You are on page 1of 4

Časnik Finance, d.o.o.

Borut Hočevar
borut.hocevar@finance.si

Datum: 19. 10. 2018
Št. dok.:

Zadeva: Vaš dopis

Spoštovani gospod Hočevar,

v zvezi z vašim dopisom z dne 18. 10. 2018 vam sporočamo naslednje.

Krematoriji v Sloveniji res nimajo pravice do upepelitve medicinskih ostankov teles, vključno
z zarodki do 22 tedna starosti.

Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti (Uradni list RS, št. 62/16) (ZPPDej) v prvem
odstavku 20. člena določa, se pokopa ali upepelitev mrtvega ploda ne glede na njegovo
gestacijsko starost lahko opravi na podlagi izrecne želje staršev. Pokop ali upepelitev se
opravi na podlagi zdravniškega poročila porodničarja-ginekologa o vzroku smrti in ob
smiselni uporabi določb tega zakona.

ZPPDej drugem odstavku 20. člena določa, da se ves biološki material človeškega izvora, ki
je odstranjen po operativnih ali drugih posegih in dogodkih, odstranjuje v upepeljevalnicah
za pokojnike, vendar le, če to omogočajo drugi predpisi. Problem pa je, da teh drugih
predpisov, ki bi to omogočali, ni.

Do leta 2004, ko je prišel v veljavo Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri opravljanju
zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah, ki je odpadke 18 01 02 izvzel, je bilo
z Odredbo o ravnanju z infektivnimi odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene
dejavnosti (Uradni list RS, št. 57/94) urejeno, da so deli človeškega telesa infekcijski odpadki,
ki se jih odstranjuje v krematoriju. Sedaj veljavna Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo
pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih raziskavah
(Uradni list RS, št. 89/08) določa, da se ta uredba ne uporablja za odpadke 18 01 02. Zato
mora biti ravnanje z njimi v celoti v skladu z Uredbo o odpadkih (Uradni list RS, št. 37/15 in
dopolnitve). To pa pomeni, da se morajo odstranjevati v sežigalnicah odpadkov. Do težav
torej prihaja zaradi (pre)ozkega tolmačenja evropskih predpisov o ravnanju z odpadki. Pri

Naziv sodišča: Okrožno sodišče v Ljubljani, št.vložka: 1/00200/00, osnovni kapital: 5.698.216,00 €, davčna št.: SI39470628, matična št.: 5015669, IBAN koda: SI56031001000003073
čemer pa velja opozoriti, da ti odpadki 18 01 02 sploh ne sodijo v domeno specialnejše
uredbe, ampak splošne, o odpadkih. Obe uredbi sta zato v popolnoma nerazumnem
razmerju: splošnejša ureja za človekovo dostojanstvo pomembne medicinske odpadke, ki bi
nujno sodili v izrecno urejanje specialnejše uredbe o odpadkih iz zdravstvene dejavnosti.
Zaradi navedenega nam je Inšpektorat RS za Okolje in prostor 17. 2. 2016 z odločbo
prepovedal upepeljevanje odpadkov s klasifikacijsko št. 18 01 02.

Ministrstvo za okolje trdno stoji na večkrat izraženem stališču, tudi pisnem, da se sežiganje
odpadkov 18 01 02 ne more primerjati z upepeljevanjem pokojnikov, ker gre v prvem primeru
za postopek ravnanja z odpadki, v drugem pa za pogrebno dejavnost. Prav tako je razlika
pri ravnanju s pepelom, tako z etičnega kot z okoljevarstvenega vidika. Razlog je po njihovem
v tem, da se ravnanje z odpadki 18 01 02 ne konča s pogrebom in da se mora tak pepel
odlagati na odlagališča odpadkov – z oceno odpadka.

Odpadki s klasifikacijsko št. 18 01 02 so deli teles in organov ljudi. To so tudi človeška tkiva
in anatomski deli, ki so bili odstranjeni pri operacijskih posegih, porodnih posegih,
obdukcijah, raziskavah in drugih laboratorijskih raziskavah, deli teles, ki so bila oddana v
znanstvene namene in zarodki do 22. tedna nosečnosti, če za njih ni izdano zdravniško
poročilo o vzroku smrti.

Deli teles in organov so posebni tako po svojem izvoru kot iz etičnega vidika. Pri tem pridemo
do absurdne situacije, ko je po sedaj veljavni zakonodaji nalaga, da moramo npr. mrtev plod,
ki formalno ne izpolnjuje pogojev, da bi bil obravnavan kot rojeni otrok, ker zanj ni bilo izdano
zdravniško poročilo o vzroku smrti, obravnavati kot odpadek. V Sloveniji se namreč v
Perinatalni informacijski sistem RS zapisuje vse živorojene otroke, ne glede na porodno težo
in vse mrtvorojene s porodno težo 500 gramov in več (in/ali gestacijsko starostjo 22 tednov
in več in/ali dolžino telesa 25 cm in več). Torej so po trenutno veljavni zakonodaji vsi
mrtvorojeni plodovi oz. zarodki, ki ne dosegajo teh meril odpadki - pa, če se to še tako grozno
sliši. Merila postavlja 17. člen Pravilnika o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne
službe (Uradni list RS, št. 56/93), ki pravi, da se za mrtvorojenega otroka šteje mrtev plod ne
glede na njegovo težo in dolžino, če je trajala nosečnost 22 tednov in več. Določa, da se za
živorojenega otroka šteje in se mora prijaviti smrt – ne glede na porodno težo in dolžino, na
čas trajanja nosečnosti ter na čas trajanja življenja – vsak plod, ki pri izločitvi iz materinega
telesa diha ali kaže druge znake življenja (npr. bitje srca, utripanje popkovnice ali vidno
gibanje progastih mišic), in sicer ne glede na to ali je bila popkovnica prekinjena ali posteljica
še pritrjena. Za splav (fetalno smrt) se šteje mrtev plod, če je trajala nosečnost manj kot 22
tednov. Splav je treba prijaviti pristojnemu območnemu zavodu za zdravstveno varstvo na
predpisanem obrazcu. Prijavo opravi zdravnik, ki je prvi ugotovil splav. Če gre za sum
kaznivega dejanja, mora o tem obvestiti tudi organe pregona.

Če se starši mrtvega ploda iz različnih razlogov ne odločijo za pokop ali upepelitev, se takšen
plod klasificira kot patološki odpadek in se ga kot takšnega sežge v sežigalnici odpadkov v
tujini. Iz posameznih primerov, s katerimi smo seznanjeni, sklepamo, da v bolnicah staršev
s tem ne seznanjajo, zato se marsikdo odloči za slednje, v prepričanju, da se bo z njegovim
otrokom oz. plodom ravnalo v skladu s pieteto. Temu seveda ni tako, zaradi česar pogosto
prihaja do absurda, ko se nekatere mamice (npr. muslimanke ali pravoslavke) iz verskih
razlogov ne odločijo za upepelitev, ne vedoč, da bo njihov otrok oz. plod kljub vsemu sežgan,
vendar ne v upepeljevalnici za ljudi, pač pa skupaj s pravimi odpadki v sežigalnici odpadkov
v tujini.

Naziv sodišča: Okrožno sodišče v Ljubljani, št.vložka: 1/00200/00, osnovni kapital: 5.698.216,00 €, davčna št.: SI39470628, matična št.: 5015669, IBAN koda: SI56031001000003073
Odločitev ali se bo z otrokom oz. plodom ravnalo v skladu s pieteto bi morala biti nad željami
staršev, mnenjem posameznih zdravnikov in dokumenti, ki jih le-ti izdajajo in ozkega in
birokratskega razmišljanja ministrstva. List papirja ne spremeni dejstva, da je to človeško
bitje in si zasluži biti tako tudi obravnavano. V ospredju bi morala biti etika in morala, empatija
in razumskost.

Absurdna situacija je npr. tudi ta, da če torej nekomu v bolnišnici amputirajo nogo in ta človek
naslednji dan umre, gresta noga in pokojnik ločeno. Noga v sežigalnico odpadkov v tujino,
pokojnik pa v upepeljevalnico za ljudi. Če pa se zgodi prometna nesreča in nogo odreže vlak,
pa lahko naši zaposleni nogo odnesejo in jo upepelijo skupaj s pokojnikom. Torej sta dve
enaki situaciji obravnavani povsem različno.

Iz analize pepela Kemijskega inštituta, Odseka za analizno kemijo, je razvidno, da je v
pepelu, ki ostane po upepelitvi pokojnika ali odpadka 18 01 02 naslednje: 38 % Ca, 18 % P,
manj kot 2 % Fe in Na, manj kot 1 % Mg, itd. Kemijski elementi so v obeh primerih enaki, vsi
so nenevarni. Postavlja se torej vprašanje: zakaj bi en pepel (od pokojnika) sodil na
pokopališče, drugi (od dela njegovega telesa) pa na odlagališče odpadkov.

Komisija za medicinsko etiko RS (KME) je na svoji seji 10. 2. 2015 ugotovila, da so deli teles
in organov, tudi vrečke s krvjo in konzervirano krvjo, s klasifikacijsko številko 18 01 02,
posebni tako po svojem izvoru kot iz etičnega vidika in jih zagotovo ni mogoče obravnavati
po splošnih »krovnih« uredbah, ki urejajo ravnanje z odpadki, tako kot po počne ministrstvo.
KME ocenjuje, da je sklicevanje na okoljevarstvene argumente pri zagovarjanju različnega
pravnega urejanja kremiranja (sežiga) človeškega trupla kot celote (“v enem kosu”) ali po
delih formalno-logično nevzdržno. Zgolj zato ker je le del celote, sežig dela telesa nikakor ne
more pomeniti večje obremenitve za okolje in večje nevarnosti za javno zdravje, kot ju
pomeni sežig človeškega trupla v njegovi naravni fizični celoti. Prav zato je tudi KME
Ministrstvu za zdravje predlagala, naj pri zakonodajalcu uveljavi stališče, da se ves biološki
material človeškega izvora, ki je odstranjen v zdravstvenih posegih ali po njih ostane,
obvezno upepeljuje v upepeljevalnicah za pokojnike. Ministrstvo za zdravje je to tudi
dejansko predlagalo, vendar je temu nasprotovalo Ministrstvo za okolje in prostor, katerega
mnenje je na koncu Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo tudi upoštevalo in na
vlado poslalo neživljenjsko določilo ZPPDej.

Pri vsej tej zgodbi je še pomembno, da je le eno podjetje v Sloveniji registrirano podjetje z
dovoljenjem za zbiranje, izvažanje in uničevanje v tujini. Korist od tako ozkega razumevanja
zakonodaje ima le to zasebno podjetje. Škodo pa ima javni sektor, saj se povečujejo izdatki
iz javnih sredstev, saj to novo stanje za bolnice pomeni izrazito višje stroške zaradi nakupa
zamrzovalnih skrinj, nakupa zbiralnikov, ki omogočajo hermetično zapiranja ter višja cene
stroškov odvoza in uničenja odpadka, kot je bila prej, ko so se ti »t.i. človeški odpadki« lahko
upepeljevali v upepeljevalnici za ljudi. Povišanje je cca 60 %.

V nekaterih drugih državah EU, ki jih zavezuje ista evropska krovna Uredba o odpadkih,
imajo ta problem ustrezno rešen. V Avstriji za zarodke, nerojene ali mrtvorojene otroke npr.
Dunajski zakon o pogrebništvu določa obvezen pokop ali upepelitev. Na Hrvaškem je
področje bioloških odpadkov človeškega izvora urejeno v Pravilniku o ravnanju z
medicinskimi odpadki iz leta 2015. Po tem pravilniku predstavljajo t.i. patološki odpadki dele
človeškega tkiva, tkiva in organe odstranjene med kirurškimi posegi in druge anatomske
odpadke, ki zahtevajo zaradi etičnih razlogov posebne pogoje ravnanja in se morajo sežgati
v upepeljevalnici ali pokopati na pokopališču. Na Češkem se uporablja termin »posmrtni
ostanki pred pokopom«. V njem je zajeto tako človeško telo, kot tudi posamezni deli človeka

Naziv sodišča: Okrožno sodišče v Ljubljani, št.vložka: 1/00200/00, osnovni kapital: 5.698.216,00 €, davčna št.: SI39470628, matična št.: 5015669, IBAN koda: SI56031001000003073
in tudi človeški zarodki po splavu. Dejavnost upepeljevanja obsega delovanje
upepeljevalnice, vključno z upepeljevanjem človeških posmrtnih ostankov, izkopanih
človeških ostankov in s tem povezano ravnanje, shranjevanje človeških ostankov, obdelavo
in shranjevanje pepela pokojnih v žare. V Nemčiji se deli teles in organov obravnavajo kot
posebni občutljivi odpadki in se kot takšni upepelijo in pokopljejo. Po podatkih International
Cremation Federation (ICF) se 18 01 02 upepeljujejo v upepeljevalnicah za ljudi tudi V Angliji
in na Nizozemskem.

Zaradi navedenega je Mestna občina Ljubljana Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) v
zadnjih dveh letih že večkrat predlagala, da naj sproži spremembo zakonodaje in s tem
omogoči etično ravnanje in gospodarno ravnanje z javnimi sredstvi. Žal MOP na te pobude
ni odgovorilo.

Predlagana rešitev: črta se prva alineja 4. odstavka 2. člena Uredbe o ravnanju z odpadki,
ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene in veterinarske dejavnosti ter z njima povezanih
raziskavah (Uradni list RS, št. 89/08), dele teles in organov se doda v 4. člen uredbe (k
obveznemu ravnanju z odpadki) in se napiše, da se odstranjujejo v upepeljevalnici za ljudi in
enako v 9. člen uredbe (k oddaji odpadkov iz zdravstva). Dele teles in organov ter
odstranjevanje v upepeljevalnici za ljudi se doda tudi v Prilogo 1 – opis posod in vreč za
hranjenje in začasno skladiščenje odpadkov iz zdravstva iz podskupine 18 01 in 18 02 iz
klasifikacijskega seznama odpadkov.

Lepo pozdravljeni!

direktor družbe
mag. Robert Martinčič

Naziv sodišča: Okrožno sodišče v Ljubljani, št.vložka: 1/00200/00, osnovni kapital: 5.698.216,00 €, davčna št.: SI39470628, matična št.: 5015669, IBAN koda: SI56031001000003073