. T. France Prešeren, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1965, str. 165. Prav tam.

48

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

kult mladosti, v strahu, da bi človeka »ne poprijela starost«, in brezštevilne korporacije se bojujejo proti »bolečini«. Sodobni človek rjove od tesnobe. V ozadju vsega je strah pred smrtjo, ki je vedno tisti »naposled«, ki ga je sodobna družba sicer uspela izriniti v območje psihoanalitične pozabe, na obrobje. Če so v času nastanka Brižinskih spomenikov mrtve pokopavali v središču družbenega življenja (imenitnike znotraj cerkva, manj imenitne na pokopališča ob cerkvi), da bi vsi tvorili duhovno metropolis, se današnja pokopališča nahajajo zunaj mest, med objekti industrijskih con, čistilnimi napravami in skladišči. Smrt je postala ali tabu ali senzacija (od vsakodnevnih osmrtnic, ki so poleg črne kronike najbolj brani deli dnevnikov, do smrti pomembnih ljudi), vendar je v tem ločena od svojega bistva. V tem smislu je razumeti tudi običaj, ki se je uveljavil z industrializacijo, to je upepeljevanje pokojnih. V forenzični znanosti ga poznajo kot učinkovit izbris evidence smrti, trupla. Upepeljevanje je zanikanje relevantnosti smrti in znamenje odrivanja v podzavest. To so pojavi, ki so v nasprotju z mentaliteto predindustrijskega veka in Brižinskih spomenikov, koder je bila smrt ne konec daljice, temveč le ena točka na premici, ki iz enega konca večnosti sega v drugega. Danes obstaja titanski konsenz o zamolčevanju smrti. Vendar: čim bolj boš pritisnil na vzmet, tem močnejša sila jo bo porinila nazaj k tebi. Prav zato je imelo slikarstvo barda smrti, Jožeta Tisnikarja,45 tako presunljivo odmevnost. Tisnikar je prikazoval smrt kot skupni imenovalec, o katerem ne govori nihče, vendar zanj vsi vemo. Čeprav ateistično, se je v tej plasti njegovo slikarstvo ujelo z duhovnostjo srednjeveških tekstov. Tudi zato štejemo Tisnikarja, čeprav naivca, nekaj let po njegovi smrti za klasiko ali klasični steber slovenskega slikarstva. Brižinski spomeniki so klasični še v eni plasti. Izraža jih prva formulacija, ki v preteklem pogojniku postavlja v ospredje zmoto našega deda. Eden najbolj odmevnih romanov s konca prejšnjega stoletja se imenuje Osnovni delci, Michela Houellebecqa.46 Knjiga je posvečena »človeku«: pripoveduje sago o znanstveniku, ki, izhajajoč iz nujnih nesrečnosti in umrljivosti človeške rase, pripravlja sintetični nadomestek, bitje, ki bi bilo v genetskem in tudi bitnem smislu korak naprej od nas samih. Michel, ki je nekakšen novodobni Einstein, razmišlja kot filozof. V izhodišču stoji prepričanje o dvojem. Najprej o nepopolnosti človeka in drugič o zmožnosti njegove tehnološke izboljšave
45 Jože Tisnikar (1928–1998), slovenski slikar naivec. Upodabljal je ljudi na meji tega sveta, svoj umetniški navdih pa je črpal iz delovnega okolja (secirnica v mrtvašnici). Pretresljiv bard smrti v družbi, ki se iz predindustrijske preveša v moderno. 46 Michel Houellebecq, Osnovni delci, CZ, Ljubljana, 2003.

49

Razd alj e d o sve ta

in poustvaritve. Osnovni delci so imeli tako odmevnost zato, ker je vprašanje časa, kdaj se bo začelo prvo delo na spreminjanju genetskega materiala vrste homo sapiens sapiens. Temu bo sledila umetna poustvaritev človeka in ta bo postala praksa v nekaj generacijah. Sintetični človek bo lahko genetsko popolnejši, vendar se bodo z njegovo »ustvaritvijo« podrle vezi, ki ga povezujejo s starši. Na dan, ko se bo to zgodilo, bo tehnologija prišla v razmerje zimskega solsticija v odnosu do človeške zavesti. Od nje bo najdlje! S tem bodo dani tudi dejanski pogoji za konec sveta. Tega si brez prisotnosti avtentičnega homo sapiens sapiensa ni mogoče misliti, preprosto zato, ker ga osmišlja kot takega. Dodaten razlog je, da transgeneracijska zavest zahodnega človeka, ki se utemeljuje v instituciji družine, začenši s predniki pa do širšega obzorja družbe, v kateri se nahaja, ne bo prenesla abruptnega preloma te vrste. Treba je namreč upoštevati, da se temeljni povedki zavesti niso spreminjali več tisočletij. Mentaliteta prebivalcev naselbin med Evfratom in Tigrisom, ki se pojavijo pred dvanajst tisoč leti, je naši precej podobna. Ljudi so privlačile podobne stvari kot nas; ljubili, sovražili in čutili so kot mi. Svoja bivališča so okraševali z risbami in s tapiserijo. Nadalje sta nam skupni ljubezen do denarja in želja po uveljavljanju. Skupna nam je tudi ljubezen do potomstva, ki je nekaj, kar izhaja iz pradavnine in je del avtentične narave. Nemogoče jo je bodisi poustvariti bodisi zanikati. Istim vzorcem sledimo tudi v starem Egiptu, naprej v zgodovini se še aktualizirajo. Danes dedujemo iz časa Grčije: zavest individualnosti zahodnega človeka je rojena tam. Na nas vpliva Rim, ker je odtod pravo (ius). Ustavnost, zakonsko varstvo človekovega dostojanstva, kategorije, na katere se sklicujemo, so rimske. Živimo tudi dobo starih Judov, kajti na Mojzesovem prejetju tabel postav sloni morala. Živimo nenazadnje tudi krščanstvo, kajti dolgujemo mu transgeneracijsko zavest o grehu (Adam, naš ded) in odrešenosti. Kdor si predstavlja, da bi lahko umetno ustvarjal ljudi, a bi hkrati bili ti sposobni v nekaj generacijah pozabiti vse, kar jih je ortogenetično vzpostavilo skozi tisočletja, je fantast bodisi šarlatan. Brižinski spomeniki so časovna kapsula iz drugega razloga. Govorijo o premici bivanja, ki jo sedanji čas zanika in prisega na daljico. Človeško življenje naj bi se začelo v točki A in se končalo v točki B. Pred in po teh dveh točkah naj bi ne bilo ničesar. Besedna zveza »če bi naš ded ne grešil« prihaja iz drugega koncepta, ki je tudi koncept smisla. Sodobni pesnik Dane Zajc je govoril o jalovi setvi.47 Del francoske filozofije in gledališča (filozofija in gledališče ab47 Dane Zajc, V Belo, Beletrina, Ljubljana, 2008, str. 27.

50

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

surda) sta nesmisel bivanja utemeljila na odsotnosti Boga. Kakšen smisel naj bi človekovo prizadevanje na Zemlji imelo, če ga, umetno ustvarjenega, čaka rojstvo v epruveti v točki A in smrt v točki B, ko ga bodo shranili v rezervoar tekočega dušika, da bi ga nekoč poklonirali na novo? Brižinski spomeniki so po svoji sporočilni plasti injekcija smisla in optimizma, kajti človekovo bivanje se, kot nam ta besedila pričajo, utemeljuje v večnosti. Pri tem temelji na izkušnji naših dedov in se prenaša v prihodnost. Življenje, utemeljeno v večnosti, je tudi prosto skrbi umrljivega telesa in se v svoji metafizični »kozmetiki« požvižga na produkcijo tesnobe, ki jo kulti suhote, mladosti in drugih instant surogatov proizvajajo v frustriranem Zahodnjaku. Delo, 2004

Naróda razdvojeni učenjak
Letos bo minila četrtina tisočletja od rojstva moža, katerega podoba je še vedno neznana. Ne poznamo tudi namenov, s katerimi se je polotil literarnega delovanja Slovencem v prid. Vemo za nekaj dejstev, predvsem onih z začetka kariere. Je avtor prve pesniške romantične zbirke in naše prve tragedije, bolje, žaloigre. Napisal ju je v nemščini, nenazadnje zato, da bi tujemu svetu spregovoril o domači deželi. Svoj namen je namreč označil takole: »Nameraval sem le prepričati sosede na severu, da v naši nenemški, gorati domovini tu pa tam med trnjem in osatom tudi požene cvetka, ki njen vonj kakopak ni ambrozičen, je pa morda vendarle znosen.«48 Zato je pesniški almanah tudi naslovil Blumen aus Krain. A v trenutku, ko je vstopil v slovenski literarni prostor – na začetku osemdesetih let 18. stoletja –, je pokupil še razpoložljive izvode in jih sežgal. In spet: ko je leta 1790 natisnil dve igri, s katerima se (uradno) začenja slovenska dramatika, je v njih izrazil ideale svobode, enakosti in bratstva. In četudi sta igri govorili o osvoboditvi domačih ljudi prav za te vrednote, je v istem času kot nadzornik nemških šol za Gorenjsko pripravil spomenico, s katero je v imenu kranjskih deželnih stanov zahteval restavracijo pravic in privilegijev plemstva. Ambivalentnosti še ni konec. Slovenci mu dolgujemo

48 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1950, str. 366.

51

Razd alj e d o sve ta

prvo sodobnejšo zgodovino, naslovljeno Poskus zgodovine Kranjske.49 V njej je sicer konservativni monarhični birokrat in avtor sladkobnih stihov za rajnko Marijo Terezijo predstavil za tisti čas precej ultraslovansko idejo, namreč, urejevanje kraljevine z doslednim spoštovanjem njenega skoraj večinskega življa, Slovanov, seveda tudi Slovencev. Sam v predgovoru pravi: »Da pa so Slovani v avstrijski monarhiji po številu in moči največji; da bi se morala Avstrija, če bi bila v državoslovju navada dajati državi ime po številčnosti združenih sil, na katerih sloni njena veličina, pravzaprav imenovati slovanska država tako kot Rusija; na to, mislim, so bili še premalo pozorni. /.../ potem preštejmo milijone Slovanov in presodimo, kaj so za Avstrijo in kaj bi zanjo lahko še bili.«50 Ta razdvojena oseba je Anton Tomaž Linhart, v Radovljici rojeni učenjak, pesnik in začetnik slovenskega gledališča (četudi o slednjem ostajajo dvomi). Bolj pomembno je, da bi brez njegove razdvojenosti Slovenci ne bili to, kar smo v 19. stoletju postali, moderen narod. V izhodišče prihaja misel, da smo Slovenci narod postali, ne da bi vedeli, da smo to storili. S podobno razdvojenostjo je mogoče razložiti Linhartova nihanja, na njihovi osnovi pa zatrditi, da predstavljajo most k pesniški, človeški in narodni zgradbi, kakršno nam je zapustil France Prešeren. To nihanje je še kako prisotno tudi pri njem; če bi ne bilo zadaj literarnega talenta, bi naš velikan storil »brdavsast« korak nazaj. Prešerna je namreč ustvarjalna moč rešila pred tem, da se v očeh lastne in drugih generacij ni osramotil v taistem paradoksu, iz katerega se je izkopaval Linhart. Namreč, ko je Prešeren slovenščino, slovenske pesmi in svojo slovensko ljubezen do Nemke postavil v podrejen položaj, je tvegal. Ker je bil izreden literat, je celotno zgodbo iz sveta življenja prenesel v svet poezije, kjer je tudi ostala. Ve se, da je Primičevo Julijo ljubil največji slovenski pesnik in ne neki doktor prava s pisarno (in grobom) v Kranju. Pri tem mu je bil Linhartov zgled v pomoč. Med Linhartom in Prešernom je namreč veliko podobnosti. Niso docela razvidne, ker smo se navadili Linharta šteti med razsvetljence, Prešerna med romantike. Linhart je res razsvetljenec, vendar to v tisti plasti, ki je za slovenski narod nebistvena. Razsvetljenski navdih določa Matička in Županovo Micko, vendar le v enem segmentu. Ti deli sta razsvetljenski zato, ker ukinjata razredno razliko med plemiči in preprostimi ljudmi. Odražata ideje francoske revolucije, ki je pometla s plemstvom in z monarhijo. Vendar sta za vzpostavitev Slovencev kot naroda nepomembni, preprosto zato, ker sta s tem projektom – nestični.
49 Anton Tomaž Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs, Laibach, 1788. 50 Uvodno besedilo.

52

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Projekt vzpostavitve slovenskega naroda je bil razredno nevezan, predvsem je zanikanje temeljnih idej Matička in Županove Micke, namreč, da je kmet ali človek iz ljudstva nosilec napredka in narodne osvoboditve. Narod ni razredna kategorija, zato so vsi, ki so ga v 19. stoletju vzpostavljali, računali na sloj, ki v Linhartovih komedijah sploh ni omenjen: na tanek sloj kritiškega izobraženstva. Na kmeta, podeželana ali človeka iz ljudstva ni računal nihče. Ali pač, vendar v obratnem smislu. Ta sloj ljudi v Prešernovi poeziji obstaja zgolj kot – v persiflaži. Tak primer je Glosa: »Kranjec moj mu osle kaže« ali Nova pisarija: »rovtarske vezati znaš otrobe, k sebi vlekel boš Slovence«.51 Tanek sloj kritiškega izobraženstva je tisti, ki je izpeljal zgodovinski projekt utrditve, uresničitve in uveljavitve slovenskega naroda. France Prešeren in Anton Tomaž Linhart sta se v tem smislu vedla razdvojeno. Ker je bila slovenščina drugotnega pomena v zvezi z linguo franco nemščino in ker je bil občevalni jezik plemstva, meščanstva, skratka, višjih slojev nemški, v slovenščini sta se izražala kmetstvo in tanek sloj kritiškega izobraženstva, je bila ta dvojna naravnanost v odnosu do jezika in kulture nujna podstat izvedbe nacionalnega projekta. Tudi France Prešeren je pisal v nemščini in se za razliko od Antona Tomaža Linharta temu ni nikdar odpovedal. To držo smo imeli Slovenci v odnosu do vseh oblasti, tudi do zadnje, jugoslovanske. Omogočala je nacionalni ideji, da je prezimovala kot zimzelen pod snegom, se razraščala in krepila ter naposled ustvarila slovenski narod, ki je pred petnajstimi leti prišel do organizirane politične skupnosti. S perspektive današnjega časa, ko ugotavljamo duhovno in siceršnjo povezanost slovenskih preporoditeljev, opažamo nove in bistvene podobnosti med Linhartom in Prešernom. Vzemimo naslov zbirke Cvetje s Kranjskega: ko premislimo vsebino, vidimo, da te cvetlice govorijo o enakem kot najpomembnejši simbol Prešernove poetike, »rož'ce«, konkretno, »mokro cveteče rož'ce poezije«. Te so novi Črtomir »cvetličnega sveta«, v svoji metaforiki odražajo isto kot epska pesnitev. So »dalja in nebeška stran« slovenstva v tistem trenutku. In naprej: romantična individualnost se v pesniškem jeziku izraža kot osrčenost, srčnost. Avtor Cvetja s Kranjskega se nanju nenehoma sklicuje. Tako denimo v pismih svojemu prijatelju Martinu Kuraltu. Računalniški slovar Prešernove poezije52 kot najbolj pogosto besedo navaja prav »srce«.

51 France Prešeren, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1965, str. 100 in 111. 52 Peter Scherber, Slovar Prešernovega pesniškega jezika, Založba Obzorja, Maribor, 1977.

53

Razd alj e d o sve ta

In nazadnje. Linhart je v Cvetju s Kranjskega na bistvenih mestih klical luč sonca, v kateri se vse koplje in v kateri smo vsi doma. Navedimo primer: »Pridi sonce, o pridi! Pripelji se v svoji svetlobi, tvoj pogled je svetal dan«.53 Ko je France Prešeren poleti 1835 zrl v obličje umrlega Matije Čopa v tedanji špitalski bolnišnici, je v njegovih potezah prepoznal srečo in poveličanje. To obličje je upodobil v Spominu Matije Čopa.54 Napisal jo je v nemščini, čeprav je to dejanje dokaz njegove razdvojenosti: čemu bi sicer slovo od prijatelja, ki mu je pomagal vzpostaviti slovenski projekt, napisal v tujem jeziku? Bistvo pesnitve povzemamo v verzu, ki se nam je ohranil v prevodu Otona Župančiča: »Ugasnil iskro v valih si prosojnih, da čista se nazaj k praluči vrne«.55 K luči, večni materi se je v zadnjem stavku Slodnjakovega romana o Prešernu vrnil tudi pesnik sam.56 Praluč je (romantični) simbol duha, prisotnega v svetu. V njej izgine tudi slovenska razdvojenost oziroma nerodnost, bolje, pokaže se v pravem zornem kotu. Ta je, da bi se Prešernov »projekt« in projekt novejše slovenske zgodovine, ki je privedel do oblikovanja slovenskega naroda, godil drugače, če bi se pred dvesto petdesetimi leti v Radovljici ne rodil mož, katerega podobe ne poznamo dovolj. Objektiv, 2007

Izgnanec v barbarski jezik
France Prešeren je bil slovenski pesnik nemške nacionalnosti, če pod tem pojmom razumemo francosko besedo nationalité, ki pomeni državljanstvo, a hkrati s tem pretežno duhovno in kulturno orientacijo posameznika, ki se v tej državi nahaja. Pesnik je bil državljan Avstrijskega cesarstva, v katerem je kot uradni jezik veljala nemščina. A je bila nemščina še več kot to. Bila je norma v vseh smislih – kulturnem, civilizacijskem, nenazadnje ekonomskem. Nemščino so govorili imenitnik in izobraženec, ministrski in diplomatski zbor, zadnji uradnik, ki je posloval z ljudstvi, ki tega jezika niso bila vešča.
53 54 55 56 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, str. 389. France Prešeren, Zbrano delo II, DZS, Ljubljana, 1966, str. 95. France Prešeren, Zbrano delo II, str. 96. Anton Slodnjak, Neiztrohnjeno srce, Naša založba, Ljubljana, 1938, str. 382.

54

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Prešernova poezija, ki obravnava nacionalni sentiment, se vklaplja v to optiko. Sonetni venec,57 pesnitev, s katero se je slovenska poezija zarezala v evropsko pesniško zgodovino, je posvečen opevanju vrhnje bolečine. Kot slovenski pesnik »nemške narodnosti« je Prešeren moral tudi pisati v nemščini. Zapustil je prepričljiv sklop pesmi, od katerih je daleč najlepša elegija Dem Andenken des Matthias Čop.58 V danes nekoliko arhaični nemščini je ubrana v isti ton kot slabo desetletje kasneje spisana V spomin Andreja Smoleta.59 Estet bi ju imel za največ, kar je France Prešeren spisal. Obe zrcalita narodno razočaranje, kot ga je pesnik prebral v očeh umirajočih prijateljev, katerih prvi – Čop – mu je bil vodnik po novih poteh; drugi – Smole – je bil slovenski razumnik, mason in frajgajst. Obup ga je pognal po svetu, življenje mu je sklenila izgubljena iluzija, namreč, tista, da ni domovine nikjer, ne v tujini, še manj doma. Tu je pripravljen le grob. Če bi človek pozorno sledil razvoju Prešernove misli, bi prišel do dveh zaključkov. Pesnik se je zavedal ničnosti slovstvenih prizadevanj v domačem jeziku. Nenazadnje jo je najbridkeje skusil prav ob smrti dveh najdražjih mu ljudi. Zavedal se je tudi premoči (ne superiornosti) germanske kulture in jezika, nenazadnje njene politične in gospodarske zdržljivosti. V zadnji instanci je pomnil, da je slovenski jezik izrazilo služinčadi in hlapčevstva. V eni svojih nemških pesmi je namreč zapisal: »Da govori gospoda le, ki vlada, po nemško, takšna je pri nas navada, slovenski pa samo vsi nji služeči«.60 Prešernova poezija bi tako zrasla iz prismojenega donkihotstva; če je nemško pisal bolje kot »hlapčevsko«, zakaj ni pri tem tudi ostal? Zakaj ni svojega renegatstva zaživel in do konca izpeljal? Zato, ker tega logično ni mogel. Prešeren je svoje nemške pesmi namreč zbral in jih objavil. S prevodi jih je opremil in izdal leta 1950 Alfonz Gspan.61 Prešerna so prevajali večji slovenski pesniki: Oton Župančič, Alojz Gradnik, Kajetan Kovič, tudi nedavno preminuli starosta slovenskih prevajalcev Janko Moder.62 Vsi so obšli paradoks, ki ga je sam postavil na čelo pesmi, ki jih je zapisal v nemščini in jih kot take zbral. Dal jim je naslednji motto: »Getico scripsi sermone libellum«.63 Besede pomenijo toliko kot: v barbarskem jeziku
57 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 137. 58 France Prešeren, Zbrano delo II, str. 95. 59 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 33. 60 Oton Župančič, Prešernove nemške poezije, SAZU, Ljubljana, 1950, str. 7 (Župančičev »Uvod«). 61 France Prešeren, Nemške pesmi, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1950. 62 Npr. Prešernove nemške, prevedel Janko Moder, Karantanija, Ljubljana, 1995. 63 France Prešeren, Zbrano delo II, str. 84.

55

Razd alj e d o sve ta

sem napisal pričujočo knjižico, zadnjo latinsko besedo, »libellum«, lahko razumemo tudi kot domači govor, narečje ali kar zabavljanje. Izrek, ki ga je uporabil, ni njegov. Prihaja iz Ovidovih Pontskih pisem,64 v katerih je iz Rima pregnani pesnik tožil, da mora zdaj prepevati barbarom, in to v njihovem jeziku. Prešeren je Ovida poznal iz srednješolskih klopi: bralec se ga bo spomnil iz Glose, kjer je rečeno: »Mraz Ovidja v Pontu tare«.65 Zdaj prvak enači lastno pisanje v nemškem jeziku z izgnanstvom, in to z izgnanstvom v deželo neukega jezika, kot so izrazu barbaros rekli stari Grki. Barbar je bil zanje človek brez omike, neotesanec, teslo. France Prešeren razmejuje družbeno hierarhijo med slovenskim in nemškim jezikom na drugačen način, kot bi se nam zdelo. Nemec bo zanj barbar, German, kakršnega so poznale oči človeka s konca rimskega imperija. In če stopimo naprej. Kako se je Prešeren izražal o poetični kontinuiteti slovenskega jezika? Kaj je domneval? Odgovor poiščemo v središču Sonetnega venca, v šestem in sedmem sonetu. Tam beremo: »Kamene naše, zapuščene bož'ce, samice so pozabljene žal'vale, le tujke so častile Kranjcov množ'ce. Cvetlice naše poezije stale do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce, obdajale so vtrjene jih skale«.66 In v naslednjem sonetu: »Obdajale so vtrjene jih skale, kot nekdaj Orfejevih strun glasove«.67 Bistvo Sonetnega venca68 se tako razume na nedvoumen način. Množice Kranjcev (Slovencev) se nerazgledane zatekajo k nemški poeziji, medtem ko slovenska, ki je od nekdaj in je primerljiva najvišjim zgledom (antični pevec Orfej), sameva in čaka pravih naslovnikov. Prešeren je tu namigoval na tradicijo, za katero je vedel. Poznal je zglede in dokaze slovenskega pisanja v prejšnjih stoletjih, vedel je za kontinuiteto, ki nam je danes neznana. Ugibamo lahko o marsičem, med drugim tudi o tem, da so ob selitvi in zapiranju knjižnic ob jožefinski reformi poročali o prenekaterem rokopisu iz zgodnjega srednjega veka, za katerega je najbolj verjetno, da mu je bil materni jezik slovenščina.69 Vemo namreč, da so Brižinski spomeniki le delci iz velike celote. Prešeren je sklepal tudi na sovisnost med političnim in poetičnim momentom, zato je malo naprej zapisal: »Minuli sreče so in slave časi, ker vredna dela niso jih
64 Publius Ovidius Nason, Tristitia: Ex Ponto, Harvard University Pres, Cambridge, Massachusetts, 1965, str. 476. 65 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 111. 66 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 142. 67 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 143. 68 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 137. 69 Podatek rekonstruiram predvsem iz razgovorov z Igorjem Grdino (glej bibliografijo in seznam imen).

56

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

budile, obmolknili so pesem sladki glasi«.70 Pesniku se je ob materinščini nemščina zdela banalna, kot so se mu zdeli cenzorji, revizorji in drugi dunajski ljubljanski filistri (najbolj Jernej Kopitar), ki so mu po nepotrebnem grenili življenje. Iz česa je izhajal? Pesnik je bil po notranji senzibiliteti človek postfevdalnega reda, francoske revolucije. Francozi so na monarhijo gledali s prezirom. Nenazadnje so prostozidarji tudi soustvarili propad Avstro-Ogrske: vse več namigov namreč prihaja na dan, kdo da je stal za sarajevskim atentatom.71 Gesla svobodomislecev so gesla francoske republike: enakost, svoboda, bratstvo. V tem smislu je Prešeren nemščino pojmoval kot nekaj barbarskega. Slovenščina mu je bila njej vsaj enaka. To je počel v imenu svobode, v istem imenu, v katerem se je upiral svoji nazadnjaški okolici, v istem imenu, v katerem si je pravo ječo volil le v ljubezni. Pesnik je bil s svojim delom državljan novega sveta. Pri tem je stopil v brazde Antona Tomaža Linharta. Njegov Matiček je nastal po francoski predlogi, pobudili so ga isti razlogi, ki so vihteli Prešernovo pero. Tu se je oblikoval profil slovenskega razumnika, človeka pred svojo dobo, ki ga v blebetavem veku današnjih dni redko slišimo. Objektiv, 2007

Statisti ob poslednji uri
Pred stotimi leti (1904) izide s smrtno posteljo pesnika Josipa MurnaAleksandrova pobujena zbirka Čez Plan.72 Njen avtor je mladi Oton Župančič. Zbirka je zarez v ledino slovenske poezije. Nikjer prej nismo priča samozaupanju in stopnjevani volji do življenja, kot jo odražajo najboljše pesmi. V eni od njih, Ob Kvarneru,73 se pesnik pokloni svobodni volji morja, ki z ljudmi in naravo razpolaga po svojih zakonih. Četudi je Čez plan navdihnila smrtna postelja mladega prijatelja, je začuda vsa zbirka zagledana v življenje, polna optimizma in pričakovanja. Tako
70 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 137. 71 Primerjaj zadevno poglavje in dokument Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes (bibliografija). 72 Oton Župančič, Čez plan, izdal Lavoslav Schwentner, Ljubljana, 1911 (drugi natis). 73 Oton Župančič, Pesmi, str. 62.

57

Razd alj e d o sve ta

odstopa od izročila bolečine v slovenski poeziji 19. stoletja, od Prešernove, predvsem od tiste, ki se izraža v verzih »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi«.74 Jezikoslovec francoskega rodu Lucien Tesnière75 je leta 1931 izdal obsežno knjigo o tem čudežu. Ima štiristo strani in je ubrana v spoznanje: v Župančiču ne samo, da se izraža vrh slovenske besedne umetnosti, gre za poezijo, ki je primerljiva s klasiko svetovnega izročila, predvsem z ono, ki se je oblikovala konec 19. in v začetku 20. stoletja. V diplomatski maniri jezikoslovec v sklepu knjige izreče naslednjo misel: »Na splošno imajo Slovenci kaj nenavadne načine presoje, s katerimi ocenjujejo svoje sodobne in pretekle pisatelje /.../. Kar se tiče Župančiča, jih je malo, ki se zares zavedajo, da je od zdaj največji pisatelj med vsemi prav on, večji celo od božanskega Prešerna«.76 Sto let po izidu zbirke Čez plan, leta 2004, odprejo temeljito obnovljen Mestni muzej v Ljubljani, ki je zadnji hranil Župančičevo ostalino. V rakvi kletnega depoja se znajde vsebina Župančičevega domovanja oz. njegovih dveh sob. Birokratska brezdušnost v temo požene celotno knjižnico, ki obsega okrog 2600 zvezkov, med katerimi je najbolj popolna zbirka Shakespeara pri Slovencih, in druge stvari. Kar se tiče osebnih predmetov, mrak zagrne očala, britev, ustnike, nalivno pero in mape za pisalno mizo. Župančič je za Slovence mrtev. Birokratska roka je zgolj zasukala stikalo v izpraznjeni dvorani in postavila stvari na logično mesto. Gre za zadnje dejanje v procesu, ki se mu je reklo odmiranje pesnika v slovenski zavesti. Pri tem se moramo vprašati o vzrokih in posledicah. Slovenci poleg žilavosti in podjetnosti premoremo tudi komponento melanholične žalobnosti. Če nam prvi služita v odnosu do sveta (delo, ustvarjanje, skratka, preživetje), se drugi dve uveljavljata pri vrednotenju sebe. Od tod nam mit o Prešernu, ki ga je spet kot takega v šestdesetih letih 19. stoletja postavil eden večjih »bolečinarjev«, Josip Stritar. Prešerna je v zavest zakoval v formulaciji »Nesreča njegove domovine in lastna nesreča so le posame74 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 169. 75 Lucien Tesnière (1893–1954), francoski jezikoslovec, utemeljitelj strukturalne skladnje. Prevrednotil je moderno jezikoslovje. Bil je pionir druge faze strukturalne lingvistike, v času med Ferdinandom de Saussurjem in Andréjem Martinéjem. Njegovo intuicijo je razvijalo prav premišljevanje o sistemskosti slovenskega jezika, predvsem dvojine. Čeprav avtor temeljnih del, ostaja do danes nepreveden v angleščino. V prestolnici je še v teku poimenovanje nekega prostora po njem: park med Filozofsko fakulteto in Rimsko ulico je v centralni osi JV–SZ, ki obe povezuje, in naj bi se imenoval »Prehod Luciena Tesnièra«. Ideja je padla na simpoziju, posvečenem njegovemu delu (1993), njen avtor pa je Vladimir Pogačnik, univerzitetni profesor ljubljanske romanistike. 76 Lucien Tesnière, Oton Joupanchitch, Les Belles-Lettres, Pariz, 1931, str. 365.

58

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

zni deli vesoljne nesreče!«.77 Župančič je drugačen. Samo veselje in volja do življenja sta ga, odprtost in svetloba. Tesnière je prepoznal Župančičev genij, ker je v njem zaslutil presežek, ki določa identiteto narodov. Prešernova poezija je izhajala iz zgodovinskih okoliščin Avstrijskega cesarstva in je sorazmerna z vzpostavljanjem projekta materinščine. V tem se ujema s slovensko predromantiko in realizmom, navezuje se tudi na projekt protestantov in pesniške poskuse v 18. stoletju. Zanimivo je, da nima nič skupnega z Janezom Svetokriškim, še manj z Brižinskimi spomeniki. Župančičeva umetnost je presežek zato, ker nadgrajuje tip umetnosti v funkciji nacionalne ideje, četudi je ta še tako zabrisana. Župančičevo pisanje se je dogajalo na nivoju ustvarjanja per se (zase), kar tvori najvišji tip umetnosti (Johann Wolfgang Goethe, Paul Valéry, William Shakespeare). Pravimo, da umetnost predstavlja vesolje v sebi in se tako stika in prepleta z drugimi enake vrste oz. kvalitete. Tako Shakespeare ni »angleški« in Goethe ne »nemški«, temveč eden in drugi nacionalnost presegata v korist umetnosti kot take. Župančič je prvi slovenski pesnik, ki mu je to uspelo. Izbris Otona Župančiča je ukinjanje tistega segmenta slovenstva, ki je najvišje. Če bi Župančič pisal v tujem jeziku, bi se o njem učili ne samo Slovenci, temveč skupnost duhovno prebujenih ljudi. Spodrezati ga pomeni odreči se možnosti enakopravnega sobivanja z velikimi narodi literatur in umetnosti. Pesnik pomeni stavo prihodnosti, večjo od nas samih in časa, v katerem ga polagajo k počitku. Delo, 2004

77 Josip Stritar, Zbrano delo VI, DZS, Ljubljana, 1955, str. 29.

59

Razd alj e d o sve ta

Izziv krivde
Pred vstopom Slovenije v Evropsko zvezo in v luči prihajajoče šestdesetletnice sklepnega dela in konca druge svetovne vojne bi morala Slovenija doseči soglasje glede temeljnih točk polpretekle zgodovine. Perioda, v katero bi moral konsenz poseči, je dogajanje med drugo svetovno vojno in tik po njej. Pri tem to obdobje omejimo s časom, ko so v breznih Kočevskega roga, rudniških jaških in protitankovskih jarkih obmolknile salve obračuna s komunističnim stremljenjem nabite partizanske vojske. Obdobje, ki je sledilo, obdobje enopartijskega socialističnega sistema, je negativno. Paradoksno so to prvi dokazali prenavljajoči se komunisti, ko so s parolo »Evropa zdaj« konec osemdesetih let nakazali vrnitev Socialistične republike Slovenije v prostor, iz katerega so jo nekaj desetletij poprej iztrgali. Vsa devetdeseta leta so tudi minila v implicitni obsodbi enopartijskega sistema, saj vstopanje v EU in Nato ni bilo drugega kot korigiranje polstoletnih napak na vseh področjih delovanja države. To dejstvo lahko preprosto preverimo s sopostavitvijo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja: zlepa ni desetletij, ki bi se med seboj tako razlikovali kot slednji dve. V prvem bencinski boni, inflacija in mrzlično menjavanje dinarjev v nemške marke, depozit, skratka, umirajoča socialistična Jugoslavija, v drugem eksploziven pogum na začetku, pri osamosvojitvi, potem pa nov svet zahodne, evropske logike, ki je bil prejšnjemu podoben samo toliko, kolikor se je od njega razlikoval! Vendar logike periode soglasja ne moremo zatipati, če se ne povzpnemo iz nižave v svet objektivne norme in resnice. Tudi vzrok pričujočega zapisa se skriva v takem »zaletu«. Pred tremi leti se je (avtorju, B. M. T.) namreč ponudila možnost za Stéphana Courtoisa Črno knjigo komunizma številka dve (prva je izšla v nekaj milijonih izvodov) pripraviti članek o komunizmu v nekdanji Jugoslaviji. Takrat sem se poglobil v zgodovino druge svetovne vojne in videl stvari v svetovnem kontekstu. To je najprej izziv za slovensko Cerkev: Janez Pavel II., ki se je opravičil mnogim za tisto, kar so morali tudi zaradi njegove institucije prestati, ji je svetal zgled. Pri tem to opravičevanje, in to poudarjam na prvem mestu, ne more omajati dejstva, da je partija za ceno osvajanja oblasti zagrešila nezaslišan zločin nad narodom, katerega del je fizično eliminirala, a del več kot pol stoletja onemogočala. Kaj vse mora biti predmet razmisleka? Najprej je to narava največjega konflikta v človeški zgodovini, za katero je značilno eno: totalnost, in sicer v smislu dihotomije dobrega proti zlu. Da bi to razumeli, si moramo priklicati v spomin prvo vojno, ki je bila etično irelevantno trpljenje. Kdo bi lahko re60

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

kel, da je bil na soški fronti italijanski vojak zaslužnejši od njegovega avstrijskega kolega, ki ga je gledal čez merek na puški. Ali pač obratno, kjerkoli so v tistem času stale fronte. Relativne so bile tudi kasnejše (in prejšnje) vojne. Od Napoleonovih pohodov do zadnje avanture Američanov v Iraku, vselej se da stvar relativizirati, vselej je mogoča »antiteza« neki apriorni moralni predpostavki za vojno. Tako se tudi sedanja v Iraku, ne glede na vsa zagotovila ameriškega predsednika, spreminja v ohlajeno juho dokazovanja. Za razliko od teh vojn živi druga vojna po šestih desetletjih v spominu kot moralni konflikt med dobrim in zlim, v katerem je zlo na koncu (petdeset milijonov mrtvih) podleglo. Totalnost konflikta se kaže tudi v totalnosti orožja: ob tehnološki eksploziji, ki je v razvoju letalstva prišla do motorjev na reaktivni potisk, najbolj izstopa zgodba »orožja vseh časov«: jedrske bombe. Jasno je bilo, da jo morajo Američani dobiti pred nacisti, sicer bi bilo sveta konec. S Hitlerjem se zato v vojni ni nihče pogajal, fronte so vztrajale ne glede na nesmisel odpora (Berlin, april in maj 1945). Zdi se nekako tako: ko je na dan začetka akcije Barbarossa nemški zunanji minister Ribbentrop sovjetskemu veleposlaniku v Berlinu prišepnil, da je Hitlerjev napad na SZ nesmiseln in da si ga ni želel, so v izzvenevanju polglasnih besed izzveneli tudi zadnji akordi sporazumevanja. Od takrat je šlo za življenje ali za smrt. Totalna narava konflikta je bila izzvana z naravo agresorja. Na eni strani je zato terjala polno obrambo, kar so nacisti kmalu po začetku vojne izkušali na svoji koži (Stalingrad in bombardiranje nemških mest). V razmerju polne agresije in obrambe ni bilo prostora za sredinske poti ali za vzorce obnašanja, ki bi odstopali od črte, ločujoče zmago od poraza. To je želeni predmet razmisleka, o katerem menimo govoriti. Horizontalna, statična bipolarnost se lahko tudi preslika v vertikalni plan in tedaj dobimo vzorce ravnanja, ki so jih posamični protagonisti morali upoštevati. Preneseno na prostor nekdanje Jugoslavije je moč ugotoviti, da je bila objektivno (najbolj) na strani zaveznikov kraljeva jugoslovanska vojska v domovini na eni strani in prosovjetski partizanski gverilci na drugi. Žal sta v času vojne obe (Mihailović sam sicer ne) izgubljali narodnoosvobodilni značaj in postajali zgolj element, s katerim so upravljali bodisi nacisti bodisi sovjeti.78 Vendar se je ob vertikalni
78 Tako smo na podlagi omejenega dostopa do virov zapisali leta 2004. Toda danes je jasno, da zapisano velja samo za četnike Koste Pećanca, ki ga je vojno sodišče kraljeve jugoslovanske vojske v domovini obsodilo na smrt zaradi kolaboracije in tudi usmrtilo. Kot je danes razvidno iz arhivskih virov, ni jugoslovanska vojska v domovini nikoli bila v funkciji nacistov in je ostro zavračala vsako kolaboracijo. Slovensko zgodovinopisje pa je zaobšlo dejstvo, da so tudi sovjeti imeli do sklepa teheranske konference svoje misije pri jugoslovanski vojski v domovini.

61

Razd alj e d o sve ta

liniji najhujšega spopada v zgodovini odvil tudi konflikt, ki je odločil med kraljevo in komunistično stranjo v Jugoslaviji in tako za pol stoletja zakoličil prihodnjo državno ureditev. Šele v tem planu je mogoče pravilno ugledati razmere v Sloveniji in določiti točko premisleka. Gre za dejstvo, da se dogajanje v Sloveniji ne more razvrstiti na individualen način, zunaj osrednjih silnic, kar bi mu omogočalo zgodovinsko legitimiteto in ga uvrščalo k tistim silam, ki so bile do zmage v drugi vojni upravičene. Da bi to bolje razumeli, se moramo poglobiti v obeležja diplomatske ofenzive, ki so bila za izid druge vojne v Jugoslaviji bistvena. Šlo je za to, ali se bo begunski kraljevi vladi v Londonu, ki je kot zakonita oblast predstavljala kontinuiteto s kraljevino Jugoslavijo, vojaško pa jo je zastopala Jugoslovanska vojska v domovini, posrečilo obdržati legitimno podporo zaveznikov ali jo bo s tega mesta izrinila nastajajoča komunistična oblast pod Titovim vodstvom, katere nova država je nastala 29. novembra 1943 v Jajcu. Ta se je utemeljevala na avnojskih sklepih in partizanska oblast je na vsak način želela, da bi jo zavezniki sprejeli, s tem pa sprejeli tudi novo dejstvo na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Kralj Peter in Draža Mihailović sta imela v Londonu ne le ogromno podpore, temveč tudi simpatij. Teh sta bila deležna s strani kraljeve družine79 kot tudi s strani britanske vlade. Zadošča prebrati, kaj je v svojih spominih leta 1952 o Draži Mihailoviću zapisal Winston Churchill: »Divja gverilska vojna, ki so jo Srbi skozi stoletja vodili proti Turkom, se je ponovno razvnela v planinah. General Mihailović je bil prvi in najodličnejši prvak, ki je okrog sebe zbral preživelo srbsko elito. Njegov boj, ki se je odvijal skoraj neopaženo v vrtincu svetovnega dogajanja, tvori del 'neskončne človeške bede in trpljenja'. Nemci so se Srbom namreč zoperstavili z morilsko strastjo /…/ Tisti, ki jim je danes uspelo zmagati (Tito, op. B. M. T.), bodo lahko omajali njegovo (D. M., op. B. M. T.) ime, toda bistrovidnejša zgodovina ga ne bo nikoli izbrisala s seznama srbskih rodoljubov.«80 Dodajmo k temu še dejstvi, da se ameriški predsednik Roosevelt na Titova pisma ni odzival, Charles de Gaulle pa se kot francoski predsednik ni hotel sestati s Titom, ker je dal Mihailovića po vojni usmrtiti, in bo podoba razmerja glavnih protagonistov na tleh nekdanje Jugoslavije jasnejša. Pristavimo še, da je marca 1948, ko se je razplamtel Informbiro,

79 Ob Petrovi poroki 22. marca 1944 mu je šel za pričo britanski kralj Jurij VI., prisostvovale pa so najvišje kronane glave tedanje Evrope. 80 Winston Churchill, Mémoires sur la deuxième guerre mondiale, Tome V, Pariz, Plon, 1952, str. 136.

62

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

ameriški predsednik Harry S. Truman posmrtno odlikoval Mihailovića.81 Stvari so se proti koncu druge svetovne vojne zaradi dejavnosti sovjetskih tajnih služb in prevare podpredsednika prve skupne vlade Šubašića odvile v izrazito korist Titovi strani, toda zgodovinska dejstva ostajajo nespremenjena. In to je za premislek, ki ga Slovenci potrebujemo glede preteklosti, bistveno. Dogajanje v Sloveniji ni odločilno za globalni kontekst, v ravnanju ene strani pa močno izstopa od gornjega konflikta in na ravnanje tistih, ki se post festum sklicujejo na zgodovinski prav, meče čudno luč. Za kaj gre? Kolaboracija, v katero so bili v začetni fazi predstavniki meščanskih strank, Cerkve in delov civilne družbe primorani zaradi komunističnega nasilja, se je razrasla v oborožen boj pod nemškim poveljstvom, katerega namen je bil z vojaško silo zavarovati ozemlje pred komunističnimi partizani. To se imenuje domobranstvo. Pri tem so akterji prestopili ločnico, ki je tedaj svet slabih delila od sveta dobrih. Dodaten problem je, da so jo prestopili demonstrativno, ne da bi jim to bilo sploh treba. Vaške straže, ki so delovale pod okriljem Italijanov, so še imele lastnosti samoobrambe, vsaj na Notranjskem in Dolenjskem. To je delno pogojeno tudi s tem, da je bil italijanski okupator sorazmerno blag. Za slovensko domobranstvo, ki je orožje prejelo iz nemških rok, se kaj takega ne bi dalo trditi. Nemški okupator je namreč slovenski narod obsodil na smrt. Če bi nacisti zmagali, bi Slovenci kulturno in fizično izginili. Dodaten problem slovenskega domobranstva je, da se je okrog vodje, Leona Rupnika, zbrala anonimna, vendar politično kompromitirana skupina. To so bili ljudje, ki so bili na Slovenskem edini prepričani nacionalsocialisti, hkrati so tudi verjeli v nemško zmago in »novi evropski red«. Dali so tudi pobudo

81 Ne glede na uveljavljeno zmotno mnenje, da je Mihailović prejel to odlikovanje, ker je rešil več kot petsto zavezniških pilotov (v t. i. Operaciji Halyard), je iz besedila, ki ga je podpisal predsednik Harry S. Truman, razvidno, da je bil odlikovan kot poveljnik odporniškega gibanja zoper nacifašističnega okupatorja Jugoslavije. Zaradi pomena navajamo Trumanovo besedilo v celoti: »General Dragoljub Mihailović se je izjemno odlikoval kot vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske in pozneje kot minister za vojno, tako da je od decembra 1941 do decembra 1944 organiziral in vodil pomembne odporniške sile zoper sovražnika, ki je okupiral Jugoslavijo. Njegove čete so z neustrašnimi napori rešile številne pilote Združenih držav, ki so se varno vrnili pod prijateljsko okrilje. Čeprav je generalu Mihailoviću in njegovim silam manjkalo zadostnih zalog in četudi so se bojevali v skrajno težkih okoliščinah, so pomembno prispevali k stvari zaveznikov in so bili koristno orodje za dosego končne zmage. 29. marca 1948. Harry S. Truman.« Navedeno po Uroš Šušterič, Ravna gora, moja usoda, Nova obzorja, Ljubljana, 2010, str. 367.

63

Razd alj e d o sve ta

za ustanovitev slovenske nacionalsocialistične stranke, znotraj njih je obstajala tudi močna skupina »ljotičevcev«.82 Iz povedanega sledi, da se je vodstvo slovenskega domobranstva deklarativno postavilo proti antinacistični koaliciji, in to ne glede na vsa opozorila, ki so prihajala iz tujine, predvsem iz Londona (denimo Miha Krek). Ločeno od vodstva predvojne SLS je bodisi tavalo v temi bodisi računalo na zmago nemškega orožja. Rupnikovi nastopi, ko se je pod svastiko na Kongresnem trgu repenčil zoper »svetovno boljševistično zaroto«, njegova prohitlerjevska drža83 in, nenazadnje, domobranska prisega na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1944 so samo obremenjujoči signali, ki na to kažejo. V tem kontekstu ostaja prej ali slej vprašljiva vloga domobranske prisege, ki ima globlje korenine, kot se je do zdaj mislilo. Navedimo jo v celoti: »Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.«84 Ta prisega je v istovetnostnem razmerju s prisego, ki so jo rekruti SS dajali na Hitlerjev rojstni dan in ki za razliko od običajnih priseg svoje vdanosti ne izraža ustavi ali državni tvorbi, temveč v ospredje postavlja vdanost pojmu zvestobe kot takemu. Na esesovskem meču, ki so ga rekruti ob prisegi prijeli, namreč stoji zapisano: »Meine Ehre heißt Treue«.85 Navedimo besedilo v celoti: »Prisegam tebi, Adolf Hitler, vodji in kanclerju velikega rajha, zvestobo in hrabrost. Zaobljubljam se tebi in tistim, ki jih boš ti imenoval, da bom pokoren do smrti. Tako mi Bog pomagaj.«86 Slovenska prisega se izkaže za varianto, ki povzema ključne pojme esesovske prisege. Dopolnjena je z elementi, ki so bili pomembni za kontekst konkretnega sodelovanja domobrancev z Nemci. Dodatno je treba še upoštevati, da je »vodja velike Nemčije« v domači prisegi formulacija, ki ima logično utemeljitev. Pred avgustom 1934 (smrt kanclerja Hindenburga) so prisegali Hitlerju osebno. V besedilu prisege je stalo le njegovo lastno ime.
82 Dimitrije Ljotić (1891–1945), pronacistični ideolog, ustanovitelj stranke Zbor, sodelavec Leva Rupnika. 83 Slovensko domobranstvo, letnik I, št. 6, 12. oktobra 1944, naslovnica. 84 http://sl.wikipedia.org/wiki/Vojaška_prisega (30. 9. 2010). 85 Prevod: »Moji časti je ime zvestoba.« 86 Gordon Williamson, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick & Jackson, London, 1994, str. 32.

64

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Po Hindenburgovi smrti, ko je Hitler postal tudi vodja nemških oboroženih sil, se je v prisegi začela pojavljati formulacija »vodja« (velike Nemčije). Tako je prisega v neposredni bližini izvorne esesovske prisege. Sem jo postavlja identičnost pojmov »zvestoba in hrabrost«, za katera ne bi mogli reči, da sta zgolj naključna. Podobno je moč ugotoviti za konec prisege, ki govori o pokornosti do smrti, ter za zadnjo formulacijo, ki je dobesedno identična »tako mi Bog pomagaj«. Če k temu dodamo še istovetnost dneva (Hitlerjev rojstni dan) ter nekaterih namenov (boj za »svobodno Evropo« je v bistvu boj za »novi evropski red«, za Evropo, osvobojeno Židov in boljševizma, kot je večkrat poudarjal Leon Rupnik), bosta izvor in namembnost prisege očitna. Boj pod poveljstvom Hitlerja in njegove elitne vojske SS je boj v kontekstu boja med dobrim in zlim. Moralno razmerje sil v drugi svetovni vojni dobiva na tej točki dramatično potrditev. SS formacije so se namreč deklarirale kot zlo in se sklicevale na očeta zla, na Satana samega. Korenine izhajajo iz Rosenbergovih teorij in Hitlerjeve zagledanosti v pogansko mitologijo. Nacizem je bil politeistična instant ideologija, ki je krščanstvo zavračala. Njegova falanga, enote SS in SA, so to udejanjale na radikalen način. Obstajajo dokumentirani filmski posnetki iz kampanje nemške vojske v Beneluksu (pomlad 1940), ki jih je nedavno predvajala edicija Discovery Channel. Ti posnetki prikazujejo enote SS, kako razbijajo, razstreljujejo in onečaščajo razpela na pokopališčih vaških in mestnih cerkva, katerih ozemlje so pravkar zavzeli. Esesovci streljajo v razrušene križe in hkrati pojejo: »Wir marschieren ins Feindes Land, über uns steht der Teufel’s Band«.87 Lahko da Cerkev in meščanske stranke niso vedele, kakšna je narava prisege, ki se polaga na Hitlerjev rojstni dan, vendar njihova odgovornost ni manjša. Pred tako usodnim dogodkom bi se morale pozanimati. Vendar je malo mogoče, da bi nihče v Cerkvi ali v meščanskih strankah ne vedel o naravi SS-a ali o njihovih grozodejstvih. V tedanjem času je bil Vatikan namreč eno vozlišč svetovne diplomacije. Tja so se stekali ljudje in – informacije. Mein Kampf, ki ga je bilo moč dobiti povsod, je tudi opisal, kaj bo Hitler storil enkrat na oblasti. Od nasilja nad Judi do življenjskega prostora na Vzhodu, vse to je diktator po črki udejanjal. Končna rešitev bi zajela prek slovanskih tudi slovenski narod, ki bi ga nacisti izbrisali iz geografije in – zgodovine. Spregledati ta dejstva je v tistem času predstavljalo slepoto, kakršno redko srečamo. Zaradi napačne politike je z življenjem plačalo nekaj deset tisoč mladih fantov, ki so se, patriarhalno vzgojeni, refleksno odzvali na klic svojih pred87 Prevod: »Korakamo v sovražnikovo deželo, nad nami se vije hudičev prapor (trak)«.

65

Razd alj e d o sve ta

postavljenih, končavši s škofom Rožmanom. Vera jim je namreč pomenila obnebje duhovnega in fizičnega prostora, v katerega so se narodili. Angleži so jih s Koroške vrnili nazaj, česar, seveda, niso storili s četniki, ki so bili v Sloveniji najdejavnejši na Štajerskem (že od 1941),88 kjer okupator ni dopustil organizacije protikomunistične milice: »Kljub temu sporazumu (tj. sporazumu z Nemci o nenapadanju iz januarja 1945, op. B. M. T.) […] so četniki [Jožeta Melaherja-Zmagoslava, op. B. M. T.] skrivali zavezniške padalce.«89 Sicer pa so četniki kot zavezniška monarhistična vojska rešili številne zavezniške pilote tudi drugje po Jugoslaviji. Po drugi strani so se zahodni zavezniki, ki so se prepoznali v formulaciji domobranske prisege (prim. zgoraj: »proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom«), po tem dejanju dokončno odvrnili od slovenskega domobranstva in z njim pretrgali sleherni stik. »Dejstvo je, da je prisega slovenskega domobranstva pri zahodnih silah izzvala izredno negativne odmeve. Dr. Miha Krek (bil je v Londonu, op. B. M. T.) je smatral, 'da so nam bile politično in diplomatsko s prisego posekane vse korenine in /…/ da se zaveznikom ni dalo dopovedati nič več'.«90 Vse skupaj je domobrance, z njimi pa pretežni del Cerkve in meščanskih strank dokončno postavilo na napačno stran zgodovine, četudi so bili v zadnjem trenutku s taborsko vlado (3. maja 1945) pripravljeni spremeniti smer. Vendar je bilo za popravni izpit prepozno. Usoda se je odločila proti njim. Človeško vprašljiv je beg škofa Rožmana na Koroško maja 1945. To dejanje pod vprašaj postavlja njegovo dušnopastirsko identiteto, saj stopa v opozicijo s poslanstvom Kristusovega služabnika. Evangelij ga izraža v formulacijah o dobrem pastirju, ki da življenje za svoje ovce, najemnik jih prepusti in zbeži proč.91 Enako misel najdemo tudi v Kristusovem zagotovilu nebeškemu Očetu, da nikogar od tistih, ki mu jih je zaupal, ni zapustil. Razumeti moramo, da se je Kristus definiral kot Božji sin: to je bilo v razmerju do Boga, a v razmerju do človeka kot dobri pastir. Na tej osnovi bo Rožmanov spodrsljaj še bolj očiten. Njegov hrvaški kolega Alojzij Stepinac, ki je s prižnice med vojno pogosto grmel čez naciste in ustaše, je na primer ostal pri svojih. In postal blažen. Sedanji trenutek, ob prelomu stoletja in vstopu v novo obliko državnosti, bi tako bil priložnost za to, da bi tudi slovenska Cerkev spoznala, kako naro88 Prim. Uroš Šušterič, Ravna gora, moja usoda, Nova obzorja, Ljubljana 2010, str. 118. 89 Slovenska kronika 20. stoletja, Nova Revija, Ljubljana, 1997, str. 67, primerjaj v nadaljevanju. 90 Tamara Griesser Pečar, France Martin Dolinar, Rožmanov proces, Družina, Ljubljana, 1996, str. 139. 91 Jn, 10, 10-13.

66

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

be je v nekem trenutku zgodovine ravnala. Priznanje bi bilo katarza z daljšim pozitivnim učinkom. Cerkev bi zadihala znova. Zdi se, da je za razliko od predvojnega časa sedanjost bistveno bolj razvidna in je kot na dlani. Seveda v sklepu spet poudarimo izhodiščno misel, da zločin komunistične partije nad slovenskim narodom v svoji fizični in metafizični naravi ostaja največje prekletstvo v zgodovini. Ko bi narod dosegel soglasje glede svoje preteklosti, bi se lahko naravnal proti sreči in se prenovljen notranje strnil. Morda bi bila prav ta enotnost nujen in zadosten pogoj preživetja v agresivnem in prepišnem prostoru, kamor prihajamo. Delo, 2004

»Cosmos« ali vesolje za slovensko Koroško
Nedavno pridobljen dokument,92 ki se je nahajal v arhivih v Salamanki (Španija), naslovljen pa je Narodnostne zahteve Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bil do sedaj javnosti manj znan. Dokument obsega 96 strani in je na razpolago v Narodni in univerzitetni knjižnici. Predstavlja poglobljeno študijo, na osnovi katere bi se določile meje slovenskega narodnostnega ozemlja na pariški mirovni konferenci l. 1919. Konferenca je potekala prav v januarju mesecu, začela se je osemnajstega. Gre za meje na severu (današnja avstrijska Koroška) in za meje na zahodu (Gorica, Benečija, Furlanija – Julijska krajina). Preseneča po dvojem: odraža voljo pomembnih akterjev svetovne politike v prid ohranitvi celote slovenskega narodnostnega ozemlja. In po drugem: pripravili so ga prostozidarji in je zato moral ostati tajen. In še po nečem: ti prostozidarji so bili pretežno južnoslovanski (srbski), delujoči znotraj lastne lože (loža Cosmos). Organizirali so celovito platformo hrvaških, srbskih in slovenskih predstavnikov, zato lahko zaključujemo, da je bila želja po celovitosti slovenskega ozemlja v ključnem času rezultat volje masonskih alians. Dokument se v uvodu najbolje definira kar sam, ko za bralce opredeljuje svoj namen. Navedimo:
92 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, L’Émancipatrice, Paris, 1919. Dokument sem pridobil prek univerzitetnega kolega Mihe Pintariča septembra 1998. Takrat sem ga tudi pokazal ljudem iz stroke, ki se jim je zdel nadvse zanimiv. Zaradi sugestije dobrega pariškega znanca, Bernarda Dumonta, urednika revije Catholica, se tedaj nisem odločil za objavo, četudi sem tekst skoraj v celoti že pripravil.

67

Razd alj e d o sve ta

»Pričujoči povzetek uradnih zaznamkov in dokumentov, ki ga je mirovni konferenci v Parizu predložila delegacija Srbov, Hrvatov in Slovencev, je namenjen prostozidarjem zavezniških dežel. Spoznali naj bi narodnostna stremljenja v tej novi državi (Srbov, Hrvatov in Slovencev, opomba B. M. T.). Presojajo naj jih po duhu pravičnosti in nepristranskosti, ki je krona masonskih tradicij. Samo po sebi je umevno, da naj bodo argumenti naše skupne delegacije sopostavljeni ob argumente nasprotnih strani. Želimo, da se jih preuči do konca. Če obstajajo nasprotujoči si elementi, je resnica vselej ena sama. Prostozidarstvo je vzvišeno nad zarobnimi manevri sleparske diplomacije; navdihuje ga zgolj čut pravičnosti, zato bo znalo odkriti to resnico. Po naši oceni je ta edina osnova, da se tako uredijo spori, ki obstajajo med novo državo in njenimi sosedami.«93 Dokument naj bi služil za izhodišče pri odločanju na mirovni konferenci. Opira se na resolucijo kongresa prostozidarjev zavezniških in nevtralnih dežel junija 1917, ki je pod vplivom tez ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona94 demokratiziral oblike prihodnjega sožitja narodov. Iz državnih vladavin bi moral izginiti tip absolutne monarhije, avtokratskega načina oblasti, ki je »zakoličil občutje sovraštva in hegemonije ene narodne skupnosti nad drugimi«.95 Ker si je resolucija v izhodišče postavila »preslavno vodilo 'Svoboda, bratstvo, enakost'«, je iz njih razviden tudi namen. Na mesto monarhije naj stopi republika, ta naj obsega svobodo narodov in njihovih odločitev, v središču naj bo razsvetljen in moderen evropski državljan. Dejanja prostozidarjev kot v vrtincu popeljejo v jedro problema. K avstro-ogrski ječi narodov, k njenemu prestolonasledniku in k njegovemu odnosu do nenemških narodov in nekatoliških skupnosti. Zgodovinsko dejstvo namreč govori o tem, da je žrtev sarajevskega atentata, prestolonaslednik Franc Ferdinand bil znan po svoji nestrpnosti do Judov, (nadalje, prostozidarjev), Madžarov, socialistov in protestantov. To je utemeljeval z ekskluzivnim monarhičnim katolicizmom. Zrušitev oz. oslabitev avstro-ogrske monarhije je bila torej v interesu naštetih skupin. Iz dostopnih izvodov stenograma, napravljenega na zaslišanju obeh atentatorjev, Gavrila Principa in Nedeljka Čabrinovića, sledi, da se sama nista označevala za masona, a da sta priznala dejstvo: tisti, ki so izurili atentatorje, so to bili.96 Iz zapisnika tudi sledi, da se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi.
93 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 7 94 Woodrow Wilson (1856–1924), vodilni intelektualec »dobe napredka«, predsednik Združenih držav Amerike (1913–1921), pobudnik ideje o »Društvu narodov«, velik prijatelj majhnih narodov, tudi Slovencev. 95 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 16. 96 Primerjaj: Ivan Mužić, Masoni in Jugoslavija, Črka i Svijet, Split, 1983.

68

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Predstavljeni dokument nadalje izhaja iz tez ameriškega predsednika Wilsona, da mora povojna Evropa temeljiti na samoodločbi narodov. To ni prazna fraza, kajti Wilson je izrecno nasprotoval londonskemu paktu in italijanskim kupčijam s slovenskim in hrvaškim ozemljem.97 Predsednikova demokratična velikodušnost je temelj, na katerega predstavniki Slovencev, Srbov in Hrvatov oprejo svoje zahteve. V uvodnem delu dokumenta98 ti razgrnejo tudi vzroke, ki so prvi svetovni vojni botrovali. Šlo naj bi za logičen zaključek prvenstva sile nad pravico, ki ga je nemški imperij izvajal predolgo vrsto let. Razlog velike morije naj bi, po mnenju predstavnikov na konferenci, bila napačna reakcija na Principov atentat. Preprosto je ultimat Avstro-Ogrske Srbijo postavil pred kruto alternativo: naj ga sprejme in se odreče atributom lastne suverenosti ali stopi v vojno z močnejšim nasprotnikom. Ugotavlja namreč, da je bil dejanski vzrok prve svetovne vojne odločenost Nemčije in Avstro-Ogrske, da svojo interesno območje razširita do Konstantinopla in Perzijskega zaliva, pri čemer jima je bila na poti Srbija. V tej nameri ju je lahko ustavila zgolj enotna volja zaveznikov, ki so pri svojem delovanju izhajali iz širših načel. Dokument zato govori: »Zavezniki, na čelu z eminentnim predsednikom Združenih držav Amerike Wilsonom, so njihovim državljanom sporočili, da v vojno vstopajo zato, ker želijo vsem narodom, velikim in malim, zagotoviti pravičnost in svobodo kot tudi trajni mir mednarodnih razsežnosti, zasnovan na neodtujljivi pravici vsakega naroda razpolagati s svojo usodo.«99 V nadaljevanju govori o naraščajoči zavesti narodov, ki se je vse bolj strnjevala v spoznanje, da je za širši razvoj južnoslovanske skupnosti narodov potreben enoten državni okvir. Ta se je odrazila v zboru dobrovoljcev, ki je leta 1917 zrasel do številke 100.000 in se pridružil zastavi kralja Petra v Solunu. Znotraj srbske armade je bila tedaj oblikovana jugoslovanska divizija, ki je nadaljevala boj. Dokument ugotavlja, da takšna manifestacija skupne volje po svobodi ni mogla miniti brez posledic za vse narode, udeležene v podvigu. Od severovzhoda do Črne gore je prišlo do spontanih zahtev po združitvi, ki so se po razpadu Avstro-Ogrske v novembru 1918 lahko tudi formalno oblikovale v zahtevo po enotni državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. »Ključnega pomena za prihodnji mir je, da se v celotnem delu za Evropo prepomembne regije ustvarijo normalne razmere za življenje. Temu je tako lahko zgolj, če pride do ustanovitve enotne države, utemeljene na nacionalnih prin97 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva, Celje, 1928. 98 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 15 et passim. 99 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 16.

69

Razd alj e d o sve ta

cipih. Splošni interes zahteva, da ima ta na razpolago vse resurse za normalno eksistenco: šele tako se bo lahko razvila v celoti svojih ekonomskih in intelektualnih potencialov.«100 Tej državi je potrebno tudi določiti meje. Tukaj se pomudimo pri tistih, ki zadevajo slovensko narodnostno ozemlje, na zahodu in severu. Kar se zahodne demarkacijske črte tiče, dokument ponuja maksimum. Meja začne teči pri Šmohorju, gre prek Pontebe in kar trideset kilometrov zahodno od Trbiža (Tarvisio). Potem se mimo Krmina (Cormons) spusti do Ogleja (Aquilea). Upošteva nekdanjo mejo med kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko, pri čemer ugotavlja pomembno dejstvo. Ta meja ustreza strateškemu ravnovesju v regiji: njen pomik zgolj za malenkost proti vzhodu bi ga porušil: z njim pa bi v prepad zdrselo tudi načelo o samoodločbi narodov. Enako velja za Gorico in okoliške kraje. Četudi je v mestu opazen italijanski živelj, ta ni avtohton. Naseljen je bil naknadno, pretežno iz območja Benetk. Dokument ugotavlja, da sodi območje v pristojnost nastajajoče južnoslovanske države. Poleg zgoraj navedenega načela podpira takšno razvrstitev tudi ekonomska in tranzitna neločljivost mesta od slovenskega zaledja. Podobno velikodušnost dokument namenja slovenskemu etničnemu vprašanju tudi pri Koroški. V začetku ugotavlja, da bo nastajajoča država soseda ozemlja, ki ga je zasedala nekdanja monarhija. Vendar prebivalstvo na tem ozemlju ni nemško, temveč ponemčeno. Prvoten prostor slovenstva je zasedal bistveno širši okvir: tu pripadniki lože izpostavijo geo-etnografska dejstva, ki jih sicer zgodovina brez težav sprejema. Poselitveni prostor je segal v vzhodno Tirolsko, do Lungaua na Salzburškem. Obsegal je tudi današnje province v Gornji in Dolnji Avstriji, vse do Donave, prav tako se je na skrajnem vzhodu razprostiral do zahodnega dela Panonije, ob Blatnem jezeru. Usodni udarec je germanizacija slovenstvu v ondotni pokrajini zadala prav s prvo vojno. Intelektualci slovenskega rodu, ti so – povsem verodostojno ugotavlja masonski dokument – bili duhovniki, so morali v pregnanstvo, obtoženi srbofilije in panslavizma. Mnoge so zaprli, neredke izgnali. Tako so storili tudi z edinim državnim poslancem iz dežele, z zgodovinarjem Grafenauerjem, ki je dobil pet let prisilnega dela. To ime obuja tudi naše besedilo. Najhujša je bila germanizacija v mestih. Dokument ugotavlja, da je Celovec še sredi prejšnjega stoletja bil večinsko slovensko mesto. Ker pa so v njem izvajali silno germanizacijo,101 se je situacija spremenila v nekaj desetletjih.
100 Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 18. 101 »Gérmanisation à outrance«, Les Revendications nationales des Serbes, Croates et Slovènes, str. 58. À outrance je v francoščini toliko kot 'do skrajnosti', 'neizmerno', 'brez meje'.

70

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Zgodovinska škoda Wilsonovim principom mora biti popravljena, v nadaljevanju ugotavlja dokument, zato naj se meja nove države na severu začne pri Šmohorju, gre mimo Sv. Janeza na Mostišču (St. Johann am Brückel), zaobjame območje Svinca (Eberstein) in se nato v neokrnjeni črti mimo Sv. Pavla (St. Paul) spusti do Laboda (Lawamünd). Začrtana meja tu preide na Štajersko, kjer morajo znotraj države ostati občine Slovenj Gradec (Windischgraetz), Lipnica (Leibnitz) in Radgona (Bad Radkersburg), ki so bile delno že germanizirane. Dalje proti vzhodu mora meja teči po mejah Kozlerjevega zemljevida iz Zedinjene Slovenije v pomladi narodov leta 1848, se pravi, po Muri. Na vsak način pa v državo sodita še dve večji mesti, Maribor in Celje, za kar dokument korektno navaja, da je v njem večinski delež prebivalstva nemški. Vendar se sprašuje, od kod to »nemško« prebivalstvo. V nadaljevanju sklepa, da gre za germanizirane Slovence, ki so jih kot take popisovale oblasti v zadnjih letih, da bi si priredile demografsko statistiko. Dokument naposled zahteva, da je po Wilsonovih principih podeželje potrebno prištevati k mestom. Ob tem ugotavlja odsotnost kontinuitete poselitve nemško govorečega prebivalstva. Mejni predlogi dokumenta resda sovpadajo z območji, ki jih je za plebiscitno cono B in A določila saintgermainska mirovna pogodba, rezultat versajske konference. Vendar prostozidarski predlog rešitve nikjer ne govori o ljudskem glasovanju, temveč meje apriorno prejudicira kot take. Ob tem preseneča goreča naklonjenost državi, v kateri bi Slovenci lahko v celoti uresničili svoje narodnostne zahteve. Takšne podpore ni v zgodovini nihče nudil. Tudi zaradi tega je vredno ozadje Narodnostnih zahtev Slovencev, Hrvatov in Srbov širše raziskati. (neobljavljeno)

Deseti oktober alias šentjernejska noč slovenstva na Koroškem
Okrogla miza, ki so jo glede perspektiv Koroške ob obletnici plebiscita organizirali v uredništvu časopisa Kleine Zeitung, je kljub bombastičnim povorkam sredi Celovca pokazala na zanimive stvari. Mladi pripadniki »fun 71

Razd alj e d o sve ta

generacije« so odgovarjali na vprašanje, kaj je zanje domovina in kaj tradicija. Uredništvo je odgovore povzelo v naslov zvenečega imena: 26. oktober (avstrijski državni praznik) imajo raje kot 10. (oktober). Argumenti? Plebiscitne povorke in pronacistična zborovanja na Urlichsbergu se jim zde izjema v svetu, njihov »patriotični značaj« pa pretveza za nestrpnost. Identificirajo se s pojmi družine, prijateljstva in rodu ali, bolje, narojenosti, vendar jim vsega tega Koroška ne predstavlja. Nekateri obsojajo propagando, sedanjo in preteklo. Tako v eni od večjih gimnazij pripravljajo razstavo, kaj je za vsakoletnimi pronacističnimi zborovanji na Urlichsbergu. Za to priložnost so segli globoko v arhive. Iskali so primere protislovenske propagande od leta 1918 naprej. A so jim rekli, da jim tega ne dajo. Na voljo so bili zgolj plakati z zmajem s celovškega trga, tisti, s katerih zverina pljuje ogenj in žveplo po Slovencih. To da je edina resnica plebiscitne propagande, zatrjujejo nacionalno »osveščeni« arhivarji. Mlade, četudi neslovenskega rodu, tako ravnanje moti. Ena od deklet je po daljnem rodu Slovenka. Odkrito govori o prednostih dvojezičnosti in o bogastvu slovenske kulture. Upa si celo izreči misel, da sama 10. oktobra ne more praznovati. Pomeni ji preprosto zmago nemštva nad Slovenci in nič več. V primerjavi s tem evropskim in svobodomiselnim pogledom ostaja koroška stvarnost drugačna. Povorke, sprevodi, slavja ob 10. oktobru, vse to kaže, da gre za deželo, ki ji boš težko našel par. V propagandni brošuri, ki jo je pripravila koroška deželna vlada, ta dejstva še bolj izstopajo. Ikonografija proslavljačev 10. oktobra je enotna in premišljena. Je v zeleno-rjavem, ta kombinacija še bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu ščiti enotnost Koroške v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Na prvi strani brošure najdeš napisano z gotico102 Plebiscit na Koroškem. Čez stran se pne odločna moška figura, držeča v rokah polzastrt (glasovalni) listič. Zeleno-rjava obleka in klobuk z gamsovim čopom. Po drugi strani bi glede na fiziognomijo človek dejal, da gre za krepkega pripadnika – slovanskega rodu, to je Slovenca. V isti brošuri nastopi tudi »akribična raziskovalka izvorov koroške identitete«, kot jo skromno poimenujejo pod fotografijo, na kateri se pod prikupnim obrazom trije nizi biserov izgubljajo v reverju lovske uniforme, čisto à la Haider. Gospa se loteva »koroškega vprašanja«, vendar v vsem, kar pove o zgodovinski identiteti Koroške, o nacionalni energiji »Korošcev«, o strahu in smrti, ne najdemo najmanjšega namiga na dejstvo: identiteta Korošcev

102 To je pisava, v kateri je Mein Kampf prišel med ljudi.

72

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

izhaja iz imena »Karantanija«. Korošci so ponemčena varianta slovenskih »Karantancev«. Te resnice gospa profesor enkrat ne omenijo. V brošuri bomo pogrešali ime Slovenci. Kdo se je boril in kdo je kaj uveljavljal, je na oni strani Karavank jasno: Srbi. Franjo Malgaj in Rudolf Maister sta bila Srba, čez vrh strani se pne naslov: Ko so Srbi zavojevali Celovec. Pred »srbsko nevarnostjo« so Korošce branile organizacije, ki so prepovedane z avstrijsko državno pogodbo. To sta Heimatdienst in Abwehrkämpferbund. Velikosrbski strah so ideologi brambovstva natresli tudi po Slovencih. Najti je namreč stavek: Domovina Koroška namesto velike Slovenije. Nad naslovom se dviguje glasovalna scena z volilno skrinjico v središču. Ob njej je udaren komentar: »Šestdeset odstotkov prebivalstva je volilo za Koroško«. Enotnost Koroške je bistvena karta tamkajšnje politike. Dežela, združena pred velikosrbsko (velikoslovensko) nevarnostjo, je življenjski dosežek teh ljudi. Zato ne preseneča, da se na prevladujočem plakatu pojavita dve osebi. Prva je moški zrelih let, ki ga poznamo iz gornjih vrstic, drugi je v isto nošo opravljen juppy, ki namesto glasovalnega lističa v roki drži – cederom. Ikonografija je bila predstavljena tako podrobno, ker Koroška najmočneje živi od simbolov. Ti se vežejo na ritual »obhajanja zgodovinske resnice«. Barv in besed, ki v sodobnem svetu plapolajo v prepišnem vetru sobivajočih mnenj in pogledov, bo človek na okopu ob robu slovanskega sveta, kot deželo haiderjevci poimenujejo, zaman iskal. Kaj iz tega sledi za manjšino? Dobrega nič: ikonografija Koroške je utemeljena na zavesti zmage nad Slovenci, pred deželnim parlamentom stoji simboličen zmaj. Biti Slovenec v takih razmerah je težko. Kot je dejal nekdanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev103 Rudi Vouk na srečanju z Jörgom Haiderjem v Tinjah februarja 2000: »Gospodje, poglejmo resnici v oči, z vsakim štetjem nas je deset tisoč manj.« Koroških Slovencev je danes okrog 15.000, večinoma zavednih, predvsem mladi so jezikovno dobro izobraženi. Mnogokrat govorijo boljšo slovenščino od njihovih kolegov v Ljubljani. Večina se jih z udeležbo na proslavi ne strinja. Vendar je problem drugod. Bernard Sadovnik, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, je nastopil na uradnem delu proslave in s tem legitimiral povorko in dejstvo proslave same. To je storil v imenu obeh krovnih organizacij in navzlic precejšnjemu nestrinjanju koroških Slovencev. Sam je odkrito rekel: »Zavedam se, da je moje sodelovanje pri tej slovesnosti deležno kritike in da ga ne odobravajo vsi.« Sadovnik se je za to odločil, četudi je dvoje neizpod103 Narodni svet koroških Slovencev je krovna manjšinska organizacija zamejcev na Koroškem. V primerjavi z ostalimi velja za bolj desnosredinsko usmerjeno.

73

Razd alj e d o sve ta

bitnih dejstev, ki govorita proti temu. Take proslave in povorke bi ne mogli izvesti nikjer v Evropski skupnosti, ker tistih nekaj plebiscitov, napravljenih po načelu »samoodločbe narodov«, ne praznujejo več. Drugi razlog je bil neprikrit triumfalizem koroških deželnih oblasti. Sadovnik ga je s svojim govorom postavil v legalni okvir, sebe pa degradiral na raven drugotnega akterja. To sta začutila deželni glavar Haider in avstrijski kancler Schüssel. Na prvi strani časopisa, ki se mu reče Naš tednik, piše kolumnist Janko Kulmesch (beri Kulmeš) v članku zvenečega naslova – 10. oktober, ki daje upati – naslednje: »Proslave ob osemdesetletnici koroškega plebiscita so za nami. Številni pripadniki narodne skupnosti so gledali nanje z veliko skepso. Mnogi med njimi so točno bili mnenja, da bodo letošnje proslave v duhu Steinacherjeve 'zmage v nemški noči' /…/ Vendar se je zadeva iztekla pozitivno, zlasti še, kar zadeva uradno proslavo v Dvorani grbov. V določenem smislu je bila tudi zgodovinska, saj je deželni glavar Haider prvi uradni zastopnik Koroške, ki je jasno spomnil na predplebiscitno obljubo koroškega deželnega zbora slovenski narodni skupnosti. Njeno besedilo je prebral v celoti, hkrati pa tudi poudaril, da mora biti v prihodnosti ta obljuba vabilo za uradno manjšinsko politiko. Haiderju je treba za to izreči vse priznanje.«104 Jörg Haider je namreč perfidno spomnil na obljube, dane v koroškem deželnem zboru pred plebiscitom. Te obljube so Slovence nagovarjale, naj glasujejo za Avstrijo, saj bodo deležni zaščite in avtonomije. V osemdesetih letih jih ni nihče uresničil in deželni glavar je zadnji, ki jih je uresničevati voljan. Te obljube so bile temna plat plebiscitne propagande v času pred njegovo izvedbo. Prav zaradi njih zapadajo nacionalno »osveščeni« arhivarji v stanje delnih amnezij. Povzete so tudi v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955, a jih ne uresničuje nihče. Sadovnik, uradni predstavnik Slovencev na Koroškem, si je še posebej štel v čast, da je kancler Schüssel njegov govor ocenil takole: »Govor predsednika NSKS Sadovnika na proslavi v Dvorani grbov je bil zelo moder.«105 Ta izjava ima približno tako težo, kot če bi kancler za škampe na servirni mizi izjavil, da so »zelo okusni«, za vodostaj reke Drave, da je »zelo nizek«, za nebo nad povorko pa, da je »zelo jasno in še sončno povrh«. Teh morebitnih izjav sicer niso dali v okvir na prvo stran, ono o Sadovnikovem govoru pač. Je ilustracija mizernega stanja duha v vodstvu krovne organizacije. Le-to namreč privzema tisto identiteto, ki jo od nje hočejo oni,
104 Naš tednik, izdajatelj NSKS, Celovec, oktober 2000, II, str. 1. 105 Sadovnikov kronist Kulmesch na mestu rečenem.

74

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

katerim je glavni nasprotnik. V imenu koga vse to in za kakšne interese? Najprej v imenu peščice, ki je prišla do dobrih položajev in ki omogoča tiho asimilacijo slovenstva, ko ga zvaja na drugotni jezik, pristajajoč na vlogo poraženca. Udeležba na proslavi je bila pogojena spet z novimi obljubami, kaj bodo dali Nemci za slovensko glasbeno šolo, za dobrovški večjezični otroški vrtec in za podobne nepomembnosti. 10. oktobra 2000 bi moral Sadovnik biti v Bruslju, teden prej v Ljubljani. Predstaviti bi moral kroniko slovenstva v 20. stoletju od plebiscita sem. Govoriti bi moral o številkah, ki dajo pravi kulturni genocid. V tem času je izginilo skoraj sto tisoč Slovencev, vsem obljubam navkljub. NSKS bi moral na to opozoriti svetovno javnost, reči bi moral, da manjšini niso zagotovljene elementarne pravice iz avstrijske državne pogodbe, da so vse skupaj samo serije nikdar uresničenih obljub: v šolstvu, vrtcih, glasbenih šolah, pri dvojezičnih napisih itd. Tako bi tudi afirmiral slovenski jezik – zagotovil bi mu širši krog delovanja: vsaka dvojezičnost je namreč enakovrednost dveh jezikov v istih funkcijah. 11. oktobra, v času the day after, bi morala Republika Slovenija reči svoje. Naj v nedogled finančno podpira tiste, katerih dejanja škodijo najprej položaju slovenstva na Koroškem, kot taka pa tudi ugledu Slovenije v svetu? Kaj storiti z ljudmi, ki posredno prav v imenu RS »izrekajo Haiderju vse priznanje«? Kaj storiti s podpredsednikom NSKS, ki se je izrazil takole: »Edina stvar, okrog katere smo se uspeli v sicer sprtih manjšinskih organizacijah poenotiti, je udeležba na proslavi plebiscita.«106? Kaj storiti z organizacijami, katerih edini pozitivni rezultat so takšna »poenotenja«? Z uradniki, ki jih najbolj veseli lastna sedmina? Večer, 2000

106 Osebna izjava podpredsednika NSKS avtorju. Kot podpredsednik, zadolžen za evropske integracije znotraj Svetovnega slovenskega kongresa, sem namreč v tistih dneh pred 10. oktobrom 2000 poskušal dobiti koga od koroških Slovencev, ki bi bil voljan nastopiti na posebni tiskovni konferenci in nesmisel udeležbe na brambovski paradi postaviti pod vprašaj. Po tednu dni poizvedovanj nisem dobil nikogar. Res ipsa loquitur.

75

Razd alj e d o sve ta

Haider danes, jutri, vedno
Zadnje volitve na avstrijskem Koroškem bodo za slovensko manjšino še daljši čas bíle hudo uro. To dejstvo je toliko bolj pereče, ker tako visoke zmage Jörga Haiderja nihče ni pričakoval. To ne zato, ker za splošen pogled na svet ni logična. Logična je za posebne razmere, v katerih se je znašla sosednja Koroška. To nam pove preprosto dejstvo, da Haiderja od njegovega obiska pri Sadamu Huseinu in protižidovskih izjav ni nihče več resno jemal. Da je ta dejavnost za luno, je pokazal lanskoletni poraz svobodnjakov. Da pa bi razumeli nedeljsko zmago, je treba iti nekoliko globlje. Koroška se od plebiscita leta 1920 vzpostavlja kot trdnjava na robu slovanske nevarnosti, gradi pa na dejstvu lastne enotnosti. Vstopanje (slovanskih) držav iz avstrijskega sosedstva (Slovaške, Češke, Madžarske in Slovenije) v skupno državo z Republiko Avstrijo (to je v Evropsko unijo) je koroško prebivalstvo dojelo kot alarm. Haider je nedeljski uspeh zgradil na dejstvu, da lahko deželi jamči enotnost pred nevarnostjo. To pomeni za koroške Slovence nepremostljiv problem: ne samo, da so označeni kot drugorazredni državljani, temveč se je za njihovo nevtralizacijo treba zateči k dvema metodama. Ena je segregacija, katere načelo je ločevanje »avtohtonega prebivalstva« (nemštva) od slovanskega življa. V tej zvezi so s Haiderjevo orkestracijo v osemdesetih letih potekale kampanje za ločevanje otrok v šolah po jezikovnih in narodnostnih kriterijih. Temu smo priča še danes. Druga je identifikacija Slovencev s Srbi, z balkanskimi barbari, ki so pred osemdesetimi leti pustošili po Koroški. Ob tem je pomenljivo praznovanje osemdesete obletnice plebiscita pred slabimi štirimi leti. Ta proslava je bistveno bolj organsko povezana s sedanjim dogajanjem, kot se to zdi na prvi pogled. Njena ikonografija je bila enotna in premišljena, vse je bilo v zeleno-rjavem, ta kombinacija še bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu varuje enotnost Koroške v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Kot njihovi predniki tudi današnji koroški Slovenci verjamejo, da jim Avstrija zagotavlja varnost, in zato se le redki z veseljem ozirajo onkraj Karavank. Večina koroških Slovencev ima še dodaten problem. Če opazujemo uradno oddajo na avstrijski državni televiziji, ki ima naslov Dober dan, Koroška,107 nekaj preseneti najprej. Gre za arhaičen svet, za kmetstvo in za dogajanje, ki je v pretežni večini vezano na ruralni okoliš koroškega pode107 Slovensko televizijsko stalnico Dober dan, Koroška lahko vidite vsako nedeljo po vsem Koroškem ob 13.30 na mreži ORF 2. ORF jo po celi Avstriji distribuira ponoči, TV Slovenija pa ob ponedeljkih.

76

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

želja. Posnetki so logični, kajti večina koroškega slovenstva danes prihaja iz podeželskega okolja. Oddaja nam kaže svet, ki bi lahko pripadal tudi 19. stoletju. V postindustrijski dobi se namreč podeželje zelo težko uveljavlja kot enakovreden člen družbe in podeželan težko nastopa kot sogovornik globalnemu, mobilnemu in infotehniziranemu meščanu, socialna drugorazrednost se spaja z nacionalno, tako da nastaja praboleč občutek odrinjenosti.108 Ta lahko pojasni, zakaj so koroški Slovenci večinoma korak za svojimi avstrijskimi kolegi, zakaj dopuščajo Haiderjev teror. To tudi namigne, zakaj so ves čas pripravljeni sklepati kompromise v lastno škodo in zakaj jih je ob vsakem štetju deset tisoč manj. V zavesti koroških Slovencev je »kooperativnost« z oblastjo namreč večja vrednota od narodnostnega ponosa. Tako pojasnjujemo večni Haiderjev krogotok, ki se začenja v škandalu, sledi v odstopu s funkcije in ga potem kot ptiča feniksa prerojenega oživi v volilni zmagi. S tem v boleči zvezi je stalno upadanje števila koroških Slovencev kot tudi vse polomije, ki jih v zvezi z uresničevanjem lastnih pravic doživljajo na Koroškem. Ne bo drugače, kot da bo huda ura večno trajala. Večer, 2002

Avstro-ogrsko dete prerašča mater
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc je odličen pripovednik. Njegovo delo govori o svetu na Koroškem v prvi polovici prejšnjega stoletja. Če pod drobnogled vzamemo roman Požganica,109 ki se še posebej ukvarja s problemom koroškega plebiscita leta 1920, srečamo množico krajevnih imen, ljudi in

108 Problem koroških Slovencev pravzaprav ni političen, temveč psihološki. Živijo stanje globoke travme, ki jih spremlja od otroštva. V vsakodnevnih stikih so namreč v lastni nacionalni entiteti zanikani, če jo želijo poudariti ali sploh izraziti. Če jo skrijejo, je situacija še slabša. Nasprotnik in konkurent za prostor (Avstrogerman) začuti zavest inferiornosti: Slovenec jo kompenzira zgolj na ta način, da zanika nacionalnost in poskuša biti »bolj papeški od papeža«. Izkušnje dijakov s slovenske gimnazije v Celovcu tako kažejo, da jih večina svoje slovenstvo – skriva. Slabše popotnice v prihodnost si ni mogoče želeti. 109 Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), Požganica, DZS, Ljubljana, 1946.

77

Razd alj e d o sve ta

usod, ki so govorili slovensko, živeli v slovensko poimenovanih vaseh in bili Slovenci. Prežihovo delo bo živo zaradi moči, ki ga osmišljuje. Hkrati bo nagrobnik nečesa, kar se je imenovalo »koroško slovenstvo«. V narodni plasti bo sovsebna priča kulturnega etnocida, ki je izbrisal s Koroške več kot sto tisoč Slovencev, deželo pa germaniziral do stopnje, da je tam sled slovenstva redkejša od ostankov keltske civilizacije. Slovenstvo je navzoče »historično« v obliki imen na pokopališčih ali spominskih plošč na celovških ulicah. Večina od njih govori o tem ali onem umetniku, kulturniku, morda izumitelju ali znanem profesorju slovenskega rodu. Polom slovenstva na Koroškem izstopa zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da se je zgodil brez zunanjih znamenj nasilja – z redkimi izjemami, ki splošne slike ne zastranjujejo.110 Drugi ta, da gre za etnično matico naroda. Slovenstvo bi moralo imeti bistven interes zaščititi svojo zibel. Na tej točki se zastavlja usodno vprašanje. Še pred drugo svetovno vojno ga je formuliral zgodovinar in Korošec Bogo Grafenauer. Ko je govoril o ambicijah življenjskega prostora našega naroda, je razočaran ugotovil, da med Slovenci nikdar ni zaživel čut za slovenski življenjski prostor, to pa utemeljil z naslednjim: »In vendar se Slovenci sami tega dejstva čudno malo zavedamo; niti toliko se ne potrudimo, da bi poiskali mednarodno funkcijo in geopolitični smisel našega ozemlja, da bi se zanimali, kam nas naše ozemlje s svojimi danostmi usmerja, kaj šele, da bi ta smisel razložili svetu.«111 Da postavlja »koroško vprašanje« hkrati vprašanje geostrateških zmožnosti Slovencev kot naroda, vsaj v določenem časovnem obdobju, potrdi tudi nekaj dodatnih dejstev. Ob koncu prve svetovne vojne slovenska oblast v Ljubljani ni ničesar storila, da bi zaščitila narodno ozemlje na severu. Da je Maribor slovenski, dolgujemo bravuri izjemnih posameznikov: političnemu pogumu Josipa Leskovarja112 in vojaškemu pogumu Rudolfa Maistra, Franja Malgaja, Bena
110 Fizično nasilje, še posebej v času nemške okupacije, ni škodilo enotnosti koroških Slovencev, nasprotno: občutek splošne ogroženosti jo je še krepil. V času rasti avstrijskega nacizma in uveljavljanja namišljene potrebe po življenjskem prostoru na račun manjših narodnih skupnosti je večinska plast koroškega slovenstva (kmetstvo, obrtništvo, industrijski proletariat) pokazala vse tisto, česar kasnejša skupnost ni zmogla več, danes pa so zgolj pia desideria. Primerjaj za to odličen roman Valentina Polanška Bratovska jesen (Drava, Celovec, 1982). 111 Bogo Grafenauer, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987, str. 11. 112 Tako o vlogi slovenskega pravnika in politika dr. Josipa Leskovarja pri odločitvah, ki so določile meje na Štajerskem, Slovenski biografski leksikon (IV/1): »Po prevratu se je vrnil v Maribor in bil v Narodnem svetu načelnik obrambnega odseka. Odločno je zahteval, naj

78

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Zeilhoferja in drugih, ki so zasedli tudi Koroško, vendar so bili ob anemičnosti ljubljanskih politikov ter ob aliansah (Avstrija, Italija in senžermenska pogodba) brez moči. Drugo dejstvo je plebiscit. Na drugi strani meje so se koroški Slovenci odločili za Avstrijo in to odločitev suvereno spoštovali do konca. Politika koroških Slovencev v 20. stoletju je politika samouničenja, ki ima veliko različnih znamenj, vsa pa imajo skupni imenovalec, odsotnost čuta za geopolitiko. Ko so se koroški Slovenci na plebiscitu izrekli za Avstrijo, so se izrekli za pravila igre, ki jih je ta ponudila. Bogo Grafenauer je temeljno pravilo te igre izrekel v enem samem stavku: »V tem boju za svoje koristi Nemec ni nikdar izbiral sredstev.«113 Ko so pred petimi leti rjave skvadre v Celovcu pripravile proslavo osemdesetletnice plebiscita, se je slovensko oko oziralo čez Karavanke, kako se bodo odzvali uradni predstavniki koroških Slovencev. Četudi so bili sprti in organizirani v dve paralelni združenji (v zadnjem letu so dobili še tretje), je bila udeležba na proslavi pod Haiderjevim ogrinjalom edino, spričo česar so se uspeli poenotiti. Bernard Sadovnik je kot predsedujoči Narodnemu svetu koroških Slovencev izvedel nacionalno osramotitev. Predstavnik koroških Slovencev se je priklonil plebiscitu, katerega namen je bil prigrabljeni slovenski živelj asimilirati in izničiti. Pred plebiscitom je bilo na Koroškem še več kot sto tisoč Slovencev (južno od jezikovne meje je leta 1919 živelo 103.200 Slovencev,114 štetje leta 1951 jih je pokazalo 42.095, leta 1961 24.911, leta 1971 20.972). Danes jih je po najmilejših kriterijih manj kot pet tisoč. Postopek asimilacije teče naprej, zdaj je v ospredju pogubnejša logika. Skupni jezikovni bazen s standardnim slovenskim govorom je razpadel na tri dele, tako da se v velikih dolinah (Rož, Podjuna, Zila) ljudje sporazumevajo v narečjih. Za medsebojni stik ne uporabljajo standardne slovenščine niti ne dialekta, ker bi bilo sporazumevanje preveč oteženo, temveč naravno možnost: nemščino. Izbira dialekta proti materinščini in tujega jezika namese mariborska belo-zelena garda, ki je postajala vedno drznejša, razoroži, in gen. Maister ga je poslal v Lj., da je pri vojaškem poveljstvu izposloval dovoljenje. Nato se je razorožitev 23. nov. 1918 izvršila.« Leskovar je kot politik tudi prevzel odgovornost za to, da je Maister zaobšel ukaz dr. Lovra Pogačnika, naj se mariborska belo-zelena garda najprej pozove, da odloži orožje, in je izpeljal razorožitev takoj, brez vojaško škodljivega poziva k prostovoljni razorožitvi in brez odlašanja. 113 Bogo Grafenauer, Slovensko narodnostno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, str. 37. 114 Thomas Barker, The Slovene Minority of Carinthia, University press, New York, Columbia, 1984, str. 87.

79

Razd alj e d o sve ta

sto nje je dokaz Grafenauerjeve teze o odsotnosti geopolitičnega razmisleka. Dvojezične table krajevnih napisov v neposredni obvestilni vlogi niso potrebne, saj jih bo koroški Slovenec prej ali slej bral po nemško! Da bi bila asimilacija tako učinkovita, bi bilo po naravni poti nemogoče. Še ena »nenaravna«, če ne kar »nadnaravno« geostrateška poteza vodstva koroških Slovencev je iz najtežjih časov njihove zgodovine. To je bilo leta 1938, v času priključitve Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji. Hitler je Avstrijo sicer res priključil tretjemu rajhu, vendar je hotel post festum poskrbeti za legitimnost. Zato si je izmislil »ljudsko glasovanje«, na katerem bi Avstrijci izrekli osrečenost nad Hitlerjevo okupacijo. K temu dejanju je bila pritegnjena tudi slovenska manjšina. »Zmernost v politiki do koroških Slovencev v prvih tednih po anšlusu je imela še drug vzrok. Pri ljudskem glasovanju 10. aprila je bilo treba dobiti kolikor mogoče enodušen glas za velikonemški rajh. Zato so bili poleg drugih narodnih manjšin pripuščeni k temu ljudskemu glasovanju tudi koroški Slovenci. Vodstvo koroških Slovencev je bilo mnenja, da sprva ni moč storiti drugega, kot da si prizadeva za dober odnos do novih oblastnikov. Iz upravičenega strahu pred posledicami bojkota so slovenske organizacije iz taktičnih razlogov priporočile svojim privržencem, naj pri ljudskem glasovanju 10. aprila 1938 glasujejo z 'da', kar se je tudi stoodstotno zgodilo.«115 Priznati je treba, da je bila med organizacijami na Koroškem Cerkev in njena duhovščina krepko zavedna (tudi »cerkvena institucija« Mohorjeva družba sodi sem). Prav te so bile najbolj na prepihu velikonemških teženj. Vendar je bila odsotnost »geopolitičnega razmisleka« ali občutka za zgodovinski prostor doma tudi na drugi strani Karavank. Mencanju ljubljanskih oblastnikov po prvi svetovni vojni je sledilo podobno obnašanje po drugi. Železna zavesa je razdelila narod na tej in na oni strani meje. Koroške Slovence so hitlerjanske organizacije, ki se združujejo v deželne brambovce, ves čas sumile, da so mostišče za vnos komunistične ideologije na Koroško in v Avstrijo. Te nevzdržne situacije ni mogla spremeniti nobena vlada pred letom 1990. Leta 1990 se je vse spremenilo in zgodovinsko dejstvo ostaja, da je bila Avstrija izrazit podpornik slovenske težnje po osamosvojitvi. Tu se je še posebej odlikovala matična stranka predsednika avstrijskega parlamenta Andreasa Khola, in sicer tedaj v osebi Aloisa Mocka, zunanjega ministra.116 Njega lahko Slovenci imenujemo narodnega dobrotnika. Vendar se s tem paradoks zgodovine šele začenja. Vprašanje namreč je, kaj je Andreas Khol
115 Bogo Grafenauer, Slovensko narodnostno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, str. 88–89. 116 Avstrijska ljudska stranka (Österreichische Volkspartei ali ÖVP).

80

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

s svojo izjavo o neobvezujočnosti avstrijske državne pogodbe sploh mislil. Njena »obvezujočnost« je namreč v pol stoletja pripeljala do zdesetkanja slovenske narodne mase. Morda je hotel Khol Slovence opozoriti, da če bo šlo tako naprej, bo avstrijska državna pogodba kmalu res neobvezujoča, ker ne bo imela več koga obvezovati. Paradoks (zgodovine) je, da je začelo dete ne le dohitevati, temveč prehitevati in preraščati mater. Khol je moral opaziti, da je Slovenija v zadnjih letih razvila močno mednarodno strategijo, da postaja počasi pomembnejša od Avstrije. Junija 2001 je gostila – Dunaju navkljub – prvo srečanje Bush-Putin, zdaj predseduje OVSE, čez tri leta bo vodila Evropsko unijo. A to je samo začetek. Če sta Slovenija in Avstrija znotraj Evropske unije primerljivi po teži, premore prva transatlantsko komponento (OVSE), ki je Avstrija v tem trenutku nima. In Vorančev paradoks? Celovec kot kulturni center je izginil, z njim tudi slovenski značaj Koroške, Ljubljana, kulturno nekaj časa močnejša od Gradca,117 pa je začela v najširšem planu konkurirati prestolnici avstro-ogrske monarhije, Dunaju. Je ta paradoks dovolj močan, da zlomi tudi Grafenauerjevo tezo o neobčutku za zgodovinski prostor narodnega bivanja? Večer, 2003

117 Natančeje, od druge polovice osemdesetih let 20. stoletja, precej v povezavi s takratno izgradnjo Cankarjevega doma v Ljubljani.

81

Razd alj e d o sve ta

Strta perut bruseljskih evrokratov
»Zlomljene sanje Jacquesa Chiraca, mobilizacija vseh Francozov, glavna mesta pod udarcem, krizni sestanek vlade, Nizozemska voli pojutrišnjem«, to so samo delci alarmantnih sporočil, ki so polnila francosko časopisje dan po usodnem »ne« na referendumu za evropsko ustavo.118 V četrtek so bili nizozemski časopisi polni istih novic, analitiki so opozorili, da bi bilo izvajanje naslednjega referenduma v Veliki Britaniji samomor. Evropa je v paniki pristopila k rezervnemu scenariju, ta pomeni umik na pozicije do zdaj veljavnih pogodb (iz Nice119 in one iz Amsterdama120). Ker to ne omogoča novih širitev (zadnji članici, na kateri je preračunan ustroj nove stavbe, sta tako Bolgarija in Romunija), se bo meja »evropskega cesarstva« končevala v Sloveniji, vsaj za desetletje.121 Pogodba iz Nice Hrvaške ne omenja. Izidi referendumov, katerih posledice bodo čutile v takšni ali drugačni obliki vse države, so še toliko bolj usodni, ker se »ne« ne izraža v državah na obrobju, temveč v vezivnem jedru Evropske unije, v dveh od šestih držav, ki so botrovale rojstvu Skupnosti za premog in jeklo,122 iz katere je zrasla ekonomska, potem še politična zgradba. Francija in Nizozemska predstavljata staro Evropo. Brez njiju si evropske civilizacije ne da misliti. Usoden zaplet so politiki reševali tako, da so pozornost obrnili nase in poskušali v sebi najti razlog krivde. V dramatičnem nagovoru, ki je spominjal

118 Pogodba o Ustavi za Evropo, ki so jo države članice podpisale oktobra 2004 v Rimu. 119 Pogodba iz Nice je bila podpisana 26. februarja 2001 in je začela veljati 1. februarja 2003. V glavnem je zadevala reformo institucij, da bi lahko Unija učinkovito delovala po širitvi na 25 držav članic leta 2004 in na 27 držav članic leta 2007. Pogodba iz Nice, prejšnja Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti so bile združene v eno samo prečiščeno besedilo. 120 Amsterdamska pogodba je bila podpisana 2. oktobra 1997 in je začela veljati 1. maja 1999. Spremenila in preštevilčila je Pogodbo EU in Pogodbo ES. Prečiščeni besedili teh dveh pogodb sta priloženi Amsterdamski pogodbi. Na podlagi Amsterdamske pogodbe se je spremenilo označevanje členov Pogodbe o Evropski Uniji: prej so bile za označevanje uporabljene črke od A do S, odslej številke. Gradiva o tem so večinoma dosegljiva na ustreznih internetnih portalih. Med bolj izčrpnimi je tudi domači strežnik, na katerem je dovolj informacij. 121 Pisano maja leta 2005 (!), Hrvaška bo schengensko mejo najbrž odpravila tja do leta 2015. 122 Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), podpisana 18. aprila 1951 v Parizu, je začela veljati 23. julija 1952. Veljavnost pogodbe je potekla 23. julija 2002.

82

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

na medvojne De Gaullove pozive umirajoči domovini,123 je Jacques Chirac Francozom sporočil zamenjavo predsednika vlade ter napovedal nekaj novih ukrepov. Jean-Pierra Raffarina124 je nadomestil Dominique de Villepin,125 na oder je stopil tudi vzpenjajoči se Nicolas Sarkozy, predsednik UMP,126 ki je bil tudi kandidat za Matignonsko palačo.127 Vendar govorjenje o spreminjanju socialne in ekonomske politike ter napoved novih reform nista mogla zapolniti praznine usodnega vprašanja, kaj se je v resnici dogajalo na referendumu. Laiku je namreč jasno, da četudi je bila ustava Chiracov projekt, vzrokov za polom ne gre iskati pri sicer popularnem predsedniku, ki se po dveh mandatih ogleduje za tretjim. Kako tudi, kajti po tej logiki bi padec ustave na nizozemskem referendumu pomenil nezaupnico njihovi vladi, padec angleškega nezaupnico angleški vladi in premierju Tonyju Blairu – ki so mu s tretjo izvolitvijo pred komaj mesecem dni dali zaupnico. Dogajati so se morale stvari, ki z dnevno politiko niso povezane, kot z njo tudi ni povezana ustava sama. Skoraj plebiscitna večina, s katero je bil predloženi dokument zavrnjen (na volišče ni prišla le slaba tretjina upravičencev, prav to velja tudi za Nizozemsko), je dodatno okrepila prepričanje, da gre za usodne stvari, o katerih se ljudje morajo odločati. Da je bil to »ne« za preživetje Francije, kot so referendum označevali, tudi ni mogoče razumevati znotraj konkretnega političnega dogajanja, ampak dosti širše. Univerzalni razlog leži v naravi same ustave. Njeni impulzi gredo v dve smeri. Najprej občutno krepi drugo- in tretjerazredni sloj bruseljskih birokratov. Ta zdaj dobro prekrvavljena kasta se z ustavo spreminja v uradniški kolos, katerega ustreznico bi našli v brezimni množici moskovskih aparatčikov, ki so v času hladne vojne upravljali s sovjetskim imperijem. Ker uradništvo sega k prisvajanju novih in novih pristojnosti, so francoski in nizozemski volivci temu rekli zbogom. Uradništvo bi namreč postopoma prišlo do take moči, da bi se nacionalne države, njihova sedanja in historična identiteta ter samobitnost udušile. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nesmiselnost Schüsslovega poziva k vseevropskemu refe123 Général De Gaulle, Mémoires de guerre, L’Appel, Plon, Pariz, 1954. 124 Jean-Pierre Raffarin (1948), francoski konservativni politik, 166. predsednik francoske vlade (2002–2005). 125 Dominique de Villepin (1952), francoski politik desne usmeritve, protežiranec Jacquesa Chiraca, Raffarinov naslednik (do 2007), rival sedanjega predsednika republike. 126 Union du Mouvement populaire, Združenje ljudskega gibanja, francoska desnosredinska stranka Nicolasa Sarkozyja. 127 Palais de Matignon, sedež francoske vlade.

83

Razd alj e d o sve ta

rendumu o ustavi. To bi bil prvi poskus koordinacije odločanja z enega samega središča (najsi bi to bil Bruselj najsi ne), v katerem bi s preglasovanjem zlomili voljo manjših in jih kot take likvidirali. Državna suverenost tistih, ki bi bili proti (denimo Nizozemska), bi bila suspendirana, nacionalna identiteta držav, katerih voljo bi prezrli v ključnem vprašanju, pa bi bila mrtva. »Ne« novi ustavi je bil tako »da« nacionalnim identitetam, to je podatek, ki ga je spet treba premisliti. Uspeh Le Penove Nacionalne fronte128 je moč pojasniti samo z vprašanjem francoske nacionalne identitete. Zaradi spremenjenih političnih razmer druge polovice 20. stoletja, ko je tudi pod vplivom levičarskih intelektualcev veljalo za moderno biti antiimperialno usmerjen, se je pogled Francozov na lastno državo spremenil, pragmatična politika pa se je temu prilagodila. Kdor je govoril o Franciji in njeni veličini, je postajal sumljiv. Ker gresta imperialna in umetniška veličina pogosto z roko v roki (največji francoski pesnik Jean Racine in največji francoski dramatik Jean-Baptiste Poquelin ali Molière sta bila na dvoru največjega francoskega kralja sončnega Ludvika XIV.129), so mnoga genialna imena ustvarjalcev prišla najprej pod zvon intenzivne javne kritike, nato v pozabo. Usodno se je temu prilagodil tudi kriterij, kaj velja za pravo umetnost in kaj ne. Implozija rušilnega vala, ki je v dobrega pol stoletja Francijo politično, kulturno in demografsko preoral, se je morala poznati tudi na drugi strani. Vsak udarec prinese svoj protiudarec. »Ne« evropski ustavi je bil tako veliki finale Le Penovega projekta, s katerim je po lastnih besedah porazil mentaliteto politične elite, ki je zapravila Francijo. Ta je morala slutiti, kaj se bo na referendumu zgodilo, zato je v pričakovanju katastrofe potegnila najslabšo potezo: med seboj se je razdelila. Na levici je tako del socialistov (Laurent Fabius130) glasoval proti ustavi, del zanjo (mogoč kandidat za predsedniške volitve François Hollande131). Prav socialisti so bili v osemdesetih in delu devetdesetih let (predsedovanje Françoisa Mitterranda) tisti, ki so omogočili množično priseljevanje iz nekdanjih kolonij, tako pa precej spre-

128 Le Front national, desnonacionalistična stranka Jean-Marieja Le Pena, ki se je pred socialistom Lionelom Jospinom leta 2002 uvrstil celo v drugi krog predsedniških volitev. 129 Ludvik XIV., imenovan tudi Sončni kralj (1638–1715), največji imperator francoske zgodovine. Dal je postaviti versajski dvorec in na njem živel umetnike stoletja (in človeškega časa sploh) – Jean-Baptista Molièra, Jeana Racina, Nicolasa Boileauja in druge. 130 Laurent Fabius (1946), francoski politik. Leta 1984 je komaj sedemintridesetleten prisegel kot najmlajši predsednik vlade Pete francoske republike. 131 François Hollande (1954), francoski politik. Med leti 1997 in 2008 je bil generalni sekretar Socialistične stranke Francije.

84

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

menili demografsko strukturo večinske (urbane) Francije. Francija, kot je obstajala skozi stoletja, je izginila. Podobno nostalgijo po izgubljenih »časih slave« so izražali tudi nizozemski državljani, katerih zgodovinski spomin še pomni dobo, ko je bila njihova država pomembnejša kot zdaj. Vse to smo lahko videli v občilih. Prav občutek izgubljene veličine je tisti, s katerim je moč pojasniti najbolj očiten vzrok zavrnitve evropske ustave, tj. pridruževanje Turčije. V zgodovinskem spominu je Turčija zapisana v korelaciji s tistim elementom, ki je iz preambule ustave umanjkal, tj. z omembo krščanskih korenin stare celine. Pustimo ob strani vprašanje, koliko sploh Turčija sodi v Evropo (ali koliko vanjo sodi Balkan), in se osredotočimo na dejstvo, da je bil osmanski imperij stoletni sovražnik krščanske Evrope. Ta se je v vojni z njim tudi v marsičem samodefinirala. To je bila imperialna vojna, v kateri je bilo jasno, kdo napada in kdo se brani. Bila je to tudi verska vojna. Stvari so se sicer v zadnjih stoletjih polegle, žal se je drobcen del islamskih fanatikov odločil za sveto vojno, tako pa v očeh zahodnega človeka celotni veri dal posebno konotacijo. Islam je žal edina religija na svetu, v imenu katere je moč ubijati, natančneje, ubiti sebe, da bi ubil druge. Samomorilskih razstreljevalk ali razstreljevalcev namreč ne pozna nobeno drugo verstvo. Čeprav to ne drži za vse primere, je jasno dokazljivo, da velja za premnoge od njih. Vse skupaj: meje Evropske unije so še vedno na mejah krščanstva (tudi pravoslavnega), to je del zgodovinske identitete evropskega človeka, ki je ne premakne nič. In v tem kontekstu se ni moč izogniti vprašanju: mar ne tiči v zavrnitvi ustave prastrah Evropejca, da se bo moral zdaj boriti z Otomani za delovno mesto, tako kot so se njegovi davni predniki za življenjski prostor, večkrat tudi za življenje samo? In Slovenija? Zmagovalka poraženega referenduma! Do zdaj je držalo, da smo na najvišje vrhove lahko posegali prek izjemnih posameznikov, Trubarja, Vege, Plečnika, športnikov, slovenskih alpinistov iz Himalaje. Zdaj tja posegamo kot država, celovito. Zaradi določil veljavnih pogodb v Uniji bomo leta 2008 namreč sami vodili celotno zvezo. Propadli referendum tako razkrije najboljšo idejo celotne slovenske zgodovine: osamosvojitev in z njo povezan vstop v EU. Delo, 2005

85

Razd alj e d o sve ta

Votli zmajevi zobje
(o civilni družbi nekdaj in danes)
»Zakaj knjige nikakor niso mrtve stvari, ampak vsebujejo življenjsko moč, da so lahko prav tako dejavne kot duša, ki jih je rodila. Še več, kot v steklenički z zdravilom ohranjajo najbolj prečiščeno učinkovitost in izvleček tistega živega razuma, ki jih je vzgojil. Vem, da so prav tako žive in prav tako življenjsko plodne kot bajeslovni zmajevi zobje. In če jih posejemo po dolgem in počez, utegnejo iz njih pognati oboroženi vojščaki.«132 Zapis Johna Miltona se nam zdi kot srečna vrata, skozi katera lahko prestopimo k civilni družbi, v njenem sedanjem stanju tudi v zgodovinskem zapopadku. Pri slednjem mislimo na civilno družbo, ki se je vzpostavila, bolje, poskušala vzpostavljati v času totalitarnega sistema socialističnega samoupravljanja, redkeje kot njegov korektiv, najpogosteje kot njegovo zrcalo in v njem upodobljen kritični razmislek. Precej uglednih sociologov si je namreč edinih, da je pojem civilne družbe v izhodišču vezan na poljske intelektualce (Adam Michnik133 in Leszek Kolakowski134), ki so v drugi polovici sedemdesetih let kritično misel ostrili v »zmajev zob«, ki se je prek sindikata Solidarnost do te mere zažrl v život komunistične pošasti, da je ta konec osemdesetih za vedno spustila sapo. Poljskim razumnikom kritična analiza pojma civilne družbe pridružuje tudi podpisnike listine 77;135 mnogi med njimi so bili dejavni v času praške pomladi, mnogi med njimi so doživeli prepoved objavljanja ali bili celo zaprti. Ker knjige vsebujejo »življenjsko moč« in »živ razum«, so bile besede, ki so jih sestavljale, po pravilu oblastnikom nevarne. Tako preteča je bila tudi »posoda«, v kateri so se oblikovale in širile, tj. civilna družba. Zanjo lahko v času totalitarnega sistema ugotavljamo vselej veljavno pravilo. Manj kot jo je uspela politična matica nadzorovati, bolj civilna, občečloveška in mamljiva za državljane je postajala. In bolj je bila oblasti nevarna. Slovenija ni izjema. Ob zlomu političnega sistema meščanskih strank leta 1945 lahko o obstajanju, ali, bolje, preživetju civilne družbe govorimo
132 John Milton, Aeropagitica, London, 1644 (originalna izdaja). 133 Adam Michnik (1946), poljski disident, urednik časopisa Gazeta Wyborcza. 134 Leszek Kolakowsky (1927–2009), poljski filozof in kritik marksizma. 135 Listina 77 je leta 1977 pripravljen dokument, ki ga je podpisalo 240 državljanov ČSSR. Zaznamuje začetek opozicijskega gibanja. Podpisniki niso bili homogeni: najdemo liberalce, katolike, Jude, reformirane komuniste. Tudi zato Listina 77 ni prerasla v masovno gibanje. Kljub temu pa so bili podpisniki deležni šikaniranja. Zaradi podpore državljanskim in človekovim pravicam v zaprti družbi češkoslovaškega socializma so mnogi izgubili službo ali bili drugače preganjani.

86

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

le pogojno. Civilna družba je bila v desetletju in pol po drugi vojni vezana na katoliško Cerkev, ki se je spričo ideologije sistema (ateistični socializem) znašla tako rekoč zunaj zakona in zunaj »zgodovine«. V zvezi s prvim se spominjamo denimo sežiga nadškofa Vovka, v zvezi z drugim izključitve Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani. Ko je začel primež oblasti po sporu z Informbirojem in z oddaljevanjem na tretjo, medblokovsko pot (neuvrščeni) na zunaj popuščati, se je tiho in prikrito oblikoval novi pol civilne družbe. Ta se je izkazal kot usoden za novejšo slovensko zgodovino, zato je bil s strani tedanjega sistema tudi deležen temu primerne usode, vendar mu je uspelo obstati. Mejni kamni na tej poti »obstajanja« so bile logično »ubite knjige«, razseljeni posamezniki, uničene človeške usode. Govorimo o skupini intelektualcev, ki se je prvič (politično) artikulirala v reviji Perspektive.136 Ta poskus razpiranja prostora za nujen družbeni dialog je bil tragičen. Za to pričajo zapisi zdaj preminulega kandidata SAZU za Nobelovo nagrado, akademika Daneta Zajca, denimo Volk Pogoltnik in partizani pa Tunikine prsi, ki so danes še bolj boleče živi kot v času nastanka. Govorijo moderni jezik inteligentnega razmišljanja. Dane Zajc znotraj civilne družbe Perspektiv je bil moteč, ker je hotel konkretno izvedeti, kaj je bil NOB v resnici in zakaj slovenske založbe tiskajo poezijo, ki z resničnostjo nima nobenega stika. Njegovi zapisi v tem časopisu so danes vznemirljivo branje za vsakogar, ki bi želel priti skrivnosti slovenske polpretekle zgodovine do dna. Objektiven trenutek pomeni v našem primeru lok, ki disidenco povezuje z artikulacijo civilne družbe v vsebinskem pomenu, to je oblikovanje strankarske politične platforme, ki temelji zgolj na impulzu civilno osveščenih posameznikov. Pot do politične artikulacije je pot konsenza znotraj civilne družbe, ki omogoči oblikovanje strankarskega telesa, tistega, ki se potem zunaj necivilnodružbenih »patronatov« poteguje za zmago na demokratičnih volitvah. Iz takega spoja civilne družbe in politike so zrasle resne demokracije, začenši z angleško.137 Govorimo o človeku, za katerega je časopis Mladina 20. januarja 2003 zapisal naslednji stavek: »Umrl je mož, katerega življenjski projekt je bila svoboda govora, vzpostavitev politične demokracije in formiranje slovenske države.« Mož, ki ga nekrolog omenja, je Jože Pučnik. Paradoks njegovega življenja je ta, da ga je – kot marsikdo, o katerem piše slovenska zgodovina – začel na koncu.
136 Perspektive so bile revija mladih intelektualcev, ki je v slovensko javnost prvič po vojni vpeljala pojem civilne družbe. Leta 1964 je Izvršni komite slovenskih komunistov sprejel sklep o ukinitvi revije. K odločitvi so največ botrovali članki Jožeta Pučnika, na splošno pa tudi intelektualno vrenje, ki jih je spremljalo. 137 Primerjaj: Jack in Adam Liveli, Demokracija v Britaniji, DZS, Ljubljana, 1997.

