Univerza v Ljubljani Biotehniška fakulteta in Fakulteta za družbene vede Podiplomski študij antropologije

TOTEM IN TABU
Nekatera ujemanja v duševnem življenju divjakov in nevrotikov (1912-1913) Sigmund Schlomo Freud

Lenart Kodre

Celje, marec 2008

Uvod «Totem in tabu« je eno najljubših Freudovih del. Nanj je nenehno opozarjal in ga navajal. Delo je pomembno tudi za antropologijo, saj predstavlja tekst vpogled v nekatere ključne psihoanalitične koncepte, aplicirane na arheološke, predzgodovinske in socialnoantropološke teme. Hipotezo o prahordi in uboju praočeta, je kasneje Freud razvil v teorijo, katero naj bi bilo moč uporabiti za razlago prenekaterih socialno-kulturnih institucij. Delo je poizkus prenosa dognanj iz psihoanalize na razreševanje (takrat) nerazrešenih problemov t.i. »psihologije ljudstev«, o kateri sta pisala že Wundt in Jung. Freud vidi ključ do razumevanja geneze človeške družbe in njenih občih zakonitosti v skupnem delu klasičnih antropoloških znanosti in psihoanalize, ki prva ponudi metodo za razumevanje posameznika in njegovih zavednih in nezavednih motivacij delovanja. Tabu vidi v smislu kantovskega »kategoričnega imperativa«, nekaj kar teži k prisilnemu ravnanju in odklanja zavestno motivacijo, totemizem pa kot arhaično in infantilno socialnoreligiozno tvorbo, ki jo je povozil obči kulturni in tehnološki napredek. »Primitivci«, »divjaki« in njihovo duševno življenje predstavljajo predstopnjo našega lastnega razvoja. V tem smislu ostaja Freud trdno zavezan evolucionistični paradigmi, »duhu časa« v katerem je deloval in živel. STRAH PRED INCESTOM Za najbolj primitivna ljudstva Freud smatra avstralska aboriginska plemena, a ta predpostavka vsekakor ni zgolj njegova. To je standardna percepcija Zahodne znanosti tednjega časa. Njihova celotna socialna organizacija, Freudovemu začudenju navkljub, služi preprečevanju incestuoznih spolnih razmerij. Totemizem pri njih nadomešča religiozni sistem in vse socialne institucije. Je totalno družbeno dejstvo. Totem je začetnik, pomočnik, varuh in izvorni prednik posameznih totemskih klanov. Totemska pripadnost se deduje matri- ali patrilinearno in je temelj vseh socialni vezi. Sega onkraj plemenske pripadnosti in zamenjuje pomen krvnega sorodstva. Sorodstvo se pri aboriginih šteje klasifikatorno. Izvor takega sorodstva naj bi bil po Fisonu, Gillenu in Spencerju v t.i. »skupinski poroki«. Otroci številnih parov, kjer krvno starševstvo ni bilo definirano, so bili skupni »bratje in sestre«. Westermark je tezo o skupinski poroki zavračal. Freud črpa iz že takrat bogate antropološke evidence o totemizmu, a pride do zaključka, da ni prave celostne razlagalne teorije totemizma in da to, kar se kaže kot totemizem, ni več to, kar je totemizem bil nekoč. Primitivna ljudstva imajo enako staro in dolgo kulturno zgodovino, kot jo ima beli, civilizirani človek, kar še dodatno otežuje razumevanje totemizma. Za Freuda je temeljna značilnost istega totemskega klana eksogamija. Prelom prepovedi predstavlja najhujšo možno kršitev, hujšo od od uboja totemske živali. Vse, kar izvira iz totema, je analogno pomenu krvne družine in s tem spoznano kot absolutna ovira za spolno združitev. Že nedolžno ljubimkanje med totemskimi sorodniki se lahko kaznuje s smrtjo. Totemska eksogamija naj bi bila odgovor na časovno starejše skupinske poroke, saj je morala definirati, uvesti red v spolna razmerja. Funkcija eksogamnih razredov je torej izključno v regulaciji zakonske izbire in prepovedovanju incestuoznih spolnih odnosov. Odraz prepovedi so prenekateri običaji iz etnološke evidence; od izogibanja sestri, materi do neizgovaranje imena matere, sestre. Na vprašanje, zakaj so divjaki tako »občutljivi« na incest, poda Freud pokroviteljsko razlago, da so le-ti skušnjavi bližje in potrebujejo izdatnejšo« zaščito« kot mi, krepostni, civilizirani ljudje.

Institucija totemizma je v tesni povezavi z organiziranostjo primitivnih plemen na eksogamne razrede, podrazrede in totemske klane, ki po eni strani definirajo socialna razmerja in nadomeščajo krvna, hkrati pa regulirajo inter/intra-plemenska spolna in poročna razmerja. Organizacijska razdelitev avstralskih plemen na eksogamne razrede:

E K SO G M I J A

Avstalska plemena

Fratrije

Sub-fratrije

Totemski rodovi

PSIHOANALIZA PRIHAJA NA POMOČ Prvi poizkus uporabe psihoanalitičnega pristopa in ne zgolj citiranje takrat pomembnih antropologov Freud uporabi pri razlagi ambivalentnega odnosa med zetom in taščo ter nenavadnih običajev, ki smo jim priča v etnografski evidenci. Freudova razlaga personalizira formalizirane vzorce obnašanja in jih postavi v polje posameznikovih duševnih procesov. Če so takratne družboslovne znanosti gledale na človeški fenomen iz neke oddaljene, dvignjene pozicije, kjer je bolj jasen in »objektiven razgled«, je psihoanaliza ponudila zrcalen pristop; iz globin človeške psihe navzven. Običaji šaljenja na račun sorodnikov etc. niso neki sui generis zakoni, neodvisni od resničnih ljudi, ki jih družbena pravila vodijo kot lutke na vrvici ter ohranjajo družbeno kohezijo. Že mogoče, a odgovor na vprašanje, zakaj v osnovi do »simptoma« sploh pride, ponudi Freud in psihoanaliza, ki črpa svoje logiko iz preučeanja posameznikov, svoje odgovore : • Taščin odpor ob izgubi hčerke-sovraštvo in vživljanje v hčerko-ljubezen do zeta • Moževo (zetovo) ljubosumje, motnja seksualne iluzije. Moški zaradi incestuoznih prepovedi zavrača izbiro, ki izvira iz naklonjenosti do ljubljenih (ženskih) oseb iz otroštva. Na mesto matere in sestre stopi tašča. Prav razmerje zet-tašča je za psihoanalizo zanimivo zato, ker ni tako neposredno kot razmerje sin-mati/sestra. Pri tašči je incest fantazijska skušnjava, prepovedana z nezavednimi vmesnimi členi. Strah pred incestom pri »primitivih« ima torej infantilne poteze in se sklada z duševnim življenjem nevrotikov. Prva dečkova izbira libidalnega objekta je vedno incestuozna – mati, sestra. Hrepenjene po incestu, tašči kot nadomestku matere, je »jedrni kompleks nevroze«. Moderni nevrotik se otroških psihoseksualnih razmerij ni uspel osvoboditi, bodisi se je vrnil k njim, divjaki pa so te prepovedi zgolj formalizirali.

TABU IN AMBIVALENCA ČUSTVENIH VZGIBOV Tabu= svet, posvečen, a hkrati grozljiv in nevaren – »sveti strah« Tabujske zapovedi niso božje zapovedi; so zapovedi »izven sistema«. Ne poznamo jim izvora. So samoumevne, starejše od religijskih in predstavljajo najstarejši moralni kodeks človeštva. Kakšen je lahko tabu? 1. naravni=MANA 2. preneseni: • pridobljen • preko čarovnika Funkcije tabujev:
• • • • • • •

ščitijo (kralja, svečenika, predmet) varujejo šibke pred mano varovanje v povezavi s stiki z nečistimi in nevarnimi stvarmi (npr. truplo) spoštovanje obredov zaščita ljudi pred bogovi zaščita lastnine varovanje nerojenih, malih otrok, da se ne navzemejo nevarnih energij preko staršv

Tabuizirana so vsa liminalna telesna stanja (menstruacija, smrt,...), posebni predmeti in posebni ljudje; vse kar je grozljivo in nas navdaja s strahospoštovanjem. »Posebna« niso sama po sebi, ampak, ker se jim dodeli poseben status. Zakaj se jim dodeli poseben status? Zato, da sistem ostane konsistenten. Da se »enačba izide.« Da se predznaki »počrtajo«. Kazen kot posledica preloma tabujske se dejansko izvede avtomatično, sama od sebe. Nekdo zaužije prepovedano jed, v grozi pričakuje smrt in dejansko umre- placebo efekt smrti. Tabu se tesno navezuje na koncept mane, pripisan določenim stvarem in osebam z nevarnimi močmi, ki se prenašajo s fizičnim kontaktom. Stik s tabuizirano stvarjo prenese na nesrečnika nek nevaren naboj, osebi se spremeni položaj v koordinatnem sistemu pomenov. Nekaj kar je bilo »smrt« se prenese na nesrečnika. Sam postane »smrt«, zato mora umreti. Freud vidi tej dinamiki izrazito podobnost med tabujem in t.i. duševno motnjo » prisilne bolezni«, ki bi jo lahko pri bolnikih z nevrozo imenovali tudi »tabujska bolezen«. Freud posvari pred prehitrimi zaključki o enakosti med tabujsko prepovedjo in prisilnimi prepovedmi. Podobne so si po obliki, ne pa nujno v bistvu. Obema vrstama prepovedi je skupna notranja tesnoba, občutek groze, katastrofe, nekakšen avtopilot, ki posameznika prisili, da ne pride v stik z določeno stvarjo. Tabu in nevroza naj bi imeli skupne značilnosti: • zapoved se pojavi iz nič - nemotiviranost zapovedi • zapoved žene notranja nuja • prenosljivost te nevarne, »kužne« lastnosti na druge predmete po logiki asociacije ali fizičnega stika • obredna dejanja izhajajoča iz prepovedi

Kako nastane »nevrotična« situacija? V zgodnjem otroštvu se je ob dotikanju (genitalij) izrazil močan občutek ugodja. Vdor avtorite v to stanje blaženosti je to dejanje prepovedal. Prepoved s strani ljubljene osebe (očeta) je močnejša od gona, za to je bil le-ta potlačen v Nezavedno. Prepoved in gon sta vedno v pat poziciji; gon potlačen v nezavednem in prepoved, ki je ta gon drži pod kontrolo. S tem je nastala nerazrešena situacija, ki vodi v ambivalentno vedenje do avtoritete. Konstantni nezavedni želji po dotiku predmeta avtomatično sledi zavestna prepoved realizacije. Strah je močnejši od ugodja. Motivacija ostaja posamezniku neznana, saj se veže z gonom, ki potlačen ždi v Nezavednem, do katerega racionalna zavest nima dostopa. Svojih občutij nevrotik oz. divjak ne more logično razložiti, saj je format zapisa »gon-prepoved« zavesti neberljiv. Prenoslijvost prepovedi odseva tendenco gona, da se izmuzne ječi nezavednega in si poišče nadomestke, skoz katere se lahko izrazi. V skanju nadomestkov gon ni niti malo izbirčen. Prepoved seveda sledi tem novim objektom želje. Gon in prepoved se torej nenehno izenačujeta in izničujeta. Ta nadomestna dejanja za pomiritev gona so kot ventil za sprostitev napetosti, ki se kopiči kot posledica večnega boja in igre mačke z mišjo med prepovedjo in gonom. Nevrotik vse bolj išče dejanja, objekte, ki bi zadovoljili in pomirili gon, a ti se hkrati vsebolj približujejo prvotno prepovedanemu dejanju. To je jedro nevroze. Totemizem je torej socialna institucija, mehanizem regulacije najstarejših človeških skomin, ki preko vpeljave koncepta tabuja brzda prepovedana nagnjenja iz Nezavednega. Tabuizirane so tiste osebe, predmeti ali stanja le-teh, ki posameznika silijo v skušnjavo po prekoračitvi prepovedi (npr. podložnik hoče biti kralj). Odpoved dobrini, soc. položaju, predmetu je temelj sledenja tabuju, saj se je za prekoračitev tabujske prepovedi mogoče pokoriti s spravnimi dejanjem. Za analizo totemizma so še posebej zanimivi tabuji, ki se nanašajo na:
• • •

sovražnike vladarje mrtve

Uboj sovražnika ima za sabo celo vrsto predpisov: pomiritev duha ubitega sovražnika z obredi, restrikcije – morilec (pa čeprav je vzel življenje sovražniku), npr. ne sme v hišo v lastni vasi, spravna dejanja, ki očistijo morilca krivde, obredna izvajanja. Kralje, svečenike etc. je treba varovati in se hkrati varovati pred njimi. Varovati, ker je od njih odvisno skoraj vse, saj imajo božanske moči. So upravljalci kozmosa in posledično v službi svojega ljudstva. Njihovo osebno življenje je regulirano z neštetimi predpisi; ujeti so mrežo ritualov in zakonov, ki odpravljajo vsako njihovo osebno svobodo. Ti obredi in predpisi so neke vrsta maščevanja podložnikov za njihovo ponižanje. Po eni strani imajo kralji presežek svobode, po drugi presežek restrikcij. Vdanost, podložnost, zaupanje in čaščenje, celo pretirana afiniteta do avtoritete ima po drugi strani ambivaletno nasprotje v skrajnem nezaupanju in celo prikritem sovraštvu (pred kronanjem, je nekatere afriške kralje pretepla množica; pogosto so se le-ti funkciji kralja odrekali). Podoben odnos imajo nevrotiki do

določene osebe, ki ji pripišejo pretiran pomen, moč in ima korenine v paranoičenm odnosu sina do lastnega očeta. Strah divjakov do kralja je torej analogen infantilnemu odnosu sina do očeta. Varovati pa se jih je treba, ker so nosilci »mane«, te skrivnostne energije, ki se kot električni naboj prenaša na ljudi, predmete in živali. Nezavarovanim prinaša smrt in pogubo. Mrtvi so obravnavani podobno kot sovražniki. Vsakdo, ki je prišel v stik z mrtvim telesom , se mora izogibati soljudem, hrani, predmetom skupne uporabe etc. Npr. vdovci in vdove morajo živeti odmaknejno življenje, se skrivati pred ostalimi, še posebej pred nasprotnim spolom. Spet je v igri skušnjava, tokrat vdovca ali vdove po nadomestku umrlega partnerja. Zanimiva je prepoved izrekanja imena umrlega. Ime je namreč pomemben del stvari, sam pomen le-te. Prisilni nevrotiki se glede imen vedejo podobno kot divjaki (»bolnica« ni želela pisati svojega imena, ker bi s tem izgubila delček osebnosti). Pri tabujih mrtvih ne gre zgolj obrede žalovanja. Prav neizrekanje imena pokojnika izraža globok strah pred prisotnostjo in vrnitvijo duha umrlega. Mrtvi so zli, demonski, željni morjenja, ki si v smrt želijo povleči žive. Zakaj taka percepcija mrvtih? Po Westermarku so duše umrlih nezadovoljne, zavidajo živim. Negativne lastnosti se pripisujejo mrtvim nenazadnje zaradi instinktivnega strahu pred smrtjo. Freud to dojemanja zopet pojasni kot odraz ambivalentnega odnosa prisilnih bolnikovdivjakov do ljubljenih oseb: za nežno ljubeznijo se pogosto skriva nezavedna sovražnost. Dobri živi se spremenijo v zle mrtve. Ta latentna sovražnost je obujena s tem, da je projecirana na sam objekt sovražnosti. Zla narava nedavno preminulega je torej zgolj projecirana lastna sovražnost do te osebe, ki dobi utelešenje v demonski prikazni iz onostranstva. Navidezno, a v resnici lažno žalovanje, nas razbremeni občutka krivde. Projekcija osebnih psihičnih vzgibov v materialni svet naj bi bila pomemben del t.i. animističnega svetovnega nazora primitivov. Ko se napeta psihična situacija s časom razreši, se hrati spremeni spremeni tudi negativna, demonska percepcija umrlih. Tabu zrase na tleh ambivalentnega čustvenega odnosa – zavestna bolečina in žalost je altruistična kompenzacija brutalnega egoizma, nezavednega zadovoljstva nad smrtjo Drugega. O vesti – Gramatika Nezavednega »Tabujska vest« in občutek krivde in tesnobe ob prepovedi tabujske zapovedi je po Freudu ena izmed najstarejših oblik fenomena vesti. Vest nastane po istem principu kot tabu in prisilna nevroza. En člen binarnega para je nezaveden in ostaja potlačen zaradi tiranskega gospostva drugega, zavestnega člena. Nezavedni procesi sledijo lastni logiki in so relativno neodvisni in samostojni od tistih, ki jih enačimo z zavestnimi. Impulz, ki je nastal v Nazavednem, lahko vznikne v navidez nesmiselnem, nelogičnem in neumestnem mestu ali situaciji vsakdanjega življenja. Po kakšni logiki se pomeni iz Nezavednega vežejo, »lepijo« in navezujejo na dogodke iz zavestnih stanj? Po logiki asociacij, metafor in metonimij, torej operacij, ki jih v prvi meri povezujemo z jezikom. Na primer: predmet kupljen na Hirschengasse in prijateljica neke pacientke s priimkom Hirsch sta tabuizirana, »nemogoča«, bolnica se jima izogiba. Na tem mestu gre za nadvse pomembno ugotovitev o pomenu jezika kot tiranskem vladarju naše percepcije realnosti. Ideja iz strukturalne lingvistike o jeziku kot verigi označevalcev, ki neprestano zamenjujejo pozicijo v mreži pomenov, se ponuja kar sama. Beseda pomeni v enem kontekstu nekaj, v drugem nekaj popolnoma drugega. Beseda »hirsch« je takšen preskakujoči označevalec. Pojavi se v navidez nepovezanih kontekstih, a je hkrati njihov edini povezovalni element. To daje slutiti, da procesi v Nezavednem sledijo neke vrste urejeni gramatični logiki. Nezavedno je torej strukturirano kot jezik, tolmač le-tega pa je psihoanalitik.

ANIMIZEM, MAGIJA IN VSEMOČ MISLI- Narcistična narava animizma V pregledu teorij o animizmu, ki živim in neživim stvarem pripisuje dodatno duhovno dimenzijo, se Freud sklicuje na dela očetov moderne antropologije iz 19. stoletja. Wundt in Hume sta trdila, da je animizem kot miselni sistem veljal za duhovni odraz »človekovega naravnega stanja«. Animizem je torej najprimitivnejši možni miselni sistem, kateremu sta kasneje v zgodovini, po evolucionistični logiki, sledila religija in nazadnje znanost. V najtesnejši povezavi z animistično percepcijo sveta sta tudi njeni praktični manifestaciji magija in čaranje, ki sta orodji za uresničitev človeških želja oz. fantaziji, ki nas šele »naučijo« želeti. Želja-fantazija-magija. Magija je manipulacija z naravnimi procesi, čaranje pa je umetnost vplivanja na duhove. Magija lahko deluje na principu podobnosti (vodoo lutke, klicanje dežja z imitacijo dežja), principu sopripadnosti (mazanje orožja zdravi zadano rano, na sovražnika lahko vplivamo preko njegove lastnine. Lastnina se enači z osebo samo. Pri kanibalizm gre za podobeno logiko- jesti pomeni biti eno z-, posedovati jedeno) in principu stičnosti oz. t.i. kontaktne magije. Slednja deluje glede na asociativnost dveh idej. Če sta si dve stvari podobni v eni skupni lastnosti, sta si sorodni in je na njiju mogoče vplivati. Prav v asociacijski zvezi, ki jo prepoznal že Tylor, pa tudi Frazer, vidi Freud ključ do razumevanja magije. Imitativno naravo magije Freud razume analogno halocinatorni zadovoljitvi želja nebogljenega otroka, ki lahko o potešitvi vseh svojih želja zgolj fantazira. Pri odraslem človeku, pri »primitivu«, se želja zadovolji prek motoričnih halucinacij-magičnih ritualov in obredov. Motorično dejanje, postane samo jedro, bistvo magijskega dejanja, saj le-to proizvede željeni učinek. Glavno vodilo magije, tehnike animističnega miselnega sistema, je načelo »vsemoči misli«, ki precenjuje pomen in vpliv duševnih procesov ter jih preslikava v realni svet. Zakaj pride do precenjevanja lastnih duševenih zmožnosti? Libidalne težnje so v nas od začetka otroštva do zrele dobe. Sprva gonske komponente seksualnosti niso usmerjene na noben zunanji objekt, to je t.i. stadij avtoerotizma. Tega kasneje v razvoju nadomesti faza izbire objekta, v katerega se libido kanalizira. Vmesni stadij med obema pa je stadij narcisizma, v katerem se do tedaj razpršeni seksualni goni prvič združijo v celoto; Jaz postane objekt libidalne investicije. Del le-te za vedno ostane vezan na Jaz. »Zaljubljenost« (prototip psihoze po Freudu) v nadomestne zunanje objekte (osebe) kasneje v življenju, so zgolj emanacije libida, ki je ostal pri Jazu. Prav v visokem cenjenju lastnih psihičnih dejavnosti, t.i. vsemoči misli, vidi Freud analogijo z narcisizmom, to neomajano zaupanje vase in vero v zmožnost obvladovanja sveta. Če bi te zaključke aplicirali na evolucionistično paradigmo o razvoju miselnih sistemov, bi bil animizem faza narcisizma, religija faza iskanja zunanjega objekta, ki jo odlikuje vez s starši, znanstvena faza pa se je odpovedala načelu ugodja in išče svoj objekt v zunanjem svetu. »Vsemoč misli« se je potemtakem danes ohranila le še v umetnosti, v »čarovniji umetnosti«; želje umetnika se izrazijo navzven in izzovejo učinke v realnosti. Animizem je preslikava strukturnih razmerij lastne psihe v zunanji svet, s funkcijo lajšanja in urejanja internih psihičnih konfliktov (smrt bližnjega-nezavedna želja po njegovi smrti-obrat v žalovanje, da se pomiri vest). Animistična magija je torej delovala v okvirih, ki še niso potrebovali predpostavke o duhovih, ki so kasneje prevzeli te moči. Nastanek projekcijskih sistemov kot so duhovi in duše, Freud vidi v primarnem dualizmu, lastnem vsaki osebi ali stvari, in sicer ločenost na »zunanjost«-formo in »notranjost«-vsebino, na telo in duh (npr. pravimo, da človek »ni pri sebi«, ko ga popade bes), na soobstoj nezavednih in zavednih duševnih povezav.

Kako je animistično videnje sveta primitivu pojasnilo naravne pojave in eksistencialna vprašanja? Kaj je »objektivno resnično« ob reševanju vsakodnevnih situacij ni pomembno. Je kanu počasen zaradi morskih tokov, ki nastanejo zaradi mešanja hladne in tople vode, morkih ožin, razlike v slanosti-gostoti ali zaradi vpliva duhov ali »mane«? Dejstvo je, da je počasen. Mana predstavlja vsevesoljni razlagalni in vzročni koncept; je skupni imenovalec vseh pojavov. Vse, prav vse je posledica mane. Mana predstavlja ničto točko sistema, ničti simbol, prvega gibalca, izhodišče, ki celotnemu sistemu zagotavlja koherentnost in maši neskladja, nelogičnosti in nesmiselnosti, ki jim je priča posameznik v interakciji z Naravo. Je nujna, a priori predpostavka, ki zagotavlja red sistema. Mani bi lahko rekli tudi Usoda, karma, Bog, kvark, torej vsak najosnovnejši in temeljni konsituitivni princip nekega miselnega sistema. Kako se vzpostavi red navidezno nerazumljivih pomenov, Freud nakaže na primeru procesa t.i. sekundarne obdelave sanj. Ta odstrani nekoherentnost sanjskega materiala, a za ceno izgube prvotnega pomena sanj. Prerazporeditev psihičnega materiala je ključnega pomena za vzpostavitev sistema. Na isti način pride do redifinicije materiala zaznavanja in mišljenja pri fobijah, prisilnem mišljenju, blodnjah. Prerazoreditev informacij mora zadovoljiti zahtevam sistema, pa četudi so ti novi pomeni napačni, po principu: »...ni važno, če je res, važno je, da deluje.« Animizem, tabu in totemizem so torej le obrambni zidovi sistema, ki ščitijo pred pravo resnico, pred najglobjimi željami, pred nami samimi. Mana je nujen predpogoj in hkrati posledica te logike. Nekaj je ideal, ki ga imamo o sebi, nekaj pa je resnica, pred katero si zatiskamo oči. INFANTILNA VRNITEV TOTEMIZMA – Ojdipov kompleks in kultura Katere so po Freudu teorije o nastanku totemizma?

• •

NOMINALISTIČNE: Ljudje so si izmislili totemistični sistem iz potrebe po razlikovanju med sabo - po imenih. Ime totema je kolektivni povezovalni element, ki ustvari razliko in bariero med nami in drugimi. (»mi smo klan medveda, vi ste klan miši«) - Spencer, Lang SOCIOLOŠKE: Teoretiki kot so Durkheim, Gillen, Spencer, Haddon, Frazer (2. knjiga) so videli totemizem kot »socialno religijo«. Časti se skupnost. PSIHOLOŠKE: 1. Frazerjeva knjiga=totem je varuh duše, 3. Frazerjeva teorija je vezana na primitivne predpostavke o spočetju. Koncept totemizma je stvaritev noseče ženske. Določena žival, rastlina, kamen etc. je oplodila žensko. Boas je trdil, da je totem duh-varuh prednika, ki se je temu prikazal v sanjah. To identifikacijo je prednik prenesel na svoje potomstvo. Wundt pa je verjel, da so totemi, ki so ponavadi živali, prispodoba nosilcev živalskih preobrazb duše (kača, ptič, miš-nosilci duš, ko ta zapusti telo).

Od kje eksogamija in totemizem? Nekateri avtorji, npr Frazer, so odločno zavračali povezanost obeh pojavov. Eni (Durkheim, Lang) so eksogamijo videli kot nujni sestavni del totemističnega sistema. McLennan je eksogamijo razumel kot relikt iz časov, ko so moški ugrabljali žene iz tujih plemen. Spet drugi (Morgan, Fison, Howitt) so eksogamijo videli kot instrument za preprečevanje incesta. Večina avtorjev pa se je strinjala, da je totemizem po izvoru starejši od eksogamije. Od kje tak strah pred incestom? Tak »sveti strah«, trdi Freud, ne more biti vrojen, predprogramiran v človeškemu umu, kot trdijo v biologijo usmerjeni antropologi od Westermarka naprej, torej »Nature« antropološka pozicija. Kršitve tabuja incesta so prisotne še danes, v nekaterih zgodovinskih obdobjih pa so bile poroke med brati in sestrami celo zaželjene in nekaj povsem običajnega (Ptolomejci v Egiptu, Habsburžani – Habsburger unter lippe etc). Med evolucijskimi psihologi predstavlja incest osiromašenje genetske raznovrstnosti in kopičenje dednih napak, kot posledica t.i. «inbreedinga«. Med primati redko prihaja do spolnih stikov med bližnjimi sorodniki, predvsem samice se raje odločajo za genetsko bolj »oddaljene« partnerje. Pristaši Westermarkove teorije so svoje teorije preverjali v kibucih in pokazali, da otroci, ne nujno krvni sorodniki, ki odraščajo skupaj, le redko kasneje v življenju izberejo za partnerja ožjega »otroškega« prijatelja nasprotnega spola. Dokaz takih neuspelih zvez naj bi bil tajvanski običaj, poroka »sim pua«, kjer bodoča žena in mož odraščata skupaj. Taki zakoni naj bi bili nadpovprečno neuspešni, rodi se manj potomcev, ločitve in prešuštvo so pogostejši (Harris, 2000). Drugo moderno gledanje na incest je strukturalistično. Incest tabu in eksogamija sta tesno povezana, njun glavni cilj pa je ohranjanje in vzpostavitev aliansnih sorodstvenih vezi med prej tujimi in sovražnimi skupinami ljudi. Levi-Strauss je v izmenjavi žensk videl začetek in predpogoj človeške kulture. Freud zavrne Westermarckovo biološko teorijo in se strinja s Frazerjem, ki je trdil, da kar je naravno človeku, ne potrebuje zakonske afirmacije. Če bi bil incest res tako biološko škodljiv, bi narava incest sama regulirala. Škodljivost za vrsto naj bi bila torej vprašljiva; težko si je zamisliti higijenske in evgenične motive zakonodajalca iz davnih časov. Incest je bil in je še tolmačen izven kulturnega in časovnega konteksta, preveden v jezik moderne znanosti, ki je v konceptih tako tuja percepciji življenja t.i. primitivnih ljudstev, kot je danes magija empirističnemu znanstveniku. Freud pa omenja še eno teorijo nastanka institucije tabuja incesta. Ta se sklicuje na Darwina in na podlagi opazovanja vedenja človeku podobnih opic sklepa o obstoju majhnih skupin človeških bitij, prahorde, kjer je dominanten moški-samec varoval svoje ženske-samice. Mlajši samci so bili posledično izgnani iz krdela, prisiljeni v eksogamne zveze zunaj matičnega tropa. Teorija o obstoju prahorde je pomebno izhodišče za Freudovo nadaljno analizo totemizma in incesta. Kot že rečeno, so totemske reprezentacije primitivnih ljudstev v glavnem (bile) živali. Odnos (infantilnega) »primitivca« do totemskih živali je (spet) ambivalenten. Po eni strani totemsko žival globoko spoštuje in ji izkazuje najvišje časti, po drugi strani se je boji. Freud to tesnobo, fobijo pred živalmi vidi kot preslikavo negativnega občutka z enega od staršev (očeta) na žival-očetov nadomestek. Konfliktno situacijo med sinom in očetom, ki je vpeljal Zakon – prepoved užitka, imenuje Freud »Ojdipov kompleks«. Freud navaja primer malega Arpada, ki ga je nekoč kot otroka med uriniranjem v kokošnjak, kokoš nesramno kljunila v ud. Travmatično doživetje, nedvomno. Kasneje je mali Arpad razvil nenavaden obsesiven interes za perjad; igral se je izključno s perjadjo, pel pesmice o kokoših, njegova najljubša igra je bila »klanje perjadi«. Do svoje »totemske živali« je gojil

skrajno nasprotujoča si čustva-skrajno sovraštvo in pretirano ljubezen. Svojega očeta je imel za petelina, sebe za piščančka, ki bo nekega dne zrasel v petelina. Nekoč si je za obed zaželel »marinirano mater (kokoš)«, lapsus pa je bil simptom njegovih najglobjih nezavednih želja. Po analogiji predstavlja v totemizmu totemska žival prednika, očeta, iz katerega izhaja celoten rod. Če sta temeljnji zapovedi totemizma prepoved jesti-ubiti totemsko žival in prepoved spolnih odnosov s totemskimi sorodniki, ki pripadajo totemu-Očetu, potem je po freudovski enačbi ojdipalna situacija jedro totemizma. V potrditev svoje revolucionarne teze navaja Roberthsona Smitha, ki je trdil, da je bil v pradavnini skupinski uboj svete živali-totema in užitje njegovega mesa pomemeben del totemistične religije. Prelita je bila sveta kri, zaužito je bilo sveto meso. Obred je zagotavljal in ohranjal (krvno) povezanost z božanstvom, totemom, saj pomeni jesti nekaj, postati le-to. Pri ritualnem uboju totemske živali na oltarju morajo biti prisotni vsi, krivda mora biti kolektivna. Po »zagrešenem zločinu« vsi delegirano objokujejo in tožijo nad ubito živaljo, umorjenim bogom. Zapovedanemu, skoraj prisilnemu žalovanju sledi ekscesno praznovanje. Uboj totemske živali in ambivalenten čustveni odnos do le-te je torej odmev prvega prauboja tiranskega, mogočnega pra-očeta s strani ljubosumnih sinov. A veselje zmagovitih sinov je bilo kratkotrajno. Nova situacija ni prinesla pričakovanega rezultata. Predpostavljena idilična situacija se ni udejanila. Vprašanje kontrole nad ženskami ni bilo razrešeno, nasprotno, saj je naenkrat bilo preveč kandidatov za vodilnega samca v hordi. Po obdobju konfliktov in brezvladja je med patricidno bratovščino prišlo do premirja, konsenza, da je za preživetje organizacije nujna restavracija starega reda. Rojena je bila institucija totemizma. Slabo vest ob umoru so želeli prikriti z (lažnim) kesanjem in poveličevanjem ljubljenega očeta. Občutek krivde so eksternizirali in deificirali v obeh totemskih zapovedih. Totemska organizacija je v življenje ponovno obudila umorjenega Očeta, dobrega varuha, skrbnika in zaščitnika. Po drugi strani je očetomor triumf morilske naveze bratov. Z zaobljubo, da izvirnega greha ne bodo nikoli več ponovili, so hkrati prisegli na vzajemo bratsko solidarnost in prepoved bratomora. To, kar se je zgodilo Očetu, se ne sme nikoli več ponoviti. »Družba je bila utemeljena na sokrivdi, religija na slabi vesti in kesanju.« Totemsko žival je kasneje v zgodovini zamenjala antropomorfna oblika Očeta-boga. Prehod od živali k božanstvu je viden npr. v zgodnjih enačenjih grških bogov s svetimi živalmi (Zeus=bik). Če je bil totemizem odraz časa, ko je človeštvu vladala uzurpatorska krvoločna Bratovščina, pomeni kasnejša stopnja, kjer vlada Bog-Oče, vrnitev Očeta na prestol življenja in smrti ter še odločnejši poskus sprave sinov z očetom. Ženska božanstva (Kibela, Izida, Afrodita) in njihovi božanski mladostniški spremljevalci (Adonis, Atis, Tamuz) so zgolj prehodne narave. Bili so odraz svobodnega izkazovanja incestuoznega libida Bratovščine. Slaba vest je te mlade ljubimce boginj Mater namenila kaj kratko življenje – kazen s smrtjo ali kastracijo. Z ustoličenjem očetovskih božanstev se je družba ponovno vrnila v patriarhalno ureditev prahorde. Oče torej nikoli ni bil zares premagan in umorjen, saj pomeni njegova vrnitev v deificirani in metafizični obliki čisti triumf nad naivnimi sinovi, ki so lahko verjeli, da lahko vladajo svetu. Boga Očeta je mnogo kasneje zamenjalo neko drugo sinovsko božanstvo - Kristus, ki je nase prevzel krivdo, krvavo breme izvirnega greha. S tem, ko predpostavi grešnost drugih in zanje plača dolg z življenjem, se poistoveti z (grešno) željo Drugega. Če je v luči libidalne ekonomije grešnik perverznež, je Kristus histerik (Žižek, 1991). Histerik enači željo Drugega z lastno željo. Greh vseh nas plača s svojo smrtjo; življenje da za odvzeto življenje. Samožrtvovanje Kristusa na križu kaže na neplačani krvni dolg – uboj očeta. Z odpravo krivde postane Kristus-Sin enak bogu-Očetu in s tem zares odpravi religijo Očeta. Evharistija

je potemtakem totemski obred žrtvovanja, kjer se občestvo vernikov z obrednim uživanjem Njegovega telesa in Njegove krvi poveže s Sinom-Očetom. Ali kot sporoča molitev: »Moj Bog, odpusti mi, ker sem grešil in ubil tebe, ki si bil moj najboljši Oče. Trdno sklenem, da se bom poboljšal. Pomagaj mi s svojo milostjo...« Zaključek Totem in tabu je prvi resen poizkus uporabe psihoanalitičnih konceptov v družbenih vedah. Zakaj torej psihoanaliza in kaj lahko le-ta ponudi antropologiji? Pomemben je njen metodološki pristop k razumevanju posameznika in posebna perspektiva, gledišče, ki človeka vidi v drugačni, predvsem bolj demistificirani, banalizirani luči. Prav ta »uvid po ovinku« ali »pogled s strani« je eno od pomembnih izhodišč psihoanalize. Kar se nam na prvi pogled dozdeva kot smiselna in objektivna realnost, je v resnici, (skozi prizmo Želje) že deformirana slika le-te. Psihonaliza je izbrala pot do »resnice« po stranskih poteh, ne po osvetljenih avenijah faktične in navidezno nekompliciranee stvarnosti, ampak po ovinkih, stranskih in temačnih ulicah psihe, kjer se nikoli ne ve, kaj se skriva za naslednjim vogalom. Kdor bi lahko razumel, kako si smiselno »realnost« ustvari »norec«, pri katerem je argumentacija realnosti predimenzionirana, prepotencirana in posledično še bolj razgaljena, očitna ter primerna za analizo, bi potemtakem razumel tudi logiko zakonov, ki funkcionirajo med »zdravimi«, prištevnimi posamezniki. Psihoanaliza, še bolj kasneje lacanovska, jw induktivno zavrta prav v krvave temelje, korenine argumentacije realnosti. Prav v tem je (teoretična) psihoanaliza lahko v pomoč tudi antropologiji, če si le-ta prizadeva pojasniti Človeka kot totaliteto na relaciji biološko-psihološko-družbeno. Freudovo delo je napisano v evolucionističnem duhu. Temu se ne gre čuditi. Kar je bila Newtonova fizika do Einsteina za naravoslovje, je pomenila evolucija za družboslovje od časov razsvetljenstva do prvih desetletij 20. stoletja. Odnos Zahodnjaka do primitivnega Neevropejca je kolonialno pokroviteljski. »Primitivom« je po Freudu potrebno pripisati večjo mero čustvene ambivalence, torej čustvene nestabilnosti; nihanja iz ene skrajnosti v drugo, iz ljubezni v sovraštvo. So kot otroci, nezreli in nespametni. Nenazadnje so z načinom življenja bolj »izpostavljeni tveganju«. Ta nocija o t.i. čustveni nestabilnosti še danes velja v Zahodni družbi za ženski spol. Ženska naj bi bila bolj čustvena kot moški. Amplituda in frekvenca razpoloženjskih stanj je pri njej večja in višja; niha med evforijo in jokom brez razloga. Je torej iracionalna, bolj primitivna in posledično bližje Naravi. Je patološka. Potrebno jo je civilizirati. Ne gre pa zgolj za uporabo pojmov, kot so »primitiven«, «zaostal«, »arhaičen«, gre za logiko, ki jo lahko sledimo od začetko moderne evropske znanosti naprej, preko Humea, Kanta in končno do socialnega darvinizma Herberta Spencerja, enega najvplivnejših intelektualcev druge polovice 19. stoletja. Spencer je bil izjemen polimat, genij, starosta viktorijanske inteligence. Neposredno je vplival na Durkheimovo teorijo o arhaičnih in modernih družbah in nenazadnje na celotno strukturalistično/funkcionalistično antropološko misel. H.G. Rivers je na npr. terensko delo, ekspedicijo Torres Strait s seboj vzel zbrana dela H. Spencerja. Spencerjeva je teorija o univerzalnem, enotnem principu evolucije, po katerem se ravnajo vsi sistemi v naravi, od možganov, živalski in rastlinskih vrst, do človeških skupnosti. Vsem sistemom je skupna dinamika spremembe od manj kompleksnih do bolj, pri kateri je »arhaično« ali povsem transformirano ali pa inkorporirano v »modernem«. Vsaka stopnja predstavlja evolucijsko prilagoditev in je funkcionalna v danem zgodovinskem obdobju. Tem »arhaičnim ostankom«, prežitkom, ki jih zabriše časovni vektor, je mogoče slediti v preteklost kot geološkim plastem in iz hierarhične strukture posledično sklepati o posameznih

vmesnih, razvojnih stopnjah. Preteklost torej zares nikoli ni nekaj, kar se je končalo na neki oddaljeni točki časovne premice. Je konstituitivni del sedanjosti. Iz te logike je izšla Haeckelova komparitivna embriologija, model možganov Johna Hughlinsa Jacksona, Spencerjeva dediščina, ki je danes po stotih letih »spet« referenca za t.i. »revolucijo v nevroznanosti«. Sociobiologija, evolucijska psihologija/psihiatrija so neposredne naslednice evolucionistične ideje. Freudova vizija družbenega ustroja in dinamike je brez dvoma spencerijanska. Aborigini predstavljajo »časovno okno« v našo paleolitsko preteklost in v tem gledanju Freud nikakor ni originalen. Celotna njihova družbena ureditev in nezadnje njihov psihični ustroj je adaptacija na »okoljske pritiske« in lovsko-nabiralniški način življenja. Kot tak ustreza »naravnemu stanju stvari«. Današnja evolucijska (paleo)psihopatologija vidi današnjega, modernega, človeka kot ujetega v telesu in umu v obdobju, ki se je končalo pred 5 mio let. Današnje nevropatologije so zgolj odmev, ostanek arhaičnih evolucijskih adaptacij. Freud tako direktnega preskoka ne naredi, čeprav se ponuja sam po sebi. Vidi zgolj podobnost v formi. Zaveda se svoje inferiorne sociološke/etnološke teoretske podkovanosti, zato ponudi skromno analogijo s simptomi »modernih« obsesivno-nevrotičnih bolnikov in »življenjem divjakov«. Eleganca Freudove » vaje iz antropologije« je v vpeljavi, za psihoanalizo ključnega, stičnega razlagalnega elementa med psihičnim razvojem individuuma (otroka) in začetki človeške družbe. Ta moment Freud imenuje Ojdipov kompleks. Totemizem in religija nasploh so tako zgolj mutirane posledice človeške krivde, izhajajoče iz prastare krvave razrešitve le-tega. To teorijo kasneje nadaljuje v svoji zadnji napisani knjigi, Mož Mojzes in monoteistična religija. V nasprotju z darvinističnim duhom dela, pa se zdi duh umorjenega Očeta s strani patricidne bratovščine, ki »straši« preko religije, bolj analogen lamarckovskem filogenetskemu (kulturnemu) spominu. Moderna kultura civiliziranega človeka je ta interni ambivalentni konflikt med željo in prepovedjo, ki jo izvaja avtoriteta, odpravila. Tabu je nepotreben. Le psihično bolni ljudje, nevrotiki ohranjajo te vzorce reševanja osebnih konfliktnih situacij, ki so bile nekoč v preteklosti ali med primitivci formalizirane in konstruirne v obliki družbenih regulacijskih mehanizmov, kot je npr. totemizem. Primitivi so torej posameznikove infantilne konfliktne situacije izhajajoče iz ambivalentnih odnosov ugodje-neugodje povzdignili v družbeni zakon. Totemizem pa ni sama prepoved želje, je način kako prepoved zaobiti in se karseda približati realizacije želje, pa čeprav nikoli popolnoma. Želja nikoli ne more biti realizirana. Še pomembneje, Želja ne sme biti realizirana, sicer bi to pomenilo konec civilizacije in vrnite v primordialno kraljestvo, kjer vladajo nagoni, kjer vlada Nezavedno. Človek postane nazaj žival, če se vsak gon zadovolji takoj in neposredno. Če je totemizem zgolj simptom regulacije želje »ne ubiti totemsko žival« in »ne imeti spolnih odnosov s totemskim partnerjem«, je deduktivno stopnja nižje obča prepoved ubijanja in svobodne spolnosti s sorodniki. Razumemo lahko, zakaj je logika, ki iz povedanega sledi, naletela na marsikatero nasprotovanje. Freudove teorije so poleg Darwinove evolucije in Kopernikovega heliocetrizma le ena izmed velikih »ponižanj« Človeka, ki jih je morala prebaviti judeo-krščanska civilizacija. Psihoanalize ima globoke epistemološke in nenazadnje moralno-politične implikacije. Čista psihoanalitična teorija je v srži ateistična, v njej ni mesta za Človeka kot božansko stvaritev, v kateri Bog zre svojo zrcalno podobo. Človek je banaliziran, vržen s prestola stvarstva. Njegovo bistvo ni Dobro, ženejo ga egoistični motivi po zadovoljitvi internih potreb, o katerih ne ve nič. Je igrača v rokah nagonov in zunanjih okoliščin. Človek, njegovo organsko telo, je zgolj bojni stroj v borbi »sebičnih genov«, katerih cilj je zgolj večno reproduciranje, podvajanje in rekombiniranje. (pre)Živeti je treba za vsako ceno; to je človekovo poslanstvo.

Osebki, s katerimi vsak posameznik pride najprej v stik, so njegovi najbližji, niti ne nujno genetski sorodniki. Osebki istega spola (očetje, bratje) ponavadi predstavljajo primarno konkurenco za najbolj očitno izbiro spolnega partnerja (matere, sestre), preko katerega se bo Življenje nadaljevalo. Življenje se ne sme nikoli končati, pa četudi je cena smrt drugega organizma. Življenje je torej kot fizikalna konstanta. Samo Je. Je dejstvo, nespremenljivo, večno in nič drugega. Biološka variabilnost je zgolj preobleka te sile, katere edini cilj je, da zgolj Je. Namen tega »gona po življenju« ni njegova dokončna satisfakcija, ampak je njegovo bistvo, da se sizifovsko ponavlja v krožnem gibanju - od rojstva do smrti. Vedno znova se vrne nazaj kot zombi, kot živi mrtvec iz hollywoodskih grozljivk. Kljub navidezni dinamičnosti je »cilj« Življenja nekakšen status quo, stanje mirovanja. To stremljenje k mirovanju, ki je pa je v celoti realizirano samo v smrti, imenuje Freud gon smrti, princip Tanatosa. Je torej kategorija nad biološkim življenjem in fizično smrtjo. Molekula DNK, kot nosilka življenja sledi istim zakonom, ki veljajo za materijo skoraj povsod v vesolju, vsaj na makro nivoju. Življenje je torej zgolj ena od oblik organiziranja energije-snovi, atomov. Nima »višjega« ali pomembnejšega mesta v širši sliki. »Spogledovanje« psihoanalize in antropologije je nekoliko kasneje predstavljal Malinowski in šola biološkega funkcionalizma, čeprav je oče moderne metode terenskega dela to zanikal. Kultura je mehanizem, ki brzda takojšnjo zadovoljitev človekovih primarnih bioloških potreb. Človek s kulturo izstopi iz Narave, kjer se Življenje udejanja v čisti in direktni obliki, s tem, ko si sam postavi meje zadovoljevanja svojih primarnih potreb, ki mu jih narekuje njegov biološki ustroj. Postane sam svoj stvarnik, Oče, avtoriteta, ki je sebi uvedla Zakon koga ali kaj jesti-ubiti-ljubiti. Pravila poročanja, ki v veliki meri prepovedujejo poroko in spolnost med ožjimi sorodnki, so le en tak indikator človekovega sestopa v Kulturo. Če je človeška žival želela postati Človek, je moral eden izmed prvih korakov na tej poti avtokracije biti prepoved spolnosti z lastno materjo/očetom. Strogo freudovska razlaga kulture bi nadalje bila, da je človeška kultura kot regulator primarne potrebe po preživetju, v jedru podobna nevrozi, ne v kliničnem smislu, ampak funkcionalnem. Kultura v najširšem smislu je »nevrotična« v svojem bistvu. Primarno željo po preživetju in njena stranska produkta - nezavedno željo po uboju najdirektnejšega konkurenta (očeta) in repredukcijo z najdirektenjšim spolnim partnerjem (materjo), v kulturi zamenjujejo druga dejanja, objekti (npr. šport), ki so zgolj substitut osnovne Želje in se zgolj na trenutke približajo prvotnemu prepovedanemu dejanju. Lacan je prišel do podobnega zaključka: simbolni red (Veliki Drugi) ni konsisteneten in zaprt sistem; ima paranoidno konstitucijo. Z namenom, da reši brezupno situacijo konca sveta, da ozdravi zlom simbolnega reda, ustvarja nadomestne formacije. Kot odgovor na kritike Ojdipovega kompleksa in uporabe koncepta v teoriji o razvoju človeške družbe Žižek (Žižek, 1991) loči med Ojdipovim mitom in mitom o Praočetu. Ojdipovski oče je avtoriteta simbolnega reda, ki prepove užitek (z mamo). Le-ta vlada kot »Ime očeta« (Name-of-the-father). »Ime očeta« predstalja fiksiran označevalec v množici drugih, prostih, preskakujočih označevalcev, ki označujejo »simbolnega očeta«. »Simbolni oče« je lahko katerakoli avtoriteta, ki otroku uvede Zakon. A le točno določen označevalec, z (osebnim) imenom lahko izvaja absolutno avtoriteto. Vsak se lahko spomne tiste brezkompromisne utemeljitve ukaza: «....ker je oče tako rekel...«. In ve se, kateri oče je to rekel: oče z imenom in priimkom. Sinovi pa z odstranitivijo Praočeta ne dosežejo nič, prav nasprotno. Užitek, do katerega naj bi imel neomejen dostop ta »Uživajoči oče (Father-of-enjoyment)«, je za njih še vedno nedostopen, ničen. Oče se zmagoslavno vrne kot Ime očeta v socio-religioznih institucijah, ko sinovi uvidijo svojo napako.

Ampak, če je bil Oče ovira do svobodnega užitka, lacanovska psihoanalitična teorija nadalje pravi, da je popoln užitek kot tak, že v osnovi nedostopen govorečemu subjektu. Mit o Praočetu je tako komplementaren oz. suplementaren Ojdipovem. Če je ultimativni užitek že v osnovi nedosegljiv, je figura očeta- Father-of-enjoyment, iluzija, fantazija. Oče nikoli ni obstajal oz. je bil mrtev že od samega začetka. Svojo avtoriteto izvaja zgolj kot a priori predpostavka. Kdo lahko prepove Užitek? Le tisti, ki ga »poseduje« v celoti, tisti, ki pozna vse trike in zakonitosti užitka, prvi uživač-«, subject-supposed-to-enjoy. Varuh simbolnega reda (Ime Očeta) je torej možen le ob predpostavki te obscene verzije uživaškega Očeta, ki je vzpostavil red v predojdipalni »polimorfni perverziji.« Prahorda in dominantni samec sta tako za pojasnitev geneze pozicije Očeta-Zakonodajalca (Ime Očeta) v simbolnem redu lahko brez problema fiktivna pojava, zgodovinsko nepotrebna in marginalna.

LITERATURA: 1. Freud, Sigmund: Spisi o družbi in religiji: Totem in tabu. Društvo za teoretsko psihoanalizo. Ljubljana, 2007. REFERENCE: 2. Žižek, Slavoj: Looking awry: an introduction to Jacques Lacan through popular culture. The MIT press. Cambridge, London, 1991. 3. Harris, Marvin and Johnson, Orna: Cultural Anthropology-5 th edition. Allyn and Bacon, 2000. 4. Young, Allan. Predavanja na ZRC SAZU, v okviru seminarja: Antropologija in nevroznanost: integriran pristop k človekovim univerzalijam, kulturnim razlikam in evoluciji človekovega uma. April, 2008.

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful