You are on page 1of 2

SLOVENCI SMO SPREGOVORILI Na začetku tisočletnega razvoja slovenske pisne kukture stojijo znameniti Brižinski spomeniki, ki so nastali med

letoma 972 in 1039 na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll ali na Lurnskem polju, zato so najstarejši zapis slovenščine in tudi najstarejši ohranjen zapis kakega slovanskega jezika na območju civilizacije evropskega zahoda. Pergamentni listi s tremi obrednimi slovenskimi besedili so bili skupaj z drugimi podobnimi dokumenti zvezani v kodeks, ki je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu. Ta škofija, ki je imela posesti tudi na Koroškem, je bila tedaj poseljena s slovenskimi verniki, zato je škof v svojem pontifikatu potreboval tudi slovenska liturgična besedila. Kodeks so do 1803 hranili v freisinškem stolnem kapitlju, odtlej pa v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, kjer so v njem leta 1807 tudi odkrili naša besedila. Latinski kodeks, ki po svoji zunanjosti in vsebini sicer ni posebej odličen, je prav zaradi Brižinskih spomenikov postal svetovno znan in posebej dragocen pisni spomenik. Prvi spomenik, obrazec splošne spovedi je zapisan na dveh straneh, tretji, ki je prav tako spovedni obrazec, na treh, drugi, ki je po vsebini pridiga o grehu in pokori, pa obsega štiri strani. Vsi trije so napisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule. Drugi in tretji spomenik sta zapisana z isto roko, prvi pa je delo drugega pisarja. Zaradi velike starosti so rokopisi zelo težko čitljivi, zato obstaja že več natančnih črkovnih (diplomatičnih) prepisov in tudi primeri fonetičnih prepisov, ki skušajo predstaviti govorjeno podobo teh besedil. Slovenski Brižinski spomeniki so bili zapisani kot prevodi latinskih in nemških predlog, ki so bile v rabi v zahodni cerkvi. Morda so že pred njimi obstajala slovenska besedila, ki so jih potem okoli leta 1000 zapisali v ohranjeni podobi, saj je znano, da so že od leta 800 obstajala besedila za krščansko bogoslužje, ki so jih duhovniki molili skupaj z verniki v njim razumljivem jeziku. Nedvomno pa je jezik vseh treh Brižinskih spomenikov slovenščina v svojem zgodnjem obdobju, ko se je iz stare cerkvene slovanščine še izčiščevala v samostojen jezik. Najpomembnejši je drugi spomenik, pridiga o grehu in pokori. To je nagovor duhovnika, ki na kratko in pregledno podaja krščanski nauk o grehu in odpuščanju. Pridiga je verjetno nastala po zgledu stare bavarske pridige iz 8. stoletja. Sredi 9. stoletja je iz Karantanije najbrž prišla s priseljenci v spodnjo Panonijo, v kneževino kneza Koclja, kjer je deloval Metod s svojimi učenci. Na ta način se namreč da razložiti, od kod so v slovenskem besedilu tudi starocerkvenoslovanski elementi ter moravsko in panonsko besedje.

Ta spomenik ima zaradi svoje posebne urejenosti in retoričnih elementov že lastnosti umetnostnega besedila. Latinski kodeks (sign. Clm 6426), v katerega so uvezani Brižinski spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih folijev oz. 338 strani, dimenzije listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava je verjetno sočasna: lesene platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Kodeks je nekoč imel tudi kovinske sponke, ki niso ohranjene, in celo kovinski zatič z verigo, s katero je bil priklenjen na svoje mesto v knjižnici. Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160, in 161 (skupaj 9 strani)