Nekaj dni stara ličinka soške postrvi z

rumenjakovo vrečko na trebuhu, ki ji prve
tedne po izvalitvi omogoča preživetje.
ŽIVETI KOT
pOsTrV
l Genetiki z ljubljanske univerze in tolminski
ribiči skušajo ohraniti gensko čisto soško postrv.
Še bolj ogrožena je mehkoustna postrv.
:|o xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o
Približno štirikilogramski samec
soške postrvi, fotografran med
decembrsko drstitvijo.
:|i xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o vos1vv: :|¡
V 20. stoletju se je soška postrv zlasti zaradi
človekovih vplivov izrodila; križala se je s potoč-
no postrvjo (Salmo trutta). To so od leta 1906 v
želji po boljšem ulovu v Sočo in njene pritoke na
veliko vlagali. Potočna postrv je najbolj razširje-
na avtohtona vrsta postrvi v Evropi, vendar po
prevladujočem mnenju poznavalcev tu ni nikoli
živela. A novemu okolju se je hitro prilagodila.
Pred prvo svetovno vojno, ko so ti kraji spadali
k avstro-ogrski monarhiji, so tod vlagali potočne
postrvi iz ribogojnice v Bosni. “To je bila donav-
ska linija potočne postrvi,” pojasnjuje Jesenšek,
“poznamo pa še sredozemsko in atlantsko linijo.
Slednjo so začeli po prvi svetovni vojni vlagati
Italijani, ki so zavladali tem krajem.”
Potočna postrv se je začela križati s soško, saj
njuna genska zasnova omogoča reprodukcijo po-
tomstva. Soško postrv so v kratkem zdesetkale
še druge okoliščine: prva svetovna vojna, gradnja
hidroelektrarn, onesnaženje, regulacija voda …
Tako že kmalu v Soči in večini njenih pritokov
pravih soških postrvi skoraj ni bilo več. Po videzu
so jim bili nekateri križanci sicer zelo podobni,
a tudi dobri poznavalci ne bi mogli z gotovostjo
reči, ali je riba z značilnim marmornatim vzor-
cem, ki je botroval njenemu latinskem poimeno-
vanju marmoratus, čista soška postrv ali tej zelo
podoben križanec.
Tudi drugod se marmoratusu ni godilo nič
bolje. V Italiji, v porečju Pada, se je “trota mar-
morata”, kot se imenuje v italijanščini, prav tako
hibridizirala s potočno postrvjo. “Zakaj v povodju
Spet je pritiskal na sprožilec, da se je bliskalo pod
vodo in še malo nad njo. “Čudno,” je rekel Du-
šan, “da ne pobegne. Sicer pa so zdaj vse malo
čudne ...” Govoril je o ribi, ki jo je Arne zavzeto
fotografral, natančneje o postrvi, ki se je iz sre-
dine tolmuna nad mostom, kjer smo postopali,
umaknila v zajedo v bregu. “Saj veš, da znam z
ribami,” se je pomenljivo namuznil Arne, ko je
začudenje nad potrpežljivostjo, s katero ga je riba
prenašala, izrazil še Aleš.
Bili smo ob Trebuščici, pritoku Idrijce. Spodaj
v vodi je Arne opravljal še zadnji del fotografra-
nja, zgoraj na mostu pa smo se prestopali Dušan
Jesenšek, veterinar, zaposlen kot vodja ribogoj-
stva v Ribiški družini Tolmin, dr. Aleš Snoj, raz-
iskovalec z Oddelka za zootehniko Biotehniške
fakultete v Ljubljani, potapljač Matej, Arnejev
pomočnik, in jaz, ki posebnega dela ravno nisem
imel. Zato pa sem s toliko večjim zanimanjem
poslušal Dušana in Aleša, izjemna poznavalca
ribe, okrog katere se je trudil Arne s fotografskim
aparatom, soške postrvi. Znamenite soške postr-
vi, ene od dveh ogroženih vrst postrvi, o katerih
pripoveduje zgodba. No, če smo natančnejši,
je danes še vedno zelo, najbrž celo čedalje bolj
ogrožena njena sorodnica mehkoustna postrv,
soška postrv pa je zadnja leta vendarle dočakala
boljše čase.
