You are on page 1of 2

11

B e s e da o b o g o s l u ž j U
Trkanje na prsi
Pri bogoslužju se v znamenje spokornosti med kesanjem trkamo na prsi (lahko preverite na strani 177). Je znamenje notranjega kesanja zaradi greha, ki ima svoj izvor v srcu. O njem govori tudi Sveto pismo (Lk 18,13 in Lk 23,48), kjer pomeni zavedanje grešnosti in kesanje zaradi greha. Vendar udarjanje na prsi, ki je simbolno že samo po sebi neke vrste kazen za greh, poudarja tudi željo po spremenjenju, budi notranjost, ki mnogokrat v svoji mlačnosti ne vidi teže greha, in jo naredi bolj občutljivo za Božje. Izredna oblika Rimskega misala predpisuje, da naj bi se mašni strežnik z iztegnjeno desno roko (ne pestjo) neslišno udarjal po prsih s konci prstov. Po drugi strani pa je že sv. Avguštin pisal, da se je njegovo občestvo ob omembi besed »usmiljenje« ali »priznam« tako močno udarjalo po prsih, da je bobnelo po cerkvi. Tudi Romano Guardini opozarja, naj ne gre za dotikanje oblačila s konci prstov, ampak za udarec s pestjo na srce, kjer je izvir vsega greha in po drugi strani prostor, kamor si želimo povabiti Boga. Tak gib tudi spoštuje navodilo Drugega vatikanskega koncila, ki v Konstituciji o svetem bogoslužju pravi, da naj obredi »blestijo v plemeniti preprostosti, naj bodo kratki in jasni, naj se izogibajo nepotrebnega ponavljanja, naj bodo prilagojeni sposobnosti vernikov in naj na splošno ne potrebujejo veliko razlage.« (B 34) Pred liturgično prenovo, ko se je med kesanjem v latinskem jeziku molilo mea culpa, mea culpa, mea maxima culpa, je ta trikratni vzklik spodbudil tudi trikratno trkanje na prsi, kar je še danes marsikdo ohra-

12

nil; ker pa načeloma velja, da se geste in besede v obredju dopolnjujejo, in glede na to, da danes molimo kesanje drugače (žal mi je, zelo mi je žal), ni smiselno trikratno udarjanje na prsi, česar prenovljeni obred niti ne predvideva, saj pravi le, da se verniki trkajo na prsi. Prav tako je izpred liturgične prenove med mnogimi verniki še vedno navzoče, da se po vzoru trkanja med kesanjem po prsih udarjajo tudi med petjem speva Jagnje Božje in pred obhajilom pri molitvi Gospod, nisem vreden, kar sicer v prenovljenem obredu ni predpisano, pa tudi pri molitvi Angel Gospodov med besedami »In beseda je meso postala.« V istem duhu se nekateri udarijo po prsih celo med povzdigovanjem, kar ni primerno že zato, ker tega mašna knjiga ne predvideva, predvsem pa zato, ker je povzdigovanje trenutek za češčenje in ne za kesanje in skrušenost. Rimski misal predvideva trkanje na prsi za mašnika še na enem mestu, in sicer v prvi evharistični molitvi ali Rimskem kanonu med besedami: »Tudi nam, svojim grešnim služabnikom, ki zaupamo v tvoje neskončno usmiljenje ...« Na tem mestu je celo poudarjeno, da se mašnik ob izgovarjanju prvih besed udari na prsi z desnico (tudi to lahko preverite na strani 189). Tudi iz tega lahko vidimo, da ne gre za neko prazno gesto, ampak za jasno znamenje spokornosti in želje po prebuditvi. Naj nam bo ta obredni gib pri vsaki maši spodbuda, da bomo neprestano budili svoje srce za Boga in bližnjega.
Cecilija Oblonšek, žena in mama, je asistentka na Teološki fakulteti.