Gospodarska kriza

ZGODOVINA GOSPODARSKIH KRIZ

~Sterle

Svet je v krizi. V krizi vrednot, časa, samozavedanja, socialnosti in kar se nam zdi najpomembnejše, v krizi gospodarstva. Ob vsem medijskem napihovanju in ob uporabi hudo zvenečih besed kot so recesija, inflacija, zmanjševanje plač, državni primankljaj, zategovanje pasu, nižanje bonitetnih ocen, se nam zazdi, da je zadnja gospodarska kriza, katere začetki segajo v leto 2008 v svojem bistu kataklizmična in še vedno nekončana.

balonom. Pa leta 1772, 1792, 1796, 1813, 1819, 1825, 1837 pa vse tja do velike krize 1929, naftne krize 1973, črnega ponedeljka ali največjega padca borznih indeksov v zgodovini 1987, preskučimo par let in 1994 je na udaru Mehika, 1997 Azija, 1998 Rusija, 2001 Argentina in 2008, svet. V pičlem obdobju 371 let se je na svetu zvrstilo 39 kriz. Večina izmed teh je bilo lokalnih, nekatere pa so dosegle tudi globalno raven. Globalne so bile tiste, ki so za sabo pustile največje opustošenje. Svet poganja denar, denar pa regulira monetarni sistem. Ta govori o tem, koliko denarja se lahko tiska, kako se ta denar tiska in koliko se ga lahko posoja. Praktično definira vsak aspekt porabljanja in ustvarjanja denarja. Trenutni monetarni sistem v veljavi je sistem minimalnih rezerv. Sistem minimalnih rezerv je najlažje razložiti na modelu Amerike, saj je le ta njegova pobudnica in po njenem sprejetju le tega so ga v svojo zakonodajo uvedle tudi večina preostalih svetovnih držav. Prav tako je primer Amerike ključen pri razlaganju trenutne krize, saj se je ta začela ravno pri njej. Amerika je pač vključno z redkimi odstopanji reprezentativen primer podivjanega kapitalizma kateremu smo priča. Ameriški denar tiska Ameriška Centralna banka. Njena evropska inačica je Evropska centralna banka, Kitajska pa Ljudska banka Kitajske. Centralna banka ima zato v državi vpliv nad dvema pomembnima faktorjema. Nadzoruje obrestne mere in nadzoruje količino denarja v obtoku ali inflacijo. Več kot je denarja v obtoku, manjša je njegova vrednost in bolj je zadolžena država. Centralna banka namreč natiskanega denarja ne daje v državi temveč ji ga posoja v zameno za obveznice.

