You are on page 1of 36

Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Nepravdno
Pravo
2008/2009

Prof. dr. Aleš Galic, univ. dipl.prav.

Pika Krejan
 
Komentar zakona o nepravdnem postopku (Vedam Lukić in Polajnar Pavčnik) 
Prisilna hospitalizacija – novi zakon.  
Primeri bodo v fotokopirnici! 
 
 
Je  civilni  postopek,  ki  pa  ni  pravdni.  Pravdni  postopek  še  vedno  ostaja  ena  od  temeljnih  pravic 
odločanja  v  civilnih  zadevah.  Nekoliko  poseben  postopek  pa  je  nepravdni  postopek.  nepravdni 
postopek je podrejen pravdnemu. 
   
 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom 
 
Kdaj  se  kaj  uvrsti  v  pravdni  in  kdaj  v  nepravdni  postopek.  nepravdni  postopek  je  pravdnemu  zelo 
podoben. Različne teorije:  
1. Teorija  spora:  v  pravdnem  postopku  se  odloča  o  stvareh,  ki  so  sporne,  v  nepravdnih  pa  o 
zadevah,  ki  so  nesporne.  Nepravdni  postopek  je  nesporni  postopek  in  nepravdna  zadeva  je 
nesporna zadeva – to izhaja že iz arhaičnega jezika (noncontagious procedure).  
‐ Pravdni postopek: tožnik in toženec, ki rešujeta spor 
‐ Nepravdni postopek 1 : vsem udeležencem je v skupnem interesu, da sodišče odloči 
2. Teorija  strank:  v  pravdnem  postopku  govorimo  o  strankah,  v  nepravdnem  pa  o  udeležencih. 
Zakon  o  nepravdnem  postopku  res  zakon  ne  uporablja  besede  stranka  ampak  udeleženci, 
vendar  to  ni  odločilno.  S  to  razliko  stranka:udeleženec  se  želi  povedati  ravno  to,  kar  pravi  že 
teorija spora. O strankah govorimo o sporu zato, ker je ena stranka na eni strani, druga na drugi, 
vmes  pa  je  spor.  V  nepravdnem  postopku  pa  se  govori  o  udeležencih,  kar  kaže  na 
konsenzualnost med strankama.  
Veliko pa je nepravdnih postopkov, kjer nastopa le eden udeleženec, v pravdi ne more biti spor z 
eno stranko, medtem ko je v nepravdnih zadevah lahko en sam udeleženec (npr zemljiškoknjižni 
postopek).  V  pravdnem  postopku  pa  je  vedno  opraviti  z  dvema  položajema  strank  (tožnik, 
toženec – vsaka stranka želi drugo in interesi so drugi). Točke spora se v nepravdnem postopku 
ne da definirati 2 .  
3. Teorija oblikovalne ali ugotovitvene narave odločb: odločitve v pravdnem postopku naj bi bile 
primarno  ugotovitvene  v  širšem  smislu.  Ugotovitev  pravice  in  dajatvena  sodba  je  reakcija  na 
kršitev  pravice  v  pravdnem  postopku.  Tu  se  ne  ustanovi  nič  novega  in  se  nič  ne  oblikuje  – 
sodišče le ugotovi kršitev in nanjo veže dajatveno sankcijo. Odločbe nepravdnih sodišč pa naj bi 
bile večje. Nepravdno sodišče naj bi na področju materialnega prava prineslo neko spremembo 3 . 
Sodišče s sodbo oblikuje ali preoblikuje razmerje.  
Razlogi  proti  teorija  se  ne  izide  v  obeh  smereh,  saj  imamo  veliko  odločitev  v  nepravdnih 
postopkih,  ko  sodišče  ne  ravna  oblikovalno  ali  tako,  da  bo  sodna  odločba  nekaj  spremenila, 
ustanovila ali ukinila (npr dedič postane dedič z zapustnikovo smrtjo, postopek vrnitve odvzete 
kulturne  dediščine).  Tudi  v  pravdnih  postopkih  pa  so  postopki,  ko  se  pravno  razmerje 
preoblikuje  ali  oblikuje  (v  pravdnem  postopku  so  ugotovitvene,  dajatvene  in  tudi  oblikovalne 
tožbe – ko tožnik zahteva oblikovanje nekega razmerja – s to sodbo sodišče nekaj spremeni, ali 
ukine (npr odvzem poslovne sposobnosti v pravdnem postopku, razveljavitev pogodbe, razveza 
zakonske zveze) 
4. Teorija  prevencije  in  represije:  v  pravdnem  postopku  sodišče  deluje  represivno.  Nepravdni 
postopek    naj  bi  imel  namen,  da  sodišče  deluje  preventivno,  medtem  ko  pravdni  represivno. 
Logika  v  nepravdnem  postopku  je,  da  naj  sodišče  poseže  v  razmerje  preden  nastane  spor,  da 
kasneje  do  spora  ne  bi  prišlo  (npr  sklep  o  dedovanju,  ureditev  razmerij  med  dediči  in 
upnikom…). Veliko nepravdnih postopkov je, v katerih je težnja delovanja preventivno. To se na 
nek način obnese, v marsikaterem pa spet ne. Je veliko ugovorv:  
V  pravdnem  postopku  imamo  prav  določen  postopek,  v  katerem  se  ugotovi  da  določeno 
razmerje  le  obstaja  –  ugotovitvena  tožba,  katere  ideja  je,  da  bo  sodišče  avtoritativno 
pravnomočno  odločilo  o  tem,  ali  pravno  razmerje  obstaja  ali  ne  in  se  stranki  znali  potem 
razmerju prilagoditi.  

                                                             
1
  Npr:  mejni  spor  se  rešuje  v  nepravdnem  postopku,  prav  tako  prisilna  hospotalizacija,  odvzem  poslovne 
sposobnosti…  vendar  pa  tudi  v  pravdnem  postopku  nekaj  ni  spor,  n  sicer  sporazumna  razveza  zakonske 
zveze se razvezuje v pravdnem in ne nepravdnem postopku.  
2
 V družinskem pravu so postopki bili bodisi nepravdni ali upravni. To je bilo v primeru, da sta bila udeleženca v 
postopku 2. Je pa res da se v nekaterih primerih upošteva otroka kot samostojnega pravnega subjekta in se 
mu  zagotoviti  samostojno  procesno  vlogo.  To  je  težko  združljivo  s  pravdnim  postopkom  in  zato  se  želi 
ustanoviti nov postopek, da se potem v teh primerih odloča v nepravdnem postopku, saj so trije subjekti, ki 
niso razdeljivi na 2 strani  
3
 Delitev razmerij med solastniki, delitev po SPZ… 
 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Po  drugi  strani  je  pa  veliko  nepravdnih  postopkov  v  katerih  ni  ideje,  da  bi  sodišče  že  prej 
reagiralo na to in bi reševalo preventivno ampak postopkov, ki pomenijo reakcijo na že storjeno 
kršitev, npr vrnitev predmetov kulturne dediščine, odvzem roditeljske pravice.  
Oblikovalna  narava  odločbe:  V  pravdnem  postopku  ima  oblikovalna  tožba  naravo  oblikovalnih 
pravic:  V  nekaterih  primerih  se  lahko  to  stori  z  enostransko  izjavo  volje,  v  drugih  pa  se  mora 
oblikovati razmerje pred sodiščem – razveza zakonske zveze zaradi nevzdržnosti. V marsikateri 
tožbi  pa  koncept  oblikovalne  tožbe  ne  bi  vzdržal.  Če  se  na  primer  člani  nadzornega  sveta  ne 
morejo  odločiti  o  imenovanju  uprave  v  delniški  družbi,  se  odločitev  zahteva  v  nepravdnem 
postopku  –  ali  bi  bila  v  tem  primeru  smiselna  oblikovalna  odločba?  Imamo  pravico  doseči 
imenovanje, ne pa konkretnega imenovanja. Sodišče dogovor strank nadomesti.  
5. Teorija  upravnega  delovanja:  nepravdni  postopki  so  podobni  upravnim  postopkom  tako  po 
vrsti zadev, ki se v njih obravnavajo, kot v strukturi postopka. Zelo je prisoten javni interes in za 
nepravdni postopek je tudi značilna skrbstvena vloga sodišča. Predvsem v postopkih, ki se tičejo 
otrok sodišče igra skrbstveno vlogo za otroka, čeprav je resda v tem primeru dejaven tudi javni 
interes.  
Tudi v nepravdnih postopkih pa kar se tiče javnega/skrbstvenega interesa, so povsem identični 
pravdnim  postopkih.  Javni  interes  v  teh  primerih  ni  čisto  izključen  ampak  pretežno,  npr 
ustanovitev nujne poti, razdelitev solastnine, sodni depozit… 
6. Pozitivistična  teorija:  nepravdni  postopek  je  takrat,  ko  zakon  določi  nepravdni  postopek, 
pravdni  pa  takrat,  ko  bo  zakon  tako  določil.  Primarni  način  reševanja  sporov  je  pravdni 
postopek, če pa naj bo nekaj odločano v nepravdnem postopku, naj zakon to izrecno pove.  
 
Končna rešitev pri nas je sledeča: uveljavljen je nekoliko omiljen pozitivistični kriterij.  V 1 členu zakon 
pravi, da se v nepravdnem postopku odloča, če se v zakonu o nepravdnem ali drugem zakonu določi, da 
se  odloča  v  nepravdnem  postopku.  Omilitev  je  uveljavljena  v  1/2  ZNP,  ki  pravi,  da se določbe tega
zakona uporabljajo tudi v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z
zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če jih glede
na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku.

Nepravdni postopki, ki niso omenjeni v ZNP so:  
‐ Zapuščinski postopek – zakon o dedovanju 
‐ Registrski postopek – zakon o sodnem registru 
‐ Zemljiškoknjižni postopek – zakon o zemljiški knjigi 
‐ Zakon  o  mednarodnem  zasebnem  pravu  –  postopek  priznanja  in  izvršitev  tujih  sodnih 
odločb (je nepravdni postopek!) 
‐ Zakon  o  zakonski  zvezi  in  družinskih  razmerij  je  vedno  več  nepravdnih  postopkov: 
izvrševanje roditeljske pravice… 
‐ V  stvarnopravnem  zakoniku  je  velikokrat  omenjen  nepravdni  postopek:  delitev  solastnine, 
mejni spor… 
‐ Stanovanjski zakon… 
 
   

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Temeljna načela 
 
NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTI ‐ V pravdnem postopku pomeni načelo dispozitivnosti, da 
sodišče  odloča  v  mejah  postavljemnih  zahtevkov  in  da  se  postopek  vodi  po  volji  strank.  Vsak  pravdni 
postopek je nujen pogoj tožba – iniciativa stranke. V nepravdnih postopkih je sicer večina takšnih, ki se 
začnejo na predlog, ne pa vsi (pravdni se začne s tožbo, nepravdni postopek pa s predlogom!). Določeni 
nepravdni  postopki  se  lahko  začnejo  pa  celo  bodisi  na  predlog,  bodisi  po  uradni  dolžnosti  (odvzem 
poslovne  sposobnosti  –  so  določeni  predlagatelji  –  DT,  CSD,  zakonec,  bližnji  sorodniki;  lahko  pa  tudi 
sodišče  po  uradni  dolžnosti.  Isto  je  pri  odvzemu  roditeljske  pravice).  Imamo  pa  določene  nepravdne 
postopke,  ki  se  lahko  začnejo  izključno  po  uradni  dolžnosti  –  postopek  prisilne  hospitalizacije  v 
bolnišnici,  se  je  lahko  po  starem  zakonu  le  po  uradni  dolžnosti.  Tudi  izven  postopkov  ZNP  je  nekaj 
postopkov, ki se začnejo po uradni dolžnosti, in sicer zemljiškoknjižni postopek, zapuščinski postopek… 
 
Naslednja  omejitev  je,  da  v  pravdnem  postopku  sodišče  odloča  v  mejah  postavljenih  zahtevkov,  v 
nepravdnem  postopku  pa  ni  zahtevka.  To  je  glavna  razlika  med  tožbo  in  predlogom,  saj  ni  potrebno 
postaviti zahtevka, in četudi je postavljen, sodišče nanj ni vezano.  
 
Edino kar je in omejuje sodišče v nepravdnem sodišču je vezanost na opis razmerja (dejstva) in na samo 
vrsto postopka, ki jo je predlagatelj sprožil.  
 
Ker pa ni zahtevka, tudi ni razpolaganja z zahtevkom (odpoved zahtevka, pripoznanje zahtevka). Sodna 
poravnava  pa  je  možna  v primeru  dispozitivnih  predpisov  in  če  je  narava  razmerja  takšna,  da  dopušča 
sodno poravnavo.  
 
V nepravdnih postopkih, ki so v izhodišču zelo konfliktni je problematična uvedba postopka  po uradni 
dolžnosti  –  odvzem  roditeljske  pravice,  poslovne  sposobnosti  –  saj  se  zgublja  vidik  nepristranskosti. 
Načelo dispozitivnosti ima tudi pomen z vidika pravice do obrambe. Nasprotna stranka vedno ve zakaj in 
glede na kaj se brani.  
 
Postopek se začne z prvimi procesnimi dejanji in ne s kakšnimi sklepi. Do problema pri uvedbi postopka 
odvzema roditeljske pravice in poslovne sposobnosti delikatno pa je glede na to, da več kot je organov, 
ki lahko predlagajo odvzem te pravice, hitreje bo prišlo do takega dejanja sodišča.  
 
1 primer 
V  skladu  s  130  členom  ZZZDR  sodišče  v  nepravdnem  postopku  potrdi  dogovor  staršev  o  preživljanju 
otroka,  če  je  ta  v  korist  otrok.  V  konkretni  zadevi  je  predlagatelj  nepravdnemu  sodišču  v  potrditev 
predložil dogovor, po katerem preživnina za otroka znaša 50€ mesečno. Obenem je predlagal, da naj 
sodišče,  če  tega  dogovora  ne  šteje  za  ustreznega,  samo  določi  primeren  znesek  preživnine.  Kaj  naj 
stori sodišče? 
 
Sodišče  mora  ostati  v  okviru  postopka,  ki  se  vodi  in  pristojnost  sodišča  je  omejena  z  dogovori  med 
staršema. Dogovor staršev bo potem zavezujoč. Če sodišče meni, da predlog ni ustrezen, mora sodišče 
ta  dogovor  le  zavrniti.  Po  zakonu  lahko  dogovor  le  potrdi  –  če  torej  ni  ustrezen  dogovor  se  predlog 
zavrne!  V  tem  primeru  torej  ni  zavezujoče  pogodbe  o  preživljanju  –  obveznost  zakonske  obveznosti 
preživljanja še vedno obstaja. Upravičenec pa lahko v tem primeru lahko toži za preživljanje. Ni podlage 
da bi nepravdno sodišče o tem samo odločilo.  
 
6 primer 
Mati je proti očetu vložila predlog za ureditev pravice do stikov z otrokom. Navedla je, da naj se stiki 
uresničujejo tako, da otroka vsak vikend vzame k sebi na dom, obenem pa si starša letno izmenjujeta 
tudi preživetje letnih in zimskih počitnic z otrokom. Na prvem naroku je ta predlog spremenila tako, da 
je opisala želeno izvedbo stikov na drug konkreten način. Sodišče je na tem naroku zadevo zaključilo 
tako, da je stike uredilo tako, kot je mati predlagala na naroku. V pritožbi je oče navedel, da bi sodišče s 
smiselno uporabo ZPP moralo, če se tožba spremeni na naroku, narok preložiti, njemu pa omogočiti, 
da odgovori na spremenjeno tožbo. Ali ima prav? 
 

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
To da se v nepravdnem postopku ZPP smiselno uporablja, to drži in ZPP določa, da če se tožba spremeni 
na  naroku,  na  katerem  toženec  ni  prisoten,  se  narok  prestavi,  da  se  lahko  toženec  na  spremenjeno 
tožbo pripravi.  
 
Kar je mama predlagala sodišča ne zavezuje in druga stranka mora vzeti v zakup, da tudi če se na naroku 
s strani predlagatelja nič ne spremeni, lahko sodišče na naroku po svoje uredi razmerje. Po materialnem 
pravu  ni  norme,  da  sodišče  le  potrdi  predlog,  ampak  sodišče  odloči  o  stikih  z  otrokom  v  nepravdnem 
postopku,  saj  sprememba  tožbe  ni  bistvena  in  lahko  sodišče  razmerje  uredi  mimo  navedb  strank  po 
lastni presoji.  
 
To pa še toliko bolj pomeni, da se splača priti na narok in prepričati sodišče v svoj prav, vendar pa tudi to 
ni nujno da bo uspešno.  
 
7 primer 
V nepravdnem postopku za odločanje o tem, kdo od razvezanih zakoncev lahko ostane kot najemnik v 
skupnem  stanovanju,  želi  sodišče  upoštevati  tudi  okoliščine  glede  vprašanja,  pri  kom  od  staršev  bo 
živel  skupni  mladoletni  otrok  in  kakšne  so  okoliščine  glede  njegove  koristi.  Ali  lahko  glede  tega 
upošteva  dejstva,  ki  jih  nobena  od  strank  ne  navaja?  Ali  lahko  za  ugotovitev  teh  dejstev  po  uradni 
dolžnosti tudi izvede dokaze (npr. pribava listin, zaslišanje prič)? 
 
Smo pri vprašanju PREISKOVALNEGA IN RAZPRAVNEGA NAČELA. Dispozitivnost in oficialnost se nanaša 
na  zahtevek,  preiskovalno  in  razpravno  načelo  pa  glede  dejstev,  ki  jih  sodišče  navaja.  V  pravdnem 
postopku sodišče ne sme mimo navedb dejstev strank. Tudi glede dokazov velja razpravno načelo razen 
v  družinskih  sporih  ali  če  gre  za  sum  razpolaganja  v  nasprotju  s  kogentnimi  predpisi).  V  nepravdnem 
postopku  prav  tako  velja  razpravno  načelo,  obstaja  pa  izjema,  saj  lahko  ugotavlja  dejstva  po  uradni 
dolžnosti sodišče v 2 primerih:  
1. Če sodišče lahko začne postopek po uradni dolžnosti in lahko torej po uradni dolžnosti ugotavlja 
tudi dejstva.  
2. Če  gre  za  varstvo  pravic  otrok  in  oseb,  ki  niso  same  sposobne  skrbeti  za  svoje  koristi  (prisilna 
hospitalizacija, odvzem poslovne sposobnosti) 
 
Pri stanovanju je odvisno čigavo premoženje je stanovanje bilo. Če je posebna lastnina enega zakonca 
pride  do  rei  vindikacije,  če  je  skupna  lastnina  pride  do  razdelitve;  če  pa  sta  bila  zakonca  skupna 
najemnika je vprašanje, kdo naprej ostane v stanovanju, kot edini najemnik. Pri odločanju o tem, kdo od 
zakoncev ostane v stanovanju, lahko sodišče upošteva vsa navedena dejstva strank.  
 
V  tem  primeru  gre  za  varstvo  otrok  in  če  sodišče  ocenjuje,  da  bi  bilo  v  korist  otroka,  da  ostane  v 
stanovanju, gre za ugotavljanje koristi otroka. Je postopek po SZ‐1 in v tem primeru torej sodišče lahko 
ugotavlja  dejstva,  kaj  je  boljše  za  otroka  ugotavlja.  Ali  pa  lahko  ugotavlja  tudi  dokaze  po  uradni 
dolžnosti? O dokazih ZNP ne govori. Takrat ko se je pisal ta zakon je bil pred vrati ZPP, ki je takrat veljal in 
ZPP iz leta 1976 je imel o dokazih določbo, da lahko dokaze, ki jih ni predlagal nihče, sodišče ugotavljalo 
po uradni dolžnosti. Tega torej niso uporabili posebej tudi v ZNP. V praksi se praete legem, da če lahko 
dejstva ugotavlja po uradni dolžnosti, lahko ugotavlja po uradni dolžnosti tudi dokaze.  
 
3 primer 
Argument, da v nepravdnem postopku ni potrebe, da bi načelo kontradiktornosti imeli takšen pomen 
kot v pravdnem je:  
a) Da v nepravdnem postopku vsaj v določenih primerih ne nastopajo stranke z nasprotujočimi si 
interesi (NE) 
b) Da v nekaterih nepravdnih postopkih sodeluje le en udeleženec (NE) 
c) Da  ZNP  določa,  da  v  nekaterih  primerih  sodišče  lahko  opusti  zaslišanje  udeležencev  (Npr.  v 
postopku  za  prisilno  hospitalizacijo  v  psihiatrični  bolnišnici,  če  bi  zaslišanje  lahko  poslabšalo 
zdravstveno stanje) (NE) 
 
   

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
NAČELO KONTRADIKTORNOSTI je res da pomembno načelo v pravdnem postopku, v nepravdnem pa v 
preteklosti ni imelo teže. Pri kontradiktornosti ne gre le za enakost med strankama ampak ima še drugi 
primarni  pomen,  in  sicer  zagotoviti  določeno  kvaliteto  razmerja  med  posameznikom  in  sodiščem  oz 
državo.  Zaradi  lastnega  položaja  mora  posameznik  imeti  možnost  vplivati  na  sodišče  in  njegovo 
odločitev. Eno je dokaz, ki je namenjen temu, da se ugotovitvi, ali je res tisto, kar je že bilo povedano. 
Kar  v  nepravdnem  postopku  imenujemo  kontradiktornost  je  predlaganje  dokazov, 
izvedencev…pogosto  ni  zaslišanje  strank  dokaz.  Zaslišane  stranke  običajno  ne  smejo  kaj  novega 
povedati.  Zaslišanje  ni  namenjeno  temu,  da  se  pove  kaj  novega,  ampak  da  se  dokazuje  resničnost  že 
zatrjevanih dejstev. To da se opusti dokaz zaslišanja je le to,da se dokaz opusti, strankam pa ostanejo 
vse druge pravice, da dajejo svoje navedbe 
 
V nepravdnem postopku z načelom kontradiktornosti ni drugače kot v pravdnem. Ker pa je to včasih bilo 
sporno, se je to zapisalo v zakon v 4 členu ZNP.  
 