87

Razd alj e d o sve ta

Istega leta kot Dane Zajc je v Perspektivah objavil nekoliko manj liričen spis, ki je zadeval kritiko tedanje kmetijske politike. Oblast je reagirala simptomatično: nad človekom, ki je takrat štel 35 let, je spustila zastor zgodovine. Pučnik je moral kritiko odsedeti, nato emigrirati v Nemčijo. Revijo Perspektive so ukinili, zastor »zgodovine« je s stališča civilne družbe dolgo časa pomenil tudi njen molk. Njegovega konca v tistem času ni mogel nihče predvideti, trajal je dobri dve desetletji, vse do artikulacije slovenske nacionalne in politične prihodnosti, ki jo je začela predstavljati 57. številka Nove revije. In kot se je malo kasneje oblikovala okrog procesa proti četverici. Ne dolgo časa za tem je Jože Pučnik stopil v svoj drugi paradoks. V letu 1989–1990 so v Evropi po načelu »živega razuma« novi demokratični voditelji zamenjali trdorokce. To se je brez izjeme zgodilo povsod, samo pri nas ne. Pučnik je imel vse argumente na svoji strani, prihajajoč iz civilne družbe, neokužen z etablirano politiko, delujoč kot njena zgodovinska žrtev, a je vseeno izgubil proti nekdanjemu predsedniku Zveze komunistov. Ta paradoks je bil politično neploden. Sloveniji je povzročil škodo; le-to bodo izmerile šele generacije zgodovinarjev, ki ne bodo iz tega »trenutka«. Bil je ploden le v smislu definiranja civilne družbe. V zgodovinskem loku je Pučnikova žrtev vzpostavila kontinuiteto s Perspektivami, prek njih z vsemi posegi zasebnikov v politični prostor, ki so se končali v bibličnem reku »glas vpijočega v puščavi«. Pri nas se je oblikovala civilna družba, ki je politika ni kontrolirala, ki ni govorila jezika, ki bi ga politika določala in artikulirala, in ki je bila politiki nasprotna. Pri tem ne mislimo one politike, ki je sedela v parlamentu, temveč tisto (LDS in njeno ideološko zaledje), ki je s Slovenijo dejansko upravljala po svojih privatnih interesih. Nastalo je globinsko razglasje avtentične civilne družbe, ki je trčilo najprej v politiko, potem v njeno najbolj izpostavljeno transmisijo, v kontrolirano in od politike spočeto »civilno družbo«. O čem govorimo? Ko sta Jože Pučnik in Dane Zajc sredi šestdesetih let v Perspektivah sejala »zmajeve zobe« demokratičnih idej, sta kot civilnodružbenika izstopila iz tedanje družbe oz. njene norme. Izstopila sta iz kroga, ki so ga zarisali oblastniki, iz obroča, ki je počil šele na zadnjih državnozborskih volitvah. Zato sta morala v svojem stremljenju tragično propasti. To ne pomeni, da totalitarna družba socialističnega samoupravljanja v svojih transmisijah, segajočih vse v naš čas, civilne družbe ni dopuščala. Nasprotno. Rada jo je spodbujala, veselila se je njenih artikulacij, še posebej, če so se dogajale na področju, ki je bilo politično »avtonomno«. Področje politične avtonomnosti je bilo ris znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je omogočala uresničevanje Kardeljeve ideje o pluralnosti samoupravnih 88

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

interesov.138 Samoupravna družba oz. njena pluralnost je temeljila na enem principu: imenoval se je delegatski sistem. Nekaj ljudi na vrhu je odločilo o vsem. Kot vsa politika je bila tudi civilna družba delegirana iz enega središča. Vendar je civilna družba tudi pomagala politiki, večkrat za ceno najtežjih absurdov. V biltenu Za evropsko kakovost življenja,139 ki ga je v mesecu padca Berlinskega zidu izdala prenavljajoča se Zveza komunistov Slovenije, je sodeloval nihče drug kot katoliški škof. Vekoslav Grmič je namreč naveden kot soavtor programskih dokumentov, s katerimi si je slovenska partija trasirala pot v prihodnost. To pomeni politizacijo civilne družbe, ki je v času propadanja partijske države in njenih transmisij morala postati ključen branik njenih interesov. Ta oblast je preniknila v vse pore civilne družbe, tako da danes stojimo pred osupljivim dejstvom. Pravzaprav ga ni športnega, pevskega, balinarskega ali kakšnega še pomembnejšega društva, da bi na njega čelu ne sedel politični funkcionar. Objektivni rekorder v posedanju prostora civilne družbe je – simptomatično – prav nekdanji predsednik naslednice nekdanje ZKS: ta je bil s tega mesta »delegiran« na mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, vzporedno še na mesto predsednika Sveta RTV.
138 Razdalje do sveta težko pojasnjujejo, kaj se za sintagmo pluralnost samoupravnih interesov skriva. Za to navajamo definicijo, ki jo je Edvard Kardelj sam pripravil in v letu 1977 objavljeni študiji tudi predstavil v podčrtani formi: »Študija izhaja iz uvodne ugotovitve, da so bile s sprejetjem in z uresničevanjem sklepov X. kongresa ZKJ, ustave, zakona o združenem delu in drugih sistemskih zakonov v zadnjih letih v naši družbi izvedene velike, skorajda revolucionarne spremembe v družbenoekonomskih odnosih, pa tudi na področju političnega sistema. S tem je naša družba dobila mnogo trdnejšo družbenoekonomsko vsebino in strukturo, ki raste iz konkretno obdelanih in utrjenih socialističnih in samoupravnih proizvodnih odnosov. Nadaljnje delovanje naše družbe se bo čedalje manj opiralo na vlogo državnega aparata, vse bolj pa na moč in iniciativo samoupravno združenih in demokratično organiziranih delavcev in vseh delovnih ljudi, ki jih njihovo samoupravno združeno delo s sredstvi v družbeni lasti vse bolj združuje v skupnost svobodnih proizvajalcev.« S stališča jezikovne norme gre za nepovedno latovščino, katere referenčnosti ni moč določevati, toliko je redundantna. Glede na to, da »je bila junija 1977 sprejeta na seji predsedstva centralnega komiteja ZKJ kot osnova za aktivnost Zveze komunistov v pripravah na XI. kongres ZKJ, na tem kongresu v juniju 1978 pa potrjena kot temeljna orientacija za nadaljnje delo na tem področju« (iz spremnega besedila enega od urednikov Kardeljevega novoreka), vidimo, da celoten govor partijske cirkumstancialnosti ni drugega kot vezanje serij nepoimenovalnih sofizmov ali predenje povedkovih mrež v ništrčev kokon, v kolikor – razumljivo – odmislimo totalitarno moč, ki jih je pri življenju vzdrževala. Prav v razmerju moči enopartijskega sistema in izpraznjenosti njegove retorike tiči ključ razumevanja grozotnosti onega časa. Šlo je res za razdalje do sveta. 139 Milan Kučan, »Uvod«, v: Za evropsko kakovost življenja, Komisija za programski dokument predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov, Ljubljana, 26. oktobra 1989.

89

Razd alj e d o sve ta

Današnja civilna družba se mora vrniti v »šestdeseta leta«, k predmetu svoje prvotne ljubezni. K pravim perspektivam. V opozicijo. Družbene funkcije mora prepustiti politiki, vendar le tisti, ki se po angleškem zgledu rekrutira – iz nje same, v skladu z modelom klasične zamisli meščanske družbe oz. države. Tako ji bo prepustila tudi – votle zmajeve zobe. Mag, 2006

Dvoslojni vidik mednarodne relevance Republike Slovenije
Mednarodna vloga Republike Slovenije je določljiva znotraj dveh kontekstov: prvi je kontekst neposrednega sosedstva, drugi multilateralni kontekst, torej mednarodni odnosi v dobesednem pomenu besede. Pri obeh naletimo na svojevrstne specifične zakonitosti, ki določajo mednarodno pomembnost države. Multilateralni vidik odkrije strukturni paradoks: majhna, glede na svetovne razsežnosti prav butična država ima na tem nivoju težo, ki je v nesorazmerju z njeno fizično velikostjo. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstva, ki to še zaostrijo. Republika Slovenija je v svetu med najmlajšimi državami, saj je bila skupaj z Republiko Hrvaško mednarodno priznana šele 13. oz. 15. januarja 1992. Mlajše so le države, ki so nastale v istem federalnem okviru, se pravi, znotraj nekdanje SFRJ. Dodajmo še podatek, da smo v širši krog pristopanja k EU vstopili šele pred nekaj leti, ko smo postali polnopravni člani Unije. Objektiven podatek s tega stališča torej je, da smo v zunanjem okviru dosegli diplomatski maksimum, ki ga država s takimi specifikami lahko sploh doseže. Slovenski zunanji minister je v ključnem letu predsedoval in še predseduje organizaciji OVSE, zaradi propada projekta evropske ustave bomo 1. januarja 2008 prevzeli vodenje celotne Unije, s čimer se bo Slovenija utrdila na ravni najvišje mednarodne politike, kar je za državo, ki se je pred desetletjem in pol šele formirala, edinstven uspeh. Specifične zakonitosti odkrijemo tudi na ožjem območju stikov, v soseščini. V etnično-jezikovnem smislu smo si z južnimi sosedi Hrvati najbližje, z drugimi nas povezuje skoraj tisočletje in pol dolga kontinuiteta odnosov. To območje se ne sklene na mejah naših neposrednih sosed, temveč gre dlje in se izteče šele na mejah nekdanje skupne države na eni strani, na drugi pa 90

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

tam, kjer je bilo nekdaj težišče slovanske osi znotraj avstro-ogrske monarhije, tj. v centralni Evropi. Imamo trhli Dayton v Bosni in Hercegovini, razpirajočo se narodnostno zev med Albanci in Makedonci v Makedoniji, rastoče dezintegrativne težnje v Srbiji in Črni gori. Za slednjo se zdi, da Kosova ne more več obvladati in da se izgublja v nacionalističnih krčih na eni ter agoniji brez perspektive na drugi strani. Srbija in Črna gora140 se razslojujeta prek vsake mere. Kakšni so strateški interesi mednarodne politike Republike Slovenije? Najmočnejši so tam, kjer smo si najbližji, vendar z oddaljenostjo ne padajo, v perspektivi celo lahko rastejo. Naša najbližja soseda je Hrvaška, za katero lahko v zgodovinskem orisu ugotovimo nekaj dejstev: za razliko od ostalih sosed Hrvaška ni nikdar v zgodovini izražala teritorialnih teženj po našem ozemlju ali poskušala prodreti z jezikovno in kulturno asimilacijo. llirizem je imel korenine drugje, Slovenci pa Hrvatom dolgujemo rojstvo lastne dramatike. Franjo Krsto Frankopan je bil namreč po materini strani slovenskega rodu, imel je velike politične ambicije in je skupaj s Petrom Zrinjskim skušal poleg hrvaških tudi slovenske dežele pridobiti za svoje namene. V slovenščino je prevedel del Molièrove drame George Dandin. Ta je nastala leta 1668 na dvoru Ludvika XIV., ki je bil takrat dolgo v vojni z Avstrijo. Vojaško moč je vešče kombiniral z diplomatskimi veščinami in je bil monarhiji zelo nevaren. Potem se je na lovu smrtno ponesrečil Nikola Zrinjski. Zarota je s tem dobila velik udarec, s Francozi se je sedaj pogovarjal brat Peter, vendar je bila skupna stvar zelo oslabljena. Od tu tod so stvari šle rakavo pot. Njegov svak, Franjo Krsto Frankopan, ki se je ljubezni do lepih umetnosti naužil v romanskem svetu, je imel ob času zarote dvajset let. V pogovorih s francoskim dvorom ni sodeloval, z njimi je bil seznanjen post festum. Tako je doživel tudi razpad zavezništva z Ludvikom XIV., glavo pa je skupaj s svojim svakom izgubil v dunajskem Novem mestu leta 1671. Po zaslugi obeh smo Slovenci tako politično delovali v najširšem kontekstu konec 17. stoletja.141 Z Republiko Hrvaško moramo zato najti nekakšen modus vivendi, za kar si je slovenska politika prizadevala od osamosvojitve. To ne pomeni, da bi Hrvaški popustili pri bistvenih vprašanjih. Nasprotno, slovenska zunanja politika mora težiti k temu, da postane gonilna sila vstopanja naše južne sosede v evropske integracije. V pristopnih pogajanjih mora dati jasno vedeti, da pot v Bruselj vodi prek mejne črte 21. junija 1991, kjer je imela kontrolo nad
140 Zvezna republika Jugoslavija, naslednica SFRJ, se je 4. februarja 2003 preoblikovala v državno skupnost Srbijo in Črno goro. 141 Za to primerjaj dozdevne analize v knjigi Nitasti jezik (v bibliografiji).

91

Razd alj e d o sve ta

Piranskim zalivom Republika Slovenija. Obiti mora kleč hrvaških zahtev za »objektivno presojo vprašanja nekje v tujini«, za t. i. arbitražo. Zavzemanje zanjo ima en sam, zelo prozoren namen: Hrvati namreč želijo dvostranska vprašanja meje ločiti od vprašanj pristopnih pogajanj k Evropski uniji in jih pospraviti v ločen sklop, da bi Sloveniji onemogočili ob pristopnih pogajanjih uveljavljati njen legitimen interes – zavzemanje za pravično rešitev morske in kopenske meje. To spoznanje mora biti minimum, od katerega slovenska diplomacija pod nobenim pogojem ne sme odstopiti.142 Kar se tiče severne in zahodne sosede, Avstrije in Italije, je stvar jasna: obe sta bili zgodovinsko zainteresirani tako za osvajanje slovenskega etničnega prostora kot za jezikovno in kulturno asimilacijo, ki je samo na področju nekdanje slovenske Koroške v 20. stoletju vzela sto tisoč Slovencev. Zavedati se moramo, da bo šla asimilacija na Koroškem do konca. V Italiji razmere niso tako ostre in slovenski živelj bo obstal dlje časa. Zdi se, da se z Republiko Avstrijo kljub vsemu da najti več skupnih točk kot z Republiko Italijo, ki je v odnosu do svojih slovanskih sosed precej bolj agresivna. Temeljni preizkusni kamen bo slej ko prej reakcija italijanskih oblasti na zahtevo zunanjega ministrstva RS po vrnitvi umetnin, zaplenjenih v času rapalske meje v Sloveniji in na Hrvaškem. V širšem orisu naših sosed izstopa Balkan, še posebej Srbija in Črna gora. Tu je velik ekonomski razvojni potencial, zato ga ni treba ogrožati. Glede na nacionalno zelo občutljivo območje se zdi, da je predsednik republike v svoji izjavi o avtonomiji Kosova šel po nepotrebnem korak predaleč. Sprožil je nezaupanje v tamkajšnjih ljudeh, gospodarstvenikih in politikih, češ, kakšne skrite namene imajo Slovenci z nami? Slovenska zunanja politika tako kot država sama je napravila v dobrem desetletju ogromen korak. Verjamemo, da bo s stabilizacijo razmer v našem sosedstvu (Balkan) in z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo dobila sama po sebi še več priložnosti. Da jih le ne bo sama po sebi preveč zapravila! Le Monde diplomatique, 2005

142 Z drugimi besedami povedano, vstopanje Hrvaške v Evropsko zvezo in Nato bi morali pogojevati z optimalno rešitvijo mejnega spora. V času, ko so bile te vrstice pisane (leta 2005), je bilo to še mogoče, danes, ob izidu Razdalj do sveta, pa ni več.

92

S t is nj eni člove k ali z ibe l i n ac i on a l n e ge n e ze

Navček v zalivu
Začetek koledarskega leta je resda prinesel največji dogodek slovenske politične zgodovine, predsedovanje EU. Hkrati je z razglasitvijo ekološko-ribolovne cone odnesel upanje, da Slovenija ostane pomorska dežela, upanje, utemeljeno na treh stebrih, na celovitosti Piranskega zaliva, posedovanju spornih zaselkov na drugi strani Dragonje in s tema dvema povezanim izhodom na odprto morje. V teh dneh se tako končuje erozija slovenske južne meje, končuje se zgodba, ki se je neformalno začela pred stoletji, formalno s 25. junijem 1991. V ozadju tega, kar lahko poimenujemo največja nacionalna katastrofa po socializmu, stojijo različni dejavniki, od političnih strank in posameznikov do neposredno odgovornih predstavnikov vlade in vlad v obdobju 1991–2008. Preden si pogledamo razloge za naš pesimizem, povejmo še, na čem temelji. Temelji na dejstvu, da je razglasitev ekološko-ribolovne cone nepovraten dogodek. Hrvati so jo napravili zato, da bi s tem zaokrožili proces odvzemanja tistih delov ozemlja ali akvatorija, ki niso bili neposredno pod jurisdikcijo te ali one strani. Šlo je za taktiko poseganja v »nikogaršnjo zemljo«, ki se je izplačala vselej, razen kadar je Republika Slovenija s fizično silo stopila v bran nedefiniranega ozemlja. To se je zgodilo samo enkrat, predlansko leto na jezovih ob Muri (Hotiza). To je bil edini primer, da je naša država z oboroženo silo (policija) povedala, da je meja tu in da pot čez njo drži samo prek merka domače puške. Država je ravnala kot država, se pravi, da je z vsemi, tudi najmočnejšimi mehanizmi zaščitila svoj teritorialni interes. Ko je ravnala, kot ravnajo vse državne skupnosti. Drugače je bila taktika vselej naravnana tako, da je poskušala amortizirati hrvaško politiko izvršenih dejstev. Ključni indic je bil sečoveljski mejni prehod, ki so ga leta 1994 Hrvati začeli graditi precej bolj na slovenski strani, kot je šla republiška meja. Slovenska država je to mirno požrla, Peterle, takratni zunanji minister, je inavguriral taktiko diplomatskih not. To je bila v naslednjem desetletju izključna »strategija« obrambe teritorialnih pravic RS. Hrvati gradijo, mi diplomatsko ugovarjamo, bi se tej modrariji reklo s preprostejšim jezikom. A bi se bilo na prvi napaki moč precej naučiti. Sečoveljski mejni prehod je namreč ustvaril problem Joška Jorasa (postavil njegovo hišo za državno mejo), a tudi prejudiciral, od kod bo tekla daljica, ki bo razmejevala akvatorij Piranskega zaliva. Po desetletju (in pol) so Hrvati zemljo, ki so nam jo vzeli, tako rekoč

93

Razd alj e d o sve ta

priposestvovali. Dejstvo, da stoji mejni prehod na tej in tej točki, bo morala upoštevati vsaka od arbitraž. Namesto not bi morala tedaj slovenska politika mejni prehod zapreti (za hrvaški turizem v Istri bi to pomenilo katastrofo) in reči, da se o tem ne pogovarja. Prav tako so Hrvati z gradnjo školjčišč in drugih plavajočih objektov v zalivu prejudicirali morsko mejo. Hrvaška pomorska policija je tolikokrat ukrepala na sredinski črti zaliva, da je to postalo splošno sprejemljivo dejstvo. Na koncu vsega je na začetku vstopanja v evroatlantske integracije Hrvaška potegnila še karto ekološko-ribolovnega pasu. Ta ima za Slovenijo usodno posledico. Hrvaške teritorialne vode namreč nepredušno stika z italijanskimi, Slovenija pa ostaja zaprta v svoje zalive. Nobenega dimnika ali točke T 5 ne bo,143 v najboljšem primeru bo tu le dovoljenje za miren prehod, kar pomeni, da se bo hrvaška policija lahko v nedogled izživljala pri pregledovanju vsake od ladij, ki bodo hotele na odprto morje. In da vojaških plovil ne potrebujemo, saj ne bodo imela kje pluti. Hrvaška je z ERC zaprla vprašanje morske meje s Slovenijo, in to v zanjo najbolj ugodnem času. O mejah se bo tudi znotraj EU lahko pogovarjala glede na politiko izvršenih dejstev. Tudi ne verjamemo, da je RH ERC razglasila čisto po svoje. Prepričani smo, da je premier Sanader moral dobiti tiho soglasje Evropske ljudske stranke, ki ga zelo ceni. ERC bo obstala, če ne bo uveljavljena, bo razglašena, kar je še dodatna past za slovensko politiko. Zarisala je namreč nepredušne meje, ki bodo ostale, tokrat za zgodovino. Slovenija ima na koncu malo možnosti, vendar brez njih vendarle ni. Nujno mora zapreti sečoveljski mejni prehod in razglasiti njegovo nelegitimnost. To mora storiti nemudoma, nemudoma mora tudi relativizirati arbitražo haaškega sodišča, saj je to med slabimi najslabša možnost, sploh po razglasitvi ERC. Slovenska politika mora na prizorišče spustiti popolnoma novo ekipo, sanacijsko moštvo, ki bo reševalo, kjer se še kaj rešiti da. Sicer bo naša edina morska pridobitev otok pri Izoli. Če nam tudi tega ne bo speljal kdo drug. Mag, 2007

143 Nekaj podobnega je predvideval leta 2001 parafirani sporazum med predsednikoma vlad RS in RH Janezom Drnovškom in Ivico Račanom.

94

3 T re t j i z ari s:

Visoko na ostri čeri – »glose o demokrščanskem bloku«

Čudežne orglice
Rezultati zadnjih volitev in strukturiranje političnega prostora kažejo zanimivo podobo. Na njeni osnovi je mogoče zavreči tezo, da se je slovenska politika dokončno odpovedala ideologiji in zaplula v novo dobo, ki bo mirnejša, bolj pragmatična. Ta kliše je pogojen z rošado na nadškofovskem sedežu, uporabljajo ga komentatorji v vizualnih medijih, a tudi v tisku. Da temu ni tako, pokaže pogled na tri protagoniste dogajanja. Najprej je tu Forum 21, ki je zatonil prej, preden je lahko sploh vzšel. To zato, ker se je pozicioniral ideološko, usvojil izdelano razmerje do družbe in njene preteklosti, a nato obstal – sredi leta. Milan Kučan ga je ustanovil, da bi z močjo kapitala in medijske promocije njemu kot nekdanjemu predsedniku zagotovil kontinuiteto, ki je temeljila na ohranjanju vrednot predosamosvojitvene Socialistične republike Slovenije in njenega federalnega okvira. Milan Kučan je tu v svoji karieri naredil napako, se iz akterja spremenil v objekt in postal žrtev svoje do zdaj nepremagane mimikrije. Če je Kučanu pretežno uspevalo obraz svoje nedolžnosti uporabljati za lansiranje nič nedolžnih sporočil, se mu je v Forumu 21 zalomilo. Kapitalska moč, medijski prestiž in glamur spremljevalcev Foruma so bili v prevelikem nasprotju s skromnostjo, ki jo je hotel Kučan ob tej kulisi ohraniti. Razlika med javno podobo in osebnim namenom bivšega predsednika je bila desetletje temelj njegove politične igre, kot najboljši dokaz lahko navedem enega od svojih spominov. 26. oktobra 1994 smo krščanski demokrati iz Ljubljane pri tedanjem županu Jožetu Strgarju gostili dunajskega župana Helmuta Zilka. Ta se je kasneje srečal s Kučanom, ob priložnosti sprejema sem imel sam prvič možnost govoriti z njim. Ko sem se mu predstavil, mi je odvrnil, da me pozna, natančneje, da pozna moje tedanje pisanje za Sobotno prilogo Dela. Nato mi je dejal: »Veste, kaj je vaše pisanje?« Gledal sem ga in dodal je: »Vaše pisanje je nov prispevek k slovenski politični blaznosti.« Ker sem nad brutalnostjo zaprepaden obmolknil, je požugal s prstom in sivo-ledeno 95

Razd alj e d o sve ta

pristavil: »Da boste vedeli, to nikdar ni individualno, to je vselej kolektivno početje.« Zmedel me je in presenetil, zato sem se brez slovesa obrnil stran. Imel sem dvojni občutek, najprej, da je krivičen, kajti z dunajskim županom se je srečal tudi po moji (so)zaslugi. Povabil ga je namreč Jože Strgar, ustanovitelj in viden član krščanskih demokratov iz Ljubljane, ki sem jim jaz tedaj formalno predsedoval. Drugo, kar me je navdajalo, je bilo zaprepadenje nad tem, kako je lahko Kučan, ki se na ekranih in v javnosti slika kot Barbapapa, do nekoga, ki ga ni poznal, tako brezobziren. Šele kasneje sem začel razmišljati, da je tisto o »kolektivnem početju« merilo na kolektiv, v katerem sem se nahajal. To so bili krščanski demokrati, vpeti v evropski kontekst. Kučan je obstoj teh subjektov torej privatno označeval kot »blaznost« ali vsaj prispevanje k njej, javno pa govoril drugače. Klanjal se je Evropi, njenim demokratom, sprejel Janeza Pavla II. itd. Kučan je z bitjo svojega političnega jaza vedno živel za lagoden mir enopartijskega sistema (v tem smislu so stranke, demokracija, kristjani v javnosti in drugo nekaj nesprejemljivega, nemogočega, torej blaznega), javno pa se je opredeljeval za tisto, kar je strukturo enopartijskega sistema postavljalo na laž. Bil je mojster te politične mimikrije, najuspešnejši slovenski politik do trenutka, ko je nápak izračunal učinek, ki ga bo imelo nastopaštvo Foruma 21 na običajne ljudi in volilni izid. Kučanova pot, ki je tekla v vzpenjajoči se krivulji javne popularnosti, se je končala v trenutku, ko je kapitalska in medijska orkestracija kampanje za Forum 21 stopila njegovo nedolžnost, z njo se je stalilo tudi sporočilo, ki ga je nekdanji predsednik želel lansirati. Zaradi tega se Forum 21 od volitev naprej ni več uradno sestal, a je s slabo domišljeno strategijo pomagal odpreti prostor zakletemu nasprotniku, predsedniku prenovljene Demokratske stranke Janezu Janši. Ta je volilno kampanjo domislil do podrobnosti. Če se je Forum 21 utemeljeval na upravljanju s korporativno lastnino, ki so jo v vrtincu tranzicije zakupili takšni in drugačni povzpetniki, je Janša po ključ za zmago šel v program Evropske ljudske stranke oz. krščanske demokracije. Janša je tranzicijskemu korporativizmu zoperstavil posameznika s posebno nalogo in poklicem v družbi. Posamezniku je vrnil ceno. Iz njega je napravil subjekt družbe, s tem pa napovedal, da se bo boril zoper manipuliranje ljudi, kot ga je od komunizma naprej obvladovalo slovensko politično zakulisje. To je človeka dojemalo kot objekt. Tudi Kučan je svoje volivce dojemal kot objekt, zato se jim je prikazoval z masko. Janša je ljudi dojemal tako, kot govori prvi člen programa Evropske ljudske stranke, ki definira človeka kot nosilca družbenega dogajanja, kot izhodišče vsake politične akcije. 96

Vis o ko na ostr i č e r i

Primer: na Zboru za republiko 25. septembra 2004 v Ljubljani je pokazal formular Nove Ljubljanske banke za najemanje kredita pri nakupu osnovnošolskih učbenikov. Dejal je: »V Sloveniji obstajajo ljudje, ki morajo za učbenike svojih otrok najemati kredite. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so blizu šolskemu ministru – dr. Slavku Gabru. Ti učbenike pišejo in pri tem služijo toliko denarja, da se lahko vozijo v luksuznih avtomobilih.«144 Janša je vzorec človeka kot subjekta politične akcije nadgrajeval z drugo vsebino programa Evropske ljudske stranke, z vlogo zakona. Janša je imel interes za zakon, korporacije, ki so stale za Forumom 21, ga niso imele. Interes za zakon je izhajal iz ustavnega določila o enakosti vseh, s čimer je Janša popravljal diskriminacijo postpartijske države. Naučili smo se namreč živeti s spoznanjem, da v Sloveniji zakon za nekoga velja, za nekoga ne. Logika implementacije tega razmišljanja je: čim bolj si visoko, čim bogatejši si, čim močnejše so tvoje zveze, tem bolj boš imun pred zakonom. Nobena od afer, ki so spremljale tranzicijo, ni doživela sodnega epiloga. Nikomur od njihovih akterjev se ni nič zgodilo. Tudi zadnja in največja, tj. SIB,145 je minila brez posledic za vpletene. Ljudi je to upravičeno demoraliziralo. Posameznik kot subjekt, enak pred zakonom, predpostavlja tretjo vrednoto Evropske ljudske stranke, tj. solidarnost. Ta je bila sporočilo Janševe kampanje, ki so ga njeni naslovniki razumeli tako dobro, kot so razumeli »solidarnost« multimilijonarjev Foruma 21 in LDS. S kom je, na primer, solidaren Zoran Janković, ki je v sedmih letih, odkar je v Mercatorju, pridobil za tri milijarde tolarjev njegovih delnic? Ključ do razumevanja zadnjih volitev je tako v dosledni implementaciji vrednot Evropske ljudske stranke v slovensko politično retoriko, stranski učinek pa ta, da so Slovenci na volitvah dokazali tudi močno evropskost svojega prepričanja. Janša je stopil ne samo v prostor, ki mu ga je prepustila LDS, temveč je znotraj Evropske ljudske stranke prevzel mesto, ki bi moralo iti Slovenski ljudski stranki. SLS ni poskušala konkurirati SDS, ker je ideološko načrtovanje ne zanima. Resno kampanjo je nadomestila z incidenti na južni meji in z nečim, kar bi se imenovalo pištoljenje. Ne glede na to, da so jo v najbolj kritičnem času reševali prav v Zboru za republiko in v Koaliciji Slovenija, se je ob prvi priložnosti oddolžila z nehvaležnostjo. DeSUS je zanesljivejši politični partner kot SLS! Na odsotnost ideologije kaže tudi to, da je kot razlog SLS navedla, da noče prodaje slovenskih bank tujcem. Ko so
144 Zapisal po spominu na zborovanju prisotni avtor. 145 Afera SIB (2001–2003) pomeni transakcijo podjetja Energetika (prokurist Jurij Pogačar), ki je banko v lasti mesta, s tem pa mesto samo oškodovalo za tri milijarde nekdanjih tolarjev. Po šestih letih je bila končana brez sodnega epiloga.

97

Razd alj e d o sve ta

prodali tretjino NLB Belgijcem, pa SLS, ki je bila takrat v vladi, ni nasprotovala, nasprotno, podprla je prodajo NLB.146 Ob ideološkem strukturiranju je treba pogledati še k drugemu členu Koalicije Slovenija, k Novi Sloveniji. Ta je z volilnim izidom dosegla smisel svoje ustanovitve, saj je nastala z namenom, da bi nekoč Koalicija Slovenija prevzela odgovornost za državo. To se je 3. oktobra tudi zgodilo. Da stranka ni dobila več, je bilo krivo zmanjševanje mandatarske kompetence. Volilna kampanja za državnozborske volitve je bila namreč vsa v senci evropskih volitev leta 2004. Lojze Peterle kot nosilec liste za evropske volitve in kot soustanovitelj Nove Slovenije se je namreč odločil za nenavadno kampanjo. Promoviral je tip človeka, ki je vse, samo politik zahodnoevropske identitete ne. Peterletov stik z zahodno politiko je bil kratki stik uniformiranega tehnokrata z dolenjskim posebnežem, ki ob vsaki priložnosti poprime za orglice in harmoniko. Ko je bil učinek »zmage« (izjemno nizka volilna udeležba namreč ne omogoča, da evropske volitve pojmujemo kot objektiven odraz volje volilnega telesa) mimo, je prišel hladen tuš. Peterletu se ni uspelo uvrstiti na vrh nobenega od parlamentarnih teles, napovedi izpred leta dni o tem, da je kandidat za samo predsedstvo, pa so se tudi razblinile. Peterle je s svojo držo precej negativne »karizme« prenesel na Novo Slovenijo, kajti ljudje desetih bratov ne volijo za predsednika vlade. Raje poslušajo njihove viže. Mag, 2004

Komunisti si niso premislili
Desetletje in pol po padcu Berlinskega zidu se v prah spreminjajo tudi zidaki totalitarne trdnjave na Slovenskem, za njenimi ruševinami se razgrinja obličje »realpolitike« socialističnega sistema z vsemi sateliti. Javnost je sprejela dejstvo, da je Podobnikova SLS od izgona Ivana Omana (1992) transmisijska stranka. To pomeni, da je njeno delovanje v skladu z interesi kontinuitetne nomenklature. V zadnjem času je mogoče podoben sklep napraviti tudi za nekdanjo SKD.

146 Temu sta tedaj nasprotovala le Andraž Vehovar (glavni tajnik stranke) in Franc Kangler (poslanec državnega zbora).

98

Vis o ko na ostr i č e r i

Ta je bila kot Slovensko krščansko socialno gibanje ustanovljena 10. marca 1989. Kmalu se je gibanje preoblikovalo v stranko in leta 1990 nastopilo na volitvah. Med člani so se takrat uveljavili Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Izidor Rejc, Ignac Polajnar in Janez Dular. V drugi polovici leta 1989 so tudi navezali stike z evropskimi političnimi strankami in začeli z mednarodno kampanjo. Pri priznanju državnopravne suverenosti RS 15. januarja 1992 so bili nepogrešljivi, še posebej zaradi svojega imena. RS je prvi priznal prav Sveti sedež. Po razpustitvi Demosa je v Slovenskih krščanskih demokratih maja 1992 prišlo do pomembne spremembe. Mesto glavnega tajnika je zasedel Edvard Stanič.147 Četudi ga ni več tu, smo ob ocenjevanju njegovega dela zavezani Aškerčevim verzom iz Čaše nesmrtnosti: »Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal, v delih svojih živel sam boš večno.«148 Človek je tisto, kar naredi in kar za njim ostane. Določajo ga lastna dejanja. O tem je pisal filozof Jean-Paul Sartre. Staničeva ostalina je, da sta skupaj z Lojzetom Peterletom in vodstvom SKD v času pred volitvami leta 1992 poskrbela za oddaljitev stranke od Kluba demokratične opozicije,149 počistila z radikalnejšimi pogledi in se koncentrirano pripravljala na prvo »veliko koalicijo« z LDS v začetku leta 1993. Da bi to koalicijo naredili nesporno, se je stranka lotila kampanje za pragmatizacijo. Z idejami o naprednosti »sodelovanja«, preseganju ideoloških razlik, tehnološki drži so Lojze Peterle, Edvard Stanič in Ivo Bizjak ponavljali Kučanov obrazec, tako pa gibanju samemu napravili nepopravljivo škodo. Struktura ministrov v tistem obdobju (Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Igor Umek) kaže na to, da je SKD dve leti po svojem prihodu iz katakomb z objektivno težo servisirala vladavino LDS, ki bi bila v očeh tuje javnosti brez tega sporna. V tem času sta v SKD polno delovala dva gospodarska lobija. Prvega je vodil Edvard Stanič sam, bil je blizu LDS. Vanj so se uvrščali člani primorske SKD, tudi nekaj LDS naklonjenih ljudi (tak primer je »dolenjski Napoleon«, ki ga je ožja javnost poznala pod imenom Marjan Dvornik). Drugega
147 Edvard Stanič (1947–2000), glavni tajnik Slovenskih krščanskih demokratov. Ljudje so ga poznali kot precejšnjo neznanko glede lastnega porekla, izobrazbe, profesionalne zgodovine in stikov, ki jih je vzpostavljal s tranzicijskim okoljem. Bil je intenziven pobudnik »sodelovanja« Demosovih strank z LDS in drugimi subjekti nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. Skrivnostna, dvolična in temna oseba. 148 Anton Aškerc, »Čaša nesmrtnosti«, v: Izbrane Pesmi, MK, Ljubljana, 1963, str. 99. 149 To je bil parlamentarni klub, v katerem se je pomladi in poleti 1992 zbiral zvesti del nekdanjega Demosa, Liberalna stranka Vitomirja Grosa in Daniela Malenška, Narodni demokrati in še kakšen poslanec Slovenske ljudske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov.

99

Razd alj e d o sve ta

je vodil Izidor Rejc, bil je blizu »rdečim direktorjem« (in še čemu). Eden glasnejših ljudi Rejčevega lobija je bil Ciril Pucko. Lobija sta med seboj tekmovala za prevlado, ne glede na velike medsebojne razlike in osebne sovražnosti sta imela en skupni imenovalec. Nikdar nista bila zoper sodelovanje z LDS v vladnih koalicijah, trudila sta se, da bi čim več vpliva iz vlad obrnila sebi v prid. Najbolj se je boj razplamtel ob vprašanju, kdo bo vodil novoustanovljeni Gospodarski forum stranke, ki naj bi predstavljal njeno gospodarsko hrbtenico.150 Dokaz, da sta frakciji našli skupen jezik pri političnih vprašanjih, je predlog Cirila Pucka, naj jeseni 1994 na izpraznjeno mesto zunanjega ministra stranka SKD predlaga Edvarda Staniča. Ta predlog je bil tudi formaliziran na seji sveta SKD oktobra 1994. V letu 1993 je stranka podpirala prav Iva Bizjaka, za katerega so mnogi upali, da bo nadomestil Lojzeta Peterleta. Bizjak kot notranji minister je namreč leto kasneje igral ključno vlogo pri odstranitvi Janeza Janše po Depali vasi. Prve bi ne mogel igrati, če bi ne bil na takšnem položaju v vladi, brez uglednega položaja v stranki bi ne mogel intervenirati v smeri dušenja nemirov ob Janševi odstavitvi. Ob odsotnosti njegove politične avtoritete v stranki bi ta najverjetneje spomladi in poleti 1994 razpadla. Tudi ni zanemarljivo dejstvo, da je vodstvo stranke ob demonstracijah pred parlamentom151 spričo Janševe odstavitve članstvu prepovedalo udeležbo na njih. V tistem času so se veljaki SKD tudi slabo razumeli s Cerkvijo, izjema so bili kleriki, ki so bili naklonjeni sodelovanju z nomenklaturo in njenimi parastrukturami (denimo s SCT). To je bil tudi čas, ko so razgledani teologi govorili, da bi se morala zaradi amoralnosti stranka odreči pridevniku krščanski v svojem imenu. Takšna nenačelna politika ni mogla ostajati brez posledic. SKD se je notranje čedalje bolj izčrpavala, čedalje pomembnejšo vlogo je igrala Staničeva skupina, ki se je krepila. Ni pa bila dovolj močna, da bi proti volji Izidorja Rejca spomladi leta 1996 lahko Hildo Tovšak zamenjala z Vido Čadonič-Špelič. Namesto tega je zato stranko sabotirala, ne vedoč, da si sama reže vejo, na kateri sedi. Predsednik Peterle je konflikte dušil in prikrival. Tega ni počel, ker bi bil po naravi nagnjen h krepitvi reda, temveč da je lahko krmilil med frakcijami in si zagotavljal oblast. Edvarda Staniča je ščitil pred napadi zdravega dela v stranki Ljudskega krila pod vodstvom Ivana Omana. Cirila Pucka je nekaj mesecev pred njegovim prestopom v LDS lastnoročno predlagal v sam izvršilni odbor stranke.
150 Primerjaj: Leon Marc, Kristjani za demokracijo, SKD, Ljubljana, 1999. 151 Marca 1994.

100

Vis o ko na ostr i č e r i

Peterletova vloga v SKD se tako kaže kot transmisijska, o čemer priča tudi dosje številka 0013606-00207.152 Številka šifranta (13606) pove, da je bil med stalnimi ali občasnimi viri SDV znotraj Rimskokatoliške cerkve. Isti šifrant ima tudi Edvard Stanič. Pri tem so Peterletove besede, da je bilo temu tako, ker naj bi v osemdesetih sodeloval z evropskimi strankami, prozorna izmišljija. Prve tovrstne stike je vzpostavil šele leta 1989 (po ustanovitvi stranke), arhiv SDV je bil zaključen leta 1987. V čigavem imenu naj bi v prvi polovici osemdesetih Peterle navezoval stike z evropskimi strankami? Še bolj prozorna je ona trditev, da je v evidenco Udbe prišel zato, ker je šel nekoč vprašat na Prešernovo za neko knjigo. Kot transmisijski se kažejo tudi njegovi sodelavci. V tem času ni bilo enega, ki bi nasprotoval sodelovanju z LDS, nasprotno, celo tisti, od katerih bi tega ne pričakovali, so podpirali koalicijsko sodelovanje. Do volitev 10. novembra 1996 se je SKD toliko izpraznila, da so strategi na levi z njeno dušo napolnili balon Podobnikove SLS. Ta je na volitvah zmagala, vendar je bila SKD še lahko koristna. Omogočiti je bilo treba izvolitev Janeza Drnovška in maskirati prehod SLS na levico. Vse to je na mah uspelo 46. glasu, ki ga je daroval Ciril Pucko. Pucko je bil ljubljenec Izidorja Rejca (ta je bil predsednik sveta stranke), sijajno se je razumel tudi z glavno tajnico Hildo Tovšak. Janeza Drnovška je kot mandatarja 8. januarja 1997 odšel podpret dobesedno iz pisarne SKD na Beethovnovi. Medtem je po isti poti odšla SLS. Nekateri so se čudili, zakaj neki Podobnika ponavljata, kar je zagrešil Lojze Peterle. Vendar nista ponavljala, napravila sta le tisto, kar sta morala. Odigrala sta, kar je bilo vnaprej zrežirano. Konec devetdesetih je imela tako levica uničeni obe desnosredinski stranki, hkrati z njima človeški potencial ljudi, ki se je nanju vezal. Bila je nevarnost, da se bo na teh ruševinah zgradil Janez Janša, še posebej, ker je bila spomladi leta 2000 bitka za večinski volilni sistem skoraj njegova. Večinski volilni sistem bi po avtomatizmu stranki izločil. Tedaj se je zasvitala ideja o združitvi obeh. Lojze Peterle je kandidiral za predsednika.153 Ocenili so, da bi bil Zagožen uspešnejši.154 Zato je zmagal in v nadaljevanju odigral suvereno igro,

152 Zbirna evidenca Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, imenovana tudi CAE. 153 Na združitvenem kongresu SLS + SKD 15. aprila 2000 v Ljubljani. 154 Razlog je bila Zagožnova izrazita nenaklonjenost večinskemu volilnemu sistemu, ki je vsaj na prvi pogled nelogična: France Zagožen je tedaj predsedoval največji parlamentarni stranki z največ župani in občinskimi svetniki. V razmerah večinskega volilnega sistema bi bil zmagovalec. Zakaj je ravnal, kot je ravnal, pojasnjuje pričujoči zapis.

101

Razd alj e d o sve ta

s katero je izničil večinski volilni sistem in Janeza Janšo pahnil v najresnejšo krizo v politični karieri (2000–2001). Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Na politično sceno je prišel Andrej Bajuk. Ob ustanovitvi Nove Slovenije, ki ji je predsedoval, je po šestdesetih letih prišlo do preloma. NSi je bila prva stranka demokrščanske usmeritve, ki ni bila transmisijska. Dr. Andrej Bajuk je bil neodvisen človek s svojim programom, partner SDS. Šele v zvezi z njim je Koalicija Slovenija dobila zagon, in to do te stopnje, da ji je bilo mogoče zmagati na volitvah. Zgodovina SKD in SLS je tako zgodovina posmeha vsem, ki so si v dobri veri prizadevali za boljšo Slovenijo. Je klofuta na lice prepričanju, da svet kljub vsemu napreduje k boljšemu. Je izigravanje neštetih, ki so v strankah videli možnost reforme družbe in obet boljših časov. Je list, ki ga zgodovina ni popisala: strgala ga je in odvrgla v veter. Mag, 2005

»Kdor vidi mene, vidi Kučana«
Z razmišljanjem o transmisijski vlogi Slovenskih krščanskih demokratov smo odprli vprašanje devetdesetih. Brez interpretacije tega desetletja je nemogoče razumeti tranzicijo, ob njej pa tudi usodnost sedanjega trenutka. Da bi doumeli transmisijskost dogajanja v devetdesetih, se je treba vprašati o bistvu fenomena. To je izrazljivo v enem kriteriju, v uspehu. Če temu kriteriju ni zadoščeno, politični subjekti menjajo vodstva in smer, a ko tudi to ne pomaga, propadejo. Če to dejstvo v obliki ogledala postavimo pred obe dvojčici krščansko-ljudskega prostora, se znajdemo pred paradoksom. Obe sta propadali v antitetičnem ritmu sinusnih krivulj. Leta 1992 je v parlament za las prišla SLS, štiri leta kasneje je uničujoč poraz doletel SKD. Potem se je spet zalomilo Podobnikoma, in ko je kazalo, da bo novo desetletje odneslo LDS,155 sta se obe stranki lotili združevanja in se na koncu tudi združili. To sta storili na način, ki je imel za posledico razsulo. Leta 2001 si namreč niti najbolj optimistični strategi na desnici niso upali napovedovati, da se bo ta razbitina še kdaj sestavila v celoto.
155 Strateški dokument t. i. Gabrove skupine s konca leta 1999 govori o tem, da se je LDS po desetletju oblasti izčrpala.

102

Vis o ko na ostr i č e r i

V tem času se niso združevale in propadale zgolj stranke, temveč tudi posamezniki v njih. Del krščanskih demokratov se je organiziral v t. i. ljudsko krilo in začel vodstvu stranke postavljati vprašanja. Nihče ni mogel razumeti, čemu služi profaniranje v velikih koalicijah, tudi ne, zakaj se pri tem vztraja ne glede na drastično padanje javnomnenjske podpore. Prišlo je do nekaj srečanj z vodstvom stranke, konkretno z Lojzetom Peterletom.156 Nelogičnosti, ki jih je klobuštral takrat, se ni dalo razumeti. S stališča poznejše analize pa so koherentne. Na vztrajna vprašanja, zakaj dopušča proeldeesovsko delovanje glavnega tajnika stranke Edvarda Staniča, je odgovarjal kot Špiridonov leteči angel: »Ne napadajte tega dobrega človeka.« Ko s tem odgovorom ni požel zadovoljstva, je v podobnem slogu prešel na teološko fazo, se pravi, na obrazec iz evangelijev, kjer se Kristus poistoveti z nebeškim Očetom. Kristus pravi: »Jaz in Oče sva eno, kdor vidi Mene, vidi Očeta.«157 Peterle je devetkal: »Jaz in Edi sva eno, kdor napada Edija (Edvarda Staniča, op. B. M. T.), napada mene.« Ko smo ugovarjali, da taka politika ustreza Kučanu, je presenetil z nekaj trditvami. Bil je mnenja, da »ima Kučan ugled«, da ga »ljudje pripoznavajo«, da ga imajo celo »redovnice rade« in podobne sočnosti. Nihče ni nič razumel, morda je kdo kaj slutil, vendar v napačni smeri. V enem od »teoloških diskurzov« se nam je Peterle namreč »prikazal« v velikonočnem času ob koncu dolgotrajnega postenja. Tedaj je bil videti docela odsoten, skoraj blizu vnebovzetja. Ker se je Edvard Stanič pred krščanskodemokratsko javnostjo pojavljal večinoma tako, da je med prsti zvijal rožne vence, je bil marsikdo prepričan, da imata versko zamaknjenje, če ne kar vzvišeno združitev. Tedaj je misel sama instinktivno hotela počastiti obrazec »Jaz in Edi sva eno«. Marsikdo od nas je bil prepričan, da bi moral k mistični enoti redno moliti. Šele čez leta se je pokazalo, da je imela komedija drug namen. Lojze Peterle in Edvard Stanič sta bila res eno, združena v šifrantu 0013606. V istem šifrantu, ki označuje informatorja SDV, jima je bil pridružen Ivo Bizjak. Na glavo postavljen transmisijski svet je imel še nekaj lastnosti. V devetdesetih letih sta stranko obvladovala dva glavna tajnika. Glavni tajnik stranke je funkcija, ki pomeni upravljanje z njo, še posebej, če je ta v koaliciji. Lahko je pomembnejša od predsednika samega. Na Peterletov predlog je bil od leta 1992 do 1994 imenovan Edvard Stanič. Leta 1995 je prišla spet na Peterletov predlog za glavno tajnico SKD Hilda Tovšak, ki je svoj mandat zaključila
156 Po spominu navajam srečanje na forumu Slovenskih katoliških izobražencev marca 1994 v prostorih Teološke fakultete (Seminarium artis sacrae). 157 Jn, 10, 30.

103

Razd alj e d o sve ta

leta 2000. Oba sta imela skupno lastnost. Bila sta kadrovska direktorja velikega podjetja. Tovšakova Vegrada, katerega direktor je bil federalni partijec Muharem Bolić in Edvard Stanič Salonita Anhovo, katerega šef je bil Milo Vižintin. Mnogo ljudi se je takrat spraševalo, kaj se Lojze Peterle gre, saj je kadrovske direktorje podjetij v starem režimu skoraj praviloma rekrutirala SDV. Odgovora na to vprašanje čas še ni prinesel. Združeval se je Peterle tudi drugače, po to moramo v čas pred petnajstimi leti. Ob ustanovitvi marca 1989 so bili krščanski demokrati (oz. krščansko-socialno gibanje) med seboj enotni. To je bilo vse do tabora SKD na Ptuju septembra 1990. Prisotni se vedo spominjati, da se je tedaj začela »peterletizacija« Slovenskih krščanskih demokratov. Začel jo je Borut Sommeregger, ki je bil skozi devetdeseta Peterletova desna roka. Na odru tabora je diferenciral »predsednika Peterleta« od ostalih članov enotne množice. Tu se tudi začenja kult »Peterleta«, katerega pobudnik je bil prav pričujoča oseba. Ta je bil dve leti kasneje med promotorji kampanje Iva Bizjaka (dokaz za to je fotografsko gradivo, deloma objavljeno v knjigi Leona Marca Kristjani za demokracijo), bil je tudi med zaslužnimi likvidatorji demokratične struje v podmladku SKD, na kongresu Mladih krščanskih demokratov 15. novembra 1992. Bil je takisto spreten nasprotnik Ljudskega krila in odličen lobist na letni konferenci SKD spomladi 1994 v Zagorju. Tedaj mu je skoraj samemu uspelo ustaviti pohod nezadovoljnih. Danes je član LDS. Sommeregger ima številko šifranta 0014142-00354, kar ga uvršča v kategorijo »stalnih virov na zvezi uslužbencev, pripadnikov rezervne sestave in registriranih sodelavcev SDV«. Kriterij transmisije oz. na glavo postavljenega sveta je v devetdesetih veljal tudi za vse projekte, ki so spremljali politično pot Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke. Ob osamosvojitvi smo namreč slišali kmalu 80.000 Slovencev več. To ni bila napoved nezmernih telesnih užitkov, temveč »konservativnega« tednika, za katerim je stalo vodstvo SKD (Ivo Bizjak, Lojze Peterle, Jože Bernik) skupaj z uredniškimi aparatčiki, ki so to politiko izvrševali. Izčrpno analizo projekta Slovenec je opravil Ivo Žajdela,158 ki je prvi, sicer fragmentarno (takrat še ni bilo mogoče videti, da sta Marjan Podobnik in Lojze Peterle dve plati istega fenomena), opozarjal na transmisijskost projekta. Po nekem čudnem naključju je imel časopis svoje prostore v stolpnici SCT-ja, najemnino so bojda včasih računali, največkrat pa ne. Po spet drugem čudnem naključju je bil med uveljavljenimi pisci časopisa Stanislav Rozman. Ta je, spet nerazložljivo naključje, na dan demonstracij
158 Primerjaj Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, samozaložba, Ljubljana, 1996.

104

Vis o ko na ostr i č e r i

ob Janševi odstavitvi skupaj z Jakobom Štumfom in drugimi »progresivnimi« člani podmladka SKD z ulice lovil krščanske demokrate, ki so se odpravili izreč svojo solidarnost ob Depali vasi. Bila je to najnižja točka krščanskodemokratske politike, ko so od tajništva SKD plačevani smrkéti razlagali Peterletove ideje o tem, da na demonstracije ne, saj je to zgolj muha enodnevnica. In kakšno naključje spet, da je Slovenec propadel na dan po državnozborskih volitvah leta 1996 (v ponedeljek, 11. novembra 1996, namreč ni več izšel), ko so propadli tudi krščanski demokrati. V tem kontekstu je tudi nerazložljivo naključje, da je bil zadnji urednik Slovenca prav udarno pero Mladine, Miha Štamcar. Naključje, ki to ni, če le stvar pogledamo s pravega zornega kota. Ob vzponu zvezde Marjana Podobnika kontinuiteta ni več potrebovala ne Slovenca ne Lojzeta Peterleta. Prvemu je zaprla finančno pipo, drugega za nekaj let poslala v oslovsko klop. Prav tako ni naključje »uspeh« projekta TV 3, ki je »štartal« pred desetimi leti skupaj s Pop TV. TV 3 je požrl milijone, skoraj potopil Krekovo družbo, vztrajal rdečim številkam navkljub in se po finančnih akrobacijah znašel v objemu komercialnega kanala. Je mar naključje, da je glavni mož »katoliške televizije« v Centralni evidenci arhiva Službe državne varnosti označen kot njen sodelavec? Ima namreč številko 13100-01563, kar ga uvršča v posebni rezidenčni vir SDV. In še tretji, najpomembnejši projekt krščansko-ljudske transmisije. To je ideja o združitvi SLS in SKD v eno stranko. Ta bi bila stranka relativne večine, močnejša od LDS-a, in bi ji bilo po naravni inerciji zagotovljeno prvo mesto med slovenskimi strankami. Iz nje bi prišel ministrski predsednik in tudi večina pomembnejših ministrov. Veliki množici demokratično mislečih ljudi je pomenila tudi upanje preloma s preteklostjo in nove kvalitete političnega bivanja. Idejo je prvi »patentiral« Lojze Peterle, brata Podobnik sta se mu le kurtoazno priklonila. Spomladi 1992 se je SKD združila z zgodovinsko SLS iz Argentine, Marjan Podobnik je v tistem času Slovensko kmečko zvezo preimenoval v Slovensko ljudsko stranko, bojda tudi zato, da bi se lažje pogovarjal z Lojzetom Peterletom. V javnost so potem vsadili mesijansko idejo o združitvi, ki smo jo mnogi res pojmovali kot tisto silo, ki bi nekoč prekvasila Slovenijo in jo napravila za demokratično. V resnici je šlo za igro, ki je bila s strani obeh akterjev namenjena uresničevanju rimskega reka divide et impera. Stranki sta morali biti ena v poziciji, druga v opoziciji, da sta bili ločeni. Novembra 1996, ko je Marjan Podobnik skupaj z bratom dosegel odličen rezultat (več kot dvajset odstotnih točk), je bil Peterle na tleh. Če bi se Podobnik takrat združil, bi imeli obe stranki več poslanskih sedežev kot LDS in 105

Razd alj e d o sve ta

Milan Kučan bi moral dati mandat za sestavo vlade Marjanu Podobniku. On tega ni storil, ne zato, ker bi tega ne vedel, temveč zato, da je lahko ohranil desnosredinski blok razdeljen in pripustil na oblast LDS, četudi ni zmagala. Vendar sta v kratkem obe stranki pohiteli z obnovitvijo ideje o združitvi. Ustanovili so celo posebna telesa in odbore (leta 1998) in spet se je med ljudmi pojavilo novo upanje. Pogovarjati so se morali zgolj pro forma;159 niso smeli oblikovati nobenih konkretnih zaključkov. To je bilo vse do januarja 2000, ko so člani teh skupin dobili izrecno nasproten ukaz. Da se tokrat morajo pogajati do definitivne združitve. Takrat so za združevanje poprijeli tudi pri SLS. Razlog je bil ta: strateška skupina Slavka Gabra je namreč ugotovila, da LDS kaže navzdol in da izgublja podporo. Tedaj so angažirali združevalce, v ospredju se je pojavil France Zagožen. Rojen 3. decembra 1942, ima v CAE številko šifranta 00156560002, to so številke dosjejev posebnih sodelavcev SDV. Na združitvenem kongresu je dobil proti Lojzetu Peterletu, vendar ne brez razloga. S podporo Potrčevemu predlogu za volilni sistem je uspel stolči ne samo združene stranke, temveč celoten blok. To, kar je napravil France Zagožen, je samo na prvi pogled nelogično. Če se postavimo na stališče, kaj šele bi bila edina pot do ponovne zmage LDS, potem je odgovor en sam: logično – Zagožnova. Pri nekdanjem predsedniku SLS-SKD imamo za njegovo transmisijsko vlogo celo neposreden dokaz. To zadeva avnojske sklepe in polemiko, ki se je okrog njih razvila avgusta in septembra 2000. Takrat je prišlo do razhajanja, na čem pravzaprav temelji slovenska državnost. Koroški deželni glavar je namreč vrgel v javnost kost, naj se Republika Slovenija odreče avnojskim sklepom kot izhodišču državne suverenosti. Kučan je trdil, da je to nemogoče, na kar so se odzvale pomladne stranke in civilna družba. Te so bile prepričane, da slovenska državna suverenost nima nič z avnojskimi sklepi, pač pa temelji na Ustavi RS. Del podmladka SLS je takrat pripravil izjavo, izrecno uperjeno proti Kučanovi interpretaciji. Izjavo sta po Kučanovih navodilih likvidirala France Zagožen in (v manjši meri) predsednica podmladka Nataša Kavaš. Povzemamo pričevanje priče, katere ime je shranjeno v uredništvu založbe: »30. 8. 2000 je Izvršilni odbor Nove generacije SLS na moj predlog sprejel izjavo za javnost o Avnoju in jo poslal v medije. Izjava160 Nove generacije je bila po mojih informacijah objavljena samo v nekem lokalnem časopisu v Prekmurju in v Gorenjskem glasu. Mag je ni hotel objaviti z argumentom, da je izjava bolj
159 Navodila glavne tajnice Hilde Tovšak pogajalski skupini za združitev. Avtorju jih je zaupal eden od članov te skupine leta 2000. 160 Zapisa iz zasebne e-korespondence nismo lektorirali ali kako drugače spreminjali.

106

Vis o ko na ostr i č e r i

ostra kot izjava podmladka SDS in da zdaj ne bo delal propagande za SLS; Janez Sraka je bil na radiu Vatikan mnenja, da bi objava izjave pomagala manipulirati volilce SLS in bi bila v pomoč udbovski stranki. Eden od nekdanjih članov Nove generacije SLS, verjetno Andrej Naglič ali Andrej Tomšič, mi je omenil – Nataša Kavaš pa potem pozneje nerada potrdila-, da je bila usoda izjave v stranki naslednja: 31. 8. je France Zagožen klical Natašo Kavaš na zagovor. Vsebina: da so ga klicali iz Kučanovega kabineta, da kaj počnejo vaši mladi, itd., ... in Zagožen je rekel, da je prosil Kučana, naj prepreči, da bi bile sankcije zoper SLS; da bo on osebno se pogovoril z mladimi. Govoril je tudi o tem, da naj bi se izjava ne objavila. Vendar se več ne spomnim, ali se je zavezal, da bo to (preprečitev objave izjave, op. B. M. T.) storila SLS ali da naj to stori Kučan. Moja interpretacija tega je bila, da je to kronski dokaz, da Zagožen vodi SLS po diktatu iz Kučanovega kabineta in da je udbovec«. Priča tega tedaj še ni mogla vedeti, vendar je slutila pravilno. O zgodbi je poročala tudi TVS, in sicer: »Vodstvo SLS + SKD je presenetil njihov podmladek, ki je polemiziral s predsednikom države, ki po mnenju Nove generacije SLS izničuje temelj slovenske državnosti. Jože Zupančič: 'Jaz o tej izjavi še nisem dobil informacije niti je nisem prebral, ne vem, zakaj je šla mimo vseh nas v objavo, če je šla v objavo, kolikor vidim, vi veste za to zadevo, jaz je ne poznam, tako da tukaj ne bi mogel komentirat'.«161 Povzemimo: transmisijski projekt združitve je v času polemike o avnojskih sklepih prišel na točko, na kateri so se pred njim znašli Slovenec, TV 3, Infografika in akterji krščansko-ljudske politike. Le naiven opazovalec bi verjel, da je šlo za naključno nesposobnost udeleženih. Nasprotno. Dobro desetletje je igra namreč obvladovala tisti politični pol, ki ga je imela nomenklatura za najbolj nevarnega in ki ga od zunaj ni nikdar premagala. To je bila zgodovinska SLS v svojih obeh podobah, SKD-ju in SLS-u, ki bi morali biti obraza združenega fenomena. In naslonjena na katoliško Cerkev ter na časopis, ki se je pred drugo vojno imenoval prav Slovenec. Nomenklatura je spretno izbrala tiste, ki so prej delali za njo, Lojzeta Peterleta, Iva Bizjaka, Edvarda Staniča, Franceta Zagožna. Opremila jih je s paži in lakaji, da so po njeni volji vodili za nos domačo in mednarodno javnost. Šele z Andrejem Bajukom je nastala prva stranka te provenience, ki ni bila transmisijska. Z njim je Koalicija Slovenija lahko pred letom dni prišla po šestdesetih letih nazaj na oblast. Mag, 2005
161 Televizija Slovenija, Utrip, 2. septembra 2000.

107

Razd alj e d o sve ta

Stara mama in štiri vojske162
Z redkimi izjemami so predsedniške volitve v Sloveniji vedno osvetljevale kontekst dogajanja v družbi: tranzicija je bila namreč naravnana tako, da so bile bistvene teme pometene pod preprogo. Od dvoboja Milan Kučan : Jože Pučnik ni bilo predsedniških volitev, v katerih bi volivci ne izražali skritih sporočil, ki predstavljajo dinamiko zgodovinskega dogajanja v mladi državi. Tudi danes za hrbtom Lojzeta Peterleta in Danila Türka silovito valovi zgodovina. Danilo Türk je prišel v drugi krog najprej zaradi formalne uglajenosti. Od vseh kandidatov je najvišje kvalificiran za opravljanje dela predsednika republike. Za to pričajo pojava, slog in izobrazba. Vendar bi to glede na njegovo relativno neprepoznavnost v širšem krogu še ne bilo dovolj. Prelom je nastal v trenutku, ko je ocenil, da je retorika predstavnikov triumfalne partizanske strani v svoji bombastičnosti neprepoznavna. Prehod Danila Türka v drugi krog namreč označuje spor s predsednikom Zveze združenj borcev Janezom Stanovnikom. Nekdanji šef Kardeljevega kabineta namreč ni razumel, da so časi »smeri razvoja socialističnega samoupravljanja« minili. Ko je Danilo Türk v totalitarno trdnjavo postkardeljanskega izročila zavrtal sveder grške dialektike, je ogovoril večino ljudi s sredine, ki bi ne želeli v celoti zavreči NOB, vendar v pravljice polpretekle zgodovine preprosto niso več pripravljeni verjeti. Türk je pritisnil na psihoanalitično sposobnost slovenskega človeka, ki določa preživetje. Nas ne bodo vlekli za nos, bi se temu reklo bolj poenostavljeno. Ko je Janez Stanovnik Danila Türka napadel zaradi izjav o povojnih pobojih, posledično pa podprl Mitjo Gasparija, je s tem Danilu Türku omogočil mobilizacijo glasov v prostoru volivcev, ki je najbolj presoden. To je bila v resnici predsedniška odločitev, kajti določila je tudi usodo kardeljanske tradicije NOB v slovenski zavesti. Türk se je s slovesom od Stanovnika poslovil od poenostavljanj zgodovinskega bivanja. To je bila poteza za jutri. Njegova konkurenca se je odrezala bolj predvidljivo. Lojze Peterle je bil sicer nominalni »zmagovalec« prvega kroga, vendar je ta zmaga hipoteka tako na medvojno dogajanje kot tudi na sedanjo usodo pomladnih strank. Lojze Peterle je namreč kot platformo sprejel Stanovnikovo tezo o kulturnem boju, zato desna sredina, ki je pričakovala sproščujoč zgodovinski ton, še danes, deset dni po volitvah, stoji pred zidom molka. Peterletova stališča glede medvojnega dogajanja so jasna, opredelil jih je za Pop TV po svoji – stari mami.
162 Pričujoči članek (in oni, ki mu sledi) ni – upajmo, da se v tem razlikuje od ostalih – dokaz avtorjeve intuicije za bistvo in razvoj političnih dogodkov.

108

Vis o ko na ostr i č e r i

V finalu kampanje je govoril, da so k njim v hrib, v domačo vas, vsak dan prišle štiri vojske. In da njegova mama oz. stara mama (iz konteksta ni bilo razvidno) ni razumela, katero naj sploh posluša. Peterletova izjava ni ne resnična ne originalna, povzel jo je preprosto po gradivih, nastalih ob procesu zoper Alojzija Stepinca,163 kjer je kardinal resda govoril o tem, da so bile na Hrvaškem štiri vojske oz. oblasti (partizanska, ustaška, nemška in milice) in da ni vedel, katero naj posluša. Teza o (stari) mami in štirih vojskah je bila Peterletova koncesija desnosredinskim volivcem. Nič v prid Cerkvi (na njene glasove je ves čas računal), nič v prid Zboru za republiko, nič v prid čemurkoli, kar bi razprlo primež kardeljanske države. Sterilna retorika, katere prvi azimut je prav skrb, da ne rečeš ničesar, s čimer bi se svojim volivcem obvezal. Zato so morali zanj skrbeti drugi, najprej Nikola Damjanić iz Ninamedie. Ta je Peterleta od kampanje za kongres Nove Slovenije (novembera 2005) koval na prva mesta lestvic javne priljubljenosti. Peterle je v kampanjo vstopal s »presežkom« glasov, ki mu jih je pripisovala prav Ninamedia. Od tod velike zamisli o zmagi v prvem krogu, ki jih je zanesenjak za nacionalne medije izrekal nad oblaki, v šolskem letalu. Reševali so ga tudi drugi, nenazadnje Vlado Miheljak. V zadnjem času je ta ugotovil, da so Peterletu podtaknili teme, na katere ni bil pripravljen. Tako, denimo, škofa Rožmana, bana Natlačna in še kaj o kulturnem boju. Seveda ni bil pripravljen, ker tudi ni mogel biti. Če bi se angažiral tu, bi namreč stopil v nasprotje z lastno identiteto. Peterletova kandidatura je bila ves čas tako podprta s strani tranzicijske levice, ki je tudi tokrat dosegla svoj cilj. Zakaj tokrat in kdaj prej ji je to uspelo? Po odgovor je treba k profilu Lojzeta Peterleta, za katerega se na mah izkaže, da je vse prej kot desnosredinski. Peterle se je namreč oblikoval ob Reviji 2000, bil je tudi njen urednik, revija sama je bila ena od variant uresničevanja Kardeljeve formule »pluralizma samoupravnih interesov«. Ob njeni ustanovitvi je ploskal Mitja Ribičič, saj so pod SZDL-jevski164 dežnik dobili precej družbeno dejavnih kristjanov. Sodelavci Revije 2000 so bili Ivo Bizjak, Janez Podobnik, Nace Polajnar, Lojze Peterle in drugi, prav tisti, ki so prispevali k transmisijski vlogi nekdanjih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke v devetdesetih.
163 Marina Škalić-Štambuk (et alii), Proces Alojziju Stepincu, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1997. 164 SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva, krovna organizacija, znotraj katere se je v SFRJ organiziralo, kar v anglosaških demokracijah poznamo pod imenom »civilna družba«. Le da civilno družbo organizirajo državljani glede na svoje potrebe, želje in prepričanja neodvisno od države, SZDL pa je organizirala družbeno življenje in skrbela, da je bilo de facto podrejeno komunistični partiji.

109

Razd alj e d o sve ta

Peterle je ris »pluralizma samoupravnih interesov« prestopal zelo redko, še takrat z obžalovanjem in s strahom, v zadnjih letih praviloma nič več. Ko se je v zvezi z razkritjem Peterletove šifre v CAE165 ob njem pojavil Daniel Starman, je bila to nova medvedja usluga, ki je odmevala v čas kampanje. Da bi bila mera polna, si je Peterle v štiriindvajsetih urah od šefa Sove pridobil potrdilo o osebni verodostojnosti, češ da o njem v arhivih nimajo podatkov. Izdal mu ga je Iztok Podbregar, ki se je v aferi Sova dobro leto zatem zapletal (tudi po sodiščih) z arhivi, ki so enkrat bili, drugič spet ne, tretjič sploh ni vedel, ali so ali jih ni. Tako je bilo nemogoče, da bi Lojze Peterle rekel kaj o Rožmanu ali o banu Natlačnu. Četudi je po svoji izobrazbi zgodovinar, bi z opredeljevanjem do zgodovine same prestopil kardeljansko omertà molka in postal, kar ni nikdar bil. Logična posledica nevsebinske kampanje je bila nezaupanje tretjine volilnega telesa, ki je volilo bodisi Türka, bodisi Jelinčiča, bodisi je ostalo doma. Peterletu se ta sindrom ni zgodil prvič. Ko je leta 1992 šel v kampanjo za prve državnozborske volitve v samostojni Sloveniji, je retoriko prilagodil prihodnji – prvi veliki – koaliciji z LDS. Na račun krščanskih demokratov se je takrat profiliral Zmago Jelinčič, tako kot tudi danes. Njegov vzpon je zgodovinsko vedno določala mehka, pluralizmu samoupravnih interesov zavezana retorika krščanskih strank in njihovih predsednikov. Vzporeden efekt Peterletove kampanje je tisto, kar najbolj skrbi. Peterle se je namreč kampanje lotil sam, v nadaljevanju je za to pridobil soglasje strank, najprej NSi, nazadnje SDS. V letu pred državnozborskimi volitvami, na katerih pomladnemu bloku ne kaže najbolje, je reduciral prostor desnosredinskega volilnega telesa na manj kot eno samo tretjino. Sporočilo volivcem je odsihmal nedvoumno. Desna sredina zaseda prostor zgolj ene tretjine, prostor, ki sicer pripada skrajnim opcijam, tistim, ki niso poklicane upravljati z državo. Če bo Peterle zmagal v drugem krogu, bo to za las in ob hudih sporih levice glede podpore Danilu Türku. In še: volivci bodo na prihodnjih državnozborskih volitvah volili levo, najverjetneje Pahorja, da bi uravnotežili situacijo. Če ne zmaga, bo stvar še hujša, saj bo pomladni blok kompromitiran. Cilj je tako dosežen. Ne bi se zato čudili, če bi Janez Stanovnik v drugem krogu podprl – Lojzeta Peterleta. Mag, 2007
165 Prvič obširneje v avgustu 2005, sicer pa že aprila 2003, vendar sporadično in brez konkretnejših zaključkov.

110

Vis o ko na ostr i č e r i

Nedelja in njeni nauki
Zadnje predsedniške volitve so se iztekle na slabši način za tistega, ki jim je večino časa določal tempo in jih vnašal v specifičen politični kontekst. Mislimo na Lojzeta Peterleta in na pomladne stranke, kolikor so te posegale v kampanjo in kolikor so ji poskušale dati osamosvojitveno konotacijo. Kratki stik med Lojzetom Peterletom in volilnim telesom, ki smo ga doživeli v nedeljo, pa je logičen. Türk je namreč po svojem habitusu boljši predsedniški kandidat. Za to ga usposablja akademsko okolje, iz katerega izhaja, še bolj drža intelektualca in strokovnjaka za stvari, povezane z mednarodnim aspektom države in državnosti. Türk se je predstavil kot človek, ki se nekaj desetletij teoretično ukvarja z državo: to mu je med volivci dalo kompetenco, da se bo dobro znašel tudi »praktično«, kot predsednik. Ta vrlina je bila primarna, poleg nje sta tudi taktnost in suveren nastop v pravniški materiji, kamor je kampanjo zaneslo prenekajkrat. Peterle je primanjkljaj svoje državniške kompetence poskušal kompenzirati na dva načina. Prvi je t. i. princip ljudskosti, drugi je princip »osamosvojitvene avreole«. Princip ljudskosti smo izpostavili. V javnosti je želel nastopati kot ekspozitura šeg in običajev z vinorodne Dolenjske. To je njegova izvorna matrika. Vendar bi se zrel politik take hibe želel otresti, kajti te vrste ljudje niso resni. A predsednik mora biti dojet kot tak. Vendar se je Peterle še nadalje obdajal z ljudmi, ki so po občutju življenja – čudaki. Tak je denimo Martin Strel, ultramaratonec in junak Guinessovih rekordov. Za te razmere je nenavaden tudi Marko Pogorevc, častilec cerkvenih klopi in molilnikov, ki ni ne krščen ne veren. Pogorevc je na stičišču Peterletovih folklornih zgodb in onih, ki se tičejo zaledja slovenske družbe, kontinuitete. To je označil sam Boris Popovič, ko je o Pogorevcu v enem stavku rekel vse. Pogorevc je bil namreč tisti direktor policije, pod katerim je bil Popovič zaprt in Miro Petek nekaznovano pretepen. Poraz Lojzeta Peterleta je tragična poteza za vlado, ki naj bi Sloveniji dala drugačen pospešek v ključnih segmentih obstoja sodobne družbe. Prihaja v ris neizpeljanih reform, prepirov z nekdanjim predsednikom vlade, aferaštva okrog Sove. »Eksperiment« Peterle se končuje tam, kjer se je začel. Volili ga niso volivci desnice, ki so ostali doma ali volili Danila Türka. Niso ga volili zato, ker so v njem zaznali manipulacijo, kakršno je utelešal od prve »velike koalicije« leta 1993 z Drnovškom, manipulacijo, kakršna je bila Depala vas, nenazadnje zrušitev združene SLS-SKD aprila 2000. Z manevri mu je sicer 111

Razd alj e d o sve ta

uspel veliki met. Na sceni se je obdržal skoraj dve desetletji. Na čigav račun, pa postaja vse bolj jasno. Mag, 2007

Antinomije krščansko-ljudskega bloka
Slovenski politični prostor se v pričakovanju prihodnjih volitev na obeh straneh krčevito spreminja. Vsi pojmujejo jesen 2008 kot ključno prelomnico, kajti takih vrenj ni bilo od leta 1994 naprej. Levica, predvsem Liberalna demokracija, je z mrzličnim iskanjem svoje identitete najprej opravila strukturni razkroj, se razdelila, da bi se nato vnovič poenotila. To vrenje je dalo pospešek Pahorjevim SD, ki so pridobivali toliko več, kolikor bolj izvzeti so bili iz homatij svojih kolegov. Na drugi strani se je krščansko-ljudski blok gibal s podobno, vendar bolj anarhično sinergijo. Akterji na tem polju so stari kot tudi ambicije ustvariti enotno politično formo in se potegovati za prvenstvo na državnozborskih volitvah. Formula združene stranke SLS in SKD še ni popolnoma pozabljena, kot tudi ni pozabljena možnost, da bi ena ali druga stranka (najraje obe skupaj) tvorili neodvisen blok, nepovezan s Koalicijo Slovenija in pripravljen vstopati v nove povezave, predvsem s tranzicijsko levico. V tem trenutku se kaže, da imata nosilki demokrščansko-ljudskega bloka na Slovenskem vpliv na javni prostor. Ta vpliv še pospešujejo mediji, ki se v pričakovanju prestrukturiranja političnih razmerij odzivajo alarmantno, če ne pretirano na vsak impulz, signal ali kretnjo, ki bi nakazovala možnosti odločilnega preloma. Izredno moč vplivanja na javni prostor je vse leto 2007 nenazadnje izkazovala kandidatura Lojzeta Peterleta na predsedniških volitvah. Peterletu sicer ni uspelo zmagati, mu je pa uspelo vsaj dvoje. Najprej obvladovati javni prostor, ki je v celotnem letu živel v iluziji, da je Peterle nezlomljiv favorit tekme, kar bi pomenilo rehabilitacijo krščanske demokracije. Vendar ga z desne niso volili zaradi njegove neodločene politike v zvezi z vprašanji kulturnega boja, po drugi strani pa tudi zaradi vpetosti v interese tranzicijske levice, vpetosti, ki se je najbolj kazala pri izbiri sodelavcev. Predsedniške volitve so prinesle spoznanje, da preživlja NSi resno krizo vodenja. Pokazale so, da je NSi dobro desetletje v kadrovski in intelektualni stagnaciji, priteguje polinteligente z ruralnih območij, gradeča na ljudeh, ki 112

Vis o ko na ostr i č e r i

so onkraj zenita svojih ustvarjalnih energij. Od transformacije iz SKD v NSi ta ni opravila nujne kadrovske, intelektualne in »stanovske« reforme, zato pod emblemom »po sili ljudskosti« stagnira na margini, se otepa očitkov o stranki »vaških tercijalk« in se prilagaja retoriki, značilni za podeželsko volilno telo. NSi potrebuje renesanso in prodor v širši prostor, potrebuje preoblikovanje iz stranke »enega problema« v moderno demokrščansko stranko, oprto na urbano inteligenco in sodobne ljudi. Žal pot v prihodnost ne teče prek Andreja Bajuka, še manj prek Lojzeta Peterleta. Potreben bi bil mlajši človek z izkušnjami v gospodarstvu. Šele prodor stranke v prostor, ki bi se odražal v dvomestnem številu, zadevajočem zasedbo mest v parlamentu (nad deset, realno okrog petnajst odstotnih točk), je tudi nujna garancija za Koalicijo Slovenija, da si zagotovi prevladujoče mesto v slovenski politiki. Z oslabljeno NSi je oslabljena tudi njena najmočnejša partnerka, Demokratska stranka, ki se ob slabem izkupičku svoje »kolegice« lahko znajde pred nerešljivimi problemi. Njena dvojčica SLS ima podobno usodo in tudi pri njej v tem trenutku optimizem ne bo na mestu. Rošada Janez Podobnik – Bojan Šrot se v tem trenutku kaže kot premišljen déjà vu. Kmalu bo minilo sedem let, odkar se je ta scenarij enkrat odvil. Ko je Janez Podobnik marca 2001 na kongresu v Murski Soboti odstopil od kandidature za predsednika SLS in na to mesto spustil Francija Buta, je to naredil zgolj začasno. V treh letih je bil nazaj v sedlu, stranki pa je skupaj s svojim bratom Marjanom le zagotovil neke vrste prepoznavnost. Podobnikova SLS je postala stranka enega problema, kot se temu tehnično reče, naoblikovala se je okrog sporov, ki jih ima njen član Joško Joras s hrvaškimi oblastmi. To ni minilo brez seizmičnih tresljajev v celoten prostor. SLS Bojana Šrota se nahaja pred težjim izzivom. Prek klanske povezave z Boškom Šrotom razpolaga mlajši brat z nuklearnim arzenalom, govorimo o slovenskih razmerah. Ni ga medija, ki bi ne bil na tak ali drugačen način povezan z enim od podjetij, ki tvorijo neizčrpen vir gospodarske mreže, znane pod imenom Infond holding oz. Pivovarna Laško. Paradoks Bojana Šrota je, da mu je vsa ta mediateka v nesrečo, ne v korist. S tem prihajamo do izvirnega greha bratov Šrot. Če so si hoteli poleg gospodarstva in medijev podrediti še politično stranko, bi to morali narediti s tretjo osebo, ki bi jo javnost v teh navezah težko identificirala z družinskimi ambicijami »firme« Šrot. Ko so dali v igro najmlajšega brata, je bila to nesreča, čakajoča, da se sproži. To se je zgodilo v parlamentarni razpravi o tajkunstvu, kjer je prišlo do identifikacije sedanjega predsednika SLS s klan113

Razd alj e d o sve ta

skimi povezavami Pivovarne Laško. Od takrat so Bojana Šrota identificirali z njegovim bratom, prek njega pa s kompleksom problemov, ki jih je povzročil »marš« pivovarne na institucije oblasti. Kako nespretno so se tega lotili, kaže tudi dejstvo, da ni bil izdelan rezervni scenarij, ki bi Bojanu Šrotu omogočil mehkejši doskok na mesto predsednika SLS. Indikatorji javnomnenjske podpore so se obrnili silovito navzdol, stranka beleži priljubljenost, ki ne preseže treh odstotnih točk. Nihče ni ukrepal v tej smeri, celo nasprotno. S hipoteko tajkunskih povezav se je Bojan Šrot lotil projektov, ki so vnaprej obsojeni na propad. Prvi je bil statiranje ob prehodu Saša Pečeta iz poslanske skupine SNS pod okrilje t. i. Lipe. Peče se je odločil za politični suicid, zakorakal je po poti Saša Lapa, Marjana Poljšaka in še desetine, ki jih je Jelinčič briljantno izločil vsake toliko časa, da je ostal predsednik stranke. SLS s Pečetom lahko le izgubi, pridobiti nima ničesar. Nadalje je podobna groteska povezava z zunajparlamentarno SMS. Stranka na volitvah ne doseže ene odstotne točke, zdaj pa naj bo nosilec preporoda SLS, ki računa na mandatarstvo v dveh mandatih. Še neugodnejši je poseg družine Šrot v medije. Za discipliniranje osrednjega slovenskega časopisa Dela so izbrali Janeza Markeša. Le-ta se je v dveh mesecih moral preslikati v svoje nasprotje: tako je lahko postal steber najtežje cenzure. Peče, Markeš, Kranjc in kar je še ljudi, ki so se odločili prezgodaj končati svojo kariero, so novodobni politični avanturisti, ki predstavljajo frontno pozicijo Šrotove SLS. Hišica iz kart, ki jo bo odpihnil prvi veter? Da, vendar problem SLS (in Nove Slovenije) ni zgolj njihov. Tako kot šibka NSi tudi šibka SLS predstavlja grožnjo kontinuiteti demokratičnih sprememb. V interesu vseh je rast vsake stranke v prostor, ki je avtentično njen. V tem je tudi rast demokracije, vsakršne, mlade, slovenske še posebej. Demokracija, 2008

Vezi skrite usode
Dogajanje v svetu in pri nas daje pripravam na evropske volitve junija 2009 posebno dinamiko. Ukleščene so tako med nekaj neznank. V tem trenutku ni mogoče napovedati, kakšne bodo razsežnosti mednarodne ekonomsko-finančne krize v Sloveniji: glede na sedanje odzive vlade je le mogoče sklepati, da jim bo težko v celoti kos. Tudi ni mogoče napovedovati, 114

Vis o ko na ostr i č e r i

kakšna bodo medstrankarska oz. medblokovska razmerja čez šest mesecev. Najverjetneje bodo enaka: prvi stranki bosta bolj ali manj izenačeni, v primeru, da Pahor ne bo uspešen v zoperstavljanju posledicam krize, se bo volilna naklonjenost nagnila v prid SDS. Ob obeh ostaja še ena neznanka, to je nekdanja krščanska demokracija, kasnejša NSi, ki je bila tudi relativna zmagovalka zadnjih evropskih volitev. Na tej osnovi raste optimizem, da stranka tudi po izpadu iz parlamenta napoveduje veliki met v juniju 2009, na tej osnovi pa tudi svojo prihodnjo renesanso na državnem in lokalnem nivoju. Vendar napoved tega ni tako enostavna, kot bi si lahko mislili. Pot do nje vijuga: vodi prek zgodovine demokrščanskega bloka v devetdesetih in po njih, prek skrite identitete njenih glavnih akterjev, od bratov Podobnik do Lojzeta Peterleta. Prvo dejstvo, ki ga bomo v tej zvezi opazili, je, da je čas najbolj prizadel prav model takšne stranke, da se je svet v dvajsetih letih spremenil prav njim v škodo. Kaj mislimo s tem? Krščanska demokracija je nastala v sozvočju z duhom osemdesetih let, ki je bil duh Janeza Pavla II., duh krščanske filozofije, personalizma in človekove osvoboditve spričo marksističnega, kasneje tudi liberalno-potrošniškega modela družbe. Prav duh osemdesetih let prejšnjega stoletja je ustvaril »vakuum«, v katerem so silovito eksplodirale demokrščanske stranke v naši bližini, a tudi pri nas. Vendar je bila v kal usode teh strank166 položena slutnja konca. Začelo se je s tem, da posamezniki te stranke niso razumeli kot priložnost za širšo spremembo družbe v wojtylovskem duhu, temveč kot možnost lastne promocije. Temu dolgujemo zavlačevanje tranzicije, ki sta ga v devetdesetih v velikih koalicijah izvajali prav ti stranki. Na žalost se je začel zapirati tudi zunanji prostor. Prvemu valu navdušenja nad vlogo kristjanov v javnosti je sledil premolk. Tega je povzročila sprememba v evropski družbi, ki se je od devetdesetih sem usmerila v potrošništvo, katerega refleks so najprej avdiovizualni mediji. To je postalo determinanta doživljanja sveta. Človek se je ujel v zaprti krog: kar so mu mediji prezentirali kot potrebno, je moral dobiti v kateri od blagovnic, ki so ga obdale, da bi njegovi slasti lažje stregle. In tam je bil spet žrtev nove »ponudbe«. V takem »univerzumu« ni prostora za formulacije wojtylovskih vrednot. Bog ni več presežna bitnost, ki s svetom nima ničesar, temveč je izrazljiva tvarina, ki sliši na ime blagajne v megamarketu, predvsem njene vsebine.

166 Tu mislimo na obe stranki, ki se sklicujeta na krščanski etos, Podobnikovo SLS in SKD oz. preminulo NSi.

115

Razd alj e d o sve ta

Bog denar je začel postajati komponenta slovenskega cerkvenega božanstva. To je stranke, ki so kohabitirale z uniformno strukturo krščanstva na Slovenskem, s Cerkvijo, postavilo v nemogoč položaj. Kako naj ljudje verjamejo v svetost njihovih namenov, če so politiki kot taki dvolični, še močneje dvolična pa je tista institucija, ki se ji kar naprej priklanjajo? In potem je sredi našega desetletja prišlo do usodnejše napake. Demokrščanske stranke so se utemeljevale na zavezi za Slovenijo, osvobojeno socialistične dediščine; enotnost sil na zgodovinskem odru za najširši obseg spremembe. Cerkev je tak jezik gojila vse do takrat, ko je še posegala v javnost in ko je javnost želela celostno slišati njen glas. To je bila odločitev, ki jo je izvajal nadškof Franc Rode. Govoril je o potrebi po novi Sloveniji, razmejeni od komunistične dediščine. Vselej, kadar se je namenil spregovoriti, je na tak ali drugačen način prisluhnila celotna država. K temu sodi še dodatna prednost Rodetovega karakterja, ki je nadškofa vselej nagibal v izražanje ex cathedra in ex potestate, to pomeni izražanje s stališča intelektualne norme in politične moči. Rodetova moč je izhajala iz centra, kot so iz centra izhajala tudi pričakovanja volilnega telesa demokrščanskih strank: vse ali nič, tertium non datur. Bil je ljubljanski nadškof in metropolit in Ljubljana edina institucija te vrste v državi. Oktobra 2004 je bil na njegovo mesto imenovan Alojz Uran, ki je topel človek, vendar doma v pastorali, ne v politiki. Njegovemu imenovanju je kmalu sledila parcelizacija slovenske cerkvene pokrajine, dobili smo vzporedno metropolijo in prgišče novih škofij. Enotne volje ni bilo več, glas je zamrl v množici. Demokrščanskemu telesu politiki poprej niso govorili jezika, ki ga je hotel slišati, jezika integralne reforme, utemeljene na zgodovinski drznosti. Zdaj je umanjkal še zadnji, ki je te napore zanje osredinjal na javni sceni, hkrati pa je razpadla formalna oblika cerkvene pokrajine, ki so jo dojemali kot garancijo enotnosti. Posledice bi ne mogle biti hujše. Razdrobljena Cerkev tisočerih volj, od katerih nobena ni prva, je bila popotnica v celostno deziluzijo. V njej se je izkušnja razčlovečenega sveta spričo potrošništva ujela s spoznanjem razgaljenih voditeljev, njihovih napak in relativnosti tiste institucije, ki se je še v osemdesetih tako dobro vedla, Katoliške cerkve. Ko se v gledališču velika igra konča in zastor pade, ljudje prvič namesto igralcev in dramatskega toka zagledajo teater sam, njegove konture in njegovo osvetlitev, če hočete. Na tak način se je v drugi polovici našega desetletja pozornost demokrščanske javnosti namesto velikim temam, ki jih ni nihče več artikuliral,167 začela posvečati ozadju in identiteti akterjev skozi devetde167 To je zanje, v njihovem taboru.

116

Vis o ko na ostr i č e r i

seta leta. Začeli so se spraševati, v kakšni vlogi so se pojavljali ljudje, kot so Lojze Peterle, Hilda Tovšak, Ivo Bizjak, Peter Orehar, Ignac Polajnar, Janko Deželak, Jože Duhovnik. Od začetka je bilo jasno, da v funkciji preobrazbe slovenske družbe ne. Prvi prelom zaveze je vodstvo demokrščanske stranke leta 1993 storilo zaradi interesov »gradnje avtocestnega križa«. Vstopili so v koalicijo z Janezom Drnovškom. Leta 1997 je isto potezo ponovila Podobnikova SLS, ki si je prednostno zagotovila resor za promet in zveze. Na njem je vztrajala vse do pred mesecem dni. Trenja med cestnim lobijem in telesom SKD (minister Igor Umek, Janko Deželak, Aleš Hojs, Franc Slak, Hilda Tovšak versus članstvo) so to stranko notranje razklala in jo v posledici pogubila. Logični sklep je, da sta bili stranki v primežu nevidne sile. Ta sila je gradbeni lobi, ki ga pooseblja SCT z Ivanom Zidarjem. Gradbeni lobi je vpet v zakulisje tranzicije, tja, kjer se pretakajo kapitalski tokovi in se manifestira gospodarska moč. Obe stranki sta bili v smrtnem objemu, iz katerega se nista mogli izviti in sta mu vsaka po svoje podlegali, dokler mu nista končno podlegli. Konec politične kariere Lojzeta Peterleta je namreč pomenil spor s cestnim lobijem, zaradi katerega je stranka leta 1996 tudi volitve izgubila (leta 1994 jeseni po oglejski aferi bi morala namreč oditi v opozicijo, a tega zaradi predstavnikov cestnega lobija ni zmogla), prav tako je Ivan Zidar končal politično kariero Marjana Podobnika, ko ga je spomladi 1998 ujel na limanice zaradi donacije SCT-ja stranki. Ljudje so videli, da so stvari še bolj zapletene. Kmalu po Rodetovem odhodu je ljubljanska škofija dobila novega škofa Antona Jamnika. To je bila promocija rodbine Jamnik, ki je zdaj postala eden vplivnejših klanov v državi. Bratje Jamnik so bili (in so še) navzoči v Novi Ljubljanski banki, v podjetju SCT in v vrhu Katoliške cerkve. SCT Katoliški cerkvi obnavlja in je obnovila veliko sakralnih objektov. Kako se ob tem ne bi spomnili apostolskega »žegna« najvišjih cerkvenih predstavnikov izpred štirih let, ko je bil prebit šentviški predor. Če k temu dodamo še dejstvo, da je večina menedžerskih odkupov (tudi Zidarjev odkup SCT-ja) potekala prav prek kreditov, ki jih je odobrila Nova Ljubljanska banka, bo slika popolnejša. Ta radikalen odmik demokrščanskega tabora in Katoliške cerkve od wojtylovske tradicije je povzročil dvoje. Cerkev je izgubila možnost integralno govoriti. Njen glas je spričo glasu, ki ga je premogla še pred desetimi leti, v javnosti izzvenel. Četudi je predstavnica večinske veroizpovedi, je obsojena na ponižujočo anonimnost. Njena identiteta se je premaknila v polje, ko ljudski glas reče: »No, saj vam je šlo le za denacionalizacijo, pa za dobre 117

Razd alj e d o sve ta

posle pri obnavljanju cerkva«. To je konotacija, ki bi jo cerkveni govor168 danes sprožil v javnosti, kar je krivično do desetin ljudi, ki si v krščanskem občestvu na Slovenskem prizadevajo za integralni humanizem, kot bi rekel Jacques Maritain.169 Do desetin plemenitih, poučenih in v stvareh tega sveta razvedenih duhovnikov. Tudi demokrščanski tabor ne more več govoriti v javnosti. Ljudje so ga 21. septembra 2008 kaznovali zaradi pogoltnosti, verolomnosti, nezvestobe, naposled zaradi neprilagajanja znamenjem časa. Ostali so doma, ker so ocenili, da je to najboljša alternativa. Vendar njegov glas še ni čisto obmolknil. Z lobiji tranzicijske države se ne da paktirati delno, človek se jim mora v celoti prepustiti. Prav zato se zdaj preluknjan in s hipoteko obremenjen meh NSi napihuje za evropske volitve. Lojze Peterle si ne glede na slabo izkušnjo v preteklih desetletjih jemlje pravico do devete renesanse. Napak bi bilo misliti, da to počne zaradi sebe ali iz sebe. Na zunaj mu početje godi, a zadaj so botri, ki imajo račun. Vedo, da NSi ni več mogoče obuditi od mrtvih in da Peterle ne bo več evropski poslanec, če bo, pa na rovaš prve opozicijske stranke. Vedo tudi, da lahko v tekmi, kjer bo štel vsak glas, predstavnikom demokratične opozicije s svojo listo izmakne toliko, da bo ta zdrknila s prvega mesta. Če se česa slovenska tranzicijska levica boji, je to možnost, da bi SDS v razmerah zaostrene ekonomske krize zmagala na evropskih volitvah. To bi vse stvari postavilo v novo luč. Peterle zdaj ne igra prvič, igra morda zadnjič, skupaj z mnogimi, svojo usodno igro. Demokracija, 2009

Med osličem in cekini
V trenutku, ko pišemo pričujoče vrstice,170 se Kristus odpravlja v Jeruzalem. Vanj prihaja na osliču, ki ga še nihče do tedaj ni zajahal. A to ne zaradi tega, ker bi ga hranili za posebno priložnost, temveč iz bolj splošnega razlo-

168 Z izjemami, cum grano salis. 169 Jacques Maritain, francoski katoliški filozof, 1882–1973. 170 Na cvetno nedeljo velike noči leta 2009.

118

Vis o ko na ostr i č e r i

ga: bil je namreč preveč kumrn za spodobnejšo rabo. Imel je srečo, da ga je njegovo edino opravilo poneslo v zgodovino. Temu je tako, ker je želel nebeški učenik v zadnjem tednu na Zemlji dati človeštvu sporočilo, na katerem se bo utemeljevalo dejanje in nehanje tistega, kar je s svojo smrtjo nameraval ustanoviti, krščanstva oz. njegovih cerkva. V zvezi z osličem lahko razlomimo marsikateri pečat skrivnosti, s katerim so zagrnjene Kristusove besede. »Ljubite svoje sovražnike«,171 nadalje, »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je nebeško kraljestvo«172 in »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«.173 Ob tem omenimo spor s farizeji, ki so oslepeli za vse okrog sebe, za svojo veličino pa ne. V ta red sodi tudi obračun s kamarilo v templju. Spominjamo se namreč: »spravite to proč in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice«.174 Oslič je uvertura v sklepno dejanje največje drame; izbira jezdne živalce je povezana s smislom življenja tistega, ki ga slavimo po dveh tisočletjih. »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in od srca ponižen.«175 Iz teh zgledov je zrasla Cerkev. Ves čas je bila ujeta v dvojnost, v zavezanost moči in oblasti na eni strani ter v anarhično sporočilo ljubezni na drugi. Vatikanske palače in njih stebrovje, spletke, cekini, verolomnost in politika. Odpuščanje, ljubezen, življenje v puščavi, četudi sredi sveta, evangelizacija, mir in misel. Štiri leta tega je svojo pot sklenil Janez Pavel II., papež, ki je utelesil Kristusov ideal. Ko jo je začenjal, so pričakovanja zrasla do te napetosti, da se je moral zateči k preprosti besedi: »ne bojte se, nasprotno, na široko odprite vrata Kristusu«.176 Slovanski papež, v poznem zenitu hladne vojne, idealist na eni, na drugi strani stoletna institucija, ki je videla in preživela vse: Borgijce, avignonsko suženjstvo, nenazadnje tudi drugi vatikanski koncil. Kakšno razglasje! Wojtyla je bil prav zato tudi prvi med papeži, ki je moral stopiti čez prag Cerkve v svet, učeč nepopolnost zemeljske avtoritete in evangelijsko zanesljivost hkrati. Nihče pred njim ni toliko potoval v zavržene kraje planeta. Njegov odhod s središča na obod ni imel samo apostolskega značaja: pomenil je namreč, da ni več človek tisti, ki roma k Bogu, k Cerkvi vse do Rima, temveč prihaja božji namestnik k tebi, na skrajni rob tega, kar predstavlja vrednoto v današnjem svetu, med uboge in brezupne.
171 172 173 174 175 176 Lk 6, 20–29. Prav tam. Jn 2, 19. Jn 2, 16. Mt 11, 29. Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra 22. oktobra 1978.

119

Razd alj e d o sve ta

Janez Pavel II. je puščal sled, ki ne bo zbledela. Oblikoval je tudi politično podobo ljudi, ki so jim totalitarni režimi do zdaj odrekali kompetenco v vse smeri. Papež je nenasilno pozival k emancipaciji homo politicusa na evropskem Vzhodu, vendar je za to stavil pogoje. Človek namreč ne sme kohabitirati z zlom: zlo je univerzalno, ni ga mogoče zgolj delno sprejeti ali sprejemati zato, da bi z njim manipulirali. Med zlom in svetom je brezno, kot zeva med življenjem in smrtjo. Evangelijska čistost, ki je v jedru kristična revolucionarnost, je bila sporočilo upanja. Ob njeni refleksiji so se začeli majati temelji totalitarne trdnjave, majati vse do padca v novembru 1989. Trdnjava se je zrušila zato, ker je pavlovska177 zavest nove politike na Vzhodu terjala kirurško razmejitev med »našimi« in »onimi«. Med nosilci totalitarne oblasti in novim človekom Vzhoda ni bilo pomiritvene točke: ali mi ali oni. Izkazalo se je, da mi. Slovenski del nagovorjenih s pavlovsko retoriko se je odzval na refleksna načina, ki sta prisotna še danes. V prvem se je nominalno pridružil velikemu papežu in se distanciral od manipulacij družbene stvarnosti. Pri tem je zajemal na globoko. Konec osemdesetih let je imela RKC neprecenljiv ugled: k temu so veliko prispevali krščanski laiki in tudi komisija za pravičnost in mir, vsaj kar se tiče angažmaja v procesu zoper četverico. V letu, dveh so iz tega gibanja zrasli nastavki strankarskega razmišljanja. Klima v Evropi je namreč terjala nastop kristjana na političnem prizorišču, hkrati z njim pa rehabilitacijo družbenega nauka Cerkve na Vzhodu. Kmalu se je izkazalo, da politični del demokrščanske srenje na Slovenskem kot tudi večinsko razpoloženje znotraj Cerkve ne bosta kos pavlovskim postulatom. To je napovedovala oseba Alojzija Šuštarja, ki je srčno dober človek, vendar slab politik. Takšno usodo bodo za njim delili metropoliti, vse do danes. Na drugi strani so krščanski laiki, zbrani pod emblemom demokrščanskega gibanja, na začetku pokazali interes za sodelovanje s tranzicijsko levico. Ta interes se je kasneje oblikoval v stalnico njihovega političnega refleksa, vodil jih je od ene »velike« koalicije do druge. Izvirni greh je bil storjen s spravno slovesnostjo v Rogu julija 1990, na kateri se je razodela strateška šibkost nadškofa Alojzija Šuštarja. Le-ta je namreč sprejel igro tranzicijske levice in se oddaljil od pavlovskega postulata, ki je velel, da se z zlom ne paktira in da so razmerja v družbi jasna.
177 Izraz pavlovska uporabljamo kot pridevnik, nanašajoč se na Janeza Pavla II. V tem je ločen od pojma »pavlinski«, ki se nanaša na apostola Pavla. V kurzivu ga zapisujemo zato, ker je med novejšimi besedami v domačem jeziku, v kolikor za potrebe pričujočega zapisa sploh ni bil prvič uporabljen.

120

Vis o ko na ostr i č e r i

Spravne slovesnosti v Rogu178 so se komunisti lotili s figo v žepu (šef tedanje partije je to tudi dejansko storil179) in za to so imeli razloge. Cerkev je pristala na njihovo logiko igre, ta je bila sprava kar tako, ne da bi se prej preučile vse okolnosti in vzpostavila objektivna slika, kdo se spravlja s kom in kakšna je zgodovinska krivda. Tako se je vse skupaj pometlo pod preprogo: logični refleks tega je, da še danes vprašanje ni rešeno in tudi ne bo. Ko je Cerkev pristala na pravila igre tranzicijske levice, je s tem napravila napako. Vendar se je tedaj že dalo videti, da iz te zgodbe ne bo izšla brez kančka sreče. SCT ji je obnovil veliko objektov, brez števila cerkvenih fasad, do pročelja Škofovih zavodov v Šentvidu. Zato je ta tudi blagoslavljala objekte, ki jih je SCT postavljal. Hkrati je s korekturo zakona o denacionalizaciji, češ da so do nje upravičene tudi pravne, ne samo fizične osebe, začela postajati neverjetno bogata. Oblikovala so se močna interesna jedra, ki so se poglabljala skozi čas. Tako je mogoče tudi razumeti, da je cela plejada ljudi, ki so se sklicevali na krščansko poreklo, obstala, ne da bi ji bilo treba karkoli dokazovati. Prva generacija politikov je izšla iz medškofijskega ordinariata za študente180 (denimo Peter Reberc, Leon Marc in Tomaž Kunstelj). V zvezi z njimi se bodo kdaj postavila kakšna vprašanja o financiranju volilnih kampanj, predvsem glede sredstev iz diaspore. Druga generacija trpi zaradi iste hibe. Marko Pogorevc, Hilda Tovšak, Edvard Stanič, Janko Deželak, Izidor Rejc, Jože Duhovnik, Borut Sommeregger, Ivo Bizjak, Jože Bernik na eni strani ter brata Podobnik, Tit Turnšek, Ludvik Toplak, Franc Kangler (itd.) na drugi: vsi ti politiki so imeli polna usta krščanstva, strašno težko jim je bilo pojasnjevati, bodisi kje so bili v času starega režima v službi, bodisi so bili člani ZKS, bodisi kaj delajo njihova imena na t. i. udba.netu v kategoriji stalnih ali občasnih virov SDV znotraj RKC ali še kje višje. Ta fenomen ima še eno dopolnitev, namreč, glasila in mediji v lasti Cerkve so te ljudi favorizirali proti tistim, ki niso bili inficirani. Ta paradoks dokaže primer iz zadnjih volitev. Sam sem bil neposredna priča, kako se ni – ne glede na izrecna opozorila, da bo NSi izpadla iz parlamenta, če ne bo s strani Cerkve jasnega signala, da morajo nedeljniki na volitve – dobesedno zgodilo nič. Andrej Bajuk kot člen Koalicije Slovenija je bil na radiu Ognjišče in v Družini prezrt. Ta molk ga ogrinja še danes.
178 Gre za zadušnico, namenjeno žrtvam boljševistične »justice« v maju in juniju 1945. Dogodek se je odvil ob Jami pod Krenom 8. julija 1990. 179 To je bil Janez Kocijančič, primerjaj tudi ustrezno fotografsko gradivo. 180 Krovna študenska organizacija nadškofije v Ljubljani.

121

Razd alj e d o sve ta

Izpad NSi iz parlamenta je bil signal Cerkvi, da se je dvolična politika v družbenem prostoru obletela. Tistih nekaj navdušenih članov krščanske stranke je bilo demoraliziranih in je ostalo doma, kakšen brodolomec je še volil SDS, večini laične javnosti se je ime krščanstvo v prostoru priskutilo. Preveč je namreč bilo dvojne morale. To je bil po letu 1945 Cerkvi najbolj nedvoumen signal, da tako naprej več ne bo šlo. Danes ima Cerkev in z njo politično delujoči laiki dve možnosti. Prva je, da nadaljuje s to politiko in se preoblikuje v gospodarsko korporacijo, povezano z gozdovi, internetno telefonijo, tudi z distribucijo pornografije. In da pozabi na zgodbo, kako Kristus pomeče kramarje iz templja. Druga, da se vrne k predmetu prvotne ljubezni, da namesto v Audijeve osmice sede na osliča. Da v sinodi zbere, česar dvajset let ni potrebovala in kar ima ves čas na voljo. Ljudi zgodovinske zavesti, kakršen je pisec uvodnikov v Novo Slovensko zavezo.181 Sploh jih ni tako malo, kot bi se na prvi pogled utegnilo zdeti. Demokracija, 2009

181 Justin Stanovnik.

122

4 Č e t rt i z a ri s:

Ritem koščene fanfare ali do kod se lahko še spozabljamo nad spodobnostjo

Direkt, požgana trava tranzicijskih ostalin
Utemeljena trditev je, da je z nastopom revije Direkt družbena klima v Sloveniji dosegla novo dno ter da se je s spustom na nižino iz peclja izvil fenomen, ki nas določa bolj, kot si mislimo. V izhodišču stoji nekaj konkretnih podatkov. Organizatorji projekta so računali na efekt terorja, znotraj katerega bi vzpostavili funkcionalen krogotok. Večja kot je stopnja terorja, bolj kot so ljudje ogroženi, večjo vrednost so pripravljeni dati za mir in za anonimnost lastnega imena. Odtod trditev avtorice knjige Operacija Direkt,182 da je bil časopis pravzaprav namenjen anonimnemu izsiljevanju državljanov, češ, če ne boste plačali, bomo o vas napisali to in to. Direkt je v izhodišču iz medijske scene prestopil drugam. Desetine tožb za desetine milijonov (denimo odvetnik Jože Hribernik v zvezi z domnevno drogiranimi dekleti pred gostiščem Lipa toži za trideset milijonov),183 kazenske ovadbe, od katerih prve postajajo pravnomočne, vse to postavlja časopis v kontekst, v katerem se do zdaj ni znašel še noben medijski fenomen. V kontekst, ki mu pravimo kriminal. Čeprav beseda v tej zvezi preseneča, je ustrezna. Slovar knjižnega jezika namreč kriminal pojasnjuje kot »dejavnost, povezano s kaznivimi dejanji«,184 slednja so prav to, za kar sodni aparat dnevno obremenjuje uredništvo časopisa.

182 Ana Jud, Operacija Direkt, Ignis, Založba Koščak, Ljubljana, 2006. Gre za tehtno delo, navedimo mnenje recenzenta: »V knjigi boste lahko brali o psihološki škodi, ki jo tako zaposlenim kot bralcem prinaša rumeni tisk, o »udbovskih« metodah urednikov in novinarjev rumenega tiska in o ljudeh, ki iz ozadja in v posmeh novinarski svobodi dirigirajo vsebino Direkta.« Mićo Mrkaić, na zadnji platnici. 183 Te vrednosti so glede na datacijo članka v nekdanjih slovenskih tolarjih. 184 Anton Bajec (et alii), Slovar slovenskega knjižnega jezika, Druga knjiga, SAZU, DZS, Ljubljana, 1975, str. 489.

123

Razd alj e d o sve ta

Storilci kaznivih dejanj so v posebnem razmerju do družbe. Bistveno obeležje tega razmerja je, da ne spoštujejo pravil, ki družbo vzpostavljajo. To so »ne ubijaj«, »ne kradi«, »ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu«185 in druga. Celo več: časopis sam je po logiki zgrajen na tem, da jih sistematično negira. Direkt je tako prvi primer medijskega kriminala. Za zločinca je značilna brezčutnost do žrtve. Temelj zločinčeve sociopatije je neobčutljivost za trpljenje drugih. Tiste, ki to počno redoma, imenujemo množične tatove, posiljevalce, morilce. Direkt si je za geslo (ponevedoma) izbral besede sperma, kri in denar. Te besede obeležujejo njegovo početje. Katere zveze lahko še tesneje bivajo v obnebju kriminala? V procedurah (tožbe, ovadbe, sodne prepovedi), s katerimi poskušata sodni aparat in država posameznike obvarovati pred nasiljem Direkta, se odraža ista logika, kot jo družba izkazuje do nevarnih kriminalcev. Direkt sobiva v bližini zločina. Umor Ljubice Ulčar je Silvo Plut namreč izvedel kot finale poti, ki jo je začel z intervjujem v tabloidu. Lagodje sobivanja ob zločinu pomeni neobčutljivost za razmerja v svetu, amoralnost. Časopisa bolečina drugega ne veže. Tako kot Silva Pluta ali Metoda Trobca. Vzmet knjige Ane Jud je spoznanje, da bolečina drugega človeka mora obvezovati. In da morala mora obstajati. To spoznanje je v jedru civilizacij. Če prek knjige Operacija Direkt sklepamo na prvi »zločin«, potem začnemo ob dnevu izhajanja. Tedaj je namreč Direkt objavil zgodbo o domnevnem spolnem nadlegovanju, ki naj bi ga priznana umetnica izvajala nad svojim vnukom. Avtorica knjige Operacija Direkt navaja grozo ob banketu, ki je odprl ero Direkt, češ, kako lahko ti ljudje slavijo prvo številko časopisa, če so ravnokar storili nezaslišano stvar. Četudi je odgovorni urednik moral vedeti, da je bil proti umetnici zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen postopek ter da je stvar vezana na antipatijo snahe do nje, je vseeno lansiral laž. Zaradi tega je mnogo žrtev. Prva v tistem dnevu je prizadeti otrok. Urednik se ni mogel vprašati, kakšno življenjsko škodo bo naredil odraščajočemu bitju. Kako je takemu otroku, ko ga zbadajo sošolci? Kako mu je, ko začne ta laž določati njegovo dozorevanje in ga oblikovati v pohabljeno osebo? To je bila žrtev Direkta za tisti dan. Sledile so nove. Primer Ciril Pucko186 je bil izmišljen, nenazadnje zapisati in objaviti, da so bila mladoletna dekleta, ki so umrla pred diskoteko Lipa,187 drogirana,
185 5 Mz 5, 2–17. 186 Šlo naj bi za nadlegovanje natakaric v okajenosti. Primerjaj Ana Jud, Operacija Direkt, str. 157. 187 Tragedija se je zgodila 23. decembra 2005. V gneči pred diskoteko so umrle petnajstletna Katarina Jeras Lajh ter sedemnajstletni Natalija Bencan in Anja Mršič, poškodovanih je bilo še pet mladih obiskovalcev.

124

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

češ da je obdukcijski zapisnik pokazal sledove igel. Vbodi igel so bili v resnici od reanimacijske ekipe, ki si je z adrenalinskimi injekcijami prizadevala ponovno vzpostaviti srčni utrip umirajočih mladostnic. Kaj so si na to mislili starši umrlih? Nič drugače ni, kot da uredništvo časopisa ubija super jaz, družbeno podobo svojih žrtev, najsi so te žive – ali mrtve. To počne množično in bo počelo, dokler ga družba ne bo sankcionirala in mu to možnost vzela iz rok. Če zasledujemo fenomen Direkt globlje, nas pojma kriminala in laži pripeljeta do pomembne sledi. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani v nedrjih hrani gradivo komisije za programski dokument predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije iz 26. oktobra 1989. »Dokument« je naslovljen Za Evropsko kakovost življenja, v njem v letu, ko je led prebijala afera četverice, Centralni komite ZKS razpravlja, kako je mogoče »asimetrično jugoslovansko federacijo« uskladiti z Evropsko unijo. Pisec uvodnika je Milan Kučan. Zveza komunistov je tako rekoč čez noč »dojela« vrednote zahodnega sveta, ki jih v deklaraciji izraža v formulah, kot je »Odprimo demokraciji vsa vrata« ipd. Hkrati so te vrednote še zavite v celofan velikih misli, kot sta »novo razumevanje pravice do samoupravljanja«, »republika je tudi samoupravna skupnost«.188 Prva oseba dokumenta je Milan Kučan. Ta je zdaj »državljan«, ki neti neuresničljive sanje razpadajoče Jugoslavije kot dela združene Evrope. Razpihuje, hkrati z izkušnjo prekaljenega komunista zavaja in manipulira. Ko postavlja na papir blažene fraze o samoupravnem socializmu v Uniji, ve, da plete bajko. Namenjena ni otrokom, temveč državljanom, ki jih partijska oblast že zagrinja v zanosno manipulacijo. V času »mehkega prehoda« bodo v tranziciji na kriminalen način izginile desetine milijard. V strahopričakovanju zato zatrepeče Milana Kučana sijaj resnice, ko se po 32. alineji teksta, ki jo je pisal Bojan Požar, naenkrat pojavi avtor prispevka Gospodarstvo naj bo kos izzivom razvitega sveta Vlado Klemenčič, mož Nade Klemenčič. Da ne bomo spet zlonamerni, navedimo, kar je najti na spletni strani Pop TV: »Po dolgotrajnih preiskavah so zaradi zlorabe položaja pri vodenju postopka lastninjenja Zavarovalnice Triglav kazensko ovadili nekdanjo predsednico uprave Nado Klemenčič. Podobno se je zgodilo Vladu Klemenčiču zaradi afere SIB. Nada in Vlado Klemenčič sta torej osumljena sumljivih poslov, ki dišijo po gospodarskem kriminalu«.189

188 Milan Kučan, »Uvod«, v: Za evropsko kakovost življenja, str. 6. 189 http://24ur.com/novice/slovenija/nada-in-vlado-klemencic.html, 30. 9. 2010.

125

Razd alj e d o sve ta

V tej liniji se kaže sovpad gospodarskega, političnega in medijskega kriminala kot enoten sindrom. Z njim pojasnimo večino dogajanja na sceni vse do »Depale vasi« zadnjih volitev, v katerih so po logiki zgodovine vajeti oblasti prišle v tiste roke, v katerih bi se morale znajti ob padcu Berlinskega zidu. Sistem, ki je s svojimi železobetonskimi sidri držal skupaj Jugoslavijo, nato samostojno Slovenijo, povezoval najrazličnejše akterje v enotno fronto, se je razsul. Ostali so samo še mali »plenilci«, Ana Jud omenja agencijo Pristop, Francija Zavrla in Igorja Omerzo, gotovo kje tičijo še drugi, nič manj požrešni. Direkt je tako kriptokomunistični pojav iz dinozavrskega časa. Je navček, v katerem z dokaj hrestečimi toni odzvanja zadnji akord Internacionale, vendar je njen notni zapis še dobro razviden. Amoralnost, nasilje, kriminal, predvsem pa laž. Ta navček bo utihnil. Vsak trenutek utegne kdo v upravi Dnevnika izreči »cut the loss (prekiniti s stroški!)«. Navček z Internacionalo bo nato odmeval v celici, v kateri bo redakcija stradala zaradi katere od kazenskih ovadb. Tam mu lahko neposredno družbo dela arhiv tabloida. Tudi časopis lahko sodi za zapahe. Mag, 2006

Slovensko zgodovinopisje in čebinski spomeniki
Nedavni revolt Boža Repeta, predavatelja novejše zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, uperjen zoper objavo člankov o komunističnih zločinih na straneh ministrstva za pravosodje, je dejanje hitre reakcije na prvi pogled. Javni spomin ve, da je nedolgo tega Božo Repe nastopil na isti način tudi zoper avtorje razstave Enotni v zmagi, konkretno zoper Jožeta Dežmana. Ta je njegova žrtev tudi pri vprašanju portala na spletnih straneh MP, zato se utemeljeno ponuja hipoteza, ali morda Repeta ne moti referenčno ozadje, na katerega se krogi, ki jim Lovro Šturm in Jože Dežman pripadata, sklicujejo. To referenčno ozadje je sprostiti resnico medvojne in povojne dobe, da zasije osvobojena polstoletnih potvarjanj in zmot. Da končno pridemo do prave podobe dogodkov, akterjev in družbenih skupin tistega časa. V pričujočem prispevku poskušamo prikazati, da Repetov napad na nosilce osvobajanja zgodovinske resnice ni ne prvi ne zadnji, še manj spora126

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

dičen. Predstavlja organski refleks Repetovega zgodovinopisja, bolje, javnih manifestacij tiste retorike, ki jo v javnem prostoru označujemo kot Nećak-Repetova šola. V našem prispevku tudi želimo pokazati, da to zgodovinopisje ni per se, temveč vselej stopa in je stopalo ob bok dedičem čebinskega kongresa, v neposrednem in posrednem smislu. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani publikacijo s signirno številko 380276. Njen naslov je Izročilo Čebin, podnaslov Posvet ob petdeseti obletnici ustanovnega kongresa KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ. Izdala jo je založba Komunist, knjiga obsega celih 515 strani, če upoštevamo še sklepno besedo Dušana Nećaka, ki jo zaključuje. Gre za gradiva z znanstvenega posvetovanja, katerih namen je »oblikovanje zgodovinske zavesti«, kot v predgovoru zapiše Božo Repe.190 Med referati je na prvem mestu Petdeset let uresničevanja čebinskega manifesta, avtor je znan, Milan Kučan. Piše se leto 1987 in Kučanova retorika je za tisti čas presenetljiva. Govori o »demistifikaciji brezplodnih polemik o uresničevanju programa ekonomske stabilizacije«, a hkrati odkrito koketira z mislijo, da je takšna demistifikacija pravzaprav demistifikacija čebinske partije same. V Kučanovem tekstu je mnogo besed o samoupravljanju in o njegovem avtorju Edvardu Kardelju. Kučan se o njem izraža zgolj skozi citate. Natančnejša analiza tekstov iz onega časa namreč pokaže, da je bil Kardeljev status tolikanj prestižen, da so se o njem lahko pogovarjali skozi njegovo delo, skozi njegove besede, skozi historično osebo več ne. Ta novorek osvaja tudi Kučan, ko o Kardelju zapisuje približno takele stavke: »Tistim, ki ves problem socializma zmorejo v ognju svoje revolucionarne neučakanosti reducirati na svet spopada idej, mora biti še posebej blizu naslednja Kardeljeva misel.«191 Sledi potem Kardeljev citat, samoupravna latovščina, za katero bi bilo zanimivo povabiti Milana Kučana, naj jo poskuša prevesti v slovenščino iz 2008. leta. O Kučanu in Kardelju v kontekstu Repetovih »tekstnokritičnih« izdaj govorimo zato, ker je to rdeča nit čebinskega izročila, katerega talci smo. Repe je ostal zvest takšnemu modelu razmišljanja, razgled po njegovih knjigah to potrjuje. Jutri je nov dan192 je knjiga, ki govori o Slovencih in razpadu Jugoslavije. Intonirajo jo kučanovske sanje iz 26. junija 1991, ko je tedanji predsednik predsedstva RS dejal, da so danes dovoljene sanje, jutri da je (bo) nov dan. Ne glede na izrecen dvom v osamosvojitvena prizadevanja, ki se skozi ta stavek sliši, ga je Repe izbral za motto razmišljanj o razvoju slovenske države
190 Božo Repe (et alii), Izročilo Čebin – posvet ob petdeseti obletnici ustanovnega kongresa KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ, Komunist, Ljubljana, 1987. 191 Božo Repe, Izročilo, srt. 28. 192 Božo Repe, Jutri je nov dan, Modrijan, Ljubljana, 2002.

127

Razd alj e d o sve ta

po osamosvojitvi. Vpel ga je v federalni okvir nekdanje skupne države, presenetil pa je na začetku s citatom Dobrice Ćosića (kasneje v opombah navaja tudi Slavoljuba Djukića), vendar je na prvi pogled jasno, da sta mu memorandum SANU in Ćosićeva zgodba kontinent z drugega planeta. Knjiga je sicer zanimiva po tem, da je poleg naslova ideji zvesta vsebina. Poleg drugega je knjiga poskus minimalizacije vloge Vatikana pri osamosvajanju RS in RH. Čebinsko izročilo na verodostojnost virov in tekstno akribijo tako ali tako ni veliko dalo, zato so med pogosto navajanimi viri iz fonda »dostopnih zgodovinskih dokumentov in osebnih pričevanj«193 publikacije tipa: Skrivnost države194 Dimitrija Rupla, Moja Resnica195 Janeza Drnovška, Jovićevi Zadnji dnevi SFRJ196 in seveda Kardeljeva literatura. Tako specialnemu izboru tekstov pritiče tudi specialna datacija: nemški kancler Kohl naj bi oblast izgubil septembra 1989 (torej še pred padcem Berlinskega zidu), Kosta Čavoški naj bi eno najbolj briljantnih monografij o Titu izdal še v starem režimu (Tito – tehnologija vlasti je po Repetovem datirana v leto 1990). Knjiga, v kateri je vse, od Demosa, gospodarstva, federacije, privatizacije, Brionov, noči dolgih nožev, mednarodnega priznanja itd., stisnjeno v en šaržer po načelu repetirnih nabojev v hitrostrelni puški, vzbuja mnogo vprašanj v vseh točkah, razen v eni. To je točka njene intence, ki je jasna. Na ozadju znanih dejstev prikazati usodno vlogo Kučana in njegove partijske generacije pri osamosvojitvi Slovenije. V ozadju tega manikirati podobo tistih, ki so bili na partijski sceni quo ante, predvsem Kardelja. Pozorno branje knjige bo namreč razkrilo, da je eden njenih namenov olepševalna retuša očeta slovenskega komunizma. To je tudi ena redkih sporočilnih vsebin. Če si človek še tako beli glavo, na dobrih štiristo straneh namreč težko odkrije stavek, ki bi mu povedal kaj novega, ali podatek, za katerega še ni vedel. Gre za tip t. i. učbeniške literature, ki ima namen vzgajati, ne poučevati. Ta rdeča nit je še bolj navzoča v knjigi Rdeča Slovenija – tokovi in obrazi iz obdobja socializma.197 Ko jo človek prebere, se spet vpraša, čemu je treba toliko separatnih tem obdelovati na skupnem mestu. Tito, Stalin, Kardelj, Kidrič, Kavčič, Dolanc in Kučan in Katoliška cerkev, Informbiro, titoizem; avtor v začetku zapade v to, kar je po Karteziju nasprotje znanstvenega mišljenja: analiza, ki naj pripelje do sinteze, naj se najprej omeji glede na
193 Božo, Repe, Jutri je nov dan, str. 8. 194 Dimitrij Rupel, Skrivnost države, MK, Ljubljana, 1992. 195 Janez Drnovšek, Moja resnica, MK, Ljubljana, 1996. 196 Borislav Jović, Zadnji dnevi SFRJ, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1996. 197 Božo Repe, Rdeča Slovenija – tokovi in obrazi iz obdobja socializma, Sophia, Ljubljana, 2003.

128

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

predmet oz. predmete svojih raziskav. Več ko jih bo zajela naenkrat, manj natančna bo pri formulaciji svojih izsledkov. Še bolj moteče je, ker se takšna »znanost« v Cobissu198 kvalificira kot monografsko gradivo, še posebej zato, ker umanjka temeljni kriterij za monografije, to je ocena oz. recenzija. Repe v večini svojih »monografij« ne navede niti enega recenzenta. A vezivna nit Rdeče Slovenije ni v tem, da bi izpolnjevala znanstvene kriterije. Ali pa se temu na začetku upre. Na str. 18 imamo namreč stavek: »Ali tragična bilanca 50 milijonov mrtvih, kolikor so jih našteli avtorji Črne knjige komunizma, pomeni dokončni in popolni potop ene od največjih utopij 19. in 20. stoletja?« Stavek, ki je neke vrste kučanovsko norčevanje v smislu: pobili so jih več kot tisoč. V eni od uvodnih strani Črne knjige komunizma199 namreč piše: »Celotno število mrtvih se približuje številki sto milijonov.« Ali Božo Repe ne pozna Črne knjige komunizma ali namerno poneverja podatke? Za nekoga, ki se je lotil znanstvene analize komunističnega obdobja, je tak spodrsljaj bodisi znak malomarnosti bodisi namernega prikrajanja podatkov. Ali proste sage, namenjene idiliziranju določenih zgodovinskih oseb, ki bo najverjetneje zadnja resnica Rdeče Slovenije. Plejada revolucionarjev od Josipa Visarionoviča Stalina prek Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča do Staneta Dolanca ima namreč sredobežno jedro. To je dekriminalizacija osebnosti, ki so se uveljavile v sistemu, za katerega po mednarodnih kriterijih velja, da je bil kriminalen.200 Tako, kot bomo za visokega uradnika tretjega rajha vselej rekli, da je bil zločinec, kajti zločinski je bil sistem, v katerem je deloval, tako bomo po logiki morali iste stvari sklepati tudi o predstavnikih Titove Jugoslavije. Bili so namreč aktivni deli sistema, ki je kršil večino človekovih pravic, svojo voljo pa uveljavljal s silo, na začetku tudi na račun fizičnih likvidacij nasprotnikov. Optiko, ki vodi objektivno zgodovinopisje pri ocenjevanju socialistične periode, bi pri Repetovi Rdeči Sloveniji zaman iskali. Namesto tega najdemo dobesedno ganljive ocene slovenskih in jugoslovanskih prevratnikov. Kardelj naj bi bil »Tih, miren, deloven in vztrajen, ves čas nekaj tuhtajoč. Na sogovornike, ki ga niso poznali, je z monotonim govorjenjem deloval odsotno, celo brezosebno. Le v intimnejših družbah se je razživel in potem tudi

198 Kratica označuje digitalni sistem za klasifikacijo knjižničnega gradiva. 199 Le Livre noir du Communisme, Robert Laffont, Pariz, 1997, str. 14. Avtorji so ta podatek dobili z analizo posamičnih držav, in sicer na Kitajskem 65 milijonov, v SZ 20, v Vietnamu milijon, v Severni Koreji dva, prav toliko v Kambodži, milijon in pol v Afganistanu in Afriki, milijon v vzhodni Evropi, ostalo drugod. Črna knjiga je posvečena tudi zelo precizni razdelavi teh številk, v katero pa ne moremo poseči. 200 Primerjaj prav Črno knjigo komunizma.

129

Razd alj e d o sve ta

kaj zapel.«201 Bil naj bi intelektualec (kot Kidrič) in naj bi se najbolje počutil v diplomaciji. Če je temu tako, naj Repe navede eno Kardeljevo delo, ki bi bilo užitno še danes. In če bi bil res diplomat, bi moral Repe omeniti kakšen dosežek na mednarodnem parketu. V zvezi s tem se knjiga pazljivo ogne boleči resnici, da je Slovenija izgubila ozemlja na zahodu in severu, ker si Angloameričani niso dovolili novokomponiranih razgrajajočih oblastnikov spustiti pred njihov prag. In če je čebinsko zgodovinopisje šibko v analizi, je močno v sintezi nekritičnih klicajev. »Ob vseh kritikah na njegov račun pa lahko ocenimo, da je – teoretično in praktično – veliko prispeval k vzpostavitvi slovenske državnosti oz. k prehodu slovenskega naroda v nacijo.«202 Kardelj, kominternovec, internacionalist in federalist, naj bi »praktično« prispeval k vzpostavitvi slovenske državnosti in prehodu slovenskega naroda v nacijo? In če bralec želi še toliko izvedeti, zakaj, mu Repe ne postreže z nobenim dokazom. A saj dokazovanje tudi ni namen take literature. Za potrebe pričujočega zapisa smo se prebili skozi »repejado«: skozi večino »monografij«, člankov, publicističnih zapisov, skozi Delo, kjer je Repe objavljal ganljive nekrologe ali obletne članke, posvečene Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, Josipu Brozu ali Stanetu Dolancu. Šli smo tudi skozi učbenike, še posebej smo se ustavili pri onem za študente 4. letnika zgodovine. Veljalo bi osvetliti še Repetovo izenačevanje slovenske in francoske kolaboracije, predvsem pa kreniti po poti, ki jo je v Izročilu Čebin začrtal Kučan sam. Povsod bi prišli do enakih zaključkov, ki so, kot je rekel filozof Jean Baudrillard, sami začetek. Pač v tem smislu, da je najprej namen, ki mu sledi ideološka in politična kvalifikacija zgodovine, vsem na rovaš. Razen, seveda, šentflorjanski pravljici o tisoč in eni noči. In njeni rdeči zavesi ter tistem, kar je v resnici za njo. Demokracija, 2008

201 Božo Repe, Rdeča Slovenija, str. 219. 202 Božo Repe, Rdeča Slovenija, str. 258.

130

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Srednji vek socialistične stagnacije
Slovenci smo na poti do samih sebe podobni enemu od mottov Zupanovega romana Menuet za kitaro na petindvajset strelov,203 ki govori o razmerju med potjo in ciljem. »Pomembna je pot, ne cilj, cilj se izmika kot zahajajoče sonce«. In drugi, Nejc Zaplotnik, alpinist, ki je skupaj z Andrejem Štremfljem postavljal standarde svetovnega alpinizma, je v knjigi Pot zapisal: »Kdor doseže cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«204 To so velika besedila, ker odsevajo duha dobe, v kateri so bile njihove besede izrečene. Vitomil Zupan je iskal pot, najverjetneje zaradi sebe samega. Pot je bila tista osvoboditev, ki mu je pomagala preživeti nesmisel med kolizijo intelektualca na eni in družbene socialistične stvarnosti na drugi strani. Tu so tudi besede prerano umrlega Nejca Zaplotnika, ki je kot Vitomil Zupan slovensko misel oz. idejo o pripadnosti prestižnemu klubu ljudi, ki tvorijo slovenšč'no celo, osvobajal jugoslovanskih, predmoderno zapetih vzorcev. Kaj nam danes torej pomeni misel na pot, ki da mora biti pred ciljem? Novo vprašanje: če so velikani duha v času, ko ta še ni bil organiziran v dovršene forme, kot je danes, razmišljali zgolj o poti – cilj je bil za oni čas preveč utopičen – ni mar zdaj nujno, da začnemo razmišljati o cilju, se pravi o naravi, konkretnih vsebinah in notranji zakonitosti slovenske države, in pustimo pot vnemar? To bi bil edini metodološki pristop, ki bi ga objektivna situacija dopuščala. Če ta princip uporabimo, bomo ostrmeli pred rezultati, ki nam jih bo ponudil. Slovenija je resda dosegla povnanjen, formalni cilj. Ta se je pred tednom dni spektakularno zaključil s koncem predsedovanja Evropski zvezi. S tega stališča gre za briljanten uspeh in vsaj na prvi pogled kaže na državo, ki naj bi pokala od notranjega zdravja. Ko ta cilj pogledamo podrobneje, bomo videli, da je prišel zgolj po inerciji. Predsedovali smo zato, ker smo bili koledarsko »predestinirani«. Slovenija je bila preprosto na vrsti za vlogo. Tudi osamosvojitev pred sedemnajstimi leti ni brez bremen naključij. Res, da je bila v domovini enotna volja po odcepitvi in svobodi. Vendar če bi se mednarodne okoliščine ne sestavile nam v prid (razpad nekdanje SZ) in bi ne imeli nekaj genialnih posameznikov, ki so znali pripraviti program, zagotoviti politično voljo in neomahljivost, bi z osamosvojitvijo ne bilo nič. Kam je tako ustvarjena država napredovala v svojem notranjem ustroju? Koliko je notranja dinamika razvoja sledila zunanji? To sta vprašanji, na katera bo
203 Vitomil Zupan, Menuet za kitaro na petindvajset strelov, MK, Ljubljana, 1984. 204 Nejc Zaplotnik, Pot, ilustrirana spominska izdaja, MK, Ljubljana, 2009, platnice.

131

Razd alj e d o sve ta

odgovor zelo lakoničen, to je, malo ali nič. Lahko bi celo bolj zaostreno rekli, da se notranji razvoj države ni spreminjal, kot se ni spreminjala podoba sveta za človeka v srednjem veku. Ta je bil ujet v krožno nihanje znotraj zaprtega kroga, ki ga je določal sončni vzhod na eni strani in zahod na drugi. Ker ni bilo novih spoznanj, odkritij ali tehnološkega napredka, so stoletja minevala, kot bi stopicala na mestu. Nekaj takega se utegne potrditi tudi za RS, poglejmo podrobneje. To je značilno za pereče področje v državi, za gospodarstvo oz. njegovo privatizacijo. Na tem področju od razdelitve certifikatov ni bilo narejeno nič. Še danes smo ujetniki Markovićeve zakonodaje, nekaj gospodarstva je privatiziranega na vprašljiv način (t. i. tajkuni), drugo še čaka srečne formule, ki se bo znala izogniti Scili, da nas pokupijo tujci, in Karibdi, da postanemo žrtev domačih pogoltnežev. Stvar je toliko bolj nesmiselna, ker je tudi za ta problem obstajala rešitev. Namreč: če bi zagotovili omejen odkup delnic oz. lastništva podjetij pred prihodom na borzo, hkrati pa preprečili, da bi se ti lastniški deleži prodajali naprej oz. postali predmet špekulacije, bi našli zlato formulo. Solidne banke iz tujine (npr. Société générale) bi dale kredit v vrednosti, denimo, sto tisoč tedanjih nemških mark, kar bi bila najvišja vsota, ki bi jo posameznik lahko dobil za nakup deleža v podjetju. Ta vsota bi bila neodtujljiva približno dvajset let. V podjetjih bi se demokratično oblikoval sloj lastnikov, ki bi imeli interes naloženi denar čim bolj plemenititi. Seveda za to ni bilo volje, ker to ni bil ustrezen koncept: koncept je še vedno oni kot iz konca osemdesetih let, ki omogoča najširšo manipulacijo nekdanje partijske elite nad državnim premoženjem. Zgodba stopicanja na mestu se tako v gospodarstvu kaže kot neke vrste reforma z odloženim pogojem, namreč: gospodarstvo bomo privatizirali, vendar le na način, da nam bo ta privatizacija omogočila osebni profit. Stagnacijo odkrijemo tudi na drugih, prav tako pomembnih področjih. Vzemimo, denimo, šolstvo. Gabrov koncept osnovnošolskega pouka, ki se mu nekoliko bolj ohlapno reče tudi devetletka, je ena večjih nacionalnih katastrof, ki so nas doletele po socializmu. Koncept osnovne šole se je spremenil tako, da ne uči več mladih, kako znanje osvajati in ga potem analitično uporabljati, temveč postavlja pred učence enormne količine učnega materiala, ki ga morajo absolvirati. Vendar jih ne navaja na rabo metodologije, ki bi jim to znanje tudi osmislila za daljši čas. Temu je tako, ker se je Gabrov (LDS-ov) koncept šole želel v širokem loku izogniti možnosti, da bi vzgojil razmišljujočega državljana, kar pohablja konkurenčnost slovenskega učenca v primerjavi z evropskimi vrstniki. Pojav opažamo tisti, ki se ukvarjamo z mladino na začetni stopnji visokošolskega študija. S kolegi namreč razbira132

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

mo, da so pisni izdelki študentov v nevarnem procentu nereflektirani, kažejo nezainteresiranost za snov, lahko se da uganiti, da so naučeni na pamet, brez globlje motivacije. V natančni meri odražajo namen Gabrove osnovne šole: učence zasititi z materialom, da jim bo zmanjkalo volje za poglobljen študij. Hkrati je to mogoče sprotno preverjati na njihovih vrstnikih iz tujine, ki slovenske visokošolske klopi žulijo po mednarodnih študijskih izmenjavah, kakršna je denimo izmenjava Erasmus. Preprosto naučeni so stvari lotevati se drugače, zato so uspešnejši. Slovenci stopicamo na mestu tudi glede še ene, morda najpomembnejše vrednote, svobode. Če je gospodarstvo relativna in šolstvo bolj absolutna vrednota, je svoboda zbor vseh vrednot. Pri tem ne mislimo na elementarno svobodo, kakršna je kršena v klasičnih totalitarnih sistemih. V mislih imamo bolj rafinirane oblike svobode. Te so nujen atribut državljana iz telematske dobe. Gre za svobodo informacije oz. za svobodnost državljana v odnosu do njene pretočnosti, se pravi, so informacije v slovenski družbi danes optimalno pretočne, lahko javnosti posredujem, za kar menim, da je bistveno, in se o bistvenem lahko v občilih poučim? Odgovor bo negativen. V dvajsetih letih ni bil narejen korak naprej v informacijskem osvobajanju, mediji, predvsem tiskani, so še danes polje manipulacije in pristranskosti. Večinoma so v funkciji obrambe anahronističnega instituta nekdanje socialistične države, njenih simbolov in predstavnikov. Vse drugo je za nameček, je popkultura, kot je Delo, osrednji časopis, naslovilo svojo nekdaj kulturno stran. To je precedenčni korak v najbolj nevarno smer. Kaže, da je nekdanjim oblastnikom, zdaj klanovski eliti, stagnacija največja vrednota. Ta je takšne pomembnosti, da so tudi identitetni parametri nacije, za katere bi moralo Delo kot vseslovenski časopis skrbeti ad primum, čisto postranskega pomena: so »pop« kot popcorn ali popkultura. Če bo potovanje v zaprtem krogu še najprej poglaviten kompas, potem bomo to anomalijo zanimivo odkrivali na mestih, ki določajo superstrukturo slovenske družbe. Gradnja avtocestnega križa, denimo, je toliko precenjena, da lahko govorimo o novem zaprtem krogu. Zaprti krog je pravosodje oz. celota nedelujoče pravne države, je zdravstvo, ki se ne more znebiti bremen minule miselnosti, in tako naprej. To oceno bi težje uporabljali le za resorje, ki so se sprostili v zadnjem mandatu, denimo za notranje zadeve in policijo. Temeljno vprašanje na tej točki je vprašanje po razvojnih parametrih Slovenije. Katere so tiste skupine, ki bodo to tavanje na mestu razbremenile in državi poiskale oprijemljivejše notranje cilje? Pri tem je afirmativni odgovor nekoliko nerodnejši od negativnega, težko je namreč nekomu kar naenkrat pripisati toliko in toliko kompetenc na področju liberalizacije slovenske dr133

Razd alj e d o sve ta

žave in družbe, za kar v korenini gre. Lažje je ugotoviti, kdo na to ni pripravljen, komu so liberalni ekonomski, vzgojno-izobraževalni, medijski in podobni mehanizmi tuji. Odgovor na to pravzaprav ni težak: ti mehanizmi so tuji političnim silam, ki jih prepoznamo znotraj tranzicijske levice. Tavanje na mestu je hkrati njihov edini preživetveni način. Ker ne znajo ustvarjati novega, so primorani le črpati iz starega. Najmočnejši politični predstavnik tranzicijske levice so prav t. i. Socialni demokrati. Okrog Pahorja so se zdaj zbrali obrazi kot Mitja Gaspari, ki je bil viceguverner jugoslovanske, socialistične Narodne banke, zakonca Tekavčič-Dimovski, ki ju poznamo iz afere Slovenska investicijska banka, Tone Rop, ki je kot finančni minister dopuščal tranzicijske anomalije, še posebej članici svojega kabineta Nini Plavšak, odgovorni za pripravo in politično uskladitev zakona o menedžerskih prevzemih. In tako naprej, vse do Janeza Kocijančiča, ki tudi pričakuje v prvih vrstah. Jasno je, da nastop takšne ekipe pomeni le nadaljevanje stagnacije, kar je bistro videl tudi Pahor, ko je dejal, da bodo skušnjave delovati po starem vzorcu silovite. Prevedeno v jezik politične analitike to pomeni, da bodo delovali kot nekoč, in da Borut Pahor kot predsednik nima moči, da bi tu kaj ukrenil. Slovenija bo še dolgo hodila do same sebe. Nenazadnje spet čez alpinistične vrvi ali romaneskno fantazijo. Demokracija, 2008

Slepa nit
Ključno vprašanje prihajajočih volitev se da povzeti v vprašanju, kakšen bo trend strukturnih sprememb v Sloveniji, če zmaga desnosredinska opcija ali če to uspe levi, socialnodemokratski sredini Boruta Pahorja. Da bi ne govorili na splošno, vzemimo izkušnjo zadnjih štirih let. Če zmaga na volitvah uspe desnosredinski opciji,205 se bo trend sedanjih sprememb nadaljeval. Slovenija bo naprej rezala zaveso, ki družbeno-politično zakulisje ločuje od državljanskega vsakdana. Še naprej se bo nadaljevalo razkrivanje (in zaustavljanje) tistega dela partijske paradržave, ki je svoje politične privilegije izkoristil za poseg v družbeno premoženje, za akterje, ki so prepoznavni v mar205 Tu poudarimo še enkrat distinktivni kriterij: kot take označujemo politične subjekte, ki so člani Evropske ljudske stranke.

134

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

ca 2004 ustanovljenem Forumu 21, zdaj pa dobivajo presenetljive partnerje tudi v ljudeh, ki so bili (navidez ali zares) na strani demokratične opozicije (Andrej Lovšin in Hilda Tovšak, denimo). Nadaljnja razgradnja socialistične države bo morala potekati prav v smeri, v kateri je bila zastavljena spomladi leta 2005. Gre za sveženj reform, ki je bil vsebovan v programu vlade, vendar v celoti ni bil uresničen, ker je le-ta trčila na enega najmočnejših reliktov socialistične države, na sindikate. Sindikalna demagogija, ki se izraža skozi največjo sindikalno organizacijo, t. i. »Svobodne« sindikate in njihovega vodjo Dušana Semoliča, je v letu 2005206 zaustavila razvojni korak Slovenije, kasneje pa skrbela, da je bilo reforme mogoče uresničevati v hudo okrnjeni obliki. V evolutivnem smislu je naša država talec socialističnih sindikatov, socialističnih preprosto zato, ker so njihovi protagonisti ob zlomu sistema konec osemdesetih tvorili gravitacijsko jedro nekdanje SZDL. O tem še danes pričajo televizijski posnetki in drugo gradivo, ki je na razpolago javnosti.207 Če bo desnosredinska opcija dobila volilni boj, bo poleg ekonomskih nadaljevala (morala nadaljevati) tudi z drugimi reformami, predvsem s tistimi, ki zadevajo razgradnjo socialistične države v njenem profilu in identitetni podobi. Gre za demokratizacijo družbe, potekajočo skozi osvoboditev posameznika. Socialistična država je bila neuspešna v svojih najpomembnejših segmentih, ne ekonomsko ne pravno ni delovala, mrtva je bila tudi s stališča občečloveške pravičnosti. Delovala je v enem segmentu, in to tako presenetljivo, da je ta preživel do danes. Ta segment je bil dostopnost do privilegijev, ki so šli peščici. Kot po paradoksu je bila brezrazredna družba jugosocializma razslojena bolj kot najbolj razvit kapitalizem. V zadnjem intervjuju za Demokracijo je profesor Andrej Capuder na vprašanje, ali je težko biti krščanski intelektualec, odgovoril: »Izredno težko, pol stoletja komunizma je kristjane naredilo za drugorazredne državljane, in to na vseh področjih političnega, kulturnega in gospodarskega življenja.«208 Besede, ki same govorijo o izključenosti iz družbe posvečenih. Kristjani so bili in
206 Leto, v katerem je Janševa vlada pod zunanjim in notranjim pritiskom (deli koalicije, predvsem DeSUS, reform niso podpirali) odstopila od korenitih liberalnih gospodarskih reform, ki bi z uvedbo enotne davčne stopnje razbremenila srednji sloj in spodbudila ustvarjalne in podjetniške energije posameznikov. Mićo Mrkaić, takrat chief economist vlade, je zaradi tega odstopil z mesta vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, skupina t. i. mladoekonomistov pa izgubila precej političnega vpliva. 207 Tako npr. nastopi istega Dušana Semoliča znotraj forumov SZDL in kasneje v Skupščini še Socialistične republike Slovenije pod enakim emblemom. 208 Demokracija, Nova obzorja, avgust 2008.

135

Razd alj e d o sve ta

so še danes družbena skupina, ki ni pripuščena v tiste forme oblasti, katere niso bile deležne prevetritve ob zamenjavi vlade leta 2004 (gospodarstvo, univerza, diplomacija in drugo). Konec stoletja (leta 2000) sta bila v državni upravi na direktorskih mestih zaposlena zgolj dva kristjana (konfesionalna katolika). Dva proti tisoč in več, kot je bilo takrat članov in simpatizerjev ideološkega kroga SZDL. Deprivilegirane so bile tudi druge družbene skupine, analiza bi pokazala, da je bilo z izključevanjem prizaneseno le sistemom, ki so se napajali v personalnem bazenu nekdanje SZDL. Družba privilegijev v najbolj abstraktni obliki zadeva pojme. Vse do zdaj se v javnosti dokaj brez težav uveljavlja privilegij ene resnice, ki temelji še v NOB. »Resnica« je pravilnost vodenja narodnega odpora, ki temelji na prestižni stopnji »nezmotljivosti« voditeljev. Resnica revolucije pozna tudi ekskluzivni prav svojih lavreatov. Še danes pred osrednjim kulturnim hramom v Ljubljani stoji spomenik Borisu Kidriču. Mnoga slovenska mesta poznajo Titovo ulico, Kardeljevo ploščad, o teh revolucionarjih se partijsko zgodovinopisje še vedno izraža z dolžno pieteto. Desnosredinska vlada bo tako pred nadaljnjim izzivom vrniti družbi njeno integriteto. To pomeni, da obstajajo samo tisti privilegiji, ki si jih je posameznik sam zaslužil oz. pribojeval s svojo iznajdljivostjo, nadarjenostjo ali čim drugim. Teorija privilegiranosti ne zadeva samo spoznavnega vprašanja o resnici. Poznamo tudi privilegije dostopa do družbenega premoženja, ki so mogoči nekaterim, drugi so pri tem izključeni. Med vsemi, ki so si premoženje pridobili na račun špekulacij z družbeno imovino, ne najdemo enega posameznika, ki bi ne bil bodisi formalno bodisi neformalno pripadnik t. i. SZDL-jevske elite. Članstvo v partiji je bilo tako rekoč nujen pogoj. O tem se je sam izrazil eden najspretnejših manipulatorjev, ko gre za prisvajanje družbenega premoženja, Boško Šrot. V intervjuju za sobotni Večer je namreč prostodušno dejal: »Član te stranke (Pahorjeve SD, op. B. M. T.) sem ostal še iz časov partije.«209 Na vprašljiv način pridobljeno premoženje, podšito z ideološkimi tendencami restavracije, kaže svojo podobo tudi v medijskem prostoru. Sindrom, kot bi Grki poimenovali tak pojav, je časopisna hiša Delo. Od Kardeljevih časov, ko se je kitilo s parolo »Proletarci vseh dežel, združite se!«, se je malo spremenilo. V imenu proletarcev so nekdaj vladali Kardelji, danes s premoženjem delavcev, spet v imenu ljudstva ali prosvetljevanja le-tega (geslo, denimo, »misli širše«), upravljajo slamnati lastniki Pivovarne Laško.

209 Večer, konec poletja 2008, že v času volilne kampanje.

136

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Uravnoteženje medijskega področja, v katerem se »resnica« devetdesetih odstotkov tiskanih medijev na Slovenskem ne bo neposredno zoperstavljala idejam odprte, integrirane družbe, je ena večjih nalog prihodnjega mandata desnosredinske vlade, če ga bo dobila. Ko bo razmerje med proračunsko ponudbo in povpraševanjem po delih iz tega naslova objektivizirano do točke, ko bomo dobili to, kar smo hoteli in plačali, bo družba optimalno zaokrožena. In ko bo posameznik svoboden v uresničevanju svojih danosti, od razuma do volje, ki ga giblje. V tem smislu so prihajajoče volitve ideološke, kajti zadevajo infrastrukturo države in zavest državljana kot takega. Ne želimo govoriti, kdo je najbolj poklican k novemu mandatu. Lahko pa na podlagi pozicioniranja stranke (in njenega vodje) rečemo nekaj o tem, kdo pričujoči dinamiki ne utegne biti kos. Vprašanje, ki si ga deli mnogo ljudi danes, je, ali ni prvak Socialnih demokratov nekoliko razočaral, ko so njegova dokaj moderna stališča v prvih soočenjih zbledela, bolje, postala retorično bolj ali manj podobna interesom tranzicijske nomenklature? Odgovor bo navidezno pritrdilen. V bistvu je Borut Pahor vselej (ko ni šlo zares) hodil po robu tistega, kar so mu še dovolili njegovi prišepetovalci. Tako si je ustvarjal tudi podobo politika, zanimivega za desnosredinsko volilno telo. Zdaj pa gre prvič v Pahorjevem življenju zares, zdaj mora govoriti in početi tisto, kar okolje, ki ga je ustvarilo, od njega pričakuje. V tej funkciji nastopa Pahor: to je kvintesenca »tretje poti« ali »odgovornosti za spremembe«. Moderni Pahor živi v ustavljenem času prenavljajoče se SZDL, ta paradoks pa utegne prepoznati več volivcev, kot si je misliti. Demokracija, 2008

Gulag prihodnjega upanja?
Ozračje, ki se pozornemu opazovalcu kaže v povolilnem času, je daleč od optimizma. Slovenija se je začela od dežel demokratičnega sveta razlikovati po tem, da so se zdaj v enaki vrednostni in civilizacijski perspektivi uravnali oz. izenačili organi oblasti (vlada), parlament, mediji, kapital in civilne institucije (denimo univerza). Slovenska družba se je znašla v zrelem totalitarizmu, kakršnega ni bilo od leta osemdeset sem. Tako smo evropski unicum. 137

Razd alj e d o sve ta

Nastopa Pahorjeve vlade ne moremo videti drugače, kakor kot poskus, da se stvari vrnejo v mir »socializma po meri človeka«. V tem se Slovenija razlikuje od ostalih držav. Gre za tip klanske družbe, ki pozna ikonografijo, retoriko in – notranje sovražnike. Odhajajoči premier je bil eden najmočnejših, notranji sovražnik je namreč nevaren zato, ker razkriva nevralgične, kriminalne točke sistema, ko hkrati konkurira za njegovo razgradnjo. Prihajajoča vlada je svoj prostor zasedla prav s postulati SZDL-jevske tradicije. Z njimi si zdaj po opravljeni nalogi podaja roke, najprej z najmočnejšo komponento njenega uspeha, z enoumnimi mediji. Tiskani mediji, če se omejimo zgolj na te, so večinoma delovali v smislu detekcije in odstranjevanja notranjega sovražnika s politične scene. Pri tem ni bilo nobenih meja, nobene dostojnosti in spoštovanja do temeljev novinarskega kodeksa. Če se ozremo nazaj, v vrtinec ene od najbolj trčenih medijskih zmešnjav, v konstrukt filma o Patrii, kaj je sploh razkril tistega, kar je obljubljal? Kaj je dokazal v zvezi z inkriminiranjem državljana J., ki naj bi si z malverzacijo glede javnega naročila zagotovil bodočo pokojnino? Do zdaj še nič, videli nismo tudi nobenega dokumenta, smo pa opazili druge reči. Namreč, kako je mogoče vsakodnevno teptati pravila novinarske etike ter dialog med ljudmi. V zvezi s Patrio so se na naslovnicah slovenskih časopisov pojavljali radovoljne laži, neutemeljena namigovanja, diskvalifikacije. Koliko so te opravile svojega dela pri demontaži notranjega sovražnika, državljana J., naj povedo analitiki. Nam je moč ugotoviti: pri Patrii se je opazila meja tistega risa, do katerega se je SZDL-jevska platforma pripravljena spustiti za obrambo lastnega privilegija. Ta ris je umor, medijski atentat na državljana ali skupine državljanov, opravljen bombastično, v enkratnem ali ponovljenih pulzih. Vendar je ta za razliko od dejanskega mogoč le, če obstaja prostor, v katerem moč eksplozije lahko pride do svojega uničujočega učinka. Ta prostor se imenuje odsotnost konkurence, ki je v današnji Sloveniji na področju tiskanih medijev aksiomatično dejstvo. Šele konkurenčen objektivni tisk onemogoča medijsko manipulacijo in »eksplozivnost« informacij, ki so same po sebi laž. V Sloveniji ni dnevnika (izjema so Finance), ki bi problematiziral eventualna mnenja oz. »ugotovitve« drugih, še pri tednikih je komaj kaj. Če bi umanjkali še Demokracija, Družina in Reporter (sledimo abecednemu zapisu, ne vrednostni ponderaciji), bi se znašli v zaprtem prostoru, kakršnega si v svoji zavesti več ne znamo predstavljati, četudi živimo tako blizu njega. Več dejavnikov danes kaže, da se s skritim soglasjem tranzicijskega trojčka uresničuje tisti del koalicijske pogodbe, ki predvideva, da se bo še tistih nekaj ljudi v nacionalnih medijih moralo posloviti od besede – in službe. Tajne 138

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

klavzule pogodbe namreč govorijo o tem, da bo novinar, ki se ne bo strinjal z »uredniško politiko« medija, lahko zaprosil za odpravnino. Docela zaprt prostor »socializma po meri človeka« se uresničuje, to lahko opazimo dnevno: kjer je na mnenjskih straneh, denimo, Dela ali Večera do volitev še nastopal par političnih analitikov, kjer je eden stvari ocenjeval s stališča demokratične opozicije, drugi s stališča interesov kontinuitete, je zdaj tega konec. Mnenjske strani so prazne, nastopa samo ena barva. Pahorjeva vlada je še pred enim izzivom, ki se mu reče nacionalna RTV. Ta je napadana prav s strani tiskanih medijev, ki ne dopuščajo konkurence. Paradoksno, da je napadan prav medij, ki v svojih informativnih komentarjih skrbi, da je vedno slišati obe strani. Šele ko bo nacionalna TV disciplinirana, bodo v Pahorjevem štabu lahko ugotovili, da se je tranzicija pravzaprav izplačala. Izgubili niso ničesar, pridobili pa so nov obraz, kakršnega si konec osemdesetih ne bi mogli niti nadejati. Ob kontroli medijev ga lahko barvajo in zaljšajo po svoji volji. Te volitve so bile tako volitve medijev kot kapitala. Tako kot je prihajajoča vlada za svoj uspeh lahko hvaležna medijem, je lahko tudi kapitalu. Nujen vzročni vozel je vzpostavil nov parlament, ko je glasoval za zakon o nujnem poroštvu bank. Mnogi so razpravljali, mnogi govorili, vendar se je bistvo izmuznilo mimo širših oči javnosti, namreč, da bo od tega prvo in največjo korist imela falanga tajkunov, ki bo reševala svoj nezavidljiv položaj. Eden glavnih podpornikov zakona je bil Matjaž Han, poslanec SD. Kako bi tudi ne bil, saj je poleti s predsednikom stranke Pahorjem svatoval na Dnevih piva in cvetja, prav tedaj, ko se je Boško Šrot potegoval za politično podporo prihajajoče vlade. Tej vladi tudi ne bo treba menjati šefa kabineta Janeza Drnovška, kar je sedanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Marjan Kramar bil, preden se je lotil bančništva. Naprej: LDS bo dobila notranje ministrstvo in pravosodje, Zares lahko računa na nadzor pri kulturi, visokem šolstvu in gospodarstvu. Obe kombinaciji sta novi, do zdaj se sem ni upal spustiti še nihče. Stranka, ki bo obvladovala policijo in pravosodje, bo lahko po svoji oceni določala dinamiko pregona kaznivih dejanj (v gospodarstvu, denimo) bodisi določala, koga se iz tega razvida izpusti. Zares bo v osebi Gregorja Golobiča, sedanjega ministra za visoko šolstvo, obvladoval spekter digitalne tehnologije, kjer je v Sloveniji največ oglasov (Mobitel, Telekom, Debitel, Si.mobil), v kombinaciji z gospodarskim ministrom se bo oglaševalski prostor odprl še v firme, kot so Petrol, Triglav in druge. Če k temu dodamo, da bo ministrica za kulturo imela veliko pristojnost nad mediji (ti so najširše oglaševalsko polje), lahko le zaključimo, kakšen širok prostor manipulacije se obeta predsedniku Zaresa. 139

Razd alj e d o sve ta

Prihajajoča vlada za Slovenijo pomeni korak nazaj še v enem segmentu. Poleg »normalizacije razmer« na medijskem področju mora realizirati tudi nekatere projekte, ki so bili v obdobju 2000–2004 zavrnjeni zaradi referendumov. Tako koalicijska pogodba vsebuje revizijo zgodb o biomedicinski oploditvi samskih žensk, revizijo jare kače o izbrisanih in podobne reči. Gre za to, da se prostor v celoti zapre, da zaživi sleherna od še tako slaboumnih pobud, ki so jih državljani zavrnili pred leti. Tu gre res za vprašanje prestiža, nenazadnje za ugled Pahorjevega »ega«, ki si tudi za nazaj ne more privoščiti nobene napake. Zaradi tako pomembnih stvari je tudi začudenemu bralcu koalicijske pogodbe jasno, zakaj ta ne vsebuje takšnih malenkosti, kot so ukrepi za primer stečajev podjetij ali oni ob eskalaciji brezposelnosti. Vračanje v romunsko enoumje očitno ne skrbi prihajajoče vlade. Kako bi tudi jo, saj je to njen projekt. Drugo vprašanje, ki se postavlja, je, skrbi mar koga v tujini oz. skrbi demokratično opozicijo v domovini? Tujina molči, ker si preprosto ne more predstavljati, da so takšne stvari v Sloveniji možne. Slovenija se je pod sramežljivo senco na »sončni strani« Alp tiho preobrazila v nekaj, kar je zahodnemu politiku nedoumljivo: Romunija ali Bolgarija ne moreta voditi Evropske zveze, ker za to nista notranje kvalificirani. Slovenija je to izpeljala, čeprav ji je temeljni kriterij umanjkal. In demokratična opozicija? Prihodnje volitve utegne dobiti, če bo Janša zdržal tempo in če bo lahko računal na deset procentov demokrščanskega partnerja v parlamentu 2012–2016. Tu se postavlja naslednje vprašanje: Kakšna je prihodnja usoda Koalicije Slovenija, namreč, tiste tvorbe, ki je v razmerah proporcionalnega volilnega sistema sploh omogočila »pohod« v institucije LDS-ove oblasti štiri leta tega? Usoda Koalicije Slovenija v tem trenutku je slaba. S to besedo namreč označujemo možnost, da bi se NSi z Ljudmilo Novak uspelo prebiti v prihodnji parlament. Če bi se odprl nov prostor, bi zdaj ducat generacij maturantov škofijske gimnazije lahko videlo, da prihodnost obstaja v njih samih. Vse to ne more miniti brez analize, ki jo je časopis Družina po volitvah opravil s priznanimi teologi. Jasno je bilo namreč videti, da se zavedajo, do kam smejo v svojem razmišljanju, da bi povedali še stvar več, če bi to šlo v kurtoazni koncept časopisa: namreč, bralcem ne boš jemal vsega upanja. Poučeni so med vrsticami Štuhecove in Juhantove razprave lahko ugledali tri bistvene povedke: od osemdesetih smo tudi v Cerkvi napravili nekaj narobe, ljudje, ki so tvorili krščansko-ljudske stranke, so bili napačni in nismo pravi čas reagirali na njihove anomalije. Pričujoča vlada prihaja tako v enega od ničtih trenutkov slovenske zgodovine, svoj mandat dolguje dolgoletnemu demoraliziranju volilnega telesa, ki ni sposobno zalih obrazov ločevati od slabih namenov. Prihaja v prostor, v 140

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

katerem tako rekoč ni več medijske konkurence, politična pa je omejena na eno samo stranko. V državi, kjer sta medijski in politični prostor pohabljena, državljani bijejo plat zvona. Prisluhnimo današnji tišini. Morda v njej tiho, tiho odzvanja zvonček prihodnjega upanja. Demokracija, 2008

Teorem pajčevine in ljubljanska alma mater
Slovenska civilizacija, če tako imenujemo celokupnost mehanizmov, instrumentov in pojmov, ki vzpostavljajo identiteto Slovenije, se v zadnjem času pospešeno lomi sama vase. V prvi vrsti gre za odsotnost javne zavesti o tem, kaj je slovenski contrat social, če sploh je, in nenazadnje, ali si ga res želimo. Spomnimo, contrat social (družbena pogodba) je delo Jean-Jacquesa Rousseauja, razsvetljenskega filozofa, ki je s svojo mislijo odprl Zahodu pot v moderno. Ženevski mislec je to pot ravnal prek širokega ovinka. Tisti čas so namreč za moderne veljali angleški misleci, angleška demokracija pa za vršac, v katerem sta se idealno in še stvarno stanje stapljala. Švicarski enciklopedist je bil prepričan, da so le Grki in Rimljani celovito dognali človekovo identiteto, nenazadnje, da sta zgolj doslednost in zvestoba njihovemu zgledu predpogoj tiste notranje pripravljenosti, ki je pred nastopom nove ere omogočala vreči pogled v prihodnost. To zrenje prihodnosti je Rousseau osrediščil v Juvenalovi maksimi »vitam impendere vero« ali »življenje je treba posvetiti resnici«, kot stvar razumemo v domačem jeziku. Življenje v resnici je tako nujen predpogoj tega, da ljudje svobodo v družbi sploh uveljavljajo. Na tej točki uganemo, da se družbeni dogovor v Sloveniji še ni zgodil. Na ravni osebne intuicije, statističnih zakonov ali splošnega zapopadka bomo tej trditvi prikimali. Njenih vzrokov za potrebe pričujočega zapisa tudi ne bomo razgrinjali. Pomudili se bomo pri tisti instituciji, ki bi morala biti najprej zavezana Rousseaujevemu duhu, v razsežnosti resnice, katero je filozof postavil vsemu na čelo. V razmerah družbene tranzicije, še posebej malega in do pred dvajsetimi leti še nedržavotvornega naroda, bi morala biti njegova luč v 141

Razd alj e d o sve ta

modernost. To je alma mater, kot s tujko imenujemo najstarejšo institucijo Zahoda (poleg Cerkve), univerzo. Slovenci je nismo imeli do časov kralja Aleksandra Karadjordjevića, kar sicer ne pomeni, da nam skozi zgodovino univerzitetni duh ni odlično služil. Štirideset rektorjev smo namreč prispevali dunajski univerzi.210 Aleksandrina je pomagala prebroditi prve težave pri organizaciji univerze, a je imela premalo časa, da bi sploh zaživela. Prehitela jo je druga vojna, po njej je prišla revolucija. Ljubljanska univerza je postala institucija totalitarne družbe. Merila za napredovanje v nazive so bila blaga, ključni kriterij je postala politična neoporečnost. Vrhunec je groteska doživela konec sedemdesetih let, ko so jo poimenovali po Edvardu Kardelju. Ta ni imel ne visoke izobrazbe ne ene mednarodno primerljive bibliografske enote. Dobro desetletje za tem so univerzo (kot celotno državo) začeli vračati v normalne okvirje. Prva polovica devetdesetih je prinesla zaostrovanje pri kriterijih za napredovanje, z njo tudi novo rektorsko strukturo. Rektorji, kot je bil profesor Alojz Kralj, so bili to, kar bi univerza morala imeti. Znanstveniki z neoporečno bibliografijo in preverjeno pedagoško dejavnostjo, tudi v tujini. Na univerzi so se stvari za tem začele sprevračati v prazne mehove. Leta 1998 je bil za rektorja izbran Jože Mencinger, ki je mandat opravljal dvakrat, vse do leta 2005. Mencinger je bil – kot Kardelj – politična figura. Podpredsednik Peterletove vlade, ki je onemogočil sprejem Sachsove privatizacijske zakonodaje, kar je v nadaljevanju vodilo v status quo družbene lastnine. Da je šlo za političen zasuk v vodstvu univerze, pove Mencingerjeva bibliografija. Javno je dostopna v informacijski bazi Cobiss. Pri njej preseneča odsotnost znanstvenih monografij (najdemo le eno, a še ta je stara štiri desetletja) in mednarodnih referenc. Koliko je Mencinger deloval v tujini (kar bi bilo za ekonomista tako rekoč nujno), je nemogoče izvedeti. Pozornost zbujajo naslovi bibliografskih enot, ki jih navajamo, kot sledi: Teorem pajčevine in pridelovanje krompirja na Slovenskem, nadalje, Benzinski bonovi, još jedna eksplozija tražnje in Ideološki proboj, težke »zbrke« i stvarna ograničenja, a tudi Privredni sistem i efikasnost privređivanja. Na koncu sledi logična razprava po tej zmedi, naslovljena Kako smo prišli, kjer smo? (prispevek je iz leta 2009).211 Celotna bibliografija izvirnih znanstvenih člankov je upor proti logiki rous210 Matjaž Kmecl, Bref aperçu de l'histoire culturelle slovène, PEN slovène, Ljubljana, 2005, str. 18. 211 Primerjaj za vse navedeno bazo Cobiss, in sicer http://izumbib.izum.si/bibliografije/ Y20100930211638-01332.html (30. 9. 2010).

142

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

seaujevskega tipa univerze. Klasifikacija za Cobiss, kjer je izvirni znanstveni članek točkovan največ, zanj namreč določa naslednji kriterij: »Izvirni (primarni) znanstveni članek prinaša rezultate avtorjevega samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela. Njegova značilnost je, da prinaša nova odkritja oziroma spoznanja. V naravoslovnih, tehniških, biotehniških in medicinskih vedah ima izvirni znanstveni članek po navadi kar standardno strukturo: uvod, materiali in metode, rezultati, razprava ter viri.«212 Koliko so »težka zbrka in stvarno ograničenje« ali »pajčevina v pridelovanju krompirja« lahko plod »samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela«, naj presoja bralec sam. Sintetični pogled po Mencingerjevi bibliografiji odkrije, da bi se s takimi »luknjami« težko potegoval za izhodiščni naziv v hierarhiji visokošolskih predavateljev, za docenta. Odsotnost zaključenih tujejezičnih monografskih publikacij, ob pastasciutti iz koloradskih hroščev, krompirjev, pajčevine, bonov, probojev i »zbrk«, bi namreč njegov dosje ob morebitnih kandidaturah uvrstila v rubriko »nesprejemljivo«. Mencinger je ob dvakratnem mandatu na čelu ljubljanske alme mater postal tudi eden redkih rektorjev univerze v srednji Evropi, ki nima mednarodno relevantne znanstvene bibliografije. Vendar za interne kriterije slovenske nomenklature to ni bilo potrebno: pogled po Mencingerjevem »opusu« namreč odkriva tudi njegovo mentaliteto. Povzeli bi jo v gesla Kučanove skupine, sumarno pa izrazili v temle vzkliku: »že, že, ampak!« To pomeni: socializem res ni bil najbolj v redu, vendar globalizacija in tržna Evropa tudi nista za Slovence. Prav zato je Jože Mencinger človek za »Kučanov čas«, njegovo obzorje se neha na tistih koordinatah, ki služijo promociji »socializma po meri človeka«, v tem je enak sleherniku, ki ga je tak sistem zadnjih dvajset let postavljal v ospredje: Tinetu Hribarju, Francetu Bučarju, Tonetu Pavčku ali Franciju Križaniču. Za Mencingerjem je na čelo univerze prišla žena predsednika Stranke demokratične prenove oz. Združene liste, ki je bila uradna naslednica Zveze komunistov Slovenije. Njen mandat si bomo zapomnili po tem, da je s kolegi z drugih slovenskih univerz nastopila zoper pobudo za ustanovitev neodvisne slovenske univerze. Andreja Kocijančič si je z Lucijo Čok (rektorico t. i. primorske univerze) in Andrejem Bohincem (rektorjem t. i. druge primorske univerze) enaka v skupnem imenovalcu: vsi so si delili člansko izkaznico one partije, v kateri je Kučan pred dvajsetimi leti zamrznil svoje članstvo. In to bi bili svetilniki v prihodnost? Juvenalovi ljubitelji resnice? Rousseaujevski borci za nov contrat social v tranziciji?
212 Gre za kategorizacijo znanstvenih publikacij.

143

Razd alj e d o sve ta

V kardeljanskem času in po njem je univerza marljivo skrbela za nekaj: da so njeni uslužbenci kadrovsko napajali tranzicijsko politiko, hkrati pa so fakultete213 pridelovale naraščaj »strokovnjakov«, »političnih analitikov«, »neodvisnih« komentatorjev in podobno. V kampanji pred zadnjimi volitvami so tako po primorskih klancih viseli bratje Juri in njihovi podmladki, izza koprskih Kort je pogledovala Lucija Čok, tako rekoč izza vsake serpentine na ne zelo kratki cesti. Po nacionalnih medijih so se bohotili predstavniki FDV-ja, nekdanje Dolančeve šole. Tik pred rošado Andreja Kocijančič – Rudi Rizman je politika očitno ocenila, da je v tem trenutku treba disciplinirati še nekaj kritičnega duha, ki je kljub vsem čistkam na (ljubljanski) univerzi vendarle ostal. V teh dneh je namreč v javnosti razprava o Etičnem kodeksu učiteljev Univerze v Ljubljani, ki predvideva v 17. in 18. členu onesposobitev tistega, ki bi se z namenom spremembe družbene klime izpostavil znotraj katere od demokratičnih strank ali se kot posameznik javno opredelil zanje. Tako najdemo pod parafo IV »Udejstvovanje in nastopanje učiteljev, drugih delavcev univerze in študentov zunaj univerzitetnega okolja« naslednjo restrikcijo: »Zaposleni na univerzi in študenti, ki so voljeni oziroma imenovani predstavniki politične stranke, ne morejo biti izvoljeni oz. imenovani na vodilna delovna mesta na univerzi oz. članici.« In drugo, še usodnejšo: »Kot zasebniki se lahko svobodno vključujejo v dejavnosti političnih strank, poklicnih in interesnih združenj, cerkva in drugih oblik civilne družbe in izražajo javno svoja mnenja v lastnem imenu. Pri nastopanju upoštevajo morebitno nasprotje interesov ter da njihova dejavnost ne ogroža dela na univerzi. To ne velja za učitelje in sodelavce, ki v svojstvu strokovnjakov in v skladu z akademskimi standardi analizirajo politično dogajanje v družbi.«214 Iz tega sledi naslednje: članstvo v stranki in aktivna vloga (na univerzi) sta nezdružljiva, in drugo: strokovnjaki, ki analizirajo družbeno dogajanje, se ne smejo vključevati v dejavnost političnih strank, poklicnih združenj ali cerkva. Zanje namreč odpustek ne velja. Kaj to konkretno pomeni? Pričujoči članek predstavlja idejno opredelitev, ki v teh in teh parametrih sovpada z linijo največje opozicijske stranke trenutno. To bi njegov avtor (torej podpisani B. M. T.) lahko počel kot zasebnik,
213 Tu prednjači Fakulteta za družbene vede, ki je ena najmanj konkurenčnih v državi: ideološko je močna in v njej se rekrutira večina tranzicijskega personala slovenske družbe. Tudi zaradi tega Slovenija ne more uspevati, ker so ljudje v superstrukturi brez zahtevane inteligence, izobrazbe, bibliografije in nenazadnje nravi. 214 Etični kodeks učiteljev Univerze v Ljubljani, http://www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ ulj/o_univerzi_v_lj/EticniKodeks-Junij2009.pdf (30. 9. 2010).

144

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

vendar ne v smislu strokovnjaka in družbenega analitika,215 torej pričujoči zapis zapade inkriminaciji etične komisije UL, ki avtorja lahko povabi na zagovor. Univerza se bo ob dvajsetletnici Kardeljeve smrti še v eni komponenti približala zgledu svojega mentorja: z represijo bo utišala družbeni diskurz, ki bo govoril proti vetru, kakor imenujemo večinsko razpoloženje v Sloveniji. To bo šlo na škodo njenega ugleda, znanstvene integritete in avtonomije mišljenja, kot se kaže skozi Rousseaujeve in Juvenalove postulate. Slovenska civilizacija bo tudi korak dlje od družbene pogodbe, za eno stopnjo manj svobodni in razumni bomo. Morda bomo svetilnike naše prihodnosti enkrat postavili pred zrcalo. Preden se bomo skupaj z vsemi problemi, ki nas tepejo iz socializma, zlomili vase. Demokracija, 2009

Dejana Karbe pot od lonca do sklede (ali o zadnji resnici Patrie)
»Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS.« S tem naslovom je v ponedeljek, 23. novembra, izšel časnik, ki se sicer oglašuje s sloganom »misliti širše«, v zadnjem času ga poznamo tudi po čedalje bolj nečastnih dejanjih zoper novinarski ugled. Gre za Delo in njegovega urednika Darijana Koširja. »Ugotovitve« o denarju predstavljajo sklepno etapo v fantastični nanizanki, kakršna se je pod imenom Patria spletla za potrebe volilne kampanje tranzicijske levice septembra 2008. Prejšnji teden smo opozorili, da je levi politiki zmanjkalo volje polniti dnevno časopisje (predvsem Dnevnik) z novimi in novimi konstrukcijami, ki bi dokazovale vpletenost Janeza Janše in stranke SDS v koruptivne posle z osemkolesniki. Tako sta se za potrebe internetnih medijev pritoževala Jani Sever in Rok Praprotnik, oba pomembna podpihovalca idej o dozdevni korupciji prek Patrie v slovenskem prostoru.216
215 To avtor dokazuje(m) z nazivom izrednega profesorja znotraj UL in docenta na pariškem Inalcu. 216 Primerjaj ustrezne komentarje na Vest.si od 15. novembra 2009 naprej.

145

Razd alj e d o sve ta

Potem je prišel preobrat, ki bi si ga nihče niti ne predstavljal. Dal se je naslutiti v članku »velikana« slovenskega novinarstva iz sobote, 21. novembra. Janez Markeš se s Patrio sicer dotehmal ni resno poskušal. Večino časa je namreč porabljal, da je za potrebe Sobotne priloge strašil pred nevarnostjo demokratične opozicije vse tiste, ki ta izropan in izvotljen prostor javne besede še naprej jemljejo v roke. »Sredobežna Patria« je subjektiven Markešev problem začela reševati v instant zakomplicirani situaciji, za katero je bil prav on poklican, da jo – enigmatično – napove. »Ali narobe, spomnimo se brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, ki sta dosegala vrtoglave naklade in dosledno diskvalificirala Janševe politične nasprotnike. Zanju nekateri celo sumijo, da sta se financirala iz provizij ob poslu s Patrio.«217 Stavek je bil v kontekstu članka vprašljiv: zato je tudi v soboto zbudil veliko pozornosti. Markeš je bil namreč prvi, ki je za Delo povezal tri do tedaj še ločene pojme, Patrio, brezplačnike in SDS. Pozoren pogled je ugibal, ali ne gre za začetek presenetljivo nove zgodbe. Ponedeljkova izdaja časopisa, s katero smo začeli naše razmišljanje, je dala prav drugi hipotezi. V dopoldnevu se je namreč svet »obrnil na glavo«, Karbove teze o izsledkih finskih raziskav so zaorale v prostor. Pozornemu pogledu se je ob prvih najavah »škandala« na internetnih straneh MMC-ja in 24ur. com postavilo kakšno vprašanje. Najprej, denimo, tisto: ali je mogoče, da bi kak finski kriminalist ravnal kot trap, da bi celotno raziskavo podrejal interesom slovenskega Dela? Nadalje, kako je denar prišel v stranko SDS? Do tedaj je bil namreč Jure Cekuta edini, ki je priznal, da je nekaj denarja dobil. Bi Jure Cekuta, upravitelj dvorne psarne in osebni prijatelj preminulega monarha, financiral Ekspres in Slovenski tednik? Nenazadnje: kakšne interese bi imeli člani SDS, da bi zdaj robato pripovedovali pravkar komponiranemu novinarju Karbi o občutljivih stvareh na planetu, da bi mu iz dobre volje prav vse iztresli v naročje? Ko je Bjoerkqvist v popoldnevu zanikal Delove navedbe, je stvar mahoma zasijala v banalnosti svoje armature. Markeš je članek za Sobotno prilogo napisal v sredo ali četrtek, 18. oz. 19. novembra. To je bilo ravno takrat, ko sta Praprotnik in Sever jadikovala, kako ni več interesa za Patrio, četudi so nekaterniki v njeno promocijo dolgo leto vlagali celoto svoje biološke in »duhovne« moči. Logika razmišljanja naprej pove, da se je afera ustavila, ker se ji je izneveril notranji ritem njenih akterjev, ki jo je do takrat držal pri življenju. Izneverili so se ji vsi, razen – Darijana Koširja, ki ji je zdaj silovito hitel na pomoč.
217 Janez Markeš, Delo, SP, 21. novembra, 2009, str. 16.

146

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Košir je angažiral Markeša in Dejana Karbo, da bi poskusila z novim manevrom. To je storil na lastno pest in zaradi svojega eksistencialnega interesa. Na Delu se namreč približuje zamenjava odgovornega urednika, kajti Košir se je preveč zamazal s podporo tajkunskim načrtom: vsi namreč vemo, da se je v kolumnah malodane razpočil, tako goreče je sladil laško baronijo. Zato je angažiral Markeša, Karbo pa z nenavadno nalogo poslal na Finsko. Namesto da bi se finski preiskovalci oglasili v Sloveniji, so se slovenski novinarji pri njih, češ da imajo »dokaze« in »papirje«. To naj bi bila zgodba z brezplačniki, ki se je po Bjoerkqvistovem zanikanju izkazala za nedomišljeno potegavščino. Tudi pri izbiri »revolucionarnega razkritja« Košir ni bil dosti originalen. Idejo je najverjetneje napaberkoval pri Borutu Kočevarju (Žurnal 24 ur), ki je prinesel to zgodbo, zavito v Bjoerkqvistov demanti. Vendar je vseeno tvegal rošado in do tedaj prvoobdolženega Janeza Janšo zamenjal s stranko SDS, ker je ocenjeval, da se da stranko lažje kompromitirati z lansirano govorico kot posameznega človeka. Ta načrt je bil najverjetneje skovan v začetku preteklega tedna. Povedali smo, da ni v celoti izviren: kdo je potem določil dele celotne strategije, je težko reči, kljub temu silovito izstopata tako motivacija kot tudi identiteta sama treh vpletenih akterjev. Darijan Košir se je želel vnovič prikupiti tranzicijski levici, češ, poglejte, kako koristen sem in kako samoiniciativen. Ob tem je računal na lojalnost uredništva: na črno baroneso Sobotne priloge Ireno Štaudohar, ki je Markešev konstrukt vedé poslala v javnost, ter na hišno čarodejko javnega mnenja, na Alenko Brajnik, urednico Pisem bralcev. Ta poleg Koširja rutinirano skrbi, da Markeševa obrekovanja ostajajo brez odgovorov, da tisti, ki jih »velikan slovenskega novinarstva« od sobote do sobote inkriminira v svojih kolumnah, ne prihajajo do zadoščenja. Zrela gospa je tudi sicer cvet in sad Delove represije v eni osebi: ni namreč dosti ljudi, ki bi drugo desetletje dan za dnem bedeli nad poneverjeno podobo javnega mnenja v najbolj branih rubrikah časopisa: interesi demokratične opozicije se lahko izražajo v razmerju ena proti pet (primerjaj analizo Jožeta Bartola v Družini na temo Pisma bralcev Dela in katoliki). Košir je očitno vse stavil na eno samo karto, ki jo je moral dobiti tako rekoč takoj. Tudi za to si je za emblem (zaščitni znak) vzel avtorja pričujočih vrstic: »Ko grem, denimo, na intervju, prosim Boga, da blagoslovi tudi tisto osebo, s katero imam pogovor, da bi se pogovarjala v resnici. Trudim se, da podajam sliko takšno, kakršna je v resnici. Res zaradi tega nimaš »ekskluzive«, imaš pa resnico. Ugotovil sem, da prav resnica ustvarja ekskluzivno sama po sebi in si 147

Razd alj e d o sve ta

sama utira pot.«218 Ta amulet resnice je bil premierno predstavljen za božič 2008. Košir je bil prepričan, da bo čudežna moč delovala še ob letu osorej, da bo torej ekskluziva, ustvarjena po resnici sami, prepričala slovensko javnost (in njegove delodajalce), kako zvesto za cilj resnice in pravice gori odgovorni urednik Darijan Košir. Dejan Karba je torej moral na pot. Karbo so zanimivo videvali v intenzivnih klepetih prav z Janezom Markešem vse dni do izbruha afere, a tudi po tem. Z dimom sta se prekajala pred vhodom v redakcijo časopisa, tam, kjer je po protitobačnem zakonu prostor za kadilce. O čem sta se tako dolgo menila, najverjetneje piše tudi naš sestavek. Karba in Markeš, nekdaj oba dejavna člana katoliškega občestva na Slovenskem, odpirata celotni zgodbi neko dimenzijo, ki je možna samo v čisto specifičnem socio-historičnem okolju slovenskega katolištva. To pozna nekaj segmentov. Najbolj pozitiven je tisti, ki se sidra v postkoncilska osemdeseta leta in je po izročilu vpet v zgled in dejavnost Karola Wojtyle. Ta je dal koncilske teologe, med katerimi v javnosti najbolj izstopajo Janez Juhant, Edvard Kovač, Ivan Štuhéc in Anton Stres kot družbena komponenta tega nauka. Anton Stres je prav na podlagi takšnega temelja eno večjih upanj slovenstva, ne samo kot cerkveni dostojanstvenik, temveč kot narodni voditelj, onkraj katoliške signature. Potem je tukaj segment, ki želi konkretno historično prevrednotiti zgodbo kolaboracije oz. Gregorija Rožmana. Prihaja prepozno, moral bi začeti ob koncu državljanske vojne, v času narodne sprave, pred poletjem 1990. Njegova prizadevanja so sicer človeško razumljiva, vendar brezupna, z eno samo izjemo, piscem uvodnikov v Novo slovensko zavezo.219 To je človek iz zgodovinskega veka, ki je sam pred časom in bo po njem tudi ostal. Vendar je precej katoliškega slovenstva iz dobe pred razsvetljenstvom. Sem sodi tudi Karbov intervju za božično Družino. Odraža »Tartuffovo dobo«, epoho pred sedemnajstim stoletjem, v kateri so duha temnile vraže in razni svetopétci prodajali svoje resnice: od relikvij, odpustkov, »pildov« (Trubarjev izraz), vedoče nevednosti, svetohlinstva in čisto domače »farške« hinavščine. »Kdor Bogu iz čiste duše služi, bahanja z njegovim imenom je prost«,220 je Molière poočital Tartuffu. Čez štiri stoletja isti očitek velja Karbi in njegovemu postavljanju pod prapor resnice; meri tudi na urednike Družine, ki to omogočajo, in na tisto plast slovenskega katolištva, ki je brez kvasic za prihodnost.
218 Družina, 22. decembra 2008. 219 Justin Stanovnik. 220 Jean-Baptiste Molière, Tartuffe (prevedel Oton Župančič), MK, Ljubljana, 1956, str. 23.

148

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Licemerstvo je lastnost, ki na koncu združuje vse tri protagoniste »Delove Patrie«: Koširja, ki jo je izbrusil v svojo življenjsko maksimo, Markeša, čigar eksistenca je obsojena na sprenevedanje ad aeternum, in Karbo, ki si jo je vpletel v deviški grb. Prav iz tega razloga je tudi prejel nagrado Društva novinarjev za debitanta leta. Podatek je neverjeten, vendar resničen. Ponedeljkovo popoldne pred tednom dni je po Bjoerkqvistovem demantiju sprožilo silovit val ogorčenja med ljudmi, »ki še nekaj dajo na resnico« (in nase). Če bi bilo Delo v vsaj enem momentu evropski časopis, bi odgovorni urednik na mah odstopil. Vendar si je privoščil še zadnje »razkritje« in nastopil v ponedeljkovih Odmevih. Prišel je v ogret prostor: najprej so bili tu (virtualno) njegovi delodajalci, ki so razumeli, da je Darijan Košir s svojo neumnostjo dal Janši večen alibi zoper Patrio. Ponedeljkovo Delo bo namreč sleherni čas opravičevalo predsednika SDS z naslovno trditvijo »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši«. Potem je bil tu tisti del slovenskega novinarstva, ki je vzel svoj poklic zares, Rosvita Pesek. Nastop Peskova versus Košir je bil briljanten, kajti voditeljica se je zavedala, da je v tej oddaji na kocki veliko, začenši z novinarsko verodostojnostjo in njenim odnosom do resnice. Peskova je bila za vse upanja željne tisti večer tudi živ dokaz, da smo še vedno v Descartesovi eri in na Zahodu. Reporter, 2009

Ceremonial diskvalifikacije
V zadnji Sobotni prilogi Dela se je zagrinjalo prihodnosti tolikanj pretrgalo, da je bilo moč pokukati v njegovo zakulisje in se prepričati, kakšne bire bo identiteta časopisa po Koširjevem odhodu. Za kriterij lahko vzamemo inavguralni spis velikega kapelnika na Golobičevem dvoru, Janeza Markeša, ki (najverjetneje) prihaja na mesto Irene Štaudohar, v zloglasno Sobotno prilogo tega časopisa. Ceremonialni mojster, kot se je v fevdalnem redu takšni službi reklo, nas zadnjo bart namreč ni pustil žejne. V spisu Vsega tega imamo dovolj se je Markeš (po Danilu Türku) postavil v sredo razžaloščenih državljanov (prvoosebni zaimek v množini je slovnično najbolj kvalificirana forma za izražanje majestetičnega plurala v imenu drugih!) in se po vrsti razpovedal, kakšne bolečine da trpi naš nesrečni narod, ko so ga Požarji in prve vrste Janševe falange nakomotali na Meduzin splav ter ga prepustili sivemu žolču 149

Razd alj e d o sve ta

tabloidov in spletnih portalov »za diskvalifikacijo«. Ceremonialnega mojstra teza je obširno zraščena: vsebina članka se namreč razvija v naslednjih poudarkih. Leta 1816 je kapitan Chaumareys z ladjo zvenečega imena Meduza nasedel pred Mavretanijo. Potem so se tisti, ki so imeli nekaj sreče, reševali kar sami, preostali pa so zajahali ad hoc zgrajeni splav in na tej razbitini odpluli avanturi naproti. Ker je zmanjkalo hrane, vode (in potrpljenja), so se začeli med seboj gristi: presenečena posadka na plovilu, ki jim je čez dobrih deset dni prišla na pomoč, ni mogla verjeti svojim očem. Da bi preživeli, so se brodolomci na koncu vdali kanibalizmu (in drugim oblikam vsesplošne blaznosti). Ostalo jih je kak ducat, francoski romantik Géricault je njihovo usodo ovekovečil na nesmrtnem platnu Splav Meduze (v Louvru). Do sem zgodovina, umetnost in resnica, naprej kapelniške fanfare! Zgodbo je namreč Markeš navil tako, da izstopata dve močni »povezavi«. Najprej, kapitan naj bi bil naravnan monarhično, duhovno in miselno naj bi pripadal ancien régimu, iz česar izpelje prvo, nikjer dokazano premiso, na katero bo potem pritrdil ideološki falzifikat. Namreč: mornarsko (ne)spretnost kapitana Chaumareysa poveže z rojalističnim prepričanjem, čisto po načelu: čim bolj je človek vdan kralju, tem slabše se znajde z barko (in morjem). Ta nesmisel je tak na prvi pogled: avtor nanj spretno »primontira« drugo resnico: njegovi republikanski gospodarji, ki jih eksplicitno (predsednik Türk) in implicitno (Gregor Golobič) proslavlja, naj bi državo obvarovali pred animaličnim in sploh še kakšnim duhom, ki se plazi z informacijskih portalov, nekaterih tednikov pa »monarhičnega« tabora, ki naj bi mu načeljeval Janez Janša. »Bilo bi neprimerno, če bi politiki, ki nimajo kriterija dostojnosti in mere, imajo pa rojalistična pooblastila zaslug za narod, iz Slovenije naredili Meduzo, bognedaj, njen splav,« nas po Kučanovo svari Markeš. Kaj vse je Markeš pripravljen zlorabiti za potrebe interesnih amalgamov, razkrije stavek, ki smo ga morali nekajkrat prebrati, toliko malo smo ob tem absurdu lahko verjeli svojim očem. »Dogodek (s splavom Meduze, op. B. M T.) je prišel v zgodovino kot sramota francoske monarhije. Ker nekompetentni kapitan, sicer zaprisežen rojalist in zaslugar, ni imel občutka za mero in zadržanost, je ladjo pripeljal v katastrofo …« Ni mogoče vedeti, na podlagi katerih virov je Markeš mogel za aktualno rabo tako zgrešiti zgodovinski kontekst dogodka.221 Še manj je jasno, kako se mu je posrečilo zapisati z zgodovino tako skregan konstrukt, kot je ta, da je bila kapitanova nekompe221 Gre za spremembe v francoski državi in vojski, ki jih je spodbudilo sto dni vrnitve prej enkrat vojaško strtega samodržca Napoleona, čigar veliki vojni pohodi so se končali s sramotnim porazom za Francijo.

150

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

tentnost glavni razlog za Meduzino katastrofo. V detajle o sporih med ladijskimi oficirji ne bomo šli, lahko zgolj namignemo, da zgodovina postavlja na laž tudi vzporednice, ki jih vleče Markeš s Slovenijo: paralele med razmerji moči in položaji na Meduzi in v Franciji v zgodnjem 19. stoletju in v slovenski državi dvesto let pozneje bi prej dopuščale primerjati Chaumareysa in »zasluge« sedanje oblasti, predsednika Türka, da o vladi ne govorimo. Ne bi bilo nenavadno, če bi se avtorju takšnih lapsusov oglasil kdo s Francoskega inštituta in mu svetoval, naj se o zgodovini bolje pouči, če jo uporablja za široko diskvalifikacijo slovenske demokratične opozicije. Da napaka ni naključna, priča prav opremljanje kapitana Chaumareysa z atributi, ki so izginili iz francoske zavesti po revoluciji, če seveda so jare kače teh povezav (monarhija, kapitanstvo, Janša in Meduzin splav) sploh lahko deležne resnega imena. V katero smer se bo sukala Sobotna priloga pod Markeševim vodstvom, pomaga spet natančneje določiti naslednji navedek: »Požar je bil namreč tisti novinar, ki je bil zadnji urednik časopisa Komunist. Točneje povedano, njegove zadnje verzije, imenovane Evropa. Komunist, katerega zadnji izdajatelj je bil Centralni komite ZKS, je prenehal izhajati 1989. Novembra 1989 je nastala Evropa zdaj, izdajatelj je bil še vedno CK ZKS.« V članku z naslovom Direkt, požgana trava tranzicijskih ostalin, ki sem ga podpisani predložil uredniku tedanjega Maga, istemu Janezu Markešu, februarja 2006, se je v slovenskem tisku prvič (in po mojem spominu tudi zadnjič) pojavila historična analiza dokumentov CK ZKS iz junija 1989.222 Kapelnik jo povzema z jasnim namenom: Požarja pripeljati kar v največjo bližino stranke SD, na ta način pa opravičiti sebe kot nosilca zunajblokovske delitve političnega prostora na Slovenskem: med dvema totalitarizmoma marksistične aprehenzije (Janša, Pahor) tako lepše zasije tretja pot Gregorja Golobiča. In spet so stvari v temelju narobe: Markeš zlorabi to odkritje, ne da bi citiral, kar je kot Magov urednik prvi prebral. Pri tem ne dela sile samo mojemu članku, temveč tudi stvarem širšega pomena. V Direktu ali požgani travi sem se avtor dotaknil nove pozicije tedanje kolumnistke in avtorice Operacije Direkt Ane Jud. Tedaj se je uprla temu, da bi kar naprej nastopala kot dežurna diskvilifikatorka ljudi, in je napisala knjigo o vsem tem početju. Njeno dejanje sem ocenil kot »korak v svetlobo«. Prinesel je novo kvaliteto v razumevanju tega, čemu medij služi in kje so meje njegove »svobode«.

222 Primerjaj tudi ustrezna poglavja v tej knjigi (Četrti zaris: Ritem koščene fanfare ali do kod se lahko še spozabljamo nad spodobnostjo).

151

Razd alj e d o sve ta

V luči tega spoznanja bi mogel ceremonialni mojster brez dvoma ugotoviti, da je tudi nekdanji urednik Direkta sedaj prišel do pomembne točke v razvoju domačih medijev. Tisto, kar Markeš zlagoma imenuje »internetni portal za diskvalifikacijo« (Požareport), se je v dneh »prelamljanja kartelskih pečatov« izkazalo za redek verodostojen vir informacij, ki so državljane zalagale z dokazi – in spoznanji, kako globoko se je zakulisje zajedlo v LDS in kako hudo je degenerirala slovenska družbena »elita«. Požareport je v marsičem opravil pionirsko delo: bil je vse tisto, kar Košir-Markešev trobilnik ni bil in nikdar ne bo. Urednik Požareporta je tako napravil enak (simboličen) korak kot avtorica Operacije Direkt štiri leta tega. Zavedel se namreč je, da ima medij širši interes: najprej je zavezan moralnemu imperativu, v razmerah nestabilne družbene superstrukture še toliko bolj. Obstaja pa še ena zanimiva podrobnost: Požareport se je namreč prav v primeru Zaresovega kapelnika izkazal kot pravi vedež. Nekateri smo sicer tudi pisali o tem, kako se bo Markeš dušil v vozlih spletk, ki jih je nizal po Delu. Spominjam se, da sem mu sam napovedal tudi skoraj točno, koliko časa bo urednik časopisa. Mislim, da se nisem zmotil niti za en mesec. Vendar smo tisti, ki smo večinoma pisali o Markešu, ostali na distanci: fenomenov slovenske žurnalistične pohotnosti, kakršne utelešata Dnevnikov prerokovalec iz praprotnega semena in Golobičev kapelnik na Črni vdovi ne boš opazoval izpod njihove kikle! Požareport je imel srečno roko tudi s to vrsto deviantnosti. Za vsak ceremonialni premet je namreč napovedal, kdaj se bo zgodil, kako in na kakšen način se bo končal. Če vtipkaš geslo »Janez Markeš« v njegov portal, boš lahko videl celotno zgodbo, datumi objav pa ti povedo, da jo je urednik portala napisal, preden so se stvari sploh zgodile! Tu moramo zgodbo o prihodnosti Sobotne priloge v novi postavi še malenkostno dopolniti. Poleg »vrednot« samocenzure, izkrivljanja resnice in zgodovinskih dejstev, potvarjanja morale in siceršnjega prilizovanja oranževcem jo bo določala še ena, tokrat res iztirjena komponenta. Proti tistim, ki so ga »nahecali«, da je obrnil ploščo, kot se temu reče, mu v nadaljevanju uničili javno dostojanstvo, ga poniževali in prikrajševali pri zaslužku, ga še naprej zlorabljali in plahtali, proti tistim ni Markeš nikdar obrnil peresa. Nikdar ni nastopil zoper Šrote, Kosmovo, Golobiča in podobne. Nasprotno: ves čas je udrihal po onih, ki so ga (do nedavnega) spoštovali, mu sploh omogočili, da je videl Delo od blizu, skratka, ki mu razen dobrega drugega niso želeli. Kako to razumeti: nič drugače, kot da se je v ceremonialnem mojstru utelesil del slovenske narodne identitete, ki se mu zgodovinsko reče bolečinarsko udinjanje gospodarjem. Tudi taki smo. Sobotna priloga vsekakor ne bo dosti drugačna od urednika: bo zrcalo, ki bo v javni prostor projiciralo predzave152

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

dne strahove, ki pestijo njene ustvarjalce. Te še vedno tlačijo oblastneži, kakršne nam prek Géricaultovega Splava Meduze v spomin kliče prav Markešev članek. Le da ga je treba razumeti kot avtorja, v zrcalu: krivi in nedolžni so postavljeni narobe, kot velikega kapelnika stvarnost in življenje samo. Reporter, 2010

Dolga roka Mitje Gorjupa
»Mitja Gorjup je bil predsednik Zveze mladine Slovenije in zadnjih sedem let glavni urednik Dela. Na tem mestu so najbolj prišle do izraza njegova sposobnost, razgledanost in delovna energija. Pridobil si je izredne zasluge za napredek, za kulturo slovenskega časnikarstva. Bil je tudi predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije.«223 (Zapis Boruta Ingoliča je nastal posthumno, Gorjup je namreč istega leta umrl.) Mitja Gorjup je bil še več kot to. Bil je človek socialističnega časa, ki je v sebi združeval nekaj kontradiktornih »poklicev«. Politično funkcijo, ki jo je podlagal z medijsko, to pa spet navrhal s »politično«. Le tako je lahko hkrati bil predsednik Zveze mladine Slovenije, urednik Dela in spet predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije. To ni mogoče razumeti drugače, kot da je bil Gorjupov svet totalitaren in da zunaj območij cenzurnih regulativ ni mogel obstajati. Socializem je bil planet, na katerem mu je bilo edino mogoče živeti. Iz Kitajskega dnevnika lahko navedemo nekaj mest, spričo katerih bo razviden vatel, s katerim je Mitja Gorjup meril svet: »Kakšna je ta dežela, ki vabi v goste Straussa, tega gromovnika evropske reakcionarnosti, obenem pa pomaga antikapitalističnim in antiimperialističnim revolucionarjem po vsem svetu?«224 Zgražanje nad Franzem Josefom Straussom225 nas na mah postavi v sredo problema. Strauss je bil nemški politik, ki je pomembno prispeval k izgradnji povojne Nemčije. Še posebej je bil zaslužen za domačo Bavarsko, ki jo je kot deželni predsednik vlade v nekaj mandatih spremenil iz agrarne pokrajine v industrijsko-tehnološki biser Zvezne republike. Franz Josef Stra-

223 Mitja Gorjup, Kitajski dnevnik, MK, Ljubljana, 1977. 224 Mitja Gorjup, Kitajski dnevnik, str. 13. 225 Franz Josef Strauss (1915–1988).

153

Razd alj e d o sve ta

uss je bil demokrat evropskega tipa, model političnega sistema, h kateremu so Gorjupovi kameradi začeli stremeti dobro leto po njegovi smrti (1989). Sage o Gorjupu ne pripovedujemo, ker bi želeli obujati spomin na strahove iz ropotarnice. Naš namen je osvetliti dejstvo, da v času totalitarnega sistema ni bilo medijske svobode. Ker ni bilo slednje, je tudi govor o drugih svoboščinah odveč. To je čas, ki se nam zdi zelo daleč, a smo hkrati še vsi v njem, ne da bi se v dvajsetih letih demokracije iz njega prekopali. Nuja združevanja politične in novinarske insignije je mimo. Zadnji, ki si je to še privoščil, je bil nekdanji predsednik ZK-SDP Janez Kocijančič. Ta je bil s funkcije predsednika stranke neposredno kooptiran v vodstvo sveta RTV, a je hkrati marljivo deloval v Olimpijskem komiteju Slovenije. Tu se je razvil v širše pozornosti vreden fenomen, saj niti Kim Yong Il ni na čelu Severne Koreje toliko časa, kot fotelj na OKS greje Janeza Kocijančiča zadnjo plat. V naši državi je ločevanje novinarstva od politike in protidemokratičnih tradicij bolj formalen okrasek kot vsebinska potreba. Vrednot, ki jih je uveljavljalo novinarstvo v službi »pluralizma samoupravnih interesov«, ni nihče preklical. V začetku devetdesetih let so sicer suspendirali t. i. Gorjupove dneve: to so storili glede na splošno klimo tistega časa: ni se namreč še dobro vedelo, kam se bo tranzicija obrnila. Ustanovili so novo »krovno organizacijo« (leta 1992), vendar so poskrbeli, da je ohranila identitetno vez z očetom slovenskega novinarstva Mitjo Gorjupom, tudi nečakom Mitja Ribičiča.226 Novinarstvo je ohranilo vitalno povezavo s kompartijo, zato so tudi nove »dneve« opredelili takole: »Novinarski študijski dnevi (NŠD), ki jih po tradiciji nekdanjih Gorjupovih dnevov pripravlja Društvo novinarjev Slovenije (DNS), so letos tematsko posvečeni novinarskemu soupravljanju, odnosom med Slovenijo in EU, zakonodaji, ki kroji oz. zadeva delo novinarjev in medijev, ter izzivom in pastem, ki jih časnikarstvu ponujajo internet in nove tehnologije.«227 Gorjupovih dni od tistega časa ni več: poleg splošne je ostalo še nekaj »specifične« tradicije, ki jo je v enem od zapisov povzel Bogdan Novak.228 Iz njih je razvidno, kako mizeren je bil nivo slovenskega novinarstva, kako prestrašeni so bili ti ljudje spričo partijske politike, koliko jim je manjkalo hrbtenice in kako so bili pripravljeni ta primanjkljaj kompenzirati z alkoholom. Ta je v ris njihove službe sodil toliko kot pisalni stroj – in partijska

226 Ta podatek je javnosti po védenju avtorja manj poznan. 227 Povzeto po internetnem portalu 24ur Pop TV. 228 Bogdan Novak, Novinarske race, SRP, Ljubljana, 1976–1977.

154

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

knjižica. Ni bilo namreč mogoče tedaj biti novinar ali urednik brez članstva v Zvezi komunistov. V današnjem času se je položaj spričo razmer v državi vrnil v logiko sklenjenega ciklusa. Slovenskemu novinarstvu (DNS) je uspelo skoraj v celoti poustvariti strateško oprtost svojega stanu na interese tranzicijske politike. Skozi devetdeseta leta in še kasneje je stalo na njenem braniku. Koliko je to počelo reflektirano in koliko refleksno, se ne ve, dejstvo je, da je danes v celoti odvisno od nje, stopa z njo v »prihodnost«, brani obraz in prikriva nagoto. Poustvarjanje Gorjupovega in Ribičičevega sveta v postmoderni Evropski zvezi je nemogoče opravilo. Tranzicijska politika zato promovira poseben tip novinarja, predvsem takega, ki je devianten glede na norme sveta, najsi te zadevajo njegov poklic, stanje splošne prisebnosti ali odnos do odvisnosti. Temeljna linija se bo zato najprej zalomila pri tisti karakteristiki, ki zahodno novinarstvo kot tako določa, pri izobrazbi. Velika večina članov DNS nima visoke izobrazbe, zaradi svoje nerazgledanosti (in neinteligentnosti, ki gre z njo vštric) je tudi njihova pismenost – refleksna: visoka skladnja in bogato besedišče sta vrednoti, ki ju bomo v slovenskem tisku zaman iskali. Izboren besednjak in humornost spet odsostvujeta v medijih, ki imajo pretežno avdiovizualni karakter, na radiu in javni televiziji. Celo pri najbolj reprezentativnih oddajah, kakršna je npr. Nedeljski portret na RTV SLO, doživljamo sindrom odsotnosti takšnih lastnosti. Je Lado Ambrožič načitan, duhovit, jezikovno spreten in fotogeničen? Ne, je pa ideološko zvest, z bogatim instinktom za to, kdo sodi v postpartijski nabor promovirancev in koga tam nikakor ne sme biti. Če je npr. Justin Stanovnik utelešenje vseh kvalitet, ki manjkajo slovenskemu novinarstvu, potem vemo, da ga pri Ambrožičevih »portretih« prav zaradi tega ne bomo videli. In še mnogih drugih. Ne preseneča zato, da je sedanji predsednik DNS idealna figura za današnji čas. Njegov temeljni primanjkljaj bi lahko poimenovali z bastardstvom, če s tem izrazom opredeljujemo iztrganost iz ključnih vezi, ki človeka kot socialno bitje vzpostavljajo. Gre za nereferenčnost v odnosu do očetnjave, nadalje, do izobrazbe, znanja in razgledanosti ter resnice in pravice kot zadnjih temeljev. Grega Repovž je človek brez vsega tega, bolje, sploh ne ve, kaj naj bi s tem počel. Vendar je tudi Repovž le vezni člen. Tvori mostišče med politično potrebo po novinarju, ki mora biti slabo izobražen, nejasnega značaja, še manj pojasnjenega izvora, pripravljen lagati in pričati po krivici, če je to zahtevano, morda tudi drogiran (alkohol, kot je ugotavljal že Bogdan Novak ali sodobnejši kokain), vse pride prav, da le otopi zavest. 155

Razd alj e d o sve ta

Slovenski novinar predstavlja tako bistroumni nesmisel, ki ga najdemo celo med najbolj promoviranimi člani DNS. To so ljudje, ki jih javni mediji predstavljajo kot kvalificirane strokovnjake za vprašanja mednarodnih razmerij, napetosti na osi vzhod–zahod (ali jug–sever, kar je že pri roki), vendar nihče od njih nima osnovne kvalifikacije za to, da bi beseda strokovnjak z njim v zvezi dobila pomensko opolnomočenje, namreč, visoke izobrazbe. Beseda strokovnjak v temeljnem pomenu zahteva nekoga, ki ima izobrazbo. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko o »strokovnjaku« brez izobrazbe govorimo le v komični konotaciji besede: ti si pravi strokovnjak za letala, avtomobile, informacijsko tehnologijo, pravimo. Vzemimo tri najbolj izpostavljene primere, da bomo na njihovi osnovi prišli v izhodišče našega razmišljanja: kako je slovensko novinarstvo izšlo iz politike in kako se mutatis mutandis vanjo spet vrača (ne da bi se kdaj od nje poslovilo). Jurij Gustinčič (navajamo po osebni biografiji) je bil politkomisar Rdeče armade, izurjen v Moskvi. »Z namenom končanja študija se je leta 1946 vrnil v Moskvo, a študija ni nikoli končal.«229 Potem je opravljal politično-novinarske funkcije, nekako vse do današnjega dne. Je promoviran »strokovnjak« za vprašanje transatlantskih odnosov, čeprav je njegova izkušnja moskovska, zamejena v sovjetsko željo po obvladovanju sveta. Jurij Gustinčič končuje svojo kariero tam, kjer jo je začel, kot politkomisar. Zanje izobrazba praviloma predstavlja kamen spotike. Drugi, ki ga jemljemo v pretres, je Ervin Hladnik Milharčič. V medijih ga pogosto videvamo kot »strokovnjaka« za mednarodna vprašanja, za Afganistan in ameriške posege v kritične točke planeta. Milharčič ima enako biografsko škrbino kot Gustinčič: pustil je študij zaradi politike. »Vpisal se je na študij filozofije in sociologije Univerze v Ljubljani, vendar študija ni končal. Med študijem je začel delati za Radio Študent. V letih od 1977 do 1984 je bil novinar in urednik družbene in aktualnopolitične redakcije, ki je poročala o aktivnostih Zveze socialistične mladine Slovenije. Leta 1978 se je včlanil v Zvezo komunistov Slovenije (ZKS). Ervin je postal predstavnik ZKS v novinarskem kolektivu radia in pisal poročila stranki o novinarskem delu na radiu.«230 Milharčič je v zadnjih desetih letih izmenoma obvladoval Sobotno prilogo Dela ter Dnevnik, to poleg angažmajev v vizualnih medijih počne še danes. Tretji je mojster z metuljčkom – Mitja Meršol. Hvalisave biografije, ki jih rumeni tisk proizvaja z njim v zvezi, ne morejo obiti pasti, v katero sta padla
229 http://sl.wikipedia.org/wiki/Jurij_Gustinčič (30. 9. 2010). 230 Povzeto po http://sl.wikipedia.org/wiki/Ervin_Hladnik_Milharčič (30. 9. 2010).

156

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Gustinčič in Milharčič, odsotnost visoke izobrazbe. »Odločilno za njegovo novinarsko rast je bilo leto, ko je študiral na Antioch Collegeu v Združenih državah Amerike.«231 Razumljivo je, da se v letu dni študija do nje ne da priti. Meršol je tako kot predhodnika dolgo časa obvladoval informacijski prostor, predvsem Dela. Hkrati je viden politični element Jankovićeve liste v Ljubljani, novinar, ki se vrača k izvorom partijskega novinarstva, k identiteti med družbenopolitično funkcijo in delom za dnevnoinformativnim deskom. Krog je še vedno zaprt. Slovensko novinarstvo marljivo skrbi, da bo tako tudi ostalo. Mitja Gorjup je bil namreč človek z dolgo roko. Demokracija, 2010

Vrnitev odpisanih (umetnin)?
»Dr. Janezu Kocijančiču se opravičujemo za trditve, navedene v kolumni 9. avgusta 2010, da je njegov oče pok. Boris Kocijančič imel zbirko slik, ki so izvirale iz povojnih razlastitev, ter da Janez Kocijančič prodaja enega od desetih platen, ki izvirajo iz povojne kraje.« Tako zahtevo je na uredništvo Reporterja naslovila odvetniška pisarna Emil Zakonjšek: pridruženo je pooblastilo Janeza Kocijančiča, s čimer je razvidno, da je izjava plod suverene volje.232 Izjava Janeza Kocijančiča je »zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto«, kot Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje njen manj zveneči sinonim, laž. Zato sem bil nemalo presenečen nad grozečo pošto, ki je priromala iz odvetniške pisarne Zakonjšek. Začudenje je bilo toliko večje, ker sem Janeza Kocijančiča omenil v članku zgolj enkrat, in to ne kot posameznika, temveč kot strankarskega predhodnika sedanjega predsednika vlade in katastrofalne gospodarske politike, za katero pa nisem klical na odgovornost večnega šefa Olimpijskega komiteja RS. Bil sem docela prepričan, da bo Janez Kocijančič, ki ga med vsemi reformkomunisti cenim po najvišji stopnji inteligentnosti v tej združbi, tiho in se bo ukvarjal s pomembnejšimi stvarmi.

231 http://arhiv.njena.si/vroce/zrelo_slave/mitja_mersol_-mojster_z_metuljckom/ menu_id_40.html (30. 9. 2010). 232 To je bilo v avgustu 2010.

157

Razd alj e d o sve ta

S tem namenom sem prosil za posredovanje: zaradi Janeza Kocijančiča in ene povedi se mi ni zdelo dostojno prerekati se po sodiščih. Pomembnejši razlog je bil, da sta v okolju Janeza Kocijančiča dva človeka, ki sta mi dolga leta še posebej draga. Zato sem prosil za pogajanje, naj Kocijančič tožbo umakne. Posredniku(ci) sem pokazal dokument, ki ga je ob tej priložnosti pripravil visoko kvalificirani umetnostni zgodovinar. Videl(a) je tudi stavek: »Nekatere po drugi vojni pri nas zaplenjene umetnine so bile zbrane v Federalnem zbirnem centru. Pri iskanju provenience slik sem pregledoval(a) to knjigo (arhiv Federalnega zbirnega centra, op. B. M. T.), kjer so včasih zapisani institucije in razni zasebniki, ki so iz tega centra prejeli umetnine ali druge predmete. Med zasebniki prejemniki je naveden tudi dr. Boris Kocijančič, oče Janeza Kocijančiča.« Naj že sedaj povem, da je v pričujoči analizi uporabljena dobra tretjina dokaznega gradiva. Ostalo čaka na sodno razpravo. Janez Kocijančič je ponujeno roko zavrnil na način, da je svojo potlačil v žep. Kot onega 8. julija 1990 v Kočevskem rogu. Da se bo z menoj pogovarjal samo na sodišču. Tedaj se je začelo moje delo. Celotna vsebina dokumenta, ki sem ga prejel, me je napotila najprej v Narodno galerijo, potem v Arhiv Slovenije v Grubarjevi palači. Kako se je končalo, naj ostane še skrivnost, za objavo sem se odločil šele, ko sem videl, da stvar pomembno presega Borisa Kocijančiča: živo namreč razkriva naravo novokomponirane partijske oblasti, ki ji je šlo – kot vsaki s hudodelskim namenom organizirani družbi – za plenjenje in rop, s še posebno občutljivostjo za luksuz. V tem so si bili enaki z nacisti, ki so še posebej uživali v prisvojenih umetninah ubitih Judov ali drugih rasnih nasprotnikov. To najbolje pojasni navedek: »In medtem, ko je Udba 'bedela' nad omenjenimi 'napori naših narodov v graditvi socializma', si je velik del nove politične elite delil plen. Po načelu vojnega prava oz. prava zmagovalca in po načelu pomembnosti v oblastni hierarhiji so si razdelili vile in stanovanja prejšnje družbene elite ter si jih z njenim pohištvom, preprogami, porcelanom, urami, slikami in knjigami opremili. V Federalnih zbirnih centrih, kjer so med drugim zbrali 1600 umetniških slik, več kot 400.000 (!) izvodov knjig, evidentirali 900 klavirjev itd., so se za plen gnetli in pulili novi oblastniki, del naropanih premičnin pa so dobile tudi nekatere institucije.«233 V arhivu je mogoče videti imena partijskih mogočnikov z druge polovice štiridesetih let: Beblerjev, Mihe Borštnika, Bogdana Breclja, Borisa in Zdenke Kidrič, Ferda Kozaka, Ivana Mačka, Mihe Marinka, Jožeta Potrča,
233 Vasko Simoniti, »Permanentna revolucija, totalitarizem in strah«, v: Temna stran mesca, Nova Revija, 1998, str. 30.

158

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

Vide Tomšič, Josipa Vidmarja, veliko pa je reverzov za republiške in zvezne institucije Komunistične partije. Nenazadnje za Tita. Konkretno reverz pomeni, da si nekaj prejel na posodo in boš to tudi vrnil. Poučili so me, da je bilo to zgolj pro forma. Četudi je k vrnitvi umetnin iz FZC sredi osemdesetih let pozival republiški sekretar za kulturo in član CK ZKS Matjaž Kmecl, je do preloma prišlo šele z nastopom Demosa. Minister za kulturo Andrej Capuder je v resnici pozval k vrnitvi vseh umetnin, ki so do tedaj že mnoge zamenjale lastnike. Konkretno tudi tiste od Borisa Kocijančiča, ki je preminil maja 1968 (23. maja je datirana osmrtnica v Delu). Vendar se ni zgodilo dosti: po pričevanjih jih je bilo vrnjenih le simbolično število, pa še to stvari manjših vrednosti. Hkrati s tem je potekalo intenzivno brisanje sledi: izčrpni arhivi FZC-ja so izginili, podobno kot se je zgodilo še z mnogimi, denimo z arhivi SDV. Kot slednje bomo tudi (dele) prve(ih) nekoč našli v prestolnici skupne države, Beogradu: komunistična administracija in spoštovanje hierarhije so namreč veleli, da se je o vseh stvareh izčrpno obveščalo. Del zapisov je tako iz Federalnega zbirnega centra. Svoje lokacije je imel v ljubljanski Cukrarni, na Poljanski 15, ter v poslopju Kresije. Dislocirana enota je bila tudi v Kamniku. Iz teh virov smo črpali. A je naše podatke pri življenju ohranil paradoksen razlog. Najdemo ga shranjenega v Arhivu republike Slovenije, v Fondu ministrstva za prosveto 1945–1952. Ima signaturo AS 231, edina ohranjena enota je t. i. »tehnična enota« št. 89. Obdržala se je zaradi naknadnega procesa proti – zmikavtu. Osnova je namreč sodni postopek zoper Čora Škodlarja, upravnika arhiva ob »osvoboditvi« leta 1945. Škodlar je začel umetnine odtujevati in jih po svoje prodajati. Viri vedo povedati, da je na podstrešju ljubljanskega Kolizeja (sama zgradba je bila takrat med največjimi v republiki) uskladiščil več umetnin, kot jih je štela Narodna galerija. V resnici je spisek predmetov, ki jih je odtujil, nepozaben. Ob izlizanih zlatnikih Čora Škodlarja bo ostalo neodgovorjeno vprašanje, do kakšnih manipulacij z umetninami vse je prihajalo s partijske strani. Vendar so se prav po Škodlarjevi »zaslugi« ohranile stvari, ki jih v zvezi z Borisom Kocijančičem danes zapisujemo. Kdo je bil Boris Kocijančič? V Radeči vasi pri Krškem234 rojeni pravnik je bil pred drugo vojno siromak. Dr. Zdenka Adamič je bila njegova kolegica na Pravni fakulteti Aleksandrine. Izpoved priče ve povedati, da se je Adamičeva še po vojni čudila uboštvu Borisa Kocijančiča v tridesetih letih 20. stoletja: siromašni pravnik je sredstva za poroko namreč zbiral kar med nekdanjimi
234 »Nekrolog«, Delo, 23. 5. 1968, prva stran.

159

Razd alj e d o sve ta

kolegi. Ta podatek kaže, da Boris Kocijančič do umetnin, perzijskih preprog, tabernakeljskih baročnih omaric, baročnih komod, porcelanastih svečnikov, pohištva iz 18. stoletja, predalnikov in drugega ni mogel priti pred »osvoboditvijo«. V tem se ujame z gradivom, ki je danes prvič predstavljeno. Borisa Kocijančiča najdemo še v naslednjem zapisku. Da bi nam ne očitali pristranskosti, navedimo, kaj stenčas tranzicijske politike, ljubljanski Dnevnik, o njem navaja v članku o povojnih pobojih. Omenja ga v naslednji zvezi: »Likvidacije so bile navsezadnje naporen in zahteven posel. Treba je bilo najti lokacijo, jo zastražiti, poskrbeti za transport ujetnikov, za izvedbo in na koncu za zakritje sledov. Vse to je terjalo velike organizacijske napore. Štirinajstega avgusta 1946 je na primer vse okrožne oddelke in okrajne odseke za notranje zadeve v Sloveniji k temu znova pozval pomočnik ministra za notranje zadeve Boris Kocijančič. Ob tem je podrejene opozoril, da utegnejo ti ukrepi dvigniti med gotovimi krogi precej hrupa, ker bodo skušali z raznim pozivanjem na pieteto in humanost prevariti ljudstvo in ustvariti med njim nerazpoloženje do ljudske oblasti.«235 Borisa Kocijančiča najdemo še na kočevskem procesu. Ker je bil Martin Briški univerzitetni kolega mojega starega očeta Marka Frlana, mi te zgodbe iz pripovedovanj v moji mladosti ni težko rekonstruirati. Boris Kocijančič je bil eden od treh »zagovornikov« po vojnem pravu nedolžnih vojakov kraljeve vojske v domovini, ki jih ne on ne Briški nista ne zagovarjala, še manj tako hotela, kot je v svojih zmedenih izjavah po vojni pripovedoval Martin Briški. Ob tem je stari oče, ki ni bil nikdar v partiji niti ni sodeloval z Udbo, razmišljen ugotavljal, da so marnje Briškega nekaj med provokacijo in delirično izpovedjo. Na internetnem portalu Iva A. Staniča najdete fotografije mladih ljudi, ki bodo v najkrajšem času usmrčeni. Tam se lahko prepričate, kako učinkovita zagovornika sta bila Boris Kocijančič, inštruktor sodnega oddelka, in dr. Martin Briški, sodnik področnega sodišča. Za te »zasluge« si je Boris Kocijančič pridobil široko podporo partijskega vrha, še več, po informacijah, ki jih imamo na voljo, je tja tudi sodil. Niso mu zato kot revolucionarju, ki so drugi vodilni kadri z njim delili premožni fond Federalnega zbirnega centra, zaman zaupali namestništvo represivnega organa, ministrstva za notranje zadeve. Kasneje je napredoval v stanovalca palače med Valvasorjevo in Šubičevo ulico v Ljubljani: zgradili so jo prav za tiste »osvoboditelje«, ki so imeli v Federalnem zbirnem centru prste mastno

235 »Kaj je vedel Tito«, Dnevnik, 17. 5. 2008, internetna izdaja, http://www.dnevnik.si/ tiskane_izdaje/dnevnik/319965 (30. 9. 2010).

160

Ritem ko š čene fanfare ali d o ko d s e l ahko še sp oz a b l j a m o n a d sp od ob n ostj o

v skledah z marmelado. In v revoluciji globoko v krvi. Najlepši penthouse še vedno zaseda Mitja Ribičič. Dodajmo še majhno podrobnost: ker je bil okoliš v neposredni bližini ljubljanske SDV (veličastna stavba med Šubičevo in staro Prešernovo), so si stanovalci ob pozidavi palače »oddahnili«: prej so se v okolici namreč slišali nečloveški kriki zapornikov, ki jih je v kleteh današnje ljubljanske policije mučila Udba. Sedaj pa so oblastniki baržunasto poskrbeli, da kriki niso več motili njihove lagodnosti. So ljudi pač tolkli drugod. Bil pa je Boris Kocijančič tudi človek s posluhom za šport: nekaj tega se je ohranilo v družini: najverjetneje se iz tega razloga Janez Kocijančič sedaj poteguje še za devetnajsti mandat (če jih štejemo po letih) predsednika OKS. Borisu Kocijančiču je Stojan Batič pred veslaškim centrom na Bledu postavil po smrti spomenik: gotovo si ga je bil vsaj zaslužil: pustil se je namreč imenovati za predsednika veslaške zveze. Reverzi, ki jih je Boris Kocijančič podpisal, bi bili papir z manj nuklearne prebojnosti, če ne bi – toliko materiala je danes na voljo – obstajal katalog razstave v Moderni galeriji iz marca in aprila 1974.236 Borisa Kocijančiča tedaj ni bilo več, slike iz reverza so prešle na njegove dediče, na ženo dr. Kristo ter na sinova, Boruta in Janeza. Najbolj dokazljiva je Deklica z vrčem: tako katalog razstave kot reverzni listič navajajo iste mere (38 krat 21 cm) ter isti način slikanja (olje). Verjetnost, da bi slikar v oljni tehniki naslikal dve identični stvari, teoretično ne obstaja. Deklica z vrčem je v lasti dr. Kriste Kocijančič. S slikami je v družino prišlo veliko premoženje: Matija Jama je na tržišču visoko cenjen mojster slovenskega impresionizma. Ob tem moramo vedeti, da je Matija Jama Šentklavž slikal večkrat: obstaja nekaj različic, Čoro Škodlar (ali nekdo v njegovem uradu) jih je poimenoval z imenom, ki je iz platna najbolj izstopalo: Robbov vodnjak.237 Tako stroka. Bralec se o tem lahko prepriča, če natančno pogleda lističe reverza in zadevnega kataloga. Potem ga morda obide vprašanje, kje so ostali predmeti, kakšna je usoda Veselove slike Nürnberg,238 nadalje, perzijskih preprog, tabernakeljskih baročnih omaric, baročnih komod, porcelanastih svečnikov, pohištva iz 18. stoletja, predalnikov in drugega. Zaznamki na lističih namreč pomenijo, da si je nekdo začuden zabeležil, kako da stvari niso vrnjene. Vprašanje naj postavijo Borisu Kocijančiču oz. njegovim dedičem: Janezu Kocijančiču, denimo, od kod Jamove Vrtnice II iz leta 1934. Ob tem je logič236 Matija Jama, Retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana, 1974. 237 Matija Jama, Retrospektivna razstava, str. 141. 238 V fototeki Narodne galerije obstaja podatek, da je Ferdo Vesel naslikal en sam Nürnberg (neg. št. 17302), ta pa je zdaj v »zasebni lasti«, navaja katalog.

161

Razd alj e d o sve ta

na domneva, da slike, ki so po smrti Borisa Kocijančiča prešle med dediče, po njihovi pa med nove lastnike – zato Kocijančič tudi zanika, da bi jih kdo prodajal –, izhajajo iz revolucionarnega fonda. Tako kot – simbolično – Boris Kocijančič in vsi, ki so bili pri povojnih anomalijah udeleženi. Te anomalije so bile zločin: partijske generacije so pazljivo izbirale želene sinove za nasledstvo: dedovanje umetnin je bilo sinonim za prenos moči: reformkomunisti so se namreč prvič predstavili s sinom Mitje Ribičiča (leta 1990), drugič s tistim, ki je slišal na ime Janez Kocijančič. To je klanska povezava, ki je bila namenjena ideologiji restavracije in bogatenja na račun bede drugih. Kocijančič je prostor prepustil Borutu Pahorju. Podpisnik pooblastila odvetniku Zakonjšku je svojim »tovarišem« storil slabo uslugo. Sedaj se bodo namreč ljudje spraševali, kdaj se bodo umetnine iz Federalnega zbirnega centra vrnile k tistim, ki jim pripadajo. Reporter, 2010

162

Nauk o nemogočem ali kako se lahko čudimo tudi dobroti

5 Pe t i z ari s:

Princ v mali šoli
Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupery je v eni bolj znanih knjig razmišljal o lepih in žalostnih rečeh, ki jih človek na tem svetu lahko vidi. Spomnimo se, zanj je bila to afriška puščava, saj se je v njej srečal z mitološkim bitjem iz otroškega sveta, z Malim princem. Tak je naslov knjige, taka je tudi podoba dečka, ki je s tujega planeta priletel na Zemljo, da bi prebivalce modro-zelene krogle naučil nekaj temeljnih življenjskih resnic. Da nas otroci lahko učijo? Kaj je sploh učenje? To je šola. Vzgoja za tisto, kar smo. To ni obrabljen povedek o vrednotah, temveč ključno dejstvo o naši identiteti. V zadnjih dneh sem preživel desetletje življenja in ugledal tisto, kar so misleci imenovali najlepša stvar na svetu: obraz prvorojenega otroka. Težko, da je mogoča močnejša izkušnja in večji dogodek. Ker je september mesec izpitov in ker sem kot visokošolski učitelj od države zaposlen tudi za to, da ocenjujem pisne izdelke, s katerimi študentje Univerze v Ljubljani dokazujejo svojo usposobljenost za napredovanje v višje letnike, sem imel priložnost – ne prvič – spoznati še drugo plat tega, kar naj bi se imenovalo učenje ali vzgoja za razum, če ne za modrost. Namreč: predavam moderno književnost. Književnost je razmišljanje o človeku in njegovem položaju. Je sredobežno vrtanje skozi sredico »razumnega človeka«. Književnost je oster meč, ki iz sence beza na plano vse mogoče podobe. Je črka v vprašaju, grafično znamenje, ki trka na vrata sveta. Kot taka ima smisel tedaj, če spodbuja razmišljanje o stvareh. Tako pri pisateljih kot pri študentih. Če se katerega predmeta ne da naučiti, potem je to prav književnost. Učenje je namreč memoria, spomin, literatura je razmišljanje, razum. Pismeni izdelki, ki sem jih dobil, so me – z izjemami – navajali na prav nasprotno. Ko so študentje odgovarjali na bivanjska vprašanja, ki so jih zastavili umi kot Jean-Baptiste Molière, Jean-Paul Sartre, Albert Camus, Paul Claudel, sem bil pri večini presenečen prav nad banalnostjo odgovorov. Naučeno, plastično, prežvečeno, morda celo prepisano. Nečloveško. Po nasvet 163

Razd alj e d o sve ta

sem se obrnil k starejšim kolegom in šele potem sem na široko razumel težo problema. Namreč: v socializmu se je bilo še mogoče naučiti misliti v šoli, kajti šola je še vzgajala za veščino razuma. Od leta 1992 pa se je pod Slavkom Gabrom uveljavil koncept šole, ki uči reprodukcijo. Jezik in slovnica, ki sta ključ logičnega mišljenja, sta postala zapostavljena v prid nižjim nivojem »ameriške« vizualizacijske pedagogike. Ni važno, kar vem, važno je tisto, kar vidim, pa to, da česa ne ugledam. Gabrova šola se je nadalje cepila na jaro kačo reform: v bistvu jih je bilo toliko, da so reformirale same sebe. V posledici služi sedanja šola na Slovenskem množični proizvodnji (reformiranih) duplikatov – klonov Gabrove shizoidne pedagogike. Devetletka je najvišje razvit prapor množične produkcije. V Franciji, matični domovini mislecev, denimo, temu ni tako. Svoboda do izobrazbe je svoboda enakosti pred zakonom, geslo republike. Izobrazba človeka v Franciji postavi pred izziv mišljenja. Če se v njem izpopolni, potem bo kot delec »elite elit« prišel na najboljše šole, četudi za to ne bo imel denarja. Vendar bo imel razum. In potem bo razumen človek, homo sapiens sapiens, tudi v družbi, nenazadnje, v nacionalni akademiki, ekonomiji, politiki. Slovenska šola si tako stoletje po Cankarju podaja roko s povedno podobo iz njegove vojske zoper neumnost. Branimir Štrukelj in Slavko Gaber sta na šolskem področju predstavnika razreda, ki je desetletje in pol vlekel narod za nos in ki si je, tako kot Cankarjev župnik, lastil pravico nad dušami. Nad izobrazbo. Zdaj se je ta mit razblinil, veliki magi tranzicijskega šolstva postajajo čedalje bolj nagi. In vse bolj se jim mudi. Največja grožnja je alternativno, privatno šolstvo. Čemu bi prepustili primat nad dušami? Mag, 2007

Malček Mag
Kaj je Mag? Mag je tranzicijski malček, hkrati pa edina publikacija, ki jo je lansirala, recimo temu tako, srenja desnosredinsko orientiranih novinarjev in ki je preživela. Vse druge (Slovenec, Jutranjik) niso imele te sreče. Mag je ustanovil Danilo Slivnik skupaj s skupino novinarjev, katerih skupni imeno-

164

Nauk o ne m ogoč e m

valec je bilo nezadovoljstvo z Delom.239 Magu je uspelo nemogoče: preživel je desetletje in se uveljavil kot znamka v prostoru. Leta 2005 pa je prišlo do poteze, ki je pomenila njegov konec. Mag se je vrnil pod okrilje Dela. Bolje, najprej se je vanj vrnil Danilo Slivnik, s seboj pa je pripeljal svoj časopis. Konflikt, ki je nastal med Slivnikom in Delom v devetdesetih, je bil nepomirljiv. Zatemnil je tudi današnji čas. Ideja, da bo Slivnik postal (in ostal) skupaj z Magom na favorizirani poziciji znotraj družbe Delo, sama po sebi ni absurdna, temveč otroško naivna. Mag je (bil) v slovenskem prostoru unicum zaradi ljudi, ki so oblikovali njegovo identiteto. In zaradi identitete same. Kot tak je bil z Delom nezdružljiv. Postajal je tednik za zahtevnejše branje, blizu domačim in mednarodnim temam. Stern ali Spiegel v slovenski izvedbi, publikacija, brez katere v prostoru razvite družbe ne gre. Njegova izguba bi bila nenadomestljiva, kot izgubo pojmujemo vse, kar predstavlja identitetne elemente časopisa: uredništvo, uredniško politiko, sodelavce in duhovno-nazorsko opredeljenost. Vendar v primeru Maga ne trpi samo tednik, temveč dnevnik, iz katerega je izšel, to je Delo. Kot pred njim Danilo Slivnik bi bil tudi Janez Markeš optimalen urednik časopisa zunaj povezav s stolpnico na Dunajski cesti. Vendar je tako kot Slivnik tudi Markeš poskusil nemogoče. Za razliko od prvega bo njegova usoda bolj zapletena. Najprej zaradi tega, ker je kot Peter Jančič stopil v isto zanko. Jančič je namreč z Dela napodil nekaj peres na Dnevnik, potem je moral iti. Za Delov obračun z Magom se tudi vse bolj dozdeva, da se dogaja na Markeševih plečih, na terenu, ki je zanj človeško in profesionalno najbolj občutljiv. Tragično pri Markešu je dvoje: najprej, da zaradi kompromisov, ki jih mora sklepati, izgublja lasten jezik. Markeša (v Magu) se je vedno bralo z užitkom, zato, ker je osredotočeno misel vodil v pravilni jezikovni formi k pravilnemu cilju. Kdaj je sicer usekal mimo, po pravilu vedno tedaj, kadar ga je odnašal subjektivni ego, vendar je bil večino časa zanesljiv, mnogokrat celo briljanten. To mu je prineslo ugled in spoštovanje med ljudmi, ki vedo, za kaj gre. Zadnje kolumne iz Dela kažejo, da avtor svojo miselno formo zavija, bolje, kodira v spiralo nerazumljivosti, kar je povedno znamenje histerije. Jančič pred njim je bežal drugače: svojo »miselno formo« je razgrinjal v razprostrto preprogo nepovednosti, v apatijo. Jančičeva besedila so bila apatična, ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Jančičeve poetike
239 Ustanovitev Maga (prva številka je izšla 20. aprila 1995) je bila zaključek izgubljenega boja za optimalno lastniško uravnoteženo strukturo Dela. Nomenklatura tudi tu ni prepuščala stvari naključjem. Četudi je bil izid prve številke uspeh, ni minil brez znamenj grenkobe.

165

Razd alj e d o sve ta

so se vzpostavila »na vršacih«: ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameriš z ignoriranjem. Ne prinesi sporočila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in boš imel težave. Del intelektualno prebujene katoliške sfere se že sprašuje, kaj se dogaja s takšnimi (katoliškimi) ljudmi na javni sceni: je mar lastnost slovenskega katolika, da se po natančno odmerjenem času na sceni skorumpira? Lojze Peterle, Nace Polajnar, Ivo Bizjak, brata Podobnik in kar je še »velikih« imen, vsem se je zgodilo enako. Oblastniki so jih najprej uporabili in potem – odrabili. To so naredili z Jančičem (njegov primer je vzorčen, ne opredeljujemo ga namreč kot katolika). Markeša čaka grenka kupa s prav takšno zanesljivostjo kot historičnega Kristusa iz evangelijev. Na koncu se brezprizivno pne križ. Zgodbo z Jančičem in Markešem navajamo še iz enega razloga. Ta zgodba se namreč v zadnji in največji meri odvija na hrbtu časopisa Delo. Histerija, apatija, bliskavice, škandali, ugibanja; dejstvo, da časopis več gostuje v »škandaloznih kronikah« avdiovizualnih občil kot pri sebi samem, dejstvo, da Dela več ne povezujejo z Delom, temveč s tistim, kar se v njem (in okoli njega) dogaja, je najslabša reklama. Ta bi v primeru likvidacije uredništva Maga postala zvezda stalnica, izpod katere »svetlobe« bi se časopis več ne izkopal. Do zdaj smo naštevali samo negativne plati eventualne likvidacije Maga. In pozitivne? Pojdite no, saj jih ni. Mag, 2007

166

Nauk o ne m ogoč e m

Smrt in stena
Malokateri dogodek je tako odrazil poslanstvo preminulega papeža kot prav pogreb. Asketska krsta s posmrtnimi ostanki je bila kot izgubljena ob veličastnem, če ne kolosalnem pročelju bazilike svetega Petra, ki jo je pred petimi stoletji iz kamna »ukradel« Michelangelo. Slovenci se 24. aprila 2005 spominjamo petnajstih let od alpinističnega dosežka postmoderne, osvojitve južne stene Lhotseja. Zanjo so takrat dejali tudi to: »Solist, ki najde svojo črto sredi navpičnih granitnih plošč, tu pa tam oblepljenih s tankim ledom, je umetnik. Kot Michelangelo, ki je prijatelju pokazal skalni blok: glej Mojzesa, ki je skrit v njem. Odtolči moram le vse odvečno kamenje in ga pokazati svetu.«240 Življenje in zgled Janeza Pavla II. sta danes pred nami kot umetnina, kot izklesana smer v steno ali zamisel v kamen. Vemo, da zdaj sijeta čez vekove in da jima čas ne more nič odvzeti, nasprotno, lahko jima le doda. Pri tem se seveda sprašujemo o usodi in razlogu zgleda tega velikega moža. Presenetljivo predstavlja vrata k umevanju življenja prav njegova smrt. Običajno se s smrtjo ljudje preselimo v območje, kjer smo dostopni spominu zanamcev, ki se tako ali drugače opredeljujejo do našega bivanja na Zemlji. S časom, ki mineva od dogodka, ko je posameznik prestopil zadnjo ločnico, se veča stopnja spoštovanja in priznavanja teže njegovega življenjskega prizadevanja. Pri Janezu Pavlu II. pa je bilo drugače. Njegova smrt ni pomenila kontroliranega vstopa v območje, ki mu bo v času dalo svojo vrednost. Bila je eksplozija duhovne sile, ki je po svetu zaorala kot zaslepljujoče hidrogeno orožje. Ta sila se je pripravljala v dnevih, ko so se armade ljudi zgrinjale v večno mesto, desetine milijonov pa nas je bilo prikovanih pred množične medije. V jeziku fizike bi se temu reklo, da se je dogajala implozija, ki se je v trenutku smrti neznansko sprostila. Množice so klicale: »Santo, subito!«, v slovenščini bi se temu reklo: »Svetnik, takoj!« Zdelo se je, da se je prvič v zgodovini ponovil veliki petek, ko se je zagrinjalo v templju ob uri Kristusove smrti pretrgalo na dvoje in sta se večnost ter sedanjost zlili v eno. Ta eksplozija ali pretrganje zagrinjala nas vodi v razumevanje Janeza Pavla II. Če je umetnik ali alpinist genij in v tem potrdi najvišjo stopnjo izpolnjevanja svojega življenjskega poklica, je to v območju vere svetništvo. Prav svetništvo je lastnost, s katero ustrezno izrečemo in opredelimo pot Janeza Pavla II. med nami. Umetnina svetosti njegovega bivanja je razumljiva ob dejstvu, da je bil ta človek tako velik, ker se je tako veliko ukvarjal s krščanstvom.
240 Tomo Česen, Sam, Didakta, Radovljica, 1990. Navedek je iz nepaginiranega uvoda Toneta Škarje.

167

Razd alj e d o sve ta

Ukvarjati se s krščanstvom pomeni premišljati njegov vzor, Kristusa. Janez Pavel II. ostaja nepozaben, ker se je bil sposoben vrniti k njemu. Če so mnogi ocenjevali njegovo delo kot evolucijo, kot nenasilno družbeno spremembo, s katero je želel sleherniku, tudi v razmerah konkurenčnega kapitalizma, zagotoviti njegovo spoštljivo mesto pod soncem, je to samo obris fenomena. Ta pot naprej je bilo potovanje nazaj, potovanje k izvoru religije. V času se je Janez Pavel II. najprej vrnil tisočletje v preteklost in se srečal s svojimi brati z Vzhoda. Če kateri papež, si je prav on goreče prizadeval za ponovno zlitje s pravoslavno Cerkvijo, ki se je od katoliške ločila pred desetimi stoletji. Črpajoč v izvoru religije je romal še dlje, do samega začetka krščanstva, do Judov. Bil je prvi papež v njihovi sinagogi in prvi papež, ki se je v Jeruzalemu poklonil tistemu narodu, iz katerega je izšel »človekov Odrešenik«. To je bilo leta 2000, dve tisočletji po začetku časov. To je bilo tudi leto, v katerem – tako nam govori njegova duhovna oporoka – je razmišljal o odstopu. Kako tudi ne, saj si je lahko rekel: dopolnjeno je. Vračal se ni samo k izviru religije, temveč tudi k izviru potrebe v človeku po njej. Zato je leta 1986 zbral v Assisiju predstavnike vseh verstev in jih pozval k molitvi za mir. S tem se je priklonil hrepenenju v človeku, ki ga kot takega v njegovi dostojnosti sploh vzpostavlja. Je zadnji razlog in prvo veselje bivanja na Zemlji: glede na narode, rase in kulture v različnih delih planeta se izraža na različne načine, a vselej z istim smislom in ciljem. To je hrepenenje po večnosti. Ko govorimo o pretrganju ogrinjala, hkrati ugotavljamo, da je bilo potovanje k izviru religije vrnitev k človeku samemu. Ta se je začela z vprašljivim dejanjem, s tem, da je v celici rimskega zapora odpustil svojemu morilcu Mehmetu Aliji Ağci. Janez Pavel II. za to dejanje ni imel nobenega razloga. Ali Ağca je moril priseben, prepričan v nespornost dejanja. Meril ni na posameznika, ampak na predstavnika upanja ljudi, ki so v papežu videli obet za padec Berlinskega zidu in za pravičnejšo prihodnost. Ali Ağca je sprožil strel v imenu organizacije, ki je z umorom hotela kolo zgodovine obrniti nazaj in z nasiljem nad nedolžnim ohraniti pridobljeno moč. To je atentatorjevemu dejanju dalo težo, pred katero je osupnil svet. Šlo je za nekaj nesramno nezaslišanega. Janez Pavel II. je v svetosti zmogel težo prenesti nase in je morilcu odpustil. Stopil je v strašno dejanje in ga z močjo ljubezni izničil. Kako res je, nam pove občutek, da Alija Ağca več ne obsojamo, nasprotno: v luči tega dejanja nanj celo gledamo s simpatijo. Dogodek je imel posledice, ki si jih v tistem trenutku ni bilo mogoče v celoti predstavljati. Ljudje so v dejanju videli grb pontifikata, ki je odslej označeval vsako stvar, katere se je papež polotil. Ves čas je kazal skrb za črni kontinent, za revščino in brezpravje. Afrika je izstopajoča smer, v katero je 168

Nauk o ne m ogoč e m

pulzirala njegova misijonska vnema. Kako tudi ne, saj je tam največ bede. Na obisku v Združenih državah Amerike se je posvetil domorodnim Indijancem. Ob širitvi Evropske unije ni cvetličil, ampak je trmasto opozarjal na revščino v deželah ex sovjetskega bloka in na slab položaj obubožane večine. Najbolj mu je bila pri srcu – tako se je zdelo – mati Tereza, za katero je celo popravil vatikanski protokol. Nemudoma jo je razglasil za svetnico. Ljudje so čutili, da papež živi ljubezen, ki jo dokazuje vsako dejanje. Vedeli so, da se je vrnil k človeku, da s pravično ali krivično obsojenim hudodelcem prenaša njegove muke, da trpi z osamljenim in bolnim, da je z vsakim človekom v stiski, kot je v njegovem veselju. To je do tedaj storil samo eden, ustanovitelj krščanstva. Papež se je vrnil k njemu. Ljudi je to prizadelo. V jedru odnosa Karola Wojtyle s homo sapiens sapiensom s konca 20. stoletja je bilo ganotje. To je mojstrska roka na kamnu, ki je iz življenja nekega Poljaka napravila umetnino, kot smo jo videli v našem času. Mrtev papež je s človeštvom bolj živ, kot smo sami. Mag, 2005

Litterae crucis
Revizija Rožmanovega procesa se uvršča v red »reči zunaj stvarnosti«. Danes ga je nemogoče razveljaviti iz istega razloga, kot je nemogoče sprožiti proces proti Mitji Ribičiču ali obsoditi napadalce na Mira Petka. Slovenija je namreč premalo demokratična država. Škof Rožman je bil duhovni pastir v času, ki je položaj naroda in Cerkve zaostril do nemogočega. Slovenska zgodovina je bila z eno samo izjemo (Prešernov Črtomir) vedno zgodovina posameznikov, ki so znali okoliščine na širšem platnu svetovnega (evropskega) dogajanja s pregovornim individualnim talentom izkoristiti v prid nove kvalitete. Brižinski spomeniki, Trubarjeva intuicija, Prešernov krog in evropska romantika, Ivan Cankar, Prežihov Voranc. Veličina Slovencev se tu pridruži prvi zapovedi človekovega duha in njegove spretnosti, namreč, napraviti čim več s čim manj rečmi. Škof Rožman je izjema. Na prvi pogled tako kot Črtomir, le da z drugačnim »vektorskim pospeškom«. Kaj Črtomirja najbolj določa? Slej ko prej dejstvo, da se je zmotil. Najprej glede »vere staršev«, ki jo je branil do konca, točneje, do konca fizične sile (vojske), ki mu je to omogočala. In katere smrti 169

Razd alj e d o sve ta

je bil kot njen poveljnik kriv. Kot po čudežu preživela žrtev Valjhunovega obračuna v Ajdovskem gradcu se nato znajde pred slapom Savica, kjer ugotovi, da se je zmotil v ljubezni do Bogomile. Bogomila ga ne ljubi, huje, ne ljubi ga dovolj. Namesto postavnega Črtomirja si izbere raševino zgodnjesrednjeveškega celibata. In potem se Črtomir še zadnjič zmoti. Mladeniški stan zamenja za starčevsko suknjo. Gre med svoje rojake in jih uči nove zmote, v katero ga je zasukalo življenje. Prešeren ga zato pospremi z besedami skepse: »pokopal misli visokoleteče, želja neizpolnjenih sem bolečine, kot Črtomir ves up na Zemlji sreče«.241 Pravilno ugotovimo, da takšno življenje v posledicah lastnih zmot ni življenje: je smrt. Prav zato je Prešeren Krst pri Savici posvetil prerano umrlemu prijatelju Matiji Čopu. Črtomirjeva zgodba je tako nagrobni spomenik, epitaf. Vendar je Črtomir, neuspešni ljubimec, verski in politični zablodelec, dosleden samo v svoji zmoti, velik intelektualni mit Slovencev. Peter Klepec, Martin Krpan, Martinek Spak so podeželske bajke, pravljice za majhne otroke in obvezno osnovnošolsko čtivo. Črtomir je v svoji zmoti univerzalen mit. V navajanju in razkrivanju zablode ga France Prešeren vzpostavi v tistem, kar je pri človeku človeško, tj. v njegovi zgolj zmotljivi in krhki človeškosti. Tudi kralja Ojdipa slavimo kot velikana naše rase, četudi je ubil očeta in spal z materjo. Vendar je to storil nevede. Škof Rožman ima s Črtomirjem veliko skupnega, največ, kar zadeva zgodovinsko usodo. V izhodišču dejstvo, da se je škof Rožman zmotil. V apostolski vnemi, da bi obvaroval kar največ slovenskih življenj, je imel za teoretično dolžnost na mehak način kolaborirati z okupatorjem. V času druge svetovne vojne so bile stvari kot še nikdar prej v zgodovini postavljene na aut-aut: če nisi z nami, si proti nam. Slovenska zgodba je nekakšen »mikrokozmos« svetovnega dogajanja, četudi je še tako posebna, se v temeljnih lastnostih sklada s širšo sliko. Ta je bila umerjena glede na os dobro-zlo, pri čemer je najvišje zlo, sovjetski imperialistični komunizem, bilo tolerirano vse do konca, do nemške kapitulacije. Hladna vojna se začenja šele po 9. maju 1945. Škofu Rožmanu je ta razporeditev sil dajala manj možnosti kot njegovemu pesniškemu predhodniku Črtomirju dobro tisočletje prej. Še večji problem je, da je natančno vedel dvoje: prvič, da so stvari, ki jih počne (kolaboracija), napačne, in drugič, da se bo komunizem sam ohranil bistveno dlje od fašizma in nacizma. Ta zmota in zavest o njej sta ga dobesedno razklali. Pred zgodovino ga najbolj obtožujeta dve stvari: darovanje maše ob Hitlerjevem rojstnem dnevu leta 1944 in zapustitev dušnopastirske službe z odhodom
241 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 172.

170

Nauk o ne m ogoč e m

čez Karavanke 5. oziroma 6. maja 1945. Če pogledamo prvo, spet opazimo zanimivo protislovje. Film, na katerem je posneto dogajanje na bežigrajskem stadionu, pokaže škofa Rožmana, kako nejevoljen, skoraj besen pospravlja evharistično mizo. Ta podoba pove, da se je zavedal, kako globoko se moti. Če dodamo še dejstvo, da je pred nacizmom pobegnil iz Koroške in da so ga Nemci ob napadu na Jugoslavijo leta 1941 šteli za pomembnega sovražnika, bo slika razklanosti popolna.242 Naprej: ko je odšel iz ljubljanske škofije, zapuščajoč čredo, ki mu je bila zaupana, je to storil spet na nenavaden način. S seboj je vzel le nekaj najnujnejše prtljage, kot bi se pravzaprav odpravljal na kratek izlet v Celovec. To kaže, da je razmišljal, da se utegne vrniti, kar ne pomeni drugega, kot da je pobeg iz dušnopastirske službe pojmoval kot napako. Zakaj je zgodovina sprejela Črtomirja, škofa Rožmana pa (še) ne? Razlog je preprost: Prešernovemu junaku je dal prav Prešeren sam, ko ga je poveličal v zmoti in tragičnem položaju. Škofu Rožmanu to ni dovoljeno, kajti je žrtev dvojne manipulacije. Najprej je tu revolucionarna justica, ki ga je obtožila po krivem. Objektivno in pred zakonom je Rožman nedolžen. Vendar ni kot Črtomir nedolžen subjektivno, pred svojo vestjo in zgodovino. Proces rehabilitacije na tem področju bo potekal zgolj po njegovi osvoboditvi od lika »apostolskega nadčloveka«, ki mu je bilo dano tako zmanipulirati zgodovinske okoliščine, da mu trop novodobnih historikov danes v mastnem tisku kliče: »Zgodovina mu je dala prav!«243 Odveč je govoriti, da lovci na paragrafe in pedantni zgodovinarji, aseptično varni pred »živostjo« predmetov svojega preučevanja, ne morejo doumeti krhkosti človeške usode v hudih časih. Zgodovina škofu Rožmanu in njegovemu bratu v obupu, Črtomirju, ni dala prav. A to ni pomembno. Šele ko bodo škofa Rožmana začeli prikazovati v njegovi tragični človeški vlogi, ki je vloga zmote, se bo zgodovinski položaj sprostil in bo lahko zaživel v občestvu z narodom, od katerega so ga za aktualne politične potrebe neprenehoma trgali. Ta čas bo prišel, njegove začetke lahko postavimo v drugo polovico tega desetletja, ko bo pri nas izzvenelo povojno obdobje, predvsem tranzicija. Gregorij Rožman je bržkone velika žrtev enega in drugega. Mag, 2007

242 Primerjaj: dokument Reichssicherheitshauptamta, objavljen v naslednjem članku. 243 V enem od zapisov časopisa, ki se s tem najbolj postavlja.

171

Razd alj e d o sve ta

Med rdečo in rjavo kroglo (Stepinac in Rožman v sovražnem žaru esesovskega dokumenta)
Živimo v totalitarnem času, ki se ne ozira na dejstva in dokumente. Zapisuje, bolje, prepisuje tisto, kar se je od komunističnega prevrata v letu 1945 oblikovalo kot ideološki vzorec. Bistvena točka prepisa zgodovine je NOB, njegova glavna tarča pa kristjani v svojih uradnih in neuradnih strukturah. Tu ne gre ponavljati vseh neresnic, ki danes srše iz slehernega medija, o kolaboraciji z okupatorjem, o odkritem antisemitizmu skoraj blaženega Alojzija Stepinca in podobno. Tako si človek s kratkim sprehodom po internetu prikliče sliko medvojnega dogajanja, ki mu zbudi utemeljen dvom o pravilnosti ideoloških stališč. Gesla, ki zadevajo drugo vojno na jugoslovanskih tleh, tako implicitno potrjujejo tezo o obstoju drugačne resnice, kot je na voljo v uradni, postpartijski podobi. Če se človek zamisli ob ugotovitvah Dušana Bibra, ki jih je ta predočil v osemdesetih letih 20. stoletja, in se s pomočjo sodobnih medijev poglobi v razmerja med glavnimi nosilci moči v letih 1941–1945 v Jugoslaviji, spozna, da je Biber zgolj nakazal dejanski obris problema, a se v bistvo ni spustil.244 Bibrova teza, da so zavezniki do zadnjega leta vojne enako podpirali uradno vojsko kraljeve vlade v Londonu kot tudi Titove partizane, dobi zanimivo nadgradnjo v elektronski obliki britanske enciklopedije. Tam človek najde podatke, da je šele po delovanju zavezniške vohunske izpostave v Kairu, nekje v času po stalingrajski bitki, zavezniška pomoč začela izdatno pritekati k partizanom, a razlog je bil kaj banalen. Stacionarna enota SOE245 v Kairu je bila prestreljena s sovjetskimi vohuni. Zanimivo je tudi, da sta bili tako na Titovo kot na Mihailovićevo glavo vse do konca vojne razpisani tiralici v vrednosti milijona nemških mark v zlatu. V tem smislu je razumljiv tudi podatek, da bi se Tito skupaj z Nemci zoperstavil izkrcanju v Istri in Dalmaciji, kajti pod Angloameričani ne bi mogel nikdar prevzeti oblasti in uveljaviti komunizma v deželi. Dobesedno ključen za razumevanje razmerij med vojno je dokument, ki se ga je na zadnji Dragi v nagovoru dotaknil javni tožilec Anton Drobnič. Dokument je datiran z dne 27. marca 1941 in je najstrožje zaupen. Izdal ga je SS-Reichssicherheitshauptamt,246 namenjen je poveljujočim oficirjem pri napadu na Jugoslavijo. Dokument definira jugo244 Primerjaj Dušan Biber, Tito – Churcill, Globus, Zagreb, 1981. 245 Special Operations Executive. 246 SS – Vrhovni urad službe državne varnosti.

172

Nauk o ne m ogoč e m

slovansko geografijo, ključne strateške točke, prinaša informacije o starojugoslovanski vojski in drugo. Nazadnje spregovori tudi o najpomembnejših sovražnikih Nemcev v deželi. Papir je bil podlaga za ravnanje najvišjega poveljstva SS v okupirani Jugoslaviji, kot najpomembnejšega sovražnika navede katoliška škofa Alojzija Stepinca in Gregorija Rožmana.247 V očeh nemških napadalcev sta bila namreč odgovorna za nasprotovanje nacizmu, oprta na naklonjenost Židom, kar še posebej velja za nadškofa Stepinca. Stepinac, nekdanji solunski borec, naj bi skupaj z židovskimi skupinami tvoril enotno fronto protižidovskega razpoloženja. Še posebej naj bi bilo to razvidno v časopisu Donava (Die Donau), ki so ga izdajali Nemcem sovražno naravnani cerkveni krogi. V tem kontekstu ne preseneča, da esesovski dokument podrobno navaja dejstvo, da so vsi sedeži židovskih organizacij nastanjeni v Zagrebu. Nadškofa Stepinca tudi obtožuje neposrednih zvez z angleško in francosko obveščevalno službo, še več, SS ugotavlja, da se niti delovanja teh služb stekajo prav v škofijskem ordinariatu v Zagrebu. Nič manj nevaren se SS-u ni zdel ljubljanski škof Rožman. Tega uvršča med avtoritete, ki se nemštvu ne le upirajo z odločnostjo, ampak z ognjem in s sovražnim žarom pripovedujejo o hudodelstvu nemške vojske v Evropi. Rožmana bremeni dejstvo, da je v Ljubljani ponudil zatočišče poljskemu kardinalu Hlondu248 in dal tiskati njegovo delo Nemška grozodejstva na Poljskem. SS še posebej poudari dejstvo, da se je Rožman potrudil z vsebino knjige (knjiga opisuje množična pobijanja Poljakov ob napadu na Poljsko) seznaniti katoliško javnost na Slovenskem. Kot Stepinca SS tudi Rožmana uvršča na indeks posebnih sovražnikov. Tako pojasnjujemo tudi preverjeno krilatico, da se je med vojno prelat grenko šalil, češ da ne ve, ali ga bo podrla rjava (nemška) ali rdeča (komunistična) krogla. Rožmanovo ime se zato nahaja ob poljskih, čeških in slovaških emigrantih, britanskih agentih in judovskih prvakih v nekdanji Jugoslaviji. Anglofiliji, simpatijam do Židov in odkritemu nasprotovanju nemški agresiji se pridružujejo drugotni razlogi, zaradi katerih sta Stepinac in Rožman bila še posebej nevarna. Ti temeljijo na dejstvu, da Cerkev v Jugoslaviji predstavlja najvišjo moralno silo, združujočo šest milijonov kar najbolje organiziranih katoličanov. Tajni dokument SS se zato obširno ukvarja s popisom celic, v katerih delujejo katoličani. Temu posveča presenetljivo veliko pozornosti, skoraj toliko kot razsuti jugoslovanski vojski.
247 Fürstbischof von Laibach, Rocman. 248 Avgust Hlond (1881–1948), krakovski kardinal in poljski primas. Odločen antinacist: deli omenjene knjige so služili kot dokazno gradivo na nürnberškem procesu.

173

Razd alj e d o sve ta

V zadnji posledici se dokument sooča s problemom totalitarnih režimov, to je z izrazito narodnostnopovezovalno vlogo, ki jo je v slovanskih deželah igrala Katoliška cerkev. Stepinac in Rožman sta najpomembnejša sovražnika SS zato, ker sta vezni člen narodne biti Slovencev in Hrvatov, branik njihove aktualne in zgodovinske eksistence. Tako ob Stepinčevem imenu (tudi ob imenu sarajevskega škofa Šarića) stoji zapisan ključni stavek: »S. pripada najbolj gorečim prvoborcem hrvaštva in hrvaških idej«. Pričujoči dokument tako postavlja v zrak teze o protinarodnem delovanju Katoliške cerkve, o njenem protižidovskem značaju in o ljubezni do Nemčije. Navezuje se na slovenski javnosti malo poznano dejstvo, da je prva žrtev nacistov na Koroškem prav slovenski duhovnik Miha Poljanec, ki so ga zaradi vztrajnega širjenja slovenstva leta 1939 zastrupili nacisti. Na njegovem pogrebu je bila prvič zapeta narodna pesem Rož, Podjuna, Zila. Predstavljen papir pomeni izziv uradni ideologiji, znanost ga ne more obiti, ker je pričevanje zgodovine. Kot bo morala zgodovinska veda reči svoje o tem, koga in zakaj so zavezniki v Jugoslaviji sploh podpirali, se bo morala opredeliti tudi do vloge kristjanov v usodnem procesu, ki se mu reče druga svetovna vojna v Jugoslaviji. Zdaj je mogoče slutiti, da oni dan ne bo nič več, kot je bilo poprej. Nacizmu in komunizmu navkljub. Družina, 1998

Kristus in razumni dvom: družbeni izziv postmoderne
Umestitev dr. Antona Stresa na čelo ljubljanske nadškofije je mejnik, bolje, gradník v oblikovanju identitete tistega, kar v najširšem zapopadku imenujemo krščanstvo ali katolištvo na Slovenskem. V tej sodbi so si bila enotna tako občila kot sodbe državljanov, ki smo ta dogodek spremljali. Ob aklamaciji se zastavlja nujno vprašanje, v kakšen tip družbenega konteksta je bil nadškof umeščen, kajti njegovo delovanje bo pogojeno prav z notranjo dinamiko znotraj le-tega. Tu se zaplete. Družbeni kontekst sodobne Slovenije je namreč v notranjih obrisih, se pravi v tistem, kar zadeva razmerje družbene moči, še vedno enak kot v preteklosti. Na zunaj se to prevaja največ prek večinske drže hominis 174

Nauk o ne m ogoč e m

slovenici v javnosti, to je samocenzure. Nadškof prihaja v čas, v katerem sta razmišljanje in javno govorjenje zamaknjena do stopnje, da ju skoraj ni več mogoče usklajevati z resničnim stanjem. Pri nas se namreč dogajajo stvari, ki so v neskladju z razumsko logiko in bi se kot take ne mogle zgoditi drugod, se temu reče v bolj razvezanem jeziku. Novi nadškof prihaja pred zid splošnega samonadzora, za katerega bi spet težko rekli, da je statičen fenomen: prej velja, da ga obvladuje spazmatična tendenca, v kateri se konture stvarnosti izgubljajo do te mere, da nas prav čudi, kaj vse je mogoče reči, storiti, prikriti. Primeri se po nekakšni hierarhični logiki porajajo tem intenzivneje, čim pomembnejša, višja, usodnejša je instanca, ki jih spočenja. Prvaka sta zato logično dva: eden je predsednik republike, ob njem krepko stopa predsednik vlade. Odlikovanje Ertla, označitev povojnih pobojev kot drugorazredne teme in spet nastop v Davosu, kjer je predsednik republike resnici navkljub poveličeval imunost države spričo krize, vse to so obeležja javne retorike, ki ji je po poljubnosti in neobvezujočem odnosu do objektivne resnice lahko le malokaj kos. Premier in njegova ekipa ravnata podobno: če se iz krize primaknemo k področju, kjer je religija bolj doma, zadenemo ob Aleša Guliča. Kaj je nekdanji »satanov brat« na mestu direktorja Urada za verske skupnosti drugega kot nebistroumni oksimoron, ki skače iz večinskega diskurza v naši domovini? S to paralogično demagogijo je prežeta zadnja pora domače javnosti. Ko Društvo pisateljev sklicuje »kulturni plenum«,249 se nam zdi, da beremo zgodovinsko poročilo o nečem, kar se je godilo v sovjetskih časih pred desetletji. Kulturni plenum? Mar tudi pisatelji, ki so porodili državo, ne morejo brez popkovine v preteklosti? In kar je še bolj presenetljivo, je naslednja poved: »O svobodi in suverenosti v kulturi in o njeni nujni spregi s politiko sta najbolj jasno spregovorila uvodna govornika Tone Pavček in Ciril Zlobec.«250 Pavček in Zlobec res vse dolgujeta povezavi z režimom(!): sta namreč pesnika in dolgoletna politika. In prav ta dva sta se v temeljitem pomenu avtocenzure pridušala, da so mnogi neupravičeno obogateli v tranziciji, denimo, Janez Janša in Igor Bavčar. Ne Boško Šrot, Bine Kordeš, Herman Rigelnik, Janez Škrabec in kar je še Kučanovih »bratov v obupu«. Avtocenzura omenjenih intelektualnih in poetičnih lavreatov kot najbolj zanesljiv kompas vodi stran od poimenovanj, ki bi lahko ogrožala tih interes partijske bratovščine.

249 28. januarja 2010 v Cankarjevem domu. 250 Povzeto po MMC RTV SLO.

175

Razd alj e d o sve ta

Novi nadškof je soočen še z dodatnim pritiskom. Avtocenzura javnosti gre tako daleč, da je celo ajdovski duhovnik Filip Terčelj,251 eden stebrov narodne zavednosti v času rapalske meje, postavljen zunaj zakona. Terčelja je leta 1946 likvidiral KNOJ, malo iz slepega premisleka, še bolj iz razrednega sovraštva do krščanstva. Terčelj je v smislu simbolnega pomena svoje osebe močan adut v rokah Cerkve, saj združuje v sebi prav isti komponenti, kot ju predstavlja Boris Pahor: primorsko zavednost in antikomunizem. Vendar Terčelj še naprej ostaja v anonimnosti: ne dovolijo mu postaviti ne plošče ne spomenika, še več, ob priložnosti komemorativnega srečanja te dni je bilo natančno poskrbljeno (s strani ravnateljice Pilonove galerije Irene Mislej), da se med referenti ne bi znašel kdo, ki bi Terčelja predstavil zunaj »plotov« domače samocenzure. Vse skupaj je logičen refleks samocenzuriranja javnosti, v kateri se drugo desetletje ustvarja strah pred Cerkvijo, ki središči v treh povedkih: Cerkev si ne želi samo obvladovanja duš (t. i. verouka) v šolah, hoče tudi posvetno moč (denacionalizacijo) in politični vpliv. Morda je bil v tem času objavljen samo en promil člankov ali avdiovizualnih poročil, ki so to institucijo želeli ugledati bolj sproščeno, zunaj diktata, ki ga je zapovedala z oblasti sestopajoča partija. Anton Stres se bo moral torej spoprijeti z najbolj mučno posledico tovrstne javne manipulacije, ki jo je urednik Družine v zadnji številki sumarno izrazil v stavku: »Med vsemi institucijami družbe ima Cerkev poleg policije in tožilstva najmanj ugleda.«252 Tudi v širšem smislu stoji nadškof pred težkimi izzivi. Globalni svet današnjega dne namreč Cerkvi ni naklonjen. Razlogov je več, veliko je tistih, ki so na strani Cerkve (potrošništvo, brezobziren »kapitalizem«, razpadanje ustaljenega sistema vrednot in drugo). Nekaj je tudi onih, spričo katerih bi se Cerkev lahko bolj potrudila oz. prilagodila. V mislih imamo postulate zadnjega koncila, ki je institucijo izrazito naravnal nazaj h Kristusu, k demokratizaciji in prvotnosti nauka iz prvih stoletij. Cerkev je za časa koncila dodobra razumela signaturo postmoderne: sedanji čas nima nobenega posluha za vnaprej določeno avtoriteto ali predpis: človek se svobodno odloča o tem, kaj bo veroval in komu bo zaupal. V koncilu se je Cerkev, vede ali nevede, približala verovanju prvih kristjanov, bolje, Pavlovemu določilu: »Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega, kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.«253
251 Filip Terčelj je bil rojen leta 1892 v Grivčah. Za njegovo biografijo poglej str. 307 252 Družina, ob prelomu leta 2009 v 2010. 253 Kor 2,2.

176

Nauk o ne m ogoč e m

Da bi sedanji ljubljanski nadškof pri premagovanju postkoncilskega izziva ne smel imeti težav, priča neka opogumljajoča podrobnost iz zadnje umestitve. Ko je namreč postal celjski duhovni pastir, si je volil škofovsko palico – iz lesa. To gre razumeti kot znamenje skromnosti, a tudi edinosti z ljudsko množico, kar so vse obeležja prvotne duhovnosti. Do nje in do dejanskega duha koncila se zdi Cerkev kot globalna celota daleč, kar je tudi problem slovenske (ljubljanske) cerkvene pokrajine. Sodobni čas razliko med Kristusom iz evangelijev in dejansko Cerkvijo zaznava z mehanizmom, ki mu je bil na voljo ob Descartesovi gnoseološki revoluciji v 17. stoletju. Temeljni mehanizem modernega človeka je namreč spoznanje, utemeljeno na dvomu. To pove, da bi se nebeški učenik težko strinjal z mnogočim iz vatikanske armature. Novi nadškof ter Cerkev bi se morali vnovič zazreti v razmerja med Bogom in posvetno močjo ter njenimi insignijami. Jezus je namreč škrlat oblekel samo enkrat, in to proti svoji volji. Pompozna oblačila in še gromoglasni nazivi (nunciji, prelati, monsignorji in kar je še teh besed) niso samo anahronizem, temveč so v živem nasprotju s historično osebo Sinu božjega in njegovega učenja. To sodobni človek zaznava pred vsem drugim. Če je Kristus tisto, kar je bil za Kartezija cogito, potem ga hoče v neomadeževanosti prvotne vloge, jasnega, kot je človeška misel. Pri tem ga zunanja obeležja motijo toliko siloviteje, kolikor močnejša je v njem želja po spoznanju tistega, ki je »pot, resnica in življenje«.254 Modernosti Kristusa kot temeljnega izziva Cerkve v sodobnem času tudi ne smejo zastranjevati oni, ki jih je v besedi in vedenju – en sam Kristus. S tem mislimo v zadnjem času Cerkvi konkurenčno planetarno gibanje Vnovič rojeni kristjani, med katerimi si pri nas izstopajoče prizadeva Vinko Ošlak. Poudarili smo »izstopajoče, ker Ošlakov »kopernikanski obrat« ni usmerjen v spoznavo pravega nauka, temveč v osebno promocijo in poravnavanje računov iz davnih let. Ratzingerjeva in Stresova ecclesia morata te vrste snetljivo seme pustiti vnemar, na novo pa odkriti tisto, kar je pokojni profesor Anton Strle imenoval »spoznavna resnica razodetja«.255 To je seveda neskončno težko. Moderni razum bo namreč logiko božjega samopriobčenja vselej primerjal s konkretno izkušnjo: ker je danes razum nad vero, se bo najprej vprašal, zakaj bi si Kristus kot Božji sin želel prebivati v Vatikanski palači, hlepeti po odmevnosti, moči, denarju in politiki. In spet bo prišel do istega odgovora, kot ga
254 Jn 14, 6. 255 Anton Strle, Vera Cerkve, Mohorjeva družba v Celju, Celje, 1977, predvsem poglavje »Razodetje in vera«, str. 19.

177

Razd alj e d o sve ta

ves čas daje princeps norma, to je zdrava pamet: Kristus, če je Kristus, tega ne bi nikdar dopustil. To bi bilo v kontradikciji z njegovo identiteto. In če si razum in vera ne moreta nasprotovati, potem bo ecclesia postmoderna morala v formi novega koncila ali radikalne papeške bule – lahko tudi spodbujena z impulzom naše domače dežele (zakaj ne?) – ontološki habitus svojih resnic in dejanj približati Descartesovi modrosti in odpraviti vse, kar je nenaravno, nevredno, nečloveško in nebožje. Tu ji bo najbolj služil prav vatel razumnega dvoma. Na tej poti ji lahko pomaga mnogo, kar je sama ustvarila, recimo temu v prvih stoletjih krščanstva. Dogmatična konstitucija iz petega stoletja (kalcedonski zbor) namreč prinaša naslednji stavek: »Gospod vesoljstva si je ob zasenčenju svojega neizrekljivega veličastva privzel podobo hlapca.«256 Ne pravi »monsignorja«, »nuncija«, »eminence«, »prelata«, temveč hlapca. In naprej: »Bogu se ni zdelo za malo trpeti kot človek. Neumrljivi Bog je hotel biti podvržen zakonom smrti.«257 To so povedki, ki articula fidei, kot bi rekel Trubar, določajo skozi tisočletje in pol: nobenega razloga ni, da bi njih svežino ne čutili tudi dandanašnji. Poveličanje človeške narave, za katero se je kljub goloti greha v njej odločil Bog, je edino dejstvo, ki ga mora upoštevati vsak nauk, učenje in razmišljanje o teh stvareh. Če je Bog kot Bog, mora tudi človek biti kot človek, ne kot naziv, institucija, predpis. Cerkev se mora vrniti k prvotni izkušnji večnega Edinorojenca. Iti mora nazaj, skozi čas in svoje zmote, strgati zagrinjala škrlata in posvetnih insignij, zaživeti v tem, kar je nauk slehernika na planetu. Najverjetneje še enkrat podoživeti crucis pondus et praemium, križa težo in nagrado, kot je to znal Janez Pavel II. Brez vrnitve na izhodišče, h Kristusu Evangelijev in njegovi zavezi za človeka, to ne bo šlo. In če je Kristus zadnji kriterij (kot je bil za Descartesa dvom), potem lahko domača Cerkev spričo tega zgleda Slovencem dopove eno od temeljnih bivanjskih resnic. Lastnosti, ki so odlikovale historičnega Jezusa, je moč strniti takole: prepričanost v svoj prav in podreditev lastne osebe temu, vse do zadnjega grenca. Iskrenost, spoštovanje in ljubezen do resnice: govor, ki je vedno meril v bit stvari in jih kot take tudi upovedoval. Nezaslišana plemenitost, nenazadnje. Tu je priložnost, da pobujena s tem zgledom nastopi zoper jedrno zanikanje Kristusove osebe, ki se za potrebe slovenskega postkomunističnega loga izraža kot samocenzura v takšna in drugačna odličja ogrnjenih eksistenc. Da razkrinka prazno farizejstvo, kakršnega dnevno doživljamo v vrhovih sloven256 Anton Strle, Vera Cerkve, str. 99. 257 Prav tam.

178

Nauk o ne m ogoč e m

ske družbe, kjer en človeški ništrc kadi drugemu in naprej in nazaj. Kjer se skoz medije preliva neavtentičen govor: ljudje ga ponavljajo in postajajo vse manj razumni in vse manj plemeniti. Učenikovih lastnosti domovini še kako primanjkuje: kje drugod kot tu bi bila življenjska priložnost za novega nadškofa v Ljubljani? Demokracija, 2010

Lov vetra Dobrice Ćosića
Na slovenski kulturni praznik sem v Beogradu, na elitni Knez-Mihailovi, v tretjem nadstropju zgradbe, ki se imenuje Srbska akademija znanosti in umetnosti, stopal skozi prostran hodnik.258 Ob meni je bil g. Lević, tajnik te ustanove. Vodil me je na srečanje s človekom, ki je nepovratno obeležil srbsko zgodovino 20. stoletja, v svetlih in temnih plateh. Po nekaj trenutkih, ki so se mi zaradi intenzivnosti izgubljali v večnosti, sva obstala pred velikimi vrati. Na njih je radovednost pogleda vabila sijoča ploščica iz medí, na kateri se je v cirilici izpisovalo: Dobrica Ćosić, akademik. Njegova stališča sem moral poznati, da bi jih vključil v delo, ki ga pripravljam.259 Zato je bilo moje bitje sama radoznalost: za vrati me je pričakovala oseba, o kateri sem vedel več slabega kot dobrega. Moj politični in narodnostni spomin se je zbral: v trenutku, ko sem mu segel v roko in se zleknil v bogat usnjen naslanjač, mi je skozi zavest zavel piš podatkov, ki so ga obremenjevali: Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti,260 ki je napovedoval tektonski premik nacionalnega sentimenta, dokument, ki je porinil srbsko etnično mejo skoraj do slovenskega ozemlja. Papir na začetku reke krvi, ki je v štirih letih vojne utopila tisoče življenj. Skozi spomin mi je šel tudi glas Ratka Mladića, ki v posnetku ukazuje bombardiranje civilnih delov Sarajeva. To podobo sem vedno imel za živ dokaz zverinskosti človeka v poznem 20. stoletju. Vse skupaj me je spontano pripravilo na retorični ugovor, bil sem nared za obtožbo, za obsodbo srbske stvari, ki danes vsem na
258 Bilo je to 8. februarja 2002. leta. 259 Tedaj sem pisal doktorat na Univerzi Pariz-Nanterre, pri Stéphanu Courtoisu. 260 Dokument, objavljen 24. in 25. septembra 1986 v Večernih novostih: osnova Miloševićevega prevratništva in vojn na tleh nekdanje Jugoslavije.

179

Razd alj e d o sve ta

očeh končuje v revščini, sramoti in ponižanju. Da nisem nemudoma planil, dolgujem pravzaprav intuiciji, ki sem jo dobil v Ljubljani in šolal v Parizu. Ta pove, da veliki ljudje dajo občutek nečesa, kar čas presega. Tako to je. In nisem se zmotil. Ćosić je namreč ujel mojo misel in pribil: »Nisem bil med podpisniki Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.« To je moja pričakovanja še povečalo, saj se v nadaljevanju nisem znašel. Moj sogovornik je nato naštel nekaj dejstev, ki sem jih lahko preverjal, ker sem poznal njegovo biografijo. Še bolj bistveno je bilo, da je Dobrica Ćosić govoril za nazaj, z izraženim občutkom življenjske resignacije. In da je protestiral zoper stvari, za katerimi nikoli ni stal. Govoril je: »Komunisti so me proglasili za nacionalista, kripto Jugoslovani pa za ideologa velikosrbstva. Nikoli nisem bil nacionalist.« Potem je zatrdil: »Sem pisatelj, ki je v Jugoslaviji napisal največ tekstov proti nacionalizmu. Konec osemdesetih let 20. stoletja sem zastopal filozofijo zgodovinskega kompromisa. Bil sem avtor pobude o skandinavizaciji Jugoslavije in sedaj me imenujejo očeta Vojislava Koštunice in Slobodana Miloševića.« Bil je užaljen: »To je vulgarna, amoralna in nihilistična interpretacija.« Sam sem še vedno molčal, zato je načel vprašanje, kako danes nanj gleda slovenska javnost. Prisluhnil sem mu. Najprej je ostro nastopil zoper to, da bi bil protislovenski, srbski nacionalist. Rekel je: »Kako je mogoče, da nekoga, ki je na javni tribuni v Cankarjevem domu leta 1989 branil Janeza Janšo, proglasijo za nacionalista?« Potem je še dejal: »Duša me boli, da so me zmanipulirali. Rad imam ta narod. Rad imam to deželo (slovensko, op. B. M. T.).« Dodal je: »Leta svojega javnega življenja sem porabil, da bi skupaj s slovenskimi intelektualci ustvarili demokratično, pluralistično Jugoslavijo, za katero se samo po sebi razume (to je moj sogovornik dvakrat ponovil, op. B. M. T.), da bo vstopila v Evropsko zvezo. Moji prijatelji Slovenci so verjeli, da bodo v Evropo lažje prišli sami. In niso se zmotili.«261 Nato je izrekel zanimivo oceno: »Edina opozicija, ki je v Jugoslaviji resnično uresničila svoj cilj, je bila slovenska.«262 Ćosić je ob tem začel razvijati bolj abstraktno podobo države, ki ji je bila smrt usojena v zametku. »Zadal sem si tri cilje. Prvi cilj je bil mir. Drugi cilj je bil vključitev v svetovno skupnost. Tretji cilj pa so bile ustavne reforme in oblikovanje demokratične, meščanske in pravne države, skratka, družbe odprtega tipa v smislu filozofa Karla Popperja.« Tu sem vedel, da pisatelj ostaja v območju, ki je še zgodovinsko preverljivo. Če vzamemo njegovo neposredno izkušnjo vladanja, ko je bil v letih 1992–1993 prvi predsednik tretje Jugoslavije, je bilo za resničnost njegovih besed dovolj dokazov. Ćosić je namreč predsednik Ju261 Iz avtorjeve beležke. 262 Beležka.

180

Nauk o ne m ogoč e m

goslavije postal v trenutku, ko je bil za premierja imenovan Milan Panić.263 To se je zgodilo na zahtevo ZDA, ki jo je formalno konec maja 1992 Miloševiću prenesla Helen Delić, ameriška državljanka srbskega rodu. Njo je poslal predsednik George Bush, dodaten pogoj je bil ta, da vlado tvori koalicija Mićunović-Drašković. Ćosić je na to pristal, po nalogu ZDA je skoraj prepričal Miloševića, naj se umakne. Ta je to tudi sprejel, postal bi direktor srbsko-ameriške banke, vendar je stvar padla v vodo, ker je intervenirala gospa Marković, Miloševićeva soproga, na katero Ćosić ni imel vpliva. Ko je Milošević ostal, je bil odhod Ćosića in Panića samo vprašanje časa. Ćosić je svoj mandat končal 31. maja 1993, pod ognjem Šešljevih nacionalistov. Svoj fiasko je komentiral takole: »Nobenega od teh treh ciljev nisem uresničil. Srbska opozicija mi ni dala podpore, ki sem jo pričakoval. Zamenjala sta me Milošević in Šešelj. Šešlja sem v času, ko je bil preganjan in brez službe, ščitil in varoval. Tako mi je vrnil. A tudi sicer je srbska antititoistična opozicija podlegla inerciji zgodovine. Ko so me patriotska čustva in moralni razlogi izzvali, da stopim v politiko, je bilo prepozno. Izigrala me je zgodovinska situacija kot tudi opozicijo sicer. Zgodovina me je preslepila. Moja prevelika vera v politično in moralno avtoriteto družbe, ki sem jo ves čas imel, me je zavedla. Mislil sem, da bo to prepotrebna energija, s katero bi lahko uresničeval politični program, a sem se zmotil. Noben politični program se namreč ne more uresničevati brez stranke. V tem je tudi razlog mojega poloma. Jaz nisem strankarski človek. Ko me je leta 1989 klical Willy Brandt, da bi postal predsednik Socialdemokratske stranke Srbije, sem zavrnil. Pisal sem namreč roman. Nisem bil pripravljen, da kot pisatelj vstopim v politično areno.«264 Ob teh besedah, ki so prihajale kot retrospektivna sodba, sem razmišljal, da utegne Ćosić govoriti resnico, kajti temeljna poteza umetnika je prav distanca. Ćosić po objektivnih kriterijih velja za največjega srbskega pisatelja 20. stoletja. Čim večji je umetnik, več bo imel distance do stvarnosti, zato je Ćosićev položaj razumljiv. Imel je distanco do institucij politike in strankarstva, nadalje do države, tudi do Miloševića. O njem je leta 1989 govoril z velikimi pridržki. Ćosić se je distanciral od Informbiroja in je prvi opozarjal jugoslovanski politični vrh na strahote Golega otoka. Nadalje se je čez dvajset let distanciral od Tita in takrat se je distanciral tudi od partije. Zato je postal neformalni vodja srbske opozicije. Vendar ni imel dovolj distance do svojega stanu, najsi se to danes sliši še tako čudno.
263 Milan Panić (1929), multimilijonar, ustanovitelj INC Pharmaceuticals, srbski politik (1992–1993). Danes živi in dela v ZDA. 264 Iz avtorjeve beležke.

181

Razd alj e d o sve ta

O svojem stoletju je Ćosić izrekel nekaj nepozabnih stavkov: »Dvajseto stoletje je bilo strašno intenzivno. Trajalo je petindvajset let manj od ostalih stoletij. Začelo se je s prvo svetovno vojno in se končalo s padcem Berlinskega zidu. To je strašno gost vek, vek zveri, hkrati pa tudi grandiozne vere v človeško dobro. To je vek, v katerem so se zlomile socialne eshatologije in v katerem se je začel moderni nihilizem.«265 O prihajajočem stoletju se je izrekel takole: »Ustvarili smo toliko sil smrti, da ni več razuma, ki bi jih obvladoval. 21. stoletje je čas univerzalnega nihilizma. Na površini živimo dobo informacijske družbe, v globini sveta pa ječi strašna energija, ki bo v 21. stoletju spremenila svet. To je moj strah.« Sebe je v knjigi s simboličnim naslovom Lovljenje vetra umestil takole: »Zgodovina in čas sta pokazala, da so bila mnoga moja prepričanja ideološke zablode, povzročene s težo in z muko življenja v Srbiji. Moje bivanje so dolgo napolnjevale s smislom. Mislim, da sta zgodovina in čas prenekatero mojo ugotovitev potrdila. Zdaj se ne počutim niti kot grešnik, ki je prišel k pameti pa se dokazuje in kesa, niti kot zmagovalec in prerok, ki slavi samega sebe, stoječ na ruševinah neke države in njene ureditve. Bili so dnevi, ko sem veroval, da sem usodo zgrabil za vrat, vendar sem kasneje uvidel, da je bil to zgolj njen rep ali sploh samo senca. Danes so moje dlani razpraskane in prazne kot podplati. Nimam več nobenega upanja in tudi pravice nanj ne. Svet, za katerega sem se bojeval, se ni uresničil. Svet, v katerem sem živel, je prešel. Ne bo ga nazaj. V svetu, v katerem danes ostajam, je malo mojih prijateljev. Zares, dosti imam vsega! Jaz sem človek 20. stoletja. A to je minilo.«266 To je Ćosićeva sodba o sebi, sodba človeka, ki se distancira od vsega, tudi od sebe, le od svojega stanu ne. Človek razpraskanih dlani, kot njegov narod, med zgodovino in prihodnostjo. Večer, 2002

265 Beležka. 266 Slavoljub Đukić, Lovljenje vetra: razgovori sa Dobrico Ćosićem, Samizdat 92, Beograd, 2001, zadnja stran platnic.

182

6 Še st i z a ri s:

Javno spraševanje – »al Bog slavca ni posvaril, le posvaril je pušavca«267

Ne govorimo o nekdanji Jugoslaviji, temveč o Sloveniji, o njej pa se govori premalo
Pričujoči zapis izhaja iz daljšega razmišljanja o usodi naše države v svetu, še posebej v luči vključitve v Unijo. Slovenija je namreč lahko gospodarsko, monetarno in še kako drugače izjemno dobro pripravljena na ta vstop, vendar se mora sistematično lotiti problema neprepoznavnosti znotraj držav Evrope. Kako bomo obranili svojo identiteto, če je ta tako rekoč odsotna, vsaj v širšem evropskem krogu. Neprepoznavni bomo toliko lažje podlegli globalizaciji in se – izpisali iz zgodovine. Nič še ni izgubljeno. V tem smislu se mi je zdelo vredno objaviti pogovor na Radiu Francija (kulturni program), ki sem ga februarja 2000 imel z urednikom oddaje Mednarodna razmerja Thierryjem Garcinom. Ker gre za specialista za mednarodno politiko, je še posebej pomembno, kako taki ljudje gledajo na nas. Seveda sem bil pozitivno presenečen. Tisti redki, ki se v frankofonem svetu (radio poslušajo tudi zunaj meja Francije, v francosko govorečih deželah) zanimajo za Slovenijo, ji prisojajo kar največ »strateških točk«. Samo gospodarska uvrstitev ob bok Nemčiji, Avstriji in Franciji že prinaša velik ugled. To je dobro razvidno iz pogovora. Če dodamo še zgodovinsko identiteto Slovenije – smo namreč eden najstarejših evropskih narodov z arhaičnim jezikom, dosti bolj zapletenim od jezikov naših sosedov – je slika naše celovitosti popolna. V bistvu smo v tujih očeh bolj odrasli in bolj zahodni, kot se to zdi nam samim. Ob bok pogovoru postavljam obisk Hervéja Colleta, ki se je nedavno mudil v Ljubljani. Sistematično je razgrnil možnosti, ki se jih mora Slovenija
267 France Prešeren, Zbrano delo I, str. 92. V tem razdelku so zbrani prispevki, predvsem pa nastopi na nekaterih pomembnih forumih. Ker avtor tudi v tujini ni ničesar prikrival, si je dovolil z verzi iz Orglarčka izraziti menetekel, naj ga pustijo pri miru, kajti misel je pravilna, to pa bo trdil tudi, ko ga nekoč ne bo več (ko bo (če bo) tam, kjer svarijo takšne in drugačne »pušavce«). Enako velja tudi za intervjuje (npr. za onega v Mladini), ki pripadajo temu poglavju.

183

Razd alj e d o sve ta

posluževati, če želi ofenzivno uveljaviti lastno identiteto. Da bi nas sprejeli zahodni mediji, bo treba storiti marsikaj: Hervé Collet ustanavlja skupnost prijateljev srednje in vzhodne Evrope, ki se bo oblikovala znotraj društva francoskih novinarjev, zajemala pa tiste, ki v velikih medijih pišejo o tem delu sveta. Gre za priložnost, ki je Slovenija preprosto ne sme zamuditi. Četudi o nas ne govorijo več v razmerju do Jugoslavije, o nas govorijo premalo. Govorimo zato več: govorimo sami! Mednarodna razmerja, oddaja na Radiu Francija, govori Thierry Garcin, urednik: Danes ne bomo govorili o nekdanji Jugoslaviji, temveč o Sloveniji, o kateri se tako govori premalo. Nekaj časa tega smo se seznanili s Hrvaško, bolj nedavno pa z Bosno in Hercegovino. Tu je tudi Srbija, h kateri se bo treba prej ali slej vrniti. Danes je čas za Slovenijo. Pogosto jo vzporejamo z baltskimi državami, kajti predstavlja neke vrste bok zahodni Evropi. In zdaj čisto preprosto vprašanje: kakšno je mesto Slovenije v regiji in v Evropi? Naš gost je Slovenec, poučuje na ljubljanski univerzi, to je Boštjan Marko Turk, ki se mudi v Parizu. Gospod Turk, hvala, da ste prišli sem: poučujete na Univerzi v Ljubljani, slovenski prestolnici. Vemo, da gre za eno od republik nekdanje Jugoslavije. Dva milijona prebivalcev šteje, meji na Hrvaško, Madžarsko, Italijo in Avstrijo. Narodnostno je zelo enovita, kar ji je omogočilo dokaj lahko osamosvojitev: vojna s centralnimi silami iz Beograda je trajala le nekaj dni. Slovenija tako vnovič navezuje natrgano popkovino: skozi stoletja je namreč z drugimi narodi srednje Evrope sobivala v habsburškem cesarstvu. Pogosto pravimo, da je Slovenija v zgodovinskem smislu naobrnjena k Avstriji. Tako je plebiscit na Koroškem ob koncu prve svetovne vojne pokazal, da je del Slovencev želel priključitev k Avstriji. Slovenija je bila bogata republika prejšnje Jugoslavije, ki je ekonomijo celotne države krepko vlekla kvišku. Danes nas preseneča dejstvo, da je pretežno zazrta v nemški prostor, k prijateljem Nemčije: dve tretjini tujih investicij je od tam, nadalje iz Avstrije, a tudi s Hrvaške. Slovenija se samoumevno opredeljuje kot dežela srednje Evrope. Ostanek nekdanje Jugoslavije rada označuje kot svoj jugovzhod. Gre za izraz, ki ga bomo pogosto slišali iz ust odgovornih v Sloveniji. To je država, ki se zdi bolj pronatovska kot nekatere njegove zveste članice. Na neki čuden način sta zato njena neodvisnost in suverenost odvisni od Nata. Večkrat so se na njenem obrambnem ministrstvu zadrževali ameriški vojaški svetovalci. Podpisala je pridružitveni sporazum z Evropsko unijo. Ta služi za izhodišče in bo nadomeščen s polnopravnim članstvom v Uniji. To se bo zgodilo v naslednjem pridružitvenem valu, skupaj z drugimi državami. Torej, ali bi lahko, gospod

184

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

Boštjan Marko Turk, glede Slovenije potegnili določeno vzporednico s Francijo? Gre za državo, ki je ne poznamo, vendar se nahaja v naši bližini.

B. M. T. To vzporednico ste potegnili sami, ko ste Slovenijo opredelili kot evropsko državo v polnem pomenu besede. Rad bi samo poudaril, da je Slovenija Franciji bližje, kot bi se zdelo na prvi pogled. Če želite namreč iz Francije priti k nam, morate prečkati eno samo mejo, to je italijansko. Mi mejimo na Italijo, Italija je tudi vaš sosed. To, kar ste uvodoma očrtali, bi rad podkrepil z zgodovinsko analizo. Ta pokaže, da so Slovenci na evropskem ozemlju od sedmega stoletja, ko je jugozahodni naselitveni val slovanskih plemen prišel na to območje. V zgodovini smo živeli težavno prijateljstvo s svojimi velikimi sosedi, ne vzemite prosim te besede kot praznorečje: to je prej olepševalni izraz, ki se dobro poda vsemu, kar ste sami uvodoma dejali. Torej, bili smo vključeni v avstro-ogrsko cesarstvo: kdaj smo celo nosili del odgovornosti za skupno državo: v začetku smo nekaj stoletij uživali relativno avtonomijo, ki se je skozi srednji vek precej porazgubila. Vsekakor je od začetka šlo za prepojitev s skupno kulturo: živeli smo v tem prostoru, ta nas je določil in izoblikoval. Tu bi rad poudaril, da nas na Francijo veže srečen spomin. V začetku 19. stoletja je namreč Napoleon na našem ozemlju ustanovil Ilirske province, ki so omogočile razmah narodne zavesti in kulturnega ustvarjanja. Za to smo zgodovinski Franciji res lahko hvaležni.
T. G. Napravili bomo velik skok čez zgodovino, gospod Boštjan Marko Turk, žal, nimamo časa, da bi govorili o kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, nastali takoj po koncu prve svetovne vojne, to je med 1918 in 1919, nadalje, o obdobju med obema vojnama, ki sta vsakič temeljito pretresli Jugoslavijo: tudi ne moremo govoriti o Josipu Brozu. Zazrli se bomo namreč v neposredno sedanjost in se vprašali, v kakšnih odnosih je danes, desetletje po razpustitvi skupne države, Slovenija s svojimi sosedi. Na eni strani je Hrvaška, na drugi Srbija. Potem sta tu še veliki sosedi Avstrija in Italija, nekoliko dalj Nemčija. Naposled, kako bi lahko ocenili te odnose, četudi je razmerje do Nemčije manj obvezujoče, saj ni neposredna soseda.

B. M. T. Hvala za vprašanje, sledil bom vaši predstavitveni liniji.

185

Razd alj e d o sve ta

Odnos s Hrvaško se izboljšuje, odprta ostaja usoda Piranskega zaliva. Odnos z Italijo in Nemčijo je dober. Nemčija je izrazito podprla našo voljo po osamosvojitvi. Tudi Avstrija.
T. G. Hans-Dietrich Genscher je bil resnično podpornik, če ne kar tvorec slovenske stvari, kar ni preveč ugajalo Francozom. Videli so namreč, da je želela Nemčija preveč očitno pospešiti razpad Jugoslavije.

B. M. T. Drži, še posebej nekdanji nemški kancler Kohl. Toda vseeno je treba reči, da smo zelo zadržani glede na razvoj dogodkov v Avstriji. Tu mislim na primer Haider, ki obuja stvari, za katere je jasno, da so za vselej presežene. Bojimo se, da bi to ne zavrlo našega pridruževanja Evropski uniji.
T. G. Kljub vsemu, odnos z Avstijo je tradicionalen. Bil sem presenečen, ko sem videl številke. Tega je morda dve ali tri leta. Avstrija je naravni prostor za vas, toda gospodarski odnosi niso tako razviti. Zdi se, da so tu druge države pomembnejše.

B. M. T. Še posebej Francija, kajti le-ta je tretji trgovinski partner Slovenije, mi smo prav tako na tretjem mestu, kar zadeva države vzhodne in srednje Evrope. Smo za Rusijo in Poljsko, a skoraj pred Češko. To ni malo, če upoštevamo velikost naše države.
T. G. Tu bi se lahko dotaknili še odnosov z Italijo. Žal ne moremo govoriti o aferi Trst iz začetka petdesetih let. Z zgodovinskega stališča je to precej zapleteno; toda kljub temu: zakaj Slovenija nenehno vztraja, da je dežela srednje Evrope, in zavrača balkansko preteklost? V vseh uradnih besedilih je videti, da se Slovenija definira kot srednje-evropska država. Res je, da Balti pravijo enako. Vsi želijo biti blizu središča Evrope, to je pravzaprav mogoče govoriti le v zvezi z Nemčijo.

B. M. T. Ljubljana je precej bolj zahodno od Dunaja. Na zahodu smo kulturno, imamo zahodnoevropsko etiko dela in prav takšno delovno silo. Vse številke, ki ste jih posredno navedli, kažejo, da je Slovenija evropska država. Z Jugoslavijo smo si delili zgolj sedemdeset let, z Evropo trinajst stoletij, od sedmega stoletja sem. To je ogromno časa.

186

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

T. G. S stališča ekonomije, nadalje, glede na njen skromen obseg in število prebivalstva, ni nobena večja težava vključiti Slovenijo v Evropsko unijo. Nasploh je zelo dobro uvrščena. Kaj Slovenci pričakujejo od tega?

B. M. T. Pričakujemo, da se bo zgolj formalno zaključil naravni proces. Nič posebnega ne pričakujemo, kajti zavedamo se ogromnega dela, ki smo ga v tej smeri opravili. Izpolnjujemo dva bistvena maastrichtska kriterija, to je stopnjo proračunskega primanjkljaja in zunanjo zadolženost. Ta je celo nižja od zahtevanih standardov. Gre za kontinuiran napor, ki bo imel svoj rezultat. Ta bo krona naših prizadevanj skozi stoletja, od osamosvojitve naprej. Poudaril bi, da bo šlo zgolj za zadnje odličje, kajti Slovenija je po dohodku na prebivalca zdaj nekaj pred Portugalsko in Grčijo, tako pa ipso facto v Uniji.
T. G. Neka tendenca slovenske diplomacije je v zadnjem času še posebej očitna. Gre za refleksno težnjo k Natu. Očitno tega evropske države ne sprejemajo dobro, kajti brž ko je tu Nato, so tu tudi Američani in potem se vse zavrti okrog naporov za evropsko varnost. Evropa jih sprejema le tako, da jih uresničuje v Natu. Zato sprejema tudi Američane. Pronatovske težnje v Evropi so brez izjem povezane zgolj s samoobrambno voljo.

B. M. T. Tu lahko odgovorim na kratko. Vstopiti v EU pomeni prestrukturirati gospodarstvo, javni sektor in vse ostalo. Vstop v Nato je zgolj vprašanje politične volje ZDA. One odločijo in stvar se zgodi.
T. G. Je tudi vprašanje samoodločbe Slovencev, upam tako.

B. M. T. Seveda, tu ne bo problemov. Vse raziskave javnega mnenja kažejo namreč veliko naklonjenost Evropski uniji in Natu.
T. G. Gre za očiten paradoks, kajti nekdanje države vzhodne Evrope je najbolj zanimala ameriška zaščita v trenutku, ko so bile najmanj ogrožene. To je bilo očitno pri Češki in pri drugih državah. Pomeni, da se najprej ozremo k ZDA.

B. M. T. K sreči nas to neposredno ne zadeva, kajti desetletje tako rekoč nimamo problemov s to stvarjo. Naša vojna je bila kratkotrajna in precej manj krvava kot drugod v bivši Jugoslaviji. Če se vprašanje Nata ni
187

Razd alj e d o sve ta

zastavljalo v prvem planu, je bilo to zato, ker smo želeli najprej izboljšati delovne pogoje, gospodarstvo in splošno stanje nacionalne eksistence. Kot sem rekel, se ta dolgotrajni proces bliža koncu. Upam, verjamem, da bo to 1. januarja 2003, pristop v monetarno unijo dve leti kasneje.
T. G. Ko Slovenija znova odkriva svojo zgodovino, odkriva tudi svoj zahodni značaj.

B. M. T. Tako je, zahodni značaj se odraža v narodnokulturni tradiciji. V Sloveniji se več kot sedemdeset odstotkov vprašanih opredeljuje za katoličane. To ni zanemarljivo. Po pol stoletja negativne izkušnje s komunizmom si zdaj prizadevamo odkriti korenine naše zahodne identitete. Gre za to, da se uskladimo s temeljnimi težišči, ki določajo Zahod in njegovo družbo.
T. G. Hvala lepa, Boštjan Marko Turk, naj na koncu še enkrat poudarim, da poučujete na Univerzi v Ljubljani, v Parizu pa se mudite krajši čas. Srečno. Mednarodna razmerja, oddaja na Radiu Francija, 10. februarja 2000

Zaznamovani na mrtvi straži
Dežele srednje in vzhodne Evrope, ki so preživele komunizem, so z njim bolj zaznamovane, kot bi si to v prvem trenutku mislili. Komunizem ex post določa tranzicijo in nanjo vpliva. Globinski razlog njegove vztrajnosti je sposobnost razgradnje družbenih ustanov in slojev, kakršne ni poznal noben totalitarni sistem. Komunizem je bil tako vseobsegajoč, da bodo njegove posledice na tranzicijo kar najbolj dolge. V prvem planu imamo t. i. moralno tranzicijo, kar pomeni prehod iz družbe vrednostne in moralne anarhije v stabilno družbo odprtega tipa. Ta tranzicija je težja in celovitejša od ekonomske, kajti zadeva mentaliteto državljanov, ki jih je represivni sistem preoblikoval po svoje. Najprej zadeva pojmovanje subjektivne in kolektivne odgovornosti, ki je del človekove identitete. Eden najhujših zločinov komunizma je bil svojevoljno razpolaganje s svobodo človekove osebe, ki ji je vzel subjektivno 188

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

odgovornost in jo nadomestil s kolektivno. Posledica je bila pomanjkljivo zavedanje samega sebe in sočloveka, a tudi družbe kot celote. Zaradi tega so se odprle boleče rane na vseh področjih, tudi na ekonomskem. Te so prisotne še zdaj. Samo svoboden subjekt, ki je odgovoren sam sebi in prek tega drugim, lahko ustvarja svobodno gospodarstvo: svoboda ekonomije pa je conditio sine qua non njenega zdravja. Brez nje ni uresničljivo. Dodaten problem moralne tranzicije in splošnega stanja je, da se je komunizem kot največje in najdlje trajajoče zlo zgodovine izmaknil obsodbi. Ne glede na to, da je na planetu Zemlja povzročil smrt sto milijonov ljudi in ne glede na to, da je trajal skoraj sedemdeset let, v največji državi na svetu pa vztraja še danes, ni doživel javne in soglasne anateme kot druga zla preteklosti. To dejstvo je še toliko bolj problematično za države v tranziciji, kajti pomaga tako ali drugače vzdrževati nekdanjo sliko in omogoča vračanje starih elit, kar vse skupaj slabi moč tranzicije. Rekonstrukcija srednje in vzhodne Evrope na temeljih klasičnega evropejstva je še toliko težja zaradi prve lastnosti komunizma, tj. njegovega ateizma. Komunizem je prek smrti Boga poskušal doseči izumrtje vseh ustanov in vrednot, ki so na njem temeljile. Zato je tudi predsednik najmočnejše skupine v evropskem parlamentu, Evropske ljudske stranke (EPP-ED), Hans Pöttering lansko jesen opozarjal na dejstvo, da brez poljske Solidarnosti in Janeza Pavla II. komunizmu v srednji Evropi ne bi bil zadan tako učinkovit udarec, kot je sicer bil. Srednja Evropa se mora obnoviti scela, začenši pri svoji superstrukturi, ki je krščanstvo. Berlinski zid, ki še danes stoji, moramo razumevati kot podobo, kot ključ, ki nam odstre prenekatero skrivnost. Še obstoječi komunistični duh pomeni, da tranzicija zgolj uvaja zunanjo, ekonomsko in mehansko strukturo demokratične Evrope, ki prihaja v prazen prostor, brez vrednot in brez izročila. To je tolikanj kritizirano porabništvo in očitek, da vzhodna in srednja Evropa od svoje sestre na Zahodu prevzemata ekonomske mehanizme in kulturo potrošništva. Gotovo je v marsičem upravičen. Podoba Berlinskega zidu v tranziciji pomeni še hujšo nevarnost. Ekonomska moč ostaja netransparentno v rokah nekdanjih partijskih mogotcev. Ti so čez noč zamenjali politične barve, slekli suknjo z rdečimi našitki in si nadeli frak. Zapustili so mrtvo stražo ter odšli v gospodarstvo. Zdaj od tam uspešno nadzirajo tranzicijo in položaj družbe v celoti. Imajo ključen vpliv na medije in delujejo po načelu klanske delitve oblasti, ki ga z nekoliko tršo besedo označujemo kot mafijski princip. To res velja v polni meri za dežele nekdanje Sovjetske zveze, bolj prikrito, a nič manj resnično, pa se dogaja tudi v državah, ki se pridružujejo moderni Evropi. Netransparentnost oblasti 189

Razd alj e d o sve ta

v temelju nasprotuje demokratični normi; v združevanju prihodnje Evrope in v njenem vzajemnem delovanju ima ta princip lahko usodne posledice. Komunizem je Evropo tako opustošil bolj, kot si danes v optimističnem ozračju sklepanja predpristopnih pogajanj in novega poleta v medsebojnih odnosih lahko predstavljamo. Razumeti moramo, da je zavest evropskega človeka izrazito zgodovinska, patriarhalna in sega čez generacije. To ni zavest človeka, ki bi bila sočasna, vsa v sedanjosti. Taka je bila namreč zavest komunistov, ki so hoteli na mah pomesti s preteklostjo. »Ta svet krivičnosti razdrimo, do tal ga boj naj naš podre«, pravi Internacionala, komunistična himna. Zavest evropskega človeka nosi s seboj preteklost, družino, vrednote. V Sloveniji obstajajo največje grobnice povojnih komunističnih pobojev, v katerih ležijo žrtve Titovega revolucionarnega terorja iz maja in junija 1945, kakih dvesto tisoč po številu. Ali si lahko zamišljate, kako dolgotrajna je bolečina očetov, mater, hčera, žena pobitih? Ali si lahko predstavljate, da so bili tudi sami žrtve represije, ker so se njihovi svojci izpostavili proti komunističnemu nasilju? Ali lahko čutite energijo bolečine, ki bo iz njihove izkušnje presevala v nadaljnje rodove? Evropa mora z največjo resnostjo obravnavati pojem komunizma, ki mu je bila toliko časa izpostavljena. Evropski parlament bi moral oblikovati telo, nekakšen institut, ki bi v obliki memoriala popisal zločine komunizma in poskrbel, da bi se to zlo vpisalo med največje preizkušnje, ki jim je bil evropski človek podvržen. To se bo prej ali slej tudi moralo zgoditi, kajti: »Ne glede na ozračje, ki obvladuje našo celino ob koncu komunizma, to pa je tako drugačno od tistega, ki smo ga poznali ob zlomu nacizma, so pravičnost, spomin in zgodovina tu in bodo trdno stopali po svoji poti. Preprosto zato, ker nobena družba ne more živeti brez pravičnosti, spomina in zgodovine. Svetu temelja ni mogoče spodmakniti (Stéphane Courtois).« Uvodno predavanje na seminarju YEPP (mladi del Evropske ljudske stranke), Brač, 20. avgusta 2003 (ponatisnjeno v Družini)

190

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

Če bi NSi imela primerne ideje in pametne ljudi, bi ji tudi SDS nič ne mogla
1. Koliko ugleda so si pomladne stranke v štirih letih mandata zapravile in katera izmed njih bo na volitvah za storjene napake plačala najvišjo ceno?

SDS je prvič bila na oblasti, in to cel mandat, ob tem je vodila še EU. Tega pred njimi ni storil še nihče. SDS bo torej v nastali situaciji profitirala. NSi je ujetnica svoje provincialne antiintelektualnosti, hkrati pa kompromitirana z vodenjem Darsa, predvsem s predsedovanjem organu, ki tam sprejema vse odločitve. Franc Slak, predsednik nadzornega sveta Darsa in visoki član NSi, je objektivno odgovoren za vrsto napačnih odločitev, ki so čez razumno mero podražile gradnjo avtocestnega križa. Zadeve so se zapletle v devetdesetih in so globoko povezane s politično-kapitalsko logiko nastajanja cestnega križa. Če bi cestni križ gradili koncesijsko, bi ga imeli v devetdesetih, bolj kvalitetnega in bolj poceni. Tako je v veliki koaliciji med Drnovškom in krščanskimi demokrati prišlo do prvih zlorab. Velika gradbena podjetja, med katerimi prednjači SCT, so imela vpliv na tedanjega ministra za promet in zveze Igorja Umka. Tej logiki so v naslednjih koalicijah sledili drugi predstavniki, predvsem je tranzicijsko desetletje obvladovala SLS s svojimi ministri. Krščanski demokrati so si svoje komplementarno območje vpliva ustvarjali v Darsu, ki ga še danes obvladujejo. Dars je pod pretežnim nadzorom NSi, predsednik nadzornega sveta Darsa je Franc Slak, eden od direktorjev Mercatorja v socialističnih časih in dolgoletni predsednik ljubljanske NSi. Prav Slak je kontradiktorna figura, ki bi v pravni državi in v zrelih demokracijah ne mogla ostati brez posledic. Nadzorni svet je namreč dajal soglasja za povišanje vrednosti del na križu, za tako imenovane anékse k pogodbam, ki jih v taki obliki mednarodna praksa ne pozna. Vprašamo se lahko le, ali so uslužbenci Darsa in njihov prvi nadzornik bili toliko naivni, da niso vedeli, kaj počnejo, ali je zadaj kaj drugega. Vsi nesmisli, anomalije in malverzacije pri gradnji cestnega križa, ki so sedaj na ogledalu javnosti, so prva tema slovenske zdajšnjosti. V človeku budijo davni občutek za to, kaj se spodobi in kaj se ne. V tem smislu doživlja NSi stalno javno nezaupnico, ki jo, še posebej po porazu njihovega predsedni191

Razd alj e d o sve ta

škega kandidata Lojzeta Peterleta, premika bližje in bližje parlamentarnemu pragu. SLS po logiki tega, kar smo navedli, deli isto usodo.
2. Bi lahko rekli, da imamo tudi pred letošnjimi volitvami zelo polarizirano situacijo – dva bloka z dvema močnima liderjema?

Letošnje volitve so, tako kot vsake pred njimi, podobne. Situacija se polarizira, včasih izstopajo bloki – tako je bilo leta 1996, drugič stranke oziroma liderji, kar se je zgodilo leta 2004 in se dogaja letos. V bistvu situacija sama opozarja na potrebo po implementaciji večinskega volilnega sistema, ki bi stvari napravil logične. Sam SLS in NSi v tem trenutku v desni blok prištevam le pogojno. Prvi razlog je izrazita identitetna kriza v obeh strankah, kar ju z malo sreče postavlja malo nad parlamentarni prag, z malo smole pa pod njega. SLS se prek Bojana Šrota, ki mu kot Panurgove ovce nekritično sledi slehernik v stranki, spreminja v politično filialo kartelskega združenja familije Šrot. Pri SLS so vprašanje še zadnji mladi in inteligentni ljudje. Na primer glavni tajnik Rok Ravnikar in predsednik sveta stranke Aleš Primc. Če ti ne vidijo in ne ukrepajo, kdo potem bo. Koliko je taka situacija življenjsko produktivna, presodite sami. NSi po ustanovitvi Štrovsovih krščanskih demokratov – ali pred njo, kdo ve – ne utegne ujeti parlamentarnega praga.
3. V katero smer bodo šle predvolilne kampanje pomladnih strank?

SDS bo poskušala ohraniti pozitivno vlogo lastnih sposobnosti pri vladanju. Ta vlada je bila kompetentna, če bi bil na mestu zunanjega ministra nekdo tipa Mate, bi bilo še boljše. Dimitrij Rupel je šibek člen pričujoče koalicije, ki ima sicer to srečo, da kampanja ne leti na sterilnost pogajalcev s Hrvaško in Italijo glede morske meje. Če bo, bo predsednik vlade potreboval zelo učinkovito retoriko, da bo kompenziral primanjkljaj na področju zunanje politike. Kampanja SLS in NSi je predvidljiva: Bojan Šrot se bo kot do zdaj mojstrsko zapletal v protislovja, ki zadevajo zveze stranke s tajkunsko fronto, zunaj tega bosta poskušala Podobnika nekaj dodati o južni meji, kar bo letelo na Rupla, škodilo vladi, stranki pa ne koristilo, saj sta brata Podobnik v javnosti bolj del civilne družbe kot SLS. Kampanja NSi bo standardna: vrednote, družina, prihodnost.

192

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

4. Pomladne stranke pred tokratnimi parlamentarnimi volitvami niso sklenile zavezništva v smislu Koalicije Slovenija. Kaj so razlogi za to odločitev? Je Janša ocenil, da si z ratingom, ki ga imata NSi in SLS, ne more veliko pomagati?

Koalicija Slovenija in Zbor za republiko so bili del predvolilnega instrumentarija leta 2004. Takrat je bil slednji neverjetno uspešen, Koalicija Slovenija je zgolj pomagala kanalizirati glasove od manj kompetentnega k bolj kompetentnemu partnerju. Sicer pa je Koalicija Slovenija, tako kot ideja o narodni spravi, stvar devetdesetih let. Danes je neuporabna.
5. Kakšne prednosti si SLS lahko obeta od dejstva, da bo na volitvah nastopila skupaj s Stranko mladih Slovenije?

Malokatere. SMS je neprepoznavna, sam se niti dobro ne spominjam, kdo je zdaj njen predsednik. Ni to neki fant, ki je na volitvah dobil odstotek glasov? Kako naj potem navaden človek ve, kdo je na koncu ostal v SMS in s kom se združuje? Gre za slabo potezo Bojana Šrota. V politiki so najslabši dvoumni in slabo prepoznavni signali. Če politik ne govori jasno in niso njegova dejanja brez težav prepoznavna, ni politik.
6. Krščanska demokracija je v zahodnoevropskih državah praviloma ena najmočnejših strank, v Sloveniji pa je med najmanjšimi. Kako si razlagate ta fenomen?

Ta fenomen zahteva celotno študijo, nemogoče ga je razložiti v nekaj stavkih. A vseeno. Moje mnenje je, da se je slovenska Krščanska demokracija spočela na osnovi velikih pričakovanj ljudi, ki jih je konec osemdesetih bilo precej več kot danes. Iniciativni odbor za ustanovitev stranke je bil sestavljen iz ljudi, ki so imeli skoraj vsi šifre sodelavcev ali virov Službe državne varnosti. Šlo je za kontaminiran proces, voden od zunaj, ki se je tudi končal tako, kot se take stvari končajo. Z malo pameti bi Krščanska demokracija še danes imela med petnanjst in dvajset odstotnih točk.
7. Se strinjate z Lojzetom Peterletom, ki pravi, da gredo glasovi tipičnih volivcev krščanskodemokratskih strank v abstinenco?

193

Razd alj e d o sve ta

Se strinjam, a dodajam, da precej tudi zaradi njega in ostalih v obeh strankah, to je v SLS in v SKD. Bi bilo dobro, če bi se Peterle skliceval na krščanski etos vsaj sam pred sabo.
8. Bojan Šrot je ob prevzemu vodenja SLS novembra lani napovedal, da bo rezultat stranke na letošnjih volitvah dvomestno število, a to je verjetno čista utopija ...

Saj bo dvomestno število, nič in še ena decimalka ... Bojan Šrot si je napravil medvedjo uslugo, ko se je pustil izvoliti za predsednika SLS. V SLS razen bratov Podobnik še noben predsednik ni dokončal mandata. Ni ga Franc Zagožen, Franci But, vsem so sledili izredni kongresi, ki so vnovič na prizorišče prinesli brata Podobnik. Marjan Podobnik je le enkrat napravil izjemo, namreč, na združitvenem kongresu 15. aprila 2000, a še tedaj iz manevrskih razlogov. Njegova izvolitev je bila posledica dveh zunaj njega opravljenih kalkulacij. Prve, njegovega brata Boška Šrota, da bo najlažje obvladoval satelitsko stranko, če ji bo predsedoval tako rekoč iz družinskega fotelja. In druge, Janeza Podobnika, ki se je za ta ukrep odločil leto pred volitvami. Teoretično namreč njegov protikandidat Bojan Šrot ne more dobiti toliko, kot je dobivala SLS pod Podobnikoma. Prihodnji predsednik stranke bo eden od bratov Podobnik. Bojan Šrot je napravil še usodnejšo napako: zanesel se je na to, da ga mediji v lasti Pivovarne Laško lahko »naredijo«. A danes mediji nimajo moči ne koga vzpostaviti ne koga uničiti. Tako tudi o Bojanu Šrotu lahko le poročajo, glosirajo, če je le-ta sposoben zalagati jih z vsebino, manipulirati z njimi. Vendar do zdaj še nismo videli enega primera in ga tudi ne bomo. Bojan Šrot tudi teoretično ne more uspeti. To zato, ker Bojan Šrot nima temeljne komponente za državnega politika, je namreč človek z dežele, sijajen župan knežjega mesta, vendar to in nič več. Bojan Šrot bo v SLS prehodna figura, tako kot je bil Franci But.
9. Se strinjate z oceno Marka Štrovsa, da Janša načrtno uničuje NSi?

Marko Štrovs je neznan človek. Naknadno smo izvedeli, da je član NSi in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za delo. V javni spomin se je zapisal z dvema dejanjema. Najprej je upokojence označil za relativno nepomemben problem družbe, saj se lahko v zvezi z njimi bojimo le – ma194

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

tilde. Nato je ob priložnosti izjavil, da jih Janševa stranka reže kot salamo. Kaj mislite, kaj te besede izražajo o človeku? Inteligenco? Pač! Kot tak se je Štrovs tudi vpisal v slovenski javni spomin. Stranka, ki ima take ljudi v vodstvu, nima prihodnosti. NSi ob občutni intelektualni regresiji sploh ne opazi, da nima ljudi idej, s katerimi bi lahko osvajala javni prostor. Štrovs ji je s sintagmo o matildi in salami povzročil veliko škodo, vendar NSi jemlje to kot privilegij. To naj bi bili stebri stranke? Štrovs spet nastopa v tandemu z Janezom Drobničem, ki so ga odlikovale misli o tako imenovanih splavitvenih položnicah. Skupaj z nekdanjim ministrom Zupanom so vsi trije prepoznaven glas stranke NSi. Zdaj se sliši, da je prav Štrovs ustanovil novo stranko Krščanskih demokratov. Tu gre za reprizo reprize, protagonisti, logika in emblemi so znani, prvi formalni problem je raba simbolov nekdanje SKD, ki je zaščitena po združitvi leta 2000. Drugi vsebinski problem je bil sam vatikanski koncil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Eden od sklepov koncila je namreč bil, da Cerkev ne more ne v takšni ne v drugačni obliki politično delovati. V tem smislu je Štrovsova stranka anahronizem, njen dodaten problem je, da gradi politični program na užaljenosti. Bi bil Štrovs predsednik stranke, če bi še bil državni sekretar, Drobnič pa minister? Če bi NSi imela pametne ideje in primerne ljudi, bi ji tudi SDS ne mogla nič. Tako je to bolj izgovarjanje po logiki primite tatu, ki je prozorna in prepriča malokoga.
10. V kolikšni meri je za neprepoznavnost NSi in SLS krivo dejstvo, da nimata intelektualnega zaledja in da sta še vedno premalo urbani, moderni?

Ne ena ne druga stranka nista od ustanovitve konec osemdesetih poslali enega samega mladega človeka na šolanje v tujino. A je bilo priložnosti več kot dovolj. V devetdesetih so bile ameriške univerze, njenih najboljših pet, odprte za študente iz držav na drugi strani železne zavese. Še več: prilagodile so jim programe, od diplomskega do doktorskega študija. Namen je bil naučiti čim več mladih ljudi pravil demokracije in jim pokazati pot v svet. Za razliko od ostalih, ki so iz ZDA in od drugod študirali na teh univerzah, so bile za pripadnike srednje in vzhodne Evrope na voljo velikodušne štipendije, ki so strošek študija znižale na tako imenovano pozitivno ničlo. V teh programih so se šolali študentje iz Madžarske, Češke, baltskih dežel in drugi, tudi iz Daljnega vzhoda, na
195

Razd alj e d o sve ta

primer iz Mongolije. Ti ljudje so danes nepogrešljiva konkurenca starim kadrom. Kako prav bi prišli v Sloveniji! To je eden od pokazateljev. Drugi je preprosto dejstvo, da so v prvem kadrovskem naboru teh strank sodelovali ljudje, ki so se odlikovali po svoji pretežni provincialnosti. Vprašanje globljih analiz bo, ali je bila ta provincialnost kot sam nabor proizvod od drugod ali je bila pogojena zgolj sama s sabo. Na to bo dala odgovor prihodnost. Dejstvo je, da je intelektualnost povezljiva z urbanostjo in da se je prostor urbanosti v zadnjem desetletju zelo razširil. Mislite, da so Marjan in Janez Podobnik, Lojze Peterle, Franc Zagožen, Ivan Oman in Boško Šrot urbani intelektualci?
11. Bi morala NSi za večjo prepoznavnost bolj odkrito propagirati krščanske vrednote? Bi si na ta način pridobila vernike? V to je prepričan Štrovs, ki kot primer navaja Peterletovo kampanjo za predsednika države, ko se je v ključnih vprašanjih izogibal kakršnikoli navezavi na krščanske vrednote, kar mu je samo škodilo.

Štrovs je kresnička, kot se tudi imenuje njegova sedanja stranka. Razsvetljuje malo prostora, in to malo časa. Vse drugo v zvezi z njim je redundanca. Peterletova temeljna napaka sploh ni bil krščanski etos – med drugim – to je ena od kategorij, ki jih lahko le živiš, v tišini in sam za sebe – Peterletova napaka je bila napačna koncepcija podobe predsednika. Predsednik mora biti stopnjo nad banalnimi oblikami življenja, kakršne je podeželsko slovenstvo oblikovalo v vojvodini Kranjski, a tudi na Dolenjskem v 19. stoletju. Taka retorika nima smisla, ljudje bodo rekli, to ni ljudski, temveč vaški predsednik. Peterle je imel sijajen potencial kot poslanec v Evropskem parlamentu in kot predavatelj: to bi mu lahko odprlo prostor resnega naskoka na predsedniško mesto. A je šel po napačni poti.
Intervju v Mladini, avgusta 2008

196

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

Slovenska pot k državi državljanov
Vprašanje Slovenije pred volitvami je najprej vprašanje njenih razvojnih izzivov, ki naj se odrazijo v optimalizaciji družbenega in gospodarskega življenja glede na normo skupne evropske države, natančneje, njenih bolj razvitih delov. Brez dvoma je Slovenija v slabih dveh desetletjih obstoja napravila zavidanja vredno pot. Od nekdanje socialistične republike neuvrščene Jugoslavije je prek osamosvojitve napredovala v čedalje bolj opaznem izenačevanju s standardi stare celine, v zadnjem polletju je celo predsedovala Evropski zvezi. Ta dosežek je bil krona prehojene poti, za katero bi ob koncu osemdesetih, ko se je vse skupaj začenjalo, tudi največji optimist lahko rekel le, da gre za znanstvenofantastično bajanje. Slovenska pot je v bistvenih odločitvah temeljila na konsenzualnosti zunaj sfere strankarskega življenja. Tihi družbeni konsenz je bil najprej dosežen glede obledelosti socializma. Tu korenini teza o »sestopu z oblasti«, ki jo je nekdanja Zveza komunistov uporabila, da se je v svojih stremljenjih bližala državljanom SR Slovenije. V Sloveniji je šlo za obliko mehkega prehoda oblasti, kjer je nekdanja monopolna Zveza komunistov, osredotočena okrog generalnega sekretarja Milana Kučana, spretno izrabljala spor s srbskimi in črnogorskimi kolegi na gremijih federalne partije za promocijo nacionalnega sentimenta, ki smo ga Slovenci v tem času čutili kot malokdaj v svoji zgodovini. Tu si je sestopajoča Zveza komunistov tudi začela ustvarjati izhodiščno prednost, s katero je nekdanji monopol v tranzicijskem desetletju (do zadnjih volitev oktobra 2004) preoblikovala v nize manjših monopolov. Z njimi po svojih satelitskih strukturah obvladuje pomembna področja družbenega in gospodarskega življenja v državi. Lahko bi dejali, da je prvi korak v demokracijo vodil natančen premislek nekdanje Zveze komunistov, da si v teh nujnih in za normalno družbo brezpogojno potrebnih korakih zagotavlja strateško prednost, s katero je nadalje manipulirala, z nameni zadržati kar največ v totalitarnem času nakopičene oblasti. Prihodnjo pomlad bomo obhajali dvajsetletnico tega prvega koraka, namreč, ko je na osnovi posvetovalnih volitev aprila 1989 kandidata krovne organizacije družbenopolitičnih sil v socializmu, SZDL, Marka Bulca premagal relativno neznani dr. Janez Drnovšek. Relativno neznan je bil Drnovšek sam, znana in prepoznavna pa je bila metoda njegove prezentacije in kasnejše uveljavitve. Drnovška je namreč določila SZDL sama, ljudem je bila odvzeta možnost predlagati svojega kandidata v demokratičnem postopku, tako da so se lahko odločali le za dvoje personalnih možnosti istega predla197

Razd alj e d o sve ta

gatelja, to je tedanje SZDL oz. ZKS. Tako se je demokracija, ki naj bi bila po meri ljudstva, na samem začetku zvito spremenila v demokracijo po meri oblastnikov. Dve desetletji se je Slovenija otepala in soočala s taktikami te vrste in še danes so takšne in podobne skušnjave tu. Vendar je bil Drnovšek nekako konsenzualen. Najprej je predsedoval kolektivnemu predsedstvu socialistične Jugoslavije, kasneje je dobro desetletje vodil vlado Republike Slovenije. Na volitvah je dvakrat prepričljivo zmagal, nobenih volitev ni izgubil, četudi je moral po zadnje, predsedniške, v drugi krog. Konsenzualnost Drnovškove oblasti je imela znamenje zunanje uspešnosti, saj je Slovenija izpeljala vse potrebne reforme, ki so ji omogočile 1. maja 2004 vstopiti v Evropsko zvezo in Nato. Vendar na znotraj ta konsenzualnost ni bila optimalna, saj je vključevala zgolj tiste sloje, ki so se identificirali kot dediči prenovljene Zveze komunistov, drugih ne. Notranje je slovenska država v času Drnovškove ere stagnirala, to pa prav zaradi kontinuitete partijske oblasti, ki na ključnih področjih države ni bila prekinjena. K temu je treba dodati, da je bila Slovenija tako rekoč edina država, ki je ob prelomu v demokracijo leta 1990 izvolila nekdanjega predsednika Centralnega komiteja ZKS za predsednika in edina država nekdanjega vzhodnega bloka (poleg Bolgarije in Romunije), ki se je lustracijskim zakonom v celoti ognila. To se je zgodilo navkljub javno izraženemu nestrinjanju mnogih intelektualcev, večinoma povezanih v civilnodružbene skupine, kakršna je, denimo, Nova revija. Ti so redoma opozarjali v obliki zbornikov, biltenov in tudi odmevnih nastopov (denimo leta 1997 Ura evropske resnice za Slovenijo,268 leta 2003 Evropski izziv269) na nazadovanje države v smislu demokratičnih standardov. Pri svojem delu so imeli široko javno resonanco, vendar malo efektivnega uspeha. Velikokrat je kritika pljusknila tudi čez fizične meje domovine, denimo v besedah uglednega akademika in pisatelja Draga Jančarja. V teh prizadevanjih moramo omeniti tudi Katoliško cerkev na Slovenskem, ki se je v obliki sedanjega kardinala, prejšnjega ljubljanskega nadškofa Franceta Rodeta živo upirala in borila za pluralistično resnico v družbi. Kljub temu je Drnovškova era uspevala v mehkem cementiranju partijske kontinuitete v družbi, v njenih najbolj občutljivih segmentih, v gospodarstvu, v bančništvu, v šolstvu in v medijih. Slovenija se je, tudi mednarodnim kritikam navkljub, začela razvijati v smer avtogenerativnega sistema, v katerem je družbena elita, ki se je rekrutirala izključno po političnem kriteriju, brez konkurence, nadzora in preve268 Niko Grafenauer (et alii), Ura evropske resnice za Slovenijo, Nova revija, Ljubljana, 1997. 269 Niko Grafenauer (et alii), Evropski izziv, Nova revija, Ljubljana, 2003.

198

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

tritve, obvladovala celotno družbo. Tudi to bi bilo še sprejemljivo, če bi se v tej atmosferi ne začeli ustvarjati pogoji za politično korupcijo, katere obraz se je pokazal v začetku tega desetletja, ko so javnost preplavile bančniške, gospodarske in nepremičninske afere, večinsko povezane s člani ali simpatizerji levih političnih strank. Posledice teh afer so oktobra 2004. leta na oblast pripeljale Janeza Janšo. Tone Rop in drugi Drnovškovi dediči niso imeli političnega razuma, spretnosti in moči, da bi z državo upravljali kot on sam. Tako bi lahko poimenovali prvi razlog preloma na volitvah leta 2004. Drugi razlog je globlje narave. »Konsenzualnost« vladanja, v katerem je peščica privilegiranih upravljala z večino državljanov brez možnosti izbire, se je počasi sesedla. Slovenski človek je zorel in dozorel do mere, v kateri je znal pravilno ocenjevati in presojati dejanja tranzicijske politične elite. Prva Janševa vlada je v začetku leta 2005 nastopila z naravnost revolucionarnim programom. Njegov temelj je bil liberalizacija gospodarstva, uvedba principov liberalne oz. libertarne države, v izhodišču mišljenih kot koncept države državljanov. Tu bi se slovenska pot poravnala s tistim izhodiščem, ki se je v domovini pokazalo konec osemdesetih, ob padcu Berlinskega zidu. Posameznik participira po načelu enakih možnosti v ustvarjanju družbenega bruto produkta ali širše, v ustvarjanju »politične«, to je idejne in metafizične družbene superstrukture. Progam vlade je bil v izhodišču namenjen demokratizaciji, podružbljenju države, ki jo je začel odpirati interesom posameznika. Začete gospodarske reforme so tudi pokazale, da je prišlo do davčnega razbremenjevanja v sektorju srednjih in manjših podjetij, ki je najbolj propulziven in gospodarsko najbolj učinkovit sloj podjetij v državi. Še posebej gre tu omeniti tista, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Te napore lahko beležimo v prvem letu mandata, to je v letu 2005. Jeseni tega leta je prišlo do blokade vladnih prizadevanj, do restavracije, če prvo fazo lahko po francoskem zgledu imenujemo revolucija: svoboda, enakost in bratstvo. Te tri vrline so se ob koncu leta 2005 začele krhati, kajti v igro so vse bolj posegali interesi iz ozadja. Ti so veleli, naj ostane partijska država, v svojih nosilcih in privilegijih neokrnjena. Angažiral se je sloj ljudi v obliki t. i. svobodnega sindikata, ki ga vodi Dušan Semolič. Ta je sprožil večdesettisočglave demonstracije, namenjene blokadi družbenih sprememb. Ob tem se je okrepil tudi medijski monopol, katerega razvidnost v današnjem času predvolilne kampanje je strašljiva: tiskani mediji, ki so večinoma v rokah nekdanjih članov ZKS, zdaj organizirani znotraj t. i. Pivovarne Laško, lansirajo neresnice in afere, slovensko novinarstvo pa ob hudo redkih izjemah kaže svoj servilen, socialističen obraz: spomnimo se, da je bil novinar 199

Razd alj e d o sve ta

v socializmu družbenopolitični delavec, zagovornik apriorne resnice Zveze komunistov. Slovenska pot k državi državljanov bo še dolga, vendar drži zgolj v eni smeri. V smeri odmiranja privilegijev nekdanje socialistične države, kar premočrtno vodi k državi, kakršna se je na Zahodu utemeljila na modelu francoske revolucije, z vsemi pridržki do njenih aberacij, jakobinstva in žirondistov. Država državljanov je država, kjer si človek privilegije ustvarja na podlagi svojega dela, svojih sposobnosti in svoje marljivosti. Model države državljanov se z ruskim modelom konfrontira še v eni, bistveni točki. Socialistična vlada Anteja Markovića z leta devetdeset je predvidela možnosti divjega lastninjenja. V času Antona Ropa je bil spisan zakon, ki je formalno uzakonil možnost menedžerskega odkupa podjetij. Ne ukvarjajmo se z vzroki, za pričujočo priložnost spregovorimo o posledicah: kdor je bil kot menedžerski kader zaposlen v podjetju, ga je lahko odkupil, če so mu banke le dale kredit. Ker so banke, predvsem največja, to je Ljubljanska banka, še vedno pod upravo stare elite (predsednik uprave NLB je nekdanji šef Drnovškovega kabineta), je prišlo do množičnega zlorabljanja kreditov, ki so imeli za posledico dvoje: nekdanja socialistična elita, zbrana v t. i. Forumu 21 (ustanovitelj Milan Kučan), je dobila kredite, s katerimi je – brez vsake zunanje konkurence, pogosto ob zlorabi notranjih informacij – kupila podjetje. Drugo: podjetje je precej oslabljeno, saj je pod težko hipoteko in lahko njegovo kreditno sposobnost omaje manjši padec konjunkture v gospodarstvu. Ti ljudje postajajo tudi lastniki medijev (Delo, Dnevnik, Večer, denimo) in tako zoper voljo državljanov kopičijo takšno moč, kot je – govorimo o relativnih pojmih – nastajala v devetdesetih v nekdanji Sovjetski zvezi. Slovenija se bo na volitvah 21. septembra 2008 odločila med enim in drugim modelom. Nikdar v svojem političnem življenju pa ni bil državljan Republike Slovenije pred tako globalno odgovornostjo, ne samo za preteklost, temveč za iz nje izhajajočo prihodnost. Če nam je uspelo v kavzalnem neksusu prikazati oboje, je bil naš namen dosežen. Spoštovane dame in gospodje, spoštovani prijatelji, hvala za vašo pozornost. Predavanje na Das Institut für den Donauraum und Mitteleuropa, Dunaj, septembra 2008

200

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

Slovenska država pred povolilnim časom
1. Izid zadnjih volitev je legel v javnost kot velik poraz izvorno demokratičnih strank, predvsem zaradi izpada NSi, slabega izida SLS in sicer malenkostnega zaostanka SDS. Zakaj se je po vašem to zgodilo?

Razlogi so globlji, so pa specifični do te mere, da se ne da govoriti o porazu demokratičnega bloka slovenske pomladi ali o eventualni zmagi tranzicijske levice. Karte, kot so jih volivci razdelili, pomenijo priznavanje bipolarnosti na eni strani, hkrati pa so tudi plebiscitarno izražena želja po večinskem volilnem sistemu. SDS je zaostala malenkostno, za eno odstotno točko, to je tehnična, ne vsebinska razlika. NSi in SLS sta dobili slab rezultat zato, ker so volivci glasovali po načelu večinskega volilnega sistema. To je vsebinski proporc. Tehnično je šlo v zadnjih letih za odmiranje tako imenovanega krščansko-ljudskega bloka, ki se je v javnem prostoru izkazal za nekompetentnega. Razloge gre iskati v devetdesetih letih, ko se je generacija politikov kompromitirala s sodelovanjem v Drnovškovih koalicijah. Ti ljudje so še danes na površju ali pa so jih nadomestili še bolj problematični in manj kompetentni, denimo Bojan Šrot ali Ljudmila Novak. Tako je blok izgubljal zaupanje ljudi, ki 21. septembra večinoma niso več prišli na volišče. Glede na volilno udeležbo v letih 2004 in 2008 je jasno, da ni bila SDS tista, ki je odvzela glasove, temveč da je šlo za dokaj plebiscitarno izraženo abstinenco. V velikih bazenih, iz katerih se je rekrutirala, denimo, volilna baza NSi, prej Slovenskih krščanskih demokratov, to je na Dolenjskem in na Notranjskem, obstajajo poročila o množičnem bojkotu volitev. Ljudje niso volili NSi, ker bi glasovali za Bajuka proti Peterletu ali obratno, oba politika sta se izčrpala pred leti. Znotraj ponudbe NSi niso imeli koga voliti, drugo jih ni zanimalo. Peterle je tudi v vinorodnih krajih rodne Dolenjske, denimo, izgubil proti Danilu Türku. Ne samo da morajo ti ljudje oditi, nastati mora nov koncept političnega združevanja, ki ne bo spominjal na nesrečne zgodbe NSi, SKD in SLS. Kako in kdaj, je vprašanje za stratege na desnici.

201

Razd alj e d o sve ta

2. Kateri so zunanji objektivni razlogi, ki so k temu pripomogli, ob večni asistenci medijev seveda ... mediji, Kučan, Janković ...?

Zunanji razlogi so medijska neuravnoteženost slovenskega prostora, hkrati pa briljanten finale tranzicijskih povzpetnikov v zadnjem tednu kampanje. Tedaj sta Janković in Kučan angažirala silno množico, ob premoči medijske kampanje tudi stran demokratične opozicije ni mogla dosti. Je pa res, da je bila kampanja zadnjega tedna tudi pri SDS premalo domišljena. Sam sem imel vsaj od srede, 17. septembra, hud strah, da se je pobuda začela prevešati na drugo stran. Če bi bile volitve teden dni prej, bi SDS krepko zmagala, če bi bile teden, dva pozneje, bi bila situacija kritična.
3. V čem so bile stranke tranzicijske levice v prednosti. Zakaj? – mediji, po večini levo tranzicijsko usmerjena vplivna elita na večini področij …

Odgovor na to vprašanje tiči v globinski identiteti sodobne Slovenije. Ta se ni bistveno spremenila od socialističnih časov sem. Ljudje, ki so bili takrat na oblasti, bolje, pri odgovornosti, to so uradniki, višji in nižji, tisti, ki predstavljajo srednji sloj, so bolj ali manj ostali na svojih pozicijah, kolikor niso doživeli generacijske eklipse, to je upokojitve. Vendar je bil tudi zanje pripravljen razred, ki jih je lahko nadomestil, tako da gre za neke vrste avtogeneriranje oblastniške in upravne elite. Ta je z redkimi izjemami leta 2000 in med letoma 2004 in 2008 živela nedotaknjena v svojem mišljenju, delovanju in privilegijih. Prištejte tej eliti še gospodarsko elito, ki se je rekrutirala še v času ancien régima, dodajte medijsko shemo in prištejte univerzo in še nekaj siceršnjih akcidenc, pa dobite model uniformne družbe, usklajene na enem samem skupnem imenovalcu, to je ohranitev privilegijev socialistične države. To je sicer legitimen postopek, ima pa neki stranski odvod, ki je za družbe odprtega tipa bistven. To je, da ne pozna konkurence. V Sloveniji se konkurenca ne vzpostavlja na način organskega kriterija, to je po tem, kdo je uspešnejši, temveč na način klanske povezanosti in pripadnosti. Zdrava jabolka bom metal iz košare, a v njej hranil gnila, je leta 1991 na Prešernovi proslavi povedal eden od govornikov.270 Tovarišijski princip
270 Andrej Capuder, 7. februarja 1991 v Cankarjevem domu.

202

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

pomeni, da ni nihče od ključnih protagonistov slovenskega gospodarstva, medijske scene in drugega stopal v konkurenco s tujino. Pri nas obstaja nenavadna oblika spektakla, namreč, da so naši gospodarstveniki, mnogokdaj umetniki, univerzitetni delavci in medijski obrazi brez izkušenj s širšim prostorom, v katerem so norme strožje in pogled ostrejši, s tujino. Ves ta aparat bo deloval v sistemu obrambe svoje legitimnosti: Skupni imenovalec teh ljudi bo avtogenerirana obramba privilegijev, a to pomeni toliko, kot vrata zatohlosti zapreti do konca. Naši gospodarstveniki? Poglejte samo zadnjo zgodbo, ki je v javnosti. Družbeno podjetje Intereuropa je v osebi direktorja Andreja Lovšina in zoper voljo nadzornega sveta za približno štirideset milijonov evrov prekoračilo investicijo, v tej prekoračitvi pa podalo roko podjetju Riko Moskva, ki ga vodi Janez Škrabec. Da nista on in Lovšin vedela drug za drugega? Oba sta iz Ribnice. V red takih gospodarstvenikov prištevamo še celotno elito, ki se je rekrutirala v socializmu. Spretna v spletkah in v medijih, v menedžerskih odkupovanjih in drugod. Veliko šibkejša v svoji inherentni sposobnosti. In z velikim primanjkljajem na področju mednarodnih referenc.
4. Kakšen je tu učinek tranzicijskega kapitala in po katerih kanalih seže njegov vpliv na javno mnenje?

Tranzicijski kapital ima eno nalogo. Vzdrževati in braniti mrežo socialistične države in paziti, da ne pride do sprememb. Zaveza zoper spremembe je temeljna poved slovenske tranzicijske nomenklature, uspešna je bolj kot Mojzesov dekalog. Na njej namreč vse sloni in razen aktualnega premierja si je nihče ni drznil niti postaviti pod vprašaj. Tranzicijski kapital si bo spričo tega na vse kriplje prizadeval ohraniti tako imenovano zavezo zoper spremembe, za kar ima veliko možnosti. Slovenski volivec rad gleda v hrib: ni še zrasel v državljana z avtonomnim mišljenjem.
5. Kakšna je tu vloga Cerkve, vzemimo časovno primerjavo; pred dobrimi desetimi leti oziroma še pred časom nadškofa Rodeta je imela navkljub očitkom o naivnosti veliko večji ugled in vpliv, danes po vseh medijskih napadih in linčih, ki so jim, nehote, asistirale lahkomiselne eskapade v cerkvenih vrhovih, pa je Cerkev potisnjena v kot. Celo sama je na zadnjih volitvah sprejela igro, da je tiho – presodili so, da je to največ, kar lahko naredi.

203

Razd alj e d o sve ta

Zelo pravilno vprašanje. Najmočnejša Cerkev je bila Cerkev osemdesetih let 20. stoletja. Tu ne mislim toliko na nadškofa Šuštarja, temveč na plejado odlično izobraženih teologov, katerih večina je študirala in tudi predavala v Parizu, Drago Ocvirk, na primer, in Janez Juhant. Ti so temelj učeče in učene Cerkve, nepogrešljiv element njene intelektualne forme. Tu ne moremo mimo patra Rupnika, nenazadnje gre v to refleksivno linijo Gorazd Kocijančič, samostojni slovenski filozof. Takšna Cerkev se je znala oblikovati ob stvarnosti. To je bila enotna, bolje, univerzalna Cerkev osemdesetih, kar – vsaj tako menim sam – ni bilo brez zveze z organizacijsko strukturo. Cerkev osemdesetih je bila Cerkev ene metropolije in treh škofij, kar je ljudem dajalo tolikanj želeni videz sredotežnosti. Končno tudi vse poti vodijo v Rim. Ne vem, kdo si je izmislil šest škofij: s tem je v stoletja stabilno strukturo Cerkve (gre za podobno institucijo kot univerzo) vnesel dinamične sunke anarhije. Danes ni več ene Cerkve, temveč je glas sedmerih. Ta odmeva kot jerihonska tromba. Posedmerjena Cerkev ima sedemkrat več opravkov s svojo formalno strukturo, hkrati pa sedemkrat manj časa za vernike. A tudi časa je sedemkrat manj, če se omejimo na Jožefovo govorico iz egiptovskega suženjstva. Današnji čas je v zgodovinski diahroniji med najbolj izrazitimi časi, ki zanika temelj Cerkve Kristusa. Solovjov je pred stoletjem napovedal dobo antikrista, ki da ne bo groza in strah, temveč lagodnost spričo zla. To je tudi čas današnjega sveta. Živimo anestezirano lagodnost spričo zla. Življenje smo poenostavili, njegove probleme, denimo smrt, oddaljili, s tem pa tudi izgubili eksistencialno bistvo naše rase in naše civilizacije. V tehnološko-kulturnem smislu smo pripravili kuliso za robotizacijo korteksa in ero možganskih implantatov. Spričo kraljestva vesoljnega ničesa kristjan in moderni človek nasploh nista brez upanja. Cerkev mora zato v nujno redukcijo, glede na temelj njene identitete se mora srečati s Kristusom. Deli, tudi slovenske, Cerkve morajo ponovno odkriti Učenika zgodovine, a pri tem tega ne mislim v negativnem smislu. Današnji svet je toliko razkristjanjen, da je vsak glas tisti, ki šteje. V tem razmišljanju mi prihaja na misel Oris apostolske pridige, v katerem je pokojni profesor Anton Strle rezimiral srž svoje skrbi glede identitete Kristusa in njegove neveste. Anton Strle je eden od avtorjev, ki bi jih morala slovenska Cerkev veliko bolj upoštevati.

204

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

Še enkrat, čas ni naklonjen Kristusu. Če je bil čas do 19. stoletja čas religij, čas 19. stoletja čas narodov in čas 20. stoletja čas ideologij, je čas današnjega veka nepopisan list papirja. V Strletovi projekciji je to spet tako imenovani čas apostolske pridige.
6. Na vsak način na oblast prihaja nova oziroma stara ali prenovljena politična garnitura. Kakšno metodologijo dela pričakujete, zlasti na področjih, ki jih poznate; sodstvo, šolstvo, poprava krivic.

Pričakujem kontrolirano anarhijo z nekoliko močnejšo intenzivnostjo kot v tranzicijskem desetletju. Pri tem imam v mislih, da bo nova oblast po štirih letih hitela – deklarativno – odpravljat vse tisto, kar je aktualna vlada s toliko truda vzpostavila. Najprej bodo na udaru mediji. V Večeru se je to zgodilo z likvidacijo rubrike Pogledi. To je povezano z odstranitvijo Jurčičeve nagrajenke Darke Zvonar-Predan, prvi rezultat Pahorjeve reforme je tudi, da sam ne smem več pisati za ta časopis. Prišlo je do skrite lustracije in ne brez razloga se mi to zdi zamalo. Za Večer sem v zadnjih dveh letih napisal osemdeset člankov o politiki, kulturi, identiteti, literaturi. Vsega skupaj nekakšnih sto sedemdeset strani besedil. Če k temu dodam še vse komentarje, za katere me je uredništvo angažiralo ob lokalnih, predsedniških in državnozborskih volitvah, upoštevam še to, kolikokrat so bile moje misli navedene kot bob tedna, se mi takšno slovo res zdi barbarsko. Žal je moj primer med prvimi, ki bodočega mandatarja postavlja na laž. Namreč: če je Pahor obljubil, da ne bo sprememb, v medijih te spremembe izvaja, še preden je sploh prišel na oblast. Kaj bo, ko bo na oblasti, vemo. Prednica njegove stranke, ZKS oziroma KPS, je to dokazovala štiri desetletja. Najprej bo na udaru informativni program RTV, v skladu s tajno klavzulo koalicijske pogodbe, da se novinarjem, ki mislijo drugače, ponudi odpravnina. Slovenija se vrača v daljno preteklost. V delu tranzicijske levice obstaja skrit refleks po izničenju vsake konkurence in po monolitnosti, kakršna odlikuje tako imenovane zrele demokracije in njihove liderje, od Lukašenka do Roberta Mugabeja. V to linijo mirno prištevam Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Ne samo, da nimata izkušnje z demokracijo, njuna mišljenjska senzibilnost jima onemogoča, da bi sploh spoznala, kaj ta pojem pomeni.

205

Razd alj e d o sve ta

7. Zakaj se v Sloveniji niti ne odpre debata o privilegijih bivšega režima, ki še trajajo? Na Poljskem pa so ravno zdaj za nekajkrat zmanjšali pokojnine partijskim funkcionarjem in vodjem politične policije.

To je retorično vprašanje. Kdo jo bo odpiral? Celotna družbena infrastruktura je privilegij bivšega režima. Temeljni problem tega vprašanja sodi v konec osemdesetih let. Tedaj se je slovenska partija odprla znamenjem časa, vendar je to držo slovenski človek interpretiral napačno. Namesto da bi jo razumel kot skrajni makiavelizem, češ, vse žrtvujemo in napravimo, da smo le na oblasti, jo je razlagal drugače. Kot obrambo nacionalne pozicije in pot v prihodnost. Slovenski človek je še vedno premalo izobražen in premalo zahteven. Najverjetneje bo trajalo še generacijo, da se stvar popravi.
8. Mandatar, prvak SD in daleč najmočnejši politik po številu poslancev je tudi po volitvah na javnih nastopih hitel razlagat svoje, po besedah precej uravnotežene poglede na vodenje države, medtem ko sta prvaka Zares in LDS korigirala njegove spravljive tone z agresivno retoriko. Kdo bo prevladal?

Prevladali bodo iniciatorji volilne kampanje leta 2008, to sta Kučan in Janković ter celotno ozadje tranzicijske levice. Pahor bo imel malo besede, še manj Kresalova. Golobič bo bolj bistven, nastali pa bodo spori glede vladanja. Te stranke se niso razumele, še ko so bile v opoziciji, kaj šele bo, ko bodo primorane vladati in si deliti realna pooblastila in odgovornost. To bo še toliko bolj problematično v razmerah zaostrene gospodarske recesije, ki bo najkasneje čez leto dni pljusnila tudi v Slovenijo. Takrat se utegne marsikaj premešati, sploh spričo dejstva, da bomo glede na razmere v svetovnem gospodarstvu konec prihodnjega mandata pričakali v slabši koži, kot smo konec zadnjega.
9. Ključne cokle pravne države, zaradi katerih je tudi dosedanja vlada doživljala blokade ali jih sama povzročala, je nereformirano sodstvo, ki razen naravne selekcije ni doživelo dovolj ostre vrednostne ločnice iz časov, ko je delovalo kot revolucionarni pripomoček. Sedanji oblasti je bilo izrazito nenaklonjeno?

Problem sodstva, tožilstva in policije je v svoji izvorni komponenti problem vrednot. Zrela družba namenja veliko interesa in finančne pomoči tem ključnim institucijam, pri nas pa je drugače. V sodstvu se po206

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

leg stagnacije nekdanjih članov represivnega aparata uveljavlja nekakšna uravnilovka, ki pove, da bo v njem obstal, kdor ne bo imel ne interesa ne ambicij za lastno odvetniško prakso in se bo pripravljen zadovoljiti s plačami, kakršne vladajo v plačilnih razredih okrog štiridesetega mesta. Gre za plače glede na novo reformo plač v družbenem sektorju. Kako bo potem nekdo, ki ima neto manj kot dva tisoč evrov dohodka, preganjal korporacije odvetniških družb, Senica, Bandelj, Kozinc, ki se napajajo iz znatnih rezerv pavšalnih odvetniških tarif – za zastopanje državnih korporacij lahko te po pavšalu znesejo tudi nekaj deset tisoč evrov mesečno? Te firme so paradoksno še vse v državni lasti, hkrati pa se bodo po tej krizi še vse bolj vračale, bankrot, v last države, torej država preganja državo, nekje po razmerju ena proti sto. Kako, da ne vidimo teh slepih miši? Tega paradoksa bi ne tolerirala nobena od zrelih družb, še najmanj demokracije anglosaškega tipa. Kaj je z nami torej narobe? Je sodstvo, kot sugerirate, še vedno revolucionarni pripomoček?
10. Bo nova oblast sposobna obračunati s sporno obogatelimi tako imenovanimi tajkuni – tu mislim predvsem na tistega, ki je po fotografiji sodeč žugal Borutu Pahorju na Pivu in cvetju oz. naročal poslušnemu uredniku, naj časnik podpre Pahorja?

Nova oblast ne bo sposobna obračunati s tajkuni niti si tega ne bo želela. Tajkuni so logičen produkt socialističnega gospodarstva, so sveti prostor, v katerega ni bil od Markovićeve zakonodaje iz konca osemdesetih let pripuščen nihče. Tajkune je ustvarila Ropova administracija, konkretno Nina Plavšak, ki je kot državna sekretarka pripravila ustrezno zakonodajno podlago. S tajkuni bo obračunala svetovna gospodarska recesija, ta bo povzročila, da bodo razlike med delniško vrednostjo ob najemu kredita za menedžerski odkup in ob odplačevanju samem tako velike, da podjetje tega ne bo zmoglo. Na koncu se bo s svojimi jamstvi nanj usedla država in spet bomo tam, kjer smo bili konec osemdesetih. Pri ekskluzivnem državnem gospodarstvu. Vprašanje: mar Slovenci ne znamo živeti sami od sebe in za sebe?
11. Koliko so v naše politično dogajanje po vašem mnenju vpete tuje države oziroma vplivni kapitalski lobiji od tam? Govori se, da je tuji kapital sprejel

207

Razd alj e d o sve ta

tranzicijski kapital in njegove lastnike kot svojega partnerja ne glede na politično preteklost in njej pripadne vprašljive privatizacije in sorodne pojave.

To se v svetu vedno dogaja, vendar le do določene mere. V tujem kapitalu obstajajo zadržki do nekaterih oblik bogatenja, ki so blizu roba zakona. Problem se lahko postavi tudi obratno, namreč, koliko je tranzicijski kapital zainteresiran za tujino? Poglejte, denimo, Zorana Jankovića in njegov stadion. Očitno je, da roka roko umije, da vrana vrani ne bo oči izkljuvala. Povezal se je s srbskim tranzicijskim kapitalom, ne z nemškim ali s francoskim. Reč je sama po sebi dovolj zgovorna.
12. Ali je današnji povolilni čas primeren trenutek, da se celotna pomladna politika in njeni privrženci vprašajo, kaj so po osamosvojitvi storili narobe, kje in zakaj obstaja največji deficit, ali je to vprašanje, ki ga mora rešiti vsaka politična stranka zase znotraj svojih strankarskih vrst?

Dvomim, da bi imela osamosvojitev sama tu kakšno vlogo. Osamosvojitev je zgodovina, te se ne da eksploatirati glede na aktualno politično potrebo. V tem smislu so bile predsedniške volitve 2007 zadostno opozorilo, v katero smer se ne sme nadaljevati. Kar se tiče deficita, je ta največji na personalnem področju, če naj se tako izognemo rabi besede kadrovski, ki je sovjetski import. Prav personalni in formalno-organizacijski deficit najbolj biča pomladno politiko. Pri tem mislim najprej na krščansko-ljudski blok, ki v takšni obliki ne bo preživel. NSi je nemogoče obuditi, kajti forma takšne stranke je nemoderna, na njej pa leži tudi preveč hipotek. V tem trenutku tudi kaže, da SLS ne bo ostala v opoziciji, še več, da ne bo kongresa, na katerem bi se izvolilo novo vodstvo. Glede na regresijo zadnjih let je to jasna napoved konca stranke, ki jo bo doletel ob volitvah 2012. Treba je oblikovati in doseči konsenz za novo formo, najprej v obliki gibanja, intelektualne debate, odhoda v prostor, če hočete, pozneje še v obliki iniciativnega odbora. Vse je treba napraviti na novo, pri tem pa iskati najširši konsenz med zainteresiranimi družbeno-civilnimi subjekti. Če bi uspelo oblikovati takšno stranko, bi to bil tudi obet za prihodnje koalicije, morda celo za optimalizacijo politične podobe Slovenije same. Vendar ponavljam: nova forma in novi ljudje pomenijo tudi nov izziv, ki

208

» al Bo g s l avca ni po s varil , l e p osva r i l j e p u šavc a «

lahko uspe, lahko ne. Če si dve desetletji počel vse narobe, ne moreš tega popraviti v enem letu.
13. Koliko slovenske normalnosti opažate, ko se iz tujine, denimo danes iz Pariza, vračate domov? Kje jo gre iskati?

Tujina je zame nuja v dveh smislih. Skoraj vse, kar sem v profesionalnem življenju dosegel, sem dosegel v Parizu – doktorat, docenturo, nenazadnje znanstva z nekaterimi res eminentnimi ljudmi, denimo s Stéphanom Courtoisom. Tujina je realen svet, Slovenija to ni. Meni pomeni nujno ostritev kriterija, s katerim je moč primerjati stvari doma. Slovenija še vedno živi v lagodju pridobljenih privilegijev, ta samozadostnost je najhujša čer za napredek. Žal moram reči, da je Slovenija kot celota še vedno v krču, ki ga imenujmo razdalje do sveta. A ima potencial, da smrtonosni spazem razrahlja. Če bi se v začetku devetdesetih začeli razvijati kot odprta družba, bi bili danes nekaj bistvenih korakov naprej. Mehek prehod iz totalitarizma v sodobno družbo je Sloveniji povzročil veliko škode, ki se je človek zave, če jo opazuje z objektivnimi očmi tujine. Vse preveč stvari je, ki bi v tujini, konkretno Franciji, ne bile mogoče. Vse se začenja pri kategorijah sposobnosti, odgovornosti in pravne države. Tudi za Slovenijo kot celoto je nujna nova forma, začenši na področju tranzicijske levice. In novi ljudje z novo miselnostjo.
Ampak, novembera 2008

209

Teoretične podlage praktične zdajšnjosti ali o medijih, kakršni niso (ko bi morali biti)

7 Se d m i z ari s:

Znak in ideologija: postmoderna podlaga razumevanja slovenskih medijev
Pri vseh stvareh je treba začeti na začetku, to je na koncu. Ta maksima, ki jo je Jean Baudrillard271 izrazil v reviji Le Philosophoire,272 je med boljšimi vodniki skozi postmoderno družbo, v kateri so bistveni mediji. Baudrillardova provokacija bo za potrebe naše naloge služila kot orodje, s katerim bomo naznačili lego pojma medij v današnji družbi na eni strani in v svoji etimološko-zgodovinski usodnosti na drugi. Medij je iz davnine. V klasičnih jezikih pomeni dvoje: sredino, javni blagor, javnost, a tudi polovico (tako slovar273). Od teh besed je morda najmanj pomembna prav zadnja, vendar se za današnjo rabo in opredeljevanje besede zdi bistvena. V svoji historični podobi »medij« tako označuje vzpostavljen prostor socialnega dialoga, natančneje pa določa tudi ta prostor sam, in sicer s pojmi sredina in polovica. Medij je tako na sredi med dvema polovicama, dve sicer soobstoječi polovici prek medija svoj odnos spreminjata iz jukstapozicije v predikacijo, uresničujeta eksistencialno identiteto. Konec na začetku vprašanja zato pomeni, da se je od dvajsetih let naprej, ko se je na Zahodu začela prijemati ta beseda (tj. medij), kataliziral proces, ki je v svoji dispoziciji obstajal od nekdaj, (morda) prvič ujet v latinske sintagme, kakršne nam razkriva omenjeni slovar. Medij, tisti s širokim dostopom do ljudi, je začel združevati obe polovici komunikacijske verige, in to na način, da je en del nujno reflektiral drugega in obratno. Medij je začel zapisovati identiteto človeka, ki ga je nagovarjal, bolje, razkrival je identiteto človeka v času, kot je ta določal način in naravo občila, ki ga je predstavlja271 Jean Baudrillard (1929–2007), poststrukturalististični teoretik potrošniške družbe in medijev. 272 Le Philosophoire, izdajatelj Univerza Toulouse–Le Mirail, 2003, št. 19, str. 4–21 (pogovor z Jeanom Baudrillardom: pripravila Raphaël Bessis in Lucas Degryse). 273 Erich Pertsch, Handwörterbuch–lateinisch-deutsch, Langenscheidt, Berlin, 1983.

211

Razd alj e d o sve ta

lo. Medij torej ni sporočal le te in one informacije, temveč je odražal etični sistem družbe, v kateri se je pojavljal. Govoriti o medijih v današnjem času torej predpostavlja dvoje. Govoriti o današnjem času, a ker slovenskega časa zunaj globalnih struktur ni več, je treba govoriti o globalni strukturi dobe, ki medij prinaša, oz. dobe, v kateri se medij kot tak predstavlja. Ta doba je zapoznelo, bolje, izzvenevajoče 20. stoletje, če ta pojem razumemo ne kronološko, temveč sistemsko-vrednostno. Dvajseto stoletje, ki se je začelo s prvo svetovno vojno in končalo s padcem Berlinskega zidu, ni omogočilo nadaljevanja kronološkega časa ali zgodovine. Čas, v katerem zato živimo danes, je dekadentni čas, spet v etimološkem pomenu besede, saj pada v prostor, katerega časovna identiteta ni niti določena, kaj šele določljiva, zato v smislu latinskega glagola tudi raz-pada, de-cadit. Identiteto odhajajoče dobe je še toliko težje določevati, ker tudi doba sama ni bila dejstvo afirmativnega reda, temveč substitut. Dvajseto stoletje je bilo namreč najbolj nelegitimno stoletje v zgodovini, zaradi nasilja, ki ga je omogočilo, ne zaradi projekta, na katerem se je vzpostavilo. To stoletje pomeni konec dobe starega sveta, ki je z veliko težavo vzdrževala princip klasičnega liberalizma. Ta je le redkokje ostajal brez ideološkega substrata. Namesto njega sta se v tem času razživela totalitarna eksperimenta, komunizem in nacizem v svojih zvrstnih variantah, od frankizma, fašizma, socializma, do titoizma in maoizma. Nelegitimnost stoletja izhaja iz nelegitimnosti diktatur, iz dejstva, da za seboj razen zla niso pustile ničesar. Za njimi ni ostala niti ena knjiga, ena zgradba, en film, en kip, ena slika, ena pesem, ena simfonija. Kot neuspel eksperiment so poniknile v črno luknjo, ki je še danes ne moremo v celoti analizirati. Komunizem je tak fenomen, saj ga zaradi interesov »višjega reda« sveta ni bilo mogoče niti zgodovinsko pregledati, kaj šele ustrezno oceniti ali celo morda obsoditi. Te negativne utopije so bile na smrt obsojen eksperiment zaradi paradigme substituta. Dvajseto stoletje je bilo namreč osredinjeno v poizkusu, kako nadomestiti krščanstvo. Pri tem mislimo na krščanstvo v obeh od njegovih utopičnih komponent: v institucionalizirani obliki kot od rimstva prevzeti lex, to je zakonu, instituciji in morali, in v svoji nevarnejši, neideološki formi, ki jo določajo njeni docela izmuzljivi instituti, s postavitvijo dveh polov človeške usode. Ker sta surogata imela tako pomemben cilj, je bilo jasno, da jima ne bo uspelo. Stoletje ni moglo doseči uspeha, ker je z mimikrijo substituta hotelo konkurirati zgolj ideološki varianti krščanstva oz. rimstvu v njegovi zapozneli projekciji, a ni iznašlo ničesar, kar bi to preseglo. Temeljna napaka je bila metodološka: tam, kjer je pozno razsvetljenstvo mislilo, da bo ujelo nekaj, ni bilo ničesar. Namesto velike zgodbe je 212

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

bil zgolj votel plašč, v katerem je ječal mrak. Krščanstvo se po svoji ontološki komponenti namreč nikdar ne more konstituirati kot ideologija, poskusi v tej smeri so premo sorazmerni redukciji krščanske fabule ad absurdum. Med refleksi stoletja luči in današnjim časom stoji drugi mislec postmoderne, Jean-François Lyotard.274 Njegova razmišljanja so bistvena za problem, kot ga želi ugledati tudi zapis na pričujočem mestu. Nadomestitve zgodbe ni moglo biti, ker zgodbe ni bilo več. Makronarativna struktura, ki jo je v srednji Evropi in slovenskih deželah v konformističnem modelu predstavljal avstroliberalizem – ta je pomenil nujno osnovo za socialno in ekonomsko razvijanje domačih energij – je razpadla po prvi svetovni vojni, dokončno pa z uvedbo socializma po drugi. Socializem je bil še zadnja makronarativna struktura – v paradoksu lyotardovske metanarativnosti – ki se je želela deklarirati kot zgodovinska imanenca. Metanarativnost je strup za medij, za katerega je zanimiva zgolj v dveh, slabo eksploatibilnih segmentih. Prvi je propaganda, zadeva mediacijo neke družbene prakse, ki je po svojem bistvu sicer vprašljiva, a se zlahka pretvarja v avdiovizualni deziderat za širšo množico, posebej za ono, ki jo pesti vrsta problemov. Totalitarizem se je zato zatekal h kulisi medijev: prek njih je do svojega konca posredoval želeno sliko družbe, v katero se je vrasel, in hkrati opravičeval totalitarni angažma v njej. Drugi medijski segment metanarativne družbe je zanimiv post festum: gre za to, da se taka družba feljtonistično, dokumentarno in kronološko okarakterizira, pri čemer so spet avdiovizualni podatki o nasilju tisti, ki imajo največ pedagoške vloge: češ, poglejte, kaj se je v tem segmentu družbe zgodilo. S kolapsom teorij in filozofij, optimizma glede napredka zgodovine in možnosti, da je vse spoznavno, a tudi s koncem liberalne oz. libertarne ideje o svobodi je prišel do izraza mikronarativni svet, ki ni povezan v saussurjevski sistem oz. strukturo. To je svet, ki ni več sposoben dekaloških formulacij s širšo implikacijo, svet, ki se je tudi »gramatikalno« spremenil. Svet, v katerem se ideje »ne kradi«275 ne da posplošiti. »Ne kradi« v splošnem nima več moči nad »ne kradi Margareti, Janezu ali Mariji«. To je svet, v katerem se uveljavlja zakon arbitrarnosti postuliranih povedkov: svet medijev. Zmotili bi se, če bi Lyotarda upoštevali dobesedno oz. vzeli zares njegovo intenco, zadevajočo konec zgodovine. Makrostruktura je namreč vezana na relativen značaj, kar se tiče zgodovine kot take. O sinergični komponenti »konca zgodovine« in »konca makronarativnih« zgodb ne moremo govoriti,
274 Jean-François Lyotard (1924–1998), francoski filozof, teoretik postmoderne. 275 Lyotardova »zagonska« enačba.

213

Razd alj e d o sve ta

ker se v človeški zgodovini kot sindrom še nista pojavili, pojavljata se v svojih difuznih oblikah, med katere se prišteva tudi današnji čas. Difuzne oblike človeško zgodovino kot tako sploh vzpostavljajo. Kolektivizem in sinergična izkušnja, v kateri se lahko poistoveti večina človeštva, nista splošna lastnost ljudi. To je zgolj koincidenca bivanja v zgodovinskem prostoru. Do mikrostrukturnih situacij je prihajalo od nekdaj. Altamira, Platon, Sofokles, grška polis in Termopile, izjema je bil Rim, vendar le do začetka našega štetja, do krščanstva. Krščanstvo in imperij sta na Zahodu bivala v latentnem razmerju mikrostrukture brez skupnih imenovalcev. Teh ni našlo celotno prvo tisočletje, tako rekoč do novega veka. Kakšna narativna makrostruktura naj bi vladala v razmerju med pokristjanjenim Rimom s prvimi zasnutki papeštva ter plemeni s severa, vzhoda in zahoda stare celine in preostalim svetom? Kakšna tudi je makrostruktura prvih materialnih dokazov zahodne civilizacije v času pred karolinško renesanso (Notgerski evangeliar, Rambonski diptih) v odnosu do celote tedaj poznanega sveta? Neopredeljiva. Makrostrukturna izkušnja ni lastna človeku, kot mu tudi ni lastno totalitarno poosebljenje zgodovine. Ti refleksi ne predstavljajo človeka, kot ga tudi ne ideologizirana religija, ki je pravzaprav substitut sama sebi. Latinski univerzalizem, universum jezika, misli, ideje in njenega poučevanja se zdi v makrostrukturnosti brezčasen kot današnja globalizacija. Še bolj je to očitno, če ga preslikamo v tridimenzionalno vertikalo, v stožec, in se v njegovem vrhu zabliska sveder ideologije. Religiozne, ruske, ameriške, evropske. Zato je bolje, da je konec tukaj, preden se je sploh začel. Čas teče navidezno, mikrostrukturna logika zgodovinskega »biti« ne izhaja iz zgodovine same, temveč se vanjo ponevedoma vrača. Čas se igra s sintetično ideologijo, kot se igra z linearno projekcijo človeka v času. Makrostruktura je sicer linearna, vendar je po logiki zeva276 prividna v razmerju do anticipacije: svet nima konca, ta je prisoten v začetku. Čim bližji je ta konec v začetku samem, tem bolj se človeku mudi. Mikrostrukturni svet konca ideologij je torej bližje izvornemu človeku, kot bi si dediči dvajsetega stoletja želeli. Človek ni ideološki, morda je bolj pripravljen na čas, v katerem živi danes, kot se zagovornikom historičnega homo sapiens sapiensa zdi. Če je tako Don Kihot anticipacija današnjosti, se le nismo toliko izgubili. Trčeni vitez se je vrtel v ideološkem stožcu, s katerim je vnovič definiral svet. Vendar se je z njim razhajal. Današnji čas je prav tako čas poti, ki se razhajajo. Čedalje večja moč tehnološke invencije poraja stopnjevano število tehnoloških izumov na vseh področjih. Iznajdba ideje
276 Postmoderni izraz bi bil francoska lacune, vrzel.

214

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

se je sicer umaknila iznajdbi tehnologije, vendar je v logiki zgodovine to le anticipacija, česa pred čem, ne vemo. S pozitivnega stališča lahko le priznavamo, da kar hoče danes imeti svojo vrednost, postaja izmerljivo zgolj v n-kvadratih. Tudi razmerje med sfero tehnoloških inovacij in njeno podstatjo (objektom) izuma in območja, v katerem bo ta imel smisel, je izgubljeno. Vseh mogočih izumov preprosto ni več kam umeščati. V tem kontekstu postmoderne se pojavlja tudi vprašanje medijev na Zahodu. Ničesar nismo rekli, če smo iz zgornjih vrstic sklepali na samonamembnost medija danes, na to, da zrcali podrto razmerje v svetu, ki so ga po formuli nemških romantikov bogovi zapustili. V svetu, ki je nastal po eksperimentu nadomestitve, je ostal le medij te transformacije. Prvič v zgodovini Zahoda se je zato človek znašel v slepi ulici, sicer osvetljeni z nešteto lučmi. Ta sredinska pozicija »slepca v lučeh« je prvi podatek medijske zgodbe. Prav tu je Baudrillard, interpret Nietzscheja, s pojmovnimi formulacijami odprl pot današnjemu času. Času, ki se mu mudi. Baudrillardova misel je namreč misel o simulaciji oz. o simulakru v razmerju do stvarnosti. Ko je razmišljal o prvi in drugi zalivski vojni in o 11. septembru, je prišel do zaključka, da je medijska anticipacija realnosti prvič v zgodovini povozila realnost samo. Interpretacija stvarnosti je stopila pred njo, tako kot je stopil pred njo Don Kihot. Dogodki, ki jih vidimo, slišimo, zaznamo, se nam zdijo bolj bistveni od teh, ki se v resnici dogajajo. Kar si izmisli kamera, je pomembnejše od tega, kar sama vidi. Simulaker je bistvenejši od realnosti. Zelo sumarno smo očrtali izzvenevajoči svet Zahoda, kjer je substitut makrostrukturnih zgodb izvisel v lastni projekciji, ki je lahko anticipirana, lahko retardirana. Skupaj z ideologijami je izginila njihova stvarnost in z njo stvarnost objektivnega sveta ter lingvističnih znakov. Danes je Zahod svet simulirane hiperrealnosti, kjer imajo avdiovizualne podobe večjo moč od naravnih matrik. Ne le, da dogodka, ki ga ni v medijih, ni bilo, dogodka, ki ga ni bilo v medijih, ni, četudi je (morda) bil. Težnja po čistejšem dogodku (potreba po širokopasovnih informacijskih kanalih) ga izničuje v integriteti resnice, da je bil. Ko se je v pariških predmestjih pred nekaj leti razvnelo nasilje najstniških tolp in so zagorele barikade, ulice in hiše, so Parižani dogajanju verjeli ne zato, ker bi ga slišali in videli, temveč, ker jim je njegovo verodostojnost zagotavljala (servisirala) množica javnih občil.277 Ko se je Heath Ledger278
277 To je bilo novembra 2005. Tedaj se je kot notranji minister francoske pete republike odlikoval sedanji predsednik Nicolas Sarkozy. 278 Heath Ledger (1979–2008), zvezdnik.

215

Razd alj e d o sve ta

ubil s smrtonosnim koktajlom pomirjeval, antidepresivov in drugih substanc, njegova smrt ni bila smrt na sebi. Mediji so jo preoblikovali v zgodbo, ki s fizičnim koncem človekove eksistence – to je moč vrednotiti s stališča subjekta samega – ni imela nič. Nihče se namreč ni vprašal, kaj to sploh pomeni v najbolj bistvenem segmentu, tj. v onem, ki zadeva Heatha Ledgerja. Heath Ledger in njegova lastna smrt, dogodek v njem samem? V strtosti saussurjevskega znaka je kopija postala izvirnejša od samega izvirnika, bi zapisal Baudrillard. Nenazadnje, ko je Orson Welles oktobra 1938 v živo predvajal radijsko igro Vojna svetov, je poslušalstvo oddaje obnorel strah: večina jih je bila namreč prepričana, da so Marsovci res zavojevali Zemljo. Pa govorimo o času izpred sedemdesetih let. Mediji, bolje, anticipacija medijskega dogodka, so spremenili identiteto zahodnega človeka. Naše mnenje je, da ta proces ni brez nevarnosti. Ker makrostrukturni svet več ne obstaja, so celice bivanja postavljene na prepih. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem, vprašanja, na katera človek več ne odgovarja sam, temveč je odgovor določen v logiki zapopadka tega, kar je bilo, bo v mediju, zrcalnem prostoru naše identitete. Slovenija je medij Zahoda, pri njej so postmoderne teze še toliko bolj izrazite, ker je bila makrostrukturna zgodba nedavne zgodovine izrazita, še toliko izrazitejša, če upoštevamo, da je bila zaprta v časovne in prostorske koordinate, tako tesne, kot le malokje drugod. Slovenci smo ozek narod na precepljenem prostoru, možnost nacionalnega samodefiniranja smo dobili z romantiko, natančneje, v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko smo prvič začeli obstajati ne več kot sporadičen fenomen izjemnih posameznikov, temveč kot organizirana, v preživetje in uspeh naravnana falanga. Nekaj so k temu prispevale razmere v črno-žolti monarhiji po letu 1867, največ pa iz romantike in francoske revolucije izhajajoče teze o vesoljni svobodi in bratstvu vseh, tudi najmanjših. V tem smislu smo padli v paradoks: ker smo morali kompenzirati zgodovinski primanjkljaj – in zavest o svoji majhnosti –, so se posamezniki poistovetili z idejami do te mere, da so obstajale le še one same, daleč za njimi je hodila realna človeška eksistenca. To pojasni Primoža Trubarja v 16. stoletju in Franceta Prešerna, ki je stvarnost zamenjal za koncept romantičnega svetobolja (ljubezen, poezija in narod so bili tista »trinitarna« razsežnost, v kateri je docela utonila njegova historična oseba). Bili smo tudi narod, ki je imel Antona Mahniča279 ter Ivana Cankarja, pesnika Erotike280
279 Anton Mahnič (1850–1920), slovenski teolog, škof, literarni in ideološki kritik, urednik. Zadržimo za potrebe pričujoče opombe zgolj misel, da je s svojim razmišljanjem utiral pot slovenščini kot jeziku, v katerem je (tudi) doma filozofija. 280 Ivan Cankar, Zbrani spisi I, Nova založba, Ljubljana, 1925.

216

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

(in njene usode), v isti generaciji. Vse osebe, ki jih pomni zgodovinski spomin, so se odlikovale po sposobnosti integriranja konceptov v lastno bit. Slovenci smo bili narod živih idej, s tem smo si odprli polje sindroma med mikro- in makrostrukturo sveta. Nenazadnje smo bili tudi edini, ki smo vzhodno, na kolektivizmu in ne zahodni zavesti utemeljeno idejo o komunizmu nostra sponte implantirali na lastno dvorišče. Brez dvoma smo osamljen primerek skupnosti, ki je avtonomno uresničila idejo proletarske revolucije, povsod drugam v srednjo Evropo so jo namreč prinesli Rusi (in jo iz nje s perestrojko tudi pospravili). Jugoslavijo so tudi večinoma »osvobodile« ruske čete, le majhen košček ozemlja na severozahodu si je pomagal sam.281 Ta košček je naša domovina. Naša domovina se je od konca štiridesetih let prejšnjega stoletja naobličila v strtost saussurjevskega znaka, če pod tem pojmom pojmujemo dejstvo, da je implantirana komunistična ideologija obstajala kot pravno-formalna norma mentis, zunaj katere se ni dalo izrekati pomembnejših misli. Ta predpis duha je lebdel v praznem prostoru: ljudje so večinoma kmalu zapopadli, da je komunistična ideologija, na kateri je bila osnovana njihova eksistenca, polomljen spaček, seseden v prepričljivo neresničnost. Zoper uradno ideologijo je »privatni razum«, tako pri nas kot tudi v drugih delih Evrope, oblikoval mišljenjski arzenal, ki se je lahko kataliziral zgolj v polprivatnih sferah. Omenimo dve: prva je bila Katoliška cerkev oz. njen jezik, druga je bila literatura. Malo je bilo namreč poskusov interpretirati neverjetno bogastvo literarnega ustvarjanja v slovenski socialistični puščavi, ki bi odprli naslednjo dilemo: Andrej Hieng, Dominik Smole, Dane Zajc, Gregor Strniša, Niko Grafenauer in kar je bilo še drugih so bežali v antično izročilo, ki so ga nato tihotapili v sivopeščeni vsakdan. Če se niso celo zatekali k filozofski hermenevtični abstrakciji oz. se ukvarjali z otroško poezijo. Zakaj so to počeli? Odgovor je bržčas na dlani: tako so hoteli ozeleniti, bolje, obarvati horizont realsocialistične stvarnosti. Še težje se je nova semantika lomila ob jeziku Cerkve. Tu je prihajalo do kratkih stikov, kajti novorek socializma ni bil v ničemer kompatibilen z načinom izrekanja sveta, kot ga je bila v svoji eshatološki izkušnji izoblikovala krščanska tradicija. Baudrillardovska propedevtika bi ne imela nobenega smisla, če bi te stvari docela ostale v privatni sferi. Vendar niso. Mediji, ki smo jih Slovenci oblikovali v socializmu (takrat smo dobili tudi prva avdio281 Pa še ta ne popolnoma, saj so severovzhodno Slovenijo »osvobodili« kar sovjeti. V Mariboru je GRU leta 1945 preganjala rusko emigracijo, v Murski Soboti pa stoji spomenik Rdeči armadi, osvoboditeljici. Tudi v Ljubljano so leta 1945 slovenski partizani lahko vkorakali le zato, ker so se nemške čete umikale pred prodorom Rdeče armade.

217

Razd alj e d o sve ta

vizualna komunikacijska orodja, kot je televizija), so zlomljene znake ponesli v višino. Invalidni arzenal socializma je postal kot težko nebo nad Parizom, o katerem toži Baudelaire.282 Ves svet je stisnil pod svojo pokrovko, ljudje so morali dan za dnem treti najtrše in slabo okusne možganske orehe. Diamat, samoupravljanje, pluralizmi družbenih interesov, kvaliteta proti kvantiteti ob revoluciji versus evoluciji, pozdi, tozdi,283 sekretariati, na koncu pa še neuvrščene države v vsem razponu, od ljudožercev (Idi Amin284) do prvakov svetovnega terorizma (Moamer el Gadafi285) in njihovih kamel. Ta medijski svet zlomljenih znakov je bil za Slovenca, tradicionalnega človeka srednje Evrope (avstrokatolika!) s podaljški v jakobinstvo, masonerijo na eni strani in janzenizem na drugi, lingua franca več kot petdeset let. To ni moglo miniti brez posledic. Ta izkušnja je namreč utrdila makrostrukturni svet mimobežnih označevalcev oz. signifiantov, ki ga tako ali drugače živimo še danes. Če je Evropa krenila po poti tiste od postmodernih izkušenj, ki govori, da svet ni predmet spopada posameznikov, še manj civilizacij, temveč da gre za antropološki hiat med unisono maso brezoblične splošnostne, recimo, pop »kulture« na eni strani in nezvedljivim »drugstvom« (alteriteto) ali drugačnostjo kakršnekoli vrste na drugi, v kotlu slovenskih razmer do takšne diferenciacije še ni prišlo. Prej bi rekli, da se je makrostrukturni govor (nekateri ga nerodno imenujejo tudi kulturni boj, kar je za
282 V Sonetu »Quand le ciel lourd et bas, pèse comme un couvercle« v: Charles Baudelaire, Les Fleurs du mal, Baudouin, Pariz, 1985, str. 130. 283 Trdi jezik socialističnega samoupravljanja. Tozd pomeni temeljno organizacijo, sozd pa sestavljeno organizacijo združenega dela. Ljudje, rojeni v generaciji avtorja in pred njo, bodo te pojme občutili kot eno pomembnejših sestavljank njihovega vsakdana pred koncem osemdestih let. Avtor pojmov je bil večinoma Edvard Kardelj. 284 Idi Amin-Dada (1929–2003), afriški diktator iz Ugande, ki je z oblasti vrgel Miltona Oboteja. Število žrtev njegove strahovlade ocenjujejo na skoraj petsto tisoč. Prakticiral je tudi obredno zauživanje nasprotnikov. Posrečeno trčen narcis s pametjo gorile, skratka. Na višku slave se je dal poimenovati: njegova visokost, dosmrtni predsednik, feldmaršal, hadži (romar v Meko), doktor prava s križcem zmage, odlikovanjem za odlično služenje, in vojaških križcem, gospodar vseh zveri na zemlji in rib v morjih in na splošno osvajalec Britanskega imperija v Afriki in prav posebej v Ugandi. Maršal Tito ga je kot »princa« neuvrščenosti sprejemal s častmi. Ljubka je še naslednja anekdota: vzame srednjeafriški goljat nekoč predsedniško letalo in se odpravi v Veliko Britanijo: kraljeva hiša je z njim vzdrževala stike, saj je šlo za nekdanjo kolonijo. Ko vstopajo v angleški zračni prostor, zahteva prek osebja telefonsko zvezo z Elizabeto II. Strašno začudeni, od kod se je neki vzel nad Londonom, ji odgovori: »Veličanstvo, ja ne mislite, da svojo številko čevljev lahko najdem v Kampali« (glavno mesto države). 285 Moamer el Gadafi (1942), libijski predsednik, diktator, terorist. Ljubljenec Tita in njegovih pionirjev (npr. Boruta Pahorja).

218

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

postmoderno rabo neustrezno) okrepil in prenesel na zadnji horizont družbene metafizike: slovenska družba brez njega ne obstaja, če bi umanjkal, bi umanjkal tudi distinktivni kriterij, po katerem domačo stvarnost v postmoderni sploh prepoznavamo kot tako. Umanjkala bi Slovenija. Okrepljen makrostrukturni govor je v evolucijskem refleksu vzpostavljanje nedolžnosti, bolje, transparentne določljivosti jezikovnega znaka, to pomeni nedvoumne sporočilnosti govorice, priklenjene na realne denotate. To je po namembnosti sicer stvar, ki z medijem nima dosti opraviti oz. se poskuša legitimirati, avtentificirati v območju, ki je predmedijsko, ontološko. Do njegove realizacije prihaja v medijih, zato lahko govorimo tudi o podobi današnje Slovenije. Nosilci makrostrukturnega govora ali diskurza so prepoznavni. Začrtani so bili v času pred nastopom socializma, leta 1945 so stopili na sceno na način, ki je primerljiv z ekspozicijo antičnih tragedij. Naenkrat in v vsej silovitosti, zato jih tudi nihče ne more izbrisati s prizorišča. Na eni strani je legitimno izrekanje zoper nasilje komunizma, ki prihaja večji del s krščanske in cerkvene, a tudi s strani laične inteligence. Ta je spet prepoznavna v emblemu, pod katerim se je vršila subverzija socialistične monolitnosti, v pisavi in umetnosti. S tega stališča tudi ni naključje, da je zgodovinski zagon zoper totalitarno ideologijo vzpostavil Novo revijo. Po vseh analizah bi veljala za stožer prizadevanj, ki merijo v rehabilitacijo jezikovnega znaka. Na nasprotni strani se z njo ne more nič primerjati, tudi zanjo velja, da je z njenim izginotjem pod vprašaj postavljeno tudi vrednotenje nacionalne identitete kot take. Zakaj smo še pred kulturnokritiško disidenco izpostavili krščansko in cerkveno stran? Zato, ker smo s tem hoteli reči, da demonstrativno nastopata proti substitutu, kakršnega so za 20. stoletje predvidele totalitarne ideologije. Smo za to, to je pravilno, nenazadnje je tudi namen pričujočega zapisa izpostaviti stvari v optiki, s kakršno se v medijskem smislu prepoznava angažma Katoliške cerkve na Slovenskem. Da je takšno nastopanje ob odsotnosti mikrostrukturnega angažmaja sam substitut substituta oz. baudrillardovski simulaker z daljnosežno posledico za vero samo, je nevarnost, ki je tu, ante portas. Po Langenscheidtovi definiciji je medij za potrebe svoje klasične rabe mediator, odraža stik oz. obličenje javne podobe vanj vključenih protagonistov. Medij reflektira družbo, družba sama se v njem zrcali. Povezava, ki si prizadeva za rehabilitacijo znakovnega jezika v pravilnem razmerju do svoje nanosnice, si hkrati prizadeva za rehabilitacijo zgodovine in človekove dejavnosti, od posameznika do ideološkega sistema. Linija, ki jo prepoznavamo na ravni Cerkev-laična inteligenca-Nova revija, je ne glede na disparatnost svetovnih 219

Razd alj e d o sve ta

nazorov homogena v artikulaciji ciljev. Njen namen je z razkrivanjem posledic partijskega imperializma v novejši zgodovini postaviti dogajanje v slednji na pravilno mesto, hkrati pa opozoriti na vpletenost ključnih protagonistov t. i. tranzicijske levice v homatije, povezane s kompartijsko državo. Pri tem v simbolnem in neposrednem smislu prenekajkrat zadene na osebo nekdanjega predsednika republike, največ tudi zategadelj, ker sam predstavlja (in organizira) središče zgodovinske linije, ki je zainteresirana, da stvari ostanejo prikrite, v nedoločenem razmerju med identiteto njih samih na eni strani in označevalno referenco na drugi. Stvari so usodne, saj le pravilna razmerja dajejo pravilne odgovore, začenši in končavši s tem, kdo smo mi sami in kaj nas določa. Stran tranzicijske levice je večino napora v zadnjem desetletju in pol posvetila ohranjanju strtosti (in defekta javne zavesti) na občutljivem segmentu moralne, etične in ontološke vprašljivosti prejšnjega sistema in njegovih sedanjih predstavnikov. Javna sfera je ta čas preživela v krčevitih poizkusih definiranja nekaterih ključnih tem. To je bila najprej poizvedba o zločinskosti prejšnjega sistema, kot jo je predvideval Stéphane Courtois s sodelavci v Črni knjigi komunizma.286 V mediju kot sredniku med eno in drugo linijo se je to vprašanje pogosto zrcalilo, še posebej v razmerju do osamosvojitve, se pravi, do drugačnosti novonastale države v primerjavi s prejšnjo. Skupaj z vprašanjem njene zločinskosti se je pojavljalo tudi vprašanje zločinskosti njenih uradnikov (državnikov), začenši s Titom. Medijska podoba, ki je bila o njem ustvarjena, odgovarja na vprašanje, kako uspešno je bila prelomljena vez med dejansko podobo nekdanjega jugoslovanskega predsednika in njeno pojavo v medijskem prostoru. Malo ali nič: nekdanji maršal je zalebdel nad svojo zgodovinsko krivdo kot res ipsa loquitur medijske popačenosti: njegovi popularnosti še nekaj generacij najverjetneje ne bo konca. Skupaj z njim so se uspeli medijski in tudi siceršnji obsodbi izogniti najpomembnejši nosilci neposredne kriminalne dejavnosti v starem režimu, začenši z Ivanom Mačkom Matijo, ki je bil leta 1993 pokopan z državno častjo. Tito in Maček sta bila stebra tretje medijske projekcije, ki se je iz zrcala presukala nekam, da sami ne vemo, kam. Realna oblast, tista, ki je odločala o zločinih proti človečnosti, je bila Udba oz. po letu 1966 t. i. SDV (Služba državne varnosti). Če je medij zrcalo javne podobe in preslikava komponent v saussurjevskem znaku, potem se v slovenskih razmerah v tej smeri odkriva zadnje obnebje, ki je moralo ostati neomadeževano, tj. nelegitimno razmerje služb državne varnosti do celote države in državljanov. O tem so mediji
286 Glej bibliografsko referenco supra, predvsem pa v zbrani literaturi ob koncu knjige.

220

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

poročali redko, kadar pa so, so spet sledili zmedam, ki vladajo v razmerju makro- in mikrostrukturnih podob. Namesto da bi problem SDV-ja načeli v organski objektivnosti, torej kot makrostrukturno vprašanje, so se ga lotili induktivno, prikazujoč dozdevno blodnjo tistih, ki so to prikazovali kot svoj mikrostrukturni pogled, bolje, kot manjkajoči element v celostni sestavljanki. To so zgodbe t. i. Lajovčevega udba.neta, ki je, treba je to priznati po svojem imenu, sam izzival nesrečo. Četudi je udba.net, če ga pravilno beremo, ključni dekriptor za indikacijo, kdo in kako je bil udeležen v nekdanjih obveščevalnih službah represivnega sistema, je v javnosti obveljal za nekakšno izmišljijo nekaterih prenapetih politikov ali akademikov. Zrcalo, ki bi moralo pokazati strukturo družbe v letih od 1945 do 1987, se je zavrtelo okrog svoje osi in izginilo v pirueti brez realnih slik ali celo zasilnih kontur. Država, njen državnik, njena najpomembnejša institucija, tajna policija, vse to se je v medijih od osamosvojitve naprej uveljavilo z vrednostno dinamiko, ki smo jo poskušali očrtati v prejšnjem odstavku: Slovenci lahko kar svoje medije povprašamo, koliko svobode, resnice in zgodovinske istovetnosti si dovolimo. Malo ali nič, medij postdvajsetega stoletja bo govoril ne le svoji avdienci, temveč (in predvsem) v njenem imenu, za njene potrebe. Integriteta zgodovinske resnice tako ni bila vzpostavljena, ne le zato, ker mediji tega niso hoteli storiti, temveč zato, ker ljudje na to niso bili pripravljeni. Ideološki konflikt, ki je spor za interpretacijo Saussurjeve nanosnice, se pravi spor za interpretacijo, kaj pojmi SFRJ, osamosvojitev, Tito in Udba pomenijo (na sebi, vendar v kontekstu specifične teže), kaže na drugo skrajnost slovenskega refleksa po makrostrukturnih ideologizacijah za vsako ceno, namreč, na svoje nasprotje. To je v dveh odvodih bolj lastno človeku kot markrostrukturna organiziranost. Makrostrukturno nasprotje liniji Cerkev-kritična inteligenca-Nova revija je namreč prepoznano v zaledju zgodovinske kontinuitete nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. Teži k relativizaciji usodnih zgodb polpreteklega časa na eni strani, hkrati pa k poljubnosti zgodovinskih vsebin, po načelu, češ, pustimo to, jutri je nov dan. Močan instrument razvezovanja nanosnice je tu Nečak-Repetova šola: če vzamemo za primer samo Repetove interpretacije udba.neta in njegove verodostojnosti (leta 2003 in 2005), bomo ugotovili, da jih je prilagajal retoriki Kučanove šole, ki jih je leta 2003 sicer priznala v njihovi resničnosti, ker je bil prividen in utvaren način, na katerega so se v javnosti pojavili (neka internetna stran v daljni Avstraliji). Leta 2005, ko se je v javnosti odprlo vprašanje mest najvišjih predstavnikov demokrščanskega in ljudskega bloka v devetdesetih, vse to na obnebju razvezanih šifrantov, je Kučanov štab oce221

Razd alj e d o sve ta

nil, da je treba lansirati idejo o poljubnosti gradiva, kar je Repe tudi zvesto interpretiral. Prek linije relativnosti in poljubnosti, ki je bila odgovor na vprašanje o vsebini polkriminalnih zgodb preteklosti, se odpira pot v najširšo naravo medija in medijev na Slovenskem. Ta iz ideološko-globalne zgodbe časov drži k mikrostrukturi posameznika, v vsej eksistenčni krhkosti, lomljivosti in naposled navrženosti v konkretni svet. Generalizacijski refleks je v narodu, komprimiranem v tako majhen zgodovinski čas in prostor, pripravljal pot artikulaciji zgodovinske resnice, premoči označevalca nad označencem. Sijaj aletheie, ki ne bo zbledel, je imel v sebi kal strašanskega nasprotja. To je mikrostrukturni svet konca ideologij in zgodovine, de-kadenca z začetka našega sestavka, simulaker, použivajoč lastno podobo. Ta refleks se je v devetdesetih cepil na priučeno neobčutljivost za ontološka vprašanja družbenega bivanja, ki so jo za potrebe svoje zgodovinske persistence uporabljale tako ali drugače organizirane skupine v bližini nekdanjega predsednika republike. V desetletju je »vzgoja« pripeljala do absolutne relativizacije vrednot, ki se je zalezla v pore tranzicijske politike. Njen najboljši refleks je zmaga Zorana Jankovića proti Francetu Arharju, v to linijo bi lahko razvrstili primere, daljše od vsega, kar smo napisali tu. In še vedno bi začenjali na koncu. Janković je proti Arharju zmagal z »mediji«, kot razumemo mikrostrukturno potrebo homo slovenicusa po balkanski dekadenci. Svet kučanovske poljubnosti je v svoji predhistorični artikulaciji, kot je jezik pred zgodovino, svet zabave. Svet popa in balkana, pri čemer to dejstvo zapisujemo kot baudrillardovski fenomen, z malo začetnico in brez vrednostnih premis, ki bi jih prinesla raba vélike. To je svet, odvezan od ontološke resničnosti. Nekakšen svet žive smrti Heatha Ledgerja v pomanjševalnici. To je področje, ki je izgubilo svoje postmoderno obeležje, ki niti simulaker podobe ni več. Ni nič več. Šele v hipotetični premisi »ni nič več« prihajamo prek postmodernih izkušenj do silogističnega orodja, s katerim lahko pojasnjujemo aktualizme v domačih medijih. Vzemimo samo najpomembnejše – feriunt summos fulmina montes, je pisal Prešeren. Osrednji slovenski dnevnik Delo ni bil nikdar demokratičen. Sedaj pa je postal paradigma postmodernega sveta čiste igre, kjer je čisto vse mogoče. Mogoče je pisati vse, uničevati edicije (Mag), uničevati naklado časopisa, trditi neresnice o ljudeh in jim odgovorov, ko se branijo, ne objavljati. Mogoče je tudi ta vzorec prenašati na druge medije v lasti iste hiše in tam početi prav to. Slovenski medij s konca je ta z začetka: zrcali najprej družbo, potem sebe samega. V postmoderni ima zunanji opazovalec slovenske scene vsaj to zadoščenje, da podoba raje kot o sebi govori o svojem ustvarjalcu. In da tisti, ki pojem me222

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

dija razumejo, o njem vedo več od onih, ki ga ustvarjajo. Baudrillardove luči v očeh slepega! Dignitas, 2008

Kartezij287 in Cankar: »Svobodni za spoznanje« v domačem tisku za dnevno rabo
Geneza revolucionarnega tiska: skupne lastnosti predkartezijanskega sveta v tiskanih medijih: odsotnost dvoma, kliše, epistemološka kriza
Pisati o aktualnem trenutku v slovenskih medijih ne mine brez kartezijanske izkušnje. S tem razumemo tisto načelo, da bodi vselej in pri vsem prvi dvom. Šele človek, ki bo dvomil o vsem, kar se predstavlja njegovi misli, bo zmožen resnico spoznati in jo tako tudi posredovati drugim. Dvom, ki je srčika spoznanja, vodi h konstituiranju človeka, ki ve. Identiteta Zahoda je od Descartesa naprej utemeljena na cogitu, na subjektu skepse, racionalnega mišljenja in logičnih zaključkov. To je svoboden in misleč državljan današnjega veka, neposredna sociološka, historična in lingvistična stvarnost vsega, kar nas obdaja. Z nekaterimi izjemami. Ponje smo se odpravili v slovenske medije, tiste, ki v zvesti obliki povzemajo pot mišljenja, če s tem razumemo govor oz. njegovo inačico, pisavo, danes pa tisk. Beseda bo o slovenskih tiskanih medijih, ki jih bomo premislili s stališča kartezijanskih mehanizmov in možnosti njihovih aktualnih implikacij. V središču takšnega pogleda se na mah pojavi oddaljenost oz. mimobežnost domače časnikarske prakse s postulati Descartesove filozofije. Tiskana beseda javnih občil se še ni vrnila z onega ovinka, na katerem se je zadrževala pol stoletja. Če je splošno sprejeto, da smo Slovenci s komunizmom leta 1945 izstopili iz civilizacije in zgodovine, potem smo izstopili iz kartezijanske paradigme mišljenja in bivanja, kar se je odrazilo (in se še danes odraža) na
287 René Descartes (1596–1650), francoski filozof in matematik. Oče sodobnega mišljenja, transformator sholastike v moderno filozofijo. Pripada generaciji, ki je zabeležila prva znanstvena odkritja in sprožila val raziskovanj, ki se ni več ustavil.

223

Razd alj e d o sve ta

agitpropovski intenci slovenskega tiska. Ta je bil aktivno na strani obrambe revolucionarnih »dosežkov« in privilegijev. Notranje strukture v desetletjih ni dosti spreminjal. Spreminjal je ni, prilagodil jo je novim razmeram, vendar precej sramežljivo, vselej zgolj toliko, da je skozi potiskano celulozo presevala stara matrika. Kot pri francoskem filozofu je bilo vprašanje spoznavajočega subjekta povezano z vprašanjem svobode: svoboda ni zgolj nemir vesti ali stremeča podoba samega sebe: je rezultat kognitivnega procesa, ki posameznika umešča v to in to razmerje glede na družbeno stvarnost. Svobode ni brez spoznanja, kot slednjega ni brez dvoma. Revolucionarni tisk ni zgolj brez dvoma, spoznanja in logike: obsojen je na nespravljivo bivanje v zaprtem prostoru zunanjih diktatov, ki so vse, samo avtohtoni prostor človeške svobode ne. Ne pozna prostosti, kot tudi ne pozna človeka samega in njegove usode: višji ontološki doživljaji, ki določajo človekovo bivanje, njegovo etiko, moralo in naravo, so mu tuji. Še več, če mu niso tuji, mu niso zgolj zato, ker lahko z njimi po potrebi manipulira in jih prilagaja vsakokratni potrebi spremenljive oblasti. V teh parametrih se slovenska tiskana beseda, največ ona, ki se izdeluje za dnevno rabo, ne samo prekriva, temveč v globljih podrobnostih ujema s prakso revolucionarnega tiska na Slovenskem. Revolucionarni tisk imenujemo namerno in v zvestobi tisti povezavi, ki jezikovni označevalec veže z zunajbesedno resničnostjo. Če je osrednji slovenski časopis Delo tako rekoč do enega leta pred osamosvojitvijo na vrhu prve strani nosil geslo: »Proletarci vseh dežel, združite se«, je to počel iz notranje nuje. Vsakodnevno je ponatiskoval misel utemeljiteljev marksistične teorije, v katere jedru je stalo prepričanje o nujnosti nasilnega preobrata v družbi v prvi instanci in o neizogibnosti vzdrževanja nasilja v njej v drugi. Branje Dela je tako potekalo pod emblemom proletarske revolucije, to je bila prva vsebina časopisa, druge so ji bile prilagojene. V genezi slovenskih tiskanih medijev ne stojijo samo generalije iz zaprašenih teorij stoletje in pol mrtvih »mislecev«. Slovensko časopisje se je namreč razvilo iz revolucionarnega početja na lastnem pragu. Od tod poznamo Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico in druge, ki so v takšni ali drugačni obliki kasneje posojali okvir nacionalnim, regionalnim in tudi lokalnim dnevnikom oz. časopisju. Imamo Delo, podobno Dnevnik, tudi podobno Večer, z blagoglasnimi predhodniki po imenu Titov Maribor ali še lepše: Maršalov vestnik. V takšnem okolju se ne more rojevati kartezijanska analiza, ki je šele temelj profesionalnemu novinarstvu. Tudi takšna atmosfera ne more zagotavljati nujnih pogojev ustvarjanja ali spoznave, dvomu na eni strani in svo224

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

bodi na drugi. Ti pojmi v njej odsostvujejo. Hkrati z njimi odsostvuje tudi kritična samorefleksija, to je zmožnost, da bi v slovenski tiskani besedi za dnevno rabo kateri od udeleženih subjektov znal razbrati kartezijanski »red stvari« in svoje mesto v njem. Tudi tu bomo opazili isti fenomen kot v zgornjem odstavku. Samorefleksije sicer ni, njen krnek pa pogosto služi projekciji. Tak žurnalizem bo zato vse lastnosti, ki izvirajo iz pohabe kartezijanskega mišljenja, rade volje pripisoval fiktivnim nasprotnikom ali za te potrebe oživljenemu imaginariju skritih sovražnikov, med katerimi bo prednjačilo nekaj tistih ljudi in publikacij, ki skušajo svet videti prav v svobodi misli in izražanja, kot jih je pred štirimi stoletji zarisal francoski filozof. Posvečenost edinemu cilju, zagledanost v smislu prešernovske glose v »to opravilo eno« ne mine brez težjih posledic za tisto, kar se imenuje integriteta pišočega posameznika. In ker je po Descartesu pisati toliko kot misliti, se vse breme premo sorazmerno prenaša na osebnostno pozicijo konkretnega novinarja, na njegovo »vse«, če pod celostnim zaimkom razumemo tisto, kar nam kot ljudem daje vrednost. Revolucionarni tisk ne samo, da je pohabljal in pohablja resnico, pohablja tudi tiste, ki so bili in so še danes javno poklicani pričevati zanjo oz. njene obrise odstirati javnosti.

Ivan Cankar: »Ono prepričanje in tako dalje, vse tisto je le suknja – kaj suknja, kvečjemu dežnik«
Dodaten problem se pojavi, ko ugotovimo, da so nastavki za takšno držo artikulirani v zgodovinskem spominu slovenstva, da jih je natančno pred stoletjem premislil, preučil in popisal tisti, ki mu je bil zaradi prepričljivosti besede pa prodornosti v analizah narodnega značaja dan vzdevek »največji slovenski pisatelj in dramatik«, Ivan Cankar. Če lečo še izostrimo, pridemo do teksta, ki krona slovensko dramatiko in ki je bil kot tak vedno navajan v vrhu antoloških del domače besede. To je drama Hlapci.288 Hlapci289 so pričevanje o poraženosti človekovih idealov, hkrati pa razvedovanje po bitni vrednosti slovenskega človeka, tistega, ki se poskuša v javnosti. Ona javnost je kajpada drugačna od današnje. V svetu, ki ga še niso krojili mediji, je omejena na zasebnost, bolje, na polzasebnost znotraj struktur, v katerih se je
288 Ivan Cankar, Zbrani spisi, XIV, Nova založba, Ljubljana, 1932 (v njih Hlapci). 289 Treba je že tukaj opozoriti na pomembno reč. Izraze hlapci, hlapčevstvo, hlapec, hlapčevati pišemo vedno v kurzivu. To pa zategadelj, da bi izraz omejili na semantično konotacijo, kot jo ima v delu Ivana Cankarja. Na ta način besedo ločujemo od pojmovanja, ki ga ima v živem jeziku ali kot – zmerljivka – celo v govorni rabi. Izraz hlapec pomeni v pričujočem sestavku tako zgolj tisto, kar odraža Cankarjeva drama.

225

Razd alj e d o sve ta

tedanje slovenstvo nahajalo. To so družina, šola, Cerkev in (čitalniška) politika. Vendar so nastavki isti. Zavest slovenskega človeka se je v teku stoletij ohranjala nespremenjena. Cankar to dokazuje, ko v svoji sodobnosti obuja izkušnjo, takrat staro tri stoletja. Govorimo o misli, ki izničuje bitno težo homo slovenicusa do zanikanja. Takole pravi njegov alter ego, učitelj Jerman: »Sedaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.«290 Ne glede na to, ali se s tako eksklamacijo strinjamo ali ne, ne moremo mimo njene intence. Cankar sam jo je povzel v navedku iz Hamleta, ki ga je spet postavil za motto sami drami. Skliceval se je namreč na pravico umetnika do upodabljanja svojevrstne resničnosti, kajti tudi če je ta resničnost še toliko sui generis, svoje vrste, je še vedno sublimno resnična, kajti: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži: kaže čednosti njé prave črte, sramoti njé pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe.«291 Tako stojimo pred Cankarjevo ugotovitvijo, ki zavoljo Shakespearovega citata dobiva značaj obvezujoče stvarnosti. Med linijo ljudi, ki jih je v smrt ali izgnanstvo odrinila protireformacija, in učiteljem Jermanom (Ivanom Cankarjem) na eni strani ter ostankom nevrednega plemena na drugi vlada odnos premo sorazmerne zoperstavljenosti. In če je Cankarju v eni sami povedi uspelo postaviti temelj za zapopadek tristotih let slovenske zgodovine v njegovi sodobnosti, je še toliko lažje človeka iz začetka prejšnjega stoletja identificirati z ljudmi, ki jih spoznavamo in motrimo danes. Temeljni kriterij je zvestoba prepričanju. Če se v luči Cankarjevega zapisa še naprej oziramo po tristoletni oz. štiristoletni slovenski zgodovini, bomo prišli do logičnega spoznanja, da je slovenski človek svojo hrbtenico (in pamet) pohabil oz. pohabljal v različnih oblikah historičnih totalitarizmov. Na začetku stoji protireformacijski, ki je močno enovit.292 Cankar je bil priča nečemu, kar bi lahko imenovali klerikalni oz. liberalni totalitarizem, a ker gre za velikega umetnika, ne moremo mimo vtisa, da je slika totalitarizma pravzaprav kombinacija historičnega
290 Hlapci, str. 258. 291 Hlapci, str. 227. 292 Od tod tudi ideja, izražena v stavku: »Komar (za Hvastjo, pogleda skozi okno): Pod oknom stoji! Pa s kom stoji? S Kalandrom, s kovačem … s tistim, ki je svojo ženo v hlev zaklenil, ker je hotela na božjo pot!« (Hlapci, str. 254). Očitno je, da se Cankar postavlja na stališče, ki je pobudilo (slovensko) reformacijo, na stališče razuma zoper oblike ljudske pobožnosti. Tu je tudi stičišče francoskega filozofa in slovenske drame in hkrati zorni kot našega razmišljanja.

226

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

in brezčasnega nasilja, ki se vzpostavlja na ravni ideala (želene stvarnosti per se) v nasprotju s komolčarskim brezhrbteničarstvom. Tretji, današnji totalitarizem je tako po našem spoznanju bližje Cankarjevemu. Res je, da nosi historično etiketo, izšel je iz revolucionarne prakse, bolje, iz potreb »permanentne revolucije« na Slovenskem v letih 1945–1991. Vezan je na izkušnjo socialistične Jugoslavije oz. titoizma in je v tem smislu tudi homogen. Kot bomo videli v nadaljevanju, spričo svojih pojavnih oblik odraža Cankarjev izhodiščni namen: prikaz izprijenosti tistih, ki se trudijo v slovenski javnosti. Da bi stavka napak ne razumeli, ga je treba postaviti v kontekst Cankarjevih sodobnikov in razumeti v tej luči.

Katekizem in svoboda mišljenja: žejne duše bogate neumnosti in Delo, ki le-to ni
V jedru sporočila iz Hlapcev je noetično-pedagoški moment. Pisatelj je svečenik prav tiste potrebe, ki jo je artikuliral Descartes. V središče zasnutnega momenta, ki se razveže v klimaksu, je položena potreba po spoznanju, razumevanju in (samo)prosvetlitvi razuma. Umetnik uporablja analogične pojme, s katerimi odraža enciklopedično potrebo človeka, utemeljeno na spoznanju – in nenazadnje dvomu. »Spoznali bodo, da katekizem ni vse učenosti začetek in konec ter da je čas porušiti plotove, ki so jih človeku postavili duhovni in posvetni jerobi.«293 V katere ograde je klerikalna gosposka ujela človeško pamet? V ograde neumnosti: Cankarjeva vojna proti hlapčevstvu se začenja pri boju zoper njo: človek je lahko svoboden le, če je v lasti pravega spoznanja, s katerim se dvigne nad utvare in zablode. »O, ne bi bila težka ta vojska zoper neumnost – duše so žejne, same bi šle k studencu! Ali neumnost ni le neumna, je tudi bogata. Zato so jo sorodniki zaklenili v izbo in so ji rekli: 'Nikar ne hodi na cesto, da ne zapraviš svoje neumrljive duše: za pečjo ostani in stradaj, pa boš deležna večnega veselja!' Uboga neumnost sedi za pečjo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljačijo in se redé za svetle cekine.«294 Cankarjeva izkušnja je v prvem hipu reformacijska, reformatorska. V njeni srčiki je govor posameznika, ki nastopa zoper institucije, v tem je tudi liberalna. V duhu reformatorskega liberalizma se zoperstavlja »fevdalnemu« katolištvu, pri čemer nam izraz pomeni radikalno politično prakso zatiranja drugače mislečih s stališča oblasti in moči, ne s stališča argumenta ali celo evangeljskega prepričanja. Prek reformliberalne miselnosti podaja roko
293 Hlapci, str. 280. 294 Hlapci, str. 281.

227

Razd alj e d o sve ta

kartezijanski izkušnji, saj je njegova alegorija neumnosti, pogreznjene v zapeček, silovita prispodoba metodološke inovativnosti, s katero se je francoski filozof ovedel začetka svoje poti. Namreč: vsi vemo, da je Descartes človek na stičišču dob, dotlej nepoznanem v zgodovini. Na eni strani je odhajajoči srednji vek, v katerega arzenal prištevamo tudi praznoverje, vraže, utvare in v resničnost projicirane bajke. Na drugi strani je doba tehnološko-eksperimentalnega mišljenja, v osnovi katere stojita dvom in spoznanje kot njegov epistemološki korelat. To dobo je moč poimenovati tudi novoveški racionalizem, v temelju pa stoji cogito. Cankarjanska »neumnost« je točka v izhodišču, ki je francoskega filozofa nagnila k predpostavki, da se z njim in njegovim mišljenjem igra zli duh. Ta je pred njegovo pamet valil vse mogoče utvare, fikcije in podobe lažne stvarnosti, tako da mislecu na mah ni bilo več mogoče razločevati, katere od prikazni so resnične oz. katere od misli niso utvara. Zato si je tudi dejal, da so lahko vse misli prividne, razen tiste, ki vzpostavlja dvom do same sebe. O dvomu ni mogoče dvomiti, če je o vseh drugih stvareh lahko. Cankar nastopa zoper praznoverje in njegova vojna zoper neumnost je kartezijanski dubito, le da je podan v slikoviti obliki. Ljudi je mogoče osvoboditi hlapčevstva, če se jih osvobodi predsodkov, utvar in zmot, v katere so človeško pamet potopili »duhovni in posvetni jerobi«. V izhodišču Jermanovega projekta je dvom v vse, kar sicer legitimira družbena norma, četudi je ta še tako absurdna (prim. iz prvega dejanja: »duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temveč nadzornik narodnih veselic«295). Jermanov dvom za svoje orožje potrebuje (spo)znanje, kako se ti formatorni dvojici v slovenskem jeziku dopolnjujeta, pove njun zapis v obliki oklepajev. Tako kot Descartes ostaja izhodiščna točka zahodnega mišljenja še po štiristo letih, so tudi Cankarjeve analize žive še danes (ali sploh danes), kajti med časom zapisa in aplikacijo je minilo zgolj stoletje. Na tej osnovi se lahko ozremo po konkretnih, določnejših primerih t. i. protikartezijanske prakse v sodobnih medijih (in v družbenih skupinah, ki k njim gravitirajo). Lahko začnemo na začetku in se po kartezijanskem refleksu ozremo h glasilu, ki je v svoj emblem vtkalo geslo »Pravica vedeti«, v zadnjem času pa ga je celo dokvalificiralo v »Misliti širše«, k Delu. Namenoma uporabljamo izraz »glasilo«, kajti poimenovanje z izrazi »časnik« ali »časopis« bi zašlo v težave. Delo je do osamosvojitve tudi uradno bilo »glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva«. V poosamosvojitvenem času je uspešno dušilo sleherno pobudo, največkrat notranjo, a tudi zunanjo, da bi se odreklo idejni liniji
295 Hlapci, str. 227.

228

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

in vsem atributom, ki iz nje izhajajo. Tako je obdržalo tudi ime, ki je za naše čase anahronistični spaček, podoben nekdanji sovjetski Pravdi (glasilu Komunistične partije SZ) ali Hodževemu Zeri i populit (spet glasilu Komunistične partije Albanije). Izraz »delo« sam v naslovu časopisa je spet protikartezijanska skovanka. Temeljna vrednota, ki jo je časopis v imenu ljudsko-frontne logike slovenskih komunistov oznanjal, ni bila ne vrednota sama na sebi, niti se ni sistem na njej utemeljeval. Človeško delo v socializmu namreč ni bilo cenjeno, ker socializem ni izhajal iz notranje potrebe družbe po ustvarjanju dobrin (delo na sebi), temveč je zgolj vzdrževal vzpostavljeno stanje po letu 1945, kar je tudi uradno poimenoval s pojmom »permanentna revolucija«. Socializmu je šlo zanjo (in za vse privilegije, ki jih je prinašala vladajoči kasti), delo pa je bilo »za zraven«: odvijalo se je po načelih rutine in inercije. Samoupravni družbeni dogovori so veleli, da se je vsak napotil na osemurni delavnik, tam počel, kar je počel, in prišel nazaj. Tudi je socializem propadel zaradi naslova v našem glasilu: delu ni znal dati njegovih atributov – konkurenčnosti, pozitivne selekcije pri nosilcih dejavnosti, ustreznega plačila in nagrade. Informacijsko-tehnološka družba Zahoda (točneje, njena organizacija dela) ga je konec osemdesetih zapeljala na stranski tir zgodovine. Danes izraz »delo« spominja na čase socialistične nebodigatrebnosti in na nič več.

Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič: viri Delove gorečnosti v podobah hlapčičev kurirjev
Iz gornjih vrstic postaja očitno, da »časopis« s tako zarobljeno identiteto ne more biti normalen v smislu sodobnih standardov časnikarstva. Da bi naši analizi ostali do konca zvesti, spet navedimo Cankarja: »Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci: prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš napojen in nasičen ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost: noč in dan stoje pred njenimi vrati, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca …«296 Kot je videti, je Cankar tudi v klimaksu tragedije človekovo svobodo, njegove vrednote pogojeval s spoznanjem: nenazadnje izhaja konflikt
296 Hlapci, str. 282.

229

Razd alj e d o sve ta

iz protagonistove (Jermanove) želje, bolje, potrebe po prosvetljevanju ljudi, po usposabljanju njihovega razuma za dojemanje sveta v pravi luči. Kolikor se nam to zdi nenavadno, je zadaj globoka resnica: ali je neprosvetljen človek, potopljen v utvare, zablodo in zmoto, sploh lahko svoboden? In če je tak svoboden, za kaj potem sploh je svoboden? Njegova svoboda v tem primeru služi sama sebi, je samonanašalna, brez objektivne referenčnosti.297 Kakšna je zveza med spoznanjem in svobodo v odnosu do hlapčevstva na eni strani in slovenskim časopisjem na drugi, z Delom na prvem mestu? Bistvena. Javna resnica v današnjem času je stvar kolektivnega spoznanja. To spoznanje se, kakor vemo od Descartesa naprej, po štirih metodoloških poteh umešča v stvarnost. Descartes uči, da mora človek kot resnično pojmovati le tisto stvar, ki jo je kot tako (in takó, z analizo, sintezo in zaključnim pregledom) spoznal. Spoznanje reda stvari v svetu ga osvobaja za višjo resničnost in povišuje na eksistencialno-ontološki lestvici. Prispevki novinarjev, publicistov in druge strokovne javnosti, ki se v časopisu tudi oglaša, bi morali biti pričevanje o spoznanju slovenske in svetovne stvarnosti za danes, a tudi za včeraj, glede na stanje stvari pri nas, za to še posebej. Če bomo poskušali Delo brati v tej smeri, bomo odnehali pri naslovnici. Glede na semantične analize298 je Delo kot osrednji slovenski časopis nasprotje cankarjansko-kartezijskemu modelu stvarnosti. V smislu revolucionarne tradicije, ki ji je s svojo preteklostjo odločujoče zavezan, se v njem uveljavlja ideološko-noetična konservativnost, kakršno je tiskana beseda poznala v totalitarnih periodah. Kar se tiče teme, okrog katere si civilna in politična javnost prizadeva od osemdesetih let dalje, to je narodne sprave oz. resnice o državljanski vojni, Delo drži pozicijo, ki jo je pred volitvami leta 1990 ponavzočal kolos Kardeljeve fotografije v preddverju stolpnice na Dunajski cesti. Sicer dopušča tudi drugačne poglede, vendar so ti predstavljeni v približnem razmerju 1 : 5 z »večinskim prepričanjem«, pa še objavljivi so zgolj v rubriki Pisma bralcev. Z objavljanjem v tej rubriki se uredništvo tako distancira od
297 Primerjaj za to Jermanov obračun z drhaljo, spričo katere izreče poved, namenjeno v samo osrčje istovetnosti med spoznanjem in svobodo: »Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem. Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet, devetkrat zaklenjeno« (Hlapci, str. 283). 298 Primerjaj predvsem analizo medijske svobode in avtonomnosti medijskega prostora v Sloveniji, ki sta jo decembra 2007 na FUDŠ v Novi Gorici pripravila Matej Makarovič in Matevž Tomšič. V pretres sta vzela osrednje dnevnike, poleg Dela, Dnevnika in Večera še Finance in Primorski dnevnik. Izsledki sovpadajo z optiko, v kateri hočejo problem ugledati zapiski na tem mestu. V odnosu do vlade pa posebej v času 2005–2007 odražajo tiste fluktuacije, ki jih glede na razmere v Delu poskuša predstaviti naš zapis. Kritični so do Koširjeve periode, ki je s tega stališča najbolj razborita.

230

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

takšnih mnenj, saj javno kaže, da drugačno mišljenje in drugačen pogled na med- in povojno zgodovino nista del integralnega koncepta takšnega glasila. Zadnji primer (s)pozabe je odhod »monumentalne« figure medvojnega VOSA, Zdenke Kidrič. Poleg Ivana Mačka in Viktorja Avblja je bila med trdim jedrom tistega dela revolucionarnega vodstva slovenske NOB, ki mu je uspelo prebiti se do osamosvojitve. Vsako sodišče v katerikoli pravni državi bi ji sodilo (kot tudi Mitji Ribičiču) za zločine proti človečnosti. Pri nas se takšne stvari ne dogajajo, zato jo je tudi Delo prepustilo njeni »svetli samoti«. Na pomoč ni poklicalo niti dežurnega kurirja Boža Repeta, ki ob jubilejih za potrebe Sobotne priloge marljivo lošči blatne srage z »zgodovinske« bronze revolucionarnih krvnikov. Svojo dolžnost je Repe pietetno opravil ob njenem možu, Borisu Kidriču - Petru, vodstvo borčevske organizacije in intuicija odgovornih urednikov na Delu pa so ocenili, da gospa Kidrič razen krvosesa ne predstavlja ničesar drugega. Zato je njen odhod s sveta brižno zamolčalo, kot se tudi ni izrekalo ob njeni prihajajoči stoletnici. Čeprav so stoletniki danes po svetu v neverjetni modi (Sœur Emmanuelle, Lévi Strauss, denimo) je Delo spet sklepalo, da iz tega vira ne more nihče piti. Nasprotno, kdo lahko v njem celo utone. In Zdenka Kidrič je šla neproslavljena in zamolčana enkrat v decembru 2008 z Valvasorjeve ulice v Ljubljani klečat bog ve kam na trnovo pot žgočega ognja. Vendar bo Delo uporabilo celoten arzenal podtalne nagonskosti, če bo zaznalo, da se posameznik ali širša, samostojnejša skupina upira korporativistični logiki sveta iz statusa quo ante. Naklanjalo mu bo negativno pozornost, njegovega mnenja ne bo upoštevalo, v komentarjih se bo o njem izrekalo omalovažujoče, če ne odkrito sovražno. Ko se bo poskušal postaviti zoper temeljno zakonitost cenzusa v glasilu, se mu bo godilo še huje. Oblikovno in verbalno na eni strani in v obliki specialne vojne iz lunatične dimenzije Pisem bralcev299 na drugi. Vse to je v tranzicijskih desetletjih v organizirani obliki izkušala t. i. demokratična opozicija (tudi kulturniška, denimo Nova revija, Drago Jančar in Dane Zajc). Največ in najbolj pogosto njen neformalni lider, Janez Janša. Če je Descartes začel razumevati naravni red in človeka reševati smrtne melanholije, v katero jo je pahnil svet brez pameti, je bila njegova naturna analiza zgolj povabilo za transfer metodoloških spoznanj o nujnih zakonitostih s polja metafizike na physis, na konkretnega človeka in njegovo nrav. Tu smo srečali Cankarja in njegovo dramo, ta prenos je bil hkrati nespodobno
299 Primer Draga Jančarja oz. razlog, zakaj je prenehal s pisanjem kolumn na zadnji strani Sobotne priloge.

231

Razd alj e d o sve ta

povabilo večinskemu delu žurnalistične javnosti, da stopi pred razgaljeno zrcalo.

Delo in svetovi, ki jih več ni. Aktualne zgodbe o odgovornih urednikih
V svoji pregovorni, neukrotljivi jezljivosti prikazuje Delo svet, ki ga več ni. Angažira se v smeri, za katero ima vsako leto manj razumevanja vse več ljudi, logična posledica tega je padanje naklade. V svojem statusu je časopis apologet podobnih utvar iz preteklosti, s kakršnimi se je spopadal Descartes, ko je iskal človeškemu razumu podlago za mišljenje in ga vodil proč od zablod. Laudator temporis acti! Človeško mišljenje bi se moralo začeti v spoznanju, spoznanje pa je v današnji civilizaciji zaradi francoskega filozofa ena najmočnejših komponent postindustrijskega človeka. Razumljivo je zato, da se prvak slovenskega časopisja med svojimi inozemskimi vrstniki znajde kot – spaček med louvrskimi umetninami. Sodobno časopisje in sodobna misel sta opustila ideološki diskurz. Tudi ostale tranzicijske države (z izjemo Albanije, Bolgarije in Romunije) so ga pustile za Berlinskim zidom. Zahodnemu časopisju, ki bi moralo biti zgled tranzicijskemu tisku, ne pade na pamet, da bi šlo rehabilitirat, pri časti in življenju vzdrževat kreature iz časa železne zavese, še manj, da bi bil to temeljni poklic. Zahodni tisk je kot zahodna pamet utemeljen na kartezijanski vrednoti, katere refleksi so mišljenje, dvom in svoboda. In če se s Kartezijem ne da razumeti Dela, nam tu na pomoč lahko priskoči Cankar: ne per affirmationem, temveč Cankar, kot smo ga spoznali, Cankar iz satire, persiflaže, če ne cinizma. Pri tem se za hip (metodološko) zatecimo k silogizmu. Časopis je časopis, ker ima uredniško politiko. Glasilo kot njegov aplikator se mora podrejati isti logiki. Uredniške politike ne more biti brez urednika. Sklep: odgovorni urednik časopisa ali glasila odgovarja za idejno ali ideološko podobo tiskovine. Tudi pri Delu se stvari začno in končajo tam, pri odgovornem uredniku. V zadnjih nekaj letih so bili štirje, Darijan Košir, Peter Jančič, Janez Markeš in spet Košir. O prvem iz nominalne trojice, Petru Jančiču, smo pisali v reviji Mag konec leta 2007. Navedimo: »Jančičeva besedila so bila (v Delu do decembra 2007, op. B. M. T.) apatična, zato ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Jančičeve poetike so (v dramatičnem crescendu): ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameriš z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporočila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in boš imel

232

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

težave.«300 V dobrem letu od teh vrstic mnenja nismo spremenili. Jančičev strah, ki je do takrat hromil samo njegovo pero, zdaj hromi Združenje novinarjev in publicistov, kateremu predseduje. Vendar je to vzporedna, čeprav s pričujočo materijo tudi povezana zgodba.

Janez Markeš in vijugava brv od Descartesa k Cankarju
Druga dva odgovorna novinarja sta bolj zanimiva. Za Petrom Jančičem je prišel na vrsto Janez Markeš, ki ga je javnost do takrat poznala v nekolikanj drugačnih vlogah. Markeš je bil eno bolj ostrih peres v tranzicijskem novinarstvu. Odlikovala ga je načelnost: zaradi nje je prišel v konflikt z vodstvom Slovenca, sijajno se je razživel v Magu. V tandemu z Danilom Slivnikom je bil del nepogrešljivega dvojca, ki je razkrival anomalije slovenskega postkomunizma. Markeš je bil zvest kartezijanskemu principu, brez truda je razbiral obrise in prepoznaval podrobnosti v nemalokrat polkriminalnih dogodkih, povezanih s politiko, gospodarstvom in mediji. Bil je neke vrste stopnjevana zavest slovenske nacionalne vesti, kolikor je je po šestdesetih letih sociokomunizma v deželi ostalo. In ostalo je je manj, kot bi si človek drznil upati. Prvega avgusta 2007 je Markeš postal odgovorni urednik Dela, kar je večina ljudi pospremila z začudenim klicajem, češ, kako mu je to uspelo. Uspelo mu je, kot bi rekel Cankar, ker je »zamenjal prvenstvo za lečo«.301 Načelnost je do tega trenutka Markeša uvrščala ob sam bok takšnih figur, o katerih je tudi prvak slovenskih peres govoril zgolj v superlativih: »Ali niste rekli, da sem moški in pošten? Resnično, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukažem.«302 Tak je bil Markešev profil do konca jeseni 2007, ko je postajalo očitno, da nova služba pomeni tudi novo definicijo njegovega poklica, vokacije, ki jo je opravil ob hrupu javnosti. Postalo je očitno, da motivni votek, ki je njegovo osebnost prežigal do zadnje plasti, ni bil kartezijanski model pristopanja k svetu, temveč prav tisto, kar je v svojih javnih nastopih do takrat kritiziral. Ta premet, ki ga pri njem ne bi mogla predvideti tudi najbolj tvorna domišljija, je dobival groteskne pospeške z nastopi v javnosti. V njih se je ovijal v kometske megle domislekov, vzrokov in projekcij, zakaj nenadoma ravna, kot ravna. Njegovi odgovori so bili zunaj kartezijanskega sveta, kot so tudi
300 B. M. Turk, Malček Mag, Mag, december 2007. 301 Hlapci, str 281. 302 Hlapci, str. 269.

233

Razd alj e d o sve ta

ostali vse do zadnjega zapisa v Sobotni prilogi.303 Pisanje »novega« Markeša ostaja odsihmal stisnjeno v zvon kritike Janeza Janše in njegovih prizadevanj v družbi. Če kje in če kdo, je Markeš uveljavil perspektivo »plašnic«, ki snov in navdih za svoje publiciranje najde ne v razumski analizi, temveč v totemsko-klanskem izročilu mitov. Zato je moč vse, kar po sobotah v Delu obelodanja Janez Markeš, povzeti v pet ključnih terminov: začenši z Janezom Janšo, kritiko Pahorja zaradi njegove popustljivosti, pragmatizmom in živostjo satelitskih strank (denimo in še posebej Zaresa) ter žvečilko, ki jo vselej nalepi v zaključke ali s katero začenja patetične uvode: blokovsko delitev, ki jo je treba presegati, od koder tudi njegova žrtev (bolje: vsakotedensko žrtvovanje), namenjena blagrom Delovega bralstva.304

Živa in vsem razumljiva beseda: podobe slabe vesti, ki stiskajo močneje kot vozel na goltancu
Večina ljudi je ob Markeševi notranji »revoluciji«, ali bolje, nenadnem spreobrnjenju našla nekoliko enostavnejši ključ do lektire novih spoznanj. Uvidela je, da se avtorjevi članki spreminjajo v gradivo, ki je presenetljivo podobno stališčem Liberalne akademije pa mnenjem poslanskih skupin od Zaresa do Desusa. Tej spremembi, ki posameznike ponavadi doleteva v adolescenci, so se ljudje neomajno čudili. Kako, da človek na pragu abrahama lahko čez noč svojo pamet zamenja za obledelo silhueto, s katero so po javnem prostoru strašili od leta 1945 naprej, patentirali pa so jo mnogi drugi, prav tisti, proti katerim je stari Markeš dve desetletji zavzeto nastopal? Kje je njegova originalnost? Ob decidiranem molku avtorja zainteresiranim ni bilo težko razvideti, da Janez Markeš ne počne drugega, kot pristaja v banalnem svetu šentflorjanske preproščine, da implicitno dokazuje svoj »za hlapca /…/ rojen«,305 še več, da je to njegov temeljni poklic (vocatio). To pozicijo si je očitno želel, vse odkar je prvič stopil na publicistično sceno. Samo s tega stališča si je mogoče razložiti, da je domala v dveh, treh mesecih preklical večino opusa, nastalega od leta 1991 sem. Markeš izpred obrata ni več obstajal, novi Markeš pa ni bil starejši od mesečevega ščipa. Vse je moral napisati na novo. A to je terjalo histeričen napor. Ta se je še stopnjeval spričo dejstva, da se je prav očitno ujel v naslednje besede: »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed – ne
303 7. februarja 2009. 304 Blagor temu bralstvu! 305 Citirano zgoraj.

234

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva, oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.«306 V tej poziciji je popustila zadnja vez kartezijanske racionalnosti, odtehmal je bil vklenjen v shizoiden paradoks. »Neumnost, ki ni le neumna, temveč tudi bogata«,307 je v osebah pivovarskih baronov, povezanih s tranzicijsko nomenklaturo, Forumom 21, a tudi z zablodelimi osamelci njegove sorte (tak primer je predsednica NS družbe Delo), od njega terjala stalno dokazovanje nove poti in resnične pravovernosti, ki je bilo ipso facto dokazovanje eksistencialnega hlapčevstva. Ponovimo: »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.«308 To počne Janez Markeš dnevno ali tedensko v svojih kolumnah ali člankih v Delu (in še bolj očitno v vseh pisemsko-bralskih vojnah, v katere se zapleta) z neverjetno mero distorzične energije (ki je sinonim za histerijo), hkrati pa sistematično, natančno in s posluhom za želje nadrejenih, alias, bogate neumnosti, pogreznjene za zapeček. Dokazujoč svojim kritikom, da ni hlapec, je prav s tem dokazoval, da to je. Najbolj je to postajalo očitno, ko je postala razvidna globlja armatura njegove retorike. Namreč: njegove ofenzive so vselej implicirale imena Janez Janša, Jože Možina, Silvester Šurla, Boštjan M. Turk, Marija Vodišek, ki so postajala nekakšno okostje njegove nove identitete. Logika tega je jasna: v svoje obračunavanje je zajel vse institucije (politične in civilnodružbene), ki obstajajo zunaj integrističnega koncepta SZDL-jevske logike, one logike, na kateri so svoj poklic zgradili njegovi novi delodajalci. Janez Janša kot predsednik SDS, Jože Možina kot direktor tiste institucije, ki je novi vladi najbolj živ trn v mesu, RTV, Silvester Šurla kot urednik Reporterja, sebe to pot ne želim razvijati in utemeljevati, in na koncu Marija Vodišek kot prepoznavno ime časopisa Demokracija, tistega časopisa, ki ga Markeš tudi edinega toži. Demokracija je še posebej »zaslužila« tožbo, kajti tedanji odgovorni urednik Dela se je počutil dvojno izzvanega. Ker gre za magazine, ki je (še najbolj) blizu idejam izhodišča slovenske pomladi, je bila tožba zoper njo eminenten dokaz novim botrom, da s preobrazbo stari Markeš misli resno. In drugo. Demokracija ga je povprašala po univerzalni vrednoti, po »ceni krvi«. Zavrtala je v vrednost nagrade, ki je odgovornega urednika Dela na306 Hlapci, str. 269. 307 Citirano zgoraj. 308 Hlapci, str. 269.

235

Razd alj e d o sve ta

gnila v preobrazbo. Ko Markeš ni dopustil diskusije glede finančnih korelacij, v katere se je zamotal njegov premet, je bil prepričan, da tudi premet sam ostaja zunaj diskusij. Oziroma da tisti, ki te diskusije sprožajo, poskušajo prek vprašanja o denarni kompenzaciji postavljati vprašanje o njegovi osebni integriteti. V ozadju cele zgodbe je že tekla nova: Judež se namreč ni obesil, ker bi dobil premalo, temveč ker je videl, kako hudo so ga izigrali. Markeš se je tega sporočila zavedal, druge možnosti, kot da vztraja v absurdu, katerega je bil sprožil, pa tako ni imel več (niti je ne bo nikdar več imel). Zato je moral pokriti in je pokril celoto parametrov, v katerih se je vzpostavljala opozicija novim delodajalcem, kar vsaj njim (v Markeševo smolo pa tudi žrtvam njegove histerije) ni ostajalo skrito. Gorel je v čedalje večji vnemi, požiral ga je ogenj v želji nadoknaditi vse, kar je izpustil. Ključni dokaz tega je dejstvo, da je svojo dejavnost po tem, ko so ga razrešili z mesta odgovornega urednika Dela (alias mu povedali, da ga imajo za hlapca, kajti z njim ravnajo kot s hlapcem), še stopnjeval. Praktično je v času, ko so mu odvzeli še prestižen osebni dohodek, svojo retorično želo izbrusil do te stopnje, da ga danes težko ujame tudi kakšen Vlado Miheljak. Šele zdaj je v Delu dosegel relativno stopnjo miru. Zdaj v rednih periodah (tedensko) lahko siplje žveplo po tistih, ki mu jih z migljajem prsta pooznačijo njegovi nadrejeni. Želeč razrahljati smrtni vozel, ki ga je stiskal za goltanec, se je z njim vedno bolj dušil. Kajti, če je kdo dokazal, da Cankarjev paradoks velja po stoletju močneje kot takrat, ko je bil artikuliran, je prav to Janez Markeš. Prisluhnimo naslednji formulaciji: »Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnico.«309 Markeševa nova identiteta, njegova sveta gorečnost in želje po dokazovanju popolne spreobrnitve se namreč srečujejo s Cankarjevo mislijo v takšni neizogibnosti, kot se življenje srečuje s smrtjo. Janeza Markeša križev pot cankarjanskih očenašev in devetdnevnic bi imel po nekaterih pravilih dramske umetnosti lahko tragično obeležje. Kako tudi ne, saj gre na prvi pogled za slepo pot visoko obdarjene osebnosti, ki si mora zdaj v globokem območju neavtentičnega zgraditi prav ono, kar pri človeku kot človeku lahko temelji zgolj na pristnosti oz. njeni neločljivi dvojčici, izvirnosti, imenuje pa se osebna istovetnost, identiteta. To je spet tragično nemogoče. Vendar ostaja Markeš kljub temu užaloščena figura, a to zgolj v človeški neposrečenosti. Njegov preobrat namreč razumejo tako tisti, ki jih je zapu309 Hlapci, str. 282.

236

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

stil, kot oni, h katerim je prebegnil. Prvi so ga prebito obrenkali z izrazi, ki si jih je pred njim prislužil Ciril Pucko. Markeševa togotnost, ki jo pojmujejo kot prizadetost ranjene samozavesti, jih izziva, da ga nenehno postavljajo pred zrcalo: iz njega seva vsak dan bolj izmaličena podoba njegovih metamorfoz. A tudi njegovi sedanji »gostitelji« so vzeli lekcijo, ki jo v 14. stoletju srečamo pri Danteju, v 19. pa pri Napoleonu Bonapartu. Ta pravi: od izdaje se pametni človek dotakne zgolj njenega sadu: izdajalca samega pa postavi v deveti krog pekla, Luciferju neposredno pod perut! Pri Markešu velja to toliko bolj, ker je med vsemi tremi deli njegovega jaza, med onim, ki pripada preteklosti, med tistim, ki je navzoč v sedanjosti, in med historično osebo Janeza Markeša, ki oba (zaenkrat še) združuje, eno samo soglasje: Janez Markeš je to napravil zaradi ničeve pohlepnosti, zaradi denarne pridobitnosti. To ga »ekskulpira« vsakršne tragičnosti, še več, vsega, kar človeka v višjih legah sploh vzpostavlja. To je njegova sedanja identiteta, takšna bo ostala, dokler bo kdo še govoril o morali v slovenskem žurnalizmu. Precej te identitete je absolviral tudi časopis, znotraj katerega se je ta neverjetna zgodba zgodila, Delo. Markešev lov na čarovnice se je namreč odvijal v specifičnem polju časopisa, ki z osebo Janeza Markeša dokazuje bolje kot mi v pričujočem sestavku resnico svoje povezanosti s predmodernim kozmosom zunaj kartezijanske logike. Kot je Descartes bežal iz sveta, v katerem so poleg čarovnic, utvar, blodenj in fantazmagoričnih predstav o sončnem sistemu in človeku v njem vladali vsi nemogoči predsodki, tako Delo beži v liniji nasprotne smeri: v predmoderno bajko, ki jo vzdržuje in pripoveduje zaradi interesov onih na oblasti, ki se jim Berlinski zid še ni porušil. Ljudi, ki bi jih lahko postavljali pod obločnico Cankarjevih citatov, na Delu ne manjka. Cankarjeva intuicija o slovenskem značaju je tu doživela inkarnacijo v smeri večinskega razpoloženja pišočih, obstajajo tudi ne preveč bleščeče izjeme (morda v Književnih listih in kulturni prilogi). Preštevilna armada voljnih, združena pod geslom »biti tiho«: »Hlapčuj, da boš napojen in nasičen, ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!«310 O njih zgubljati besede nima smisla, velja pa, ker je prvi namen pričujočega zapisa govoriti o odsotnosti svobode tiska na Slovenskem, v luči Dela potegniti črto naprej in se v nekakšni komparativni luči pomuditi pri sedanjem odgovornem uredniku edicije, odgovornem dajemo v poudarek, kajti po statutu Dela je neposredno udeležen pri oblikovanju vsebinske plati časopisa, tistega, kar imenujemo njegova identiteta.
310 Prav tam.

237

Razd alj e d o sve ta

Darijan Košir in zrcalna podoba s kovanca: človek, ki se presuka hitreje kot v zrak pognan novčič
Govorimo o nekdanjem odgovornem uredniku, ki je bil pod Petrom Jančičem (že nekajkrat prej) namestnik te funkcije, tudi v Markeševem času, ob njegovem odhodu pa se je s položaja namestnika zavihtel nazaj na sam vrh. Beseda je o Darijanu Koširju. Mogli bi celo reči, da se je kolo sreče zavrtelo hitreje, kot se je njemu uspelo premakniti. Vendar v tem ni bilo dosti čudežne loterije, prej nasprotno. Igra oblasti, domišljena med novokomponiranimi klani, ki so s subverzivno igro vpadli v zaledje SDS in iz njega iztrgali eno od nosilk gospodarskega življenja v stranki, razvpito šefico nadzornega sveta Dela Andrijano Starina Kosem. V povezavi s spremenjeno strategijo lastnika so se potem odločili, da Delo v kampanji 2008 podpira Pahorjevo SD, ne Zares, še manj SLS. Zato je bolj ali manj dovolj dokazov, ki za naš primer niso bistveni. Bistveno bo to, kar se poleg njih kaže iz besed, ki jih uporabljamo kot kazalec smeri, v katero naj dospe naše razmišljanje: »Košir pravi, da gre za popolno izmišljotino, ki se v naši reviji pogosto ponavlja, in zato od nas terja čim bolj natančen odgovor kdaj, kje in v kakšni obliki je Boško Šrot ta ukaz izrekel in komu /…/ Koširju svetujem, da to vprašanje raje naslovi na osebo, ki je bila odgovorni urednik pred njim (na Janeza Markeša, op. B. M. T.). Ali pa, da si še enkrat prebere njegove izjave o vsebini nekega sestanka v prostorih Pivovarne Laško maja lani. Koširja bi ob tem rad spomnil, da je nekdanji član nadzornega sveta časopisne hiše Delo celo potrdil te navedbe za tednik Mladino. Košir ve za eno in drugo, a se raje javno spreneveda. Sicer pa takim, kot je on, ni treba nikoli nič ukazati. On vedno vnaprej ve, kaj mora narediti. V tem je pravi mojster. Zato je lahko urednik za vse režime in vse gospodarje.«311 Iz navedka bomo razbrali, da sta nekdanji in sedanji odgovorni urednik Dela povezana kot antično božanstvo, Ianus bifrons, veličastvo dveh obrazov, ki so ju skovali kot eno in drugo podobo na kovancu v isti kovnici. Sta cifra in mož enake identitete, ko gre za identiteto časopisa, ki je to le nominalno. Sicer je od rošade Markeš-Košir prvi stopil le še korak naprej v prozornosti svojega namena – in poslanstva. V monokulturi omenjenih spletk, ki bolj in bolj postajajo izključna vsebina na novo uglašajočega se Dela, je v tem smislu vsaj še en element, ki živo fosforescira. To je differentia specifica med cifro in možem počenega kovanca, ki predstavlja nedavno etapo v evoluciji časopisa med Janezom Markešem
311 Silvester Šurla, Reporter, 6/2, str. 54.

238

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

in Darijanom Koširjem. Žal se te lastnosti ne bodo razvidle iz kakšne kartezijanske analize, ker se nič v orbiti Dela več ne giblje po zakonitostih, ki bi jih ugotovil, formuliral ali prepoznal filozof. Ne bomo daleč od resnice, če porečemo, da se je za postmoderni čas arhaična linija ideološkega diktata v njem ne le okrepila, temveč celo dopolnila s konkretnimi specifikacijami, zadevajočimi ta in ta lobi v tej in tej interesni skupini (tudi politični), ki naj ga časopis promovira. Kot ruska babuška so se po načelu mise en abyme312 v Delu oblikovale segmentne plasti, ki zdaj škatlájo ena ob drugi. »Babuška vrhúška« so pridobitve socialistične revolucije in ljudi, ki so v njej sodelovali ali še sodelujejo. To je plast, ki se je ne sme postaviti pod vprašaj. Znotraj nje obstajajo sloji, ki se jih tudi ne sme problematizirati. Milan Kučan, Forum 21, baroníja Laško, ljudje, ki so z njo ali s Forumom povezani v političnih strankah ali ki so v interesu njih. Kot zadnja škatlajoča tvorba se potem pojavi še Lojze Peterle: intervju z njim v Sobotni prilogi bo namreč pomenil, da je treba Janši spet hoditi v zelje, zdaj največ pri Evropskih volitvah 2009. Če Descartesovo revolucijo bolje razumemo (ali sploh razumemo), potem bomo videli, da smo našli nekaj pritiklin iz 21. stoletja, ki jih lahko uvrščamo pod skupni imenovalec: zmota, predsodek, nasilje nad resnico, nasilje nad mišljenjem in nenazadnje: odsotnost vsakega dvoma. V Delu na linijah Janez Markeš in Darijan Košir versus lastniki oz. uprava Descartesove ideje nimajo kaj početi. Tu se z domovinsko pravico bohoti Cankar. Kakšen in kako, smo dejali. Videti bo treba, v kakšnem razmerju sta oba dela kovanca glede na dramo, pri čemer je izraz kovanec na moč ustrezen: kako naj drugače sploh ponazorimo, da se večinska zgodba ne odvija zaradi ideologije, temveč je vzrok kapital: z vsakim dnem toliko bolj.

Kovanec, vržen v zrak: Košir in Markeš, reflektirana v pričujočem tekstu
Ko bomo skozi optiko Hlapcev pogledali oba protagonista Delove uredniške politike, pri čemer ne bomo smeli niti za hip izpred oči izgubiti navedka urednika revije Reporter, bistvene motivacije dogajanja v hiši Delo, bomo osrepeli pred nečim, česar bi še najbolj izveden mojster mišljenja ne znal pojasniti, tako presega logično pamet. Janez Markeš in Darijan Košir sta v
312 Mise en abyme: gre za tehniko, pri kateri slikar v ozadje slike, za hrbet portretirancev postavi konveksno ogledalo, ki potem odseva tisto, kar bi se sicer na sliki ne videlo. Primerjaj za to sliko Jana van Eycka Jean Arnolfini in njegova žena. Podoba se uporablja tudi širše, v smislu razgrinjanja nevidnih ozadij, domača je tudi v grboslovju.

239

Razd alj e d o sve ta

emblemu Hlapcev eksistencialno poenotena, čeprav je ravno to znamenje edina referenčna točka, ki ju sploh ločuje. Kam smo zdaj navili našo zgodbo? Očitno do te stopnje, da je moč o obeh reči spet kakšno bistvenejšo besedo. Na začetku povejmo, da bo prvi delovni učinek takšne osvetlitve velik kompliment za tvorca Hlapcev, Ivana Cankarja. Josip Vidmar313 je govoril o umetnikih in literatih, pri čemer je k drugim prišteval Voltaira, vso epigrafsko poezijo pa literarno učenost te in one vrste. K prvim je prištel Shakespeara in Tolstoja. Avtor naše drame je tudi iz te »serije«. Pred stotimi leti je v prostor vsadil neko misel, ki je tako globoka, da se še čez toliko časa ljudje najrazličnejših profilov v njej prepoznavajo v svoji istovetnosti in ločljivosti hkrati. Dvojica Markeš-Košir je tako dokaz Cankarjeve pronicljivosti, umetniške občutljivosti, genialnosti, skratka, ustrojenosti po najvišji meri normativnih zahtev. Za potrebe našega sestavka tudi širše: Cankar je polnokrvni umetnik, kot sta to Shakespeare in Tolstoj. Janez Markeš po Cankarjevem kriteriju, le-tega pa spet oživčujejo svojstva najvišje klasike, sodi v red hlapcev. Zanj je še posebej obtožujoča neka lastnost teksta, ki jo razumejo večidel samo jezikovni oz. literarni izvedenci. To je dejstvo, da pisatelj o fenomenu ne govori s stališča trajnosti, (pretekle) nedovršnosti, kot bi se temu reklo v večini evropskih jezikov, temveč s stališča trenutnosti, nenadnosti, enkratnosti, kot je enkratno tudi človekovo dejanje samo, ki nas določa bolj kot kaj drugega. Dejanje naj bi bilo zlati kvader, na katerem počiva vse, kar smo. Velja tudi v nasprotni smeri, kajti, kot beremo in gledamo, »so se (ljudje, op. B. M. T.) prodali«, »še včeraj so preklinjali« itd., s čimer Cankar pomenljivo sugerira, da hlapčevstvo ni prirojena drža, temveč neponovljiva odločitev posameznika oz. posameznikov. Kot hlapec se ne rodiš, to postaneš, lahko tudi ne, kot nam govori Jermanov primer. Hlapčevstvo je svobodna izbira, neke vrste libertarni apriorizem, nikakor obsojenost, ki ne daje upanja. Vanj nas nihče ne nasiljuje, vendar ko enkrat stopimo vanj ali v nekaj, kar je s tem pojavom v rodu, ne moremo več nazaj. Spričo enkratnosti je prestop v ta red ognjeno sporočilo svetu, ki ga ne moremo prikriti. Vzročni vozel, v katerega je položeno Markeševo dejanje, je tak, da se polnokrvno prekrije s sporočilom Cankarjeve drame. Markeša smo poznali in cenili prav zato, ker se ni vdal večinskemu razpoloženju znotraj tistega od profesionalnih režnjev družbe, ki bi mu veliki umetnik danes najverjetneje namenil svojo dramo, žurnalizma. Do nesrečnega spleta okoliščin v drugi

313 Josip Vidmar, »Jubilejne meditacije«, v: Literarni eseji, DZS, Ljubljana, 1966, str. 45.

240

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

polovici leta 2007 je Markeš314 ohranjal podobo enega redkih stebrov znotraj etično, vrednostno in spoznavno zmedenega segmenta družbe, žurnalizma. Kot smo ugotovili, je potem napravil nepovraten korak – in odkril svet v drugi luči. Enkratnost njegovega dejanja in njegova nepredvidljivost dajeta Markeševemu dejanju polno resonanco znotraj konteksta Hlapcev. Vendar se njegova differentia specifica začenja tu. Markeša njegovo početje žge, ampak ne zaradi vesti same, temveč zaradi javne podobe. Markeš se je odločil za hlapčevstvo, a je ob tem zaradi prestižnega pogleda na lastno osebnost še vedno računal, da bo pristanek na drugi strani potekal mehkeje. Žal ni, nenazadnje tudi zato, ker je s preobratom izbrisal prestižnost sebe samega, kajti za nazaj je – na najbolj efektiven način – preklical, kar ga je v njegovi neponovljivosti vzpostavljalo. Prežagal si je debelo vejo, na kateri je slonel dve desetletji. Z nje je v prepad zgrmelo, kar je sam ustvaril. In tu se ga je žgoči greh dotaknil na mesu. Markeš si je izbral pozituro hlapca, dejali smo, da se s tem strinjajo tako njegova gospôda kot tisti, ki jih je zapustil, zdaj široko kritično občestvo. Temu pritrjuje tudi tiha množica tistih, ki jih je Cankar v svojem delu uvrstil med statiste, čeprav jim je zaradi potreb po organski strukturi dramske materije dal imena in naslov: Minka, nadučitelj, Geni, župan, Nace. Ti danes predstavljajo več kot devetdeset odstotkov publike, ravnajo pa v tisti smeri, ki je učitelja po priimku Komar pritegovala v dejanje, v smeri, ki jo ubira žuželka, ko zazna luč: v smeri vrojenega instinkta. O Markeševem položaju na Delu tako obstaja konsenz, ki ne zadeva ene same osebe na planetu, to je Janeza Markeša. Togoten do konca v bohinjski robatosti bo oporekal vsakomur, ki ga bo vabil pred zrcalo. Žalosten paradoks njegove figure je namreč ta, da hoteč ne biti hlapec, drugega kot hlapec ne more biti. »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen.«315 Markeš služi naprej, dejali smo, da venomer bolj zvesto, vendar o tem noče slišati nič. Na zunaj se ne pokori, naprej se upira, prelamlja poglavitno zapoved, drsi po hierarhiji Dela nazaj in naprej proti dnu (če smemo verjeti škandaloznim kronikam, je svoj dohodek v enem letu prepolovil za ducat kratov), vendar še vedno govori, še vedno maha in se srdito pritožuje.

314 Sedaj je jasno, da zgolj za potrebe zunanje freske, še huje, da je za današnji pogled njegovo pisanje izražalo neintimno frazerstvo in nič več. 315 Hlapci, str. 269.

241

Razd alj e d o sve ta

Hlapci v bistvenem: tipološka razlika med odgovornima urednikoma
Njegov »brat v obupu«, tisti z druge strani kovanca, se tudi vklaplja v Cankarjevo tipologijo, četudi na nasproten način. Darijan Košir je postal urednik Dela po Markešu, čeprav je davno pred tem postal še dosti več. V mislih imamo vselej skrivnostno šifro 53289-00000, ki osebo Darijan Košir, stanujočo v Brestanici, pod zaporedno številko 457653 uvršča med sodelavce Službe državne varnosti, če lahko verjamemo interpretaciji Dušana Lajovica v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo.316 Po Lajovičevem mnenju so namreč šifre med 50000 in 59999 označevale stalne (oz. opuščene – 55000) sodelavce SDV. Za Koširja je ta podatek še toliko bolj problematičen, ker register kot njegovo profesionalno aktivnost navaja »študent«. Zaključek, ki bi iz tega sledil, je, da je Darijan Košir že kot študent sodeloval s SDV. Sodelovanje s SDV, kar ob današnjem poznavanju gradiva lahko za osebo Darijana Koširja predpostavimo kot delovno hipotezo, je poleg informiranja komunistične oblasti imelo jasen namen: človeka je ujelo v zanko, tako ujet človek je bil neavtonomen, prestrašen in pohabljen v odnosu do realnih norm sveta. Bil je hlapec. Za razliko od Janeza Markeša se je Košir s to identiteto sprijaznil, še več, postala je njegov amulet, grozeče orožje zoper vsakogar, ki bi mu onemogočal napredovanje po služnostni hierarhiji. Če bi govorili z opisnim jezikom, bi ugotavljali, da je njegovo koleno mehkejše in prožnejše od Markeševega, da pa je za razliko od Gorenjčevega trmasto bohinjskega ubrano zgolj na tisto melodijo, ki jo najraje slišijo ušesa tam zgoraj. Tako nekako je razmišljal tudi naš umetnik: »Nadalje še zahteva (»molitvica«, op. B. M. T.), da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz.«317 To govorimo zato, ker so si gospodarji na Delu podajali kljuko, v zadnjih štirih letih smo namreč le bili priča poskusom razbitja kardeljanskih monopolov. Košir v svoji drži ni nikdar klonil, v zaprti zavzetosti je dajal vtis, da poskuša vedno biti korak pred drugimi, vedno na pravilnejši poziciji. Kajti pisano je namreč bilo: »nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!«.318 Košir je v štirih letih dokazal ne le, da je plastičen in mehak, temveč da je baržunasto vzmeten in prijazno vodljiv, če kompas le kaže k pravi oblasti.
316 Dušan Lajovic, Med svobodo in rdečo zvezdo, Nova obzorja, Ljubljana, 2003. 317 Hlapci, str. 256. 318 Prav tam.

242

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

Tako je najprej pretental Tomaža Peroviča, zato so leta 2005 ljudje, ki naj bi v Delu slišali na ime Janez Janša, njegovo ime strašno hvalili, češ da je čudežno kooperativen.319 V hlapčevskem strahu sta potem med scilami in karibdami tranzicijskega novinarstva vozila s Petrom Jančičem, dokler ni slednjemu krmila iz rok avgusta 2007 potegnil prav Markeš. Košir se je vdal, vendar je v ozadju pripravljal teren za prehod na konsolidacijo uredništva, ki je nastopil z Markeševo rošado. Potem je glasilo pod Koširjem obeležilo nekaj neslavnih rekordov. Ne govorimo o padcu naklade, ki je spričo takšne politike nujen, temveč o podiranju standardov. V protitajkunski vojni se je Košir postavil na stran »ponižanih in preganjanih«: če so vizualni mediji poročali o polkriminalnih poskusih prevzemanja podjetij po načelih »omreži in vladaj« (tip hobotnice), je odgovorni urednik vse take novice umikal na srednje strani, tja, kjer so najdlje od očesa bralcev. Seveda je kdaj tvegal preboj tudi na prvo stran. Tako je avgusta 2008 na njej objavil »preverjeno« novico, da je Janez Janša izsiljeval baronijo Šrot, nanjo pritiskal in ji celo grozil. Košir je vedel, da je novica lažna in tendenciozna, a jo je vseeno objavil. Pisano je namreč bilo: »nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« Reakcijo Zveze novinarjev in publicistov je takrat zadušil prav Peter Jančič, ki se je napravil nedosegljivega, drugi mehanizmi kontrole (denimo Društvo novinarjev Slovenije) pa se niso zganili. Kako bi tudi se, če je v njihovi poklicanosti prav amortizacija resnice? To je prvo obeležje iz sage o predkartezijanski podobi slovenskega tiska. Enak odklon od kartezijanske logike v smer nereflektiranega hlapčevstva najdemo v celoti dnevnega časopisja v slovenski državi. »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera« niso vrednote, ki bi tu imele domovinsko pravico. V tem predmodernem svetu domuje bajka ali konstrukt. Metodološke premise takšnih vsebin ne morejo biti drugega kot manipulacija. Politična ali ideološka manipulacija z namenom indoktrinacije bralcev je početje, ki ga je Zahod za seboj pustil z nacizmom, njegov vzhodni sosed pa ob padcu Berlinskega zidu. Naša domovina je torej še vedno azil za eksote.

319 Materialni viri vedo povedati, da je bil Darijan Košir ne le korak, ampak tri korake pred konkurenco. Ko ga je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik v tistem času ob začetku službe vprašal, ali ima pripravljen dnevni komentar (bil naj bi prizanesljiv do tedanje vlade), je imel Košir ne enega, ampak tri, vse že napisane. Slivnik se je tudi pridušal, da so bili z Jančičem problemi: potreboval je namig za tisto, kar je Košir že sam uganil.

243

Razd alj e d o sve ta

Prenos optike na Dnevnik in Večer: žurnalizem in bunkerji predkartezijanske polpismenosti
V tem smislu lahko pričujočo digresijo uporabimo za navezavo na še dvoje glasil, ki v Sloveniji dnevno oznanjata nil novi sub sole, Dnevnik in Večer. Tretjega, Finance, puščamo ob strani iz dveh razlogov. Prvi je specifika časopisa, v katerem prevladuje ekonomski aspekt in ta je za razliko od duhovno-političnega podložèn z dosti manj manipulacijskega substrata. V mentaliteti homo sapiens sapiensa bo namreč vedno obstajala razlika med številko in besedo. Zaradi tega – in tu smo pri drugem razlogu – so Finance neoporečne. Njihova vsebina ni polje indoktrinacije, v celoti jih lahko osvetlimo s postulati zahodnega mišljenja. Tudi ne moremo reči, da bi se drža hlapčevstva pojavljala kot atribut glavnih imen, ki za njih vsakodnevno zastavljajo svoje pero. Dnevnik je drug problem. Na začetku je treba sicer reči dvoje. Prvič, afirmativno: v svojih prilogah (Dnevnikov objektiv, prej Zelena pika) časopis dopušča tisto, česar Delo ne: diskurz avtorjev, katerih svetovni nazor se ne pokriva z idejno linijo Dnevnika. Rekli smo, da se v Delu lahko ti (in takšno razmišljanje) pojavljajo le v forumu Pisem bralcev. V tem smislu imam pisec pričujočih vrstic pozitivno izkušnjo z uredništvom omenjene priloge, z Alijem Žerdinom in Sonjo H. Vogrič. Moje sodelovanje s sobotno prilogo časopisa ni nikdar naletelo na nobenega od podobnih »problemov«, ki sem jim bil izpostavljen na Delu ali Večeru. Nasprotno. Na tamkajšnjih mestih so se pojavljali tudi Drago Ocvirk, Ivan Štuhec, Vinko Ošlak. Za razliko od celote časopisa je ta del odprt »za javnost«, o eventualnih razlogih lahko pišemo kdaj prihodnjič. In drugič, kar zadeva celoto, tokrat negativno: priznati je, da takšnih rošad, ki jih v imenu sporočila Cankarjeve drame (in v obvezni simetričnosti Descartesovih postulatov) najdemo pri treh urednikih Dela, v Dnevniku ni. Pa to ni kompliment. Razlog bo ta, da časopis sam ni nikdar v zgodovini svojega nastanka nudil okolja, ki bi bilo podobno tistemu iz začetka Hlapcev. Spomnimo se, to je okolje pričakovanja, kam se bo tokrat obrnila politična sreča, kajti pred vrati je akt podeljevanja oblasti v sodobnem svetu, volitve. Ta akt bo razmerja v svetu postavil na glavo, kot bo na slednjo poveznil tudi človeški karakter: »Prišel sem, da vidim, kdo se bo najpogumneje na glavo postavil. Slišal sem namreč, da je te vrste telovadba dandanašnji zelo priljubljena v lepi naši domovini.«320 Vendar časopis, o katerem govorimo, ni bil nikdar prostor vprašanja, dvoma, zamika. Hlapčevstvo tovrstne ideološke linije je zato apriorno dejanje: o njem se nihče ni nič vprašal, kajti skupnost okoli320 Jerman v Hlapcih, str. 250, preneseno v indirektni govor in prvo osebo ednine.

244

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

ščin, v katerih časopis izhaja, še ni bila postavljena pod vprašaj. Gre za predmoderno, antirefleksivno linijo, ki obstaja kot norma zunaj mišljenja. O njej nihče ne dvomi, kot ni v času pred filozofsko renesanso tudi nihče dvomil, ali je Zemlja okrogla, ali se giblje okrog Sonca; ali o še težjih rečeh, denimo: kaj pa če sv. Nepomuk ni zavetnik rib, rakov in ljudi, ki jih iz rek love in spravljajo na gostinske mize? In tako dalje, vse do Johance iz Vodic.321 Dnevnikova linija se sicer ubere z večinskim razpoloženjem v Delu, z njim ga povezuje tudi izvor: konec štiridesetih let prejšnjega stoletja sta oba nastala iz manifestov neposredne revolucionarne prakse in njenih proletkultov.322 V genetični perspektivi je blizu tudi Večeru, o katerega nastanku smo uvodoma pisali. O današnjem Večeru skoraj ne gre izgubljati besed. Omenimo zato jubilejni zapis ob petnajstletnici Jurčičeve nagrade: »Širile so se laži o Večerovem bunkerju oziroma polresnice o nekakšni dvokrilni omari, do vrha natrpani s cenzuriranimi članki. Časopis se je znašel sredi predvolilne kampanje. Uredniki nenadoma niso več imeli niti pravic iz časa 'zlate medijske svobode' pod LDS: na primer novinarju spremeniti naslov v njegovem prispevku, skrajšati tekst, če zanj ni bilo dovolj prostora, zavrniti kak prispevek, če je površno, enostransko ali kratko malo slabo napisan. Vse je postalo cenzura.«323 Cenzura nad ortografom, če pa vemo, da je pisanje poslednji produkt mišljenja, v celoti njegovih form, katerih prva je urejenost notranje forme, znanje jezika, tek misli in pravopis, potem nam gornja pripomba (ali glosa, kajti gre za ustno dopolnitev avtorice same) pove, da je imel (ima) Blaž Zgaga324 težave s pismenostjo, zato tudi so njegovi fabrikati ostajali na »predindustrijski« ravni polizdelka in niso mogli v tisk (alias v prodajo). Večerov bunker je tako sinonim za filter polpismenosti. Z zamenjavo direktorja (Milan Predan) je Večer čedalje bolj ukinjal cenzuro »bunkerja« (cenzuro pismenosti) in se počasi približeval stanju, kakršno v njem prevladuje danes. Ježast ideološki oklep, znotraj katerega se šopiri informacijski nič. Večera ne moreš prebrati, lahko ga zgolj bereš, kajti v njem
321 Ivanka Jerovšek (1895–1919), kmečko dekle, sirota, ki jo je župnik Simon Žužek poslal v uk v benediktinski samostan na Reki. Ob vrnitvi je leta 1913 poskrbela za prvi »čudež« v Vodicah, namreč, videla je Marijin kip, ki je lil krvave solze. Potem je s stigmatsko prakso začela tudi sama: iz »poboženih« ran si je mezela telečjo kri. Potegavščino je razkril Slovenski narod. Umrla je leta 1919 zaradi tetanusa. Vodiška Johanca je še danes simbol za prevarantstvo. 322 Proletkult je Leninov izraz. Pomenil je prizadevanje po spremembi družbe in njeni prilagoditvi mentaliteti proletarcev na vseh, tudi duhovno-kulturnih področjih. 323 Darka Zvonar Predan, »Moja resnica v bunkerju«, Ampak, Ljubljana, februar 2008, str. 27. 324 Subjekt refleksije Darke Zvonar Predan.

245

Razd alj e d o sve ta

razen osmrtnic ni ničesar, kar bi ne sodilo pod rubriko čiste redundance: vemo, vse smo prebrali drugod. Vendar polpismenost Blaža Zgage vseeno prispeva k prepoznavnosti časopisa, ne v smislu kartezijanske publicitete. Tu imamo v mislih odmeven projekt te hiše iz zadnjega časa, projekt, za katerega si niti politični analitiki niso edini, ali je prispeval ali ne k spremembi oblasti na Slovenskem septembra 2008. Gre za afero Patria, v kateri se je kar nekaj stvari odvilo po Cankarjevem scenariju, le da bi za tega rekli, da je bil iz zadnjega dejanja prenesen v prvo. Akterja sta tandem Zgaga-Praprotnik, nosilca operacije pa obe hiši, Večerova in Dnevnikova.

Dramaturški momenti in režija Patrie: drama v svetu, kjer je pisanje postavljeno na glavo
Da bi razumeli, se vrnimo k našemu tekstu. Lahko da vsebina drame v splošnem ni več tako blizu spominu, kot je avtorju pričujočih vrstic, zato povzemimo. Prvi deli so anticipacija katastrofe, zadnji njen popis. Kot je zapisal Cankar, je ekspozicija Hlapcev komedija, njihovo kulminantno jedro in razsnova pa sta tragedija. Vendar je kavzalni neksus v primeru Patria postavljen na glavo: stvari se dogajajo tako, da so v svojem nastavku in intenci tragične (gre za politično restavracijo statusa quo ante, za integralno obnovo socializma »po meri človeka«, za zlom linije razvijanja države Slovencev v smer moderne, evropske nacionalnosti). V svojih konsekvencah, prozornosti in pojavnih oblikah (pisanje Roka Praprotnika v Dnevniku in Blaža Zgage v Večeru) pa so fenomeni aferašev Patrie komični. Tudi logika dogajanja sledi tej shemi. Pri Hlapcih so volitve ekspozicija sama: tekst popisuje ravnanje ljudi, ki jih je njihov rezultat doletel kot take. So torej drama človeške osebe oz. njenih lastnosti. Patria je obrnjen fenomen: pri njej so volitve na koncu, zato je z začetka na kraj prenesena tudi komedija. Izvor zgodbe ni komičen: Dnevnik je bil izhodiščno mostišče, ki je Magnusu Berglundu sploh omogočilo domovinsko pravico v Sloveniji. Časopis, točneje, ljudje iz predžurnalističnega ozadja so nadalje Roka Praprotnika usposobili, da je s svojimi alarmantnimi zapisi slovensko javnost buril in ji vsiljeval tezo o nekakšnih dokumentih, ki implicirajo nekdanjo vlado. Dejstvo je, da do tega trenutka ni bil podan en sam dokaz, ki bi vzročno in materialno-vsebinsko opozoril na to, da se konstruktorji Patrie ne motijo. Isti razlog nas navaja k trditvi, da ni bil podan zato, ker podan tudi biti ni mogel. Ker ga ni.

246

Teore t ične po dl ag e prakt ične zdaj šn j osti a l i o m e d i j i h , k a k r šn i n i so

Apriorna hlapčevska drža v promociji kvaziresnične štorije o Patrii ima pri sindromu Dnevnika in žoltega peresa Roka Praprotnika še eno obeležje. Gre za – spet kartezijansko – tezo o tem, da naj pisanje odraža razmišljanje, to pa stanje realnosti: analiza, sinteza, dedukcija in sprotno preverjanje rezultata, kot smo smisel njegove Razprave o metodi predstavili v uvodnem delu. Vsak zapis imej določeno zadržanje do tvarine kot take! Človek namreč nikoli ne more vedeti, ali meri v pravo smer ali ne: gospodar stila bodi tudi na zunaj dvom oz. distanca do tez. Rok Praprotnik je par excellence pisec, ki takšno strukturo postavlja na laž. Njegova servilnost mu namreč veleva frenetično zabijati klicaje v kolumnah, kar daje izdelkom izpod tega peresa podobno podobo, kot jo imajo »stream of consciousness technique« pastiši325 v kateri od bolje obiskanih psihoanalitičnih delavnic. Nominalni slog, osvobojen sorednih struktur ali kompleksnejših zvez, zaletav, jecljajoč, bruhajoč, brez logike, brez inteligence, brez spoznanja. Celo – brez niča. Tolikanj sam. Tu, v sindromu Roka Praprotnika in urednikov, ki mu dajejo domovinsko pravico, se naše pisanje približuje koncu. Opravilo je tako rekoč nemogočo nalogo. O »fenomenih«, ki se potikajo po ništrcih slovenske žurnalistične scene, je poročalo v masi, ki zdaj šteje nekakšnih šestdeset tisoč računalniških znakov. Seveda ni moglo zajeti še več zablodelcev, ki se brez kartezijanske pameti pa s hlapčevsko izkušnjo dnevno precejajo skozi lijake medijskih kupčij in spletk v domačiji. Ni moglo, ker ni hotelo. To preprosto presega prag njegovega okusa.

Goličava in tisto zadnje vprašanje
Vendar je dolžno odgovoriti na eno dilemo. So pojavi iz eksistence dnevnih tiskanih medijev osamelec glede na celostno sliko slovenske družbe ali so z njo povezani v globlji logiki? Kakšen bluff, to vprašanje je namreč čista retorika! Sta Descartes in njegovo spoznanje povezana z globljo logiko družbe na prehodu iz srednjega v novi vek? Ali meri Cankar v Hlapcih na individualni družbeni sloj – učiteljstvo – ali si prizadeva povedati nekaj o narodu kot celoti? Dnevni tisk na Slovenskem je v obvezujoči korelaciji s slovenskim narodnim značajem v postkomunistični tranziciji, točneje, s tistim njegovim delom, ki si je zagotovil kapitalsko in politično kontinuiteto oblasti med
325 Izraz je francoski, pastiche. Označuje pisanje v tujem slogu. »Čemu mi nadevate sposojena oblačila«, beremo že v Macbethu (William Shakespeare, Macbeth, prevedel Milan Jesih, MK, Ljubljana, 1997, str. 21).

247

Razd alj e d o sve ta

koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja in današnjim dnem. Spet smo pri Cankarjevi izkušnji: kdor noče na Goličavo,326 ta mora hlapčevati. To je cena krvi, ki smo jo izpostavili v zvezi z Janezom Markešem, je evangelij slovenske stvarnosti z nekaj izjemami. Javni pritisk, ki ga je po svoji moči ta oblast vzpostavila, je tako silovit, da sta Peter Jančič in Darijan Košir potopljena v sivino »normalnosti« bistveno bolj, kot je pričujoči zapis. Janez Markeš izstopa: vendar zaradi ene same težnje: ob vsem, kar je napletel v polju hlapčevstva, noče biti hlapec. Od tod razlog njegove abnormalnosti, ki jo – spet – s hlapčevanjem samim poskuša prikriti, kolikor se le da. Arhaična Slovenija je danes – po življenjskem paradoksu – moderna aktualizacija enega in štirih stoletij starih tez o zdravi pameti in dobrem značaju. Te navsezadnje nekaj le povedo o človeku kot takem. Berimo vendar dnevno časopisje! ZNP.si, 2009. V tiskani formi objavljeno prvič.

326 Primerjaj župnikove besede Jermanu v zadnjem dialogu pred katastrofo: »Mnogo je gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih – na Goličavi, se mi zdi – tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal« (Hlapci, str. 268). Goličava je razbor vsega temnega in strašnega, kar se zgrne nad človekovo bivanje, če se upre hlapčevanju. Njen sporočilni stržen ostaja vselej na robu izrekljivega in določljivega: je »tam nekje v hribih« (Hlapci, str. 268), obdaja jo tema: »Pod noč se napravlja na pot, pa ne izprašuje, kam« (Hlapci, str. 286), še več: je via dolorosa, na katere koncu je trpljenje, kot je na začetku: »Kedaj nastopiš ta križev pot? Še nocoj, mislim. Kam nocoj? Nocoj na Goličavo?« (Hlapci, prav tam). Nič nenavadnega, če se človek spričo nje raje odloči za smrt: »Lojzka: 'Mi bomo hodili do konca, še vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano'. Jerman: 'Dovoljena je smrt'. Lojzka: 'Nagla smrt'. Jerman: 'Vse so naglo uravnali: nagla smrt je posebna milost božja'« (Hlapci, prav tam). Besedilo je samo dovolj pobudno, žal pa je toliko manj izjem, ki so ga dokazovale. Omenimo Darko Zvonar Predan, magovce konec leta 2007, nekatere urednike na Slovenski tiskovni agenciji, Možino in Hlebša z nacionalne TV, v isti sapi navedimo tudi novinarke Informativnega programa, ki jih Danilo Slivnik navaja na strani 206 Potnikovega poročila (MK, 1999). Pa Vinka Vasleta in še nekaj imen, ki bi jih vse lahko stisnili med enega od zgornjih navedkov iz Cankarjevega besedila, takšna peščica jih je. Je še veliko drugih, načelnih ljudi, vendar smo za distinktivni kriterij izbrali službo znotraj ene od medijskih institucij. Z Goličavo pa na drugi strani nimajo nič opraviti pobudniki peticije Zgaga-Šurc in bataljon hlapcev, ki se muli po košatih, sočnih legah domače dnevne presse (in drugih medijev, kar pa že presega okvir pričujočega zapisa).

248

»Pa so možje, kot da goram se iz bokov izvili so«327

8 Osm i z a ri s:

Zamolčani Tomo Česen
»Tri ure nečloveških naporov sem potreboval, da sem splezal kakšnih 50 do 70 metrov visok skok. Malo sem si pomagal tudi s klini (poudaril B. M. T.). Proti vrhu takšne stene in po prestanih naporih ti je čisto vseeno, kako splezaš. Glavno, da splezaš. Izkušnja z Jalung Kanga me je veliko naučila, zato sem na vrhu stopnje fiksiral vrv in tako vse pripravil za povratek. Do vrha je bilo sicer še daleč, vendar mislim, da mi je takrat postalo jasno, da sem si odklenil vrata na vrh. Bil sem enostavno preblizu konca, da bi mi ne uspelo. In v to sem bil pripravljen vložiti zadnji atom moči.«328 Ti stavki nam pomagajo vstopiti v alpinistično vprašanje, ki bo sedaj staro desetletje in pol. Pri nas je zamrlo, a v svetovni javnosti je živo, da je kaj. Tomo Česen, alpinist, ki v zgornjih odstavkih popisuje ključni del svoje dobesedno nemogoče naloge, solo vzpona na južno steno Lhotseja 22. aprila 1990, beleži v trenutku, ko to pišemo, 3710 internetnih zadetkov (brskalnik Google). Večina od njih je povezana z dilemo, ki smo ji tudi posvetili pričujoči zapis. Namreč: Tomo Česen je, kot priča tudi naslov zgoraj citirane knjige, večino časa plezal sam. Douglas Keith Scott329 je nekoč dejal, češ, kam smo prišli, če plezalci bolj verjamejo posnetkom kot besedam lastnih tovarišev. Zato je Česen svoj podvig opravil brez fotografij. Ob sestopu mu je čestitala svetovna alpinistična javnost, kajti šlo je za mojstrstvo neverjetne razsežnosti. Južna stena Lhotseja je namreč dolga tri tisoč metrov: je zahtevna in skrajno nevarna. Smrt preži na vsakem koraku. Steno podnevi segreje sonce, zato z nje nenehno »dežujeta« kamenje in sneg. Česen je zapisal: »Od daleč izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stojiš pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktično vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je
327 Oton Župančič, Duma, v: Pesmi, str. 143. 328 Tomo Česen, Sam, Didakta Radovljica, 1990, str. 142. 329 Angleški alpinist (1941), znan po tem, da je prvi preplezal jugozahodno steno Everesta, 24. septembra 1975.

249

Razd alj e d o sve ta

spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajočega kamenja in ledu. Ta začetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu.«330 Zato jo je plezal ponoči, drugo noč je v steni tudi bivakiral. Njegovi občutki so bili: »Vznožje skalnega stebra na višini 8200 metrov sem dosegel pozno zvečer. Skoraj se je ponovil bivak z Jalung Kanga. Mesto samo je bilo sicer mnogo boljše, seveda pa v izredno mrzli noči nisem smel niti poskušati zaspati. Isto noč so Nepalci bivakirali na južnem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takšne noči ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti včasih celo pomisliš, da si ga za vedno izgubil.«331 »Za vedno izgubiti« ne pomeni obrniti se in se spustiti v dolino. To pomeni umreti, in sicer lahko v pol ure. Obstajajo nasmejani posnetki plezalcev s teh višin, ki so ob tem, da so imeli na razpolago dodaten kisik, bili trideset minut po posnetku mrtvi. Izčrpani so se sesedli vase in zmrznili. Zahtevnost stene pomeni, da je plezalec ves čas v stanju neposredne izpostavljenosti smrti. Vsaka, še tako drobna napaka tu stane življenje. Vedeti je tudi treba, da je na tej višini zrak trikrat redkejši kot ob morski gladini. Organizem se kot v agoniji bori za sleherno molekulo. Ko je šel Reinhold Messner leta 1978 brez dodatnega kisika na Everest, se je opisal kot »ena sama zdihujoča in sopihajoča pljuča v boju za kisik«.332 Pomanjkanje kisika oslabi organizem in razumno presojanje. Zaradi vsega tega skupaj je Reinhold Messner južno steno Lhotseja označeval kot izziv 21. stoletja, kajti bil je prepričan, da se je s sodobno tehniko plezanja ne da osvojiti. Ko je Reinhold Messner videl, kaj je dosegel Tomo Česen, ga je razglasil za alpinista dobe. Ustanovil je tudi alpinistično nagrado srebrni lev, ki jo je kot prvi dobil Česen. Nekaj časa je bilo potem tako. Česen si je pozneje, za eno od mnogih objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grošlja izposodil fotografijo južne stene Lhotseja, preprosto zato, ker svoje ni imel. Storil je resno napako, ko ni izrecno opozoril, da fotografija ni njegova. Jeseni leta 1990 se je v južno steno Lhotseja podala sovjetska ekipa, ki je tudi opirajoč se na odsotnost fotografskih dokazov začela trditi, da je Česnov vzpon izmišljen. Razlog naj bi bila prezahtevnost grebena tik pod vrhom. Šlo je za zadnjih tristo metrov (dolžinske, ne višinske razlike), ki so peljali čez snežne opasti. Rusi so menili, da se je v solotehniki in v tako kratkem času ne da premagati. Sovjetski plezalci so bili pripravljeni nato priznati, da je Česen morda le dosegel vrh grebena. Treba je povedati, da so se v svojem navajanju ti plezalci
330 Sam, str. 138. 331 Sam, str. 140. 332 Richard Sale in John Cleare, On Top of the World, CollinsWillow, London, 2000, str. 59.

250

» Pa s o mo ž j e , kot da g o ra m se i z b okov i zv i l i so«

enkrat tudi zmotili in da je ocena, ki smo jo navedli, nastala po korekturi prvotne izjave, češ da Česen ni prišel niti do tam. Vendar je bilo to dovolj, da se je alpinistična javnost razdelila za avtentičnost vzpona in proti njej. Kmalu se je tehtnica prevesila proti Česnu in generacija alpinistov, vključno z Messnerjem (ta intenzivneje od leta 1996), je začela izjavljati, da je Česen vzpon poneveril. Hkrati so te trditve kot plaz odnesle verodostojnost drugih vzponov, ki jih je Česen opravil sam. Med drugim se je zamajala tudi »trilogija« problemov Alp. Česen je namreč t. i. tri probleme Alp333 preplezal v enem samem tednu, sam, in to še pozimi. Pod vprašaj je prišel tudi njegov vzpon na Jannu. Česen se ni uklonil, vselej je izjavljal, da je bil na vrhu Lhotseja, da je tja prišel po njegovi južni steni. In to prvi. Zdi se, da je bila kampanja preostra, zato je plezanje počasi opustil. Danes – po mojih podatkih – živi srečen z družino in vodi plezalsko šolo. Kolikor je prišlo do mojih ušes, na temeljno vprašanje svojega življenja odgovarja, da je na vrhu bil in da je s tem zanj stvar zaključena. Za potrebe tega zapisa nisem govoril z nikomer od protagonistov. Ne poznam ne Toma Česna niti Vikija Grošlja. V prijazno pomoč so mi bili nekateri ljudje, ki se z alpinizmom ukvarjajo vse življenje. Tako mi je Tone Škarja, vodja jugoslovanskih (slovenskih) odprav na Himalajo, v odgovor na vprašanje, ali mu je Česen potrdil, da je v zadnjem, najtežjem delu poti, tik pod vrhom334 pustil kline, odgovoril, da mu je Česen to potrdil. Na tej točki je bilo potem jasno, da si je Česen bodisi izmislil vzpon, da bi si »omislil« nekaj trenutkov slave, bodisi dejansko pustil kline pod vrhom. Česen je namreč vedel, da bodo nekoč ponovili njegov dosežek. Tedaj bodo kline videli ali ne. Odvisno od tega, je Česen na vrhu bil ali ne. Trdno sem prepričan, da bi v začetku devetdesetih, ko je vladala evforija glede južne stene Lhotseja, Česen trdil, da je pustil kline zgoraj, zgolj v primeru, da bi jih res. Nekateri izkušeni alpinisti so mi dejali, da klin sam po sebi nič ne dokazuje. Izgubljenega v ledenem prostranstvu stene naj bi ga bilo nemogoče ponovno najti. Vendar menim, da ni tako. Česna so ob sestopu rešili prav klini, ki jih je bila devet let prej pustila jugoslovanska odprava. Našel jih je in se po njih spustil na varno. A tudi če bi iz stene prinesel vse kline (približno deset), ki jih je bil vzel s seboj, bi kolegi imeli le dve možnosti interpretacije: da je plezal brez klinov ali da sploh ni plezal. Druga je bolj verjetna. Če
333 Severna stena Matterhorna, severna stena Grand Jorasses nad Chamonixom in severna stena Eigerja. 334 Glej začetek članka.

251

Razd alj e d o sve ta

Česen ne bi bil na vrhu, tudi klinov ne bi potreboval. Si je potem mogoče predstavljati, da bi v steni kline odvrgel, počakal dva dni na mestu in se nato javil Janiju Kokalju, v dolini pa pred vsem svetom trdil, da je bil na vrhu? In še naprej: zadnji del južne stene je mogoče prečkati le na nekaterih zelo ozkih mestih. Kdorkoli bi šel po Česnovi smeri, bi tako nujno moral naleteti na njegove kline. Vprašanje avtentičnosti klinov pod vrhom postavlja vprašanje (ne)posrednega dokaza, ki ga pri tem problemu imamo. To je Česnov zapis, ki smo ga uvodoma citirali. Je resničen ali ne? Na to odgovori tekstnokritična analiza. V začetku opazimo dvoje dejstev. Pisala ga je ista roka, ki je pisala druga poročila o velikih vzponih, denimo o tistem na drugi himalajski osemtisočak, na Jannu, pa na Jalung Kang. Struktura stavkov, besedišče, način izražanja, vse potrdi identiteto enega avtorja. Enake lastnosti so razvidne tudi pri zapisu plezanja na južno steno Lhotseja. Opazimo, da ga je pisal nekdo, ki mu ni šlo za retoriko v literarnem izražanju, ki je skromen in introvertiran. Vendar je pisanje kot iz enega kosa in v tem podobno drugim popisom iz Česnove knjige Sam. In sredi zapisa najdemo ključno podrobnost: »22. aprila je bil dan, ko sem čutil, da lahko začnem. Spalna vreča, bivak vreča, dva cepina, dereze, obvezna čelada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in očala, fotoaparat …«335 Fotoaparat?! Če Tomo Česen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil. Tako je prostodušno priznal, da je imel s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega ni storil iz dveh logičnih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tovrstno dokazovanje nepotrebno, drugi, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. V bližini Lhotseja stoji Nuptse. Ko je Janez Jeglič 31. oktobra 1997 prišel na vrh, ga je z njega orkanski sunek vetra odpihnil v smrt. Predstavljati si je treba tudi okoliščine. Temperatura na petsto metrih pod višino, na kateri letijo potniška letala, je od -35 do -40oC. K temu je treba še dodati, da bi moral Česen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlágati stvari. Da bi fotografiral – meglo. Sam je namreč na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih. Nadaljnjo verodostojnost odkrije še eno presenetljivo dejstvo. Česnov zapis ni toliko kronika vzpona kot kronika spusta. Ni toliko pot naprej, kot je pot nazaj. Pri tem stopa v dramatično razmerje do naslova, ki se glasi Pot v prihodnost. Česen kot alpinist je vedno tvegal razumno. Zato je še danes živ. Če bi naslov sopostavil ob besedilo, ki ga v celoti osmišlja stavek: »Po tej poti
335 Sam, str. 38.

252

» Pa s o mo ž j e , kot da g o ra m se i z b okov i zv i l i so«

do pekla se je potrebno še vrniti«,336 in bi ne bil na vrhu Lhotseja, bi sebe postavil na sod smodnika. Če bi kdaj »prevaro« odkrili, bi bili njegova človeška in alpinistična oseba izničeni. In kaj je Česen čutil, ko je kot prvi Zemljan stal na vrhu južne stene? Nič evforičnega, samo pranagon, da mora nemudoma na varno, navzdol. Tako: »In na vrhu? Nobenega zmagoslavja. Morda le zadovoljstvo, da ni potrebno več navzgor. Nečloveški napori, zaradi katerih te je včasih strah celo samega sebe, te prisilijo v misel, da si enostavno vesel, da sploh si. Telo in duša sta preveč napeta, da bi lahko občutila. Po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti. Do noči sem se hotel spustiti kar najnižje. Približno do 7800 metrov po isti smeri kot sem plezal navzgor, od tam pa po velikem ozebniku navzdol ni bilo več mogoče. Drugače povedano, zaradi nenehnih plazov, ki so ves čas grozili, bi bil to samomor. Imel sem samo en izhod – spust čez strm skalni skok, kjer je naša odprava leta 1981 imela največje tehnične težave. Njihove vrvi so bile seveda vse potrgane, vendar so tam ostali prav vsi klini (poudaril B. M. T.). Zdaj so meni koristili za spust /…/.«337 Samo v tem kontekstu je logično, zakaj je v trenutku, ko mu je bilo jasno, da si je odklenil pot na vrh, sidral kline in to tudi pisno in ustno potrdil. In če sta vzpon in slava dialog, sta spust in molk monolog. Monolog je beseda, ki se naslovu Česnove knjige in njegovemu življenju poda najbolje. V knjigi najdemo na zadevnem mestu še en ključen stavek. Česen je zapisal: »Včasih se je toliko odprlo, da sem lahko videl pobočje Everesta nad Južnim sedlom, na zahodu pa se je včasih pokazal Čo Oju.«338 Ta stavek je bil nekaj časa trden dokaz, da si je Tomo Česen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lhotse, so trdili, da se z vrha Južnega sedla Everesta ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriški plezalec mehiškega rodu Carlos Carsolio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi Čo Oju, potrdil, da je z vrha videl južno sedlo Everesta in globel. Carsoliu je bil problem zelo jasen, saj je nekaj vrhunskih smeri preplezal skupaj s slovenskimi plezalci, tudi s Česnom.339 Česen je poleg zapisa v knjigi Sam svoj vzpon opisoval in komentiral tudi drugod. Tako je trdil, da je na poti pod vrhom videl oranžno jeklenko s kisikom, najverjetneje prazno. Dve leti kasneje sta bila na vrhu plezalca Wally Berg in Scott Fischer, ki sta sklepala, da je bil tam tudi Česen. Na opisanem mestu sta namreč našla omenjeno jeklenko. Potrdila sta tudi, da je
336 Sam, str. 142. 337 Prav tam. 338 Prav tam. 339 Leta 1996 K2, leta 1993 pa skupaj s Tomažem Humarjem in Janezom Jegličem severovzhodno steno Vzhodnega Lobučeja.

253

Razd alj e d o sve ta

vrh videti tak, kot ga je opisal Česen. Dopustila sta možnost, da se Česen ni povzpel še za kakih osem metrov višje, na neki snežni stožec, na katerem sta se oba alpinista počutila skrajno nevarno, četudi sta bila privezana. Pa še to je vprašljivo. Česen je z vrha 14. aprila ob 14.20 namreč sporočil po radijski zvezi: »Jani, više se ne da več, na vrhu sem.« Tega se ne spominja Česen,340 temveč je to ostalo v spominu njegovemu spremljevalcu, danes pokojnemu Janiju Kokalju.341 Ta je z njim vstopil v steno, ali kot pravi Česen sam: »Do začetka stene je šel Jani z menoj in me potem spremljal z očmi vse dotlej, da me je posrkala tema noči.«342 Treba je tudi opozoriti, da Česnova dilema ni edina. Pojavlja se tako rekoč praviloma pri vseh plezalcih, ki plezajo brez fotoaparatov. Še posebej izrazita je prav pri Lhotseju. Tako sta postavljena pod vprašaj prvi ženski vzpon (Chantal Mauduit, 1996) pa italijanska ekspedicija iz leta 1997 (Sergio Martini in Fausto Stefani). Danes velja za datum prvega vzpona na južno steno Lhotseja 16. oktober 1990 (sovjetska odprava). Prepričani smo, da ta datum ni pravilen. Na osnovi vseh dokazov, pričevanj in tekstne analize ga lahko pomaknemo za slabega pol leta nazaj, na 22. april 1990, ko je kot prvi Zemljan na vrhu te gore stal Slovenec Tomo Česen.343 Obraniti njegov prvenstveni solo vzpon pomeni
340 V navedeni knjigi Tomo Česen pravi, da je »menda« sporočil. Poglavje o Lhotseju sem dal glede resnice pripovedovanja maja 2005 oceniti psihologu, nekdanjemu dekanu Filozofske fakultete, prof. dr. Ludviku Horvatu. Vzel si je nekaj časa in mi nato posredoval mnenje: zapis ni zlagan, a opaziti je predvsem na mestih, ki se tičejo vrha, hujšo zmedenost, nastalo kot pomanjkanje kisika. Bistveno pa izstopa pranagon (hipoksična panika), ki je alpinista silil(a) k sestopu. To logično pojasni tudi prvi Messnerjev očitek, da je imel Česen premalo časa za aklimatizacijo (in bi posledično lahko do vrha prišel le z masko). Vendar spet ne smemo pozabiti, da je bil Tomo Česen vrhunski svetovni alpinist, še posebej poznan po telesni pripravljenosti, fizični vzdržljivosti (in, kot vedo povedati soplezalci, po neverjetni psihološki pripravljenosti – izvedel B.M.T. iz naknadnih razgovorov v Lepeni 30. julija 2010). Mnenje prof. dr. Ludvika Horvata (skupaj z avtorjevo predstavitvijo problematike) je povzela osrednja francoska alpinistična revija Vertical (primerjaj v bibliografiji). Nekaj izvodov je še vedno dostopnih na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani. 341 Umrl je 10. junija 1997 v tragični nesreči Gorske reševalne službe nad Okrešljem (Kamniške Alpe). 342 Sam, str. 138. 343 Ob redakciji pričujoče knjige, ki je sovpadala z dvajsetletnico Česnovega podviga (besedilo sem redigiral v drugi polovici aprila 2010), mi je v roke prišlo pismo, ki ga je mojemu očetu pred petimi leti poslal dober znanec. Ta se je v mladih letih aktivno ukvarjal s plezanjem, sedaj ga spremlja od daleč, a nič manj intenzivno. Navajam ga

254

» Pa s o mo ž j e , kot da g o ra m se i z b okov i zv i l i so«

obraniti največji dosežek Slovencev v Himalaji, dosežek, po katerem se naš narod vpisuje v vršac zgodovine 20. stoletja. Zelena pika, 2005

v dveh tretjinah, samo govori eksplicitneje od komentarja: »Interesantni sta ugotovitvi Tvojega sina Boštjana glede izjave Carlosa Carsolia o razgledu z vrha Lhotseja in glede opisa vrha ameriških alpinistov Wallya Berga in Scotta Fischerja, ki naj bi se ujemal z opisom Toma Česna. Teh dejstev nisem še poznal. Ne glede na navedene ugotovitve nisem nikoli dvomil v resničnosti vzpona Toma Česna. Po mojem mišljenju je šlo za maščevanje zaradi izjav Toma Česna v nekem razgovoru na televiziji glede finansiranja alpinističnih odprav. Menil je, da glede na visoki nivo slovenskega alpinizma in na pomanjkanje finančnih sredstev bi bilo bolj primerno ta sredstva nameniti za prvenstvene vzpone v Himalaji ali drugod, namesto za ponovitve na osemtisočake po normalnih pristopih. Takrat je take vzpone opravljal Viki Grošelj s podporo Planinske zveze Slovenije in drugih sponzorjev. Do takrat ni nihče podvomil v resničnost vzpona Toma Česna. Le dober teden po opisanem razgovoru na TV se je pojavilo na Planinski zvezi Slovenije anonimno pismo z dvomi glede tega vzpona, brez kakršnih koli resnih dokazov, ki bi ta dvom opravičevali.« Pismo je 26. maja 2005 v Kopru napisal Sandi Blažina, v kontekstu pa ima vlogo arhivskega gradiva. S privoljenjem avtorja ga bo izdajatelj deponiral kot dokument pri Planinski zvezi Slovenije.

255

Razd alj e d o sve ta

Everest – osemdeset let pozneje
»Celoten vršni greben in vrh sam sta se zableščala v višinskem soncu. Moje oči so se prilepile na dve tenki črni silhueti na snežni vzpetini pod kamnito stopnico na grebenu: ena črna pika se je premaknila. Druga črna pika je vzniknila na snežnem ozadju in se pomaknila višje proti drugi vzpetini. Prva pika se je približala veliki kamniti polici in se za kratko pojavila na njenem vrhu. Druga je storila prav tako. Potem je čudovit prizor izginil v oblaku, ki je prekril goro.«344 Tako je v juniju 1924 v depeši za londonski Times zapisal Noel Odell.345 Besede so postale klasični tekst alpinizma, veljale pa so Andrewu Comynu Irwinu in Georgeu Malloryju, ko so ju v naskoku na vrh Mount Everesta zadnjič videle človekove oči. Osemdeset let po dogodku je vprašanje, kdo se je v resnici prvi povzpel na vrh sveta, Tantalova muka alpinistične znanosti. Vprašanje je še toliko bolj pereče, ker sámo odpira nize dodatnih vprašanj. Če sta bila Irwine in Mallory res 29 let pred Tensingom in Hillaryjem na strehi sveta, pomeni to glede na tehnično stanje opreme neverjeten dosežek. Ob tem se odpira tudi vprašanje človeške vzdržljivosti in »filozofije«, ki je to dejanje osmislila. V zadnjih letih je prišlo do še bolj zanimivega odkritja. Mount Everest je nastal kot posledica trčenja indijske plošče z azijsko, ki je neskončne mase zrinila skupaj v najvišje pogorje na svetu. Tam se nahajajo vsi osemtisočaki, med najvišjimi tudi Makalu, Lhotse, Nuptse, K2, Anapurna in drugi. Streha sveta leži v politično-državnem smislu na meji med Nepalom in Tibetom, ki ga je konec štiridesetih let okupirala Ljudska republika Kitajska. Po okupaciji Tibeta je bil Mount Everest dosegljiv samo z nepalske strani, vse do nedavnega. Pred dobrim letom se je po sledeh kitajske odprave iz sredine šestdesetih let odpravila ekipa, ki naj bi raziskala vznemirljivo vest. Kitajska odprava naj bi namreč na svoji poti naletela na posmrtne ostanke alpinista, ki je nosil oblačila predindustrijske dobe, se pravi nič, kar bi vsebovalo sodobne sintetične materiale. Kot rečeno, je bila kitajska ekspedicija prva, ki je po angleških odpravah leta 1921, 1922 in 1924 Mount Everest poskušala naskočiti s severovzhodne strani. Možnosti, koga bi kitajska odprava lahko našla, so se naenkrat skrčile na zgolj dve osebi. Na udeleženca ekspedicije iz leta 1924, na Irwina in Malloryja.

344 Večina tukaj navedenega je povzetega po knjigi On Top of the World, pretežno str. 49 (glej bibliografijo). 345 Noel Odell (1890–1987), angleški geolog in gornik.

256

» Pa s o mo ž j e , kot da g o ra m se i z b okov i zv i l i so«

Britanska odprava pod vodstvom Erica Simonsona, ki je iskanje pogrešanih iz pionirske dobe alpinizma posnela za National Geographic Channel, je 1. maja 1999 na višini 8500 metrov našla zamrznjeno truplo alpinista. To je bilo globoko v coni smrti, ki začenja s 7620 metri. Ta del in sam vrh Everesta tako rekoč ne sodijo več k ekosistemu planeta Zemlje: šibajo ga strašni vetrovi, nadalje ekstremne temperature (–40oC), gostota zraka pa pade pod tretjino tiste ob morski gladini. Na široko odprtem pokopališču tu večno spi 130 plezalcev, ki jim je spodletelo pri naskoku na vrh ali pri sestopu z njega. Vsaka napaka v tem območju pomeni smrt, pomanjkanje kisika, upoštevaje druge okoliščine, oteži gib do te mere, da je tisto, kar bi na višini tisoč metrov storili refleksno, tu komaj izvedljivo. Truplo alpinista je počivalo v območju smrti. Ležalo je z obrazom, obrnjenim v tla, njegov zmrznjeni hrbet je bil razkrit. Na pobeljeni, kot marmor svetli koži je veter vrtinčil trakove in niti, ostanke volnenega površnika in bombažne majice. Podroben pogled na odevalo, ki ga višinske sape niso v celoti raztrgale, je odkril našitek z napisom Mallory. Pri padcu z višine si je nesrečni alpinist zlomil nogo, nato pa drsel po ledeni strmini vse do terase. Njegove v led zagrizene in v križ razširjene roke kažejo, da se mu je tam uspelo ustaviti. Zlomljeno nogo je prekrižal čez zdravo in čakal smrt. Ta se ni mudila. Žal ni bilo nikjer najti fotografskega aparata Kodak, ki sta ga alpinista imela s seboj.346 Raziskovalna ekspedicija je sile usmerila v to točko, kajti morebitni posnetki bi namreč utegnili končati dilemo, kdo je bil v resnici prvi na strehi sveta. Tako je najdba Malloryjevega trupla, ki so ga člani odprave spoštljivo prekrili s kamenjem, namesto definitivnih odgovorov zastavila zgolj niz težjih vprašanj. Prvo je bilo dejstvo, da so bila Malloryjeva sončna očala spravljena v nahrbtniku. To je pomenilo le eno. Na teh višinah namreč stik nezaščitenih oči z aktivnim soncem, ki se odbija od ledu in snega, vodi do sončne slepote. Tako je denimo leta 1978 Reinhold Messner za nekaj trenutkov odložil očala, da bi fotografiral svojega kolega, in se ga je lotila ta slabost. Mallory je zdrsnil, ko je očala pospravil v nahrbtnik, torej ob koncu dne, ko sonce več ne sveti. To pomeni, da je moral pasti sestopajoč. Ko je Noel Odell zadnjič videl alpinista, je zapisal, da sta se vzpenjala proti drugi polici, ki ju je ločevala od vrha. Kasneje je trditev omajal in dejal, da bi lahko šlo za prvo polico, od katere je do vrha gore več kot za dan hoda, upoštevaje dejstvo, da tedanja
346 Za perečnost tega vprašanja primerjaj Broughton Coburn, Everest, gora brez milosti, Učila, Tržič, 1999, str. 105–108.

257

Razd alj e d o sve ta

oprema ni dopuščala možnosti prebitja noči nad osem tisoč metri. Leta 1933 so pod prvo polico našli cepin, ki je pripadal Irwinu, kar je ovrglo možnost, da bi pionirja bila na vrhu sveta. Vendar je Odell kasneje trditev spet spremenil. Ko so alpinisti z druge strani vrha prvič videli drugo polico, se jim je zdela manj problematična, kot se je trdilo prej. Ugotovili so tudi, da Odellov opis police ustreza drugi in ne prvi polici. Ob vsem tem je treba poudariti še nekaj. Mallory je bil po osebnem ustroju privilegiran Anglež stare šole. Sledil je olimpijskemu idealu citius, alitus, fortius347 in bil zavoljo tega zagledan v višine. Imel je nemajhen literarni talent, kar izpričuje tudi ostalina dnevnikov, pisem in beležk. Njegov rod je izhajal iz anglikanske duhovščine, med najbolj znanimi predniki je bil avtor srednjeveške sage Smrt kralja Arturja. Imel je dobro izobrazbo, saj je obiskoval Magdalene College v Cambridgeu.348 Med mladimi angleškimi aristokrati je veljal za duhovitega in podjetnega, zato se ga je prijel vzdevek »Galaad«. Ta je bil sin Lancelota, ideal viteštva iz srednjeveških epov. Njegova zgodba je povezana z mističnim gralom. Mallory je moral svojo smrt doživeti v viteškem smislu. Lega telesa potrjuje, da je z razumom spoznal neizogibnost konca. Stoično je prekrižal poškodovano nogo čez zdravo in se vdal v neizbežno. Po drži spominja na junaka, ki se je kot srednjeveški vitez moral podati v avanturo. Pri tem šteje pot več kot cilj in Mallory je umiral pomirjen: napravil je vse, da bi goro premagal. Ko so ga nekoč vprašali, kaj ga toliko žene osvajat Everest, je dejal: »Dejstvo, da je tam.«349 Leta 1922 je brez steklenic z umetnim kisikom presegel osem tisoč metrov nadmorske višine. Bil je prvi zahodnjak, ki je ugledal Mount Everest v njegovi veličini. Najvišjo goro sveta so namreč odkrivali postopno in do dvajsetih let preteklega stoletja je še nihče od Evropejcev ni videl. Aprila 1921, ko se je mudil na svoji prvi ekspediciji, so v seriji odprav prišli približno 75 kilometrov do Mount Everesta. Nadaljevali so mimo Khamba Dzonga, kraja, s katerega je White od daleč posnel znano fotografijo Mount Everesta. Trinajstega junija istega leta, potem ko so vstopili v pokrajino, polno apnenčastih brezen in pečin, so se Mallory in še dva iz odprave odločili, da bodo splezali na steno nad Yarujskim breznom, v upanju, da bi v celoti uzrli sfingo najvišje gore. To se je zdelo malo verjetno, saj je bila celotna Himalaja še vedno zavita
347 Po slovensko je to toliko kot hitreje, višje, močneje. Idejo si je zamislil Pierre de Coubertin, pobudnik modernih olimpijskih iger. 348 Magdalene College (izgovorjava »maud-lin«), ustanovljen leta 1458, je sestavni del cambridgske univerze. Med vsemi kolidži v Oxfordu in Cambridgeu velja za najlepšega, zato je pogosta tarča turističnih potovanj. 349 On Top of the World, str. 49.

258

» Pa s o mo ž j e , kot da g o ra m se i z b okov i zv i l i so«

v monsunske oblake. Vendar se je prizor razgrnil; Mallory in tovariša so pogled kot prvi zahodnjaki uprli v Everest. Plezalec je zapisal: »Lahko smo z največjo natančnostjo določili, kje bi Everest moral biti: toda oblaki so bili temni in so zapirali pogled. Strmeli smo vanje z zaščitnimi višinskimi očali, kot da bi nam ta omogočala prebiti kopreno. Nenadoma se je zgodil čudež. Nebo se je razstrlo in celotna skupina gora se je začela odkrivati v gigantskih delih. Postopoma, zelo postopoma smo ugledali velikansko področje z ledeniki in grebeni, zdaj ta delec, zdaj drugega skozi plavajoče razpoke oblakov, dokler se ni precej višje v nebu, kot bi si domišljija sploh upala predstavljati, odkril vrh Everesta. In v nekaj pogledih smo uspeli ujeti celoto podobe. Sposobni smo bili sestaviti delce, z njimi pa smo pojasnili sanje.«350 S svojim znanjem in izkušnjami je bil Mallory edini Zemljan, ki mu je bilo možno v prvi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja stopiti na vrh sveta. Z izginotjem je zastavil uganko, ki jo je mogoče zaplesti še malo naprej. Če so kasnejši alpinisti potrdili, da je Noel Odell videl plezalca premočrtno vstopati v drugo polico, od katere potem ni več večjih ovir do vrha, in upoštevaje dejstvo, da so našli Malloryjevo truplo zelo visoko, je treba vzeti v pretres še en dejavnik. Andrew Irwine je bil za soplezalca presenetljiva izbira, saj je bil še relativno neizkušen in mlad. Oxfordski študent in šampion znanih veslaških tekem na Temzi je imel v času svoje zadnje odprave komaj 22 let. Mallory ga je izbral zaradi entuziazma ter izjemnega poznavanja kisikovih bomb, ki sta se jih odločila nesti s seboj. In prav kisik lahko tu vprašanje, ali sta v resnici bila na vrhu ali ne, zaplete do skrajnosti. Kisikove bombe so bile v tistem času še zelo okorne in težke. Ameriški alpinist in pisatelj Tom Holzel351 je postavil hipotezo, da bi se glede na to, da sta se morebiti zaračunala pri porabi kisika, tik pred vrhom ločila: Irwine bi sestopil, Mallory pa bi nadaljeval sam. To hipotezo ovrže dejstvo, da bi Mallory nikdar ne pustil soplezalca na višini samega. Če sta bila res na drugi polici in še oba z zadosti kisika, ju je od vrha ločevalo manj kot tristo metrov lagodnejšega vzpona. Nenazadnje je avstrijski alpinist Habeler leta 1978, potem ko se je skupaj z Reinholdom Messnerjem na goro povzpel brez kisikovih mask, z vrha do južnega sedla (7986 metrov) prišel v eni sami uri, Malloryjevo truplo so našli še sedemsto metrov nižje od vrha južnega sedla, potem ko so ga živega videli zadnjič na višini 8500 metrov, ko se je zagrizel v
350 Prav tam. 351 Zgodovinar Everesta, v prav zadnjem času (januarja 2010) je organiziral odpravo, ki je iskala kamero Kodak in sled za Irwinom. Dokaj natančno mu je uspelo določiti pot, po kateri je plezalec hodil, vendar je zaradi finančnih težav nadaljnje raziskovanje bilo preloženo na pomlad 2011.

259

Razd alj e d o sve ta

drugo polico. Zato je čisto možno, da sta se res povzpela na vrh, nato pa ob spustu ostala brez kisika in – zatavala v smrt. Vprašanje tudi je, kakšno vlogo je v njunem podvigu kisik sploh igral. Mallory ga je ocenjeval kot nekaj nepotrebnega, svoje telo je utrjeval za pohod na velike višine brez njega, in se tako podal do osem tisoč metrov, kar je še danes osupljiva višina. O nošnji gromozanskih jeklenih cilindrov in natikanju kisikovih »nagobčnikov« čez obličje je zapisal naslednje: »Ko pomislim na plezanje s štirimi jeklenkami kisika na hrbtu in z masko, ki prekriva celoten obraz, potem vse moje početje v gorah izgubi svoj čar in smisel.«352 Če bi Mallory svoj podvig vezal na rabo kisika, bi s tem postavil pod vprašaj držo do sveta, romantiko in viteštvo. Dilema, ali se v višine podajati z jeklenkami ali ne, je namreč stara toliko kot vrhunski alpinizem sam. O njej so se obširno izrekali vsi, ki so imeli kaj opraviti z umetnostjo plezanja. Da bi kisik postavila na laž, sta prva tvegala vzpon »na dih« prav Messner in Habeler, za njima je to ponovilo še mnogo plezalcev. In še krhkost zadnjega dokaza, ki bi ga navedla človeška pamet. Na vrhu gore niso našli sledi britanskih alpinistov. Toda: stalni orkanski veter, ki je z vrha gore v nekaj letih izbrisal celo sledi velike kitajske odprave iz šestdesetih let 20. stoletja, bi imel malo dela, da bi v treh desetletjih, po katerih je prvi človek (spet) stopil na vrh, z njega izbrisal zastavice ali druga znamenja Irwina in Malloryja. Če sta plezalca leta 1924 res bila na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko težo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago človeka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k čemur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni tudi enkratno poveličanje naše vrste: stopinja »predindustrijskega« homo sapiens sapiensa na vrhu Zemlje bi bila velikanski, če ne največji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let v afriških stepah zravnalo in se ozrlo kvišku. Poimenujoč se človek, se je potem odpravilo obvladat svet. Zelena pika, 2004

352 On Top of the World, str. 49.

260

9 D eve t i z a ri s:

Zgodbe o rečeh iz resnice: Reporter353

Očak nad provinco
V teh dneh se kulturna javnost pripravlja na počastitev petindevetdesetletnice tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Izhajajo intervjuji, v zraku so gostovanja in prevodi knjig. Zakaj? Če so Slovenci vsaj malo »izvoljen narod«, potem je pisatelj njegov očak in prerok v isti osebi. Je tisto, kar je Charles Baudelaire poimenoval s »svetilnikom«.354 Pri tem je pesnik mislil na ljudi, ki vidijo skozi čas, skozi predsodke in zmote, onkraj vsega, kar meji pritlehno pamet. Boris Pahor je z izkušnjo pričevalca o grozotah dvajsetega stoletja v velikem svetu (ZDA, Pariz, Frankfurt, Rim, Madrid) ena centralnih figur slovenstva, če ne njegov najbolj prepoznaven člen. Večkratni kandidat za Nobelovo nagrado, gost nekajmilijonske publike na televizijskih predstavitvah, hkrati pa samonikel premišljevalec človekove in narodne usode je v tem trenutku med najbolj zaželenimi vodniki skozi slovensko krajino. »Doživel sem vso lepoto bivanja, ljubil sem in bil ljubljen. S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko mene več ne bo, ljubili cvetje in žene, s Kosovelom pa tistim, ki bodo lahko poslušali, kako bori vršijo«,355 je nedavno dejal. Poskusimo skozi mrežo pričujočih besed, ki jih bolj kakor v smislu literarne oporoke razumimo kot duhovno povabilo, razvozlati skrivnost Pahorjevega slovenstva in razumeti, kaj nam to pomeni danes. V začetku bomo naleteli na pomembno razliko. Pahor kot pričevalec današnjega časa izhaja z roba etničnega prostora, pri čemer nam oznaka rob, obrobje pomeni zgolj tehnično koordinato. V izhodišču pisateljevega pogleda na svet stoji Trst. Trst, odprt na Mediteran na eni strani, zgodovinsko in geografsko pa v svoje zaledje, segajoče prek avstro-ogrskih časov vse do Dunaja, je do danes ohranil značaj kulturne metropole kot kozmopolitskega križišča kultur in narodov. Pred sto leti je bil največje slovensko mesto, z intelektualnim, gospodarskim in političnim repertoarjem, s katerim se Lju353 Vsa besedila do naslednjega poglavja so bila objavljena od leta 2008–2010 v tej reviji. 354 Charles Baudelaire, »Les Phares«, v: Les Fleurs du mal, str. 30. 355 Čudovit stavek je bil objavljen v enem od intervjujev poleti 2008. leta.

261

Razd alj e d o sve ta

bljana ni mogla primerjati. Ljubljana je bila takrat – precej tega je zadržala do danes – regionalno središče Kranjske, ene od slovenskih dežel. Pahorja določa prav opozicija Trst-Ljubljana, pri čemer ta dvojica pomeni svetovljansko proti provincialnemu, širino proti samozadovoljni zakotnosti. Iz teh razlogov je denimo Henrik Tuma356 predlagal, da bi bil sedež slovenske univerze v Trstu. Navedeni citat, Pahorjeva osebnost in mesto samo pričajo za razumevanje in umeščanje slovenstva v kozmopolitski kriterij. Takšno slovenstvo raste iz spoznanja o razmestitvi in pomerjanju domačega dejanja ob mednarodne norme. Ob njih se sploh vzpostavlja kot tako. To pomeni, da ni slovenske znanosti, temveč je znanost, ki je sicer iz Slovenije, vendar je mednarodno relevantna in primerljiva. Ni slovenske kulture in književnosti, je le domača književnost, ki ustreza mednarodnim standardom. Ni slovenskih gospodarstvenikov, so le domači, ki po izobrazbi, biografiji in kriterijih sodijo v mednarodni nabor. In tako dalje, prek novinarstva, zdravnikov in vse do poslancev, vlade in predsednika republike. Vendar: čim hitreje dežela formalno napreduje v klub najboljših na tem planetu, tem globlje se pogreza v elementarno domačijskost. Namesto da bi se dejanske meje države začenjale v »Trstu«, se pravi ob stiku z velikim svetom, se ob fizičnem padcu vseh meja (Evropska zveza, Schengen) postavljajo meje na domačih dvoriščih ali celo na preddverjih le-teh. Proces gre še dlje, kot opozarja Pahor. V zvezi s tem je namreč dejal: »Nič manj nisem kritičen do zdajšnjih razmer pri nas. V zvezi z njimi pravim, da je še vedno v veljavi vojvodina Kranjska. Vse je osredotočeno na Ljubljano in uveljavitev središča. Ljubljane ne zanima, kaj se dogaja na obrobju. Kar je zunaj nje, je samo privesek, uveljavlja pa se center, ki je egocentričen.«357 Ta »center« po našem pojmovanju izginja v še manjših centrih, ki so provincialne narave. K temu prištejmo še volilni sistem, ki onemogoča izvolitev ljudi iz večjih urbanih središč, ubožne plače družbene superstrukture (sodnikov, profesorjev, zdravnikov), manipulativnost novinarjev in njihovih cehov pa bo slika drsenja v betežnost provincialnosti zaokrožena. Hkrati daje eksplozija tajkunske revolucije temu preobražanju silen pospešek. Ogromna premoženja, ki so bila »ustvarjena« v mrtvih kotih zakonodaje, nimajo samo osebnih, temveč nacionalne apetite. Ljudje iz predmestij regionalnih središč (kar je Laško
356 Henrik Tuma (1858–1935), politik, odvetnik, publicist, alpinist, jezikoslovec, ena najbolj markantnih osebnosti slovenskega naroda iz preloma stoletij. Izviren, neuklonljiv duh, vedoželjen. Njegove ljubezni so bile slovenščina, socialna pravičnost, gore in besede. 357 Misel, izrečena prav tam (prim. navedek pred opombo o Henriku Tumi).

262

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

proti Celju, denimo) si krčevito želijo upravljati z državo in mediji, ki so do nedavnega še veljali za državne. Ti procesi vznikajo od povsod, od povsod se pojavljajo novokomponirani velikaši, ki jim igranje golfa na zelenici pred hišo ni več dovolj. Radi bi se igrali državo, njene medije, usodo. »Obogatevanje« na tajkunski način postaja nacionalni šport, z vsakim uspelim premetom nekoga iz provincialne anonimnosti v »deželno slavo« pa je slovenska meja proti svetu za eno planko višja. Koliko jih, denimo, danes še vidi Trst, koliko jih še deli pričujočo dilemo? Boris Pahor! Kdo bo še ljubil slovenstvo in zavidal tistim, ki to zmorejo?

Retorika krvi pod kožo
Moderno obdobje dvajsetega stoletja je kmalu po drugi vojni odprla drama Nobelovega nagrajenca Samuela Becketta Čakajoč na Godota.358 Besedilo, ki smo ga v šolah pili z materinim mlekom, govori o krizi sodobne družbe, o čakanju in o brezsmiselnosti le-tega kot tudi o poljubnosti vrednot. Dobrih deset dni tega smo obhajali trinajsto leto, odkar žrtve srebreniškega pokola čakajo na svoje zadoščenje. Dobile so ga te dni v obliki Dragana Dabića, »specialista« alternativne medicine, ki bolj kot na vse drugo spominja na lunatičnega klovna iz gornje drame. Radovan Karadžić, psihiater, politični vodja in pesnik, a spet doktor medicine, hkrati pa simpatičen blaznež z Marxovo brado, v zavesti žrtev predstavlja pomanjkljivo poosebljenje doktorja smrti, kakršna se je razbesnela nad Sarajevom in Srebrenico. Zdi se, da se je zgodovina še enkrat poigrala, še posebej če upoštevamo, da niti Slobodan Milošević ni dočakal sodbe, temveč se je justici v večnost izmuznil skozi ohlapno krilo večne dékle. Bolj kot glavni igralci je enigmatična vzmet celotne drame, ki se je razbesnela nad prostorom nekdanje Jugoslavije. Vprašanje, ki ostaja, je, zakaj. Ljudje, ki so stoletja živeli skupaj in se stoletja sami od sebe niso nikdar spopadali, so si v času nekaj mesecev od razpada nekdanje države skočili v lase, in to tako silovito, da so šle bilance krvave kôse v sto tisoče. Kakšna nesmiselna smrt! Kaj je imel Srb proti Hrvatu in Bošnjaku leta 1992 in 1993, česar ni imel leta 1990 in vsa leta pred tem? In česar nima danes?
358 Samuel Beckett, Zbrana dela 8, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2006.

263

Razd alj e d o sve ta

Druga farsa se je odvila na ravni mednarodne skupnosti, predvsem nekdanje Evropske zveze, Združenih narodov in njihovih »modrih« čelad, ki so vsi po vrsti odpovedali. Če bi ne bilo srečnega trenutka, ko so se ZDA odločile končati škandal, kakšnih sedem tisoč kilometrov oddaljen od njihovega praga, ne vemo, kam bi se vse skupaj še obrnilo. Tako je trhel daytonski sporazum iz leta 1995 prinesel vsaj minimalen obet za mir. Ki je zdržal, ni pa zdržala pravičnost. Kaj naj si misli ženska iz Sarajeva, ki so ji granate psihiatra in pesnika v Sarajevu raztrgale moža in oslepile hčerko? Kaj naj si mislijo desettisoči anonimnih Bošnjakov o cirkusu, ki ga je v Haagu dobro desetletje uprizarjala Carla Del Ponte? Resnica velikih ni pravica malih! Milošević je ušel, Karadžiću se je zmešalo. Vmes je bil na lagodno kazen obsojen sto in en zločinec, od katerih so prvi na prostosti. In haaški tribunal leto pred ukinitvijo pričakuje svoj zadnji izplen. To je general Radko Mladić. Glede na zadnjo modo in zahteve haaških tožilcev ni neverjetno, da ga bodo aretirali s šajkačo, pod katero bodo dolgi lasje in alternativni način bivanja razkrili nekoga, ki je pravzaprav otrok flower power generacije. Hipi in mirovnik. In ki se bo tako kot Karadžić skliceval na neprištevnost. In ki bo preživel tri leta v psihiatričnem varstvu, potem bo na prostosti. Sicer pa ob koncu leta 2008 haaškemu sodišču poteče mandat, tako da se lahko tudi ta trofeja izmuzne skozi drugo sito. Nad tragično zgodbo jugoslovanskega konca se pne njen komični finale. Tako kot pri čakajočih na Godota Samuela Becketta. Vse se tako končuje v »štosu«, ki ni v razmerju s stvarnostjo. Pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami se bomo spet spominjali Janeza Drnovška. Zakaj se ga spominjamo v pričujočem zapisu? Zato, ker je del iste zgodbe. Vsi vemo, da so bile konec osemdesetih na Kosovem posebne policijske akcije, ki so v podrobnostih še vedno uganka. Javna skrivnost je tudi bila, da je avtonomna pokrajina v tistem času bila prostor premnogih koncentracijskih taborišč, v katerih je Miloševićeva Srbija pripravljala prostor za končno rešitev kosovskega vprašanja. Logični zaključek bo naslednji: če je Miloševićeva oblast pomladi leta 1999 pred očmi svetovne javnosti pobila tisoče Albancev, koliko jih šele je ob koncu osemdesetih, ko se na to pokrajino še ni oziral nihče? To je v približni korelaciji z dejstvom, da je v pokrajini do množičnih smrti prihajalo v letih 1982, 1983, ko je nemire dušil notranji minister nekdanje SFRJ, Stane Dolanc. Janez Drnovšek je konec osemdesetih vedel za »veliko skrivnost«, tako kot je v njej dobro leto kasneje začel sodelovati Radovan Karadžić. Ta »skrivnost« je poskus reševanja lastne agonije, v katerega so se vpletla vodstva nekdanje socialistične Jugoslavije s srbskim v izhodišču. Poleg zunanjih, geografskih koordinat druži Drnovška s Karadžićem še ena osupljiva 264

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

podobnost. Oba sta se v finalu »čakanja na Godota«, eden od njiju je čakal sodbo, drugi lastno smrt, izvila v neobvezujoče filozofiranje, v razglašanje na internetu napaberkovanih informacij o »višji kvaliteti in zavesti bivanja«, »o kozmični edinosti, enosti in enovitosti«, pa spet o slavi »širšega zavedanja«, ki ga sproža ta in ona avra. Te resnice sta oba v koncu svoje poti razvijala v »lastno filozofijo«. Janez Drnovšek in Radovan Karadžić sta vsak dočakala zenit svoje poti (politične in zemeljske, kajti za politike je to eno in isto) v stanju okrnjene prištevnosti, vsaj na zunaj, pred ljudstvom. Pri tem nista bila sama. Karadžića so do konca skrivale službe srbske državne varnosti, Drnovšek se je s svojo plastificirano retoriko skril pod kožo državljanov. Ali res? Ne, vsaj kar zadeva resnico! Ta je, da so krvavi razpad Jugoslavije plačali njeni državljani, in sicer v korist na hitro komponirane elite, ki se je zbirala v Beogradu od leta 1989 do leta 1992. To smo plačali tudi Slovenci. A je ob vseh draginjah morebiti ta najhujša. Nikakor namreč ne moremo do resnice, naj stane, kar hoče. Politik je vedno krvav pod kožo, še posebej, če je krvava resnica, ki jo skriva.

Gulag in človek, ki ve
»Prepričan sem, da ni najpomembnejše tisto, kar Solženicin reče, temveč samo dejstvo, da lahko sploh govori. In če tisto, kar pravi, komunizmu škodi, mu njegova beseda še toliko bolj.«359 Tako se je o pravkar preminulem nobelovcu Aleksandru Solženicinu, nepozabnem piscu ruske disidentske literature v 20. stoletju, nekoč izrazil François Mitterrand. Pisateljeva smrt je bila najpomembnejši dogodek prejšnjega tedna, polnila je naslovnice časopisov, francoskega Le Monda kar dva dni zapored, v sredo in četrtek, denimo. Če človek svojo pot sklene pri devetinosemdesetih letih, potem ko je desetletja pisateljsko molčal, a v njegov spomin vseeno umolkne celoten planet, mora v njegovem sporočilu biti nekaj, kar se odlikuje po večni aktualnosti. Preminuli Solženicin je še dobro živ: koliko je živ za Evropsko srenjo in koliko za njen mali del, Slovenijo, naj pokaže pričujoči zapis. Solženicinova biografija je »kompaktna«. Najdete jo v uvodniku najbolj odmevne knjige Arhipelag Gulag,360 ki je pred letom dni izšla tudi v sloven359 Le Monde, Pariz, 4. avgusta 2008. 360 Aleksander Solženicin, Arhipelag Gulag, Zelolepo, Kranj, 2008.

265

Razd alj e d o sve ta

skem prevodu. Tam pravi, da je njegovo življenje zaznamovala dvojna usoda, pri čemer je bila prva od njiju močnejša od druge. Najprej je bila to skoraj neverjetna dežela, v kateri živijo kaznjenci, dežela Gulag, nato literatura. Ta nenavadna kombinacija je takšna le na prvi pogled. Solženicin je eden od »izumiteljev« rokopisa, s čimer je literaturo vrnil v čas pred Gutenbergom, v srednji vek. V uvodu v Arhipelag Gulag tako pravi: »S tesnobo sem se leta vzdrževal, da bi ne dal natisniti te pripravljene knjige. Dolžnost do živih pa je naposled pretehtala nad dolžnostjo do mrtvih.«361 Rokopisni način zapisa je skrivna koda disidentske literature, ki jo označuje pojem samozaložbe, ruskega samizdata. Solženicinova literatura je bila anonimna kronika skrite dežele gulag,362 dokler ni pretihotapljena na Zahod leta 1974 doživela svojo tiskano izdajo, v ruščini, nemščini in francoščini. To je bil tudi začetek pisateljeve slave, ki ji lahko konkurira le ime, ob katerem se je vse začelo: gulag. To je postalo sinonim ne samo za zaporniško industrijo, temveč za vsako obliko zatiranja in nasilja nad svobodo posameznika. Danes je pojem orožje tistega dela svetovne zavesti, ki kritično razmišlja o komunizmu in njegovih strahotah. Komunizma se namreč ne sme in ne more objektivno-kritično vrednotiti. Četudi je večje zlo od fašizma in nacizma skupaj, njegovi simboli niso prepovedani, še več, nekateri od samodržcev iz njegovega loga so postali modne ikone (Che Guevara, Josip Broz Tito, Milan Kučan). Solženicin je tako s pojmom gulag ustvaril metaforo, ki mimo medijske javnosti, evropskih birokratov in javnomnenjskih »gurujev« v hipu prikliče v zavest temne točke dvajsetega stoletja. Gulag ni živ po vsebini svojega sporočila, temveč po tem, da sporočilo sploh obstaja. Tako bi pokojni Mitterrand najverjetneje komentiral to besedo. Prav v tem tiči Solženicinov neverjeten prispevek k svetovni dediščini, še več, h konsistenci historičnega pojma človeka. In vedeti je veliko. »Arhipelag Gulag je najodličnejši poskus v dolgi vrsti pričevanjske in dokumentarne literature o kaznilniškem sistemu, v katerem je življenje izgubilo desetine milijonov ljudi«, pravi Le Monde363 iz prejšnjega tedna, ko govori o fenomenu Solženicin. »Desetine milijonov«: ali si je to številko sploh moč predstavljati? Široko žrelo »dežele Gulag« je strašen dogodek v človeški zgodovini, ki pa ga je ta ležerno vrgla čez ramo leta 1974, ko
361 Arhipelag Gulag, str. 3. 362 Kratično ime GULÁG je skovano iz ruskega izraza Glavnoye Upravlyeniye Ispravityel'no-Trudovih Lagyeryey i koloniy (Glavna uprava delovno-prevzgojnih taborišč in kolonij) po metonimiji – pars pro toto – pa namesto vodstva ponazarja kaznjence in celoten kaznilniški aparat v sovjetskem sistemu. 363 Le Monde, Pariz, 5. avgusta 2008.

266

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

je knjiga izšla, in ki ga bo spet pozabila, ko se bo pisateljevo ime umaknilo z naslovnic in prenehalo biti del neposredne medijske aktualnosti. S tem smo tudi pri viru evropske slabe vesti. Solženicina so namreč zamolčevali in kritizirali na levici v sedemdesetih letih in tudi danes ni nič drugače. Zamolk nad velikim genijem je postal tudi del splošne »evropske kulture«, ki je prek evrokracije vsa naravnana v prijaznost, pozitivnost, preseganje razlik. To je sporočilo iz Bruslja, še kako živo tudi ob času Solženicinove smrti. Pisateljeva smrt nam hkrati govori tudi o tem, da je forma mentis kontinentalne Evrope pretežno zgrajena iz nereflektiranega levičarstva, ki v svojih »intelektualnih« koreninah ni nikdar preseglo količnika »modne brvi« alias manekenstva. Serge Leyrac je v imenu združene levice in francoskih komunistov leta 1974 ostro obsodil Arhipelag Gulag, češ da … češ da ni tako hudo.364 Češ da ni tako hudo? Arhipelag Gulag na slovenskem družbenem prizorišču? Če ne upoštevamo »komunističnih manekenov« tipa Mladen Dolar, Rastko Močnik, Slavoj Žižek in drugih, ne moremo ničesar reči. Solženicin namreč ne sodi v tako ozek prostor, kot je Slovenija. Ni mar ta v svoji nesvobododnosti postala Arhipelag Gulag, h kateremu se danes obrača vse premalo oči?

Škric in srajčnik
Aktualna debata na transatlantski ravni, ki razvnema (intelektualni) svet na stari celini, obravnava živost francoske kulture. Novembra 2007 je namreč Donald Morrison v ameriškem časopisu Time objavil članek z naslovom Smrt francoske kulture.365 Od tega datuma naprej se vrstijo knjige, članki in javne intervence v večini evropskih časopisov, še posebej francoskih, ki govorijo za to tezo in proti njej. Ker je francoska kultura ena od zibelk zahodne civilizacije,366 ker so te polemike najbolj žive prav v tem mesecu
364 O poziciji Komunistične partije Francije in Sergea Leyraca izčrpno govori knjiga Davida Scotta Bella in Byrona Criddla (et alii) The French anticommunist party, Clarendon Press, Oxford, New York, 1994. 365 Donald Morrison, The Death of french culture, Time, New York, 21. novembra 2007. 366 Kaj je civilizacija? Imago hominis, človekova podoba: ko se človek začenja ovedati svoje presežnosti, nastopijo domišljija, ustvarjalnost, podjetnost v oblikovanju sveta.

267

Razd alj e d o sve ta

in, nenazadnje, ker imajo jasno konotacijo tudi v slovenskem prostoru, jim namenimo pričujoči zapis. Francoska kultura v sebi je v zadnjih letih razdeljena. Vse do devetdesetih let so bili kriteriji za priznanje nečesa, kar sodi v območje umetnosti in kulture, nedvoumni, v devetdesetih pa so pričeli popuščati. Večinski razlog tega je »demokratizacija« javnega prostora, ki je od šestdesetih let naprej omogočala, da je lahko vsakdo prodajal svoje tudi najbolj bizarne zamisli kot »umetniško« formo sodobnosti.367 Ko se je v devetdesetih ta možnost še podeseterila spričo alternativnih medijev, kot so bili internet in celoten sklop, ki ga danes imenujemo informacijska tehnologija, je »demokratizacija« umetniškega ustvarjanja prebila kritično mejo. Od takrat dalje je »umetnik«, »pisatelj« ali »slikar« lahko le tisti, ki ima ustrezno medijsko odmevnost, hkrati pa mora biti dovolj »izviren«. Izviren ne pomeni kot včasih biti kvalitetno originalen, temveč biti bizaren ali malo »trčen«.368 V devetdesetih in v začetku novega tisočletja je tako francosko literarno sceno zaznamoval Michel Houellebecq. Ta je do svoje matere gojil neizbrisno zamero, zato je v razkričan roman Osnovni delci369 izlil travme iz otroštva in kasnejše odrasle dobe. Razčesnjene betice mačkov, spolni odnos med materjo in sinom, nekaj uspelih samomorov z veliko pompa, cirkularna onanija, karcinom, paraplegija in kar je še črnih saj iz arzenala človeške domišljije,
»Pomeni, da se je človek v nekaterih dobah zavedal nečesa pri sebi – v telesu in duši, kar je bilo zunaj vsakdanjega boja za obstoj in vsakonočnega boja s strahom. In čutil je potrebo razviti te lastnosti misli in čustva tako, da bi se kar najbolj približale idealu popolnosti – razumu, pravici, telesni lepoti, vsem v ravnotežju. Tej potrebi se mu je posrečilo ustreči na različen načine – z miti, plesom in pesmijo, s filozofskimi sistemi in z redom, ki ga je vtisnil vidnemu svetu. Otroci njegove domišljije so tudi izrazi ideala« (Kenneth Clark, Civilizacija, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1972, str. 11). Grško-rimski čas, na katerega se Clarkov citat nanaša, je perioda »Mediterana«: ta bazen si Francija deli s starimi narodi, skozi stoletja je na ta način sooblikovala zahodno zavest. Primerjaj poezijo Paula Valéryja, predvsem pa njegove refleksije o smrtnosti človeka v zunanji formi svojega obstoja, v civilizaciji (Paul Valéry, Œuvres I, Gallimard, Pariz, 1957). 367 Tako kot francoska je razdeljena »vsaka« kultura, tudi slovenska. Zato primerjaj Antisong: »Antikip je kar razstaviš: / čevelj muha, drek, mravljinc. / Antisliko pa napraviš, / če v okviru kažeš klinc« v: Janez Menart, Časopisni stihi, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 513. Menartova »balada« za kanonsko umetnostjo na duhovit način pripoveduje, kam prispemo, če umaknemo kvalitativni kriterij. 368 Živ primer iz domačega loga je s kresnikom nagrajeni »roman« Gorana Vojnovića Čefurji raus!. Avtor ima podporo v zaledju tranzicijske levice, zato je maksimalno promoviran, četudi njegovo pisanje ni »roman« in četudi sam ni »avtor« v objektivnem pomenu besede (Goran Vojnović, Čefurji raus!, Beletrina, Ljubljana, 2008). 369 Glej tudi poglavje Drugi zaris: Stisnjeni človek ali zibeli nacionalne geneze.

268

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

vse to je dobilo prostor v literarnem prvencu »mcdonaldske« vrste. Gre za literaturo, ki jo lahko piše vsak, ki se v sebi potopi do nakaze. To se imenuje »literatura iz supermarketa«. Poleg literature obstaja tudi takšna filozofija. »Filozof iz supermarketa« je večni Bernard-Henri Lévy,370 večni zato, ker je večno odet v snežno bel srajčnik. Sicer je poleg znamenitega kosa garderobe in medijskih nastopov pri njem malo tistega, kar bi lahko čez stoletje ali več še koga nagovarjalo in zanimalo. Sedaj sta oba skupaj izdala knjigo, o kateri se je prejšnji teden pisalo. Temelj njenega sporočila je, da se francoska kultura ne pusti amerikanizirati. In da sta ona kot njena »izgnanca« temeljni porok za to. Zanimivost knjige je prav v tem, da jo v medijski prostor pošiljata umetnika, ki sta se v smislu publicitete, javne promocije in kar je še stvari iz obnebja »instant civilizacije« amerikanizirala do te mere, da sta se pravzaprav poistovetila s kulturo »mcdonalds«. Njena gesla so: hitro, učinkovito, poceni in brez vsebine. Tega zapisa bi ne pisali, če bi v francoskih medijih ne opazili, bolje, zaznali pomembnega trenda. Vsak bo lahko razumel, da gre pri vprašanjih francoske kulture in civilizacije za bistvo francoskega naroda. To je skoraj toliko, kot če bi Slovencem nekdo oporekal Brižinske spomenike, Trubarja in osamosvojitev, češ da so falzifikat. Gre za temeljno vprašanje nacije. Francoski mediji, predvsem tiskani, kajti kultura in literatura sta vprašanje misli, misel pa se izraža v besedi, pisani in tiskani, so se na subverzivni manever odzvali prisebno. Pravzaprav so reagirali na način, ki je za današnji, mcdonaldsov čas redek. Le Nouvel Observateur,371 eden od ključnih tednikov, je prejšnji teden priobčil zanimivo analizo, naslovljeno Intelektualna moč Francije, v kateri je razčlenil razmerje med dejansko kulturo in njeno pop zlorabo. Analiza se končuje z zanimivim stavkom: »Vitalnost francoske misli ostaja: išče si prostor, kako bi v celoti spet eksplodirala.« Podobne analize je najti v večini tiskanih medijev, ki se do vprašanja takšne nacionalne tehtnosti opredeljujejo. Vprašanja nacionalnega okvira v zibki tiskanih medijev pri nas? Dajte no, saj nismo Pariz niti njegova provinca. Tu je vprašanje nacionalnega pomena zunaj dometa vprašanja. Zakaj bi se tiskani medij spraševal o identiteti, kulturi, civilizaciji, pop instant pisavi ali o čem podobnem? Slovenska vprašanja »nacionalnega pomena« so razvidna iz vsakodnevnega tiska. Njegova vsebina je politika, a ne diskurz o njej. Je apologija onih, ki so se v tranzicijski ho370 Bernard-Henri Lévy (1948), imenovan tudi BHL, je pisatelj, esejist, igralec, režiser, cineast, poslovnež, urednik, izdajatelj … 371 V novembru 2008.

269

Razd alj e d o sve ta

matiji prikopali do toliko in toliko teoretičnih milijonov. In vojna zoper vsakogar, ki bi jih poskušal ogrožati. Zgledi slovenske medijske provincialnosti sijejo v nebo. Iz »večnih« kolumnistov, kakršen je, denimo, Vlado Miheljak. Provincialna pamet slovenskega žurnalizma mrzi objektivno normo sveta. V njej bi izpadli iz konkurence. Slovenska tranzicijska zatohlost ne samo, da jim godi, omogoča sploh njihovo eksistenco. Brez njih bi bili to, kar sicer so, ništrc, kot bi se izrazil kateri od slovenskih pisateljev. O čem je pisal Cankar? O srajčnikih ne, pač pa o škricih. Takšnih in drugačnih, vselej domačih. In Slovenci hočemo biti ena od zibelk sodobnega sveta? Vsaj v tem smo zelo ambiciozen narod.

Megla izvirnega greha
Slovenija se zbuja v jesensko jutro, tako bi se lahko glasil eden od komentarjev političnega stanja v teh dneh. Levica pospešeno sestavlja formulo tri plus ena, pri čemer slednje spominja na oblikovanje »velikih koalicij« v devetdesetih. Karla Erjavca, ki je z demagoško podobo najuspešnejši predsednik DeSUS-a do zdaj, so preglasili in utišali. Vse očitneje se kaže, da je DeSUS novo kukavičje jajce, ki se je izleglo v megleni puščavi tranzicijskega dolgočasja. Erjavec je volitve dobil na svoj način, za DeSUS je morala glasovati tista množica upokojencev, ki ima odprta ušesa za tisoč evrov pokojnine.372 Tak glas je doma na levi in na desni, denar je univerzalna, od politike neodvisna vrednota. V parlament so se izvolili ljudje, ki se večinoma počutijo domače ob nekdanjem predsedniku republike, Milanu u. Poslanci DeSUS-a so nastopili zoper predsednika, za matico so si izbrali kar nekdanjo Združeno listo. Televizijski posnetki, v katerih jih na tiskovni konferenci v svoja nedrja vabi Miran Potrč, starosta slovenskih komunistov, so zgovorni. Zato lahko nastajajočo koalicijo poimenujemo »velika«, ker je spet utemeljena na znatni prevari volilnega telesa. »Desni« glasovi, ki jih je s svojo kohabitacijo v Janševi vladi Erjavec pritegnil, so šli spet enkrat na odpad realpolitike, v njihovem imenu bodo vladali drugi, in to zoper njihovo voljo. Tudi na desni ni »nič novega«. Nova Slovenija se prebuja iz kome, v katero jo je pahnil volilni rezultat. Tudi tu so zunanji akterji poraza jasni. Ves
372 Erjavčev demagoški adut v predvolilni kampanji avgusta 2008.

270

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

čas smo pisali, da gre za zlorabljanje zaupanja, ki ga krščanski ljudje, volilna baza NSi, pojmujejo v zelo natančnem smislu. Beseda je beseda, uspeh je uspeh, resnica je resnica. Politika NSi je bila kot »slon v trgovini s porcelanom«, opletala in pometala je v imenu »Kristusa kralja« z nečednostmi, od kolaboriranja z levico do manipulacij znotraj Darsa in kar je še teh reči. K temu je svoje dodal še predsednik sam, ki si notranje avtoritete v stranki (ne v slovenski politiki) ni znal zagotoviti, zato je toliko močneje izražal zunanjo. Andrej Bajuk je nastopal v zavesti moči, prevzet nad seboj.373 To je dediščina »argentinstva«, južnoameriški moški najprej sanja o tem, da bi bil politik. Druga neverjetnost je pripeljati stranko, ki bi po vsej logiki morala imeti deset do petnajst odstotkov glasov, iz parlamenta. Tu bo nekdo dejal: vodstvo se je zmotilo, ljudje (člani) so mislili dobro in bili odprtega srca. Vendar ni bilo nikogar, ki bi pisal, razmišljal ali kako drugače sporočal, da je s stranko nekaj narobe, da jo tare peza izvirnega greha. Da je pripravljena za oblast napraviti vse, povezovati se z vsem in vsemi, da bi le bila v ospredju. Tako so Peterleta (z izjemo finala volilne kampanje novembra lansko leto) podpirali in gradili v medijskih štabih, ki izvorno sodijo med hard core tranzicijske levice (Nikola Damjanić in Ninamedia, denimo). Niti eden od članov NSi se ni javno vprašal, v čigavem interesu sploh je sindrom »Peterle«. Nasprotno, ko je pred tremi leti Mag razgrinjal stranpotja njegove politične kariere,374 so se vsi v en glas zbirali pod bandero, na katerem so plapolale Peterletove čednosti. Na ta način so legitimirali izvirni greh, ki se je začel z ustanovitvijo Slovenskih krščanskih demokratov leta 1989. Tedaj se tudi spočne, sprva skrito, potem odkrito, kolaboracija z levico, kolaboracija, ki je prek Podobnikov onemogočila razvoj Slovenije v demokratično državo, utemeljeno na vladavini prava in transparentni ekonomiji. Ko se zdaj zdesetkana »Matjaževa vojska« veljakov NSi zbira za nove in nove klavzure, bi se morala v meglenem jutru slovenskega vsakdanjika najprej vprašati, kaj je narobe. Vendar teh glasov ni slišati, ker je stranka, tako kot včasih, spet v funkciji tranzicijske levice. Eventualna izvolitev Ljudmile Novak bi zagotovila nujen mir in pripravila infrastrukturo, ki bi Peterletu omogočila skok v Evropski parlament. Tam bi sicer prejemal medalje tipa

373 Podatek iz gostilniške debate še pove, da se je prav neusmiljeno norčeval iz tistih, do katerih bi moral kot predsednik demokrščanske stranke imeti rešpekt, iz duhovščine. Sicer ne zlobno, kdaj celo duhovito, ves čas pa privoščljivo in – z mislijo okorno – ne da bi slutil v svojih besedah sestre usodovke, ki mu odštevajo čas. Cerkev se je ob naslednjih volitvah odvrnila od njega. 374 Bilo je to v avgustu, septembru, oktobru in novembru leta 2005.

271

Razd alj e d o sve ta

»homeopat leta«, doma pa bi ustvarjal potencial za ponoven poseg v prostor, ki ga je prav s svojo prisotnostjo kontaminiral. Na desni nič novega. Doklej še?

Primož Trubar in škrjanci
V manj kot desetih letih je človeštvo napravilo korak iz Gutenbergove ere v dobo interneta. Tiskane knjige, ki so šest stoletij določale identiteto sveta in njegovih civilizacij, so v času, krajšem od generacijskega obrata, postale odveč. Reducirale so se v svojo elektronsko obliko, v njej pa utegnejo tudi razpasti. V kratkem se namreč obetajo vsem dostopne internetne knjižnice, v katerih se bo knjiga vrnila nazaj v svoje kompozicijsko gnezdo, k besedi. Internavt375 jih bo lahko razstavljal po svoji mili volji. Besedilom bo lahko kaj dodajal ali kaj odvzemal, skratka, počel vse, s čimer bo krnil njihovo prvotno identiteto. Razviti svet se zaveda, da se je s svojo civilizacijo, tehnologijo in religijo v takega oblikoval prek pisane oz. tiskane besede. Zrušiti ta temelj bi zanj pomenilo uničiti jedro, na katerem je zgrajeno, kar je zgrajenega. Internetno sfero zato dojema in vrednoti kot pomožno, temu je tako, ker se zaveda klasične tradicije pisave, v njeni primarni ali sekundarni formi, tiska. Razviti narodi goje to obliko naprej. Obisk knjigarne v kateri od evropskih prestolnic bo dogodek zbranosti in spoštovanja: zlepa ne boš dočakal, da se bo kdo glasneje izražal, prepiral ali nedostojno vedel. V korelaciji s tem so cenjeni tudi univerzitetni poklici.376 Cenjeni so ljudje, ki iz izkušnje pretekle besede poskušajo določati skrb za današnji čas. Cenjeno je to, kar se imenuje mišljenje, razmišljanje, pisanje, skratka, kultura misli in (tiskane) besede. Pred nekaj dnevi smo v domovini obhajali praznik prav te. V dnevu reformacije smo namreč počastili dejstvo, da je – kot učijo protestanti – Bog leta 1551 prvič spregovoril Slovencem v njihovem jeziku. Pomembnost tega dejanja izhaja iz preprostega dejstva, da smo si ob odsotnosti avtonomnega državnega aparata nujno zavest o avtonomiji, upravičeni drugačnosti od
375 Uporabnik interneta in brskalnikov. 376 Kolikor lahko sodim, se ta preobrat v civilizacijsko ustaljenih okoljih ni zgodil. Npr. v Franciji bo univerzitetni poklic vselej spoštovan. V Sloveniji pa je degradacijo univerzitetnih poklicev prinesla osamosvojitev, bolje, doba po njej, ko so se spričo primarne akumulacije tranzicijskega kapitala na mah podrli vrednostnovzgojni vzorci. Iz tega še danes privreva sev, ki se je premalo zavedamo.

272

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

ostalih in nacionalni samozavesti zagotavljali s pomočjo pisnih ali tiskanih oblik kulture, prek knjige. Kot sta Trubar in reformacija neločljiva od tiskane besede, tako je od nje neločljiv tudi ves poznejši razvoj, z vsemi mejniki, ki jih poznamo. Na mestu je torej vprašanje, kam se Slovenci med Gutenbergom in internetno sfero (še ali sploh) uvrščamo, kako je s kulturo tiskane besede danes. Odgovor bo treba poiskati v dodatnem podvprašanju. Kje je danes v Sloveniji tiskane besede največ? Veliko je je v knjigah, veliko v zapisih in zapiskih, precej v revijalnih publikacijah, vendar največ v tisku, in sicer dnevnem. Dnevni tisk je po svoji količini najpomembnejši nosilec tradicije tiskane besede na Slovenskem. Tako je tudi pri drugih narodih. Največji domet tiska je na področju dnevnih medijev, vendar se pri tem postavlja pomembna razlika med Slovenijo in »razvitim svetom«, če to vprašanje razumemo s stališča medijev, omenjene narekovaje lahko tudi izpustimo. Neprekosljiva zgleda ostajata Frankfurter Allgemeine Zeitung in francosko časopisje. Slednje je v skoraj presenetljivem deležu v lasti korporacij, ki se ukvarjajo (tudi) s prodajo orožja. Se pravi, da so zadaj dokaj neposredni interesi lastnikov, ti pa so pri takih stvareh vselej politični. Toda to nas ne sme zavesti. Francosko dnevno časopisje (tudi ostalo, predvsem tedniki) je pisano na intelektualnem nivoju, ki je conditio sine qua non njihovega obstoja. Vzdržuje se političnih sodb, če, potem to napravi na način, kjer je analiza primarna, še pomembnejši so objektivni dejavniki. Če nekdo (politik) nima prav, moram to inteligentno dokazati. To je svetovna norma. Večina domače dnevne produkcije za njo le caplja. Slovenski dnevniki (in večina tednikov) so pisani na način, da jim je za intelektualno normo malo mar. Kot je deželi ali državici malo mar tudi za intelektualce. Nivo svetovnega časopisja pri nas vzdržujejo le kulturna priloga Dela in Književni listi pa nekaj člankov v Dnevnikovem sobotnem Objektivu (predvsem t. i. desnih avtorjev, Ocvirka, Štuhéca, Ošlaka, a po drugi strani Crnkoviča). To se po intelektualnem nivoju bere tako, kot bi se bral kakšen Figaro ali Le Point. Kultura slovenske tiskane besede petsto let po Trubarju doživlja kalvarijo. Vseeno je, kaj napišeš, kako napišeš, da bo le imelo nekaj zoper Janšo, cerkvenjake in novorevijaše, pa bo članek dosegel svoj namen. Zato je tudi vseeno, kakšno izobrazbo novinarji imajo in koliko o svetu vedo.377 Tudi je
377 »Razprave o novinarstvu se osredotočajo na napačne teme. Čas zapravljamo za govorjenje o ideološki usmerjenosti medijev in novinarjev, kar je kulisa preko pravega problema, ki postaja vse večji. Sloveniji grozi, da bo s časom ostala brez kvalitetne medijske ponudbe, predvsem pa brez kvalitetne novinarske storitve« (Rok Praprotnik, Pozareport, 9. maja 2010). Tako je nekako ob rob dnevu novinarstva izjavljal Rok Praprotnik. A je prav zaradi njega in podobnih slovenski žurnalizem skleščen s postulati resnice, zdrave pameti in poštenja.

273

Razd alj e d o sve ta

vseeno, koliko so moralno občutljivi in kakšna je stopnja njihove osebne integritete. Zato tudi ni nikomur mar, da za osrednjim slovenskim časopisom Delo, ki se ponaša s parolo »pravica vedeti« ali »misliti širše«, stoji vodstvo, katerega odlika je slej ko prej škrjančeva pamet. Falanga ljudi, ki začenja pri predsednici nadzornega sveta družbe, gre do urednika časopisa Darijana Koširja, v potrebah neposredne politične artikulacije pa se izrazi v uredništvu Sobotne priloge (Irena Štaudohar), afirmira tisto, kar je pravičnik Jerman iz Hlapcev dejal učitelju po imenu Komar: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila.«378 In ostali so Komarji, pravimo s Cankarjem. Ob petstoletnici tiskane besede ti Trubarju v sramoto brenčijo glasneje kot kdajkoli prej.

Ogledalo sestre Emmanuelle
Francija in z njo prenekateri del sveta še nista prenehala žalovati za sestro Emmanuelle, ki je na pragu stotega rojstnega dne odšla v večnost. V zavest ljudi se je vpisala po preprostem stavku, ki je zapisan v njeni zadnji knjigi: »Kdor ljubi, ne umre.«379 Sestra je sicer kot oseba umrla, da je lahko ljubila, svojega življenja ni posvetila sebi, kot to navadno počno ljudje, temveč drugim, najbolj ubogim. »V svinjaku, ki je stal poleg enega od bivališč kairskih zbiralcev smeti in cunj, je zevala majhna luknja. Tja so odlagali negibna telesa novorojenčkov, ki jih je pokončal tetanus. Ko so še dihali, so jih jokajoče matere v upanju na zadnjo poPraprotna semena informacij so v resnici scedek kisline, ki jedko kaplja v vsakdanjost; žal prevladujoča »medijska ponudba«, ki je ta čas na voljo. 378 Ivan Cankar, Hlapci, str. 258. Citat je na tem mestu naveden v knjigi tretjič. Temu je tako, ker ima tudi v drami vlogo leitmotiva. Prvič se pojavi na koncu drugega dejanja, kjer stopa v opozicijo z uvodno povedjo. Ta se glasi »Komar: Če vse izbrišemo, kar je nejevernega in pohujšljivega, nam ostane komaj sveto pismo nove zaveze. Nadučitelj: Neomajno trebite, pa če ostane sam katekizem« (Hlapci, str. 243). Drugo dejanje tako opozori na grozečnost prostora, ki opušča, odstranjuje, izloča vsakršno višje stremljenje. Stavek spet najdemo na začetku petega dejanja, kjer se povezuje z ugotovitvijo »Tam se je končala zgodovina slovenskega naroda« (Hlapci, str. 284). Verjeti torej smemo, da je umetnik v te formulacije vložil srž spoznanja o narodu, dimenzioniranega zgolj s parametri vsakršne katastrofe. V tej korelaciji sta tudi naslova del in njuna vsebina: Razdalje do sveta namreč premnogokrat artikulirajo tisto občutje, ki preveva Hlapce. 379 Sœur Emmanuelle, Confessions d'une religieuse, Flammarion, Pariz, 2008, str. 365.

274

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

moč prinašale k meni. Groza me je bilo obrazov, ujetih v globok krč, ki je drobno glavico potegnil čisto do ramen, groza me je bilo majcenih prstkov, ukrivljenih, bolje, zapičenih v dlan. Virus je dosegel možgane; tisti, ki so kdaj to izkusili, dobro vedo: najtežje je stiskati v svojih rokah nekoga, ki bo umrl.«380 Tako je sestra Emmanuelle popisala majhen detajl iz svojega »delovišča«: desetletja dela je namreč posvetila pomoči ljudem, ki se preživljajo z zbiranjem navlake na smetiščih desetmilijonskega Kaira. Sam sem bil pred petimi leti tega tudi tam. Smetišča namreč oglašujejo kot mestno znamenitost, tako da so postala zaželena turistična destinacija. Ker smo imeli dobrega vodiča, nas je popeljal in medias res, v sredo enega od smetišč. V njem smo se zadržali dobri dve uri. Ne vem, če sem velikokrat v življenju doživljal tako intenzivno mešanico občutij: zaprepadenost, strah, gnus, čudenje. Vse, kar me je preplavljalo, se da povzeti v eni sami besedi: »Stran, čim prej stran od tod.« Odzval sem se kot človek, o sebi nisem nikoli razmišljal drugače, kot da sem človek v svetu, kjer to ne velja dosti. Vendar se je dalo veliko bolj človeško odzvati tudi drugače: kot se je sestra Emmanuelle. Ostala je tam. Ljubezen, ki je močnejša od osebe, se je prek nje kar naenkrat znašla med ikonami sveta. Biti odprt do drugega do te mere, da lahko zanj storiš karkoli, ne glede na to, kakšen je in kje se nahaja, ta lastnost je s smrtjo sestre postala prestižno blago na trgu, tako prestižno, da je javnost, ujetnica medijske civilizacije mladosti, lepote in telesa, začela kot uročena ponavljati njeno radikalno misel: »Tudi zadnje izničenje, ki me bo doletelo, izničenje telesa, smrt, ni nič drugega kot končno odprta vrata v ljubezen.« Najdete jo v krepkem tisku pomembnejših tiskovin. Emmanuelle in Slovenija? In njen obraz v zrcalu medijev? O tem sem lahko razmišljal na deset tisoč metrih višine, v letalu, kajti zgolj tam jemljem v roke brezplačno Delo. Tudi pomeni višina določeno anestezijo, tako da je človek za stranpoti časopisa, ki se oglašuje z »misliti širše«, manj dovzeten. A spet ni šlo brez kratkih stikov. Kar me je podžgalo, se je nahajalo na zadnji strani, kjer so sestro Emmanuelle v drobni notici predstavili kot žensko, ki je imela v mladosti težave s samozadovoljevanjem. Na mah sem odložil, četudi sem bil pripravljen na podoben šok. V uvodniku se je namreč odgovorni urednik Košir sladko lizal laškemu patronu, ko je opravičeval njegovo prodajanje Mercatorja. No, če hvalijo Šrota, je logično, da blatijo svetnike. In koliko to stane? Sedanji odgovorni urednik jo odnese s šestimi tisočaki neto, prejšnji, Janez Markeš, je zdaj pristal na enem in pol. Vmes je večni potnik med Kučanom in Janšo, Danilo Slivnik, ki sliši na tri. Šest, tri ali en tisoč,
380 Le Point, 23. oktobra 2008, str. 73.

275

Razd alj e d o sve ta

cena za načelnost? Za osebno integriteto? V slovenski presse (boljši izraz je balkanski – štampa), da. Vendar se pri Delu nisem mudil kar tako. Če zanemarimo potrošni material, kakršnega predstavljajo uredniki (v dveh letih so jih zamenjali štirikrat), se lahko ogledamo po boljših primerjavah. Kako je s pomembnimi ženskami na Slovenskem in z njihovimi »vrati v ljubezen«? Sámo zastavljanje takšnega vprašanja je trčeno početje. Ker pa sta Slovenija in Francija še vedno na istem, vse bolj globaliziranem planetu, poskusimo vseeno. Prva ženska Dela, predsednica nadzornega sveta Andrijana Starina Kosem, v ogledalu sestre Emmanuelle? No, spet neznosna primerjava. Če bi meril z vatlom večne ljubezni in za mero vzel najlepšo knjigo o njej, Dantejevo Božansko komedijo,381 bi ji objektivno dal status v tistem krogu pekla, kjer ječijo izdajalci dobrotnikov in prijateljev, v devetem, najglobljem. Z Dela na delo. Kaj je s slovenskim človekom narobe, da ne more pred zrcalo sestre Emmanuelle? Andrijana Starina Kosem namreč ni napravila ničesar, kar bi v Sloveniji ne imelo statusa družbene sprejemljivosti. Izdajali, lagali, hlapčevali in kradli so mnogi pred njo, mnogi ob njej danes in mnogi bodo to še počeli, ad slovenski aeternum. V Sloveniji ljubezen nima domovinske pravice, ker je percepcija življenja, še posebej v tranziciji, njej premo nasprotna. Starina Kosem je samo eden od primerov. Slovenija je v zadnjih desetletjih namreč uveljavila vrednote, ki temeljijo na laži na eni strani in na brezsramnem okoriščanju z družbenim premoženjem na drugi. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kučan eksistencialno laž (socializem po meri človeka) pretihotapil v sodoben čas. Mediji so to obranili, v ozadju so se izbrani polaščali družbenega premoženja. Mnogi so molčali, redki govorili, še redkejši govorili po resnici. Smetišče nravi, značajev in karier. Ta atmosfera je z zlom gosteje prežrta kot kairsko pokopališče s smrtnimi klicami. Tu tudi ljubezen ne more ničesar. Sœur Emmanuelle, dobrodošli v Sloveniji!

381 Dante Alighieri, Božanska komedija (prevod Andrej Capuder), Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1991.

276

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Siva pot
Pasaža ljubljanskega Maximarketa, pred vhodom v luksuzni Maksim, enkrat prejšnji teden ob času, ko se je na prestolnico po dnevu, polnem zavijajočega vetra in zimskih obetov, spustil mrak. Hitel sem nizdol po stopnicah, proti trgovini, v kateri me je čakalo nekaj drobnih opravkov. Zamišljen sem tik pred zadnjimi stopnicami pot prekrižal manjši silhueti moža, ki je gledala predse, z glavo, sklonjeno v levo stran tako, da se je skoraj poravnala z rameni. V trenutku, ko sem videl, kdo je pred menoj, se je obilen život moža zmuznil mimo in zavil levo, v prestižno restavracijo. Oko pobere najmanjši detajl in v spomin se vtisne še tako neznatna sled. Iz Maximarketove pasaže sem »odnesel« obraz nekdanjega predsednika, bolje, njegov profil. Zdelo se mi je, da se je izenačil z dvema pojmoma, ki tudi v gledališču in umetnosti pogosto nastopata z roko v roki, s starostjo in s privoščljivo zlobo. Ljudje v jeseni življenja postanejo zagrenjeni, če se jim ni posrečilo uresničiti tistega, kar so si v mladosti zadali za življenjsko izpolnitev. In on? Česa ni uresničil, zakaj ima zdaj na stara leta slabo vest nad seboj? Šele ob nastopu Pahorjeve vlade se je namreč pokazalo, kako globoko se je nekdanji predsednik republike zajedel v usodo in zavest naroda s svojo tezo o socializmu po meri človeka. In kaj vse nam je uresničil. Medijsko enoumje čisto takšne narave, kot je bilo pred dvajsetimi leti, kapitalski divji zahod, le da so šerifovske zvezde rdeče-oranžne barve, politična opozicija, reducirana na eno samo stranko, proti šestim strankam, ki so podprle Pahorjevo vlado, in tako dalje. Nadalje, logika trojanskih konj, ki se je v tranziciji hudo splačala, dobiva zdaj jasno ozadje. Prepoznavna postaja roka, ki je vlekla nevidne niti skoraj dvajset let. V ljubljanskem Maximarketu sem isti dan srečal enega od novih poslancev DeSUS-a. Imena ne vem, vem le, da je bil prvi v avdienci pri starosti slovenskih komunistov, Miranu Potrču. Predvsem sem si ga zapomnil, ker nosi neke vrste čebelarski klobuk, polmelono, kot se je temu včasih reklo, ki ga ne odloži ob nobeni priložnosti. Poučil sem se kasneje, da je to eden od poslancev DeSUS-a, ki so iz Kučanove »kvote«. To pomeni, da ti ljudje niso niti člani stranke niti niso v njej delovali. V priročnem trenutku so se angažirali na pobudo nekdanjega predsednika, ki je najbrž spet izkazoval skrb glede obrambe demokracije ali kakšne civilne družbe. Morda klobuk res služi maškaradi, vendar nekoliko drugačni, kot bi si jo utegnili predstavljati? Kaj če prikriva resnost situacije, ki je nastopila, ko so z namenom spremembe političnega ravnovesja v državi

277

Razd alj e d o sve ta

DeSUS-ov kader spočeli kar zunaj strank, in vitro, pri večnem alkimistu slovenske politike Milanu Kučanu? Ostareli mož iz Maximarketove pasaže je lahko zadovoljen kot malokdo. Projekt mehkega prehoda iz oblasti na oblast je uspel. Problem se pojavlja, ker gre ta uspeh na rovaš države kot take. Kučana sem večkrat v mislih poimenoval »oče slovenske majhnosti«. Osamosvojitev je bila namreč mišljena dvodimenzionalno, pri čemer je prva, najnujnejša dimenzija vodila k ustvarjanju zunanjega okvira države kot take s članstvom v EU kot finalom, druga, prav tako pomembna, je merila na notranjo osamosvojitev. Na osamosvojitev od vzorcev socializma, hlapčevstva, servilnosti, korporativne logike političnih lobijev in drugo. Notranja osamosvojitev je predstavljala tudi ustvarjanje pravih pogojev za oblikovanje intelektualnih, gospodarskih in siceršnjih elit, kakršne pozna Zahod. Od vsega tega se ni uresničilo tako rekoč nič. Slovenska družba je spet pristala na točki, na kateri je Kučan v osemdesetih začutil, da mora zamrzniti svojo partijsko knjižico. Nekaj sprememb sicer ostaja, vendar si ambiciozni človek, ki ga tako neustvarjalno okolje tišči, malo pomaga s tem, da do Bežigrada namesto Titove vodi Dunajska cesta.382 Slovenija tako in tako stopa le po eni, Kučanovi poti.

Devetindevetdeset razlogov
V evropski politiki se te dni dogaja prelom. Med 21. in 22. novembrom383 ponoči so pripadniki francoske socialistične stranke zborovali, razgrajali in bentili pred njenim sedežem na eni od središčnih pariških alej, aleji Solferino. V duhu in tradiciji tega naroda je, da pomembnim dogodkom, ki so se zgodili v času, ko se je sonce nahajalo na drugi strani planeta, nadenejo ime po obveznem času vsakodnevne tème. Davno nazaj smo tako spoznali krvavo šentjernejsko noč, a sedanja, ki ji mediji privoščljivo rečejo noč iz

382 26. oktobra 1994 sta pred Gospodarskim razstaviščem simbolno postavila novo cestno znamenje dunajski župan Helmut Zilk in njegov ljubljanski homolog Jože Strgar. 383 2008. leta.

278

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

ulice Solferino,384 razen razgretih glav in hudih besed ni prinesla očitnejših katastrof. Ali res? Zunanji razlog razglasja je, da sta obe kandidatki za predsednico stranke, Ségolène Royal385 in Martine Aubry,386 dobili približno enako število glasov. Razlika med njima je takšna kot v kletni beznici Pri zelenem fraklju. Ko je vanjo posvetil skavt Peter,387 da bi žgajnarjem pridigal o krivdi in grehu, se namreč ni mogel odločiti, koliko jih je sploh notri. Če si jih gledal s treznimi očmi, dvanajst, če si ubral pijansko optiko, še enkrat toliko. Tudi razlika med obema kandidatkama je tam nekje: 14 ali 41 glasov, kakor vzameš pri glasovalni masi, ki gre pri članstvu v tej stranki v desetine tisočev. A je »babji prš« okrog prvenstva glasov le zunanji razlog. Globlji razlogi so drugje. Površinski najprej v tem, da je ta stranka desetletja obsojena na poraze. Zadnjega, ki je v njenem imenu zmagoval, so položili v grob pred trinajstimi leti. Bil je to François Mitterrand, ki je svoj mandat sklenil ob nastopu Chiracove dobe, maja 1995. Od tedaj PS (Socialistična stranka po naše) beleži poraz za porazom. Kantoni na rakavi poti nizdol so Jospinov poraz proti Le Penu jeseni leta 2002, ki je osupil svetovno javnost. Kako je lahko tako privilegiranega kandidata odnesel demagoški šušmar? Potem je tu gladka serija parlamentarnih porazov, ki nikakor ne kaže, da je bo kmalu konec. Sem prihaja tudi debakel Royalove maja 2007, ko je bila neuspešna proti Sarkozyju. Skratka, če članstvo izraža globoko in glasno nezadovoljstvo, ima za to – kot gasilska bramba iz Butal – devetindevetdeset razlogov. Svetli cesar je namreč nekoč s svojim obiskom počastil ta imenitni kraj. Sprejeli so ga po domači šegi: namesto s streljanjem – z brizgo. Bil je lepo moker, ko je vprašal po razlogih. Pa so dejali, da jih je devetindevetdeset, ne eden manj ne eden več. Toliko je tudi razlogov za poraz stranke, ki vsemu navkljub, kritikam, zgledom iz tujine in izrecnim opozorilom skozi desetletja, ni opravila nujnega aggiornamenta, koraka v evrokomunizem, kot so ga napravile druge stran384 Ulica Solferino (Rue de Solférino) je bila z dekretom ustanovljena v šestdesetih letih 19. stoletja. Ime je dobila po prizorišču vojaške zmage Napoleona III. Leži v pariškem sedmem okrožju in je znana po političnih dogodkih. Tam je bil v času druge svetovne vojne namreč sedež Ministrstva za propagando vichyjske vlade, na njej je francoska resistenca napravila atentat na Philippa Henrioja, vrhovnega informacijskega pooblaščenca. 385 Ségolène Royal (1953), francoska političarka. Leta 2007 se je kot kandidatka na predsedniških volitvah uvrstila v drugi krog, a jo je premagal Nicolas Sarkozy. 386 Martine Aubry (1950), vodja najpomembnejše opozicijske stranke v Franciji, francoskih socialistov (PS). 387 Skavt Peter, glavni junak istoimenske pripovedi Frana Milčinskega.

279

Razd alj e d o sve ta

ke levice v Evropi, začenši z angleškimi laburisti. Francoska levica je namreč od vojne naprej vztrajala pri najbolj ortodoksnih tezah in še sam Mitterrand se je moral nekoč braniti, češ da toliko leninista le ni, da bi zavrnil Nato in Evropsko zvezo. Med drugim je francoska levica častila Stalina, obsojala poskuse Madžarske in Češke po avtonomiji znotraj Varšavskega pakta. Mnogi so ploskali, ko je Brežnjev zadušil praško pomlad, nenazadnje, Slovenci smo pri osamosvajanju lahko računali le na Chiracovo stranko,388 socialisti so bili proti. Kako tudi ne, saj je bila neuvrščena Jugoslavija njihov veliki tovariš. V delu francoske javnosti je še danes slišati parole, ki bi tudi najbolj predrtemu slovenskemu levičarju zvenele nekoliko anahronistično. V zvezi z gospodarsko krizo se namreč pojavljajo misli o »svetovni proletarski revoluciji«, o »kulturi (diktaturi) proletariata«, nadalje, o »razrednem boju« in tako dalje. Misli na diktaturo proletariata se tako ali drugače pravzaprav pojavljajo tako v zvezi z gospodarsko krizo kot tudi brez nje. Kot francoska levica je namreč tudi slovenska levica na istem ideološkem meridianu. Ta je nekoliko prilagojen bistveno pomanjšanim razmeram znotraj »kneževine Slovenije«, kar pomeni na eni strani geografsko zastranitev (problema enostrankarskega sistema in državljanske vojne, denimo, Francija ne pozna), na drugi pa strnjen prostor omogoča hudo koncentracijo ideološke intenzivnosti. Obstaja ena, pomembna razlika. Republika Francija ni nikdar živela v totalitarni osami, tako da se nikdar niso mogli razviti mehanizmi izločanja, ki jih Slovenci po šestdesetih letih nasilja sploh nismo več sposobni identificirati in kot take zavračati. Francija ne pozna fenomena, kot je odsotnost svobode tiska, kar državljani RS izkušamo vsak dan. Predvsem ne pozna boleče izkušnje totalitarizma, o kateri je Václav Havel govoril v svoji knjigi Živeti v resnici.389 Francoski mediji držijo ogledalo zablodi, ker je to v izročilu demokratične tradicije. Ob odsotnosti svobode tiska državljani RS sprejemamo za »normalno« tisto dediščino, ki jo je Milan Kučan kot predsedujoči CK ZKS leta 1990 prinesel na dvorišče slovenske »demokracije«. Po »Kučanu« je za nas vse normalno. Nenazadnje, živimo v »normalni« državi, četudi je ta po kriterijih, ki vzpostavljajo demokracijo, izenačena z režimi, o katerih ne moremo reči nič dobrega. Za nas je laž resnica in resnica laž. Ker ni vrednostnih kriterijev, je dovoljeno vse. Za vse obstaja devetindevetdeset razlogov, razen za življenje v resnici. Za to je na voljo le en sam.
388 Avtor sem se 6. septembra 1991 v Périgeuxu na poletni šoli strankarskega podmladka RPR z njim osebno pogovarjal o eventualnem priznanju RS in se o tem prepričal na lastne oči. 389 Václav Havel, Živeti v resnici, Mohorjeva družba, Celovec, 1994.

280

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Zajec in kolajne
V predpraznične dni je udarila nepričakovana novica, da je predsednik republike Danilo Türk z zlatim znakom svobode odlikoval zakonca Spomenko in Tineta Hribar.390 S tem dejanjem je politika sedanjega predsednika dobila potrditev notranje konsistence, kajti zgolj v letu dni je postala docela predvidljiva. Gre za kontinuiteto dveh dosedanjih predsednikov, od katerih niti eden ni bil brez članske izkaznice v nekdanji ZKS. S tem je Danilo Türk sicer stopil v politično neproduktivno nasprotje s tistim, kar je obljubljal, bolje, predstavljal ob svoji izvolitvi. Takrat je kazalo, da gre za svežo osebnost svetovljanskega profila, ki bi si želela nekaj napraviti na novo – in po svoje. »Svežina in svetovljanski značaj« sta pričela kopneti po prvem dnevu mandata. V začetku se je to kazalo kot želja po razširitvi »delovnega področja«. To bi pomenilo, da bi se iz svojega stanovanja selil v Vilo Podrožnik, če ta ne bi bila na razpolago, pa v nekdanjo Drnovškovo brunarico na Brdu. Hkrati bi v svoj delokrog integriral tudi častno stražo; v tistem času se je začelo kazati, da bo množica potovanj po tujini nujno potrebovala svoj aparat v obliki reaktivnega letala. A ko je predsednik izrazil željo po redefiniranju svoje ustavne vloge, je ostal začuda skromen glede pričakovanj, da bi svoj mandat odprl za nove vrednote in tako vsaj delno popravil slab vtis (bolje krivice), ki sta jih ustvarila predhodnika. Najmanj, kar je bilo pričakovati, je bil drugačen pristop pri vabljenju, počaščevanju, nenazadnje odlikovanju ljudi v državi. Pri Kučanu in Drnovšku je vse to potekalo v obliki »logičnega« protokola. V krog posvečenih so bili pripuščeni le tisti, ki so lahko dokazali takšno ali drugačno zvezo z nekdanjo SZDL, drugače, z razprostrtim dežnikom, ki je v socializmu združeval ljudi brez hrbtenice. Tam je bil današnji predsednik pred demokratizacijo leta 1990 tudi v službi. Tako kot oba predsednika pred njim in devetdeset odstotkov današnje družbene »elite«. Danilo Türk je na koncu drugega desetletja po začetnih demokratičnih procesih Sloveniji demonstriral, da se še vedno dá po »starem«. V bistvu je originalen zgolj v tem, da je prvi izumil amalgam postmodernega titoizma. Kaj mislimo s tem? Veliko razkošje (najbližji še slovenski izraz je »hohštapliranje«391), ki ga spremlja težka ideološka konservativnost. Danilo Türk je »Tito« sodobnega časa, le da ima manjši problem. Čas se je toliko premaknil, da mu ljudje tega preprosto
390 22. decembra 2008. 391 Iz nemškega hoch stapeln, visoko nakladati, namreč na skladovnico (der Stapel). V starosvetni slovenščini se je temu reklo: »Se visoko nosi.«

281

Razd alj e d o sve ta

ne pustijo več. Javni interes mu še vedno dovoljuje ideološko rigidnost, ne sme pa več uveljavljati drugih vrednot titoistične države, najprej pehanja za prestižem in draginjo. Tu je javnost predsedniku krepko pristrigla peruti. To ne pomeni, da mu postmoderna Slovenija ne pušča odprte poti v bistveno reč, namreč, v negovanje ideološkega profila. Ob novem letu 2009 sta zakonca Hribar idealno torišče za dokazovanje zvestobe in preverjenosti slovenskega predsednika. Odlikovanje sta namreč dobila zaradi prispevka k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe, Tine Hribar še posebej za znanstvenoraziskovalno delo na področju filozofije. Hribar se zdi v tem paketu manj problematičen. Prek Nove revije si je res dolgo časa prizadeval v svoji smeri, ki sicer z demokratizacijo slovenske družbe ni imela dosti skupnega,392 ustvaril je svoj opus, kot ga ustvari vsak od bolj marljivih profesorjev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar Tine Hribar v svojem življenju ni objavil ene znanstvene monografije pri kateri od akademskih založb v tujini, kar pomeni, da je produkt slovenskega prostora, da je za svetovno misel gluh, kot je ona zanj. Pogled na internetno stran Cobiss, kjer so zbrani podatki o vseh objavah zaposlenih na slovenskih univerzah, bo povedal prav to. Če bi hotel predsednik Türk odlikovati koga za znanstvenoraziskovalno delo na najvišjem nivoju, sta tu (pred vsemi drugimi) člana Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, profesorja Jože Krašovec, humanist, in Branko Stanovnik, kemik. Njun opus je kvalitativno in kvantitativno zahtevnejši, težji in pomembnejši od Hribarjevega. Če je predsednik v delu Tineta Hribarja počastil marljivost domačih filozofov, na to ne more biti pripomb. Po logični poti pripombe nastajajo ob Spomenki Hribar. Slovenske lovske družine dajo na začetku vsakega leta v zakup odstrel zajcev. Lovci lahko dolgouhce potem popokajo, bodisi na ravnicah Slovenskih goric, bodisi v snežniških gozdovih, bodisi kje drugje. Tako se za Spomenko Hribar (kot za oba zakonca) zdi, da imata aprioren mandat za podelitev odličij. V zadnjih letih sta bila »Slovenec leta«, menedžerka leta (Finance v decembru), zdaj sta »zlata Slovenca«. Vmes so jima potresli toliko kadila, da ga nos komaj prenese. Spomenka Hribar je nagrajevanja vredno delo zaključila pred koncem osemdesetih. Njen spis Krivda in greh393 je pomenil določen izziv sloven392 Deset let tega je v Delu svaril prav pred nosilci te ideje v prostoru, pred Rodetom, Jambrekom in Janšo (»Črni scenarij, Janša predsednik vlade, Jambrek predsednik države, Rode kardinal«, Delo, Sobotna priloga, junij 1999). 393 Spomenka Hribar, Krivda in greh, ZAT, Maribor, 1990.

282

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

skemu prostoru, od spisa Zaustavite desnico394 je v javnosti navzoča zgolj po – na zunaj razboritem, a za globlje poznavalce konsistentnem – nasprotovanju vsakemu, ki mu ni blizu tip SZDL-jevske družbe. V znanstvenem in človeškem smislu je biblijski »nič od ničesar«. Idealen za Türkove kolajne.

Skušnjave svetih Antonov
Slavnostna umestitev Baracka Obame na mesto 44. predsednika ZDA je v svetu zbudila mnogo upov in – skušnjav. Teh je poln tudi domači log. Ali mar niso ob največjem dogodku zadnjih dni slovenski politični »analitiki« pohiteli in nam sugerirali Boruta Pahorja (ter njegov način vodenja države) kot pomanjšano, a nič manj koncentrirano enačico podalpskega Obame, češ da oba razganja od pričakovanj, konstruktivnosti in lepših pogledov v prihodnost? V resnici je slovenska javnost, če je uho le nastavila na tišje in bolj prikrite tone, dobivala vtis, da se je Obama pri nas zgodil septembra. In da se je v Slovenijo tedaj vrnilo prav tisto upanje, ki je iz Bele hiše odšlo pred osmimi leti, ob nastopu Georgea W. Busha mlajšega. Take utvare so pomagali ustvarjati »specialisti« za vprašanja ZDA, ki jih svet sicer še ni odkril, a se slovenski vizualni mediji ob vsaki priložnosti potrudijo predstaviti jih kot nesporne avtoritete. V mislih imamo Edvina Hladnika Milharčiča, Mitja Meršola in Jurija Gustinčiča, predvsem slednja dva. Na kraj pameti ne pade, da bi javnosti govorila o resnični Ameriki, utemeljeni na konservativni tradiciji, Bibliji, spoštovanju zasebne lastnine ter mržnji in odklanjanju komunizma. Ta je za Američane vrsta talibanskega peklenščka, le da je zdaj nenevaren, ker varno počiva v zgodovinski kletki hladne vojne. Kako naj ti, taki in ta dva govorijo o resnični Ameriki in o njenem strahu pred komunizmom, če se ti, taki in ta dva napajajo prav iz vira, ki je za Američane jedro hudega strupa, iz dediščine domačega komunizma in lagodnih privilegijev socialistične države na Slovenskem? Obamo želijo umeščati v kontekst, kateremu ne pripada, kot mu ni pripadal noben ameriški predsednik. To je Obama, predelan za instant potrebe domače novinarske pro-

394 Sobotna priloga Dela, velika noč 1992.

283

Razd alj e d o sve ta

dukcije, ki želi tako doseči nekaj slepih ciljev, namenjenih apologiji sedanje oblastne garniture (in njenih padrinov v zakulisju). To so zgolj skušnjave domačih Antonov. Spomnimo se svetnika, ki se je pred skoraj dvema tisočletjema v puščavah Egipta potil, mučil in spopadal z neštetimi prikaznimi, ki so se mu ponujale bodisi v obliki najlepših skušnjav bodisi kot najhujše preizkušnje. Peklenščki, enkrat odeti v kožo najzaljših deklet, drugič prešpičeni, kopitljavi, opremljeni s koli, ražnji in drugo tehniko iz mučilnega arzenala, vse to mu je hodilo na pamet v dolgih urah služenja Bogu – in človeški čredi. Za dediče slovenske Zveze komunistov, kamor se Pahor kot predsednik prenovljene socialistične alianse uvršča par excellence, Bog ni več predmet služenja – in skušnjav. Namesto tega je ostala zbegana čreda slovenskih smrtnikov, ki ji danes utrip določajo mediji. Če to velja za ljudi, koliko bolj velja še za tiste, ki so danes v njihovem imenu na oblasti. Medij je Bog in Bog je medij, tu tiči tudi bistvena razlika med Obamo in njegovo podalpsko inačico, Pahorjem, če je to dvoje sploh moč primerjati. Obama je bil pred mediji: v življenju se je do najvišjega položaja v stvarstvu prikopal ob nasprotovanju rasnim, verskim395 in socialnim predsodkom. Izkusil je poraze,396 a tudi srečo (gospodarska kriza in John McCain kot dvojnik nekdanjega predsednika). Pahor je za mediji: vse svoje življenje je služil diktatu drugih, prebijal se ni skozi nobenega od predsodkov, porazov ni spoznal, tudi sreče ni okusil. Slednje ni potreboval, ker so za to poskrbeli drugi. Nenazadnje tudi za njegov največji met v karieri: težka medijska artilerija je vodjo SDS s konstruiranimi aferami uspela toliko prizadeti, da je med eno in drugo stranko nastal boren procent razlike. Od nje zdaj živi Pahor (in njegove suite). Vendar Pahorju (kot sv. Antonu) pri njegovih strahovih ne more nihče pomagati. Tako peklenščki kot device ga obiskujejo dnevno, dnevno svojo politiko prilagaja podobam, ki mu jih sugerirajo mediji. V njegovem delovanju je en sam skupni imenovalec: ta ni promocija gospodarske reforme ali socialne države, temveč ugajanje vizualnemu impulzu, ki mu ga pošljejo mediji. Ko si hoče Marjan Kramar izplačati milijon evrov, vlada najprej ne reče nič. Ko mediji povedo, da je to napak, Pahor mrzlično reagira, za njim strese rep tudi njegov dvor (Lahovnik in Križanič, denimo). Ko NLB Igorju Bavčarju odobri odlog kredita za menedžerski odkup, se Pahor zgane 24 ur po tem, ko se zganejo mediji. Ko se banke znajdejo v smrtnem primežu zaradi tajkunskih kreditov, vlada molči. Predsednik nevrotično reagira šele,
395 Njegovo drugo ime je muslimansko, Hussein. 396 Najtežjega, npr. leta 2000 proti Bobbyju Rushu.

284

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

ko se zgodba en dan vrti po vizualnih medijih. Ko Ivo Sanader sproži ofenzivo v Bruslju, Borut Pahor miri duhove, zgane se šele, ko stvar eksplodira v medijih, češ da tako ne gre naprej. 24 ur po tem, ko groteskno povabilo na rokometno tekmo kroži po medijih, Pahor spozna, da tja ne more iti. Ko postane v medijih očitno, da si nova oblast enostavno želi razgrabiti gospodarstvo in subjekte, ki so še v državni lasti, Pahor spozna, da drsi v škandal, in ustanovi t. i. KAS.397 Z Borutom Pahorjem je Slovenija dobila prvega predsednika vlade, ki v celoti služi – ne ljudstvu, ne državi, še manj svojim interesom, temveč strahovom iz javnih občil. Njegova politika je v resnici priprava na tiskovno konferenco, njegov največji uspeh pa, če za dan, dva ubeži prikaznim, ki ga sicer preganjajo. V tem je enak puščavniku. Koliko je originalnejši od njega, uganimo sami.

Posvetilo družbi integrirane laži
»Mirku in Ivi, da bi se spominjala, vendar da bi ne brala«, takšno podobo ima ta mesec najbolj znano posvetilo na planetu. Svetovno časopisje je namreč povzelo enega kronskih dokazov v aferi Milan Kundera in varnostne službe komunističnega sistema. Oktobra 2008 je namreč tednik Respekt objavil izpis iz registrov češke Službe državne varnosti, datiran v leto 1950. Iz njega je razvidno, da naj bi Kundera takrat policiji ovadil ubežnika Miroslava Dvořačka. Kundera je to zanikal, zanikal je tudi, da bi Miroslava Dlaska in Iva Militka poznal (znanca iz onih let): Dvořačka naj bi izdal Milan Kundera, potem ko mu je Miroslav Dlasek povedal za namen, da le-ta pri Ivi prebije noč. Posvetilo se je znašlo v svetovni javnosti kot kronski dokaz, da je Kundera očitno imel prste zraven pri denunciaciji in da je medijem lagal. Primer navajamo iz univerzalnega razloga. Kundera398 je bil med najbolj aktivnimi udeleženci praške pomladi. Bil je tedaj preganjan, od leta 1974 mu
397 Kadrovsko-akreditacijski svet. 398 Ne govorimo tokrat o Milanu Kunderi (1928) kot o človeku na presečišču med totalitarno službo in artistično razgradnjo le-te. Omenimo bolj zanimiv krogotok: pisatelj je pisal v češčini in potem prešel na francoščino. Domovina nekaj zadnjih del ne more brati, ker jih še nihče ni prevedel »nazaj«. To je v začetku počel Kundera sam, sedaj nič več.

285

Razd alj e d o sve ta

je dom v Parizu. Skusil je torej neprostovoljno emigracijo, trpel zaradi svojega prepričanja in s svojimi romani ustvaril opus o izprijenosti komunizma. In vendar je igral dvojno igro. Kako si lahko to razlagamo in kaj to pomeni za domače razmere? Najprej nam to pove, kako vseobsežno in uničujoče zlo je bil tak sistem. Očitno obstajajo generacije, od tistih, ki jih ni več, vse do onih, ki se začenjajo v šestdesetih letih (njihovi nosilci so danes v zenitu svoje življenjske moči, stari okrog štirideset let), ki so bile kontaminirane s socializmom. Če si hotel v socializmu preživeti, si se moral adaptirati. Slovenija ni nikoli (kot Češka in druge srednjeevropske države), ne na simbolni ne na vsebinski, še manj na personalni ravni, prelomila s prejšnjim sistemom. Tisto, kar se je Kunderi zgodilo po »naključju«, se je pri nas dogajalo po programu. S Pahorjevo ero se je slovenska vrtnica zlomljene glave nagnila nazaj v preteklost. Da je v Sloveniji socializem prej pravilo kot izjema, povedo tendence aktualnega dogajanja pri nas. Socializem je imel za prvobiten namen integrirati vsakogar v svoj sistem (v njem se je znašel celo Kundera). Integriranega posameznika je lažje nadzoroval. Danes smo priča istemu refleksu. Vse, kar si želi svoj prostor pod soncem poiskati zunaj institucij, ki jih je sistemsko postavil jugosocializem, je obsojeno na pogrom. Še hujše je to, da se ta pogrom dogaja v imenu laži, vsi namreč vemo, da so te institucije neučinkovite, ker so protinaravne. Za gonjo proti zdravnikom tako stoji Bručanova ideja o koncesijah, to pomeni možnosti, da bi zdravnik zdravljenje vzel v svoje roke, zanj v celoti odgovarjal: za to tudi nekaj več zaslužil.399 Naslednji primer je poskus osamosvojitve Nove univerze. Nadalje obstajajo integrirani umetniki in tisti, ki to niso oz. niso nikoli hoteli biti. Med prvimi se spomnimo slovenskega pesnika, ki so ga muze najmanj ljubile, Cirila Zlobca. Akademik, lavreat, slavljen, čaščen, v devetdesetih mu je Kovačičev Hit izdajal luksuzne pesniške zbirke, čeprav v njih ni bilo ščepca talenta. Med drugimi omenimo Daneta Zajca, Rudija Šeligo, Draga Jančarja. Slednji je bil zaradi izražanja svojih demokratičnih prepričanj pogosta žrtev diskvalifikacij. Pa se vrsta umetniške disidence pri nas s tem ne sklene.400

399 Gre za predlog t. i. Miklavčičeve zdravstvene reforme s poletja 2009. leta, ki bi podružbila zasebno iniciativo med zdravniki. 400 Omeniti moramo tukaj tudi slovenskega kiparja Andreja Ajdiča, ki ga navzlic velikim uspehom po svetu Slovenija ni nikoli priznala. O ozadjih slovenske kulturne politike bo bralec marikaj izvedel iz njegove bogato dokumentirane avtobiografije Izbrisan iz slovenske kulture, Založba Koščak, Ljubljana, 2006.

286

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Nadalje: kakršenkoli poskus demonopolizacije medijskega področja se je vedno končal s pogromom: uničen je bil vsak projekt neodvisnega dnevnega časopisja, danes sta tarči nacionalna RTV in STA. Še hujše stvari se dogajajo na področju gospodarstva, vendar bolj prikrito. Manjša propulzivna podjetja perspektivnih branž in tehnologij so namreč vsak dan bližje davčni giljotini. Če govorimo o splošni potrebi po družbeni sprejemljivosti oz. integriranosti, lahko z malo zadovoljstva v to luč ujamemo tudi naslednji podatek. Najslabši rezultat v zgodovini (Šrotova SLS) in odhod iz parlamenta (NSi) sta pokazala, da obstaja nepokorjen del družbe, ki na prakso integracije ne pristaja. Volivci NSi in SLS so večinoma nedeljniki, ti so 21. septembra pretežno ostali doma,401 kajti »integrirani« politiki tipa Šrot, Podobnika in Peterle so nasprotovali pojmovanju demokracije. Katoličani so se prvič odtrgali od katoliških strank, zgodovinske zlorabe imena »krščanski« so povzročile, da je politični prostor za krščansko akcijo v družbi danes sproščen, bolje, prost ali nevezan. Ne Peterle, ne Podobnika, še manj Šrot ga ne bodo ponovno zasedli, kajti iz njega so bili izgnani. Lahko, da ga ne bo zasedel nihče, ta scenarij je najbolj verjeten. Če se najde kdo, ki ga bo reaktualiziral in mu dal politično uspešnost, lahko v tem vidimo znamenje prelamljanja z integrističnimi monopoli, novo slovensko družbo na obzorju. Družbo prihodnjih generacij, družbo resnice, v kateri bodo do nujnega smisla prišle tudi drobne laži iz tedanje zgodovine. Ona od Milana Kundere zagotovo med prvimi.

Kost v očesu
V zadnjih dneh se je aktualnost časa zgoščevala v zgodovinski in simbolni razsežnosti, kakršni nismo bili dolgo priča. Še več, nadejamo se lahko, da so nekatera razkritja odsihmal del slovenske »kulturne« identitete, ki je ne bo več mogoče izbrisati. Začetek tedna je obeležil memorialni nastop Borisa Pahorja na nacionalni televiziji,402 še posebej nekateri od njegovih poudarkov, ki so kar vabili v nadaljevanje debate. V mislih ostaja opis uničevalnega taborišča oz. njegove
401 Nekateri so utegnili tudi voliti DeSUS, pač zaradi Erjavčevega mandata v Janševi koaliciji. 402 1. marca 2009 ob 21.45 na TVS 1.

287

Razd alj e d o sve ta

terasaste strukture. Taborišče, ki prek Pahorjeve izkušnje postaja del svetovne dediščine, se je od dna, kjer je bil krematorij, vzpenjalo navzgor. Čisto na vrhu so bile bivalne barake, čisto spodaj krematorij. Zgoraj življenje, spodaj smrt, med njima prostor za pokop. Ne čisto vsake vrste. V jamo, kamor so se iz gornjih ploskev v strmini stekale fekalije, je dežurni kaznjenec po potrebi stresal siv prah, ki je ostal po upepelitvi pokončanih taboriščnikov. Spomladi in jeseni je zmes pepela in fekalij služila za gnojenje vrtičkov, v katerih je poveljnik taborišča z družino gojil okrasno cvetje in grmičevje. Ko smo mislili, da je Boris Pahor dosegel tisto točko, kjer je absurd bivanja v totalitarnem sistemu prignan do klimaksa, nas je aktualnost spet prehitela. Ponjo se je bilo tokrat treba spustiti v Hudo jamo pri Laškem. Ta je ob zločinu, ki ga skriva v nedrjih, živa in zgovorna, še dosti bolj kot one majske dni leta 1945, ko so komunisti svoje početje ugasnili v polstoletni molk. Precej skrivnosti rudnika sv. Barbare bodo razložili forenziki, tožilci in zgodovinarji. A ene ne morejo. Zakaj je to odkritje šokiralo javnost tako močno, na tako nepovraten način? Rog je zbledel, Teharje so ideologizirali, na vse je legel puh politike, sv. Barbara pa je neomadeževana in v živosti pripravljena na vse vrste razlage. Pomembna med njimi bo ta, da so krvniki za seboj pustili najbolj obtožujočo sled, namreč, življenje samo, ujeto v predsmrtnem trenutku. Kaj mislimo s tem? Ko obiščete Oswiecim, boste s seboj za vedno odnesli podobo kupa tisočev med seboj prepletenih otroških očal.403 Predstavljajte si kubus treh kubičnih metrov majhnih očal. Kubus tisočev zgodb odlaganja očal raz obraz, milijoni trenutkov pred smrtjo, vse to se podi po domišljiji slehernega od obiskovalcev. Denimo, kateri malček je nosil 261.542. par kovinskih očal? Kaj je v svojih predstavah čutil, mislil, doživljal, ko so mu jih zadnjič sneli? Slovenska zgodba je zgodba čevljev in zgodba kosti. Vsak čevelj, skrbno posut s prahom, nosi svojo zgodbo. Tako je tudi s kostmi. Ene so ostale tako, da je moč na mah uganiti, kako živo si je posameznik prizadeval priti na površje. Druge, kosti roke in podlahtnice, so obležale poleg železnega droga, ki je še šest desetletij po tem jasno znamenje: služil je kot vzvod, s katerim je nekdo od nesrečnikov poskušal zlomiti zapah večne ječe. Še posebej vedo forenziki povedati o nenavadnem očesu, ki se je ohranilo v eni od lobanj, posutih z apnom. Oko je še danes živo, mumificirano zre na svet z neke vrste presenečeno radovednostjo. To je tista lastnost, ki nas še posebej odlikuje kot ljudi.

403 Zapisal avtor po osebnem spominu ob obisku poleti 1994.

288

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Vseh teh stvari ne navajamo iz pietete oz. ohranjanja zgodovinskega spomina. Nasprotno, njihova aktualna moč je v odkriti demontaži sedanje oblasti. Če smo v zadnjem času priča fenomenu sesedanja Pahorjeve vlade v sebe samo in temu prilagojenemu refleksu tranzicijske levice, kosti vladajočo garnituro grizejo na še bolj občutljivem področju. Ob podelitvi Jurčičevih nagrad, 4. marca 2008 zvečer, je Alenka Puhar pripravila nepozaben govor. Beseda je tekla o aktualnem dejstvu domače tranzicijske scene, namreč, o t. i. »permanentni revoluciji«.404 Vojna se še ni končala,405 še vedno je treba braniti ideološko trdnjavo in na vsak način zagotoviti, da se vrednote revolucije in medvojnega nasilja ne bi kako postavile pod vprašaj. Cela falanga ljudi je še danes vprežena v ta voz, kot da bi zunaj divjali srditi spopadi. Darijan Košir je novico o odkritju sv. Barbare previdno umaknil na manj opažene strani časopisa. Zveza borcev, Janez Stanovnik, poslanska skupina Združene liste Socialnih demokratov, FDV in nešteti v javnem življenju, ki se napajajo iz tradicij NOB-ja in SZDL-jevske kompartije, poskušajo ali bodo poskušali odkritje minimalizirati. Vendar odkritje demontira njihovo verodostojnost. Generaciji politikov nekdanje KPS – Združene liste, ki jo poznamo iz osamosvojitvenih časov, se je z nekaj izjemami uspelo ohraniti tudi v današnjem parlamentu. Vprašanje, denimo, vodji poslanske skupine, Miranu Potrču ali Milanu Kontiču: ali sta poznala ljudi (Ivan Maček, Mitja Ribičič, Zdenka Kidrič, Lidija Šentjurc), ki so bili še v osemdesetih letih na oblasti? Je bil Miran Potrč njim kdaj podrejen? Če so okoliški prebivalci okrog rudnika vedeli za kraj zločina, ali torej Miran Potrč in komunisti tedanje generacije niso? Zakaj so potem molčali? Nenazadnje, kje je bila njihova morala, da so služili ljudem, ki so roke tako globoko potapljali v kri? In Pahor: mar ni čas, da spregovori o zgodovinski krivdi stranke, ki jo dvanajst let vodi? Ni ta kost v očesu domače predosamosvojitvene politike povabilo k slovenskemu Nürnbergu? Je, če zanj še ni prepozno.

404 Ideja, da je revolucija kot Bog v stvarstvu: ne le da ga je nekoč ustvaril, ustvarja ga iz trenutka v trenutek, vzdržuje ga v bivanju. Revolucionarji niso prevrata izvršili enkrat za vselej, temveč je svet odvisen od nenehnega prevratništva. Primerjaj za to: Josif Visarionovič Stalin (et alii), Permanentna revolucija i socializam u jednoj zemlji, Globus, Zagreb, 1979. 405 Tako se je npr. v Španiji, ko je odšel Francisco Franco.

289

Razd alj e d o sve ta

Bikini kulturna revolucija
Nekega večera so iz postojanke vaških straž na Turjaku velikolaškega zdravnika Ludvika Kožuha poklicali na pomoč. Eden od članov posadke je namreč potreboval nujno intervencijo. Ker ga je vezala Hipokratova prisega, se je dr. Kožuh odzval. Malo zatem so grad napadli partizani. Nadaljevanje je bolj ali manj znano, ni pa splošno znano, da je bil zajet tudi dr. Kožuh. Sicer se je skliceval na civilnost svoje vloge in na to, da zdravnik ne sme zavrniti nudenja pomoči. Nič ni pomagalo, pred justifikacijo se je še spomnil dveh otrok in žene, vedo povedati priče. Pol stoletja kasneje so v spomin umrlim na Turjaku postavili farno spominsko ploščo. Eden od otrok, ki jih je bil dr. Kožuh imenoval v zadnjih trenutkih, je bil tedaj poslanec DZ, izvoljen na listi reformkomunistov ali Stranke demokratične prenove, kot se je to osje gnezdo tedaj imenovalo.406 Beseda je o dr. Mateji Kožuh-Novak, ki je takrat storila dejanje nenavadne pomenljivosti. Zahtevala je, naj se očetovo ime izbriše iz spomina, kot so ga hotele obuditi tamkajšnje plošče. Četudi je bil oče žrtev Hipokratove prisege in četudi je spomin na življenje svet kot življenje samo, se je Kožuh-Novakova zaradi interesov partije svojega očeta sramovala do te mere, da mu je odrekla (poslednjo) čast imena na spominski plošči. To dejanje je glede na standard zahodne civilizacije, kakršen se je oblikoval od Sofoklesa (Antigona) sem, nerazumljivo. Sprejemljivo je v specifičnem, ozkem območju partijske dialektike. Komunisti so bili namreč vselej nad zakoni življenja in družbenih zakonitosti, ta položaj jim je bil – tako so verjeli – apriorno podarjen. Kot so vedeli takrat povedati Demosovi poslanci,407 je bilo dejanje Kožuh-Novakove eden od dokazov, kako je komunist lahko vzvišen nad logiko življenja. Četudi je na daleč vzbujalo veliko začudenje, je imelo notranjo logiko. Ko so se kitajski komunisti v šestdesetih letih lotili kulturne revolucije, so najprej napovedali vojno vrabcem, komarjem, muham in podganam. Nato so se lotili industrializacije podeželja. Ker je tudi po njej pokrajina še vedno vse preveč spominjala na predrevolucijski čas, so začeli podirati gore in iz dolin napravljati vzpetine. Preventivno so v lastnih vrstah potolkli milijon ljudi, še naslednjih dvajset do trideset milijonov je pomrlo na robijah ali zaradi lakote, ki je sledila tej kolektivni blaznosti.
406 Primerjaj za to Bernard Nežmah, »Bitka pri Turjaku«, Mladina, 39, 2004. 407 Sugestijo za ta zapis dolgujem Jožefu Jerovšku.

290

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Svet je lopatanje po gorah in vojno zoper komarje sicer debelo gledal, toda ker se je to dogajalo po zakonitosti partijskega »prav«, ni mogel kaj dosti. In kot so Kožuh-Novakovo v začetku devetdesetih debelo gledali Demosovi poslanci, jo danes slovenska javnost. Začelo se je s pobudo za popolno odpravo zasebne iniciative v javnem zdravstvu, kar pomeni prehod na tip socialističnega zdravstva, kakršnega smo poznali pred letom 1985.408 V dobrem letu po uveljavitvi pobude bi se začele čakalne vrste povečevati in bi se optimalno povečale na pet do deset let.409 Miklavčičev zakon, ki je pred parlamentarno proceduro, obljublja prav to. A kaj, če ljudje čakajo, pomembno je, da mi prestavljamo gore (vračamo deželo v »naravno« stanje socializma). Včasih se zgodovina in družbeno dogajanje ne dajo v celoti manipulirati kulturnim revolucionarjem alias borcem zoper gore, doline in komarje. Včasih komu uspe pobegniti, kot se je ta teden zgodilo Hudi jami. Ta hrani tiste skrivnosti, ki so v smrtno kopreno zagrnile tudi dr. Kožuha. In če se je njegov molk, četudi je vpil do nebes, še dalo skriti, se grobišča v laškem rudniku ne da. Zdaj so ga z odločbo rudarske inšpekcije sicer znova zagrnili v ubito, a nemirno izgubljenost, vendar je prisilno uspavanje skrit obet jutranje budnice, ki utegne s silovitimi kriki razsekati tkivo družbene letargije. Cenzura nad grobiščem svete Barbare namreč le-temu daje nuklearno resonanco podobne narave, kot so jo poznali s sporeda umaknjeni dokumentarci Jožeta Možine. »Življenje je izgubilo proti smrti, vendar spomin zmaguje v svojem boju zoper pozabo«, se glasi uvodnik v eno največjih knjig 20. stoletja, v Črno knjigo komunizma.410 Življenje ima namreč svojo logiko, ki je močnejša od vsega. Tudi od kulturne revolucije, četudi ta za potrebe medijske vročice v očetnjavi nastopa v všečnem bikiniju.

408 Tedaj so začeli uvajati prve samoplačniške ambulante. 409 Za bolj specialne posege, npr. za endoplastiko kolenskega sklepa. 410 Citirano zgoraj.

291

Razd alj e d o sve ta

Nabiralnik šentflorjanskih monopolov
Kaj imajo skupnega drama Aleksandra Gribojedova Gorje pametnemu,411 Ivana Gončareva roman Oblomov412 in Slovenija v prvem tednu po prazniku piva in cvetja v Laškem? Najbrž najprej to, da se deli »deviantne« ruske literature cepijo na slovensko stvarnost v nekakšnem obratnem sorazmerju: tisto, kar avtorji z daljnega severa slikajo kot hudo karikaturo, se pri nas dogaja zares, v polnem realizmu postšentforjanske in socialistične Slovenije. Odneslo je Boška Šrota, človeka, ki za svoje premoženje ni nikdar – vstal s postelje. Preprosto mu to tudi ni bilo treba. Knez Oblomov je namreč literarni zgled velike lenobe, omejenosti in vsega, kar je v tem smislu še hujšega. Oblomov se resda ni dvignil s postelje: če je sredi dopoldneva le poškilil izpod odeje, se je njegov pogled zaustavil pri baržunastih copatih ob nočni posodi: dlje si ni drznil potipati. In Boško Šrot? Za devetimi klanci leži laški kraj, v katerem je dotični mož nekoč služil na občini. Od tega je sicer veliko let, vendar je do gospodarske krize jeseni 2008 Boško Šrot spričo prilagojene zakonodaje navidezno prišel do neslutenega bogastva, za katerega ni mignil s prstom. Podobno se je dogajalo še Igorju Bavčarju pa večinski množici še do danes anonimnih tajkunov, ki so si prilaščali podjetja, če to ni šlo, vsaj njihove dele, inventar, na koncu koncev službeno kartico za plastično operacijo kože, ne da bi za to sploh pogledali izpod odeje. Če se sprašujemo, zakaj je to mogoče pri nas in ne tudi drugod, po odgovor ne bo treba iti dve uri hoda za pustno nedeljo. Problem slovenske družbe namreč je, da je družba monopolov. Ti so najprej naravnani zoper evolucijske težnje v naturi in pri človeku. So nenaravni, kot je bilo nenaravno poležavanje Oblomova. Pri nas se družbena moč (denar in prestiž) redko ustvarja sama po sebi, na odprtem, temveč se generira iz klanskih povezav, ki jih nekaj desetletij ni nič zatreslo. Zatresel jih ni formalni padec socialističnega sistema, imeli smo namreč t. i. mehki prehod v »demokracijo«, kar pomeni, da smo sicer nekam prehajali, toda nikamor prišli. Slovenska družba je zaspala v monolitnosti, včasih se zdi, da smo tako zasanjani, da niti tega ne vidimo več. Svoje stanje zaznavamo le še po negativnih refleksih, ki jih sproža. Ker smo toliko časa garali zoper naturno nujnost, teh niti ni malo, temveč vsak dan več. Ena najbolj monopolnih ustanov v državi je t. i. zdravstvena zavarovalnica ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Investicije v zdravstvo so bile v zadnjih letih preplačane za približno trideset do štirideset odstotkov, prav tako kot avtoceste. Skoraj javna skrivnost je, da so ljudje nezadovoljni z
411 Aleksander Gribojedov, Gorje pametnemu, DZS, Ljubljana, 1946. 412 Ivan Gončarov, Oblomov, CZ, Ljubljana, 1986.

292

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

zdravstvenim sistemom. Je predrag, neučinkovit, zastarel. In spet smo v tem tednu lahko prisostvovali politični pobudi. Mateja Kožuh-Novak413 se je lotila demontaže Vzajemne, ki bi se lahko razvila v prvo vzporedno zdravstveno zavarovalnico na Slovenskem. Ob razbitju monopola ZZZS bi profitirali vsi, najprej bolniki.414 Zanimivo je, da je Mateja Kožuh-Novak tudi na čelu kulturno-revolucijskega pogroma zoper privatno iniciativo v zdravstvu, kot imenujemo Miklavčičev zakon, ki bo 17. septembra v parlamentu. Zakon vrača zdravstvo v socializem: vse bo urejeno plansko, zasebne pobude ne bo, sleherni detajl bo določal sistem. Da bodo čakalne vrste dolge tri leta, zdravniki nemotivirani za svoje delo, nezadovoljstvo v družbi še večje, je dejstvo. Da je tak zakon v neskladju s slovensko ustavo in nedavno sprejeto direktivo EU, je spet novo dejstvo. Vendar ga bomo imeli, dejstvom navkljub. Gorje pameti! Vendar vsa stvar ne utegne biti čisto brez haska. Jasno je, da je pri investicijah in v zdravstveni oskrbi prihajalo do primerov, ki jih lahko identificiramo s korupcijo. Spričo nezainteresiranega sodstva se ni zgodilo nič. Zdaj, ko se monopol povečuje in večje vsote denarja za nabavo medicinske opreme kanalizirajo v enem samem sistemu, bodo skušnjave po korupciji še večje, saj bo stvar manj pregledna. Monopol bo mirno počival, dokler ga bodo le pustili pri miru. Če ga bo kdo silil v copate in na prepišno cesto, bo mrtvouden rjul do neba. Te prvine so nam prihajale na ušesa, ko sta predsednik vlade in države podprla zamisel poštnega nabiralnika za krivice občanov, kot se z drugimi besedami imenuje inštitut varuha človekovih pravic. Vsi trije so se ob predstavitvi letnega poročila namreč strinjali, da je Slovenija ogrožena po sovražnem govoru. Molčali so sicer, ko so pretepli Mira Petka, to namreč ni bil primer sovražnega govora. Prav tako so molčali ob Patrii lansko jesen, molčali ob Golobičevi laži, molčali, ko so izbrisani s pisnimi grožnjami onečedili vrata in vhod hiše pisca teh vrstic. To namreč niso bili primeri sovražnega govora.

413 O Mateji Kožuh-Novak se v opombi biografsko ne izrekamo. Je stopnjevanje izhodiščne matematične artikulacije (0), smiselne zgolj za potrebe becketovskega teatra socialističnih klovnov. Tudi primerjaj zgodbo Ludvika Kožuha. Ženska, ki vstopi v stranko, ki je likvidirala njenega očeta, nadalje zatajila spomin (njegov grob), ni vredna širše omembe. 414 Vzajemna je nastala kot poskus decentralizacije ZZZS v letu 2001. Tedaj je šlo še za prerazporejanje energij znotraj istega krogotoka. Kasneje se je ta razširil do nepreglednosti, odtod tudi drama. Akterji, kot je Boštjan Aver, so sicer igrali za svoj interes z enoletne distance, ob redakciji knjige je očitno, da so sicer – z zavezanimi očmi – hodili v pravo smer, po poti demonopolizacije organsko koncentriranega slovenskega postsocializma. Čeprav so to počeli kot slabiči, z očmi, široko odprtimi za skrito pretakanje sredstev v zavetje lastnega žepa. Primerjaj tudi Marka Jakliča, razvpitega direktorja Zavarovalnice.

293

Razd alj e d o sve ta

Sovražni govor namreč prihaja – tako je ugotovila Liberalna akademija – z nacionalne TV. Širijo ga večinoma predstavniki informativnega programa, ki postaja nevralgična točka ogrožanja »demokracije« na Slovenskem. Pravi sovražni govor smo preslišali. Spet enkrat v dveh izgubljenih desetletjih se je mimo naših ušes odplazilo utrujeno smrčanje Oblomova na podalpski klopi. Gorje pametnemu pod njo!

V mrtvem klancu
Skavt Peter je bil vsake stvari vesel, četudi ga je trdo počohala po koži. V tem je bil enak tistemu kmetiču, ki ga je za neke letne počitnice v bosanskih hribih vozil del poti. Pa pogine vozniku kljuse na mah, ravno ko je vleklo voz v enega od klancev. Mladeniču pred očmi poklekne »furman« v cestni prah in odžebra: »Mili bože, i na tom daru ti hvala.«415 Pričujočo priliko je zapisal Fran Milčinski, sicer tudi avtor Butalcev,416 zdi se, da prav z retorsko močjo katere od starozaveznih prilik pripoveduje zgodbo absurda sedanje oblasti in žive nekompetentnosti predsednika vlade in ekip iz njenega zaledja. Ko je v javnost prišla zgodba o Golobičevi laži, smo slišali, da bomo od zdaj naprej še trdnejši. Ko je Franci Križanič v enem tednu zadel drugo kozlovo trofejo, tokrat v trdi konkurenci (znotraj forumov EU), je predsednik vlade ugotovil, da bo naprej šlo brez težav, le premisliti bo treba dvakrat. Enkrat je nekdo narobe zavrtel neki tonski gumb in so v javnost prišli alarmantni posnetki razglasja znotraj palače na Gregorčičevi. Predsednikova reakcija je bila vnovič stimulativna: mala preizkušnja, v bodoče bo bolje. Ta formula velja tudi za stečaj Mure: podjetje je zgolj priložnost, da se pokaže, kako sijajno smo kos krizi in kaj vse še zmoremo. V Republiki Sloveniji ga v zadnjem letu tako rekoč ni, ki bi nekaj več zaslužil, nekam v javnem sektorju napredoval, pridobil davčno olajšavo ali se sploh zaposlil. Vlada bo sicer rekla, da je za vsem tem kriza, hkrati pa krizo jemlje kot kmetič iz Skavta Petra: »Mili bože i na tom daru ti hvala.«
415 Fran Milčinski, Skavt Peter, Omnibus, http://cgi.omnibus.se/beseda/pdf/128-2.pdf, str. 83 (30. 9. 2010). 416 Fran Milčinski, Butalci, Omnibus, http://cgi.omnibus.se/beseda/pdf/044-8.pdf (30. 9. 2010). Po pripovedovanju ljudi, ki so avtorja poznali, je Milčinski naglas postavljal na prvi zlog: Bútalci.

294

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Pahorja še nismo slišali, da bi ponudil pozitivno rešitev. V dobrega pol leta, odkar je na oblasti, so profitirali redki, vendar določljivi: Marjan Kramar, Infond holding, Bavčar v Istrabenzu, Lovšin in Škrabec, tomišeljski filozof Tine Hribar je bil skupaj s soprogo odlikovan z zlatom, Mitja Rotovnik potrjen s strani vlade za naslednji, tridesetletni mandat v Cankarjevem domu, uprava Darsa si bo izplačala za sto tisoč evrov nagrade za uspešnost. At last but not at least: Drago Isajlovič bo svetoval Francu Križaniču, očetu vojne zoper neplodnost, za celih devet tisoč evrov na mesec. In Matic Tasič po neuspešnem vodenju Slovenskih železnic ostaja pri njih zaposlen kot svetovalec za nekaj tisoč evrov mesečno. Kaj si poje? »Mili bože i na tom daru ti hvala.« Kar navajamo, ni sporadičen, niti sistematičen, temveč sistemski absurd. Pri nas je namreč nesmisel (absurd) vgrajen v samo telo države, tako rekoč je zasedel tudi njen intimni dokument, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki bi je ne bilo brez izhodiščne »napake«. Ta pomeni soglasje o »mehkem prehodu v demokracijo«, Republiko Slovenijo je bilo mogoče osamosvojiti samo zato, ker so v tej dramatizirani »avtobiografiji« sodelovali večinoma tisti, katerih identiteta je bila tedaj na sovjetski strani železne zavese. Brez nacionalnega konsenza ni šlo, toda osamosvojena Slovenija bi morala v tranziciji izpeljati strukturno spremembo svoje socialistične identitete, kar se ni nikdar zgodilo. Difuzno, komično in fevdalno vedenje Pahorjeve vlade je logična posledica apriornega absurda, ki pomeni socializem v telematski družbi. Stvar je očitna tudi zaradi skritega mehanizma, ki se mu reče Evropska unija. Obstaja namreč sredobežni tok, ki vleče v Evropo, v smislu kvalitativnih kriterijev, ki jih to predpostavlja. Evropa pomeni normo dela, življenja in odgovornosti. Slovenska družba se v razmerah krize tako obnaša nevrotično samo za površen pogled. V globini gre za smrtne krče sistema, ki ima ves potencial, da s seboj potegne v brezno. Ta pomeni družbo negativne selekcije in reakcionaren odnos do človekove svobode v ekonomskem in širšem smislu. Kako globoko smo arhaični, pove, denimo, sedanji napad Mateje Kožuh-Novak na Vzajemno zavarovalnico. Nekdanja funkcionarka reformpartije začenja novo kulturno revolucijo, boj za »emancipacijo v revščini«, pri tem pa ni osamljena. Kulturna revolucija danes poteka na področju demagoškega zavajanja slovenskih sindikatov, poganja jo, denimo, tudi Jože Mencinger, ki je dvajset let tega preprečil prvo privatizacijo slovenske ekonomije. Vsi kulturni revolucionarji imajo neko skupno lastnost: socializem je edini sistem, v katerem sploh pridejo do izraza (do profesur, doktoratov, 295

Razd alj e d o sve ta

poklica), drugod bi se preprosto znašli na ulici ali se preživljali kot vratarji v porodnišnici. To je tudi zadnji motor vseh tistih, ki so na funkcijah od socializma sem. Vedo, da padec sistema odnese njihov ništrc. V Sloveniji je zato moderni evropski diskurz označen za radikalizem, s socializmom pa je tako kot s furmanovo molitvico. Večina si od nekdaj podzavestno žebra: »Mili bože i na tom daru ti hvala.«

Smeh avgusta
Svetloba v avgustu417 je naslov Faulknerjevega romana, ki pripoveduje o družbi bogatih in o družbi revnih. Na tem planetu namreč obstajata dva družbena modela: družba, v kateri so revni in premožni, ter družba, v kateri premožnih ni. Družbe, v kateri bi bili vsi premožni, še nihče ni izumil oz. se je izumiti ne da, ker je zoper izhodiščno človekovo lastnost, ta pa je, da bo poskrbel najprej za svojo varnost. In ker smo ljudje obdarjeni z različnimi sposobnostmi, so naši davni predniki razvili institut, da je preživel, kdor se je v danem okolju najbolje obnesel. Civilizacija je to evolucijsko lastnost prenesla na najširšo raven, do zdaj so jo potrdili vsi družbeni sistemi, nenazadnje je socializem padel zato, ker ni bil kompatibilen s tem mehanizmom človeške narave. Zato je propadala petdeset let tudi slovenska družba. Vzela si je še dve desetletji, ko je blokirala pobude, ki bi ji omogočile prehod v stanje življenjske normalnosti. V času krize slovenska družba glasno kriči, da je to kriza kapitalizma: res je to kriza kapitalizma, vendar na Slovenskem ta nima s kapitalizmom nič opraviti. Slovenska kriza je odsev socialistične strukturiranosti domačega gospodarstva, katerega lastnik je še vedno država, a v njenem imenu z eno samo izjemo nasledniki družbenopolitičnih organizacij iz ancien régima. Reševanje krize socializma je samo po sebi protislovno dejanje, ker je zoper temeljni postulat človeške narave. Ideja enega od grobarjev sodobnega slovenstva, predsednika ZSS Dušana Semoliča, češ da je treba zmanjševati socialne razlike, je eden od dokazov, kako globoko je pri nas ukoreninjeno nerazumevanje ekonomskega položaja RS v globalnem svetu. Na tem plane417 William Faulkner, Svetloba v avgustu, DZS, Ljubljana, 1952.

296

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

tu sta do zdaj obstajali le dve družbi, ki nista imeli instituta socialne razlike: prva je bila Pol Potova Kampučija (Rdeči Kmeri so namreč uvedli brezrazredno družbo),418 drugi primer je današnja Severna Koreja (v njej namreč ni nobenih socialnih razlik). V zrelih družbah Evropske unije, ZDA, Japonske in Avstralije premožni v odvisni meri resda profitirajo na račun vzpostavljene socialne razlike, vendar je ta edini pogoj, da tudi manj premožni živijo premožneje, bolj razkošno, predvsem pa si prizadevajo postati premožni še sami. Toda ob današnjih zgodbah slovenske Mure nas Dušan Semolič poziva k naslednjemu: postanimo vsi solidarni z odpuščenimi delavkami, zmanjšajmo socialne razlike do te stopnje, da bomo vsi na minimalni mezdi. Vendar Semolič hote ali nehote pozablja, da bo takšna reductio ad absurdum privedla do tega, da se bo še zadnji plačila zmožen podjetnik (državljan) znašel na zavodu za zaposlovanje: RS bo v končni instanci zaposlovala samo brezposelne. Svetloba v avgustu me je spričo takih razmišljanj zaposlila z usodnim vprašanjem. Ko so bile demonstracije delavk Mure pred vlado, smo se z otroškim vozičkom vračali z družinskega sprehoda na otroško igrišče v ljubljanskem Tivoliju. Ker moramo na poti do doma mimo predsedniške palače na Erjavčevi, smo naleteli na Milana Kučana. Bolje, nanj je naletel moj pogled izza sončnih očal, ko je nekdanji predsednik prek srajce in kravate v senci državnega protokolarnega avtomobila nase nadeval majico delavk iz Mure. To je nepomemben detajl, ker pa je sonce močno sijalo, ni nepomembno, kar je sledilo. Kučan se je vame zazrl z izrazom, v katerem sta se jedrila porog in zaničevanje. Hkrati so mu usta lezla v nasmeh. Tega pogleda ne bom pozabil. Razmišljanje v nadaljevanju družinske poti je trčilo ob aksiom, ki mu sicer pamet ne bi bila kos. Ker je bila Kučanova reakcija zunaj konteksta, alogična, sem se vprašal, kaj, če ti ljudje (Kučan in tranzicijska nomenklatura) vzdržujejo socializem ne zato, ker bi hoteli ohranjevati svoje privilegije, temveč ker je vzdrževanje socializma edino, kar znajo? Kaj, če ne razumejo, za kaj v sodobnem svetu gre? Ko sem globlje premislil, zakaj se Mateja Kožuh-Novak loteva kulturne revolucije na področju javnega zdravstva, zakaj Jožef Mencinger trobenta zoper liberalno ekonomijo, zakaj Tine Hribar, največji slovenski filizof, nima ene same knjige, objavljene v inozemstvu, zakaj množice socialističnih epigonov s FDV, medijev itd., itd., itd. pleteničijo ene in iste neumnosti, od
418 Pol Pot (1928–1998), vodja Rdečih Kmerov in ministrski predsednik Kampučije, ki je v času strahovlade (1976–1979) za ceno vsaj dveh milijonov mrtvih uvedel model popolne komunistične družbe.

297

Razd alj e d o sve ta

mraka do zore, od zore do dne, mi je na pamet padel en sam odgovor. Vsa suita socialističnih mogočnikov sploh ni toliko premetena, kolikor je omejena in neumna: sploh ni toliko pokvarjena, kolikor je nerazgledana in provincialna. Šele s tem orodjem opremljen sem docela razumel kulturno-poslovniški fenomen Janez Škrabec, administrativno pamet sedanjega predsednika, neskončno število komično-grotesknih figur, na katerih eksistenco opozarjajo polprivatne internetne strani, blogi in spletni komentarji, skratka, blokado sodobne družbe, ki se ji na njenem nezavidljivem položaju porogljivo smehlja Milan Kučan. Kot se je sebi (in meni) oni dan.

Skušnjava po Demosu
»Demos je novo državo položil v roke starih političnih sil«, tako je izzvenela sklepna ugotovitev dogodka, ki je v občutljivejši plasti predzavednega intoniral prihajajoči čas.419 Sedemindvajsetega novembra smo namreč praznovali dvajsetletnico nastanka Demosa. Demos je kot rojstvo: čeprav ga redko obhajamo, ga sleherni trenutek nosimo v sebi. Memorialni del obletnice s to povedjo še ni izčrpan: Slovencem je izstop iz socialistične Jugoslavije ne samo dal možnost postati državljan prvega reda sveta (EU), temveč jih je tudi obvaroval pred balkansko lagodnostjo oz. skušnjavo stagnacije. Demos je bil neverjetna reč: nastal je v kuhinji anonimnega kmečkega gospodarja, se uveljavil navkljub dejstvu, da je preveliko število njegovih predstavnikov bilo povezanih s prejšnjim režimom ali pa se je z njihovimi transformiranimi ostanki povezovalo v nadaljevanju. Osupljiva številka namreč je tistih, ki so bili zabeleženi kot kolaboranti v arhivih državne varnosti, kar nam je dobrih šest let tega razkril Lajovičev udba.net. Ta je zaradi svoje zgovornosti še vedno postavljen zunaj zakona. Ob tej priložnosti si tudi drznemo zavrniti trditev, da je med sestopajočo partijo in vodstvom demokratične opozicije obstajal konsenz glede osamosvojitve. Šlo je namreč za ponovitev dolomitske izjave. Tedaj je partija potrebovala krščanske socialiste, da je legitimirala NOB, zdaj pa je Demos potreboval partijo, da mu je pomagala pri njegovem največjem projektu. Toda bilo je to sobivanje v krokodilji kletki. Mentaliteta tedanjih komuni419 Rosvita Pesek na: http://www.siol.net/slovenija/novice/2009/11/20_let_demosa.aspx (30. 9. 2010).

298

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

stov namreč ni dopuščala preživetja zunaj prostora, v katerem so bili oblikovani, mentalitete, ki jih je določevala, in reakcij, ki so jih označevale. Vodstvu slovenske Zveze komunistov je okvir federalne države predstavljal edino področje, v katerem so imeli možnost preživeti: za dialektiko jugosocializma in njegovih intrig so jih šolali, bratstvo in enotnost sta jih geografsko (tudi duhovno) povezovala, spev Od Vardara pa do Triglava420 pa je simbolično označeval tisto območje, v katerem je bil modus existendi republiške partije sploh izvedljiv. Odhod iz njegovega območja bi pomenil odhod iz atmosferske plasti, v kateri je kisik in z njim pogoji za življenje. Miloševićeva okrutnost je preživetveni refleks omehčala, ob dveh še nekaj let poprej nemogočih alternativah je partijska pamet začela iskati kontinuiteto bivanja zunaj srbskega projekta »reformirane« socialistične Jugoslavije in se ozirati po nečem drugem. To so storili v skrajnem strahu, takšno občutje so bili pripravljeni tolerirati malo časa, in še to ne v celoti. Ob dvajsetletnici »akcije Sever«,421 ki smo se je spominjali te dni, mediji niso artikulirali temeljnega sporočila: namreč, da je v prihodu srbsko-črnogorskih mitingašev Milošević sam potrkal na vrata domačih komunistov, češ, pojdite preč, foteljaši. Akcija Sever je opozorila na fizično ranljivost republiškega vodstva ZKS, na dlani je bil enak scenarij kot drugod po Jugoslaviji. Miting, na katerem se izraža »ljudska« volja, odnese federalni tip partijcev, na oblast pa postavi Miloševićev izbor. Tako je bilo dotihmal povsod. Nekaj mesecev tistega leta 1989 in 1990 se partija ni počutila dobro. Z desetimi figami v žepu je privolila najprej v konfederalni koncept. Ko se je kriza stopnjevala ter so vzplamteli ognji in jeknili prvi streli,422 je tudi ona razumela, da mora proč. Potem je prišel plebiscit in stvari so se nepovratno zavrtele zoper voljo reformkomunistov. Bolečina ob odhodu iz prostora, v katerem je bilo vse, kar so ljubili, mogli in znali, je bila brezmejna. Njena

420 Po imenu Jugoslavijo je bila popularizirana ljudska himna v osemdesetih letih po Titovi smrti. 421 Pod tem imenom pojmujemo namen RSNZ (slovenske milice), da 1. decembra 1989 prepreči »miting resnice«, ki so ga v Ljubljani nameravali organizirati pripadnikiki Združenja za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo in v Metohijo. Za globljo interpretacijo dogajanja glej vsebino pričujoče knjige. 422 V Novski (RH) in ostalih področjih Krajine se je v avgustu 1990 začenjal »odpor« srbskega prebivalstva, ki se je kasneje spremenil v povod za domovinsko vojno: v njej je izgubilo življenje 11.000 Hrvatov, 37.000 pa je bilo ranjenih. Vojna na tleh bivše Jugoslavije (tako v hrvaškem kot v bosanskem delu) je refleks zadnje partijske čistke, ki je – slednjikrat! – privzela nacionalni naboj.

299

Razd alj e d o sve ta

zgodovinska priča bodo solze Sonje Lokar, ko je delegacija KPS jemala slovo od zadnjega kongresa federalne partije.423 Demos je tu vsaj na videz dosegal nemogoče. Pomagal mu je zožen časovni pas okoliščin, ki se dobro tisočletje niso tako ravnale v slovensko korist kot prav v mesecih po padcu Berlinskega zidu. Od trenutka, ko so se v decembru leta 1991 nekdanje republike SZ stabilizirale kot samostojne države, bi bila osamosvojitev strašno zapletena, če ne utopična. Od konca vojne v BiH pa tudi teoretično neizvedljiva. Veliki so na tem prostoru želeli mir. A komunisti so se osamosvojitve bali iz drugega razloga. Nova država bi prinesla novo zgodovino, v kateri bi zanje ne smelo več biti prostora. In tu smo pri citatu iz prvega odstavka, ki je motto slovenskega vsakdana od časa ustanovitve Demosa. Slovenija ni poznala lustracije, zato si je oblast oblast podeljevala kar sama. Prav tako so se naprej podvajale tudi državne funkcije, za katere je kandidirala ves čas ista »elita«. Ta je v sebi degenerirala: prva lastnost evolucije je namreč naravni izbor, s katerim večinska oblast v Sloveniji ni bila šest desetletij in pol realno soočena. V tej smeri moramo zato popraviti tudi pojem, da Demosu ni uspelo uresničiti notranje demokratizacije države. To je bilo docela zunaj njegovih moči. Obstajal je namreč le v tistem prostoru časa, v katerem je slovenstvo dobilo enkratno priložnost. Te se je takrat oprijela tudi zveza reformkomunistov in tako kot med drugo vojno parazitsko pristavila svoj lonček. Zgolj v tem pasu, ki je bil interes ZKS po življenju, je bilo Demosu dovoljeno biti. Ko so se stvari v osamosvojeni državi dotaknile bistva (privatizacije gospodarstva, medijev, interesov političnih navez), je bil Demos podvržen distorzijski težnji, ki ga je na mah raztrgala. Njegov konec se je začel v SDZ ob privatizacijskem vprašanju. Komunisti so še enkrat pokazali, da so oni gospodarji zgodovine. Misleč človek lahko v nedogled podoživlja ustanovitev Demosa. Prva priložnost v tej smeri bo na naslednjih parlamentarnih volitvah. Do takrat moramo počakati tri leta. Malo v primerjavi s časom, ki smo ga v upanju že preživeli.

423 Beograd, januarja 1990.

300

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Oblast v kihotovem šlemu
Ko so v nekem kraju v Manči plemiču žalostnega lica imena požgali fantazijske knjige, ki so dotihmal kuríle njegovo norost, ga preprosto nič več ni moglo ustaviti. Ne da bi se dodobra odteščal, je zajezdil Rosinanta in postal Don Kihot, popotni vitez, katerega prvi cilj je bila vrnitev zlate dobe in obramba idealov resničnosti, pravičnosti in plemenite človečnosti.424 Želeč vrniti duha stoletij, se je potem loteval vsega mogočega, sebi in stvarem v škodo, dokler ga ni čisto naposled obšlo spoznanje o jalovem hasku teh prizadevanj. Takrat je končno nehal, vendar na svojo smolo – prepozno: prišel je v anale svetovne književnosti, prek nje tudi v domačo politiko. Slovenija je namreč v svoji odličnosti pravo polje za popotne viteze, za vse tiste, ki se jim je nekoč šegavo sanjalo, da so prav oni poklicani obujati dobo idealov pravičnosti, modrosti in človekovih pravic. Prvi, ki izgoreva za ideal te vrste, je državni predsednik. Za rehabilitacijo socializma se namreč poteguje, ne da bi mu bilo treba, ne da bi ga kdo za to prosil in v svojo usodno škodo. To so kategorije, ki nekaj štejejo tudi v viteških romanih. V novoletnem intervjuju na nacionalni televiziji425 je spet zanimivo nadgradil oz. razširil »bojno polje«. Devetkal je namreč o tem, da je bilo po Rankovićevem padcu leta 1966 nasilje tedanje SDV (Udbe) zmerno civilizirano, nadalje, da je država SFRJ od sedemdesetih let vzpostavljala mehanizme, ki so jo definirali kot demokratično: da so ti procesi napredovali v osemdeseta leta in da Berlinski zid v Sloveniji ni padel, ker pasti ni mogel. Ni ga namreč bilo, tako kot v Parizu, Washingtonu in Londonu. Bili so sicer pritiski Miloševićevega aparata, vendar se je tem dobro uprl takratni partijski vrh, pa Tomaž Ertl, ki si vendar zasluži odlikovanje. Takšno razmišljanje je poljubno, v svoji vedečnosti si Danilo Türk želi obuditi svet, ki ni obstajal. V kateri knjižuri je predsednik bral o Titovi demokraciji, ne moremo vedeti. Vemo, za razliko od njega, da se prav v tem primeru potrjuje Don Kihotova izkušnja, namreč: marsikdo gre po volno, a se vrne ostrižen. Milan Kučan ni počel tega, zavedal se je svoje slabosti in jo poskušal nadgraditi. Türk si svoje »kihotovske norosti« ni docela svest: brdavs Karakuliamber še vedno pritiska na deželo in plemeniteže nori, da dajejo vse od sebe, bi se glasil praznični komentar to leto. In »zmagovalna« formula? Predsednik Slovencev bo težko še kdaj. Izgubil je podporo na sredini, ki mu je omogočila drugi krog volitev. Danilo Türk
424 Miguel de Cervantes, Don Kihot, DZS, Ljubljana, 1964. 425 21. decembra 2009.

301

Razd alj e d o sve ta

iz prvega kroga jeseni 2007 in sedanji predsednik nista docela isti osebi. A še huje: če je bilo pred tednom dni v praznični TV-prezentaciji sila dolgega in uleknjenega predsednika kje le mesto, ki se je stikalo s stvarnostjo, bi ga lahko povzeli v njegovem odgovoru na vprašanje, ali bo kandidiral za generalnega sekretarja OZN leta 2012. Dejal je na izust: »Seveda ne.« Tu si je prišel dodobra blizu, kajti za kaj takega bi potreboval (srednje)evropsko podporo. Teoretično bi bila njegova kandidatura celo realna, vendar takšne stvari ne uspevajo zanesenjakom, ki si v obujanju preteklih idealov prislužijo rdeči karton (resolucijo) Evropske ljudske stranke. Čeprav ga ni nihče prosil, je vendar odšel – po poti fantazijske knjige. »V dveh letih se bo minimalna plača približala šeststotim evrom, čez slab teden pa bo vlada pripravila sveženj kratkoročnih ukrepov, potrebnih za sanacijo krize, in sveženj strukturnih reform ter ju ponudila v socialni dialog«,426 je napovedal premier Borut Pahor, ko je predstavljal prispevek k oblikovanju nove trajnostne vizije prihodnosti. Papir so pripravili v kabinetu predsednika vlade, kjer so zaposleni ljudje vseh profilov, samo ekonomskega ne. Najdemo specialiste za blagovne znamke v modni industriji,427 nadalje, strokovnjake za obrambnovarnostni vidik horizontalnega širjenja (proliferacije) jedrskega orožja. Ob njih modrujejo izvedenci za maratonski tek428 ter specialista za kulturna društva.429 O delovnih izkušnjah tam zaposlenih kabinet molči kot zgodovina o Brozovih plemenitostih, marnje o strukturnih reformah Pahorjevih »prenoviteljev« pa so prava sanjska knjiga ali kronika popotnega viteštva, ki se skozi krizo vleče kot Kihot čez kastiljska polja. Pahorjevo ukvarjanje s krizo v resnici ne mine brez literarne iluzije: vse bi predsednik rad nazaj tako, kot je bilo, da bi bila dežela vsa srečna, ljudje brez krivic, škode, zlorab in dolgov. Recepta za to ni videti, opaziti je le čudotvorno fantazijo, ki zida gradove v oblakih, polni umišljene kašče in sipa dobroto po deželi. Kdaj tudi lošči nogometni čevelj, ta elitni rekvizit današnjega viteštva. Ali je premier res postal tajni Kihotov brat v obupu, kot navaja psiholog Vid Pečjak, ne bomo ugotavljali. Zaznali bomo le, da je Pahorjeva norčavost v času od decembra 2008 naprej z vsakim dnem bolj moteča. Slovenija je po njegovi in Türkovi zaslugi tudi po literarni reminiscenci od želene stvarnosti tako daleč, kolikor je bil daljna stoletja nazaj od nje popotni vitez iz Manče.
426 427 428 429 Mediji v tistih dneh. /dk.fdv.uni-lj.si/dela/Vovk-Spela/.PDF (30. 9. 2010) Jure Kač. Jožef Školč.

302

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Evropa in korenina
»Z vami je tako: vi niste kot drugi otroci – vi ste samorastniki! Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih učila spoznavati in zaničevati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zraščala s tuljenjem vetrov po slemenih, z bučanjem globač, s sanjami polj, zlivala se je s šepetom jezerskih gladin.«430 Takšno podobo nam je o Hudabivnikovi Meti in njeni samorastni mladeži zapustil Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. Besedam iz povesti o večnem idealu človeške (in slovenske) matere je dodal še naslednjo misel: »Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi Hudabivniki zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenine. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic.«431 Tako je stala Prežihova Meta. Avtor njene figure, ki je v samospoštovanju in življenjski zgrčenosti podobna mojstrovinam Rodinovih plastik, je bil ena prvih žrtev Josipa Broza Tita. Umaknil in onemogočil ga je v času pred drugo svetovno vojno, v partijskih čistkah. Danes je diktator v postmoderni Sloveniji dobil spet nazaj svojo avenijo, kljub vsemu pa ne njemu ne njegovim promotorjem ni uspelo ugasíti glasu Préžihovih likov. Kako nam govorijo v začetku prihajajočega leta? Najmočneje prav skozi perspektivo, ki pomeni razmerje med idealom in resničnostjo ter logiko vztrajanja pri slednji. Resničnost novega leta je, da smo po objektivnih kriterijih za demokracijo zdrsnili nekam v sedemdeseta leta. V zadnjih mesecih smo namreč presegli še eno kritično mejo, o kateri se mediji niso izrekali. Predsednik republike in župan prestolnice, Türk in Janković, sta oba storila pomemben korak na poti izstopanja iz zahodne polute sveta: eden je postavil ulico Josipu Brozu, drugi odlikoval SDV-jevskega šefa. Na oboje je reagirala najmočnejša politična skupina v Evropi, Evropska ljudska stranka, in to obsodila.432 Oba sta se zavila v ignoranco, kar se še nekaj let tega ne bi zgodilo. Svobode tiska tako nismo imeli, danes je imamo le za vzorec. Za osrednji slovenski časopis (Koširjevo in Kardeljevo Delo) je tako profesor Žiga Turk 9. januarja napisal članek, v katerem je opozarjal na razhajanje sedanje oblasti z evropsko politiko in na komunizacijo gospodarstva. Članek, ki je odlično razmišljanje modernega Evropejca, je baronesa Sobotne priloge Irena Štaudohar objavila na najmanj vidnem mestu. Spodaj je napisala, da je to »osebno stališče avtorja«. S tem sicer ne opremlja člankov v svoji prilogi. Ide430 Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), Samorastniki, Založba obzorja Maribor, 1969, str. 107. 431 Prav tam. 432 Resolucija o totalitarnih komunističnih režimih, sprejeta v Bonnu 10. decembra 2009.

303

Razd alj e d o sve ta

ja moderne Evrope se torej v Sloveniji lahko uveljavlja le kot osebno stališče? Kaj bi na to dejal Evropski parlament? Ista logika v zadnjem času obvladuje vizualne medije. Ve se, katere so teme, o katerih se javno ne govori, ve se tudi, koga na javni sceni ne sme več biti in kdo bo njegova »rošada«. Ve se tudi, kdo sme postati »Slovenec leta« in komu se to nikakor ne more zgoditi. Ko so iz Popa umaknili Trenja, informativne vsebine pa reducirali na bolj ali manj vremensko obarvana poročila, so pripravili dejanski prostor za sestop v identiteto kriptosamoupravne preteklosti. Javni diskurz, ki naj bi ga televizija artikulirala, je nadomestila poželena Kmetija. Ta je na sceno postavila markanten tip deviantnega državljana. Kot njegov brat v obupu iz sedemdesetih ga politična vprašanja ne zanimajo (ne smejo zanimati), izgoreva pa v seriji osebnih problemov. Rugljeva tipologija alkoholne in spolne deviantnosti (denimo Uspešna pot433 z začetka osemdesetih) je vnaprejšnji popis tistih hib, ki jih časti Popova oddaja. Socialistična država je prebivalca najprej »demontirala« (mu vzela smisel ustvarjanja in pridobivanja), potem pa ga po svojih institucijah integrirala in socializirala nazaj (denimo zavod na Škofljici). Vse to so postaje, skozi katere bi se kot naročena lahko podala Artur434 in La Toya,435 za njima pa vsi, ki jih takšna deviantnost privlači, bolje, ki jim pomeni način biti, v medijskem in zasebnem smislu. Takšna »javnost« z Evropo ni stična, kot z njo nima nič tudi izbor Slovenke leta po »željah« bralcev. Katarina Kresal ne samo, da je slaba ministrica, v normalnejših razmerah bi svojega dela sploh ne mogla več opravljati. Ko je bil namreč v začetku novembra napravljen atentat na sodnico v Radovljici (bolje, na njenega otroka436), je bilo to nezaslišano dejanje. Če ga družba ne sankcionira, postavi sebe kot skupnost državljanov pod vprašaj. Vendar se ni zgodilo nič. Trije tedni so bili še tisti zadnji rok, znotraj katerega obstajajo uporabne forenzične sledi, onkraj tega je vse prepuščeno naključju ali pozabi, kot je bilo v slovenskem primeru. Ni se zgodilo nič, odstopil ni nihče, še več, najbolj odgovoren minister (notranje zadeve) je postal državljan leta. V kakšni državi živimo, bi se vprašal Justin Stanovnik? Živimo v državi, v kateri manjšina izvaja vse oblike nasilja nad večino: pri tem ji prav pride vsako sredstvo. To počne toliko časa, da je nasilje rutinirane oblike, vse manj ljudi se še sprašuje o njegovi naravi in njegovih vzrokih. Hudabivnikova Meta je vedela, da ima prav: z njo tudi mi, ki to pišemo, ali vsi,
433 Janez Rugelj, Uspešna pot, Rdeči križ Slovenije, Ljubljana, 1983. 434 Artur Štern (1965), predsedniški kandidat (2007), intelektualec in (poklicni) provokator, eden pomembnejših indikatorjev razpadle strukture družbenih vrednot v postmoderni Sloveniji. 435 La Toya, slovenska pornesa. 436 Sodnica je avtorjeva sestra. Dogodek se je zgodil v Radovljici 10. novembra 2009.

304

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

ki o tem razmišljajo, niso brez upanja. Danes ni od okrutnih Karnic ostala niti sled. Diktatorski samovšečnež z avenijo naravnost na mestno pokopališče bi bil zdavnaj deležen njihove usode, a kaj, ko jih vse preveč ve, da bi se z njim v pogrez zgodovine zapeljali tudi sami.

Stavite na Erjavca
Blaise Pascal437 je eden večjih genijev človeškega rodu. Dolgujemo mu idejo o računalniku, nadalje, knjigo Misli,438 ki jo lahko še danes poterjamo za resnico o ljudeh in njihovih značajih, in naposled – zamisel o kaj nenavadni stavi. Ta izhaja iz verskih napetosti, ki so zaznamovale njegovo stoletje, v njej je tudi dosti gorečnosti, s katero so si tedaj prizadevali spreobrniti neverujoče agnostike. Pascal je iz spoznanja, da Bog ne more ne biti in človek ne imeti nesmrtne duše, sklepal, da je v naši naravi toliko zvite buče, da si bomo z udarcem roke v roko pristavili večnost, v nasprotnem primeru pa – nič ne izgubili. Tako se je razpovedal filozof: srž njegove logike je takšnale formula: največ, kar človek lahko dobi, je večnost: izgubiti nima veliko, ker ga po smrti sicer vzame ništrc. Naj torej stavi na večnost, to je na Boga, ki jo zagotavlja, in bo dobil življenje za vedno in še vse, kar k temu gre. V nasprotnem primeru si tudi ne prižanješ drugega kot to, kar ti je po tvoji naravi dano, je Pascal še poumoval na koncu. Ni se še v slovenskem logu toliko stavilo in ugibalo kot prav v zadnjih dneh. Bo Karel Erjavec razrešen ali mu bo uspelo prepričati mandatarja, da ga ne bo terjal za potrošek, in bo ostal? Bo proti njemu glasovala celotna koalicija ali si bodo nekatere stranke premislile in ga skupaj z opozicijo podprle? Bo ob odsotnosti teh scenarijev na koncu le razrešen ali bo prej odstopil? In Zanoškar, bo dvojna pirueta zdržala? Si bosta z Erjavcem predala štafeto, eno v Plavi laguni in drugo na Tomšičevi?439
437 Blaise Pascal (1623–1662), velik matematični talent. Pri šestnajstih je napisal razpravo o stožnicah: če bi se tej vedi posvečal bolj intenzivno, bi pospešil napredek znanosti. Sicer spekulativen duh, mistik, humanist. Avtor Misli, glej spodaj. 438 Blaise Pascal, Pensées, Hachette, Pariz, 1963. 439 Karel Erjavec je odstopil pred glasovanjem o zaupnici 26. januarja 2010. Na njegovo mesto je bil izvoljen Roko Žarnić. S prvim od krajevnih odvisnikov mislimo zgradbo ministrstva za okolje, z drugim državni zbor.

305

Razd alj e d o sve ta

Vsem stavcem bi lahko odgovorili z univerzalnim jezikom Pascalovega algoritma in rekli: zgodilo se bo tisto, kar je najbolj logično, zato pravzaprav tudi gre. Najbolj logične razlage – kot skrivnosti Boga – ne gre iskati v posledici, temveč v vzroku. Rošada Erjavec-Zanoškar namreč o dogajanju pove precej manj kot tisto, kar se je dogajalo še pred prazničnimi dnevi lanskega leta. Vzrok vsega je namreč v tem, da se je Karel Erjavec uprl logiki tranzicijske levice in se zoperstavil njenim predstavnikom v DeSUS-u, konkretno, Žnidaršiču in Rezmanu. Tedaj je pristal v kremplju Pascalove logike, kajti jasno je bilo, kaj se bo zgodilo. Vedno se je še tako zgodilo in se je tudi to pot. Resno vprašanje lahko zadeva zgolj intuicijo Karla Erjavca: toliko časa je postopal po slovenski politiki, obredel vse njene institucije, se bótal na levo in desno, da je moral nujno (s)poznati njeno prvo zakonitost. Ko je tako nastopil proti Kučanovemu lobiju v stranki, se je zdelo, da bo brez prida zatratil trud, ki ga je do tedaj vlagal v svojo politično razgledanost, v dobesednem smislu besede. Kaj se mu je pripetilo? Karkoli je nameraval, minister za okolje v odstopu se je postavil zoper Milana Kučana in s tem stopil izven zakona. Ne bo ne poslanec ne minister, še državni uradnik ne. Tako »strašno« je bilo njegovo dejanje, da je v nemilost padel tudi Zanoškar, ki je bil sicer neproblematičen član Pahorjeve stranke. Zaradi povezave z Erjavcem ne more biti minister. Če je »vitez smešnega lica« zdaj sprevidel, da velja obmolkniti, bo nekaj časa še predsednik stranke. Vendar zgolj do prihodnjega kongresa, kjer se bo srčni vojvoda sivih panterjev spremenil v živi opomin. Ne na nekoga, ki je spodrsnil, ko se je spotaknil ob črko, temveč na tistega, ki se je uprl logiki celotne knjige. To so pred njim storili mnogi, a se je vedno isto zgodilo. Ta scenarij smo videli v Jurovskem dolu junija 1992,440 na delu je bil pri Depali vasi,441 pokazal se je pri Peterletovem Ogleju, natanko petnajst let je bilo tega, videli smo ga pri Podobnikovem sklepanju koalicije z Drnovškom, ga opazovali prek Cirila Pucka. Sledili smo mu po medijih (z nekaj izjemami), pred nami se je kot na elizejski trati razgrnil pred dvema letoma, ko je prišlo do kolapsa nekdanjega Maga. Nenazadnje bo večni spomenik te pokvečene vrste s škandalom in lažjo našarjena Patria: eksplozivna moč afere pa njena umestitev v

440 Umor Ivana Krambergerja 7. junija 1992, do danes še ne zadovoljivo pojasnjen. 441 20. marca 1994, ko je bil prav tam aretiran Milan Smolnikar, pripadnik vojaško-vohunske parastrukture, tedaj še pretežno usmerjane s strani predsednika republike in njegovega zaledja. Afera je vodila v odstavitev tedanjega obrambnega ministra, sama po sebi pa razgalila, kako, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi vlada Sloveniji tranzicijsko zakulisje.

306

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

časovni okvir pomagata natančno izmeriti, kaj vse je Kučanov klan pripravljen narediti za to, da zavaruje prvo zakonitost, ki ga drži pri življenju. Ta potemtakem obvladuje slovenski prostor siloviteje kot Bog vesolje. Ni ga dogodka, ki bi bil nanjo imun. In če je ta silovitost močnejša od Pascalovega algoritma, kaj jo drži pri življenju? Kaj drži pri življenju Pascalovega Boga? Predvsem tisto, kar mi smrtniki o njem slutimo in vemo. Nekoliko manj se nam bo treba pomujati, da bomo odgonetili slovenski algoritem. Odgovor je, da na tak način lahko obstaja samo totalitarni sistem. Ta je še vedno tu, saj je večina dotičnikov izpred dvajsetih let še dobro dejavna. Korigirali so le »vrednostne« parametre: če se je generalni sekretar postsocialistične politike Gregor Golobič odločil za kapitalsko bogatenje in njemu podredil politično usodo, to ni bilo brez implikacij za celoto tranzicijske nomenklature. Tako imamo še naprej dogovorni tip ekonomije, v njem prevladuje družinsko načelo. V tej državi je treba le slediti poti denarja in se razvežejo tudi skrivnosti »prijateljstev«, svaštev, botrov in nenazadnje gospodarskih uspešnosti. Večina niti še vedno vodi do Kučana, tako kot domače gospodarstvo še vedno ječi pod Forumom 21. Obstaja mala napaka, kot uči Sienkiewiczev roman Quo vadis.442 In upanje za viteza Karla. Bog Pascalove stave je namreč večen, slovenska dogovorna ekonomija s Kučanom – še posebej v novih razmerah – pa ne. Stavite na Erjavca!

Terčeljev nokturno
V nabito polni dvorani kulturnega doma v Šturjah (Ajdovščina) je ob priložnosti Prešernovega praznika potekala slovesna akademija v čast primorskemu duhovniku Filipu Terčelju.443 Terčelj si je v resnici zaslužil vzdevek »ajdovski Čedermac«. Rojen leta 1892 v Grivčah je teologijo študiral v Ljubljani, nadaljeval v Kölnu in se potem vrnil na rodno Primorsko. Bil je odličen pridigar in organizator narodnozavednih društev. Leta 1931 so ga fašisti zaprli. Kot povod jim je služilo razobešanje slovenskih zastav ob prvi oble-

442 Henryk Sienkiewicz, Quo vadis, DZS, Ljubljana, 1975. 443 Mislimo na slovenski kulturni praznik leta 2010.

307

Razd alj e d o sve ta

tnici usmrtitve bazoviških žrtev.444 Mučili so ga in zasliševali v goriških in koprskih zaporih. Konfinirali so ga v Campobasso (jugovzhodno od Rima), kjer je trpel revščino in ponižanje. Ko je bil po letu dni izpuščen, je moral čez rapalsko mejo v tedanjo Jugoslavijo. Še naprej se je udejstvoval kot pisatelj, pridigar in avtor cerkvenih pesmaric. Po vojni si je silno prizadeval priti nazaj na Primorsko, da bi nadaljeval s prerodnim delom. Udba je imela zanj drugačne načrte. Najprej ga je zaradi ovadbe o narodnem izdajstvu (tako!) čez poletje 1945 zaprla: nato ga je iz njegovega stanovanja vrgla na cesto, da si je zatočišče moral poiskati pri župniku Francu Krašni v Sorici. 7. januarja 1946 je oba zajel KNOJ in ju zverinsko usmrtil v Štulčevi grapi v Davči. Prav v Davči je tudi njegov grob. Danes ni več dvoma, da je bila njegova smrt skrbno načrtovana in prej pripravljena. O Terčelju se je največ razpisal Alojz Rebula v romanu Nokturno za Primorsko,445 ki je tudi dobil kresnika leta 2005. Terčelj je predmet mnogih raziskav, seminarjev in simpozijev pa zgodovinskega spomina in razmisleka. In velike kontroverze, za katero skrbi ajdovski župan Marjan Poljšak446 s svojo prišepetovalko, direktorico Pilonove galerije Irene Mislej. Namreč, župan ne dovoli postavitve kipa Filipa Terčelja na Cankarjevem trgu v Ajdovščini. Navaja tisoč in en razlog, samo bistvenega ne, zato se potrudimo mi. Izvoljen je s podporo SD, zato si nikakor ne more dovoliti spomenika zločinu svojih podpornikov oz. njihovih prednikov. Pa tudi nekaj osebne note je zraven: Terčelj je bil žrtev prav tistih totalitarizmov, ki jih Poljšak v svoji amalgirani »ideologiji« spet vlači na plan: nacionalnega socializma, kot bi se njegovo zavzemanje za narod in delavstvo v resnici imenovalo, in socialističnega korporativizma, ki je bil blizu Mussoliniju, in nenazadnje, mehke simpatije do komunizma. Slednja mu namreč omogoča mandate v ajdovski občini, čeprav na rovaš njenega največjega moža, Filipa Terčelja.

444 Na prvem tržaškem procesu so bili na smrt obsojeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič. Sodba je bila izvršena v Bazovici 6. septembra 1920. 445 Alojz Rebula, Nokturno za Primorsko, Mohorjeva družba, Celje, 2004. 446 Marjan Poljšak (1945), politik in nekdanji poslanec, sedaj župan Ajdovščine.

308

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Razumite Agato Schwarzkobler!
V parlamentarnem nastopu ob interpelaciji smo slišali marsikatero predrznost. Gotovo je ni bilo večje od tiste, ko se je ministrica za notranje zadeve primerjala z Agato Schwarzkobler, junakinjo iz davne Tavčarjeve pripovedi Visoška kronika.447 Predrznost je namreč tičala v temle grmu: Katarina Kresal se res lahko primerja s Tavčarjevo junakinjo, vendar zgolj po tistem, kar jo od nje ločuje. Katarina Kresal namreč ni vse tisto, kar Schwarzkoblerjeva je ali je bila. To razlikovanje obe povezuje prek treh stoletij bolj kot karkoli drugega. Zato si moramo ogledati smisel in pomen, ki ga je v uteho svoji razžaljenosti literarnemu liku nadela ministrica Kresalova. Pri tem bo v korist, če za hip podoživimo zgodbo, ki jo pripoveduje Tavčarjev tekst. Visoška kronika je literarno delo o družini Polikarpa Khallana, ki je posestvo kupil z izkupičkom iz tridesetletne »vojske«, kot se je dolgoletni primojdunaj med papisti in reformatorji na Nemškem manj učeno imenoval.448 Temen in brezsrčen oče ni ubijal samo v vojni: tik po njej je pokončal kamerada Jošta Schwarzkoblerja. Očitki vesti so Polikarpa pred smrtjo primorali, da je sinu velel, naj poroči hčer Agato ali ji prepusti polovico dediščine. Ko je Agata zrasla v zavidljiv cvet, ji snubcev ni manjkalo: ljubosumje in kar srčnih bolečin nadloge povzročijo, je prvega od njih (Marksa Wulffinga) napeljalo, da jo je v eni od takšne vrste norij prijavil loški gosposki zaradi čarovništva. Ta je bila na glasu, da si nihče ni mogel tako brižno zlododejstva in coprništva izmišljevati, kot jih je ona sama razkrinkavala in obsojala. Agato Schwarzkobler je tako čakala smrtna preizkušnja v valovih poljanske Sore: tam nekje blizu stičišča s selško dvojčico ji je čudež pomagal iz vode – in do nedolžnosti. Katarini Kresal do nje ne pomaga nobena voda na tem svetu, še tako čudežna, čistilna in zdravilna se bo kaj hitro uparila ob žveplu javne korupcije, ki se je prek ozadja njene stranke in firme Mira Senice zvalilo v javni prostor. So še druge stvari, da človek bolj ali manj upravičeno sklepa: Katarina Kresal je odšla v politiko po nalogu zakulisja: deluje v smeri, da mu zagotavlja polkriminalne posle iz svežnja novcev, ki ji je kot ministrici na voljo.
447 Ivan Tavčar, »Visoška kronika«, v: Zbrani spisi VI, Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1938. 448 Tridesetletna vojna pomeni oborožene spopade med leti 1618 in 1648, ki so se v Evropi odvijali na področju Svetega rimskega cesarstva. Začela se je s praško defenestracijo (1618) in se končala s podpisom vestfalskega miru (1648), ki je pomenil tudi uradno priznanje protestantizma v nemških deželah.

309

Razd alj e d o sve ta

Visoška Agata je bila vsa drugačna: pravica do očetove časti in pravica do poroke sta bili najmočnejši dokaz plemenitosti in erotike, če izraz razumemo kot notranje hrepenenje človeka po izpolnitvi. Brez privilegijev se je na čistini onega veka v Loki znašla sama. Ravnala je po vrojenem občutku za pravico in resnico: vsemu navkljub ni nikdar pustila, da bi jo karkoli odmaknilo od te večne poti. Ta angel varuh jo je rešil tudi valov in jo v Tavčarjevem geniju ohranil do današnjega dne. Katarina Kresal se je v takšni samopredstavitvi uštela. Ona ni Agata, prej njen krvnik: če koga, je sorodnik (po krvi in duhu) Polikarpa Khallana, nasilneža, jezljivca in povzpetneža. Ta je utemeljen na moči in davnem zločinu: tako gospoduje svoji okolici po načelih, ki s človeško in božjo postavo nimajo veliko. Katarina Kresal je v resnici pripadnica najmlajše generacije (hči v pravem pomenu) tistih delov slovenske družbe, ki so si v srepečem zločinu prisvojili oblast. In še več: ne samo, da so jo prenašali skozi zgodovinske peripetije (npr. osamosvojitev), temveč so jo pomnožili tako rekoč v vsaki od njih in jo imajo danes na voljo toliko, da se lahko obnašajo, kot se sama. Oni (in ona še posebej) zvestobo klanskemu (khallanskemu) izročilu dokazujejo na obletnih slovesnostih zvez borcev, »antifašističnih« lig in podobne ropotije. Tam se v senci Stanovnikovih brkov trudijo biti v svojih govorih hvalisavo sprenevedajoči se bolj od generacije, ki je držala orožje v rokah in s terorjem »ustvarjala« socialistično Slovenijo. Prva linija fronte, s katero se spopadajo (sinovi in hčere) revolucionarne justice, se v šestih desetletjih ni dosti spremenila. Še vedno se imenuje resnica in pravica, življenjska normalnost in pokončnost (zahodnega) človeka, vsemu navkljub. Te vrednote, na katerih je utemeljena Agata Schwarzkobler in brez njih ne zdrži, kajti tvorijo srž osebne identitete, so v družbi laži (Václav Havel), kakršna je Slovenija, najprej na udaru. In če je po krivem obtožena visoška princesa sama proti neresnici, je njeno zrcalno preslikano nasprotje z mnogimi tam, kjer logično mora biti, v laži, proti resnici. Lobiji, medijske orkestracije, piarovske agencije iz ozadja – vse poskuša na vsak način ohraniti brezmadežno podobo tranzicijske levice v njenih najbolj izpostavljenih segmentih, predvsem pri Katarini Kresal. Profesionalni servis za plasiranje laži, kot se Novinarsko društvo Slovenije imenuje, nenehoma zalaga »javnost« s takšnimi in drugačnimi »pogledi«, »alternativnimi« razlagami ali preprosto z molkom glede koruptivnih zgodb ministrice za notranje zadeve. Bržkone si je kdo od njih tudi izmislil in ji svetoval, naj zgodbo Agate Schwarzkobler uporabi kot svoj talisman. Saj na koncu primerjava sploh ni slaba: le pravilno jo je treba razumeti. 310

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

Pravičnik in solni steber
Znana je svetopisemska prilika o Abrahamu ter prekletih mestih Sodomi in Gomori.449 Manj znan je očakov ugovor Bogu: drži, da sta poštenje in nrav v prestolnicah uplahnila do konca, vendar boš, Vsemogočni, res uporabil žvepleno roko, če se tam najde vsaj deset pravičnih, ki odtehtajo vesoljno hudobijo? Biblija nas naprej pouči, da se Bog ni obotavljal: Abrahamu je zagotovil, da ni ostal tam nihče, ki bi si zaslužil prizanesti mu. V tistem trenutku se je namreč tudi njegov rojak Lot z družino že podvizal in pustil mestne zidine za seboj: četudi jih je angel opozoril, naj se ne ozirajo, je Lotova žena v nostalgični radovednosti zasukala vrat: na mah je okamnela v solni steber. Zgodba v današnjem času beleži nekako četrto tisočletje svoje aktualnosti. Četudi je bil očak rojen med leti 1500 in 2000 pred našim štetjem, se nam je zazdelo, da bi boljše prilike za ilustracijo današnjih razmer ne mogli najti. Vprašanje, ki se bo najprej postavilo, je svetopisemskega navdiha. Je med ljudmi, ki danes upravljajo s Slovenijo, predstavljajo njeno oblastno moč in moralno avtoriteto (predsednik republike, ta in prejšnji), deset tistih, zaradi katerih bi si celotna kasta zaslužila ostati pri življenju? Je kje kdo, morda tudi ne najbolj razviden, ki upravičuje smisel postsocialistične oblasti v domovini? Morda skriti prerok, pametnejši od večine, čigar dejanje ali beseda bosta opravičenje vsega, kar vidimo, a ne razumemo? Odgovor je čista retorika: ni ga, ne bo ga, ker ga tudi ni bilo. Trojni vozel, ki tranzicijsko sedanjost stiska s preteklostjo in tem, kar še ima priti, je razumljiv: če smo v Sloveniji iz nekdanjega sistema prenesli ljudi in »vrednote« neokrnjene v novi čas, se ne smemo čuditi, da se bo stari čas dogajal znova in znova kot utelešenje novodobnega absurda. »Nesramnost« oblasti nas spominja na nesrečni mesti prav po odsotnosti prvobitnega čustva človeka, to je strahu božjega. Ministrica Kresalova sebe definira kot Agato Schwarzkobler. Gre za enega najčistejših, realističnih likov slovenske literature: to stori v dnevih, ko postane jasna vsebina pogodbe med Hypo leasingom in Ram investom: po njej bo država v nekaj letih oškodovana za približno dvajset milijonov evrov. Zdravi pameti je tudi očitno, da ta katastrofa ne bo brez kančka sreče za Kresalovo: ob toliko denarja Pogačarju, Senici in drugim ne bo težko poskrbeti za manjše nadomestilo. Predsednik vlade, ki je zaradi udeleženosti v preiskavi enega ministra odslovil (Milan

449 Gen, 18, 16–33.

311

Razd alj e d o sve ta

Pogačnik),450 drugim pa pokazal vrata, četudi so se zapletli ne s kriminalom, temveč s smetnjaki (Karel Erjavec), Kresalovo ščiti vsem evidencam o koruptivnem dejanju navkljub. Bo tudi sam srečni dobitnik kakšnega beneficija iz Jurijeve pogodbe? Tako rekoč v tistem hipu se Kresalova v prelesti nravstvenega devištva s privatnim reaktivcem odpravi na gledališko predstavo v Berlin.451 Spremljajo jo ljudje, ki so udeleženi v zgodbi od afere mástiffgate naprej. Predsednik vlade se spet vzdrži sodbe, moralne »avtoritete« slovenske družbe se zagrnejo v molk. Kresalovo preiskuje šef policije,452 ki mu je sama nadrejena. Absurd je tak na prvi pogled: analitičnejši pristop odkrije zasnovanost enega od vodilnih principov družbe v zločinu, ki jim je spolna deviantnost prebivalcev staročasnih mest komaj primerljiva. Če je sodomija toliko kot občevanje z živaljo (v nekaterih jezikih tudi homoseksualni spolni stik), bi se zaradi afere Baričevič same najbrž nihče ne razburjal do neba. Zločin, po katerem vpije slovenska Gomora, je iz davnega časa, stopnjevan pa zaradi sistematičnega molka ene od vej oblasti. Generacija oficirjev, šefov OZNE, političnih komisarjev in družbene plasti, ki je ustvarila socialistično Slovenijo, je iz gozdov leta 1945 prišla krvavih rok. Po mnenju sodobnih zgodovinarjev so v partizanskih čistkah preživeli le tisti, ki so v dokazovanju zvestobe šli do konca.453 Nekaj imen se nam je ohranilo do današnjega dne: Viktor Avbelj, Arti Bernik (likvidator in brat nekdanjega predsedniškega kandidata), Anton Dežman – Tonček (narodni »heroj« iz Radovljice), Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič, Ivan Maček – Matija, Mitja Ribičič in še nekaj. Vsi so bili po mednarodnih kriterijih vojni zločinci. Večina navedenih je dočakala osamosvojitev, nekateri so živi še danes.454 A je narava slovenskega pravosodja takšna, da se nikomur ni skrivil las na glavi. Prizanesla je prvi generaciji partijskih povzpetnikov, prizanesla je tudi drugi. Iz časa Službe družbenega knjigovodstva se je ohranilo nekaj sto uradnih primerov kraje družbenega premoženja (t. i. divjih privatizacij). Pravo450 Milan Pogačnik, minister za kmetijstvo (2000–2004 in 2008–2010), je pod pritiski odstopil 10. marca 2010. 451 27. aprila 2010 je Katarina Kresal skupaj z nekaterniki, znanimi iz afer zadnjega časa, potovala na premiero Simfonija otožnih skladb Tomaža Pandurja. 452 Janko Goršek, ki mu je ministrica mimo razpisa podaljšala vedejevstvo ad calendas graecas. 453 Avtorju je to zaupal Jože Dežman na podelitvi Jurčičeve nagrade za leto 2010. 454 Za imena in početje zločincev primerjaj Wikipedijo, a tudi ustrezne edicije iz Izbora najpomembnejše literature.

312

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

sodje je poskrbelo, da en sam primer ni bil procesuiran. Izjema je le Danilo Kovačič, direktor Hita. Ta je bil pravnomočno obsojen, vendar ga je trenutek pred keho pomilostil Janez Drnovšek.455 Deseti pravični? Z gospodarskim kriminalom in zločini proti človečnosti gre z roko v roki slovensko novinarstvo, katerega uradni predstavnik je Društvo novinarjev Slovenije, neuradni emblem pa povešen nos zaradi vsakodnevne laži. K temu lahko dodamo še toliko detajlov iz uradnih analov škandalozne kronike slovenskega postsocializma, da pristanemo na Abrahamovem končnem spoznanju: ni enega pravičnega. Rešitev pred končno jezo je dvotretjinska večina sil »dobre volje« na naslednjih volitvah in radikalne ustavne spremembe, zadevajoče pravosodje in lustracijo. Če je ne bo, nam ostane – solni steber. Kolikor vemo, je ta med večnimi spomeniki.

Sončni zgled
Enega stoletja pol in še četrtina (175 let) bo v koncu prihajajoče pomladi vnovič zrla sonce in neskončno luč, prav tisto, ki jo je v špitalski bolnišnici France Prešeren razbiral na licu Matije Čopa, leta 1835 utopljenega v tomačevski Savi. V posmrtni elegiji z naslovom Spominu Matije Čopa je na kongenialen način upesnil bistvo prijateljevega prizadevanja na svetu. »Mlad umrje, kdor od bogov izbran je«, je prvi stavek čudovitega besedila; pesnik je z njim želel spomniti na prijateljevo premočrtnost, čistost njegovih namer, zaupanje v prihodnost slovenske besede, pravičnost in poštenost njegovega bitja, nenazadnje. Dan, ko pišem pričujoči zapis, se ne razlikuje veliko od drugih: označuje ga le mala podrobnost, večini Slovencev ne dovolj znana, namreč, da se je Prešernov verz kot sonce tomačevske Save dotaknil Boruta Meška. »Mlad umrje, kdor od bogov izbran je, to dragi se na tebi je potrdilo, bilo ti je vtisnjeno v lic bledih spanje.«456 Borut Meško je odšel v petinštiridesetem letu življe455 To se je zgodilo 1. februarja 2006. 456 »Jung stirbt der, den die Himmelsmächte lieben« (France Prešeren, Zbrano delo II, DZS, Ljubljana, 1966, str. 95). »Mlad umrje, kogar nebeške sile ljubijo«, je pesnik zapisal v navedeni elegiji Dem Andenken des Matthias Čop, Spominu Matije Čopa.

313

Razd alj e d o sve ta

nja, kar je nezaslišana krivica, ki si jo je narava tukaj dovolila. Ljudje danes preprosto ne umiramo v teh letih. Človek ne more razglabljati o stvareh, ki njegovo pamet presegajo, kot jo smrt sama. Vendar lahko razmišlja o človeku, ki še vedno ostaja tukaj, v svoji dragocenosti in neponovljivosti, in o času, v katerega se je dotičnik zapisal. Borut Meško je bil nenavadnost v svoji dobi in poklicu, kajti, za razliko od kolegov iz novinarske srenje, je bil zvest svojemu prepričanju. Šlo je za instinkt, v katerem človek razvidi, kako mu je ravnati, da bo živel iz zaveze s postulati temeljne človeške pravičnosti. Ni je bilo sile, ki bi ga zamajala v tej zvestobi. S svojo držo se je Borut Meško zapisal v kolektivno zavest slovenstva, žal še posebej zato, ker se je toliko razlikoval od večine kolegov. Mešku so bili tuji mehanizmi, ki sicer obvladujejo Društvo novinarjev Slovenije in njihovega kanclerja, urednika Mladine. Borut je bil nenasilen človek, nenasilen v odnosu do resnice, do besede in do ljudi okrog sebe. Vse to so vrednote, ki jih slovenska družba dnevno postavlja pod vprašaj. Teden, ki se je skupaj z Borutom Meškom poslovil, je bil še posebej zaznamovan s takšno »prakso«. Promotorji arbitražnega sporazuma ne nastopajo samo proti zgodovinski logiki slovenske resnice in pravice, temveč proti interesom tiste institucije, ki jo sami predstavljajo, to je Republike Slovenije. Čeprav je jasno, da sedaj nekaj imamo, česar po sporazumu ne bomo več imeli (kontrolo nad celotnim akvatorijem Piranskega zaliva in teritorialni stik z mednarodnim morjem), se trudijo kar naprej prepričevati ljudi, da je sporazum edina rešitev, ki omogoča pot iz krize. Pri tem prihaja do lomljenja hrbtenic, ki imajo vsa kot vzrok tisto hibo, na katero je bil Meško imun. Njegov zgled sije zaradi pokvečenosti v očetnjavi. Ob medijskem pritisku v podporo arbitražnemu sporazumu se je ugovarjanje zadnji blaznosti tranzicijske levice skrčilo na nekaj posameznikov in na največjo opozicijsko stranko, ki v tej zvezi predstavljajo poslednji otok razuma v deželi pod Triglavom. Svetovni slovenski kongres, ki je bil ustanovljen prav zaradi obrambe slovenskih nacionalnih interesov, je na primer te dni pripravil tribuno, na kateri je »soočal« mnenja za in proti. Glede na razpoloženje v državi se je potem pokazalo, da tudi ta institucija niha in se nagiba v prid podpori sporazumu. Ob tem moramo povedati, da je ta institucija dodobra zamrla. V mandatu, ki ga je Jože Bernik prevzel od Spomenke Hribar, je kongres začel izstopati iz slovenske javnosti. Ko je štafeto za njim prevzel Boris Pleskovič, se je umiranje na obroke nadaljevalo. Danes je ta nekdaj elitna institucija civilne 314

Z g o d be o re če h i z re sn i c e

družbe potisnjena v anonimnost, predrami se s kakšnim impulzom, kot je bila pričujoča tribuna za arbitražni sporazum. TV-kamere so v enem od Odmevov prejšnjega tedna tudi pokazale Simono Drenik, nekdanjo predsednico Konference za Slovenijo Svetovnega slovenskega kongresa. Drenikova je izšla iz bežigrajskih krščanskih demokratov, bila je tudi vidna članica podmladka SLS. V teh funkcijah se je vselej zavzemala v smislu tiste platforme, ki danes veleva sporazum zavrniti. Vmes so jo vzeli v službo na ministrstvo za zunanje zadeve in svoje mnenje je temeljito pokrtačila. Kakšna je stopnja njenega samospoštovanja? Kakšna je stopnja samospoštovanja »javnih delavcev«, ki dnevno delujejo zoper načela javnega interesa? Se normalnost v tej družbi lahko odraža samo v posmrtni elegiji? Razmišljajmo o Borutu Mešku.

315

»Kdor hoče vas dočakat temne zore«,457 avtorjevi zapisi za Večer (2006–2008)

10 d e se ti z a ri s:

Elizejske poljane Jožeta Pučnika
Pariz se je te dni kopal v nemogočem vremenu: plohe, ki jih prinašajo atlantski vetrovi, megla, srež in skoraj orkanska sapa, ki popotnika grabi za vrat še precej pod zemljo. Če se boš namreč vozil z metrojem, ti bo prepih v hodnikih dve, tri ali celo več nadstropij globoko osušil kosti. Vendar atmosferska navlaka te dni težko prikriva sonce, ki se koplje iz Elizejske palače.458 To vabi, kajti le še koledarski mesec loči Francijo od rituala, ki se zgodi vsakih sedem, po zadnjih ustavnih spremembah vsakih pet let od predsedniških volitev. Elizejska palača tako spet odpira vrata, njene preproge se pripravljajo na korake tistega, ki se bo v drugem krogu prebil čez petdeset odstotkov. Glavni favorit Nicolas Sarkozy. Vprašanja, ki jih odpira, iznajde kar sam. Večini bi sploh ne prišlo na misel, da bi o njej diskutirala. Sarko, kot mu pravijo, ustvari burjo v »kozarcu«, ko na novo odkriva teme nezaposlenosti in konkurenčnosti francoskega gospodarstva, denimo: vse je bilo povedano, vendar niso še vsi govorili. Tu postajajo celo besede nepomembne, po analizah komunikologov se namreč devetdeset odstotkov kampanje odvije na ravni pozicije telesa.459 V jedru paradoksa se krije temelj političnega bontona. Uspešni
457 Verz je Prešernov iz Krsta pri Savici (France Prešeren, Zbrano delo I, str. 176). Pomeni pa naslednjo reč: avtorjevo pisanje za Večer je bilo obsojeno na konec, kot je bila nanj Črtomirova vojska, ki jo je poveljnik pred odločilno bitko nagovarjal tudi s pričujočim verzom. Prvo leto (2006–2007) sem pisal enkrat tedensko. Drugo leto (2008) samo še vsakih štirinajst dni, s težavami. Zadnji članek sem napisal v tednu pred parlamentarnimi volitvami 2008. Po njih je Večer doživel finalno cenzuro, sam zanj od tedaj nisem smel (mogel), a tudi hotel napisati niti zloga. Primerjaj za to tudi Slovenija pred povolilnim časom v šestem poglavju. Zadnja besedna zveza v verzu se poskuša čim bolj pomenljivo postaviti ob bok imenu časopisa: temna zora: Večer. 458 Elizejska palača (osmo pariško okrožje) je urad predsednika republike. Zgradba sama datira iz 18. stoletja. 459 Npr. René Zayan, Coupez le son, Université catholique de Louvain, Canal +, Le Monde, Pariz, 2006. Gre za slikovno analizo, koliko na reakcije volivcev vpliva beseda

317

Razd alj e d o sve ta

kandidat mora namreč sredstvo postaviti pred cilj, kajti cilja ni več. Družba blaginje skrbi za svoje ravnovesje, odloča se po načelu prikupnejšega, ki postaja tudi uspešnejši. Elizejska palača ne bo sprejela tistega, ki bo največ napravil za identiteto in blaginjo države, temveč onega, ki bo zboru teh državljanov zaljši. Pot do takšne oblasti je znana, oblast sama pa malo večja neznanka. Sploh v slovenskem prostoru, ki se je te dni oddolžil spominu predsedniškega kandidata Jožeta Pučnika. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je v svojih prostorih namreč počastila ustanovitev inštituta, ki bo odslej nosil njegovo ime in skrbel za večjo raven politične kulture. To se sliši nekoliko paradoksno, kajti prav Pučnik je antiteza politiki potrošniške družbe in njenih podob. Določa ga notranja opozicija do moči. Če je prostor oblasti v velikih državah znotraj – denimo, znotraj Elizejske palače –, je (bil) prostor slovenske oblasti zunaj njenih centrov. Pučnik je človek z obrobja. V tem ni bil sam. Stopa v linijo onih, ki so v prostor oblasti460 prispevali z margine. Primož Trubar je pisal iz emigracije, Dragotin Kette in Josip Murn sta umrla od revščine. Edvarda Kocbeka so preganjali, zasledovali, onemogočali in dušili. Karel Destovnik – Kajuh je padel od krogle, France Balantič je umrl v ognju. Predsedniški kandidat Pučnik je bil to v malem. S predhodniki je delil te lastnosti. Bil je pregnanec kot Trubar, mučenik lastnega prepričanja kot Kocbek, brezdomec kot Kette in Murn, neposredna žrtev totalitarne agresije, kot sta bila v skrajni legi tudi Kajuh in Balantič. Hkrati je bil utelešenje zgodovinskega človeka, ki se je v svetu oblikoval po pameti, vesti in prepričanju. Prvo mu je omogočilo tehnološki presežek, s katerim se je v novem veku približal robu vesolja, drugo je narekovalo kompleksne forme njegovega razmerja do sveta, religije in umetnosti, tretje je tisto, po čemer sploh je, kar je. Pučnik je bil nepopustljiv optimist. V Zborniku Biti to, kar si,461 v katerem je povzet njegov zadnji nastop na tržaški Dragi, stoji zapisana misel: »Najprej bi rekel, da sem še danes vesel, da imamo samostojno državo.«462 Ta optimizem izraža nekdo, ki trdno verjame v identiteto stvari same in se samemu sebi ob tem zdi nepomemben. Elizejske poljane na glavi? Ne, cilj pred sredstvom in pot naprej. Kolikor se to nenavadno sliši: sonce z obrobja sije čez pariške oblake.
in koliko obrazna mimika kandidatov. 460 Če oblast pojmujemo v njenem pozitivnem smislu, kot identiteto naroda. 461 Sergij Pahor (et alii), Biti to, kar si (zbornik 33. študijskih dnevov – Draga 98), Mladika, Trst, 1999. Draga pri Občinah je vsakoletno srečanje slovenskih izobražencev (v začetku septembra), ki je pred padcem socializma pomenilo pomembno tribuno za demokratično javnost, sedaj pa njena relevanca usiha. 462 Na transparentu nad predavateljskim gremijem, glej slikovno gradivo v navedeni knjigi.

318

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

Premalo, a dobro
Pariz je prestolnica diplomacije, zato ni nepomembno, kakšno vlogo tu igra naša država. V tem smislu je v zadnjih letih zaznati očiten premik. Slovenija je pred desetimi, petnajstimi leti v centru Francije predstavljala malo. V širši zavesti je bila neprepoznavna, ob natančnejšem določanju geografske pozicije je obveljala za del spornega Balkana, ki ga pestijo vojne pa šepanje ob bergli zahodnega sveta. Zdi se, da je Slovenija hodila še eno, vzporedno pot, ki jo je peljala iz njene anonimnosti. Čim dlje je žarela osamosvojitvena avreola, tem večjo individualnost je osvajala v mednarodnem prostoru. Dlje od Jugoslavije, bližje Sloveniji, to bi bilo geslo vseh, ki so se polotili projekta mednarodnega uveljavljanja države. Na začetku tega tedna se je v Parizu odvil mednarodni simpozij, na katerem so sodelovali predstavniki fundacije Robert Schuman skupaj z mnogimi akademiki s francoske strani, zbrana je bila tudi – kot vedno nepopolna! – elita onih, ki imajo kaj povedati o nekdanji Jugoslaviji. Simpozij je bil – udeležencem primerno – organiziran v hramu francoske demokracije, konkretno v senatu.463 Ta domuje v eni največjih dragotin pariške arhitekture, v Luksemburški palači. Kar bi bilo na prvi mah slabost, je morebiti prednost. Slovenija je bila najprej uvrščena med dežele, katerih predstavniki bi morali – v okviru celotnega projekta – podati svoj pogled na balkanski vozel, vendar se je po temeljitem posvetovanju izkazalo, da je tu naša država nepotrebna. V privatnem pogovoru je namreč eden od soorganizatorjev konference dejal, da je s Slovenijo v visokih gremijih pariške politike tako: o njej se še vedno govori malo (ali ne preveč), ko pa beseda nanese nanjo, so ocene resne, kdaj celo polne presenečenja, tudi prestiža.464 Spričo tega se naša država sooča z enim od zgodovinskih trenutkov. Te ocene v Franciji ni bilo. To je korak v nov prostor, ki nevtralizira oceno Jožeta Mencingerja, da je z evrom Slovenija izgubila nacionalno suverenost in se iz države spremenila v bruseljsko provinco. Opozorimo takoj, da ta strategija v celoti in do konca poti ne bo zadostna. Zakaj? Ker predpostavlja eksperimentiranje, ki ga tokrat delimo z Evropo.
463 Šlo je za mednarodno konferenco, naslovljeno Nationalismes et religions dans les Balcans occidentaux (Nacionalizmi in religije na zahodnem Balkanu), organizirano v ponedeljek, 15. januarja 2007, v prostorih senata, ki je s 343 člani približen ekvivalent temu, kar v centralni Evropi predstavlja državni svet. Avtor sem ji prisostvoval. 464 To je bil predsednik fundacije Robert Schuman Jean-Dominique Giulliani. Fundacija se ukvarja z dobrodelnostjo, širše pa tudi s premišljevanjem evropske identitete in prihodnosti.

319

Razd alj e d o sve ta

Politično, monetarno in institucionalno združevanje tolikih narodov in toliko desetin milijonov ljudi v tako kratkem času je eksperiment. Nevarnost, da se ne bo posrečil, je v premem sorazmerju z ambicioznostjo. Združenih držav Evrope ne bo, njeni politiki bodo morali z natančnostjo hoditi po vrvi nad nacionalnimi interesi vsake od držav, pri čemer bo kulturna, nacionalna in splošna raznolikost narodov toliko večja prepreka, kolikor več je bo. Če bi se v krajšem času poleg držav zahodnega Balkana v zvezo vključila še Turčija, bi divergentnih učinkov v tako ogromni tvorbi več ne bilo mogoče uspešno nadzorovati. Kot je Slovenija z združevanjem Evrope največ profitirala – kdo pa se lahko primerja s tem, kar je v petnajstih letih dosegla –, bi z njeno razdružitvijo tudi največ izgubila. Zunanjepolitična strategija naše države mora iti v dveh smereh: o Sloveniji se mora še vedno govoriti v prestižnih terminih, vendar se mora govoriti več: vsakič, ko nas zamolčijo ali zamenjajo s Slovaško, denimo, je to dokaz nadaljnje neučinkovitosti. To je tenka vrv. Je slovenski narod v tej točki, ko je tako rekoč še na pol poti, dosegel svoj zenit, višek svoje energije? Nenazadnje nas je silno malo, v silno kratkem času, v silnem prostoru. Bo nacionalna struktura države ta pritisk zdržala?

Plečnik za pet krajcarjev
V teh dneh je ime arhitekta Jožeta Plečnika doživelo svojevrstno počastitev. Damjan Prelovšek, sicer odličen kustos dediščine, je izrazil željo bojda premnogih, da se umetnika beatificira.465 To pomeni status blaženega, ki mu nato sledi še svetniška slava. V istem tednu je na povelje ljubljanskega župana Zorana Jankovića začel izginjati »nasad« vrtičkarjev, ki je desetletja smešil podobo ene arhitektovih stvaritev, Mesta mrtvih. Kot so vrtičkarji in njihova barakarsko-zelenjavna dejavnost nekaj bolj banalnega, tako je čast oltarja nekaj bolj vzvišenega. Napak bi bilo zaključevati, da je socialistični režim, ker se z vernostjo in ideologijo velikega arhitekta ni strinjal, dopustil naselitev pritlehnih vrtičkarjev v neposredno soseščino hrama mrtvih, pa spet živega simbola slovenskega krščanskega duha. In da je Katoliška cerkev

465 To je bilo v marcu leta 2007.

320

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

z beatifikacijo pohitela zato, da bi prek Plečnika rehabilitirala svoje mesto v zgodovini in zdajšnjosti. Ne, pravi odgovor na to vprašanje bo nekje drugod. Res je, da se »vrtičkarji« tolčejo s Plečnikom prav toliko, kot se Voltairov Kandid tolče z življenjsko stvarnostjo. Junaka, ki obrede ves svet in – krščansko ideologijo – na koncu sprejme zdaj ostarela ljubica – Kunigunda –, ki mu razloži, da je največja sreča prav v obdelovanju lastnega vrtička, ne v velikih stvareh tega sveta. Plečnik in vrtičkarji, sveto in banalno, bi zanimali francoskega pesnika Paula Claudela, ki je v ekstazi čaščenja presvete Matere božje klical, da moli njeno ime najrajši ob svečah za pet krajcarjev.466 »Vrtičkarji« sami so produkt časa, katerega lastnost je bila, da stvari ni znal postavljati na njihovo mesto. Posledice tega živimo in jih bomo, dokler na družbenem prizorišču ne bo izzvenela zadnja generacija, ki je bila rojena v osemdesetih. To je ócean časa. Neposreden odraz vrtičkarskega duha (socialističnega recidiva) je kampanja, ki se v prid ohranitvi sadilcev solate bije po ljubljanskih časopisih. Videti je, da smo dobili novo kategorijo človekovih pravic, ki se ji reče pravica do vrtička. Vendar so vrtički minljiva reč, vsaka sezona jih prekoplje na novo. Potem bo ostala še Plečnikova beatifikacija. Ta se ne bo pozabila. Če bi vprašali arhitekta samega, bi najverjetneje odvrnil, počemu? Ne bi mu bilo jasno, zakaj naj bi zdaj zaslužil še čast oltarja. Več kot krščanstvu dolguje brezčasni formi lepote, ki so jo skicirali Grki. Več kot Kristusu renesansi. V primerjavi s Plečnikom je krščanski umetnik mozaični virtuoz Marko Rupnik. Stika se z grštvom, v katerega je vstopil Kristus. Plečnikovo delo je stvaritev brezčasnega duha, v katerem imajo bogovi ilustrativno vlogo. Vanj Kristus ni mogel vstopiti, ker je nastalo pred razodetjem. V tem sta tudi arhitektova veličina in nepozabnost. Slovenci ga častimo tudi, ker predstavlja presežek (katoliške) majhnosti. V želji po beatifikaciji postrodetovska Cerkev na Slovenskem ponavlja napačen refleks volje po moči in prestižu. Kristus je bil ubog, vendar neskončno samozavesten, in v konfliktu s stranpotmi svojega časa. Z njim je živel v distanci, ki je bila magnet Cerkve osemdesetih let prejšnjega stoletja. Želja po beatifikaciji Plečnika je korak nazaj. Je identifikacija s simbolom moči. Ni brez korelacije z gmotno pridobitnostjo. Arhitekt za pet krajcarjev?
466 Paul Claudel (1868–1955), francoski dramatik, pesnik, ekseget in diplomat. Njegovo poezijo najdeš v: Paul Claudel, Œuvre poétique, Gallimard, Pariz, 1967, a tudi v izvrstnem prevodu Marka Marinčiča (Paul Claudel, Sejalec božje mere, MK, Ljubljana, 1993).

321

Razd alj e d o sve ta

Da Vincijev udba.net
Zadnji čas je prinesel dinamično dogajanje v enem od pomembnih poglavij, s katerimi se morajo soočiti vse družbe v tranziciji, to je pri vprašanju o vlogi nekdanje Službe državne varnosti (ali Udbe) v družbi. Dr. Jera Vodušek Starič je že leta 1992 ugotovila, da je na tem področju Slovenija najbolj zaostala v primerjavi z nekdanjimi državami vzhodnega bloka ter da jo čaka še veliko delo.467 Povejmo na začetku, da je bila vloga Službe državne varnosti v prejšnjem sistemu bistvena. Ta služba je bila država nad državo. V svojem arhivu, ki je bil štiri leta tega javnosti dan na razpolago v obliki t. i. udba.neta,468 je zabeleženih več kot milijon državljanov nekdanje SR Slovenije. Razvrščeni so v različne kategorije, začenši s tistimi, ki so storili takšno ali drugačno kaznivo dejanje. Seznam se nato širi na osebe, ki so bile preverjane ali nadzorovane, konča pa se z onimi, ki so s Službo državne varnosti sodelovale. Arhiv je verodostojen in avtentičen, kajti v takšni razsežnosti ga je nemogoče ponarediti. Pisec teh vrstic sem se pred dvema letoma precej ukvarjal z njim, sistematično sem preverjal, denimo, storilce kaznivih dejanj po členih nekdanjega kazenskega zakonika. Če je bilo dejanje večje, sem brez težav v časopisih iz petdesetih oz. šestdesetih let 20. stoletja v črni kroniki ugotovil, da je proces potekal, da so bili obdolženi obsojeni po členih, ki jih izpričuje udba.net. Videl sem tudi zgodbo svojega starega očeta, ki je bil zaprt leta 1945 kot »sovražnik ljudstva«. Ker je bila sodba po osamosvojitvi razveljavljena in ker je doma na voljo v duplikatu, sem videl, da se podatki z duplikatov in oni z udba.neta ujemajo. Pisal sem tudi o nasilju režima nad literati, največ še o Edvardu Kocbeku. Ta je imel »angela varuha«, njegovo delovno ime je »agent Piété«, kar je v francoščini toliko kot pobožni ali pobožnost sama. Zadostuje naj, da je o Kocbeku napisal kar štiristo strani opazovanj. In spet: šifre na udba.netu potrjujejo, kar sicer vemo o tem razmerju. Potrjujejo preverjanje Kocbeka in identiteto njegovih sledníkov. Udba.net oz. arhiv SDV je kriptogram polpretekle zgodovine. Na podlagi šifrantov je mogoče rekonsturirati razmerja med žrtvijo in rablji, določiti družbeno hierarhijo glede na šifre, ki so označevale pomembnost posame467 Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1992. 468 Dušan Lajovic je aprila 2003 na internetu objavil mikrofilme ariva SDV, ki mu jih je zaupal pokojni Jože Malnar. Gradivo je priložnost za interpretacijo novejše zgodovine, hkrati pa tvori stožer pričujoče knjige. Je hirkanski tiger, ki bo vselej spodbujal bes in strah pri tistih, o katerih pričujoča publikacija večinoma govori.

322

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

znika za SDV. Je zapisana zgodovina slovenskega naroda od leta 1945 pa do konca osemdesetih let. Vendar dekriptiranje te knjige nikakor ni dobrodošlo dejanje. Slovenija je pregloboko v tranziciji, da bi mentaliteta tistih, ki so še do včeraj skrivaj odločali o vsem, dopustila knjigi spregovoriti z odprtimi usti. To bi bilo nezaslišano »dešifriranje« Da Vincijeve šifre. Vendar se bo to moralo enkrat zgoditi. Pot v neobremenjeno prihodnost pelje prek zgodovine. Ta je učiteljica življenja, to so vedeli stari narodi. Problem je, ker je danes družbena atmosfera v Sloveniji še vedno zaledenela. Slačimo se ob televizijskih pop ritmih, vendar nismo zaradi tega nič manj zaviti v volnene suknje. Dodaten problem je, da je bil sam udba.net zaključen konec osemdesetih. Glede na to, da je bila osamosvojitev Slovenije formalni mejnik ter da je do prave demokratizacije začelo prihajati šele z vstopom v Evropsko zvezo 1. maja 2004, predvsem s parlamentarnimi volitvami jeseni istega leta, mora obstajati baza podatkov, ki so ažurirani, govorijo pa o strukturnih vlogah ljudi, odgovornih za tranzicijo. Sam sem pred dvema letoma poskušal interpretirati podatke z udba.neta, vendar zgolj tiste, ki so zadevali vlogo politikov krščanske demokracije in Slovenske ljudske stranke v času od 1990 do 2000. Kmalu sem moral umolkniti, spoznal sem namreč, da se z razkrivanjem teh zgodb podajam v nevarnost, kakršni v svojem življenju ne morem biti kos. Pri tem ostane, je pa ta refleks premo sorazmeren pokazatelj, kje danes smo in kam še moramo priti. Zato bo prav vsaka razkrita črka zgodovinske knjige udba.neta, nekdanjega ali novega, beseda več za Slovenijo, kakršna mora biti.

Država malih začetnic
Ton temu tednu je dala slavnostna akademija ob petindvajseti obletnici Nove revije.469 Izraz dati ton pojmujemo v smislu besed, ki jih je zapisal Oton Župančič. Ta je govoril o mornarju, ki meri »daljo in nebeško stran«,470 prav tako kot skupina intelektualcev, ki je pred desetletjema in pol poslala partijski »vrhuški« prošnjo za ustanovitev nove revije. V tistem času se ni nihče zavedal, da bo »nova revija« predrugačila slovenski prostor. Zapis z malo začetnico ni igra: »nova revija« je bilo delovno ime, pravo naj bi bilo
469 28. maja 2007. 470 Oton Župančič, Pesmi, str. 52.

323

Razd alj e d o sve ta

»ampak«. Ker so režimski forumi pustili predlog ustanoviteljev dve leti v predalu, se je ime z malo začetnico leta 1982, ko je izšla prva številka, začelo pisati kar z veliko. Nova revija je postala Nova, z njo kmalu tudi družbeni prostor. Nova revija je namreč zarezala podobo razmerij v njem spomladi leta 1987, ko je bila po skoraj tisočletju od karantanske kneževine sem prva, ki je zbrala pogum za oblikovanje tez o nacionalnem programu. Te so pomenile črko na dokumentu nastajajoče države. Dve desetletji in pol po zapisu je ponovna priložnost, da se vprašamo o vsebini. V paradoksalnem razmerju, ki ga ta dokument oblikuje do slovenske stvarnosti, bomo ugotovili, da je bilo uresničenega več, kot je bilo iz tedanje zgodovinske perspektive sploh mogoče. Dejstvo je, da je 57. številka Nove revije izbruhnila kot eksploziv. Ideje o nacionalni državi Slovencev so bile izziv federalni socialistični Jugoslaviji in njenemu represivnemu aparatu. Polemike, ki ta teden odmevajo na ravni razmerja Milan Kučan – Nova revija, so povzetek dileme zadnjih desetletij. V Tacnu pri Ljubljani, v prostorih slovenske policijske akademije, je po izidu 57. številke Nove revije potekal sestanek represivnih aparatov tedanje socialistične Slovenije. Na njem je Milan Kučan težnje po osamosvajanju označil kot fašistoidne. Tako menijo danes pisni in elektronski mediji, ki se sklicujejo na faksimile dokumenta. Stenogram sestanka je verodostojen, z njim tudi zgodba sedanjosti. Če bi ne bilo poguma »novorevijašev«, ki je hkrati dosegel ugoden zenit preoblikovanja evropske politične arhitekture v 20. stoletju, bi vse skupaj ugasnilo v niču posttitovske Jugoslavije. Ko se Milan Kučan sooča z Novo revijo, se sooča s fenomenom, ki je iz male začetnice prerasel v véliko, iz niča v samostojno državo. To soočanje je spet prostor naše državljanske nezrelosti. V svetu razvitih civilizacij in demokracij lahko politik govori le resnico in zgolj resnico, kot pravi prisega anglosaksonskega prava, ki jo uporabljajo na britanskem Otoku in v Združenih državah Amerike. In kot počnejo povsod na stari celini. V rekonstrukciji dogajanja iz onega usodnega časa pred dvajsetimi leti nekdanji predsednik republike namerno zavaja. Male začetnice slovenske demokracije se dnevno izpisujejo na zaslonih elektronskih medijev ali naslovnicah tiskanih publikacij. V pozitivnem smislu nam vendarle govorijo zgodbo slovenske zdajšnjosti. Ta pomeni dejstvo, da je skupina intelektualcev prelisičila nasprotnika, ki je bil močnejši od nje: prelisičila je tudi zgodovinske okolnosti in napravila slovensko državo. Mnogi je niso sprejeli, še več je onih, ki jo vsak dan bolj izrabljajo. Država ni samo predmet manipulacij glede svojega nastanka, je tudi predmet manipulacij glede svoje lastnine in svojega bogastva. Ob dvajsetletnici (in pol) 324

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

57. številke Nove revije je veliko videti. Nečesa pa kljub temu ni več. Intelektualnega poguma in osebne verodostojnosti, kakršna sta bila lastna avtorjem slovenskega nacionalnega programa.

Platno in planet
V dneh prejšnjega tedna so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Upodobitve ljubljanskih škofov.471 Na otvoritvi razen ministra za kulturo472 in poslanca SDS ni bilo predstavnikov slovenske politike in oblasti, četudi bi se to iz najbolj formalnega razloga skoraj spodobilo. Razstavo je odprl slovenski kardinal dr. France Rode. Razstava je bila skromna, ujeta v marginalni prostor Narodne galerije. Gre za ducat, dva portretov s spremnim besedilom oz. pojasnili k biografijam. Kdaj je kak škof živel, kakšna je bila smer njegove teološke usmeritve, grob organigram značaja, predvsem – v suhoparni skici – njegov odnos do slovenskega naroda, katerega najvišjo politično institucijo je predstavljal. Ta je tako rekoč brez izjem pozitiven. Prvi škofje, denimo Žiga Lambert, so bili humanisti, nekateri celo disidenti. Tako je škof Brigido iz konca 18. in začetka 19. stoletja prišel v opozicijo s cesarjem, kajti na vso moč si je onkraj svojih pristojnosti prizadeval dvigniti nivo izobrazbe pri duhovnikih, tudi zunaj matične domovine. Moral je oditi, z njim bi skoraj padla tudi ljubljanska nadškofija, ki jo je posvetna oblast takrat želela ukiniti. Sicer so bili škofje, vse do močnejše artikulacije slovenske nacionalne ideje konec 19. stoletja, sistematični podporniki etničnih prizadevanj skupnosti, ki jim je bila zaupana. Tako so pospeševali pridige v domačem jeziku, gradili predplečnikovske simbole slovenske arhitekture (stolnico, denimo, pa baročne palače in cerkve), tiskali Sveto pismo v domači besedi. Skupni imenovalec njihove pojave je usodnejši od zgodovinske vloge vsakogar od njih. Pomeni namreč, da je institucija ljubljanske škofije473 skozi stoletja predstavljala politično, kulturno in tudi narodnoidentifikacijsko središče, brez katerega bi podoba današnje Slovenije in njenih prebivalcev bila drugačna, če bi kakšna
471 Otvoritev je bila 19. junija leta 2007 zvečer. 472 Prof. dr. Vasko Simoniti. 473 Škofija Ljubljana je bila ustanovljena leta 1461. Leta 1961 jo je Janez XXIII. povzdignil v nadškofijo. Sedež ima v nadškofijskem dvorcu na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani.

325

Razd alj e d o sve ta

sploh bila. Škofje so skozi čas zagotavljali podstat razvoju slovenske nacionalne ideje. Bili so temelj, če bi te institucije ne bilo, bi tudi ob maksimalni volji genialnih posameznikov slovenstvo preprosto ne imelo kje odgnati. V to družino je sodil tudi preminuli Alojzij Šuštar. Njegov življenjski lok še posebej vpenja zgodbe slovenskih škofov v planetarno konstrukcijo. Kako tudi ne. Rojen je bil istega leta kot Janez Pavel II. in je v marsičem podoživel njegovo usodo. Ločen od povojne domovine je svoj čas preživljal kot tujec. Ko se je leta 1980 vrnil v domovino, je prisostvoval demontaži totalitarnega sistema. Bil je prvi nadškof, ki je leta 1996 v samostojni državi sprejel papežev obisk. Alojzij Šuštar je bil človek meditacije. Alojzij Šuštar, Jože Pučnik, plejade mislecev, ustvarjalcev, družbeno angažiranih, kritičnih posameznikov. Kot take njihove usode trkajo na vrata predosamosvojitvene politike. Tu ne govorimo več o usodah, ampak o fenomenu ordinarne politike, ki so je polna usta aferaštva in zamer, njen zadnji horizont pa je lastno preživetje v obnebju dobro plačane službe evrokrata. Govorimo o politiki, ki morda ima vizijo »samopreživetja«, a nima preživetvene vizije skupnosti, ki jo je k temu poklicala in jo za to izvolila. Takšno sta, denimo, imela pokojna Alojzij Šuštar in Jože Pučnik. »Planetarni posamezniki«, ki nas politično in drugače poskušajo predstavljati, so planetarni zgolj v razsežnosti niča. Pravo, planetarno slovenstvo še naprej raste z obrobja, iz marginalnih usod, ki glasno odmevajo. Z zakritih platen, iz samotnih glasov ali, kot je v naši zgodovini vedno bilo, iz sporočil in del, ki jih sedanjost ne vidi.

Neonski bungalov v neolitskem naselju
Tomaj je v slovenski zavesti povezan s tremi rečmi: s pojmom kraških pejsažev in njihovih lepot, s Srečkom Kosovelom in prek obeh s prvobitnim občutkom arhaične krajine, kakršna je bila in je več ne bo. Gre za mitski spomin naroda na pokrajino, ki prej kot v naravi obstaja v zavesti, kot taka tvori del identitete tistega, kar se imenuje slovenska bit. Prav v bližino Tomaja je Kosovel tudi postavil pesniški prostor svoje elegije Brinjevka.474 Spomnimo se: »V jesenski tihi čas, prileti brinjevka na Kras«.475 Ptica ni sama, sledi ji lovec, strel švistne in strga iluzijo, v katero se je zamislil pesnik.
474 Srečko Kosovel, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1946, str. 416. 475 Prav tam.

326

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

Ta teden so televizijske kamere predstavile zaledje tomajske vasi, odeto v škrlatne barve jeseni. Ni šlo za prikaz idiličnega razpoloženja v umirajoči naravi, temveč za označitev prostora, v katerega se bo zažrla mehanizacija, da bi zgradila naselje novodobnih bungalovov. V njih bi potem prebival italijanski dolce far niente.476 Uničevanje historične krajine ni začetni poskus v tej smeri. Prvotni sunek v identiteto prostora je pomenila socialistična arhitektura. Ta je od Vladivostoka do Kopra in od Urala do Novega mesta postavljala tip zgradbe, ki se je identificiral najprej po svoji amorfni grdoti. Pojdite danes v Kišinjov, Sofijo ali Beograd, obiščite Mihevčevo stolpnico sredi Kopra ali Šorlijev nebotičnik v Kranju, povsod boste strmeli, kako je mogoče graditi tako grde reči. Vendar se o zgodovinski identiteti krajine nismo nič naučili. Finančni minister je dal zeleno luč za gradnjo megazabavišča na Goriškem, ki bo pomenilo za širše zaledje približno tak udarec, kot je atomska bomba proti frnikoli, če ga primerjamo s »tomajskim eksperimentom«. To bo poseg v regijo (ne v vas), ki bo odnesel njeno identiteto. Ali bodo krajani ubranili Goriško pred opustošenjem, ni jasno. Jasno je, da je na delu princip totalitarnega monopola nad duhom življenja. Megazabavišče bo. Morda ne na kraju prvotne lokacije, vendar zagotovo nekje v Sloveniji. Bo, kot so bili vsi postsocialistični eksperimenti, ki jih Slovenci dojemamo kot znamenje našega napredka oz. tranzicijske civiliziranosti. Od srede devetdesetih so se, najprej v Ljubljani, potem tudi drugod, razpasli bungalovi posebne sorte. Kot bungalov namreč pojmujemo enostavno gradbeno obliko, zgrajeno na principu cirkuškega šotora. Osnovne traverze, na katerih počivajo streha in stene. Ti bungalovi so onesnažili večino kulturne krajine, predvsem v bližini pomembnejših krajev. Napaja jih energija potrošniške mrzlice, prepoznali jih boste po kvadratnih ali štirikotnih zgradbah, s katerih se svetijo neonski napisi: Interspar, Tuš, Lidl, Hofer, Baumax, Bauhaus, Kolosej itd. In po tisočih ljudi, ki jim je to postala Meka ali smisel bivanja. Smisel bivanja v zahajanju med štiri železne traverze, postavljene pokonci, in štiri, postavljene ob stran? Danes ga ni kraja v Sloveniji, na katerega ne bi prilepili enega od teh spačkov – Maribor, Ptuj, Postojna pa Radovljica na Gorenjskem. Neonski bungalovi v neolitskih naseljih! Kakšno od njih je (bilo) celo na seznamu svetovne kulturne dediščine. Slovenska krajina doživlja nasilje. A je ne režejo samo »po dolgem«, režejo jo tudi počez. Zdaj šele se je izvedelo, da bi trasa koroške hitre ceste »zjed476 Sladkost nič početi v slovenskem prevodu.

327

Razd alj e d o sve ta

kala« pokrajino do neprepoznavnosti. Zadaj je globalni igralec slovenskega »razvoja« Dars, ki nima smisla ne za finance ne za ljudi; kako bi ga potemtakem imel za kulturo? Dolgujemo mu »visoko gospodarsko rast« in inflacijo. Državljani ob teh kolosih postajamo žrtve fenomena, za katerega smo mislili, da je zdavnaj premagan. Globalizacije, ki je še bolj usodna, če jo vodijo provincialni duhovi kranjskih razmer.

Filozof brez soda
Znana je tista prigoda iz davnih antičnih dni. Ko je Aleksander Veliki zavojeval Grčijo, je izvedel, da v nekem mestu živi filozof Diogen.477 Ta je imel svojo šolo, učil je blaženost življenja v pravilnosti življenjskih spoznanj. Med drugim je prebival v sodu in z lučjo pri belem dnevu iskal modreca. Aleksander je to čudo hotel videti na lastne oči, zato se je nekega jutra z armado in v imperatorskem veličanstvu naslikal pred njegovim bivališčem. Filozof je premražen in krmežljav prilezel na plano in se zabuljil v ves cirkus. Aleksander mu je dejal: »Sem najmočnejši človek na svetu in lahko ti izpolnim vsako željo.« Diogen je vprašal: »Res vsako«? »Vsako«, je pribil Aleksander. »No, potem se mi umakni spred sonca«, je dejal od jutranjega hladu premražen filozof. Ta anekdota ni brez zveze z domačo politično stvarnostjo. V obe simbolni podobi, v podobo politične moči na eni strani in filozofske skepse do nje na drugi, se je namreč ob koncu svojega mandata začel spreminjati sedanji predsednik Drnovšek. Bi lahko za današnjega Drnovška rekli, da je Aleksander? Bi lahko rekli, da je Diogen? Ne, je eno in drugo hkrati, človek formalne moči in občutljivosti zanjo (za privilegije), hkrati pa velik brezbrižnež, brat v obupu tudi zakotnim vedežem, prerokovalcem in zdravilcem, najsi prihajajo z one strani Atlantskega ali Tihega ocena ali še od dlje. Vendar moramo povedati, da je Drnovškova drža konsistentna. Tam nekje pred dobrim letom dni, ko se je začel prepoznavati v obeh odsihmal neločljivih podobah, se je – tako sam pravi – odločil, da ne bo drugič kandidiral za predsednika države.
477 Diogen iz Sinope, cinik, utemeljitelj sokratske šole. Ljudje so ga imenovali tudi canis philosophiae, ker je v sodu, v katerega se je naselil, zbiral kosti. Bil je tudi brez dlake na jeziku: ko ga je Aleksander Veliki (slišal) in videl, je bojda pregovorno izjavil: »Če bi ne bil Aleksander, bi si želel biti Diogen.« Diogen je prvovrsten simbol za razlago slovenske postsocialistične jare gospode.

328

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

To je storil iz univerzalnega razloga. Predsednik republike je namreč lahko samo Aleksander Veliki, nikakor ne more biti Diogen, še manj oboje hkrati. Predsedniška funkcija namreč predpostavlja državnika, politika, vojaka, ne filozofa ali, še bolje, navihanca, kot se je skozi svoje anekdote v zgodovino zapisal grški filozof. Bistveno dilemo predsedniških volitev se da slej ko prej formulirati v vprašanje, katere vrednote kot narod najbolj častimo. Po desetletjih partijskih eksperimentov z nami in po mučnem času tranzicije, ki nas je razslojil, dodatno razdelil, mnogim pa otopil družbeno kritičnost, je čas za zrelost. Še vedno ostaja alternativa človek z akademskim statusom, mednarodno prepoznavnostjo, uglajen intelektualec ali intelektualka. Kdo se bo moral tokrat umakniti izpred sonca?

Lepa Vida spet po slovensko
Pisalo se je leto 1988, ko je skupina dijakov poljanske gimnazije v Ljubljani478 za dijaški časopis pripravila intervju s tedanjim nadškofom Alojzijem Šuštarjem. Vodstvo šole jim je intervju sicer dovolilo, misleč, da ga dijaki v svoji naivnosti nikdar ne bodo posneli in zapisali. A so nadebudneži ravnatelju prinesli avtoriziran tekst, ki bi moral v tisk. Tedaj je v vodstvu šole završalo, najverjetneje so poklicali s CK-ja ali Udbe, in z objavo ni bilo nič. Prestrašeno vodstvo je sklicalo posvet, da bi učiteljski kader vendar obsodil poskus klerikalizacije usmerjenega izobraževanja. Dosegli so svoje. Učitelji so izrekli anatemo nad besedilom (spomnimo se, da se je pisalo leto, v katerem je prišlo do procesa proti četverici), obsodba je bila enoglasna. Proti njej je nastopila le profesorica biologije Vida Spazzapan Brelih. Spominjam se je, profesorice Brelihove, iz svojih srednješolskih let. Ko se je zgodil ta incident, sem bil sam sredi univerzitetnega študija. V letih 1982–1986 mi je kot profesorica biologije ostala v spominu po neomajnem vztrajanju pri principih dialektičnega materializma, temelječih na marksistični interpretaciji sveta. Še danes jo kdaj srečam v Ljubljani, polno energije, načrtov, idej, čeprav se je krepko približala pragu, ki ga imenujemo starost. V idejnih pogledih se ne ujameva, niti v enem ne, če sem iskren. Ujameva se
478 V osemdesetih letih prejšnjega stoletja poleg bežigrajske gimnazije najbolj elitna srednja šola v državi. Stoji med grajskim gričem in Ljubljanico ob cerkvi svetega Jožefa.

329

Razd alj e d o sve ta

– ne da bi padla ena sama beseda – v pogledih na človeka. Zakaj? Vida Spazzapan Brelih je namreč ena tistih samotnikov, ki jim je pomembno lastno prepričanje. Je človek, ki nastopa »proti toku«. Prvi je o takem tipu človeka pri nas spregovoril Prešeren. Med francoskimi misleci je o tem najbolj obširno pričal nobelovec André Gide.479 Ko je Vida Spazzapan Brelih na kolegiju poljanske gimnazije nastopila zoper prepoved objave intervjuja z nadškofom Šuštarjem, je stopila v konflikt tudi z verujočim delom učiteljskega zbora. Namreč: ta je glasoval za prepoved, četudi je v nedeljo hodil k maši in četudi nadškof Šuštar ni v ničemer ogrožal nikogar. Ne partije, še manj vernega ljudstva. Socializem slovenskemu človeku ni potreben, da bi klečeplazil. Te dni so mediji prinesli novico, da se koroški Slovenci niso udeležili proslave 87. obletnice plebiscita. Krovne organizacije so torej potrebovale skoraj devetdeset let, da so doumele, da je udeleževanje na heimatdienstovskih procesijah blažev žegen. Koroško slovenstvo je ob takšnih in drugačnih »samodestrukcijah« logično izginilo, zabarantala ga je hlapčevska zavest prebivalcev in prav taki računi njegovih predstavnikov, z izjemo Rudija Vouka.480 Ta bi sodil med lepe Vide Cankarjevega opusa, prav tako kot profesorica Brelihova. Je pa njihovo število enako velikosti bibličnega zrna gorčice.

Sedemnajst bralcev
V četrtek je v prostorih Francoskega inštituta v Ljubljani potekala predstavitev nove knjige Borisa A. Novaka Pogledi na francoski simbolizem.481 Naš pesnik je v predstavitvi knjige spregovoril o stvareh, ki tvarino publikacije kot take presegajo. Med drugim je razmišljal o tržnosti slovenskih tiskovin
479 André Gide (1869–1951), francoski pisatelj, kritik, pesnik, Nobelov nagrajenec (1947). Njegovo delo predstavlja intelektualno-značajsko normo, kateri je podrejeno človekovo doživljanje družbe, sveta in sebe. Ta norma središči predvsem v iskrenosti in priznavanju stvari, kot so. Gide je bil med prvimi homoseksualci, ki so svoja nagnjenja ne samo priznavali, temveč o njih tudi s ponosom govorili. 480 Rudi Vouk (1965), nekdanji predsednik krovne organizacije Narodnega sveta koroških Slovencev. 481 Boris A. Novak, Pogledi na francoski simbolizem, Scripta, Ljubljana, 2007. Boris A. Novak (1953) je pesnik, dramaturg, esejist, urednik, prevajalec in predavatelj primerjalne književnosti na ljubljanski univerzi.

330

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

in paralelah s širšim svetom. Dejstvo je, da so francoski simbolistični pesniki določili slovensko pesniško izročilo in z njim identiteto naroda. Oton Župančič, Josip Murn, Srečko Kosovel, Edvard Kocbek so imena, brez katerih je večini šolsko izobraženih pri nas svet drugačen in ne čisto slovenski. Eden od francoskih simbolistov je še posebej pomenljiv. To je Stéphane Mallarmé, tehtno ime svetovne lirike, ki je zase dobrodušno izjavljal, da mu je dovolj sedemnajst bralcev.482 V novih prevodih Borisa A. Novaka zdaj Mallarmé prihaja v finale knjižnega sejma Frankfurt po Frankfurtu, ki ga gosti ljubljanski Cankarjev dom. Od osemdesetih let 20. stoletja (spomnimo se, da je o tem pisal pokojni Bojan Štih483) je slovenska knjiga Slovencem v breme. Dober pisatelj ima sedemnajst bralcev, slaba knjiga je po tej logiki tista, ki zanima vse in vsakogar. Kot slabi ljudje. Zdi se, da je Slovence od srede devetdesetih let naprej obnorel pojem tržne vrednosti. Sleherna novotarija se nas namreč prime. Pripravljeni smo se izpostavljati za vsako od neumnosti, potrošniki kupujemo zadnjo bedastočo, ki nam jo ponujajo mediji, naj bo to zobna pasta, prašek za WC-požiralnik ali resničnostni šov. Vse te stvari so in, tržijo se in prodajajo, četudi so brezsmiselne. In izginjajo iz spomina kot vsebina iz WC-splakovalnikov. Kdo od bralcev se še spomni, kako se je končal oni show v Baru? Ali katera od starlet je zadnja imela pornografski škandal? V tem trenutku imamo Slovenci eno samo potrebo, potrebo po sedemnajstih bralcih.

Haag, a hasek?
Dokument Lizbonske strategije,484 ki naj bi ga po kratkem postopku ratificirali parlamenti držav članic, je bil razglašen za korak k demokratizaciji celine. Kronal naj bi prizadevanja portugalskega predsedovanja in pomenil srečna vrata v dogodek slovenske zgodovine, predsedovanje Evropski zvezi.
482 Stéphane Mallarmé (1842–1898), francoski pesnik, simbolist in utemeljitelj moderne lirike. Avtor med drugim Favnovega popoldneva (1865). 483 Bojan Štih (1923–1986), slovenski kritik, esejist in Župančičev nagrajenec. Primerjaj njegovo besedilo »Pokojni Ljubljanski zvon« v: Jože Toporišič, Slovenska zvrstna besedila, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, FF, 1981, str. 165. 484 Primerjaj drugo poglavje, članek Strta perut bruseljskih evrokratov.

331

Razd alj e d o sve ta

Sicer lizbonski dokument prinaša širitev poslanskih skupin v Evropskem parlamentu, ukinja pa možnost referendumskega odločanja o bistvenih vprašanjih. Sestava evropskega parlamenta je namreč partitokratska. Poslanci prihajajo vanj prek list, ki jih oblikujejo stranke, te imajo nad njimi tudi suverenost. Evropska politična elita se tako generira na »posreden« način, prek mnogih filtrov, ki spominjajo na relikt samoupravnega delegiranja. Odvzem referendumske možnosti vrača Evropo z nivoja demokratične republike, utemeljene na državljanu kot nosilcu temeljnih svoboščin, svobode, enakosti in bratstva, v »fevdalni čas« avtoritarnih monarhov in njihovih suit. Jasno je, da tako okolje pomeni eksplicitno nevarnost za korupcijo, nepotizem, klientelne povezave in kar še v zvezi s tem pojmujemo. Pomeni hkrati tudi odtujenost evropske politike stvarnim vprašanjem in problemom. Če kje, je to vidno pri obravnavi Srbije. Na eni strani je Carla del Ponte, ki se ji po devetih letih ni posrečilo obsoditi nikogar, ki bi bil odgovoren za zločine. Milošević ji je ušel skozi šivankino uho, Karadžić in Mladić se ji smejita v brk. Tožilka haaškega sodišča je zgleden primer nezmožnosti in nepravičnosti evropskih institucij. Morilci z Ovčare485 so jo odnesli z milimi kaznimi. Haaško sodišče je tako brez haska. Naslednji »uspeh« evropske politike bo »dekapitacija«, obglavljenje Srbije, tj. samostojnost Kosova. Kdor le malo pozna srbsko mentaliteto, ve, da so Srbi občutljivi na vprašanja zibelke. Srbska zavest je mitična, utemeljuje se v zgodbah preteklosti, med katerimi je največja ona o carju Lazarju in Kosovem polju. Srbi ne bodo sprejeli, da se bo Kosovo osamosvojilo in oddvojilo od matice. Še toliko bolj, ker lahko opazujejo, da se civilna oblast, ki nastaja na Kosovu, v bistvu rekrutira iz vojnih polzločincev, iz pripadnikov nekdanjih milic ali drugačnih dobesedno terorističnih organizacij. Evropska politika si ob tem pere roke, rekoč, da gre za primer sans pareil. In res je neprecedenčno dejstvo, da bi se morala Srbija odreči Kosovu, če bi hotela začeti pogajanja o pristopu v Unijo. To bi bilo tako, kot če bi Slovenija leta 1994 (začetek pristopnih pogajanj) morala privoliti v neodvisnost Primorske, če bi želela postati članica Evropske zveze. Neposreden rezultat take politike bo nasprotje tega, kar bi njeni promotorji želeli: ustvarjanje nove fronte na ravni Srbija : albanski živelj ali Albanija. Ob trhlem Daytonu v Bosni in ob malih rezultatih haaške tožilke se utegne to območje nevarno stresti. Če se spomnimo, da se je prva svetovna vojna začela v Srbiji ter da je celotno 20. stoletje živelo na njenih posledicah, vse do padca Berlinskega zidu, bomo razumeli, kako usodno to utegne biti.
485 To se je zgodilo v oktobru 2007, ko je bila »vukovarska trojka« obsojena, kot sledi: general Mile Mrkšić je dobil dvajsetletno zaporno kazen, major Veselin Šljivančanin petletno, kapetan Miroslav Radić pa je bil obtožb oproščen. Na Hrvaškem je taka sodba zbudila veliko ogorčenje.

332

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

Urad nad pametjo
V Sloveniji imamo poleg uspešne države tudi vrsto »uspešnih« institucij. Obstajajo zato, ker se je nekdo zgledoval po tej ali oni direktivi Evropske unije in postavil urad, komisijo ali kar vsedržavno družbo. Pri tem je bil velikokrat odločilen kriterij tudi to, da kdo od politikov ni imel ustrezne službe, pa mu je bilo zato treba ustvariti pisarno. Te institucije so se zrasle v državno upravo, napaja jih proračun, za mnoge od njih velja, da bi bile (so) toliko bolj uspešne, kolikor manj bi delale oz. delovale. Denimo Urad vlade za verske skupnosti. Večina od ver je obstajala tisočletje in pol, dve pred njim: približno štiri petine verujočih za ta urad še nikdar niso slišale. Nadalje, Urad za narodnosti na eni strani in za Slovence v zamejstvu na drugi. Kaj Slovenci v zamejstvu niso »narodnost«? Čemu potem potrebujemo dva urada in dve hobotnici državne administracije? In spet Urad za standardizacijo na eni in Urad za meroslovje na drugi strani. Odločata ločeno o dolžini slovenskega metra ali pritisku ene atmosfere v Postojnski jami ali na vrhu Triglava? Ali počneta kaj bolj bistvenega? In naprej: Urad za varovanje tajnih podatkov in Urad informacijske pooblaščenke. Oba počneta (na svoj način) isto. Prvi naj bi skrbel za »informacijsko varnost«, drugi naj bi »izvajal številne pristojnosti tako na področju dostopa do informacij javnega značaja kot tudi na področju varstva osebnih podatkov«.486 Žal se pri slednjem, tako kot pri Darsu, postavlja vprašanje, ne, koliko nam ta urada koristita, temveč koliko in kako se lahko pred njima zavarujemo. Če je urad za narod ter oni za meter in za vero brez možnosti, da bi državljanom povzročal hujšo škodo, za ta dva to ne more veljati. Zadnji primer posega informacijske pooblaščenke v avtonomijo mariborske univerze je razkril, kako ranljivi smo državljani ob absurdih državne uprave. Za kaj gre? Informacijska pooblaščenka je namreč mariborsko univerzo pozvala, naj javno predstavi rezultate vprašalnikov, s katerimi študentje za potrebe univerzitetne habilitacije ocenjujejo profesorje. Pri tem je bila v jedru narejena napaka, ki pomeni kršenje varstva osebnih podatkov prav s strani tistega, ki bi moral biti zadolžen za njihovo spoštovanje. Objavljeni so bili podatki za leto 2006–2007, brez komentarja, da so za habilitiranje neuporabni. Za to je namreč potrebno povprečje štirih let (konkretno bi to moralo biti 2003–2007), podatek o enem samem letu ne pove nič. V javnost je tako prišel zmanipuliran podatek, ki je na eni strani tistim, ki v konkretnem letu niso dovolj dobro ocenjeni, povzročil lažno škodo, tistim,
486 Vse na spletnih straneh omenjenih uradov.

333

Razd alj e d o sve ta

ki so izpadli nadpovprečno, pa lažno korist. Gre torej za neposredno zlorabo osebnih podatkov, za katero bo moral nekdo odgovarjati. Postavlja se še dodatno vprašanje. Če bi v javnost prišli integralni podatki za štiriletno obdobje, potem lahko sem zaidejo drugi deli habilitacijskega dosjeja, ki je po zakonu označen kot tajnost. Če se namreč ve, kakšno je povprečje ocen nekega profesorja, se lahko tudi ve za vsebino znanstvenih ocen, ki jih o znanstveno-pedagoškem delu spišejo za to priložnost pozvani strokovnjaki. O dosjeju potem lahko razpravlja (in odloča!) rumeni tisk. In naprej. Ocena sama ne pove dosti, kajti je rezultat več vprašanj, med katerimi so tudi tista najbolj splošne narave. Denimo, ali profesor spodbuja razmišljanje in intelektualno radovednost. To je nekaj, kar je samo sebi namen: vsak namreč spodbuja razmišljanje in radovednost! Za to bi bilo te ocene pred javnostjo nujno treba ustrezno komentirati, kar se spet ni zgodilo. Tudi ni bilo povedano, da je od študentov za komentiranje pristojen t. i. predstavnik, ki se s konkretnim dosjejem ukvarja. Rektorica ljubljanske univerze je tako storila korak naprej, ko se je uprla pritiskom nekompetentnega »informacijskega pooblaščanja« s strani ljudi, ki se očitno ne razumejo najbolje na svoje delo, pa se bodo na univerzitetne kariere! Vsi smo ob novem nasilju države nad državljani stopili korak nazaj. Ne prvič ne zadnjič.

Človek s perforirane kartice
Nekaj let pred svojo smrtjo je Orson Welles,487 eden najbolj markantnih ljudi prejšnjega stoletja, sicer tudi svetovno znani režiser, v amfiteatru nekega univerzitetnega kampusa v Združenih državah Amerike spregovoril o nastajanju filma Proces. Šlo je za filmsko adaptacijo Kafkovega dela, ki predstavlja enega od vrhov svetovne kinematografije. Film govori (tudi) o neznosnem aparatu večdesettisočglave množice birokratov, ki iz enega centra nadzorujejo usodo milijonov ljudi. Nad njimi, na skriti in docela nedostopni lokaciji, se pne nekaj, kar bi se leta 1962 (takrat je bil film sneman) imenovalo superračunalnik. Bil je to ogromen kolos, dolg nekaj deset metrov, nič manj visok. V njem naj bi bila zapopadena vsakogaršnja usoda. Welles je v pogovoru
487 Orson Welles (1915–1985), novinar, scenarist, režiser in producent. Igral je v filmu Državljan Kane, ki ga imajo mnogi za najboljši film vseh časov.

334

» K d o r h o če vas d o č a k at te m n e zore «

priznal, da ga je ves čas snemanja mučila le ena dilema, ali naj del filma, ki govori o srečanju Josepha K. (protagonista) s to rečjo, vključi v končno obliko ali ne. Dve uri pred premiero je sprejel končno odločitev in kader za vedno umaknil. Kot razlog je navedel ljubezen do človeštva. Ta kader se da še danes videti. V črno-beli tehniki prikazuje Josepha K., kako se v spremstvu starejše ženske bliža pošasti. Žena mu kot nekakšna demonična Pehta razlaga vsemogočnost stroja. Joseph K. vzame v roke perforirano kartico (starejša oblika kompjuterjev) ter se skozi njeno luknjičasto telo zagleda proti svetli luči neonskih žarnic na stropu. »Vse zmore?«, vpraša, »in vse ve«? »Da«, dobi odgovor. »Vse«, mu radovednost ne da miru, »vse ve, tudi za skrivnost luninega žarka«, »a življenja, smrti, ljubezni, večnosti«, vrta naprej? »No, tega ne, saj to tudi ni potrebno«, ga pomiri stara žena. Birokracija z vsemogočnim strojem kot njenim najmočnejšim orodjem ima vselej enak cilj. Meri v srčiko identitete, ki se odraža skozi pojme svoboda, ljubezen, večnost. Teh pojmov ne odvzema neposredno, temveč ponuja njihove substitute ali oznanja, da so preprosto odveč. Civilizacija s konca zgodovine, ki jo živimo danes, se navidezno utaplja v iluziji, da je rešila večino problemov, ki so pestili predmoderno družbo. Da so razmere liberalnega tržnega gospodarstva družbi blaginje omogočile prosperiteto, kakršne v svoji izkušnji še ni imela. Da so zablode preteklosti pozaprte po zgodovinskih knjigah. A je temu res tako? S koncem antagonizmov in z razpadom velikih sistemov ni nastopilo obdobje miru. Nešteti akterji moči, ki jih je hladna vojna držala vsaksebi, so se potuhnili oziroma silovito izbruhnili po dolgotrajni pripravi. 11. september, ki je kataklitičen dogodek, ima svoje korenine v hladni vojni: Al Kajda je bila namreč ameriška pomoč v sovjetskem Afganistanu. Kaj nam v tem smislu prinese jutri, ne moremo ugibati. Če se bo na obrobju nekdanje Sovjetske zveze katera od terorističnih organizacij dokopala do jedrskega orožja, bomo po definiciji stopili v tretjo svetovno vojno. Lahko pa vidimo, kako se Wellsova napoved uresničuje danes. Človek je postal ujetnik ne ene supernaprave, temveč milijona superzmogljivih orodij, ki temeljijo na elektronski eksploataciji binarne tehnologije. Ta z višjimi doživljaji človeka, kamor sodijo čustva in občutek minljivosti, nima nič. Celo minimalizira jih. Danes refleksno segamo po mobilnikih, trzamo za podobami na ekranih, moti nas, če na cestnih vpadnicah ni jumbo plakatov, optimisti v razvoju tehnologije celo napovedujejo, da si bomo lahko kmalu dali vgraditi čipe v posamične dele možganov. Hkrati s tem pada zavest zahodnega človeka. Zgolj ozaveščen in svoboden človek lahko tvori družbo, v kateri teoretično ne more priti do nasilja. Idoli, ki jih producira družba Zahoda, ne temeljijo več na razumu ne na ustvarjalni moči, temveč na zvezdništvu. 335

Razd alj e d o sve ta

Danes je ikona sveta zvezdnik. Zvezdnik? Če od bližje pogledamo to populacijo, opazimo, da je stopnja alkoholizma, tabletomanije, depresije, kroničnih ali akutnih psihičnih bolezni v njej pogostejša kot kjerkoli na planetu. Od Elvisa Presleyja do Heatha Ledgerja. To so vzorniki? Po prvi svetovni vojni je predsednik Wilson zasnoval Društvo narodov. Sfižilo se je, to vsi vemo. Toda spričo katastrofe so ljudje začeli razmišljati, da bo treba stvari začeti na novih temeljih. Danes je potreba po globalnem mišljenju zunaj koncepta neposrednih profitov največja žeja človeka v postmoderni in izziv njegove prihodnosti.

336

»Saj Brutus samo sebe je premagal«488

11 E naj sti z ari s:

To poglavje prihaja v sklep knjige. Podoba je eden od zadnjih verzov Julija Cezarja, v kateri se razodeva tako nesmisel Cezarjevega umora kot Brutove končne žrtve. Mesto smo izbrali z namenom, da bodi konec Razdalj prostor za izpostavitev – v prenesenem pomenu – absurdnega nasilja, ki se v zgodovinskih bitkah izraža v zgrešeni smrti za pravi ideal (tako Brutu kot Cezarju je šlo za novo kvaliteto rimske države), v medijskem polisu domačije pa prek cenzure, kršenja Zakona o medijih RS ali obsojanja za podobne vrednote kot rimska odličnika prizadevajočih si posameznikov. Tu tako predstavljamo članek Nezaslišanih tisoč,489 ki je avtorja privedel do trojne obsodbe na razsodišču Društva novinarjev Slovenije. Obsojen sem bil, ker naj bi kršil prvi člen Kodeksa novinarjev Slovenije s tem, da sem navedel, kako ministrica Ljubica Jelušič in Rok Praprotnik v medsebojni komunikaciji uporabljata drugo osebo ednine in ne množine. Čisto po naključju sem namreč njuno domačnost zatipal na Odmevih RTV SLO, kjer sem bil edini, ki je pogovor lahko slišal in razumel. To sem zatem napisal. Kot bi zvabil gada iz dupline! Zagrmela je falanga novinarske orožarne, da bi mi sodila za logičen sklep, ki sem ga iz opazovanja potegnil. Tega sem izrazil v formulaciji: novinarstvo bi moralo politiki gledati pod prste. Kako naj to počne, če je z njo na ti? Če je z njo familiarno? In tretji pranger? Da sem objavljal nepotrjene informacije in ugibanja. Na ta sramotni steber me razsodišče ni eksplicitno obsodilo, saj sta bili že točki 1 in 2 dovolj za sklep, da sem tudi v tej zadevi kriv. (?) Reformkomunisti imajo ves čas težave s percepcijo resnice in njene zaznavne pojavnosti, stvarnosti. Avgusta 2010 se je namreč izvedelo, da namerava Danilo Türk Roka Praprotnika predlagati za namestnika Komisije za preprečevanje korupcije: to je predsednik republike septembra istega leta tudi storil. »Novinar Dnevnika je razgalil svojo neprofesionalnost, ki jo pred javnostjo prikriva. Da je oster do ene politike, do druge pa familiaren. Da v izhodišču nima pogojev za objektivnost.« V luči Praprotnikovega imenovanja moremo vnovič premisliti citat članka, ki me je pripeljal na sramotilni steber
488 William Shakespeare, Julij Cezar (prevod Oton Župančič), Mladinska knjiga, 1965, Ljubljana, str. 103. 489 Reporter, 19. 10. 2009.

337

Razd alj e d o sve ta

številka dve. Ker vemo, katere stranke so podprle kandidaturo Danila Türka; ker je v nadaljevanju jasno, kateri trojček je Danilo Türk pred parlamentarnimi volitvami 2008 podpiral; ker so predsednikova javna stališča zadevajoča občutljive politične teme slovenske sodobnosti natančno artikulirana (npr. ono o Hudi jami), sovpadajo pa vsekdar in do zadnje podrobnosti z interesi tranzicijske levice, ni težko zaključiti, da je obsojena poved natančen povzetek stvarnosti v domovini. A kot taka žari v prvobitni nedolžnosti. Rok Praprotnik seveda je familiaren s sedanjo oblastjo: še več, z njo je v zaupnem razmerju: zato je tudi imenovan na najbolj pomembne položaje. To pa je v kontradikciji z neodvisnostjo novinarskega poklica in njegovo objektivnostjo. »Katerikoli udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe«, stoji zapisano na koncu stališča NČR DNS in SNS glede primera Rok Praprotnik proti kolumnistu revije Reporter Boštjanu M. Turku. Praprotnikovo imenovanje namreč eksplicitno predstavlja novo dejstvo oz. dokaz: na njegovi osnovi padeta tako 2. kot 3. točka obtožnice, obe skupaj pa tudi prvo stavita krepko pod vprašaj. Ne glede na to, častno razsodišče postopka ni obnovilo, še huje: o tem ni niti razmišljalo. Tako je v tej »aferi« poleg resnice in demokratičnosti izražanja mnenj na koncu premagalo še samo sebe.

Nezaslišanih tisoč!
Osrednji studio informativnega programa TV Slovenija, 14. 10. 2009. Pod slepeče luči ravnokar sedava politična analitika, sam desno od voditelja oddaje, Rok Praprotnik z Dnevnika levo od njega, meni nasproti. Z njegovega mesta proti vratom odhaja ministrica za obrambo, suvereni Slavko Bobovnik ji komaj vrne odhajajoči »adijo«, ker se poglablja v notesnik pred sabo. »Daj, javi se mi kaj«, ujamem razgovor med ministrico in Praprotnikom. »Da, seveda, te pokličem in greva na kavo«, poslušam naprej: »Ni problema, zvrcni, pa bo«. »Sicer si v redu«, »vse kul«, spet pride do mene. Ozrem se ponovno do Jelušičeve, sklepam, da mojih misli ni ujela: kurtuazno mi pokima v slovo, že je ni več. Vdahnem globlje, da bi si uredil misli spričo prizora, ki sem mu bil ravnokar priča. Ministrica in novinar, eden glavnih koordinatorjev afere Patria, sta omogočila vpogled v naravo njunega odnosa. Oba sta na ti, vse je domače, naredila sta zgolj ključno napako, da sta neznancu dovolila pokukati v razmerje med mediji in oblastjo na Slovenskem

338

» S aj Brut us s amo s e b e j e p re m aga l «

danes. Mediji bi morali namreč oblast nadzirati, v tako ključni točki, kot je obramba države, bi morala eden in drugi ohranjati absolutno distanco. Avtonomni medij nadzora je vendar ključ demokracije. Pa to niti ni problem ministrice: novinar Dnevnika je razgalil svojo neprofesionalnost, ki jo pred javnostjo prikriva. Da je namreč oster do ene politike, do druge pa familiaren. Da v izhodišču nima pogojev za objektivnost. Afera Patria je bila vendar dodobra koordiniran produkt, sklepam, preden se začne program. Kar je povedala Brigite Stenius-Mladenov, finska veleposlanica v RS, torej drži. Rekla namreč je, da je bila oddaja Maksa Berglunda narejena v funkciji vpliva na slovenske volitve 21. 9. 2008. Ta izjava ni bila niti preklicana niti razveljavljena vse do danes. Ni mi bilo težko že v tistih minutah, ko so se potem začenjali sredini Odmevi, napraviti nekaj povezav. Ko je 4. 9. 2008 izbruhnila afera Patria, je predsednik RS Türk opozoril: na preizkušnji je pravna država. Ve se, da je meril na Janeza Janšo in slovensko vojsko. Ta klic je potem odmeval iz ust Splichala, Toša, Brgleza, v kampanji ga je vesel ponavljal Ivo Vajgl. Rok Praprotnik si je 8. 9. 2009 v raster svojega članka, kjer je pozival k odgovornosti Máteja, Brezigarjevo in seveda Janšo, dal natisniti: »Radi bi vedeli, zakaj je bila v primeru Patrie potrebna demontaža pravne države pri samih temeljih.« Celotna tranzicijska levica je mesec v volilni kampanji govorila isti jezik, uporabljala iste parole in pozivala k isti vrednoti, »pravni državi«. Kot vesolje, ki uboga logiko »velikega poka« je tudi domača levica uporabljala retoriko, ki je bila določena že prej, najverjetneje v poletju 2008. Režiserja je naznanil sam Aleksander Lucu, ko je sintagmo velikega poka uporabljal v zvezi s Kučanom. Bil je to avgust 2008, mali mož iz Murgel je nakazal, da bo on tisti, ki bo obračunal s prvim postkomunističnim predsednikom vlade v RS. To mu je tudi uspelo. »Patria« (leto pozneje) tako opozarja, kako uničujoče sinergijske vezi se skrivajo v naslednikih nekdanje komunistične partije, ko je vprašanje prav oblast. Vsi protokoli, na katerih sloni razviti svet, se na mah postavijo pod vprašaj, državotvorni minister se tika z novinarjem, kadija tuži, kadija sudi, vloge se pomešajo, celo izenačijo, kajti razlika ni pomembna. Pomembna je zgolj zavezanost enemu cilju. Ker je bil ta dosežen, se ob dogodkih zadnjega tedna spet uveljavlja takšna amnezija, kot sta jo pred skupščinskimi komisijami za povojne poboje izpričala Maček in Ribičič. Mi, da smo morili? Ne bo mogoče, saj se ničesar ne spomnimo. Patria, »preiskava doslej ni prinesla dokazov proti Janši«, piše Rok Praprotnik, prav tisti, ki je septembra 2008 v četrti in zadnji alineji svojega članka J. J.-ju ponudil zaradi »Patrie« edino možnost častnega umika: odstop. Kako je že govoril Kučan dve desetletji tega: pobili so jih … nekaj več kot tisoč. Familiarne vezi v postpartijski državi odkrijemo kjerkoli. Prejšnji teden je v Delu izšel pamflet z naslovom Vodi me, cenzor. Janez Markeš se je iz novega, zaresovskega brloga postavil v bran promotorju laškega piva in njegovih političnih vplivov, Sašotu Hribarju. Ko sem Darijanu Koširju poslal odgovor na takšne serije neresnic in neresničnih zaključkov, mi odgovora ni objavil. Delo, ki svari pred fiktivno cenzuro, samo cenzurira prizadete avtorje, krateč jim zakonsko pravico do popravka! Po domače pa gre tudi na širši fronti. Ko sem za potrebe bralstva Reporterja o Jožetu Možini nekaj številk nazaj izrekel vsebinsko oceno, se je na mah zganila leva politika. Majda Širca, Liberalna akademija, Zares, SD, vsi so pohiteli na pomoč, da bi zavarovali RTV pred »politiko«. Politika bo institucijo varovala pred »politiko«: lisica bo v koko-

339

Razd alj e d o sve ta

šnjaku najbolje poskrbela za piščančji interes, gre takšna zgodba. Po slovensko pa: ko bo politika enkrat v naslednjem letu res zasedla RTV, bo postala popolnoma apolitična. Mi pa s tem res nimamo nič. Tudi se nič ne spomnimo. Kot Praprotnik, Maček, Ribičič, Markeš (ta je pozabil vse do zadnjih dveh let nazaj) in Kučan. Morda so jih pa res pobili … nekaj več kot tisoč?

* * * A zmage zoper republikansko idejo moderne Slovenije, odprte v vseh segmentih družbe, začenši z medijskim, institut Društva novinarjev Slovenije ni beležil samo pri obsojanju na umišljenih podlagah, temveč tudi pri cenzuriranju in kršenju Zakona o medijih RS (paragrafi o pravici do obveznega popravka). 5. 11. 2010 je odgovorni urednik Mladine (in hkratni predsednik DNS) objavil pamflet Zatajevanja. Ta je poskušal demontirati stavek iz Odmevov RTV SLO 3. 11. 2010, ko sem dejal: »Jaz človeka, kot je Hilda Tovšak, nisem v svojem življenju srečal.« Na tej osnovi je obtožujoči spak namigoval, da sem se s Hildo Tovšak kot krščanski demokrat moral dobro razumeti, nadalje, da sva bila v boljših odnosih, kot sem poskušal na TV prikazati: vse skupaj je izpadlo v smeri, da imam pri »operaciji« Tovšak tudi sam kaj vmes, saj naj bi moja »filozofija« celo tlakovala demokrščansko pot v Vegrad. Dogodki v juniju 1997 to očitno demantirajo in vse skupaj postavljajo v drugo luč. Tudi bralec Razdalj se bo prepričal, kakšno mnenje sem o debeli Berti nekdanje SKD imel. Zaradi očitnih neresnic sem zato napisal odgovor. Spet je urednik Mladine premagal samo sebe, ko je njegovo objavo zavrnil.490 V svet ga zato pošiljam na pričujočem mestu.
490 Primerjaj tudi slučaj zavrnjene, četudi po zakonu nujne objave iz predzadnjega odstavka Nezaslišanih tisoč!, ki se je zgodila 14. 10. 2009. Neobjavljen odgovor navajamo v celoti: VODI ME, CENZOR! Z začudenjem sem prebral, kakšno teorijo zarote je včeraj v zvezi z enim citatom Delo objavilo na svoji peti strani. O Jožetu Možini sem napisal prestižno oceno, kajti zaslužil si jo je: s pionirskim delom pri demokratizaciji medijskega prostora in družbe kot celote. Bil je pred časom, kot sem zapisal. Tudi nisem prvi, ki bi kaj takega videl. Svojo oceno lahko mirno oprem tudi na oceno Janeza Markeša samega, ki se je o Jožetu Možini izrekel takole: »kolikor vem, je Jože Možina med najbolj gledanimi novinarskimi imeni, hkrati pa ima glede na gledanost daleč podpovprečno plačo. (...) Gre (v zvezi z Možinino diskvalifikacijo v Mladini, op. B. M. T.) za umazano politično nalogo, ki jo plačani novinarski ostrostrelci opravijo za denar. Kajti ti, ki so Možini očitali korumpirano in ideološko deviantno zlorabo novinarstva, sami delajo natančno to: izvajajo korumpirano in ideološko deviantno nasilje nad javnostjo«. (»Diskvalifikacija«, Janez Markeš, Mag, 35/04, str. 23.)

340

» S aj Brut us s amo s e b e j e p re m aga l «

Zatajevanje
Podpisani nisem dobro razumel očitka, ki ga name v Mladini naslavlja Marjan Horvat. Citira moj stavek iz Odmevov: »Jaz človeka, kot je Hilda Tovšak, nisem v svojem življenju srečal.« Stvar je jasna: govoril sem o negativni selekciji v slovenski družbi, ki omogoča profiliranje tipov, kot je Tovšakova. V tej zvezi sem zatrdil: človeka, ki ima takšne lastnosti, kot jih ima nekdanja direktorica Vegrada, v svojem življenju pač nisem srečal. Kolikor poznam logiko upovedovanja v slovenščini, bi se sploh drugače ne mogel izraziti. Da pa bi kdo vseeno ne mislil, da je med menoj in Tovšakovo šlo za daljše sobivanje znotraj nekdanje SKD – ali celo, kot namiguje avtor, da naj bi moja »filozofija« tlakovala Korošici pot v Vegrad –, naj v kratkem stavku formuliram tole resnico: sam sem odšel tedaj, ko je ona prišla, in to večinoma zaradi nje. Zgodba je naslednja: za predsednika Slovenskih krščanskih demokratov Ljubljana sem bil izvoljen v četrtek, 29. septembra 1994, s te funkcije pa razrešen v ponedeljek, 30. junija 1997, prav na pobudo Hilde Tovšak. Organizacijsko je mojo odstranitev izpeljal Robert Ilc, tedaj del tajništva nekdanje SKD. Razlog je ta, da sem v četrtek, 12. 6. 1997, dal javno izjavo, da ne nameravam sprejeti kandidature za podpredsednika SKD, če bo staro
Šele Markešev premet dve leti tega (ki ni čisto brez zveze z njegovo plačo, če smemo verjeti informacijam iz medijev) ga je usposobil, da sedaj meni in Možini očita tisto, kar je prej sam obsojal kot korumpirano in ideološko deviantno zlorabo novinarstva. Če gremo po črki, je zadnji Markešev članek prav dokaz slednjega, kako pa bo to avtor uskladil s samim sabo in s svojo vestjo, pa ni več moj problem. Z razumevanjem Možine na eni in Markeša na drugi strani nimam težav. Ima pa jih očitno Markeš z razumevanjem moje »vloge« na »nacionalki«. Dejstvo je, da sem bil v zadnjem letu vabljen v veliko medijev. Časovno in glede na gledanost terminov sem največ časa prebil na Pop TV. Tam sem nastopil največkrat. Bil sem res tudi na nacionalni TV, pa na Info TV, politične komentarje sem imel ali imam redno za različne radijske postaje, med katerimi ni nikdar bilo Radia Slovenija. Kaj si mislim o humornosti, »inteligenci« in splošni pomembnosti oddaje Hri-bar, tu ne bom razpredal. Dovolj je podatek, da sem nastop v njej vselej sistematično odklanjal. Enako bi npr. ravnal, če bi me povabili v Kmetijo ali katerega od »večjih bratov«. Seveda mi tudi ni težko videti ozadja te težke manipulacije: zoper moj citat (in Možinino integriteto) so se namreč v roku 24 ur dvignili premnogi politiki LDS in Zaresa. Oglasila se je Majda Širca, Franko Juri, zborovala je celo Liberalna akademija. Kdo torej politizira? Kdo si želi politični vpliv na RTV? Janez Markeš ne razume stvari do potrebne globine, zato ga že dve leti spremlja nesreča: z njim razpolagajo drugi (in ga zato po svojih potrebah tudi nagrajujejo). Naslov članka bi zato najbolje sedel kar na sij svetniške avreole, ki si jo »pravičnik« že drugo jesen zaman natika na glavo. Vodi me, cenzor, še naprej. Srečno, Janez Markeš.

341

Razd alj e d o sve ta

vodstvo na volilnem kongresu izvoljeno znova. Mnenja sem bil, da bi morala celotna garnitura stranke po porazu 10. novembra 1996 oditi in priti nova, če hoče stranka doživeti renesanso. Drugače bo stranka postopoma odmrla. 28. junija 1997 je bil na kongresu v Novem mestu za predsednika stranke ponovno izvoljen stari predsednik. Izvolitev je dolgoval Hildi Tovšak, ki je kot v. d. glavne tajnice pred kongresom opravila veliko umazanega dela. Tovšakova je veliko težav zakuhala že prej, ker se je nenehno vmešavala v delo glavne tajnice Vide Čadonič Špelič, ki je bila – tako kot jaz – izvoljena na kongresu v Levu, v Ljubljani, 22. 10. 1994 (formalno šele teden kasneje, ker je statut predvideval, da se glavnega tajnika stranke izvoli v izvršilnem odboru na predlog predsednika). Čadoničeva se je poslovila na škofjeloškem kongresu 27. septembra 1996, ko je bila izvoljena Tovšakova. Po tistem kongresu tudi sam nisem več pripadal državnim organom demokrščanske stranke. Malo po tem so prišle volitve in popolna katastrofa, ki je nekaj mesecev kazala na razbitje stranke. Stvari so se »konsolidirale« šele na novomeškem kongresu, dejansko pa v juliju 1997. Sam sem bil v ponedeljek, 30. junija 1997, protipravno razrešen tudi z mesta predsednika SKD Ljubljana. O tem so poročali mediji (Slovenske novice – Metla čez Turka in Mag – Polnočni telegram). Dejstvo je, da sem bil razrešen na tajni seji, brez svoje prisotnosti, malo pred polnočjo, stvari pa je večinoma organiziral Robert Ilc na Tovšakino pobudo. Ob priložnosti sem kasneje v Ljubljani srečal Roberta Ilca in mu očital, da se z ljudmi tako ne dela. Ledeno-hladno mi je zabrusil nazaj: »Tudi tako se dela.« Danes je Robert Ilc glavni tajnik Nove Slovenije. In ta stranka hoče z glasovi krščanske poštenosti priti nazaj v parlament? Tovšakovo sem sicer sam »prebral« že dokaj kmalu. Njen značaj je namreč tak, da bi se ga moral lotiti kak romanopisec z močno psihoanalitično intuicijo. Sijajno bi sodila v Dostojevskega. Ta misel je v meni že dobro desetletje: če se prav spominjam, sem jo že izrazil pet let nazaj v Magu. V Hildi Tovšak je slovenski karakter namreč dosegel enega najbolj presunljivih brezen, spričo katerega je tudi Veliki inkvizitor – nedolžen orglarček. V tem smislu Hilda Tovšak ne bo samo izziv organom pregona, temveč tudi slovenski pisateljski domišljiji. In to ne majhen. S Hildo Tovšak me druži samo – slab spomin. Vselej bom trdil, da je ta ženska manj pametna, kot je pokvarjena, to je bila tudi splošna lastnost krščanskih demokratov v tistem času. Mladina, 12. 11. 2010 (neobjavljeno)

342

Q uo vad is , patr i a m e a ?

* * * Quo vadis, patria mea? Quo vadis, auctor? Latinsko besedilo sklepa knjigo. Izraža srž legende o sv. Petru, ki jo je povzel Sienkiewitz v romanu Quo vadis, Domine? V prevodu se sklepna misel nanaša na domovino: kam greš? Implicitni odgovor je - proti križu. In avtor? V isto smer, da bi jo pomagal oteti. Da bi se zanjo žrtvoval.

343

Résumé

Cette distance qui nous sépare du monde
Contribution à la compréhension de l’identité nationale et politique: le présent de transition et le temps historique
Ce recueil, dont le titre slovène serait Cette distance qui nous sépare du monde, est une rupture dans la matière historique et politique que nous pourrions nommer pour les besoins d’une définition plus large l’identité sociale slovène aujourd’hui (et autrefois). Il s’agit d’articles, débats et pensées qui ont été pour la plupart déjà publiés, d’autres le sont pour la première fois. Mais tous ont été profondément modifiés: du genre publiciste ils sont passés au genre de l’écriture spécialisée: il n’y a pour ainsi dire pas de phrase qui n’ait été „reformulée“. Pour les besoins de cette édition, on a ajouté un appareil critique conséquent, une bibliographie, etc. Les titres aussi ont été polis. La destination de cette publication dépasse les premières intentions pour lesquelles ces mots ont été écrits. Nous espérons néanmoins que cet ensemble éclairera le phénomène que certains présentent comme „l’histoire d’un succès“, d’autres prennent leur distance par rapport à cela avec beaucoup de dépit et de malaise. Cet écrit porte sur la société slovène avec toute la portée des signes de la volonté historique, qui définissent les Slovènes comme peuple, dont les centres de gravité demeurent la culture, son histoire et d’autres éléments qui gravitent autour de ces concepts. La transformation des phénomènes qui accompagnent la culture, l’art mais aussi la pensée comme telle en politique s’est déroulée dans le temps bref d’une année ou deux. De 1987 à 1989, on note la pénétration et l’organisation d’une plate-forme civile et sociale dans la structure des partis politiques slovènes. D’un côté, un passage quasi instantané et, en même temps, la conversion du désir de savoir universel qui transpose la science, l’art et la culture en logique mercantile dans la sphère bornée de la politique, ont clairement eu pour conséquence d’empêcher le bloc démocratique de s’organiser pendant vingt ans de manière à être un succès, à l’exception des années 2004–2008.

345

Cet t e d is tance qui no u s sé pa re d u m on d e

La gauche de transition a accaparé l’essentiel du pouvoir en Slovénie, misant sur deux facteurs. Le premier est la manipulation avec le corps électoral de droite, qui se manifeste en 1992 avec le syndrome „Jelinčič“. Dans les appendices plus vitaux, elle existait dès le début de la formation du bloc démocrate-populaire. Le plus grand dénominateur commun entre les politiques de la première et de la deuxième générations était l’identification d’individus dans les archives des services secrets de l’ex-Yougoslavie. Sur la ligne de front du totalitarisme axiomatique, nous avons seuls trop peu combattu en direction de la démocratie occidentale. Nous avons tout le temps été obnubilés par la conservation des monopoles tels qu’ils ont été façonnés par l’Etat du Parti. Nous avons commencé comme si nous répétions les points principaux de notre histoire: au-delà des individus, de leur volonté expresse, leur courage – dont beaucoup sont tombés, ont été trahis, et ainsi de suite – nous avons en deux décennies de transition répété l’histoire de notre identité diachronique: beaucoup d’appelés et peu d’élus. Apparemment nous ne savons pas faire autrement: Primož Trubar, France Prešeren et Ivan Cankar ont fait de même. L’existence banale de la plupart des hominum slovenicorum à notre époque sera certainement l’un des défis les plus fertiles pour les analystes quand nous surmonterons toute cette triste période avec tout le corps national. Les centres de gravité de cette révolte ont été sur la ligne de la transmission historique des partis du printemps slovène, chez La Nouvelle Revue et, surtout, chez quelques individus exceptionnels. Ceux-là ont agi contre l’inertie historique. Cette période n’a néanmoins pas été non plus sans son coup de chance. Pour la première fois dans l’histoire slovène, il est arrivé que d’autres fassent quelque chose pour nous sans y avoir un intérêt direct. L’Union européenne a beaucoup fait pour percer la ligne de front dans une nouvelle direction. Comme pour la Révolution française, cela s’est fondé sur la devise Liberté, égalité, fraternité. Elle nous a permis de sortir du club du bordel de velours des Balkans pour se hisser au rang des pays mondiaux, dans le même temps ses standards ont commencé à agir en silence contre les délires autogestionnaires tel que la patrie en a été le témoin depuis 1945. L’Union européenne a pris soin en silence de tourner le miroir dans la bonne direction et d’avoir une image assez nette. Ce n’est donc pas un hasard si le corps électoral a fait glisser sur un monceau de détritus le parti de Janez Drnovšek l’année même où, après une décennie et demi de sa gouvernance, le pays rejoint l’Union. Le processus est en cours aujourd’hui encore, on pourrait même dire que la valeur réelle de sa variable est chaque jour le carré de ce qu’elle était la veille. Il y a l’euro, il y a la globalisation, il y a aussi la 346

Rés u m é

crise financière dont il faudra supporter les répercusssions durant les années à venir. Nous croyons ici qu’en Slovénie il n’en va pas d’une crise économique de type occidental: les sécrétions s’en sont bien écoulées par tous les pores du système financier dès novembre 2008, si forte fut la pression des forces extérieures sur la structure de l’économie slovène, enchaînée à l’écorce lépreuse des excroissances de la transition, des banqueroutes, scandales et corruption, constantes éternelles de l’économie, qui auraient pu, avec un peu de volonté exister sur un mode différent au début des années 1990. Quand ce terrible coup de semonce sur le monde est passé, il n’a pas et n’a pu s’apaiser dans notre pays, nous étions stupéfaits par cette prise de conscience, silencieux comme des morts: ici il en va de choses plus funestes. Les communistes réformateurs ont conduit l’économie nationale jusqu’à ce stade dont seule la banqueroute est une alternative réaliste. C’est ce qui va aussi certainement arriver, ces messieurs ayant tous les pouvoirs. Les décisions de la gauche de transition concernant le destin de la République slovène font penser à un chariot qui dévale une pente abrupte: même si on lui brise les roues et les essieux, les restes ne vont s’arrêter qu’au fond du ravin. À la fin, ce sont les étrangers qui vont les acheter. Au sens plus large, ce livre représente aussi un témoignage sur l’engagement d’un démocrate chrétien vers l’action politique. Nous consacrons donc une grande attention à Jean-Paul II. Le pape slave est la personnification de la dialectique historique du vingtième siècle: par son autorité, il est aussi le moteur de la tempérance de la société des années 1980 à l’aune de l’humanisme classique et chrétien. En ce sens, il est aussi un critère d’action politique en Slovénie. Grâce à sa force (reconnaissance internationale du Saint Siège du 13 janvier 1992), nous avons réussi en un temps record à escalader la paroi verticale qui distingue la manière de vivre tribale, telle que nous l’avons connue dans l’ex-Yougoslavie, du cadre national. Son activité nous a pour beaucoup (comme les Polonais) aidés à rompre l’anneau d’acier du rideau de fer. La Mort et la paroi est le titre de cet article qui, sous ce rapport, (l’alpinisme comme promoteur de la libération nationale d’un côté et le pontificat de Jean-Paul II de l’autre) l’exprime le plus explicitement. Cela a lieu le mois de la mort de Wojtyla: c’était aussi le mois de la décennie et demi qui marque dans l’opinion mondiale l’exploit postmoderne de Tomo Česen. Les sports alpins et les défis ont depuis les années 1970 façonné l’identité nationale slovène. Nous observons l’escalade les yeux fascinés, en retenant notre souffle nous suivons les héros sur les falaises et nous nous demandons encore des années plus tard s’ils ont réussi ou non et, bien sûr, comment. Il y a quelque 347

Cet t e d is tance qui no u s sé pa re d u m on d e

chose de cela dans l’idée d’indépendance avant 1991, attachée à cette obstination dont nous avons parlé, quand le monde a célébré les quatre-vingts ans de la première ascension (ou tentative) sur le summum des summums, la Sagarmatha. Parce que cet événement fait référence aux processus contre lesquels les Slovènes ont buté pendant toute leur histoire, surtout pendant les deux dernières décennies, nous avons également intégré à ce recueil un article qui évoque la possibilité que George Mallory et Andrew Irvine aient été aperçus pour la dernière fois sur le second ressaut de la crête nord de l’Everest et seraient morts lors de la descente du sommet. Nous avons inséré la plus haute montagne du monde dans ce recueil en ce qu’il engage par sa contextualité: dans la vie il existe des défis et des idéaux, l’histoire slovène se retrouve sur ces parois avec les individus et le peuple les plus marqués par cette obstination. D’où la conclusion de l’article sur le quatre-vingtième anniversaire du notable exploit: « Si les deux alpinistes ont vraiment été au sommet de l’Everest en 1924, leur acte pèse de toute sa signification. Pour les quatre-vingts ans de cet exploit, cela dénomme la victoire de l’homme sur les éléments et la technique, signifiant la confirmation précoce de ce à quoi tendait le vingtième siècle. Le prodige représente aussi la glorification de l’être humain: le pas de l’homo sapiens sapiens « préindustriel » sur le sommet de la planète terre a été immense, si ce n’est le plus grand pas dans la marche de cet être qui s’est dressé dans les plaines africaines il y a des millions d’années et s’est dirigé vers ce qu’il y a de plus haut. S’appelant homme, il s’est ensuite engagé à dominer le monde ». L’histoire slovène se développe de façon similaire. C’est l’histoire de gens qui en réfère à la manière de Jean-Paul II à l’agissement politique (par exemple Entre les ânes et les sequins). Finalement, il en allait ainsi de la force centrifuge du pape des papes: tout aplanir, tendre vers le haut, se confirmer en tant qu’homme, quoique les tyrannies du temps fussent encore si arbitraires et si limitées. L’homme peut vaincre les éléments (et l’histoire) mais s’il n’a pas remporté de victoire sur lui-même cela est sans effet. Comme George Mallory. Cette distance qui nous sépare du monde ne passe pas sous silence qu’il existe aussi chez l’homo slovenicus une inclination à la direction inverse. Au sein de notre inconscient nous portons cette phrase: « Je regarde maintenant l’histoire de La Contre-Réforme. À cette époque, on a tué la moitié des gens honnêtes dans nos contrées, l’autre moitié s’est sauvée. Ce qui est resté c’était de

348

Rés u m é

la racaille puante. Et nous sommes les petits-enfants de nos grands-pères  »491 Peut-être que cette qualité du caractère slovène n’a jamais été aussi évidente que dans la mère-patrie elle-même, dans l’aire de formation du premier Etat (médiéval) slovène, en Carinthie méridionale. Plusieurs inscriptions sont liées au berceau de la patrie; celles aussi qui parlent de „l’insert serbe“ dans l’histoire slovène. C’est ici qu’on présente pour la première fois un document préparé par les francs-maçons du Cosmos – Grand-Orient de la Grande Loge de France, sur initiative des maçons serbes, pour la conférence de paix de Versailles en 1919. Le lecteur sera étonné par la générosité manifestée envers la Slovénie dans ses frontières ethniques les plus larges – surtout au Nord – et quelle force avaient alors les maçons. Dans le contexte plus large de l’histoire slovène et de la Serbie historique, il faut replacer Dobrica Ćosić et son interprétation du XXe siècle. Il ne peut échapper à la conclusion inhabituelle infusée dans Cete distance qui nous sépare du monde comme Pilate dans La Foi apostolique: « La seule opposition qui a vraiment atteint ses objectifs en Yougoslavie est slovène ».492 Est-ce vrai? Si cela ne l’est pas, qui l’a atteint en son nom? Dans ce livre, ces pages sont parmi les plus intenses, par une logique inhabituelle de l’histoire qui si souvent cogne sur la slovénité ou sur ses occasions manquées. Aux endroits critiques, le livre évoque Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. Deux de ses romans, La Brûlée et Jamnica, décrivent le monde des années 1920. Dans cette région où l’on parlait uniformément slovène. Cette aire regroupe Klagenfurt et trois vallées, de Rož, Podjuna et Zila. La logique d’écriture de Voranc est dans le fil d’un siècle favorable aux évocations véristes. Les gens dans ses romans parlent notre langue tout simplement parce qu’on y parlait comme cela il y a cent ans. Depuis le plébiscite de 1920, cent milles Slovènes ont été germanisés. Cela a été fait en majeure partie seulement après la signature de la Constitution de l’Etat autrichien de 1955, la plus grande partie pendant le pouvoir national et régional qui écoutait alors le concept de social-démocratie très à la mode, concrètement celui de Bruno Kreisky. Cet ethnocide s’est déroulé en silence, sans alarmes: comme si les compatriotes voulaient prouver que la limite de leur conscience nationale est aussi l’orée du temps lui-même et que l’avenir ne les intéresse pas. Si nous regardons les tombes une ou deux générations en arrière, nous constaterons dans les cimetières de la région que la plupart des inscriptions sont slovènes.
491 Ivan Cankar, Œuvres choisies, XIV, p. 258. 492 Voir La chasse au vent de Dobrica Ćosić.

349

Cet t e d is tance qui no u s sé pa re d u m on d e

« Tu ne comprends pas qu’il est sans importance que tu aies raison ou non, l’important c’est là où on te range »: avec cette formulation on peut de nouveau définir l’une des intentions clef de ce livre. La phrase est tirée du film Au revoir à la prochaine bataille, filmé d’après le roman de Vitomil Zupan Menuet pour une guitare.493 Le livre est un témoignage – souvent voilé – sur les gens que la justice du système précédent a mis ou ban de la société bien qu’ils aient eu raison. Il s’agissait de la culpabilité subjective de l’individu face aux institutions totalitaires du pays. Parce qu’ils sont partis dans les années 1970 et 1980, la question de leur exculpation ne pouvait simplement pas se poser. Enfin, le livre essaie d’être un témoignage sur ce qui ne s’abaisse pas. Cette vertu commence le plus probablement dans cette expérience de Dostoïevski, formulée dans Les Frères Karamazov: « Aime chaque chose, si tu aimes chaque chose tu découvriras aussi le secret de Dieu dans les choses ». C’est une expérience que le présent livre place au sommet du monde comme un éclair de lumière. C’est ainsi qu’elle a traversé la conscience d’une personne qui après cent ans de présence nous a quitté il y a peu (automne 2008): Le miroir de sœur Emmanuelle apporte de la nouveauté au foyer. Citons cet extrait d’article qui s’exprime plus fort qu’une voix rationnelle: « La Slovénie a mis en valeur ces dernières décennies des mérites fondés sur des non-vérités d’un côté et sur l’exploitation éhontée du patrimoine de la société de l’autre. À l’aube des changements à la fin des années 1980, Milan Kučan a introduit en fraude le mensonge existentiel (le socialisme à visage humain) dans l’époque contemporaine. Les médias l’ont défendu, en coulisse les élus ont accaparé le patrimoine de la société. Beaucoup se sont tus, peu ont parlé, plus rares sont ceux qui ont dit la vérité. Tas d’ordures de tempéraments, de caractères et de carrières. Sœur Emmanuelle, bienvenue en Slovénie! » C’est également à ce but qu’est consacré le contenu du présent livre: sœur Emmanuelle dit encore une fois que la malhonnêteté, l’avidité, la traîtrise et l’hérésie sont aussi simples que la différence entre la vie et la mort. Avec la religieuse nous sommes arrivés au point d’impact de cette image qu’on appelle cette distance du monde. Le titre du livre est tout là. Et si le public a un rapport du viellard impuissant et râleux avec tout cela, se disant qu’on ne peut rien y changer, Cette distance qui nous sépare du monde le suit aussi sur ce chemin tortueux. Jusqu’où le livre garde le statut de témoin impartial, les lecteurs en jugeront. Jusqu’où il réussit à démasquer tous ceux qui ont persévéré jusqu’à l’épuisement dans la vie du mensonge existentiel (Havel), nous le verrons (ou l’avons déjà vu).

493 Živojin Pavlović, Au revoir à la prochaine bataille, Viba film, Ljubljana, 1980.

350

Rés u m é

Le livre ne désire pourtant pas rester sans un peu de chance quant à ce qui le relie au titre. Il veut ouvrir la cage des distances qui l’éloignent du dominant ensemble, comme l’a dit le poète,494 pour que la patrie devienne monde. Cela arrivera probablement à la premiere des générations suivantes – ce qui est déjà le destin de ceux qui vivons aujourd’hui.

494 Dane Zajc.

351

Beseda o avtorju

Profesor dr. Boštjan Marko Turk (1967) je zaključil študij romanistike in slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1992. Leto pozneje je za svoje diplomsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Študij je nadaljeval v Parizu, kjer je na univerzi Paris-IV Sorbonne doktoriral januarja 2001. V nadaljevanju je predaval francosko književnost, krajši čas na univerzi Toulon et du Var (2003). Bil je tudi gostujoči profesor na pariškem Inalcu (akademsko leto 2008–2009). Leta 2010 je izšla pri založbi Téqui njegova monografija, posvečena vplivom neolatinske renesanse na dele moderne poetike. Bil je ustanovni član (mladih) Krščanskih demokratov (9. novembra 1989), predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Ljubljana (1994–1997) in podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa za vprašanje evropskih integracij (2000–2002). Leta 2001 in 2002 je bil vodja strateškega sveta SKD-SLS. Dejaven je kot analitik in publicist v večini slovenskih časopisov in revij, največ v Reporterju.

Avtorjeva izbrana bibliografija:
I. Monografije Bergsonizem in njegov položaj v duhovni zgodovini Slovencev, Knjižna zbirka Skripta, Ljubljana, 2000. Nitasti jezik, zbirka Paradigme, Nova Revija, Ljubljana, 2009. Paul Claudel et l'actualité de l'être. L'inspiration thomiste dans l’œuvre de Claudel, Editions Pierre Téqui, Pariz, 2010. La généalogie d'un crime – l'histoire du communisme en Yougoslavie, Ignis, Ljubljana, v tisku. II. Članki »Pov'do let starih čudne izročila: nič ni odveč, vendar je vse zaman«, Nova revija, 1998, leto 17, št. 189, str. 83–97. »L´ Église face au nazisme en Yougoslavie«, Catholica, 2000, str. 67–77. »Le communisme yougoslave: chronique d'une violence ordinaire«, Catholica, 2002/2003, str. 79–91. III. Prevodi 353

Razd alj e d o sve ta

Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja (Cours de linguistique générale), Studia Humanitatis, Ljubljana, 1998. IV. Predavanja  Slowenien zwischen dem Französischen und Russischen Paradigma, predavanje na Institutu za obdonavski prostor, Dunaj, 10. septembra 2008 (http:// www.idm.at/veranstaltungen/archiv/2008/).

354

Izbor najpomembnejše literature

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44.

Ajdič, Andrej, Izbrisan iz slovenske kulture, Založba Koščak, Ljubljana, 2006. Aplenc, Andrej, Prodaja Slovenije, MK, Ljubljana, 1997. Aškerc, Anton, Izbrane pesmi, MK, Ljubljana, 1963. Bajec, Anton (et alii), Slovar slovenskega knjižnega jezika, Druga knjiga, SAZU, DZS, Ljubljana, 1975, str. 489. Barker, Thomas, The Slovene Minority of Carinthia, University press, New York, Columbia, 1984. Baudelaire, Charles, Les Fleurs du mal, Baudouin, Pariz, 1985. Baudrillard, Jean, La société de consommation, Folio, Pariz, 1970. Baudrillard, Jean, Simulacre et simulation, Éditions Galilée, Pariz, 1988. Baudrillard, Jean, La Guerre de Golfe n'a pas eu lieu, Gallimard, Pariz, 1991. Benoist, Alain de, Communisme et nazisme, Éditions du Labyrinthe, Pariz, 1989. Biber, Dušan, Tito-Churcill, Globus, Zagreb, 1981. Borak, Neven (et alii), Slovenska novejša zgodovina 1–2, MK, Ljubljana, 2005. Brecelj Marjan, Filip Terčelj, Ognjišče, Koper, 1992. Bukovsky, Vladimir, Jugement à Moscou, Robert Laffont, Pariz, 1995. Cankar, Ivan, Zbrani spisi, Nova založba, Ljubljana, 1932. Cankar, Izidor (et alii), Slovenski biografski leksikon, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1925–1991, zv. IV/1 (uredil Franc Ksaver Lukman), Ljubljana, 1932. Cenčić, Vjenceslav, Titova poslednja ispovijest, Grafos, Cetinje, 2001. Centralna evidenca republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije – spletni naslov www.cae-udba.net (30. 9. 2010). Churchill, Winston, La Grande Alliance, Plon, Pariz, 1950. Churchill, Winston, L'Étau se referme, Plon, Pariz, 1952. Clark, Kenneth, Civilizacija, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1972. Claudel, Paul, Œuvre poétique, Gallimard, Pariz, 1967. Coburn, Broughton, Everest, gora brez milosti, Učila, Tržič, 1999. Courtois, Stéphane (et alii), Le Livre noir du communisme, Robert Laffont, Pariz, 1997. Courtois, Stéphane (et alii), Quand tombe la nuit, L'Âge d'homme, Laussane, 2001. Courtois, Stéphane (et alii), Du Passé faisons table rase, Robert Laffont, Pariz, 2002. Čavoški, Kosta, Tito, tehnologija vlasti, Dosije, Beograd, 1991. Česen, Tomo, Sam, Didakta, Radovljica, 1990. Ćosić, Dobrica, Stvarno i moguće, Cankarjeva založba, Ljubljana, Zagreb, 1988. Ćosić, Dobrica, Daleko je sunce, Svjetlost, Sarajevo, 1989. Dante, Aligheri, Božanska komedija, Založništvo tržaškega tiska, Trst, 1991. De Gaulle, général, L'Appel (1940–1942), Plon, Pariz, 1954. De Gaulle, général, L'Unité (1942–1944), Plon, Pariz, 1956. De Gaulle, général, Le Salut (1944–1946), Plon, Pariz, 1959. Descartes, René, Regulae ad directionem ingenii, Verlag der Dürr'schen Buchhandlung, Leipzig, 1907. Descartes, René, Discours de la méthode, Flammarion, Pariz, 1966. Descartes, René, Méditations métaphysiques, Larousse, Pariz, 1973. Djilas, Milovan, Wartime, Harcourt Brace Jovanovich, New York, London, 1977. Drnovšek, Janez, Moja resnica, MK, Ljubljana, 1996. Drnovšek, Marijan, Bajt, Drago, (et alii), Slovenska kronika 20. stoletja II, Nova Revija, Ljubljana, 1997. Đukić, Slavoljub, Čovek u svom vremenu: razgovori sa Dobrico Ćosićem, Filip Višnjić, Beograd, 1989. Đukić, Slavoljub, Zlom srbskih liberala, Filip Višnjić, Beograd, 1990. Đukić, Slavoljub, Lovljenje vetra: politična ispovest Dobrice Ćosića, Samizdat B 92, Beograd, 2001. Emmanuelle, Sœur, Confessions d'une religieuse, Flammarion, Pariz, 2008.

355

Razd alj e d o sve ta

45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 88. 89. 90. 91. 92. 93. 94. 95.

Faulkner, William, Svetloba v avgustu, CZ, Ljubljana, 1952. Feis, Herbert, Churchill, Roosevelt, Stalin, Princeton University Press, Princeton, New Jersey, 1957. Fritzl, Martin, Der Kärtner Heimatdienst, Drava, Celovec, 1990. Glazer, Janko, Prešernove nemške poezije, SAZU, Ljubljana, 1949. Golob, Janvir (et alii), Žrtve vojne in revolucije, DSRS, Ljubljana, 2005. Gončarov, Ivan, Oblomov, CZ, Ljubljana, 1986. Gorjup Mitja, Kitajski dnevnik, MK, Ljubljana, 1977. Grabrijan, Dušan, Plečnik in njegova šola, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1968. Grafenauer, Bogo, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987. Grafenauer, Bogo, Zgodovina slovenskega naroda I–II, DZS, Ljubljana, 1964. Grafenauer, Niko (et alii), Ura evropske resnice za Slovenijo, Nova revija, Ljubljana, 1997. Grafenauer, Niko (et alii), Evropski izziv, Nova revija, Ljubljana, 2003. Granda, Stane, Šatej, Barbara, Slovenija 1948–1998: iskanje lastne poti, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1998. Grdina, Igor, Starejša slovenska nabožna književnost, DZS, Ljubljana, 1997. Grdina, Igor, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1999. Gribojedov, Aleksander, Gorje pametnemu, DZS, Ljubljana, 1946. Griesser-Pečar, Tamara, Dolinar, France, Rožmanov proces, Družina, Ljubljana, 1996. Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod, MK, Ljubljana, 2005. Grossman, Vassili (et alii), »Komintern et diplomatie soviétique«, v: Communisme, No. 65–66, L'Âge d'homme, Laussane, 2001. Gruden, Jože, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Ljubljana, 1910. Havel, Václav, Živeti v resnici, Mohorjeva družba, Celovec, 1994. Houellebecq, Michel, Osnovni delci, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003. Hribar, Spomenka, Krivda in greh, ZAT, Maribor, 1990. Hribar, Tine, Evroslovenstvo, Slovenska Matica, Ljubljana, 2004. Jama, Matija, Retrospektivna razstava, Moderna galerija, Ljubljana, 1974. Jančar, Drago, Egiptovski lonci mesa, Mihelač, Ljubljana, 1995. Jančar, Drago (et alii), Temna stran meseca, Nova Revija, Ljubljana, 1998. Jančar, Drago, Galjot, Delo, Ljubljana, 2004. Javoršek, Jože, Primož Trubar, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, Ljubljana, 2008. Jović, Borisav, Zadnji dnevi SFRJ, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1996. Jud, Ana, Operacija Direkt, Ignis, Ljubljana, 2006. Juhant, Janez, Idejni spopad (Slovenci in moderna), Znanstvena knjižnica (TF), Ljubljana, 2009. Kafka, Franz, Proces, Delo, Ljubljana, 2004. Kermauner, Taras, Slovensko perspektivovstvo, ZPS, Ljubljana, 1996. Kmecl, Matjaž, Bref Aperçu de l'histoire culturelle des slovènes (prevedla Andrée Lück-Gaye), PEN slovène, Ljubljana, 2005. Kocbek, Edvard, Svoboda in nujnost, Mohorjeva, Ljubljana, 1974. Kocbek, Edvard, Strah in pogum, MK, Ljubljana, 1985. Kocbek, Edvard, Osvobodilni spisi, Društvo 2000, Ljubljana, 1993. Kocbek, Edvard, Tovarišija, DZS, Ljubljana, 2004. Kocijančič, Gorazd, Tistim zunaj, Logos, Ljubljana, 2004. Kos, Marko, Velika preobrazba Slovenije, Nova Revija, Ljubljana, 2004. Kos, Stane, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, I–II, samozaložba, Ljubljana, 1994. Kučan, Milan, »Uvod«, v: Za evropsko kakovost življenja, Komisija za programski dokument predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov, Ljubljana, 26. 10. 1989. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Jamnica, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, Ljubljana, 1945. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Požganica, DZS, Ljubljana, 1946. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Samorastniki, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1969. Kuhar Lovro (Prežihov Voranc), Doberdob, MK, Ljubljana, 1979. Kundera, Milan, Neznosna lahkost bivanja, MK, Ljubljana, 1985. Lajovic, Dušan, Med svobodo in rdečo zvezdo, Nova obzorja, Ljubljana, 2003. Leković, Mišo, Martovski pregovori 1943, Narodna knjiga, Beograd, 1985.

356

Iz bo r naj po membn e j še l i te r atu re

96. 97. 98. 99. 100. 101. 102. 103. 104. 105. 106. 107. 108. 109. 110. 111. 112. 113. 114. 115. 116. 117. 118. 119. 120. 121. 122. 123. 124. 125. 126. 127. 128. 129. 130. 131. 132. 133. 134. 135. 136. 137. 138. 139. 140. 141. 142.

Linhart, Anton Tomaž, Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Österreichs, Ljubljana, 1788. Linhart, Anton Tomaž, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1950. Lively, Jack, Adam, Demokracija v Britaniji, DZS, Ljubljana, 1997. Lyotard, Jean-François, La Condition postmoderne: rapport sur le savoir, Minuit, Pariz, 1979. Lyotard, Jean-François, Le Différend, Minuit, Paris, 1983. Mahnič, Joža, Pripovedi o Župančiču in pomenki z njim, Slovenska matica, Ljubljana, 2004. Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva, Celje, 1928 Marc, Leon, Kristjani za demokracijo, SKD, Ljubljana, 1999. Marinčič, Marko, Paul Claudel, Sejalec božje mere, MK, Ljubljana, 1993. Matunović, Aleksander, Enigma Broz, Čigoja Štampa, Beograd, 2000. Menart, Janez, Statve življenja, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979. Milčinski, Fran, Butalci, MK, Ljubljana, 1963. Milčinski, Fran, Skavt Peter, http://sl.wikisource.org/wiki/Skavt_Peter (30. 9. 2010). Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo, Slovenska matica, Ljubljana, 2003. Moder, Janko, Prešernove nemške, Karantanija, Ljubljana, 1995. Molière, Jean-Baptiste, Tartuffe, MK, Ljubljana, 1956. Mužić, Ivan, Masonstvo u Hrvata, Knjigotisak, Split, 2001. Nećak, Dušan, Repe, Božo, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine (učbenik za študente 4. letnika), Ljubljana, 2003. Nikolić, Vinko, Stepinac mu je ime I–II, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1991. Nolte, Ernst, La Guerre civile européenne, Éditions des Syrtes, Pariz, 2000. Novak, Boris A., Pogledi na francoski simbolizem, Scripta, Ljubljana, 2007. Ovidij, Publij Nazon, Pisma iz pregnanstva, DZS, Ljubljana, 1959. Ovidius, Publius Nason, Tristitia: Ex Ponto, Harvard University press, Cambridge, Massachusetts, 1965. Pahor, Boris, Nekropola, MK, Ljubljana, 1997. Pahor, Boris, Trst in slovenski čas, Nova revija, Ljubljana, 2006. Pahor, Sergij (et alii), Biti to, kar si (Zbornik 33. študijskih dnevov – Draga 98), Mladika, Trst, 1999. Pascal, Blaise, Pensées, Seuil, Pariz, 1978. Peigné, général, Les Revendications Nationales des Serbes, Croates et Slovenes, R.:. L.:. No. 288 Cosmos, Pariz, 1919. Pertsch, Erich, Handwörterbuch lateinisch-deutsch, Langenscheidt, Berlin, 1983. Pogačnik, Jože, Zadravec, Franc, Zgodovina slovenskega slovstva, Založba Obzorja, Maribor, 1973. Polanšek, Valentin, Bratovska jesen, Drava, Celovec, 1982. Potočnik, Dragan, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, Založba Koščak, Ljubljana, 2008. Prepeluh, Albin, Pripombe k naši prevratni dobi, Založba univerzitetne tiskarne J. Blasnika, Ljubljana, 1938. Prešeren, France, Poezije, Ljubljana, 1847. Prešeren, France, Zbrano delo I-II, DZS, Ljubljana, 1965, 1966. Prijatelj, Ivan, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Merkur, Ljubljana, 1935. Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v Dunajskem parlamentu, Cenesa, Celje, 2001. Rajhman, Jože, Trubarjev svet, ZTS, Trst, 1986. Rant, Pavle, Krščanska demokracija in Slovenci, Karantanija, Ljubljana, 1990. Rebula, Alojz, Nokturno za Primorsko, Mohorjeva družba, Celje, 2004. Rejec, Tatjana, Partija in Tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana, 2006. Repe, Božo (et alii), Izročilo Čebin – Posvet ob petdeseti obletnici ustanovnega kongresa KPS in prihoda Josipa Broza na čelo KPJ, Komunist, Ljubljana, 1987. Repe, Božo, Jutri je nov dan, Modrijan, Ljubljana, 2002. Repe, Božo, Rdeča Slovenija, Sophia, Ljubljana, 2003. Rigoulot, Pierre, »Mon Mai«, v: Histoire et Liberté, No. 34, Bibliothèque d'histoire sociale des Hauts-de-Seine, Nanterre, 2008, str. 11–17. Rousseau, Jean-Jacques, Discours sur l'origine et les fondements de l'inégalité parmi les hommes, Discours sur les sciences et les arts, Flammarion, Pariz, 2006. Rožanc, Marjan, Roman o knjigah, Delo, Ljubljana, 2004.

357

Razd alj e d o sve ta

143. 144. 145. 146. 147. 148. 149. 150. 151. 152. 153. 154. 155. 156. 157. 158. 159. 160. 161. 162. 163. 164. 165. 166. 167. 168. 169. 170. 171. 172. 173. 174. 175. 176. 177. 178. 179. 180. 181. 182. 183. 184. 185. 186. 187. 188. 189. 190. 191. 192. 193. 194.

Rugelj, Janez, Uspešna pot, Rdeči križ, Ljubljana, 1983. Rupel, Dimitrij, Skrivnost države, MK, Ljubljana, 1992. Sale, Richards, Cleare, John, On Top of the World, Collins Willow, London, 2000. Saussure, Ferdinand de, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998. Scherber, Peter, Slovar Prešernovega pesniškega jezika, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1977. Scott Bell, David, Criddle, Byron (et alii), Thee French anticommunist Party, Clarendon Press Oxford, New York, 1994. Shakespeare, William, The complete Works, Oxford University Press, London, 1957. Shakespeare, William, Julij Cezar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965. Sienkiewicz, Henryk, Quo vadis, DZS, Ljubljana, 1975. Simić, Pero, Tito, agent Kominterne, Otkrića, Beograd, 1990. Slivnik, Danilo, Potnikovo poročilo, Promag, Ljubljana, 1999. Slodnjak Anton, Neiztrohnjeno srce, Naša založba, Ljubljana, 1938. Slodnjak, Anton, Slovensko slovstvo (ob tisočletnici Brižinskih spomenikov), MK, Ljubljana, 1968. Smole, Dominik, Antigona, MK, Ljubljana, 1979. Solženicin, Aleksander Isajevič, Otočje Gulag, Zelolepo, Kranj, 2007. Stanovnik, Justin, Slovenija v senci nedokončane preteklosti, Družina, Ljubljana, 2008. Stres, Anton, Oseba in družba, Mohorjeva družba, Ljubljana, 1991. Stritar, Josip, Zbrano delo VI, DZS, Ljubljana, 1955. Strle, Anton, Vera Cerkve, Mohorjeva družba, Celje, 1977. Škalić-Štambuk Marina (et alii), Proces Alojziju Stepincu, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1997. Škarja, Tone, Slovenci v Himalaji, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2004. Šušterič, Uroš, Od Ljubljane do Ravne gore, Pogledi, Kragujevac, 2000. Šušterič, Uroš, Ravna gora moja usoda, Nova obzorja, Ljubljana, 2010 Taufer, Veno (et alii), Samopodoba Slovencev, Slovenski center Pen v Ljubljani, Ljubljana, 2001. Tavčar, Ivan, »Visoška kronika«, v: Zbrani spisi VI, Tiskovna zadruga, Ljubljana, 1938. Tesnière, Lucien, Oton Joupanchitch, Les Belles-Lettres, Pariz, 1931. Toporišič, Jože, Slovenska zvrstna besedila, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1981. Toporišič, Jože, Družbenost slovenskega jezika, DZS, Ljubljana, 1991. Trubar, Primož, Cerkovna ordninga, Tübingen, 1564 (faksimile, Trofenik, 1973). Truman, Harry S., Memoirs II, Doubleday & Company, inc., Garden City, New York, 1956. Turk, Boštjan Marko, »L'Église face au nacisme en Yougoslavie«, v: Catholica, SPCS, Pariz, 2000 (printemps), str. 67–78. Turk, Boštjan Marko, »Tomo Česen au Lhotse«, v: Vertical, numéro spécial, L 19628, Presse Glénat, Meylan, 2005. Turk, Boštjan Marko, Nitasti jezik, Nova revija, Ljubljana, 2009. Valéry, Paul, Œuvres I, Gallimard, Pariz, 1957. Vidmar, Josip, Literarni eseji, DZS, Ljubljana, 1966 Vidmar, Josip, Oton Župančič, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978. Vidmar, Josip, Slovensko pismo, Drava, Celovec, 1985. Vodušek Starič, Jera, Prevzem oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1992. Vojnović, Goran, Čefurji raus!, Beletrina, Ljubljana, 2008. Voltaire, Candide ou l’Optimisme, Gallimard, Pariz, 2000. Watson, George, La Littérature oubliée du socialisme, Éditions Nil, Pariz, 1999. Williamson, Gordon, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick & Jackson, London, 1994. Zajc, Dane, Si videl, Založniška hiša Dolenc, Ljubljana, 1998. Zajc, Dane, V Belo, Beletrina, Ljubljana, 2008. Zaplotnik, Nejc, Pot, MK, Ljubljana, 2009. Zayan, René, Coupez le son, Université catholique de Louvain, Canal +, Le Monde, Pariz, 2006. Zorn, Aleksander, Smešna žalost preobrazbe, Slovenska matica, Ljubljana, 2005. Zupan, Vitomil, Menuet za kitaro na petindvajset strelov, MK, Ljubljana, 1984. Žajdela, Ivo, Leta velikih prevar, samozaložba, Ljubljana, 1996. Župančič, Oton, Čez plan, izdal Lavoslav Schwentner, Ljubljana, 1911. Župančič Oton, Prešernove nemške poezije, SAZU, Ljubljana, 1950. Župančič, Oton, Pesmi, MK, Ljubljana, 1986.

358

Seznam imen

A

Adamič, Zdenka 159 Ağca, Ali Mehmet 168 Ajdič, Andrej 286, 355 Ambrožič, Lado 155 Amin, Idi 218 Aškerc, Anton 99, 355 Aubry, Martine 279 Avbelj, Viktor 312 Bajuk, Andrej 102, 107, 113, 121, 201, 271 Balantič, France 318 Barker, Thomas 79, 355 Bartol, Jože 147 Batič, Stojan 161 Baudelaire, Charles 218, 261, 355 Baudrillard, Jean 130, 211, 215, 216, 355 Bavčar, Igor 34, 175, 284, 292, 295 Bebler, Aleš 158 Beckett, Samuel 263, 264 Berg, Wally 253, 255 Biber, Dušan 172, 355 Bizjak, Ivo 99, 100, 103, 104, 107, 109, 117, 121, 166 Borštnik, Miha 158 Brajnik, Alenka 147 Brandt, Willy 181 Brecelj, Marjan 355 Brigido, škof 325 Briški, Martin 160 Broz, Josip, diktator 127, 130, 185, 266, 302, 303, 358 Bučar, France 143 Camus, Albert 163, 261 Cankar, Ivan 15, 16, 18, 22, 23, 24, 25, 81, 164, 169, 216, 223, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 236, 237, 239, 240, 241, 242, 244, 246, 247, 248, 263, 270, 274, 330, 346, 349 Carsolio, Carlos 253 Chaumareys, kapitan 150, 151

B

C

359

Razd alj e d o sve ta

Chirac, Jacques 82, 83, 279, 280 Churchill, sir Winston 40, 62, 355 Claudel, Paul 163, 321, 353 Coubertin, Pierre de 258 Courtois, Stéphane 60, 179, 190, 209 Crnkovič, Marko 273 Česen, Tomo 167, 249, 250, 251, 252, 253, 254, 347, 355, 360 Čok, Lucija 143, 144 Čop, Matija 54, 55, 72, 170, 313 Ćosić, Dobrica 23, 128, 179, 180, 181, 182, 349, 355, 356 D Dante, Aligheri 237, 276, 355 Del Ponte, Carla 264, 332 Deželak, Janko 117 Dežman, Anton - Tonček 312 Dežman, Jože 126, 312 Diogen, filozof 328, 329 Dolanc, Stane 128, 129, 130, 264 Dolar, Mladen 267 Drnovšek, Janez 35, 94, 101, 111, 117, 128, 139, 191, 197, 198, 199, 200, 201, 264, 265, 281, 313, 328, 346, 356 Duhovnik, Jože 117, 121 Dumont, Bernard 67 El-Gadafi, Moamer 218 Emmanuelle, sestra redovnica Faulkner, William 296, 356 Fischer, Scott 253, 255 Frankopan, Krištof Franc 91 Gaber, Slavko 97, 102, 106, 132, 133, 164 Gide, André 330 Goethe, Johann Wolfgang 59 Golobič, Gregor, podjetnik 22, 139, 149, 150, 151, 152, 205, 206, 293, 294, 307 Gončarev, Ivan 292 Gorjup, Mitja 153, 154, 155, 157, 356 Grafenauer, Bogo 78, 79, 80, 81, 356 Grafenauer, Ivan 70 Grafenauer, Niko 198, 217, 356 Gribojedov, Aleksander 292, 356 Gustinčič, Jurij 156, 157, 283

E

26, 231, 274, 275, 276, 350, 356

F

G

360

S e z nam i m e n

H

Habeler, Peter 259, 260 Haider, Jörg 72, 73, 74, 75, 76, 77, 186 Havel, Václav 27, 280, 310, 350, 356 Hieng, Andrej 217 Hladnik, Ervin 156, 283 Hojs, Aleš 117 Holzel, Tom 259 Horvat, Ludvik 254 Horvat, Marjan 341 Houellebecq, Michel 49, 268, 356 Hribar, Sašo 339 Hribar, Spomenka 282, 314, 356 Hribar, Tine 143, 281, 282, 295, 297, 356 Hribernik, Jože 123 Humar, Tomaž 253 Irwine, Andrew Comyn Isajlovič, Drago 295 21, 256, 259

I

J

Jama, Matija 161, 356 Jamnik, Anton 117 Jančar, Drago 198, 231, 286, 357 Jančič, Peter 165, 166, 232, 233, 238, 243, 248 Janković, Zoran 97, 202, 206, 208, 222, 303, 320 Janša, Janez 31, 96, 97, 101, 140, 150, 151, 175, 193, 194, 231, 235, 243, 282 Javoršek, Jože 15, 357 Jeglič, Janez 252, 253 Jelinčič, Zmago 13, 17, 18, 29, 30, 31, 32, 35, 38, 39, 43, 110, 114, 346 Jerovšek, Ivanka 245 Jerovšek, Jožef 290 Jospin, Lionel 84, 279 Jud, Ana 123, 124, 126, 151, 357 Juhant, Janez 140, 148, 204, 357 Juvenal, rimski pesnik 141, 143, 145 Kač, Jure 302 Kajuh, Karel Destovnik 318 Karadjordjević, Aleksandar 142 Karadžić, Radovan 263, 264, 265, 332 Karba, Dejan 148 Kardelj, Edvard 24, 88, 89, 108, 109, 127, 128, 129, 130, 136, 142, 145, 218, 229, 230 Kardelj, Pepca 312 Kartezij, filozof 128, 177, 223, 232

K

361

Razd alj e d o sve ta

Kette, Dragotin 318 Khol, Andreas 80, 81 Kidrič, Boris 128, 129, 130, 136, 231 Kidrič, Zdenka 158, 229, 231, 289, 312 Kocbek, Edvard 25, 318, 322, 331, 357 Kocijančič, Andreja 143, 144 Kocijančič, Boris 157, 158, 159, 160, 161, 162 Kocijančič, Gorazd 204, 357 Kocijančič, Janez 36, 121, 134, 154, 157, 158, 161, 162 Kocijančič, Krista 161 Kočevar, Borut 147 Kokalj 254 Kokalj, Jani 252, 254 Kolakowski, Leszek 86 Kordeš, Bine 175 Kosovel, Srečko 261, 326, 331 Košir, Darijan 145, 146, 147, 148, 149, 152, 230, 232, 238, 239, 240, 242, 243, 248, 274, 275, 289, 303, 339 Kozak, Ferdo 158 Kožuh, Ludvik 290 Kožuh-Novak, Mateja 290, 291, 293, 295, 297 Kralj, Alojz 142 Kramar, Marjan 139, 284, 295 Krašna, Franc 308 Krašovec, Jože 282 Kresal, Katarina 206, 304, 309, 310, 311, 312 Križanič, France 143, 284, 294, 295 Kučan, Milan 17, 18, 26, 37, 89, 95, 96, 99, 102, 103, 106, 107, 108, 125, 127, 128, 130, 143, 150, 175, 197, 200, 202, 205, 206, 221, 239, 266, 270, 275, 276, 277, 278, 280, 281, 297, 298, 301, 306, 307, 324, 339, 340, 350, 357 Kuhar, Lovro - Prežihov Voranc 24, 77, 303, 349, 357 Kulmesch, Janko (beri Kulmeš) 74 Kundera, Milan 285, 286, 357 L Lajovic, Dušan 242, 322, 357 Lambert, Žiga 325 Ledger, Heath 215, 216, 222, 336 Le Pen, Jean-Marie 84 Leskovar, Josip 78, 79 Lévi-Strauss, Claude 231 Lévy, Bernard-Henri 269 Leyrac, Serge 267 Linhart, Anton Tomaž 51, 52, 53, 54, 57, 357 Lovšin, Andrej 135, 203, 295 Lück-Gaye, Andrée 357

362

S e z nam i m e n

Ludvik XIV., francoski kralj 84, 91 Lyotard, Jean-François 213, 357 M Maček, Ivan Matija 220, 289, 312, 339, 340 Mahnič, škof 216 Maister, Rudolf 73, 79 Malgaj, Franjo 73, 78 Mal, Josip 69 Mallory, George 21, 256, 257, 258, 259, 260, 348 Marinko, Miha 158 Mark Brut, zarotnik zoper Cezarja 337 Markeš, Janez 22, 114, 146, 147, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 165, 166, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 248, 339, 340, 341 Marković, Ante 132, 200, 207 Marković, Mira 181 Martini, Sergio 43, 254 Mauduit, Chantal 254 McCain, John 284 Menart, Janez 268, 358 Mencinger, Jože 142, 143, 295, 297, 319 Meršol, Mitja 156, 157, 283 Messner, Reinhold 21, 250, 251, 254, 257, 259, 260 Meško, Borut 313, 314 Michnik, Adam 86 Mihailović, Draža 61, 62, 172 Miklavčič, Borut 286, 291, 293 Milčinski, Fran 294 Milošević, Slobodan 179, 180, 181, 263, 264, 299, 301, 332 Mislej, Irene 176, 308 Mitterrand, François 84, 265, 266, 279, 280 Močnik, Rastko 267 Morrison, Donald 267 Možina, Jože 235, 340 Mrkaić, Mićo 123, 135 Murn, Josip - Aleksandrov 57, 318, 331 Novak, Bogdan 154, 155 Novak, Boris A. 330, 331, 358 Novak, Ljudmila 140, 201, 271 Obama, Barack, predsednik 283, 284 Ocvirk, Drago 204, 244, 273 Odell, Noel 256, 257, 258, 259 Oman, Ivan 98, 100, 196

N

O

363

Razd alj e d o sve ta

Orehar, Peter 117 Ošlak Vinko 177, 244, 273 P Pahor, Boris 24, 25, 176, 261, 262, 263, 287, 288, 358 Pahor, Borut 110, 112, 115, 134, 136, 137, 138, 139, 140, 151, 162, 205, 206, 207, 218, 234, 238, 277, 283, 284, 285, 286, 289, 295, 302, 306 Pahor, Sergij 318 Pascal, Blaise 305, 306, 307, 358 Pavček, Tone 175 Pavlović, Živojin 25, 350 Pesek, Rosvita 149, 298 Peterle, Alojz 18, 19, 42, 93, 98, 99, 100, 101, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110, 111, 112, 113, 117, 118, 142, 166, 192, 193, 194, 196, 201, 239, 271, 287, 306 Pintarič, Miha 67 Pirnat, Rajko 30 Plečnik, Jože 85, 320, 321, 356 Podbregar, Iztok 110 Podobnik, Janez 105, 109, 113, 115, 117, 121, 166, 192, 194, 196, 271, 287 Podobnik, Marjan 19, 31, 34, 98, 101, 102, 104, 105, 106, 115, 117, 121, 166, 192, 194, 196, 271, 287, 306 Pogačnik, Lovro 79 Pogačnik, Milan 312 Pogačnik, Vladimir 58 Polajnar, Nace 19, 99, 109, 117, 166 Polanšek, Valentin 358 Poljšak, Marjan 114, 308 Pol Pot, diktator 297 Potrč, Jože 158 Potrč, Miran 106, 270, 277, 289 Pöttering, Hans 189 Požar, Bojan 125, 149, 151 Praprotnik, Rok 145, 146, 246, 247, 273, 337, 338, 339, 340 Predan, Milan 245 Prepeluh, Albin 15, 358 Presley, Elvis 336 Pucko, Ciril 100, 101, 124, 237, 306 Pučnik, Jože 34, 42, 87, 88, 108, 317, 318, 326 Puhar, Alenka 289 Raffarin, Jean-Pierre 83 Repe, Božo 126, 127, 128, 129, 130, 358 Rezman, Vili 306 Ribičič, Ciril 36 Ribičič, Mitja 36, 109, 154, 155, 161, 162, 312, 339, 340

R

364

S e z nam i m e n

Rigelnik, Herman 175 Rigoulot, Pierre 359 Rizman, Rudi 144 Rode, Franc 116, 117, 198, 203, 282, 325 Rousseau, Jean-Jacques 141, 143, 145, 359 Royal, Ségolène 279 Rožman, Gregorij 23, 66, 109, 110, 148, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 356 Rupel, Dimitrij 128, 192, 359 Rupnik, Leon 63, 64, 65, 204 Rupnik, Marko Ivan 321 Rush, Bobby 284 Rus, Veljko 29 S Sadovnik, Bernard 73, 74, 75, 79 Saint-Éxupéry, Antoine de 163 Sanader, Ivo 94, 285 Sarkozy, Nicolas 83, 215, 279, 317 Sartre, Jean-Paul 99, 163 Saussure, Ferdinand de 354, 359 Schuman, Robert 319 Schüssel, Wolfgang 74 Semolič, Dušan 135, 199, 296, 297 Sever, Jani 145, 146 Sienkiewicz, Henryk 307, 359 Slak, Franc 117, 191 Slivnik, Danilo 19, 22, 164, 165, 233, 243, 248, 275, 359 Slodnjak, Anton 54, 359 Smole, Andrej 55 Smole, Dominik 217, 359 Sofokles, dramatik 214, 290 Solženicin, Aleksander 265, 266, 267, 359 Spazzapan Brelih, Vida 329, 330 Stanič, Edvard 99, 100, 101, 103, 104, 121 Stanič, Ive A. 160 Stanovnik, Branko 282 Stanovnik, Janez 17, 108, 110, 289, 310 Stanovnik, Justin 122, 148, 155, 304, 359 Starina Kosem, Andrijana 22, 238, 276 Stefani, Fausto 254 Stepinac, Alojzij 23, 66, 172, 173, 174, 358 Strauss, Josef 153 Stres, Anton 148, 174, 176, 177, 359 Stritar, Josip 58, 59, 359 Strle, Anton 177, 178, 204, 205, 359 Strniša, Gregor 217

365

Razd alj e d o sve ta

Šentjurc, Lidija 289 Širca, Majda 339, 341 Škarja, Tone 167, 251, 359 Školč, Jožef 302 Škrabec, Janez 175, 203, 295, 298 Šrot, Bojan 113, 114, 152, 192, 193, 194, 196, 201, 287 Šrot, Boško 113, 114, 136, 139, 152, 175, 238, 243, 275, 292 Štaudohar, Irena 147, 149, 274, 303 Štern, Artur 304 Štremfelj, Andrej 131 Štrukelj, Branimir 164 Štuhec, Ivan 140, 148, 244, 273 Šturm, Lovro 126 Šuštar, Alojzij 120, 204, 326, 329, 330 Šušterič, Uroš 63, 66, 359 T Tasič, Matic 295 Tavčar, Ivan 309, 310, 359 Terčelj, Filip 176, 355 Tovšak, Hilda 18, 100, 101, 103, 104, 106, 117, 340, 341, 342 Trubar, Primož 15, 47, 85, 148, 169, 178, 216, 269, 272, 273, 274, 318, 346, 357, 358, 359 Truman, Harry S., predsednik 63, 359 Türk, Danilo 108, 110, 111, 149, 150, 151, 201, 281, 282, 283, 301, 302, 303, 337, 338, 339 Turk, Rajko 25 Turk, Žiga 303 Umek, Igor 117

U V

Valéry, Paul 268, 360 Vesel, Ferdo 161 Vidmar, Josip 159, 240, 360 Villepin, Dominique de 83 Vode, Angela 25 Vodušek Starič, Jera 322, 360 Vogrič, Sonja 244 Voltaire, filozof 360 Vouk, Rudi 73, 330 Welles, Orson 216, 334, 335 Wojtyla, Karol 119, 347

W

366

S e z nam i m e n

Z

Zagožen, Franc 101, 106, 107, 194, 196 Zajc, Dane 27, 50, 87, 88, 217, 231, 286, 351 Zaplotnik, Nejc 131, 360 Zidar, Ivan 117 Zilk, Helmut 95, 278 Zupan, Vitomil 25, 107, 131, 195, 350, 360 Zvonar-Predan, Darka 205, 245, 248 Žajdela, Ivo 104, 360 Žerdin, Ali 244 Žirinovski, Vladimir 17, 39, 40, 41 Žižek, Slavoj 267 Žnidaršič, Franc 306 Župančič, Oton 25, 43, 55, 57, 58, 59, 148, 249, 323, 331, 337, 357, 360

367

Razd alj e d o sve ta

Boštjan Marko Turk Oddaljenost do sveta. Prispevek k razumevanju narodno-politične identitete: tranzicijska sedanjost in zgodovinski čas Urednik: Anton Koščak Recenzija: prof. dr. Miha Pintarič Lektorirala: Urška Jarnovič Oblikovanje in priprava za tisk: Rok Predan Fotogafija na naslovnici: Frouville, Zimski dež. Foto Nicolas Clavier ISBN: 978-961-6499-44-6 Prva izdaja Leto natisa in izida: 2011 Število natisnjenih izvodov: 1000 Tisk: Studio Ignis (Dinami d.o.o.) Izdali in založili: Založba Ignis in Založba Koščak Odgovarjata Anton Koščak (za Založbo Koščak) in Matej Leskovar (za Založbo Ignis) Založba Ignis je dejavnost podjetja PROPHETES globalizacija d.o.o. (sedež: Tržaška c. 132, 1000 Ljubljana). Knjiga je izšla brez podpore Javne agencije za knjigo. Naročila: Založba Ignis PROPHETES globalizacija d.o.o. Zelena pot 17 1000 Ljubljana zalozba.ignis@siol.net www.ignis.si

368