DEREGULACIJA PRED GODPODARSKO KRIZO

Glavna prednost borze je, da na podlagi povpraševanja Če pobrskate po spominu lahko število finančnih zlo- in prodaje dnevno regulira cene. In ravno na podlagi mov, ki ste jih spoznali v šoli ali pa doživeli v življenju tega se je zgodila prva gospodarska kriza v zgodovini. preštejete na prste ene roke. Večina ljudi bo, resinci na Tulipanska kriza. ljubo, naštela dva. Krizo, ki se je začela leta 2008 in veliki zlom leta 1928. Dejstvo je, da se je tovrstnih kriz, Najbolj znan nizozemski izvozni produkt do današnjih recesij in gospodarskih zlomov zgodilo veliko več. V dni so tulipani. Borza z njimi je bila zato že od nekdaj sistemu kapitalizma so stalnica. Večinokrat se zgodijo zelo aktivna. V začetku 17. stoletja so na njej predstavili zaradi preprostega dejavnika človeške psihe, pohlepa. In novo sadiko tulipana, ki se je imenovala The Viceroy. kdo bolj vzbuja v človeku pohlep kot pa preprost sistem Ker je bil tulipan na trgu nov je njegova cena zaradi denarja? Seveda, institucije za upravljanje le tega. To sta pretiranega kupovanja v parih mesecih dosegla neslutene višine. Cena te sadike je v kratkem času narastla borza in banka. Banke delujejo na principu vlaganja in posojanja denar- na raven, kjer so ljudje zanjo plačevali po takratnih ja. Vlagatelj denar v zameno za obresti da v varstvo ban- 3000 do 4200 forintov. Za primerjavo, izkušen obrtki, ta pa ga naprej posoja ljudem, ki ga potrebujejo. Prav nik je letno zaslužil 300 forintov. The Viceroy pa ni bila tako jim za posojen denar zaračuna obresti, kar pomeni, edina prenapihnjena sadika. Za sadiko Semper Auda morajo vrniti več denarja, kot so si ga sposodili. Ban- gustus je bila zabeležena cena petih hektarjev zemlje. ka tako poveže ljudi, ki imajo odvečni denar in ljudi, S takim nerazumnim dvigovanjem cene se je na trgu ki ta denar potrebujejo. Predstavlja torej nekakšnega ustvaril balon. Balon je v finančnem svetu pojav, kjer posrednika. V želji po večanju količine denarja, ki ga se cena nekega produkta dvigne močno nad racionlahko banka posodi in posledično tudi večanju lastnega alno mejo zaradi prevelikega povpraševanja po njem. profita pa je banka kmalu začel posojati ne le denar, ki Vsak namreč računa, da bo kasneje s prodajo produkta so ji ga vlagatelji zaupali temveč tudi denar, ki ga ni im- ob stalno naraščajoči ceni zaslužil. Balon pa tako kot ela. Banka je namreč lahko imela naprimer 600 evrov, vsak prej ali slej poči in cena tako kot vsaka ne more posojala pa vsote tudi po 1200 evrov. Seveda je vedno rasti v neskončnost. V nekem trenutku je to dojela tudi nek določen procent vloženega denarja ohranila v rez- množica in opazila, da je sadika vredna tudi po stokratervi, saj je morala dnevno izplačevati ljudem denar, ki no dejansko vrednost. Zato so začeli sadike masovno so ga iz banke dvignili, so z kartico plačali itd. Vendar je prodajati, a ker so stale preveč jih nihče ni bil zmožen sčasoma teh rezerv ohranjala tako malo in posojala tako in ni hotel kupiti. Cena je strmoglavila ljudje so čez veliko, da je bila v primeru dviga denarja s strani večjega noč ostali brez premoženja. Stanje se je čez nekaj časa števila vlagateljev prisiljena razglasiti takojšnji bankrot. stabiliziralo. Sistem je reguliral samega sebe in razen številnih obubožanih ljudi na Nizozemskem ni bilo Podobna v navideznem posojanju banki je borza. Tu hujših posledic. sicer ne gre za posojanje neobstoječega denarja gre pa za kupovanje stvari, ki si je fizično ne lastim. Človek Zdelo se je, da je bila ta kriza posledica neumnosti namreč lahko na borzi kupi naprimer 200 kilogramov množic in hujših ukrepov za ureditev trgov nihče ni niti banan in zanje plača 200 evrov. V zmeno za opravljen sprejel niti pričakoval. Vsi so namreč mislili, da je bila nakup dobi le pisno potrdilo o njem. Dejanskih 200 kil- kriza muha enodnevnica. Naslednj presenečenje se je ogramov banan, ki si jih od tega trenutka dalje lastim zgodilo leta 1711 s South Sea Company, ki je trgovala shranjuje neko skladišče iz katerega lahko le te vsak tre- med vojno. Ustvarila je balon, ta je počil, ljudje so ostali brez vsega. Ponovilo se je tudi 1720 z Misissippi nutek odvzamem ali pa jih komurkoli prodam.