2 primer 
V postopku za delitev solastnine, je solastnico A zastopal odvetnik. Sodišče je opravilo civilno delitev. V 
pritožbi  je  A  navedla,  da  sodišče  ni  izvedlo  zaslišanja  strank.  Zato  naj  bi  bilo  kršeno  načelo 
kontradiktornosti. Ali ima prav? 
 
Eno z drugim nima zveze. Lahko bi šlo procesno za drugo kršitev. Če se odloči, da zasliši stranke mora 
zaslišati  obe,  vendar  to  ni  zaradi  zagotavljanja  kontradiktornosti  ampak  zaradi  zagotavljanja  enakosti 
orožij.  Takšen  ugovor  je  nesmiseln.  Pri  načelu  kontradiktornosti  je  pomembno  da  je  bila  stranki  dana 
možnost, da se o zadevi izreče – gre za right to be heard.  
 
4 primer 
Po 12 členu ZOI‐1 je za spremembo osebnega imena mladoletne osebe potrebno njeno soglasje, če je 
otrok že dopolnil 9 let in je glede na svoj osebnostni razvoj sposoben izraziti svojo voljo. Zoper sklep 
nepravdnega sodišča pritožil oče. Sodišče je ugotovilo, da je bil otrok v času trajanja postopka star 11 
let, sodišče pa pogojev iz 12 člena ZOI‐1 ni ugotavljalo. Ali gre za kršitev načela kontradiktornosti? 
 
V  ZOI  je  nepravdni  postopek,  če  se  starša  ne  moreta  dogovoriti  o  imenu,  lahko  vsak  da  predlog  v 
nepravdni  postopek.  prav  ni,  da  sodišče  ni  ugotavljalo  dejstva,  da  je  otrok  že  star  11  let  in  da  bi  bil 
sposoben izraziti svojo voljo. To je kršitev materialnega prava in ne načela kontradiktornosti. 12 člen je 
materialna  določba  in  če  se  to  spregleda  je  to  kršitev  materialnega  prava.  Če  pa  je  celotna  norma 
spregledana  so  napačno  ugotovili  dejansko  stanje  in  zato  se  sklep  razveljavi  in  razčistiti  dejstva  in 
vključiti otroka v postopek.  
 
5 primer 
V  mejnem  sporu  je  A  predlagal  zaslišanje  4  prič,  nasprotni  udeleženec  B  pa  je  kot  dokaz  predlagal 
listine.  Sodišče  je  zaslišalo  le  eno  od  prič,  sprejelo  pa  je  tudi  listine.  Odločitev  sodišča  je  Bja  ni  bila 
ugodna. B je vložil pritožbo in v njej navedel, da neizvedba dokazov s preostalimi tremi predlaganimi 
pričami pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Ali ima prav? 
 
Iz  načela  kontradiktornosti  izhaja,  da  je  sodišče  dolžno  izvesti  ponujene  dokaze.  To  je  izhodišče, 
obstajajo  pa  izjeme  in  sicer,  če  obstajajo  dopustni  razlogi,  morajo  ti  biti  ustavno  sprejemljivi.  Če  lahko 
navajamo  dejstva  moramo  imeti  tudi  pravico  navajati  dokaze,  tudi  tu  pa  ni  koristi,  če  sodišče  nima 
obveznosti dokaznih predlogov vzeti na znanje. Če nima upravičljivih razlogov mora sodišče tudi izvesti 
te dokaze.  
 
Kar  se  Bja  tiče  je  dokaze  sodišče  izvedlo  in  načelo  kontradiktornosti  njemu  ni  bilo  kršeno,  saj  se  vsak 
sklicuje  na  kršitev  svojih  pravic.  To  ni  upravičljivo,  saj  posameznika  nič  ne  stane  že  v  prvi  fazi  reči,  da 
predlagamo iste dokaze, kot druga stranka. Kršitev glede Bja ni, A pa se tudi nima kaj za pritoževati, ker 
je bila zadeva itak rešena njemu v prid. 
 
 
   

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Pristojnost 
 
Po ZS v nepravdnih postopkih odloča okrajno sodišče. Zakon lahko od tega določi izjeme in ni malo izjem 
od tega pravila.  
1. Po  ZGD‐1  v  nepravdnih  zadevah  odloča  okrožno  sodišče,  kar  je  razumljivo,  saj  to  so  predvsem 
gospodarske,  statusne  zadeve  in  primerno  je,  da  odločajo  o  tem  sodniki,  ki  odločajo  v 
gospodarskih sporih, ti oddelki pa so na okrožnih sodiščih.  
2. Nepravdni  postopki  po  ZZZDR,  saj  imamo  družinske  oddelke  ali  specializirane  sodnike  na 
okrožnih sodiščih. 
3. Odločanje o priznanju tuje sodne odločbe, kar je tudi v pristojnosti okrožnega sodišča.  
 
Krajevna pristojnost – prebivališče nasprotnega udeleženca, oz za postopke, kjer je le en udeleženec po 
kraju njegovega prebivališča. Prav tako so tu izjeme:  
1. V postopku za nepremičnine izključna pristojnost… 
 
2 primer 
ZNP  določa,  da  je  za  odločanje  o  pravici  na  nepremičnini  pristojno  sodišče  na  katerega  območju  leži 
nepremičnina,  če  pa  leži  nepremičnina  na  območju  več  sodišč,  je  krajevno  pristojno  vsako  od  teh 
sodišč.  Ustrezno  enako  določbo  ima  tudi  ZPP  in  ob  predlogih  za  spremembo  ZPP  je  odvetniška 
zbornica  uveljavljala  pripombo,  da  takšna  ureditev  ogroža  pravno  varnost;  ker  zakon  določa,  da  je 
pristojnih več sodišč, bi se lahko zgodilo, da bi o isti zadevi istočasno odločalo več sodišč, s tem pa se 
pojavlja nevarnost, da bi lahko prišlo do vel med seboj različnih odločitev.  
 
Gre za institut litispendence in ugovor odvetniške zbornice je neprimeren.  
 
4 primer 
V pravdnem postopku je tožni vložil tožbo za ureditev meje. V teku postopka toženec ugovarja, da gre 
za mejni spor, o tem pa bi bilo treba odločiti v nepravdnem postopku. Kaj naj stori sodišče? 
a) Zavrne tožbo 
b) S  sklepom  ustavi  postopek,  po  pravnomočnosti  tega  sklepa  se  postopek  nadaljuje  v 
nepravdnem postopku in vsa procesna dejanja je treba ponovno opraviti. 
S sklepom ustavi postopek, po pravnomočnosti tega sklepa se postopek nadaljuje v nepravdnem 
postopku, procesna dejanja, opravljena v pravdnem postopku pa niso sama po sebi neveljavna.  
c) Če  je  sodišče  že  začelo  z glavno  obravnavo,  se  na  nepravilnost  v  razmejitvi med  pravdnim in 
nepravdnim sodiščem ni več mogoče sklicevati.  
 
Tožba je vložena v pravdnem postopku, ugotovi pa se da bi bilo potrebno odločiti v nepravdnem. Ne gre 
za  vprašanje  razmejitve  pristojnosti,  saj  razmejitev  med  pravdnim  in  nepravdnim  postopkom  je 
vprašanje razmejitve postopka in ne pristojnosti. Pri nas nimamo pravdnih in nepravdnih sodišč ampak 
okrajna  in  okrožna  ter  delovna  in  socialna.  Edino  kar  je  res  so  nepravdne  in  pravdne  zadeve.  Laično 
rečemo pravdno in nepravdno sodišče a ne gre za razmejitev pristojnosti ampak opredelitve postopka.  
 
Pravi  odgovor  je  c,  pravdni  postopek  se  ustavi  in  ko  ta  odločitev  postane  pravnomočna  se  nepravdni 
postopek  nadaljuje,  sama  procesna  dejanja,  ki  so  bila  opravljena  v  nepravdnem  postopku  pa  sama  po 
sebi niso neveljavna. Procesna dejanja torej v načelu ostanejo veljavna.  
 
Problem  je  lahko  v  tem,  če  gre  zadeva  k  drugemu  sodniku  a  je  v  tem  primeru  potrebno  le  določene 
stvari spremeniti.  
 
Dilem napak v razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom ni malo. Odvisno je od argumentacije 
–  lahko  gre  za  mejni  spor  ali  lastninsko  tožbo,  lahko  pa  celo  za  spor  o  motenju  posesti.  Prav  tako  se 
sporni  deleži  na  skupnem  premoženjem  ugotavljajo  v  pravdnem  in  ne  nepravdnem  postopku,  razveza 
pa po 
 
   

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
3 primer:  
Delničar je pred sodiščem vložil predlog  za razveljavitev sklepa skupščine delničarjev. Sodišče je o tem 
odločalo  v  nepravdnem  postopku.  Kaj  naj  stori  sodišče,  če  (Po  ZGD  je  veliko  določenih  nepravdnih 
postopkov, večina pomembnih stvari pa se uveljavlja v pravdnem postopku): 
a) V teku tega postopka ugotovi, da bi bilo o zadevi treba odločiti v pravdnem postopku.  
Isto  kot  iz  pravdnega  v  nepravdni  –  postopek  se  ustavi  in  se  nadaljuje  v  pravdnem.  Procesna 
dejanja  pa  niso  sama  po  sebi  neveljavna.  Res  pa  je,  da  v  smeri  iz  nepravdnega  v  pravdni  se 
hitreje  ugotovi  da  kaj  kar  je  bilo  opravljeno  v  nepravdnem  postopku  ne  ustreza  merilom  iz 
pravdnega postopka. Prav tako bo običajno prišlo do dopolnitve zahtevka, saj ta ne bo imel v 
nepravdnem postopku vseh sestavin, ki se zahtevajo v pravdnem postopku.  
 
b) Se postopek na prvi stopnji v nepravdnem postopku že zaključi. 
Če sodnik prve stopnje ne opazi dejstva, da bi bilo potrebno odločati v pravdnem postopku je to 
napaka, ki se jo da izpodbijati s pravnimi sredstvi. To glede pritožbe nima praktične vrednosti, 
ima pa vrednost glede revizije, saj je ta v načelu izključena v nepravdnem postopku, v pravdnem 
pa dopustna.  
Rešitev je taka, da se o teh pravnih sredstvih odloča po pravilih pravdnega postopka. Kljub temu 
da se odloči v nepravdnem postopku in je naš pritožbeni/revizijski element ta, da bi se moralo 
odločati  v  pravdnem  postopku,  se  bo  potem  odločalo  v  teh  primerih  po  pravilih  pravdnega 
postopka.  
Ker to ni absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka ampak relativna bi se to v obratnem 
primeru lahko uveljavljamo to le kot dejstvo ali bi sodba bila lahko drugačna, če bi bila pravila 
postopka drugačna.  
Sama po sebi je kršitev pravil o razmejitvi postopka je le relativno bistvena kršitev postopka, še 
vedno pa lahko pride tudi do absolutno bistvene kršitve postopka… 
 
5 primer 
A je proti Bju dne 15.3.2001 vložil predlog za ureditev razmerja med solastniki pred okrajnim sodiščem v 
Kranju, kjer ima B prebivališče. Ta predlog je bil Bju vročen 30.3.2001. B pa je proti Aju dne 20.3.2001 
pred  Okrajnim  sodiščem  v  Ljubljani,  kjer  ima  prebivališče  A,  vložil  predlog  za  ureditev  razmerja  med 
solastniki glede iste stvari. Ta predlog je bil Aju vročen 15.5.2001. kaj bosta storili sodišči? 
 
Ali  v  nepravdnem  postopku  velja  pravilo  litispendence?  Da.  Tudi  v  nepravdnem  postopku  imamo 
litispendenco,  vprašanje  pa  je  na  kaj  se  veže,  a  vložitev  ali  vročitev  tožbe.  V  pravdnem  postopku  je 
bistvenega  pomena  trenutek  vročitve,  v  nepravdnem  postopku  pa  je  relevanten  trenutek  vložitve 
predloga.  Odločitev  v  tem  primeru  bi  ravno  obratna  kot  bi  bila  v  pravdnem  postopku.  Sodišče  zavrže 
predlog, ki je bil kasneje VLOŽEN! 
 
Razlogi za to so različni, lahko je samo ena stranka v nepravdnem postopku, postopek se lahko začne po 
uradni dolžnosti… 
 
6 primer 
A je proti Bju vložil predlog za odvzem poslovne sposobnosti. Predlog je vložil pred okrajnim sodiščem 
v  Mariboru,  kjer  je  B  tedaj  imel  prebivališče.  Tekom  postopka  se  je  B  odselil  na  Ptuj.  Ali  je  sodišče  v 
Mariboru še pristojno? 
 
Perpetuacija je ustalitev pristojnosti. V samem izhodišču velja tudi v nepravdnem postopku perpetuacija 
pristojnosti, sta pa dve izjemi:  
‐ Sodišče  se  lahko  izreče  za  nepristojno  in  odstopi  zadevo,  če  oceni,  da  se  bo  postopek  na 
območju drugega sodišča bistveno lažje izpeljal 
‐ Ali  če  bi  bilo  to  v  korist  otrok  in  osebe,  ki  za  svoje  koristi  ne  morejo  skrbeti  (duševne 
bolezni, nerazvitosti…) 
Sodišče v MB se bo lahko izreklo za nepristojno in preneslo zadevo na Ptuj, saj bo ocenilo da bi bilo to v 
korist tega posameznika. Tega pa sodišče ni dolžno storiti. Po drugi strani pa je mogoče, da bi prišlo do 
ene vrste spora o pristojnosti – če se sodnik na Ptuju s tem prenosom ne bi strinjal.  
   

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Predhodna Vprašanja 
 
1 primer 
Po  SPZ  delitve  solastnine  ni  mogoče  zahtevati,  če  se  je  solastnik  pogodbeno  za  krajši  čas  odpovedal 
pravici do delitve. Solastnik A je proti solastniku B vložil predlog za delitev solastnine (jadrnica). B je 
ugovarjal,  da  sta  z  Ajem  sklenila  pogodbo,  da  solastnine  za  čas  dveh  let  ni  mogoče  deliti.  A  je  na  to 
odvrnil, da je ta pogodba nična. Ali odločanje o veljavnosti te pogodbe pomeni reševanje predhodnega 
vprašanja v nepravdnem postopku? 
 
Pravici delitve do solastnine se za stalno ne da odpovedati, lahko pa se ji odpovemo za krajši čas. Ali je 
odločanje o ničnosti ali veljavnosti pogodbe odločanje o predhodnem vprašanju? veljavnost je vprašanje 
pravnega razmerja vprašanje pa je ali je od tega odvisno vprašanje o delitvi solastnine. Če je pogodba 
veljavna  je  treba  zahtevek  za  delitev  solastnine  zavrniti,  drugače  pa  se  postopek  za  delitev  solastnine 
lahko nadaljuje, če je bila pogodba nična.  
 
Ali je pogodba veljavna ali nična se odloča v pravdnem postopku. V nepravdnem postopku se lahko tudi 
odloča o različnih predhodnih vprašanjih, ki so lahko predmet različnih področij. Glavno vprašanje pa je 
kdo in kaj v tem odloča (glej naslednji primer!) 
 
2 primer 
V postopku za določitev nujne poti je nasprotni udeleženec (lastnik služečega zemljišča B) ugovarjal, 
da predlagatelj A sploh ni legitimiran za ta postopek, saj ni lastnik gospodujočega zemljišča.  
a) Ali  je  vprašanje  lastninske  pravice  Aja  na  gospodujoče  zemljišču  predstavlja  predhodno 
vprašanje v tem primeru. 
Postopek za ugotovitev nujne poti, ki je zemljiška služnost – služnost prehoda, ki lahko nastane 
na podlagi pravnega posla, z vpisom v zemljiško knjigo ali odločbo državnega organa s sklepom 
nepravdnega  sodišča.  Predlagatelj  predlaga  ustanovitev  nujne  poti,  nasprotni  udeleženec  pa 
pravi,  da  predlagatelj  ni  lastnik  ampak  le  najemnik  (aktivno  legitimiran  pa  je  samo  lastnik. 
Sporna je lastninska pravica predlagatelja. Ali je to predhodno vprašanje v tej pravdi? 
Odločitev  v  tej  zadevi  je  odvisna  od  tega  ali  je  predlagatelj  lastnik  ali  ne,  saj  je  samo  lastnik 
legitimiran za sprožitev tega postopka.  
 
b) Kako  naj  ravna  sodišče,  če  je  o  lastninski  pravici  Aja  že  bilo  odločeno  v  pravdi  med  istima 
strankama.  
Če  je  predhodno  vprašanje  na  matičnem  področju  že  rešeno  je  tudi  nepravdno  sodišče  na  to 
vezano.  
 
c) Kako  naj  ravna  sodišče  v  primeru,  če  A  navaja,  da  lastnik  in  sicer,  da  je  lastninsko  pravico 
pridobil na podlagi priposestvovanja, B pa na to ugovarja, da dejstvo, da naj bi A imel posest 
zadosti časa za priposestvovanje, ne drži.  
Ena stranka trdi, da je lastnik, druga pa temu ugovarja. Relevantno je ali so sporna dejstva ali le 
pravna  vprašanja.  Tu  se  subjekta  ne  strinjata  glede  dejstev  glede  trajanja  posesti.  Sporno  je 
vprašanje  lastninske  pravice,  ki  je  sporna  zaradi  dejstev.  To  v  pravdnem  postopku  nima 
neposredne  zveze,  v  nepravdnem  pa  je  to  bistveno.  Saj  če  so  glede  predhodnega  vprašanja 
sporna  dejstva,  pravdno  sodišče  ne  sme  samo  ugotavljati  teh  dejstev,  ampak  mora  stranko 
napotiti na pravdo in sam postopek prekiniti.  
 
d) Kako  naj  ravna  sodišče  v  primeru,  če  A  navaja,  da  je  lastnik  in  sicer,  da  je  lastninsko  pravico 
pridobil na podlagi vpisa v zemljiško knjigo, B pa na to ugovarja, da iz pravil ZZK‐1 izhaja, da je 
ta vpis ničen.  
Ena  stranka  trdi,  da  je  lastnik,  druga  pa  temu  ugovarja.  Stranki  si  različno  razlagata  pravne 
norme in ni sporno dejstvo ampak le glede pravnega vprašanja. Sporno je vprašanje lastninske 
pravice, ker je sporno neko pravno vprašanje. To v pravdnem postopku nima neposredne zveze, 
v  nepravdnem  pa  je  to  bistveno.  Saj  če  so  glede  predhodnega  vprašanja  sporna  pravna 

 

 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
vprašanja  ima  sodišče  dve  možnosti.  Lahko  samo  reši  predhodno  vprašanje  ali  pa  prekine 
postopek in čaka na odločitev pravdnega sodišča 4 .  
 
e) Kako naj ravna sodišče, če se odloči za napotitev na pravdo, bolj verjetno pa je, da ima prav B. 
A je predlagatelj, B pa nasprotni udeleženec. Sodišče na pravdo napoti tistega, katerega pravico 
šteje za manj verjetno. Tako je splošno pravilo. To pa je dopolnjeno s pravilom, da sodišče napoti 
na pravdo udeleženca, ki ima večji interes, da se postopek spelje in pride do odločitve. To pa bo 
večkrat predlagatelj sam. Če bo sodišče štelo, da ima bolj prav B bo Aja napotili na pravdo 5 .  
 
f) Kako naj ravna sodišče, če se odloči za napotitev na pravdo, bolj verjetno pa je, da ima prav A. 
Če bo sodišče štelo, da ima bolj prav A bo Bja napotili na pravdo. B je tisti, ki mu grozi služnost 
prehoda.  Tisti,  ki  je  zainteresiran  za  nujno  pot  (predpogoj  je  rešitev  lastninske  pravice  je 
predlagatelj A).  
 
2a primer 
Če  je  v  nepravdnem  postopku,  začetem  na  predlog  Aja  zoper  lastnika  sosednjega  zemljišča  Bja  za 
določitev  nujne  potu  sporno  predhodno  vprašanje,  ali  je  predlagatelj  A  sploh  lastnik  služečega 
zemljišča, lahko sodišče na pravdo za ugotovitev lastninske pravice napoti Aja (ki bi v pravdi zahteval 
ugotovitev, da je lastnik) ali Bja (ki bi v pravdi zahteval ugotovitev, da A ni lastnik). Ali je to odločitev 
nepravdnega sodišča, koga bo napotilo na pravdo, pomembna za opredelitev dokaznega bremena v tej 
pravdi? 
 
Če  sodišče  napoti  Aja  bo  ta  moral  tožiti  Bja,  zahtevek  pa  bo  ugotovitev  tega  da  A  je  lastnik.  Če  bo 
sodišče napotilo Bja bo moral ta tožiti Aja da ta ni lastnik. Ali je to vprašanje kdo nosi dokazno breme.  
 
Dokazujejo se pozitivna dejstva. Povezanost trditvenega in dokaznega bremena je da mora tisti ki trdi 
dokazati.  Vprašanje  je  torej  kaj  mora  kdo  trditi  –  to  se  ugotavlja  s  pravili  materialnega  prava.  Splošno 
pravilo je, da za dejstva, ki so potrebna za to, da neka pravica nastane, bo dokazno breme nosil tisti, ki 
trdi  da  je  upnik;  za  dejstva,  ki  pa  trdijo  da  neka  pravica  ugasne  ali  samostojno  dejstvo,  ki  pravico 
preprečuje, ima dokazno breme dolžnik (npr nadpolovično prikrajšanje) razen če materialno pravo že 
samo nima pravila, da se neko dokazovanje dejstva prevali na nasprotno stranko.  
 
Dokazno  breme  je  odvisno  od  materialnopravnega  položaja  (ne  pa  od  procesnopravnega  položaja!) 
odločitev kdo bo napoten na pravdo torej nima posledic za opredelitev dokaznega bremena. Sporno je 
ali je A lastnik. Na njemu bo dokazno breme dokazovanje dejstev, ki kažejo na nastanek pravice, na Bju 
pa ugovori, da je ta pravica prenehala. Na splošno velja da pozitivna ali negativna ugotovitvena tožba 
nimata povezave z dokaznim bremenom, saj to kaj mora nekdo dokazati izhaja im materialnega prava! 
 
Pravila o dokaznem bremenu so odvisna od zatrjevanja relevantnih dejstev, katera pa to so najdemo v 
materialnem pravu (V komentarju ZNP je narobe napisano!). 
 
3 primer 
V  nepravdnem  postopku  za  delitev  skupnega  premoženja  je  zakonec  uveljavljal,  da  je  on  izključni 
lastnik  določenega  stanovanja.  Navedel  je,  da  je  stanovanje  kupil  10  let  po  dejanskem  razpadu 
zakonske zveze, priložil pa je tudi prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da je on edini kupec (v zemljiški 
knjigi  vknjižbe  ni  bilo).  Žena  je  to  zanikala.  Sodišče  je  na  pravdo  za  ugotovitev,  da  gre  za  izključno 
lastnino, napotilo moža. Ob tem je izreklo, da bo v primeru, če tožba ne bo vložena, štelo, da sta deleža 
udeležencev na tem stanovanju po 50%. Ali je ravnalo prav? 
 

                                                             
4
  Ali  torej  v  nepravdnem  sodišče  ne  more  ugotavljati  sodišče  spornih  dejstev?  Če  je  glede  predhodnega 
vprašanja  sporno  dejstvo  je  potrebno  prekiniti  postopek  –  to  velja  le  za  tista  dejstva,  ki  jih  je  potrebno 
subsumirati pod neko pravno razmerje, ki je zgolj predhodno vprašanje v nepravdnem postopku. Še vedno 
pa obstaja dokazni postopek! 
5
 Če bo napoten A, kako bo moral tožiti? A bo tožil, da se ugotovi da je sam lastnik. Če pa bo napoten B bo 
moral tožiti na to, da A ni lastnik.  
 
10 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Postopek se načeloma ne more nadaljevati, dokler se pravdni postopek ne zaključi. Če so sporni deleži in 
ali je sporni predmet delitve – ti dve stvari morata v delitvi premoženja biti nesporni.  
 
Argument  moža  je,  da  je  to  stanovanje  njegovo  izključno  premoženje  in  na  njem  ni  skupne  lastnine. 
Kupljeno je bilo v času trajanja zakonske zveze v ZK pa je vknjižen samo mož. Ali lahko sodišče reče, da 
če se ne gre na pravdo, bo sodišče štelo razmerje 50%:50%. Teoretično je, da če smo dosledni bi morali v 
vsakem primeru doseči sodno odločbo za deleže ali pa imeti dogovor o deležih. Sodna praksa in vrhovno 
sodišče  pa  je  izreklo,  da  če  pri  domnevi  deležev  50%:50%  ne  sproži  postopek  izpodbijanja  te  zakonske 
domneve, da se premoženje deli po domnevi.  
 
Če postopek torej ni sprožen nepravdno sodišče upošteva domnevo. Ali je to teoretično čisto vodotesno 
ampak  je  to  stališče  vrhovnega  sodišča.  Na  konkludenten  način  se  odloči  da  je  domneva  ostala 
neizpodbita.  
 
Kaj  pa  če  napoteni  na  pravdno  ne  sproži  postopka?  Če  tisti,  ki  je  bil  napoten  na  pravdo  ne  bo  sprožil 
postopka  v  pravdi  v  danem  roku,  potem  nepravdno  sodišče  odloči  ne  glede  na  zahtevke  na  podlagi 
katerih  je  prišlo  do  napotitve  na  pravdo.  Sodišče  bo  na  hitro  ocenilo  glede  na  procesno  vprašanje 
odločilo pozitivno ali negativno in odločilo ali je posameznik lastnik ali ne, ali pogodba je veljavna ali ne.  
 
Pri  zakoncih  pa  se  torej  pristop  nekoliko  spremeni.  Saj  se  v  primeru  da  se  ne  gre  na  pravdo  uveljavi 
domneva 50:50 
 
4 primer 
V nepravdnem postopku za delitev skupnega premoženja je zakonec uveljavljal, da vikend v Piranu ne 
spada v skupno premoženje, pač pa gre za njegovo izključno (ločeno, posebno) premoženje. Priložil je 
izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega je razvidno, da je le on vknjižen kot lastnik. Žena je ugovarjala, 
da tudi omenjen vikend spada v skupno premoženje, saj je bil nabavljen v času trajanja zakonske zveze. 
Vikend je bil namreč pridobljen v letu 2000, zakonska zveza pa je bila sklenjena v letu 1995. Koga naj 
sodišče napoti na pravdo po kriteriju »manjše verjetnosti«? 
 
V  tem  primeru  niso  sporni  le  deleži,  ampak  kaj  sploh  spada  v  skupno  premoženje.  Lahko  da  je 
premoženje  pridobljeno  v  času  trajanja  zakonske  zveze  posebno  premoženje,  če  ni  pridobljeno  s 
sredstvi  iz  dela…  v  tem  primeru  bi  bilo  primerno  napotitev  na  pravdo  po  kriteriju  večjega  interesa. 
Sodišče pa se odloča v tem primeru po primeru večje verjetnosti. Način pridobitve na podlagi pravnega 
posla ni pridobitev na originaren način. Skupna lastnina zakoncev nastane originarno.  
 
Pravila družinskega prava tu pravijo, da obstaja domneva, da je premoženje pridobljeno v času trajanja 
ZZ skupno premoženje. Po stvarnem pravu pa obstaja domneva, da je tisti, ki je vknjižen v ZK je lastnik. 
Sodna  praksa  pa  v  tem  primeru  pravi,  da  je  stanje  v  ZK  tisto,  ki  vzpostavlja  vsaj  verjetnost  da  ustreza 
resničnosti. Stanje v ZK ustvarja presumpcijo, da je to pravo pravno stanje.  
 
   

 
11 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Subjekti nepravdnega postopka 
 
V  pravdnem  postopku  govorimo  o  strankah,  tožniku  in  tožencu,  v  nepravdnem  postopku  pa  o 
udeležencih.  Če  se  nepravdni  postopke  začne  na  predlog  imamo  predlagatelja  in  ko  je  vloga  na 
drugi  strani  jasna  mu  rečemo  nasprotni  udeleženec.  Razlika  ni  le  v  terminu,  ki  izraža  dejstvo,  da 
nepravdni  postopek  največkrat  ni  za  sporne  zadeve,  bistveno  je,  da  je  definicija  subjektov  v 
pravdnem  postopku  izključno  formalna,  procesualna.  Formalna  definicija  strank  v  pravdnem 
postopku se povezuje v procesno legitimacijo. Da je nekdo lahko tožnik je dovolj, da zatrjuje da je 
upnik.  On  je  stranka  zato,  ker  je  v  tožbi,  ki  jo  je  vložil  zatrjeval  da  je  upnik.  Pojem  stranke  v 
materialnopravnem  smislu  pa  pove  da  ni  nujno  da  je  tonik  pravi  upnik  ali  toženi  pravi  dolžnik. 
Procesna in vsebinska vloga sta ločeni.  
 
V nepravdnem postopku pa operiramo s 3 vrstami udeležencev:  
1. Formalni udeleženci – tisti, ki vlaga predlog in tisti, proti kateremu je predlog vložen.  
2. Materialni  udeleženci  –  to  je  oseba,  na  katero  se  sodna  odločba  neposredno  nanaša  ali 
oseba, katere pravni interes je lahko s sodno odločbo prizadet. Tu je neposredna povezava 
na materialnopravni položaj določenih oseb in se sprašujemo ali bi sodba vplivala vsebinsko 
na posledice.  
3. Zakoniti  udeleženci 6   –  so  tisti,  za  katere  sam  zakon  izrecno  določa,  da  lahko  sodelujejo  v 
določeni  vrsti  postopka.  Npr  v  postopku  za  odvzem  poslovne  sposobnosti  so  zakoniti 
udeleženci CSD in skrbnik te osebe.  
 
2 primer 
Kdo so materialni udeleženci v postopku:  
a) Mejnega spora – užitkar, hipotekarni upnik (lastnika ne, saj prideta v poštev kot formalna 
udeleženca postopka).  
b) Postopek za pridržanje v psihiatrični bolnišnici – oseba ki ji grozi ukrep, ampak je že tako 
formalni  udeleženec,  so  pa  to  lahko  zakonec,  otroci.  Pravno  ta  postopek  ničesar  ne 
spremeni. 
c) Postopek  razglasitve  pogrešanega  za  mrtvega  –  dediči  (če  bo  ugotovljena  smrt,  oni 
dedujejo),  zakonec  (se  lahko  poroči),  otroci  (za  npr  določitev  zakonitega  zastopnika, 
pridobitev družinske pokojnine), upniki (dobi nove dolžnike) 
d) Postopek za odvzem poslovne sposobnosti – ni nikogar, ki se ga to neposredno tiče (res je 
da otroci  izgubijo  takega  zakonitega  zastopnika,  ki  bi  lahko sklepal za njih  posle…),  če so 
pravne zveze preveč oddaljene in izkazujejo zelo majhen interes, pridemo do rezultata, da 
noben drug, razen osebe, ki se ji poslovna sposobnost odvzema ni materialni udeleženec.  
 
1 primer 
V  nepravdnem  postopku  za  določitev,  kateri  od  razvezanih  zakoncev  lahko  ostane  v  skupnem 
najemnem  stanovanju,  je  sodišče  prijavo  stranke  intervencije  poslalo  podjetje,  ki  navaja,  da  je 
sporno stanovanje njegovo službeno stanovanje in je zato v interesu delodajalca, da v stanovanju 
ostane njegov delavec. Kaj bo storilo sodišče? 
 
Določbe  ZPP  se  smiselno  uporabljajo  v  nepravdnem  postopku.  Ali  je  smiselno  uporabiti  stransko 
intervencijo?  Ne,  ker  te,  ki  bi  lahko  bili  v  pravdnem  postopku  stranski  intervenienti,  so  v 
nepravdnem  postopku  tako  ali  tako  materialni  udeleženci.  Če  drži  to,  kar  zatrjuje  podjetje    ne 
potrebuje biti stranski intervenient.  
 
Kako pride do materialnih udeležencev? Kako to izvejo? Lahko jim nasprotni udeleženec to pove, ali 
sami  zvejo,  vendar  ali  ima  sodišče  možnost  da  poizve  o  materialnih  udeležencih,  jih  obvesti  o 
                                                             
6
 Ne zamešaj z upravičenimi predlagatelji! To so osebe, ki lahko sprožijo postopek! tisti ki sproži postopek, je 
formalni udeleženec, ostali pa niso nič, ker predloga niso vložili, razen CSD, ki lahko sodeluje v postopku kljub 
temu da ni bil predlagatelj postopka.  
 
12 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
postopku  in  jim  da  možnost  se  vanj  vključiti?  V  pravdnem  postopku  tega  ni.  Sodišče  samo  v 
pravdnem postopku ne išče samo takih posameznikov. V upravnem postopku pa lahko sam sodnik 
išče  mogoče  materialne  udeležence.  Sodišče  pa  tudi  v  nepravdnem  postopku  ne  sme  ostati 
pasivno. Ne da mora sodišče samo raziskovati, kje bi utegnile biti osebe, na katere lahko tak pravni 
postopek  vpliva.  Če  pa  sodišče  vidi  da  take  osebe  so,  jim  mora  dati  možnost  do  vključitve  (to  je 
pravica do izjavljanja v postopku, če se ta postopek nekoga neposredno tiče) 
 
3 primer 
V nepravdnem postopku za denacionalizacijo je A predlog vložil proti državi, ki aj bi bila zavezanec 
za vračilo. Kasneje je predlog želel razširiti še na določen državni sklad, ki naj bi po zakonu sicer 
imelo pravico upravljati s to nepremičnino. Ta sklad je ugovarjal, da se z razširitvijo predloga ne 
strinja.  
 
Ali je pravila ZPP mogoče uporabiti v nepravdnem postopku. Naknadno sosporništvo ali subjektivna 
razširitev tožbe je mogoča, če se naknadni toženec s tem strinja in lahko ne dovoli. V nepravdnem 
postopku  tega  smiselno  ni  mogoče  uporabiti,  saj  so  oni  vključeni  v  postopek  že  kot  materialni 
udeleženci. Da pa postanejo formalni udeleženci tega dejstva nič ne spremeni, saj če drži, da bi ta 
sklep vplival na njihov pravni položaj.  
 
4 primer 
O denacionalizaciji se v nepravdnem postopku odloči, kadar je do podržavljanja prišlo na podlagi 
pravnega  posla,  ta  pa  je  bil  sklenjen  pod  vplivom  zvijače,  grožnje  ali  sile  (5.čl.  ZDen).  A  je  podal 
predlog za denacionalizacijo določene večje stanovanjske hiše. B – najemnik stanovanja v tej hiši 
je prijavil udeležbo v nepravdnem postopku in svoj status »materialnega udeleženca« utemeljil z 
argumentom, da bi v primeru, če do denacionalizacije ne bi prišlo, lahko to stanovanje odkupil po 
ugodnih določilih SZ. Ali mu gre priznati položaj  udeleženca? 
 
Načeloma je pristojen upravni organ, v določenih primerih pa sodišče. Včasih je do denacionalizacije 
prišlo z direktnim oblastvenim aktom, včasih pa prisilno a odeto v plašč civilne pogodbe. Če je bila 
sklenjena pod vplivom sile ali zvijače je bil izpodbojni rok 1 leto, ZDen pa je ta rok razširil.  
 
Denacionalizacijski upravičenec ima prednost pred odkupom po stanovanjskem zakonu. Moj interes 
je da do denacionalizacije ne pride, saj če do nje pride bo imel prednost pravi lastnik. Njegov položaj 
se  tako  ali  tako  ne  spremeni,  saj  najemniku  je  vseeno  kdo  je  lastnik.  Pravno  gledano  je  položaj 
najemnika  enak  in  se  ga  ne  tiče  kdo  je  lastnik.  Prej  je  bila  občina,  sedaj  pa  je  denacionalizacijski 
upravičenec.  
 
Tukaj  ima  najemnik  ne  pravico  ostati  najemnik,  ampak  če  ni  denacionalizacije  ne  ekonomsko 
možnost  ali  nadejo  ampak  prav  pravico,  ki  ji  ustreza  kontrahirna  dolžnost  lastnika,  da  ji  to 
stanovanje proda po znižani ceni stanovanjskega zakona. To bi bil šolski primer, da sodba vpliva na 
pravni  položaj,  saj  če  bo  denacionalizaciji  ugodeno  izgubi  pravico  odkupiti  stanovanje.  Pravica  do 
nakupa je odvisna od rezultata postopka denacionalizacije.  
 
Vrhovno  sodišče  pa  je  dalo  še  en  argument,  saj  je  potrebno  gledati  po  smislu  in  občutku,  ali  bi 
najemnik  sploh  lahko  kaj  koristnega  povedal.  Kaj  je  pravni  in  kaj  ni  pravni  interes  ni  enostavno 
razmejiti in je potrebno upoštevati ali se kaj pridobi, če se nekomu omogoči sodelovanje v postopku 
in tu so prišli do konca tako, da najemnik ne bi moral ničesar povedati, saj s stanovanjem ni nič imel. 
To v načelu zveni v redu, ampak bi v teh primerih spet prišli do ravno obratne rešitve in bi jim bilo 
potrebno dati možnost udeležbe. Edini tisti, ki mu je bilo res v interesu, da do denacionalizacije ne 
pride,  je  najemnik,  da  bo  stanovanje  lahko  odkupil.  Prav  tako  ima  interes  občina,  ampak  če  ta 
ostane kot lastnik nima kaj veliko od tega stanovanja. Če ne pride do denacionalizacije v naravi pa 
mora dati denarno odškodnino, kar ji je še bolj v interesu. Interes pravega lastnik pa v večini je, da 
pride do denacionalizacije.  
 
 
13 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Vrhovno in ustavno sodišče sta torej zagovarjala dejstvo, da najemnik nima pravnega interesa in ne 
izpolnjuje pogojev za materialnega udeleženca.  
 
4 primer 
Nečak  je  vložil  predlog  za  odvzem  stričeve  poslovne  sposobnosti.  ZNP  določa,  da  predlog  med 
drugim lahko vloži sorodnik v stranki črti do drugega kolena. Kaj bo storilo sodišče? 
 
Predlog bo zavrglo, saj je stric 3 koleno v stranski črti. Postopek za odvzem poslovne sposobnosti 
pa se lahko začne po uradni dolžnosti in tako mora sodišče presoditi ali obstajajo pogoji za uvedbo 
postopka po uradni dolžnosti, kar v tem primeru ni izključeno.  
 
5 primer 
A  je  predlagal,  naj  sodišče  v  postopku  za  ureditev  razmerij  med  solastniki,  uporabo  spornega 
avtomobila, ki je v solastnini po enakih deležih, uredi tako, da ga on izključno lahko uporablja tri 
dni,  drugi  solastnik  (B)  pa  štiri  dni  en  teden,  naslednji  teden  pa  obratno.  B  ni  predlagal  nič.  Ali 
lahko sodišče  uredi  razmerje  uporabe  tako,  da  izključno  uporablja  stvar  pol meseca, B  pa  drugo 
polovico meseca? 
 
Če  ni  soglasja  o  načinu  uporabe  stvari  v  solastnini  (solastniki  imajo  pravico  uporabljati  stvar 
sorazmerno  s  solastniškimi  deleži).  Ali  lahko  sodišče  razmerje  uredi  na  drug  način,  kot  predlaga 
predlagatelj? Glede na načelo dispozitivnosti sodišče na predlog (akt s katerim se postopek začne) 
ni vezano. Če je ta postavljen ali ne, torej sodišče ni vezano na predlog. Sodišče vedno torej gleda 
tudi na druge okoliščine in lahko odloči drugače kot predlagatelj predlaga.  
 
6 primer 
Mati  je  predlagal,  da  se  otroku  odvzame  poslovna  sposobnost.  Ali  lahko  sodišče  odloči,  da  se 
podaljša njena roditeljska pravica?  
 
Ukrepa  sta  si  po  učinku  podobna,  se  pa  medsebojno  izključujeta.  Osebi,  ki  ji  je  odvzeta  poslovna 
sposobnosti se postavi skrbnika, ki ni nujno da so starši. Sodišče ni vezano na tožbeni predlog, mora 
pa  ostati  v  okviru  postopka,  ki  je  bil  sprožen.  Odvzem  poslovne  sposobnosti  je  eno,  podaljšanje 
roditeljske pravice pa drugo. Na sam postopek je sodišče vezano.  
 
7 primer 
Dolžnik je pred sodiščem vložil predlog, da naj sodišče v sodni depozit sprejme ključe stanovanja. 
V  predlogu  je  navedel,  da  je  po  pogodbi  dolžan  stanovanje  izročiti,  vendar  pa  ga  upnik  ne  želi 
sprejeti. Ali je predlog ustrezen in kako naj ravna sodišče?  
 
Če  je  upnik    v  zamudi,  ali  dolžnik  ne  ve  točno  kdo  je  upnik,  obstaja  institut  sodnega  depozita. 
Dolžnik  se  s  tem  lahko  reši  obveznosti.  Dolžnik  mora  varovati  stvar  kot  dober  gospodar.  Sodni 
depozit  je  namenjeno  varovanju  stvari  na  sodišču  (varovanje  stanovanja  s  tem  da  dolžnik  položi 
ključ  pri  sodišču,  vendar  pa  stvar  ni  primerna  za  sodni  depozit,  saj  smisel  ni  zavarovanje  ključev 
ampak stvar).  
 
8 primer 
A je predlagal, da se nanj prepiše LP na nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je B. Sodišče 
je predlogu ugodilo. B se je zoper odločitev sodišča pritožil. A je nato izjavil, da predlog umika. Kaj 
bo storilo sodišče?  
 
Umik predloga v pravdnem postopku je mogoč s soglasjem toženca, tožbe pa ni mogoče umakniti 
po zaključku glavne obravnave. v nepravdnem se lahko postopek umakne v dveh primerih:  
1. Če  odločitev  sodišča  prve  stopnje  ne  posega  v  položaj  nikogar  drugega  kot  samega 
predlagatelja (nobenemu ne škodi umik predloga). 

 
14 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
2. Če se ugotovi, da sklep sodišča prve stopnje posega v pravice tretjega a se te tretje osebe 
strinjajo  z  umikom  predloga  (priložiti  je  potrebno  soglasja  vseh  teh  oseb  k  predlogu  o 
umiku). 
 
9 primer 
V postopku za ureditev razmerij med solastniki je predlagatelj A v teku postopka izjavil, da umika 
predlog. B je izjavil, da se z umikom ne strinja. Kaj naj stori sodišče? Kako bi ravnalo sodišče, če bi 
A predlog umaknil po tem, ko je že izdan sklep sodišča prve stopnje. 
 
V  pravdnem  postopku  je  pogoj  za  umik  tožbe  od  vročitve  tožencu  ,  če  se  ta  strinja  z  umikom.  V 
nepravdnem postopku je to malo drugače. Je tako, da če predlagatelj predlog umakne tega nihče 
ne more preprečiti, lahko pa vsak od drugih udeležencev v nekem roku predlaga, da se postopek 
nadaljuje  in  potem  ta  drugi  udeleženec  postane  novi  predlagatelj.  Na  prvi  pogled  je  drugače,  saj 
toženec lahko v pravdnem postopku prepreči umik, v nepravdnem pa ne, lahko pa potem ta izjavi, 
da želi nadaljevanje  postopka.  Tisti,  ki  je predlog umaknil  pa  tako ne  bo  več formalni  udeleženec, 
lahko pa postane materialni udeleženec. To da se B ne strinja samo po sebi ni relevantno lahko pa 
potem poda predlog za nadaljevanje postopka.  
 
Predlog  se  lahko  umakne  tudi  po  koncu  postopka,  če  predlagatelj  izkaže,  da  ostali  soglašajo  z 
umikom. Umik je torej mogoč le s soglasjem vseh, ki so s tem sklepom pridobili pravice.  
 
V nepravdnem postopku ni sodb, ampak so SKLEPI.  
 
10 primer 
A  je  proti  B‐ju  vložil  predlog  za  rešitev  mejnega  spora.  Sodišče  je  izreklo,  da  mora  A  založiti 
predujem  za  izvedenca.  A  tega  ni  storil.  Sodišče  je  zato  izdalo  sklep  o  umiku  predloga.  Ali  je 
ravnalo  prav?  Obenem  je  naložilo,  da  obe  stranki  nosita  svoje  stroške  postopka  (B  je  priglasil 
stroške odvetniške nagrade za odgovor na predlog). Zoper sklep se je v stroškovnem delu pritožil 
B. navedel je, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo določbe ZPP, da 
mora  tožnik,  če  tožbo  umakne,  tožencu  povrniti  stroške  postopka.  Ali  to  drži?  Ali  bi  drugačen 
sklep  o  stroških  lahko  oprli  tudi  na  kakšno  drugo  pravno  podlago?  Ali  napačna  odločitev  o 
povrnitvi stroškov pomeni kršitev procesnega ali materialnega prava?  
 
V določenih primerih je nujno da se določen dokaz izvede in tudi v mejnem sporu je nujno izvesti 
dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki bo moral iz katastra določiti, kje meja poteka v naravi. Ta 
dokaz je nujen in če tega dokaza ne bo ni vztrajati po postopku in ureditev je takšna, da se šteje, da 
je predlagatelj predlog umaknil. Vsaka stranka pa nosi v nepravdnem postopku svoje stroške 7 . Pri 
odvzemu roditeljske pravice pa je izjema, saj nosi stroške stranka po načelu uspeha (še ena izjema 
pa je, ko ima samo ena stranka koristi od postopka).  
 
Če  se  tožba  umakne  nosi  vse  stroške  tožnik  po  ZPP,  ali  je  to  smiselno  prenesti  v  nepravdni 
postopek? Sodna praksa pravi da ne. Tudi če bi šel tožnik do konca, toženec ne bo dobil povrnjenih 
stroškov po kriteriju uspeha in prav tako jih ne bo dobil, če se tožba umakne.  
 
Sklep  o  stroških:  pravilo  je,  da  vsak  nosi  svoje  stroške.  Specialne  določbe  ZPPja  pa  ni  mogoče 
uporabiti za stroške postopka. Korektiv načela uspeha je načelo krivde – tisti ki stroške povzroči jih 
je drugemu dolžan povrniti. To načelo a velja tudi v nepravdnem postopku! Sodišče razpiše narok, 
na  narok  pridejo  3  odvetniki,  ki  to  zaračunajo,  eden  od  odvetnikov  prinese  na  narok  pripravljalno 
vlogo, drugi odvetnik reče da je ta obsežna in da potrebuje rok da jo preuči in sodišče narok preloži. 
Odvetnik je povzročil, da je šel narok v nič in ni poslal pripravljalne vloge že prej in zahteva določeno 
število  točk.  To  bi  se  odračunalo  stran  od  celotnih  stroškov  –  so  t.i.  separatni  stroški  –  ti  stroški 
                                                             
7
 Splošno pravilo je takšno, da v pravdnem postopku tisti, ki izgubi plača stroške, v nepravdnem postopku pa 
vsak udeleženec ne glede na izid postopka nosi svoje stroške (tako kot je v Ameriki v vseh civilnih postopkih).  
 
15 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
bodo  šli  po  kriteriju  krivde,  ne  glede  na  končni  uspeh.  To  je  koncept  zakona,  praksa  pa  je,  da  se 
separatni  stroški  redko  zahtevajo  –  usus  medodvetniške  kolegialnosti  pa  je  da  se  tega  ne  očita 
drugemu odvetniku. Gre za lažno solidarnost.  
 
Ta pravna podlaga bi lahko prišla v poštev, da so povzročili stroške, in je predlog vložil, sodišče pa ni 
rešilo  spora,  ker  je  predlog  bil  umaknjen.  Tu  konstrukt  povrnitve  stroškov  po  načelu  krivde  je 
možna rešitev.  
 
Ali napačna odločitev o povrnitvi stroškov pomeni kršitev procesnega ali materialnega prava?  
B  ima  pravico  da  dobi  te  stroške  povrnjenoe,  sodišče  pa  ne  povrne  teh  stroškov  –  ali  to  pomeni 
kršitev procesnega ali materialnega prava? To je materialna pravica, je vsebina, ali imamo pravico, 
terjatev da mi nasprotnik kaj plača iz naslova stroškov.  To so  edini materialni predpisi v ZPP in se 
štejejo za kršitev materialnega prava.  
 
11.11.2008 
 
PRITOŽBA V NEPRAVDNEM POSTOPKU 
 
Pritožba v nepravdnem postopku je dvostransko, praviloma suspenzivno in praviloma devolutivno 
redno pravno sredstvo: 
1. Dvostransko  –  vloži  se  nasproti  stranki,  ki  lahko  nanjo  odgovori.  Pritožbo  zoper  končni 
sklep se vroči nasprotni stranki.  
2. Suspenzivno – odloži izvršljivost, a od tega obstajajo izjeme in sicer izvršitve ne zadrži, če je 
to nujno za preprečitev škode ali nujno za koristi otrok in oseb, ki ne morejo skrbeti zase in 
svoje koristi. To pa lahko določi sam zakon ali pa se o tem odloči sodišče v samem primeru.  
3. Devolutivno  –  instančno  sodišče  odloča  o  pritožbi,  izjemoma,  če  se  strinjajo  vsi  s  tem  in 
odločitev ne posega v pravice nikogar drugega, razen pritožnika samega.  
4. Redno – izjema od tega je možna v primeru pritožbe po pravnomočnosti: če se vsi strinjajo 
ali če ne posega v pravice nikogar drugega razen pritožnika samega. V tem primeru je torej 
pritožba obravnavana kot izredno pravno sredstvo.  
 
2 primer 
Sodišče je izdalo sklep o delitvi solastnine med A in B‐jem. Po poteku pritožbenega roka je A vložil 
pritožbo in zahteval drugačno delitev. Pritožbi je predložil overjen B‐jev podpis, da se s pritožbo (s 
spremembo sklepa) strinja. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, da se pritožbi ugodi in da se sklep 
ustrezno spremeni. Ali je ravnalo prav?  
 

Pritožba je prepozna. Sodišče 1 stopnje je odločilo o njej, ker so sta se s tem obe stranki strinjali. 
Ne glede na to, ali je pritožba prepozna ali ne, pa sodišče 1 stopnje o njej ne sme ne sme soditi, 
temveč  jo  le  obravnavati,  poslati  pa  jo  mora  sodišču  2  stopnje  v  odločanje.  Sodišče  torej  v  tem 
primeru ni ravnalo pravilno,  

zakaj ni ravnalo pravilno????? 
 
IZREDNA PRAVNA SREDSTVA v nepravdnem postopku:  
1. Revizija  ni  dopustna,  razen  če  je  izrecno  predvidena  (npr  pri  prisilni  hospitalizaciji  v 
psihiatrični bolnišnici). 
2. Obnova postopka je načeloma dovoljena, razen če ni izredno izključena.   
 
   

 
16 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

PRAVNOMOČNOST 
 
Za pravnomočnost veljajo enaka pravila v nepravdnem postopku, kot to velja za pravdni postopek, 
in sicer:  
1. Sodišče lahko pod določenimi pogoji upošteva tudi prepozno PRITOŽBO. To pomeni, da je 
odločba že pravnomočna, taka pritožba pa se šteje za izredno pravno sredstvo.  
2. V določenih primerih po zaključku nepravdnega postopka je možna še TOŽBA V PRAVDNEM 
POSTOPKU. Tožba  se šteje za izredno pravno sredstvo.  
3. Precej  je  primerov,  ko  se  odločitev  že  podana,  pa  se  vsebina  le  te  kasneje  spremeni  (npr 
roditeljska pravica se vzame, a se kasneje spet vrne).  
4. Potrebno  je  upoštevati  časovne  meje  pravnomočnosti.  Sodišče  upošteva  stanje  v  času 
glavne obravnave.  
5. Postopek za razglasitev pogrešanega za mrtvega pa ima tudi posebnost, saj če se ta pojavi, 
se sklep o razglasitvi razveljavi.  
 
Konec Splošnega Dela 
 
PRISILNA HOSPITALIZACIJA DUŠEVNIH BOLNIKOV V PSIHIATRIČNI 
BOLNIŠNICI 
 
ZNP govori o pridržanju brez privolite. Novi zakon o duševnem zdravju (ki prične veljati konec junija 
2009) pa govori o osebi in ne o duševnem bolniku.  
 
Civilno pridržanje: tu še ni treba, da je ta  bolnik storil nekaj takega, kar se v kazenskem pravu stori. 
Dovolj  je  že  odprt  sklep  o  hudi  nevarnosti,  ki  jo  bolnik  povzroči  (ni  zahtevana  niti  storitev  in  niti 
poskus storitve). Pridržanje pa je potrebno omejiti le na nujne primere. S tem pa se omeji uporaba 
ustavnih določb o svobodi:  
Prisilna hospitalizacija je primer omejitve pravice do osebne svobode in pravice do svobodnega 
zdravljenja oz negativni vidik pravice odkloniti zdravljenje.  
Ustava torej dopušča, da zakonodajalec dopusti izjeme in s tem omejitve ustavno določenih pravic; 
pri tem pa mora upoštevati načelo sorazmernosti. Potrebno je ugotoviti legalen cilj, da je omejitev 
pravice nujna, da se tak cilj doseže. Prav tako je potrebno dokazati primernost sredstva – tehta se 
sorazmernost v ožjem smislu. Evropska konvencija o človekovih pravicah dopušča odvzem svobode 
različnim kategorijam oseb.  
 
Test sorazmernosti – 2 kategoriji oseb:  
‐ Osebe, ki so nevarne drugim – s tem ima legitimen namen 
‐ Osebe,  ki  niso  nevarne  drugim,  ampak  zgolj  samemu  sebi  (na  ravni  telesa  in 
premoženjskih dobrin).  
 
Osnovi sta pravica do prostovoljnega zdravljenja in pravica do odklonitve zdravljenja. Ni dovolj torej 
da je nekdo samemu sebi nevaren, da se mu s tem že odkloni pravica do prostovoljnega zdravljenja. 
Ni  zadosten  ustavno  pravni  razlog  opredelitve  duševne  bolezni,  če  ima  sposobnost  oblikovati 
razumno  pravno‐zavezujočo  izjavo  glede  zdravljenja.  Obstoj  duševne  bolezni  bi  bil  ustavno 
dopusten  razlog  le  v  primeru,  da  bolnik  nima  sposobnosti  oblikovanja  pravno‐relevantne  izjave  o 
privolitvi  ali  odklonitvi  zdravljenja.  V  takem  primeru  obstaja  obveznost  države  same,  da  to  voljo 
nadomesti in zaščiti posameznikovo pravico do življenja in človekovega dostojanstva – kar pomeni 
pozitivni vidik pravice do zdravljenja.  
 
Kdo naj odloča o prisilni hospitalizaciji?  
O tem odloča sodišče ali medicinska stroka. Gre za sodni postopek. sodni postopek pa naj bi še bolj 
stigmatiziral duševne bolnike. Psihiatrija je po zgodovinskih izkušnjah nagnjena k zlorabam (sodišča 
pa tudi).  
 
17 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
 
Ustava pravi: zagotovljeno je sodno varstvo človekovih pravic. Ta pravica torej spada med temeljne 
človekove pravice in prav zato je predvideno sodno varstvo te pravice. 23 člen URS ne izključuje, da 
bi  mogel  odločati  nekdo,  ki  ni  sodišče,  mora  pa  imeti  sodišče  pri  odločitvi  zadnjo  besedo  (npr 
upravni spor v upravnih zadevah).  
 
EKČP naj bi tudi zahtevala sodno varstvo teh pravic, ampak tega ne zahteva v vseh primerih. Možna 
je  ureditev,  da  bi  zdravniška  komisija  sama  odločala,  bolnik  pa  bi  potem  lahko  zahteval  sodno 
presojo zdravniške odločitve. Sodišče mora imeti zadnjo besedo, ne pa nujno prve! 
 
Nobenih  kategoričnih  razlogov  ni,  zakaj  je  odločitev  potrebna  v  sodnem  postopku,  je  pa 
primerjalno‐pravno gledano daleč največ držav, kjer že v 1 fazi postopka odloča sodišče. Tudi pri nas 
pa psihologi pravijo, da se s te posega v njihovo avtonomijo. Prvi predpogoj za odreditev zdravljenja 
je namreč obstoj duševne bolezni, kar pa je izključno vprašanje medicinske stroke 
 
18.11.2008 
 
ZAKONSKA UREDITEV PRISILNE HOSPITALIZACIJE 
 
Za  stari  zakon  o  nepravdnem  postopku  v  7  poglavju  je  US  ugotovilo  da  je  proti  ustavi,  a  se  še 
uporablja, novi zakon pa stopi v veljavo konec junija 2009. Ta novi zakon se je napovedoval že 12 let 
in sedaj je. Učimo Kar v splošnem velja in bo ostalo, mora ostati ali bi moralo biti narejeno (morda 
tudi novi zakon še nima narejeno).  
 
Vsebinski  pogoji  za  prisilno  hospitalizacijo  ali  t.i.  sprejem  na  zdravljenje  brez  privolitve  po  osebi 
nadzora (test proporcionalnosti):  
1. Obstoj duševne bolezni – to je nujni predpogoj, kar pa je prepuščeno avtonomni odločitvi 
medicinske  stroke.  Duševne  bolezni,  duševne  motnje,  ki  v  splošnem  lahko  pripeljejo  ho 
hospitalizacije se delijo na:  
a. Organske motnje 
b. Psihoze:  
i. Organske psihoze (demenca, alzhaimerjeva bolezen) 
ii. Endogene  psihoze  (shizofrenija,  paranoja  –  pri  teh  dveh  lahko  pripelje  do 
agresivnosti do sebe, drugih ali oboje in to je situacija za nevarnost) 
2. Nevarnost – bodisi sebi, bodisi drugim 
3. Vzročna zveza med boleznijo in nevarnostjo 
4. Določena  stopnja  intenzivnosti  neposrednosti  nevarnosti  –  ni  še  treba,  da  se  je  že 
materializiralo  v  zunanjem  svetu,  a  že  mora  priti  do  določene  intenzivnosti  in 
neposrednost8 
5. Zdravljivost  –  bolnišnica  je  namenjena  zdravljenju  in  če  neko  stanje  ni  zdravljivo  prisilna 
hospitalizacija  ne  pride  v  poštev.  V  poštev  v  takem  primeru  pa  z  novim  zakonom  pride 
prisilna  hospitalizacija  v  zaprtih  oddelkih  socialno  varstvenih  domov.  Gre  za  stanja,  ki  niso 
duševna  bolezen  ampak  duševna  zaostalost/nerazvitost  in  mnogokrat  prisilna  ne  bo 
potrebna  zaradi  samega  človeka.  Precej  bolj  pogoste  so  omejitve  svobode  v  oddelkih 

                                                             
8
  Anoreksija  –  šele  ko  pride  neposredno  do  ogrožanja  življenja.  Intenzivnost  in  do  kje  se  lahko  pelje  brez 
prisile je v zelo širokem razponu. Zelo ozka sfera razumskega kritičnega dojemanja sebe in sveta je motena, 
torej  le  sfera  hranjenja.  Ne  gre  pa  le  za  zdravljenje  ampak  celo  za  prisilo,  torej  hranjenje.  Preveč  prisile  v 
preveč zgodnji fazi pa lahko pacienta in njegovo sodelovanje celo odvrne (to je predvsem medicinski razlog, 
saj zdravljenje ne bo uspešno) 
Manična  depresija  –  pri  manični  ima  bolnik  preveliko  samozavest  in  se  počuti  pomembnega,  ima 
prehitevajoče  misli  in  ideje,  je  nemiren  in  se  nagiba  k  zlorabi  alkohola,  se  nepremišljeno  spusti  v  spolne 
aktivnosti…kaj je pri maničnem takega, da ga je potrebno siliti k zdravljenju in kdaj to pripelje do sfere, ko je 
to obnašanje zoprno za ostale ali ko se bo že tako izčrpal, da bo bistveno ogroženo njegovo življenje?  
 
18 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
domov  za  ostarele,  kjer  je  režim  gibanja  omejen.  Zakon  torej  ureja  to  na  nov  način  in  za 
nezdravljive položaje so zaprti oddelki socialnih zavodov predvideni.  
6. Preverjanje nujnosti ukrepa – ultima ratio – presoditi je potrebno ali je odpraviti nevarnost 
in zdravljenje mogoče doseči na blažji način. Stari zakon je bil tudi v tem primeru v nasprotju 
z  ustavo,  novi  zakon  pa  ima  milejši  pa  še  vedno  prisilen  ukrep  in  sicer  NADZOROVANA 
OBRAVNAVA  in  tudi  vse  prostovoljne,  kot  so  prostovoljna  obravnava  v  skupnosti, 
prostovoljni  sprejem  na  odprti  oddelek,  ambulantno  zdravljenje  ali  kakšna  oblika  socialne 
pomoči. 
7. Vsebinski pogoj je, da je poseg sodišča nujen, kadar ni soglasja za hospitalizacijo. Možno je, 
da  nekdo  da  soglasje  zato  da  bo  na  zaprtem  oddelku,  ki  postane,  kar  se  njega  tiče  odprti 
oddelek,  saj  lahko  prekliče  soglasje,  razen  če  zdravnik  presodi,  da  so  podani  pogoji  za 
prisilno hospitalizacijo. Stari zakon je temeljil na izhodišču, da mladoletnik in oseba, ki ji je 
odvzeta  poslovna  sposobnost  ne  more  dati  soglasja  za  zdravljenje  na  zaprtem  oddelku. 
Tega soglasja za mladoletnika ne morejo dati niti starši. Potekati mora torej sodni postopek. 
Tudi stari zakon je predvidel, da soglasja ne more dati niti oseba, ki zaradi svojega stanja ne 
more izraziti zavestne volje za soglasje hospitalizacije. Tudi upiranje ni izraz njegove pristne 
odločitve, saj taka oseba ne more doseči zavestne odločitve.  Stari zakon je sodne postopke 
presoje vezal na 2 vrsti oseb: 
a. Na tiste, ki se dejansko upirajo, ko tudi na 
b. Tiste,  ki  dejansko  soglašajo,  in  jim  je  všeč  da  so  tam,  a  sodišče  oceni,  da  niso 
sposobni dati pravno relevantne izjave, da odklonijo ali privolijo v zdravljenje.  
Realno je vprašanje, ali je to smiselno9 . Novi zakon je glede tega nejasen in še vedno izhaja 
iz tega, da za otroke ali tiste, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost ne more dati soglasja 
nihče in mora obstajati sodna odločba. Za tiste, ki pa jim poslovna sposobnost ni odvzeta a 
zaradi bolezni niso sposobni podati pravno relevantne volje in je izjaviti je situacija v novem 
zakonu nejasna:  
i. Svobodna  volja,  ki  temelji  na  razumevanju  položaja  –  tisti,  ki  ima  zaradi  bolezni 
moteno  sfero  razumske  odločitve  oblikovanja  volje,  ne  more  dati  soglasja  za 
zdravljenje.  
ii. Za zdravljenje brez privolitve pa mora sodnik obiskati in zaslišati pridržanega in če 
oseba ob obisku soglaša s hospitalizacijo, sodišče s sklepom postopek ustavi.  
Ali  je  torej  dovolj,  da  se  on  dejansko  strinja  ali  mora  sodišče  oceniti  da  je  sposoben  za 
strinjanje. Primerjalno pravno sta možni obe varianti 10 .  
   
ZAČETEK POSTOPKA 
 
Naš stari zakon je izhajal iz idealne situacije, da psihiatrični bolnik pride v NLP in se tam odločijo da 
ga  obdržijo,  potem  pa  se  vpelje  sodni  postopek.  ta  situacija  pa  ne  rešuje  primera,  kako  ta  oseba 
pride do NLP. Zakon o zdravstveni dejavnosti je upošteval, da včasih ta človek ne želi do zdravnika 
ali  pa  prvi  zdravnik  do  katerega  taka  oseba  običajno  ni  psihiater  ampak  navaden  zdravnik.  Tak 
zdravnik je lahko izdalo napotitev na zaprti oddelek. Novi zakon določa, da splošni zdravnik lahko 
napoti  in  odredi  prevoz  (če  je  potrebno  pa  lahko  zahteva  asistenco  policije)  za  prisilno 
hospitalizacijo. To je torej vprašanje kako pride posameznik v to bolnišnico.  
 
                                                             
9
 V marsikaterem tujem pravnem redu je tako, da bo sodišče interveniralo le takrat, ko se bo nekdo dejansko 
upiral in ne bo zadovoljen s tem, da je na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice ali če se bo nekdo pritožil. 
To  je  bolj  realno,  če  gledamo  na  to  tako,  da  so  sodišča  preobremenjena  in  se  jih  s  tem  razbremeni,  da  se 
skoncentriramo le na primere, ki so bolj problematične.  
10
  Zakon  o  prisilni  hospitalizaciji  in  duševnem  zdravju  je  nastajal  praktično  13  let.  Ko  je  US  postavilo  rok  da 
mora  biti  nov  zakon  sprejet  v  6  mesecih  in  je  bil  sprejet  po  2  letih.  Takrat  so  osnutek  privlekli  na  dan  in  so 
zdravniki sami delali. Veliko kritike je na zakon ravno z zdravnikove strani, čeprav so ga sami delali. Spopadli 
sta se struji, ki sta bili ena za bolnišnično presojo, drugi pa za neklasične metode (alternativno medicino). Dva 
koncepta sta se spopadla in končen izdelek je »zmazek«. Pravno pa je zakon precej luknjav, saj v sprejemanju 
ni bilo pravnih strokovnjakov.  
 
19 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Po starem ZNP ni nihče mogel zahtevati prisilne hospitalizacije. Edina iniciativa da do tega pride je 
na strani psihiatrične bolnišnice – če se odločijo da nekoga zadržijo, se po uradni dolžnosti potem 
izvede  sodni  postopek.  nihče  izven  bolnišnice  pa  ni  mogel  pravno  doseči,  da  se  postopek  uvede. 
Dejansko seveda je lahko prišlo do tega, a pravno ne.  
 
Iniciativa je bila torej na bolnišnici, sodni postopek pa se je vedno uvedel šele tedaj, ko je nekdo že 
bil na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Vedno je šlo le za sodno kontrolo pridržanja, ki je že 
bilo  izvedeno.  To  ni  v  skladu  z  načelom  najmanjšega  možnega  posega  in  z  načeli  evropskega 
sodišča za človekove pravice in z načeli prevladujočih pravnih ureditev v primerjalnem pravu. Novi 
zakon pa loči:  
1. Redni postopek – nekdo vloži tožbo za prisilno hospitalizacijo. Oseba je še na prostosti in se 
brani.  Na  koncu  sodišče  odloči,  da  se  ga  prisilno  hospitalizira  in  šele  potem  se  ta 
posameznik  mora  zglasiti  na  zaprtem  oddelku,  če  pa  se  ne  bo  lahko  pride  do  izvršbe.  V 
takem primeru se postavi vprašanje kdo lahko inicira postopek. v primerjalnem pravu so to 
sorodniki in  socialna služba, pa tudi drugi organi, ki skrbijo za  javni interes (npr župan, pri 
nas  pa  državni  tožilec).  Po  novem  zakonu  je  tako  tudi  pri  nas  in  lahko  predlagajo  sodišču 
postopek:  
a. Najbližji sorodnik 
b. CSD 
c. Bolnišnica 
d. Državni tožilec 
Pogoj za prisilno hospitalizacijo je nevarnosti, ki mora biti določene intenzivnosti a še vedno 
ni  vedno  tako  nujno,  da  bi  bilo  še  pred  odobritvijo  hospitalizacije  s  strani  sodišča  morala 
prisilna  hospitalizacija  potekati.  Postopek  mora  potekati  hitro  (pri  čemer  je  vprašljiva 
kontradiktornost).  
2. Postopek v nujnih primerih – v določenih primerih je nevarnost, ki jo bolnik predstavlja sebi 
ali drugim tako neposredna in intenzivna, da ni mogoče čakati mesec ali dva (bolnik, ki je na 
pragu samomora). Reakcija je torej v določenih primerih potrebna takoj. Ta postopek je, da 
tako kot je bilo pri nas pri ZNP za vse primere, ostaja to za nujne primere. Nekoga se lahko 
napoti ali prisilno privede v psihiatrično bolnišnico, se tam izvede ukrepe in o tem ukrepu se 
obvesti sodišč, ter tako pride do sodne kontrole dopustnosti tega postopka.  
 
Novi  zakon  torej  loči  postopek  v  rednih  in  nujnih  primerih.  Prejšnji  ZNP  je  poznal  le  eno  vrsto 
postopka in vse je bilo kot v nujnih primerih. Pri rednem postopku pa se nekaj stvari zakomplicira:  
1. Prvi problem  je,  da  je nujni  pogoj  ugotovitev  obstoja  duševne bolezni,  za  kar  je potrebna 
ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Ta bo moral priti v stik s človekom, kar pa zahteva 
daljše obdobje opazovanja bolnika. Imamo pa problem človeka, ki je prepričan, da ni z njim 
nič narobe in se ne bo želel dati pregledati izvedencu psihiatru. V teh primerih je vprašanje, 
kako pridobiti izvedensko mnenje. Novi zakon določa obveznost se podrediti (poseg v sfero 
človeka) izvedenskemu mnenju. V ta namen se lahko odvzame tudi svoboda in se ga zapre 
na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, za maksimalno 2 dni – zgolj za to, da se ugotovi, ali 
je  ta  oseba  bolna  in  nevarna.  Odvzem  svobode  je  torej  zaradi  opazovanja  in  izdelave 
izvedenskega menja. Hud poseg , a po mnenju ESČP dopusten.  
2. Drugi problem z rednim postopkom je, da na koncu pride do odločitve sodišča in ta odredi, 
da se  odobri  prisilna  hospitalizacija,  saj  je problem izvršbe.  Sodišče  če  do  izvršbe ne  pride 
odredi privedbo (kot privedbo za pričo – policija, odvzem svobode) 
 
Po novem imamo le eno vrsto postopka – postopek za nujne primere – bolnišnica nekoga zadrži, o 
tem mora obvestiti v 1 dnevu sodišče, sodišče mora to osebo obiskati v bolnišnici, katerega namen 
je osebni stik s človekom o katerem odloča (da o njem ne odloči le na podlagi mnenja). Če bo sodnik 
ob obisku videl (ali bo posameznik dal soglasje na pzdravljenje) se postopek zaključi in tam ostane s 
privolitvijo. Če do privolitve ne pride, bo moralo priti do novega izvedenskega mnenja (prvega dobi 
že  od  psihiatrične  bolnišnice  zakaj  so  posameznika  zadržali  v  bolnišnici)  iz  druge  psihiatrične 
organizacije (da bo nevtralno – dejansko nevtralnost je v SLO sicer težko doseči). Posameznik mora 
 
20 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
biti  tudi  obvezno  zastopan  po  odvetniki,  ki  mora  pravočasno  dobiti  izvedensko  mnenje.  Ustnega 
naroka ni. Sklep  sodišča  in sodišče  lahko  odobri  hospitalizacijo  do  6  mesecev  (po  starem  1  leto). 
Določene  osebe  se  lahko  pritožijo  zoper  to  odločitev  (če  je  odobrena:  sorodnik  in  bolnik;  če  ni 
odobrena: sorodnik in bolnišnica). Pri tem mora sodnik obiskati bolnika v bolnišnici (v zakonu pa ni 
napisano, poudarja  pa  se,  da  je namen  instituta  to,  da  sodnik  dobi  vtis  o  tej  osebi,  naj  ta  oseba  v 
času  ko  bo  sodnik  v  njegovi  pristojnosti  ta  posameznik  ne  bo  pod  vplivom  zdravil,  ampak  da  bo 
sodnik  videl  to  osebo  v  »naravnem  stanju«).  Včasih  bo  to  zaradi  nujnosti  odklonitve  nevarnosti 
težko doseči. Odvetnik je po novem zakonu obvezen (prej ni bil – US reklo, da stari zakon dajal sicer 
formalno pravico do obrambe, kar pa ni bilo učinkovito).  
 
Drugače kot varnostni ukrep v kazenskem postopku je pomembna odločba v civilnem postopku, da 
se hospitalizacija odobri pomeni zgolj, da je bolnišnica za čas tega pol leta upravičena zadržati tega 
bolnika,  ne  pa  da  ga  je  dolžna  zadržati.  Če  zdravniki  sami  na  podlagi  svoje  medicinske  presoje 
ugotovijo, da človek ni več nevaren lahko tega izpustijo brez odobritve sodišča pred iztekom roka.  
 
Ali  tistih  6  mesecev  velja  skupno  ali  samo  za  enkratno  odločitev?  Če  zdravniki  nekoga  predčasno 
spustijo,  je  to  odgovorna  odločitev,  saj  lahko  kasneje  pride  do  kakšne  škode.  Lahko  se  postavi 
vprašanje  odgovornosti  zdravnikov  iz  naslova  standarda  dobrega  strokovnjaka.  Predčasno 
izpustitev lahko predlagajo tudi bolnik sam in njegovi sorodniki. Če se stanje ne izboljša, je potrebno 
za  vsako  podaljševanje  zadržanja  potrebna  nova  odločitev.  Pred  potekom  tega  roka   mora 
bolnišnica  obvestiti  sodišče  o  stanju.  Teoretično  bi  lahko  šlo  tako  podaljševanje  v  nedogled.   
Določene duševne bolezni – nerazumevanje in nepriznanje in lahko vsak dan vlagajo nove predloge. 
Predvsem  ko  je  en  zavrnjen.  Omejitev  je,  da  ko  sodišče  enkrat  zavrne  predlog  za  prenehanje 
ukrepa, če oceni, da ni pričakovati, da bi se stanje lahko hitro izboljšanje lahko določi rok, v katerem 
ni dopustno vložiti novega predloga. Ta rok ne sme biti daljši od enega meseca. 
 
Če  sodišče  enkrat  zavrne  ukrep  lahko  določi  rok,  v  katerem  ni  dopustno  vložiti  novega  predloga. 
Pridržanje na socialnih varstvenih zavodih – vse je enako razen rokov, ki so daljši.   
 
Položaj bolnika v času trajanja ukrepa 
To niso ukrepi, ki bi imeli namen zdraviti, ampak ukrepi, ki imajo zgolj namen kratkotrajno odpraviti 
nevarnost,  ki  jo  bolnik  povzroča  v  bolnišnici  sebi,  drugim  ali  osebju.  S  tem  mislimo  tudi  na  razna 
pomirjevala, zdravila s kratkotrajnim učinkom in tudi ukrepi fizične prisile in omejitev (privezanje na 
posteljo  –  fiksacija;  osamitev;  prisilni  jopič).  Koliko  je  zaprti  oddelek  zaprt?  Splošni  princip  je 
zaprtost na zunaj z zidovi, nekaj drugega pa je zaprt režim. Notri so običajno odprti.  
 
Kaj  pa  je  z  zdravljenjem?  Po  ZNP  je  naslov  poglavja  postopek  pridržanja,  po  novem  zakonu  pa  je 
drugače. V ZNP je podlaga za to da se nekoga pridrži, ne pa da se ga lahko prisilno zdravi. To se po 
logiki  sicer  lahko  razumeva,  zato  se  ga  zadrži  v  psihiatrični  bolnišnici  in  ne  v  zaporu.  Ali  pa  se  res 
lahko v času trajanja ukrepa dela »karkoli« ne glede na soglasje bolnika? Ustava zahteva, da zakon 
določi izjeme in naš zakon nima izjem, edino po logiki. Na nizozemskem je sodišče reklo, da bi bilo v 
redu,  da  zakon  določi  tudi  zdravljenje  brez  privolitve  ampak  ker  zakon  tega  ni  določil  to  torej  ni 
možno. 
 
V svetu prevladujejo ureditve da se poseg prisilne hospitalizacije povezuje s prisilnim zdravljenjem, 
a soglasje za pridržanje  ni bianco menica za prisilno zdravljenje in  za  konkretne ukrepe. Pri nas je 
zakon,  kar  se  tiče  ukrepov  zdravljenja,  ko  je  prisilna  hospitalizacija  že  določena,  določa  edino 
omejitev objektivni vidik standarda strokovnjaka medicinske stroke. Obstajajo določene omejitve. 
V okviru standardov pa karkoli, soglasje bolnika se nikoli ne zahteva. Pri nas je koncept da prisilna 
hospitalizacija  pomeni  prisilno  zdravljenje.  Prav  zato  se  po  novem  zakonu  postopek  imenuje 
zdravljenje v zaprtem oddelku… 
 
   

 
21 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

MEJNI SPOR 
 
Urejen  v  ZNP  in  je  zelo  specifičen  medsosedski  problem.  Mejni  spor  je  postopek  v  katerem  je 
potrebno  urediti  sporno  mejo  med  nepremičninami.  Gre  torej  za  ureditev  sporne  meje  –  obstaja 
nesoglasje o tem, kje naj bi meja med dvema nepremičninama potekala. Meja je navidezna črta, ki 
ločuje sosednja stikajoča se zemljišča. Gre za neko ločnica med dvema ali več lastninskimi pravicami 
na nepremičninah. Gre praviloma za to, da se mejaša prepirata o spornem pasu. Do neke točke se 
oba strinjata, da je to lastnina vsakega od njiju. Sporen pa je del, katerega o lastniku se ne strinjata.  
 
V teh nepravdnih postopkih ni namenjeno temu, da se meja obnovi (velikokrat se zgodi, da stranki 
napačno  navajajo  ne  da  je  sporno  kje  meja  poteka  ampak  le  to,  da  so  mejni  kamni  izginili,  da  je 
fizična razmejitev propadla in bi bila potrebna obnovitve). Meja se lahko določa:  
1. V  upravnem  postopku  je  katastrski  postopek.  Urejen  je  v  zakonu  o  evidentiranju 
nepremičnin (2006). Ta postopek je tisti prvi, po katerem naj bi posegle stranke – v njem se 
rešujejo  vse  zadeve,  kjer  se  izkaže  da  ni  posebnega  spora  ampak  se  lahko  dogovorijo 
stranke med seboj. Postopek je sestavljen iz dveh delov:  
a. Tehnični del postopka – potrebno je pogledati stanje in določiti mejo. Upravni organ 
in sodišče ne opravljata z ustreznim znanjem, da bi lahko izmere opravila – prav zato 
tu  nastopi  geodet,  ki  je  strokovnjak,  ki  se  ukvarja  z  izmero  zemljišč  in  geodet  bo  
mejašem  razložil  kakšna  meja  izhaja  iz  katastra  (kataster  ni  popolna  evidenca). 
Stranki  se  lahko  strinjata  s  pokazano  mejo.  Vse  kar  se  bo  dogajalo  na  mejni 
obravnavi  bo  zajeto  v  elaboratu  geodeta  (natančen  popis  dejanskega  stanja  na 
nepremičnini). Ta bo služil za 2 del katastrskega postopka:  
b. Izvede  ga  pravni  organ  –  geodetska  uprava.  Če  sta  se  stranki  s  predlagano  mejo 
strinjali,  bo  geodetska uprava  mejo  evidentirala  in  ta  meja  bo  natančno  vnesena v 
kataster in tako bo ta nejasna situacija okoli meje razrešena. Če pa se stranke o meji 
ne strinjajo in vsaka kaže svojo mejo, bo upravni organ opravil ustno obravnavo na 
podlagi  geodetovega  elaborata.  Če  soglasja  ni  in  je  še  vedno  nestrinjanje  o  meji, 
potem upravni organ stranki napoti na sodišče, na sodni nepravdni postopek.  
Do  tega,  da  se  izvede  sodni  postopek  pride  pogosto,  saj  stranki  ne  moreta  ugovarjati 
ugotovitvi geodeta, temveč se v tej fazi postavi elaborat kot  dejstvo. Stranki imata 30 dni 
časa od tega, ko je bil katastrski postopek končan. V tem času morata sprožiti sodni spor in 
o tem obvestiti upravni organ (da je predlagatelj sprožil sodni spor in da je predlog popoln). 
Ko bo geodetska uprava to obvestilo prejela bo katastrski postopek prekinila in čakala, kaj 
se  bo  zgodilo  v  nepravdnem  postopku.  če  bo  sodišče  v  nepravdnem  postopku  iz  kakega 
razloga  predlog  zavrglo  ali  zavrnilo  in  ne  bo  prišlo  do  odločitve  sodišča  o  meji,  se  bo 
katastrski postopek nadaljeval in bo ta na podlagi podatkov geodeta meja obveljala. Če pa 
bosta  stranki  zatrjevali  spornost  meje,  bo  nepravdno  sodišče  odločalo  naprej  in  če  bo 
sprejelo meritorno odločitev se bo katastrski postopek ustavil.  
Upravni postopek pa ni nujni postopek. stranki gresta lahko direktno na sodišče.  
2. V sodnem  nepravdnem  postopku za  ureditev  meje  –  SPZ  je delno  razveljavil  uveljavitev  v 
ZNP  in  sam  določil  materialna  pravila  za  odločanje  sodišča.  Dve  določbi  sta  v  SPZ,  ostala 
procesna vprašanja pa so urejena v ZNP. Gre za to da sodišče odloči o lastninski pravici med 
spornima  prostoroma,  ki  si  ju  lastita  mejaša.  Zakonodajalec  je  menil,  ker  gre  za 
nepremičnine in spor, da je bolj primerno, da se poudarja bolj preiskovalno načelo in da ne 
bi bilo preveč v rokah strank da razpolagata z zahtevkih in je tako videl nek javni interes v 
teh zadevah. Ravno zaradi sporne narave pa se to kaže tudi pri ureditvi tega postopka.  
Pravila o materialni pravnomočnosti se uporabljajo za ta postopek in imamo pravilo ne bis in 
idem  (res  iudicata)  in  se  o  tem  torej  brez  spremenjenih  okoliščin  ne  da  več  odločati.  Pri 
sporu o ureditvi meje gre za razmejitev dveh lastninskih pravic – gre za odločitev o lastnini 
med spornima prostoroma. Ta spor pa je potrebno ločiti od lastninskega spora:  
a. Nepravi  mejni  spor  naj  bi  bil  spor  o  LP,  ki  ni  pravi  mejni  spor.  Potrebna  je  zelo 
natančna proučitev primera ali gre za lastninski spor ali mejni spor.  

 
22 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
b. Pri mejnem sporu pa gre za to, da dejansko vemo da je to naše zemljišče to pa vaše 
in  da  je  nejasna  razmejitev  med  lastninskima  pravicama,  ki  pa  sami  po  sebi  nista 
sporni.  
Nepravdno  sodišče  mora  paziti  da  ne  bi  dejansko  odločalo  v  nepravih  mejnih  sporih,  ki 
spadajo v pravdni postopek. Pri mejnem sporu gre za lastnino mejnega spornega prostora, 
a podlaga za spor je drugačna kot pri pravih lastninskih sporih.  
Glede na to da je ta postopek različen lastninskemu, je dejstvo tudi to, da lahko vzporedno 
poteka  tudi  postopek  o  lastninski  pravici.  Pravdno  sodišče  bo  v  tem  primeru  vezano  na 
ugotovljeno mejo v nepravdnem postopku.  
Tudi posestni spor lahko poteka vzporedno sporu za ureditev meje, saj se v njem ne odloča 
o pravicah ampak o posesti – ne prejudicira odločitve o lastninski pravici.  
Vprašanje  poteka  meje se  lahko  pojavi  kot  predhodno  vprašanje  v  pravdi  (npr konfesorna 
tožba  –  ali  gre  res  za  motenje  posesti).  Pravdno  sodišče  lahko  to  vprašanje  reši  samo  s 
predhodnim vprašanjem ali pa počaka na odločitev nepravdnega sodišča.  
Udeleženci  nepravdnega  postopka  so  formalni  (predlagatelj  in  nasprotni  udeleženec  ali 
udeleženci)  in  materialni  (vsi,  ki  imajo  pravni  interes  in  zakoniti).  Predlagatelj  in  nasprotni 
udeleženec sta aktivno in pasivno legitimirana, saj sta le ta tista, ki sta lastnika. Kaj pa je z 
zakupnikom,  najemnikom,  užitkarjem?  Te  osebe  imajo  v  določenih  primerih  lahko  večji 
interes kot lastniki sami. V preteklosti temu ni bilo tako kot danes, saj so pred spremembo 
sistema  bile  vse  nepremičnine  v  družbeni  lasti  in  so  osebe  bile  le  uporabniki.  ZNP  pa  je 
predvideval, da lahko tudi te osebe sprožijo spor.  
Spor lahko vloži tudi en solastnik ali skupni lastnik – na tej strani ni nujnega sosporništva – 
nujno  sosporništvo  pa  imamo  na  pasivni  strani,  saj  mora predlagatelj  zoper  vse solastnike 
sosednjega zemljišča vložiti predlog.  
Lahko pa se zgodi, da med potekom mejnega spora lastnik svoje zemljišče proda drugemu 
in v tem primeru lahko novi lastnik vstopi v spor, če se obe stranki s tem strinjata. Načeloma 
pa to nima avtomatične posledice, da bi se predlog zavrgel ampak se postopek lahko konča 
med prvotnima strankama.  
Stvarno  pristojno  je  okrajno  sodišče,  sodi  sodnik  posameznik,  krajevno  pa  je  pristojno 
sodišče, na katerem zemljišče leži (izključna krajevna pristojnost). V nepravdnem postopku 
v primeru mejnega spora ni mogoč prorogatio fori.  
Postopek  se  začne  na  predlog,  ki  mora  vsebovati  vse  podatke  o  zemljišču,  udeležencih 
postopka in predlagatelj mora navesti zakaj zahteva ureditev meje v nepravdnem postopku. 
Iz  teh  razlogov  bo  sodišče  lahko  ugotovilo  ali  je  meja  sporna  ali  gre  za  obnovitev  meje, 
lastninski  spor…strankam  ni  potrebno  navesti  vrednosti  spornega  predmeta!  To  je 
zanimivo,  saj  je  vrednost  pomembna  –  sodišče  namreč  glede  na  vrednost  spornega 
prostora izbira kriterije za svojo odločitev.  
Sodišče  mora  opraviti  narok  na  kraju  samem  in  to  ni  le  opcija.  Sodišče  mora  iti  na  kraj  in 
obvezno  mora  na  ta  kraj  povabiti  tudi  izvedenca  geodetske  stroke.  Sodišče  namreč  ne 
razpolaga  z  ustreznimi  strokovnimi  znanji,  da  bi  lahko  mejo  določilo.  Potrebno  pa  je 
izvedenca geodetske stroke angažirati že pred opravo naroka. Ta izvedenec mora pripraviti 
elaborat in na naroku si bo sodnik pogledal elaborat, pogledal kaj se dogaja, vabi se stranke, 
potencialne  priče…sodišče  bo  na  te  podlagi  določilo  na  tem  naroku  mejo.  Stranki  se  na 
naroku še vedno lahko poravnata (sodišče pa mora vedeti, da še vedno ne gre za zlorabo 
pravic). Geodet bo potem po navodilih sodišča označil novo mejo.  
Trije kriteriji odločanja sodišča (ki so v razmerju subsidiarnosti):  
i. Kriterij  močnejše  pravice  –  je  primarni  kriterij,  praviloma  je  to  lastninska 
pravica. Glede na to, da smo na preseku med mejnim sporom in lastninskim 
sporom  in  je  za  lastninski  spor  določen  pravdni  postopek  in  je  odločitev 
sodišča  dokončna,  morajo  stranke  z  odločanjem  po  močnejši  pravici 
soglašati. Stranke se morajo strinjati, da bo sodišče ugotavljalo in dokončno 
ugotovilo, kdo ima močnejšo pravico – to pa jih bo prekludiralo glede vseh 
ostalih mejnih postopkov. Sodišče bo razsojalo na podlagi močnejše pravice. 

 
23 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
To  soglasje  pa  se  ne  zahteva  vedno 11 .  Če  vrednost  spornega  predmeta 
presega  4000€  morata  stranki  izrecno  soglašati  z  odločanjem  sodišča  po 
močnejši pravici. Gre za neko smotrnost in da so taki spori bagatelni.  
Če  stranki  ne  soglašata, da sodišče  odloča  po  močnejši  pravici pa  je sporni 
mejni pas večje vrednosti od 4000€ prideta v poštev kriterija:  
ii. Zadnje mirne posesti – zadnja posest, ki sta jo mejaša dlje časa prostovoljno 
izvrševala.  Tu  ni  drugih  pogojev  in  ni  potrebno  dokazovati  dobroverne 
posesti. Do tega pride, če se stranki nista strinjali z odločanjem po močnejši 
pravici ali pa sodišče ni moralo odločiti.  
iii. Pravične  ocene  sodišča  –  kriterij,  ki  je  zadnja  pot,  da  sodišče  lahko  odloči. 
Sodišče  ugotavlja  kaj  se  mu  zdi  najbolj  verjetno,  v  končni  fazi  pa  lahko 
razdeli prostor na polovico.  
Sodišče lahko te kriterije kombinira, če se za določen del meje da ugotoviti zadnja 
mirna  posest  in  za  določen  del  ne,  za  določen  del  se  stranki  strinjata  o  močnejši 
pravici za določenega pa ne. 
Ko  sodišče  po  enem  od  teh  kriterijev  odloči  in  določi  mejo  in  geodet  nariše  skico  o  meji. 
Skica,  ki  jo  izdela  izvedenec  pa  je  del  sklepa!  Natančno  je  potrebno  navesti  vrednost 
spornega predmeta. Ko sklep postane pravnomočen, ga sodišče pošlje upravnemu organu, 
da se vpiše nova meja v kataster.  
Splošna  ureditev  je,  da  vsak  udeleženec  nosi  sam  svoje  stroške,  kar  se  pa  tiče  skupnih 
stroškov,  jih  morajo  udeleženci  trpeti  v  enakem  razmerju,  kot  znaša  dolžina  njegovih 
medsebojnih  meja.  V  primeru  da  sta  udeleženca  dva  se  stroški  delijo  na  1/2.  Sodišče  lahko 
odloči o stroških tudi drugače, če je krivda le ene stranke da je do teh stroškov prišlo.  
Redno pravno sredstvo je pritožba – nepravočasna pritožba pa se šteje za izredno pravno 
sredstvo  in  sodišče  lahko  pod  določenimi  pogoji  spremeni  svojo  odločitev.  Revizija  pa  ni 
dovoljena.  
3. V pravdi – po ZPP. Pravdni postopek je možen, če še ni bilo odločeno po kriteriju močnejše 
pravice, če torej ne obstaja neka pravnomočna rešitev nepravdnega sodišča, ki bi odločala 
na podlagi močnejše pravice ampak po drugih kriterijih. Pomembno pa je tudi to, da pravda 
ni  možna,  če  bi  nepravdno  sodišče  lahko  odločalo  po  kriteriju  močnejše  pravice  (sta  se 
stranki o tem strinjali), pa nepravdno sodišče tega kriterija ni moglo uporabiti. Če je sodišče 
mejo uredilo po drugih dveh kriterijih lahko stranke v 3 mesecih po pravnomočnosti sklepa 
o ureditvi meje vložita tožbo. Če stranki ta rok zamudita odločitve nepravdnega sodišča v 
pravdi ni več mogoče izpodbijati.  
Sodba v pravdi ne razveljavlja nepravdnega sklepa. Gre za drugačen postopek. sodba pa je 
močnejši  pravdni  naslov  kot  nepravdni  sklep  in  če  bo  geodetska  uprava  dobila  v  roke 
nepravdni sklep in sodbo, bo vneslo podatke sodbe v kataster.  
 
1. primer 
A  je  proti  B‐ju  vložil  predlog  za  rešitev  mejnega  spora.  Kot  vrednost  spornega  predmeta  je 
navedel 5.000€. A in B sta soglašala, da lahko sodišče  odloči po kriteriju močnejše pravice. Vendar 
sodišče po kriteriju močnejše pravice ni moglo odločiti, zato je odločilo po kriteriju zadnje mirne 
posesti. A z določitvijo ni bil zadovoljen. Ali lahko sproži pravdo?  
 
Pomembno je to,  da  sodišče  ni  moglo  odločati  po kriteriju  močnejše  pravice,  ker  se  stranki  s tem 
nista strinjali. Sodišču pa ni uspelo uporabiti tega kriterija in v takem primeru tudi pravda ni možna. 
Pravda je možna samo, če stranki nista soglašali s tem da se odloča po močnejši pravici.  
 
   

                                                             
11
  SPZ  veže  mejo,  od  meje,  ko  morata  stranki  soglašati  s  tem,  da  morata  stranki  soglašati  odločanjem  v 
mejnem  sporu.  Meja  za  to  pa  je  4000  €  (PO  NOVEM  ZPP  –  znesek  spora  majhne  vrednosti  je  2000€,  torej 
dvakratnik je 4000€) 
 
24 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
2. primer 
A  je  proti  B‐ju  vložil  predlog  za  rešitev  mejnega  spora.  Navedel  je,  da  je  del  parcele,  katere 
zamljiškoknjižni lastnik je B (in ki v naravi pomeni pas od ceste do roba jase), v njegovi lasti. A‐jev 
oče naj bi ta del zemljišča že leta 1980 kupil od B‐jevih staršev. Zamljiškoknjižno sicer pogodba ni 
bila  izvršena.  Vendar  pa  je  sedaj  itak  že  prišlo  do  priposestvovanja.  B  je  v  odgovoru  na  predlog 
zanikal,  da  bi  njegovi  starši  kdaj  prodajali  ta  del  zemljišča,  sicer  pa  tudi  nikoli  kasneje  ni  bil  v 
posesti A‐ja oz njegovega očeta. Kaj naj naredi sodišče?  
 
Tu ne gre za mejni spor. Gre za tipičen lastniški spor o katerem se torej odloča v pravdi. Ne gre za 
to, da bi bila sporna razmejitev ampak za spor iz pogodbe. Gre za razmejitev kdo je pravno gledano 
lastnik. To je nepravi mejni spor in v njem mora nepravdno sodišče stranki napotiti na pravdo.  
 
3. primer 
A je predlog za rešitev mejnega spora vložil proti B‐ju. Iz priloženih izpiskov iz ZK je razvidno, da 
lastnik drugega spornega zemljišča ni le B, pač pa je le solastnik 3/5, po 1/5 sta solastnika če C in D. 
ali je to ovira za vsebinsko odločanje?  
 
Gre za sosporništvo na pasivni strani, na kateri je potrebno tožiti vedno vse, ki imajo na spornem 
delu  zemljišča  lastninsko  pravico,  naj  si  je  ta  določena  na  deležu  ali  pa  skupna  lastnina.  Vedno  je 
potrebno zoper vse napotiti predlog.  
 
LITERATURA MEJNEGA SPORA: ZPP, SPZ, ZNP, kar se tiče upravnega postopka pa ZEN 
 
   

 
25 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 

Postopki za ureditev družinsko‐pravnih razmerij in osebnih stanj 
 
1. primer 
Ali  lahko  roditelj,  ki  mu  je  odvzeta  poslovna  sposobnost,  samostojna  nastopa  v  postopku  za 
odvzem roditeljske pravice?  
 
Roditelj,  ki  mu  je  odvzeta  poslovna  sposobnost  nima  procesne  sposobnosti  po  splošnem  pravilu 
pravdnega postopka, kar isto velja za nepravdne postopke. Po tem pravilu bi rekli, da bi moral kot 
tak biti zastopan.  To  pa  bi  bilo  v  pravdnem in  na  splošno  v  nepravdnem  postopku.  V  postopku  iz 
družinskih  razmerij  pa  so  pravila  o  procesni  sposobnosti  nekoliko  širša  in  sodišče  lahko 
posamezniku  dovoli  da  sam  opravlja  procesna  dejanja,  če  ugotovi,  da  je  sposoben  razumeti 
posledice teh dejanj. Če razume za kaj gre pri odvzemu RP mu bo dana možnost da sam sodeluje. 
Ko gre za osebna stanja učinkovito nihče ne more nadomestiti volje tega človeka, ker gre za strogo 
osebne odločitve. Sam se ne bo mogel najbolje braniti, ker nima poslovne sposobnosti, a še vedno 
to ni situacija, kjer bi si želeli, da bi ga moral zastopati v takem primeru nekdo drug.  
 
Posebnosti, ki veljajo v družinskih postopkih so še:  
‐ Javnost je izključena 
‐ Narok je obligatoren 
‐ Vsi ti postopki so prednostni 
‐ V  vseh  postopkih  je  mogoče,  da  sodišče  izreče,  da  posledice  nastopijo  že  pred 
pravnomočnostjo  (npr  že  s  sklepom  sodišča  prve  stopnje  lahko  odvzem  poslovne 
sposobnosti ali odvzem RP šteje za odvzeto, kar na splošno ne velja) 
‐ Splošno pravilo pa je še, da obnova ni mogoča, razen če se izrecno določi da je mogoča 
(splošni nepravdni postopek ima ravno obratno pravilo). 
‐ V  teh  primerih  za  razmejitev  med  pravdnim  in  nepravdnim  postopkom  velja  izključno 
pozitivistični  kriterij.  Splošno  pravilo  nepravdnega  postopka  je  omiljen  pozitivistični 
kriterij – načeloma mora biti v zakonu določeno, da se odloča v nepravdnem postopku, 
možno  pa  je  da  sodišče  oceni  da  noben  drug  postopek  ni  primeren  za  odločanje.  V 
družinskih primerih pa mora biti določen nepravdni postopek12 .  
 
ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI 
 
Poslovna sposobnost je sposobnost izraziti voljo za sklepanje pravnih poslov – sposobnost veljavno 
sklepati pravne posle – podajati izjave pravno‐poslovne volje. Presumpcija nastanka polne poslovne 
sposobnosti se veže na 18 leto in otrok pri 15‐letih dobi delno poslovno sposobnost. Če starši otroka 
ne zastopajo je pogodba izpodbojna. Če pa 10‐letni otrok sklene darilno pogodbo kot obdarjenec je 
taka pogodba nična, ni veljavna in ne izpodbojna ampak nična. Kar pa dela probleme pri pogodbah 
vsakdanjega  življenja  (vendar  tako  pač  je).  Z  18  letom  posameznik  nastopi  polno  poslovno 
sposobnost  in  takrat  je  presumira  da  sam  zna  preceniti  kakšne  posledice  ga  čakajo.  Klasičen 
procesni institut pa je odvzem poslovne sposobnosti, saj posameznik ni sposoben presoditi, kaj je 
zanj dobro in kaj ne. Tisti, ki jim je poslovna sposobnost odvzeta so preklicane osebe. V določenih 
pravnih redih se je ta institut odvzema poslovne sposobnosti problematiziral, klasično v nemškem 

                                                             
12
 Pojavljalo pa se je vprašanje: Ali ne bi o obstoju partnerske skupnosti kot obstoju odločalo v nepravdnem 
postopku  kot  o  predhodnem  vprašanju?  Ne,  ker  ni  nikjer  z  zakonom  določeno,  da  bi  se  odločalo  o  tem  v 
nepravdnem  vprašanju.  Kot  o  glavnem  vprašanju  se  o  partnerski  skupnosti  odloča  v  (da  obstaja  zavezujoč 
papir, da obstaja) se nikjer ne odloča – vedno je le predhodno vprašanje kot konkreten primer (zato se o tem 
ne  odloča  kot  o  vmesnem  ugotovitvenem  zahtevku).  Ne  piše  pa  da  se  lahko  presoja  le  kot  predhodno 
vprašanje, da bi se o njej odločalo kot o glavnem vprašanju v ZZZDR ni rešeno – v nepravdnem postopku se ne 
more, ker ni izrecno določeno. Tako bi se lahko odločalo o obstoju v pravdnem postopku. Ali je mogoča tožba 
za obstoj zunajzakonske skupnosti? Ne, saj nastane in obstaja brez papirja ter tako tudi preneha. Ugotoviti se 
torej ne more, saj smo potem že pri poroki. O obstoju zunajzakonske skupnosti se torej lahko presoja le kot o 
predhodnem vprašanju.  
 
26 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
pravu tega instituta ne poznajo več, saj se varuje človekovo dostojanstvo. Na načelni ravni so torej 
to ukinili, v praktični posledici pa so to ohranili.  
 
V  primeru  odvzema  poslovne  sposobnosti  pa  ne  gre  le  za  posameznega  človeka  ampak  tudi  za 
pravno varstvo.  
 
Če pride do odvzema poslovne sposobnosti lahko pride do:  
‐ Popolnega odvzema – postavi se ga v položaj otroka pod 15 let – vsaka pogodba ki jo 
sklene je nična 
‐ Delni odvzem – postavi se ga v položaj, ki je v bistvenem podoben položaju otroka med 
15 in 18 let – pogodbe, ki jih bo sklenil sam bodo izpodbojne, lahko pa se napiše katalog 
poslov, ki jih posameznik lahko samostojno opravlja, brez zastopanja (to pa spiše CSD) 
 
2. primer 
A‐ju  je  bila  delno  odvzeta  poslovna  sposobnost.  Nato  je  brez  zastopanja  skrbnika  samostojno 
sklenil pravni posel (posojilna pogodba v banki). V pravdi za razveljavitev tega pravnega posla se 
je stranka sklicevala, da je bil A tedaj, ko je sklepal ta pravni posel, razsoden in da v tistem času 
razlogi,  ki  so  sicer  narekovali  odvzem  poslovne  sposobnosti  niso  obstajali  (lucidum  intervalum). 
Ali je ta ugovor upoštevan? 
 
Tu gre za človeka, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost – pravni posel je izpodbojen. Ali se 
je možno sklicevati na lucidum intervalum. Ali se upošteva dejansko ali pravno stanje? Upošteva se 
pravno stanje. V korist pravne varnosti, če je nekomu formalno odvzeta poslovna sposobnost se ne 
bo dalo ugovarjati, da formalno stanje ni ustrezalo dejanskemu. Ta ugovor da ti razlogi takrat niso 
obstajali torej ne bo upošteven.  
 
3. primer 
A  je  zahteval  razveljavitev  izročilne  pogodbe,  češ  da  ob  njenem  sklepanju  ni  bil  poslovno 
sposoben.  Sodišče  je  ugotovilo,  da  je  A  dolgoleten  kroničen  pijanec,  zahtevku  za  razveljavitev 
pogodbe pa ni ugodilo z utemeljitvijo, da A‐ju poslovna sposobnost ni bila odvzeta. Ali je ravnalo 
prav?  
 
V tej smeri se upošteva dejansko stanje, ne pa pravno stanje. Če nekomu poslovna sposobnost je 
odvzeta  ta  ne  bo  mogel  uveljavljati  da  je  bil  v  določenem  trenutku  poslovno  sposoben.  Če  pa 
nekomu poslovna sposobnost ni bila odvzeta bo še vedno lahko uveljavljal dejstvo da takrat ni bil 
poslovno sposoben.  
 
Postopki za odvzem poslovne sposobnosti so redki, veliko pa je pravdnih postopkov, kjer se postavi 
kot  predhodno  vprašanje,  vprašanje  poslovne  sposobnosti.  To  je  torej  mogoče‐  domneva  velja  v 
prid  obstoja  poslovne  sposobnosti  in  kdor  trdi  da  ni  imel  poslovne  sposobnosti  bo  moral  to 
dokazati (ko je posameznik živ se dokazuje z izvedenci, po smrti pa s pričami…).  
 
Še vedno je torej mogoče uveljavljati da poslovna sposobnost ni veljavna.  
 
Kaj  pa,  če  bi  sodišče  zavrnitev  zahtevka  utemeljilo  z  ugotovitvijo,  da  je  bil  A  v  času  sklepanja 
pogodbe popolnima trezen? 
 
Potem bi bila odločitev sodišča pravilna, saj bi sodišče ugotavljalo poslovno sposobnost in ugotovilo 
njegovo poslovno sposobnost, torej s tem tudi veljavnost pogodbe. Mogoče pa je da je situacija že 
v celoti takšna da tudi stanje treznosti ne pomaga… 
 
   

 
27 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
RAZLOGI, KI PRIPELJEJO DO ODVZEMA POSLOVNE SPOSOBNOSTI 
 
Mora  iti  za  osebo,  ki  zaradi  duševne  bolezni,  duševne  zaostalosti  ali  odvisnosti  od  alkohola  ali 
mamil,  ali  iz  drugega  vzroka  (tudi  kakšna  druga  hiba  lahko  vpliva  na  psihofizično  stanje  –  telesna 
hiba  običajno  ne  vpliva  na  oblikovanje  volje  –  na  sposobnost  izjavljanja  pa  že  lahko  vpliva  v 
določenih primerih), ki vpliva na psihofizično stanje ni sposobna skrbeti za svoje pravice in koristi.  
 
Klasično  se  je  včasih  štelo  za  preklicane  zapravljivce  torej  razlog  hoda  zapravljivost  –  pa  spet  ne 
samo po sebi ampak zaradi nekega razloga (npr duševne bolezni) – test pa mora biti, saj je ta ukrep 
mišljen za zavarovanje posameznika.  
 
Krevolanstvo 13   –  pravdarji  –  v  Sloveniji  je  to  resen  problem,  saj  je  simptom  nekaterih  duševnih 
bolezni iskanje zaščite tudi pred sodišči (razni paranoiki). Tega ni malo, po naravi svari ima en tak 
človek lahko veliko odprtih zadev. Npr človek, ki vlaga tožbe, predloge, ovadbe, peticije in se tudi v 
postopku,  ko  naj  bi  se  jim  odvzela  poslovna  sposobnost  zelo  branijo.  Z  odvzemom  poslovne 
sposobnosti naj bi se zavarovalo samega človeka, ampak kaj v tem primeru kje najti razlog. V Angliji 
tak posameznik ne more vložiti tožbe brez soglasja sodnika.  
 
Pomemben judikat, novost, ki jo je vrhovni sodnik dal proti odvetniku, ki je večkrat dal isto pravno 
sredstvo  z  istim  razlogom.  Ustavno  sodišče  je  pred  kratkim  ustvarilo  pomembno  varovalo  – 
posameznik  je  vztrajno  dajal  predloge  za  izločitve  sodnikov.  Kako  to  presekati?  Tudi  če  je  bila 
odvzeta  poslovna  sposobnost  je  potrebno  napisati  sklep  o  zavrnitvi.  Ustavno  sodišče  je  izreklo  2 
varovali:  
1. Kaznovati za zlorabo (kar spet zahteva določeno investicijo v obrazložitev) in 
2. Pri ponavljajočih se vlogah lahko sodišče večkrat odloči, zadnjič pa reče da tega ne bo več 
obravnavalo  in  da  o  tej  vlogi  ne  bo  odločilo  in  tega  vprašanja  ne  bo  obravnavalo  (Primer: 
Aleksander Fonturen Taksis) 
 
 
POSTOPEK 
 
Predlagatelji:  
1. Sodišče lahko po uradni dolžnosti predlaga odvzem poslovne sposobnosti, kar je redko.  
2. Lahko pa predlaga tudi:  
a.  CSD,  
b. državni tožilec ali  
c. najpogosteje  bližnji  sorodniki  (zakonec,  zunajzakonski  partner  in  partnerji 
življenjske skupnosti…).  
3. Posameznik pa lahko tudi sam zahteva odvzem svoje poslovne sposobnosti, kar pa v praksi 
prihaja redko v poštev.  
 
Udeleženci:  
1. predlagatelj,  
2. posameznik,  ki  naj  se  mu  poslovna  sposobnost  odvzame.  Drugih  materialnih  udeležencev 
ni. Sta pa še zakonita udeleženca, in sicer CSD14  in skrbnik 15 .  
 
V  samem  postopku  bo  potrebno  postaviti  izvedenca  medicinske  stroke.  Pogosto  so  razlogi  za 
odvzem  poslovne  sposobnosti  isti  kot  razlogi  za  prisilno  hospitalizacijo  in  prvo  se  lahko  sodišče 

                                                             
13
  Pri  njih  je  tipično  da  je  sfera  razsodnosti  motena  običajno  le  na  ožjem  področju.  Razumnost  o 
samokritičnosti ali iti na sodišče ali ne. V tem primeru prihaja v poštev delni odvzem poslovne sposobnosti in 
se lahko določi, da lahko sam opravlja vse materialne posle, procesne pa preko zastopnika.  
14
 CSD je lahko torej predlagatelj, v primeru pa da ni predlagatelj pa je vedno lahko zakoniti udeleženec.  
15
 Ne bo pravi skrbnik, ampak skrbnik za posebni primer.  
 
28 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
sklicuje na mnenje za postopek prisilne hospitalizacije (ki pa ne sme biti starejše od 6 mesecev). Že 
po ZNP obstaja možnost da v tem postopku pride do začasnega odvzema svobode, da se napravi 
izvedensko mnenje (vendar pa za najdlje 7 dni se ga lahko zadrži v psihiatrični bolnišnici).  
 
Sama odločba je popoln ali delen odvzem poslovne sposobnosti. Obstaja pa tudi institut izvršitve ali 
učinkovanja  odvzema  poslovne  sposobnosti  (npr  če  ne  izjavi  da  se  je  pripravljen  zdraviti  od 
alkoholizma lahko odložijo odločitev, za maksimalno 1 leto).  
 
Sklep se razpošlje:  
1. na matični organ, kjer se to zabeleži v matično knjigo,  
2. na  CSD,  kjer  je  potrebno  imenovati  skrbnika  (to  je  upravni  postopek  –  ločen  od 
nepravdnega postopka),  
3. na zemljiško knjigo, kjer se zaznamuje osebno stanje.  
 
Pravna sredstva:  
‐ pritožba, 
‐ obnova, 
‐ revizija. 
  
Ko je poslovna sposobnost odvzeta se lahko v podobnem postopku tudi vrne – postopek za vrnitev 
poslovne sposobnosti.  
 
4. primer 
A‐ju je bila 1.2.1999  pravnomočna  odvzeta poslovna  sposobnost. 1.4.1999 je  A  samostojno  sklenil 
PP (prodajno pogodbo glede avtomobila). Kakšna je usoda tega pravnega posla, če A 1.7.1999 uspe 
v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti in kakšna, če bi A tedaj uspel z obnovo postopka za 
odvzem poslovne sposobnosti.  
 
Če bi uspel v postopku za vrnitev poslovne sposobnosti posel ne bi bil veljaven, v primeru obnove 
postopka, pa bi posel bil veljaven. Če obnova torej uspe, že od samega začetka ni bilo razlogov za 
odvzem  poslovne  sposobnosti  –  to  učinkuje  ex  tunc  in  pravni  posel,  ki  je  bil  sklenjen  v  vmesnem 
času  je  veljaven.  Pri  obnovi  postopka  je  razlog  nova  dejstva  in  dokazi  a  morajo  biti  podana  že  ob 
prvotnem odvzemu poslovne sposobnosti.  
 
Pri  postopku  za  vrnitev  poslovne  sposobnosti  pa  stranka  ne  napada  tistega  dejstva  –  takrat  je 
bolezen obstajala, sedaj pa ne. Vrnitev učinkuje od trenutka, ko se izreče.  
 
POSTOPEK ZA PODALJŠANJE RODITELJSKE PRAVICE 
 
Je podoben postopku za odvzem poslovne sposobnosti. Pri podaljšanju RP ga zastopajo starši, pri 
odvzemu pa skrbniki.  
 
5. primer 
Starša sta za duševno zaostalega otroka skrbela v času njegove mladoletnosti. Otrok je dopolnil 18 
let. Ko je leto dni zatem mati na občini za otroka želela opraviti neke prepise, so ji rekli, da tega ne 
more  storiti,  saj  je  otrok  postal  polnoleten  in  zato  starši  niso  več  upravičeni  za  zastopanje.  Kaj 
lahko stori?  
 
Idealna  situacija  je  takšna,  da  če  je  otrok  duševno  zaostal  in  presumpcija  da  bo  po  18  letu  sam 
opravljal vsa dejanja  ne drži, lahko pred dopolnitvijo 18 leta starši predlagajo podaljšanje roditeljske 
pravice. Običajno pa starši za otroka skrbijo tudi po 18 letu in slej ko prej se ugotovi, da ne morejo 
opravljati več roditeljske pravice zanj. Česar več ni ni mogoče podaljšati? 
 

 
29 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Zakon tu upošteva realno stanje in pravi, da je mogoče zahtevati podaljšanje roditeljske pravice po 
polnoletnosti  otroka  pod  pogojem,  da  so  razlogi  ki  narekujejo  podaljšanje  roditeljske  pravice 
obstajali že pred polnoletnostjo (če kasneje pride v poštev le…).  
 
Upravičeni predlagatelji:  
‐ starša,   
‐ CSD.  
Formalno lahko pride tudi brez soglasja staršev do izreka tega ukrepa, razumno pa je, da če starši 
niso za to, to verjetno ni v korist otroka ampak se mu postavi skrbnika.  
 
9.12.2008 
POSTOPEK ZA UREDITEV RAZMERIJ MED SOLASTNIKI IN 
POSTOPEK ZA DELITEV SOLASTNINE 
 
7. primer  
A  in  B  sta  bila  po  50%  solastnika  hiše,  vredne  200.00€.  A  je  nato  hišo  adaptiral,  tako  se  je  njena 
vrednost povišala za 20% (240.000€). Kakšna sta sedaj njuna solastniška deleža?  
 
Deleži se zaradi takšnih vlaganj ne spremenijo. Deleža sta še naprej 50% : 50%. Kar ima taka situacija 
lahko za posledico je kvečjemu verzijski zahtevek. Če je s soglasjem in pogodbeno lahko to rezultira 
v  razmerju  solastniških  deležev,  drugače  pa  tako  ravnanje  ne  prinese  stvarnopravnih  posledic,  le 
obligacijsko pravne.  
 
1. primer 
A, B, C in D so solastniki hiše X s po 25% deležem. Za obvarovanje hiše pred propadom bi bilo nujno 
izvesti  obsežna  popravila  –  hišo  bi  bilo  potrebno  v  celo  obnoviti.  A,  B  in  C  so  se  z  investicijo 
strinjali, D pa ni soglašal. A je zato v nepravdnem postopku vložil predlog, da naj sodišče odloči o 
spornem posegu. Kaj bo storilo sodišče?  
 
Solastnina na idealnih deležih – vsak solastnik ima na svojem idealnem deležu pravico delati, z njim 
razpolagati  in  vsi  imajo  pravico  do  upravljanja  s  stvarmi.  Tako  ločimo  med  posli  redne  in  izredne 
uprave, poleg  tega  pa  je  potrebno  ločiti  med  nujnimi  posli  in  posli  ki  niso  nujni.  Poseg  sodišča  pa 
pride  v  poštev  samo  v  poslu  redne  uprave,  ki  je  nujen.  Če  ni  doseženo  ustrezno  soglasje  med 
solastniki, pri tem je pri poslih redne uprave potrebno soglasje večina po deležih. Pri poslih izredne 
uprave  pa  mora  biti  soglasje  vseh.  V  tem  primeru  kapitalska  večina  je  dosežena,  če  gre  za  posel 
redne uprave – potrebno je obvarovati hišo pred propadom. Obvarovanje pred propadom je torej 
tipičen  pojem  rednega  upravljanja  in  obseg  dela/vrednost  dela  ni  ločitev  med  redno  in  izredno 
upravo – bistven je namen dela.  
 
Za posel redne uprave torej zadošča, če je več kot polovica – imajo torej več kot 50% in to je za posel 
redne  uprave  dovolj.  Poseg  sodišča  bi  bil  potreben  v  primeru  da  bi  bilo  50%  :  50%  ‐  če  bi  bil  posel 
nujen. Če pa posel ne bi bil nujen tudi sodišče ne bi moglo odločati in bo ostalo tako kot je. Če pa 
nekdo ni zadovoljen s tem, da se nič ne stori, lahko zahteva delitev solastnine.  
 
Sodišče  bo  torej  tako  tožbo  zavrglo,  saj  v  tej  stvari  ni  pravnega  interesa  in  ni  pravovarstvene 
potrebe po posegu sodišča, saj je odobritev posla mogoča s kapitalsko večine. Poseg sodišča bi bil 
torej mogoč samo pri poslu redne uprave, ki je nujen, pa ni potrebne večine.  
 
3. primer 
Sodišče  je  uredilo  razmerje  med  solastniki  glede  uporabe  solastne  stvari  in  izreklo,  da  imajo  vsi 
solastniki pravico uporabljati stvar na določen način. Ta stvar je bila sicer v izključni posesti enega 
solastnika in kljub pravnomočnemu sklepu nepravdnega sodišča ni dopustil, da stvar uporabljajo 

 
30 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
tudi  drugi  solastniki.  Ali  lahko  prikrajšani  solastnik  na  podlagi  sklepa  nepravdnega  sodišča  o 
ureditvi razmerij med solastniki zahteva izvršbo.  
 
SPZ je marsikaj razveljavil kar se tiče vsebinskih določb kar se tiče solastnine. V ZNP še vedno velja 
nekaj kdaj lahko poseže sodišče, in sicer:  
‐ Pri poslih redne uprave, ki je nujen.  
‐ Možen je poseg sodišča, česar SPZ ne določa, določa pa ZNP in je poseg sodišča možen 
tudi  če  ni  soglasja  med  solastniki  za  določitev  načina  uporabe  solastne  stvari.  Teh 
sporov in teh postopkov, ko se nepravdno sodišče ukvarja z načinom uporabe je več kot 
pa tistih da se bo opravil nek nujen posel redne uprave (pri tem namreč zadošča večina 
in se običajno tudi doseže). Problemov z uporabo je več.  
 
SPZ  določa,  da  lahko  lastnik  uporablja  stvar  in  solastnik  lahko  v  skladu  s  svojim  solastniškim 
deležem uporablja stvar. Najbolje je da se solastnika za uporabo dogovorita, lahko pa o tem odloči 
sodišče. Če pa dogovor ni mogoč lahko še vedno zahtevata prenehanje solastnine. Vprašanje je ali 
se  splača  vzdrževati  solastnino  pri  življenju,  če  se  solastnika  ne  moreta  dogovoriti  kako  stvar 
uporabiti.  
 
Varstvo solastnikove pravice da fizično stvar uporablja po SPZ – ima solastnik pravico varstva proti 
tretjim in proti ostalim solastnikom. Kako pa to konkretno izpeljati je huda težava. Taka razmerja se 
torej rešuje v nepravdnih postopkih ali pa s prenehanjem solastniških deležev.  
 
Sklep nepravdnega sodišča ureja način uporabe – npr eden uporablja stvar od 1.1. do 31.7, drugi pa 
od 1.7 do 31.12. Sklep sodišča nadomešča pogodbo med solastniki – če se pogodba krši ne moremo 
v izvršbo ampak v tožbo. Tako je tudi pri sklepu sodišča. Odločba torej določa le kako mora biti, če 
pa temu tako ne bo, je mogoče s tožbo zahtevati varstvo pogodbe. Sodba pa bo izvršilni naslov.  
 
Sporov med solastniki in pravdnih postopkov glede uporabe solastnine je veliko in praksa ima velike 
težave  s  tem.  Pravni  princip  je  odklonilen  in  v  pravdnem  postopku  tega  ni  mogoče  reševati  –  v 
nepravdnem  postopku  se  uredi  način  rabe.  Lahko  pa  spet  pridemo  do  instituta  neupravičene 
obogatitve – verzije, da je en neupravičeno obogaten na račun drugega. Tako bi bila možna tožba iz 
naslova  uporabnine  kot  verzijski  zahtevek  –  toženec  marsikdaj  uspešno  reče,  da  uporablja 
stanovanje samo do 50%, drugih 50% pa ne – drugi pa nima varstva za tistih 50% da bi se lahko notri 
priselil… 
 
8. primer 
V  postopku  za  delitev  solastnine,  ki  ga  je  sprožil  solastnik  A,  bo  solastnik  B  (nasprotni 
udeleženec), ki se delitvi upira, lahko uveljavljal ugovor, da: 
a. Se je s pogodbo odpovedal pravici zahtevati delitev solastnine ‐ pravici do delitve solastnine se 
ne  da  odpovedati.  Dopustna  je  odpoved  za  krajši  čas.  Če  se  torej  solastnik  odpove  delitvi  za 
krajši čas je to dopustno 
b. Je  od  ustanovitve  solastnine  minilo  20  let  in  je  s  tem  pravica  zahtevati  delitev  zastarala  – 
pravica za zahtevati delitev solastnine ne zastara.  
c. Da solastnine ni mogoče deliti, ker predmeta delitve ni mogoče deliti fizično, gre pa za stvar, 
katere  tržna  vrednost  je  v  času  vložitve  predloga  (november)  bistveno  nižja,  kot  če  bi  stvar 
prodajali  pred  poletjem  –  uspešen  ugovor  za  delitev  solastnine  je  neprimeren  čas  za  delitev 
solastnine (s ceno ki bi se dosegla s prodajo ali pa da solastniki to stvar trenutno še potrebujejo) 
d. Solastnik se lahko uspešno upre predlogu za delitev je možen odlog delitve za maksimalno 3 
leta,  če  izkaže  da  je  njegov  interes  večji  od  tistega  ki  želi  delitev.  S  tem  se  tudi  delitev 
solastnine lahko za krajši čas odloži.  
 
Gre za postopek za delitev solastnine. Pri tem je več procesne problematike (kot pri postopku za 
ureditev razmerij).  
 
 
31 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
9. primer 
V postopku za delitev solastnine, ki ga je sprožil solastnik A, je solastnik B (nasprotni udeleženec), 
ki  se  delitvi  upira,  navedel,  da  se  je  A  s  pogodbo  za  čas  treh  let  odpovedal  možnosti  delitve 
solastnine. A je nato odvrnil, da je ta pogodba nična, saj naj bi on v času sklepanja te pogodbe ne 
imel  poslovne  sposobnosti.  Tedaj  je  bil  namreč  pijan  in  ni  vedel  kaj  podpisuje.  B  se  s  temi 
dejanskimi navedbami ni strinjal. Kaj naj stori sodišče?  
 
Sodišče  mora najprej  ugotoviti  ali  pomenijo  3  leta  krajši  čas.  Vprašanje  ničnosti  bi  bilo  predhodno 
vprašanje in bi lahko odločilo v konkretnem primeru. V tem primeru pa sodišče samo ne bo moglo 
odločati  za  konkretni  primer,  ker  so  sporna  dejstva,  ki  se  nanašajo  na  predhodno  vprašanje  in  na 
odpoved pravice do delitve. Obstaja le možnost napotitve na pravdo. Samo če so sporna dejstva, ki 
se nanašajo na predhodno vprašanje teh nepravdno sodišče ne more ugotavljati.  
 
6. primer 
Do delitve skupne lastnine v nepravdnem postopku pride, če 
a. (bivša) žena uveljavlja, da je njen delež na skupnem premoženju 60%, (bivši) mož pa uveljavlja, 
da  je  njegov  delež  60%  ‐  v  tem  primeru  so  sporni  deleži.  Če  so  sporni  deleži  pride  v  poštev 
pravdni  postopek  za  ugotovitev  deležev.  To  je  pogosto,  da  med  solastniki/skupnimi  lastniki 
obstaja spor o deležih. Če pa so deleži sporni je potrebno to vprašanje rešiti v pravdi. Postopek 
bi se tukaj prekinilo in bi nepravdno sodišče reklo da ne bo odločalo, dokler ne bodo ugotovljeni 
deleži.  
b. Žena uveljavlja, da je vikend v Bohinju skupna lastnina, mož pa uveljavlja, da je bil pridobljen iz 
sredstev  njegovega  posebnega  premoženja  –  pogost  spor  je  tudi  kaj  spada  v  skupno 
premoženje.  To  se  spet  ugotavlja  v  pravdnem  postopku.  tu  je  spor  o  predmetu  delitve. 
Nepravdnega postopka z vidika skupnega premoženja ne bo dokler ni razčiščeno kaj je predmet 
delitve in kakšni so deleži na tem premoženju.  
c. Žena predlaga, da se skupna lastnina razdeli tako, da ona dobi stanovanje v Ljubljani, mož pa 
vikend v Bohinju, mož pa predlaga obratno rešitev – to pa je situacija za katero pride v poštev 
nepravdni postopek za delitev solastnine. Ni sporno kaj je predmet delitve in kakšni so deleži. 
Sporen pa je način delitve – fizično ali civilno kaj dobi kdo. Če pa tudi ti ni sporno, če ni sporen 
ne način delitve, ne deleži in ne predmet delitve bosta lahko to solastnika sama delila.  
 
Postopek  se  začne  na  predlog,  potrebno  je  opredeliti  predmet,  deleže,  solastnike  (nujno 
sosporništvo), bistveno pa je vprašanje načina delitve. Načini delitve:  
1. Primarna je fizična delitev 
2. Sekundarna je fizična delitev z doplačilom – ko je možno deliti a so vrednostno neustrezni 
deli, tako se doplača do ustreznega deleža.  
3. Podrejeno temu pride v poštev civilna delitev, ko se stvar proda in se solastnike skladno z 
njihovimi deleži poplača. 
4. Pogoj  je  da  da  solastnik  ustrezen  predlog,  in  sicer  eden  dobi  vse,  druge  pa  v  denarju 
izplača.  
 
Če se stvar deli fizično se nepravdni postopek zaključi s tem, da sodišče pove kdo dobi kaj in je to 
tudi izvršilni naslov (ko gre za ureditev razmerij to NI izvršilni naslov). Pri fizični delitvi z doplačilom 
in  pri  tem  da  nekdo  dobi  vse  in  druge  izplača  obstajajo  določena  jamstva  in  sicer  drugi  solastnik 
obdrži, če gre za premičnino pridržek lastninske pravice, če pa za nepremičnino zakonito zastavno 
pravico.  
 

 
32 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
Analogno uporabi pravil iz prodajne pogodbe se upoštevajo jamstva za pravne napake. Pri civilni 
delitvi nepravdni postopek za delitve solastnine se konča s sklepom, da se izvede civilna delitev. 
To  pomeni,  da  se  v  tem  postopku  stvar  ne  prodaja  in  se  solastniki  ne  izplačujejo  nepravdni 
postopek se bo končal s sklepom da se solastnina deli tako da se stvar proda. Naslednje vprašanje 
je kako in kje se stvar proda:  
‐ Pride  do  drugega  postopka.  Če  bodo  solastniki  soglašali  z  načinom  prodaje,  lahko 
uporabijo  drug  nepravdni  postopek  in  sicer  nepravdni  postopek  za  prodajo  stvari 
(drugega  o  tem  postopku  ni  potrebno  vedeti  kot  kje  se  uporablja).  Do  delitve 
solastnine je prišlo če se solastniki niso mogli zmeniti glede delitve solastnine, lahko 
se pa solastniki skupaj dogovorijo za prodajo te stvari (če se torej strinjajo).  
‐ Če  pa  se  solastniki  ne  sporazumejo  po  sklepu  kako  stvar  prodati,  lahko  vsak  od 
solastnikov zahteva prodajo v izvršilnem postopku (izvršba obveznosti prodaje stvari).  
 
Na  vsak  način  se  prodaja  ne  opravi  v  istem  nepravdnem  postopku.  Kje  in  kako  se  stvar  proda  pa 
obstajata zgoraj navedeni možnosti.  
 
11. primer 
V postopku za delitev solastnine je A predlagal, da se opravi fizična delitev, drugi solastnik pa je 
predlagal,  da  se  stvar  v  celoti  dodeli  njemu,  on  pa  A‐ki  izplača  sorazmerno  vrednost.  Ali  lahko 
sodišče odloči, da se delitev opravi s prodajo? 
 
Procesni  problem  ni,  saj  je  procesno  sodišče  na  zahtevek  ni  vezano  .  lahko  je  nekdo  predlagal 
fizično  delitev  a  lahko  sodišče  ugotovi  da  ta  ni  možna.  Niti  ni  možna  delitev  s  poplačilom.  Tako 
lahko sodišče odloči da se delitev opravi s prodajo.  
 
10. primer 
V nepravdnem postopku je A predlagal delitev solastnine na stvari X, za katero je navedel, da sta 
50% solastnika on in B. B se z opredelitvijo deležev ni strinjal in sodišče je izdalo sklepe o delitvi 
solastnine s prodajo. Kasneje se C tožil A‐ja in B‐ja na izročitev 33% kupnine, češ da je tudi on bil 
solastnik (33%) sporne stvari. Ali lahko uspe? 
 
Za  delitev  solastnine  morajo  v  predlogu  biti  navedeni  vsi  solastniki.  V  tem  primeru  niso  bili.  Kaj 
sedaj? Sodnik ni inkvizitor, ki bi iskal materialno resnico in velikokrat ni težko da če so solastniki trije 
dva  prideta  na  sodišče  in  rečeta  da  sta  solastnika  in  da  predmet  delitve  ni  sporen  in  da  so  deleži 
enaki.  Če  sodišče  stvar  deli  je  moralo  reči,  da  sta  solastnika  A  in  B,  za  tretjega  pa  se  to  ne  more 
končati  brez  zahtevkov.  Prodaje  ne  more  preprečiti.  Kakšen  zahtevek  pa  ima?  Na  vsak  način  bo 
tretji imel varstvo in tak sklep o delitvi, ki ugotavlja deleže veže le te. Tretji pa še vedno lahko reče 
da je bil solastnik in lahko zahteva ustrezen delež kupnine.  
 
13. primer 
A in B sta pred sodiščem 1.3.2006 predlagal delitev solastnine na umetniški sliki večje vrednosti. 
Sodišče je odločilo,  da  se  delitev  opravi tako,  da  izključni lastnik  slike  postane  A,  B‐ju  pa  izplača 
vrednost  njegovega  deleža  (10.000€).  sklep  je  postal  pravnomočen,  A  pa  je  B‐ju  tudi  izplačal 
potreben  znesek.  Kasneje  je  proti  A‐ju  rei‐vindikacijsko  tožbo  v  pravdnem  postopku  za  izročitev 
omenjene sike vložil C. Trdil je, da je on pravi lastnik te slike ter da sta mu jo A in B ukradla v maju 
2005. Ali lahko uspe? 
 
Sklep je da A postane izključni lastnik, delila pa se je stvar, ki je ukradena. V prejšnjem primeru se je 
stvar  prodala  na  javni  dražbi  in  kupec  postane  lastnik,  ostanejo  le  še  denarni  zahtevki.  V  tem 
primeru pa gre za izključnega lastnika – A in B sploh nista bila lastnika. Pred uveljavitvijo SPZ je bilo 
brez  izjem  določeno,  da  je  sklep  nepravdnega  sodišča  le  pravni  naslov  za  pridobitev  lastninske 
pravice.  Za  dejansko  pridobitev  lastninske  pravice  je  torej  potrebna  še  veljavna  tradicija  ali  rei 
vindikacija  pri  nepremičnini.  Veljavno  tradicijo  pa  lahko  veljavno  opravi  le  lastnik  in  če  nekdo  ni 

 
33 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
lastnik  nekdo  veljavno  izročitve  prenosa  lastninske  pravice  ne  more  opraviti.  Tudi  B  svoje 
namišljene lastnine ne more pretvoriti v lastnino.  
 
Sklep  nepravdnega  sodišča  je  zgolj  zavezovalni  pravni  posel  (pogodba),  za  veljavnost  pa  je 
potreben še  razpolagalni  pravni  posel.  Tistemu,  ki  je star  ukradena  lahko  zahteva  z  rei  vindikacijo 
stvar nazaj, ker če nekdo ni bil pravi lastnik tudi na ta način ne more postati lastnik.  
 
SPZ je prinesel spremembo kot poenostavitev. Tako v zakonu piše, da ne le da je sklep nepravdnega 
sodišča pravni naslov za pridobitev lastninske pravice ampak tudi solastnik, ki je pridobil stvar po 
prejšnjem  odstavku,  pridobi  lastninsko  pravico  na  stvari  s  pravnomočno  odločbo.  Gre  za  ne 
pravno posloven način pridobitve lastninske pravice. V tem primeru torej nemo plus ne velja. Pravi 
lastnik  te  slike  po  novem  ne  bo  več  mogel  dobiti  te  slike  nazaj,  ker  ni  več  pravi  lastnik.  Tretji  je  s 
pravnomočnostjo sklepa postal lastnik – ima sicer verzijske in odškodninske zahtevke, slike pa nazaj 
ne more več dobiti. Ko so novi SPZ pisali na tak primer niso pomislili.  
 
Lastninska  pravica  pravega  lastnika  je  dokončno  izgubljena  –  ima  denarne  zahtevke,  ne  pa 
stvarnopravnih.  Novost  je  sporna,  saj  zanemarja  da  te  ki  so  se  predstavili  za  solastnike  niso 
solastniki in lahko stvar sploh ni njihova. Tako lahko pravi lastnik takoj izgubi lastninsko pravico brez 
možnosti obrambe.  
 
Pri  fizični  delitvi  solastnine  pa  je  v  zakonu  ostala  določba  da  je  sklep  sodišča  le  iustus  titulus.  To 
pomeni, da če sta v solastnini dve knjigi, ki jih imam v posesti in sodišče reče, da se deli fizično tako 
da bo eden dobil eno knjigo, drugi pa drugo, bo drugi pridobil lastninsko pravico s tem ko bom jaz 
njemu knjigo izročil.  
 
12. primer 
A, B in C so prispevali vsak po 500.000 SIT in kupili določen stroj. Kasneje je A uveljavljal, da zaradi 
ravnanj  B‐ja  in  C‐ja  nikakor  ni  mogoče  doseči  namena  solastnine,  zato  je  zahteval,  da  mu  B  in  C 
izplačata  njegovih  500.000  in  da  on  s  tem  iz  solastninske  skupnosti  izstopi.  Ali  lahko  s  tem 
predlogom oz zahtevkom uspe?  
 
Solastnik  lahko  s  svojim  idealnim  deležem  razpolaga  tako  da  najde  kupca,  ne  more  pa  od  drugih 
dveh zahtevati da mu to odkupita. Lahko pa še vedno zahteva delitev solastnine.  
 
14. primer 
A  in  B  sta  solastnika  enonadstropne  stanovanjske  hiše.  A  je  predlagal  delitev  solastnine  (civilna 
delitev). B je navedel, da se zavzema za fizično delitev – hišo bi  namreč z določenimi adaptacijami 
in  dograditvami  bilo  možno  spremeniti  tako,  da  bi  b  njej  uredil  dve  ločeni  stanovanji  –  eno  v 
pritličju in drugi v prvem nadstropju. Ali lahko sodišče odredi fizično delitev? 
 
Pogosto pride pri fizični delitvi hiše do možnosti da se nekaj deli, da se nekaj investira v stvar, da se 
lahko potem ta fizično loči. Obstaja torej fizična delitev solastnine z doplačilom solastnikov, da se 
lahko  opravi  fizična  delitev?  Zakon  tega  ne  omenja,  sodna  praksa  je  zadržana…  če  bi  bila  ta 
zahtevana  investicija  vrednostno  zelo  nizka,  potem  bi  to  še  šlo,  čim  pa  je  to  neka  oprijemljiva 
vrednost pa tega ni mogoče izsiliti (če se vsi dogovorijo tako ni problema in ne pride do sodnega 
postopka, če pa se ne zmenijo pa se ne more to naložiti takim solastnikom ki take investicije niso 
pripravljeni opraviti).  
 
Pri ureditvi razmerij med solastniki, ko smo govorili o nujnih poslih, poslih redne uprave in izredne 
uprave, največkrat pride do solastnine lastnikov na skupnih delih zgradbe (streha, napeljave, stene, 
hodniki…).  Ureditev  razmerij  med  etažnimi  lastniki  glede  skupnih  delov  zgradbe  je  drugačna  kot 
med navadnimi solastniki. Tam je stopnja zahtevanih soglasij nekoliko nižja. Če gre za posel izredne 
uprave je pri navadni solastniški skupnosti tako da morajo biti vsi za to, drugače ni posla, pri etažni 
lastnini  pa  čim  jih  je  več  kot  pol  za  to  da  se  posel  izredne  uprave  opravi  lahko  ti  zahtevajo,  da 
 
34 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
sodišče v nepravdnem postopku odloči ali se ta posel opravi ali ne (npr da se fasada zamenja, da bi 
bila  hiša  lepša  in  se  najde  več  kot  50%  lastnikov,  lahko  ti  zahtevajo  od  nepravdnega  sodišča,  da 
odloči o tem ali se fasada obnovi).  
 
Pri  solastnikih  je  večkrat  soglasje  težko  dobiti,  ker  ni  mogoče  najti  lastnika.  Obstaja  možnost,  da 
lahko nepravdno sodišče za odsotnega lastnika imenuje skrbnika za posebni primer. Prav tako pa se 
pri etažni lastnini postavi upravnika za opravljanje poslov (to je posel redne uprave).  
 
NUJNA POT 
 
Nujna pot je stvarna služnost 16 . Nujna pot je služnost ki nastane s pravnomočno odločbo sodišča. 
Nujna  pot  torej  ni  zakonita  služnost.  Služnost  mora  biti  koristna  za  zemljišča,  služnost  se  mora 
izvrševati obzirno (čim manj naj prizadene služeče zemljišče).  Kdaj nujna pot nastane določa SPZ. 
To  je  situacija,  ko  neka  nepremičnina  nima  zveze  z  javnim  cestnim  omrežjem  ali  ko  bi  sicer  neka 
zveza z javnim omrežjem bila mogoča a bi bila ta združena z nesorazmernimi stroški. Ta zveza mora 
biti  potrebna  za  redno  uporabo  nepremičnine.  Nujna  pot  gre  v  dobr0  vsakokratnega  lastnika 
gospodujočega  zemljišča  in  breme  služečega  zemljišča.  Konsitutiven  učinek  pa  ima  pravnomočna 
odločba nepravdnega sodišča in ne vpis v zemljiško knjigo.  
 
Lastnik  gospodujočega  zemljišča  mora  vložiti  tožbo  proti  lastniku  (solastnikom)  služečega 
zemljišča.  Možnost  je,  da  je  služečih  zemljišč  tudi  več  in  tako  je  potrebno  tožiti  lastnike  vseh  teh 
nepremičnin,  saj  bi  bil  v  nasprotnem  primeru  predlog  zavržen,  zaradi  pomanjkanja  pravnega 
interesa, saj nam nič ne pomaga da imamo pot preko ene nepremičnine, preko druge pa je nismo 
zahtevali.  
 
Narok se opravi  na  licu mesta.  Običajno  se  imenuje  izvedenca  (ni  pa  obvezno  ga  postaviti) včasih 
geodetske stroke, večkrat tudi izvedenca takšne stroke, ki bo znal oceniti vpliv služnosti na eno in 
drugo nepremičnino (koliko se vrednost nekega zemljišča zmanjša in drugega poveča).  
 
Pri  ustanovitvi  nujne  poti  je  najlepše  če  pride  do  soglasja  in  se  nujna  pot  ustanovi  s  pogodbo.  Če 
soglasja  ni,  potem  pride  do  nepravdnega  postopka.  Največkrat  uporabljani  ugovori  nasprotnega 
udeleženca:  
‐ Nujna pot preveč obremenjuje iz zmanjšuje vrednost nepremičnine 
‐ Zmanjšanje vrednosti nepremičnine, če se ta proda na trgu 
‐ Ni  treba,  da  gre  nujna  pot  čez  našo  parcelo  ali  zakaj  po  tej  trasi,  po  udeleženčevem 
mnenju bolj zgodni poti zanj 
‐ V kakšnem obsegu bo ustanovljena služnost (z avtom, prikolico, kamionom, traktorjem, 
peš…) 
Način in obseg uporabe morata biti v samem predlogu in še posebej v sklepu natančno 
določena. Hkrati pa mora biti pot vrisana v katastrski načrt nepremičnin. Dodatek izreka 
sodbe  je  torej  večkrat  tudi  skica  poti,  parcel,  pa  tudi  slika  npr  znaka,  industrijskega 
znaka. Dodatek sklepa postane pravnomočen s sklepom vred.  
‐ Vprašanje odškodnine oz denarnega nadomestila za uporabo poti. Pri tem se po sodni 
praksi  za  to  nadomestilo  upoštevata  dve  okoliščini,  dejanska  škoda  in  znižanje 
vrednosti  nepremičnine  (če  bi  se  prodajala  ta  nepremičnina,  koliko  je  dejansko  manj 
vredna). Velikokrat se upošteva tudi moralna škoda, neugodnost za kvaliteto okolja te 
ceste, ki bo sedaj potekala čez zemljišče. Pri nas je prevladala praksa, da se to denarno 
nadomestilo določi v enkratnem znesku.  
 
Služnost kot nujno pot je mogoče razširiti (obstaja postopek za razširitev služnosti) z utemeljenimi 
razlogi. Po drugi strani je možen prenos služnosti in tudi ugasnitev le te. Razmere se namreč lahko 
spremenijo  in  lahko  parcela  dobi  drugje  možnost  dostopa  do  javne  poti  (z  vidika  služečega  ali 
                                                             
16
 Stvarna služnost lahko nastane na podlagi zakona, odločbo državnega organa ali s pravnim poslom.  
 
35 
 
Nepravdno pravo  2008/2009  Pika Krejan 
gospodujočega zemljišča). Stvarno pravo daje torej ustrezen instrumentarij, da se služnost prestavi 
da se lahko začne graditi.  
 
V teh postopkih je možna tudi začasna odredba. Sklep nepravdnega sodišča pa se ne ukvarja s tem, 
kdo bo nujno pot gradil in na kakšen način. To se rešuje po temeljih načelih stvarnega prava in sicer 
bo moral graditi lastnik gospodujočega zemljišča na kakšen način pa se bo služnost izvrševala lahko 
lastnik služečega zemljišča pazi na to z negatorno tožbo.  
 
Kako  pa  se  lahko  zgodi  da  se  proda  parcela,  ki  nima  dostopa  do  javne  ceste?  Najpogosteje  se  to 
zgodi  v  primeru  ko  bo  lastnik  enega  zemljišča  imel  dostop  do  ceste,  en  del  tega  zemljišča  pa  bo 
prodal  drugemu  in  se  lahko  to  izkaže  v  dveh  smereh  –  lahko  kar  prodajalcu  ostane  nima  več 
dostopa do redne ceste ali obratno. Sicer je pa tako, da so te stvari za mesto bolj nerelevantne. Se 
pa sistem nujne poti smiselno uporablja za javne, električne in infrastrukturne vode, kar pa pride v 
poštev v mestnih soseskah. Danes pa se glede tega standarda odpira nekaj dilem. Javna komunalna 
in druga omrežja ‐ če lastnik nepremičnine izpolnjuje pogoje za priklop. Standard je torej, ko so ta 
omrežja  javna.  Kako  pa  je  z  optičnimi  kabli?  Je  to  kanalizacija,  vodovod,  elektrika?  Pretežno  je  to 
stališče da ne, vendar pa je stališče da bi lahko bile uporabne tudi za to omrežje.  
 
Postopki z listinami in sodnimi depoziti 
 
Overitev, hramba in amortizacija listin je v ZNP ampak ni v pristojnosti nepravdnega sodišča ampak 
je danes v pristojnosti notarjev. Overjanje listin in amortizacija menic je zelo razbremenila sodišča. S 
tem  razbremenimo  referente  na  sodiščih  ne  pa  samih  sodnikov  ☺.  Pred  kratkim  se  je  institut 
overitve  listin  vrnil  delno  v  pristojnost  državnih  organov  ampak  ne  sodišča,  temveč  upravnih 
organov. Kar pa je v pristojnosti sodišča je overitev šolskih spričeval iz tujine.  
 
Sodni  depozit  pa  še  ostaja  v  ZNP.  Kar  je  dobro  vedeti  je  so  vsebinski  pogoji,  namen  instituta, 
materialno pravna podlaga sodnega depozita je v obligacijskem zakonu. Sodni depozit je povezan z 
upniško  zamudo,  saj  lahko  dolžnik  položi  stvar  pri sodišču,  če  je  upnik  v  zamudi  ali  kadar  ni  jasno 
kdo je upnik. Postopek sodnih depozitov je v ZPP.  
 
Sodišče preveri ali je upnik res v zamudi, upnik reče pogosto da ni v zamudi, da je bila sicer spolnitev 
ponujena a dolžnik ni spolnit hotel tega, kar je bilo dogovorjeno. Upnik pravi, da bi sprejel, kar je 
bilo res dolgovano, ta spolnitev pa ne ustreza v celoti z dogovorjenim in tako reče da ni v zamudi. 
Če  pa  upnik  ni  v  zamudi  sodni  depozit  ne  pride  v  poštev.  Sodni  postopek  ni  namenjen  temu  da 
ugotavlja pravilnost  izpolnitve  in  dolžnik  mora izkazati  le za  verjetno  da  je upnik  v  zamudi  –  če  je 
podan  standard  verjetnosti  je  zakonski  pogoj  za  sodni  depozit  izpolnjen.  Dolžnik  pa  nosi  vse 
materialnopravne posledice, ki izhajajo iz njegovega materialno pravnega razmerja z upnikom, če ta 
spolnitev ni pravilna.  
 
 

 
36