*MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO*

Skripta – Koritnik
Zapiski s predavanj 2006/07

1
I. POJEM MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA
1. DEFINICIJA
Mednarodno zasebno pravo je skupina pravnih pravil, ki povedo, zasebno pravo katere države naj se
uporabi in katero sodišče naj bo pristojno.
Delimo ga lahko na:
● MZP v širšem pomenu: predstavlja vse tisto pravo, ki se nanaša na zasebna razmerja z
mednarodnim elementom. To pomeni pravo za takšna zasebnopravna dejanska razmerja, ki
presegajo prostorno veljavno območje določenega nacionalnega (državnega) pravnega reda;
● MZP v ožjem (tehničnem) smislu: dejanska stanja z mednarodnopravnim elementom ureja tako, da
napotuje na dotikajoči se pravni red (zato tudi: odkazujoče pravo). Mednarodno zasebno pravo se
imenuje tudi kolizijsko pravo.

Mednarodno zasebno pravo je notranje (državno) pravo, ki vsebuje pravila o tem, katero materialno
pravo (tuje ali domače) naj se uporabi pri reševanju pravnih razmerij z mednarodnim elementom.
Mednarodno zasebno pravo je torej notranje pravo. Njegova pravila niso mednarodna, mednarodna
obeležja imajo samo razmerja, ki jih to pravo ureja, ker so vezana na več suverenosti. Pravila MZP
urejajo tista pravna vprašanja, ki se pojavljajo zaradi prisotnosti tujega elementa v zasebnopravnih
razmerjih.

Pravna narava kolizijskih norm: gre za specifične norme, ki ne urejajo substančno, temveč so le
predhodna faza, ki določi, katero pravo se bo uporabilo.

Cigoj mednarodno zasebno pravo definira kot skupnost kolizijskih pravil, ki povedo, katero pravo je treba
uporabiti za raznopravne življenjske pojave, in pa pravil, ki neposredno, vsebinsko urejajo raznopravne
pojave. Po njegovem mnenju izraz "mednarodno zasebno pravo" ni ustrezen, saj naj bi zavajal, češ da
gre za mednarodno pravo, ki zavezuje države, ne pa posameznikov. Zato predlaga, da bi se ime lahko
glasilo "mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij".

Načini reševanja razmerij mednarodnega zasebnega prava so različni:

● kolizijska metoda: ta metoda pravzaprav utemeljuje predmet MZP. Kolizijsko pravo je posredno,
indirektno;
● konvencijsko pravo: gre za izenačeno pravo, v državah veljajo enaka pravila;
● dejanska interpretacija oz. izenačevanje prava (de facto izenačevanje): pravo je v praksi
dejansko poenoteno, npr. na trgovinskem področju;
● metoda statutov se danes uporablja le izjemoma, navadno tedaj, ko želi država izključiti tuje pravo
(za presojo pri nepremičninah,...);
● pravo tujcev - pravilo neposredne uporabe (posebna pravila držav za tujce).

2. PREDMET
Sestava Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku:
● temeljne določbe;
● pravo, ki ga je treba uporabiti (kolizijsko pravo);
● mednarodna pristojnost (področje mednarodne pristojnosti);
● izvršitev tujih sodnih in arbitražnih odločb.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS 56/99) vsebuje (1. člen):
● kolizijske norme - pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za določena razmerja (osebna,
družinska, delovno socialna, premoženjska in druga civilnopravna razmerja) z mednarodnim
elementom;
● mednarodno pristojnost - pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov RS za obravnavanje
omenjenih razmerij;
2
● pravila postopka, in
● pravila za priznanje in izvršitev (eksekvatura) tujih sodnih in arbitražnih odločb ter odločb
drugih organov.

ZMZPP torej ureja le del materije, ki sodi v mednarodno zasebno pravo. Po večinskem stališču namreč
ta pravna panoga poleg kolizijskih norm zajema še vsa tista pravila, ki uporabo kolizijskih pravil
izključujejo oz. dopolnjujejo. To so substančna materialna pravila, ki neposredno urejajo raznopravne
pojave:
● pravo tujcev,
● izenačeno (unificirano) pravo in
● t.i. pravila neposredne uporabe.

Pravo tujcev vsebujejo zlasti: stvarnopravni zakonik, zakon o dedovanju, zakon o tujih vlaganjih, zakon o
kreditnih poslih s tujino, zakon o deviznem poslovanju in zakon o tujcih. Temeljna načela o pravu tujcev
izhajajo že iz Ustave RS, ki tujce izenačuje z državljani RS glede splošno priznanih človekovih pravic.
Določene politične pravice (npr. volilna pravica) so pridržane samo državljanom RS, nekatere pravice pa
gredo že po svoji naravi le tujcem (npr. pravica do pribežališča). Ustava določa, da lahko tujci pridobijo
lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna
pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Poseben status med tujci (glede
državljanstva) imajo državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so 23.12.1990 imeli prijavljeno
stalno prebivališče v RS in so tu tudi dejansko živeli.

ZMZPP ne ureja kolizije glede vseh pravnih razmerij, temveč se omejuje na t.i. klasična civilna področja:
osebna (statusna), družinska, premoženjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim
elementom. Glede na to, da so se delovnopravna razmerja v novi ureditvi približala klasičnim
pogodbenim razmerjem, ureja ZMZPP tudi delovno socialna razmerja. Bistvena predpostavka za
uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava pa je tuj, mednarodni element v pravnem razmerju.

Kolizijske norme določajo uporabo prava (lex) za ugotavljanje pravne in poslovne sposobnosti fizičnih
oseb, za njuno omejitev ali odvzem, za razmerja skrbništva ter za razglasitev pogrešanih oseb za mrtve.
Opredeljujejo navezne okoliščine za presojo pripadnosti pravnih oseb. Pri družinskih razmerjih
odkazujejo na uporabo prava za presojo veljavnosti sklenitve zakonske zveze, za razvezo, za osebna in
premoženjska razmerja, ki nastanejo v zvezi z izvenzakonsko skupnostjo. Predmet urejanja so še
osebna in premoženjska razmerja med starši in otroki, pozakonitev in posvojitev ter dolžnost preživljanja
med sorodniki. V okvir premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij sodijo kolizijska pravila dednega
in obligacijskega prava ter prava, ki ureja stvarnopravna razmerja.

ZMZPP vsebuje poleg kolizijskih pravil tudi pravila o pristojnosti (forum) slovenskih sodišč in drugih
organov za obravnavanje zadev s tujim elementom, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev
tujih sodnih in arbitražnih odločb. Nekateri teoretiki so mnenja, da spadajo pravila o mednarodni
pristojnosti in pravila postopka, ki se nanašajo na razmerja s tujim elementom, v civilno procesno pravo.

Vsaka država sama določa meje pristojnosti svojih organov ter predpisuje pravila postopka, po katerih ti
organi obravnavajo zadeve, za katere so pristojni. Sodišče vedno uporabi notranje procesno pravo. V
procesu je zato uporaba lex fori pravilo. Zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo. Po tujih
procesnih pravilih lahko sodišče ravna samo izjemoma. Pravila postopka, ki se nanašajo na razmerja s
tujimi elementi, torej praviloma niso kolizijska, ampak neposredno urejajo procesne situacije, v katerih se
pojavlja tuj element. Te norme so po svoji naravi procesne in predstavljajo del civilnega procesnega
prava, hkrati pa so tesno povezane z MZP. S stališča MZP je gotovo pomembno, kakšen je pomen
tujega prava v postopku, v postopku pa se pojavlja to vprašanje v zvezi z zbiranjem procesnega
gradiva. Tudi vprašanje mednarodne pristojnosti je tesno povezano z vprašanjem uporabe prava: vsako
sodišče namreč uporablja svoje kolizijske norme, zato je to, katero pravo bo uporabljeno, v veliki meri
odvisno od tega, katero sodišče bo sodilo. Zato je treba mednarodno pristojnost obravnavati v okviru
MZP. To pa ne pomeni, da je treba ta institut izključiti iz civilnega procesnega prava. Proces namreč
3
pomeni funkcionalno celoto: ni dovolj, da ugotovimo, kdaj je pristojno naše sodišče, ampak moramo
vedeti tudi, kakšen je pomen mednarodne pristojnosti v postopku, kakšne so posledice nepristojnosti itd.
Pri tem je zelo težko razmejiti vprašanja, ki so izključno procesne narave, od tistih, ki naj bi bila predmet
MZP. Zato je najbolj sprejemljivo stališče, da gre za interdisciplinarno področje, ki ga je treba
obravnavati v okviru obeh omenjenih pravnih disciplin.

ZMZPP torej obsega tri dele:

● kolizijske norme - norme o uporabi prava. Lahko so samostojne (odkazujejo na uporabo prava) ali
nesamostojne (omogočajo dosledno uporabo samostojnih kolizijskih norm).
● norme o mednarodni pristojnosti - s svojim zakonom lahko določimo samo to, kdaj je pristojno
naše sodišče, nikakor pa ne moremo določiti pristojnosti tujih sodišč. Norme o mednarodni
pristojnosti povejo, kdaj so pristojni naši organi. Slovensko sodišče je praviloma pristojno, če ima
toženec stalno prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji. Seveda pa ni nujno, da je slovensko
sodišče izključno pristojno, lahko je pristojno tudi sodišče kakšne druge države.
● norme o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih in sodnih odločb - povejo, katera tuja arbitražna
oz. sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje.

Norme o pristojnosti in kolizijske norme (norme o uporabi prava) so si včasih zelo podobne, zato je treba
paziti na razlikovanje. Norme o pristojnosti določajo forum, kolizijske norme pa lex, pravo, ki naj se
uporabi.

Mednarodno zasebno pravo je tesno povezano s pravili o državljanstvu, pravom tujcev in civilnim
procesnim pravom, primerjalnim pravom, stične točke pa ima tudi z mednarodnim javnim pravom,
mednarodnim gospodarskim pravom, mednarodnim poenotenim pravom (unificiranim pravo),
intertemporalnim in interpersonalnim zasebnim pravom, interlokalnim pravom in evropskim pravom.

3. RAZVOJ MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA

Pregled:
● antika - Grčija tujcev ne priznava kot pravnih subjektov; Rim uporablja posebno in del splošnega
prava za tujce;
● srednji vek - do potrebe po ureditvi pride šele z razmahom trgovanja;
● teorija statutov (začetek MZP) - o tej teoriji govorimo od zgodnjega srednjega veka pa vse do 19.
stoletja. Vsaka mestna državica v Italiji je imela svoje predpise, ki so določali, za koga se ti predpisi
uporabljajo (MZP je bilo omejeno na določitev obsega uporabe MZP);
● 19. stoletje - kolizijska pravila se pojavijo v okviru kodifikacij civilnega prava, a so zelo pičla
(sprejemanje civilnih kodeksov in sistematski razvoj MZP!). Osnove za to, da je MZP del vsake
države, vsake pravne ureditve, je postavil Vektor;
● kapitalizem - razvije se teorija MZP, ki jo izvajajo postglosatorji, ki preučujejo glose in jih razlagajo;
● nizozemsko-flamska šola - poudarja se dejstvo suverenosti države, vendar v skladu z mednarodno
kolizijo odstopajo določen del svoje suverenosti (po principu vzajemnosti);
● Savigny - poudarjal je, da ni izhodišče našega razmišljanja norma, ampak dejanski stan, izhajati
moramo torej iz dejanskega živega primera. Savigny je iskal sedež pravnega razmerja (teorija o
sedežu pravnega razmerja) - pravo, s katerim je razmerje povezano naj se uporabi za razmerje.
Savigny je razvil sistem naveznih okoliščin - aprioristična metoda (Savigny je torej bil apriorist, a
profesorica pravi, da se to na izpitu ne reče).

O sodobnem kolizijskem pravu govorimo šele od Savignya naprej (je utemeljitelj sodobnega MZP). Prej
so obstajali le poskusi urejanja posameznih raznopravnih razmerij, ki pa so vsi bolj ali manj izražali
nestrpnost do tujcev (latinščina npr. uporablja isti izraz za tujca in sovražnika: hostis).
Pri urejanju raznopravnih razmerij sta se v zgodovinskem razvoju uporabljala dva principa (pristopa):
● personalni princip - temelji na načelu, da vsakdo živi po svojem pravu, zato je ključna okoliščina
domicil (slovensko pravo velja za slovenske državljane);

4
 ● teritorialni princip - razširjen je bil v srednjem veku (fevdalizem) in je za bistveno okoliščino štel
kraj dogodka (slovensko pravo velja za osebe na njenem območju). Problem pri tem je, da se pravo
zelo hitro spreminja.

Začetek MZP predstavljajo statuti italijanskih mest. O teoriji statutov govorimo od zgodnjega srednjega
veka pa vse do 19. stoletja. V svobodnih mestih so se začele razvijati pravne norme, ki so bile drugačne
kot splošno veljavno rimsko pravo. Večja italijanska mesta so v svojih mestnih statutih sprejela novo
pravo tako, da so uzakonila običaje, ki so se razvili na njihovem območju. Zato se je začelo postavljati
vprašanje, ali naj velja personalno ali teritorialno načelo. Takratni teoretiki so bili mnenja, da je treba
zakone razdeliti na več vrst: na tiste, ki se nanašajo na osebe (statuta personalia: za uporabo norme so
pomembne subjektivne okoliščine), na tiste, ki se nanašajo na stvari (statuta realia: za uporabo norme
so pomembne objektivne okoliščine), in na mešane statute (statuta mixta: za uporabo norme so
pomembne tako objektivne kot subjektivne okoliščine). Osebni statuti obravnavajo status osebe, ki ima
svoj izvor ali domicil na določenem pravnem območju, kjer ta personalni statut velja. Realni statuti se
nanašajo na nepremičnine, ki ležijo v državi, kjer tak statut velja, mešani statuti pa naj bi se uporabljali
za pravna dejanja na določenem pravnem območju. Teorije o statutih so izpopolnjevali postglosatorji, ki
so se imenovali tudi statutisti. Že takrat so se uveljavili pojmi, ki jih MZP uporablja še danes: lex domicilii,
lex loci actus, lex loci stipulationis, lex loci solutionis. Teorija o statutih je uvedla tudi razlikovanje med
materialnimi in procesnimi normami. Za procesne norme je veljalo načelo, da je treba uporabiti pravo
sodišča (lex fori). Pravila o statutih so veljala samo za materialnopravne norme. Teorija o statutih je
razlikovala tudi ugodne zakone (statuta favorabilia) in neugodne zakone (statuta odiosa). Sodišče je v
posameznih primerih uporabljalo le ugodne zakone, pri čemer je že zaznati začetke pridržka javnega
reda.

Teoretik MZP je bil tudi Hugo Grotius, ki je trdil, da se lahko tuje pravo uporabi v suvereni državi iz
kurtoazije in ob pogoju vzajemnosti. To so bili zametki za nastanek teorije o MZP, ki jo je razvil
Savigny. Savigny je trdil, da je izhodišče dejanski stan (in ne norma), za katerega moramo ugotoviti, kje
ima sedež (teorija o sedežu pravnega razmerja). Za vsako pravno razmerje je treba ugotoviti, kam
sodi. Savigny je razvil sistem naveznih okoliščin:
● za stvarnopravna vprašanja se uporablja pravo kraja, kjer stvar leži (lex rei sitae);
● za osebna vprašanja se uporablja pravo države, katere državljan je oseba oz. na katere področju
ima domicil (lex patria);
● za pogodbeno pravo se uporablja bodisi kraj sklenitve pogodbe (lex loci stipulationis) bodisi kraj
izpolnitve pogodbe (lex loci solutionis);
● za odškodninska razmerja se uporablja domače pravo oz. pravo sodišča (v odškodninskem pravu
je Savigny videl kaznovalne elemente).

4. VIRI MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA

Viri mednarodnega zasebnega prava so:
● ustava - temeljni notranji (državni) vir MZP;
● zakoni;
● dvostranske (bilateralne) in multilateralne konvencije - meddržavni vir MZP;
● običajno pravo - prek 3. člena ZMZPP in interpretacijo v širšem smislu;
● sodna praksa - izpolnjuje praznine v zakonu in zakone prilagaja spremenjenim razmeram;
● pravna znanost - ni formalni pravni vir, a prispeva k razvoju veje, posebej, če dajejo strokovnjaki
izvedenska mnenja o rešitvi konkretnih spornih pravnih razmerij.

Vire delimo na:

● notranje vire:
○ domači – Ustava, ZMZPP, ZPP, Zakon o tujcih, Pomorski zakonik, Zakon o tujcih,…
○ tuji (primerjalno pravo) – zakoni o MZP tujih držav.

5
● mednarodne vire:
○ Hague Conference on Private International Law – je nevladna organizacija, ki si prizadeva
za unifikacijo MZP;
○ konvencije OZN in Sveta Evrope – Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga (ne
ukvarja se sicer z MZP, ampak unificira materialno pravo); Newyorška konvencija o priznavanju
in izvršitvi tujih arbitražnih odločb;
○ regionalne konvencije.

1. USTAVA
Temeljni notranji (državni) vir MZP je Ustava. 8. člen določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v
skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo
Slovenijo. Ratificirane in objavljene pogodbe se uporabljajo neposredno. 13. člen Ustave določa, da
imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, ki so zagotovljene z ustavo in
zakoni, razen tistih, ki so pridržane samo državljanom Slovenije. 68. člen določa, da lahko tujci pridobijo
lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna
pogodba, ki jo ratificira državni zbor, ob pogoju vzajemnosti. 79. člen pa določa, da imajo v Sloveniji
zaposleni tujci in člani njihovih družin posebne pravice, ki so določene z zakonom.

2. ZAKONI
Zakoni, ki vsebujejo določbe MZP, so:
● Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999, sodoben zakon, ki ustreza potrebam
dejanskih razmer);
● Zakon o tujcih;
● Stvarnopravni zakonik;
● Zakon o pravdnem postopku.
● Zakon o zaposlovanju tujcev;
● Zakon o menici, Zakon o čeku;
● Zakon o pomorski in notranji plovbi;
● Zakon o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi;
● Zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah;
● Zakon o industrijski lastnini;
● Zakon o tujih vlaganjih;
● Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju;

3. BILATERALNE IN MULTILATERALNE KONVENCIJE

Meddržavni viri MZP so dvostranske (bilateralne) in multilateralne konvencije. Pomembna značilnost
mednarodnih konvencij je enotna ureditev določenega področja, vendar pa so izenačene le kolizijske
norme.

Poenotenje MZP (za kar si prizadevajo nekatere konvencije) ima tako pozitivne kot negativne plati:
● slabosti poenotenja:
○ države hočejo, da konvencije povzamejo njihove rešitve;
○ veliko mednarodnih virov povzroča nesistematičnost in poslabša pravno varnost;
● prednosti poenotenja: možnost taktiziranja (t.i. forum shopping) želi MZP preprečiti.

Pomembne značilnosti konvencij so:

● konvencija je nad zakonom;
● univerzalnost – v celoti nadomestijo nacionalno pravo in se uporabljajo v vseh razmerjih s tujim
elementom;
● temeljijo na reciprociteti – samo, kadar je tuj element vezan na eno izmed držav podpisnic.

Med dvostranskimi konvencijami so pomembne:

● pogodbe o medsebojni pravni pomoči,
● pogodbe o vzajemnem priznavanju sodnih in arbitražnih odločb,
6
● konzularne konvencije in
● konvencije o trgovini in plovbi.

Med multilateralnimi konvencijami so pomembne zlasti haaške konvencije o:

● civilnem sodnem postopku,
● ukinitvi legalizacije tujih javnih listin,
● koliziji zakonov na področju oblike oporočnih razpolaganj,
● uporabi prava za nesreče v cestnem prometu,
● uporabi prava za odgovornost proizvajalca,
● olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču in
● civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.
Pomembne so tudi konvencije o mednarodni trgovinski arbitraži, konvencije, ki se nanašajo na status
posameznikov, konvencije s področja intelektualne lastnine, konvencije o železniškem, cestnem in
zračnem prometu itd. Na mednarodni ravni je dokaj izenačeno pravo na področju trgovine. Zaradi
različne tradicije in zgodovinskih okoliščin pa je najmanj izenačeno osebnostno, družinsko in dedno
pravo.

Bruseljska I. uredba (44/2001) ureja civilne in gospodarske zadeve, mednarodno pristojnost,

priznavanje in izvršitev sodnih odločb.
Bruseljska II. uredba (2201/2003) pa ureja družinske zadeve, mednarodno pristojnost in priznavanje in
izvršitev sodnih odločb.
Obe uredbi se nanašata na mednarodno civilno procesno pravo.

4. OBIČAJNO PRAVO
Vir MZP je tudi običajno pravo. ZMZPP določa, da se v primeru, kadar ni določbe o pravu, ki ga je treba
uporabiti za kakšno razmerje, ki ga zakon ureja, smiselno uporabijo:
● določbe in načela ZMZPP,
● načela slovenskega pravnega reda in
● načela mednarodnega zasebnega prava.
Ker pravo ne more v celoti predvideti in urediti vseh situacij, prihaja do zakonskih praznin, ki jih je treba
"napolniti" s posamično pravno normo. Gre za proces interpretacije prava v širšem smislu. Posamična
sredstva te vrste razlage so analogija, načelo argumentum a contrario, restriktivno tolmačenje izjem,
argumentum a maiore ad minus in a minori ad maius, argumentum a fortiori, uporaba splošnih pravnih
načel itd. ZMZPP se v prvi vrsti sklicuje na analogijo, to je smiselno uporabo določb in načel zakona. Na
razmerje, ki ga zakon ne ureja, je treba uporabiti normo (kolizijsko pravilo), ki je predvideno za drug,
podoben primer. S teleološko razlago ugotovimo razlog določene norme in razširimo njeno uporabo na
primer, ki glede na interese, ki jih želimo varovati, zahteva enako ureditev.
S formulacijo o uporabi načel slovenskega pravnega reda zakonodajalec napotuje na uporabo splošnih
načel, to je norm, ki urejajo veliko število konkretnih situacij, zahtevajo pa podrobnejšo razčlenitev. Ker
splošna načela ne vsebujejo kolizijskih norm, bodo prišla v poštev zlasti pri presoji, ali je v konkretnem
primeru primerna uporaba naslednjega subsidiarnega vira, to je načel MZP, kakršne sta v dolgoletnem
razvoju izoblikovali teorija in praksa. Do kodifikacij MZP je prišlo sorazmerno pozno, zato so običaji in
običajno pravo imeli in še imajo velik pomen.

5. SODNA PRAKSA IN PRAVNA ZNANOST

Zelo pomemben pravni vir za MZP je po naravi stvari tudi sodna praksa, ki ne izpopolnjuje le praznin v
zakonu, ampak mora te prilagoditi spremenjenim razmeram.
Poleg sodne prakse je pomembna še pravna znanost, čeprav ni formalni pravni vir. Prispeva k razvoju
te pravne veje, posebej v nekaterih pravnih redih, kjer lahko posamezni znanstveniki in inštituti dajejo
strokovna oz. izvedeniška mnenja o rešitvi konkretnih spornih pravnih razmerij, izpolnjuje pa tudi
praznine v posameznih zakonih.

7
6. HIERARHIJA NORM
Če vsebujejo bilateralne ali multilateralne pogodbe ter zakoni različne rešitve, je potrebno določiti
hierarhijo njihove uporabe. Na prvem mestu so mednarodne pogodbe, za njimi pa notranji predpisi.
Hierarhija:
● bilateralna pogodba;
● multilateralna pogodba;
● pravila notranjega zakona;
● ZMZPP - 4. člen ureja splošno pravno pravilo lex specialis derogat legi generali (naravo specialnih
pravil ima tudi notranja zakonodaja).

ZMZPP v 4. členu določa, da se ZMZPP ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali
mednarodni pogodbi. Ta člen torej ureja splošno pravno načelo lex specialis derogat legi generali, po
katerem je uporaba splošnega predpisa izključena, če je razmerje urejeno s specialnimi predpisi. Naravo
specialnih pravil imajo poleg notranje zakonodaje tudi ratificirane dvostranske in večstranske
mednarodne pogodbe, saj poudarja navedeni člen načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili
notranjega prava. Pri tem je treba poleg kolizijskih konvencij upoštevati tudi konvencije, ki vsebujejo
izenačeno (unificirano) pravo in s tem v celoti izključujejo potrebo po kolizijskih pravilih.

Če je torej določeno vprašanje v ratificiranih mednarodnih pogodbah urejeno drugače kot v zakonu, se
uporabi določba mednarodne pogodbe. Če najdemo različna pravila v bilateralni in multilateralni
pogodbi, obe pogodbi pa izpolnjujeta pogoje za njuno uporabo, se uporabijo določbe iz bilateralne
pogodbe, ki nastopajo kot lex specialis v razmerju do določb multilateralne pogodbe.
Postopek pri uporabi pravil je torej naslednji: najprej je treba ugotoviti, ali najdemo rešitev za določeno
vprašanje iz mednarodnega zasebnopravnega razmerja v bilateralni pogodbi. Če te rešitve tam ne
najdemo, moramo ugotavljati, ali najdemo pravila za rešitev v kakšni multilateralni pogodbi. Če se tudi na
ta način rešitve ne da poiskati, se uporabijo pravila notranjega zakona. V praksi se bilateralne in
multilateralne pogodbe uporabljajo zelo redko, saj običajno ne vsebujejo popolnih rešitev.

1.5. NAČELA MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA

V mednarodnem zasebnem pravu obstaja več vrst načel, ki pokrivajo celotno področje te pravne veje.
Ko govorimo o načelih MZP, ločimo:
● načela, ki so lastna samo področju MZP - npr. načelo koneksnosti;
● načela, ki se iz posameznih področij sprejmejo na raven MZP (načela, ki so prevzeta z drugih
področij), kjer pa dobijo drugačen način uporabe. Njihova vloga je predvsem interpretacija pravnih
norm in zapolnjevanje pravnih praznin - npr. načelo pravne varnosti, načelo enakopravnosti, načelo
pravičnosti itd. Iz družinskega prava je prevzeto načelo favor divortii, ki omogoča odstop od pravil, ki
razvezo zakonske zveze prepovedujejo. Iz družinskega prava je prevzeto tudi načelo favor prolis,
katerega namen je zaščita otroka. Iz odškodninskega prava je prevzeto načelo favor laesi: v MZP
lahko oškodovanec običajno izbira med pravom kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, in pravom kraja,
kjer je nastopila posledica.

Načela mednarodnega zasebnega prava so:

1. NAČELO (KOLIZIJSKE) PRAVIČNOSTI

Načelo pravičnosti je krovno načelo MZP. Pravičnost je raztegljiv in relativen pojem. Gre za substančno,
materialno pravičnost. Kolizijsko pravo ne ureja razmerja vsebinsko, pove le, katero pravo naj se
uporabi. Po načelu pravičnosti (nem. 'primernosti') to pomeni, naj se uporabi tisto pravo, ki je primerno,
pravilno. Pravilno pravo je tisto, ki je s pravnim razmerjem najbolj povezano.

2. NAČELO KONEKSNOSTI (ZVEZNOSTI)

Uporabi naj se tisto pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. Pravo je običajno tisto pravo, ki je v
najtesnejši zvezi s primerom, obstajajo pa tudi primeri, ko temu ni tako. Sodišču se prepusti, da samo

8
presodi, s katerim pravom je dejanski primer najbolj povezan, pri tem pa se pojavi problem pravne
varnosti, saj presojanje ni določeno aprioristično. Kljub povezanosti pa koneksnost in pravičnost nista
identična pojma.
Včasih se je zahtevala koneksnost, danes pa se upošteva izjema avtonomije strank.
Načelo koneksnosti predstavlja vodilo zakonodajalcu pri iskanju naveznih okoliščin ter sodniku pri
uporabi prava.

3. NAČELO AVTONOMIJE STRANK

Avtonomija je bila ena od norm MZP, ki pa je sčasoma prerasla v načelo. Velja predvsem na
pogodbenem področju. Tu velja, da imata stranki pravico izbrati, katero pravo se bo uporabilo za njuno
razmerje. Starejša teorija je zahtevala koneksnost: pravo, ki ga stranki izbereta, mora biti v neki zvezi z
njunim razmerjem (to zahtevajo tudi sodišča v ZDA). Danes se ta zahteva ne postavlja več, čeprav Cigoj
meni, da mora biti izbira prava vendarle utemeljena. Zaradi kvalitete in tradicije se v pomorskem pravu
npr. običajno uporablja angleško pravo. Materialna avtonomija je lastnost zasebnega prava določene
države in ni enaka avtonomiji v MZP. Pri kolizijski avtonomiji gre za to, da stranki sami izbereta pravo,
ki bo veljalo za njuno razmerje.
Pravilo o avtonomiji strank je postalo načelo po sprejetju Resolucije o avtonomiji strank v Rimu (leta
1994?). Če bi avtonomijo obravnavali le kot pravilo, bi jo bilo treba podrediti npr. načelu koneksnosti. Ker
pa gre za načelo, je treba v primeru kolizije med avtonomijo in koneksnostjo ugotavljati razumno
podlago za uporabo tujega prava. Avtonomija v primerjavi s koneksnostjo običajno prevlada; stranki
imata pri izbiri prava absolutno svobodo.

4. NAČELO ENAKOPRAVNOSTI PRAVNIH REDOV

Zakonodajalec ne sme dati prednosti enemu pravnemu redu, čeprav se velikokrat dogaja, da daje
prednost ravno domačemu pravu. Domače pravo pride v poštev pod enakimi pogoji kot tuje pravo.
Je podnačelo načela koneksnosti, spoštovano je tudi pri nas (3. člen ZMZPP). Gre za kompleksna
razmerja med več pravnimi redi, najbolj pa se kaže na družinskem področju - pri razvezi in sklenitvi
zakonske zveze pride do cepitve pravnega razmerja na 2 pravna reda:
● enakopravno se upoštevata pravna reda moža in žene; če sta državljana različnih držav, se
uporabi oba pravna reda kumulativno (37/II. ZMZPP);
● čas trajanja (vsak svoje pravo) - poišče se naj točko, ki je skupna obema udeležencema. To je
lahko domicil, če ni skupnega domicila, pa bivališče. Če še slednjega ni, pa uporabimo oba pravna
reda v skladu z načelom enakopravnosti.
Če se en zakonec po svojem pravu lahko razveže (npr. po slovenskem pravu), pravo po domicilu pa
tega ne bi dopuščalo, se zakonec lahko razveže (po našem pravnem redu).
Rešitev pri razvezi zakonske zveze naj bo takšna, da bodo razvezo priznale vse zainteresirane države.

5. NAČELO HARMONIJE MED PRAVNIMI REDI (NAČELO MEDNARODNE HARMONIJE)

Če je upoštevano načelo enakopravnosti pravnih redov, dosežemo tudi harmonijo. To pomeni, da bo
odločitev v posamičnem primeru vedno podobna oz. enaka, ne glede na to, v kateri državi se bo
razsojalo. V posameznih zadevah je vedno manj razlik, ne glede na to, kje se je o zadevi razsojalo.
Uporabile se bodo enake kolizijske norme, ki bodo pripeljale do uporabe enakega substančnega prava in
do enake končne odločitve. V praksi seveda ni tako. Stranka se mora zavedati, kje naj sproži postopek,
da bo izbrano zanjo najbolj ugodno pravo (odvetnik poskuša doseči pristojnost sodišča, kjer velja
določeno kolizijsko pravilo). Stranke, ki pravo in kolizijske norme dobro poznajo, imajo zato možnost
"forum shoppinga".

6. NAČELO VARSTVA ŠIBKEJŠEGA

Uporabi naj se pravo šibkejše stranke. V našem pravu je to načelo poudarjeno predvsem v
družinskopravnih razmerjih (varstvo otroka: favor prolis), na področju delovnega prava (varstvo
delavca: favor labori), trgovine (varstvo potrošnika) ter na odškodninskem področju (varstvo
oškodovanca: favor laesi). Ameriška praksa je razvila institut "better law approach": uporabi naj se
pravo, ki je najbolj ugodno za šibkejšo stranko (otroka, delavca, potrošnika, oškodovanca) - favor
negotii.
9
Varovani so s pravili teh področij in s kolizijskim pravom (na kolizijski ravni). Varovanje v kolizijskem
smislu se odraža drugače kot v materialnem smislu: pri varovanju v kolizijskem smislu odstopimo od
splošnih pravil, uporablja se npr. otrokovo lastno pravo, ki ga najbolj ščiti (najbolj varuje njegove pravice,
koristi).
Vendar pa se kolizijsko pravo ne ukvarja z vprašanjem, ali je to pravo resnično bolj ugodno za
šibkejšo stranko (velja domneva, da je njegovo pravo zanj najugodnejše). Zato pravimo, da je kolizijska
metoda 'skok v temo' in lahko pripelje do slabšega rezultata (npr. za otroka je lahko celo slabše, kot če bi
uporabili pravo njegovih staršev).
30. člen ZMZPP pa ureja situacijo, ko je bilo dejanje storjeno v eni državi, posledice pa so nastale v
drugi državi. Po načelu varstva oškodovanca se uporabi pravo tiste od dveh držav, ki je za
oškodovanca ugodnejše. Pri vseh načelih ostanemo na nivoju kolizijskega pravila, razen v tem primeru,
kjer se gre v vsebino: načelo varstva oškodovanca - hočemo zaščititi oškodovanca, zato ni ravnovesja.
Tu gre za preboj, ko je poseženo na področje materialnega prava (ni nujno, da je kraj delovanja in kraj
posledice isti - vprašanje je, katero pravo uporabiti). Po novem je vodilno pravo kraja, kjer je deloval, če
pa je ugodnejše pravo kraja posledice, pa se uporabi to (30/I. ZMZPP). To je edini primer izjeme, ko se
uporablja tudi substančna ureditev, gre pa za materialno pravičnost!

7. NAČELO VARSTVA INTEGRITETE INSTITUCIJ - PREPOVED CEPITVE

Pri pogodbi se oblika običajno presoja po pravu kraja, kjer je dejanje storjeno, alternativno pa po pravu
po vsebini (7. člen ZMZPP). Vsebinski del pogodbe kot tudi izvrševanje ter kršenje pogodbe se presoja
po pravu, ki velja za pogodbo. Za sklenitev pravnega posla lahko velja pravo kraja, kjer je bil posel
sklenjen (lex loci stipulationis), za izpolnitev pravnega posla pa lahko velja pravo kraja, kjer naj se posel
izpolni (lex loci solutionis). Doktrina v načelu ne zanika možnosti, da bi stranki delili pogodbo na
posamezne dele in zanje uporabljali različno pravo, vendar je cepitev mogoča le, če gre za posamezne
logične celote in to je tudi bistvo načela varstva integritete institucij: če so npr. pravice kupca obenem
obveznosti prodajalca, jih ne moremo obravnavati ločeno, temveč po enem pravu.

8. NAČELO VARSTVA PRIDOBLJENIH PRAVIC

To teorijo je razvil Francoz Pillet. Pravo, ki nastane v eni državi, se uporablja v drugi državi; to pomeni,
da se pridobljena pravica prizna in uporablja na drugem pravnem območju. Načelo se kaže predvsem v
priznavanju tujih sodnih odločb.

9. DRUGA NAČELA
● načelo favor negotii - če je le mogoče, naj se pravni posel ohrani v veljavi. Primer: obličnost oporoke;
● načelo favor lesi - v korist oškodovanca;
● načelo favor divortii - naj se doseže razveza zakonske zveze.
● enakopravnost moških in žensk

10. NAČELA, KI SE POJAVLJAJO V PROCESNEM PRAVU

1. načelo pridobljenih pravic;
2. načelo teritorialne oblasti - navadno v domicilu toženca;
3. načelo personalnosti;
4. enotno divergentno navezovanje - se navadno ne uporablja, ker za proces ni pomembna samo
koneksnost, temveč tudi ekonomičnost.

Načela, ki so opisana v točkah 1-9 se nanašajo na kolizijsko pravo. Vendar MZP sestavlja še pravo
mednarodne pristojnosti ter pravo priznanja in izvrševanja tujih sodnih in arbitražnih odločb. Tudi za ti
dve področji velja načelo avtonomije. Materialna avtonomija pomeni, da udeleženci urejajo svoja
razmerja prosto, vendar pa ne v nasprotju s prisilnimi predpisi, moralo in ustavnimi načeli. Prosto
urejanje medsebojnih razmerij pomeni, da stranki:
● vsebinsko opišeta pravice in obveznosti;
● lahko prepišeta pravice in obveznosti iz tujih predpisov (v skladu z …) - to je svoboda strank
avtonomno oblikovati svoje pravice in obveznosti.

10
Kolizijska avtonomija - praviloma se stranke sklicujejo na uporabo tujega prava. Stranki nista omejeni
in vezani z notranjim javnim redom (moralo, pravnimi predpisi, ustavnimi načeli). Stranki v celoti izključita
domače norme, ki so tako nadomeščene z normami tujega prava.

Pri iskanju prava lahko izhajamo iz dveh izhodišč. Lahko izhajamo iz zakona - vsak zakon določa obseg
svoje uporabe. To stališče je starejše. Lahko pa izhajamo iz pravnega razmerja - ocenimo, kje je sedež
nekega pravnega razmerja. To izhodišče je dejanski stan (Savigny). Razvoj MZP je sledil sedežu
pravnega razmerja in ustvaril kolizijsko metodo, ki išče dejanski stan ter norme, ki mu ustrezajo. Z
uporabo kolizijske norme torej pridemo do ustreznega prava. Danes načeloma prevladuje kolizijska
metoda. Primeri, ko zakon sam določi obseg svoje uporabe (ko torej vsebuje norme neposredne
uporabe), so redki. Gre za področja, ki naj bi bila tako pomembna, da je mogoče uporabiti samo domače
pravo, zato je uporaba kolizijske norme izključena (primeri, katerih se noče prepustiti tujemu pravnemu
redu, ampak jih domači pravni red želi urediti sam - letalsko pravo je npr. v veliki meri kogentne narave
in vsebuje precej norm neposredne uporabe, zaradi varnosti). Norme neposredne uporabe niso
zaželene, saj bi lahko pripeljale do tega, da kolizijskih norm sploh ne bi bilo mogoče uporabiti (širijo
domet uporabe domačega prava). Norma, ki se vedno uporabi, ne glede na kolizijske norme, se imenuje
Eingriffsnormen (Eingriff - poseg, intervencija). MZP se danes gradi na sistemu kolizijskega prava in
težnja je imeti čim manj norm, ki izključujejo kolizijsko pravo.

Med načeli lahko prihaja do kolizije, ki jo moramo rešiti tako, da ugotovimo, katera vrednota je
močnejša. Prednost lahko damo načelu pravičnosti, ni pa to nujno.
Pri vseh načelih ostanemo na nivoju kolizijskega pravila, razen v enem primeru, kjer gre za vsebino:
načelo varstva oškodovanca. To je edini primer izjeme, ko se uporablja tudi substančna ureditev, saj
želimo zaščititi oškodovanca.

II. KOLIZIJSKE NORME

1. SPLOŠNO

1.1. DEFINICIJA
Kolizijsko pravilo pove, katero pravo (domače ali tuje) naj se uporabi pri določenem pravnem razmerju
s tujim elementom.
Kolizijsko pravilo takega razmerja ne ureja neposredno, nima torej substančne (materialnopravne)
narave. Določa samo način, kako najti substančno pravilo. Norme kolizijskega prava ne upoštevajo
končnih rešitev (vsebine substančnega prava), ampak se omejujejo le na to, katero pravo naj se uporabi.
Kolizijske norme na nek način omejijo suverenost države, pojavljajo se razlike v pravnih redih (npr.
definicija javnega reda); vendar pa je dejstvo, da do stika med pravnimi sistemi vseeno prihaja.
S kolizijskimi normami se skuša preprečiti izigravanje zakona.

1.2. NARAVA KOLIZIJSKIH NORM

Vprašanje je, kakšna je narava kolizijskih norm:
● ni materialna (substančna) norma, ker samo opredeli merodajno pravo;
● niti ni procesna norma.
Kolizijska norma je formalna norma (teorija jih uvršča med formalno pravo) in posledica te lastnosti je
njena kogentna uporaba - sodišče jih mora uporabljati po uradni dolžnosti (ex offo) in ne samo na
zahtevo stranke. Šteje se kot pravo.

11
1.3. STRUKTURA
Bistveni sestavini kolizijske norme sta:
● označitev zadeve, ki se ureja - vsebuje dejanski stan;
● napotilo, odkaz na pravni red, ki naj se uporabi (glede na navezne okoliščine) - določena je pravna
posledica. Napotilo je oblikovano v obliki navezne okoliščine.
Kolizijska norma je sestavljena iz dejanskega stanja in navezne okoliščine. Dejanski stan je potrebno
okvalificirati.

1. odst. 13. člena ZMZPP določa: "Za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe se uporabi pravo
tiste države, katere državljan je." V tem primeru je zadeva pravna in poslovna sposobnost fizične osebe,
napotilo pa kaže na pravo tiste države, ki ji pripada oseba, katere sposobnost se presoja. Prvi del
vsebuje dejanski stan, v drugem pa je določena pravna posledica. Napotilo ne pove naravnost, katero
pravo je treba uporabiti, temveč pove, katero znamenje življenjskega pojava pokaže, katero pravo je
treba uporabiti. Tako znamenje se imenuje navezna okoliščina. Za presojanje pravne in poslovne
sposobnosti fizične osebe je tako znamenje državljanstvo osebe, katere sposobnost želimo ugotoviti.
Uporabiti je treba torej pravo, ki velja v državi, katere državljan je ta oseba. Ker je državljanstvo vez med
življenjskim pojavom in odkazanim pravom, se to znamenje imenuje navezna okoliščina.

Po ZMZPP so navezne okoliščine še naslednje (primeri):

● za razvezo zakonske zveze: skupno državljanstvo obeh zakoncev ob vložitvi tožbe;
● za razmerja med starši in otroki: stalno prebivališče, če so ti državljani različnih držav;
● za pogodbena razmerja: avtonomija strank, če kolizijskih zakon ali mednarodna pogodba ne določa
drugače. Pri pogodbenih razmerjih mora sodnik najprej ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke za
veljavnost pogodbe. Zato mora poiskati norme o pravni in poslovni sposobnosti strank po pravu
državljanstva vsake stranke. Oblika pogodbe se presoja glede na pravo kraja sklenitve posla.
Volja in dopustnost sodita že med vsebinska vprašanja, za katera velja načelo avtonomije: uporabi
se tisto pravo, ki sta ga izbrali stranki (pogodbeni statut), lahko pa tudi pravo kraja sklenitve
pogodbe (lex loci actus).
Včasih imajo kolizijska pravila dostavek, katero drugo pravo naj se uporabi, če odkazano pravo določa,
da naj se primer ne presoja po njegovih pravilih. Tuje pravo lahko tudi napotuje na drugo pravo ali nazaj
na pravo, ki je dalo napotilo, torej nazaj na domače pravo. Takšna določba je npr. v 94. členu zakona o
menici: če zakon druge države, katere državljanstvo ima oseba, katere sposobnost presojamo, napotuje
na zakon kakšne druge države, se uporablja zakon te druge države. To kolizijsko pravilo določa t.i.
zavračanje (renvoi).

2. VRSTE KOLIZIJSKIH PRAVIL

2.1. OZKA IN ŠIROKA KOLIZIJSKA PRAVILA

Ozke kolizijske norme urejajo neko ožje področje. Pri tem se lahko zgodi, da pride do pravnih praznin.
V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe in načela ZMZPP, načela slovenskega pravnega reda in
načela MZP (3. člen ZMZPP).
Široka kolizijska pravila urejajo neko širše področje. Pravilo lex rei sitae npr. ureja celotno
stvarnopravno področje.

2.2. ENOSTRANSKE (NEPOPOLNE) IN DVOSTRANSKE (POPOLNE) KOLIZIJSKE NORME

Enostranske kolizijske norme povedo, pod katerimi pogoji se uporabi domače pravo. Taka norma ne
napotuje na tuje pravo, temveč samo omejuje uporabno področje domačega prava. Enostranske
kolizijske norme so prevladovale v starejših zakonih, ko je veljalo, da lahko država določi samo to, kdaj
se bo uporabilo njeno pravo.
Dvostranske kolizijske norme pa določajo, pod katerimi pogoji se uporabi domače ali katero drugo
pravo (npr. 28. člen ZMZPP: za enostranski pravni posel se uporabi pravo države dolžnikovega stalnega

12
prebivališča oz. sedeža). Sodobne kolizijske norme so večstranske, ne omejujejo se več na eno pravno
situacijo, ampak urejajo splošno, generalno. Lahko so:
● simetrične - domačemu pravu ne dajejo prednosti pred tujim; teži se k simetričnosti, k temu, da bi
bili vsi pravni redi enakopravni;
● asimetrične - asimetrična kolizijska norma je tista, ki daje domačemu pravu določeno prednost pred
tujim pravom. Taka norma je npr. 37. člen ZMZPP, ki določa kumulacijo prav obeh zakoncev, če
imata različno državljanstvo, v primeru nerazvezljivosti zakonske zveze po navedenih pravilih pa daje
prednost slovenskemu pravu.

2.3. ODKRITE (JASNE) IN SKRITE KOLIZIJSKE NORME

Odkrite kolizijske norme so tiste, pri katerih se že iz same formulacije razbere njihova napotilna
funkcija. Večina norm ima tak značaj.
Skrite kolizijske norme pa so materialnopravne ali procesnopravne norme, iz katerih po primerni
razlagi lahko sklenemo, kateri pravni red naj se uporabi. Takšna je npr. vsebina členov, ki določajo
pogoje za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb pred slovenskimi sodišči. Te norme namreč ne
razlikujejo, ali gre za tujca ali domačina, temveč samo zahtevajo, da so izpolnjeni določeni pogoji.

2.4. SPLOŠNA IN POSEBNA KOLIZIJSKA PRAVILA

To delitev navaja Cigoj.
Splošna kolizijska pravila so zelo široka, tako da zajamejo čim več snovi.
Nekatera pomembna vprašanja pa zahtevajo posebno ureditev. Tako imamo poleg splošnih pravil o
kolizijah, ki veljajo za razmerja civilnega in gospodarskega prava, še posebna kolizijska pravila (ius
speciale) v meničnem, čekovnem in pomorskem pravu.
Poleg specialnih pa obstajajo še singularna pravila, ki urejajo izjeme od splošnih rešitev kakšnega
posameznega vprašanja.

2.5. KONFORMNE IN DIVERGENTNE KOLIZIJSKE NORME

Cigoj navaja, da ta delitev nastaja ob primerjavi kolizijskih pravil raznih pravnih redov.
Konformna kolizijska pravila so tista, ki so med seboj enaka, ker jih je en pravni red prevzel od
drugega, lahko pa so izenačena tudi z mednarodnimi pogodbami ali zakonskimi vzorci, ki jih nato
sprejmejo zakonodaje različnih držav.
Vsa druga kolizijska pravila so divergentna, torej vsa pravila, ki odstopajo, ki niso konformna.

2.6. KOGENTNE IN DISPOZITIVNE KOLIZIJSKE NORME

Postavlja se vprašanje, kakšna je pravna narava kolizijskih norm; ali so kolizijske norme kogentne ali
dispozitivne oz. ali je sodnik, ko rešuje pravno razmerje z mednarodnim elementom, dolžan uporabiti za
to predvideno kolizijsko normo in preko nje pravo, na katero ta norma napotuje, ali pa tega ni dolžan
storiti.
V največjem številu pravnih redov kontinentalne Evrope so kolizijske norme kogentne, prisilnopravne
(imperativne) narave. Tudi norme našega ZMZPP so kogentne narave. To pomeni, da so slovenska
sodišča dolžna uporabljati kolizijske norme po uradni dolžnosti, dolžna pa so uporabiti tudi tuje pravo,
kadar navezna okoliščina odkazuje na tuje pravno področje.

2.7. SAMOSTOJNE IN NESAMOSTOJNE KOLIZIJSKE NORME

Nemška teorija loči samostojne in pomožne, nesamostojne kolizijske norme.
Samostojne kolizijske norme so kolizijske norme v ožjem pomenu. Lahko so simetrične (enako
vrednotijo vse pravne rede) ali asimetrične (dajejo prednost domačemu pravnemu redu, 'pravni
šovinizem').

13
Pomožne, nesamostojne kolizijske norme pa so kolizijske norme v širšem pomenu. To pomeni, da
pomagajo oz. rešujejo situacijo, ko smo odkazani na tuje pravo, kadar z uporabo samostojnih kolizijskih
norm ne moremo priti do ustreznega rezultata ali je ugotovljena rešitev vprašljiva. Omogočajo nam
lahko, da uporabimo kar domače pravo. Med pomožne (nesamostojne) kolizijske norme spadajo:
● predhodno vprašanje;
● zavračanje;
● izigravanje prava, in
● pridržek javnega reda (to pomeni, da če bi bila uporaba tujega prava v nasprotju z našim pravnim
redom, tuje norme ne uporabimo).

V našem zakonu sta že urejeni dve normi, ostale pa niso uzakonjene (pojavilo se je mnenje, da še ni
'zrelo' za ureditev). Urejeni sta norma o negativnem učinku javnega reda (5. člen ZMZPP) ter norma o
zavračanju (6. člen ZMZPP).

2.8. STALNE IN SPREMENLJIVE KOLIZIJSKE NORME

Stalne kolizijske norme navezujejo s pomočjo stalne navezne okoliščine. 18. člen ZMZPP določa, da je
pri premičninah spremenljiva, pri nepremičninah pa stalna navezna okoliščina.

2.9. KOMPLEKSNE KOLIZIJSKE NORME

O kompleksnem navezovanje govorimo, kadar kolizijske norme napotujejo na več pravnih redov. Pri tem
igrajo pomembno vlogo načela MZP.
Navezovanje na več pravnih redov (kompleksno navezovanje) je lahko:
● alternativno,
● kumulativno,
● zaporedno (primarno in subsidiarno) ter
● distributivno.

2.9.1. ALTERNATIVNO NAVEZOVANJE

Alternativno navezovanje pride v poštev, kadar hočemo neko pravno razmerje ohraniti v veljavi ali
kadar hočemo več pravic (npr. 33 ali 30/1 ZMZPP). Pri alternativnem navezovanju uporabimo eno ali
drugo pravo po načelu favor negotii. Cilj je torej ohranjanje pravnega posla v veljavi.
Z nekoliko omejitvami je uporabno tudi na odškodninskem področju v skladu z načelom varstva
potrošnika.
Primer alternativnega navezovanja je določilo o veljavnosti oporoke glede na obliko (33. člen
ZMZPP). Oporoka je glede oblike veljavna, če je oblika veljavna po enem od naslednjih pravnih redov:
● po pravu kraja, kjer je bila oporoka sestavljena,
● po pravu kraja, katere državljan je bil oporočitelj (bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti),
● po kraju oporočiteljevega stalnega ali začasnega bivališča (bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi
ob smrti),
● po pravu Republike Slovenije in
● po pravu kraja, kjer je nepremičnina (za nepremičnine).
Primer alternativnega navezovanja je tudi uporaba prava pri neposlovnih odškodninskih obveznostih:
uporabi se tisto pravo, ki je ugodnejše za oškodovanca.
Omejitev pa se kaže pri sklenitvi zakonske zveze - uporabi se lahko le pravo kraja, kjer je bila zakonska
zveza sklenjena (lex loci celebrationis).

2.9.2. KUMULATIVNO NAVEZOVANJE

Pri kumulativnem navezovanju sodišče hkrati uporabi oz. upošteva pravne rede, na katere norma
napotuje. Kumulativno navezovanje pomeni, da:
● se uporabijo norme vseh relevantnih pravnih redov;
● pravne posledice učinkujejo v vseh pravnih redih, ki imajo interes v konkretnem primeru.

14
S kumulacijo dosežemo tudi harmonijo med pravnimi redi.
Primer: če imata pri razvezi zakonske zveze zakonca različno državljanstvo, sodišče hkrati upošteva
vzroke za razvezo, ki so določeni po zakonih držav, katerih državljana sta zakonca. Vendar če razveza
ni možna, odstopimo od te kumulacije in dopustimo razvezo npr. po našem pravu, če gre za
slovenskega državljana ali osebo, ki ima v Sloveniji domicil (načelo favor divortii). Kumulativno
navezovanje se uporablja le takrat, ko res želimo trdnost neke pravne odločitve (razveza, posvojitev).
Pri posvojitvi, morajo biti pogoji za posvojitev izpolnjeni po vseh treh pravnih redih, če so posvojitelji in
otrok državljani treh različnih držav (46/3 ZMZPP). Kumulativno navezovanje služi preprečevanju
šepavih razmerij (rešitev mora biti veljavna v vseh relevantnih pravnih redih).

2.9.3. DISTRIBUTIVNO (DELJENO) NAVEZOVANJE

Za distributivno navezovanje gre takrat, kadar za razne dele pravnega razmerja veljajo pravila
različnih pravnih redov. Za vsakega udeleženca naj velja njegovo pravo in za vsak del pravnega
posla svoje pravo (cepitev p.p.). Taka delitev se lahko opravi:
● glede na osebe (po subjektih): npr. po 34. členu ZMZPP - pogoji za sklenitev zakonske zveze se za
vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi;
● glede na sestavine samega razmerja: delitev se lahko opravi tudi po posameznih sestavinah oz.
stadijih pravnega razmerja. Tako lahko za sklenitev pravnega posla velja eno pravo (pravo kraja,
kjer je bil posel sklenjen, lex loci stipulationis), za izpolnitev pravnega posla lahko velja pravo kraja,
kjer naj se posel izpolni (lex loci solutionis), sposobnost pa se lahko presoja za vsako stranko po
njenem pravu.
Tu pride do izraza tudi načelo koneksnosti, saj lahko za vsako stranko velja pravni red, ki ji je najbližje
(pravo, kateremu pripada po državljanstvu ali domicilu).
Cepitev pravnega razmerja je možna samo v primeru, ko posamezni deli razmerja predstavljajo neko
zaključeno celoto. Če so npr. pravice kupca obenem obveznosti prodajalca, jih ne moremo obravnavati
ločeno, temveč po enem pravu. Pri distributivnem navezovanju se lahko torej pravna institucija razkosa
na več pravnih redov samo do razumne meje, sicer institucija izgubi svoje značilnosti ali pa nastane med
njenimi različno urejenimi deli notranje nasprotje. Zato je treba upoštevati načelo varstva integritete
institucij.

2.9.4. SUBSIDIARNO (ZAPOREDNO, PODREDNO, LESTVIČNO) NAVEZOVANJE

Pri subsidiarnem navezovanju je podredno določenih več okoliščin; kadar ena ni uporabna, se uporabi
druga,... Najprej uporabimo eno (primarno) in če to ne gre, se pomikamo naprej po lestvici (subsidiarno).
Navezovanje je zaporedno (primarno in subsidiarno) v 11. členu ZMZPP: če oseba nima državljanstva
oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča. Če tudi stalnega
prebivališča nima oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega začasnega prebivališča. Če pa
tudi začasnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, se uporabi slovensko pravo (lex fori).
Podobno je pri iskanju skupnega prava pri zakoncih. Možne rešitve pri osebnih in premoženjskih
razmerjih zakoncev so (38. člen ZMZPP):
● kumulacija - zagovarjajo nekateri, a je praviloma nemogoča;
● alternativnost je neustrezna, ker lahko vodi do poljubne rešitve;
● distributivnost, cepitev ni ustrezna, ker gre pri zakonski zvezi za povezana, vzajemna razmerja med
zakoncema;
● zato se poslužimo subsidiarnega navezovanja - iščemo skupno pravo, skupno navezno okoliščino:
domicil (stalno prebivališče), če pa tega nimata, pa je subsidiarna navezna okoliščina zadnje skupno
prebivališče, če pa še tega ni, se uporabi pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. V končni fazi
lahko še vedno uporabimo lex fori; pravo sodišča, pred katerim teče postopek.

15
3. NAVEZNA OKOLIŠČINA, NAVEZOVANJE

3.1. DEFINICIJA NAVEZNE OKOLIŠČINE

Naveza okoliščina je okoliščina dejanskega razmerja, ki glede na situacijo odkaže na neko pravo
(navadno zakonodajalec določi relevantne okoliščine).
Kolizijsko pravilo določa, katero dejstvo, ki sestavlja življenjski primer, naj pokaže, katero pravo je treba
uporabiti. To dejstvo je tako, da se v njem vidi neka povezava s pravnim redom enega ali drugega
pravnega območja. Ker je to dejstvo znamenje, da je primer v zvezi z nekim pravom, tako da to pravo
lahko naveže določitev svoje veljavnosti na tiste primere, ki tako znamenje vsebujejo, imenujemo to
dejstvo navezno okoliščino ali tudi navezno točko. Odločilno znamenje za navezno okoliščino, je
velikokrat težko določiti. Običajno to opravi zakonodajalec, pri tem pa je v pomoč tudi sodna praksa.
Temeljna funkcija kolizijske norme je, da nam pove, katero pravo bomo uporabili glede na vse kolizijske
norme. Zakonodajalec lahko upošteva samo redne primere - pri izrednih primerih navezna okoliščina
nima teže, zato se pojavi stališče, da apriorizem ni v redu - potrebno je pustiti sodniku, da odloči.

3.2. METODE DOLOČANJA OZ. IZBORA NAVEZNIH OKOLIŠČIN

Poznamo predvsem dve metodi določanja naveznih okoliščin: aprioristično (izhodišče MZP se črpa iz
zakona) in posterioristično metodo (izhodišče MZP je dejanski stan).
● aprioristična metoda je tista, kadar uporabljamo navezne okoliščine tako, kot so določene v
kolizijskem pravilu. Pri tem ne upoštevamo, ali je v danem primeru uporabljeno pravo tudi resnično
povezano z določenim življenjskim primerom. Apriorizem je torej, ko pravo že v naprej točno določa,
katero pravo se bo uporabilo, če nastopi določena navezna okoliščina (pravna varnost). Navezne
okoliščine so vnaprej določene v zakonu in sodišče je nanje vezano; zakonodajalec pri uzakonitvi teh
naveznih okoliščin ugotovi, kaj je najtesneje zvezano s tem dejanskim stanom, zamisli si
najpogostejše, običajne, povprečne primere, razmerja, išče normalne primere. Vodilo zakonodajalcu
je načelo najožje koneksnosti. Kadar pa se v resničnem življenju pojavi nek izjemen, atipičen primer,
pa ta norma ne pride v poštev;
● pri posterioristični metodi pa se uporabi tisto pravo, ki je dejansko povezano z življenjskim
primerom (2. člen ZMZPP - izključitvena klavzula). Sodniku se da možnost, da presodi in ugotovi, s
katerim pravom je razmerje povezano. Ta metoda se uporablja predvsem v sistemu common law. Tu
sestavljajo sezname primerov, kjer so sodišča izrekla, da se lahko uporabi tuje pravo. Posteriorizem
je, ko sodnik sam poišče najprimernejše pravo. Iz pravnega razmerja je potrebno ugotoviti, h
kateremu pravu to razmerje teži ter uporabiti tako ugotovljeno pravo. V središču je lahko:
○ subjekt - iščemo subjektivne povezave;
○ stvar - uporabi se pravilo kraja, kjer je stvar.

Argumenti v zvezi z metodama določanja naveznih okoliščin:

● zoper aprioristično metodo ugovarjajo, da je navezna okoliščina le naključnega pomena, saj je
lahko dejanje tesneje povezano s kakšnim drugim pravnim redom;
● zoper posterioristično metodo pa so očitki, da:
○ stranki nikoli ne vesta, katero pravo se bo uporabilo za njuno razmerje, to je slabo z
vidika pravne varnosti;
○ sodnik lahko ravna subjektivno,
○ lahko pa tudi ni jasno, katero izmed enakopravnih prav je odločilno.

Nekateri teoretiki se zavzemajo za kombinacijo obeh metod in danes se tako uporablja kombinacija
apriorizma in posteriorizma.
Načeloma naj se uporablja aprioristična metoda, ki zagotavlja večjo pravno varnost. V tistih primerih, kjer
se resnično ugotovi, da določeno pravno razmerje ni povezano s pravom, ki naj se uporabi (na katerega
torej kaže navezna okoliščina), bližje pa je kakšnemu drugemu pravu, pa naj se uporabi pravo, ki je
pravnemu razmerju najbližje.

16
2. člen ZMZPP (torej splošni del zakona) vsebuje izključitveno klavzulo ('escape clause'): pravo, na
katerega napotujejo določbe zakona, se izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera
očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze (ni koneksnosti), obstoji pa bistveno
tesnejša zveza z nekim drugim pravom.
Za uporabo izključitvene klavzule morata biti torej kumulativno izpolnjena 2 pogoja:
● neobstoj tesnejše zveze z odkazanim pravom;
● obstoj bistveno tesnejše zveze z drugim pravom.
Ta določba se ne uporablja, kadar pravo izbereta stranki (izjema pri avtonomiji).
Izključitvena klavzula omogoča, da se uporabi pravo, ki ima z razmerjem tesnejšo zvezo, če apriorno
odkazano pravo takšne zveze nima. To je tudi najelegantnejša metoda, saj ohranimo pravno varnost
(pozitivna stran apriorizma), obenem pa iščemo tesno vezo razmerja s pravom.
Prejšnji zakon o MZP tega pravila ni poznal.

Izhodišče posteriorizma (modernejša metoda) je življenjski primer, vendar pa poznamo tudi norme
neposredne uporabe, ko je kolizijska metoda izključena. Vsi pravni redi, tudi če izhajajo iz
posterioristične metode poznajo primere, ki izhajajo iz drugega principa (npr. policijske norme, norme
neposredne uporabe). Razlog za to je predvsem v tem, da skuša pravni red ščititi neke določene
vrednote in želi, da se na določenem področju uporablja domače pravo,… Savigny je avtor
'komprimentalnega preobrata'. Pravo išče na podlagi elementa dejanskega stanja.
Postapriorizem je kritika apriorizma, ki pa se ni uveljavil.

1. restatement (ZDA) - sodnik mora pri določanju koneksnosti upoštevati taksativno naštete elemente;
2. sistem domnev - sodnik presodi, ali je domnevana koneksnost pravilna ali ne in jo uporabi ali pa ne;
3. koneksnost kot načelo (A) - sodnik ima apriorno koneksnost, vendar pa lahko od tega odstopi, če
meni, da je dejansko razmerje bolj vezano na neko drugo pravo;
4. izključitvena klavzula (SLO) - navezne okoliščine so apriorno določene. Klavzula pa daje možnost,
da kadar neka okoliščina nima zveze, se uporabi novo, ki zvezo ima.

3.3. VRSTE NAVEZNIH OKOLIŠČIN

Poznamo osebne, stvarne in mešane navezne okoliščine.

1. OSEBNE, PERSONALNE NAVEZNE OKOLIŠČINE

Personalne navezne okoliščine nas pripelje do prava, ki se uporablja za personalna, osebna, statusna
vprašanja. Personalni, osebni statut pomeni dve stvari:
● pravo, ki se uporablja za personalna (osebna) vprašanja;
● pravo, do katerega smo prišli na podlagi personalnih naveznih okoliščin.

Za osebne navezne okoliščine je značilno, da je osebno razmerje do določenega pravnega območja tisto
odločilno znamenje, na katero se navezuje določeno pravo:
● državljanstvo: pravo, ki se navezuje na državljanstvo se imenuje lex nationalis ali lex patria;
● domicil: pravo, ki se navezuje na stalno prebivališče - lex domicilii;
● bivališče: pravo, ki se navezuje na začasno prebivališče - lex habitationis, poznamo tudi pojem
običajno bivališče;
● za pravne osebe sta pomembni predvsem dve navezni okoliščini: sedež in dejstvo, da je bila pravna
oseba ustanovljena po pravilih določenega pravnega reda. Pomemben je torej kraj ustanovitve
pravne osebe ali dejanski kraj sedeža. Pravo, ki je določeno na podlagi te okoliščine, se imenuje lex
societatis;
● za ladjo se vsa pravna razmerja v zvezi z njo presojajo po pravu njene zastave - loi du pavillon
(pavillon - fr. zastava)

17
V dednem pravu poznamo:
● enotno navezovanje - celotna zapuščina se obravnava po enem pravu, pravu države, katere
državljan je bil zapustnik ob smrti;
● pluralistično navezovanje - za nepremičnine velja lex rei sitae, za premičnine pa personalni statut;
državljanstvo.
Pri nas glede nepremičnin velja izključna pristojnost slovenskega sodišča, vendar to navadno pomeni,
da je sicer pristojno slovensko sodišče, uporablja pa se tuje pravo (po državljanstvu ob času smrti).

Pri nas je primarna navezna okoliščina državljanstvo (v primeru več državljanstev se uporabi tisto, kjer
ima oseba prebivališče).
Nekateri se zavzemajo za to, da bi se v našem jeziku za domicil uporabljal izraz domovališče, ker bi
pokazal, da gre za kraj, kjer je kdo doma. Danes se v drugih pravnih redih vedno bolj uporablja izraz
običajno bivališče. Za običajno bivališče so potrebni samo objektivni kriteriji, torej samo corpus, ne pa
tudi animus manendi, kot se to zahteva za domicil.

2. STVARNE NAVEZNE OKOLIŠČINE

Stvarne navezne okoliščine so:
● lega stvari: skoraj brez izjeme se uporablja za nepremičnine, kar pomeni, da je treba stvarne pravice
na njih presojati po pravu kraja, kjer nepremičnina leži. Kot izključni princip se danes uporablja le pri
nepremičninah. Pravo, ki je navezano na kraj, kjer stvar leži, se imenuje lex rei sitae;
● kraj, kjer se dejanje opravi: pravo, ki se navezuje na podlagi te navezne okoliščine, se imenuje lex
loci actus. Kadar pa gre za pogodbe, se to pravo imenuje lex loci contractus. Pri pogodbah lahko
ločimo sklenitveno in izpolnitveno dejanje, ki se lahko opravita na različnih krajih. Pravo, navezano
na sklenitev pogodbe, se imenuje lex loci stipulationis, pravo kraja, ki se navezuje na izpolnitev,
pa se imenuje lex loci solutionis. Lex loci delicti commissi pomeni pravo kraja storitve civilnega
delikta;
● sedež sodišča: pravo, glede na kraj sodišča, torej pravo foruma, se imenuje lex fori;
● volja pogodbenih strank: včasih imajo stranke pravico, da si same izberejo pravo, ki naj velja za
njihovo razmerje. 1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga
izbrali stranki, če zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. V tem primeru je torej navezna
okoliščina volja pogodbenih strank. Izbira prava je lahko pogodbena, za kar uporabljamo izraz
navezna pogodba. Pravo, ki je tako določeno, se imenuje lex electa ali lex voluntaris.

Sodna praksa velikokrat uporablja še druge navezne okoliščine, npr.:

● najožjo povezanost z določenim pravnim redom (connexitas);
● jezik, v katerem je bilo dejanje opravljeno;
● sedež razsodišča;
● sedež karakterističnega opravljanja poslov.

3.4. PRAVNA NARAVA NAVEZNIH OKOLIŠČIN

Posamezne navezne okoliščine so lahko:
● gola dejstva - npr. kraj, kjer stvar leži in bivališče določene osebe, sta samo goli dejstvi in ni treba
posebej ugotavljati, kaj se šteje za lego stvari, prav tako pa tudi ne, kateri kraj se šteje za bivališče
določene osebe, saj zadošča njen corpus.
● določeni pravni pojmi - navezne okoliščine, ki predstavljajo pravne pojme, so npr. državljanstvo,
domicil, kraj, kjer je bila škoda storjena, kraj sklenitve ali izpolnitve pogodbe itd. Vsebina naveznih
okoliščin, ki predstavljajo pravne pojme, je odvisna od različnih pravnih redov. Kaj je npr. sklenitveni
in izpolnitveni kraj se lahko namreč v različnih pravnih redih različno pojmuje. Problem, ki nastane
zaradi različne razlage pojmov, se imenuje kvalifikacijski problem.

18
3.5. SPREMEMBE NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Nekatere navezne okoliščine imajo čas, ki je odločilen za izbiro odkazanega prava, določen že v
samem kolizijskem pravilu. Tako npr. ZMZPP za oporočno sposobnost določa, da se presoja po
pravu države, katere državljanstvo je imel oporočitelj ob sestavi oporoke. Če oporočitelj po sestavi
oporoke državljanstvo spremeni, takšna sprememba navezne okoliščine ne vpliva na pravo, ki naj se
uporabi. V drugih primerih, kot je npr. 1. odst. 42. člena ZMZPP, ki določa da se razmerja med starši in
otroki presojajo po pravu države, katere državljani so, pa pride s spremembo državljanstva (torej s
spremembo navezne okoliščine) to pravno razmerje pod vpliv novega zakona.
V primerih, ko je pravno razmerje trajno, je treba upoštevati pravilo o pridobljenih pravicah. Praviloma
se že nastale samostojne pravice priznajo, če ni pomislekov s strani domačega pravnega reda. Če
takšni pomisleki obstajajo, se tako pridobljene pravice ne priznajo ali pa spremenijo v druge pravice.

3.6. NAVEZOVANJE NA VEČPRAVNO OZEMLJE

Kadar je na območju določene države več pravnih sistemov (ureditev), nastane vprašanje, katero pravo
je treba uporabiti, če navezna okoliščina odkaže na pravo te države. Glede odkaza na večpravno
ozemlje obstajata dve stališči:
● po prvem je treba v takšnem primeru v celoti upoštevati tudi notranje kolizijske norme
odkazanega prava (interlokalno pravo). Interlokalno pravo ureja kolizije med normami posameznih
pravnih območij iste države;
● po drugem pa moramo izhajati iz kolizijskih pravil legis fori in z njihovo pomočjo najti ustrezno
materialno pravo (9. člen ZMZPP).
Nasprotniki stališča, po katerem je treba opraviti dve kolizijski operaciji (enkrat na podlagi norm MZP,
drugič pa na podlagi interlokalnih norm), opozarjajo na različno funkcijo mednarodnih in notranjih
kolizijskih pravil in se pri tem sklicujejo predvsem na načelo suverenosti. Drugi del teorije pa trdi, da
takšna rešitev vodi k mednarodni izenačenosti, saj tuj organ ravna tako, kakor bi ravnal domači. Rešitev,
ki izhaja samo iz norm MZP, odpove, kadar temelji odkaz na navezni okoliščini državljanstva ali zastave,
saj v teh primerih razmerje ni lokalizirano. Teorija ponuja za rešitev tega problema različne rešitve:
odstop od načel MZP in uporaba interlokalnih norm, uporaba subsidiarnih naveznih okoliščin (lex
domicilii, pravo zadnjega domicila ali bivališča ali pravo glavnega mesta).

ZMZPP izhaja v prvi vrsti iz pravil MZP in upošteva interlokalne norme samo, če norme MZP ne
pripeljejo do lokalizacije razmerja (kot smo omenili je takšen položaj pri navezni okoliščini državljanstva
in zastave). Tako 9. člen ZMZPP določa: če je treba uporabiti pravo države, katere pravni red ni enoten,
pravila ZMZPP pa ne napotujejo na določeno pravno območje v taki državi, se po pravilih njenega
pravnega reda določi, katero pravo se uporabi. Če država z večpravnim ozemljem nima notranjih
kolizijskih norm, pa je treba uporabiti pravo tistega območja v taki državi, ki je z razmerjem v
najtesnejši zvezi (načelo najožje koneksnosti oz. najtesnejše zveze).

3.7. NAVEZNE OKOLIŠČINE ZA DOLOČANJE PRAVA IN PRISTOJNOSTI

Navezne okoliščine, ki so pomembne za pristojnost in navezne okoliščine, ki so pomembne za to,
katero pravo uporabimo je potrebno ločevati!
Dva primera:
● LEGA:
○ forum rei sitae - pristojnost sodišča po legi stvari;
○ lex rei sitae - uporabilo se bo pravo kraja, kjer stvar je;
● KRAJ STORITVE:
○ forum loci delicti commissi - pristojnost sodišča na kraju storitve.
○ lex loci delicti commissi - pravo kraja storitve;
Imamo primere, ko sta navezna okoliščina, ki je določena za opredelitev pristojnosti in navezna
okoliščina, ki je določena za opredelitev prava, identični.

19
3.8. POSAMEZNE NAVEZNE OKOLIŠČINE

3.8.1. DRŽAVLJANSTVO
Državljanstvo pomeni pravno pripadnost fizične osebe k določeni državi in predstavlja zelo
pomembno navezno okoliščino. Kot navezna okoliščina je sprejeto v večini evropskih držav, medtem ko
daje angloameriško pravo prednost domicilu.

Nekaj značilnosti principa državljanstva:

● gre za predvsem politično vez;
● pomembno je, da se pri kolizijski metodi uporablja veljavno pravo in ne zgodovina (primer, ko so po
Oktobrski revoluciji preseljenim Rusom v Franciji sodili po starem ruskem carskem pravu).

Principa pridobivanja državljanstva sta:

● ius soli – rojstvo na določenem območju (avtomatična pridobitev);
● ius sanguinis (poreklo) – otroci pridobijo državljanstvo svojih staršev.

Državljanstvo se največkrat uporablja za presojo statusnih, osebnopravnih, družinskopravnih in

dednopravnih razmerij. Pravo, ki se nanj navezuje, se imenuje lex nationalis oz. lex patriae. Po
ZMZPP se lex nationalis uporablja:
● za presojo pravne in poslovne sposobnosti fizične osebe;
● v dednem pravu;
● za ugotavljanje pogojev za sklenitev zakonske zveze in za razvezo zakonske zveze;
● za osebna in premoženjska razmerja zakoncev in zunajzakonskih partnerjev;
● za razmerja med starši in otroki;
● za priznanje, ugotovitev ali izpodbijanja očetovstva oz. materinstva (navezna okoliščina je
otrokovo državljanstvo);
● za obveznost preživljanja;
● pri posvojitvi in pri institutu pozakonitve.

V prid državljanstva kot navezne okoliščine govore predvsem:

● lahka dokazljivost;
● stalnost, stabilnost;
● upoštevanje nacionalnih specifičnosti.

Kot negativna stran pa se poudarja:

● slučajnost;
● problem apatridov (oseb brez državljanstva), subject mixtae (z več državljanstvi) ali bipatridov (z
različnimi državljanstvi);
● dejstvo, da državljanstvo na zunaj ni vidno, zato v pogodbenem razmerju druga stranka zanj ne more
vedeti.

Pri navezni okoliščini državljanstva torej nastanejo težave takrat, ko ima neka oseba več državljanstev
(subject mixtae, polipatrid) ali kadar državljanstva sploh nima (apatrid).
Če ima oseba več državljanstev, lahko pride do konkurence med njimi. ZMZPP ta problem rešuje tako,
da se v primeru, ko ima naš državljan tudi državljanstvo kakšne druge države, za uporabo kolizijskega
zakona šteje, da ima samo slovensko državljanstvo. V primeru konkurence med državljanstvom lex
fori in tujim državljanstvom ima torej prednost domače pravo. Takšno asimetrično kolizijsko normo
vsebujejo tudi nekateri drugi zakoni s področja MZP.
Drugačen je položaj, kadar ima oseba več tujih državljanstev (polipatrid). V tem primeru je treba
ugotoviti, katero državljanstvo je efektivno, s katero od teh držav obstaja najtesnejša zveza (princip
efektivnega državljanstva). Ugotavljanje koneksnosti je lahko prepuščeno sodišču, lahko pa
zakonodajalec to zvezo predvidi in določi vnaprej. Okoliščina, ki utemeljuje najtesnejšo zvezo, je lahko
zadnje pridobljeno državljanstvo, običajno pa na tesno vez kaže tudi domicil, stalno prebivališče

20
stranke. Domicil je kot navezno okoliščino v primeru, ko ima oseba več tujih državljanstev, sprejel tudi
ZMZPP. Šele za primer, kadar oseba nima domicila v nobeni od držav, katerih državljanstvo ima, je
treba zvezo z eno od teh držav poiskati po drugih (objektivnih in subjektivnih) kriterijih - načelo
najtesnejše zveze.
Če oseba nima državljanstva ali njenega državljanstva ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega
stalnega prebivališča. Če stalnega prebivališča nima oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo
njenega začasnega prebivališča (bivališča). Če pa za takšno osebo ni mogoče ugotoviti niti začasnega
prebivališča, se uporabi pravo Republike Slovenije (lex fori).

ZMZPP uveljavlja načelo državljanstva. Polovica držav kot primarni princip uporablja princip
državljanstva, druga polovica pa princip prebivališča:
● lex nationalis - države, ki so kot primarni princip sprejele državljanstvo.
● lex domicilii - države, ki so kot primarni princip sprejele prebivališče;
Ni večinskega stališča, katera od okoliščin je primernejša. Odločitev za eno ali drugo navezno okoliščino
je stvar pravne politike. Če gre za državo, za katero je značilna imigracija (priseljevanje), bi bila
primernejša uporaba domicilnega principa, če pa je za državo značilna emigracija (odseljevanje), je
bolje uporabiti državljanski princip. Če nimamo ne domicila ne državljanstva, se uporabi subsidiarna
navezna okoliščina - pravo kraja začasnega bivališča.
Konflikte med domicilnim in državljanskim načelom ureja haaška konvencija o reševanju kolizij med
pravom državljanstva in pravom domicila iz leta 1955. Lex nationalis se uporabi le v primeru, kadar tako
država domicila kot država državljanstva stranke predpisujeta uporabo lex nationalis. Kadar pa vsaka
predpisuje drug princip, se uporabi lex domicilii.

Primer: rabin je imel 3 državljanstva – češko, avstralsko in izraelsko. Umrl je v Nemčiji, kjer je tudi živel
večino časa. Nobeno državljanstvo v Nemčiji torej ni domače, zato se uporabi princip efektivnega
državljanstva – stalno prebivališče, če pa ga ni, se uporabi pravo, ki je v najtesnejši zvezi. Zadnje stalno
prebivališče je imel v Avstraliji, zato bi se moralo uporabiti avstralsko pravo, kar pa je neustrezna rešitev.
Zato se uporabi izključitveno klavzulo – pravo, ki je v najtesnejši zvezi, to je nemško pravo.

3.8.2. DOMICIL, STALNO PREBIVALIŠČE

Pojem domicila je od države do države različen. Najpogosteje se kvalificira po pravu države, ki določen
predmet obravnava (torej po lex fori). Skupno je sicer to, da sta potrebni:
● objektivna sestavina - bivanje na nekem kraju (corpus) in
● subjektivna sestavina - namen trajno ostati na tem kraju (animus manendi).

V kontinentalnem pravu (germanski princip) se domicil praviloma pojmuje kot kraj, kjer nekdo živi z
namenom, da bi tam stalno prebival. Poznamo pa tudi drugačne kvalifikacije. Po francoskem pravu npr.
zadošča že objektivni element (corpus), angleško pravo pa razlikuje med izbirnim (domicil of choice) in
izvornim (domicil of origin) domicilom. V slovenskem pravu se za domicil uporablja izraz stalno
prebivališče. To je kraj, kjer se oseba naseli z namenom, da tam stalno živi.
Nekatere države razlikujejo med:
● voluntarnim domicilom (domicilium voluntarium) - odvisen je od strankine volje, saj si ga lahko
izbere sama;
● obveznim domicilom (domicilium necessarium) - je domicil oseb, ki si ga same ne morejo izbrati,
ampak ga delijo z drugo osebo. Takšen je lahko položaj pri otrocih, pri zakoncih in pri osebah, ki
pripadajo gospodinjstvu.

Prednosti in slabosti domicilnega načela so različne. Na prvi pogled je očitna razlika med domicilnim in
državljanskim načelom ta, da domicilno načelo omejuje navezovanje na prostorno omejeno pravno
območje, torej na tisto, kjer leži domicil, medtem ko državljansko načelo navezuje na celotno državno
območje.
Prednosti domicilnega načela so:
● velikokrat pripelje do uporabe lex fori, ker se pogosteje kot državljanstvo pokriva s sedežem sodišča,
kar preprečuje včasih težavno in komplicirano uporabo tujega prava;
21
● domicil odraža dejansko vez človeka z okoljem (pri državljanstvu gre za politično vez) in zmanjšuje
prekomerno poudarjanje nacionalnega elementa;
● gre torej za realno vez in v tem okolju oseba biva in deluje, zato se tudi predpostavlja, da stranka
pozna pravo okolja, kjer živi.

Slabosti domicilnega načela pa so:

● ni stabilnosti;
● domicil je včasih težko ugotovljiv;
● obstajajo različne definicije domicila;
● v primeru, da zahtevani pogoji animusa in corpusa niso tako ostri, se lahko pojavi oseba, ki ima več
domicilov;
● stranka se lahko hitreje kot pri državljanskemu načelu izogne uporabi prvotnega prava in s
spremembo domicila hitreje pride pod drug pravni red. To je še posebej pomembno v statusnih,
družinskih in dednopravnih zadevah, kjer lahko obstaja interes izogniti se določenim zakonskim
zadržkom, težavam pri razvezi zakonske zveze, dolžnosti preživljanja itd.

Če prikažemo delitev držav po državljanskem in domicilnem načelu, lahko ugotovimo, da skoraj polovica
sveta uporablja domicilno načelo. Konflikte med domicilnim in državljanskim načelom ureja haaška
konvencija o reševanju kolizij med pravom državljanstva in pravom domicila. Konvencija uporablja izraz
običajno bivališče, to je kraj, kjer stranka običajno živi. Če država domicila določa uporabo lex nationalis,
država državljanstva pa domicil, se uporabi pravo domicila. Kadar pa država domicila in država
državljanstva stranke predpisujeta uporabo lex nationalis, se uporabi lex nationalis.

ZMZPP uveljavlja načelo državljanstva, ki pa v družinskopravnih razmerjih ni dosledno izpeljano.

3.8.3. BIVALIŠČE (ZAČASNO PREBIVALIŠČE)

Ločimo:
● preprosto (začasno) bivališče - je tisti kraj, kjer se nekdo nahaja, nima pa namena tam trajno
ostati. Če bi obstajal tak namen, bi bilo tako bivališče domicil. V praksi največkrat štejemo za
preprosto bivališče kraj, kjer nekdo začasno stanuje, ki pa vendarle ni tako začasno, da bi bilo samo
prehodno. Prehodno bi bila oseba na nekem kraju tedaj, če bi bila na obisku, na poti itd. Tedaj
govorimo o začasni muditvi na nekem kraju. V slovenski terminologiji se preprosto bivališče imenuje
začasno prebivališče. Po ZMZPP je bivališče t.i. subsidiarna navezna okoliščina. 11/2 ZMZPP
določa, da se uporabi pravo bivališča, če oseba nima državljanstva oz. ga ni mogoče ugotoviti in če
tudi nima stalnega prebivališča oz. ga ni mogoče ugotoviti.
● običajno bivališče - pojem običajnega bivališča je uvedla haaška konvencija o varuštvu iz leta 1902.
običajno prebivališče ni jasno definirano, gre pa za pravni standard. Odsotnost definicije pa je
pozitivna, saj omogoča avtonomno interpretacijo tega pojma.
Njegova značilnost je trajnost: oseba običajno, redno, torej po navadi biva na določenem kraju.
Običajno bivališče vsebuje samo dejanske elemente, voljni element ni potreben. Trajnost bivanja je
golo dejstvo, zato ne more priti do različnih pravnih interpretacij. Ni vezano na dovoljenje nobenega
organa, ampak gre za oceno dejanskega stanja. Gre na primer za osebo, ki dela v tujini – tam ima
začasno prebivališče, običajno pa v kraju, iz katerega je šla. Otroci pridobijo običajno prebivališče, na
primer, če so ugrabljeni, pod pogojem, da se otrok vživi v novo okolje.

Primer 1: nemški upokojenec ima družino in hišo v Nemčiji, kjer je celo življenje tudi delal. Po upokojitvi
pa kupi hišo na Kanarskih otokih, kjer na leto preživi 3 mesece. Vozi se iz Nemčije na Kanarske otoke
vsak mesec. Umre na Kanarskih otokih, kjer je imel zadnjih 5 let tudi partnerko. Pri tem gre za mejno
primer. Zapustnik namreč ni popolnoma pretrgal zveze z Nemčijo, ne vemo pa, ali je obdržal nemško
državljanstvo, kje ima stalno prebivališče, kje plačuje davke,… Uporabi se običajno prebivališče.

Primer 2: zakonca živita v New Yorku, mož je Američan, žena pa Irka. Podjetje pošlje moža na delo v
Berlin za 2 leti, po letu in pol pa se želita mož in žena razvezati. Pri vprašanju merodajnega prava in
pristojnosti se za oboje uporabi navezno okoliščino običajnega prebivališča.
22
3.8.4. SEDEŽ PRAVNE OSEBE
Tipi pravnih oseb, zlasti pa pogoji za njihovo ustanovitev in obseg pravne in poslovne sposobnosti, se v
raznih sistemih zelo razlikujejo. Hkrati so načini povezanosti med pravno osebo in pravnim redom
(predvsem glede oblike različnih formalnosti, npr. odobritev po državnih organih ali registracija) med
seboj zelo različni. Zato je treba za pravno osebo izbrati tako navezno okoliščino, ki bi nekako ustrezala
državljanstvu fizične osebe. Pravna oseba bo priznana, če ji pravo podeli pravno sposobnost in
kasneje poslovno sposobnost.

Za določitev pripadnosti pravne osebe se v teoriji in v primerjalnem pravu pojavljajo različna stališča.
Poglavitna sta dva kriterija:
● sedež pravne osebe (teorija sedeža) - pravo kraja, kjer ima pravna oseba svoj sedež (kot neke vrste
domicil);
● ustanovitev (teorija registracije oz. inkorporacije) - pravo, po katerem je bila pravna oseba
ustanovljena (kot neke vrste državljanstvo). Glavni argument za teorijo inkorporacije je ta, da mora
državna pripadnost predstavljati trdno in trajno vez pravne osebe s pravnim redom določene
države. Gotovo je, da takšna vez obstaja zlasti med pravno osebo in tistim pravnim redom, ki je tej
osebi "dal življenje", ki ji je dal pravni obstoj.

Sedež je sicer lahko tudi pomemben statusni element pravne osebe, vendar je gotovo manj trajne
narave. Seveda pa lahko pravo državne pripadnosti pravne osebe, če stoji na stališču inkorporacijske
teorije, vključi tudi drugi kriterij, t.j. kriterij sedeža, tako da pač ne moremo dopustiti ustanovitve pravne
osebe, ki ne bi imela sedeža na območju tega pravnega reda.
ZMZPP je sprejel teorijo inkorporacije. Za pravni položaj pravne osebe se uporabi pravo države, ki ji
pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po katerem je bila
ustanovljena. Pravo, po katerem je bila pravna oseba ustanovljena, je torej odločilno za ugotavljanje
njene pravne in poslovne sposobnosti. Od odkazanega prava je odvisno, ali postavlja tudi sedež na
svojem ozemlju kot pogoj za obstoj pravne osebe. Sam sedež pravne osebe še ne zadostuje, da bi
imela pravna oseba državno pripadnost države, v kateri ima sedež. Lahko je tudi pravni red, po katerem
je ustanovljena, na stališču, da ni potrebno, da bi imela sedež na njegovem območju: v takem primeru
sedež ni pomemben za uporabo naše kolizijske norme.
Samo v enem primeru je pomemben tudi sedež. Če ima pravna oseba svoj dejanski sedež v drugi
državi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge države tudi njeno pripadnost, se
šteje, da pripada tej drugi državi. Gre torej za položaj, ko je pravna oseba ustanovljena po pravu ene
države, dejanski sedež (in ne fiktivnega) pa ima v drugi. Če velja v tej drugi državi teorija sedeža (in tam
torej štejejo pravno osebo za svojo), tudi naše pravo šteje, da ima pravna oseba državno pripadnost
države, v kateri ima dejanski sedež.

Glej primer Bekalian in Hadji Tomas vs. Otomanska banka - libanonska državljana tožita banko, ki je
imela realni sedež v Parizu, sedež uprave pa v Londonu. Sodišče je ugotovilo, da resnični sedež ni v
Franciji ter da se ne more uporabiti francosko pravo.

Nekateri posebni predpisi, ki urejajo raznopravna razmerja, v katera stopajo pravne osebe, pojem
domače in tuje pravne osebe definirajo drugače. Seveda se taka opredelitev nanaša le na razmerja, ki
jih urejajo ti posebni predpisi.

3.8.5. KRAJ, KJER STVAR LEŽI

Tako kot imajo osebe personalni statut, imajo stvari svoj realni statut. Pravna vprašanja, ki se tičejo
stvari, se presojajo po pravu, kjer ležijo. Pravo, ki se na tak kraj navezuje, se imenuje lex rei sitae.

ZMZPP določa, da se za stvarnopravna razmerja uporabi pravo kraja, kjer je stvar. S stvarnopravnimi
razmerji so mišljena razmerja, ki jih ureja SPZ, torej lastninska pravica, služnostna pravica, pravica
stvarnega bremena, zastavna pravica in posest.
Pravilo lex rei sitae je najprej veljalo le za stvarnopravna razmerja na nepremičninah, potem pa se je
začelo uporabljati tudi za stvarnopravna razmerja na premičninah. 23. člen ZMZPP to pravilo prenaša
23
 tudi na pogodbeno področje: za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti
pravo države, na katere ozemlju je nepremičnina. S tem je doseženo, da se obligacijske in
stvarnopravne učinke pogodbe, ki se nanaša na nepremičnine, obravnava s stališča enega pravnega
reda. Ta določba je sporna, saj je v nasprotju z načelom enakosti pravnih redov - prepojena je s pravnim
šovinizmom, saj gre za pretirano težnjo po uporabi domačega prava (tuji teoretiki so to normo kritizirali,
vendar je prevladala borba za nepremičnine).

Kljub enotnosti režima za nepremičnine in premičnine uporaba prava kraja, kjer stvar leži, povzroča za
premičnine nekatere težave, ki jih pri nepremičninah ni. Pri premičninah se namreč lega stvari lahko
spreminja, včasih celo zelo hitro in pogosto. To še zlasti velja za dve posebni kategoriji premičnih stvari,
ki jih ZMZPP posebej obravnava: stvari, ki se prevažajo, in prevozna sredstva.
● za stvari, ki se prevažajo (res in transitu), velja kot navezna okoliščina namembni kraj. Ta
navezna okoliščina je najbolj primerna, ker se s tem varujejo pravice, pridobljene med prevozom,
po pravu kraja, kamor bo stvar prišla po koncu prevoza in kjer bo praviloma izročena prejemniku.
Navezna okoliščina ima sicer to pomanjkljivost, da ni zanesljivo, ali bo stvar v namembni kraj sploh
prišla, vendar ima prednost pred odpravnim (ali kakšnim drugim) krajem, ker ima razmerje zelo
verjetno najtesnejšo zvezo z namembnim krajem.
● tudi za prevozna sredstva velja poseben režim. Za njih se uporabi pravo njihove državne
pripadnosti, če naši predpisi ne določajo drugače. Za ladje in letala veljata posebna zakona, ki
določata, da se za njih uporablja pravo kraja, kjer so ta prevozna sredstva registrirana. Pravilo iz
ZMZPP bo torej neposredno uporabno predvsem za druge vrste prevoznih sredstev, t.j. za
železniška in cestna vozila. Za ta nimamo ustreznih predpisov, ki bi določali njihovo državno
pripadnost. Zato bo treba uporabiti pravo kraja, kjer ta vozila običajno mirujejo. Pri motornih vozilih bo
to kraj njihove registracije.
Na področju prevoza se torej pojavljata dve rešitvi:
○ stvari naj bodo v času prevoza podvržene pravu kraja odhoda, ali
○ naj bodo podvržene pravu namembnega kraja (ta velja pri nas - 18/2 ZMZPP).

ZMZPP ne ureja posebej drugih primerov, ko premična stvar spremeni svojo lego. Utegne namreč priti
do dvomov o uporabi prava, če so določene stvarnopravne posledice (nastanek, spremembe,
prenehanje pravice) nastale v času, ko je stvar ležala na območju enega pravnega reda, pozneje pa
prišla na kraj, kjer pravni red takšnih posledic ne pozna oz. jih ureja drugače. Pomembno je torej, v
katerem trenutku bomo lego stvari upoštevali kot navezno okoliščino. Haaška konvencija o zakonu, ki se
uporablja za prenos lastnine v primeru mednarodne prodaje telesnih premičnih stvari, šteje za odločilno
lego stvari v času, ko kdo uveljavlja zahtevek do nje. Vendar utegnejo priti v poštev tudi kraji, kjer je
stvar prej ležala, če gre za t.i. pridobljene pravice. Če je namreč nekdo pridobil pravico po pravu rei
sitae, potem ne izgubi pravice zato, ker se je stvar premaknila v območje pravnega reda, ki takšne
pridobitve ne prizna. Na podlagi splošnega načela o spoštovanju pridobljenih pravic je treba torej
upoštevati pravilo, po katerem se nastanek, sprememba ali prenehanje stvarnih pravic na
premičninah ocenjujejo po pravu kraja, kjer se je stvar nahajala, ko je nastalo dejstvo, ki je
odločilno za te pravne učinke.

Lex rei sitae omogoča državi, da ima kontrolo nad stvarmi, ki so v tej državi in da ureja razmerja v zvezi
z njimi. V slovenskem pravu je lex rei sitae sprejeta kot normalna (velja za stvarnopravna razmerja),
razširjena pa je tudi na obligacijsko področje, kar se tiče pogodb o nepremičninah. 23. člen ZMZPP je
kritiziran, češ da si naša država lasti odločanje o nepremičninah, ki so na njenem ozemlju. Vendar pa je
nasprotni argument, da vsaka država uporablja svoje kolizijske norme; naših kolizijskih norm ne bo
uporabljalo tuje sodišče, kar pomeni, da je vse odvisno od tega, kje bo spor potekal in od vprašanja
mednarodne pristojnosti. Večina držav si lasti izključno pristojnost, ko gre za nepremičnine.

Za uporabo pravila, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabi pravo kraja,
kjer je stvar, ni pomembno, ali je stvar premičnina ali nepremičnina. To razlikovanje pa je pomembno, ko
gre za kolizijsko pravilo glede pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine. Kot je bilo že omenjeno, se tudi

24
za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, uporablja lex rei sitae. Za pogodbe, ki se nanašajo na
premičnine, velja v prvi vrsti avtonomija strank.

3.8.6. KRAJ, KJER JE DEJANJE STORJENO

Navezna okoliščina kraja, kjer je dejanje storjeno (locus actus), je zelo razširjena. Uporablja se za:
● presojo vsebine pogodbenih obveznosti;
● presojo vsebine nepogodbenih obveznosti;
● za samo obliko pravnega posla.
To navezno okoliščino počasi nadomešča avtonomija strank.

Navezna okoliščina kraja, kjer je dejanje storjeno, lahko pripelje do določenih težav. Pojem
sklenitvenega kraja je lahko nedoločen, če stranki nista navzoči na istem kraju, ko sklepata pogodbo.
Poleg tega je lahko dejanj več, tako pri poslovnih kot tudi pri neposlovnih obveznostih.

Navezna okoliščina je lahko:

● sklenitveni kraj (locus stipulationis) - pravo, ki se navezuje na to navezno okoliščino, se imenuje lex
loci stipulationis ali lex contractus. Slaba stran te navezne okoliščine je ta, da je kraj, kjer se
pogodba sklepa, velikokrat povsem naključen in z razmerjem nima nobene povezave. Poleg tega so
sodobna komunikacijska sredstva prinesla nove načine sklepanja pogodb, pri katerih ni mogoče
natančno opredeliti sklenitvenega kraja;
● izpolnitveni kraj (locus solutionis) - navezna okoliščina, ki je pomembna predvsem v obligacijskem
pravu. Pravo, ki se navezuje na izpolnitveni kraj, se imenuje lex loci solutionis. Slaba stran te
navezne okoliščine je ta, da je lahko izpolnitvenih krajev več (obveznosti z večkratno izpolnitvijo,
dvostranske obveznosti).
Nekateri predlagajo, naj se za vprašanja sklenitve pravnega posla uporabi pravo sklenitvenega, za
vprašanja izpolnitve pa pravo izpolnitvenega kraja (distributivno, deljeno navezovanje glede sestavine).
Takšno gledanje v teoriji ni večinsko sprejeto.

Za odškodninske obveznosti velja:

● lex loci delicti commissi - pravilo, da se presojajo po pravu kraja, kjer je storilec storil škodno
dejanje;
● lex loci laesionis - če pa škoda nastane v drugem kraju, kot je bilo storjeno škodno dejanje, pride v
poštev pravo kraja, kjer je škoda nastala.
Nekateri teoretiki menijo, da se lahko uporabljata obe pravi alternativno in da si lahko oškodovanec
izbere tistega, ki je zanj ugodnejše.
30. člen ZMZPP določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je
bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je
nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če pravo,
določeno po teh pravilih, z razmerjem nima tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim
drugim pravom, se uporabi to pravo.
Na obligacijskem področju je pri gestijah tudi sprejeto lex loci actus (29/2 ZMZPP), ki pa ne velja za
verzije (29/3 - lex loci causionis) in kondikcije (29/1 ZMZPP - lex causae).

Presoja obličnosti: ZMZPP v 7. členu določa, da sta pravni posel in pravno dejanje glede oblike
veljavna, če sta veljavna:
● po pravu kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oz. pravno dejanje opravljeno - pravilo regit formam
actus je eno od splošnih kolizijskih pravil. Nanaša se na vse vrste razmerij, ki jih obsega MZP, in je
utemeljeno s pravno varnostjo;
● po pravu, ki velja za vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja, če z zakonom ni določeno
drugače - zaradi različnosti materialnih predpisov o obliki se je alternativno pričela uveljavljati še
druga navezna okoliščina za obliko: lex causae, t.j. pravo, po katerem se presoja vsebina pravnega
posla ali dejanja.

25
Alternativno navezovanje na oba pravna reda je odraz načela favor negotii, ki je še posebej
utemeljeno pri presoji oblikovnih pogojev. Ti namreč pogosto pomenijo formalistično oviro za veljavnost
pravnega posla ali dejanja.
Pravilo o alternativni uporabi pravila lex loci actus ali lex causae pozna izjeme:
● za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na ozemlju
katere je nepremičnina (uporaba lex rei sitae torej izključuje uporabo splošnega kolizijskega pravila
glede oblike);
● za obliko sklenitve zakonske zveze se uporablja samo pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa;
● oblika posvojitve se presoja po pravu države, v kateri se sklene posvojitev;
● oblika oporoke je veljavna, če je veljavna po enem od naslednjih pravnih redov: po pravu kraja, kjer
je bila oporoka sestavljena, po pravu države, katere državljan je bil oporočitelj, po pravu
oporočiteljevega prebivališča ali bivališča, po slovenskem pravu ali za nepremičnine po pravu kraja,
kjer je nepremičnina.

3.8.7. AVTONOMIJA STRANK

1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če zakon ali
mednarodna pogodba ne določa drugače.

Avtonomija strank je edina subjektivna navezna okoliščina. Gre za pravico strank, da si same izberejo
pravo, po katerem se bo presojalo njihovo razmerje (lex electa). Kolizijska avtonomija strank se je
uveljavila predvsem na pogodbenem področju in je posledica poudarjanja volje strank pri oblikovanju
obligacijskih razmerij. Tudi v slovenskem pravu je avtonomija strank omejena na pogodbeni statut.
Izjemo predstavlja 39. člen ZMZPP, ki določa, da se lahko tudi za pogodbena premoženjska razmerja
med zakoncema uporabi tisto pravo, ki sta si ga izbrala zakonca, če odkazano pravo (pravo, ki je veljalo
ob sklenitvi pogodbe za osebna in zakonska premoženjska razmerja) to dopušča.
Starejša teorija je prvotno dopuščala samo materialnopravno avtonomijo: stranki sta tuje pravo lahko
izbrali le v okviru kogentnih predpisov domačega prava. Kasneje se je uveljavilo kolizijskopravno
pojmovanje avtonomije, po katerem lahko stranki izbereta tuje pravo ne glede na materialna določila
lex fori. Stranki se lahko torej dogovorita o uporabi celotnega tujega prava, ki vključuje tako dispozitivne
kot tudi kogentne norme. Živimo v družini civiliziranih držav in narodov, ki goji enaka načela in enake
cilje, zato lahko nadomestimo notranji javni red s tujim; domače pravo pa se lahko v tem primeru zaščiti
z institutom javnega reda. Notranji javni red vključuje kogentne predpise, moralo in ustavna načela.
Mednarodni javni red pa vsebuje le temeljna načela.

Argumenti za avtonomijo strank:

● zagotavlja se pravna varnost (predvidljivost);
● je v skladu z notranjo avtonomijo;
● izognemo se cepitvi pravnega razmerja, ker celo razmerje obravnavamo po istem pravu (vendar
lahko stranki določita več prav);
● stranki izbereta pravo, ki jima ustreza;
● domneva se, da izbereta kvalitetno pravo;
● gre za zelo enostavno ('nevtralno') rešitev;
● doseže se harmonizacija.
Ti argumenti 'za' so prevladali.

Argumenti proti avtonomiji strank:

● izbira prava je pristojnost zakonodajalca in ne strank - stranke ne morejo biti same sebi
zakonodajalec;
● vse navezne okoliščine temeljijo na objektivnih kriterijih, tu pa avtonomno izenačimo z objektivnim
(avtonomnost naj bi bila tujek) - celoten obligacijski sistem je objektiven, avtonomija pa je subjektivna
navezna okoliščina;
● močnejša stranka lahko vsili svojo voljo šibkejši, tj. vsili ji tisto pravo, ki je zanjo ugodnejše -
najmočnejši argument proti avtonomiji;
● izključeni so kogentni predpisi domačega pravnega reda;
26
● avtonomija pride v poštev, če se stranki za to dogovorita; obstajati mora navezna pogodba,
● vprašanje je, po katerem pravu bomo obravnavali veljavnost navezne pogodbe - po lex fori, skupnem
pravu ali po pravu, ki bi sicer bilo uporabljeno, če ne bi bilo avtonomije? Prevladalo je stališče, da se
tudi ta pogodba presoja po pravu, ki sta ga stranki izbrali (tudi v ZMZPP: 19/3).

Omejitev avtonomije strank

Pravica do izbire prava je omejena z določenimi zahtevami:
● kot prvi pogoj za izbiro prava se postavlja zahteva, da gre za razmerje z mednarodnim (tujim)
elementom. Zahteva po tujem elementu je lahko strožja ali milejša: da ima npr. vsaj ena stranka
domicil oz. sedež v tujini. ZMZPP tega pogoja izrecno ne določa, po stališču teorije pa zadošča
kakršenkoli razumen tuj element. Tuji elementi so lahko:
○ ena od strank je tujec;
○ sklenitev pogodbe v tujini;
○ izpolnitev pogodbe je določena v tujini.
Glede zahteve po tujem elementu pa lahko pride tudi do zlorab, za t.i. navidezno tuj element. Pri
tem ne gre za izigravanje zakona, ampak za navidezno ravnanje. Primer: stranki napišeta v pogodbo,
da je bila le-ta sklenjena v Salzburgu, pa v resnici ni bila. Gre za fraudulozno ravnanje, medtem ko bi
šlo pri izigravanju zakona za primer, da sta stranki pogodbo sklenili v Salzburgu zato, da bi se izognili
domačemu pravu;
● drugo sredstvo za omejevanje avtonomije strank se nanaša na izbiro tujega prava. Po strožjem
stališču mora biti izbrano pravo v zvezi z razmerjem (koneksnost), drugi pa menijo, da vez ni
potrebna. Praksa poudarja, da stranki pogosto izbereta tuje pravo zaradi tradicije in zaupanja v
določen pravni sistem, zato zahteva po koneksnosti ni utemeljena. Tudi Cigoj odklanja zahtevo po
koneksnosti. To naj bi izhajalo tudi iz formulacije 19. člena ZMZPP, ki proglaša avtonomijo kot načelo
in ne postavlja posebnih zahtev;
● omejitev avtonomije lahko izhaja tudi iz posebnih norm ZMZPP ali mednarodne pogodbe - varstvo
šibkejšega (npr. omejitev v 21. in 22. členu z namenom varstva potrošnikov oz. zaščita delavcev),
vse splošne nesamostojne kolizijske norme (npr. določba o javnem redu), ter 23. člen ZMZPP, ki
določa, da se za vse pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine uporabi lex rei sitae. Letalski zakon
npr. v veliki meri omejuje avtonomijo v letalskem pravu, saj jo omejuje na stopnjo materialne
avtonomije (kogentnih norm se ne da izključiti!).

Avtonomijo strank je treba osvetliti tudi s stališča temeljnih načel zakona (javni red, izigravanje zakona,
zavračanje):
● nedvomno bo učinkovanje takšnega navezovanja treba presojati v skladu z načeli ustanove javnega
reda, kar pomeni sicer splošno, a vendar dodatno omejitev strank pri izbiri prava;
● drugo je vprašanje izigravanja zakona. Že sama narava navezne okoliščine izključuje uporabo
pridržka. Če se stranki gibljeta v okviru dopustne avtonomije, ne moremo govoriti o frauduloznem
ravnanju, saj pravni red prav voljo strank priznava kot odločilno okoliščino za izbiro prava;
● glede zavračanja ZMZPP določa, da se ta institut ne uporabi, kadar imata stranki pravico izbrati
pravo. Lex electa učinkuje enako kot vsi pravni redi, do katerih smo prišli z uporabo drugih naveznih
okoliščin. Odkaz na tuje pravo (lex electa) pomeni odkaz na celotno tuje pravo (uporabimo tudi
njihove kolizijske norme). Stranki imata, ko izbirata pravo, pred seboj materialno pravo (vsebinsko),
odkaz pa pomeni celotno pravo. Pravni redi rešujejo to vsak na svoj tipični način:
○ Francija: pri avtonomiji se ne uporabljajo kolizijske norme odkazanega prava;
○ germanske ureditve: pri avtonomiji se odkaz ne nanaša na kolizijske norme. V teh primerih
posebej izključijo zavračanje - zavračanje se v teh primerih ne upošteva;
○ Slovenija: določba o zavračanju je v novem zakonu dopolnjena - glede zavračanja ZMZPP
določa, da se ta institut ne uporabi, kadar imata stranki pravico izbrati pravo (6/3 ZMZPP).
Danes torej zavračanja v pogodbenem statutu ni.

Stranki se dogovorita o uporabi določenega prava tako, da skleneta navezno pogodbo. Tudi za ta akt
pa je potrebno najti merodajno pravo. V teoriji in praksi so glede presoje veljavnosti navezne pogodbe
različna stališča:
27
 ● lex fori: navezna pogodba pomeni navezno okoliščino, zato jo je treba presojati lege fori;
● lex derogata: avtonomija je izjema, zato naj bo presoja o veljavnosti navezne pogodbe prepuščena
pravu, ki bi za razmerje veljalo, če navezne pogodbe ne bi bilo;
● lex electa (lex causae): celotno pravno razmerje naj se podredi istemu pravnemu redu (19/3
ZMZPP), torej tistemu, ki sta ga izbrali stranki.

ZMZPP v 3. odst. 19. člena določa, da se veljavnost pogodbe o izbiri prava presoja po izbranem pravu
(lex electa).

Vprašanje je, ali morata stranki pravo izbrati izrecno ali pa se lahko upošteva tudi njuna molče izražena
volja. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni reševal. Tako sta bili možni dve razlagi:
1. zakonodajalec zahteva izrecno izbiro prava, če te ni, pa je treba uporabiti subsidiarne navezne
okoliščine;
2. zakonodajalec ne omejuje sodišča pri presoji in ugotavljanju molče izražene volje strank.
Teorija je bila bolj naklonjena drugi razlagi. Sedanji ZMZPP v 2. odst. 19. člena določa, da je lahko volja
strank o izbranem pravu izražena izrecno ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali
drugih okoliščin. Takšna določila ali okoliščine so lahko npr. uporaba posebne terminologije, jezik, ki
ga stranki uporabita, izbira valute, sklicevanje na določene predpise, določitev izpolnitvenega kraja,
medsebojna praksa strank, prorogacija sodišča, razni subjektivni kriteriji itd.

Pravo stranki izbereta praviloma ob sklenitvi pogodbe, lahko pa tudi kasneje. Izbrati morata veljavno,
učinkovito pravo in ne prava, ki ne velja več (to pa ni pogoj, kadar teče spor pred arbitražo).

Postavlja se tudi vprašanje, ali lahko stranki določita distributivno več pravnih redov, ali lahko torej na
posamezne sestavine njunega razmerja navežeta različne pravne rede. Glede tega so mnenja različna.
Zagovorniki možnosti deljenega navezovanja, to utemeljujejo:
● s svobodo strank in
● z možnostjo kasnejšega navezovanja na več pravnih redov, če izbranega prava za celo pogodbo ali
za kakšno razmerje, ki iz nje izhaja, ni mogoče uporabljati.
Nasprotniki deljenega navezovanja pa opozarjajo na:
● nevarnost, da bi si bili lahko razni pravni redi med seboj v nasprotju;
● možnost izigravanja kogentnih predpisov več pravnih redov;
● porušenje notranje logike posameznega pravnega sistema.
Komentatorji prejšnjega zakona o MZP so bili mnenja, da imajo nasprotniki deljenega navezovanja
boljše argumente.

PETRIFIKACIJA
Stranki imata, ko izbereta pravo, pred sabo neko konkretno pravo. Lahko pa se kasneje to pravo
spremeni, in pojavi se vprašanje, ali se spremeni tudi za njiju. Stranki pri izbiri nista računali na
spremembo, pač pa sta izbrali takšno pravo kot je bilo, zato bi bilo logično, da zanju ostane isto. Vendar
pa sodišče sodi po veljavnem pravnem redu in zatorej mora preiti na novo pravo - petrifikacije torej ni: če
se pravo spremeni, je tudi razmerje med strankama podvrženo novemu pravu (to je prepoved
petrifikacije).
Staro pravo pa bi eventualno prišlo v poštev v okviru materialne avtonomije. Tudi zakon včasih petrificira
pravo na določen trenutek, npr. odločilno je pravo zapustnika v času njegove smrti. Stranki pa ne moreta
petrificirati prava (da bi določili, da se uporabi pravo, ki velja v določenem trenutku - ne moreta vezati
prava na določen trenutek).
Izjema od prepovedi petrifikacije: petrifikacija je dopustna, kadar je ena od strank država, ki nastopa
iure gestionis (kot pogodbenica) in ne kot oblast (država bi namreč lahko s spremembo zakonodaje
dosegla ugodnejši položaj).
Vse povedano velja za spore pred sodiščem, pred arbitražo pa se stranki lahko dogovorita tudi za neko
neveljavno pravo.

28
3.8.8. NAVEZNA OKOLIŠČINA KARAKTERISTIČNE IZPOLNITVE
Pri tej navezni okoliščini pogodbeno razmerje ni takšno pravno dejstvo, ki bi bilo povezano z določenim
ozemljem, temveč je pri njem odločilnega značaja določena dajatev ali storitev, in sicer tista, ki je
značilna za določen pravni posel.
Načelo karakteristične izpolnitve torej pomeni, da je odločilno prebivališče oz. sedež tiste stranke, ki
nudi karakteristično izpolnitev v posamezni pogodbi (npr. prodajalec v prodajni pogodbi).
Zagovorniki te navezne okoliščine poudarjajo, da jo je lahko uporabiti, saj se da ugotoviti na lahek način.
Nasprotniki pa poudarjajo, da lahko njena uporaba povzroči favoriziranje določenih pravnih redov, ki so
gospodarsko močnejši, če je npr. odločilno podjetnikovo in ne potrošnikovo pravo.

Navezna okoliščina karakteristične izpolnitve je prišla do izraza v 20. členu prejšnjega zakona o MZP, ki
je v dvajsetih točkah določal subsidiarne navezne okoliščine za primer, če stranki nista izbrali prava, ki
naj se uporabi, in če posebne okoliščine niso napotovale na drugo pravo (npr. za zavarovalno pogodbo
sedež zavarovalnice, za transportno pogodbo sedež prevoznika, za gradbeno pogodbo sedež
podjemnika itd.). Te subsidiarne navezne okoliščine so se sicer naslanjale na načelo najožje
koneksnosti, vendar so v posameznih primerih izhajale iz načela karakteristične izpolnitve.

Novi ZMZPP ne našteva več domnev, kaj naj se šteje za najtesnejšo zvezo pri posameznih pogodbah,
temveč z generalno klavzulo kombinira načeli najožje koneksnosti in karakteristične izpolnitve:
"Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje
povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza
podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno
izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedež."
S tem je sodišču dana možnost, da vez med pravnim razmerjem in določenim pravnim redom poišče v
vsakem konkretnem primeru posebej.

3.8.9. NAVEZNA OKOLIŠČINA NAJOŽJE KONEKSNOSTI IN HIPOTETIČNA VOLJA STRANK

Pri navezni okoliščini najožje (največje) koneksnosti ali najožje vezi mora sodišče ugotoviti okoliščine, ki
pri določenem pravnem razmerju predstavljajo najožjo povezavo z razmerjem. Ti kriteriji so predvsem
objektivne narave, npr. nacionalna pripadnost strank, domicil, sedež podjetja, sklenitveni ali izpolnitveni
kraj itd.
Pri tej navezni okoliščini lahko pride v poštev tudi več takšnih okoliščin, kar lahko pripelje do uporabe več
pravnih redov. V tem primeru je treba izbrati tistega, ki se bolj opira na pomembnost in pravičnost pri
določenem pravnem razmerju.

Pri navezni okoliščini hipotetične volje strank sodišče ugotavlja, katero pravo bi stranke izbrale, če bi
na tako izbiro mislile. Tu prevladujejo subjektivni kriteriji (interesi strank), pri navezni okoliščini največje
koneksnosti pa objektivni kriteriji. Pri eni in drugi navezni okoliščini pa sodišče ugotavlja, katero pravo je
treba uporabiti oz. katero pravo je tisto, ki je najbolj primerno za uporabo.
Glede hipotetične volje ločimo 2 teoriji:
● subjektivistična teorija - vprašanje, za katero pravo bi se stranki odločili, če bi se pri dogovarjanju
spomnili doreči še to okoliščino;
● objektivistična teorija - vprašanje, katero pravo bi stranki izbrali, če bi ravnali kot razumni stranki.
Nemška teorija pravi, da hipotetična volja ni nič drugega kot najožja koneksnost. Naš ZMZPP določa, da
če stranki nista izbrali prava in "če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je
najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno
pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedež."

3.8.10. FAVOR NEGOTII

Načelo favor negotii pomeni ugodnost z namenom, da se doseže veljavnost določenega pravnega posla
ali pr. razmerja. V MZP pride to načelo v poštev predvsem za določanje prava, ki naj se uporabi za:
● obliko pravnega posla in
● poslovno sposobnost fizičnih oseb.

29
Takšno favoriziranje se doseže z določanjem takšnih naveznih okoliščin, ki so bližje strankam ali pa z
določanjem več alternativnih naveznih okoliščin.
Primer določanja naveznih okoliščin, ki so bližje strankam, je 13. člen ZMZPP: Za pravno in poslovno
sposobnost fizične osebe se uporabi pravo tiste države, katere državljan je. Če bi bila oseba po tem
pravu poslovno nesposobna, je poslovno sposobna, če ima to sposobnost po pravu kraja, kjer je nastala
obveznost.
Primer alternativnega navezovanja je določba o veljavnosti oblike oporoke.

3.8.11. UGODNEJŠE PRAVO

V zakonih o mednarodnem zasebnem pravu najdemo v zadnjem času velikokrat takšne navezne
okoliščine, ki omogočajo uporabo prava, ki je za določeno osebo ugodnejše.
To se uporablja predvsem zaradi:
● varstva otrokove koristi (favor prolis),
● veljavnosti pozakonitve (favor legitimationis) in
● pri izvenpogodbenih obveznostih za poravnavo škode, kjer se zaščiti oškodovanca (favor laesi).

Takšna kolizijska pravila so oblikovana tako, da bodisi prepuščajo stranki, da sama izbere pravo, ki naj
se uporabi, bodisi določajo alternativne navezne okoliščine. S teleološko razlago teh okoliščin pridemo
do sklepa, da gre za skrito napotilo na ugodnejše pravo. Takšno je npr. določilo 30. člena ZMZPP za
izvenpogodbeno odškodninsko odgovornost.

3.8.12. LADIJSKA ZASTAVA, PRAVO ZASTAVE LADJE

Ladje so registrirane v določeni državi, na morju pa plujejo pod določeno zastavo. Ta zastava je lahko
zastava države, kjer je ladja registrirana, lahko pa je tudi kakšna druga zastava. Splošno stališče je, da
se stvarnopravna razmerja v zvezi z ladjo presojajo po pravu njene zastave. Po tem pravu se
presojajo tudi obligacijska razmerja, ki so povezana z delovanjem ladje (npr. delovna razmerja
mornarjev, odškodninska razmerja, nastala na ladji, kapitanov mandat itd.). Kadar pluje ladja pod
določeno zastavo, registrirana pa je v drugi državi, se v pravni teoriji daje prednost pravu registracije
pred pravom zastave. Tudi za letala je odločujoče pravo države, kjer je letalo registrirano.

3.8.13. FORUM
Lex fori pomeni pravo kraja, kjer ima sodišče svoj sedež. Običajno uporabi sodnik to pravo:
● kadar tujega prava, na katerega napotuje navezna okoliščina, ne more uporabiti, ker je npr. v
nasprotju s temeljnimi načeli domačega prava;
● ker ga ne more ugotoviti;
● ker sodnik namerno prezre tuj element v pravnem razmerju in uporabi svoje pravo, ki ga najbolje
pozna;
● za postopek pred sodiščem (v tem primeru se vedno uporabi lex fori).

3.8.14. LEX CAUSAE

Lex causae ni samostojna navezna okoliščina - o njej govorimo v povezavi z nekim drugim pravom.
Nanaša se na povezana razmerja, ko lahko govorimo o odvisnosti od nekega temeljnega razmerja;
pravo, ki se uporabi za temeljno razmerje, se uporabi tudi za povezano razmerje.
● pri pogodbenih razmerjih se npr. sposobnost strank presoja po personalnem statutu (13. člen),
vsebinska vprašanja pa se presojajo po pravu, ki sta ga izbrali stranki (19. člen) oz. po pravu najožje
koneksnosti (karakteristične izpolnitve) (20. člen). Oblika pogodbe se presoja po pravu kraja
sklenitve ali po pravu, ki velja za vsebino (7. člen). Če se presoja po pravu, ki velja za vsebino,
govorimo o lex causae;
● pravna in poslovna sposobnost fizične osebe se presoja po pravu njenega državljanstva (13/1
člen). Vprašanje je, kako se presojajo posebne sposobnosti, npr. dedna sposobnost nasciturusa. Ker
gre za posebno dedno sposobnost, so ta vprašanja bližje dednemu statutu. Tudi tu govorimo o lex
causae;
● podobno je pri kondikciji (neupravičeni pridobitvi). To razmerje je povezano z razmerjem, iz
katerega izvira, zato se tudi presoja po pravu, ki velja za temeljno pogodbo (29. člen);
30
● za zastaranje se uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja (8. člen);
● tudi pri prekluziji se uporabi lex causae;
● pri dednem pravu je ena sama navezna okoliščina, tj. pravo državljanstva zapustnika ob smrti
(dedni statut) - to je lex causae za dednopravna vprašanja;
● ko gre za zveznost, akcesornost med raznimi pravnimi posli se tudi uporablja lex causae (26. in 27.
člen ZMZPP) - tako za odstop od terjatve kot za prevzem dolga se uporabi pravo, ki velja za terjatev;
za akcesorni pravni posel uporabimo pravo, ki velja za glavni pravni posel.

3.8.15. POVZETEK
Zaradi morebitne arbitrarnosti sodnika pri izbiri prava in odsotnosti pravne varnosti, je najbolj nevarna
odločitev, da se celotna presoja prepusti sodniku. En način je tudi, da dopuščamo najtesnejšo zvezo, če
okoliščine primera ne odkazujejo na kakšno drugo pravo. Gre za domneve:
● teorija o karakteristični izpolnitvi - velja pri nas. Uporabi se pravo tiste stranke, ki opravlja značilno
izpolnitev (značilna izpolnitev = izpolnitev po pravu, po katerem pogodbo presojamo);
● hipotetična volja strank - velja v Nemčiji. Gre za nadaljnjo izpeljavo avtonomije strank: tisto pravo,
ki bi ga razumni stranki izbrali, če bi izbirali. Gre za tipsko ugotavljanje (objektivizacija volje strank);
normalno bi človek izbral pravo, ki je najtesneje zvezano, zato ni nobene razlike med hipotetično
voljo strank in najožjo koneksnostjo;
● proper law of contract - velja v Angliji. Pravo, s katerim je pogodba najtesneje zvezana - načelo
koneksnosti.

Poznamo torej naslednje navezne okoliščine:

1. državljanstvo: lex nationalis oz. lex patriae;
2. domicil (stalno prebivališče): lex domicilii;
3. začasno (preprosto) prebivališče: lex habitationis;
4. sedež pravne osebe;
5. kraj, kjer stvar leži: lex rei sitae;
6. namembni kraj: za stvari, ki se prevažajo;
7. državna pripadnost: za prevozna sredstva. V pravni teoriji se pri ladjah daje prednost pravu
registracije pred pravom zastave. Pravo zastave je pravo, po katerem se presojajo ladje, ki plujejo
po odprtem morju (ni vedno identično s pravom registracije);
8. kraj, kjer je dejanje storjeno: lex loci actus;
9. sklenitveni kraj: lex loci stipulationis ali lex contractus - pravo kraja sklenitve pogodbe, kot
dopolnitev (podrednega pomena), vendar se še vedno uporablja, pri nas na področju pomorskega
prava;
10. izpolnitveni kraj: lex loci solutionis - pravo kraja izpolnitve. Zagovorniki te teorije pravijo, da je kraj
izpolnitve pomembnejši kot kraj sklenitve. Tudi v ZMZPP (25. člen): spolnitvene modalitete se bodo
vedno presojale lex loci solutionis;
11. kraj, kjer je škodno dejanje storjeno: lex loci delicti commissi - kjer je storilec deloval, ko je
povzročil škodo. Problem je, da je lahko ta kraj tudi le slučajen (npr. prometna nesreča dveh
slovenskih avtomobilov v Avstriji), zato prihaja tudi na deliktnem področju do izraza ideja (mehčanje
tega deliktnega statua), da to ne more biti edina navezna okoliščina. Problem je tudi kvalifikacija te
navezne okoliščine - npr. storilec deluje na enem kraju (strelja v Sloveniji), posledica pa nastane v
drugem (ustreljeni v Italiji). Vprašanje je, kateri kraj je pomembnejši; ena rešitev je kumulativno
navezovanje (to je v korist storilca), druga pa lex laesionis (v korist oškodovanca);
12. kraj, kjer je škoda nastala: pravo kraja, kjer je nastopila posledica (30. člen);
13. "odvisnost" od temeljnega razmerja: lex causae. Ni samostojna navezna okoliščina; ni povezave
s causo pogodbe, ampak causa lahko pomeni tudi vzrok, povezavo, lahko tudi vsebino. Pomeni
'pravo, ki velja za vsebino'. Možnost, dopustnost in volja so vsebinske predpostavke, ki se presojajo
po izbranem pravu (lex electa); gre za lex causae, ki je odločilen tudi za zastaranje, obliko,..;
14. avtonomija strank: lex electa, lex voluntaris - edina subjektivna navezna okoliščina. Kolizijska
avtonomija strank (ne gre za materialno avtonomijo strank, ko lahko svobodno določita vsebino

31
 pogodbe). Stranki se s posebno navezno pogodbo odločita za določeno pravo: s tem so poleg
dispozitivnih izključene tudi kogentne norme prava, ki bi se sicer uporabilo;
15. karakteristična izpolnitev: 20. člen ZMZPP;
16. največja koneksnost: sodišče mora ugotoviti okoliščine, ki pri določenem pravnem razmerju
predstavljajo najožjo povezavo z razmerjem. Tu prevladujejo objektivni kriteriji;
17. hipotetična volja strank: sodišče ugotavlja, katero pravo bi stranke izbrale, če bi na tako izbiro
mislile. Tu prevladujejo subjektivni kriteriji (interesi strank). Velja v Nemčiji; gre za nadaljnjo izpeljavo
avtonomije strank: tisto pravo, ki bi ga razumni stranki izbrali, če bi izbirali. Gre za tipsko
ugotavljanje (objektivizacija volje strank); normalno bi človek izbral pravo, ki je najtesneje zvezano,
zato ni nobene razlike med hipotetično voljo strank in najožjo koneksnostjo;
18. forum: lex fori - domače pravo. Pravo kraja, kjer ima sodišče, ki določen predmet obravnava, svoj
sedež. Uporabimo ga kot skrajno sredstvo, kadar ni nobenega razloga, da bi uporabili tuje pravo. Ne
smemo favorizirati domačega prava, čeprav v praksi ni tako. Drug vidik je uporaba lex fori kot
izključne navezne okoliščine, kadar gre za procesnopravna pravila - postopek vedno teče po
domačih pravilih in absolutno velja lex fori.

3.9. POSEBNOSTI PRI NAVEZOVANJU

Posebnosti pri navezovanju so:
● zavračanje (renvoi);
● skrito zavračanje;
● sprememba statuta - pojav, ki ob trajanju pravnega razmerja zaradi spremembe dejanskega stanja,
na katerem je utemeljena navezna okoliščina, privede do uporabe novega materialnega prava, ali
kakršnekoli spremembe uporabe materialnega prava določenega pravnega reda;
● nespremenljivost statuta - samo upoštevanje v določenem trenutku obstoječih naveznih okoliščin,
ne glede na to, če se le-te kasneje tudi dejansko spremenijo;
● interlokalno pravo - določa, katerega od več notranjih pravnih redov je treba uporabiti;
● interpersonalno pravo - kadar veljajo v državi za določene skupine ljudi različne pravne ureditve in
morajo zato obstajati posebna pravila za reševanje pravnih razmerij med pripadniki teh skupin;
● intertemporalno pravo - tisto pravo, ki pove, katero pravo naj se uporabi, kadar se pravna pravila
spremenijo, pravno razmerje pa je nastalo že v času, preden je pričelo veljati novo pravo (kadar je
zakonodajalec isti, tudi določi, kako naj se uporabi novo pravo).

3.9.1. ZAVRAČANJE (RENVOI)

Na problem zavračanja, do katerega pride zaradi razlik v kolizijskih ureditvah, je prva pričela opozarjati
sodna praksa že v 17. stoletju, teorija pa se je resneje začela z njim ukvarjati šele v drugi polovici 19.
stoletja ob primeru Forgo. Francosko sodišče je moralo v tem sporu odločiti, ali bo zapuščino presojalo
po bavarskem pravu, na katero ga je napotovala francoska kolizijska norma, ali pa bo upoštevalo
bavarsko kolizijsko pravilo, ki je zavračalo nazaj na francosko pravo. Bil je nezakonski sin, ki se je z
materjo preselil iz Bavarske v Francijo. Mati je umrla, pojavil pa se je problem, ker je bavarsko pravo
priznavalo dedno pravico nezakonskega družinskega člana, francosko pa ne, vsako pravo pa je
odkazovalo drugo na drugega.
Starejša teorija je renvoi zavračala z utemeljitvijo, da se napotilo domače kolizijske norme nanaša le na
tuje materialno pravo (stvarno napotilo), ne pa tudi na njegova kolizijska pravila (celotno napotilo).
Stvarno napotilo pomeni napotilo na tuje materialno pravo, celotno napotilo pa na materialno in kolizijsko
pravo. Nasprotno je praksa menila, da odkaz velja za celotno tuje pravo. Razlog za takšno stališče je bil
tudi ta, da je bil rezultat (zlasti pri zavračanju nazaj) uporaba lex fori.

Argumenti za zavračanje in proti njemu so se pričeli pojavljati tudi v delih teoretikov MZP, pri čemer so
nastale številne različice predlogov in stališč.

Argumenti tistih, ki zavračanje v celoti priznavajo, so:

● materialna in kolizijska pravila so nedeljiva celota;

32
● zavračanje omogoča boljšo koordinacijo med pravnimi redi;
● zavračanje ima najpogosteje za posledico uporabo lex fori;
● tujega prava ni primerno uporabljati proti njegovi volji;
● za zavračanje govore tudi praktični razlogi (za zavračanje se je zavzela praksa, ker zavračanje
običajno vodi k uporabi domačega prava, ki ga sodišče pozna);
● tuje pravo se mora uporabiti takšno kot je, tako kot bi ga uporabil tuj sodnik (torej v celoti, tudi
kolizijske norme).

Argumenti teoretikov, ki zavračanje v celoti odklanjajo, so:

● zavračanje je v nasprotju z idejo MZP;
● povzroča negotovost;
● ustvarja nerešljive (ping-pong) situacije - sprejem uporabe tujih kolizijskih norm vodi do začaranega
kroga;
● omogoča razširjati domači državi uporabo njenega prava preko okvira kolizijskih pravil;
● predstavlja dodatno delo za sodnika, ki mora poleg tujega substančnega prava ugotavljati še tuje
kolizijske norme;
● vsaka država je suverena in naloga njenih kolizijskih norm je, da določi ali bomo uporabili domače ali
tuje pravo, in če tuje, katero tuje pravo bomo uporabili (to določijo domače kolizijske norme);
● če sprejmemo zavračanje, ga sprejmemo kot načelo za vse situacije, tudi kadar bi šlo za avtonomijo
strank.

Vmesna so stališča, ki sprejemajo delno zavračanje, in sicer:

● bodisi kot zavračanje nazaj,
● bodisi kot zavračanje za posamezne pravne panoge.

Tudi naša teorija glede zavračanja ni enotna. Za zavračanje se načelno zavzema Cigoj. Moderna teorija
MZP spoznava, da je zavračanje institut, ki so ga prinesle potrebe prakse in ga utemeljujejo tudi s
teoretičnega vidika. Zavračanja ne gre razlagati kot izjemo in ga dopuščati samo v primerih, kadar
specialni zakoni to izrecno dopuščajo. Takšno pojmovanje potrjujejo tudi moderne zakonodaje MZP, ki
večinoma zavračanje v celoti ali vsaj delno priznavajo kot splošni institut. Zakonodaje, ki zavračanje v
celoti odklanjajo, so danes že v manjšini. Razumljivo je, da renvoi izključujejo kolizijske konvencije, saj je
njihov namen ravno enotna ureditev kolizijskih pravil.

Pogoji za pojav zavračanja:

● kolizijske norme morajo biti različne - različne navezne okoliščine v različnih državah;
● načelno teoretično izhodišče ~ uporaba kolizijskih norm da ali ne - odkaz na substančno in kolizijsko
pravo;
● razporeditev dejanskega stanu - dejanska stanova sta različno porazdeljena.

V našem pravu imamo dva primera, ko je zavračanje izključeno:

● pri avtonomiji strank - smiselno je, da pri avtonomiji strank zavračanje izključimo, saj imajo stranke
pravico izbrati pravo (v Jugoslaviji v 80. letih imeli absolutno zavračanje, brez omejitev);
● kadar gre za ugotavljanje neveljavnosti zakonske zveze - v 36. členu ZMZPP: ta norma takoj
napoti na materialno pravo, zato tu zavračanja sploh ni.

Kadar domača kolizijska norma napoti samo na tuje materialno pravo, govorimo o stvarnem napotilu.
Kadar pa domača kolizijska norma napoti na materialna in kolizijska pravila tujega prava, govorimo o
celotnem napotilu. Do zavračanja lahko pride samo pri celotnem napotilu.

Stališče tujega prava je lahko različno:

● lahko odloči, da naj vprašanje uredi tisto pravo, ki je napotilo dalo (v tem primeru govorimo o napotilu
oz. zavračanju nazaj; zavračanje (napotilo) prve stopnje). Npr. mi odkazujemo na angleško pravo,
angleško pravo pa na naše pravo;

33
● lahko pa stoji na stališču, da je za ureditev odločujoče neko tretje pravo (v tem primeru govorimo o
napotilu oz. zavračanju naprej; zavračanje druge stopnje). Npr. mi odkazujemo na angleško pravo,
angleško pravo pa na francosko pravo
Govorimo pa tudi o dvojnem zavračanju, če razen napotila nazaj v tujem pravu upoštevamo tudi
njegovo priznanje napotila nazaj, tako da pridemo do uporabe tujega materialnega prava.
Zavračanje v mednarodnem pravu - podpisnice konvencije se morajo dogovoriti, katero pravo se bo
uporabljalo.

1. odst. 6. člena ZMZPP določa: če bi bilo treba po tem zakonu uporabiti pravo tuje države, se
upoštevajo njegova pravila, ki določajo, katero pravo se uporabi. To pomeni, da je treba vedno
upoštevati kolizijska pravila odkazanega prava. Zavračanje se torej v celoti upošteva. 2. odst. istega
člena pa določa: če pravila tuje države, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo
Republike Slovenije, se uporabi pravo Republike Slovenije, ne da bi se pri tem upoštevala njena pravila
o napotilu, katero pravo naj se uporabi. V primeru napotila nazaj se torej neposredno uporabijo
materialne norme domačega prava. Iz tega sledi, da je v primeru zavračanja naprej treba zopet
upoštevati kolizijska pravila tega prava. Ta zavračanje lahko sprejmejo, lahko pa ponovno odkažejo
naprej. V tem primeru bo treba postopek nadaljevati, dokler ne pridemo do kolizijskih pravil, ki napotilo
sprejmejo. Problem "začaranega kroga" se pojavi, kadar kolizijska pravila enega od odkazanih pravnih
redov napotijo na pravni red, ki je že bil upoštevan. Zakon za ta primer ne predvideva posebne rešitve.
Primerno bi bilo uporabiti rešitev, ki velja za zavračanje nazaj, t.j. na lex fori. V tem primeru renvoi
interpretiramo kot zavračanje samo na materialno pravo lex fori in ga neposredno uporabimo. S tem se
začaran krog prekine. To je predvsem značilno tudi za švicarsko pravo, ki ne sprejema zavračanja in
direktno odkazuje na materialno pravo.

Kadar stranke z navezno pogodbo izberejo določeno pravo, ga ponavadi izberejo tako, da se uporabijo
njegova substančna pravila. Kadar pa tako izbrano pravo napotuje na neko drugo pravo, je treba iz
kavze navezne pogodbe ugotoviti, ali so stranke želele, naj se tuje substančno pravo uporabi kljub temu,
da izbrano pravo uporabi nasprotuje. Cigoj poudarja, da se v takem primeru sicer tuje pravne norme
uporabijo, toda te norme se ne morejo kvalificirati kot veljavno pravo, temveč samo kot ureditev, ki sta si
jo izbrali stranki. Tuje pravne norme postanejo del pravnega razmerja strank. Če pa so stranke izbrale
tuje pravo tako, da se uporabi takšno, kakršno je, potem se, čeprav gre za avtonomijo strank, mora
upoštevati tudi zavračanje tega izbranega prava. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni urejal. 3. odst.
6. člena ZMZPP pa določa, da se določbe 1. in 2. odst. 6. člena ne uporabljajo, kadar imata stranki
pravico izbrati pravo (ne le, ko sta izbrali pravo, ampak ko imata že samo pravico izbrati). Pogodbeni
statut tako izključuje zavračanje. Tako je ZMZPP vsaj malo zožil domet zavračanja.

Cigoj ob razlagi 6. člena prejšnjega zakona o MZP (ki je v 1. in 2. odst. identičen s 6. členom ZMZPP)
poudarja, da je sprejeto samo zavračanje nazaj, da ne bi prišlo do avtomatičnega ponavljanja napotil.
Komentatorji zakona o MZP pa poudarjajo, da zakon zavračanje v celoti upošteva in da, ko gre za
napotilo nazaj, zakon določa neposredno uporabo materialne norme domačega prava. Iz tega pa sledi,
da je v primeru zavračanja naprej treba zopet upoštevati kolizijska pravila tega prava. Ta kolizijska
pravila lahko zavračanje sprejmejo, lahko pa ponovno odkažejo naprej.

3.9.2. SKRITO ZAVRAČANJE

Značilnost skritega zavračanja je ta, da izhaja iz "skrite kolizijske norme", posebno iz določil o
pristojnosti. Če domača sodišča pri reševanju določenih pravnih razmerij vedno uporabljajo lex fori, toda
svojo pristojnost pogojujejo s tem, da imajo stranke domicil na območju njihovega sedeža, pomeni to
pravzaprav uporabo lex domicilii. Če pa v takšnem primeru stranka nima domicila v tuji državi, temveč v
svoji, potem tuja sodišča (zaradi pomanjkanja njihove pristojnosti) sploh ne bodo odločala. Mi torej ne
moremo (tako kot v primeru jasnega zavračanja) odločiti, da naj tuje sodišče v tem primeru uporabi naše
pravo. Lahko pa rečemo, da uporaba našega prava v tem primeru ustreza smislu tujega kolizijskega
prava. To pa mora zadoščati za ugotovitev zavračanja.

3.9.3. SPREMEMBA STATUTA

34
Sprememba statuta je pojav, ki ob trajanju pravnega razmerja zaradi spremembe dejanskega stanja, na
katerem je utemeljena navezna okoliščina, privede do:
● uporabe novega materialnega prava;
● kakršnekoli spremembe uporabe materialnega prava določenega pravnega reda (sprememba
statuta v širšem smislu). Pri spremembi statuta v širšem smislu lahko navedemo naslednje primere:
○ določeno pravno razmerje se prenese v pristojnost sodišča druge države, na območju katerega
veljajo druga kolizijska pravila;
○ na sedežu sodišča se spremeni kolizijsko pravo kot posledica spremembe domačega kolizijskega
ali materialnega prava;
○ dejansko stanje, na katero se navezuje navezna okoliščina, se spremeni (npr. kraj, kjer leži
premična stvar, prebivališče določene osebe);
○ spremeni se politična pripadnost določenega območja.

Navezne okoliščine so lahko pravna dejstva ali pravni pojmi. Glede na njihovo časovno veljavnost jih
lahko delimo na:
● stalne navezne okoliščine so npr:
○ kraj, kjer nepremičnina leži;
○ kraj sklenitve zakonske zveze;
○ kraj, kjer je nastala škoda;
○ kraj, kjer je bila sklenjena pogodba;
● spremenljive navezne okoliščine so npr:
○ državljanstvo;
○ prebivališče;
○ državna pripadnost ladje;
○ kraj, kjer leži premična stvar.

Spremenljivost in nespremenljivost statuta se ugotavlja po lex fori.

Sprememba statuta je npr. nepomembna, kadar kolizijsko pravilo ureja določen zaključen pravni
položaj, kot je npr. 35. člen ZMZPP: za obliko zakonske zveze se uporablja pravo kraja, kjer se
zakonska zveza sklepa; ali 1. odst. 37. člena ZMZPP: za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo
države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe.
Primer spremenljivega statuta je 1. odst. 38. člena: za osebna in zakonska premoženjska razmerja se
uporabi pravo države, katere državljana sta. Ta navezna okoliščina pride v poštev, če imata zakonca
enako državljanstvo. Uporaba prava se bo torej določala po tej navezni okoliščini v določenem trenutku,
sprememba navezne okoliščine pa ima za posledico tudi spremembo pri uporabi prava. Za osebna in
zakonska premoženjska razmerja se med zakoncema s spremembo statuta oz. njunega državljanstva
spremeni tudi pravo, ki ga je potrebno uporabiti. Sprememba navezne okoliščine (sprememba
državljanstva zakoncev) ima torej za posledico avtomatično spremembo pri uporabi prava za njuna
osebna in zakonska premoženjska razmerja.
Drugače povedano - statut določenega trajnega razmerja je lahko:
● trajen, fiksen - uporaba prava se bo določila po navezni okoliščini v določenem trenutku ne glede na
čas, v katerem se pojavlja dejansko stanje, na katerega se to pravo uporabi;
● spremenljiv - sprememba navezne okoliščine ima za posledico tudi spremembo pri uporabi prava.

Če v navezovanje vključimo časovno dinamiko, naletimo na pojem mobilnih konfliktov. Gre za

spremembo:
● naveznih okoliščin ali
● pravnih pravil, ki urejajo določeno razmerje.
Do mobilnih konfliktov pripeljejo predvsem spremenljive navezne okoliščine (lex rei sitae pri premičninah,
državljanstvo, domicil, bivališče). Glede pristojnosti velja načelo perpetuacije foruma: za oceno
pristojnosti slovenskega sodišča so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči (89.
člen ZMZPP).
Pri spremembi pravnih pravil je potrebno razlikovati:
● zaključene dejanske stane - spremembe ne vplivajo na razmerje;
35
● odprte dejanske stane - gre za odprta razmerja. Pojavi se npr. vprašanje, po katerem pravu je treba
presojati premoženjska razmerja med zakoncema, če zakonca med trajanjem zakonske zveze
spremenita državljanstvo. Uporabimo lahko sistem vagonov: od spremembe državljanstva se
uporabi novo pravo, zato je treba ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred spremembo in kakšno po
spremembi;
● mešane dejanske stane - dejanski stan iz preteklosti ima posledice tudi v sedanjosti. Učinki iz
preteklega režima naj se z enakimi posledicami priznajo tudi v novem. Tu gre predvsem za
stvarnopravna razmerja.

Do mobilnega konflikta prihaja predvsem pri osebnih in premoženjskih razmerjih zakoncev (pri
dednem statutu tega problema ni, saj je pomembno državljanstvo zapustnika ob smrti). Uporabi se pravo
državljanstva zakoncev, vendar problem, če sta bila državljana različnih držav (zamenjala državljanstvo):
● sistem časovne vezanosti - načelo stalnosti merodajnega prava (Nemčija). Pomembno je
državljanstvo, ki sta ga imela na začetku (odločilno je pravo prve države, katere državljana sta bila) -
kritika neustreznosti in nepovezanosti prava;
● sistem vagonov - avtomatična spremenljivost prava, čim se spremeni navezna okoliščina. Uporabi
se vsa prava; za določeno obdobje uporabimo pravo tiste države, katere državljana sta bila v tistem
obdobju. Tudi pri nas imamo pravo vsakokratnega državljanstva (čeprav ZMZPP tega ne ureja
izrecno). Primer: s sklenitvijo zakonske zveze oseba spremeni državljanstvo - takoj po sklenitvi se
začne uporabljati novo pravo.

Mobilni konflikti nastajajo zlasti na področju družinskega prava, pa tudi v stvarnopravnih situacijah; ko
stvar spreminja lego, spreminja tudi pravni režim, ki zanjo velja (premičnine). Pojavi se predvsem
problem pridobljenih pravic, saj je lahko v eni državi stvarnopravna pravica pridobljena, ko pa stvar
spremeni lego, so lahko v novi državi strožji pogoji za pridobivanje pravic. Načelo pridobljenih pravic
pravi, da mora tudi tuje pravo pravico priznati za pridobljeno.

Enotne rešitve za mobilne konflikte ni, zato se rešujejo kazuistično. Zakon pa lahko reši ta problem:
● z opredelitvijo časa, v katerem se določajo navezne okoliščine. Pri tem je treba upoštevati načelo
spoštovanja pridobljenih pravic (npr. priposestvovanje: če je prišlo do priposestvovanja v tuji državi,
ki pozna krajši priposestvovalni rok, je to treba priznati tudi pri nas);
● s fikcijo situsa pri premičnih stvareh, ki se prevažajo (res in transitu): za stvarnopravna razmerja in
druge pravice na stvareh, ki so v prevozu, se uporabi pravo namembnega kraja (18. člen ZMZPP).
Ne gre za izjemo od lex rei sitae, ampak le za rešitev, ko lex rei sitae ni navezna okoliščina! Vendar
pa to ne velja za prevozno ali prodajno pogodbo, ampak le za stvarnopravna vprašanja.

Primer: Ukradejo vagon kavbojk. Postavi se vprašanje, do je bil lastnik kavbojk in kdo zato trpi škodo.
1.) Kraja se zgodi v Trstu. Prodajalec je Italijan, kupec pa Slovenec =>
Po slovenskem pravu lastninska pravica preide z dobavo blaga, po italijanskem pravu pa lastninska
pravica preide s samo sklenitvijo pogodbe. Uporablja se pravo lex rei sitae ter načelo pridobljenih pravic.
V tem primeru je kraja torej v škodo Italijana.
2.) Kraja se zgodi v Sloveniji. Prodajalec je Slovenec, kupec pa Italijan =>
Lastninska pravica v Sloveniji še ni prešla na kupca, saj dobava še ni bil opravljena. Italijan pridobi
lastninsko pravico s prehodom državne meje (uporabi se slovensko pravo zaradi načela lex rei sitae). Tu
pa pride do mobilnega konflikta, saj pride s spremembo lege do spremembe pravnega režima.

3.9.4. NESPREMENLJIVOST STATUTA

Nespremenljivost statuta pomeni sámo upoštevanje v določenem trenutku obstoječih naveznih
okoliščin, ne glede na to, če se le-te kasneje tudi dejansko spremenijo. Lahko gre za določene dogodke
(npr. oseba postane polnoletna, storitev škodnega dejanja) ali za trajnejša pravna razmerja (npr.
premoženjskopravna razmerja zakoncev ali posvojitveno razmerje). Motivi zakonodajalca za
nespremenljivost statuta so predvsem trije:
● ohranitev določene pravne varnosti, ki naj bi bila opazna tudi navzven;
● zaščita pridobljenih pravnih položajev zaradi pravičnosti ali smotrnosti;
36
● preprečevanje izigravanja zakona z zvijačno spremembo naveznih okoliščin.

3.9.5. INTERLOKALNO PRAVO

Kadar je na območju ene države več različnih pravnih ureditev (pravni red te države ni enoten), lahko
tudi med njimi pride do kolizij. Za te kolizije običajno veljajo posebna pravila. Najpogosteje se uporablja
izraz interlokalno pravo. Interlokalno pravo določa, katerega od več notranjih pravnih redov je treba
uporabiti.

Kadar je na območju določene države več pravnih sistemov (ureditev), nastane vprašanje, katero pravo
je treba uporabiti, če navezna okoliščina odkaže na pravo te države. Med različnimi pravnimi ureditvami
lahko pride do kolizij, za te kolizije pa običajno veljajo posebna pravila. Glede odkaza na večpravno
ozemlje obstajata dve stališči:
● v takšnem primeru je treba v celoti upoštevati tudi notranje kolizijske norme odkazanega prava
(interlokalno pravo). Interlokalno pravo določa, katero od več notranjih pravnih redov je treba
uporabiti. Kot tako opravlja na območju ene države tisto nalogo, ki jo ima MZP za pravne rede več
različnih držav;
● izhajati moramo iz pravnih pravil legis fori in z njihovo pomočjo najti ustrezno materialno pravo.

Interlokalno pravo se obravnava v okviru MZP. Tudi v Jugoslaviji je obstajalo pravo, ki je urejalo kolizije
med pravom posameznih republik. Poleg jugoslovanskega državljanstva je bilo uporabljeno še
nacionalno državljanstvo. Prevladala je bolj centralistična struja: republiško državljanstvo naj se ne
uporabi, saj je 'manj' pomembno kot jugoslovansko - zato se je v interlokalnem pravu uporabljal domicilni
pristop.

Vprašanje je, kakšen je odnos drugih držav do interlokalnega prava druge države - ali dajemo prednost
MZP ali pa normam interlokalnega prava države, na uporabo katerega smo z uporabo MZP napoteni:
● prednost se daje normam MZP - sprejeto v Sloveniji in tudi večinsko stališče v primerjalnem pravu
(če gre za državljanstvo, smo napoteni na pravo države in ne na neko konkretno pravo države -
interlokalno pravo pride v poštev subsidiarno);
● prednost se daje normam interlokalnega prava.

Pravila interlokalnega prava so:

● zakonsko sprejeta, ali
● se uporabljajo kot običajno pravo.

Pri interlokalnem pravu gre za kolizijo podobnih pravnih redov, zato nam odpade:
● problematika kvalifikacij,
● problematika zavračanja, ter
● subsidiarne navezne okoliščine.

Interlokalno pravo je lahko:

● centralno - predpiše ga zveza, ureditev je enaka za vse;
● v pristojnosti enote, da ga sprejme - podobno kolizijskim normam.
Sodišča znotraj države bodo, kadar gre za notranje kolizije, uporabila notranja kolizijska pravila in ne
MZP. MZP ureja razmerja med dvema suverenima državama, interlokalno pravo pa med deli ene
države.

3.9.6. INTERPERSONALNO PRAVO

Izraz interpersonalno pravo (imenovano tudi interkonfesionalno ali interreligiozno pravo) uporabljamo
takrat, kadar veljajo v državi za določene skupine ljudi (npr. glede na raso, pleme, stan ali
veroizpoved) različne pravne ureditve in morajo zato obstajati posebna pravila za reševanje pravnih
razmerij med pripadniki teh skupin. Danes je interpersonalno pravo pomembno predvsem kot
interkonfesionalno pravo. Konfesionalno pravo, ki velja samo za pripadnike določene verske
37
skupnosti, velja s civilnopravnimi učinki predvsem v islamskih in jugovzhodno azijskih državah, pa tudi v
Izraelu, in sicer predvsem v osebnih, družinskih in dednopravnih razmerjih. Primere interpersonalnega
prava najdemo tudi v Združenih državah Amerike, kjer so običaji indijanskih plemen priznani, če niso v
nasprotju s pravom, ki se uporablja v državi.

Glede naveznih okoliščin v interpersonalnem pravu je treba poudariti, da je primernejše navezovanje na

osebo. V MZP je namreč bolj preprosto navezovanje na domicil ali prebivališče. Navezovanje na osebo
pomeni iskanje odločilnih izhodišč, po katerih se odloči, katero pravo naj se uporabi:
● origo (pravo krvne skupnosti, plemenske skupnosti ali pripadnost k določenemu socialnemu razredu),
● rojstvo,
● religija,
● asimilacija (običaji in načela, po katerih določena oseba tradicionalno živi),
● imatrikulacija (pravo, po katerem je bila oseba imatrikulirana - vpisana),
● narava stvari (kadar ima stvar v verskih skupnostih osebno vlogo).

Podrejeno pa se uporabljajo tudi navezne okoliščine, ki se uporabljajo v MZP, kot so: državljanstvo,
prebivališče, bivališče, kraj, kjer je škoda nastala, kraj, kjer se stvar nahaja, in druge.

3.9.7. INTERTEMPORALNO PRAVO

Intertemporalno pravo je tisto pravo, ki pove, katero pravo naj se uporabi, kadar se pravna pravila
spremenijo, pravno razmerje pa je nastalo že v času, preden je pričelo veljati novo pravo. Kadar je
zakonodajalec isti določi tudi, kako se uporabi novo pravo.

4. KVALIFIKACIJA

4.1. DEFINICIJA
Kvalifikacija je ugotovitev, da pravno dejstvo kot sestavina življenjskega pojava ustreza nekemu
pravnemu pojmu. Gre za subsumpcijo dejanskega stanu pod pravno normo.
Na kvalifikacijo naletimo ob vsaki uporabi prava: s tem izrazom razumemo izbiro tiste pravne norme, ki
ustreza danemu dejanskemu stanu. Pri kvalifikaciji gre torej za logični proces silogizma, pri katerem je
spodnja premisa konkretni dejanski stan, zgornja pa določba pravnega reda. S kvalifikacijo izvršimo
pravno "diagnozo" življenjskega pojava.

Na poseben obseg problema kvalifikacije naletimo v MZP, ker pride v poštev uporaba pravnih redov
različnih držav. Pomembna vprašanja nastajajo ob tem, ko različni pravni sistemi:
● isti dejanski stan razvrstijo pod različne pravne pojme - v znanem primeru Bartolo, ki je
pravzaprav opozoril na problem kvalifikacije, je eno pravo pravico žene do dela premoženja umrlega
moža kvalificiralo kot premoženjskopravno razmerje med zakonci, drugo pa kot dednopravno
razmerje,
● pod istim pojmom razumejo različne dejanske situacije - s sklenitvenim krajem nekateri pravni
redi razumejo sedež ponudnika, drugi pa sedež akceptanta.
V teh in podobnih primerih (npr. ali gre za procesni/materialnopravni institut, obligacijski/stvarni institut,
dedno/obligacijsko/premoženjskopravno vprašanje,..) prihaja do konfliktov med pravnimi redi celo, če so
kolizijske norme identične, saj vsebina pojmov, ki jih takšne norme uporabljajo, ni enaka.

Kvalifikacija se lahko nanaša na pravno razmerje, za katerega moramo poiskati ustrezno kolizijsko
normo (npr. ali gre za dednopravno ali družinskopravno razmerje), lahko je potrebno kvalificirati navezno
okoliščino, da bi kolizijsko normo lahko uporabili (npr. ugotoviti vsebino pojma prebivališče), če pa pride
do uporabe tujega prava, je treba razmerje kvalificirati tudi zato, da bi to pravo lahko uporabili.

V pravni praksi poznamo različne kvalifikacije, med katerimi je treba omeniti naslednje:

38
● kvalifikacija pravnih pojmov: o njej govorimo takrat, kadar so pravni pojmi v različnih pravnih redih
različno kvalificirani. Sklenitev zakonske zveze se npr. pred državnim organom šteje za obliko. Po
grškem pravu pa se je sklenitev zakonske zveze pred verskim organom štela za vsebino, torej za
substanco, za zakrament. Po 34. členu ZMZPP se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako
osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Gre torej za
materialne, vsebinske pogoje za sklenitev zakonske zveze. Po 35. členu ZMZPP se za obliko
zakonske zveze uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa. Iz obeh kolizijskih norm je
torej razvidno, da je vsebinske pogoje za sklenitev zakonske zveze treba presojati po nacionalnem
pravu obeh zakoncev, za obliko pa velja lex loci celebrationis. V danem primeru nastane vprašanje,
kako kvalificirati pravne pojme, ko npr. oba indicirana pravna reda zahtevata vsak drugačen obseg
pojma o obliki in vsebini. Pri pripravah mednarodnih konvencij ugotavljajo, da se lahko tudi podobni
pravni izrazi v različnih pravnih redih razlikujejo (npr. domicil).
Primer: kvalifikacija časa sklenitve pogodbe je v anglosaškem svetu na podlagi oddajne teorije (mail
box rule), pri nas pa velja prejemna teorija (Anglež odda pismo o sklenitvi pogodbe, pismo pa se
uniči pred prejemom - on bo trdil, da je pogodba že sklenjena, mi pa nasprotno).
● kvalifikacija pravnih institucij: o njej govorimo takrat, kadar so pravne institucije v različnih pravnih
sistemih različno kvalificirane. Tako se npr. s konsenzom sklenjeni zakon ponekod šteje za zakonsko
zvezo, drugod pa samo za konkubinat. Prav tako se poligamni zakon v nekaterih pravnih redih šteje
za veljavnega, drugje pa za neobstoječega. Tudi zunajzakonske zveze vsi pravni redi ne priznavajo.
● kvalifikacija pravnih vej: pravne institucije raznih pravnih redov se uvrščajo v različne pravne veje.
Tako se npr. zastaranje v sistemu common law uvršča v procesno pravo, v drugih pravnih redih pa v
materialno pravo.

4.2. KVALIFIKACIJSKI STATUT

Kvalifikacijski statut je tisti pravni red, ki je odločujoč za kvalifikacijo. Pravni teoretiki so se zavzemali za
različne kvalifikacijske statute: kvalifikacija po lex fori, kvalifikacija po lex causae, kvalifikacija po
primerjalni metodi, funkcionalna (teleološka) kvalifikacija, kvalifikacija v več stopnjah.
Norm o kvalifikaciji v naši zakonodaji še ni, ker še ni dozorelo za uzakonitev. Če bi namreč
zakonodajalec uzakonil en sistem kvalifikacije, bi se lahko ustavil razvoj.

4.2.1 KVALIFIKACIJA PO LEX FORI

V starejši teoriji je bilo prevladujoče mnenje, da je treba kvalificirati po lex fori, torej po pravu sodišča, ki
odloča. Teoretiki so to stališče zagovarjali z dejstvom, da lahko kolizijsko normo uporabimo šele takrat,
ko je kvalifikacija že opravljena. To pa lahko predhodno opravimo samo po svojem pravu, torej lex fori.
Kolizijsko pravilo je del tistega prava, v katerega je uvrščeno, je torej del domačega prava, zato so pravni
pojmi, ki jih je treba uporabiti, pojmi njegovega pravnega sistema. Ne morejo se torej uporabiti drugi
pravni pojmi kot tisti, ki jih pozna celotni domači sistem. Pri tujem pravu naj se uporabijo samo njegove
materialnopravne vsebine. Večina teoretikov, ki se zavzema za kvalifikacijo po lex fori, poudarja, da je
treba nepremičnine vendarle kvalificirati po pravu, ki velja na območju, na katerem ležijo, in ne po lex
fori. Največji argument zoper kvalifikacijo po lex fori je, da tuje pravo, ki se uporabi s kvalifikacijami po
lex fori, ni več tisto pravo, na katerega odkazuje kolizijska norma, temveč je neko spremenjeno pravo, ki
se ne more šteti za odkazano pravo.

4.2.2. KVALIFIKACIJA PO LEX CAUSAE (PO ODKAZANEM, INDICIRANEM PRAVU)

Po tej metodi se kvalifikacija opravi po tujem pravu, zatem pa se uporabi domače kolizijsko pravilo.
Običajno je kvalifikacija po lex causae zelo težavna. Bolj preprosto je takrat, kadar se je v tujem pravnem
redu pojem že tako izoblikoval, da ga lahko uporabimo tudi v domačem pravnem redu. Teorija o
kvalifikaciji po lex causae zanemarja dejstvo, da je treba s stališča istega prava obravnavati celotno
pravno normo, s kvalifikacijo vred. Ker je kolizijska norma nedvomno lex fori, ni prav kvalificirati pojme
takšne norme po drugem pravu.
Pri tej kvalifikaciji se vzpostavi začaran krog, saj za kvalifikacijo po normah odkazanega prava (lex
causae) nimamo odkazanega prava, dokler nimamo kolizijske norme. Cigoj pravi, da je ta teorija

39
neuporabna, ker še ne vemo, kaj je lex causae. Vendar pa imamo nekaj primerov pojmovnega odkaza;
je sicer neuporabna, vendar vabljiva rešitev. Pojmovni, odprti odkaz je, ko je lex causae očitna,
kvalifikacijo po lex causae pa opravimo, ko gre za pojme, za katere je jasno, kam sodijo.
4.2.3. KVALIFIKACIJA PO PRIMERJALNI METODI (TEORIJA AVTONOMNIH POJMOV OZ.
RABELOVA TEORIJA)
Ta metoda se zavzema za pravno primerjavo določenih značilnosti, ki jih morajo vsebovati pravne
institucije v vseh pravnih redih. Ustvariti bi bilo treba neke avtonomne pojme MZP, ki bodo skupni vsem
pravnim redom in kvalificirati po teh avtonomnih pojmih, ne po posameznih pravnih redih. Teorija govori
o avtonomiji MZP in poudarja, da ima večina pojmov nekoliko drugačen pomen, ko gre za mednarodno
pravo, kot pa ga imajo v notranjem pravu.
Praktični ugovor proti tej kvalifikaciji je bil, da pride taka metoda v poštev šele, ko bo opravljena neka
primerjalnopravna študija.
Teoretični ugovori pa so bili, da s tem pravni redi izgubijo svoje posebnosti, saj se bodo njihovi instituti
ob primerjavi z drugimi posplošili. Uporabljeno pravo bi bilo torej uporabljeno brez njegovih značilnosti,
zato ne bi bilo zares tisto pravo, na katerega je odkazala kolizijska norma.

4.2.4. FUNKCIONALNA ALI TELEOLOŠKA KVALIFIKACIJA

Pri tej metodi se funkcija ali namen napotilnega prava v kolizijski normi primerja s funkcijo ali namenom
določenega materialnega pravnega instituta. Gre za nadgradnjo teorije avtonomnih pojmov. Teorija
poskuša poiskati funkcijo in smisel institutov (telos - namen norme). Sodniki ugotavljajo namen,
funkcijo pravne norme in jo tako tudi razlagajo. V primeru Bartolo, kjer je žena po smrti moža imela
določene zahtevke, je en pravni red priznaval le premoženjske zahtevke, drugi pa le dednopravne. Do
problema ne bi prišlo, če bi opravili pravilno kvalifikacijo s pomočjo teleološke razlage, saj vsi pravni redi
preživelemu zakoncu priznavajo določene pravice, le da pod različnimi imeni. V primeru Bartolo sta oba
pravna reda (šlo je za alžirskega in francoskega) priznavala nek zahtevek, samo ne pod enakim
imenom. Teleološka kvalifikacija pomeni, da če ne najdemo ustreznega instituta, iščemo bistveno
podoben institut v okviru danega prava.
Teleološka kvalifikacija je v novejšem času najbolj sprejeta.

4.2.5. KVALIFIKACIJA V VEČ STOPNJAH (STOPNJEVANA KVALIFIKACIJA)

Kvalifikacija v več stopnjah je metoda, ki poudarja, da je treba pojme vsake pravne norme kvalificirati po
tistem pravu, h kateremu pravna norma spada. Kadar je treba presoditi življenjski pojav s tujo sestavino,
ima sodnik pred seboj na eni strani okoliščine pojava, na drugi strani pa pravne norme.
● prvo pravo, ki ga mora uporabiti, je pravo, h kateremu spada njegovo kolizijsko pravilo, torej lex fori.
Da kolizijsko pravilo sploh najde, mora kvalificirati okoliščine pojava. Sodnik pozna vsebino pojmov,
ki jih uporablja njegovo pravo. Iste pojme mora najti tudi v kolizijskih pravilih. Ko življenjski pojav tako
subsumira pod svoje kolizijsko pravilo, ugotovi navezne okoliščine in na njihovi podlagi odkaz na tuje
pravo. To pomeni prvo kvalifikacijo oz. kvalifikacijo prve stopnje.
● ko je sodnik na podlagi svoje kolizijske norme in njenega odkaza uporabil tuje pravo, ga mora
uporabiti tako, kakor velja tam, kjer je območje tega prava (lex causae). Ravnati mora torej tako,
kakor bi ravnal sodnik, čigar sodišče je na območju tega prava. V tem trenutku mora sodnik pozabiti
na svojo prvo kvalifikacijo in opraviti novo kvalifikacijo, kvalifikacijo druge stopnje. Le-to opravi s
pomočjo novega prava. Zopet ima pred seboj dejstva in določene pravne norme. Na tak način
ugotovi, kako tuje pravo razvršča življenjski pojav pod svoja pravila in pod svoje pravne pojme. Ti so
lahko drugačni, kot so v njegovem domačem pravu.
● ko sodnik opravi kvalifikacijo druge stopnje, mora še ugotoviti, kakšno je stališče kolizijske norme
tujega (indiciranega) prava:
○ če to pravo zavrača na pravo, ki velja na sedežu sodišča, torej na prejšnje pravo, ravna
sodnik po pravilih svojega prava glede zavračanja;
○ če pa indicirano pravo zavračanja ne pozna, sodnik ugotovi, ali morda njegovo pravo ne
pozna kakšnega zadržka zoper vsebino tujega prava.

Preprost opis faz kvalifikacije v več stopnjah bi bil:

● življenjski pojav (primer);
40
● primer se kvalificira po lex fori - dobimo 'domačo' kvalifikacijo;
● glede na to 'domačo' kvalifikacijo se najde ustrezno 'domače' kolizijsko pravilo;
● glede na to 'domače' kolizijsko pravilo se ugotovi navezne okoliščine;
● te navezne okoliščine odkažejo na neko tuje pravo X;
Končali smo kvalifikacijo prve stopnje.
● glede na tuje pravo X kvalificira življenjski pojav;
Končali smo kvalifikacijo druge stopnje.
● najde se ustrezno kolizijsko normo tujega prava X;
● glede na to tujo kolizijsko normo, se ravna naprej:
○ če tuja kolizijska norma zavrača nazaj na 'domače' pravo, se ravna po naših pravilih o
zavračanju;
○ če tuje pravo X (indicirano pravo) zavračanja ne pozna, se ugotovi, ali morda naše pravo
ne pozna kakšnega zadržka zoper vsebino tujega prava X, ki naj bi se za obravnavanje razmerja
sedaj (ker pač ni zavrnilo ne naprej, ne nazaj k nam) uporabilo.

Teorija o kvalifikaciji v več stopnjah upošteva temeljno načelo, da je treba kvalifikacijo opraviti po pravu,
h kateremu pravilo spada. Ker je kolizijska norma del lex fori, je edino pravilno, da sodišče za potrebe
kolizijske operacije kvalificira po svojem pravu. Ko pa kolizijska norma enkrat opravi svojo funkcijo
(odkaže na pravo, ki ga je treba uporabiti), se odkazano pravo uporabi s svojimi kvalifikacijami vred.
Ta teorija torej združuje kvalifikacijo po lex fori in kvalifikacijo po lex causae.

Teorijo o kvalifikaciji v dveh stopnjah je prevzel prejšnji zakon o mednarodnem zasebnem pravu. 9. člen
je določal, da se pravo tuje države uporablja po njegovem smislu in z njegovimi pojmi. Tuje pravo se je
torej kvalificiralo po njegovem smislu in s pojmi, ki so znani v tem tujem pravu. Pravni pojmi, ki jih pozna
domače pravo, se seveda kvalificirajo po domačem pravu. To pomeni, da je sodišče pri uporabi
kolizijskih norm kvalificiralo po domačem pravu, če pa je potem kolizijska norma odkazala na tuje pravo,
se je to uporabilo po njegovem smislu in z njegovimi pojmi. To pravilo je poznalo izjeme:
● iz splošno priznanega načela mednarodnega prava, da država suvereno določa, kdo so njeni
državljani, sledi, da pojma državljanstva ni mogoče kvalificirati po lex fori.
● podobno velja tudi za navezno okoliščino prava državne pripadnosti ladje in letala.
Seveda pa so te izjeme le navidezne oz. pridejo v poštev le, kolikor lex fori dopušča neposredno
kvalifikacijo po lex causae. Tako si naš zakon pridržuje pravico kvalificirati pojem državljanstva oz.
določiti, katero tuje pravo je lex causae v primerih, ko ima oseba dve ali več tujih državljanstev. V teoriji
se zastopa tudi stališče, da je treba stvar kvalificirati kot nepremičnino oz. premičnino po pravu kraja,
kjer stvar leži.
Prejšnji zakon o MZP je nastajal ravno v času, ko je bila na vrhuncu teorija o kvalifikaciji v dveh stopnjah.
Po sprejemu tega zakona pa se je začela uveljavljati teleološka kvalifikacija. Zato ZMZPP ni prevzel
besedila iz 9. člena prejšnjega zakona o MZP in instituta kvalifikacije ne ureja.

Pri kvalifikaciji nastane vprašanje, kako kvalificirati, kadar slovensko pravo kakšnega pravnega instituta
ne pozna (npr. pozakonitev ali ločitev od mize in postelje), ali pa obratno, ko kakšen institut pozna, drugi
pravni redi pa ga ne poznajo (npr. zunajzakonska skupnost). V teoriji zagovarjajo stališče, da je treba v
primeru, ko tuje pravo pozna določen pravni institut, slovensko pa ne, uporabiti tisto kolizijsko
normo, ki v slovenskem pravu velja za podobno pravno razmerje. Za ločitev od mize in postelje se npr.
uporabi kolizijska norma, ki velja za razvezo zakonske zveze. Ko slovensko pravo pozna institut, ki ga
drugi pravni redi ne (npr. zunajzakonska skupnost) - v tem primeru se s tem problemom ubadajo tuji
pravni redi (ki na naš institut naletijo).

(glej tudi Posebni del: obligacijskopravna razmerja): Katero stvar je šteti za nepremičnino, utegne biti
sporno. V teoriji se zavzemajo za to, da bi kvalifikacijo opravili po lex rei sitae in ne po lex fori. V našem
pravu je nepremičnina opredeljena s pomočjo naštevanja: za nepremičnine se štejejo zemljišča, stavbe
in posebni deli stavb. Premične stvari so tiste, ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvari z mesta
na mesto; druge stvari so nepremičnine.

41
4.3. KVALIFIKACIJA NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Tudi pri naveznih okoliščinah lahko pride do različne kvalifikacije. Za nekatere navezne okoliščine
pravilo, da naj se kvalificirajo po lex fori, v nobenem primeru ne more priti v poštev. To velja predvsem
za državljanstvo in pravo zastave.
● državljanstvo - o obstoju, vsebini, pridobitvi in izgubi državljanstva lahko odloča samo pravo tiste
države, ki podeljuje državljanstvo;
● podobno velja tudi za pravo zastave;
● domicil in sedež pravne osebe - običajno velja, da ju je treba presojati lex fori. Velikokrat pa je prav
domicil ali sedež pravne osebe tisto, kar kaže na neko trajno razmerje med osebo in tem pravnim
redom, kjer je domicil ali sedež. Če iz tega razmerja nastanejo kakšne pravice ali dolžnosti,
opredeljujemo to razmerje kot pravno razmerje in ga štejemo v pridobljene pravice.
● tudi nepremičnine in premičnine se ne presojajo po lex fori, temveč samo po pravu kraja, kjer ležijo.

4.4. KVALIFIKACIJA IN ZAVRAČANJE

V različnih pravnih redih se lahko iste navezne okoliščine različno kvalificirajo. To se lahko zgodi npr. pri
domicilu, ko indicirano pravo (pravo, ki naj se uporabi), šteje, da ima določena oseba domicil na nekem
drugem pravnem območju, da torej tudi indicirano pravo napotuje naprej ali nazaj. Indicirano pravo lahko
napoti oz. kljub isti navezni okoliščini zavrne na prvi pravni red ali pa napoti na nek tretji pravni red. To
pomeni, da se lahko tudi pri kvalifikaciji naveznih okoliščin srečamo z zavračanjem. V teoriji prevladuje
stališče, da je treba takšne primere obravnavati enako kot druge primere zavračanja.

5. UPORABA TUJEGA PRAVA

5.1. POSEBNOSTI UPORABE TUJEGA PRAVA

Ko kolizijska norma domačega prava napoti na uporabo tujega prava, se postavi vprašanje, kaj tuje
pravo sploh je. Prav gotovo gre za sistem pravnih norm, ki veljajo in učinkujejo na določenem območju.
Tuje pravo lahko obravnavamo kot:
● dejstvo ali
● pravo.
Čiste skrajnosti ni sprejela nobena zakonodaja.

V skladu s pravili procesnega prava je naša teorija zavzela stališče, da je treba tuje pravo obravnavati
kot pravo in ne kot dejstvo. To predvsem pomeni, da tudi glede tujega prava velja načelo iura novit
curia, da torej stranke niso dolžne dokazovati vsebine tujega prava. Odločba, po kateri je bilo tuje pravo
napačno uporabljeno, se ne izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zaradi
nepravilne uporabe materialnega prava. Kvalifikacija tujega prava vpliva tudi na dopustnost pravnih
sredstev.

ZMZPP v 12. členu določa, da sodišče ali drug pristojni organ po uradni dolžnosti ugotovi vsebino
tujega prava, ki ga je treba uporabiti. Pri tem lahko preko zaprosila zahteva obvestilo o tujem pravu od
ministrstva, pristojnega za pravosodje, oz. se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način.
Overjeno javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove o vsebini tujega prava (certificat
de coutume) lahko predložijo tudi stranke. Ta listina vsebuje naslov predpisa, datum, tekst, sodno
prakso ter stališča teorije.
V sistemih, kjer tuje pravo obravnavajo kot dejstvo, je njegovo vsebino mogoče dokazovati tudi z
izvedeniškimi mnenji. Naš zakon take možnosti ni predvidel, čeprav bi bila verjetno koristna.

Kadar sodišče tujega prava ne more ugotoviti, potem v tistih pravnih redih, ki tuje pravo kvalificirajo kot
dejstvo (kjer ga torej morajo dokazovati stranke), sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Ker v Sloveniji tujega
42
prava ne kvalificiramo kot dejstva, strankinega zahtevka iz tega razloga ni mogoče zavrniti, sodišče
mora o njem odločiti. Prejšnji zakon o MZP ni vseboval rešitve za ta problem, stališča teorije pa so bila
različna. Možne rešitve so bile uporaba sorodnega prava (npr. pravo, ki je bilo zakonodajalcu vzor),
uporaba prava, na katerega kaže navezna okoliščina najožje koneksnosti, ali uporaba lex fori. ZMZPP v
4. odst. 12. člena določa, da se v primeru, ko za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti
vsebine tujega prava, uporabi pravo Republike Slovenije.

5.2. PREDHODNO VPRAŠANJE

Med pomožne (nesamostojne) kolizijske norme spadajo:
● predhodno vprašanje,
● zavračanje,
● izigravanje prava in
● pridržek javnega reda.

O predhodnem vprašanju govorimo takrat, kadar je določeno pravno razmerje odvisno od drugega
predhodnega pravnega razmerja.
Vzemimo primer, da je po kolizijski normi lex fori potrebno uporabiti tuje pravo in da gre za primer
dedovanja. Če je potrebno po kolizijski normi uporabiti npr. nemško pravo, je treba najprej (po nemškem
pravu) ugotoviti, kdo so dediči. Če ugotovimo, da so to žena in otroci, takoj nastopi predhodno
vprašanje, ali so te osebe lahko dejansko dediči, ali je obstajala veljavna zakonska zveza, ali so otroci
zakonski ali nezakonski, ali je bil nezakonski otrok priznan oz. ali ima sploh pravico do dedovanja itd. Ta
predhodna pravna vprašanja pa ne ureja dedni statut, temveč zakonski statut in statut, ki ureja razmerja
med otroci in starši.

Vprašanje je, ali:

● se predhodno vprašanje reši po kolizijski normi lex fori ali po lex causae (to je po tujem pravu, ki ga je
treba uporabiti, v tem primeru je to nemško pravo), oz.
● bomo predhodno vprašanje navezovali samostojno ali nesamostojno.
Opisani problem predhodnega vprašanja se pojavi samo, če so izpolnjene naslednje predpostavke:
● za rešitev glavnega pravnega vprašanja se mora uporabiti tuje pravo;
● tuje kolizijsko pravo mora za rešitev predvidevati drug pravni red, kot ga predvideva ustrezna
kolizijska norma foruma;
● materialni pravi obeh pravnih redov, ki naj bi prišla v poštev, se morata med seboj vsebinsko
razlikovati.

Uveljavili sta se dve stališči:

● da je treba za predhodno vprašanje uporabiti pravila lex causae - zagovarjali razni teoretiki, vendar
se ni uspešno uveljavilo. Če uporabimo kolizijska pravila lex causae, potem govorimo o
nesamostojnem navezovanju predhodnega vprašanja. To se opravičuje z naslednjim: če
kolizijsko pravilo lex fori predvideva uporabo tujega prava, naj bi domači sodnik uporabil to tuje pravo
tako, kot bi ga uporabil sodnik tuje države, torej tudi z vsemi predvidenimi kolizijskimi pravili, tudi
tistimi, ki se nanašajo na predhodno vprašanje;
● da je treba uporabiti kolizijska pravila lex fori, oz. da naj se za predhodno vprašanje uporabi
posebno, samostojno navezovanje.
Argument za uporabo samostojnega navezovanja za predhodno vprašanje po kolizijskem pravu foruma
je interes neprotislovne enotnosti domačega pravnega reda, torej domače odločitvene (materialne)
harmonije. Na predhodno vprašanje naj se odgovori enako kot bi se odgovorilo na glavno vprašanje v
postopku pred domačim sodiščem. Primer: če je veljavnost zakonske zveze predhodno vprašanje, gre
za nesamostojno navezovanje. Če pa je to glavno vprašanje gre za samostojno navezovanje.
Predhodno ali glavno vprašanje lahko zaradi različnega navezovanja podata različna rezultata, zato
nekateri zagovarjajo samostojno navezovanje (zaradi notranje harmonije). Nasprotniki pa zagovarjajo

43
mednarodno harmonijo, ki naj bi se dosegla z nesamostojnim navezovanjem, saj bi se za predhodno
in glavno vprašanje uporabilo isto pravo.

Slabost lex causae je, da bomo imeli za identično procesno vprašanje različne rešitve (glede na to, ali
gre za glavno ali predhodno vprašanje). Za glavno vprašanje se namreč uporabi lex nationalis, za
predhodno pa lex causae.

Cigoj meni, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali bo šlo za samostojno ali za
nesamostojno navezovanje (diferencialna metoda). Če je razmerje bolj povezano v domačim pravom,
naj bi se uporabilo samostojno navezovanje, če pa je razmerje bolj povezano z odkazanim pravom, naj
bi se po Cigoju uporabilo nesamostojno navezovanje. Upoštevati pa je treba tudi načelo pridobljenih
pravic.

ZMZPP ni sprejel posebne rešitve oz. posebnega kolizijskega pravila za reševanje predhodnega
vprašanja. V 3. členu je sprejel splošno pravilo, da se v primeru, ko v kolizijskem zakonu ni določbe o
pravu, ki ga je treba uporabiti, smiselno uporabljajo določbe in načela ZMZPP, načela pravnega reda
Republike Slovenije in načela mednarodnega zasebnega prava.

Potrebno je tudi omeniti problematiko delnega vprašanja. V tem primeru se razmerje razkroji na več
enot. Primer: predpostavke za veljavnost pogodb lahko preverjamo z uporabo različnih pravil; za vsak
del pogodbe lahko uporabimo drugo pravo. Upoštevati pa moramo načelo integritete institucij.

5.3. PRILAGAJANJE
Pojem "prilagoditev" uporabljamo za modificirano uporabo nekega pravnega reda v določenem pravnem
razmerju z mednarodnim elementom. Tipičen primer prilagoditve je premostitev nasprotnih rešitev v
pravnih normah, ki jih poznajo različni pravni redi.
Če npr. slovenski kolizijski zakon določa, da se za razvezo zakonske zveze kumulativno uporabi pravo
držav, katerih državljana sta zakonca ob vložitvi tožbe, ker sta pač državljana različnih držav, se lahko
zgodi, da pravo enega od zakoncev razveze ne pozna, temveč pozna samo ločitev od mize in postelje.
Vprašanje je, ali smemo ločitvene razloge po pravu tega zakonca obravnavati tako, kot po pravu
drugega zakonca, ki pozna razvezo zakonske zveze. Gre za vprašanje prilagoditve. Če takšna
prilagoditev s stališča katerega od obeh indiciranih pravnih redov ne bi bila združljiva, prilagoditev ne bi
bila dopustna. Običajno pa v takih primerih sodišče najde rešitev v modificirani uporabi pravnega reda.
Še en primer je recimo, ko angleški oporočitelj zapusti slovenskim dedičem trust, pri tem pa gre za
institut, ki ga naše pravo ne pozna. Gre za prilagajanje.

Prilagajanje je pomembna metoda v MZP, saj gre za premostitev nasprotnih pravnih rešitev v določenih
pravnih redih. Pri tem se uporabi analitična metoda MZP, po kateri se določen pravni primer dejansko
in časovno razčleni, posamezna vprašanja pa se postavi pod določene pravne rede, tako da se lahko
potem napravi sinteza. Le-ta je seveda v rokah sodnika, ki rešuje spor.

Pravni redi, ki naj se v določenem primeru uporabijo, lahko povzročijo:

● kopičenje pravnih norm: nastane takrat, kadar se sočasno uporabijo različni pravni redi, ki različno
obravnavajo določeno razmerje;
● pomanjkanje pravnih norm: nastopi npr. v primerih preskrbe vdove, kadar ji po nemški kolizijski
normi statut učinkov zakonske zveze omogoča samo dednopravne zahtevke, po moževem
domovinskem pravu pa lahko nasprotno dednopravni statuti določajo samo premoženjskopravne
posledice iz statuta učinkov zakonske zveze.

Pri reševanju problemov prilagajanja ni posebnih pravil; uporabljajo se 4 metode (načini prilagajanja):
● metoda, po kateri se da prednost eni od rešitev, ki v določenem primeru konkurirajo;
● razširitev uporabe določene kolizijske norme na pravno vprašanje, ki je ostalo še odprto;

44
● modificirana, spremenjena uporaba merodajnega prava - sojenje ex aequo et bono;
● uporaba lex fori.
Pri tem je potrebno paziti na varstvo šibkejše stranke in upoštevati načelo pridobljenih pravic.
5.4. PRIDRŽEK JAVNEGA REDA
Pridržek javnega reda (5., 100. in 105. člen) je institut, ki sodniku omogoča, da:
● ne uporabi tuje pravne norme; posledice uporabe
● ne prizna ali izvrši tuje odločbe. pridržka javnega reda

Nastanek in razvoj MZP sta pogojena z različnimi materialnopravnimi ureditvami. Te razlike v pravni
nadgradnji temeljijo na različnih družbenoekonomskih izhodiščih in so lahko bolj ali manj pomembne. Po
kolizijskih pravilih MZP, kakršna veljajo v posamezni državi, uporabljajo domača sodišča tuje pravo.
Kolizijska pravila pa so splošne pravne norme in se ne ozirajo na vsebinsko rešitev v tujem pravnem
sistemu. Zato lahko pride do položaja, ko tuja pravna norma, ki bi jo sodišče moralo uporabiti na podlagi
svoje lastne kolizijske norme, v temeljih nasprotuje domačemu pravnemu redu. Za takšne primere je
MZP ustvarilo "varnostni ventil" v obliki instituta javnega reda (ordre public). Javni red je danes splošno
priznano obrambno sredstvo proti vdoru tujih idej v domači pravni red, razlog zanj pa so splošni interesi.
Javni red ščiti domače pravo! Kolizijske norme morajo biti nevtralne, izhajajo samo iz MZP in se ne
spuščajo v substanco, vsebinsko ureditev v posameznih pravnih redih.
Poznamo dve gledanji na interpretacijo instituta javnega reda kot izjeme učinkovanja kolizijskega prava:
● v skladu z učenjem germanske teorije (Savigny) je treba institut javnega reda kot izjemo
učinkovanja kolizijskega prava interpretirati restriktivno ter pri tem upoštevati njegov cilj, t.j. zaščito
temeljnih življenjskih interesov določene družbene skupnosti. Javni red je tisto, kar najbolj posega v
ideale in vrednote;
● zgodovinsko je iz drugačnih postavk izhajala romanska šola, ki je poudarjala načelo teritorialnosti
nekaterih predpisov in s tem postavila načelo javnega reda kot pravilo. Javni red je enak notranjemu
redu (ustavna in moralna načela ter kogentni predpisi).

Razmerje med javnim redom in kogentnimi normami: v civilnem pravu velja načelo dispozitivnosti, zato
niso vse kogentne norme norme javnega reda. Javni red je ožji pojem.

Pri nas se je nekoč norma sklicevala samo na ustavna načela (ustave SFRJ) - to smo razlagali z
restriktivnim pojmovanjem javnega reda. Po spremembi sistema se je postavilo vprašanje, kako sedaj
interpretirati; prevladalo je stališče, da je potrebno interpretirati ozko, restriktivno (germanski princip).
Potrebno je upoštevati sodelovanje med državami, načelo enotne družine prav zahodnih držav (zaščita
zahodnih civilizacij pred vdorom tujih idej).
Na izpitu je Ada ti dve teoriji navedla tudi pri institutu izigravanja zakona (germansko kot manj striktno in
romansko kot zelo striktno)!?!

V teoriji se namesto romanskega principa, ki ni ustrezen, razvije mednarodni javni red. Za mednarodni
javni red je značilna relativnost; njegova vsebina in obseg sta odvisna od tega, kako posamezna družba
vrednoti lastne interese. Javni red pomeni torej mejo uporabe tujega prava, zato je temeljno vprašanje
opredelitev njegove vsebine. Pravna teorija je skušala definirati javni red z elementi, ki naj ga sestavljajo:
● temelji morale - moralna načela predstavljajo pravičnost, ki izhaja iz osnovnih norm medčloveških
odnosov;
● temeljna načela prava - mednje spadajo predvsem temeljne človeške pravice ter načela, ki izhajajo
iz pravnopolitične opredelitve;
● življenjski interesi države - so predvsem njeni gospodarski interesi in tisti interesi, ki so politične
narave ter se nanašajo predvsem na mednarodnopravna razmerja.

V zakonskih tekstih se uporabljajo formulacije javni red ali dobri običaji, temeljna načela mednarodnega
javnega reda, temelji družbene ureditve, načela družbene in državne organizacije ter javni red, pravni
red itd. V teoriji obstajajo najrazličnejši poskusi naštevanja in sistemizacije predpisov, ki pomenijo javni

45
red. Glede na relativnost javnega reda je kazuistično naštevanje načel javnega reda nemogoče.
Značilnost javnega reda je namreč njegova dinamičnost in elastičnost.

S pojmom javnega reda se srečamo tudi v notranjem pravu, zato teorija loči:
● notranji, domači javni red (ordre public interne) - tista pravila, ki so kogentne narave in ki veljajo
samo za domače primere;
● mednarodni javni red (ordre public international) - ni naddržavni pojav. Gre namreč za ustanovo
notranjega prava, ki učinkuje v razmerjih z mednarodnim elementom, t.j. v mednarodnem zasebnem
pravu. Mednarodni javni red so tista pravila, ki so kogentne narave in veljajo tudi za raznopravne
primere.
Pridržek javnega reda se nanaša na domači javni red. Ta je v različnih državah različen. Sodniku tujega
javnega reda ni treba upoštevati.

Teorija opozarja na različno vlogo javnega reda glede na to, ali gre:
● za nastanek nekega razmerja v domači državi ali
● le za priznanje že pridobljenih pravic - v tem primeru bo javni red učinkoval mileje, zlasti še, če
razmerje ob svojem nastanku ni imelo nikakršne vezi z domačim pravom.
Učinke javnega reda je treba torej vrednotiti relativno. Strožji so pri ustvarjanju pravic in milejši pri
priznavanju pridobljenih pravic. Pogoji za sklenitev zakonske zveze se npr. za vsako osebo presojajo po
pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Če sklepata zakonsko zvezo naša
državljanka in že poročen musliman, katerega pravo dovoljuje poligamijo, naše pravo ne bi smelo
dovoliti sklenitve takšne zakonske zveze zaradi učinka javnega reda. Če pa je bila takšna zakonska
zveza že sklenjena v tujini, pa je treba njene učinke priznati tudi v našem pravnem redu.

ZMZPP v 5. členu določa, da se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, ne uporabi, če bi bil
učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Večina tujih pravnih redov
uvršča pod pojem javnega reda svoja ustavna načela. Tudi prejšnji zakon o MZP je javni red omejeval
na temelje družbene ureditve, določene v ustavi SFRJ, kar je bilo razumljivo, glede na to, da je prejšnja
ustava poleg ustavne materije pokrivala in reševala tudi druga vprašanja. Ker se slovenska ustava
omejuje na bolj ali manj ozka ustavna vprašanja, je treba pojem javnega reda iz 5. člena ZMZPP
razlagati širše. Ekstenzivna interpretacija javnega reda vključuje:
● ustavni red;
● temeljna izhodišča slovenskega pravnega reda (temeljna načela, ki izhajajo iz zakonov);
● moralna načela;
● vitalne interese države.
Kot ustavne temelje družbene ureditve je treba šteti tudi načelna izhodišča ustavnih zakonov. Kaj
dejansko je javni red pa bo morala ugotavljati praksa v vsakem konkretnem primeru.

Glede na to, da javni red izključi uporabo norme odkazanega prava, nastane pravna praznina in
ugotoviti je treba, po katerem pravu bomo razmerje presojali. Teorija zastopa v tem primeru dve stališči:
● po prvem pride v poštev uporaba lex fori,
● po drugem pa je izključena samo uporaba posamične norme tujega prava, zato naj se razmerje reši
po drugih splošnih normah odkazanega prava.
Formulacija 5. člena ZMZPP ne govori o neuporabi tuje pravne norme, temveč o neuporabi tujega prava,
iz česar lahko sklepamo, da je zakonodajalec želel izključiti uporabo tujega prava v celoti. Zaradi pravne
varnosti bo zato najprimernejša odločitev za lex fori.

Teorija loči:
● negativni (izključitveni) učinek javnega reda (obravnava ga 5. člen ZMZPP) - izključitev uporabe
tujega prava, če bi bila takšna uporaba neprimerna (če kolizijska norma pripelje do nevzdržnosti!).
● pozitivni učinek javnega reda - dajanje prednosti domačemu pravu; primeri neposredne uporabe
domačega prava. Tu ne potrebujemo posebne, izrecne opredelitve dvostranskih zadržkov v zakonu.

46
Del teorije sicer poudarja, da teh vprašanj ne moremo uvrščati pod pojem javnega reda in jih obravnava
bodisi v okviru naveznih okoliščin (npr. lex rei sitae za nepremičnine) bodisi v okviru pravil o neposredni
uporabi domačega prava. Komentatorji prejšnjega zakona o MZP pa so mnenja, da je treba tudi te
primere obravnavati s stališča javnega reda, zlasti glede na namen norm, in upoštevati, da gre za
razširjanje pojma javnega reda, kadar specifična razmerja zahtevajo intenzivnejše varstvo.
Javni red se upošteva tudi pri priznanju tujih sodnih odločb. Tu se sicer upoštevajo predvsem procesni
vidiki: ali so bila v postopku spoštovana temeljna procesna načela. Edina materialna predpostavka za
priznanje tuje sodne odločbe je skladnost z našim javnim redom. Gre za refleksni učinek javnega
reda, saj je njegova primarna naloga na kolizijskem področju.

6. IZIGRAVANJE ZAKONA V MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU

Francosko kasacijsko sodišče je leta 1878 obravnavalo primer, ko je kneginja Bauffremont zahtevala
ločitev od mize in postelje, saj francosko pravo takrat še ni poznalo razveze zakonske zveze. Ker njena
zakonska zveza na tak način ni bila razvezana in se ni mogla ponovno poročiti, se je zato preselila v
Nemčijo in tam z naturalizacijo pridobila nemško državljanstvo. Tako je kot Nemka dosegla razvezo
zakonske zveze, nakar se je v Berlinu poročila z romunskim knezom. Francosko sodišče je kasneje
odločilo, da je njena razveza neveljavna in da tudi nova zakonska zveza ne more biti veljavno sklenjena.
Francosko sodišče je še menilo, da ima kneginja še vedno francosko državljanstvo, saj je novo
državljanstvo pridobila samo zato, da bi izigrala francoski zakon (čeprav pridobitev državljanstva ni bila
protipravna).

Izigravanje zakona pomeni ravnanje v skladu s črko zakona, vendar v nasprotju z namenom zakona.
Fraus omnia corrumpit - izigravanje vse pokvari.
Do izigravanja prihaja v praksi najpogosteje na področju statusnega prava fizičnih in pravnih oseb, ni
pa izključeno tudi na drugih pravnih področjih.
Ne štejemo za izigravanje zakona sprememb naveznih okoliščin, doseženih na nedopusten način, ker
gre v teh primerih za neposredno kršitev prava, zaradi česar je takšno ravnanje podvrženo sankcijam
nedopustnosti po notranjem pravu. O izigravanju zakona lahko govorimo le v primerih, kadar stranki
navezno okoliščino spremenita na formalnopravno pravilen način. Gre za navidez pravilno uporabo
zakona, vendar v nasprotju z njegovim namenom. Tako kakor javni red pomeni tudi institut izigravanja
zakona način varstva določenega pravnega reda.

Ločimo:
● neposredno (direktno) izigravanje zakona - kadar stranke umetno spremenijo navezno
okoliščino, da bi izključile uporabo indiciranega prava. Uporablja se zlasti na družinskopravnem
področju (domicil, državljanstvo) ter za premičnine (ne pa za nepremičnine);
● posredno (indirektno) izigravanje zakona - ko stranka spremeni pristojnost sodišča, tako da jo to
pripelje do želenega prava. Posredno izigravanje se redkeje uporablja.
Govorimo tudi o nepravem izigravanju, kadar je sprememba navezne okoliščine le navidezna (Cigoj
pravi, da niti ni potrebno govoriti o izigravanju).

Da gre za izigravanje zakona sta potrebna dva elementa:

● objektivni element (corpus) - dejanska sprememba navezne okoliščine, ki je spremenljiva po volji
stranke;
● subjektivni element (animus) - namen izogniti se določbam prava, ki bi ga sicer bilo treba
uporabiti.

Po francoski teoriji sta 2 pogoja za izigravanje zakona:

● kadar pride v poštev kolizijska norma, na katero stranki lahko vplivata;
● stranki imata namen, da se izogneta kogentnim normam, in sicer kogentnim normam domačega
prava (problem: izključni namen je težko dokazati).

47
Obstaja pa tudi druga teorija, saj so številni pomisleki, ki letijo na problem dokazovanja namena,
animusa in na problem celotne spremembe statusa (na ta dva problema je pri nas opozarjal Cigoj). Cigoj
ni bil naklonjen institutu izigravanja zakona iz 2 glavnih razlogov:
● sprememba državljanstva ni enostavna;
● težko je dokazati, da je oseba spremenila državljanstvo samo z namenom izigravanja zakona.
Pomisleki so tudi, da kolikor več imamo takih odstopanj, toliko bolj je poseženo v pravno varnost
(izigravanje zakona ogroža pravno varnost).
Francosko pravo razširja domet uporabe javnega reda, v smislu, da se ne uporablja ta institut samo v
njegovem prvotnem smislu (institut za varovanje domačega prava), ampak tudi takrat, kadar se stranki
hočeta izogniti kateremukoli pravnemu redu (in ne le domačemu).

V teoriji poznamo 2 vrsti sprememb naveznih okoliščin:

● resnična sprememba navezne okoliščine - npr. v primeru, ko stranka spremeni državljanstvo. S
spremembo državljanstva stranka ne spremeni samo navezne okoliščine in ta način izigra zakon,
temveč v celoti spremeni svoj pravni položaj. Z novim državljanstvom pridobi novo vez z novo
državo, s tem pa nove pravice in dolžnosti;
● navidezna sprememba navezne okoliščine - ko npr. stranka spremeni svoj domicil, vendar nima
namena, da bi na tem novem kraju tudi dejansko živela.

Pri izigravanju zakona je potrebno opozoriti na načelo o restriktivni interpretaciji izjem.

Stališča glede utemeljenosti instituta in fraudem legis agere so različna. Načeloma ga odklanjata
nemška in angloameriška teorija in praksa z utemeljitvijo, da je te primere mogoče reševati s pomočjo
načel javnega reda. Dokaj dosledno pa ustanovo frauduloznosti zagovarjata italijanska in francoska
judikatura, ki ju podpira tudi teorija. V zakonodajah so določbe o izigravanju zakona redke. Cigoj je
mnenja, da je treba spremembo navezne okoliščine in učinke tega ravnanja presojati v zvezi s celotnim
položajem stranke po spremembi, pri čemer je treba upoštevati zlasti naravo in pomen izključenih norm,
še posebej pa okoliščino, ali gre za norme, ki sodijo v javni red.

Prejšnji zakon o MZP se je pridružil stališču, po katerem sta javni red in izigravanje zakona dva različna
instituta in je zato uzakonil oba (4. in 5. člen). Ob uporabi instituta izigravanja zakona je moralo sodišče
strankam dokazati namen izognitve domačemu pravu kot enega od elementov frauduloznosti. Pri tem je
moralo ugotavljati, ali je šlo za navidezno ali resnično spremembo navezne okoliščine. Če je bila
sprememba resnična in je imela za stranko tudi druge (neugodne) posledice, je bilo o namenu težko
govoriti. Če pa resnična sprememba navezne okoliščine ni vplivala na siceršnji pravni položaj stranke, je
bilo treba presoditi, ali je bila zaradi strankinega ravnanja izključena kakšna od temeljnih pravnih norm.
Uporaba ustanove izigravanja je bila umestna samo v tem primeru in pa seveda takrat, kadar je bila
sprememba navezne okoliščine le navidezna in zato nedopustna.

Institut izigravanja zakona je bilo treba obravnavati v skladu s celotnim zakonom in njegovimi načeli. Pri
tem je bilo treba upoštevati, da je zakonodajalec dokaj ozko opredelil pojem javnega reda, s čimer je
nakazal, kako je treba vrednotiti razmerje med domačim in tujim pravom. Poleg tega je zakon za
pogodbena razmerja uvedel avtonomijo strank, ki je ne omejuje s koneksnostjo, kar je pomenilo, da ni
postavljal lex fori kot najprimernejšo navezno okoliščino. Pri izigravanju zakona je treba opozoriti tudi na
načelo o restriktivni interpretaciji izjem.

V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali prepoved izigravanja zakona ščiti samo domače ali tudi
tuje pravo. V prejšnji ureditvi naj bi imel zakonodajalec v mislih samo domače materialno pravo, zato je
bila primerna uporaba tega prava kot subsidiarnega pravnega vira, kadar je institut izigravanja zakona
povzročil neupoštevanje umetno ustvarjenih naveznih okoliščin. V novejših ureditvah pa bi se lahko
upoštevala tudi zaščita tujega prava.

Medtem ko germanska praksa meni, da je institut izigravanja zakona nepotreben, ga romanska

teorija zagovarja.
48
Argumenti proti ureditvi instituta izigravanja zakona so:
● poseganje v pravno varnost;
● težka dokazljivost;
● stranki običajno težita k uporabi naprednejšega prava;
● če stranki dosežeta uporabo prava na neprimeren način, lahko uporabimo institut javnega reda;
● enake učinke lahko dosežemo tudi s teleološko interpretacijo.
Izigravanje zakona zato ni potrebno opredeliti kot samostojen pravni institut, saj ima pogosto pozitivne
učinke (ko npr. stranki uporabita naprednejše pravo). Če pa to pripelje do vprašljivih ravnanj, imamo na
voljo pridržek javnega reda.
Germanska teorija poudarja, da je izigravanje zakona manjše zlo kot kršitev pravne varnosti, do
katere lahko pride, če ne upoštevamo ravnanja strank.

ZMZPP je opustil ureditev instituta izigravanja zakona, ker je prevladalo stališče, naj se v takih primerih
uporabi:
● institut javnega reda (ki ni več omejen samo na ustavni red);
● specialne klavzule o raznih pridržkih.
Tudi posamezne kolizijske norme so oblikovane tako, da upoštevajo institut izigravanja zakona.

Slovenija se je torej pridružila tistim ureditvam, ki pravijo, da je izigravanje zakona manjše zlo (prej smo
imeli normo o izigravanju in smo morali vedno sankcionirati, sedaj pa norme nimamo več in
sankcioniramo samo, kadar gre za hudo kršitev zakona - za očitno izigravanje zakona). Bliže je torej
germanskemu krogu.

V primerih, ko si lahko stranke same izberejo pravo, o izigravanju zakona seveda ne moremo govoriti.
Izigravanje zakona bi bilo možno, če bi šli stranki sklenit pogodbo v tujino in bi s tem pripeljali tuj element
v pogodbeno razmerje. Vendar v tem primeru ne gre za načelo avtonomije, temveč za spremembo
navezne okoliščine.

Primer izigravanja pri nas: Stanovanjski zakon - namen lastninjenja je bil, da imetniki stanovanj pridobijo
lastninsko pravico na stanovanjih, ki so bili prej v družbeni lasti. Ta stanovanja pa so se lahko prodajala
naprej, vendar je bil predviden zelo visok davek. Ljudje so to izigravali z darilnimi pogodbami; stanovanje
so z darilno pogodbo prenesli na osebo iz prvega dednega reda, nato pa so ga prodali po tržni ceni. Šlo
je za izigravanje na podlagi materialnega zakona.

7. VZAJEMNOST IN RETORZIJA

7.1. VZAJEMNOST
Vzajemnost je medsebojna odvisnost ravnanja: kakor ti meni, tako jaz tebi. V meddržavnem razmerju
govorimo o vzajemnosti, kadar si država določi pravilo, da bo njeno stališče odvisno od stališča druge
države.
Pri kolizijskih normah se vzajemnost ne zahteva, saj bi to pomenilo, da so vse norme med seboj enake.
Izhodišče za kolizijske norme je primernost in ne vzajemnost.
Vzajemnost oz. recipročnost se uporablja:
● pri pravu tujcev - največ se tu uporablja (npr. pridobitev lastninske pravice na nepremičninah);
● pri ugotavljanju pridobljenih pravic;
● v mednarodnem procesnem pravu - 51. člen npr. ZMZPP določa: če je v tuji državi v sporih zoper
slovenske državljane po kriterijih o pristojnosti, ki jih ne vsebujejo določbe o pristojnosti slovenskih
sodišč, pristojno tuje sodišče, so ti kriteriji podlaga za pristojnost slovenskih sodišč v tistih sporih, v
katerih je toženec državljan te tuje države. Gre za vzajemno pristojnost za tožbe zoper tuje
državljane - forum retorsionis;

49
● pri priznanju tujih sodnih odločb je eden od pogojev za priznanje vzajemnost (zadošča že
dejanska vzajemnost). Tuja sodna odločba pa se ne prizna, če bi bil njen učinek v nasprotju z javnim
redom;
● vzajemnost je eden od pogojev za prekinitev postopka, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v
isti zadevi in med istima strankama (litispendenca) - 88/1 (3).

Vzajemnost običajno delimo po:

● vsebini - po vsebini delimo vzajemnost na:
○ formalno vzajemnost - o formalni vzajemnosti govorimo takrat, kadar imajo tujci enake
pravice in dolžnosti kot domačini: tuji in domači državljani so izenačen;
○ materialno vzajemnost - o materialni vzajemnosti pa govorimo takrat, kadar se tujcu
priznajo samo tiste pravice, ki se domačinu priznajo v njegovi (tujčevi) državi.
O tem, ali je vzajemnost formalna ali materialna, moramo sklepati iz vsebine predpisa;
● načinu določitve, nastanka - glede načina določitve poznamo:
○ avtonomno vzajemnost - o avtonomni vzajemnosti govorimo takrat, kadar država sama
s svojim predpisom določi vzajemnost (zakonita vzajemnost) ali pa jo izkaže z dejanskim
priznavanjem (dejanska vzajemnost);
○ diplomatsko vzajemnost - o diplomatski vzajemnosti pa govorimo takrat, kadar je
določena z mednarodno pogodbo.

Sodišče ugotavlja obstoj vzajemnosti po uradni dolžnosti in je tujcu ni potrebno dokazovati.

7.2. RETORZIJA
Z retorzijo se domače pravo prilagodi tuji, za tujca manj ugodni pravni normi.
Če namreč država poprej ne ugotavlja, ali vzajemnost obstaja ali ne, lahko določi, da se tujci
obravnavajo enako kot domačini.
Če pa ugotovi, da se obravnavajo njeni državljani v tujini slabše, izda akt, po katerem se državljani te
tuje države obravnavajo enako, kakor tuja država obravnava tujce na svojem območju.

Če gre za retorzijsko pravo, lahko določimo pristojnost izven vseh pravil in kriterijev. V ZMZPP naj bi bil
primer retorzije 51. člen (Cigoj).

8. TEORIJA O PRIDOBLJENIH PRAVICAH

Za pridobljene pravice štejemo tiste, ki izhajajo iz pravnih razmerij:
● ki so nastala na določenem pravnem območju;
● kasneje pa je za presojo teh pravic postalo odločujoče pravo drugega območja, s katerim je prišlo
določeno pravno razmerje v stik.

Pri pridobljenih pravicah gre torej za pravice, ki so bile pridobljene po določenem tujem pravu. Novo
pravo lahko v tujini nastalo pravno razmerje:
● prizna takšno, kakršno je;
● lahko ga spremeni;
● lahko pa priznanje v tujini nastalega pravnega razmerja popolnoma odkloni.
Kakšna je odločitev novega prava, je odvisno od tega, kako to pravno razmerje posega v domači pravni
red. Lahko se zgodi, da domači pravni red določenih institutov sploh ne pozna ali pa jih pozna v drugačni
vsebini.

Vprašanje je, ali se lahko v tujini pridobljene pravice presojajo s stališča javnega reda. Cigoj poudarja, da
v praksi obstaja načelo, da se v tujini pridobljene pravice vendarle priznajo. Kot primere, ko se v tujini
pridobljena pravica prizna, bi lahko prišteli naslednje:

50
● pridobitev pravne in poslovne sposobnosti,
● priznanje očetovstva,
● veljavnost oporoke.
Obstajajo tudi primeri, ko se pravno razmerje, ki je nastalo v tujini, prilagodi novemu pravnemu redu.
Tako pravno razmerje dobi v novem pravnem redu novo vsebino.

III. MEDNARODNA PRISTOJNOST

1. SPLOŠNO

Tudi pri mednarodni pristojnosti uporabljamo navezne okoliščine in pri tem izhajamo iz načel. Vendar je
razlika s kolizijskimi normami:
● sodobna kolizijska pravila so večstranska, upoštevajo se vsi pravni redi;
● norme o mednarodni pristojnosti pa so vedno enostranske - mi lahko določamo samo, kdaj je
pristojno naše sodišče (ko gre za pristojnost, je ne moremo predpisovati tujim organom, pač pa le
našim). Za naša sodišča lahko predpišemo katero pravo bo sodnik uporabil.

V svetu so uveljavljeni 3 sistemi ureditve mednarodne pristojnosti (izhodišča za mednarodno

pristojnost):
● pristojnost po prebivališču toženca - gre za teritorialni princip, ki temelji na načelu actor sequitur
forum rei, po katerem mora tožnik poiskati toženca pri sodišču njegovega prebivališča. Tožnik je
namreč tisti, ki želi doseči spremembo v obstoječem pravnem redu, zato mora sprejeti pristojnost
sodišča, ki je bolj ugodno za nasprotno stranko. Uveljavljen je v nemškem pravu in pravnih redih, ki
so se razvili pod njegovim vplivom; tudi pri nas.
● pristojnost po državljanstvu strank - temelji na načelu personalnosti oblasti (personalni princip):
država lahko izvršuje jurisdikcijo nad vsemi svojimi državljani, ne glede na to, kje so. To načelo je
najbolj dosledno uveljavljeno v francoskem pravu, kjer velja pravilo, da lahko francoski državljan
vedno toži ali je tožen v Franciji.
● pristojnost na podlagi osebne vročitve v državi foruma - temelji na načelu teritorialnosti oblasti,
po katerem lahko država izvršuje jurisdikcijo samo nad tistimi osebami, ki so dejansko prisotne v
državi, tako da jim je v njej mogoče izročiti poziv na sodišče. Ta sistem mednarodne pristojnosti velja
v anglosaškem pravu.

V 3. poglavju ureja ZMZPP mednarodno pristojnost slovenskih sodišč in drugih organov. Pri tem gre
predvsem za mednarodno pristojnost:
● v pravdnem postopku;
● v nepravdnem postopku;
● pa tudi za pristojnost nekaterih drugih organov za reševanje zadev, ki jih ureja ZMZPP. Pristojnost
drugih organov pride v poštev pri urejanju tistih zadev, ki so včasih spadale v civilno pravo v
klasičnem pomenu besede, v zadnjem času pa se vse bolj uporablja družbena skrb pri urejanju teh
področij, še zlasti če gre za varstvo otrok ali oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje koristi.
Nekatere od teh zadev se ne obravnavajo več v nepravdnem postopku, temveč pred organi
socialnega skrbstva.

Razlika: norme o mednarodni pristojnosti in norme o krajevni pristojnosti

Pravila o mednarodni pristojnosti se (nasprotno od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki
nam povejo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje) nanašajo na pristojnost sodnega sistema
neke države kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih držav. V tem smislu pomeni mednarodna
pristojnost enega od vidikov absolutne pristojnosti (sodnosti, podsodnosti, jurisdikcije), ki pomeni
pristojnost sodišč na sploh, v razmerju do vseh drugih domačih in tujih organov.

51
Zakon o pravdnem postopku ne vsebuje več posebnih pravil za mednarodno pristojnost, temveč v 29.
členu postavlja splošno pravilo, po katerem je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo,
ali kadar ta pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

Pri vprašanju mednarodne pristojnosti ne gre za takšno mednarodno pristojnost, ki bi bila ustanovljena z
mednarodnimi akti. Njena podlaga je notranja zakonodaja. Vsaka država oblikuje svoja pravila, pri tem
pa mora upoštevati:
● lastne interese - določena razmerja so za državo tako pomembna, da jih ne more prepuščati
jurisdikcijam tujih držav (npr. nepremičnine);
● interese mednarodnega sodelovanja - če si država pridrži izključno pristojnost, mora to priznavati
tudi drugim državam;
● interese strank - predvsem v omogočanju pravnega varstva (zato se daje pristojnost domačega
sodišča, če ni mogoča drugačna rešitev)
● ekonomičnost - postopki naj bodo učinkoviti in hitri.

Norme o mednarodni pristojnosti ne morejo določiti pristojnosti kakšnega tujega sodišča. Pristojnost
tujega sodišča lahko določi le pravo te tuje države. Domače norme o mednarodni pristojnosti lahko
določijo le to, kdaj so pristojna slovenska sodišča oz. kdaj niso. Norme o mednarodni pristojnosti so pri
nas izpeljane iz norm o krajevni pristojnosti (domicil toženca). Nanje pazi sodnik ves čas postopka po
uradni dolžnosti (krajevno pristojnost je mogoče ugovarjati le do začetka glavne obravnave). Ko se pred
sodnikom pojavi razmerje s tujim elementom, mora torej:
● najprej ugotoviti, ali je pristojen po pravilih ZMZPP,
● potem pa je treba ugotoviti še krajevno pristojnost.

Na mednarodno pristojnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče vedno uporabi lastno
procesno pravo.

2. NAČELA NA PODROČJU DOLOČANJA MEDNARODNE PRISTOJNOSTI

1. NAČELO AVTONOMIJE STRANK

Načelo avtonomije se pri pristojnosti kaže v svobodi strank pri derogaciji (izključitvi pristojnosti) in
prorogaciji (izbiri sodišča), če so izpolnjeni določeni pogoji. Stranke se lahko dogovorijo o pristojnosti
tujega sodišča, če:
● je vsaj ena od njiju tuj državljan;
● če ne gre za spor, za katerega bi bilo izključno pristojno slovensko sodišče;
● če ne gre za spore iz razmerij s potrošniki in iz zavarovalnih razmerij, če ima potrošnik oz.
zavarovanec, ki je fizična oseba, stalno prebivališče v Sloveniji.

2. NAČELO TERITORIALNOSTI IN NAČELO PERSONALNOSTI OBLASTI

Načelo teritorialnosti oblasti pomeni, da država izvaja jurisdikcijo nad vsemi subjekti in stvarmi, ki se
nahajajo na njenem ozemlju.
Načelo personalnosti oblasti pa pomeni, da država izvaja jurisdikcijo nad svojimi državljani, ne glede na
to, kje so oni oz. kje je predmet spora. Pri tem je vidna vzporednost s principom državljanstva pri
kolizijskih pravilih.
Države, ki imajo veliko tujcev, navadno uporabljajo načelo teritorialnosti. Države navadno želijo čim širšo
oblast.
Pri nas prevladuje načelo teritorialnosti, ki je zlasti pri osebnostnih razmerjih dopolnjeno z načelom
personalnosti, kot navezna okoliščina pa prevladuje domicil.

3. NAČELO ENOTNOSTI OZ. NEENOTNOSTI (RAZLIČNOSTI) NAVEZNIH OKOLIŠČIN

52
 Načelo enotnosti naveznih okoliščin pomeni, da so iste okoliščine, ki vplivajo na izbiro prava, odločilne
tudi za določitev pristojnosti. To načelo pride do izraza predvsem pri nepremičninah.
Za določitev pristojnosti mora biti vedno neka podlaga, zveza (nobena država si ne sme v pretirani meri
lastiti pristojnosti). Forum rei sitae in lex rei sitae sta enaka za določitev pristojnosti in za določitev prava.
Enotno navezovanje je tudi pri deliktnem navezovanju (forum loci delicti in lex delicti commisii) - vendar
so ta enotna navezovanja izjeme.
Ko določamo navezne okoliščine za pravo, ki naj se uporabi, izhajamo iz načela pravičnosti in
koneksnosti, iščemo torej pravilno pravo. Pri določanju pristojnosti pa je treba upoštevati načelo
ekonomičnosti, oportunosti in hitrosti postopka. Zato pri nas prevladuje načelo neenotnosti
naveznih okoliščin.
4. NAČELO ENAKOPRAVNOSTI PRED SODIŠČEM
Tudi tujcem mora biti zagotovljen pristop k sodišču (ter razne ugodnosti), vendar pa je tu treba
upoštevati tudi načelo vzajemnosti.

5. NAČELO PRIDOBLJENIH PRAVIC

Kar je priznano v pravnem redu ene države, naj bo priznano tudi v drugih pravnih redih. To načelo je
vodilo pravnih sistemov pri priznavanju tujih sodnih odločb. V kolikšni meri in na kakšen način pride do
priznanja tujih sodnih odločb, je odvisno od posamezne države. Naš pravni red zahteva pri priznavanju
tujih sodnih odločb le preverjanje:
● najnujnejših procesnih predpostavk in
● ene materialne predpostavke: skladnost z javnim redom.

3. SPLOŠNA IN SUBSIDIARNA PRISTOJNOST

Ločimo:
● splošno pristojnost v zadevah s tujim elementom (48/1 ZMZPP) - slovensko sodišče je pristojno, če
ima toženec stalno prebivališče oz. sedež v Sloveniji;
● subsidiarno pristojnost (48/2 ZMZPP) - če ima toženec začasno prebivališče v RS in nima
stalnega prebivališča niti v Sloveniji niti v kakšni drugi državi.

ZMZPP vsebuje v 1. odst. 48. člena splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč, po
katerem je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar ima toženec stalno prebivališče oz. sedež v
Republiki Sloveniji (splošna pristojnost). Zakon nato ureja mednarodno pristojnost za posamezne vrste
sporov, ki je v nekaterih primerih izključna, sicer pa izbirna. V 48. členu ZMZPP je urejena splošna
pristojnost v zadevah s tujimi elementi, medtem ko so v nadaljnjih členih predvidene še posebne
navezne okoliščine za posamezne zadeve.

V 2. odst. 48. člena je predvidena subsidiarna pristojnost po začasnem prebivališču toženca v

državi: če toženec nima stalnega prebivališča niti v Sloveniji niti kje drugje, je pristojno slovensko
sodišče, če ima toženec začasno prebivališče v Sloveniji.

V 3. odst. pa ureja zakon splošno pravilo o mednarodni pristojnosti sodišč v nepravdnih zadevah: če z
ZMZPP ni določeno drugače, je za odločanje v nepravdnem postopku pristojno naše sodišče, kadar ima
oseba, zoper katero je vložen zahtevek, stalno prebivališče oz. sedež v naši državi. Kadar sodeluje v
postopku ena sama oseba, je odločilno njeno stalno prebivališče oz. sedež. V nepravdnem postopku se
obravnavajo:
● osebna stanja;
● družinska razmerja;
● premoženjska razmerja;
● zadeve, za katere tako določa zakon;
● tudi zadeve, za katere zakon sicer izrecno ne določa, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če
jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakšnem drugem postopku.

53
 Poleg splošnega pravila o mednarodni pristojnosti v nepravdnem postopku vsebuje zakon še posebna
pravila o mednarodni pristojnosti v nekaterih statusnih in družinskih zadevah, za zapuščinski postopek
ter za razglasitev pogrešanca za mrtvega in dokazovanje smrti.

O materialnem sosporništvu govorimo, kadar so sosporniki glede na predmet spora v pravni skupnosti
ali kadar se njihove pravice ali obveznosti opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če je z isto tožbo
toženih več oseb, ki so materialni sosporniki, lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi samo na
stalnem prebivališču oz. sedežu enega izmed tožencev v naši državi (49. člen ZMZPP). Če sta z
isto tožbo tožena glavni dolžnik in porok, je slovensko sodišče pristojno tudi takrat, kadar je pristojno
za tožbo proti glavnemu dolžniku. Slovensko sodišče je pristojno tudi za nasprotno tožbo, če je
zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom.
4. PROROGATIO FORI
52. člen ZMZPP ureja prorogacijo mednarodne pristojnosti in prorogacijo slovenskega sodišča.
Prorogacija mednarodne pristojnosti - stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če:
● je vsaj ena od njiju tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini;
● ne gre za spor, za katerega je po določbah ZMZPP ali drugega zakona izključno pristojno slovensko
sodišče;
Prorogacija slovenskega sodišča - stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti slovenskega sodišča, če:
● je vsaj ena državljan Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Sloveniji.

Prorogacija bodisi tujega bodisi slovenskega sodišča pa ni dopustna, kadar gre za spore iz statusnih
ali družinskih razmerij (zakonski spori, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva, varstvo in vzgoja otrok,
zakonsko preživljanje otrok, odvzem ali vrnitev roditeljske pravice).
Prorogacija tujega sodišča prav tako ni možna v sporih iz razmerij s potrošniki in v sporih iz
zavarovalnih razmerij, če ima potrošnik oz. zavarovanec, ki je fizična oseba, stalno prebivališče v
Sloveniji. ZMZPP skuša s tem zaščititi šibkejšo stranko.

Sporazum o pristojnosti je veljaven le, če:

● je sklenjen v pismeni obliki in
● se tiče določenega spora ali več sporov, ki vsi izvirajo iz določenega pravnega razmerja.
Sporazum o pristojnosti:
● je lahko sklenjen kot samostojna pogodba,
● lahko predstavlja samo del neke druge (temeljne) pogodbe. Tudi v tem primeru ima samostojno
veljavo, zato je prorogirano sodišče pristojno tudi za reševanje sporov o veljavnosti temeljne
pogodbe.

Ker učinkuje sporazum o mednarodni pristojnosti v najmanj dveh pravnih redih, je treba dopustnost
derogacije presojati po pravu derogiranega sodišča, dopustnost prorogacije pa po pravu
prorogiranega sodišča. Da lahko sporazum o mednarodni pristojnosti v celoti opravi svojo vlogo, mora
biti veljaven po obeh pravnih redih. Tožnik mora listino o sporazumu priložiti tožbi. Samo sklicevanje
na sporazum ne zadošča. Če vloži tožnik, kljub sporazumu o pristojnosti, tožbo pred drugim pristojnim
sodiščem, lahko toženec ugovarja pristojnosti, vendar mora ugovoru priložiti listino o sporazumu o
pristojnosti.

Pristojnost slovenskih sodišč lahko v primerih, ko je dopusten dogovor o pristojnosti slovenskega

sodišča, temelji tudi na privolitvi toženca (pogojna pristojnost, specialna prorogacija). Ob določenih
predpostavkah je torej pristojnost naših sodišč odvisna od privolitve toženca v:
● sporih iz premoženjskopravnih razmerij med zakonci,
● zakonskih sporih ter
● sporih za ugotovitev ali spodbijanje očetovstva ali materinstva.
V teh primerih ni potreben izrecen pristanek toženca, temveč zadošča molčeč pristanek. Vendar pa
ZMZPP izrecno določa, da je mogoče šteti, da je toženec pristal na pristojnost našega sodišča le tedaj,
kadar se je spustil v obravnavanje, ne da bi ugovarjal pristojnost, če je torej:

54
● vložil odgovor na tožbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu oz.
● se je na prvem naroku spustil v obravnavanje glavne stvari.
Toženčevega pristanka ni mogoče presumirati, če toženec sploh ne odgovori na tožbo, niti ne pride
na pripravljalni narok oz. prvi narok za glavno obravnavo, zato v takšnem primeru ni mogoče izdati
sodbe zaradi izostanka.

5. VZAJEMNA PRISTOJNOST
51. člen ZMZPP določa: če je v tuji državi v sporih zoper slovenske državljane po kriterijih o pristojnosti,
ki jih ne vsebujejo določbe o pristojnosti slovenskih sodišč, pristojno tuje sodišče, so ti kriteriji podlaga za
pristojnost slovenskega sodišča v tistih sporih, v katerih je toženec državljan te tuje države. Ta člen ureja
t.i. vzajemno pristojnost za tožbe zoper tuje državljane.
V teoriji sta dve stališči:
● prevladuje stališče, da gre pravzaprav za retorzijsko pristojnost: zaradi norm o pristojnosti, ki
veljajo za naše državljane v tuji državi, se državljan te države obravnava pred našim sodiščem drugače,
kot domačini.
● po drugem stališču ta norma ne pomeni niti vzajemnosti niti retorzije, saj pride do uporabe tega
pravila ne glede na to, ali ravna tuja država z našim državljanom diskriminatorno ali ne.

Kriteriji pristojnosti, ki jih naše pravo ne pozna, so npr.:

○ zakoniti kraj izpolnitve obveznosti;
○ državljanstvo ene od strank;
○ osebna vročitev vabila na sodišče v določeni državi.

6. IZKLJUČNA PRISTOJNOST
Slovensko sodišče je izključno pristojno, če to določa ZMZPP ali kakšen drug zakon. Razlogi, zaradi
katerih država določi izključno pristojnost svojih organov za obravnavanje določenih razmerij, so različni.
Izključna pristojnost naj bi bila zadnje in najmočnejše sredstvo za zagotovitev uporabe državnega
substančnega prava, poleg tega pa se navajajo še drugi razlogi:
● posebna povezanost spornega razmerja z državo;
● varstvo lastnih državljanov;
● retorzija;
● procesni razlogi itd.

Izključna mednarodna pristojnost ima dvojni učinek:

● stranki je ne moreta izključiti s prorogacijsko pogodbo;
● odločba, ki bi jo v taki zadevi izdalo tuje sodišče, pa se v naši državi ne prizna.

Izključna pristojnost slovenskih sodišč ni ovira za priznanje tuje odločbe samo v primeru, če je bila
izdana v sporu iz zakonske zveze, priznanje pa zahteva toženec, ali če ga zahteva tožnik in toženec
temu ne nasprotuje.

Izključna pristojnost je določena:

● zaradi same materije (snovi) - objektivni kriterij;
● ko gre za osebe, za katere menimo, da so jim naši organi dolžni zagotoviti posebno varnost -
subjektivni kriterij.
Izključna pristojnost je torej določena zaradi pomembnosti spornega razmerja. Nanaša se predvsem na
stvarnopravna in statusnopravna razmerja.
55
OBJEKTIVNI KRITERIJ za izključno pristojnost slovenskega sodišča:
● spori v zvezi z nepremičninami: sodišče v Sloveniji je izključno pristojno v sporih o stvarnih
pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine ter v sporih iz zakupa ali
najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Slovenije. Slovensko sodišče je izključno
pristojno tudi tedaj, kadar se o pravicah na nepremičninah odloča v nepravdnem postopku. V teh
primerih se uporabi tudi slovensko pravo.
● spori v zvezi s statusom pravnih oseb: sodišče v Sloveniji je izključno pristojno za spore o
ustanovitvi, prenehanju in statusnih spremembah družbe, druge pravne osebe ali združenja fizičnih
ali pravnih oseb, ter za spore o veljavnosti odločitev njihovih organov, če ima pravna oseba oz.
združenje sedež v Sloveniji.
● slovensko sodišče je izključno pristojno za spore o veljavnosti vpisov v javne registre, ki se vodijo
v Sloveniji.
● slovensko sodišče je izključno pristojno za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in
znakov razlikovanja, če je bila prijava vložena v Sloveniji.
● slovensko sodišče je izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na
območju Slovenije. Prav tako je izključno pristojno za spore med izvršilnim in stečajnim
postopkom, če se ta postopek vodi pred slovenskim sodiščem.
● zapuščinski spori: če je ta zapuščina v Sloveniji, je izključno pristojno slovensko sodišče, ne glede
na to, ali gre za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana, tujca ali osebe brez
državljanstva.

SUBJEKTIVNI KRITERIJ za izključno pristojnost slovenskega sodišča:

● zakonski spori: slovensko sodišče je izključno pristojno v zakonskih sporih, če je toženi zakonec
slovenski državljan in ima v Sloveniji stalno prebivališče.
● v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva je slovensko sodišče izključno
pristojno takrat, kadar je tožba vložena zoper otroka, ki je slovenski državljan in ima v Sloveniji tudi
stalno ali začasno prebivališče.
● v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, je izključno pristojno slovensko sodišče,
če sta toženec in otrok slovenska državljana in imata oba stalno prebivališče v Sloveniji.
● slovensko sodišče je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za
mrtvega, ne glede na to, kje ima stalno prebivališče.
● slovenski organi so izključno pristojni za dovolitev sklenitve zakonske zveze, če je mladoletnik, ki
prosi, naj se mu dovoli skleniti zakonsko zvezo, slovenski državljan, oz. če sta osebi, ki želita skleniti
zakonsko zvezo, slovenska državljana, zakonska zveza pa se sklepa v tujini.
● izključna pristojnost slovenskih organov je določena tudi za odločanje o posvojitvi in prenehanju
posvojitve osebe, ki je slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Prav tako so
slovenski organi izključno pristojni za odločanje o skrbniških zadevah slovenskih državljanov ne
glede na to, kje imajo ti stalno prebivališče, če zakon ne določa drugače. Če je ukrepanje tujega
organa nujno, slovensko sodišče v skrbniških zadevah odstopi od izključne pristojnosti.

7. IZBIRNE PRISTOJNOSTI
Smisel izbirnih pristojnosti je, da strankam olajšajo pot na sodišče. Izbirne pristojnosti so naslednje:
● v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj (torej
tudi kadar toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji), če je bilo škodno dejanje storjeno na
območju Slovenije oz. če je na območju Slovenije nastala škodljiva posledica (forum loci delicti
commissi). To pravilo se uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim
osebam ter v sporih o regresnih zahtevkih.
● za spore iz pogodbenih razmerij je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora
obveznost, ki jo je treba oz. bi jo bilo treba izpolniti v Sloveniji.
● v individualnih delovnih sporih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja oz.
bi se moralo opravljati na območju Slovenije.

56
● v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar je
predmet, na katerega se nanaša tožba, na območju Slovenije. Če je na območju Slovenije kakšno
toženčevo premoženje, je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar ima tožnik stalno prebivališče
oz. sedež v Sloveniji, če tožnik izkaže za verjetno, da bo iz tega premoženja mogoče izvršiti sodbo.
● slovensko sodišče je pristojno tudi v sporih zoper fizično ali pravno osebo, ki ima sedež v tujini, če
ima v Sloveniji svojo podružnico ali je v Sloveniji oseba, ki ji je zaupano opravljanje njenih poslov, za
spore, ki izvirajo iz poslovanja te podružnice oz. te osebe na območju Slovenije.
● v sporih zaradi motenja posesti premičnin je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je prišlo do
motenja na območju Slovenije.
● v sporih o stvarnih pravicah na ladji in letalu ter v sporih iz zakupa ladje ali letala je pristojno
slovensko sodišče tudi tedaj, če se v Sloveniji vodi vpisnik, v katerega je vpisana ladja oz. letalo. V
sporih zaradi motenja posesti na takih ladjah oz. letalih je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je
bila posest motena na območju Slovenije.
● v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoženje v Sloveniji, je
pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če toženec nima prebivališča v Sloveniji. Če je pretežni del
premoženja v Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme slovensko sodišče odločati o premoženju, ki je v
tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Sloveniji, in to le, če toženec privoli v
to.
● slovensko sodišče je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, ko toženec nima stalnega prebivališča v
Sloveniji: če sta oba zakonca slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; če
je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji; če sta imela zakonca svoje zadnje
stalno prebivališče v Sloveniji, tožnik pa ima ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v
Sloveniji. Slovensko sodišče je v teh primerih pristojno tudi tedaj, če sta zakonca tuja državljana, ki
sta imela zadnje skupno prebivališče v Sloveniji, vendar samo, če v teh primerih toženec pristane na
to in če predpisi države, katere državljana sta zakonca, to pristojnost dopuščajo. Slovensko sodišče
je v sporih za razvezo zakonske zveze pristojno tudi tedaj, če je tožnik slovenski državljan, pravo
države, katere sodišče bi bilo pristojno, pa ne pozna razveze zakonske zveze (favor divortii). Če je
toženi zakonec slovenski državljan in ima v Sloveniji stalno prebivališče, je izključno pristojno
slovensko sodišče!
● v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva je pristojno slovensko sodišče
tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji: če sta tožnik in toženec slovenska
državljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; če je tožnik slovenski državljan in ima stalno
prebivališče v Sloveniji. Slovensko sodišče je v teh sporih pristojno tudi tedaj, kadar so stranke tuji
državljani, če ima tožnik ali eden od tožnikov stalno prebivališče v Sloveniji, vendar samo, če toženec
v to privoli in če predpisi države, katere državljan je, to dopuščajo. Če je tožba vložena zoper otroka,
ki je slovenski državljan in ima stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji, je izključno pristojno
slovensko sodišče!
● slovensko sodišče je pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj,
kadar toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana ali če je
otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Če sta toženec in otrok slovenska
državljana in če imata oba stalno prebivališče v Sloveniji, je izključno pristojno slovensko sodišče!
● slovensko sodišče je pristojno v sporih o zakonskem preživljanju otrok tudi tedaj, kadar toženec
nima stalnega prebivališča v Sloveniji: če vloži tožbo otrok, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji; če
sta tožnik in toženec slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče, če je tožnik
mladoleten in slovenski državljan; če je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v
Sloveniji; če ima toženec v Sloveniji premoženje, iz katerega se lahko poravna preživnina. Slovensko
sodišče je pristojno v sporih o zakonskem preživljanju med zakoncema tudi tedaj, če sta imela
zakonca svoje zadnje skupno prebivališče v Sloveniji, tožnik pa med sojenjem še naprej prebiva v
Sloveniji.
● slovensko sodišče je pristojno za odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok tudi takrat, kadar
se ti spori rešujejo skupaj z zakonskimi ali paternitetnimi spori, za katere je pristojno slovensko
sodišče.
● pri odločanju o odvzemu, vrnitvi ali podaljšanju roditeljske pravice, postavitvi roditelja za
skrbnika otrokovega premoženja, pri razglasitvi otroka za rojenega v zakonski zvezi ter pri
57
 odločanju o drugih zadevah, ki se nanašajo na osebna stanja in razmerja med starši in otroki (o teh
zadevah se odloča v nepravdnem postopku), je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če sta vložnik
zahtevka in oseba, zoper katero je vložen zahtevek, slovenska državljana, oz. kadar v postopku
sodeluje samo ena oseba, če je ta slovenski državljan. V teh zadevah je pristojno slovensko sodišče
tudi tedaj, kadar je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji.
● pred slovenskim sodiščem se sme po slovenskem pravu dokazovati smrt tujega državljana, ki je
umrl na območju Slovenije.

8. LITISPENDENCA
V vseh pravnih redih velja pravilo, da ni mogoče voditi pravde o istem zahtevku med istima strankama
pred več sodišči. Tudi po Zakonu o pravdnem postopku pomeni litispendenca negativno procesno
predpostavko, vendar pa ta zakon ni rešil vprašanja, ali ima enake učinke tudi litispendenca pred tujim
sodiščem. 88. člen ZMZPP določa, da se okoliščina, da teče postopek o isti zadevi pred tujim sodiščem,
upošteva pod naslednjimi pogoji:
● da je bila tožba v pravdi, ki teče v tujini, prej vročena tožencu kot tožba v pravdi, ki teče v Sloveniji;
oz. če se je nepravdni postopek v tujini začel prej kot v Sloveniji;
● če je verjetno, da bo tujo odločbo mogoče priznati v Sloveniji (če npr. obstaja izključna pristojnost
slovenskega sodišča, takšna verjetnost ne obstaja);
● če obstaja vzajemnost: če tudi sodišča države, v kateri teče identična pravda, upoštevajo okoliščino,
da je začela prej teči pravda v naši državi.

Razlika med domačo in tujo litispendenco

Na okoliščino, da teče identična pravda pred drugim domačim sodiščem, pazi sodišče po uradni
dolžnosti. Če sodišče to tudi ugotovi, tožbo zavrže (in ne prekine postopka, kot pri tuji litispendenci).
Posledice litispendence v tujini pa so drugačne:
● okoliščina, da že teče identična pravda v tujini, se upošteva samo na zahtevo stranke;
● sodišče tožbe ne zavrže, temveč samo prekine postopek. Za stranko je to pomembno takrat, kadar si
s tem zavaruje učinke vložene tožbe;
● tuja sodna odločba stranki vendarle ne daje enakega pravnega varstva kot domača, saj ni mogoče
zanesljivo vedeti, ali bo priznana ali ne.

Prekinjeni postopek pred domačim sodiščem se bo nadaljeval, kadar:

● se postopek v tujini ne bo končal z meritorno odločbo ali
● kadar bo zavrnjen predlog za priznanje odločbe.
Če pa bo tuja sodba pri nas priznana, bo treba tožbo zavreči.

9. EXCEPTIO REI JUDICATAE

Stranka lahko sodišče opozori, da je bilo o zadevi že razsojeno (res iudicata):
● če je o zadevi že razsodilo domače sodišče - sodišče mora tožbo zavreči;
● če je o zadevi že razsodilo tuje sodišče, tuja odločba pa se prizna v našem pravnem redu - sodišče
mora tožbo zavreči.

Priznavanje tujih sodnih odločb lahko poteka po dveh postopkih:

● incidenter postopek - odločanje o predhodnem postopku;
● delibacijski (nepravdni) postopek.
Če o priznanju tuje odločbe ni bil izdan poseben sklep (npr. v delibacijskem postopku), lahko odloči o
priznanju te odločbe v pravdnem postopku vsako sodišče kot o predhodnem vprašanju, vendar samo z
učinkom za ta postopek. Za stranko je tako ugodneje, da sproži delibacijski postopek, saj se o priznanju
tuje odločbe odloča z učinkom pravnomočnosti.

58
Postopki, v katerih se doseže priznanje tujih odločb so različni:
● lahko gre za vsebinski preskus tuje odločbe,
● lahko pa se tretira kot odločba in se preverja samo, ali so bila spoštovana glavna procesna načela.
Vsebinska zahteva je, da učinek tuje odločbe ne bo nasprotoval našemu pravnemu redu.

O isti zadevi med istima strankama ne more teči pravda, bi sodišče tožbo zavrglo. Če pa je bilo o zadevi
že pravnomočno odločeno v tujini, potem mora sodnik ugotoviti, ali je bila ta tuja sodba pri nas že
priznana. Pri tem so 3 možnosti:
● že bila priznana - sodnik tožbo zavrže;
● še ni bila priznana - v našem pravu sploh še ne učinkuje in zato lahko sodnik sam odloča v tej zadevi;
● še ni bila priznana - lahko sodnik sam pristopi k ugotavljanju ali so izpolnjeni pogoji za priznanje - če
so, bo tožbo zavrgel, vendar to nima učinka pravnomočnosti, ampak je sodnik to ugotovil samo kot
predhodno vprašanje.
Če je tuja sodba priznana, ima učinek kot sodba pri nas (kot res iudicata).

10. PERPETUATIO FORI

V 89. členu ZMZPP določa, da so za presojo pristojnosti slovenskih sodišč odločilna dejstva, ki obstajajo
takrat, ko postopek začne teči. Sodišče, ki je bilo pristojno ob začetku postopka, ostane pristojno tudi,
če se spremenijo okoliščine.
ZMZPP uveljavlja načelo perpetuacije jurisdikcije na splošno in pri tem ne postavlja nobenih omejitev. Po
stališču teorije pa velja, da perpetuacija ne more veljati v primeru, kadar oseba, ki je stranka v
postopku, naknadno pridobi imuniteto, ker je s tem izvzeta iz domače sodne oblasti.

ZMZPP ne rešuje vprašanja, kako je treba ravnati takrat, kadar ob vložitvi tožbe niso podane
predpostavke za mednarodno pristojnost slovenskih sodišč, kasneje pa se te predpostavke izpolnijo. Če
bi dosledno izhajali iz pravila, da morajo biti te okoliščine podane ob vložitvi tožbe, bi morali tožbo
zavreči. Bolj sprejemljivo pa je stališče, da lahko sodišče v tem primeru nadaljuje postopek, saj bi bilo
nesmiselno siliti stranko v vložitev nove tožbe samo zato, ker je sodišče postalo pristojno šele po vložitvi
tožbe.

IV. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH ODLOČB

1. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH SODNIH ODLOČB

1.1. VIRI
Viri, ki urejajo priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb:
● ZMZPP;
● Newyorška konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb (1958);
● Bruseljska 1. uredba - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v gospodarskih in
civilnih zadevah; urejata tudi
● Bruseljska 2. uredba - priznanje in izvršitev v zakonskih sporih in v sporih v medn. pristojnost
zvezi s starševsko odgovornostjo; v teh zadevah
● Uredba o evropskem izvršilnem nalogu - priznanje in izvršitev sodnih odločb, ki se nanašajo na
nesporne (neprerekane) terjatve.

Bruseljski uredbi poenostavljata priznavanje odločb iz Evropske unije - prost pretok sodnih odločb.

1.2. TUJA SODNA ODLOČBA

59
Sodna odločba lahko kot akt državne oblasti učinkuje samo na območju države sodišča, ki jo je izdalo.
Kljub temu večina držav pod določenimi pogoji priznava učinke tujim sodnim odločbam na svojem
ozemlju. Za to se navajajo različni razlogi:
● nekateri iščejo teoretično utemeljitev za takšno prakso držav v nauku o pridobljenih pravicah, drugi jo
skušajo opravičiti s teorijo o nekakšni mednarodni obveznosti, ki ne pomeni absolutne dolžnosti niti
zgolj vljudnosti ali dobre volje;
● za priznavanje tujih sodnih odločb govorijo tudi potrebe razvoja mednarodnega pravnega prometa;
● zahteve po ekonomičnosti - stranki so prihranjeni stroški dvojnega pravdanja;
● zahteve po pravni varnosti - izognemo pa se tudi možnosti izdaje dveh različnih odločb o isti stvari;
● zastopa pa se tudi stališče, da države priznavajo tuje sodne odločbe predvsem zato, ker je to v
njihovem interesu:
○ sporno razmerje, ki se pojavi na ozemlju neke države, ogroža njen pravni red;
○ če država prizna tujo sodno odločbo, ki ureja to razmerje, se s tem dejansko okoristi z
delovanjem tujega sodišča in si sama prihrani stroške za reševanje spora.

Včasih zadošča, da se tuja sodna odločba samo prizna v drugi državi, včasih pa je potrebna tudi njena
izvršitev. Priznavajo se predvsem oblikovalne in ugotovitvene odločbe, med njimi zlasti odločbe,
izdane v statusnih zadevah, pa tudi dajatvene odločbe, kadar se ne zahteva njihova izvršitev, ampak si
želi stranka zagotoviti neke druge učinke (npr. če uveljavlja ugovor rei iudicatae). Izvršijo se vedno lahko
samo dajatvene odločbe.

Da se tuja sodna odločba lahko prizna, mora izpolnjevati določene pogoje. Uveljavljena sta sva sistema
preizkusa tujih sodnih odločb:
● sistem meritornega preizkusa (revision au fond) - preizkuša se tako pravilnost postopka, v katerem
je bila odločba izdana, kot tudi pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega
prava. Gre torej za novo meritorno odločanje o stvari;
● sistem omejenega preizkusa (contrôle limité) - sodišče države priznanja preizkusi le, ali so bile v
postopku izdaje odločbe izpolnjene nekatere najpomembnejše predpostavke, vsebinsko pa se
preizkus omeji na vprašanje, ali tuja odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu. Uveljavljen je
tudi v našem pravu in ga ureja ZMZPP. Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb urejajo tudi številne
mednarodne konvencije.

Tuja sodna odločba lahko učinkuje v naši državi samo, če jo prizna domače sodišče. To določa
ZMZPP v 94. členu: tuja sodna odločba je izenačena z odločbo slovenskega sodišča in ima v Sloveniji
enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna slovensko sodišče. Za tujo se šteje vsaka
odločba, ki izvira od tujega organa, ne glede na to, kje je bila izdana. Tako se šteje za tujo tudi odločba
tujega konzularnega ali diplomatskega predstavništva, izdana na našem ozemlju. Po določbah ZMZPP
se priznavajo tuje odločbe, ki urejajo razmerja iz prvega člena ZMZPP (statusna, družinska in
premoženjska in druga materialnopravna razmerja).
To so predvsem:
● tuje sodne odločbe,
● poravnave, sklenjene pred tujimi sodišči,
● odločbe drugih organov, ki so v državi izvora izenačene s sodnimi odločbami, ter urejajo razmerja iz
1. člena ZMZPP. Odločbe, ki urejajo razmerja iz 1. člena ZMZPP, se priznavajo po enakih pravilih, ne
glede na to, ali je za neko zadevo po našem pravu pristojno sodišče ali kakšen drug organ.

NE prizna se je, če:

1. je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja;
2. je za odločanje izključno pristojno slovensko sodišče;
3. v Sloveniji teče prej začeta pravda v isti zadevi (litispendenca);
4. gre za kršitve javnega reda;
5. ni vzajemnosti.

60
Tuja sodna odločba je lahko izdana v obliki sodbe ali sklepa, v pravdnem ali nepravdnem postopku, pa
tudi v kazenskem adhezijskem postopku. Vprašanje, ali gre za sodno odločbo oz. odločbo, ki je
izenačena s sodno odločbo, se presoja po tujem pravu. Tudi tuja sodna poravnava se lahko prizna
samo, če ima v državi, iz katere izvira, enake učinke kot pravnomočna sodna odločba.

Pod pogoji, določenimi za priznanje tujih sodnih odločb, se priznajo tudi odločbe tujih sodišč, izdane v
stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave zoper dolžnika, ki ima prebivališče oz. sedež na
območju tujega sodišča.

1.3. PROCESNE PREDPOSTAVKE

Poznamo:
● pozitivne procesne predpostavke:
○ predlog za priznanje;
○ priložitev tuje sodne odločbe ali overjen prepis;
○ prevod (če je odločba v jeziku, ki ni v uradni rabi sodišča);
○ potrdilo tuje države o pravnomočnosti;
● negativne procesne predpostavke:
○ pomanjkanje kontradiktornosti (ugovor);
○ izključna pristojnost organa RS;

1.3.1. POZITIVNE PROCESNE PREDPOSTAVKE

Tuji sodni odločbi je mogoče priznati v Sloveniji učinek pravnomočnosti samo, če je pravnomočna po
pravu države, v kateri je bila izdana. Zato mora tisti, ki zahteva priznanje tuje sodne odločbe, predlogu
za priznanje tuje sodne odločbe priložiti tujo sodno odločbo ali njen overjen prepis in predložiti potrdilo
pristojnega tujega sodišča oz. drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu države, v kateri je
bila izdana (1. odst. 95. člena ZMZPP). To je tudi edina pozitivna predpostavka za priznanje tuje
sodne odločbe, medtem ko so vse druge predpostavke formulirane v negativni obliki. Če tuja sodna
odločba ali njen overjen prepis nista sestavljena v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, mora stranka, ki
zahteva priznanje, predložiti tudi overjen prevod tuje sodne odločbe v jezik, ki je pri sodišču v uradni rabi
(2. odst. 95. člena ZMZPP).

1.3.2. NEGATIVNE PROCESNE PREDPOSTAVKE

1. POMANJKANJE KONTRADIKTORNOSTI
Načelo obojestranskega zaslišanja je eno izmed najpomembnejših načel pravdnega postopka, s katerim
se uresničuje tudi ustavno načelo enakosti pred sodiščem. Za to načelo lahko rečemo, da spada v
procesni javni red, zato se kršitev tega načela upošteva tudi v postopku priznanja tujih sodnih odločb.
Zato ZMZPP v 96. členu določa, da slovensko sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na
ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla
sodelovati v postopku. V praksi gre najpogosteje za nevročitev začetnega akta v postopku. Po ZMZPP
pomeni kršitev načela obojestranskega zaslišanja negativno procesno predpostavko za priznanje tuje
sodne odločbe, ki se upošteva samo na ugovor stranke, zoper katero je bila izdana odločba. Sodišče te
predpostavke ne preverja po uradni dolžnosti. ZMZPP nato samo primeroma našteva, kdaj se šteje, da
ta oseba ni mogla sodelovati v postopku. To je predvsem takrat, kadar ji ni bilo osebno vročeno vabilo,
tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, oz. kadar osebna vročitev ni bila niti
poskušena, razen če se je sama na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari na prvi
stopnji.

2. IZKLJUČNA PRISTOJNOST ORGANA RS

Eden izmed pogojev za priznanje tuje sodne odločbe je tudi, da je po merilih o pristojnosti, ki veljajo v
državi priznanja, mednarodna pristojnost sodišča države izvora odločbe sprejemljiva. ZMZPP je sprejel
negativni sistem: tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno
sodišče ali kakšen drug organ Republike Slovenije (1. odst. 97. člena ZMZPP).

61
IZJEMA: Izključna pristojnost slovenskih sodišč ne predstavlja ovire za priznanje tuje odločbe v
zakonskih sporih, če zahteva priznanje toženec, ali če ga zahteva tožnik, toženec pa temu ne
nasprotuje (2. odst. 97. člena ZMZPP). V zakonskih sporih je izključno pristojno slovensko sodišče, če je
toženec slovenski državljan in ima prebivališče v Sloveniji. Ta izključna pristojnost je določena predvsem
v interesu toženca, zato se lahko toženec uporabi tega pravila odreče. Zakonski spori so strogo osebna
zadeva, zato država tu ne sme uveljavljati svojih interesov.

3. NEPRIMERNA PRISTOJNOST TUJEGA SODIŠČA

Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če je
pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od naslednjih okoliščin:
● državljanstvo tožnika;
● premoženje toženca v državi izdaje odločbe;
● osebna vročitev tožbe oz. drugega akta, s katerim se je začel postopek, tožencu.
Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe tudi v
primeru, če sodišče, ki je odločbo izdalo, ni upoštevalo sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč.

4. RES IUDICATA
Vprašanje je, ali je tujo sodno odločbo mogoče priznati, kadar je o isti stvari med istimi udeleženci že
pravnomočno razsojeno v naši državi. ZMZPP je v 1. odst. 99. člena izrecno določil, da tuje sodne
odločbe ni mogoče priznati, če je o isti stvari že pravnomočno odločilo slovensko sodišče ali kakšen
drug slovenski organ, ali če je priznana druga tuja odločba o isti stvari, ki je s tem izenačena z
domačimi odločbami. Če je o neki zadevi že pravnomočno odločeno, potem je to razmerje s stališča
slovenskega prava urejeno, zato ni razloga za priznanje tuje odločbe v tej zadevi, predlog se zavrne.
Vprašanje, ali je o stvari že bilo pravnomočno odločeno, pa je treba reševati po pravilih o objektivnih,
subjektivnih in časovnih mejah pravnomočnosti.

5. LITISPENDENCA
Drugo vprašanje je, kakšen vpliv ima na priznanje tuje sodne odločbe litispendenca pred domačim
sodiščem. V našem pravu velja za razmerje med domačimi postopki pravilo, da ima pravnomočnost
prednost pred litispendenco. Ko je enkrat o neki stvari pravnomočno razsojeno, ni več pomembno,
katera pravda je začela prej teči, ampak se drugo tožbo zavrže, čeprav je začela ta pravda prej teči.
ZMZPP pa je za razmerja med tujo odločbo in domačo litispendenco uveljavil drugačno rešitev:
slovensko sodišče mora počakati s priznanjem tuje sodne odločbe, če je v teku prej začeta pravda pred
slovenskim sodiščem, dokler ni ta pravda pravnomočno končana (2. odst. 99. člena). Iz tega lahko
sklepamo, da sodišču ni treba počakati s priznanjem, kadar je začela pravda prej teči v tujini, ter da je v
takem primeru tujo odločbo mogoče priznati, vse dokler ni pred domačim sodiščem izdana pravnomočna
odločba. Sodišče mora torej počakati s priznanjem le, če je začela prej teči pravda v naši državi. Razlog
za takšno ureditev je očitno retorzija proti tuji državi, ki ni upoštevala dejstva, da je že prej tekla pravda v
Sloveniji. Vprašanje pa je, ali je taka ureditev smiselna. V nekaterih tujih ureditvah začne namreč pravda
teči že z vložitvijo tožbe, medtem ko nastopi po našem pravu litispendenca šele z vročitvijo tožbe
tožencu. V takem primeru je lahko tuje sodišče upravičeno mislilo, da se je prej začela "njegova" pravda,
zato je vprašanje, ali je retorzija umestna. Ker mora sodišče počakati s priznanjem do konca pravde, ki
teče v Sloveniji, bo s postopkom priznanja lahko nadaljevalo samo, če se bo pravda končala s procesno
odločbo. Če se bo postopek v naši državi končal z meritorno odločbo, pa bo moralo sodišče predlog za
priznanje tuje odločbe zavrniti po 1. odst. 99. člena ZMZPP.

6. NASPROTJE Z JAVNIM REDOM

Tuja sodna odločba se ne prizna (priznanje se zavrne), če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z
javnim redom Republike Slovenije (100. člen ZMZPP). Pridržek javnega reda je torej negativna
predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe. Pravni redi različnih držav se med seboj razlikujejo, zato
bi včasih priznanje tuje sodne odločbe lahko ogrozilo domač javni red. Pri tem ni pomembna sama
vsebina tuje pravne norme, ampak učinki, ki bi jih v državi priznanja povzročilo priznanje tuje odločbe,
62
izdane na temelju takšne norme. Javni red se lahko nanaša na materialnopravna ali procesnopravna
vprašanja. Priznanje tuje sodne odločbe je lahko v nasprotju z javnim redom, ker v postopku, v katerem
je bila izdana, niso bila spoštovana nekatera temeljna načela, npr. načelo enakosti pred zakonom,
neodvisnosti in nepristranskosti sojenja. Iz materialnopravnih razlogov pa pride pridržek javnega reda v
poštev, kadar so v nasprotju z javnim redom posledice, ki izvirajo iz tuje odločbe.

6. VZAJEMNOST
Številne države so pripravljene priznati tuje sodne odločbe samo pod pogojem vzajemnosti: če tudi
država izvora odločbe priznava njihove določbe. Pri tem pa gre za izpodbojno domnevo, da vzajemnost
obstaja, če pa se pojavi dvom o vzajemnosti, daje pojasnila ministrstvo za pravosodje. Tudi ZMZPP v 1.
odst. 101. člena določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti.
Vzajemnosti je več vrst. Po načinu nastanka ločimo diplomatsko, zakonsko in dejansko vzajemnost.
Diplomatska vzajemnost izvira iz mednarodne pogodbe ali vladne izjave, zakonska pa iz zakona države
izvora. Pri dejanski vzajemnosti ni potrebno, da bi temeljila na mednarodni pogodbi ali zakonu, ampak
zadošča, da se v državi izvora dejansko priznavajo odločbe države priznanja. Po vsebini se vzajemnost
deli na formalno, materialno in vzajemnost po klavzuli največjih ugodnosti. O formalni vzajemnosti
govorimo, kadar priznava tuja država tujcem enake pravice kot domačinom. Pri priznanju tujih odločb ta
vzajemnost ne pride v poštev, ker lahko nepriznavanje tujih odločb enako prizadene tujce in domačine.
Materialna vzajemnost pomeni, da priznava neka država tujcu določene pravice samo, če priznava
tujčeva država enake pravice njenim državljanom. S klavzulo največjih ugodnosti pa se država zaveže,
da bo priznavala državljanom druge države določene pravice v enakem obsegu, kot jih priznava
državljanom katerekoli tretje države. Pri priznanju tujih sodnih odločb se najbolj pogosto srečamo z
diplomatsko vzajemnostjo ali z dejansko vzajemnostjo v kombinaciji z materialno.

Ker bi prestrogo upoštevanje vzajemnosti lahko imelo številne negativne posledice za stranke, je to
pravilo v 2. in 3. odst. 101. člena ZMZPP nekoliko omiljeno. Vzajemnost pomeni negativno
predpostavko, obstoj vzajemnosti pa se domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. Breme dokazovanja
neobstoja vzajemnosti leži torej na stranki, ki trdi, da vzajemnosti ni.
IZJEMA: Neobstoj vzajemnosti ni ovira za priznanje tuje sodne odločbe:
● izdane v zakonskem sporu in
● izdane v sporu zaradi ugotovitve in izpodbijanja očetovstva ali materinstva,
● če priznanje ali izvršitev tuje sodne odločbe zahteva slovenski državljan.
Za priznanje tuje odločbe zadošča dejanska vzajemnost. Za zavrnitev priznanja torej ne zadošča, da
med državama o tem ni bila sklenjena nobena mednarodna pogodba, ampak je treba ugotoviti, da
sodišče države izvora niso pripravljena priznavati naših odločb. Tisti, ki nasprotuje priznanju, bo moral
dokazati, da v državi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb, oz. da glede na njihova
pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.

1.3.3. IZJEMA - STATUS DRŽAVLJANA DRŽAVE IZVORA

Tuja odločba, ki se nanaša na status državljana države, za katere odločbo gre, ni podvržena preizkusu
glede mednarodne pristojnosti, pridržka javnega reda in vzajemnosti (102. člen ZMZPP). Smisel te
rešitve je, da ni upravičenega razloga, da bi v takem obsegu preizkušali odločbo, ki se nanaša na
državljana države izvora. To pa ne velja, če pristojni slovenski organ meni, da se odločba tiče
slovenskega državljana, tako da je treba v slednjem primeru opraviti preizkus po določbah 95. do 101.
člena ZMZPP.

1.3. IZVRŠITEV ODLOČBE TUJEGA SODIŠČA

Izvršitev je mogoče dovoliti, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za priznanje. Po 103. členu
ZMZPP veljajo za izvršitev tujih sodnih odločb enake predpostavke kot za njihovo priznanje.
Razlika je le ta, da mora tisti, ki zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, poleg potrdila o njeni
pravnomočnosti priložiti tudi potrdilo, da je odločba izvršljiva po pravu države izvora. Izvršbo na
podlagi domače sodne odločbe je včasih mogoče dovoliti še pred njeno pravnomočnostjo. Poudariti je

63
treba, da to za tuje izvršilne naslove ne velja: čeprav je odločba v državi izvora izvršljiva že pred
pravnomočnostjo, jo bo mogoče izvršiti v Sloveniji šele, ko bo postala pravnomočna. Razloga za takšno
ureditev je ta, da je pri nepravnomočni odločbi večja možnost, da bo kasneje spremenjena ali
razveljavljena. Ta nevarnost obstoji sicer tudi pri domačih izvršilnih naslovih, vendar je bil zakonodajalec
očitno mnenja, da je za izvršitev tujih sodnih odločb potrebna nekoliko večja stopnja trdnosti.

2. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČB

V mednarodnem pravnem prometu se stranke, ki pripadajo različnim državam, pogosto dogovorijo, da
bo v sporu odločala arbitraža. V prid arbitražnemu sojenju se običajno navaja, da je postopek hitrejši,
bolj prožen in cenejši ter da je v njem pogosto mogoče doseči pravičnejšo rešitev spora, ker arbitraža ni
tako strogo vezana na določen pravni sistem, ampak jo stranke lahko pooblastijo, da odloči po načelih
pravičnosti. V mednarodnem pravnem prometu se tem razlogom pridružuje še nezaupanje strank do
vodenja postopka pred tujim sodiščem, še zlasti, če je to sodišče države, ki ji pripada nasprotna stranka.
Tako se zdi strankam pogosto bolj sprejemljivo, da zaupajo odločanje o sporu arbitraži, pa najsi bo to ad
hoc arbitraža ali kakšna priznana institucionalizirana arbitraža, s tem pa izključijo pristojnost državnih
sodišč.

Pravna narava arbitraže je sporna. Po civilistični (kontraktualni) teoriji je arbitraža institut

materialnega prava. Po tej koncepciji arbitražna odločba ni sodna odločba, ampak ima izključno
pogodbeni značaj. Po procesualni (publicistični oz. jurisdikcijski) teoriji je arbitraža organ
pravosodja, arbitražna odločba pa ima učinek pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Ker je mogoče v
arbitraži najti pogodbene in jurisdikcijske elemente, se je razvila teorija o mešani pravni naravi
arbitraže. Po tej teoriji je arbitražni dogovor institut materialnega prava, arbitražni postopek in arbitražno
odločbo pa je treba presojati po procesnem pravu. Novejša teorija opozarja, da so materialnopravni in
procesnopravni elementi arbitraže med seboj tako prepleteni, da arbitraže ni mogoče cepiti na materialni
in procesni stadij. Arbitražnega dogovora namreč ni mogoče obravnavati samo kot institut materialnega
prava, saj je njegova dopustnost odvisna tudi od procesnih pravil. Po drugi strani pa lahko stranke z
arbitražnim dogovorom odločilno vplivajo na konstituiranje arbitraže ter določijo pravila postopka, zato
tudi tega stadija ni mogoče obravnavati samo s stališča procesnega prava. Tako se je razvila t.i.
sintetična koncepcija arbitraže.

Čeprav prevladujejo teorije, ki arbitraži predpisujejo predvsem jurisdikcijski značaj, pa prihaja v zadnjem
času ponovno do oživljanja civilistične koncepcije arbitraže. Razlogi za to so predvsem praktične narave.
Če arbitražno odločbo obravnavamo kot jurisdikcijski akt, potem naleti v drugih državah na enake težave
kot tuja sodna odločba. S poudarjanjem pogodbenih elementov se želi arbitražo prikazati kot
univerzalen, nadnacionalen institut, ki ni vezan na pravni red nobene države. Tudi v tem primeru pa
arbitraža na koncu vendarle trči ob pravni red določene države, in sicer najkasneje takrat, ko hoče
stranka, ki je bila v postopku uspešna, doseči realizacijo arbitražne odločbe.

V 104. členu ZMZPP so določeni kriteriji, po katerih je mogoče kvalificirati arbitražno odločbo kot
tujo. Teorija je dolgo iskala odgovor na vprašanje, kdaj je mogoče šteti arbitražno odločbo za domačo in
kdaj za tujo. Številni kriteriji, kot npr. državljanstvo strank, državljanstvo arbitrov, kraj sklenitve arbitražne
pogodbe itd. so se pokazali kot nesprejemljivi, zato se daje v zadnjem času vedno večji pomen volji
strank, subsidiarno pa pride v poštev kraj izdaje arbitražne odločbe oz. vodenja arbitražnega postopka.
Po ZMZPP se šteje za tujo:
● arbitražna odločba, ki ni bila izdana v Sloveniji. Taka odločba ima pripadnost države, v kateri je
bila izdana;
● arbitražna odločba, ki je bila izdana v Sloveniji, če je bilo pri njeni izdaji glede postopka
uporabljeno tuje pravo, če je to dopustno po slovenskem pravu. Taka odločba ima državno
pripadnost države, katere pravo je bilo uporabljeno za postopek.

64
V 105. členu določa ZMZPP dve pozitivni predpostavki za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih
odločb. Stranka, ki zahteva priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe, mora priložiti zahtevi, ki jo vloži
pri sodišču:
● izvirno arbitražno odločbo ali njen overjen prepis;
● izvirno pogodbo o arbitraži ali njen overjen prepis.

Če arbitražna pogodba ali odločba nista sestavljeni v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, je treba
predložiti prevod v tem jeziku.
V 106. členu določa ZMZPP negativne predpostavke (ovire) za priznanje in izvršitev tujih arbitražnih
odločb. Za te ovire velja domneva, da ne obstojijo, dokler se ne ugotovi nasprotno. Breme dokazovanja
nosi predvsem stranka, ki nasprotuje priznanju, vendar so nekatere od teh predpostavk takega pomena,
da jih mora sodišče ugotavljati tudi po uradni dolžnosti.

Priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe se zavrne, če sodišče ugotovi, da:

● po kogentnih predpisih (slovenskem pravu) o sporni zadevi ne more razsojati arbitraža;
● je podana izključna pristojnost SLO sodišča;
● bi bil učinek priznanja ali izvršitve odločbe v nasprotju s slovenskim javnim redom - če je odločba
v nasprotju z javnim redom le v enem delu izreka, je mogoče odločbo delno priznati (če ima odločba
še vedno smisel, če del ostane nepriznan);
● ni podana vzajemnost;
● je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja;
● je šlo za kršitev arbitražnega dogovora;
● pogodba o arbitraži ni bila sklenjena v pisni obliki oz. z izmenjavo pisem, telegramov ali
teleprinterskih sporočil;
● katera od strank ni bila sposobna za sklenitev arbitražnega dogovora po pravu, ki se uporablja za
presojo njene sposobnosti;
● pogodba o arbitraži ni veljavna po pravu države, ki sta ga izbrali stranki, če stranki tega nista storili
pa po pravu države, v kateri je bila izdana arbitražna odločba;
● stranka, zoper katero se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ni bila pravilno obveščena o
imenovanju arbitrov ali o arbitražnem postopku, ali ji je bilo zaradi katerega drugega vzroka
onemogočeno, da uveljavlja svoje pravice v postopku;
● sestava arbitražnega sodišča ali arbitražni postopek nista bila v skladu s pogodbo o arbitraži;
● je arbitražno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, določena s pogodbo o arbitraži;
● odločba še ni postala dokončna in izvršljiva za stranke ali da je to določbo odpravil ali njeno
izvršitev ustavil pristojni organ države, v kateri je bila izdana, ali organ države, po pravu katere je bila
izdana;
● je izrek arbitražne odločbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju.

Primer delnega priznanja pri arbitražni odločbi, ki je v nasprotju z javnim redom:

○ v odločbi so trije zahtevki za odškodnino, vendar je eden v nasprotju z javnim redom. Priznanje
ostalih dveh je še vedno smiselno;
○ obrestna mera v pogodbi je 107%, kar je v nasprotju s slovenskim javnim redom. Kljub temu pa ni
mogoče priznati le 15% obrestne mere, saj bi to nasprotovalo avtonomiji strank.

3. POSTOPEK ZA PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH SODNIH IN

ARBITRAŽNIH ODLOČB
Postopek za priznanje in izvršitev pri nas ureja ZMZPP, subsidiarno se uporabljajo določbe Zakona o
nepravdnem postopku, ki lahko nadalje napotuje na subsidiarno uporabo Zakona o pravdnem postopku.

Med posameznimi državami so precejšnje razlike v tem, kakšen postopek je predviden za priznanje in
izvršitev tujih sodnih in arbitražnih odločb. V primerjalnem pravu najdemo najmanj štiri rešitve:
65
● priznanje tujih odločb ipso iure (brez posebnega postopka);
● odločanje o priznanju v posebnem delibacijskem postopku na predlog stranke;
● odločanje o priznanju incidenter v kakšnem drugem postopku;
● ponovno odločanje o sporu na podlagi tuje sodne ali arbitražne odločbe (actio ex iudicato/arbitrato).
Poleg tega je v nekaterih državah predviden za izvršitev tujih odločb drugačen postopek kot za
priznanje, ponekod pa velja poseben režim za statusne odločbe. V večini držav je sicer mogoče o
priznanju tujih odločb odločati kot o predhodnem vprašanju (incidenter), medtem ko je izvršitev tuje
odločbe praviloma mogoča šele potem, ko se v posebnem postopku ugotovi, da odločba izpolnjuje
pogoje za priznanje.
Po našem pravu se o priznanju tujih odločb odloča v posebnem delibacijskem postopku, v katerem reši
sodišče to vprašanje z učinkom pravnomočnosti, vsako sodišče (ki odloča o glavni stvari) pa lahko odloči
o priznanju tudi kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom samo za tisti postopek. Če se zahteva
izvršitev tuje odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje. O tem, ali odločba
izpolnjuje pogoje za priznanje, odloči sodišče, ki je pristojno za dovolitev izvršbe. Če je bilo vprašanje
priznanja tuje odločbe že prej rešeno v posebnem postopku, pa je sodišče, ki odloča o dovolitvi izvršbe,
vezano na to odločitev. Kadar se odloča o priznanju v posebnem postopku, je to posebna vrsta
nepravdnega postopka.

Sklep o priznanju ali zavrnitvi priznanja tuje odločbe se vroči nasprotnim udeležencem. Na sklep o
priznanju lahko nasprotni udeleženci podajo ugovor, zoper sklep o zavrnitvi priznanja pa ugovor ni
možen. Sklepa o priznanju razveze zakonske zveze se ne vroči, če je oseba, ki je priznanje zahtevala,
slovenski državljan, nasprotna stranka pa v RS nima stalnega ali začasnega prebivališča.
O ugovoru zoper sklep o priznanju odloča senat 3 sodnikov.
Vrhovno (in ne višje) sodišče pa odloča o:
● pritožbi zoper sklep o zavrnitvi priznanja (pritožnik je lahko predlagatelj);
● pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o priznanju (pritožnik je lahko predlagatelj ali nasprotni
udeleženec).

Izvršujejo se samo dajatvene odločbe (ostale ne grejo v izvršitveni postopek, saj pri njih ni kaj izvršiti).
Razveza zakonske zveze je na primer oblikovalna odločba, ki se je ne da izvršiti. Stranka ima interes le
na priznanju odločbe.

Za postopek je pristojen sodnik posameznik okrožnega sodišča. Za priznanje je krajevno pristojno

sodišče na območju katerega je potrebno izvesti postopek. Če je delibacijski postopek izpeljan v
Sloveniji, lahko odločbo izvrši katerokoli slovensko sodišče.

V. POSEBNI DEL

1. STATUSNOPRAVNA RAZMERJA, PERSONALNI STATUT

Pravni redi se na področju statusnega prava med seboj precej razlikujejo. Veliko razlik je predvsem v
družinskem pravu.
Poznamo dejanska (starost, spol) in pravna vprašanja (pravna, poslovna, deliktna sposobnost).
Pravni status fizičnih oseb opredeljujejo:
● pravna sposobnost,
● poslovna sposobnost,
● osebno ime,
● razglasitev za mrtvega in
● skrbništvo.

1.1. PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST

66
Pravna sposobnost je danes temeljna pravica vsakogar. Mednarodno zasebno pravo tu nima velike
vloge, saj se ureditve posameznih držav med seboj ne razlikujejo. Oseba pridobi pravno sposobnost z
rojstvom, izgubi pa jo s smrtjo. Razlike utegnejo obstajati pri času rojstva in pri času smrti. V državah
namreč obstajajo različne ureditve glede fikcij in dokazovanja smrti.

Precej večje razlike v pravnih redih so pri poslovni sposobnosti. V Južni Ameriki se poslovna
sposobnost pridobi s petindvajsetimi leti, v ZDA z enaindvajsetimi leti, v Avstriji pa z devetnajstimi leti. Pri
nas se s petnajstimi leti pridobi omejena poslovna sposobnost, z osemnajstimi leti pa popolna
poslovna sposobnost. V določenih primerih lahko oseba pridobi popolno poslovno sposobnost že pred
osemnajstim letom; če sklene zakonsko zvezo ali postane roditelj.

Za presojo vprašanja pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb se uporabljajo različne navezne
okoliščine:
● pravo državljanstva (lex nationalis);
● pravo stalnega prebivališča (lex domicilii);
● pravo, kjer je obveznost nastala (lex loci stipulationis).

1. LEX NATIONALIS
1. odst. 13. člena ZMZPP določa, da se za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe uporabi pravo
tiste države, katere državljan je. Uzakonjeno je torej splošno načelo, da se pravna in poslovna
sposobnost presojata po personalnem pravu fizične osebe. Za naše pravo velja kot personalno pravo
pravo državljanstva, torej lex nationalis. Kdo se šteje za državljana Slovenije in kako se to državljanstvo
pridobi in izgubi, ureja Zakon o državljanstvu Republike Slovenije. V nekaterih pravnih redih, ki temeljijo
na anglosaškem pravnem izročilu, velja kot personalno pravo pravo domicila.

Pravilo o lex nationalis, ki ga vsebuje 1. odst. 13. člena ZMZPP, se uporablja načeloma za vse vidike
pravne in poslovne sposobnosti, torej za njun nastanek, obseg in prenehanje. ZMZPP še posebej (v 3.
odst. tega člena) poudarja, da velja isto pravo tudi za odvzem in omejitev poslovne sposobnosti.

Za posebne pravne in poslovne sposobnosti ne velja splošno pravilo o lex nationalis, temveč je
odločilno pravo, ki se uporablja za pravno področje, na katerega se nanaša posebna pravna ali poslovna
sposobnost (lex causae):
● za dedno sposobnost velja splošno kolizijsko pravilo dednega prava (pravo zapustnikovega
državljanstva ob smrti);
● za oporočno sposobnost velja pravo oporočiteljevega državljanstva ob sestavi oporoke;
● sposobnost skleniti zakonsko zvezo se za vsako osebo presoja po pravu države, katere
državljan je ob sklenitvi zakonske zveze;
● za menično in čekovno pravno sposobnost se uporablja lex nationalis čekovnega zavezanca.
Ne sme motiti, da je v nekaterih gornjih primerih lex causae sočasno tudi lex nationalis; ostaja načelo, da
posebna pravna pravila, ki urejajo določeno pravno področje, urejajo tudi pravno in poslovno sposobnost
na tem področju.

2. LEX DOMICILII
Upoštevati je treba tudi pravila za polipatride in apatride (10. in 11. člen ZMZPP).
Če ima slovenski državljan tudi državljanstvo kakšne druge države, se šteje, da ima samo slovensko
državljanstvo.
Če ima tujec več tujih državljanstev, se šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in v
kateri ima tudi stalno prebivališče (lex domicilii).
Če tujec z več državljanstvi nima stalnega prebivališča v nobeni izmed držav, katerih državljan je, pa se
šteje, da ima državljanstvo tiste države, katere državljan je in s katero je v najtesnejši zvezi.
Če oseba nima državljanstva, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča, če tega nima, pa se
uporabi pravo začasnega prebivališča. Če tudi tega nima, se uporabi lex fori.

3. LEX LOCI STIPULATIONIS

67
Izjema od pravila, ki določa lex nationalis za poslovno sposobnost, je favor negotii. Po 2. odst. 13.
člena se šteje za poslovno sposobno oseba, ki te sposobnosti sicer nima po lex nationalis, pač pa jo ima
po lex loci stipulationis, t.j. po pravu kraja, kjer je obveznost nastala. Namen norme je varstvo
pravnega prometa, saj pri sklepanju pogodb ni mogoče pričakovati, da se bo vsak pogodbenik seznanil z
lex nationalis drugega pogodbenika glede njegove poslovne sposobnosti. Pravilo, da za poslovno
sposobnost zadostuje, da jo priznava lex loci stipulationis, ne velja za vprašanje poslovne sposobnosti
na področju družinskega in dednega prava (4. odst. 13. člena). Pri pravnih poslih na teh področjih ni
takšne potrebe po varstvu pravnega prometa.
Kraj, kjer je obveznost nastala, bo običajno kraj sklenitve pogodbe, pri čemer pa se spet pojavlja
kvalifikacijski problem. Do njega bo prišlo predvsem pri sklepanju pogodb med odsotnimi strankami. Ob
tem je vprašanje, ali je za primer takšnega sklepanja pogodb sploh potrebna norma iz 2. odst. 13. člena.

1.2. RAZGLASITEV POGREŠANCA ZA MRTVEGA

Pri razglasitvi pogrešanca za mrtvega gre za sodno odločitev o prenehanju njegove pravne sposobnosti.
16. člen ZMZPP določa, da se za razglasitev pogrešanca za mrtvega uporabi pravo države, katere
državljan je bil takrat, ko je bil pogrešan. Določba tega člena je po formulaciji dvostranska kolizijska
norma in se vsaj na videz nanaša tako na naše kot na tuje državljane. Vendar bo razglasitev tujca za
mrtvega prišla v poštev le:
● če bi tuja kolizijska norma odkazovala na uporabo naše kolizijske norme (kar je malo verjetno) in
● če bi tuja kolizijska norma dopuščala zavračanje.
Glede pristojnosti velja, da je za razglasitev pogrešanega slovenskega državljana za mrtvega izključno
pristojno slovensko sodišče.

1.3. OSEBNO IME

Za vprašanja osebnega imena se uporabi pravo države, katere državljan je oseba, ki se ji določa ali
spreminja osebno ime.

1.4. PRAVNE OSEBE

V pravnem prometu nastopajo poleg fizičnih tudi pravne osebe. Ker na vsakem območju delujejo tudi
tuje pravne osebe, je treba ugotoviti:
● njihovo pripadnosti,
● po katerem pravnem redu je pravna oseba ustanovljena,
● kako posluje,
● kakšna so pooblastila njenih zastopnikov,
● način prenehanja pravne osebe, itd.
Glede na to, da so pravne osebe umetne tvorbe, je od vsakega pravnega reda odvisno, kakšen bo
obseg njene poslovne sposobnosti.

Pravna oseba naj bi imela neko zvezo s pravnim redom svoje pripadnosti. Kriteriji za to so bili:
● državljanstvo družbenikov pravne osebe oz. članov uprave;
● kraj poslovanja (ni nujno identičen s sedežem pravne osebe);
● kontrola: kdo dejansko nadzira oz. vodi pravno osebo (ta kriterij se uveljavi predvsem v vojnem času);
● ustanovitev: po katerem pravnem redu je bila pravna oseba ustanovljena.

Danes sta uveljavljeni predvsem dve teoriji:

● teorija sedeža - pravna oseba pripada tistemu pravnemu redu, kjer ima sedež oz. "domicil" in
● teorija ustanovitve - pravna oseba pripada tistemu pravnemu redu, po katerem je bila ustanovljena,
zato se ta teorija imenuje tudi teorija registracije oz. inkorporacije.

68
ZMZPP v 17. členu določa, da se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo države, ki ji pravna
oseba pripada. Pripadnost pravne osebe pa se določi po pravu države, po katerem je bila
ustanovljena. Naš zakon je torej sprejel teorijo inkorporacije. 3. odst. tega člena upošteva tudi sedež
pravne osebe in s tem se rešuje konflikt med teorijo ustanovitve in teorijo sedeža: če ima pravna oseba
svoj dejanski sedež v drugi državi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge države
tudi njeno pripadnost, se šteje, da pripada tej drugi državi. Sodnik mora seveda vedno upoštevati pravo
tuje države: če npr. meni, da gre za francosko pravno osebo, mora preveriti, ali jo tudi francosko pravo
šteje za svojo. Če je ne, potem je tudi mi ne moremo obravnavati kot tako.
Vprašanje zastopanja je pomembno tako pri fizični, kot pri pravni osebi. Ločimo:
● zakonito zastopanje - npr. v podjetjih, uporablja se pravo, ki 'ureja' podjetje. Gre za lex causae. Tudi
pri dednih razmerjih se uporabi lex causae - dedni statut;
● pravnoposlovno zastopanje - akt pooblastitve za zastopanje je abstrakten.

Pravne osebe nastopajo v pravnem prometu preko svojih zastopnikov. Vprašanje je, po katerem pravu
bomo presojali zastopanje. Kolizijski zakoni tega vprašanja ne rešujejo. ZMZPP norm o zastopanju ni,
edini pravni vir je haaška konvencija o zastopanju iz leta 1978, ki pa zaradi premajhnega števila
ratifikacij ne velja.
Zastopanje je sestavljeno iz dveh razmerij:
● notranje razmerje - razmerje med zastopnikom in zastopancem. Presoja se po:
○ pogodbenem statutu (avtonomija oz. koneksnost), navadno gre za mandatno pogodbo
ali delovno razmerje; ali
○ pravilih o enostranskih pravnih poslih (pooblastilo). Ponavadi prevlada pravo
zastopnika po načelu karakteristične izpolnitve (zastopnik opravlja karakteristično izpolnitev);
● zunanje razmerje - razmerje med zastopnikom in tretjo osebo. Označujemo ga kot zastopniški statut.
Vprašanje je, ali bomo zunanje razmerje obravnavali po zastopnikovem ali zastopančevem pravu. Če
pride do prekoračitve pooblastil, nekateri to presojajo kot civilni delikt, drugi kot zastopniški statut
(uporabi se pravo zastopnikovega sedeža, prebivališča,…). Haaška konvencija se je opredelila za
zastopnikovo pravo. Izjema so določeni posli: za borzne posle se npr. uporabi pravo borze. Za
pogodbo zastopnika s tretjo osebo velja pogodbeni statut. Gre namreč za samostojno vprašanje.

Zastopnik postane dolžnik, če je sklenjena mandatna pogodba (uporabi se pogodbeni statut).

2. DRUŽINSKOPRAVNA RAZMERJA
Družinsko pravo je področje, kjer so med pravnimi redi največje (kulturne) razlike, zato ni poskusov
unifikacije (npr. izvenzakonska skupnost, istospolna skupnost). Zaradi tako velikih razlik je potrebno
predpisati jasne in predvidljive kolizijske norme.
Temeljne pravice na tem področju so:
● enakopravnost zakoncev;
● enakopravni položaj zunajzakonskih otrok z zakonskimi;
● razveza zakonske skupnosti.

ZMZPP tudi pri kolizijskih normah dosledno spoštuje ustavno načelo enakopravnosti moža in žene. S
tem odpade možnost uporabe naveznih okoliščin le na strani enega zakonca, kot jih ponekod še
najdemo v primerjalnem pravu (npr. moževo lex nationalis ali lex domicilii). Spoštovanje načela
enakopravnosti pa pomeni dodatno težavo pri oblikovanju kolizijskih norm, saj je vedno treba gledati na
to, da so navezne okoliščine, ki se tičejo vsakega od zakoncev, prisotne v enaki meri. Glede na to, da je
tudi v družinskem pravu kot temeljna navezna okoliščina določeno državljanstvo, pride do težav pri
navezovanju zlasti takrat, ko sta zakonca državljana različnih držav. V takih primerih se včasih njuna lex
nationalis uporabi distributivno (za vsakega svoja), včasih kumulativno, včasih pa navezna okoliščina
državljanstva ne pride v poštev in se je treba zateči k drugi (prebivališče).

ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča, če:

69
● sta oba zakonca slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče;
● je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji
● sta imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, tožnik pa ima ob vložitvi
tožbe stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.

2.1. SKLENITEV IN RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE

2.1.1. PRESOJA POGOJEV ZA SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE

ZMZPP v 34. členu določa, da se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako osebo presojajo po
pravu države, katere državljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Ta člen določa navezno okoliščino za
materialne (vsebinske) pogoje za sklenitev zakonske zveze. Za vsakega od bodočih zakoncev se torej
uporablja njegova lex nationalis (distributivno navezovanje). Čas, po katerem se presojajo pogoji za
sklenitev zakonske zveze, je čas sklenitve zakonske zveze. To pomeni, da kasnejša sprememba
državljanstva enega ali drugega zakonca nima tega učinka, da bi se pogoji za prej sklenjeno zakonsko
zvezo presojali po novo odkazanem pravu. To je povsem nesporno v primeru, če so po lex nationalis ob
sklenitvi zakonske zveze pogoji obstajali, po novi lex nationalis pa jih ne bi bilo. Drugače pa utegne biti
pri obratni situaciji: ko po pravu, uporabnem ob sklenitvi, pogojev ni bilo, po novo indiciranem pravu
(zaradi spremembe državljanstva) pa bi bila zakonska zveza veljavna. Argument za možnost takšne
konvalidacije je načelo favor matrimonii.

Prejšnji zakon o MZP je vseboval posebno določbo, s katero je prepovedoval sklenitev zakonske zveze,
če so obstajali določeni dvostranski zadržki:
● obstoječa zakonska zveza (poligamija);
● nesposobnost za razsojanje;
● sorodstvo.
Ta določba je bila kritizirana, saj je bilo mogoče enake učinke doseči z uporabo instituta javnega reda.
Takšna je tudi ureditev v ZMZPP. Kritizirana določba je odpadla, pri presojanju pogojev za sklenitev
zakonske zveze pa je treba upoštevati javni red. Tudi če so namreč izpolnjeni pogoji za sklenitev
zakonske zveze, se sklenitev ne dovoli, če obstajajo določeni zadržki, ki jih je mogoče utemeljiti z
institutom javnega reda. Če npr. lex nationalis zakonca dopušča poligamijo, sklenitve zakonske zveze ni
mogoče dovoliti, če je eden od zakoncev že poročen. Podobno je pri zadržkih sorodstva in
nesposobnosti za razsojanje.

2.1.2. PRESOJA OBLIKE SKLENITVE ZAKONSKE ZVEZE

V skladu s splošnim kolizijskim pravilom locus regit formam actus se za obliko sklenitve zakonske zveze
uporablja pravo kraja, kjer se sklepa zakonska zveza (35. člen ZMZPP). Izjema je konzularna
sklenitev zakonske zveze (112. člen ZMZPP): slovenska državljana lahko načeloma skleneta zakonsko
zvezo v tujini pred konzulatom Republike Slovenije. V tem primeru veljajo glede oblike pravila
slovenskega prava in ne prava države, v kateri se sklepa zakonska zveza.

Zakon načeloma dopušča vsako obliko sklenitve zakonske zveze, če jo pozna lex loci celebrationis.
Vendar pa so lahko nekatere oblike sklenitve v nasprotju s slovenskim pravnim redom (npr. zakonske
zveze, sklenjene samo v religiozni obliki in brezoblično sklenjene zakonske zveze). Zato je treba tudi tu
upoštevati pridržek javnega reda, še posebej, če sta oba zakonca slovenska državljana. Zakon sicer ne
omejuje možnosti, da slovenski državljani sklenejo zakonsko zvezo v tujini po tamkajšnjih predpisih
(glede oblike). Bo pa seveda treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali nista zakonca sklenila
zakonske zveze v tujini z namenom in fraudem legis agere.

2.1.3. PRESOJA NEVELJAVNOSTI ZAKONSKE ZVEZE

70
Neveljavnost zakonske zveze se presoja po kateremkoli materialnem pravu, po katerem je bila
sklenjena po 34. in 35. členu ZMZPP (36. člen ZMZPP). Gre torej za posledico neobstoja vsebinskih in
oblikovnih pogojev za sklenitev zakonske zveze. Zakonska zveza je neveljavna, če to določa:
● lex nationalis vsaj enega zakonca (seveda glede na čas sklenitve zakonske zveze) ali
● lex loci celebrationis.
Pravilo iz tega člena bi bilo skoraj nepotrebno, saj je logično, da se pravo, ki je bilo odločilno za
ocenjevanje pogojev za sklenitev zakonske zveze, uporabi tudi za primere, ko se kasneje izkaže, da
pogojev ni bilo. Vendar v primerjalnem pravu pogosto najdemo norme, ki te primere obravnavajo
podobno kot razvezo zakonske zveze.
2.1.4. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE
ZMZPP v 37. členu ureja razvezo zakonske zveze. Ravno pri razvezi zakonske zveze je bilo v preteklosti
značilno izigravanje zakona. Stranke so spreminjale svoj status, da so lahko dosegle razvezo. Danes pa
v Evropi ni več nobene države, kjer bi bila razveza zakonske zveze prepovedana. Ureditve se med seboj
razlikujejo le v pogojih za njeno dosego. Nemško ustavno sodišče je celo mnenja, da je postala pravica
do razveze zakonske zveze ena od temeljnih človekovih pravic.

Z razvezo je treba razumeti način prenehanja zakonske zveze v celoti, ne pa podobne institute, katerih
posledica ni prenehanje zakonske zveze (npr. ločitev od mize in postelje).
Načelo našega zakona je, da razveze ne gre prekomerno oteževati oz. da ima zakonec pravico do
razveze kot rešitev nevzdržnega razmerja (favor divortii). Pri tem lahko pride do kolizije med načelom
trdnosti zakonske zveze in načelom razvezljivosti, ki ga zagovarja naš pravni red.
ZMZPP določa, da se za razvezo zakonske zveze uporablja pravo države, katere državljana sta oba
zakonca ob vložitvi tožbe.
Če sta zakonca ob vložitvi tožbe državljana različnih držav (t.i. mešani zakon), se za razvezo zakonske
zveze kumulativno uporabljata pravi držav, katerih državljana sta - razveza je:
● dopustna le, če jo dopuščata oba pravna reda,
● mogoča le iz razlogov, ki jih poznata oba pravna reda.
Pri tem ni pomembno, kako se razvezni razlog imenuje. Pomembno je le, da isti dejanski stan v obeh
pravnih redih predstavlja razvezni razlog. Sodišča bodo tudi pri razvezah zakonskih zvez morala
upoštevati pridržek javnega reda.

Čas, ki je odločilen za presojo državljanstva zakoncev, je trenutek vložitve tožbe. S tem je izključen vpliv
spremembe državljanstva med postopkom na uporabo prava. Ker je odločilna lex nationalis ob vložitvi
tožbe, ni pomembno, ali sta zakonca po sklenitvi zakonske zveze menjala državljanstvo, pa tudi ne,
kakšno je bilo njuno državljanstvo v času, ko je nastal razvezni razlog. Ne glede na to, kdaj je nastalo
dejstvo, ki pomeni razvezni razlog, se presoja po pravnem redu države oz. držav, katerih državljana sta
zakonca ob vložitvi tožbe. Tudi če po lex nationalis enega od zakoncev v času, ko je nastal vzrok za
razvezo, razveza sploh ni bila mogoča, to ni ovira za razvezo, če jo dopušča pravo države, katere
državljanstvo je imel zakonec ob vložitvi tožbe. V takem primeru je pravilo logično, saj je po sodobni
koncepciji razveze njen namen rešiti nevzdržno življenjsko situacijo, ne glede na to, kdaj je nastal vzrok
zanjo. Pač pa utegne biti norma toga v primeru, ko eden od zakoncev spremeni državljanstvo v času
med nastankom razveznega razloga in vložitvijo tožbe, tako da njegova lex nationalis ob vložitvi tožbe
ne dopušča razveze, prejšnje pravo pa bi jo dopuščalo. Rešitev je treba iskati v pravilih o javnem redu.

Za mešane zakone vsebuje ZMZPP posebne določbe za primer, ko z uporabo splošnega kolizijskega
pravila iz 2. odst. 37. člena (kumulacija obeh lex nationalis) razveza ne bi bila mogoča. V 3. in 4. odst.
tega člena imamo in favorem divortii določeno, da se uporabi domače pravo v dveh primerih:
● če sta oba zakonca tuja državljana, pa ima vsaj eden ob vložitvi tožbe prebivališče v naši državi;
● če je eden od zakoncev naš državljan, ne glede na to, kje ima prebivališče.

V zgornjih primerih šteje zakonodajalec vez s slovenskim pravom za tako pomembno, da je treba
uporabiti lex fori, če sicer odkazano pravo ne dopušča razveze. 3. in 4. odst. 37. člena sta izraz
pozitivnega vidika načela javnega reda. Pravila našega prava o razvezi šteje zakonodajalec za tako
pomembna, da je treba z njimi korigirati situacijo, ko sicer indicirano pravo ne dopušča razveze. Ta
71
razlog je bil pomembnejši od nevarnosti šepastih zakonov, ki jo uporaba teh pravil prinaša, saj se
utegne zgoditi, da odločba našega sodišča zaradi uporabe lex fori v tujini ne bo priznana in bo tako
zakonska zveza po enem pravu prenehala, po drugem pa ne. Poskrbeti je potrebno, da se razveza,
opravljena v Sloveniji, prizna tudi v tujini. Popolno varstvo zakonske zveze pred šepavostjo je mogoče le
s kumulativno uporabo obeh lex nationalis.

2.2. PREMOŽENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV

2.2.1. OSEBNA IN ZAKONSKA PREMOŽENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV

ZMZPP v 38. členu skupaj ureja osebna in zakonska premoženjska razmerja zakoncev (pogodbena
premoženjska razmerja zakoncev so urejena v 39. členu). Med osebna in zakonska premoženjska
razmerja med zakoncema uvrščamo vse pravne posledice, ki jih ima sklenitev zakonske zveze za
razmerja med njima, ne pa tudi tistih, ki vplivajo le na pravni položaj enega od njih. Tako se npr.
vprašanje pridobitve popolne poslovne sposobnosti s sklenitvijo zakonske zveze presoja po pravu, ki je
odločilno za poslovno sposobnost. Enotnost kolizijskih pravil za osebna in premoženjska razmerja med
zakoncema pomeni tudi, da velja enak režim za vse premoženje, ne glede na to, ali je premično ali
nepremično. Vendar to velja le za razmerja med zakoncema. Glede pravic na posameznih stvareh bo
prišla v poštev določba 18. člena ZMZPP.

Zakonski statut (38. člen)

Kot temeljno navezno okoliščino postavlja zakon v primeru, ko imata zakonca isto državljanstvo, njuno
skupno lex nationalis. Za osebna in zakonska premoženjska razmerja zakoncev z istim državljanstvom
se torej uporabi pravo države, katere državljana sta.
Če pa gre za mešan zakon, obstaja več naveznih okoliščin, ki se uporabljajo ena za drugo:
● če sta zakonca državljana različnih držav, se uporabi pravo države, v kateri imata stalno
prebivališče;
● če zakonca nimata niti istega državljanstva niti stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo
države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče;
● če prava, ki naj se uporabi, po zgornjih pravilih ni mogoče določiti, se uporabi pravo, ki je z razmerjem
v najtesnejši zvezi;
● če prava, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi, ni mogoče najti, se uporabi lex fori.

Pri razmerjih med zakoncema je pomembno, da velja za oba zakonca enak pravni red in to samo eden,
saj pravici enega zakonca ustreza dolžnost drugega in obratno, zato ne more imeti eden od njiju
drugačne obveznosti kot drugi pravice. Zato po logiki stvari ni mogoče distributivno navezovanje in
načeloma tudi ne kumulativna uporaba obeh lex nationalis (kot je to pri razvezi). ZMZPP kot primarno
navezno okoliščino pri mešanih zakonih določa skupno prebivališče zakoncev. Subsidiarno je nato
določena še navezna okoliščina zadnjega skupnega prebivališča. Če tudi ta odpove, pa se uporabi
pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. Če prava, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi, ni mogoče
najti, pa se kot ultima ratio uporabi lex fori.

Osebna in zakonska premoženjska razmerja med zakoncema predstavljajo trajen kompleks pravic in
obveznosti, zato se pri teh kolizijskih pravilih še posebej postavlja vprašanje časa, odločilnega za
določitev merodajnega prava. Statut določenega trajnega razmerja je lahko trajen (uporaba prava se bo
določila po navezni okoliščini v določenem trenutku ne glede na čas, v katerem se pojavlja dejansko
stanje, na katerega se to pravo uporabi) ali spremenljiv (sprememba navezne okoliščine ima za
posledico tudi spremembo pri uporabi prava). ZMZPP ne določa, po katerem času se presojajo navezne
okoliščine za osebna in premoženjska razmerja med zakonci. Navezna okoliščina (npr. skupno
državljanstvo ali prebivališče) se utegne v času trajanja zakonske zveze spremeniti. V tem primeru se
postavi vprašanje, ali se za razmerja med zakoncema skladno s takimi spremembami uporablja vedno
drugo pravo.

72
V teoriji se to vprašanje označuje s pojmom mobilni konflikti (situacije, ko se navezna okoliščina
spreminja skozi čas (npr. toženec spremeni prebivališče, spremeni se zakonodaja v tuji državi,…).
Mobilni konflikti se v primerjalnem pravu različno rešujejo:
● ponekod so na stališču stalnosti merodajnega prava in kot odločilni čas določajo čas sklenitve
zakonske zveze, s tem da ponekod dopuščajo tudi kasnejše spremembe po volji zakoncev. Dobra
lastnost takšne ureditve je, da je režim med zakonci trajen in nespremenljiv, slaba pa je, da velikokrat
privede do uporabe prava, s katerim zakonca nimata nobene zveze več.
● druga skupina pravnih redov uporablja avtomatično spremenljivost prava, čim se spremeni
navezna okoliščina. Ker ZMZPP ne določa časa, po katerem bi se ocenjevala navezna okoliščina za
osebna in premoženjska razmerja med zakoncema (tako kot to določa pri pogodbenih premoženjskih
razmerjih med zakoncema), je očitno sprejel to drugo alternativo. Sprememba navezne okoliščine
ima torej za posledico avtomatično spremembo pri uporabi prava za razmerja med zakoncema. Če
se tako pravni režim teh razmerij spremeni, to pomeni, da se na dejstva, ki so nastala po spremembi,
uporabi novo pravo, ki pa ne deluje retroaktivno: na prej nastala dejstva se uporabi prej indicirano
pravo. Ta sistem se v teoriji imenuje sistem vagonov. Takšna rešitev ima nedvomno prednost, da
sproti spremlja povezanost zakoncev z določenim pravnim redom. Njena pomanjkljivost pa je, da bo
povzročala velike težave v praksi, saj bi bilo treba ob vsaki spremembi merodajnega prava opraviti
likvidacijo premoženjskih razmerij po prejšnjem pravu. To pa seveda z življenjem, ko se zakonca
običajno niti ne bosta zavedala, da se odslej za njuna razmerja uporablja drugo pravo, nima dosti
skupnega.
Niti načelo stalnosti niti spremenljivosti statutov torej nista brez slabih strani. Zakonodajalec se je odločil
za slednjega kot za "manjše zlo".

2.2.2. POGODBENA PREMOŽENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV

Pogodbena premoženjska razmerja zakoncev se presojajo po pravu, ki je ob sklenitvi pogodbe
veljalo za osebna in zakonska premoženjska razmerja (1. odst. 39. člena ZMZPP). Za pogodbena
premoženjska razmerja med zakonci so torej določene enake navezne okoliščine kot za siceršnja
razmerja med njimi (38. člen ZMZPP).
Vendar se ureditev bistveno razlikuje: nasprotno od načela spremenljivosti statuta, ki velja za osebna in
zakonska premoženjska razmerja med zakoncema, za pogodbena razmerja namreč velja načelo
stalnosti. Odločilna je tista navezna okoliščina, ki je obstajala v času sklenitve pogodbe. Kasnejše
spremembe teh okoliščin na pogodbeno razmerje med zakoncema nimajo vpliva. ZMZPP je izbral čas
sklenitve pogodbe in ne časa sklenitve zakonske zveze, ker je prvi čas v tesnejši zvezi s pogodbenim
razmerjem. Do sklenitve t.i. ženitnih paktov, ženitnih pogodb (ki jih naše pravo ne pozna) lahko namreč
pride tudi pred sklenitvijo zakonske zveze ali pa kadarkoli po njej.

2. odst. 39. člena ZMZPP dopušča tudi avtonomijo strank: če pravo iz 1. odst. 39. člena določa, da
lahko zakonca izbereta pravo za presojo premoženjske pogodbe med zakoncema, se uporabi pravo, ki
sta ga izbrala (pogodbeni statut). Avtonomija je dopuščena v zelo omejenem obsegu: samo, če jo
dopušča tudi pravo, ki bi bilo sicer merodajno za pogodbeno premoženjsko razmerje med njima.
Pogodba mora biti po slovenskem pravi sklenjena v notarski obliki. Če je to mogoče, veljajo za izbiro
prava vsa načela, ki sicer pridejo v poštev v zvezi z avtonomijo strank pri obligacijskih pogodbenih
razmerjih.

2.2.3. NEVELJAVNA ALI RAZVEZANA ZAKONSKA ZVEZA

Pravo, ki se uporablja za osebna in zakonska premoženjska razmerja med zakoncema ter za
pogodbena premoženjska razmerja med zakoncema, se uporablja tudi za razmerja med njima v primeru,
če je zakonska zveza neveljavna ali če je prenehala (40. člen ZMZPP). Izraz 'razmerja' je treba razlagati
ozko: gre le za tiste učinke neveljavnosti oz. razveze, ki učinkujejo neposredno in sočasno na oba
zakonca, ne pa za učinke, ki se tičejo samo enega (ime, sposobnost itd.). Za te druge učinke naj velja
kolizijsko pravilo o neveljavnosti oz. razvezi.

2.2.4. PRISTOJNOST SODIŠČ V ZAKONSKIH SPORIH

73
Velja splošno pravilo, da je slovensko sodišče pristojno takrat, kadar ima toženec stalno prebivališče v
Sloveniji.
ZMZPP določa celo izključno pristojnost, če je toženi zakonec slovenski državljan in ima v Sloveniji
tudi stalno prebivališče.
ZMZPP pa je predvidel tudi nekatere druge primere, v katerih je kljub temu, da toženec nima domicila v
Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Ti primeri so:
● spori med zakoncema, če sta oba zakonca slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno
prebivališče;
● spori med zakoncema, če je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji;
● spori med zakoncema, če sta imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Sloveniji, tožnik pa
ima ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji;
● spori med zakoncema, če sta zakonca tuja državljana, ki sta imela zadnje skupno prebivališče v
Sloveniji, vendar pod pogojem, da toženec v to privoli in da to dopuščajo tudi predpisi države, katere
državljana sta zakonca;
● spori o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoženje v Sloveniji;
● če je pretežni del premoženja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme slovensko sodišče
odločati o premoženju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v Sloveniji,
in to le, če toženec privoli, da sodi sodišče RS;
● spori za razvezo zakonske zveze, če je tožnik slovenski državljan, pravo države, katere sodišče bi
bilo pristojno, pa ne pozna razveze zakonske zveze (tudi na procesnem področju velja načelo in
favorem divortii).

Sodišče RS je v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci pristojno ne glede na to, ali zakonska
zveza traja ali je prenehala ali pa je ugotovljeno, da ne obstaja.

2.2.5. IZVENZAKONSKA SKUPNOST

Za premoženjska razmerja med partnerjema v izvenzakonski skupnosti določa ZMZPP v 41. členu:
● uporabo prava države, katere državljana sta (lex nationalis).
● če partnerja nimata istega državljanstva, pa se uporabi pravo države, v kateri imata skupno
prebivališče.
Ureditev je torej enaka kot za zakonce. Vendar za izvenzakonsko skupnost nista navedeni nadaljnji
navezni okoliščini, ki jih 38. člen ZMZPP kot subsidiarni pozna za zakonce, to sta zadnje skupno
prebivališče in pravo najtesnejše vezi. Po našem pravu namreč velja, da je skupno prebivališče eden od
konstitutivnih pogojev za obstoj izvenzakonske skupnosti. Ta rešitev pa ne bo učinkovala, če bo pravilo
iz 41. člena ZMZPP odkazalo na tuje pravo, ki lahko izvenzakonsko skupnost definira drugače.

Za pogodbena premoženjska razmerja med partnerjema, ki živita v izvenzakonski skupnosti, velja isto
pravilo kot za zakonca po 39. členu: uporabi se pravo, ki sicer velja za njuna osebna in zakonska
razmerja, in sicer v času sklenitve pogodbe.
Za partnerja v izvenzakonski skupnosti pa ZMZPP ne dopušča avtonomije pri izbiri prava, ki sicer velja
za zakonce.
ZMZPP ureja le premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema, osebnostnih razmerij ne
ureja. Pri tem se pojavi problem, po katerem pravu se presoja, ali je zunajzakonska zveza veljavna
oziroma priznana in kakšne pravne učinke ima.

2.4. RAZMERJA MED STARŠI IN OTROKI

2.4.1. KOLIZIJSKE NORME

ZMZPP vsebuje v 42. členu kolizijska pravila za vsa razmerja med starši in otroki, razen tistih, ki so
posebej urejena v 43. (priznanje, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva oz. materinstva) in 45. členu
(pozakonitev). Temeljno načelo, ki prihaja do izraza v kolizijskih normah o razmerju med starši in otroki,
je načelo varstva otrokovih interesov. Mogoči sta dve koncepciji, ki uresničujeta to načelo:

74
● ena možnost je, da kolizijska norma vsebuje več naveznih okoliščin, da pa sodišče v konkretnem
primeru uporabi tisto, ki je najugodnejša za otroka;
● druga možnost pa je, da najugodnejšo rešitev navede že zakonodajalec z abstraktno določitvijo
naveznih okoliščin.
Kljub temu, da se v naši teoriji zavzemajo za prvo rešitev, je ZMZPP sprejel drugo.

1. SPORI MED STARŠI IN OTROKI

Situacija, ko so tako starši kot otrok državljani iste države, je najbolj preprosta: za razmerja med starši
in otroki se uporablja pravo države, katere državljani so.
Če so starši in otroci državljani različnih držav, je treba najti drugo navezno okoliščino. V naši teoriji
zagovarjajo idejo o kumulaciji več lex nationalis, kolikor je to mogoče, v primerjalnem pravu pa se
navadno takoj uporablja otrokova lex nationalis. ZMZPP je sprejel tretjo možnost: uporabi se pravo
države, v kateri imajo vsi stalno prebivališče (ni potrebno, da je to prebivališče skupno). Prebivališče
staršev in otrok v isti državi namreč kaže na večjo vez s tamkajšnjim pravnim redom. Velja poudariti, da
to pravilo velja tudi, če je otrok slovenski državljan, in celo, če sta otrok in eden od staršev slovenska
državljana. To s stališča varstva otrok - naših državljanov mogoče niti ni najbolje. Seveda je v rezervi še
vedno pridržek javnega reda, ki pa za ta primer ni konkretiziran. Šele če so starši in otroci državljani
različnih držav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti državi, se uporabi pravo države, katere
državljan je otrok, torej otrokova lex nationalis.

ZMZPP ne določa, po katerem času se presoja obstoj naveznih okoliščin. To pomeni, da velja tudi za
razmerja med starši in otroki načelo spremenljivosti statuta. Če se navezna okoliščina spremeni, tudi
razmerje med starši in otroki dobi novo vsebino glede na novo merodajno pravo, seveda ob spoštovanju
pridobljenih pravic.

2. PATERNITETNI OZ. MATERNITETNI SPORI

Glede priznanja, ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva oz. materinstva je v primerjalnem pravu precej
različnih ureditev. Obstajajo pravni redi, ki ugotavljanje sploh prepovedujejo oz. ga dopuščajo le v
nekaterih primerih. Celo priznanje je v nekaterih primerih nedopustno. V nekaterih primerih ugotavljanje
očetovstva zelo otežuje exceptio plurium concubentium.
ZMZPP v 43. členu določa, da se priznanje, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva oz. materinstva
presoja po pravu države, katere državljan je otrok. Za uporabo otrokove lex nationalis govori načelo
varstva otrok. Ker gre tudi za varstvo očeta oz. matere, teorija poudarja, da bi bilo treba poskusiti
kumulirati očetovo, materino in otrokovo pravo, če to ne bi bilo izvedljivo, pa uporabiti tisto pravo, ki je za
otroka najbolj ugodno. Vendar pa je ZMZPP določil otrokovo lex nationalis.

3. OBVEZNOST PREŽIVLJANJA
Naš zakon zahtevkov za preživljanje ne ureja, zato se uporablja pravo za matično kategorijo:
● zakonci: uporabi se zakonski statut (premoženjska razmerja);
● starši-otroci: uporabi se otroški statut.
Včasih pa gre za to, da otroci preživljajo svoje starše in torej ne gre za varstvo interesov otroka, vendar
se vseeno uporabi otrokovo pravo po otroškem statutu.
Preživninska razmerja med starši in otroci, ki niso urejena v posebnem delu:
● po pravu države, katere državljani so;
● različno državljanstvo: po pravu države, v kateri imajo vsi stalno prebivališče;
● ne prebivajo v isti državi: po pravu države, katere državljan je otrok.
Otroški statut se uporablja zaradi varstva interesov otroka, čeprav vsebinsko veliko določb ni v korist
otroka.

Obveznost preživljanja med krvnimi sorodniki, razen za starše in otroke, ali obveznost preživljanja
sorodnikov v svaštvu, se presoja po pravu države, katere državljan je sorodnik, od katerega se
zahteva preživljanje (44. člen ZMZPP). Tu gre torej za zakonito obveznost preživljanja med sorodniki, ne
75
pa med starši in otroki. Določena je lex nationalis preživninskega zavezanca in ne lex nationalis
tistega, ki zahteva preživnino. Takšna rešitev je utemeljena s tem, da ne gre za preživljanje otrok in da
zato ni potrebno posebno varstvo tistega, ki zahteva preživnino.

4. POZAKONITEV
Pozakonitev (legitimatio) je akt, s katerim otrok, rojen izven zakonske zveze, pridobi položaj, kot da bi bil
rojen v zakonski zvezi. Ta institut ima smisel samo v pravnih redih, kjer obstaja pravna razlika med
zakonskimi in nezakonskimi otroki. Kjer takšne razlike ni (npr. v Sloveniji), tudi pozakonitev ni potrebna.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je zato sploh ne pozna, urejena pa je v nekaterih drugih
pravnih redih. V primerjalnem pravu poznajo več načinov pozakonitve. Ureditve se med seboj dokaj
razlikujejo. Nekateri pravni redi so pozakonitvi naklonjeni bolj, nekateri manj. Kolizijske norme o
pozakonitvi bo treba uporabiti le, če pravni red, ki se bo sicer uporabljal za razmerja med starši in otroki
(po 42. členu ZMZPP) pripisuje kakšno posledico dejstvu, ali je bil otrok rojen v zakonski zvezi ali izven
nje. 45. člen ZMZPP določa, da se pozakonitev presoja po pravu države, katere državljana sta starša, če
starša nimata istega državljanstva, pa po pravu države tistega od staršev, po katerem je pozakonitev
veljavna. Pri kolizijskih pravilih za pozakonitev je jasno izraženo načelo varstva otroka. Če skupna lex
nationalis staršev dopušča pozakonitev, se uporabi to pravo, če gre za mešani zakon, pa se uporabi lex
nationalis tistega od staršev, po kateri je pozakonitev veljavna. Ni rešena situacija, če je pozakonitev
veljavna po obeh lex nationalis, vendar z različnimi učinki. V takem primeru je treba glede na načelo
varstva otroka uporabiti pravo tistega od staršev, ki je za otroka ugodnejše. 2. odst. 45. člena še določa,
da se privolitev otroka, druge osebe ali državnega organa v pozakonitev presoja po pravu države, katere
državljan je otrok.

5. POSVOJITEV
Posvojitev je v različnih pravnih redih različno urejena. Ponekod je sploh ne poznajo, drugje je urejena le
t.i. nepopolna oz. razvezljiva posvojitev, spet drugje pa popolna posvojitev, ki ustvari trajno družinsko
zvezo med posvojiteljem in posvojencem. ZMZPP v 46. členu določa kolizijske norme za nastanek in
prenehanje posvojitve, pravila za učinke posvojitve pa vsebuje 47. člen.
Pogoji posvojitve in prenehanja posvojitve se presojajo po pravu države, katere državljana sta
posvojitelj in posvojenec (lex nationalis).
Če sta posvojitelj in posvojenec državljana različnih držav, se za pogoje posvojitve in njeno prenehanje
uporabljata kumulativno pravi držav, katerih državljana sta. Če sta posvojitelja oba zakonca, ki nista
državljana iste države, se kumulativno uporabijo lex nationalis posvojenca ter obe lex nationalis
posvojiteljev. Kumulativno navezovanje pomeni pravzaprav uporabo strožjega prava, saj morajo biti za
posvojitev izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje katerokoli od omenjenih prav. Prednost take ureditve je, da
preprečuje nastanek šepaste posvojitve, ki bi jo eno pravo priznavalo, drugo pa ne (npr. posvojitev
polnoletnega 'otroka' pri nas ni možna, v nemškem pravnem redu pa je).
Kumulacija pa lahko pripelje do tega, da do posvojitve ne more priti.
Za obliko posvojitve velja splošno pravilo locus regit formam actus: oblika posvojitve se presoja po
pravu države, v kateri se sklene posvojitev (lex loci actus).

Učinek posvojitve (t.j. vsebina razmerja med posvojiteljem in posvojencem) se presoja po pravu
države, katere državljana sta posvojitelj in posvojenec ob sklenitvi posvojitve (47. člen ZMZPP). Če
sta posvojenec in posvojitelj državljana iste države, se torej uporablja skupna lex nationalis. Čas, po
katerem se navezna okoliščina presoja, je čas sklenitve posvojitve. Kasnejše spreminjanje državljanstva
na učinke posvojitve ne vpliva. Če posvojitelj in posvojenec nimata skupne lex nationalis, se uporabi
pravo države, v kateri imata stalno prebivališče. Tudi tu je treba šteti za odločilno prebivališče ob
sklenitvi posvojitve (oz. takoj po njej, saj običajno posvojitelj vzame posvojenca k sebi). Če posvojitelj in
posvojenec nimata ne skupnega državljanstva ne prebivališča v isti državi, se uporabi pravo, katere
državljan je posvojenec.

Razmerje med posvojiteljem in posvojencem se presoja po posvojitvenem statutu. Posvojenec je

izenačen z otroci, biološkimi potomci.

76
6. SKRBNIŠTVO
Za skrbniške zadeve praviloma velja, da si država pridrži pravice glede svojih državljanov. Tako že pri
pristojnosti velja načelo, da sodišča oz. drugi organi le izjemoma odločajo v skrbniških zadevah glede
tujih državljanov, po drugi strani pa se le izjemoma dopušča, da o lastnih državljanih odločajo organi
druge države. V skladu s splošnim načelom iz 13. člena ZMZPP, 1. odst. 15. člena določa, da se za
postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva ter za razmerja med skrbnikom in osebo pod
skrbništvom (varovancem) uporablja pravo države, katere državljan je varovanec (torej lex nationalis
varovanca). Gre za načelo varstva šibkejše stranke. Za sposobnost biti skrbnik velja pravilo, da se
presoja po skrbnikovi lex nationalis.

Če je naš organ pristojen, da izreče začasne varstvene ukrepe tujemu državljanu ali osebi brez
državljanstva, oz. da uvede ukrepe za varstvo pri nas nahajajočega se premoženja takih oseb, potem za
ukrepe uporabi naše pravo (2. in 3. odst. 15. člena). Velja torej lex fori in gre za izjemo od temeljnega
načela o lex nationalis varovanca. Izjema je utemeljena s tem, da gre za začasno ukrepanje v nujnih
primerih in da ukrepi trajajo, dokler pristojna država o tem ne odloči in ne ukrene, kar je potrebno.

2.4.2. PRISTOJNOST

1. SPORI MED STARŠI IN OTROKI

Tudi glede pristojnosti v sporih, ki se tičejo razmerij med starši in otroki, je potrebno upoštevati splošno
pravilo: slovensko sodišče je pristojno, če ima toženec stalno prebivališče v Sloveniji.
ZMZPP pa našteva še nekatere druge primere, ko je pristojno slovensko sodišče. Slovensko sodišče je
pristojno:
● če sta toženec in otrok slovenska državljana in če imata oba stalno prebivališče v Sloveniji, je
izključno pristojno slovensko sodišče!
● v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega
prebivališča v Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana ali če je otrok slovenski državljan in
ima stalno prebivališče v Sloveniji;
● v sporih o zakonskem preživljanju otrok tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v
Sloveniji:
○ če vloži tožbo otrok, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji;
○ če sta tožnik in toženec slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno
prebivališče, če je tožnik mladoleten in slovenski državljan;
○ če je tožnik slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji;
○ če ima toženec v Sloveniji premoženje, iz katerega se lahko poravna preživnina;
● v sporih o zakonskem preživljanju med zakoncema tudi tedaj, če sta imela zakonca svoje zadnje
skupno prebivališče v Sloveniji, tožnik pa med sojenjem še naprej prebiva v Sloveniji;
● za odločanje o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok tudi takrat, kadar se ti spori rešujejo skupaj z
zakonskimi ali paternitetnimi spori, za katere je pristojno slovensko sodišče (forum atractionis);
● pri odločanju o odvzemu, vrnitvi ali podaljšanju roditeljske pravice, postavitvi roditelja za skrbnika
otrokovega premoženja, pri razglasitvi otroka za rojenega v zakonski zvezi ter pri odločanju o drugih
zadevah, ki se nanašajo na osebna stanja in razmerja med starši in otroki (o teh zadevah se odloča v
nepravdnem postopku), če sta vložnik zahtevka in oseba, zoper katero je vložen zahtevek, slovenska
državljana, oz. kadar v postopku sodeluje samo ena oseba, če je ta slovenski državljan. V teh
zadevah je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, kadar je otrok slovenski državljan in ima stalno
prebivališče v Sloveniji.

2. PATERNITETNI OZ. MATERNITETNI SPORI

Za pristojnost v paternitetnih oz. maternitetnih sporih velja splošno pravilo iz 48. člena ZMZPP. Poleg
tega pa ZMZPP določa še, da je v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva
pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, če sta tožnik
in toženec slovenska državljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; ali če je tožnik slovenski
državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Po teh pravilih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj,
kadar so stranke tuji državljani, če ima tožnik ali eden od tožnikov stalno prebivališče v Sloveniji, vendar
77
samo, če toženec privoli, da sodi slovensko sodišče, in če predpisi države, katere državljan je, to
dopuščajo. Če je tožba vložena zoper otroka, ki je slovenski državljan in ima stalno ali začasno
prebivališče v Sloveniji, pa ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča.

3. POSVOJITEV
Slovenski organ je pristojen za odločanje o posvojitvi in o prenehanju posvojitve, če je posvojitelj
slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Če zakonca skupaj posvajata, zadošča za
pristojnost slovenskega organa, da je en zakonec slovenski državljan in da ima stalno prebivališče v
Sloveniji. Kadar se odloča o posvojitvi ali o prenehanju posvojitve osebe, ki je slovenski državljan in ima
stalno prebivališče v Sloveniji, pa je pristojnost slovenskega organa izključna.

4. SKRBNIŠTVO
Glede pristojnosti v skrbniških zadevah je bilo že omenjeno, da velja načelo, da sodišča oz. drugi
organi le izjemoma odločajo v skrbniških zadevah glede tujih državljanov, po drugi strani pa se le
izjemoma dopušča, da o lastnih državljanih odločajo organi druge države. 84. člen ZMZPP določa, da je
slovenski organ izključno pristojen v skrbniških zadevah slovenskih državljanov ne glede na to, kje imajo
ti stalno prebivališče, če ZMZPP ne določa drugače. 85. člen pa določa, da slovenski organ ne izda
odločbe in ne ukrepa v skrbniških zadevah slovenskega državljana, ki ima stalno prebivališče v tujini, če
ugotovi, da je organ, ki je pristojen po pravu tuje države, že izdal odločbo ali sprejel ukrepe, s katerimi je
poskrbel za varstvo osebnosti, pravic in interesov slovenskega državljana. Glede tujih državljanov pa
velja, da lahko slovenski organ z nujnimi začasnimi ukrepi zavaruje osebnost, pravice in interese tujega
državljana, ki je v Sloveniji ali ima v njej premoženje, in o tem obvesti organ njihove države. Slovenski
organ lahko tudi izda odločbo in sprejme ukrepe v skrbniških zadevah tujega državljana, ki ima stalno
prebivališče v Sloveniji, če za varstvo njegove osebnosti, pravic in interesov ni poskrbel organ njegove
države. Namen teh predpisov je varstvo otroka.

3. DEDNOPRAVNA RAZMERJA

3.1. KOLIZIJSKE NORME

V primerjalnem pravu in v teoriji še vedno ni enotnosti o tem, ali naj se glede dednopravnih razmerij
uporablja:
● unitaristično načelo, enotno navezovanje - za vsa dednopravna razmerja naj se uporablja isto
pravo, običajno lex nationalis zapustnika ob smrti. Zapuščino se obravnava kot universitas rerum
(skupnost stvari);
● dualistično oz. pluralistično načelo, pluralistično navezovanje - po lex nationalis zapustnika ob
smrti naj se presojajo le dednopravna razmerja glede premičnin, za nepremičnine pa naj se uporablja
pravo kraja, kjer nepremičnina leži.

ZMZPP prevzema unitaristično načelo. Za dedovanje je treba uporabiti pravo države, katere državljan
je bil zapustnik ob smrti (1. odst. 32. člena ZMZPP). Ta odstavek vsebuje temeljno kolizijsko pravilo
dednega prava, ki pride v poštev za vsa dednopravna vprašanja, razen za tista, ki so drugače urejena v
2. odst. 32. člena (oporočna sposobnost) in v 33. členu ZMZPP (obličnost oporoke). Navezna okoliščina
je torej državljanstvo zapustnika v trenutku smrti.

Problem se pojavi pri nasciturusu, saj je vprašanje, po katerem pravu bomo presojali njegov položaj (pri
nas npr. velja, da ga štejemo za rojenega, če gre za njegove interese pod pogojem, da se rodi živ).

Dedni statut bo po 32. členu ZMZPP prišel v poštev za vprašanja dedovanja. To so najprej splošni
zakoniti pogoji za dedovanje:
● smrt ali pogrešanost (tu bo prišla v poštev uporaba 16. člena ZMZPP);
● dedni naslov;

78
● dedna sposobnost (ki se kot posebna pravna sposobnost po večinskem stališču presoja po lex
causae in ne po lex personalis; npr. sposobnost nasciturusa, sposobnost pravnih oseb);
● dedna (ne)vrednost.

Nadalje bodo po dednem statutu določeni dedni redi ter vsa druga vprašanja v zvezi z zakonitim
dedovanjem, problemi vračunanja daril, ustanova nujnega deleža in z njim povezano razdedinjenje,
pravila o oporočnem dedovanju, razen specialnih vprašanj, npr. oporočna sposobnost in oblikovni
pogoji. V okvir dednega statuta sodi tudi način pridobitve dediščine, upravičenja glede razpolaganja z
dednimi deleži, razmerja med sodediči ter odgovornost za zapustnikove dolgove.
Ne smemo prezreti tudi problema v zvezi z zapuščino brez dediča, t.j. vprašanj o tem, ali država
nastopa kot dedič ali pridobi premoženje kot kaduk (privilegirana okupacijska pravica - kaduciteta), od
česar je odvisno, ali pripade premoženje brez dediča zapustnikovi domovinski državi ali državi, kjer leži.
Ob presoji zapuščine se lahko pojavijo tudi predhodna vprašanja (obstoj in veljavnost zakonske zveze,
obseg zapustnikovega deleža na skupnem premoženju, zakonsko ali nezakonsko rojstvo otroka itd.), ki
ne sodijo v dedno pravo, zaradi česar za njihovo presojo dedni statut ne pride v poštev in jih je treba
obravnavati po pravu, na katerega napotujejo kolizijski predpisi matičnega območja.

2. odst. 32. člena določa posebno kolizijsko pravilo za oporočno sposobnost kot posebno pravno
sposobnost: oporočna sposobnost se presoja po pravu države, katere državljanstvo je imel oporočitelj
ob sestavi oporoke. Ker kolizijska norma tako za presojo pravne sposobnosti kot za dednopravna
razmerja določa uporabo oporočiteljevega personalnega prava, za naše pravo ni pomembno vprašanje,
ali se ta sposobnost ugotavlja po lex personalis ali po lex causae. Uporablja se torej oporočiteljeva lex
nationalis, ki jo je imel v trenutku sestave oporoke.
Postavlja se vprašanje, kakšen je vpliv kasnejše spremembe oporočiteljevega državljanstva, če:
● je po lex nationalis ob sestavi oporoke oporočno sposobnost imel, po kasnejši lex nationalis pa ne;
● je po lex nationalis ob sestavi oporoke sicer ni imel, kasnejša lex nationalis pa mu jo daje.
ZMZPP tega vprašanja izrecno ne ureja, iz besedila pa bi lahko sklepali, da spremembe glede prava
oporočiteljevega državljanstva ne pridejo v poštev. Takšno je tudi večinsko stališče v teoriji. Glede
oporočne sposobnosti torej ni uveljavljeno načelo favor testimenti, kot je to glede oblike oporoke. Vendar
nekateri teoretiki menijo, da je treba dopustiti izjemo: če je bila stranka sposobna sestaviti oporoko in jo
je tudi sestavila, pa jo želi kasneje preklicati, ji je treba to sposobnost priznati, čeprav po novem pravu
nima oporočne sposobnosti.

Glede oblike oporoke je še mnogo bolj kot glede oblike drugih pravnih poslov uveljavljeno načelo favor
negotii oz. favor testamenti. Oporoka pa mora biti sestavljena v eni od oblik, ki jih zahteva zakon, gre
namreč za strogo obličen pravni posel. Da je oporoka glede oblike veljavna, zadostuje, če je veljavna po
enem od naslednjih pravnih redov - alternativno navezovanje (33. člen ZMZPP):
● po pravu kraja, kjer je bila sestavljena (lex loci actus);
● po pravu države, katere državljan je bil oporočitelj - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu oporočiteljevega stalnega prebivališča - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu oporočiteljevega začasnega prebivališča - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu Republike Slovenije (lex fori);
● za nepremičnine tudi po pravu kraja, kjer je nepremičnina (lex rei sitae).

Preklic oporoke je glede oblike prav tako veljaven, če je taka oblika veljavna po kateremkoli pravu, po
katerem bi bila lahko v skladu z zgornjimi pravili o obliki oporoka veljavno sestavljena.

3.2. PRISTOJNOST
Glede pristojnosti naših sodišč na področju dednega prava (obravnava zapuščine, spori iz dednopravnih
razmerij, spori o terjatvah upnikov nasproti zapuščini) veljajo naslednja pravila.

Slovensko sodišče je izključno pristojno v naslednjih primerih:

● za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega državljana, če so nepremičnine v Sloveniji;
79
● za obravnavo nepremične zapuščine tujega državljana, če so nepremičnine v Sloveniji;
● za obravnavo nepremične zapuščine osebe brez državljanstva, osebe, katere državljanstva ni
mogoče ugotoviti, ali osebe s statusom begunca, če so nepremičnine v Sloveniji.

Če je nepremična zapuščina slovenskega državljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po

pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ.

Slovensko sodišče je pristojno tudi za obravnavo premične zapuščine slovenskega državljana:

● če so premičnine v Sloveniji;
● če po pravu države, v kateri so premičnine, ni pristojen njen organ oz. njen organ noče obravnavati
zapuščine.
Za obravnavo premične zapuščine tujega državljana (če je premična zapuščina v Sloveniji), je pristojno
slovensko sodišče, razen če v zapustnikovi državi sodišče ni pristojno za obravnavo premičnega
premoženja slovenskih državljanov (retorzijska norma).
Za obravnavo premične zapuščine osebe brez državljanstva, osebe, katere državljanstva ni mogoče
ugotoviti, ali osebe s statusom begunca, je pristojno slovensko sodišče:
● če so premičnine v Sloveniji;
● če je imel zapustnik ob smrti stalno prebivališče v Sloveniji.

4. STVARNOPRAVNA, LASTNINSKOPRAVNA RAZMERJA

4.1. KOLIZIJSKE NORME

Stvarnopravna razmerja, še posebej tista, ki se tičejo nepremičnin, so zelo občutljiva. Slovenska Ustava
še do pred nedavnim ni dopuščala lastninske pravice tujcev na nepremičninah. Z vstopanjem v EU je
bilo treba prilagoditi tudi Ustavo, zato je zdaj nepremičninski trg nekoliko bolj odprt. Ker so nepremičnine
pomemben del narodovega bogastva, se ta vprašanja velikokrat urejajo z normami neposredne uporabe.

Pravna vprašanja, ki se tičejo stvari, se presojajo po pravu, kjer ležijo. Pravo, ki se na tak kraj navezuje,
se imenuje lex rei sitae. ZMZPP določa, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh
uporabi pravo kraja, kjer je stvar (1. odst. 18. člena). S stvarnopravnimi razmerji so mišljena razmerja, ki
jih ureja SPZ, torej lastninska pravica, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena, zastavna pravica
in posest. Pravilo lex rei sitae je najprej veljalo le za stvarnopravna razmerja na nepremičninah (za
premičnine se je običajno uporabljala lex nationalis lastnika), potem pa se je začelo uporabljati tudi za
stvarnopravna razmerja na premičninah. 23. člen ZMZPP to pravilo prenaša tudi na pogodbeno
področje: za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na katere
ozemlju je nepremičnina. S tem je doseženo, da se obligacijske in stvarnopravne učinke pogodbe, ki se
nanaša na nepremičnine, obravnava s stališča enega pravnega reda.

Poznamo dva načina prenosa stvarnih pravic:

● modus titulus + modus acquirendi;
● translativni - že s samo pogodbo preide lastninska pravica.

Kljub enotnosti režima za nepremičnine in premičnine uporaba prava kraja, kjer stvar leži, povzroča za
premičnine nekatere težave, ki jih pri nepremičninah ni. Pri premičninah se namreč lega stvari lahko
spreminja, včasih celo zelo hitro in pogosto. To še zlasti velja za dve posebni kategoriji premičnih stvari,
ki jih ZMZPP posebej obravnava:
● stvari, ki se prevažajo;
● prevozna sredstva.

1. STVARI, KI SE PREVAŽAJO
Za stvari, ki se prevažajo (res in transitu), velja kot navezna okoliščina za stvarnopravne zadeve
namembni kraj (2. odst. 18. člena). Ta navezna okoliščina je najbolj primerna, ker se s tem varujejo

80
pravice, pridobljene med prevozom, po pravu kraja, kamor bo stvar prišla po koncu prevoza in kjer bo
praviloma izročena prejemniku. Gre za fiksacijo kraja, ko le-ta ni fiksen. Navezna okoliščina ima sicer to
pomanjkljivost, da ni zanesljivo, ali bo stvar v namembni kraj sploh prišla, vendar ima prednost pred
odpravnim (ali kakšnim drugim) krajem, ker ima razmerje zelo verjetno najtesnejšo zvezo z namembnim
krajem.

2. PREVOZNA SREDSTVA
Tudi za prevozna sredstva velja poseben režim. Za njih se za stvarnopravna vprašanja uporabi pravo
njihove državne pripadnosti, če naši predpisi ne določajo drugače (3. odst. 18. člena). Za ladje in
letala veljata posebna zakona, ki določata, da se za njih uporablja pravo kraja, kjer so ta prevozna
sredstva registrirana. Pravilo iz ZMZPP bo torej neposredno uporabno predvsem za druge vrste
prevoznih sredstev, t.j. za železniška in cestna vozila. Za ta nimamo ustreznih predpisov, ki bi določali
njihovo državno pripadnost. Zato bo treba uporabiti pravo kraja, kjer ta vozila običajno mirujejo. Pri
motornih vozilih bo to kraj njihove registracije.

ZMZPP ne ureja posebej drugih primerov, ko premična stvar spremeni svojo lego. Utegne namreč priti
do dvomov o uporabi prava, če so določene stvarnopravne posledice (nastanek, spremembe,
prenehanje pravice) nastale v času, ko je stvar ležala na območju enega pravnega reda, pozneje pa
prišla na kraj, kjer pravni red takšnih posledic ne pozna oz. jih ureja drugače - mobilni konflikt.
Pomembno je torej, v katerem trenutku bomo lego stvari upoštevali kot navezno okoliščino. Haaška
konvencija o zakonu, ki se uporablja za prenos lastnine v primeru mednarodne prodaje telesnih
premičnih stvari, šteje za odločilno lego stvari v času, ko kdo uveljavlja zahtevek do nje. Vendar utegnejo
priti v poštev tudi kraji, kjer je stvar prej ležala, če gre za t.i. pridobljene pravice. Če je namreč nekdo
pridobil pravico po pravu rei sitae, potem ne izgubi pravice zato, ker se je stvar premaknila v območje
pravnega reda, ki takšne pridobitve ne prizna. Na podlagi splošnega načela o spoštovanju pridobljenih
pravic je treba torej upoštevati pravilo, po katerem se nastanek, sprememba ali prenehanje stvarnih
pravic na premičninah ocenjujejo po pravu kraja, kjer se je stvar nahajala, ko je nastalo dejstvo, ki je
odločilno za te pravne učinke.

Za uporabo pravila, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabi pravo kraja,
kjer je stvar, ni pomembno, ali je stvar premičnina ali nepremičnina. To razlikovanje pa je pomembno, ko
gre za kolizijsko pravilo glede pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine. Kot je bilo že omenjeno, se tudi
za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, uporablja lex rei sitae. Za pogodbe, ki se nanašajo na
premičnine, velja v prvi vrsti avtonomija strank.

Razlike med pravnimi redi:

● različne so omejitve lastninske pravice ter sama vsebina lastninske pravice (v YU družbena lastnina,
…);
● različne obveznosti lastnikov nepremičnin;
● numerus clausus stvarnih pravic - v različnih pravnih redih so določene različne stvarne pravice;
● načini pridobivanja stvarnih pravic, pogoji za priposestvovanje,… - npr. po francoskem pravu se
lastninsko pravico pridobi že s pogodbo, po germanskem pravu pa je potrebna izročitev ali vpis v
zemljiško knjigo.

Tudi na stvarnopravnem področju prihaja do problema kvalifikacije. Medtem ko državljanstvo vedno

kvalificiramo po pravu države, se pri drugih vprašanjih lahko zaplete:
● definicija nepremičnin (v nekaterih pravnih redih se pohištvo obravnava kot nepremičnina, črne
gradnje pa nimajo status nepremičnin);
● katere stvari so res extra commercium;
● vprašanje pritiklin in plodov (gre za obligacijsko razmerje, vendar se uporabi stvarni statut);
● vprašanje najema in zakupa (pri nas sta to obligacijski razmerji);
● katere pravice se pridobijo z najdbo;
● vprašanje dediščine brez dediča.
81
Nekateri instituti terjajo posebno ureditev:
● zemljiška, stvarna služnost - merodajno je pravo kraja, kjer stvar je, vendar imamo lahko služeče
zemljišče v eni, gospodujoče pa v drugi državi (lex rei sitae pripelje do dveh rešitev). Teorija
predlaga, da naj bi uporabili pravo služečega zemljišča, ker pomeni služnost omejitev lastninske
pravice in je potrebno določbe razlagati restriktivno;
● skupnost stvari (universitas rerum) - tu pride do trka obligacijskopravnega in stvarnopravnega
statuta;
● skupno premoženje zakoncev - gre za premoženje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja
zakonske zveze, in ki je sestavljeno iz premičnih ter nepremičnih stvari. V Nemčiji je za ta vprašanja
odločilen statut zakonske zveze, pri nas pa ob delitvi skupnega premoženja sodišča niso priznavala
lastninske pravice na nepremičnini zakoncu, ki je bil tuj državljan. Lastninske pravice na nepremičnini
se ni dalo dobiti drugače kot z dedovanjem. S pravilom, da skupni statut prevlada nad posameznimi,
bi bila pridobitev možna;
● prevozna sredstva - za njih se uporabi pravo države, katere državno pripadnost imajo ta sredstva,
če s slovenskimi predpisi ni določeno drugače;
● nacionalizacije, zaplembe in razlastitve - upoštevajo se na območju države, v kateri so izvršene.
Akt nacionalizacije pravne osebe se kot akt državne oblasti razteza in učinkuje v državi, v kateri je
razglašen. Pojavljajo se vprašanja:
○ kaj s predmeti, ki sodijo pod nacionalizacijsko maso, pa so v tujini;
○ kaj je s podružnicami, ki so v tujini, matična pravna oseba pa je bila nacionalizirana.
Odgovori na ta vprašanja so bili zelo različni; npr. če je pravna oseba nacionaliziranega subjekta
prenehala, so ta sredstva postala sredstva brez lastnika. Na ta vprašanja nimamo enotnega
odgovora. Ekstrateritorialnost je stvar posamične ureditve;
● stvarnopravni vrednostni papirji (npr. skladiščnica, konosament) - ti vrednostni papirji inkorporirajo
stvarnopravne pravice. Vprašanje je, ali se za te vrednostne papirje uporabi lex rei sitae (po blagu) ali
lex cartae sitae (po vrednostnem papirju, ki to blago inkorporira). Pri nas prevladuje lex rei sitae.
Odločilno je pravo, kjer je stvar.

4.2. PRISTOJNOST
ZMZPP ureja v 64., 65. in 66. členu pristojnost slovenskih sodišč za stvarnopravna razmerja.
Slovensko sodišče je izključno pristojno:
● v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah;
● v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine (če gre za motenje posesti premičnine je pristojnost
izbirna);
● v sporih iz zakupa ali najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Slovenije.
Slovensko sodišče je izključno pristojno tudi tedaj, kadar se o pravicah na nepremičninah odloča v
nepravdnem postopku.
Teoretično utemeljitev za to, da so za take spore izključno pristojna sodišča države, v kateri leži
nepremičnina, vidi del teorije v načelu teritorialnosti oblasti, po katerem ima vsaka država izključno
oblast nad svojim ozemljem. Po večinskem mnenju pa so odločilni predvsem praktični razlogi:
● odločbo je mogoče izvršiti samo v državi, v kateri je nepremičnina;
● v državi, v kateri je nepremičnina, je mogoče tudi najlaže izvesti dokaze glede pravic na nepremičnini
(npr. vprašanje mej, izvrševanje služnosti, zadnja mirna posest itd.);
● v večini držav se nepremičnine vpisujejo v zemljiške ali druge javne knjige oz. registre. Te knjige so
pomembne v dokazne namene, ker se vanje vpisujejo pravice na nepremičninah, pomembne pa so
tudi za realizacijo odločb, ker je treba vanje vpisati spremembe, ki izhajajo iz sodne odločbe;
● prednost pristojnosti po lex rei sitae je tudi ta, da se stvarnopravna razmerja presojajo po pravu
države, v kateri je nepremičnina, kar pripelje do enotnosti pristojnosti in uporabe prava.
Izključna pristojnost domačih sodišč ima za posledico, da prorogacija tujega sodišča ni možna, odločba,
ki bi jo v taki stvari izdalo tuje sodišče, pa v naši državi ne bo priznana.

82
Če je pristojnost v sporih glede nepremičnin, ki ležijo v Sloveniji, izključno pridržana slovenskim
sodiščem, potem slovenska sodišča ne morejo obravnavati sporov glede nepremičnin, ki ležijo v tujini,
čeprav bi imel toženec prebivališče v naši državi. Glede na to tudi ne bi smeli upoštevati dogovora o
pristojnosti naših sodišč v takih sporih. Če bi izvrševali jurisdikcijo v sporih o stvarnih pravicah na
nepremičninah v tujini, bi namreč preveč posegli v jurisdikcijo drugih držav, ki za te zadeve večinoma
tudi določajo svojo izključno pristojnost.

V sporih zaradi motenja posesti premičnin je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je prišlo do
motenja na ozemlju Slovenije (65. člen ZMZPP). V sporih o stvarnih pravicah na ladji in letalu, ter v
sporih iz zakupa ladje ali letala je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če se v Sloveniji vodi vpisnik, v
katerega je vpisana ladja oz. letalo. V sporih zaradi motenja posesti ladje in letala je pristojno
slovensko sodišče tudi tedaj, če se vpisnik, v katerega je vpisana ladja oz. letalo, vodi v Sloveniji, ali če
je bila posest motena v Sloveniji (66. člen ZMZPP).

5. OBLIGACIJSKOPRAVNA RAZMERJA
Razvoj evropskega obligacijskega prava je šel v smer, ki poudarja povračilno, restitucijsko,
odškodninsko vlogo. Rešitev za te probleme predstavlja teorija o satisfakciji: z denarjem potolažimo
žrtev, vzpostavimo ravnovesno duševno stanje. V nobenem primeru pa evropska teorija ne priznava
kaznovalne funkcije odškodninskega prava.

Obligacijskopravno področje je zaradi velikega števila pravic in raznolikosti obligacij urejeno precej
neenotno. ZMZPP pozna posebne rešitve za odškodninske zahtevke, gestije, verzije, kondikcije itd.
Vsak od teh institutov zahteva svoje navezovanje. Tudi celotnega kompleksa razmerij, ki izhajajo iz ene
same pogodbe, ne moremo enotno urediti. Pogodbeno razmerje zato razcepimo na posamezne
elemente in za vsakega od njih določimo posebno navezovanje:
● sposobnost: personalni statut (državljanstvo stranke);
● vsebina posla: pogodbeni statut;
● oblika: pravo kraja sklenitve pogodbe ali lex causae.
Ko govorimo o pogodbenem statutu, to pomeni samo tisti del pogodbe, ki ga štejemo za vsebino.

1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če ZMZPP ali
mednarodna pogodba ne določa drugače. Avtonomijo strank teorija označuje kot subjektivno navezno
okoliščino in o njej govori takrat, kadar se razmerja med strankami presojajo po pravu, ki sta ga stranki
sami izbrali z navezno pogodbo. Avtonomija strank se je uveljavila predvsem na pogodbenem
področju in je posledica poudarjanja volje strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij. Tudi v
slovenskem pravu je avtonomija strank omejena na pogodbeni statut. Izjemo predstavlja 39. člen
ZMZPP, ki določa, da se lahko tudi za pogodbena premoženjska razmerja med zakoncema uporabi
tisto pravo, ki sta si ga izbrala zakonca, če odkazano pravo (pravo, ki je veljalo ob sklenitvi pogodbe za
osebna in zakonska premoženjska razmerja) to dopušča.

Starejša teorija je prvotno dopuščala samo materialno avtonomijo: stranki sta tuje pravo lahko izbrali le v
okviru kogentnih predpisov domačega prava. Kasneje se je uveljavilo kolizijsko pojmovanje avtonomije,
po katerem lahko stranki izbereta tuje pravo ne glede na materialna določila lex fori. Stranki se lahko
torej dogovorita o uporabi celotnega tujega prava, ki vključuje tako dispozitivne kot tudi kogentne norme.
Domače pravo se lahko v tem primeru zaščiti z institutom javnega reda.

Pravica do izbire prava je omejena z določenimi zahtevami. Kot prvi pogoj za izbiro prava se postavlja
zahteva, da gre za razmerje z mednarodnim elementom. Če je razmerje v celoti interno, uporaba
kolizijskih norm seveda ne pride v poštev, razmerje se presoja po domačem pravu in volja strank se
upošteva v okviru kogentnih norm lex fori. Tako tudi naše pravo: ZMZPP se uporablja samo za razmerja
z mednarodnim elementom (1. člen). Zahteva po tujem elementu je lahko strožja ali milejša: da ima npr.

83
vsaj ena stranka domicil oz. sedež v tujini. ZMZPP tega pogoja izrecno ne določa, po stališču teorije pa
zadošča kakršenkoli razumen tuj element.

Drugo sredstvo za omejevanje avtonomije strank se nanaša na izbiro tujega prava. Po strožjem
stališču mora biti izbrano pravo v zvezi z razmerjem (koneksnost), drugi pa menijo, da vez ni potrebna.
Praksa poudarja, da stranki pogosto izbereta tuje pravo zaradi tradicije in zaupanja v določen pravni
sistem, zato zahteva po koneksnosti ni utemeljena. Tudi Cigoj odklanja zahtevo po koneksnosti. To naj
bi izhajalo tudi iz formulacije 19. člena ZMZPP, ki proglaša avtonomijo kot načelo in ne postavlja
posebnih zahtev. Omejitev avtonomije lahko izhaja tudi iz posebnih norm ZMZPP ali mednarodne
pogodbe (npr. za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na
katere ozemlju je nepremičnina).

Avtonomijo strank je treba osvetliti tudi s stališča temeljnih načel zakona. Nedvomno bo učinkovanje
takšnega navezovanja treba presojati v skladu z načeli ustanove javnega reda, kar pomeni sicer
splošno, a vendar dodatno omejitev strank pri izbiri prava. Drugo je vprašanje izigravanja zakona. Že
sama narava navezne okoliščine izključuje uporabo pridržka. Če se stranki gibljeta v okviru dopustne
avtonomije, ne moremo govoriti o frauduloznem ravnanju, saj pravni red prav voljo strank priznava kot
odločilno okoliščino za izbiro prava. Glede zavračanja ZMZPP določa, da se ta institut ne uporabi, kadar
imata stranki pravico izbrati pravo.

Stranki se dogovorita o uporabi določenega prava tako, da skleneta navezno pogodbo. Tudi za ta akt
pa je potrebno najti merodajno pravo. V teoriji in praksi so različna stališča:
● lex fori: navezna pogodba pomeni navezno okoliščino, zato jo je treba presojati lege fori. Kritika: ni
primerno, da se ščiti uporaba legis fori;
● lex derogata: avtonomija je izjema, zato naj bo presoja o veljavnosti navezne pogodbe prepuščena
pravu, ki bi za razmerje veljalo, če navezne pogodbe ne bi bilo. Kritika: pogodbeni statut ni enoten,
obstaja problem, kako bi določili pravo, ki bi moralo biti uporabljeno;
● lex electa (lex causae): veljavnost navezne pogodbe naj se tudi presoja po izbranem pravu.

ZMZPP v 3. odst. 19. člena določa, da se veljavnost pogodbe o izbiri prava presoja po izbranem pravu
(lex causae).

Vprašanje je, ali morata stranki pravo izbrati izrecno ali pa se lahko upošteva tudi njuna molče izražena
volja. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni reševal. Tako sta bili možni dve razlagi: 1) zakonodajalec
zahteva izrecno izbiro prava, če te ni, pa je treba uporabiti subsidiarne navezne okoliščine; 2)
zakonodajalec ne omejuje sodišča pri presoji in ugotavljanju molče izražene volje strank. Teorija je bila
bolj naklonjena drugi razlagi. Sedanji ZMZPP v 2. odst. 19. člena določa, da je lahko volja strank o
izbranem pravu izražena izrecno ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih
okoliščin. Takšna določila ali okoliščine so lahko npr. uporaba posebne terminologije, izbira valute,
določitev izpolnitvenega kraja, prorogacija sodišča, dosedanja praksa itd.

Postavlja se še vprašanje, ali lahko stranki distributivno določita več pravnih redov, ali lahko torej na
posamezne sestavine njunega razmerja navežeta različne pravne rede. Glede tega so mnenja različna.
Tisti, ki se zavzemajo za možnost deljenega navezovanja, to utemeljujejo s svobodo strank in z
možnostjo kasnejšega navezovanja na več pravnih redov, če izbranega prava za celo pogodbo ali za
kakšno razmerje, ki iz nje izhaja, ni mogoče uporabljati. Nasprotniki deljenega navezovanja pa
opozarjajo na nevarnost, da bi si bili lahko razni pravni redi med seboj v nasprotju, da bi se na ta način
lahko izigrali kogentni predpisi več pravnih redov in da bi bila s tem porušena notranja logika
posameznega pravnega sistema. Komentatorji prejšnjega zakona o MZP so bili mnenja, da imajo
nasprotniki deljenega navezovanja boljše argumente.

Kadar stranki ne izkoristita pravice avtonomije (kadar torej ne izbereta prava), je treba najti subsidiarno
navezno okoliščino, ki določa pravo, po katerem se bo pogodba presojala. V teoriji in praksi najdemo
glede tega vprašanja zelo različne rešitve:
84
● najprej se je uveljavil kraj sklenitve pogodbe (lex loci contractus), ki je pomenil ustrezno rešitev za
primere, ko so se pogodbe sklepale na sejmih. Stranki sta vnaprej poznali pravo, po katerem se bo
pogodbeno razmerje presojalo, zato sta predvidljivost in gotovost dve prednosti, ki jih tej navezni
okoliščini pripisuje teorija. Razvoj in s tem zvezana večja možnost sklepanja pogodb per distantiam
ali v prevoznih sredstvih pa sta razlog za kritičen odnos do sklenitvenega kraja kot odločilnega.
Danes je ta kraj pogosto povsem slučajen in nima nikakršne globlje zveze s samim razmerjem, pri
distančnih poslih pa se pojavlja še dodatni problem kvalifikacije;
● druga možnost za presojo pogodb je pravo izpolnitvenega kraja (lex loci solutionis). Cilj obligacije
je izpolnitev, zato naj bi bil ta kraj vsebinsko povezan z razmerjem. Pomanjkljivost te navezne
okoliščine pa se pokaže, če upoštevamo dvostranske obveznosti, ki se izpolnjujejo v različnih krajih,
ali obveznosti z večkratno izpolnitvijo, kjer je prav tako lahko več izpolnitvenih krajev.
● novejši razvoj MZP je zato šel v smeri iskanja novih naveznih okoliščin: skupno državljanstvo strank,
njun skupni domicil oz. sedež, lex fori, hipotetična volja strank in najožja koneksnost.

ZMZPP z generalno klavzulo kombinira načeli najožje koneksnosti in karakteristične izpolnitve: "Če
stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje
povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza
podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno
izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedež." S tem je sodišču dana možnost, da vez med pravnim
razmerjem in določenim pravnim redom poišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

Za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo države, na katere

ozemlju je nepremičnina (23. člen ZMZPP). Nepremičnost kot posebna lastnost stvari utemeljuje to
izjemo od splošnih pravil o uporabi prava pri pogodbenih razmerjih. Trajna zveza z določenim območjem
je okoliščina, ki je tako pomembna, da vse druge okoliščine, ki so v zvezi z razmerjem, ne pridejo v
poštev. Uporaba lex rei sitae za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je izključna, kar pomeni, da
stranki ne moreta izbrati drugega prava po 19. členu ZMZPP.

Katero stvar je šteti za nepremičnino, utegne biti sporno. V teoriji se zavzemajo za to, da bi kvalifikacijo
opravili po lex rei sitae in ne po lex fori. V našem pravu je nepremičnina opredeljena s pomočjo
naštevanja: za nepremičnine se štejejo zemljišča, stavbe in posebni deli stavb. Premične stvari so tiste,
ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvari z mesta na mesto; druge stvari so nepremičnine.

Lex rei sitae se po ZMZPP uporablja za vsa pogodbena razmerja glede nepremičnin, torej zlasti za
pogodbe, katerih predmet je izročitev nepremičnine (kupna, menjalna, darilna pogodba), in tiste, katerih
predmet je uporaba nepremičnine (rabokupne pogodbe). Uporablja pa se tudi za druge pogodbe, ki se
nanašajo na nepremičnino (npr. gradbena pogodba, zavarovalna pogodba, če gre za zavarovanje
nepremičnin itd.).

Ob določitvi obligacijskega statuta v 19. in 20. členu ZMZPP ni s splošno normo določil obsega uporabe
le-tega. Na podlagi nekaterih drugih določb ZMZPP lahko ugotovimo, da se obligacijski statut:
● ne uporablja za vprašanja pravne in poslovne sposobnosti strank (13. člen ZMZPP: personalni
statut);
● ne uporablja za izpolnitvene modalitete (25. člen);
● da je za presojo oblike pogodbe treba alternativno upoštevati tudi pravo sklenitvenega kraja (7. člen
ZMZPP: pravni posel in pravno dejanje sta glede oblike veljavna, če sta veljavna bodisi po pravu
kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oz. pravno dejanje opravljeno, bodisi po pravu, ki velja za
vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja, če z zakonom ni določeno drugače).

Glede drugih predpostavk za veljavnost pogodbe je po prevladujočem mnenju odločilno pravilo lex
causae. Razen predpostavk se po tem pravu presojajo tudi vsa vprašanja v zvezi:
● s sklepanjem pogodbe (pravna narava in učinki ponudbe ter akcepta, interpretacija molka, čas in kraj
sklenitve pogodbe itd.) in
● z veljavnostjo oz. neveljavnostjo pogodbe.
85
Drugi problemski sklop, ki sodi pod obligacijski statut, tvorijo učinki obveznosti med strankama. Gre za:
● pravice in obveznosti, ki so posledica sklenjene pogodbe;
● sankcije za kršitev obveznosti (zamuda, jamčevanje za napake, posledice naknadne nemožnosti
izpolnitve itd.);
● prenehanje obveznosti.

Z dispozitivno normo 24. člena ZMZPP je zakonodajalec želel odstraniti dvome, ki bi se pri premičnih
stvareh lahko pojavili glede plodov oz. proizvodov stvari ter nevarnosti (periculum rei) v zvezi s stvarjo:
za razmerja med pogodbenima strankama, če stranki nista določili drugače, se pravo iz 19. in 20. člena
ZMZPP uporabi tudi:
● za določitev časa, od katerega ima pridobitelj oz. prevzemnik premične stvari pravico do njenih
proizvodov in plodov;
● za določitev časa, od katerega pridobitelj oz. prevzemnik prevzame nevarnost (riziko) v zvezi s
stvarmi.
Norma 24. člena ZMZPP je logična posledica okoliščine, da navedena vprašanja niso stvarnopravne
narave, temveč gre za obligacijska vprašanja, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, zato jih je treba
presojati po obligacijskem statutu. Pri nepremičninah do problematike razmejevanja med obligacijskim in
stvarnim statutom ne more priti, ker se tu tudi obligacijska vprašanja presojajo lege rei sitae (23. člen
ZMZPP).

Splošno sprejeto stališče je, da za izpolnitvene modalitete ne velja pravo, ki ureja vsebino pogodbe, da
se torej ne presojajo po obligacijskem statutu. To določa tudi ZMZPP v 25. členu: "če se pogodbeni
stranki nista dogovorili drugače, se po pravu kraja, kjer se mora stvar izročiti, presojajo način izročitve
stvari in ukrepi, ki so potrebni, če je bil prevzem stvari zavrnjen". Izpolnitvene modalitete so namreč
tesno povezane s krajem, kjer jih je treba opraviti, zato naj se presojajo po lex loci solutionis. Pod
pojmom izpolnitvenih modalitet razumemo sam način izročitve, način pregleda stvari (oblika in roki),
notifikacije in podobno ter vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v primeru, ko upnik prevzem izpolnitve
odkloni. Norma 25. člena je dispozitivne narave in se stranki lahko sporazumeta tudi za drugačno
rešitev.

Cesija pomeni spremembo subjektov obligacijskega razmerja. Sestavljena je iz:

● zavezovalnega posla - stranka se zaveže prenesti terjatev;
● razpolagalnega posla - odstop terjatve.
Zaveza odstopiti terjatev je čisto samostojna, sam odstop pa je povezan s prvotno terjatvijo, ker se
položaj za dolžnika ne sme spremeniti. 26. člen se torej nanaša na razpolagalni posel in gre za lex
causae; po pravu, po katerem se presoja terjatev, se bo presojal tudi učinek cesije.

Na podlagi posebnega dogovora med cedentom in cesionarjem vstopi v razmerje nov upnik. Ta dogovor
pomeni samostojen pravni posel in ima zato lahko svoj obligacijski statut, različen od statuta prvotne
terjatve. Ob določitvi prava za presojo cesije pa je treba predvsem upoštevati vsebinsko vez med
terjatvijo in cesijo. Cesija je namreč akcesoren pravni posel, odvisen od obstoja terjatve. Nova terjatev je
vsebinsko enaka prejšnji. Čeprav je sicer cesija samostojen pravni posel med cedentom in cesionarjem,
je treba ob presoji razmerja upoštevati razmerje med cedentom in cesusom (dolžnikom) ter zagotoviti
odstopljenemu dolžniku enak pravni položaj, kakršnega je imel pred odstopom. Podobna načela kakor
pri odstopu terjatev veljajo tudi za prevzem dolga. Tudi tu je treba upoštevati, da obstoji več razmerij, ki
se vzajemno prepletajo. Zato tudi pri prevzemu dolga oz. njegovih učinkih proti upniku, ki pri tem ni
sodeloval, igra odločilno vlogo statut terjatve. Ob institutu prevzema dolga je treba poudariti, da
zakonodaje v veliki meri ščitijo upnika in praviloma ne priznavajo učinkov dogovorom med starim in
novim dolžnikom, če upnik pri tem dogovoru ni sodeloval. Tudi pri prevzemu dolga je lex causae
odločilna le glede razpolagalnega posla.

ZMZPP v 26. členu določa, da se za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga za dolžnika oz. upnika,
ki nista sodelovala pri odstopu ali prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oz. dolg.
86
ZMZPP izhaja iz spoznanja, da imamo pri cesiji oz. prevzemu dolga več statutov, da torej sama cesija
oz. prevzem dolga lahko sodita pod drugo pravo kakor terjatev, ki se prenaša. Vez med obema
razmerjema pa pomenita odstopljeni dolžnik oz. upnik. Na zahtevo, da se položaj dolžnika pri cesiji oz.
upnika pri prevzemu dolga ne sme poslabšati, odgovarja zakon z rešitvijo, po kateri se učinki cesije proti
dolžniku oz. učinki prevzema dolga proti upniku, ki pri tem aktu nista sodelovala, presojajo po pravu
odstopljene terjatve. Zato je treba vse učinke cesije oz. prevzema dolga (dopustnost, način, učinek
plačila pred obvestilom, ugovore, akcesorne terjatve itd.) presojati po lex causae (samo glede
razpolagalnega posla).

Po kriteriju odvisnosti deli teorija obligacije na:

● samostojne obligacije in
● akcesorne (odvisne, stranske) obligacije.

Za akcesorne obligacije je značilno:

● njihov obstoj je odvisen od obstoja glavne obveznosti: brez veljave glavne obveznosti akcesorna
obveznost ne more nastati in s prenehanjem glavne obveznosti tudi ugasne;
● lahko obstaja med istima strankama kakor glavna, ni pa to nujno;
● akcesorne obveznosti lahko obstajajo kot samostojna razmerja ali kot sestavni del glavnega
obligacijskega razmerja.

Vse, kar je bilo povedano za akcesorne obveznosti, velja smiselno tudi za akcesorne pravne posle, iz
katerih te obveznosti izvirajo. Najpogostejše akcesorne obveznosti so:
● poroštvo,
● pogodbena kazen,
● obresti,
● retencijska pravica,
● zastavna pravica itd.

ZMZPP pri kolizijskem urejanju akcesornih pravnih poslov upošteva njihovo naravo in povezanost z
glavnim pravnim poslom tako, da z dispozitivno normo 27. člena odkazuje na uporabo prava, ki velja za
glavni posel: za akcesorni pravni posel se uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel, če ni določeno
drugače.

Pri poroštvu gre za tristransko razmerje:

● razmerje med dolžnikom in upnikom (terjatev);
● kritno razmerje med dolžnikom in porokom - povsem neodvisno, samostojno razmerje (razlog zaradi
katerega porok jamči);
● poroštveno razmerje - nanaša se na terjatev, za katero porok jamči, gre za razmerje med upnikom
in porokom, za akcesorno razmerje (uporabi se 27. člen ZMZPP).

Uporaba prava pri nekaterih institutih prenehanja obveznosti:

● združitev subjektov (confusio) - pravo, ki združenje ureja, ali po pravu terjatve;
● odpust dolga - pravni posel, ki ga v najširšem smislu lahko presojamo za akcesornega, zato se
uporabi pravo terjatve;
● prenovitev (novatio) - ali pomeni novo obveznost ali le spremenjeno obveznost? Po principu
koneksnosti in akcesornosti sodi pod lex causae (pravo terjatve);
● pravo terjatve velja tudi za ostale načine prenehanja obveznosti: datio in solutum, poravnava.

Pri pobotanju so tri možnosti:

● pogodbeno pobotanje - najtesnejša koneksnost;
● sodno pobotanje - je procesno dejanje, uporablja se lex fori;
● prisilno pobotanje - ko pride do pobotanja po volji ene stranke. Imamo glavno terjatev - naj se
presoja po pravu glavne terjatve, druga možnost je, da se presoja po pravu zadnje nastale terjatve -
ni splošno sprejete odločitve.
87
Za enostranski pravni posel se uporabi pravo države dolžnikovega stalnega prebivališča oz. sedeža
(28. člen ZMZPP). O enostranskih pravnih poslih govorimo, kadar že izjava volje ene stranke povzroči
pravne posledice. 28. člen govori sicer o enostranskih pravnih poslih nasploh, iz same sistemske
uvrstitve norme pa sledi, da se nanaša le na obligacijske pravne posle. Zato velja:
● enostranske pravne posle stvarnega prava bo treba presojati po stvarnem statutu (18. člen ZMZPP),
● za presojo oporoke kot enostranskega pravnega posla v dednem pravu bo odločilen dedni statut oz.
posebna kolizijska pravila za dednopravna razmerja (32. in 33. člen ZMZPP),
● za premoženjska razmerja med zakoncema pa navezne okoliščine družinskega prava (38. člen
ZMZPP).

Pri obligacijskih enostranskih pravnih poslih je treba razlikovati med:

● tistimi, ki neko že obstoječe obveznostno razmerje spreminjajo ali vplivajo ne njegovo prenehanje -
akcesorni pravni posli: za take primere je treba uporabiti pravo, ki velja za glavni pravni posel
(presojati po 27. členu ZMZPP);
● tistimi, ki se ne vežejo na druga obligacijska razmerja, so torej samostojni in imajo praviloma za
posledico nastanek nove obligacije - 28. člen ZMZPP se nanaša le na samostojne obligacijske
enostranske pravne posle.
Ob tem je treba poudariti, da je pomemben del te materije urejen s posebnimi predpisi. Gre za specialno
kolizijsko ureditev meničnega in čekovnega prava. ZMZPP se je pri enostranskih pravnih poslih odločil
za navezno okoliščino dolžnikovega domicila oz. sedeža, ki je sprejeta tudi v nekaterih drugih ureditvah.
Glede na to, da je zaveza enostranska, jo je treba podvreči pravu, s katerim je zavezanec najtesneje
povezan, torej pravu njegovega okolja in poslovanja, to pa je pravo njegovega domicila oz. sedeža.
Teorija poudarja, da domicil kaže na gospodarsko, državljanstvo pa na politično vez. Rešitev je ustrezna
za javno obljubo, ki jo OZ kot edini enostranski pravni posel obravnava v poglavju o enostranski izjavi
volje. Zakonodajalec pa ob redakciji 28. člena verjetno ni imel pred očmi drugih enostranskih izjav volje.
Tako sta npr. ponudba in akcept tesno vezana s pogodbo, ki naj bi nastala na podlagi teh aktov.
Stališče, naj bi se ponudba in akcept ne presojala po kolizijskem pravilu za enostranske pravne posle,
izhaja tudi iz teorije in prakse mednarodnega zasebnega prava, ki se pri obravnavi obsega navezovanja
pri pogodbenem statutu zavzema za to, da se ta statut uporablja za vprašanja pravne narave in učinkov
ponudbe in akcepta.
Tudi pooblastitev je enostranski pravni akt, vendar je tu kljub abstraktnosti že na prvi pogled očitna vez z
razmerjem, zaradi katerega je bila dana. Poleg tega pri pooblastitvi ne moremo govoriti o pooblastitelju
kot dolžniku, zato norme tudi zaradi tega razloga ni mogoče uporabiti. Podoben položaj je pri asignaciji,
ki kot enostranski pravni posel ne ustanovi nove obveznosti za izjavitelja (asignanta). Asignacija je
dvojno nakazilo (OZ govori celo o pogodbi), ki ima podobne učinke kot prevzem dolga.

28. člen ZMZPP se nanaša le na obligacijske enostranske pravne posle, torej gre za enostranske izjave
volje po OZ-u:
● javna obljuba (obljuba nagrade, razpis nagradnega tekmovanja);
● vrednostni papirji.

Rimska konvencija je izpostavila načelo varstva šibkejšega, ko gre za pogodbo o zaposlitvi in

potrošniško pogodbo (omejitev avtonomije, ni pa avtonomija izključena - 21/4 In 22/5 ZMZPP).

6. OBOGATITVENI ZAHTEVKI IN ODŠKODNINSKA RAZMERJA

Teorija razvršča zahtevke, ki nimajo podlage v pogodbenem pravu in tudi ne v odškodninskem, med
civilne reparacije, povračilne (obogatitvene) zahtevke (tudi kvazideliktne obligacije). Gre namreč za
povračilo prejemkov, ki jih ima dolžnik brez zadostnega pravnega razloga. Bistvo tega zahtevka je, da je
iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere
ene stranke v sfero druge stranke pa ni pravne podlage:

88
● neupravičena pridobitev - prehod premoženja od ene osebe na drugo osebo nima podlage v
nekem aktu oz. je pravni naslov obstajal, pa je kasneje odpadel;
● kondikcija - do neupravičene pridobitve je prišlo zaradi nekega dejanja v zvezi s pravnim poslom ali
zaradi izpolnitve obligacije na podlagi zakona ali akta državnega organa. Tu torej pravna podlaga
obstaja, čeprav:
○ z napakami,
○ je pričakovana, pa se ne uresniči,
○ je obstajala, pa kasneje odpade;
● verzija - do neupravičene pridobitve je prišlo ne glede na pravni posel in ne glede na kakšno
obveznost, ki temelji na zakonu ali aktu državnega organa;
● poslovodstvo brez naročila (gestija) - prostovoljno in zavestno opravljanje tujih poslov in zadev
brez veljavne zakonite, uradne ali pravnoposlovne pooblastitve.

Ureditev povračilnih oz. obogatitvenih obveznosti je v primerjalnem pravu različna. Teorija obligacijskega
prava deli zahtevke, ki temeljijo na neupravičeni pridobitvi, na:
● kondikcije (izpolnitev nedolga),
● gestije (poslovodstvo brez naročila) in
● verzije (vsak drug neutemeljen premik premoženja).
Značilnosti in specifičnosti vsake teh obveznosti iz neupravičene pridobitve vplivajo tudi na določanje
kolizijskih pravil v MZP, kjer je temeljno vodilo najti najustreznejše pravo za presojo razmerja, t.j. pravo,
ki ima z razmerjem najmočnejšo vsebinsko vez. Moderna teorija je presegla stališča, ki so se zavzemala
za personalno pravo bodisi dolžnika (okoriščenca) bodisi upnika (prikrajšanca) ali obeh distributivno, ali
so obveznost vezala samo na pravo kraja, kjer je prišlo do premika premoženja (kraj izpolnitve, kraj
obogatitve). Tudi v zakonodaje je prodrlo spoznanje, da je treba v prvi vrsti upoštevati pravno razmerje
(obligacijsko, stvarno), zaradi katerega je prišlo do premika premoženja (pravo obogatitve) in ga
uporabiti tudi za presojo obogatitvenih zahtevkov.

Tudi ZMZPP se je v 1. odst. 29. člena odločil za navezno okoliščino prava obogatitve (lex causae): za
neopravičeno pridobitev se uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo
pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve. Za presojo kondikcijskih
zahtevkov bo tako vedno odločilen statut obveznosti (neveljavne ali razdrte), ki je bila podlaga za
neutemeljeno izpolnitev. Premik premoženja oz. prehod sredstev pa lahko temelji tudi na stvarnopravnih
razmerjih (ustvaritev nove stvari, spojitev, pomešanje, gradnja na tujem zemljišču, potrebni in koristni
stroški, ki jih je z vzdrževanjem stvari imel dobroverni posestnik) in je temelj za verzijski zahtevek. Ob
upoštevanju načela lex causae, izraženega v 1. odst., bi bilo treba za presojo teh zahtevkov uporabiti
obligacijska pravila tistega prava, ki ta stvarnopravna razmerja ureja, to pa je pravo kraja, kjer stvar leži
(lex rei sitae).

Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo 3. odst. 29. člena ZMZPP: za obveznost iz uporabe
stvari brez poslovodstva in za druge nepogodbene obveznosti, ki ne izvirajo iz odškodninske
odgovornosti, se uporabi pravo kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila obveznost. Po tem
odstavku se torej verzijski zahtevki presojajo po pravu kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila
obveznost, to pa je zopet kraj, kjer stvari so.
Postavlja se namreč problem razmejitve med prvim in tretjim odstavkom 29. člena ZMZPP. 1. odst. naj bi
se nanašal na kondikcije, tretji pa na verzije. Končni tekst zakona se sicer v 1. odst. gramatikalno ne
omejuje samo na kondikcije (govor je o "pravnem razmerju, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali
domnevano", torej ne samo o pravnem poslu), zato bi pod to določbo lahko subsumirali tudi verzije, ki
nastanejo kot posledica stvarnopravnih razmerij. Vendar je ZMZPP obdržal nespremenjeni 3. odst., ki
verzije ureja posebej, zato bo treba te zahtevke presojati po pravu kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so
povzročila obveznost. Bolj dosledna bi sicer bila rešitev, da bi se tudi verzije presojale po pravu
obogatitve, ne pa po pravu kraja obogatitve, vendar ta razlika nima praktičnega pomena, ker pridemo v
obeh primerih do enakega rezultata. Pač pa je pravo kraja obogatitve primerna navezna okoliščina za
tiste primere, kadar pride do premika premoženja, ne da bi med okoriščencem in prikrajšancem

89
obstajalo neko pravno razmerje, ko torej prava obogatitve ni (npr. delo v tujem gospodinjstvu ali na tujem
posestvu, ki je prispevalo k ohranitvi ali povečanju premoženja).

2. odst. 29. člena ZMZPP se nanaša na poslovodstvo brez naročila. Tudi pri tem institutu se teorija
zavzema za različne navezne okoliščine: za domicil dominusa, za gestorjev domicil, za distributivno ali
kumulativno uporabo domicila obeh strank. Novejša teorija pa poudarja vez s pravom kraja, kjer je
gestor dejanje opravil. Za to rešitev se je odločil tudi ZMZPP: za poslovodstvo brez naročila se uporabi
pravo kraja, kjer je bilo opravljeno dejanje poslovodje. S tem je ZMZPP omogočil uporabo istega
prava za zahtevke obeh strank, dominusa in gestorja. Sprejeta navezna okoliščina je primerna zato:
● ker gestor običajno deluje tam, kjer je dominusovo premoženje, in
● da gestor lahko predvidi, po katerem pravu se bodo presojale posledice njegovega ravnanja.
Ni pa se ZMZPP dotaknil primera, ko je gestija v zvezi z nekim drugim razmerjem med strankama,
zaradi česar bi bilo po načelih koneksnosti tudi za gestijo primerno uporabiti pravo, ki ureja to razmerje.

Pri odškodninskem pravu ločimo:

● poslovne odškodnine - po pogodbenem statutu;
● neposlovne odškodnine - gre za različne civilne delikte; potrebno je najti samostojno navezovanje.
Pri obeh vrstah odškodnin je obrnjeno dokazno breme (v tujini pa pri neposlovnih ni obrnjeno, pač pa je
navadno dokazno breme), s čimer je naš sistem razlike v precejšnji meri odpravil.

Kot že rečeno, je potrebno pri neposlovnih odškodninah najti samostojno navezovanje, saj gre za
različne civilne delikte:
● Savigny je ustvaril sistem kolizijskega prava - predvidel je tudi norme. Pri odškodninah se je odločil
za lex fori: takšna ureditev kaže na penalno funkcijo odškodninskega prava (kaznovalna funkcija pri
civilnem (zasebnem) pravu!). Vendar pa gre pri penalni funkciji za bolj javnopravno ravnanje, zato ne
sodi v MZP;
● nadaljnji razvoj MZP - razvijejo se drugačne teorije, ki imajo poudarek na drugih funkcijah odškodnin
(bistveno je, da se oškodovanca vrne v stanje, kakršno je bilo pred dogodkom):
○ restitucijska vloga odškodnin;
○ satisfakcijska vloga nepremoženjske škode;
○ deloma preventivna funkcija.
● nemška teorija = teorija interesov:
○ interesi strank - uporabi se pravo, ki je z njimi najbolj povezano: pravo personalnega
statuta;
○ interesi pravnega prometa - načelo predvidljivosti;
○ interesi ureditve - cilji MZP: notranja in zunanja materialna harmonija.
Gre za krajši čas trajajoča dejanja, ni toliko pomembnem interes strank, pomemben je interes pravnega
prometa (da se ljudje ravnajo po pravilih vsakokratnega kraja, kjer so). Teorija, ki zagovarja varnost
pravnega prometa najbolj poudarja lex loci delicti commissi (kraj odloča o ravnanju - lex loci actus), ki je
klasična aprioristična navezna okoliščina in je v skladu z interesom države, da se ljudje ravnajo po njenih
pravilih (pravna varnost, predvidljivost). Še dandanes ji dajejo velik pomen kot klasični navezni okoliščini.

V primerjalnem pravu so stališča o naveznih okoliščinah za odškodninske obveznosti zelo pestra.

Razlike so zlasti posledica različnega pojmovanja funkcije odškodninskega prava, t.j. tehtanja in
primerjanja interesov oškodovanca ter povzročitelja škode. Kot najstarejšo in najbolj splošno navezno
okoliščino štejemo lex loci delicti commissi, t.j. kraj, kjer je bilo škodno dejanje storjeno. Pri tem se kot
prvo zastavlja kvalifikacijsko vprašanje, ali je to samo kraj delovanja ali opustitve storilca ali pa tudi kraj
nastanka škodne posledice (locus laesionis). Če upoštevamo oba pravna reda, se je treba nato odločiti
za razmerje med njima, odgovoriti na vprašanje ali ju je treba uporabiti kumulativno ali alternativno in kdo
odloča o izbiri, če je uporaba alternativna. Poseben problem pomeni tudi določitev kraja, kjer je
posledica nastala, t.j. kraj nastanka škode. Ali je npr. pri osebni škodi odločilen samo tisti kraj, kjer je
prišlo do škodljivega delovanja na osebo, ali tudi kraj, kamor ta oseba odide, če se posledice dejanja
kažejo tudi na tem kraju. Ali je pri premoženjski škodi treba šteti kot kraj nastanka škode oškodovančev
domicil oz. sedež (če štejemo, da škoda nastane v celotnem premoženju, to pa je na kraju domicila) ali
90
kraj, kjer je bil poškodovan konkretni predmet. In končno, kje je kraj nastanka škode pri izgubljenem
dobičku: ali je to kraj premoženja (torej domicil) ali kraj, kjer bi oškodovanec v konkretnem primeru
dobiček dosegel.

Pogosto torej pride do problema kvalifikacije: kateri kraj je relevanten, če je storilec deloval na enem
kraju, posledica pa nastane drugje:
● v ZDA prevladuje kraj posledice;
● v Nemčiji imajo alternativno navezovanje v korist oškodovanca - takšna rešitev se je uveljavila tudi pri
nas (sodišče določi, katero pravo je za oškodovanca ugodnejše, oškodovanec nima izbire!).

Drugačne rešitve so npr.:

● Savigny - lex fori;
● kombiniranje lex fori (tudi po tem pravu mora biti civilni delikt) z drugimi naveznimi okoliščinami (lex
loci delicti commissi + lex fori kumulativno) itd.

Prevladuje seveda lex loci delicti commissi. To velja do 50.-tih let prejšnjega stoletja, ko se v ZDA pojavi
'the proper law of tort' (Morris): ne navezujemo aprioristično, ker je lex loci delicti commissi največkrat
slučajen. Opozarja na to, da je aprioristično določanje pri civilnih deliktih pomanjkljivo - sodnik mora
določiti po okoliščinah primera, kam razmerje najbolj sodi (posterioristična teorija).
Bebock v. Jackson (leta 1963) - odločba, ki je v ameriški praksi vpeljala možnost prožnejšega
navezovanja (dopuščanje najožje koneksnosti in našteti kriteriji kot pomoč sodniku).
Te 'zahteve' kmalu najdejo pot v Evropo - omogočanje prožnejšega navezovanja, da pridemo do najožje
povezanosti. Najprej v Nemčijo, sedaj pa so v skoraj vseh zakonih MZP (Avstrija, Švica, Turčija..).
V Jugoslaviji zakon ni dopuščal odstopanja od te navezne okoliščine, zato je bil vpričo 'mehčanja' norm
povsod drugod deležen kritik.
Naš novi zakon (ZMZPP) vsebuje splošno izključitveno klavzulo v 2. členu, izključitvena klavzula pa je
ponovljena tudi v 30/2 ZMZPP.

Poleg navezne okoliščine lex loci delicti commissi nekatere pravne ureditve v večjem ali manjšem
obsegu upoštevajo tudi lex fori, zlasti za presojo obstoja civilnega delikta. Opozoriti je treba tudi na
novejša stališča teorije in prakse, ki se tudi pri odškodninskih obveznostih zavzemata za to, da se
prepusti izbira najprimernejšega prava sodišču, in predlagata navezno okoliščino najtesnejše zveze kot
generalno klavzulo. Takšna rešitev prihaja npr. v poštev, kadar so vsi udeleženci razmerja pripadniki
istega pravnega reda, do škodnega dogodka pa pride v drugi državi. Teorija govori pri tem o zaprti
skupini državljanov iste države, ki so začasno na ozemlju druge države, kjer je prišlo do škodnega
dogodka.

Stališča se razhajajo tudi glede obsega uporabe odškodninskega statuta, zlasti glede protipravnosti
storilčevega ravnanja. Ali naj se ta okoliščina presoja po odškodninskem statutu ali pa naj se zanjo
upoštevajo posebne navezne okoliščine? Podoben je problem tudi glede presoje storilčeve deliktne
sposobnosti.

ZMZPP je nekatere od zastavljenih dilem rešil, druge pa je prepustil interpretaciji. Rešitve, ki jih je
sprejel, kažejo, da izhaja v prvi vrsti iz interesov oškodovanca. Problemu kvalifikacije kraja škodnega
dogodka se je izognil tako, da prideta alternativno v poštev tako kraj storitve kakor tudi kraj nastopa
posledice: Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje
storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila
posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti (1. odst. 30. člena
ZMZPP). Kriterij za izbiro je favor oškodovanca, ZMZPP pa kot pogoj postavlja še zavedanje storilca o
kraju posledice. S tem je ZMZPP upošteval tudi načelo predvidljivosti (ki ga pozna tudi haaška
konvencija): storilec mora predvidevati, kje bodo posledice nastale. Obravnavana norma ne pove, ali bo
o tem, katero pravo je ugodnejše, odločal sam oškodovanec ali je to naloga sodišča. Komentatorji
prejšnjega zakona o MZP so mnenja, da mora izbiro opraviti organ, ki odloča o povrnitvi škode. Pri

91
interpretaciji kraja nastanka škode je treba na eni strani izhajati iz konkretnih okoliščin, na drugi strani pa
kraja nastanka škode vendarle ne bi smeli razlagati preširoko.

Medtem ko prejšnji zakon o MZP za odškodninska razmerja ni določil navezne okoliščine najtesnejše
zveze, pa jo ZMZPP upošteva. 2. odst. 30. člena določa: če pravo, določeno po 1. odst. 30. člena
ZMZPP, z razmerjem nima tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se
uporabi to pravo.

3. odst. 28. člena prejšnjega zakona o MZP je reševal dilemo, kako presojati element protipravnosti.
Tako se je za presojo protipravnosti dejanja uporabilo pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno ali kjer je
nastopila posledica, če pa je bilo dejanje storjeno ali je posledica nastopila na več krajih, je zadostovalo,
da je bilo dejanje protipravno po pravu kateregakoli teh krajev. Teorija je pri tem opozarjala, da je treba
pri tem upoštevati tudi položaj povzročitelja škode in načelo pravne varnosti. Odgovorna oseba bi
namreč morala vedeti, ali je njeno ravnanje v skladu s pravom ali protipravno. To pa lahko dosežemo le
z vnaprejšnjo določitvijo pravnega reda, po katerem se dejanje presoja. Zato bi bilo smiselno, da se
protipravnost presoja po pravu tistega območja, kjer je storilec deloval. V končni redakciji prejšnjega
zakona o MZP je bilo pravilo spremenjeno, prevladal je interes oškodovanca in zakonodajalec se je
odločil, da se tudi vprašanje protipravnosti dejanja lahko presoja alternativno po obeh statutih: lex loci
delicti commissi in lex loci laesionis. ZMZPP tega pravila o presojanju protipravnosti ni prevzel, zato
verjetno velja, da se protipravnost presoja po pravu tistega območja, kjer je storilec deloval (da
odgovorna oseba vnaprej ve, ali je njeno ravnanje v skladu s pravom ali protipravno).

Za presojo deliktne sposobnosti ZMZPP nima posebne določbe, zato jo bo po splošnih načelih MZP
treba presojati po odškodninskem statutu (lex causae).

Odškodninska navezna okoliščina lex loci delicti commissi odpove, kadar kraj storitve ne spada pod
suverenost nobene države oz. pravnega reda. Gre za primere, ko do odškodninskega dejanskega stanja
pride na odprtem morju ali na letalu. 31. člen ZMZPP določa: če je dogodek, iz katerega izhaja
odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju ali na letalu, je s pravom kraja, kjer so
nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost
ima ladja, oz. pravo države, v kateri je letalo vpisano v vpisnik. ZMZPP je torej za te primere opravil
posebno kvalifikacijo: kot lex loci delicti commissi se šteje pravo pripadnosti ladje oz. pravo registracije
letala. Kadar pa nas kolizijska norma prava pripadnosti pripelje na večpravno ozemlje, je treba
merodajno pravo iskati po pravilih 9. člena ZMZPP.

7. POTROŠNIŠKA POGODBA IN POGODBA O ZAPOSLITVI

Pri obligacijskih razmerjih je primarna navezna okoliščina avtonomija strank. Izjema so pogodbe, ki se
nanašajo na nepremičnine. ZMZPP pa pozna še dve vrsti pogodb, kjer je avtonomija strank v veliki meri
omejena. Gre za potrošniške pogodbe in pogodbe o zaposlitvi. Namen posebne ureditve je varstvo
potrošnikov oz. zaščita delavcev.

Za pogodbo o zaposlitvi se uporablja pravo države, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja
svoje delo (21. člen ZMZPP). Če delavec v kakšni državi dela samo začasno, se ne šteje, da tam
običajno opravlja svoje delo. Če delavec ne opravlja svojega dela samo v eni državi, se uporabi pravo
države, v kateri ima sedež oz. stalno prebivališče delodajalec. Z dogovorom o izbiri prava, ki naj se
uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo
države, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava.

Za potrošniško pogodbo se uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče:
● če je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej državi in če je potrošnik v tej državi
opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe; ali
● če je potrošnikov sopogodbenik ali njegov zastopnik dobil potrošnikovo naročilo v tej državi; ali

92
● če je bila prodajna pogodba sklenjena v drugi državi oz. je potrošnik dal naročilo v drugi državi, če je
bilo potovanje organizirano s strani prodajalca z namenom spodbujati sklepanje takih pogodb.

V teh primerih stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu
potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

8. RAZNO

8.1. LETALSKI ZAKONIK

Nekaj značilnosti Letalskega zakonika (Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu):
● letalsko pravo je veliki meri kogentne narave (precej norm neposredne uporabe zaradi varnosti);
● izključuje zavračanje;
● omejuje avtonomijo na stopnjo materialne avtonomije (kogentnih norm se ne da izključiti);
● domneva najožje koneksnosti: pravo države, v kateri je imel ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče
oz. sedež prevoznik (karakteristična spolnitev);
● pri letalskih zavarovanjih se uporabi pravo sedeža zavarovalnice, če nista stranki izbrali drugega
prava oz. če to izhaja iz drugih okoliščin (avtonomija primarno, sedež zavarovalnice sekundarno);
● za obličnost alternativno lex loci actus ali lex causae;
● stvarni statut: pravo države registracije;
● odškodninska odgovornost: lex loci laesionis (pravo kraja nastanka škode).

8.2. POMORSKI ZAKONIK

Nekaj značilnosti Pomorskega zakonika:
● vsebuje norme MZP;
● izključna pristojnost: havarija, postopek za omejitev ladjarjeve odgovornosti ter spor o nagradi za
reševanje slovenskih vojaških ali javnih ladij;
● izključuje zavračanje;
● pravo pripadnosti ladje: pravo registracije; predvsem pravice in obveznosti poveljnika ladje in ladjarja,
stvarne pravice na ladji ter pravne posledice dogodkov na ladji;
● stvarne pravice v času nastajanja ladje (gradnja): pravo kraja, kjer se ladja gradi;
● za pomorske pogodbe: pravo, ki sta si ga izbrali stranki + norme neposredne uporabe;
● reševanje: najprej avtonomija, subsidiarno pravo kraja, kjer se je reševanje končalo;
● trčenje ladij: lex loci actus - kjer je prišlo do trčenja;
● trčenje ladij na odprtem morju: lex fori;
● havarija - pravo kraja, kjer je bil vkrcan zadnji del tovora;
● pogodba o zavarovanju: avtonomija, sedež zavarovalnice, lex fori v določeni situaciji;

Dejansko vsi specialni zakoni izključujejo zavračanje (poleg zgoraj predstavljenih še Zakon o
zavarovalništvu).

8.3. ZAKON O DENACIONALIZACIJI

Zakon o denacionalizaciji ureja ugotavljanje nasledstva (ne le dedovanja). Po pravu Republike Slovenije,
če ni določeno drugače, se ureja:
● verske skupnosti - po avtonomnem pravu (kanonsko pravo);
● če so naslednik že določeni po tujem pravu (prej izdane odločbe), se to upošteva;
● lastninska pravica na naših nepremičninah - vedno pravo RS (dedovanje: pravo državljanstva
zapustnika ob smrti!).
Tuje pravo je pravo: naša sodišča morajo samo priti do vsebine tega tujega prava (preko ministrstva za
pravosodje ali preko strank; za stranke ni obligatorno, vendar stranka s tem pospeši postopek). Zakon o
93
denacionalizaciji pa v 70. členu določa, da ko odkazuje zakon na tuje pravo ali avtonomno pravo, morajo
stranke to pravo dokazovati, stroški pa niso stroški postopka: stranke same plačajo za strokovna mnenja
o tujem pravu.

VI. PRIMERI
1. SUDETSKI NEMCI NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Tožnico, ki je bila šivilja so zaradi reparacije proti Nemčiji izselili in ji iz hiše pustili odnesti le 30 kg
prtljage. Šivalnega stroja ni vzela, vendar je kasneje od češkoslovaških oblasti zahtevala drug šivalni
stroj. Dodelili pa so ji stroj, i je bil že prej v lasti tožnice.
Vprašanje je, ali zaplemba učinkuje tudi v Nemčiji - ne, saj je šlo za ukaz predsednika Češkoslovaške,
akti oblasti pa učinkujejo samo na ozemlju, kjer so bili izdani.
Zaplemba šivalnega stroja ni bila v nasprotju z dobrimi šegami in navadami, saj je imela tožnica možnost
vzeti šivalni stroj, ampak je izbrala druge stvari, s čimer je izgubila lastninsko pravico nad strojem.
Po 5. členu slovenskega ZMZPP se pravo ne uporabi, če je učinek v nasprotju z javnim redom -
zaplemba brez odškodnine pa je v nasprotju z javnim redom.

2. PODJETJE V NEMČIJI PROIZVAJA LUČI

Po 2. svetovni vojni Nemčijo razdelijo na 4 okupacijske cone. Leta 1948 nacionalizirajo premoženje brez
odškodnine, distributerji se zato preselijo na zahod Nemčije, kjer nadaljujejo z razvojem tehnologije.
Podjetje na vzhodu je bilo nacionalizirano. Možni sta 2 vrst nacionalizacije:
○ pravna oseba preneha delovati;
○ pravna oseba ne preneha delovati, samo premoženje je bilo zaplenjeno.
Nacionalizacija brez odškodnine je v nasprotju z našim javnim redom.

3. BARTOLO
Francoski državljan se je poročil z Maltežanko, skupaj se preselita v Alžir. Mož je umrl, postavi pa se
vprašanje, ali je žena upravičena dedovati po njem. Žena je vložila tožbo na francosko sodišče in
zahtevala delež njegovih francoskih nepremičnin.
Prišlo je do pritožbe, saj žena ni imela veljavnega dokaza, da je bila njena zakonska zveza sklenjena. Na
Malti so takrat veljala samo pravila običajnega prava. Ravnali so se po kodeks Rohan, niso poznali
matičnih uradov, temveč so za sklenitev zakonskih zvez uporabljali župnije. Žena je predložila dokaz, da
je sklenila zakonsko zvezo pred cerkveno oblastjo (župnijo), predložila je tudi moževa pisma, v katerih
se je nanjo obračal kot na soprogo.
Pritožba je vsebovala še en ugovor, in sicer nasprotovanje javnemu redu. Ta ugovor sodišče zavrne, saj
gre pri sklenitvi zakonske zveze za osebne okoliščine, ki ne morejo biti grožnja javnemu redu.
Sodišče je presodilo, da je žena ravnala pravilno, ko je vložila zahtevek na francosko sodišče, saj se po
njihovem pravu za nepremičnine, ki jih imajo tujci v Franciji uporablja francosko pravo.
Vprašanje je, ali gre za premoženjskopravni ali dednopravni zahtevek. Če bi se kvalificiral za
dednopravni zahtevek, žena ne bi dobila ničesar, saj ne more izvrševati dedne pravice v Franciji
(poročena le cerkveno). Sodišče se postavi na stališče, da gre za premoženjskopravni zahtevek (zato,
da žena ne ostane brez vsega). Sodišče opravi kvalifikacijo po teleološki interpretaciji, da žena ne izgubi
vsega samo zato, ker si dva pravna reda nasprotujeta.
Pri nas 34. člen ZMZPP določa distributivno navezovanje - pogoji za sklenitev zakonske zveze se
presojajo po pravu vsakega zakonca. 35. člen določa, da se za presojanje oblike sklenitve zakonske
zveze uporablja pravo kraja, kjer je bila zakonska zveza sklenjena. V 36. členu pa je pravilo, da se
neveljavnost zakonske zveze presoja po kateremkoli materialnem pravu -> ne po kolizijskih normah,
ampak po materialnem pravu (to izključuje zavračanje).

94
Za nepremičnine slovenskih državljanov je izključno pristojno slovensko sodišče, če je nepremičnina v
Sloveniji. Za dedovanje pa je potrebno uporabiti pravo zapustnika ob smrti.
38. člen ZMZPP ureja premoženjska razmerja med zakoncema - sodišče najprej ugotavlja obseg
premoženja, nato opravi delitev skupnega premoženja; kar ostane, gre v dedno maso.

4. MADAME BUTTERFLY
Ameriški poročnik se na Nagasakiju poroči s 15 letno gejšo, Japonko Butterfly in v ZDA se vrne v
spremstvu svoje nove žene ter s seboj želel vzeti še otroke, ki jo je imel z Japonko. Konča se z njenim
samomorom.
Vprašanje je bilo, ali je ta zveza priznana kot zakonska zveza in ali je razveza veljavna.
Japonsko MZP (po japonskih običajih) šteje za oblikovalni pogoj kraj, kjer je bila zveza sklenjena,
veljavnost zveze pa se presoja po materialnem pravu vsake od udeleženih oseb.
Po japonskem pravu je bila zakonska zveza med poročnikom in Japonko, ki sta podpisala poročno
pogodbo pred matičarjem, pred visokimi uradniki in s soglasjem, veljavna.
Sposobnost za sklenitev se presoja po pravu države, katere državljan je vsak od zakoncev. Zakonska
zveza je bila po japonskih predpisih veljavna, saj je izpolnjevala materialne in formalne kriterije. Japonka
zato pridobi ameriško državljanstvo.
Razveza zakonske zveze je enostransko dejanje s strani moža, žena se takrat (1890) na Japonskem ni
mogla ločiti (po običajnem pravu). Če je mož ženo zapustil, to po civilnem zakoniku ni veljalo za razvezo.
Civilni zakonik je namreč predvideval sodno razvezo s tožbo (lahko jo je vložil vsak od zakoncev),
možna pa je bila tudi izvensodna razveza, če sta se zakonca dogovorila.
Razveza zakonske zveze se presoja po pravu države, katere državljan je mož; ko se poročnik vrne v
ZDA, razveza z Japonko ni veljavna, saj zaradi krivdnih razlogov, ki so bili na poročnikovi strani,
poročnik ne bi mogel tožiti.
Vprašanje pa je, ali je zakonska zveza veljavna po pravu ZDA. Po načelu lex loci contractus se
zakonska zveza presoja po pravu države, kjer je bila sklenjena. Obstajajo pa določene izjeme, in sicer ni
veljavna poroka, kjer bi šlo za incest.
Precedens: zakonska zveza je skupnost med moškim in žensko, ki traja do konca življenja in ki se lahko
razveže le s strani oblasti.
Ameriška oblast bi verjetno priznala zakonsko zvezo med Japonko in Američanom - po pravu, kjer je
zakonska zveza sklenjena.

5. FORGO
Primer Forgo je vodilni primer pri zavračanju.
Bavarski državljan je emigriral z mamo v Francijo, bil je nezakonski sin. Ko umre, želijo premično
premoženje po podedovati materini sorodniki v Nemčiji.
Nemška zakonodaja določa, da lahko sorodniki dedujejo po nezakonskem otroku. V Franciji pa sorodniki
ne morejo dedovati po nezakonskem otroku; ker dedičev tako ni bilo, zapuščina pripade francoski državi.
Francoska kolizijska norma določa, da se premično premoženje deduje po pravu, kjer ima oseba domicil.
Forgo v Franciji ni imel dovoljenja za stalno prebivanje, imel pa ga je v Nemčiji. Po francoskem pravu naj
bi se torej uporabilo nemško zakonodajo.
Nemško pravo določa, da se uporabi lex rei sitae, upošteva pa se tudi dejanska rezidenca, ki jo je imel
Forgo v Franciji. Potemtakem naj bi se uporabilo francosko pravo.
V Franciji in Nemčiji je obstajala različna kvalifikacija domicila.

6. ANESLEY
Britanka, stara 50 let, je živela v Franciji, vendar ni nikoli zaprosila za domicil in nikoli ni imela namena
imeti domicil v Franciji. Napisala je oporoko.
Kodicil - Britanka je v celoti razveljavila svojo oporoko ter v celoti razpolagala s svojim premoženjem.
Po francoskem pravu se lahko z oporoko (premoženjem) razpolaga le v ¾.
Francoski sodnik je ugotovil, da ima ženska dejansko prebivališče ter animus manendi v Franciji, tako se
ne glede na njeno izjavo šteje, da ima domicil v Franciji. Če oseba nima legalnega domicila, se za
navezno okoliščino uporabi državljanstvo.

95
7. INTERHANDEL
Nemško podjetje H Farben je imelo večinski delež v podjetju GAF, ki je bilo ameriško. Leta 1940 želi
ZDA zaščititi svoje zaposlene in premoženje na sovražnih ozemljih (Nemčija). H Farben je svoje
premoženje preneslo na švicarsko podjetje Interhandel, torej na ozemlje nevtralne države. H Farben
zaprosi, da se prenesejo tudi delnice na Interhandel, vendar jim to zavrnejo, zato pride do zapleta.
Švicarsko podjetje zato toži ameriško vlado, naj jim da premoženje podjetja.
Podjetje Interhandel je bilo ustanovljeno na iniciativo H Farben, ki je bil pomemben delničar v Interhandel
(64%). Zaplemba s strani ameriške vlade je bila upravičena.

8. OGDEN
Gospa Ogden, angleška državljanka z domicilom v Angliji je prvo zakonsko zvezo sklenila s francoskim
državljanom g. Philip, ki je bil mladoleten.
Drugo zakonsko zvezo je sklenila z g. Ogdenom, ki je kasneje vložil tožbo za razvezo. Vendar pa so v
Angliji šteli prvo zakonsko zvezo za veljavno, zato druga zakonska zveza sploh ni bila veljavna.
Ga. Ogden je trdila, da je prva zakonska zveza neveljavna, ker g. Philip ni bil sposoben skleniti zakonske
zveze po francoskem pravu, čeprav je bila zveza sklenjena v Angliji.
Veljavnost sklenitve zakonske zveze se presoja po kraju, kjer je bila sklenjena. Glede sposobnosti
zakoncev pa so različna stališča:
● nekatere države zastopajo stališče, da oseba nesposobnost za sklenitev zakonske zveze prinese s
sabo;
● druge države pravijo, da nesposobnosti ne prinese s seboj.
Angleško pravo veljavnost presoja po pravu, kjer je zakonska zveza sklenjena. Za vsebinske pogoje pa
se upošteva pravo domicila. Privolitev staršev za sklenitev zakona smatrajo v Angliji za oblikovni pogoj, v
Franciji pa kot vsebinski pogoj.
V Franciji glede sposobnosti uporabljajo francosko pravo, če gre za francoskega državljana.
V Sloveniji bi privolitev staršev šteli za vsebinski pogoj - po lex nationalis. G. Philip bi prenesel svojo
nesposobnost v Slovenijo in zakonska zveza ne bi bila veljavna.

9. ASSUNZIONE
Italijanski ladjarji so lastniki ladje, pri kateri pride do nesreče. Del tovora je bil uničen, Francozi pa so bili
naročniki.
Do tožbe je prišlo pred angleškim sodiščem po forum aresti. Tožnik (Francozi) so želeli, da se uporabi
francosko pravo, ker je bila pogodba sklenjena v Franciji in tudi tovorni list je bil zapisan v francoščini.
Ladja je plula pod italijansko zastavo, plačilo naj bi se izvršilo v italijanskih lirah.
Sodnik mora zato poiskati hipotetično voljo:
● subjektivistična teorija - vprašanje, za katero pravo bi se stranki odločili, če bi se pri dogovarjanju
spomnili doreči še to okoliščino;
● objektivistična teorija - vprašanje, katero pravo bi stranki izbrali, če bi ravnali kot razumni stranki.
Nemška teorija pravi, da hipotetična volja ni nič drugega kot najožja koneksnost.
Sodišče odloči, da je najustreznejše italijansko pravo, saj je tako mogoče postopek tudi hitreje izpeljati.
Ladjar in imetnik tovornega lista sta bila Italijana.

Slovenski ZMZPP v 19. in 20. členu govori o zaporednem navezovanju:

● volja strank mora biti izrecna ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih
okoliščin;
● če stranki nista izbrali prava, se uporablja najožjo koneksnost. Obstaja domneva, da je to pravo
kraja, kjer ima sedež stranka, ki mora opraviti karakteristično izpolnitev. V tem primeru mora opraviti
karakteristično izpolnitev ladjar, zato se uporabi italijansko pravo.
Če ni avtonomije strank, se uporabi hipotetična volja.

10. BAKALIAN, HADJI TOMAS VS. OTOKANSKA BANKA (V PARIZU)

Bakalian in Tomas sta libanonska državljana, ki sta trdila, da je uprava banke v Parizu.
Otokanska banka je bila ustanovljena v Turčiji in ima sedež v Turčiji, vendar je bil sprejet zakon, da se
dejanski sedež nahaja v Londonu. Prenehala je biti turška državna banka in je le še turška banka.
96
Sodišče je odločilo, da se turško pravo ne more uporabiti, ker je resnični sedež v Franciji (teorija sedeža
pravne osebe). Anglija pa je trdila, da je sedež v Londonu, šteje pa se za turško banko, saj je bila v
Turčiji ustanovljena (teorija ustanovitve).
V Sloveniji uporabljamo teorijo ustanovitve. 17 člen ZMZPP pravi: "Za pravni položaj pravne osebe se
uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu države, po
katerem je bila ustanovljena." V 3. odstavku pa je izjema: "Če ima pravna oseba svoj dejanski sedež v
drugi državi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge države tudi njeno pripadnost,
se šteje, da pripada tej drugi državi."
Anglija po teoriji ustanovitve ne priznava dejanskega sedeža in trdi, da je potrebno uporabiti turško
pravo.
Sedež podjetja je kraj, kjer se sprejemajo ključne odločitve glede poslovanja (ni nujno, da tam, kjer se
sprejema večina odločitev).

97