Obveznice so državni papir, ki predstavlja nekakšno zagotovilo o tem, da bo država res vrnila Ventralni banki denar sposojen od nje. Poleg obveznic pa Centralna banka zahteva še nekaj. Obresti. Država more torej vrniti več denarja kot si ga je sposodila. In kje dobi denar za vračanje dolga? Spet si ga sposodi od centralne banke in tako ustvarja še več dolga. S tem v sistemu ustvarja vedno nove količine denarja in kar je najhujše, vedno več dolga. A prikriti aspekt Centralne banke ki stvar le še poslabšuje je ta, da Centralna banka ni v državni lasti. Deloma si jo lastijo privatniki. Tako lahko le ti dejansko urejajo finančno stanje celotne države. Ni treba poudarjati, da so to možnost velikokrat izkoristili. Med letoma 1914 in 1919 je Centralna banka povečala količino denarja v obtoku za 100%, banke so posojale ljudem saj je bilo denarja na pretek, zgodil se je ekonomski razcvet, saj je vsak imel zadosti denarja za trošenje. Nepričakovano je leta 1920 Centralna banka zahtevala poplačilo dolgov. Privatne banke tega niso bile sposobne, saj ljudje niso imeli zadosti denarja, ker je njihovo celotno preživetje temeljilo le na sposojanju denarja, ki ga je omogočila točno ta Centralna banka, ki je sedaj zahtevala denar nazaj. Posledično je 5400 majhnih bank odšlo v stečaj. To je bila prva matematično zgenerirana kriza. Bila je ustvarjena s strani finančnega lobija v korist finančnega lobija. Skoraj zaradi identičnega principa je nastala kriza 1928 bolj znana kot velika gospodarska kriza. A Amerika prav tako kot svet se iz takšnih kriz ni naučila nič. Nasprotno 1981 je finančni lobij v kongres začel potiskati nove deregulatorne zakone in kmalu jim je uspelo tako sprostiti trg, da so lahko delali praktično kar so hoteli.

Banke so začele prati denar. Credit Swiss je pral denar za Iranski jederski program, Citi bank je prala drogeraški denar, Freedie mac je ponarejala svoje letne zaslužke, UBS bogatim Američanom pomaga izogibati se davkom. Vse v imenu zaslužka ter na podlagi deregulacije. Če so koga odkrili, so se kazni odkupili z miljonskimi poravnavami. V zapor je odšel malokdo. Poleg nereguliranega ilegalnega zaslužka pa so kot novost na trg prišli derivati. To so kompleksni finančni produkti s pomočjo katerih lahko trguješ s praktično vsem. Omogočili so, da se je lahko trgovalo ne le z delnicami temveč s praktično čemerkoli. Lahko staviš na padce in dvige cene nafte, na propad podjetja, možno je celo staviti na vreme. Trg derivatov je bil popolnoma nereguliran in izjemno riskanten, seveda posledično tudi profitabilen. Trg z njimi prav tako pa celoten finančni trg je dominiralo pet investicijskih bank; Goldman Sachs, Morgan Stanley, Lehman brothers, Merrill Lynch in Bear Stearns. Dva finančna konglomerata; CITIGROUP in JP Morgan, tri zavarovalnice AIG, MBIA, AMBAC ter tri bonitetne hiše; MOODY’s, Standard&poor’s in Fitch. Tako centraliziran finančni trg je začel polniti nepremičninski balon. Banke so izdajale velika števila posojil, ljudje so najemali hipoteke in cene so se dvigale v nebo. Vsak je hotel svoj delček ameriških sanj in ob 194% rasti cen nepremičnin se je to zdelo še kako mogoče. Kot za vsakim dejanjem finančnih institucij pa je tudi za izdajanjem posojil stal spodbujajoč finančni element. V tem primeru je bil to CDO, collaterized debt obligation ali poslovenjeno obveznost lombardnih posojil. CDO je namreč popolnoma predrugačil sistem posojanja denarja. Do sedaj je bil ustaljen model tak, da je človek, ki si je pri banki sposodil denar ta denar banki tudi vračal. In ker je poplačevanje takih posojil lahko trajalo tudi desetletja so bile banke pri njihovem izdajanju izredno previdne. S pomočjo CDOjev pa to ni bilo več potrebno. Banke so svoja posojila prodale investicijskim bankam. Investicijske banke so nato združile hipoteke, posojila za avte, posojila za šolnine in dolgove kreditnih kartic ter jih nato združile v CDO. CDO je tako nek skupek različnih dolgov. Te so investicijske banke prodale investitorjem. Tako ljudje, ki so si denar sposodili niso več plačevali banki, temveč so svoj dolg odplačevali investitorjem. Tako se je zgodilo, da so banke lahko izdajale praktično nešteto posojil z neskončnimi vsotami denarja, saj na koncu niso nič izgubile, ker so služile le s prodajo CDOjev ne pa z dejanskim odplačevanjem dogla vezanega v le teh. Poleg popolne brezbrižnosti bank pa se je v sistem vpletla tudi vse večja želja po zaslužku. CDOji so bili bolj profitabilni bolj so bili riskantni. Banke pa riskant