Soška postrv (Salmo marmoratus) je endemit,
ki je nekoč živel v povodju Jadranskega morja,
natančneje v nekaterih rekah, potokih in jezerih
Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Hr-
vaške, Slovenije in severne Italije. Danes v povsem
čisti obliki soška postrv skorajda ne obstaja več.
Trebuščica, kjer smo bili tistega decembrskega
dne, je ena od ne prav številnih voda, v katerih
jo je mogoče videti; najdemo jo le še v sedmih
pritokih v soškem porečju (Zadlaščici, Sevnici,
Predelici, Lipovščku, Hudi grapi, Studencu in
Idrijci). Tu še živijo postrvi, ki so po videzu po-
dobne oziroma enake soški postrvi in za katere
lahko z gotovostjo rečemo tudi, da so gensko čiste
predstavnice te vrste. A to velja le za zgornji tok
teh potokov oziroma rečic. V njihovem spodnjem
toku in v sami Soči so številne postrvi še vedno
križanci. No, zadnja leta je zaradi dobrega var-
stvenega programa, ribiških družin, ki upravljajo
vode, kjer ta vrsta živi, in prizadevnih posamezni-
kov pravo soško postrv mogoče pogosteje videti
in ujeti tudi tod. A še pred nedavnim, pred 15 ali
20 leti, so bile prave soške postrvi v Soči komaj
kaj pogostejše kot zobje pri kurah.
Mehkoustna postrv (Salmo obtusirostris;
na vrhu) in soška postrv (Salmo marmoratus),
ogrožena endemita, ki živita le ponekod
v jadranskem povodju.
BESEDILO: MARJAN ŽIBERNA FOTOGRAFIJE: ARNE HODALIČ
TISTI DECEMBRSKI DAN SICER NI BIL IZJEMNO
hladen, a zaradi dolgega postavanja pri temperaturi, ki se ni kaj prida dvignila
nad ničlo, nas je pošteno zeblo. Vlekli smo zadrge na bundah, kolikor visoko se je
dalo, in se med prestopanjem, s katerim smo odganjali grizoči mraz, pomenkovali.
Arne pa je bil neutruden. Potem ko si je navlekel potapljaško obleko in zlezel v vse
prej kot vabljivo mrzlo vodo, je še nekajkrat prišel iz nje, menjaval objektive, ohiš-
ja fotoaparata, bliskavice in sam bog vedi, kaj še vse, nato pa se je znova potopil.
RISBI: JAMES PROSEK
:|| xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o
Dušan Jesenšek (levo) in
dr. Aleš Snoj med lovom na
mehkoustno postrv na reki
Vrljiki v Hercegovini.
:|o xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o vos1vv: :|¡
coskega ekologa, ki se ukvarja z ribami. Dr. Cri-
velli je v projekt ohranjanja soške postrvi odtlej
dejavno vključen kot znanstveni vodja. Njegov
rojak Patrick Berrebi pa je tedaj opravil bioke-
mične analize soških postrvi, ujetih v odmak-
njenih delih pritokov Soče. Izkazalo se je, da so
postrvi, po videzu tipične predstavnice svoje vr-
ste, dejansko čiste, ne pa morda križanci. Stvar
je močno pritegnila Jesenška, veterinarja, ki je
bil kot strokovnjak že tedaj zaposlen pri Ribiški
družini Tolmin. Prav tolminski ribiči so pri pro-
jektu ohranitve in ponovne naselitve čiste soške
postrvi ves čas najdejavnejši.
Po letu 1996 potočne postrvi v Sočo in njene
pritoke zaradi prepovedi ministrstva za kmetij-
stvo, gozdarstvo in prehrano niso več vnašali.
Pač pa so vanjo začeli spuščati mladice soške
postrvi, ki so se izvalile iz iker v vališčih tolmin-
ske in še nekaterih drugih ribiških družin. Ikre
so dobili s tako imenovanim smukanjem postrvi,
nalovljenih v delih rek, kjer so s precejšnjo ver-
jetnostjo sklepali, da so po videzu prave soške
postrvi dejansko gensko čiste. Šlo je za odročne,
težko dostopne zgornje tokove rek in potokov,
kamor ribiči niso zahajali, hkrati pa so bili od
spodnjih tokov ločeni s slapovi in skalnimi pra-
govi, ki so križancem onemogočali, da bi poselili
tudi ta območja.
