You are on page 1of 14

Kratka zgodovina Egipta

V Egiptu so ljudje iveli e pred 700.000 leti, iz tistega asa so namre nali pri
Abu Simbalu najstareje kamnite sekire, vendar je bilo takrat podnebje hladneje
in vlaneje kot danes, Nil je bil veliko iri in globlji, Sahara je bila zelena in njeni
prebivalci so bili savanski nabiralci in lovci. Prebivalstvo se je v deevnih asih
tako imenovanih ledenih dob mudilo preteno v Sahari, v bolj sunih obdobjih, ko
je Sahara opustela in reka upadla, pa so se selili v dolino Nila.

A tudi med zadnjo ledeno dobo so ljudje iveli ob Nilu, oziroma na skalnih
terasah nad reko, kjer je bilo v sezonskih bivaliih teh nomadov najdenih mnogo
mikrolitov, manjega kamnitega orodja , kot so ostri noi, strgala in ila iz
kremena. Izdelovanje mikrolitov je bilo e bolj napredno v dolnjem Egiptu, kjer so
nali tudi manje agice ter okraene noe. Imeli so tudi mlinske kamne in srpe,
kar nam pove, da so najverjetneje tudi eli in mleli semena razlinih trav.

Po zadnji ledeni dobi so se v dolino zaeli priseljevati ljudje iz najrazlinejih


koncev sveta, verjetno sprva predvsem iz podroja ledenodobne kulture v
saharskem gorovju Hagar, ki je hkrati z otoplitvijo poasi izginila. Iz asa takoj po
ledeni dobi so v Egiptu znana tri pokopalia, v naslednjih nekaj tiso letih pa je
prihajalo do vedno ve stalnih naselbin, kar je sovpadalo z zaetki udomaevanja
ivali in najverjetneje tudi pisave. Okoli pet tiso let pr n je verjetno ravno
zaradi razvoja ivinoreje in poljedelstva prilo do prave eksplozije prebivalstva.

Kultura Badari je imela e zelo razvite pogrebne sveanosti, kar sklepamo iz


bogatih grobnih pridatkov: okraeni kroniki, sklede in posode iz gane gline,
kozmetini pripomoki kot so palete za lienje ter like za diave, okrasni
glavniki in zapestnice, ogrlice, bakrene sponke in igle. Pokojnim so v grobove
dodajali njihove najbolj vredne stvari, najdragoceneje osebne predmete, oblaila
za uporabo v onostranstvu ter slonokoeno ali glineno figuro. iveli so v vaseh.

Za kulturo Badari je prila kultura Nakada, ki jo loujemo na tri stopnje. Kot


Badarijci so iveli v vaseh in vsaka vas je imela neko ivalsko boanstvo kot
totem oziroma grb, kar nam pojasni veliko tevilo bogov v kasnejem Egiptu, od
katerih so mnogi predstavljali zavetnike razlinih mest, ki so soasno z mesti, ki
so jih varovali, pridobili na pomembnosti. Prvo stopnjo kulture Nakada, Amratijce ,
odlikujejo predvsem zaetki obdelovanja zemlje, poplavljene od Nila, postali pa so
tudi pravi mojstri izdelovanja glinenih kipcev, katere so tudi irokogrudno dodajali
pokojnikom v grobove. Druga stopnja kulture Nakada, Gerzeanci, so e
popolnoma obvladali namakanje zemlje, kar je prebivalstvo e bolj zgostilo, tako
da lahko namesto vasi takrat govorimo e o mestih. Gerzeanci so izpopolnili svoje
kiparsko mojstrstvo in z oddaljenimi deelami v Aziji in Mezopotamiji trgovali za
baker, srebro, svinec in modri kamen lapis lazuli. Gerzeanci so uvedli tudi simbol
sokola za sonnega boga Reja in kravo kot simbol za boginjo ljubezni Hator. Za
asa tretje stopnje kulture Nakada je bilo v spodnjem 20, v gornjem Egiptu pa 22
pokrajin, od katerih je vsaka imela svojo sveto ival ali rastlino kot totem, feti ali
znak pokrajine. Pokrajine so bile zdruene v dve moni dravi, Gornji in Dolnji
Egipt. V asu tik pred prvo dinastijo - torej zdruitvijo v enotno dravo, sta bila v
Egiptu poljedelstvo in ivinoreja e visoko razvita, prav tako pa so tisoletja
skupnega ivljenja e povzroila, da so bila boanstva, kot so Uzir (grko: Oziris),
Izida, Set in Hor uveljavljena e po celotni deeli.

Zaetnik prve dinastije je bil kralj gornjega Egipta Menes, znan tudi kot Narmer ali
Aha. Ni pa povsem jasno, ali gre za istega loveka ali ve njih. Kandidati za
Menesa so e kralj Ka in kralj korpijon. Kakorkoli e, Menes je vladal v kraju
Thinis (z znanim pokopaliem Abidos), s svojo sodobno opremljeno vojsko pa je
zavzel tudi Nilovo delto oziroma spodnji Egipt in si s tem prisluil pravico nositi
dvojno krono, belo krono gornjega Egipta in rdeo krono dolnjega Egipta. Po
zavzetju delte je prestolnico premaknil v Memfis, kjer je zgradil sklop udovitih
pala. Menesu je sledilo veliko kraljev prve dinastije, a zaporedje njihovega
vladanja ni znano. Pokopani so bili v velikanskih grobnicah v Abidosu in v Sakari,
napolnjenih s pohitvom, orojem, zlatim okrasjem, liili, hrano in pijao. Po smrti
so kraljem pridruili lane njihove druine. Izredno bogato opremljeni grobovi so
bili v kasnejih asih temeljito izropani. Ker Menes ni izpeljal celovite in popolne
zasedbe delte, so bili tudi kralji prve in druge dinastije veinoma vojskovodje, vsi
pa so poleg svojega imena nosili tudi ime boga Hora.

Kralj Djoser, zaetnik tretje dinastije, je bil prvi, ki je dal zgraditi piramido, vendar
je bila to e stopniasta piramida. Vezir in sveenik Imhotep je kot njen arhitekt
prvi v zgodovini zapisan gradbeni mojster, po njegovi smrti so ga v Egiptu astili
kot zdravnika e vse do ptolomejskih asov.

Snefru, zaetnik etrte dinastije, je dal zgraditi matematino gladko piramido,


kakrne poznamo iz kasnejega asa ,njegov sin Keops pa je dal zgraditi najvejo
piramido v dolini Nila.

V asu pete in este dinastije ni bilo pomembnejih vojn. Kralji so sledili zgledu
svojih predhodnikov, poiljali odprave v Nubijo po obudovani kamen Diorit, ter
sto komolcev dolge ladje v Libanon po cedre. Pridno so gradili svoje piramide in
se navadili na razkono ivljenje. Svoje sorodnike so obsipali z darili in dravnimi
slubami, kar pa je poasi izpraznilo dravno blagajno. Tako se je proti koncu
stare drave namnoilo plemstvo, ki ni ve elelo ostati v senci svojih kraljev,
temve so si gradili svoje manje grobnice. Blaginja je omogoila, da je zrasel
tudi srednji sloj, mojstrov in obrtnikov; tudi le-ti so postajali vedno bolj neodvisni
in so si jemali svoje duhovne pravice. Posebno je zrasel razred birokratov.
Plemstvo je namre svoj naraaj poiljalo v ole, da so se izuili za pisarje in si z
birokratsko slubo priborili vevreden status. Kralj Pepi II. je bil zadnji v stari
dravi, ki je zgradil piramido in vladal do svojega 94. leta. Po njegovi smrti je
drava razpadla in njegov naslednik Merenre je vladal eno samo leto.

Sledilo je prvo vmesno obdobje, o katerem ne vemo veliko, razen dejstva, da so


se mesta osamosvojila izpod oblasti Memfisa ter da je bilo mnogo roparskih
vpadov beduinov.

Novo obdobje razcveta se je zaelo s kraljem Mentuhoptepom, zaetnikom 11.


dinastije v Tebah. Vendar so bili zaetki tega preporoda bolj skromni, pravo
obdobje izobilja se je zaelo ele s Sesostrisom, sinom zaetnika dvanajste
dinastije, ki je ponovno osvojil celotno delto ter poleg tega zavzel e Nubijo, kar je
za dolga leta zagotovilo neusahljiv vir zlata iz Afrike, s tem pa tudi dovolj
bogastva za stabilno dravo. Srednja drava se je s koncem dvanajste dinastije
oslabila na podoben nain, kot e prej stara drava, ter je razpadla na mestne
dravice, ki so med seboj tekmovala za nadoblast.

O naslednjem obdobju ne vemo dosti, imenuje pa se drugo vmesno obdobje. V


tem asu je ponovno prihajalo do ponavljajoih se roparskih vpadov beduinov,
poleg tega pa se je v delto naselilo precej tujcev, predvsem iz blinjega vzhoda in
Sredozemlja. Postajali so vedno tevilneji, zaradi sodobneje bojne tehnike
(bronasto oroje, bojni vozovi) pa so v delti tujci z egipanskim nazivom Hiksi (kar
pomeni po egipansko: kralji tujcev) celo zavladali in zgradili svojo prestolnico
Avaris. Pripadnik Hiksov se je z imenom Apofis (sicer egipanski hudi duh)
razglasil za faraona in egiptovska mesta so mu morala plaevati davek, sicer pa
vladavina ni bila tiranska. Nubijcem je hiksovski kralj celo podaril neodvisnost.
Tebanski kralji pa so zaradi nadoblasti tujcev vendarle zaeli pridobivati vedno
ve privrencev med domaini in njihova mo je zaela rasti. Hiksi so ponudili
Nubijcem vojaki pakt, da bi skupaj napadli Tebe ter si medsebojno razdelili gornji
Egipt a Nubijci ponudbe niso sprejeli. Sasoma je tebanska vojska postala dovolj
mona, da je v ve napadih premagala Hikse. Tebanski kralj Kamose je pregnal
vojsko Hiksov vse do Avarisa, njegov mlaji brat Ahmose pa je dokonno uniil
Apofisa v Avarisu ter pregnal Hikse v Palestino.

Z osemnajsto dinastijo je nastopila zlata doba, e posebno za Tebe, ki so postale


nesporna prestolnica. Mednarodno trgovanje s Kreto, Asirijo, Babilonom in Ciprom
je postajalo vedno pomembneje. Amenofis I., ki je nasledil oeta Ahmosa, je
zaradi stalnega ropanja grobnic uvedel nov nain gradnje kraljevih grobnic, samo
grobnico je namre loil od svetia. Zaradi bojevitih asov in teav s Hiksi pa se
je posodobila tudi egipanska vojska, ki je poleg loka in puic zdaj vsebovala
tudi konjenico. Posodobljena vojska in nevarne razmere so omogoile Egiptu, da
je raziril svoje ozemlje.

To je najbolj uspelo nasledniku Amenofisa I.,Tutmosisu I. ki je najprej osvojil Nubijo


do etrtega katarakta, na severu pa je kasneje priel vse do Evfrata. Svojo
grobnico si je kot prvi dal postaviti v Dolini kraljev. Tutmosis ni bil sin Amenofisa
I., saj ta ni imel sinov, temve njegov svak. A tudi Tutmosisu I. njegova kraljeva
ena ni rodila sina, zato je kralj postal Tutmosis II, sin njegove stranske ene.

Le-ta se je poroil s svojo pol-sestro Hatepsut, ki je bila po njegovi smrti 17 let


uradno sovladarka njegovega mladolenega sina Tutmosisa III, neuradno pa
dejanska vladarica vse do svoje smrti. Pravzaprav ni bila vladarica, temve
vladar, saj se je uradnih dogodkov naeloma udeleevala v moki obleki in tako je
upodobljena tudi na portretih. Kot edina enska ima tudi svojo grobnico v dolini
kraljev. Tako kot njen oe Tutmosis I., tudi Hatepsut ni vodila osvajalnih vojn,
zato pa se je posvetila dejavnostim, ki so bile mogoe le v miru. Njej in njenemu
arhitektu Senenmutu, ki je bil najverjetneje tudi njen ljubimec, se moramo
zahvaliti za velike mojstrovine egipanske arhitekture. Hatepsut pa je znana tudi
po odpravah, ki jih je poiljala v Punt (verjetno dananja Somalija), od koder so v
Egipt prihajale eksotine dobrine, kot so to kadila, mira, opice, irafe, lovski
leopardi, zlato in slonovina, nojeva peresa, razni dragulji, pritlikavci in sluabniki.
Poleg tega je Hatepsut dala obnoviti tevilna svetia, ki so v asu Hiksov zaela
propadati.

Njen naslednik Tutmosis III. je poskrbel za zadeve, ki jih je Hatepsut zanemarila,


namre za vzhodno mejo, kjer so ljudstva v Siriji in Palestini nehala plaevati
davek, ter se je odpravil proti Kadeu, kjer so bili pri tamkajnjem knezu zbrani
tudi knezi sosednih pokrajin. Nad njimi je Tutmosis III. dosegel sijajno zmago. V
naslednjih estnajstih letih pa je na isto podroje moral poslati e tirinajst
vojakih odprav, predno so se knezi dokonno umirili in se sprijaznili s
plaevanjem davkov. e posebno veliko teav mu je delala kraljica deele Mitani.
Da bi jo premagal, je dal prenesti svoje vojake ladje od Sredozemlja vse do
Evfrata, kar je ve kot tiristo kilometrov. V zadnjih 12 letih svojega vladanja pa
se je posvetil gradnji kanala pri prvem kataraktu.

Medtem je deelo Mitani Egiptu prevzela nova velesila, kraljestvo Hetitov. Tudi
naslednik Tutmosisa III., Amenofis II. se je posvetil vzhodni meji in jo dokonno
uredil, pri emer je postal znan po svoji krutosti. Ujete sovrane poveljnike je dal
za noge obesiti na kljune svojih ladij v opozorilo vsem sovranikom. Opravil je
mnogo uspenih bojnih pohodov. Z enega je na primer pripeljal domov 550 ujetih
bojevnikov z njihovimi 240 enami, 640 Kanaancev, 232 knejih sinov in 223
knejih hera kot talce, ter 270 knejih glasbenikov z glasbili iz zlata in srebra.

Njegov sin Tutmosis IV. je izvedel en sam bojni pohod, v Nubijo, v spominu pa je
ostal po svojem izkopu sfinge, ki je bila do tedaj dolga stoletja zakopana v pesku.

Za asa Amenofisa III. je bila vzhodna meja popolnoma mirna in v deelo je


pritekalo bogastvo, zato se je lahko posvetil umetnosti in arhitekturi. Iz Teb je dal
narediti pravo pravljino mesto s pozlaenimi in posrebrenimi svetii. Njegova
palaa je bila polna knejih talcev iz blinjevzhodnih deel, zakladnice so bile
polne dragocenosti in njegove rede je bilo komaj mogoe preteti.

Njegov sin Amenofis IV pa je pretrgal nepodpisani drubeni dogovor prestola z


Amenovim sveenitvom ter je zael razglaati enotno vero v Atona. Tudi svoje
ime je spremenil v Ehnaton. Kasneje je aenje Amena celo prepovedal in dal
uniiti njegove kipe. S svojo eno Nefretete in celotnim dvorom se je odselil v
novo, na hitro zgrajeno prestolnico Ahetaton (danes Amarna). Ljudstvo njegovih
reform ni sprejemalo z naklonjenostjo. Zamisel o obveznem aenju enega
samega boga se jim je zdela bogokletna. e manj pa je bilo to ve Amenovim
sveenikom, ki so bili do tedaj lastniki tretjine Egipta (ene tretjine je bil lastnik
kralj, preostalo tretjino pa so si delili plemii), po Ehnatonovi razpustitvi njihovega
sveenikega reda pa so postali razlaeni in brezposelni. Tudi vzhodno mejo je
zanemaril in na blinjem vzhodu je mo Hetitov ponovno zrasla. Nefretete se je v
zadnjih letih umaknila v svoje palae, Ehnaton pa je v sovladarja povzdignil
vezirja Semenkara, kateri ga je tudi nasledil po njegovi smrti, a vladal je eno
samo leto.

Naslednik Tutankaton, Ehnatonov sin, ki je zavladal e kot mladeni, je zapustil


Amarno ter se dal okronati v Memfisu. Ime si je spremenil v Tutankamen, dal
obnoviti Amenova svetia, ter storil vse, da bi se slabi asi im prej pozabili, a
kljub temu ni vladal dolgo, saj je umrl e v starosti dvajsetih let (verjetno
umorjen) in prestol je za kratek as prevzel njegov stari svetovalec Eje. Iz tega
asa nam je znano pismo (v klinopisu), katerega je Tutankamenova vdova
Anhesenpamen poslala hetitskemu kralju upiluliumi s pronjo, naj ji polje enega
svojih sinov, da z njo zasede egipanski prestol. Vsebina pisma nam razloi, kako
teavne so bile takrat okoliine na egipanskem dvoru. upiluliuma je po
poprejnjem poizvedovanju res poslal enega svojih sinov v Egipt, a ta je bil e
pred svojim prihodom v Memfis umorjen, kar je bil vzrok dolgotrajne vojne Egipta
s Hetiti.

Po Ejevi smrti je kralj postal general Haremhab, ki je nadaljeval s


Tutankamenovim projektom prenove sveti, e posebej napisov z imenom boga
Amena, katere je dal Ehnaton na veliko uniiti. Poleg tega pa je na odgovorne
poloaje postavil vojake in ljudi iz vojakih krogov. Tako je tudi za svojega
naslednika imenoval svojega vojakega poveljnika Paramesuja.

Paramesu je zavladal pod imenom Ramzes I. Vladal je eno samo leto, nasledil pa
ga je njegov najstareji sin , v zgodovini znan kot Sethos I.. Z njim je za Egipt
nastopilo novo obdobje razcveta. Ker ni izhajal iz nobene starodavne plemike
rodbine, se je zavedal, da njegov poloaj ni najbolj trden, zato je usmeril svojo
pozornost v dejavnosti, ki so ga priljubile ljudstvu. Na poti skozi puavo, ki je
vodila k rudnikom zlata, je dal izkopati vodnjake, da je rudarjem in potnikom
olajal potovanje. Obnoviti je dal uniena in zanemarjena svetia. Ukrotil je
Filistejce v Gazi, si podvrgel Libanon in Kade, davek pa mu plaevala tudi Nubija.
Za sovladarja je postavil svojega sinu Ramzesa II..

Ko je Ramzes II. zavladal sam, se je lotil vira najveih teav Egipanov na


severovzhodni meji, Hetitov. Z njimi je v etrtem letu svojega samostojnega
vladanja zael vojno. upiluliamov sin Muvatali se je z zaveznikimi sirskimi knezi
pripravljal na vpad v Egipt, Ramzes pa ga je s svojo vojsko el prestrei vse do
Bejruta, a do spopada je prilo ele naslednje leto, pri Kadeu. Natanen opis
bitke je dal Ramzes kasneje vklesati v kamen vsaj na osmih razlinih mestih.
Zapisano je, kako se je Ramzes junako boril, nesporno premagal Hetite ter jih
veliko tevilo zajel in pripeljal v Egipt. Zgodovina pa je hotela, da se je ohranilo
tudi hetitsko poroilo o bitki, kjer pa so kot zmagovalci prikazani oni sami,
Ramzes pa bi naj beal pred njimi vse do Damaska. Zdi se, kot da nobena stran v
bitki ni dosegla odloilne zmage, saj se poloaj mej na blinjem vzhodu ni ni
spremenil. ez estnajst let so po pogajanjih sklenili "veni mir" med obema
narodoma in Ramzes se je celo poroil s hetitsko princeso. Zanimivo je, da je v
mirovni pogodbi, v kateri so kot prie omenjena tevilna boanstva, govora o
medsebojnem nenapadanju in zaveznitvu ob morebitnem napadu tretje strani,
govora je tudi o predaji ubenikov, z nobeno besedo pa niso omenjene meje med
obema kraljestvoma. Po sklenitvi mirovne pogodbe s Hetiti je v Egiptu nastopilo
mirno obdobje.

Ramzes II. je vladal do visoke starosti in nasledil ga je njegov sin Merenptah, ki pa


se je moral ukvarjati z novimi teavami. V Libiji so se namre tamkajnja plemena
zaela zdruevati z "ljudstvi iz morja", ter skupaj vpadati na egipansko podroje.
Izraz ljudstva z morja zajema premike prebivalstva v prednji Aziji, ki se je kazalo
tudi v dogajanju na blinjem vzhodu, saj je moral Merenptah zatreti ve uporov
knezov v Palestini.

Vrenje v prednji Aziji je imelo za posledico ibenje Egipta, Merenptahovi


nasledniki pa niso bile mone osebnosti. Zadnji vladar 19. dinastije je bila kraljica
Tausret, po njeni vladavini pa je deela zapadla v kaos in anarhijo.

Reitelj Egipta je bil tokrat Sethnaht, ustanovitelj 20. dinastije. Kot reitelja ga
vsaj opisujejo hieroglifi, ki jih je dal vklesati v kamen. Vladal pa je le dve leti.

Nasledil ga je njegov sin Ramzes III., ki se je e kmalu moral spoprijeti z Libijci, ki


so se spet zdruili z ljudstvi iz morja, tokrat s Filistejci in ardanci ter se namenili
osvojiti Egipt tako z morske kot kopenske strani. Ramzes jim je zaprl pot z
vojakim ladjevjem v Nilovi delti ter s svojimi bojnimi vozovi. Tokrat je Egipanom
uspelo, da so se nevarnosti, ki so jim grozile s strani ljudstev iz morja, za vedno
znebili. Imel pa je Ramzes III. druge teave. Dogodila se je tako imenovana
haremska zarota, kjer je ena izmed ena hotela spraviti na prestol svojega sinu
ter v zaroto vpletla 28 oseb, ki so se Ramzesa hotele znebiti tudi s pomojo
arovnih urokov, kar je bil takrat v Egiptu eden najhujih prestopkov. Proces je
trajal dolgo, vmes so bili sodelovanja z zarotniki obtoeni tudi nekateri sodniki na
obravnavi in na koncu je bilo estnajst mo in est ena obsojenih na smrtno
kazen. To pa niso bile edine Ramzesove teave. V 29. letu njegove vladavine je
zaradi izostanka mezd prilo do stavke delacev, ki so gradili nekropolo. Na Egipt
pa so zaela vplivati tudi zunanja dogajanja. Na blinjem vzhodu je uporabo
brona nadomestila uvedba eleza. Egipansko gospodarstvo je temeljilo na
lastnem zlatu in srebru, uvedba nove kovine pa je pomenila inflacijo in cene
penice so se dvignile za tirikrat. Korupcija uradnitva je poloaj le poslabala,
zato so nasledniki Ramzesa III. e vekrat doiveli stavke gradbenih delavcev.

Po Ramzesu III. je vladalo e osem kraljev z enakim imenom, a Egipt je svojo mo


e zael izgubljati. Ramezidi so vladali iz mesta Tanis, Tebe pa so prepustili
Amenovim sveenikom. Mo kraljev je sasoma vedno bolj upadala. Za asa
Ramzesa IX. je bila korupcija med uradnitvom tako razirjena, da je prilo do
obirnega sojenja cele mree uradnikov, ki je bila vpletena v organizirano ropanje
kraljevih grobov. Zadnji kralj 20. dinastije je bi Ramzes XI, kateremu pa je ostalo
le malo faraonske moi, saj je bil celo v Tanisu neki Smendes bolj vpliven od
kralja. Tudi v tujini je faraonska no upadla, v Biblosu je na primer nekega
Ramzesovega odposlanca, ki je nabavljal cedrovino, mestni knez komaj sprejel,
kljub stoletnim odlinim trgovskim odnosom.

Po smrti Ramzesa XI. je deela razpadla na gornji in dolnji Egipt. Uradna dinastija
je vladala iz Tanisa, na jugu pa so dejansko vladali Amenovi sveeniki iz Teb. Za
asa 21. dinastije so v delti postali vplivni Libijci, ki so se v vedno vejem tevilu
zaposlovali v egipanski vojski, predvsem okoli mesta Herakleopolis.

Po smrti zadnjega kralja 21. dinastije se je neki libijski vojskovodja z imenom


eonk celo oklical za faraona. Upravljanju drave se je resno posvetil in njemu
se ima Egipt zahvaliti za ponovno zdruitev obeh deel. Delno pa je obnovil tudi
egipansko mo na blinjem vzhodu, kjer je zasedel Jeruzalem. eonkovi
nasledniki, 22. , tako imenovana Libijska dinastija, enotnosti Egipta niso zmogli
obdrati, saj so temu upirale predvsem Tebe, poasi pa so se od obeh deel
odcepljale tudi druge pokrajine. 23. in 24. dinastija, ki sta delno vladali soasno z
libijsko, sta bili e ibkeji.

Okoli leta 725 pr. n. . je v deelo vpadla etiopska vojska pod vodstvom kralja
Pjanka, ki je ustanovila 25. dinastijo in pol stoletja vladala nad velikim ozemljem,
ni pa bila sposobna ubraniti se vpada Asircev, ki so e leta 671 pr n stali pred
Tebami, leta 664 pr n pa je asirski kralj Asarhadon mesto pogal.

Asirsko kraljestvo je obsegalo najveje ozemlje v asu kralja Asurbanipala. K


temu je spadal tudi Egipt, a tam je ostala le manja vojaka posadka, uprava pa
je bila v rokah domainov, izmed katerih so sicer izloili tiste, ki so bili manj
navdueni nad sodelovanjem z Asirci. Med slednjimi je bil tudi knez iz delte Neho.
Z razpadom asirskega kraljestva so se odprle monosti za obnovitev
samostojnega Egipta, kar je uspelo Nehovemu sinu Psametihu I., ki je ustanovil
novo dinastijo v Saisu. Svojo hi Nitokris je dal imenovati za Amenovo nevesto
(visoko sveenico) ter s tem prisilil, da je epenupet II., vrhovna sveenica iz
etiopske kraljeve hie, priznala Nitokris za svojo hi, s imer je postala nova
dinastija uradno upraviena.

Psametih I. je zaradi vedno monejega kraljestva Medijcev v Perziji sklenil


vojaki sporazum z Asirci, v asu njegovega naslendika Neha II. pa so Asirce
Medijci s pomojo Babiloncev e premagali. Neho II. je sicer znan po kanalu,
katerega je dal kopati od Nila do Rdeega morja, a je to zamisel kasneje opustil,
e bolj pa je znan po odpravi, ki jo je z ladjami poslal na pot okoli Afrike.
Poroilom posadke o nenavadnem poloaju sonca takrat niso vsi verjeli, je pa
dokaz, da je odprava plula juno od ekvatorja.

Naslednik Neha II., Psametih II., je poslal pomembno odpravo v Nubijo, njegov sin
Apries pa je imel smolo na vojakem podroju, saj je izgubil ve bitk na blinjem
vzhodu in v Libiji ter moral zato predati prestol svojemu tekmecu Amazisu.

as Amazisa je bil miren, njegov naslednik Psametih III. pa je e moral priznati


premo tujcev iz vzhoda. Ko je kralj Kir prevzel oblast v Perziji, zavzel Medijo,
premagal lidijskega kralja Kreza in osvojil Babilon ter mesta na maloazijski obali,
je svojo pozornost seveda usmeril proti Egiptu. Za pokoritev Egipta je izbral
svojega sinu Kambisa, a ker je med pohodom Kir nepriakovano umrl, je moral
Kambis vojako odpravo prestaviti za tri leta. Leta 525 pr. n. . je egipansko
vojsko porazil pri Peluziju in delto so zasedle perzijske enote.

S Kambisom je prila v Egiptu na oblast 27. dinastija, a sam je vladal le tri leta.
Za njim je vladal Darij I., ki je egipansko kulturo spotoval in dal tudi sam
postaviti nekaj sveti, posveenih domaim bogovom. Zapisati je dal tudi
celotno egipansko zakonodajo ter dal dokonati kanal od Nila do Rdeega morja,
katerega je zael kralj Neho.

Leta 490 pr. n. . so Grki premagali Perzijce pri Maratonskem polju, kar je
razburkalo celotni takratni znani zahodni svet. V delti se je zael upor proti
Perzijcem, katerega pa je Darijev sin Kserkses krvavo zatrl. Egipane je e
dodatno ponial, ko je kot uradni jezik namesto egipanine uvedel aramejino.
Tudi njegov naslednik Artakserkses I. se je moral ukvarjati z upornimi prebivalci v
Nilovi delti, a tako zaeleno neodvisnost so Egipani dosegli ele leta 404 pr. n. ,
ko so lahko v te namene izkoristili napetosti na perzijskem dvoru.

V obdobju estesetih let so si sledile tri egipanske dinastije. Najbolj znana je 30.
dinastija s kraljem Nektanebosom I. ter II., ki sta dala graditi veliko spomenikov.
Leta 343 pr n pa je bilo nedvisnosti konec, saj je Egipt s svojo vojsko priel
krotiti sam perzijski kralj Artakserkses III. osebno in Nektanebos II. je moral kljub
junakemu odporu pred njim zbeati. Perzijci pa vendar niso dolgo vladali, saj je
leta 333. pr n Aleksander pri Isi premagal Darija III., naslednje leto pa se mu je
predal tudi perzijski satrap v Egiptu in tako so dobili egipani novega faraona -
Makedonca.

Aleksander je odel v oazo Siva da bi Amenov orakel vpraal za svet. Zatem je na


kljune poloaje v dravi postavil nove ljudi, svojega generala Ptolomeja na
mesto poveljnika vojske, sam pa je odel proti Indiji. Ko je ez devet let v
skrivnostnih okoliinah umrl, so njegovo truplo pripeljali v Egipt, saj je sam elel
biti pokopan v oazi Siva. Ptolomej pa ga je dal pokopati v novi prestolnici
Aleksandriji. Uradno je bil Aleksandrov dedi njegov polbrat, ki je zavladal
celotnemu Aleksandrovemu kraljestvu, vendar je bil ez nekaj let umorjen, prav
tako pa je umrl tudi Aleksandrov mladoletni sin. Takrat ele se je zdel Ptolomeju
primeren trenutek, da se razglasi za egipanskega kralja.

V obdobju Ptolomejcev se je v Egipt priselilo mnogo prebivalcev iz grkega


kulturnega kroga, ki so v Egiptu zgradili svoje vasi in cela mesta. Ptolomej je
zavzel Cirenajko in Ciper ter s tem zagotovil pomemben poloaj Egipta v
Sredozemlju. Poleg tega je vpeljal kult novega boanstva Serapisa, ki je v sebi
zdrueval tako lastnosti Uzirja kot tudi svetega bika Apisa, ter s tem spominjal na
grkega boga Zeusa. S tem je poskual dosei zdruitev grke in egipanske
kulture, vendar pa se Serapisov kult v samem Egiptu ni kaj prida raziril, eprav
je postal dokaj pomemben v grkem in kasneje rimskem Sredozemlju.

Ptolomej II., njegov sin, se ni posveal toliko vojakim pohodom, niti upravljanju
deele, katerega je prepustil svoji strogi eni Arsinoe, temve ga je bolj zanimal
Musaion s knjinico s skoraj pol milijona zvitki, kamor je povabil mnogo
uenjakov, da bi tukaj opravljali svoje znanstvene raziskave.

Ptolomej III. je bil spet bolj vojake narave in je s svojimi odpravami osvajal Sirijo
ter prodrl celo V Perzijo, od koder je v Egipt pripeljal nekaj egipanskih kipov, ki
so jih Perzijci pred leti naropali v Egiptu.

Ptolomej IV. je imel velike teave s selevkidskim kraljestvom v Siriji, zato je bil
prisiljen v vojsko vzeti ve domainov (prej je bila vojska namre preteno grka),
kar je verjetno imelo za posledico pojav osamosvojitvenih uporov na jugu deele.
Ko je Ptolomej IV. umrl, je bil njegov sin Ptolomej V. star komaj pet let in je bilo
jasno, da bo potreboval sovladarja. Da regentka ne bi postala njegova mati, sta jo
dala veljaka Agatokel in Sosibij ubiti, kar pa je povzroilo upor Aleksandrincev, ki
so veljaka umorili.

V asu vladavine Ptolomeja V. so se Selevkidi zdruili z Filipovimi Makedonci in


zasegli prekomorske posesti Ptolomejcev, vendar je selevkidski kralj Antioh III.
kasneje dal svojo her Kleopatro Ptolomeju za eno. Kljub temu pa se je Ptolomej
v vojni Selevkidov proti Rimu postavil na rimsko stran. Ptolomej V. je bil znan po
svoji krutosti. Z uporniki na jugu je dosegel premirje ter jim obljubil svobodo, pa
jih je kljub temu dal vse pobiti.

Ptolomej VI. je prva leta vladal skupaj s svojo materjo Kleopatro. Ko pa je le-ta
umrla se je poroil s svojo sestro Kleopatro II.. Zaradi materine smrti pa so se tudi
zaele teave s Selevkidi. Antioh IV. je dvakrat osvojil Aleksandrijo in se dal
okronati tudi za egipanskega kralja, vendar je od tega na zahtevo rimskega
senata kasneje odstopil. Ko ga je mlaji brat Phiskon pregnal s prestola, se je
Ptolomej zatekel v Rim po pomo. Tam ga je podprl Kato in naslednje leto se je
Ptolomej vrnil na prestol ter s kruto roko vladal naprej.

Po njegovi smrti je bil v bojih za oblast najbolj uspeen njegov mlaji brat Phiskon,
s kraljevskim imenom Ptolomej VIII.. Naj se ne zdi udno, da je ta Ptolomej
oznaen kot osmi, eprav je njegov predhodnik oznaen kot esti. To neskladnost
pojasnita dve dejstvi. Prvi: kot Ptolomeja VII. se oznauje sina Ptolomeja VI., ki je
nekaj asa uradno vladal skupaj s svojim oetom, a ga je stric Phiskon dal ubiti,
preden je samostojno zavladal. Drugi, Ptolomejci sami se sploh niso oznaevali
s tevili, temve z dodatnimi imeni, njihovo otevilenje pa je kasneje in
umetno, a se ga drimo zaradi veje asovne preglednosti. tevila pa vendarle
niso enoznana, saj so v starejih zgodovinskih delih zamaknjena navzgor ali
navzdol. Sicer so bila njihova imena naslednja:
I. - Ptolomej Soter
II. - Ptolomej Philadelphus
III. -Ptolomej Euergetes
IV. -Ptolomej Philopator
V. - Ptolomej Epiphanes
VI. - Ptolomej Philometor
VII. -Ptolomej Neos Philopator
VIII. -Ptolomej Phiskon (Euergetes II)
IX. - Ptolomej Lathyrus (Philometor Soter)
X. - Ptolomej Alexander I
XI. - Ptolomej Alexander II
XII. - Ptolomej Auletes (Neos Dionysus)
XIII. - Ptolomej Theos Philopator
XIV. - Ptolomej Theos Philopator II.
XV. - Ptolomej Caesar Philopator Philometor Czesarion

Ptolomej VIII. Phiskon je po svoji zmagi nad politinimi tekmeci leta 145 pr. n. .
dal iz Aleksandrije nagnati vse filologe, filozofe, profesorje geometrije,
glasbenike, slikarje, uitelje in druge izobraence.

Po njegovi smrti je zavladala njegova ena Kleopatra III. skupaj s svojo materjo
Kleopatro II. in sinom Ptolomejem IX. ez nekaj let je Kleopatra III. nagnala
Ptolomeja IX. iz Aleksandrije in namesto njega postavila za sovladarja njenega
drugega sinu Ptolomeja X. Po estih letih skupnega vladanja je dal Kleopatro III.
Ptolomej X. umoriti. V asu Ptolomeja X. se je rnomorsko kraljestvo pod
vladavino kralja Mitridata VI. skupaj z zaveznikimi grkimi mesti uprlo rimski
politiki, kar je peljalo v pet let trajajoo - prvo izmed treh - mitridatskih vojn (med
leti 89 - 84 pr. n. .), v kateri so Rimljani upornike premagali, kot posledico te
vojne pa so tevilni izobraenci zapustili Atene in se naselili v Aleksandriji.
Po smrti Ptolomeja X. je na prestol priel ponovno Ptolomej IX. Ko pa je tudi ta
umrl, je za pol leta postala vladarica njegova ena Berenika III., a se je zaradi
pritiska iz Rima morala prisilno poroiti s Ptolomejem XI., ki jo je ez slabe tri
tedne dal umoriti, zaradi esar so se Aleksandrinci uprli in ubili tudi njega. Po
njegovi smrti je bil edini za prestol primeren moki sorodnik nek nezakonski sin
Ptolomeja IX. z neko grko konkubino. Sicer je Ptolomej IX. zapustil prestol
rimskemu senatu, a le-ta v tistem asu ni videl primernega trenutka za vkljuitev
Egipta v dravno ozemlje, zato je bil nezakonski sin lahko okronan za kralja Egipta
kot Ptolomej XII. Da pa bi si zagotovil stabilen poloaj, si je sklenil z darili pridobiti
naklonjenost Pompeja, ki je v Rimu postajal vedno bolj pomembna osebnost. Z
namenom doseganja uradnega priznanja s strani Rima, je Ptolomej celo
odpotoval v Rim in plaal veliko vsoto (6000 talentov) kot podkupnino Juliju
Cezarju in Pompeju, ki sta nato njegovo ime zapisala na listo prijateljev in
zaveznikov rimskega ljudstva. A leta 58 pr. n. . so Rimljani zavzeli Ciper, ki je
sicer spadal pod Egipt, Ptolomej pa si tega ni drznil kritizirati, kar je bil povod za
upor Egipanov. Stroki ivljenja so e tako narasli in Rimljani so od domainov
pri vseh poslih zahtevali visoke podkupnine. Ptolomej je s svojo herko Kleopatro
VII. zbeal v Rim in na prestolu ga je nasledila hi Berenika IV. V rimskem senatu
se je za Ptolomejevo stvar zavzel Pompej (pri katerem je Ptolomej tudi stanoval)
in senatorjem razloil, da Ptolomej rimskim upnikom ne bo mogel vrniti velikih
posojil (s katerimi je podkupil Cezarja in Pompeja, da sta ga zapisala med uradne
prijatelje Rima), e se ne bo pred tem vrnil na prestol v Aleksandriji. Rimljani pa
so se bali osvajanja Egipta na ta nain, saj so Sibilske prerokbe govorile o strani
nesrei, ki bo zadela Rimljane, e se bodo kdaj s svojo vojsko odzvali na klic
egipanskega kralja na pomo. Egipani so medtem sliali govorice, da Rimljani
razmiljajo o vojakem posredovanju in so zato poslali sto odposlancev v Rim
prositi senat, naj Ptolomeja ne postavlja nazaj na prestol, Ptolomej pa je zastrupil
njihovega vodjo Diona in dal ubiti veino ostalih odposlancev. Leta 55. Pr. n. . je
Egipt zavzel Aulus Gabinus, kateremu je Ptolomej za to plaal 10 000 talentov.
Egipanska vojska se je vdala, Ptolomej pa je takoj po vrnitvi v palao dal ubiti
Bereniko in njene privrence. Od takrat dalje je v Aleksandriji bilo nameenih
2000 rimskih vojakov in plaancev, tako imenovanih Gabinianov, ki so Ptolomeju
zagotavljali oblast. Rimski upniki so takoj zahtevali povrailo Ptolomejevih dolgov,
a egipanska blagajna je bila prazna, zato je vrednost egipanskih kovancev
padla za polovico.

Pred svojo smrtjo je za svoja naslednika doloil her Kleopatro VII. in sina
Ptolomeja XIII. Ptolomej je zaradi svoje mladoletnosti imel regenta z imenom
Pothinus, Kleopatra pa je kot stareja imela na dvoru veji vpliv. Ko je na kovance
dala upodobiti zgolj svoj obraz, Ptolomeja pa ni niti omenila, sta se Ptolomej in
Pothinus odloila, da jo preeneta iz Egipta. Kleopatra je res morala beati v
Sirijo, a je kasneje spravila skupaj svojo vojsko, kar je pomenilo dravljansko
vojno. Kmalu zatem je prestol zaela zahtevati zase tudi druga sestra Arsinoe IV.
V tistem asu je pred Julijem Cezarjem v Egipt zbeal Pompej. Pothinus in
Ptolomej sta ga najprej sprejela, kasneje pa sta ga dala ubiti, v upanju da se s
tem dejanjem prikupita Cezarju. Cezar je res kmalu priel, nad prejetim darilom -
Pompejevo odsekano glavo - pa je bil zgroen in dal Pothinusa za kazen umoriti,
Pompejeve ostanke pa je dal prepeljati v Rim. Kleopatro je spravil uradno nazaj
na prestol. Ptolomej pa je medtem zdruil sile z Arsinoe in decembra leta 48 pr. n.
. napadel Kleopatro v Aleksandriji, pri emer je pogorel tudi del aleksandrijske
knjinice. Prihod rimskih et iz Pergamona je pognal Ptolomeja XIV. in Arsinoe v
beg ter zagotovil zmago Cezarja in Kleopatre, ki je s svojim mlajim bratom
Ptolomejem XIV. zasedla egipanski prestol, vendar je kljub poroki z bratom
ostala Cezarjeva ljubica. Kmalu po Cezarjevem umoru leta 44. pr n v rimskem
senatu je Kleopatra dala ubiti tudi Ptolomeja XIV. in je namesto njega za
sovladarja imenovala svojega in Cezarjevega mladoletnega sinu Ptolomeja XV.
Cezariona. V sporu za Cezarjevo rimsko dediino med njegovim neakom
Oktavijanom in med generalom Markom Antonijem je podprla slednjega in mu
tudi rodila tri otroke. Pri Aktah leta 30. pr n sta se sreali rimsko vojako ladjevje
pod povejstvom Oktavijana in egipanska flota pod vodstvom Marka Antonija.
Egipani so bitko izgubili in Mark Antonij ter Kleopatra sta naredila samomor.
Ptolomeja XV. Cezariona so v Egiptu sicer razglasili za faraona, a ga je Oktavijan
kmalu dal ubiti in Egipt je postal rimska provinca.

Rimljani so bili odvisni od Egipta, saj jim je le-ta kot itnica s svojimi koliinami
pokrival za osem mesecev potreb velikega mesta po itu in s tem zagotavljal mir
rimskih meanov. Naloga rimske vojske v Egiptu je bila zatirati upornike, prisiliti
prebivalce, da plaujejo visoke davke ter prepreevati napade razbojnikov, ki so
postali velika teava v zadnjih letih. Aleksandrija je postala pomembno sredie
trgovskih poti med Rimom in vzhodom, saj so v Rimu izredno narasle potrebe po
luksuznih in eksotinih dobrinah. eprav so bili Rimljani Egipanom manj
naklonjeni kot Makedonci, so se kljub temu ohranile doloene navade, kot so
mumificiranje in aenje starih bogov. Rimski vladarji pa niso ve izvajali
egipanskih kraljevih obredov kot Ptolomejci in tudi niso iveli v Egiptu, temve
so vladali iz Rima, v Egiptu pa je bila tudi dravna uprava v rokah Rimljanov.

Sredi prvega stoletja pr n se je v Egiptu zakoreninilo kranstvo. Podobnosti


med kranstvom in aenjem Uzirja lahko pojasnijo tako zgoden pojav
kranske cerkve v Egiptu. Poleg tega je Aleksandrija ostala najpomembneje
sredie znanosti in filozofije v Sredozemlju vse do Konstantinove razglasitve
Carigrada za prestolnico rimske drave leta 326 n , ko se je sredie umetnosti,
znanosti, teologije in splone izobraenosti premaknilo v Bizanc, ki je sedaj od
Egipta zahteval polovico vsega ita. Bolji asi so za aleksandrijsko izobraenstvo
nastopili spet po letu 529 n. , ko je Justinjan zaprl akademijo v Atenah,
aleksandrijske ole pa so ostale odprte in so tam Aristotelove in Platonove nauke
uili e v osmem stoletju n. , kar je pritegovalo mnoge vedoeljne Bizantince, da
so se odloali za tudij v Aleksandriji. A v zaetku sedmega stoletja n. . je
perzijski kralj napadel Bizanc ter zavzel Jeruzalem ter Aleksandrijo. Bizantinski
cesar Heraklij je Perzijce sicer pregnal, ni pa imel ve dovolj moi, da bi se uprl
novim osvajalcem iz juga, ki so bliskovito zavzeli celotno severno Afriko in tako je
Egipt leta 642. postal del islamske drave. Leta 1517 so ga v svoje cesarstvo
vkljuili Turki, od Napolenove zasedbe Egipta okoli leta 1800 dalje pa je Egipt bolj
ali manj odvisen od zahodnih sil, predvsem Velike Britanije.

asovna preglednica
700 000 - 100 000 p n Spodnja kamena doba

100 000 - 40 000 pr n Srednja kamena doba

40 000 - 10 000 pr n Spodnja kamena doba

10 000 - 5500 pr n Vmesna kamena doba

5000 - 4400 pr n Badari

4400 - 3200 pr n Nakada I, II, III

3200 - 2750 pr n 1. in 2. dinastija Menes, Narmer

Stara drava 2750 - 2680 pr n 3. dinastija Djoser

2680 - 2565 pr n 4. dinastija Snefru, Keops

2565 - 2429 pr n 5. dinastija Sahure, Unas

2420 - 2258 pr n 6. dinastija Teti, Pepi I., Pepi II.

1. vmesno obdobje 2258 - 2040 pr n 7. - 11. dinastija

Srednja drava 2040 - 1991 pr n 11. dinastija Mentuhotep I.

1991 - 1786 pr n 12. dinastija Amenemhet I. - 1991-1962

Sesostris I. - 1971 -1928

Amenemhet II. - 1929 - 1895

Sesostris II. - 1897 - 1878

Sesostris III. - 1878 - 1842

Amenemhet III. - 1842 - 1797

Amenemhet IV. - 1798 - 1789

Sebekneferure - 1789 - 1786

2. vmesno obdobje 1786 - 1680 pr n 13. in 14. dinastija

1680 - 1567 pr n 15. in 16. dinastija Hiksi - Apofis

1650 - 1570 pr n 17. dinastija Sekenenre, Kamose

Nova drava 1570 - 1314 pr n 18. dinastija Ahmose - 1570 - 1545

Amenofis I. - 1545 - 1520


Tutmosis
I. - 1520 - 1508

Tutmosis II. - 1508 - 1490

Hatepsut - 1490 - 1468

Tutmosis III. - 1490 - 1436


Amenofis II. - 1436 - 1413

Tutmosis IV. - 1413 - 1405

Amenofis III. - 1405 - 1367

(Ehnaton) Amenofis IV - 1367 - 1350

Semenkare - 1352 - 1349

Tutankamen - 1349 - 1341

Eje - 1341 - 1337

Haremhab - 1337 - 1314

1314 - 1200 pr n 19. dinastija Ramzes I. - 1314 - 1312

Sethos I. - 1312 - 1298

Ramzes II. - 1298 - 1231

Merenptah, Amenmesu

Sethos II., Siptah, Tausret

1200 - 1075 pr n 20. dinastija Sethnaht - 1200- 1198

Ramzes III. - 1198 - 1166

Ramzes IV. - Ramzes XI.

3. vmesno obdobje 1075 - 950 pr n 21. dinastija Smendes, Psusenes, Pinodjem

950 - 725 pr n 22. dinastija eonk I.,


Osorkon

817 - 725 pr n 23. dinastija Pedubastis, eonk V.

725 - 710 pr n 24. dinastija Tefnahte, Bokhoris

Pozno obdobje 725 - 656 pr n 25. dinastija Pianki, abaka,


Taharka

663 - 525 pr n 26. dinastija Psametih I. - 663 - 609

Neho II. - 609 - 594


Psametih II. - 594 - 588

Apries - 594 - 588

Amazis - 588 - 568

Psametih III. - 568 - 525


525 - 404 pr n 27. dinastija Kambises, Darij I.
Kserkses I.

404 - 378 pr n 28. in 29. dinastija

378 - 343 pr n 30. dinastija Nektanebos I.


Nektanebos II.

343 - 332 pr n 31. Dinastija Artakserkses,


Darij II.

332 - 323 pr n Aleksander

323 - 30 pr n Ptolomejci Ptolomej I. - XV.,


Kleopatra I. - VII.

30 pr n - 326 Rim Cezar

326 642 Bizanc


Konstantin, Justinjan

642 1517 Islamska doba Abasidi 642


969

Fatimidi 969
1171

Ajubidi 1171
1250

Mameluki Bahri 1250 1382

Burgi 1382 -
1517

1517 1797 Turka doba Kajer paa

1797 1800 Francija Napoleon

1800 1882 Paaluk

1882 1942 Britanski protektorat