2001-2007

nih CDOjev, ki so jih bonitetne agencije označevale z ocenami CCC in nižje niso bile sposobne prodati, saj tako velikega tveganja nihče ni hotel. Zato so začele plačevati bonitetnim agencijam, da so njihove CDOje ocenile z najvičjo možno oceno ali AAA, ki je pomenila močno priporočeno kupovanje skorajda brez vsakršnega tveganja. Ljudje so zato tudi najbolj riskantne vezave dolgov in hipotek, ki so v obdobju od 2002 do 2006 narastle z 9% na 20% kupovali radi saj so verjeli, da so najbolj zanesliva naložba. Na podlagi podkupljene ocene bonitetne agencije. Podkupovanje in zavajanje investitorjev je bilo seveda opaženo a regulatorni organi niso storili nič, saj so njihove ukrepe politiki zavrnili. FCCjev regulatorni oddelek je bil celo zmanjšan s 164ih zaposlenih na pičlega enega. Norost pa se je nadaljevala. Banke so si sposojale mase denarja. Z lobiranjem so uspele znižati zakonsko predpisano razmerje med dejanskim denarjem, ki si ga lasti banka in denarjem, ki si ga sposoja. To razmerje se je s povprečnih 1:20 povečalo na 1:27. To pomeni, da bi približno pet procenten padec investicij v katerih so banke vlagale pomenilo popolno plačilno nesposobnost banke in vsi vlagatelji bi ostali brez svojega denarja. Vendar tudi to ni bilo zadosti. Pojavila se je nova prevara. Zavarovalniška hiša AIG je začela investitorjem prodajati CDS. To je bila zavarovalna polica na CDO. Če bi CDO postal neuporaben, ker posojilojemalci ne bi bili sposobni odplačevati svojega dolga investitorjem bi jim zavarovalnica na podlagi CDSa povrnila nastalo škodo. Poleg tega pa je AIG dopuščala še eno stvar. Dopuščala je to, da si lahko zavaroval praktično karkoli. Jaz bi lahko zavaroval sosedovo hišo. V primeru požara in uničenja njegove hiše bi denar dobila oba. Izguba zavarovalnice bi bila tako dvojna. A njih to ni zanimalo. CDSi niso bili regulirani in zato zavarovalnice niso bile zavezane k temu da so nekaj denarja shranile za primer, če bi bilo potrebno te CDSe dejansko poplačati. Igrali so na karto neskončnega trajanja balona. Londonska podružnica AIGja je tako izdala za 500 milijard CDSov. Na drugi strani so banke izdajale hipoteke, kjer so pokrile celo 99% potrebnega denarja za nakup nepremičnine. Če si hotel kupiti hišo vredno 100 evrov jih je bilo za nakup potrebno imeti le enega. Ostalo je pokrila banka. Očitno je bilo, da bo tak posojilojemalec zelo težko odplačal celotno vrednost hiše. A bankam je bilo vseeno. Takih hipotek so med balonom izdajali po 8000 letno. Ko so jih vezali v CDO (3,1 miljard takšnih letno) so dobili oceno AAA, čeprav po vseh pravilih sploh ne bi smeli dobiti ocene, ker so bili tako riskantni. A denar poskrbi za vse in sistem gre dalje. Investicijske banke so začele prodajati CDOje in se hkrati pri zavarovalnih hišah zavarovati za primer njihovega propada. Prav tako propada CDOjev drugih investicijskih bank. Goldman sacks se

je nato celo zavaroval pred kolapsom AIG s 150 milijoni. Tretja stranka, ki je pri tem biznisu profitirali pa so bile bonitetne agencije. Te so namreč slabe CDOje, za katere so vedeli, da bodo propadli ocenjevala z najvišjimi ocenami. Število naložb z najboljšo oceno AAA se je v petih letih dvignilo za 1500. Bonitetna agencija Moodys je v istem času početverila svoje zaslužke. Vse zaradi prodajanja bonitetnih ocen. Tak sistem očitno ni mogel delovati v neskončnost, kar je privedlo tudi do številnih opozoril o razpletu balona. Vendar nihče niti v najbolj črnem scenariju ni pričakoval tega, kar se je zgodilo na Wall Streetu leta 2008. Do leta 2009 so zaplembe domov zaradi nesposobnosti odplačila dolgov v Ameriki letele v nebo. Od 2007 do 2009 so narasle iz 300 000 domov letno na 1 milijon domov letno. Ljudi so prisilno izselili ter jih praktično vrgli na cesto. Veriga se je sesula. Zaradi vse večje plačilne nesposobnosti ljudi so obstoječi CDOji, ki so jih kupili investitorji postali neuporabni, saj jim niso prinašali profita. Investitorji so tako ostali brez vloženega denarja in investicijske banke so posledično ostale s kupi CDOjev, ki so jih odkupile od bank, vendar jih niso bile sposobne nikomur prodati, saj je bilo sedaj že jasno, da so CDOji slabe naložbe. Prav tako so bile na izgubi banke. Izdajale so zelo riskantan posojila, saj so ta prinašala največ profita, ker so jih investicijske banke odkupile za največ denarja. A investicijske banke so bile brez denarja, posojila so zato ostajala bankam. 16 marca je investicijska banka Bear Sterns razglasila bankrot. Kupil jo je JP Morgan za 2 dolarja na delnico, ta nakup je podprla Centralna banka z 30 milijardami hitrega posojila. Prav tako pred kolapsom država repi Fennie May in Freddie Mac, ko ju 7 septembra prevzame. Lehman Brothers nato 9 septembra napove izgubo 3,3 milijarde dolarjev. Njihove delnice so v enem mesecu padle skorajda na ničlo. Začel se je domino efekt. Lehman Brothers je država pustila kot žrtvenega kozla v bankortu, saj naj bi se s tem trg pomiril. Ni se. Borzne hiše po vsem svetu so začele beležiti izjemne padce v vrednostih delnic, ljudje so panično dvigovali denar iz računov in poskušali vnovčiti vse naložbe, ki so jim ostale. Noben pa ni imel denarja, da bi te prenapihnjene naložbe kupil. Zato je kolaps doživela zavarovalniška industrija. AIG je bil dolžan več milijard dolarjev zaradi vseh prodanih CDSov. 18 septembra 2008 jo prevzame država in z ogromno vsoto denarja poplača njene dolgove. Da bi poplačevanje nastalih dolgov bank država odplačala v enem koraku je Henry Paulson predlagal paket vreden 700 milijard s katerim naj bi se banke rešilo iz dolžnipke krize. Oktobra tretjega se zakon o tem dje

ZLOM BORZE 2008

sprejme, saj naj bi v nasprotnem primeru sledil kolaps trga. 700 milijard davkoplačevalskega denarja se je tako porazdelilo med banke. Koliko od tega ga je dejansko bilo uporabljenega ene na borzi pa so še vedno padali. Začela se je globalna recesija, ki traja vse do danes. Borzni indeksi po vsem svetu so padali, vzorec Amerike se je ponovil v večini držav razvitega sveta. Podjetja so propadala, delavci odpuščali, nezaposlenost se je dvignila na 10%, BDP je padel prav tako za 10%, ljudje so odhajali na ulice in zahtev po kaznovanju odgovornih za krizo je bilo vse več. A reševanje nikakor ni potekalo tako, kot bi si ljudje želeli.

Po krizi je celoten finančni trg postal še bolj skoncentriran in vpliven kot pred njo.Zaradi prevzemov kot je bil prevzem Bear sternsa s strani JP Morgan so večje finančne institucije prevzele nadzor nad manjšimi. To jim je bilo omogočeno z davkoplačevalskim in državnim denarjem, ki so ga dobili po izjemno nizkih obrestnih merah. Prav tako je finančni lobij postal še vplivnejši. Še vedno se trudijo uničevati vsako reformo, ki bi regulirala finančni trg, v Ameriki imajo naprimer finančni lobiji 5 lobistov na vsakega člana kongresa, za namen lobiranja so namenili 5 milijard v zadnjih sedmih letih. Pokvarili so tudi znanstveni sistem, saj

REŠEVANJE KRIZE

SODOBNA UMETNOST,
~Eva Koderman

kot jo vidim jaz

Že več kot preveč besed je bilo rečenih na temo smiselnosti sodobne umetnosti. Ker očitno nihče zares ne ve, s kakšnim tokom pluje, kam jo bo veter obrnil in kje bo nazadnje nasedla, se mi zdi nesmiselno izgubljati še več besed, kot jih je že bilo izgubljenih. Raje kot performansom, bi se posvetila (kljub vsemu) še vedno prisotni grafični umetnosti, na katero dandanes prevečkrat pozabimo.

Človek se rodi z željo po izražanju. Hvala bogu, da se nekateri posebneži rodijo tudi s smislom za estetiko. Vsaj tako so govorili nekoč, ko je bil procent ateistov precej manjši, procent estetike, prisotne v umetniških delih, pa precej večji. Zadnji stavek je bil seveda napisan s kančkom provokativne ironičnosti, saj ljudje v neoprijemljivih stvareh težko najdemo nek smisel, sploh pa estetski. Sodobna umetnost po večini ni nič drugega kot neoprijemljivo upanje v hrepenenju po opaženosti, izpolnitvi, predvsem pa po izboljšanju sveta.

Lou Ros (avtor slike pod naslovom)

Francoski umetnik, ki je razstavljal že v Parizu, New Yorku, Beirutu, Miamiju, Bratislavi… Njegove značilne »nedokončane« slike so bile velikokrat deležne kritike, da odneha, ko nastopi zakompliciran del. Sam pravi, da gledalcu ponuja priložnost samo-interpretiranega konca. Kot vsi ljudje iz mesa in krvi pa ni bil že od nekdaj tako samozavesten, saj se je pri svojem delu preveč posvečal mnenju ostalih, a je kmalu ugotovil, da ga to ne bo pripeljalo daleč. Še vedno pa, ko tema nanese na njegove slike, raje kritizira, kot samohvali. Edina kritika, ki jo zares upošteva, pa je le lastna ali družinska. Dela se loti s pomočjo fotografije, a kaj kmalu ga začne »navadno preslikavanje« dolgočasiti, zato se odloči določen izraz, čustvo ali občutek popačiti. www.louros.fr

Je tihi protest, najbolj nevaren izmed vseh. Je vzklik tistih, ki si upajo kričati. Je kritika, s katero se lastniki proizvajalnih sredstev lahko obrišejo pod nosom in hkrati upajo, da kmalu ne bodo začeli brisati krvi. V preteklosti pa je bila tako grafična, kot tudi glasbena umetnost, vedno pod nadzorom že prej omenjenih lastnikov proizvajalnih sredstev. Modne smernice je narekovala kraljica, hit poletja je bil izbran s strani cerkve in celo freske, kipi in portreti najbolj vplivne buržoazije, so bili skrbno prebrani od družine najvplivnejših politikov. Takrat jim še na misel ni padlo, da bi s pomočjo performansa lahko spremenili svet. Mogoče ne spremenili, ampak vsaj opozorili, razkrili in obremenili tiste, ki so si to najbolj zaslužili, ne pa nedolžnega proletariata. In tako je dandanašnje opozarjanje na probleme družbe pridobilo mnoge oblike. Od robotskega berača na ulici do zaigranega nasilja, pri tem pa seveda ne smemo pozabiti ekskluzivne razstave Praznine (prisotna na Ljubljanskem grafičnem bienalu leta 2011), ko so obiskovalci svojo slo po estetiki lahko zadovoljili s sprehodom skozi prazno galerijo. Bistvo je očem skrito, bi dejali liberalci, a konservativci bi jim odvrnili z zamaščenim - smisel prazne galerije pa prav tako. Osebno bi se strinjala s vsako stranjo po malem. Res je, da s performansi (ki niso neka drastična dejanja boja za »mir sveta«) težko spremeniš svet, a očitno je prikazovanje problema na ekstravaganten, še neuporabljen način, z vsakodnevnimi novimi načini, z brstenjem umetniških berljivih idej, kar učinkovito. Tako da dobijo plus točke za iznajdljivost. Moje in globalne - očitno.

Aryz

Še nepoznan »street artist«, ki deluje predvsem v Španiji. Informacij o njemu je dokaj malo, a zdelo se mi je izjemno pomembno, da ga omenim že zaradi ulične umetnosti, ki je zelo razvita v mestih kot sta Barcelona in Berlin. Ljudje si pod uporabljeno besedno zvezo predstavljajo le uničujoče podpise, a umetnost, kot jo recimo proizvaja Aryz, je nemogoče primerjati s takim izrazom. www.aryz.es Svetu bi naredila krivico, če v članku, kjer se govori tudi o Street Artu, ne bi omenila tudi BLUja. Zaslovel je s svojimi videi, ki jih vsakemu toplo priporočam. Ogleda si jih lahko na spodaj napisani strani. Njegovo delo je bilo predstavljeno tudi na Trnfestu leta 2010. www.blublu.org

A R Y Z

Chor Boogie

Umetniku, rojenemu v Kaliforniji, so se uresničile sanje, saj počenja to, kar si je želel že kot otrok. Med odraščanjem je naletel na težave z odvisnostjo, a ko se je rešil krempljev mamljivih drog, se je preselil v San Francisco in si tam našel stalno zaposlitev kot umetnik. V njegovih delih ni barve, ki je ne bi uporabil. Ustvarja brezčasne dinamične trenutke domišljije, originalnosti in samo-izražanja ter vizualne elemente kompozicije, svetlobe, barv, oblik… Na vprašanje- zakaj to počneš?- je odgovoril enostavno : »Ker sem bil blažen s talentom, ki ga moram prenesti na vas.« Razstavljal je že v Mehiki, Dubaju, Avstraliji in na Kitajskem, preizkusil pa se je tudi kot kurator in inštruktor risanja. Na njegovi spletni strani ima celo obširno teorijo slikanja, po kateri deluje tudi sam in je mnogim v navdih. Predstavila sem vam le štiri umetnike, ki so meni in verjamem, da mnogim ostalim, velik izvir inspiracije. Mogoče vas nisem uspela prepričati v smiselnost performansov, mogoče vam nisem razodela skrivnosti sodobne umetnosti, a upam, da sem z omenjenimi spletnimi naslovi uspela premakniti vaše ročne mišice, da ste prijeli miško in natipkali naslove na svoje zaslone, ter vsaj za tri minute uživali v opazovanju tega nenavadnega in nepojasnljivega sveta izražanja.

BLU

CHOR BOOGIE

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful