You are on page 1of 4

MARKO ELSNER GROŠELJ

:
Taja Kramberger: Z roba klifa (2011)
Radio Slovenija, program ARS, Lirični
utrinek-S knjižnega trga,
12. marec 2012
(Disapeared from this URL after 2014:
http://www.rtvslo.si/ars/content.php?id=41366 )

Popolnoma se istovetim s poezijo Taje Kramberger v zbirki Z
roba klifa. To je angažirana poezija, prizadeta pripoved, ki brizga
iz človekovega temelja, iz njegove etične drže, se jezno iskri v
pesničinem pogledu na dogajanje v človeškem svetu, z malo
dobrega in prevladujočim zlom v svetu.
Zlo boli bolj kot vse drugo, zlo izpostavi vso bedo človeštva.
Principi so enaki: v majhnem okolju ali v velikih razsežnostih t.i.
globalizacije. Tu vodi korporativni kapitalizem s pomočjo oblasti
in nasilja, vojske, na lokalni ravni pa vsakovrstne povzpetniške
in brezdušne klike, ki jih v ciklu imenuje Omertanske. Vendar bi
se motili, če bi mislili, da je Omertanija omejena zgolj na neke
nedoločljive specifike vseh mogočih in nemogočih pogoltnežev,
Taja Kramberger je označila tudi literarne položaje in njihovo
mreženje pajkovih nog. Zdi se, da je naša dežela prepredena z
vplivi in medsebojnimi povezavami.

1

Tisto, kar utemeljuje zlo, je človekova ničevost, njegovo
izsiljevanje, popolna brezbrižnost in občutljivost za drugega,
cinizem. Občutljivosti, so-čuti seveda ni, nikoli je ni bilo. Takšna
človeška rasa so multikulti zmazki, ki si v imenu napredka z
vsemi mogočimi in nemogočimi pretvezami, prevarami,
intrigami prizadevajo za dosego svojih ciljev.

Naslovi njenih pesmi (npr. Zločin, Vaši manevri, Moje besede so
protest, Izjava univerzalne umorjenke ali Seznam uspehov
svetovnih razsežnosti) govorijo o zatiranju vsega skupno
človeškega, pesniško argumentirajo stanje stvari, bolezenske
simptome sveta. Njena poezija je pogumna, neposredno odprta
v detektiranju in razkrivanju slabega. V takšni obliki oz. vsebini
je ni mogoče najti v slovenski poeziji – v tem ostaja osamljena.

Da ne bo pomote, govorim o poeziji, ki je uporna in osebna,
hkrati pa je tudi univerzalna. Avtorica natančno ve, da »osebno
je politično«, in to zapiše v pesmi Zadnja diploma: navodilo za
uporabo barab. Vendar je tudi res, da poezije ni mogoče pritrditi
na oglasno desko, ni je mogoče izkričati z oblastniških odrov. Tu
je presežek. Čeprav angažirana, se pesnica Taja Kramberger še
vedno giblje v prostorih poezije, v njenem nepopustljivem,
središčnem diapazonu. Njen namen je širiti horizont ne samo
občutljivosti, ampak tudi vednosti, zavesti, v neposredni
soočenosti z brezobzirnostjo sveta. Ko se pri branju njene
poezije nenadoma spremeni percepcija in dojemljivost, se
pokažejo razsežnosti, ki so v stvarnem svetu zamazane, prikrite.
2

Zato se na otočku, svetilniku pesmi, ki ima enak naslov kot
pesniška zbirka Z roba klifa, zasveti tisto najbolj pristno in
pesniško upravičeno, ki simbolizira in hkrati konkretizira dan, ki
bo prišel, z njim pa »Pravica do življenja in miru.« V pesmi
zapiše: »Biti prisoten pri rojevanju / luči in sveta / – prav pri
viru / – pravzaprav: / biti eden od njenih virov, / je izkušnja, ki /
odpihne vse druge.«
Pesniški zbirki Z roba klifa bi naredili nepotrebno škodo, če bi jo
brali kot pamflet nestrinjanja in nasprotovanja. Daleč od tega.
Ne poznam poezije pri nas, ki bi bila tako neposredno vpeta v
jasne determinante dogajanja in njegovih akterjev, ki jih sama
pesnica povzdigne na raven upesnjevanja univerzalne človeške
bede, izmaličenosti in dvoličnosti. In kljub temu zdrsljivemu
robu se ves čas zadržuje znotraj poetičnega sveta, ki lahko
pove marsikaj bolje in natančnejše kot kakršna koli
družbenopolitična obsodba takih razmer.
Pričujoča pesniška zbirka Taje Kramberger z vso ostrino odpira
vprašanje ne samo odgovornosti poezije, ki ima svoje jedro v
pesmi Z roba klifa, ampak postavlja tudi vprašanje o
odgovornosti posameznika, celotne družbe in institucij sistema,
z eno besedo, postavlja vprašanje etosa. Zdi se, da ta ponovno
odkrivajoči etos vznika prav v tisti središčnici, ki jo predstavlja
novi rod, mlada generacija ljudi.

Lirični utrinek / S knjižnega trga

3

Taja Kramberger:

Araneološka dilema
Ni res,
da je treba imeti hrbet krit,
da javno izrečeš nasprotovanje kakšni stvari.
To je,
dragi moji Omertanci in Omertanke,
zadeva dostojnosti in elementarnega
državljanskega poguma.
Če bi si
ga vzel vsakdo od nas,
bi bilo zahrbtno pajkovsko mrežo,
z današnjim evfemizmom
elitno družbeno omrežje,
kjer v vsakem vozlu svilenih poti
na plen preži kak plenilski pipalkar,
mogoče sklatiti z
dvema preprostima
zamahoma metle.
Marko Elsner Grošelj (12.03.2012)

4