You are on page 1of 3

Postopki obdelave signalov

8. vaja – načrtovanje sit s postavljanjem ničel in polov
Kavzalen LČN sistem smo zapisali s pomočjo diferenčne enačbe kot vsoto linearne kombinacije vrednosti na izhodu sistema, ter linearne kombinacije vrednosti na vhodu sistema:

∑ ak ⋅ y[n − k ] = ∑ bl ⋅ x[n − l ]
a 0 y[0] + a1 y[n − 1] + a 2 y[n − 2] + ... = b0 x[0] + b1 x[n − 1] + b2 x[n − 2] S pomočjo odziva na enotin impulz δ [n] smo nato določili prevajalno funkcijo h[n]. Na gornji (splošni) diferenčni enačbo lahko izvedemo transformacijo Z: a 0Y ( z ) + a1Y ( z ) z −1 + a 2Y ( z ) z −2 + ... = b0 X ( z ) + b1 X ( z ) z −1 + b2 X ( z ) z −2 + ...
Y ( z ) a 0 + a1 z −1 + a 2 z − 2 + ... = X ( z ) b0 + b1 z −1 + b2 z − 2 + ...
k =0 l =0

K

L

(

)

(

)

Spomnimo se še povezave med izhodom in vhodom v sistem v frekvenčni domeni: Y ( z) = H ( z) ⋅ X ( z) H ( z) = Y ( z) X ( z) kjer je H(z) transformacija Z prevajalne funkcije h[n].

Iz diferenčne enačbe, na kateri smo izvedli transformacijo Z, lahko na ta način izvedemo enačbo za prevajalno funkcijo (v frekvenčni domeni): (z − z1 )(z − z 2 )(z − z 3 )... b0 + b1 z −1 + b2 z −2 + ... Y ( z) H ( z) = = = X ( z ) a + a z −1 + a z − 2 + ... ( z − p )( z − p )( z − p )... 1 2 3 0 1 2 kjer so z k ničle ( H ( z ) = 0 ), p k pa poli ( H (z ) → ∞ ). Z ustreznim postavljanjem ničel in polov lahko dosežemo željen frekvenčni potek prevajalne funkcije – sita.
Ker se želimo omejiti na kavzalne primere, moramo zagotoviti, da je polinom v imenovalcu višje stopnje, kot polinom v števcu. Na ta način se izognemo členom z k za pozitivne k, ki operirajo s prihodnjimi vzorci in vodijo v nekavzalne sisteme. V praksi to pomeni, da mora biti število polov enako ali večje od števila ničel. Za sita s končnim odzivom (FIR) velja, da so vsi poli postavljeni v točko z = 0 . Na ta način dosežemo, da od ulomka, ki določa H(z) ostane le končen polinom v števcu, temu pa ustreza prevajalna funkcija h[n] s končnim številom členov. Pri sitih z neskončnim odzivom (IIR) pa imamo pole postavljene tudi v neničelnih vrednostih z ≠ 0 . Ulomek, ki določa H(z) moramo nato razdeliti na parcialne ulomke, ter razviti v neskončne geometrijske vrste, le tem pa ustreza prevajalna funkcija h[n] z neskončnim številom členov. Ko postavljamo ničle in pole izven realne osi (imajo torej tudi imaginarno komponento), jih moramo postavljati v konjugirano kompleksnih parih. Tako zagotovimo, da iz produkta členov ki vsebujeta konjugiran kompleksni par, odpade imaginarna komponenta, zato H(z) ostane realna funkcija z: (z − Ae jω )(z − Ae − jω ) = z 2 − A(e jω + e − jω )z + A 2 e jω e − jω = z 2 − 2 A cos(ω ) z + A 2

1.) S postavljanjem ničel in polov pripravite visokofrekvenčno FIR sito (prepušča visoke frekvence). Pri tem ničle postavite na frekvence, ki ustrezajo frekvenčni razdelitvi štiritočkovne DFT. Narišite lego ničel in polov. Izračunajte H(z), ter nato h[n]. Skicirajte amplitudni potek frekvenčnega spektra sita – izračunate ga z uporabo funkcije freqz(...) (amplitudni potek naj bo normiran).
w=0:0.01:pi; b=[ ]; a=[ ]; H=freqz(b,a,w); Hmax=max(abs(H)); plot(w/pi,abs(H)/Hmax);

abs(H) 0

0.1

0.2

0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 normirana frekvenca (xpi rad/vzorec)

0.8

0.9

1

2.) S postavljanjem ničel in polov pripravite nizkofrekvenčno FIR sito (prepušča nizke frekvence). Pri tem ničle postavite na frekvence, ki ustrezajo frekvenčni razdelitvi štiritočkovne DFT. Narišite lego ničel in polov. Izračunajte H(z), ter nato h[n]. Skicirajte amplitudni potek frekvenčnega spektra sita – izračunate ga z uporabo funkcije freqz(...) (amplitudni potek naj bo normiran). w=0:0.01:pi; b=[ ]; a=[ ]; H=freqz(b,a,w); Hmax=max(abs(H)); plot(w/pi,abs(H)/Hmax);

abs(H) 0

0.1

0.2

0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 normirana frekvenca (xpi rad/vzorec)

0.8

0.9

1

3.) Na enak način pripravite še pasovno zaporno FIR sito ('izreže' pas frekvenc). Narišite lego ničel in polov. Izračunajte H(z), ter nato h[n]. Skicirajte amplitudni potek frekvenčnega spektra sita – izračunate ga z uporabo funkcije freqz(...) (amplitudni potek naj bo normiran). b=[ ]; a=[ ]; ....

abs(H) 0

0.1

0.2

0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 normirana frekvenca (xpi rad/vzorec)

0.8

0.9

1

4.) Izboljšajte obliko sita iz prejšne naloge tako, da dodate pol pri frekvenci π in z amplitudo 0,8 (ne 2 pozabite na konjugiran kompleksni par!). S tem boste oblikovali pasovno zaporno IIR sito. Narišite lego ničel in polov. Zapišite H(z). Skicirajte amplitudni potek frekvenčnega spektra sita – izračunate ga z uporabo funkcije freqz(...) (amplitudni potek naj bo normiran). b=[ ]; a=[ ]; ...

abs(H) 0

0.1

0.2

0.3 0.4 0.5 0.6 0.7 normirana frekvenca (xpi rad/vzorec)

0.8

0.9

1