Takrat sta se prekrižali poti Dušana Jesenška
in dr. Aleša Snoja, ki sta v nadaljnjih letih opra-
vila pomembno delo za ohranitev ogrožene vr-
ste. Snoja so ribe od nekdaj zanimale in je v svoji
doktorski nalogi (doktoriral je leta 1998) razvil
niz genskih označevalcev, s katerimi je mogoče
dokaj preprosto ugotavljanje genske čistosti so-
ških postrvi. Jesenšek mu že leta pošilja v pre-
verjanje vzorce plemenske jate Ribiške družine
Tolmin. Večino analiz opravita biologinja dr.
Simona Sušnik Bajec in mikrobiolog dr. Andrej
Razpet, Snojeva tesna sodelavca, ki sta že skoraj
od samega začetka vključena v preučevanje soške
in mehkoustne postrvi.
“V plemensko jato, ki šteje okrog 600 rib, vsako
leto dodamo 30 do 40 rib, saj jih nekaj pogine. Za
obnovo jate lovimo ribe v vodah, kjer je še vedno
veliko križancev. Nalovimo tiste, ki so po vide-
zu prave soške postrvi, Aleš, Andrej in Simona
pa s pregledom njihovega genskega materiala
Pada, kjer so, drugače kot v Soči, potočne postrvi
živele od nekdaj, v preteklosti ni bilo križanja, tež-
ko zanesljivo rečemo,” pravi dr. Snoj. “Domneva-
mo, da sta imeli vrsti ločena drstišča, da je bil čas
drstenja različen, da si, nekoliko poenostavljeno
rečeno, nista bili ‘simpatični’ ... Z umetnim vnaša-
njem atlantske linije potočne postrvi v italijanske
reke prejšnje stoletje pa je ta ločnica izginila. Zato
so tudi tam že kmalu začeli prevladovati križan-
ci. V Italiji danes najverjetneje čiste soške postrvi
sploh ni več.”
Na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, kjer
sta soška in potočna postrv od nekdaj sobivali,
se je križanje prav tako začelo šele po umetnem
vnašanju potočnih postrvi. “Glavatico”, kot pra-
vijo tam soški postrvi, je po drugi svetovni vojni
močno prizadela še pospešena gradnja hidro-
elektrarn, ki so ji onemogočale selitve na drstišča.
Populacijo sta zelo zredčila tudi nenadzorovan
lov in krivolov; velika, celo do 20 kilogramov tež-
ka postrv je bila izjemno cenjen plen. Med vojno,
ki je v tistih krajih izbruhnila ob razpadu Jugo-
slavije, pa so lačni ljudje ribe lovili na vse načine,
celo z zastrupljanjem tolmunov z varikino. Danes
je na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini najti
le še posamezne čiste primerke glavatice. V Črni
gori, kjer potočne postrvi niso umetno naselje-
vali, so razmere nekoliko boljše, a niti tam za lov
na glavatico niso ravno skrbno izbirali sredstev;
prav sta prišla tudi elektrika in dinamit. Kakšne
so danes razmere v Albaniji, ni znano, najverjet-
neje tam živi kvečjemu zelo majhna populacija.
Na srečo so se vsaj za soške postrvi, ki živijo
v Soči in njenem povodju, začele stvari obra-
čati na bolje. Sredi 90. let je dr. Meta Povž, te-
daj zaposlena na Zavodu za ribištvo Slovenije,
pritegnila k sodelovanju dr. Alaina J. Crivellija
z biološke postaje Tour du Valat, znanega fran-
Smukanje oz. odvzem iker samici soške postrvi, eni izmed približno 600 rib iz plemenske jate tolminske
ribiške družine (zgoraj). Vodja tolminske ribogojnice Dušan Jesenšek in raziskovalec dr. Aleš Snoj
pregledujeta umetno oplojene ikre soške postrvi, namenjene poznejšemu poribljanju Soče (desno).
:|8 xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o vos1vv: :|µ
to potrdijo ali ovržejo. V analizo pošljemo del-
ček trebušne plavuti ali delček tolščenke, plavuti
med hrbtno in repno plavutjo,” opisuje plodno
sodelovanje Jesenšek. Jato bi lahko obnavljali le z
območij, kjer dokazano živijo zgolj gensko čiste
postrvi, a ker so te maloštevilne, je skromna tudi
njihova genska pestrost. To bi bilo lahko nevar-
no, saj premajhna pestrost plemenskega materiala
ogroža dolgoročno preživetja vrste.
Od sredine novembra do sredine januarja, ko
se ribe drstijo in so trebuhi samic polni iker, je
čas za smukanje – odvzem iker; teh je od 1000
do 1500 na kilogram teže postrvi. Ikre nato po-
mešajo s spermo, odvzeto samcem, in nadaljnjih
47 do 50 dni, kolikor navadno traja valjenje, v va-
lišču v Modreju, nedaleč od Tolmina, nadzirajo
valitev. Izvaljene drobne ličinke imajo na prsih
rumenjakovo vrečko, ki jim omogoča preživeti
prve tedne. Takrat hitro rastejo in v nekaj tednih
postanejo mladice, mlade ribice.
“Včasih smo zadržali mladice v ribogojnici
približno eno leto, nato smo jih spustili v Sočo in
druge vode, a se je izkazalo, da je bolje vlagati že
polletne mladice,” pravi Jesenšek. “Pokazalo se je,
da je bolje celo polagati kar ikre, ki že imajo oči,
v ‘umetna drstišča’ v reke in potoke.” Opustili so
tudi tradicionalno vlaganje prek gojitvenih poto-
kov, saj je za ribe bolje, da so čim prej v okolju, v
katerem bodo živele in se uspešno razmnoževale.
Po več kot poldrugem desetletju sistematične-
ga dela se je razmerje med križanci soške in po-
točne postrvi ter gensko čistimi soškimi postrvmi
občutno spremenilo. V Soči je danes že težko naj-
ti postrv, ki nima tipične “marmoriranosti” soške
postrvi. V njihovih genih se še skrivajo ostanki
križanja s potočno postrvjo, a tudi teh je vsako
leto manj. Zavzeto delo ribičev tolminske ribiške
družine pod Jesenškovim strokovnim vodstvom
in skupine znanstvenikov, ki jo vodi dr. Crivelli
in katere pomemben člen je dr. Aleš Snoj, je ob-
rodilo sadove.
Pri prizadevanjih za ponovno množično po-
seljenost Soče in njenega porečja s čisto soško
postrvjo gre predvsem za ohranjanje naravne
dediščine. A ker je soška postrv zelo privlačna
za športni ribolov, je pomemben tudi praktični,
gospodarski vidik. “Posočje ustvari velik del turi-
stičnega prihodka s prodajo ribolovnih dovolil-
nic,” pravi Jesenšek. “Lani jih je tolminska ribiška
družina prodala 7200 tujim, 5200 pa domačim
ribičem. Čista soška postrv, ki je danes ni mogoče
loviti tako rekoč nikjer drugje na svetu, je za ribiče
močna vaba.” Ker tuji ribiči odštejejo za dnevno
dovolilnico 66, domači pa 40 evrov, je lahko iz-
računati, da gre za pomemben dohodek. K temu
pa je treba prišteti še denar, ki ga ribiči pustijo v
gostiščih, za prenočevanje in druge potrebe.
“Lani, ko se je v Posočju zaradi gospodarske
krize zmanjšal obisk ljudi, ki se na primer želijo
spustiti po Soči s splavom, in podobnih obisko-
valcev, zmanjšanja števila ribičev nismo zaznali,”
pravi Jesenšek in pojasnjuje, da so to praviloma
razmeroma petični ljudje in da je ribolov strast,
ki se ji človek le težko odreče.
Soška postrv se lahko lovi z umetno muho od
začetka aprila do konca septembra, a če vam na
njej obvisi manj kot 60 centimetrov dolga po-
strv, je morate vrniti v vodo. In ko imate v vreči
eno, morebitne naslednje, ki bi se ujela, ne smete
odnesti s seboj. Ponekod pa je tako ali tako do-
voljen le lov, sam ulov morate obvezno vrniti v
vodo, iz katere ste ga trudoma izvlekli ... Sicer pa
je iz marsikatere človekove dejavnosti, navsezad-
nje tudi iz športa, in ribičija to seveda je, dobro
znano, da trud pravzaprav daje stvarem smisel …
Zgodbi soške postrvi je v marsičem podobna
zgodba njene zelo redke in tudi zelo ogrožene
sorodnice, mehkoustne postrvi. S to še redkejšo
Dr. Simona Sušnik Bajec z Oddelka za zootehniko
Biotehniške fakultete v Ljubljani analizira genske
označevalce postrvi in na podlagi tega ugotavlja,
ali gre za prave soške postrvi ali za križance s
potočno postrvjo.
V Soči je danes že težko najti postrv,
ki nima tipične “marmoriranosti”
soške postrvi. V njihovih genih
se še skrivajo ostanki križanja
s potočno postrvjo, a tudi teh
je vsako leto manj.
:,o xz1: oxz: cvocvzvn: c · zvv: : io:o vos1vv: :,:
lograme težke mehkoustne postrvi bolj ali manj
končajo. Dr. Snoj, ki sodeluje s hrvaškimi in bo-
sanskimi znanstveniki, je zaskrbljen: “Če bi do-
živeli močan potres, zaradi katerega bi začasno
presahnil površinski tok Vrljike, je velika nevar-
nost, da bi gensko čisto mehkoustno postrv za
vselej izgubili. To je realna možnost, saj je Imot-
sko polje, kjer teče Vrljika, tektonsko zelo dejavno
območje. Usodna bi bila tudi množična zastrupi-
tev rib – to je zaradi tamkajšnjega intenzivnega
vinogradništva prav tako realna nevarnost.”
V zadnjem času so se tudi na Hrvaškem ter v
Bosni in Hercegovini začeli zavedati, kakšna na-
ravna dragocenost je njihova mehkoustna postrv.
A stvari so še daleč od projekta ohranitve, kakršen
poteka v Posočju. “Bojim se celo, da početje, ki se
prikazuje kot poskus ohranjanja, učinkuje prav
nasprotno – da je v Neretvi in tudi drugih rekah
vse več križancev.” Tamkajšnje ribogojnice proda-
jajo ikre navidezno pravih mehkoustnih postrvi, a
njihova genska čistost ni zanesljiva, saj ustreznih
raziskav, s katerimi bi to potrdili, ne naročajo.
Razmeroma visoke prodajne cene iker in mla-
dic zagotavljajo dober zaslužek, po nepotrebnem
pa si seveda nočejo delati stroškov … “Lahko le
upamo,” pravi dr. Snoj, “da do takrat, ko bodo
ugotovili, da to ni najodgovornejši način ravna-
nja s tako posebno ribjo vrsto, kot je mehkoustna
postrv, ne bodo napravili nepopravljive škode.”
Nobene škode pa prav gotovo tistega decem-
brskega dne ni napravil Arne, ko je tako vneto
slikal postrv, ki jo vidite na strani 140.
“Arne, to vemo, da znaš z ribami,” je pripomnil
Dušan s komaj opaznim nasmeškom, ko je Arne
spet zlezel iz vode, “ampak tisto je samec. Zdi
se mi, da te gleda tako kot prej svoje samice in
njihove ikre. Ne pozabi, da je zdaj drstenje na
vrhuncu …” j
ribjo vrsto se je dr. Snoj prvič “na štiri oči” sre-
čal leta 2001. Tedaj se je odpravil v Hercegovino,
natančneje na Neretvo, v želji, da bi ugotovil,
kako je s stanjem tam živeče glavatice. A name-
sto te je ujel več mehkoustnih postrvi in njenih
križancev s potočno postrvjo. Prihodnja leta je
majhno območje, kjer živi ta endemit, obiskal s
svojimi sodelavci, dr. Tamaro Rozman, dr. An-
drejem Razpetom in Enom Melkičem. Vsi našteti
so diplomirali, magistrirali ali doktorirali prav iz
genetike postrvi.
Mehkoustno postrv (Salmo obtusirostris) je leta
1851 prvi znanstveno opisal avstrijski zoolog Jo-
hann J. Heckel, in sicer populaciji iz rek Jadro pri
Splitu in Vrljika pri Imotskem. Pozneje so opisali
še mehkoustne postrvi iz Neretve in njenih prito-
kov, iz dalmatinske Krke ter leta 1960 še iz Zete v
Črni gori. S tem se seznam voda, kjer je mogoče
naleteti nanjo, konča. Riba, ki so jo zoologi zaradi
nenavadnega videza, po katerem delno spominja
na lipana, delno pa na potočno postrv, uvrstili
celo v povsem svoj rod Salmothymus, je torej ve-
lika posebnost.
Dr. Snoj je s sodelavci leta 2002, potem ko je
razvil zanjo specifčen nabor genskih označeval-
cev, na njej opravil podobne analize kot na soški
postrvi. “Analize DNK in še nekatere druge raz-
iskave so pokazale, da je bila razvrstitev mehko-
ustne postrvi v samostojen rod Salmothymus za-
radi njenega značilnega videza sicer razumljiva,
a malce ‘pretirana’.” Izkazalo se je, da je gensko
pravzaprav precej sorodna potočni, s katero si
sicer že nekaj sto tisoč let deli življenjsko okolje.
Tako je sedaj mehkoustna postrv še ena samo-
stojna vrsta znotraj rodu Salmo. “Če preučuje-
mo zgodovino razvoja, mehkoustna postrv ni tak
unikat, kot se je zdelo, a to njene vrednosti prav
nič ne zmanjša,” pravi dr. Snoj.
Zanimivo je, da je zunanji videz mehkoustne
postrvi kljub izjemno majhnemu območju, kjer
živi, zelo raznolik. Zato so jo razvrstili v štiri pod-
vrste, ki imajo svoja latinska imena, sicer pa so
znane kot “solinka” (v reki Jadro), “zlousta” (v
Krki), “meka” (v Neretvi) in “lipjen” (v Zeti). Za
najčistejšo predstavnico svoje vrste se je v Snoje-
vih analizah genskega materiala izkazala “neret-
vanska meka”. Težava pa je, da se križa s potočno
postrvjo, živečo v isti reki. Ali gre za naravno
križanje z avtohtonimi potočnimi postrvmi, ki z
mehkoustnimi sobivajo od nekdaj, ali za križanje
z nedavno vnesenimi tujerodnimi “potočnicami”,
še ni zanesljivo ugotovljeno; raziskave še poteka-
jo. Tudi za preostale tri podvrste je bila ugotovlje-
na hibridizacija.
“Vsekakor gre za ribe, ki so zaradi križanja in
majhnega območja, na katerem živijo, izjemno
ogrožene. Velja dodati, da so stvari pravzaprav še
bolj zapletene: ker se mehkoustna postrv križa s
potočno, ta pa z glavatico, najdemo pri posamez-
nih ribah genski material vseh treh vrst.”
Z nadaljnjimi terenskimi in laboratorijskimi
raziskavami so ugotovili, da je pravzaprav gensko
najčistejša mehkoustna postrv iz Vrljike, kjer je
bila najprej opisana. A na ribo, ki se od drugih
pripadnic svoje vrste po videzu precej razliku-
je, so po prvem opisu tako rekoč pozabili. Do
nedavnega je celo prevladovalo prepričanje, da
je sploh ni več. “Morda so na Vrljiko in njeno
postrv pozabili, ker je območje Imotskega polja
dokaj odročno in nerazvito, ker je Vrljika zelo
kratka, na videz nezanimiva reka ...” pravi dr.
Snoj. “Zato ji je bilo prizaneseno z maničnim
vnašanjem neavtohtonih postrvi, značilnim za
preostale reke, vrljiška mehkoustna postrv pa je
obdržala svojo izvirno identiteto.”
Odkritje, da v razmeroma številni populaciji
“mehkoustk” iz te reke ni sledov genskega mate-
riala drugih vrst postrvi, je razveseljivo. In tudi
razumljivo: Vrljika je le nekaj kilometrov dolg
povirni del reke, ki z Neretvo, kamor se izliva, ne
“komunicira” neposredno. Je ponikalnica, ta lo-
čenost pa je očitno preprečila njen naravni stik s
potočno postrvjo in z različnimi križanci.
Žal se tu podobnosti med prihodnostjo soške
in občutno manjše, navadno ne več kot štiri ki-
V zadnjem času so se tudi na
Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini
začeli zavedati, kakšna narav na
dragocenost je njihova mehkoustna
postrv. A stvari so še daleč od pro jekta
ohranitve, kakršen poteka v Posočju.
Dr. Aleš Snoj vrača v hercegovsko reko Vrljiko mehkoustno postrv, ki jo je ujel, da bi jo znanstveno
preučil. Zaradi nepremišljenega ravnanja ribičev in ribogojcev ter še drugih nevarnosti v življenjskem
okolju te izredno redke vrste ribe je za njeno prihodnost zelo zaskrbljen.

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful