1

Sledeče strani so nelektorirane in precej hitro tipkane, zato se v naprej opravičujem za

vse napake, ki se bodo pojavljale v tekstu, ker za popravljanje preprosto ni bilo več
časa. Upam, da ti bodo v pomoč. Vso srečo na izpitu. Goran.

Filozofija narave – izpiski iz literature za smer: Filozofija –S

Alexandre Koyre – Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma; pogl.:I,II,III,VII,IX.

I. NEBES IN NEBESA
Nikolaj iz Kuze zanika končnost sveta in to, da je ograjen s stenami nebesnih sfer.
Vendar pa ne trdi, da je dejansko neskončen (neskončnost je atribut Boga). Njegov
univerzum ni neskončen (infinitum), temveč »brezkrajen« (interminatum).
V svetu so večji ali manjši predmeti ni pa velikih ali majhnih. Minimum in maksimum
sta zunaj niza.
Gibanje – telo v gibanju ni nikoli na istem mestu
Mirovanje – Telo v mirovanju ni nikoli zunaj tega mesta
Ni nobenega minimuma ali maksimuma gibanja, nobenega najpočasnejšega in
najhitrejšega.

Redišče sveta se ujema z obodom. To ni fizikalna ampak metafizično središče.

Središče je namreč točka ki je enako oddaljena od oboda.
Bog je središče sveta in neskončni obod vsega.

V to središče ki ne obstaja ne more biti postavljena ne Zemlja ne karkoli drugega in tako nič
na tem svetu ne more popolnoma mirovati. Kuzanski prenese svojo psevdohermetično
definicijo Boga na univerzum: »Sfera, katere središče je povsod, obod pa nikjer«.
Zgodovinsko najpomembnejše je to, da Nikolaj Kuzanski zavrne hierarhičnost univerzuma.
V delu kardinala Nikolaja Kuzanskega veje nov duh, duh renesanse. Njegov duh ni nič več
srednjeveški kozmos. Vsekakor pa še ni neskončni univerzum modernistov.

II. NOVA ASTRONOMIJA IN NOVA METAFIZIKA

KOPERNIK – uporablja matematično tehniko, ki jo je izdelal Ptolomej, vendar se za svoj

navdih vrne nazaj, za Ptolomeja in Aristotela, v zlato dobo Pitagore in Platona. Navaja
Herakleida, Akfanta in Hiketasa, Filolaosa in Aristarha s Samosa.
- koprenikanska astronomija Zemljo premakne s središča sveta in jo postavi med planete, in
s tem spodkoplje same temelje tradicionalnega kozmeičnega svetovnega reda z njegovo
hierarhično strukturo in kvalitativno opozicijo med nebesnim področjem nespremenljive biti
in zemeljsko podlunarno regijo spremembe in razpada.
- kopernikov svet ni brez hierarhičnih značilnosti
- argumentacija za prenos središčnosti vesolja: zdi se iracionalno, da bi se namesto
sorazmerno majhnega telesa gibalo neznansko veliko telo, »tisto ki vsebuje in locira, in
ne tisto, ki je vsebovano in locirano«, temveč tudi zato, ker » se pogoj za mirovanje šteje
za odličnejši in bolj božanski od pogoja za spremembo in nekonsistentnost; zato slednji
bolj ustreza zemlji kot univezumu
- Ravna se po pitagorejski tradiciji in popolnoma preobrne aristotelsko in srednjeveško
lestvico vrednot, s tem ko da soncu zardi »njegove najvišje popolnosti in vrednosti – vira
svetlobe in življenja: središčno mesto.

1
 2

- Kopernikov svet je še vedno dobro urejen svet, sicer ni več popolnoma hierarhično
strukturiran toda še vedno ima dva pola sonce in sfero zvezd stalnic ki so rob sveta in za
njimi nič ne biva. Še vedno je KONČNI svet.
- Univerzum je po Kop. SFERIČEN ker je ta oblika popolna celota in ne potrebuje nobenih
vezi, je najpopolnejša in najprostornejša in tako najbolj ustrezna da vsebuje in združuje
vse stvari. Sonce, Luna in planeti se tudi kažejo kot sfere.
- Zavrača aristotelski nauk, po katerem »zunaj sveta ni niti teles niti praznega prostora,
pravzaprav nič ne eksistira«.
- Koperniku se zdi čudno, da bi nič lahko kaj dosegal« in je prepričan, da bi morali imeti, če
smo dopustili, da »so nebesa neskončna in omejena zgolj s svojo notranjo konkavnostjo«,
boljši razlog za trditev, »da ni ničesar zunaj nebes, saj je vsaka stvar, kakršnakoli že je
njena velikot, znotraj njih«,- v tem primeru bi morala biti nebesa seveda negibna:
neskončnega dejanskega ni mogoče gibati ali prečkati.
- Kopernik nam nikoli ne pove, da jevidni svet, svet zvezd stalnic, neskončen, temveč le, da
je NEIZMEREN (immensum), da je tako velik, da je Zemlja v primerjavi z njim le točka
in še več, celotna krogla njenega letnega kroga okrog sonca, je zgolj neznatna točka.
- Kopernikov SVET je KONČEN, obkrožen z materialno sfero ali kroglo, sfero zvezd
stalnic – sfero ki ima središče v katerem je Sonce.
- Čeravno je ta svet po načih ali celo Kopernikovih astronomskih standardih precej majhen,
pa je bil sam v sebi dovolj velik, da ni bilo čutiti, da je zgrajen po človekovi meri
- V Kopernikovem astronomskem svetu ni prostora za raj.

GIORDANO BRUNO:
- nam prvič predstavi ori ali očrt kozmologije, ki je začela prevladovati v zadnjih dveh
stoletjih
- Lovejoy in Koyre ga sprejemata za glavnega predstavnika nauka o decentraliziranem,
neskončnem in neskončno naseljenem univezumu.
- Pred Galileom razglaša, da je »svet neskončen in da zato v njem ni nobenega telesa, ki bi
mu simpliciter pripadalo, da je v središču ali na središču ali na obrobju ali med tema
dvema skrajnostima«…temveč mu le pripada, da je med drugimi telesi.
- Najjasnejša in najmočnejša predstavitev novega evangelija o enotnosti in neskončnosti
sveta je dana v njegovih italijanskih dialogih De l'infinitio universo e mondi in v njegovi
latinski pesnitvi De immenso et innumerabilibus:
Obstaja en sam unverzalen prostor, ena sama in prostrana neizmernost – imenuje jo praznina.

- medtem ko že prej Nikolaj Kuzanski preprosto ugotavlja, da svetu ni mogoče pripisati

meja, Giordano Bruno trdi, da je neskončen.
- Bruno uporablja načelo polnosti (drugi svetovi prek prostora identični z našim lastnim;
prostor je vsepovsod izpolnjen z materijo ali vsaj z etrom) in zavrača vse omejitve.
- Bruno na staro in znamenito questio disputata: zakaj Bog ni ustvaril neskončnega sveta?
– vprašanje , na katerega so srednjeveški sholastiki dali tako dober odgovor, namreč, da
so zavrnili samo možnost neskončne kreature – kratko malo odgovarja, in ot kot prvi: Bog
je to storil. In celo: Bog ni mogel storiti drugače.
- Razkroj kozmosa, in to da zemlja izgubi svoj središčni enkraten (ne privilegiran) položaj
privede do tega, da čovek izgubi svoj enkraten in privilegiran položaj v teokozmični
drami stvarjenja, v kateri je bildo tedaj človek tako sreediščna figura kot zastavek. Na
koncu razvoja nejdemo nem in strašljiv svet Pascalovega »libertina«, nesmiseln svet
moderne znanstvene filozofije. Na koncu najdemo nihilizem in brezup.

2
 3

- Nikolaj Kuzanski ugotavlja, da nespremenljivosti ni mogoče najti v nobenem delu

celotnega univerzuma.
- Giordano Bruno gre mnogo dlje, zanj sta gibanje in sprememba znaka popolnosti in ne
odsotnosti popolnosti. Nespremenljiv univerzum bi bil mrtev; živ univerzum mora
zmožnost gibanja in spreminjanja.
- Dve načeli pomembni za Brunovo mišljenje: a) cnačelo zadostnega razloga (kot ga 100
pozneje imenuje Leibnitz) b) odločilni premik od čutnega k intelektualnemu
spoznanju v njunem odnosu do mišljenja (intelekta). Bruno trdi, da je čutno zaznavanje
tako zmedeno in zmotno in ga ne moremo vzeti za temelj znanstvene in filozofske
vednosti. Razloži, da je neskončnost, medtem, ko je za čutno zaznavanje in imaginacijo
nedostopna in nepredstavljiva za intelekt, nasprotno, njegov prvotni in najbolj zanesljiv
koncept.
- Načelo zadostnega razloga B uporablja v razpravi o prostoru in prostorsko razširjenem
univerzumu. Brunov prostor, prostor neskončnega univerzuma in hkrati (nekako
napačno razumljene) Lukrecove 'praznine', je popolnoma homogen in vsepovsod
podoben samemu sebi
- Aristotelska koncepcija sklenjenega znotrajsvetnega prostora ni le – v skladu z B
glediščem, napačna temveč tudi nesmiselna. Brunova kritika Aristotel ej napačne, ker ge
ne razume in nadomešča mestni kontinuum rškega filozofa z geometrijskim
»prostorom«.
- Prostor ki ga zavzeme naš svet in prostor zunaj njega je isti.
- Star ugovor, da koncept neskončnosti lahko apliciramo le na Boga, je taisti ki je Nikolaja
Kuzanskega in kasneje Descartesa pripeljal do tega, da sta se izogibala imenovati svoja
svetova »neskončna«, temveč sta ju imenovala le »nekončna« in »nedoločena«. Bruno
odgovarja, da ne zanika izrecne razlike med intenzivno in popolnoma preprosto
neskončnostjo Boga in ekstenzivno in mnogovrstno neskončnostjo sveta. V primerjavi z
Bogom je svet zgolj točka, zgolj nič.
- Božje stvarjenje mora za to, da bi bilo popolno in vredno stvrnika, vsebovati vse, kar je
mogoče, to je, neštevilna posamezna bitja, neštevilne Zemlje, zvezde in Sonca – tako bi
lahko rekli, da Bog potrebuje neskončen prostor, da bi vanj postavil ta neskončni svet.

III. NOVA ASTRONOMIJA PROTI NOVI METAFIZIKI (Keplerjeva zavrnitev

neskončnosti)

- koncepcija neskončnosti univerzuma j ečisto metafizičen nauk, ki j elakho upravičeno

temelj empirične znanosti, sama pa ne more nikoli temeljiti na empirizmu. To je zelo
dobro razumel in jo zato zavrne Kepler. In to ne samo zaradi metafizičnih temveč tudi
zaradi čisto znanstvenih razlogov;
- Kepler zanika neskončnost univerzuma.
- V svetu vidi izraz Boga , ki simbolizira sveto trojico in uteleša v njegovi strukturi
matematični red in harmonijo. Red in harmonijo ki je ni mogoče najti v neskončnem in
zato popolnoma brezobličnem ali uniformnem Brunovem univerzumu.
- Ni koncepcija ustvarjalnega dejanja tista, ki jo Kepler postavlja proti Brunu in tistim, ki se
strinjajo z njegovimi nazori, temveč koncepcija astronomske znanosti, ki jo utemlejujejo
in omejujejo pojavi.
- Aristotel izhajajoč iz gibanja dokaže končnost sveta
- Kepler se ne strina niti z Brunovim strastnim navdušenjem za neskončnost univerzuma
niti z Gilbertovo željo, d abi dvignil božjo neskončno moč
- Kepler zavrne infinitistično koncepcijo univerzuma

3
 4

- Argument s katerim to stori stoji na dveh premisah:

1. neposredna posledica načela zadostnega razloga in je v tem, da dopušča ,
da mora biti – če svet nima meja in poseben določene strukture, to je , če je
svetni prostor neskončen in uniformen – potem tudi razvrstitev zvezd
stalnic v tem univerzumu ni uniformna
2. zadeva znanost astronomije kot tako. Postulira njeno empirično naravo:
astronomija kot taka mora imeti opravka z opaznimi podatki, to je , z
nebesnimi pojavi. (1606) Astronomija je tesno povezana (Kepler) z vidom,
to je, z optiko. Ne more dovoliti stvari, ki oporekajo optičnim zakonom.

- naša regija ima posebno enkratno strukturo v svetovnem prostoru.

PARALAKSA, TAKTILNO,

- Kepler zanika možnost uniformne razvrstitve za, ki bi večino VIDNIH ZVEZD postavila
v velike in navadno vse večje oddaljenosti od nas – govori o konkretni razvrstitvi zvezd,
ki ustreza pojavu neba, to je ,opraviti imamo z razvrstitvijo zvezd, ki jih dejansko
vidimo.
- Svet lahko naredimo tako velik kot si želimo, vendar vidnim zvezdam, … ne bomo nikoli
zmožni pripisati razvrstitve, ki bi »rešila« pojave.
- »torej je svet od znotraj, proti Soncu in planetom zanesljivo končen in na neki način
izvotljen. Ostalo spada v metafiziko«.
- »Rimska cesta kot zvezde stalnice igrajo vlogo skrajnosti. Omejujejo ta naš prostor in os
narobe, omejene od zunaj.
- Keplerja tudi Galilejevo odkritje teleskopa ne privede do tega, da bi sprejel infinitistično
kozmologijo. Celo zdelo se mu je, da potrjujejo nejgov finitističen svetovni nazor in da
prinašajo nove podatke v prid enotnosti sončnega sistema in v prid bistvenega ralzočka
med našim gibljivim svetom in negibno gručo zvezd stalnic.
- Planeti odbijajo svetlobo Sonce oa sveti s svojo lastno
- Zvezde stalnice so manjše od Sonca in le to je neizmerljivo svetlejše od zvezd stalnic ali
če ne bi bile te tako veliko manj svetle od Sonca bi bil nebesni obok dejansko tako svetel
kot Sonce.
- Kepler ohrani svoje stališča in pravi da novih zvezd stalnic ne vidi oko ker so premajhne
(ne pa zato ker bi bile preveč oddaljene), seveda se moti, toda z gledišča čistega
empirizma pa je vendarle nedolžen, saj nima nikakršnega sredstva za določanje razdalj.
- Epitome astronomiae Copernicanae – njabolj zrelo Keplerjevo delo; zavrnitev
neskončnosti sveta, formulirana ravno tako odločno ali nemara celo odločneje kot kdajkoli
prej. Na vprašanje »Kaj naj se veruje glede na obliko neba?«
• tvarina eterične aure je razpršena po vsej razsežnosti sveta
• vojska zvezd obkroža zemljo z vseh strani in tako oblikuje kvazi
krožen obok
• zemlja je okrogla
- toda kar moramo odkriti je ali so središča zvezd na isti sferični površini. Kepler se na tej
stopnji noče obvezati. Prveidno pravi, da planeti niso na isti sferični površini kot zvezde
stalnice.
- Zakaj bi Sonce ne moglo biti zgolj ena od zvezd stalnic, in zakaj se regija zvezd stalnic ne
bi mogla razprostirati v neskončnost? Po Keplerju: zato ker zanj neskončnost univerzuma
nujno implicira popolno uniformnost njegove strukture in vsebine. Nepravilne, iracionalne

4
 5

razpršitve zvezd stalnic v prostoru si ni mogoče zamisliti; svet, končen ali neskončen –
mora utelešati geometrični vzorec.
- Kepler: ker so zvezde na videz enake, ni razumno, da bi morale biti zelo neenako
oddaljene od nas.
- Sredi zvezd stalnic je neizmerna votlina
- Velikost zvezd stalnic je za Keplerja uniformna
- Zanj pojavi jasno kažejo naš središčni položaj (sončnega sistema) sredi obrobne
akumulacije zvezd.
- Sfera zvezd stalnic je omejena navzdol, proti anm, ne le z zvezdno sfero, temveč tudi s
krogom rimske ceste.
- Dokler so zvezde, celo najmanjše vidne, je prostor končen.
- Optični svet je končen; astronomija je empirična znanost.
- Kepler smatra, da če bi predpostavili neskončno razprostiranje prostora onkraj zvez
dtalnic bi se s tem neskončno povečevala tudi zvezda sama.
- »V resnici je protislovno biti neskončen in biti omejen, ravno tako kot je protislovno
biti neskončen in imeti neki določen, to je, končen odnos z neko drugo neskončno
velikostjo. Zato ničesar, kar je vidno, ne ločuje od nas neskončna oddaljenost«
- Keplr zavrača neskončno mnoštvo zvezd in planetov v neskončnem prostoru kot tudi
končen svet v neskončnem prostoru
- Prostor , prazen prostor, je zgolj »nič«, non-ens. Prostor kot tak niti ne obstaja – kako bi
dejansko lakho bil, če je nič? Prostor obstaja zaradi teles, če ne bi bilo teles, ne bi bilo
prostora. In če bi moral Bog svet uničiti, ne bi ostal prazen prostor. Obstajal bi le nič,
ravno tako kot ni bilo sploh ničesar, preden je bog ustvaril svet. Vse tno ni novo, niti
lastno Keplerju: ot je tradicionalni nauk aristotelskega sholasticizma.
- Kepler ostaja v svojem pojmovanju biti, gibanja - ne pa v pojmovanju znanosti – v zadnji
analizi aristotelik.

VII. ABSOLUTNI PROSTOR, ABSOLUTNI ČAS IN NJUN ODNOS DO BOGA

/Melbranche, Newton, Bentley/

- Za Moora je prostor božji atribut

- Spinoza strogo razločuje med »razsežnostjo kakor je dana čutom (deljiva, gibljiva,
mnoštvo vselej spreminjajočih se in končnih modusov) in predstaljena z domišljijo, in
razsežnostjo, kakor jo dojemamo z razumevanjem (resnično in popolnoma neskončna
ter zato nedeljiva – ta tudi tvori večni in bistveni atribut a se in per se obstajajočega bitja,
to je, Boga).
- Malebranche tudi poveže prostor z Bogom, brž ko dojame neskončnost geometrijskega
prostora – imenuje ga »razumna razsežnost«.
- Henry Moore in Spinoza postavita materijo v Boga. Malebranche tega ne stori, on
namreč idejo prostora ali »razumno razsežnost«, ki jo postavi v Boga, loči od grobe
materialne razsežnosti sveta, ki ga je ustvaril Bog.« - razumna razsežnost (večna, nujna
neskončna)
- materialna razsežnost (ustvarjena,
materija sveta, ima meje)
- Antoine Arnould smatra ta Malebranchov razloček za popolnoma nelegitimen, in da
ustreza zgolj kartezijanskemu razločku med razsežnostjo, ki je dana čutom in isto

5
 6

dejansko razsežnostjo kot predmetom čistega uma. Po A.A. je Malebranchova »razumna

razsežnost« kratko malo neskončna razsežnost materialnega univezuma.
- Z Morovim pojmovanjem prostora se strinja tudi Newton.
- Newton namerno empirično in domnevno pozitivistično matematično raziskuje naravo.
- Newtonova fizika – bolje bi bilo reči – naravna filozofija stoji in pade s konceptom
absolutnega časa in absolutnega prostora. Newton o zgolj relativni ali relacijski naravi teh
in z njimi povezanih pojmov, pravi, da je »vulgarno« in da temelji na »predsodkih«.
- Absolutni, resnični in matematični čas in prostor – za N so te oznake namreč enakovredne
in določajo tako naravo konceptov, za katera gre, kot entitet, ki jima ustrezajo – sta v
nasprotju z zdravorazumskim časom in prostorom.
- Newt: » v fil. raziskavah moramo odmisliti svoje čute in obravnavati stvari same, ločeno
od tega, kar so zgolj njihova čutna merila«.
- Tok absolutnega časa (AČ) za N, ni izpostavljen nikakršni spremembi, (gibanje pa je
lahko pospešeno ali zavrto). Zanj je čas realnost neodvisna od vsega drugega.
- Descartes: čas sodi le k zunanjemu svetu, in ne bi osbstajalo, ča ne bi obstajal nikakršen
tak svet. Newton contra: čas ima svojo lastno naravo.
- N: čas in trajanje sta le dve imeni za eno in isto absolutno entiteto.
- N: absolutni prostor je pravtako neodvisen od česarkoli zunanjega. Po svoji lastni naravi
je vselej podoben in negiben.
- Descartes: prostor je razsežnost, ki se giblje naokrog in je identificirana s telesi. To je z N
gledišča kvečjemu relativni prostor (RP).
- RP j etista gibljiva razsežnost ali merilo za AČ, ki ga naši čuti določijo s svojim
položejem do teles in ga avadno štejemo za negiben prostor. AP in RP sta enaka v podobi
in velikosti, vendar pa ne ostaneta vselej številčno enaka.
- RP je pripisan telesu in se skupaj z njim giblje skozi AP.
- Mesto – locus – je nekaj kar je v telesih in v katerm so telesa. Gibanje j eproces v katerm
telesa spremenijo svoja mesta, in jih prepustijo drugim. Absolutno gibanje (AG) j epremik
telesa z enega absolutnega mesta na drugo, relativno gibanje (RG) pa je premik z enega
relativnega mesta na drugo. Tako je na ladji, ki jo žene veter, relativno mesto telesa tisti
del ladje, ki ga ima telo, ali tisti del votlosti, ki g atelo napoljnjuje in ki se zato giblje
skupaj z ladjo, relatovno mirovanje pa je bivanje telesa na istem delu ladje ali njene
votlosti.
- Časi in prostori so mesta samih sebe kot tudi vseh drugih stvari. Vse je v času glede na
red zaporedja in vse je v prostoru glede na red položaja. Newtonov tako kot Morov
prostor je nedeljiv in neločljiv (čeprav ga lahko »abstraktno« in »logično« neskončno
delimo)
- AG je gibanje glede na AP, vsa RG pa implicirajo AG.
- Ni drugih negibnih mest in razen tistih, ki – od neskončnosi do neskončnosti - vsa
ohranijo isti dani položaj glede na druge in ki morajo po tej razlagi vselej ostati negibna
ter tako tvorijo negibljiv prostor. Kaj tukaj pomeni NESKONČNOST? Ne le prostorske
temveč tudi časovno.: absolutna mesta ohranijo od večnosti do večnosti svoje položaje v
absolutnem, to je, neskončnem in večnem prostoru, gibanje telesa pa je definirano kot
absolutno prav glede na ta prostor.
- AG je zelo težko ali celo nemogoče določiti. Časa ne dojemamo – čas je, kot vemo,
nedostopen našim čutom. V prostoru dojemamo stvari, njihova gibanja glede na druge
stvari, to je, njihova relativna gibanja, ne njihovih AG glede na sam prostor.
- AG in RG razločimo in določimo zgolj z njihovimi vzroki in učinki. Ti vzroki so sile ki
delujejo na telesa, da bi proizvedle gibanje.
- AG lahko razločimo od RG ali celo od mirovanja le tedaj, ko naša določitev sil, ki
delujejo na telesa, ne temelji na zaznavi sprememb, ki se zgodijo v vzajemnih

6
 7

odnosih teles, za katera gre. Premočrtno gibanje, nam tega ne omogoča. Pač pa nam to
omogoča krožno ali rotacijsko gibanje.
- Rotacijsko ali krožno gibanje povzroči sredobežne sile, ki jih lahko določimo in tako
spoznamo njihov obstoj v damen telesu in celo merimo njihovo hitrost, ne da bi
upoštevali položaje ali obnašanje kakršnegakoli drugega telesa zunaj telesa, ki se
vrti.
- N odkritje o absolutni naravi rotacije – v nasprotju s premočrtnim premikanjem –
odločilno potrjuje njegovo pojmovanje prostora; pripelje do tega, da je dostopen našemu
empiričnemu spoznanju in – ne da bi ga oropalo njegove metafizične funkcije in statusa –
zagotovi njegovo vlogo in njegovo mesto kot temeljnega znanstvenega koncepta.
- N interpretacija krožnega gibanja in ideja AP naletita na močno nasprotovanje Huygensa,
Leibnitza, macha, Duhema. Toda prestane vse ugovore zaradi »potrditve zakona inercije,
kot prvega in glavnega zakona ali aksioma gibanja« po katerem gibanje, če je inercijsko,
tj. premočrtno enakomerno gibanje, ki postane – ravno tako kot mirovanje -
»naravno« stanje telesa. Krožno gibanje, ki na vsak točki spremeni svojo smer,
čeravno ohrani konstantnost svoje kotne hitrosti, se s stališča inercijskega zakona ne
zdi enakomerno, temveč konstantno pospešeno gibanje. Toda pospešek je bil – v
nasprotju s samim premikom - vselej nekaj absolutnega in je ostal tak vse do l. 1915, ko
mu je Einsteinova splošna relativnostna teorija prvič v zg. fiz. odvzela njegovo
absolutnost. Ker pa je s tem spet sklenila univerzum in zanikala evklidsko strukturo
prostora, je tako potrdila pravilnost newtonovskega pojmovanja. (N je imel prav, da smo
zmožni določiti absolutno rotacijsko ali krožno gibanje teles, ne da bi zaradi tehga
potrebovali referenčno točko, ki jo predstalja telo v absolutnem mirovanju.
- Dejanski razloček med prostorom in materijo ne implicira nujno, da spejmemo obstoj
dejanske praznine. Bruno in Kepler trdita, da je prostor vsepovsod poln »etra«. Za N je
eter zgolj zelo fina in zelo prožna substanca in ne napoljnjuje popolnoma svetnega
prostora. Ne razteza se v neskončnost.
- Zaradi prostega gibanja kometov sklepa N na to, da v nebesnih prostorih ni nikakršne
materije. N eter. Še takrat kadar je prisoten nima kontinuirane strukture. Sestavljen je iz
skrajno majhnih delcev, med katerimi je kajpada praznina. Prožnost implicira praznino.
- Bistvrene lastnosti materije so za N (že pri H.Moru, starih atomistih, korpuskularna
/korpuskul: osnovni delec/ filozofija): razsežnost, trdnost, nepredirnost, gibljivost +
inercija.
- N gravitacije ali vzajemne privlačnosti ne šteje več (tako kot Galilei ali celo Descartes)
med bistvene latnosti teles. Je učinek neke tuje sile, ki deluje nanje v skladu z nekim
določenim pravilom.
- Bentley praznino potrebuje , d abi v svetu lakho dokazal obstoj in delovanje
nematerialnih, nemehanskih sil
- V gravitaciji Bentley najde dokaz za obstoj Boga: vzajemne privlačnosti ne more razložiti
nobeno »materialno in mehansko gibalo« zato je nedvomna dejnaskost te sile vzajemne
gravitacije »..nov in neposreden argument za obstoj Boga, neposreden in pozitiven dokaz,
da meterialen živi duh obvešča in poganja mrtvo materijo ter podpira okvir sveta«.
- Žel mu je Newton razložil, da njegovo sklepanje implicira končen svet in da ni razloga za
zanikanje njegove možne neskončnosti , da težave, ki jih je Bentley odkril v konceptu
neskončne vsote ali niza, niso protislovja in da je njegova zavrnitev neskončnosti (ali
večnosti paralogizem (nenamerno kršenje logičnih zakonov in pravil). N je kajpada
potrdil, da golo in čisto delovanje gravitacije ne bi moglo razložiti njegove strukture, niti
če bi bil svet neskončen in da sta bila izbira in cilj jasno razvidna tako v dejnaski
razvrstitvi nebesnih teles v prostoru kot v vzajemni prilagoditvi njihovih mas, hitrosti itn.

7
 8

- Nekateri zavračajo neskončnost sveta in neštevilneh zvezd češ da neskončen svet nemara
nima smotra. Bentley ugovarja da (četudi jih ne vidimo) »smotrov stvarjenja vseh svetlih
teles ne smemo omejiti in določiti zgolj glede na človekove cilje in rabo. Kajti četudi niso
ustvarjena zavoljo nas, gotovo tudi niso ustvarjena zavoljo samih sebe.
- Neskončno razširjen in naseljen svet, potopljen v neskončen prostor, svet, ki ga vodi
modrost in giblje moč vsemogočnega in vsepričujočega Boga – tak je univerzum Richarda
Bentleya, bodočega worchersterskega škofa in učitelja na Trinity College – tak je
nedvomno tudi univerzum zelo heretičnega profesorja matematike Isaaca Newtona, člana
kraljevske družbe in istega Trinity Collegea.

X. ABSOLUTNI PROSTOR IN ABSOLUTNI ČAS: božji okvir delovanja

(Berkeley in Newton)

- Newton zagovarja obstoj absolutnega prostora in absolutnega časa in dodaja, da sta ta dva
nujno povezana z Bogom in potrjujeta njegov obstoj. …Newtonov Bog ni zgolj »filozofski«
Bog, neosebni in ravnodušni prvi vzrok aristotelikov ali – za Newtona – skrajno ravnodušen
in iz sveta odsoten Descartesov Bog. Je –ali si Newton vsaj želi, da bi to bil – bibilijski Bog,
učinkoviti mojster in vladar nad svetom, ki ga je ustvaril. »…vodi vse stvari ne kot duša
sveta, temveč kot gospodar nad vsem…«

- Njegovo trajanje sega od večnosti v večnost, njegova navzočnost od neskončnosti v

neskončnost … newtonski Bog očitno ni zunaj časa in prostora: njegova večnost je večno
trajanje, njegova vsepričujočnost je neskončna razsežnost: »On ni večnost in neskončnost,
temveč večen in neskončen; on ni trajanje ali prostor, temveč traja in je navzoč« in s tem,
d atraja in je povsod pričujoč tvori trajanje in prostor
- Mi – tj.svet – smo v Bogu, v božjem prostoru in v božjem času. Ravno zaradi te
vsepovsodne in večne sonvazočnosti s stvarmi pa je Bog zmožen izvrševati svoje
gospostvo nad njimi.

8
 9

FILOZOFIJA NARAVE-KOZMOLOGIJA

3.IN 4.LETNIK/FILOZOFIJA-A

1998/'99

Prof.Dr.Marko Uršič

DVANAJST RAZPRAV O NARAVI ČASA

IZPITNA VPRAŠANJA:

1. POJMOVANJE ČASA PRI PREDSOKRATIKIH (gl.tudi lit.

Grški klasiki pojmujejo KOZMOS kot KONČNO HARMONIČNO CELOTO.

Kozmologi iščejo ARCHE (počelo).
Heziod (700 pr.n.št.) spiše Teogonijo (rodovnik bogov).
Proces anstajanje Sveta je prehajanje od KAOSA (nediferenciranega prastanja) h
KOZMOSU. Prastanje – »prostor, ki ostane, ko odmislimo nebo in zemljo)

ANAKSIMANDER: Zagovornik cikličnosti časa,

Temeljni pojem APEIRON, pomeni neskončno in je IMANENTEN UNIVERZUMU, na
način, da ja OKVIR REDA.
»Anaksimander je postavil za pravzrok in prvino vsemu, kar biva apeiron (neskončno) in
je tudi prvi rabil to ime. Pravi pa, da to ni voda ne katera drugih ti. prvin,ampak neka
svojevrstna neskončna neskončna podstat, iz katere sestoje vsi nebesi in svetovi v njih:'Iz
česar /iz katerih/ pa stvari nastajajo, v tistem /v tistih/ tudi minevajo po Nujnosti /to
cheron/;zakaj druga drugi palčujejo kazen /dike/ in poravnavao za krivdo /adikia/
po redu Časa /tou chronou taksin/. Anaksimander je očividno opazoval presnavljanje
štirih prvin iz ene v drugo in zato ni maral vzeti ne te ne one za podstat, temveč neko
drugo mimo njih.« (DK 12, A9; iz Simplicijeve Phys.24,13, povzema Teofrastovo Phys. –
v Sovretovem prevodu str.35-36).

»Vse je 'začtek' /arche/ ali iz začetka, 'neskončno' /aperion/ pa nima začetka, zakaj ko bi
ga imelo bi imelo udi konec. Dalje mora biti kot nekak pravzrok nenastalo in neminljivo,
zakaj kra nastane, mora nujno tudi miniti in vsaka preminitev ima konec. Zato pa, kakor
pravimo, apeiron nima začetka, narobe, on je očividno sam pravzrok vsemu drugemu in
vse zaobjemlje in vsemu vlada, kakor učijo tisti, ki poleg neskončnega ne postavljajo
drugih vzrokov, npr. uma in ljubezni. In apeiron je božanski, saj je neumrljiv in neminljiv,
kakor pravi Anaksimandros in večina fiziologov.«
(Dk 12, A 15; Iz Arist. Phys. Γ 4, 203b 6 – v Sovretovem prevodu str.36.)

»…Apeiron je večen in se ne stara in objema vse svetove.«

(DK 12, A 11; iz Hippol. Ref. I 6, 1-7 – v Sovretovem prevodu)

9
 10

HERAKLIT-Večno vračanje kot periodičnnost ognja (ki je večen) v dolgih ciklih; usoda pa
je beseda (logos). Ogenj poraja vedno novi svet in z njim čas (cikličnost v ozadju). Večnost v
logosu je tu in zdaj, ne ob koncu časa.

2. STVARJENJE ČASA V PLATONOVEM TIMAJU

Opisana je prva zaokrožena (filozofska) kozmologija sploh.
- Čas je bil ustvarjen skupaj s svetom po vzoru idej in praprostora (ki pa ni ustvarjen).
Čas je posnetek večnosti, torej nima ontološkega poudarjenega pomena.
- Večnost je izven časa; je nekaj drugega kot ves čas, ki je lahko končen
- Čas je povezan s številom (mnoštvom); večnost pa je ena
- Število časa določajo gibanja (planetov) nebesnih teles, ki so najbolj popolna. Število
časa je torej merjeno s kozmično uro.

3. ARISTOTELOVO POJMOVANJE ČASA V FIZIKI (gl.tudi lit. 1)

Aristotel se sprašuje ali je čas bivajoče ali ne, in kakšna je njegova narava. Nejasnost
obstoja časa izvira iz tega: daje en njegov del bil in ga več ni, drugi bo in ga še ni. A
vendar iz teh sestojita tako neskončni čas kot tudi vsak drug vzeti čas.Tisto kar pa je
sestavljeno iz nebivajočega se zdi, bi ne moglo sodelovati v bivajočem.

»Zdaj« ni del; namreč z dfelom se meri celota in »celo« mora biti sestavljeno iz delov. NE
zdi pa se, da bi čas bil sestavljen iz mnogih »zdaj«-ev. Poleg tega pa, je težko doumeti, ali
je ta »zdaj«, ki, kot se zdi, loči prihodnje in preteklo, vedno isti ali venomer drug in
drugačen.
»Zdaj« je meja.
Arist. Ugotavlja da čas ni gibanje, ker se le to že meri s časom (hitro ali počasno).
Toda čas ne biva brez premene (spremembe, kot načina gibanje glede na kakšnost),
ali gibanja.

Ali čas obstaja? Kakšna je njegova narava? Ali ima ontološko realnot?
- povezava med časom in gibanjem
- »en del časa je bil in ga ni, medtem ko drugi del šle bo in ga še ni«, zato bi lahko
sklepali, da tisto, kar je sestavljano iz neobstoječih stvari, nima realnosti.
- ZDAJ-ni del časa, ker ni celote; čas ni sestavljen iz zdajev, vendar zdaj povezuje
preteklost in prihodnost (Ali je vedno eden in isti – aporija
- Sam posebi čas ni gibanje, ne sprememba, ampak odnos med njima; je deležen obeh,
odvisen je od njiju - kljub temu je čas vsaj pogojno bivajoče
- Gibanje je štirih vrst: 1.MINEVANJE (substanca), 2.RAST (kvantiteta),
3.SPREMINJANJE (kvaliteta), 4. GIBANJE V PROSTORU (relacija)
- Kjer je gibanje je tudi čas – prostor (pred/za); gibanje (prej/potem); Čas (prej/potem)
»če ju zaznamo lahko rečemo, da je potekel čas«

4. ODNOS MED ČASOM, GIBANJEM IN ŠTEVILOM PRI ARISTOTELU

Čas spoznamo, ko ugotavljamo gibanje, določujoč »prej« in »potem«, in potem pravimo
kako je pretekel čas ko čutno zaznamo »prej« in »potem« v gibanju. Med obema
razlikujemo ker jih postavljamo vzajemno različne, in je med njima nekaj drugačnega.
Kadar mislimo skrajnosti različne od sredine tudi duša pravi, do obstajata dva »zdaja«, en

10
 11

prej in en potem, takrat tudi rečemo, da je to čas. Tisto kar se omejuje s pomočjo
»zdaja« smetramo, da je čas.
Brez gobanje glede na prej in potem ne opazimo (razlike) torej časa, ko pa to
opazimo takrat pravimo da biva čas. Čas je torej ŠTEVILO GIBANJA glede na prej
in potem.

DEFINICIJE ČASA: 1:čas je prav to – število gibanja glede na njen »prej« in

»pozneje«
2:Čas je torej vrsta števila (s katerim štejemo gibanje)

- Zdaj je definiran z logiko identitete (kot hypokeimenon) in rezlike (različnih videzov

kot sukcesije). Če ne bi bilo časa, tudi zdaja ne bi bilo. Z zdajem je čas kontinuiran in
razdeljen. Zdaj je meja časa, ni pa njegov del (točka). Čas je deljiv ad infinitum, ni
minimalnega dela časa.
- Isti čas je vsepovsod in hkrati (simultanost časa)
- Čas je akcidentalno cikličen (letni časi); toda ali je tudi esencialno? Čas je mera
gibanja in gibanega (mirovanje tudi). Tudi gibanje merimo s časom. Stvari, ki so od
vedno, niso vsebovane v času (niso aficirane z njim). Biti v času pomeni biti izmerjen
s časom, saj je čas mera gibanja in mirovanja.

5. ODNOS MED ČASOM IN DUŠO PRI ARISTOTELU

Ali obstaja čas če ni duše? Če ni razuma (duše), ni štetja, torej ni niti časa.

6. PLOTIN O VEČNOSTI IN ČASU

Eno-um-duša (duše)-čutni svet-materija

VEČNOST ←/→ ČAS

- VEČNO ostaja v svoji biti, le to kar je:povsem brez razsežnosti ali razdobja. Večnost
je tu in zdaj, celovita, neskončna, prez preteklosti in prihodnosti.
- AIÔN (večnost) < AEÌ ON (vedno bivajoče). Obstaja pred vsako razsežnostjo, je
izven časa in ni njegova ekstenzija.

7. ČAS IN »NEMIR DUŠE« V PLOTINOVI FILOZOFIJI ENEGA

- vse se giblje v času duše, razen nje niv univerzumu ničesar

- duša je brezčasna, a se časi (čas je v duši) = 1.čas duše
2.čas fizičnega sveta

- duša povzroča čas (kavzalno nenehno, ne pa temporalno)

- sreča=dobro življenje=resnično bivanje, ki je v umu, mora biti v večnosti, ne v času.
- Duša nebo priteguje k sebi – nenehno gibanje (posnema um) – v krogu je popolnost
- Bog je vir, ki ga duša objema in kroži okrog njega
- »vse troje«:če bi telesno propadlo, bi duša ostala, ker je najmočnejša vez – o
neminljivosti neba.

11
 12

8. AVGUŠTINOVO SPRAŠEVANJE O ČASU IN VEČNOSTI V IZPOVEDIH (gl.tudi

lit. 2)

»Tvoja je večnost, Gospod! … Ali le v trenutku vidiš, kar se v času dogaja?«

»Slišati hočem in doumeti, kako si v začetku ustvaril nebo in zemljo… Kako si naredil bog
nebo in zemljo? Saj nisi v nebesih naredil nebes inzemlje pa tudi v zraku ne ali v vodah,
ker sodi tudi to dvoje k nebesu in zemlji. Tudi nisi v vesoljnem svetu ustvaril vesoljnjega
sveta, zakaj preden je postal, da je bil, ni bilo nič, v čemer bi bil postal. Tudi v roki nisi
imel ničesar, iz česar bi bil naredil nebo in zemljo: kajti od kod bi bil vzel kako stvar, ki
jenisi samnaredil, da bi bil kaj naredil iz nje? Saj vendar vse, kar biva, biva le, ker bivaš ti!
Potemtakem si rekel in je bilo in s svojo besedo si vse ustvaril.«

»Toda kako si jo izrekel? Če na način glasu iz oblaka » Ta je moj ljubljeni sin?« Ta glas je
namreč zvenel, je imal začetek in konec. Zadoneli so zlogi, pa so šli mimo, za prvim
drugi, za drugi tretji in tako zapovrstjo, dokler ni prišel poseldni za vsemi, a za poslednjim
tišina. Potemtakem je čisto jasno in očitno, da jih je izločevalo gibanje neke
ustvarjene bitnosti, ki je – po sebi časno – služilo tvoji večni volji. In te tvoje za čas
ustvarjene besede je javilo zunanje uho razumnenmu duhu čigar notranje uho je
nastavljeno, d aprisluhne tvoji večni besedi. Duh pa je primerjal v časnosti doneče
glasove s svojo večno, v molku bivajočo besedo in je rekel: »Drugačna je ta, povsem
drugačna. Oni glasovi so globoko pod menoj, da, prav zaprav sploh niso, ker bežijo
in prehajajo: beseda mojega Boga pa je nad mano in ostane vekomaj.«

Toda če je ob stvarjenju Bog govoril z zvenečimi in prehajajočimi besedami, »je moralo

biti že pred nebom inzemljo telesno stvarstvo, da je njegovo časno gibanje v času
prenašalo njegov glas«. Toda Avguštin ugotavlja … »ni tako, da bi se beseda končala za
njo pa povedala naslednja itd..marveč so vse obenem in vse na veke: zakaj če bi iblo
drugače, bi bila že čas in spreminjanje in ne več resnična večnost in resnična
neumrljivost«.

»…vendar pa ne postane vse hkrati in od vekomaj, kar z besedo ustvarjaš.«

»…vse, kar začne in neha bivati, s svojim bivanjem tedaj začne in neha, kadar večni Um,
v katerem nima nič začetka in ne konca, spozna, da bodi čemu začetek ali kraj.«

»Polni stare zmote« so tisti, ki nam govore pravi Avguštin: Kaj pa je delal Bog, preden je
ustvaril nebo in zemljo? Kajti pravijo, če je dotlej praznoval in ni ničesar delal, kako da ni
tudi nadalje vedno, kakor vedno poprej, vztrajal v nedejavnosti? Zakaj če bi bil nastal v
Bogu kak nov nagib in nova volj, da bi ustvaril stvarstvo, ki ga ni bil poprej še nikoli
ustvaril, kako bi potem sploh mogla biti resnična večnost, v kateri se pojavlja volja, ki je
ni bilo? Saj volja Boga vendar ni stvar, ampak je bila že pred stvarjenjem; kajti nič bi en
bilo ustvarjeno, če bi volja Stvarnika prej ne bila. Potemtakem sodi volja Boga k sami
njegovi bitnosti. Če pa se je pojavilo vbožji bitnosti nekaj, česar pred tm ni bilo, se ta
bitnost ne utegne imenovati po pravici večna. Nasprotno spet, če bi bila volja Boga, da
postani stvarstvo, večna, kako tedaj, da tudi stvarstvo ni večno?«

Ti ki tako govorijo pravi Avguštin »še ne razumejo« božje Modrosti. Saj jim srce
»prhutavo spreletava ob gibanju reči, ki prehajajo in prihajajo. Kdo jim ga zavre in
zadrži, da vsaj za hip obstane in vsaj za hip ujame sijaj vseskozi obstojne večnosti pa jo
primerja s časi ki nikdar ne stoje; da vidi, kako nemogoče jo je primerjati; da vidi

12
 13

kako dolgo razdobje postaja dolga le po zaporedju mnogih prehajajočih trenutkov,

ki njihovo trajanje ni sočasno; da pa nasprotno v večnem nič ne prehaja ampak je
zmerom vse pričujoče, medtem ko noben čas ni kot celota pričujoč; da vidi kako se
vsa preteklost izpodriva s prihodnostjo in vse prihodnje sledi po preteklosti in d ase
vse preteklo in prihodnje ustvarja in privreva iz tistega, kar je kot večna sedanjost
pričujoče?
A.A. odgovarja na zgornje prigovore: »Preden je je Bog ustvaril nebo in zemljo, ni
ničesar delal….kaj bi bil mogel drugega delati razen stvarstva? ….. in noben čas ni mogel
preiti, preden časov naredil nisi (nagovarja Boga)« …… »Tvoj dan je večnost«

»Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne

vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne
prehajalo in, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega
časa, če bi ne bilo nič pričujoče.

»A kako je mogoče reči, da prva dva časa, pretekli in prihodnji, sta, ko pa preteklega ni
več, prihodnjega pa še ne? Sedanji čas pa, če bi bil zmerom sedanji in bi ne prehajal v
preteklega, bi ne bil več čas, ampak večnost. Če torej sedanji čas, da utegne biti čas,
nastaja le zato, ker prehaja v preteklost, kako moremo tedaj tudi o njem govoriti, da je, ko
pa je edini razlog za njegovo bivanje ta, da ne bo? Da torej le v toliko po pravici trdimo,
da čas je, v kolikor teži v nebitje?«

»Toda kako more biti dolgo ali kratko, kar sploh ne biva? Zakaj preteklega ni več,
prihodnjega še ni: Zato bi ne smeli govoriti: dolgo je, reči bi morali marveč za preteklost
»dolgo je bilo«, za prihodnost »dolgo bo«….«

Sedanjemu času gre edinemu vzdevek »dolg«. Avguštin razdeli najprej sto let sedanjosti,
pa leto sedanjosti, pa mesec sedanjosti, dan… uro…itd. in na koncu ugotavlja, da »če je
mogoče predstavljati si čas, ki se ne da drobiti v nikake, tudi najdrobnejše hipce,
takemu drobcu edinemu lahko damo ime sedanjega; toda tudi ta leti s tako deročo
brzino iz prihodnost v preteklost, da ni v prehodu nobenega, tudi najkrajšega
trajanja. Kajti če bi količkaj trajal bi se spet delil na preteklo in prihodnje, za
sedanjost pa bi ne bilo nobenega prostora.«

Problem merjenja časa:

»…čase moremo meriti le, dokler prehajajo, ko torej njih pričujočnost zaznavamo in
merimo; preteklih , ki jih ni več, ali prihodnjih, ki jih še ni, ne more nihče meriti, razen če
si drzne kdo trditi, da zna meriti, česar ni. Dokler torej čas prehaja, ga utegneš
zaznavati in meriti, ko pa je prešel, ga ne moreš, ker ga ni.«
……
»kje je kdo, ki bi mi dopovedal, da niso trije časi…pretekli, sedanji in prihodnji ampak
samo sedanji, ker onih dveh ni?Ali pa nemara tudi ta dva sta? Recimo tako, da prihaja
eden iz neke skrite notranjosti na svetlo, ko postaja iz prihodnjega sedanji, drugi pa se
pogreza v neko skrivno temo, ko postaja iz sedanjega pretekli? Kajti, kje so videli
preroki prihodnje stvari, ki so jih napovedovali, če jih še ni? Saj česar ni, tudi videti
ni mogoče. In tisti, ki pripovedujejo o preteklih stvareh, bi ne mogli pripovedovati
resnice, ko bi preteklih stvari ne bili gledali v duhu: a kako bi jih mogli gledati, če bi
jih sploh ne bilo? Potemtakem bivata tudi prihodnost in preteklost.«… »Če torej
pravijo, da vidi kdo prihodnost, ne vidi nje same, ker le-ta še ni, to je, ker šele bo, pač
pa utegne videti njene vzroke, oz. predhodna znamenja, ki že so: potemtakem vidcem

13
 14

to, kar vidijo, ni v prihodnosti, ampak v sedanjosti, in iz tega sedanjega sklepa duša
na prihodnje ter ga napoveduje.«… »Stvari torej, ki šele bodo, še niso, in če še niso,
sploh niso in če niso jih tudi videt ni mogoče. Pač pa jih je mogoče napovedati iz
sedanjega, ki je že in se vidi.«

»Potemtakem pravzaprev ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji.

Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklot, sedanjost
glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te
vrste trojstvo, drugje jih ne vidim:
- sedanjost glede preteklosti je spomin,
- sedanjost glede sedanjosti je vpogled,
- sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.

»Čase merimo medtem ko prehajajo….Vem, da jih merimo: česar pa ni ne moremo meriti in

preteklosti in prihodnosti ni. A tudi sedanji čas, kako ga moremo meriti, ko pa nima trajanja
razsežnosti? Merimo ga torej le, dokler prehaja; ko je prešel, ga ne merimo, ker ni več kaj
meriti.« …… »V kateri dobi torej merimo čas, ko prehaja? …Glej mero si postavil mojim
dnevom in prehajajo mi in ne vem, kako.«

»Če je torej za izpolnitev enega dneva potrebno ngibanje sonca in enkratni obhod od vzhoda
do zahoda, vprašam, kaj je potem dan: ali gibanje samo ali trajanje, v katerem se gibanje
dovrši, ali oboje?« …..Avguštin nadalje zaključuje glede povezave med gibanjem in
časom…… »Zato mi nihče ne prihajaj s trditvijo, da so gibanja nebesnih teles čas: saj je tudi
takrat, ko je na željo nekoga sonce obstalo, da je mogel dobojevati bitko do zmage, le sonce
stalo, čas pa je tekel dalje. Zakaj bitka se je bojevala in končala v obsegu svojega časa,
tolikšnega, kolikršen ji je zadostoval.
Po vsem tem vidim, da je čas neka vrsta rastezanja.«

»……nobeno telo se ne giblje drugače kot v času…… Če se namreč telo giblje, merim s
časom, kako dolgo se giblje, od trenutka, ko se gibati začne, prav dokler se ne neha……
gibanje telesa (je) nekaj povsem drugega kot tisto, s čimer merimo njegovo trajanje.
… !POTEMTAKEM TOREJ GIBANJE TELES NI ČAS !
Merim že merim, »a kaj merim ne vem. Merim gibanje teles ob času: ali ne merim s tem tudi
časa samega? Ali bi sploh mogel meriti gibanje telesa, kako dolgo traja in koliko časa
potrebuje telo, da pride od točke do točke, če bi ne meril časa, v katerem se giblje?
Ob čem torej merim čas sam?«
Ob premisleku dolgih in kratkih zlogov stihov, in tega da tudi za kratke zloge lahko porabimo
dolg čas ugotavlja Avguštin, da mu dolgost in kratkost zlogov ali stihov tudi ne da povsem
zadovoljivega odgovora«
…»Tako se mi dozdeva, da čas ni drugega kot neke vrste raztezanje. Raztezanje česa? Tega
ne vem, a čudno bi bilo če ne duha samega.

»V TEBI TOREJ DUH, MERIM SVOJE ČASE …… V TEBI, PRAVIM, MERIM

ČASE, TO SE PRAVI MERIM VTIS, KI TI GA VTISKUJEJO STVARI, KO
PREHAJAJO, IN KI TI OSTANE, KO SO PREŠLE. TEGA MERIM, KER JE
PRIČUJOČ, NE STVARI, KI SO PREŠLE, DA JE MOGEL NASTATI: NJEGA
MERIM, KO MERIM ČAS! POTEMTAKEM JE ALI TA VTIS ČAS ALI PA JAZ NE
MERIM ČASOV«

14
 15

Če si poprej v mislih določim dolžino glasu, pravi Avrelij Avguštin, in potem pojem ton po v
naprej določenem trajanj, pravi »kolikor ga je že končano, je odzvenelo, kolikor pa ga še
ostane, bo zazvenelo. In tako se izpolni celota, s tem pričujoča dejavnost izroča prihodnje v
preteklo, ob čemer se prihodnje čedalje bolj zmanjšuje, preteklo pa raste, dokler ni prihodnje
od preteklega do kraja použito.«
»Toda kako se more prihodnje zmanjševati in použivati, ko ga pa še ni? Ali ako more
preteklo naraščati, ko ga več ni? Mogoče je le na ta način, da biva v duši, kjer se to
dogaja, troje: - pričakovanje
- vpogled
- spomin

To kar duša pričakuje, prehaja skozi tisto, kar gleda, v ono, česar se spominja.
Kdo more potemtakem tajiti, da prihodnosti še ni? Nihče, vendar pa biva v duši
pričakovanje prihodnjega. Ali kdo more tajiti, da preteklega ni več? Ni ga, a v duši še zmerom
živi spomin na preteklo. Ali končno, kdo more tajiti, da je sedanji čas brez razsežnosti, ko pa
v hipu prehaja? Res, a zato traja vpogled, in v njem zadržema odhaja, kar prihaja.
Potemtakem torej ni prihodnji čas dolg, ker ga ni, dolga prihodnost je marveč le dolgo
pričakovanje prihodnosti. Prav tako ni pretekli čas dolg, ker ga ni, dolga preteklost je marveč
le dolgo spominjanje na preteklost…….odtrgujem pričakovanju košček za koščkom,
prepuščajoč ga preteklosti, ter pomnožujem z enako količino svoj spomin…v sedanjosti pa
stoji moja pazljivost, skozi katero prehaja, kar je bilo prihodnje da postane preteklo.«

11.knjigo zaključuje s pasusom:

»Vse drugače je pri tebi, ki si na vse veke nespremenljiv, ti, resnično večni stvarnik razuma!
Kakor si torej poznal v začetku nebo in zemljo brez spreminjanja svoje vednosti, tako si
ustvaril v začetku nebo in zemljo brez spremembe v svoji dejavnosti.«

Tematizira spomin, do katerega pridemo preko iskanja boga (nad, in pred ne v časovno
prostorskem smislu, stvarstvom-odpoved panteizmu) Obrne se k sebi – k duši;
interiorizacija (X.knjiga)

9. ODNOS MED ČASOM IN SPOMINOM PRI AVGUŠTINU (gl.tudi lit.2)

V našem spominu je nekaj presežnega, tu prebiva namreč Bog. Razlika MNEME (spomin
tega življenja) in ANAMNEZIS (metafizični spomin, ki seže onkraj smrti. Povzema
Plotina in Platona.
-Čas je ustvaril Bog
-Prihodnost in preteklost ne bivata, izhajata iz sedanjosti.
Trije časi, ki bivajo le v duši in izhajajo iz sedanjosti:
- SEDANJOST glede na PRETEKLOST = SPOMIN (pogled nazaj)
- SEDANJOST glede na SEDANJOST = VPOGLED (v dušo) – uvid.
- SEDANJOST glede na PRIHODNOST = PRIČAKOVANJE

15
 16

- Čas je notranja razsežnost duše; je nad gibanjem nebesnih teles, ne pa njihov

proizvod.

V zgodovini imamo dve vzporedni (a različni) pojmovanji časa:

PLATONSKO ( kot intenzija duše) in ARISTOTELSKO (mehansko)

10. TRIJE GLAVNI MODUSI ČASA V FILOZOFSKEM IN RELIGIOZNEM

IZROČILU ZAHODA

*gre za moduse metafizičnega, svetega, ne pa profanega časa.

1.CIKLIČNI ČAS (čas mita) – časovni način arhaičnih družb, večine antike. Čas mita se
vrti v zaprtem krogu, v tem časovnem načinu ni začetka.
2.LINEARNI ČAS (eshatološki čas) – ima začetek (stvarjenje) in konec (apokalipsa). Je
čas vsega dogajanja, znanosti, vsakdanjega življenja. Prelom med obema je na meji med
antiko ni krčanstvom. Tudi smrt je zares smrt šele v linearnem času. KAIROS=izbran
trenutek, dogodek brez primere (Kristusovo rojstvo, izgon iz raja…)
3.TOČKASTI (osebni) ČAS – čas ezoterikov, gnostikov, ki iščejo večnost v neki točki
časa. V gnozi trdijo, da se božje utelešenje dogaja ob vsakem rojstvu človeka.

11. ELIADEJEVA OBRAVNAVA MITA O »VEČNEM VRAČANJU« (gl.tudi lit.3)

12. PLATONOV CIKLIČNI ČAS DUŠE V PRISPODOBI O VOTLINI
13. MODUSI CIKLIČNEGA ČASA V GRŠKI FILOZOFIJI

Cikličen čas je lahko:

1.KOZMIČNO-ASTRONOMSKI (glede na gibanje nebesnih teles)
2.MITIČNI (arhaična tradicija, ponavljajoči se kulti)
3.METAFIZIČNI (Platonov idealizem, metafizični mejniki niso tostransko opredeljeni,
njihov kronos je večnost: rojstvo-smrt; pozaba-spominjanje; nevednost-znanje)
a/ kozmično - metafizični (ideja o velikem letu, veku-končnem, a
neizmernem)
b/ duševno – metafizični (reinkarnacije, transmigracije – čas potovanja duše)

- večno vračanje je zadnji poskus, da bi se izničila ireverzibilnost časa (Eliade)

14. »…PONOVITEV PA JE IN VSELEJ BO TRANSCENDENCA« (gl.tudi lit. 6)

Sören (ob razpravljanju na kak način je paradoks predmet vere) pravi, da je predmet vere
paradoks, ki pa ravno združuje nasprotje in je »ovekovečenje zgodovinskega in
pozgodovinstvenje večnega.« …… »vera ni spoznanje; kajti spoznanje j spoznanje
večnega, ki izkljušuje časno in zgodovinsko kot nepomembno, ali pa je čisto
zgodovinsko spoznanje, nobeno spoznanje pa ne more imeti za predmet absurda, da
je večno zgodovinsko«
V Medigri podnaslovljeni Ali je minulo bolj nujno od prihodnega? /ali/ Ali je možno, ko
je postalo resnično, postalo bolj nujno, kot je bilo?

16
 17

Tema Ponovitve je kako uiti nesrečnemu spominu.

Ponovitev je poKirkegaardu bistven izraz, za tisto kar je bilo pri Grkih, se pravi v gr. Fil.
Pri Platonu spominjanje. Le da spominjanje sega nazaj v preteklost, ponovitev pa naprej
v prihodnost. Ne da bi pri tem pozabili na spomin. V resnični ponovitvi se spominjamo
naprej, v prihodnost. Preteklo v ponovitvi ni minulo, temveč bivše….Kirkegaard meni,
da je ponovitev sicer pojem nove filozofije kot take, toda ednini novejši filozof, ki je imel
o ponovitve kaj pojma, je bil po njegovem mnenju samo Leibnitz. Nova filozofija mu pri
tem ne pomeni samo novoveške fil. marveč krščansko fil. v celoti. Ponovitev naj bi
poemnila razrešitev nasprotja med Parmenidom in Heraklitom. (ne na Heglovski
način sinteze) na pred oz. čez logičen, eksistencialen način. Ponovitev naj bi bila
dogodek, blažena gotovost trenutka. Ob tem Kierkegaard iz krščanskega razumevanja
človeka in sveta izhaja kot iz samoumevne predpostavke. To je zanj absolutna,
brezpogojno gotova predpostavka. »Ko bi si Bog sam ne želel ponovitve, tedaj sveta
sploh ne bi bilo« Medtem ko so v platonizmu ideje že nekako navzoče pred Bogom
(demiurgom), tvorcem sveta, vsekakor pa sočasne z njim, si krščanski Bog svet najprej
ustvari v svoji »glavi« in mu šele potem podeli časovno bivanje, dejansko dejanskost.
Svet je ponovitev božjega načrta, božje pre(d)vidnosti. In s tega vidika sestop, spust
večnosti v čas. V trenutku. Trenutek je način unavzočenja večnosti v času.

Komentarji na Jobovo knjigo in Pavlovo pismo Korinčanom: ponovitev je šele v

onostranstvu – »obleči si neumrljivost« (komentirata Jung in Kirkegaard). K=je ponovitev
tisto, kar je bilo za Grke ANAMNEZIS, kot je tostransko spoznanje spominjanje, je
življenje ponovitev.

Pri Kirkegaardu v »Ponovitvi« je ponovitev tematizirana v okviru obravnave Jobove

knjige in skušanja katero mu naloži Bog. Transcendentnost oz. sama transcendenca se
pojavi v obravnavi pojma skušnje; Kirkegaard pravi: »Zato Job ne pomirja, kot junak
vere, temveč le prehodno blaži. Job kakor, da je celotni obsežni zagovor s človeške strani
v rečeh med Bogom in človekom, v razvlečeni in strašni pravdi, ki je izšla iz tega, da je
satan zasadil zlo med Boga in Joba in se končal, da je bilo vse skupaj skušnja.
Kategorija skušnje pa ni niti estetična, niti etična, niti dogmatična, je povsem
transcendentna. Šele z zavedanjem, da je skušnja skušnja, najde prostor v dogmatiki.
A brž ko vedenje nastopi, prožnost skušnje oslabi in kategorija se pravzaprav že spremeni.
Ta kategorija je absolutno transcendentna in postavlja človeka v čisto oseben
obojestranski odnos do Boga,v takšno razmerje, da se ne more zadovoljiti z nobeno
razlago iz druge roke.
…… Job ni junak vere in z gromozanskimi bolečinami rojeva kategorijo
»skušnje«……Skušnja je začasna kategorija, tako eo ipse
določena v razmerju do časa, zato mora nehati v času..« (S.K.-Ponovitev, SM,1987, str.
212)

»Viharji so oddivjali – nevihtno vreme je minilo –Job je bil pokaran pred ljudmi – Gospod in
Job sta s epobotala – »Gospodovo zaupanje spet prebiva v Jobovih šotorih kot v minulih
dneh«, ljudje vso Joba razumeli, zdaj so prišli k njemu ini z njim jedli, z njim sočustvovali in
ga tolaili, bratje in sestre so mu dali vsak po en novec in zlat uhan – Job je bil blagoslovljen
in je vse dobil dvojno. – Temu pravimo ponovitev.« (ibidem)… … »To je torej ponovitev.
Kdaj nastopi? NO tega se v človeških jezikih ne da dobro povedati. Kdaj je natopila za Joba?
Ko je bilo po vsakršni človeški modrosti in verjetnosti nemogoče.« (Ibidem 213).

17
 18

Ko se dekle na katero se veže njegova dilema, poroči, zapiše Kirkegaard: »Spet sem sam
svoj; tu imam ponovitev; razumem vse in biva nje se mi zdi lepše kot kdajkoli prej…..naprej
pa pravi…… Spet sem sam svoj. Ta »svoj«, ki ga kdo drug še s ceste ne bi pobral, je spet
moj. Razcep, ki je bil v meni, je odpravljen; spet sem se strnil v sebi. Strahovi simpatije, ki
jim je dajal oporo in jih hranil moj ponos, ne vdirajo več, da bi razceplajli in ločevali. Mar ni
to ponovitev? Mar nisem vsega dobil dvojno? Mar nisem dobil spet samega sebe, in to tako,
da sem pomen tega občutil dvojno? In kaj j eponovitev pozemskih dobrin, ki je ničeva ob
usodi duha, v primeri s takšno ponovitvijo? Le otrok Job ni dobil dvojno. Kajti človeškega
življenja se tako ne da ponoviti. Tu je možna le duhovna ponovitev, čeravno v časnosti
nikoli ne postane tako popolna kot v večnosti, ki je resnična ponovitev.« (Ibidem 220)
Tine Hribar v komentarju h knjigi v poglavju z naslovom »ETIČNO« obravnava ponovitev v
okviru etičnega in pravi: »…Ker pa je bistvo človeka, da je sestavljeno bitje, da je sestavljen
iz končnosti in neskončnosti, j eproti naravi človeka, da bi obstal na ravni končnega oziroma
neposrednega. V njem se oglaša duh , glasnik večnosti in prebuja hrepenenje, ki človeka
potiska v melanholijo,. Dokler se sam ne postavi kot duh. Z dejanjem etične izbire, po
katerem si postane, prek lastne re-fleksije, razviden. Dejanje ima dve stopnji. Najprej se
človek, ko zdvomi nad seboj kot čutnim bitjem, osvobodi svoje končnosti i se tako konstituira
v svoji »večni veljavi«, potem pa se tako osvobojen in svoboden, obrne nazaj, k svoji
končnosti (čutnosti telesnosti, zemeljskosti, smrtnosti) in jo znova sprejme, toda na drugačen
način. V ravnotežju, harmoniji z neskončno svobodo duha. »Človek ni postal nekdo drug, ne,
postal je on sam.« Oseba. Dokaz tega zaokroženja je zakon, krščanska poroka. Izhaja iz
svobodne izbire, toda kot taka je nekaj občega in pomeni neskončno veljavno dolžnost
(»zvestoba do groba«), obvezo, ki si jo je zadal, jo sprejel prek svobodne odločitve človek
sam. In tako potrdil veljavnost, trdnost »neposredne ljubezni«; ni je zanikal,narobe,
ovekovečil jo je: »estetično je povrnjeno v celoti … in bivanje šele sedaj postane lepo«.
Vzpostavljeno je ravnotežje med etičnim in estetičnim, ravnotežje, ki ga je samoljubna
estetična eksistenca porušila.
Kierkegaard se je odločil, da se bo vrnil k Regini. Izbral je ponovitev. Rad bi vse
skupaj postavil na začetek, začel znova. … … Kierkegaard nita ko zahteven, kakor je bil
kasneje Nietzsche, ki je hlepel po večnem vračanju Trenutka. Zadoščala bi mu le enkratna
ponovitev Trenutka. …..
… Re- evolucija lahko odpravi re-signacijo! Toda ne kot vrnitev k staremu ali sttarega,
marveč kot ponovitev v smislu popolne obnove. V smislu novega rojstva« (Ibidem, 243)
»Svet je pnovitev božjeg anačrta, božje pre(d)vidnosti. In s tega vidika sestop, spust večnosti
v čas. V trenutku. Trenutek je način unavzočenja večnosti v času.
Kierkegaard si porizadeva prav po ponovitvi DOŽIVETJA. Ne spomin. Tod aponovitev se ne
posreči. »Hotel je ponovitev, zato jo je dobil, a ponovitev ga je spravila v smrt.« Ta stavek je
v Ponovitvi nekako zgubi. Kakor da je navržen mimogrede. Zgdba se nadaljuje z zgodbo v
zgodbi, s pripovedjo o Jobu. Upanje proti upanju. Smrt naj ne bi bila smrt, marveč
ponovno, drugo rojstvo.« (Ibidem, 248) Tu je možna le duhovna ponovitev, ki pa v
časnosti ne more postati tako popolna kot v večnosti. Edino ta je resnična ponovitev.
Resnično novo rojstvo je le drugo rojstvo. Rojstvo – prek smrti – v večnost. – Ibid.,251.

Tudi ko Abraham prestane preizkušnjo, tako v drugo nepričakovano dobi sina. Zgodi se
ponovitev.

18
 19

15. PONOVITEV IN VPRAŠANJE NESMRTNOSTI DUŠE

Možnost strukturne ponovitve (toposa, kronosa, del, misli, čustev) je miselna

predpostavka vsake tostranske predstave o nesmrtnosti (individualnosti duše). Če ne
»mostu spomina« je vse brez smisla (Leibnitz).
PONOVITEV lahko razumemo na tri načine: 1. Pot duše kot krožne identiteta (pot gor in
pot dol sta isti); 2. Učenčeva ponovitev učiteljeve poti, ki prinaša spoznanje
(prvi:paradigma); 3. Ponovitev strukture na drugi (višji) ravni, s tem, da se ohranja
kajstvo, struktura, individualnost.

15. SVETO IN ČAS V ZAHODNI IN VZHODNI DUHOVNOSTI (gl.tudi lit.9b)

16. ČAS IN VEČNOST V GNOZI (gl.tudi lit.9b

Gnostičnega časa se ne da ponazoriti s krogom ali linijo ampak s točkami. Nima konca (je
eshatona). Odrešitev duše (je individualno razsvetljenje, deifikacija človeka) je
izvenčasna, dogaja se hic et nunc (v točkah časa) ni del božjega zgodovinskega načrta.
Čas se v gnozi ponotranji, dogaja se v vsaki posamezni duši – v duši je razodetje
(apokalipsa). Nebeško kraljestvo ne bo prišlo tako da čakate nanj; razprostrto je na zemlji
a ga ne vidite (Gnostični eseji, 113). Vizionarstvo (videnje) ni eshatološko, lahko gre za
nekaj, ker je že – videnje »globine sedanjosti« (odrešilna funkcija). V točkastem času
imamo stoječi zdaj (pozornost, odprtost do neskritosti). Vsaka točka predstavlja vse
čase, ker so vse točke enake, ni prej ali pozneje.

V BUDIZMU čas ni kontinuiran, ker ni identitete subjekta. Živi se v liniji, a v vsaki točki
premice se lahko poglobi
_________________

Točkasti kot oblika cikličnega:

.
. . .
.

; v trenutku rituala se izstopi v njegov pogoj (središče je mirujoča točka)

-Spirala vpade v eshatološki čas (in ciklični). Je navpična

↑↓

17. VPRAŠANJA KRALJA MILINDE (gl.tudi lit.10

Budistično razumevanje časa : 17 vprašanj o zaporedju pojavov (identitete – diference)

– zakon karme gledan etično; 24 vprašanj o duhu in telesu (gnostični eseji)

19
 20

18. ABSOLUTNO GIBANJE IN ČAS V KLASIČNI MEHANIKI (gl.tudi lit.3

NEWTON (Principia Mathematica) razlikuje med absolutnim in relativnim časom.

1. Absolutni resnični in matematični čas (ki ga potrebuje tudi klasična mehanika) je sam
po sebi in iz svoje lastne narave teče enakomerno, ne glede na kaj zunanjega (-v
povezevi s SRT). Pri univerzalnem času imamo univerzalno simultanost dogodkov
(ekvivolenčno relativnost med dogodki: refleksivno (a<=>a=> a<=>a), tranzitivno
(a=b, b=c => a=c) in simetrično (a <=>b, b<=>a).
2. Relativni , navadni navidezni čas je neko zunanje merilo za trajanje s pomočjo
gibanja, ki ga običajno upravljamo namesto resničnega časa (analogija s prostorom)

Newtonova fizika – ali bolj bi bilo reči – Newtonova naravna filozofija stoji in pade s
konceptoma absolutnega prostora in absolutnega časa, z natanko istima konceptoma, za katera
je Henry More bil dolg in neizprosen boj proti Descatresu.
Absolutni, resnični in matematični čas in prostor – Za N so te oznake enakovredne in
določajo tako naravo konceptov, za katere gre, kot entitet, ki jim ustrezajo. – sta torej ,…, v
nasprotju z zgolj zdravorazumskim časom in prostorom. Upravično bi se lakho imanovli
»razumski čas« v nasprotju s »čutnim«. Pe »empiristu« Newtonu »bi morali v filozofskih
razpravah odmisliti svoje čute in obravnavati stvari same, ločeno od tega, kar so zgolj njihova
čutna merila«. Torej: »Utegne se zgoditi, da ni ničesar takega, kakršno je enakomerno
gibnaje, medtem ko utegne biti čas praviloma merjen. Vsako gibanje se lahko pospeši in
zavre, toda tok absolutnega časa ni izpostavljen nobeni spremembi. Trajanje in ohranitev
obstoja stvari ostaneta ista, ne glede na to, ali so gibnaj hitra ali počasna ali pa če sploh ni
nobeneg agibanja: zato bi ju morali ločiti od tistega, kar so zgolj njuna čutna merila.«
Ne le, da čas pri Newtonu ni povezan z gibanjem – Newton, tako kot pred njim Henry More
zavzame do Aristotela novoplatonsko stališče –čas je realnost, neodvisna od vsega
drugega.
»Absolutni, resnični in matematični, sam po sebi in iz svoje lastne narave, teče enakomerno,
ne glede na kaj zunanjega.«
Čas ima svojo lastno naravo, in bi obstajal četudi bi ne obstajal svet. Čas Newton z
drugimimenom imenuje »trajanje«; čas ni kot želi Descartes…nekaj subjektivnega in
različnega od trajanja, ki ga on Descartes, identificira s količino realnosti ustvarjene biti. Čas
in trajanje sta le dve imeni za isto objektivno in absolutno entiteto.
»…relativni, navidezni in navadni čas je neko čutno in zunanje (bodisi natančno bodisi
nenetančno) merilo za trajanje s pomočjo gibnaja, ki ga navadno uporabljamo namesto
resničnega časa: denimo kot dan, ura, mesec, leto.«

Zanimivo: Če pa bi bil čas zgolj red zaporedja, potem bi izhajalo – če bi Bog ustvaril svet
nekaj milijonov let prej – da bi bil navzlic temu ustvarjen ob istem času.!! Luštn; A ne!?

19. DILATACIJA ČASA V RELATIVNOSTNI TEORIJI

V Einsteinovi relativnostni teoriji ni absolutnega časa, niti absolutne simultanosti
dogodkov. Relativizacija časa se dogaja na dva načina: 1) kot posledica medsebojnega
gibanja (oz. hitrosti) dveh sistemov; in 2) kot posledica razlik v moči gravitacijskih polj, v
katerih so sistemi.
Posebna teorija relativnosti (1905) opisuje pojav ki mu pravimo dilatacija časa
(podaljševanje časovnih intervalov), kot posledico medsebojnega gibanja dveh inercialnih
sistemov (tj. sistemov, ki se enakomerno gibljeta), na primer: čas je »dilatiran« za sistem
S', ki se (relativno) giblje v odnosu do (relativno) mirujočega sistema S ali obratno; to

20
 21

pomeni, da se s stališča opazovalnega sistema S čas v opazovanem sistemu S' podaljšuje,

kavntiteto dilatacije pa določajo Lorentzova transformacija. Do opaznih podaljšanj
časovnih intervalov pride, če je medsebojna hitrost sistemov S in S' zelo velika,
primerljiva z največjo možno hitrostjo, konstantno hitrostjo svetlobe c = 300 000 km/s,
npr. Pri c se t intervali podaljšajo v neskončnost.
Relativizacija časa nadalje pomeni, da ne obstaja absolutna simultanost dogodkov v
času: dogodka A in B, ki sta simultana za opazovalca S , nista simultana za opazovalca S',
če se slednji (hitro) giblje v odnosu do prvega (ali obratno). Ker je simultanost
dogodkov konstitutivna za formiranje časovnih serij in s tem tudi za potek časa
samega. (gre za façon de parler; saj je čas v RT »tisto kar merijo ure«), moramo
razlikovati dva vidika časa:
LASTNI ČAS nekega sistema oz. opazovalca v njem,npr. čas merjen v hitri raketi (sistem
S'), ki se oddaljuje od zemlje, in
KOORDINATNI ČAS tega sistema, merjen v koordinatnem sistemu drugega opazovalca,
npr opazovalca na Zemlji (sistem S), ki meri čas na raketi po svetlobnih pulsih, ki mu jih
pošilja vesoljec z rakete. Povsem simetrično velja tudi obratno. Torej: če se sistema S in
S' medsebojno gibljeta, njuna lastna časa ne sovpadata z njunima (medsebojnima)
koordinatnima časoma.

20. OPIŠI »IDEALNO SVETLOBNO URO«

Vsak referenčni okvir ima svoj fizični čas. Fiziki merijo čas elektromagnetno.
Definirajo standardno atomsko uro z uporabo elektromagnetnih procesov, in potem
uporabijo elektromagnetne signale (svetlobo) za sinhronizacijo ur ki so daleč stran od
standardne ure. S tem merijo »elektromagnetni čas« in ne drugih vrst fizičnega časa.
Merjenje časa se tiče PERIOD, saj ura ustvarja periodičen proces in šteje
periode. Za najprimernejše se je pokazalo periodično obnašanje cezijevega atoma.

21. RELATIVIZACIJA ISTOČASNOSTI (SIMULTANOSTI) PRI EINSTEINU

Predpostavke absolutnega časa: - enak ritem časa

- obstaja absolutna simultanost

To pa ne velja v relativnostni teoriji, kjer sta dva dogodka simultana glede na rederenčni
okvir. /časovni intervali se v gibajočem sistemu podaljšujejo/.
C=konstanten –relativnost časa: brisanje razlike med preteklostjo in prihodnostjo (dogodek c
je lahko za dva različna sistema že ali še ne; zaporedje dogodkov pa se ohrani).

Relativizacija časa nadalje pomeni, da ne obstaja absolutna simultanost dogodkov v

času: dogodka A in B, ki sta simultana za opazovalca S , nista simultana za opazovalca S',
če se slednji (hitro) giblje v odnosu do prvega (ali obratno). Ker je simultanost
dogodkov konstitutivna za formiranje časovnih serij in s tem tudi za potek časa
samega. (gre za façon de parler; saj je čas v RT »tisto kar merijo ure«), moramo
razlikovati dva vidika časa: lasni in koordinatni čas.
Absolutna simultanost dogodkov v vesolju ne obstaja zaradi konstantne in omejene hitrosti
svetlobe; ko bi svetloba potovala neomejeno hitro, z neskončno hitrostjo, bi bila absolutna
simultanost možna, z njo pa absolutni kozmični čas.

22. MINKOWSKIJEVA METRIKA RELATIVISTIČNEGA PROSTORA-ČASA

21
 22

Svet = 4D = 3(s) + 1(t) ; D = dogodek = (x,y,z,t)

(evklidski prostor +čas)
World line (svetovnica – je krivulja ne premica) je črta, po kateri potuje točkasto telo v
času (tudi če v 3D telo miruje, v 4D se giblje in sicer v času)

23. RAZLOŽI, KAJ JE SVETLOBNI STOŽEC

Svetlobni stožec je množica vseh svetovnic, ki gredo skozi dogodek D. Plašč stožca so
svetlobne svetovnice. Povezano je s teorijo vzročnosti. Vzročni nizi potekajo po
svetovnicah.

Množica vseh možnih učinkov dogodka D { prihodnji svetlobni stožec

→dogodek D (sedanjost)

Množica vseh možnih vzrokov dogodka D {pretekli svetlobni stožec

24. RAZLIKA MED LASTNIM IN KOORDINATNIM ČASOM V RELATIVNOSTNI

TEORIJI

Lastni čas je oblika Newtonovskega absolutnega časa, je lokalno omejen čeprav se

nanaša na vesolje kot celoto. Merjen je z idealno uro, mirujočo v istem gravitacijskem
polju kot idealni in hipotetični opazovalec

Graf:

LASTNI ČAS nekega sistema oz. opazovalca v njem,npr. čas merjen v hitri raketi (sistem
S'), ki se oddaljuje od zemlje, in
KOORDINATNI ČAS tega sistema, merjen v koordinatnem sistemu drugega opazovalca,
npr opazovalca na Zemlji (sistem S), ki meri čas na raketi po svetlobnih pulsih, ki mu jih
pošilja vesoljec z rakete. Povsem simetrično velja tudi obratno. Torej: če se sistema S in
S' medsebojno gibljeta, njuna lastna časa ne sovpadata z njunima (medsebojnima)
koordinatnima časoma.

22
 23

25. »ČAS JE TO KAR MERIJO URE« (KOMENTAR)

Gre za ontološki status časa: Po STR je čas to, ker merijo ure (v zvezi z Leibnitzovo
realcijsko teorijo), pri STR pa je zadeva bolj zapletena, ker je povezana z gravitacijo – tu
imamo pomik, k substancialni teoriji časa in prostora. Gre za Einsteinovo def. časa glede
na vprašanje, kakšna entiteta je čas.

S.H.: KZČ;Vse do začetka tega stoletja so ljudje verovali v absolutni čas. Se pravi dogodke,
je bilo mogoče označiti s številom imenovanim »čas«, samo na en način in vse dobre ure so se
ujemale glede časovnega intervala med dvema dogodkoma. Odkritje, da se zdi svetlobna
hitrost enaka vsakemu opazovalcu ne glede na to, kako hitro se le-ta giblje, pa je uvedlo
relativnostno teorijo – in naredilo konec prepričanju, da obstaja en sam, absoluten čas.
Zdaj je imel vsak opazovalec svoje lastno merilo za čas, merila pa ga je ura ki jo je nosil. In
nič več ni bilo nujno, da so se ure različnih opazovalcev med seboj ujemale. Tako je čas
postal bolj oseben pojem, odvisen od opazovalca, ki ga je meril.

26. GRAVITACIJSKA DILATACIJA ČASA (PRIMER »POGUMNEGA

VESOLJCA«) (gl.tudi lit.4)

- STR temelji na načelu ekvivalntnosti pospeška in gravitacije

- Gravitacijski sistemi so pospešeni sistemi (gravitacija ukrivi svetlobni žarek zaradi
pospeška, ne pa zaradi mase)
- Glavna poanta:gravitacija je samo izraz ukrivljenosti prostora/časa. Teorija gravitacije
se tako spelje na geometrijo ukrivljnega prostora.

Gibanje planetov - standardna razlaga . kot na vrvici

- v ukrivljenjem prostoru (idealna globalna ukrivljenost)

- če se ukrivlja prostor mora to tudi uplivati na čas. Enota časa je večja na mestu z
večjim gravitacijskim potencialom (ura v galaksiji teče počasneje kot v praznini)

- črna luknja . območje za horizontom dogodkov, snov in energija ujeta znotraj sferičnega
prostora. Prostor je tako ukrivljen, da svetloba in snov lahko prihajata noter, ven pa ne. V
sredi črne luknje odpovejo vsi fizikalni zakoni

Poleg tega pa v STR, ki obravnava zlasti gravitacijo (tj. vrsto pospešenega gibanja) kot izraz
ukrivljenosti prostora, nastopa še gravitacijska dilatacija časa, ki se kaže v tem, da je čas v
močnejšem gravitacijskem polju (pri večji ukrivljenosti prostora) podaljšan v primerjavi s
časom v šibkejšem polju; na primer opazovalec v sistemu S, ki je daleč stran od neke velike
mase (recimo zvezde), bo izmeril za sistem S', ki je blizu velike mase (recimo na površni
zvezde) daljši koordinatni čas od lastneg ačasa v svojem sistemu S in tudi – kar je druga plat
istega – daljši čas od lastnega časa (hipotetičnega) opazovalca v sistemu S' (»pogumnega
vesoljca« na površini zvezde).
Primer »pogumnega vesoljca«, ki zapusti svojo matično ladjo in se spušča k črni luknji
(zadnji fazi v razvoju največjih zvezd), poznamo iz Hawkingove Kratke zgodovine časa. Ko
se vesoljec približuje »dogodkovnemu horizontu« črne luknje – namreč meji, onstran katere
je gravitacija tako močna, da ji ne more ubežati nič, niti svetlobni žarek (saj je prostor-čas na
dogodkovnem horizontu črne luknje sklenjen v krogu) – se s koordinatnim časom vesoljca

23
 24

(oz. nj. Sistema S'), ki ga na matični ladji (v sistemu S9 merijo npr. s svetlobnimi pulzi,
katere jim vesoljec pošilja v enakomernih intervalih svojega lastnega časa, reicmo vsako
sekundo, dogaja nekaj zelo nenavadnega: za opazovalce na ladji se sekunde koordinatnega
časa vesoljca ob njegovem približevanju dogodkovnemu horizontu, podaljšujejo, sprva
neznatno, toda predzadnja sekunda (preden vesoljec doseže horizont) je že opazno daljša od
predzadnje, zadnja sekunda se podaljša v neskončnost! Medtem pa vesoljčeva lastna ura meri
»normalni«, »neraztegnjeni« čas, v katerem pogumnežu preostaja samo še nekaj kratkih
delcev sekunde, predem ga silovite »plimske sile« gravitacije znotraj dogodkovnega horizonta
razpotegnjeo v »špaget«, ki izgine v (hipotetični) singularnosti sredi črne luknje. Za tovariše v
matični ladji pogumni vesoljec nikoli ne pride do dogodkovnega horizonta črne luknje, ampak
na horizontu »zamrzne v času«, kot pravi znani astrofizik Dennis Sciama: Nam na matični
ladji bi s ezdelo, kot da vesoljec lebdi na dogodkovnem horizontu, zamrznjen v času. (No tako
bi se nam zdelo, ko bi sploh lahko videli, vendar pa bi svetloba, ki bi prihajala z njegovega
modula, v resnici postala tako rdeče premaknjena, da takrat sploh ne bi bil več viden).
GRAVITACIJSKA DILATACIJA ČASA je namreč posledica tega, da se v
gravitacijskih poljih svetlobni valovi (oz. splošneje, valovi elektomagnetnega valovanja ali
sevanja, saj je svetloba vrsta le-tega) razpotegnejo, tj. njihova frekvenca se zmanjša – in oto
se obenem kaže kot počasnejše »tiktakanje« svetlobne ure (signalnih impulzov, ki jih vesoljec
pošilja na matično ladjo). Zmanjšanje frekvence pomeni tudi zmanjšanje energije sevanja
(lahko bi rekli: energija sevanja se zmanjšuje, ko svanje »premaguje« gravitacijsko polje oz.
ukrivljenost prostora-časa).
KOZMIČNI ČAS. Katera serija dogodkov določa kozmični čas, če ni absolutne simultanosti,
ki bi določala absolutno kozmično serijo. Ali jemljemo ka rnaš lastni (zemeljski) čas za
kozmičnega? V sodobni kozmologiji namreč določimo kozmični čas »pragmatično«, tako, da
ga opredelimo s »privilegirano« (četudi relativno!) kozmično serijo dogodkov, pri kateri so
»ravni simultanosti« (surfaces of simultaneity) določene z enako ukrivljenostjo vesoljskeg
aprostora, s homogeno gostoto snovi (npr. galaktičnih jat) etc. – skratka, ravni simultnaosti
kozmičnega časa sovpadajo z ravnmi fizikalne uniformnosti raztezajočega se vesolja; ali še
drugače rečeno, iz referenčnih okvirov (koordinatnih sistemov) na teh ravneh se raztezanje
vesolja kaže kot izotropno in homogeno.

KOZMOLOŠKO NAČELO pravi, da so v širšem okviru značilnosti vesolja (gostota in sestava

snovi, ukrivljenost prostora itd) vsepovsod enake, neodvisne od specifične lokacije. –Torej je
kozmični čas tudi naš (zemeljski) čas natančneje, kozmični čas vesoljske regije, v kateri se je
pred 5 000 000 000 let izoblikovala naša zemlja, vendar pa ni čas zgolj te regije, ampak tudi
vseh drugih, ki so ji »simultane« glede na uniformne »ravni« tj. časovne »preseke«
homogenosti in/ali izotropnosti v razvijajočem se vesolju. Einsteinova relativizacija s tem
ostaja v veljavi

27. ASIMETRIČNI PROCESI V ČASU (PO HORWICHU)

10 skupin asimetričnih pojavov v času:

1. DRSEČI ČASOVNI INDEKS (ki ga imenujemo ZDAJ, -je vprašljiv, ker drsi iz !!!
preteklosti v prihodnost!!!! Je torej nesimetričen glede na preteklost in prihodnost

24
 25

2. FUTURA KONTINGENTIA (kaj bo jutri – stavki, ki niso nujni, niti mogoči).

Drevesni model realnosti – prihodnost so razvejane možnosti. Asimetrija modela:
(risba)

3. NOMOLOŠKA IREVERZIBILNOST (zakonska neobrnljivost)

4. IREVERZIBILNOST DE FACTO (dokončna neobrnljivost)

5. ZNANJE O FENOMENIH (stvareh) – spomin je asimetričen (prihodnosti se ne

moremo spominjati)

6. VZROČNOST (Hume; pogoji za vzročnost: 1.PROSTORSKO ČASOVNA

STIČNOST; 2.VZROK PRED UČINKOM; 3.STIČNOST JE NOMOLOŠKO
NUJNA

7. RAZLAGA FENOMENOV (IŠČEMO JO V VZROK IN NE V UČINKIH

FENOMENOV) Razlaga je precendenčna ne pa anticedenčna.
(Goran preveri!!!!)

8. PROTIDEJSTVENA ODVISNOST (protidejstveniki so oblika vseh naravnih

zakonitosti. Omogočajo prognozo.

9. ODLOČITVE (skrbi nas za prihodnost ne za preteklost)

10. VREDNOTENJE – prihodnost je vrednota, preteklost pa ni (izjeme: slava po

smrti…)

28. REICHENBACHOVA OPREDELITEV ANIZOTROPIJE ČASA

ANIZOTROPIJA (neistousmerjenost-intrinzična asimetrija) časa je po R.definirana z

razliko med premico in realnimi števili. Premica ima strukturo, a pozicije niso
strukturno določene (npr.potek premice od leve proti desni je stvar konvencije – je
ekstrinzično) Števila pa so na premici strukturno razdeljena – intrinzična. Čas je
anizotropen (intrinzičen), prostor pa ne. Stvari v času so ekstrinzične. (Goran pazi,
preveri!!!????)

29. OSNOVNE ČASOVNE RELACIJE MED DOGODKI

O.Č.M.R.D. v času (A,B,C,D):

25
 26

A je pred B } DVOMESTNE / veljajo

B je po A } RELACIJE / v
/ linearnem
A je istočasno z B / času, ne pa v
C je med A in B / cikličnem

30. BAS VAN FRAASSEN:DEFINICIJA ČASOVNE USMERJENOSTI

Za dfinicijo časa (časovne usmerjenosti) potrebujemo ireverzibilni proces (anizotropija v

fiziki); definicija se ne sme nanašati na nobeno konvencionalno izbrano izhodišče –
potrebna je asimetrija v naravnih procesih

31. ODNOS MED ENTROPIJO IN ANIZOTROPIJO ČASA

Anizotropija je intrinzična usmerjenost časa, kije določena z drugim zakonom

termodinamike. Ta zakon je izjema, ki določa neko ireverzibilno količino. Vsi ostali so
reverzibilni v času: +t / -t in ohranijo svojo vrednost ne glede na obrnitev časovne
vsriable. Entropija je fizikalna količina, že prisotna v klasični termodinamiki. 1.zakon
termodinamike je zakon o ohranitvi energije (enak N zakonu). V izoliranem sistemu ostaja
vsota energije (toplote) enaka – nobena sprememba

32. KLASIČNA IN STATIČNA DEFINICIJA ENTROPIJE

Statična def. entropije (L.Boltzmann): entropija je stopnja nereda v nekem

termodinamičnem sistemu. Čim večja je entropija, tem večji je nered. Je fizikalna
količina, ki izraža to stanje nereda in se poveča ob vsaki spremembi iz višjih oblik v nižje
(spremembe, ki se dogajajo v izoliranem sistemu bodo najverjetneje vodile v stanje večje
ali enake entropije)

33. ENTROPIJA KOT »RAZPRŠITEV« (PO ATKINSU)

Razpršitev Je intuitivni korelat entropije kot fizikalne količine. Imamo razpršitev delcev
snovi, energije in koherence. Spremembe makrostanja nastane glede na dogajanje na
mikroravni. Energijski transfer energije v toploto povzroči razpršeno gibanje molekul in zato
povečanje entropije.
Če bi bil ta zakon univerzalen, bi pomenilo, da so strukture v vesolju vedno bolj osamljene.
Vesolje se širi, zato se tudi maksimalne entropija veča

34. ENTROPIJA KOT ODRAZ »LOKALNIH POGOJEV« (PO BOLTZMANNU)

Boltzman pojmuje to kot lkalno značilnost naše vesoljske regije. Obstajajo pa druge
regije, ki celoto (vesolje) izravnavajo. Zakon torej nima statusa nujnosti, temveč velike
verjetnosti. Rast entropije naj bi bila torej lokalna motna (odklon)

35. TRI »ČASOVNE SMERI« (PO HAWKINGU, glej tudi lit.4)

Tri časovne puščice so; termodinamična, psihološka (naš čas je linearen) in

kozmološka (širjenje, krčenje vesolja). Ko vse tir puščice kažejo naprej, je možen razvoj

26
 27

inteligentnih bitij. /Prostor ni intrinzično usmerjen (premikamo se lakho v vse smeri).

Lokalno gledano vendar je usmerjen (primer koordinatnega sistema)
S.H.: KZČ;Vse do začetka tega stoletja so ljudje verovali v absolutni čas. Se pravi
dogodke, je bilo mogoče označiti s številom imenovanim »čas«, samo na en način in vse
dobre ure so se ujemale glede časovnega intervala med dvema dogodkoma. Odkritje, da
se zdi svetlobna hitrost enaka vsakemu opazovalcu ne glede na to, kako hitro se le-ta
giblje, pa je uvedlo relativnostno teorijo – in naredilo konec prepričanju, da obstaja
en sam, absoluten čas. Zdaj je imel vsak opazovalec svoje lastno merilo za čas, merila
pa ga je ura ki jo je nosil. In nič več ni bilo nujno, da so se ure različnih opazovalcev med
seboj ujemale. Tako je čas postal bolj oseben pojem, odvisen od opazovalca, ki ga je
meril.« …
… »Dejstvo, da ne videvamo koscev zdrobljene skodelice, kako se sami od sebe
sestavljajo in skočijo nazaj na mizo, ponavadi razlagajo z drugim ZAKONOM
TERMODINAMIKE«…
… »Naraščanje nereda oziroma entropija je eden izmed primerov ti.«smeri časa«, se pravi
tistega , kar loči preteklost od prihodnosti in daje smer poteka časa. Obstajajo vsaj tri
različne smeri časa. Prva je termodinamična smer časa v kateri narašča nered oziroma
entropija. Druga je psihološka smer časa. To je smer v kateri se nam zdi, da mineva
čas; potek časa v katerem se spominjamo preteklih ne pa tudi prihodnjih dogodkov.
Tretja pa je kozmološka smer časa. To je smer časa, v kateri se vesolje širi, ne pa
krči.«
S.H. postavi trditev, da lahko model brezrobnega vesolja, skupaj s šibkim entropičnim
načelom, pojasni zakaj so vse tri smeri časa enake – pa tudi to, zakaj sploh obstaja
kakršnakoli jasno določena smer časa. Hawking zagovarja stališče, da psihološko smer
določa določa termodinamična in da sta ti dve smeri nujno vselej enaki.
O termodinamični smeri časa: drugi zakon termodinamike izhaja iz dejstva, da je vselej
precej več neurejenih kot urejenih stanj.
Psihološka časovna smer (velja tudi za računalnike): primer ABAKUSA, v napreprostejši
varianti sestoji iz nekaj žic, na vsaki žici je kroglica ki jo je mogoče pomakniti v eno od
dveh položajev.Preden se nekaj zapiše v računalnikov spomin, je ta v neurejenem stanju, v
katerem so verjetnosti za eno izmed obeh stanj enake. Potem ko se spomin naveže na
sistem, ki naj si ga zapomni, je vselej v enem izmed obeh stanj, glede na stanje sistema
pač (vsaka kroglica abakusa je bodisi na desni bodisi na levi strani žici). Se pravi spomin
je prešel iz neurejenega v urejeno stanje. Da bi se prepričali, ali je spomin v pravem
stanju, moramo porabiti določeno količino energije (da pomaknemo kroglico, ali
vključimo računalnik, npr.). Ta energija se razsipa v obliki toplote in povečuje obseg
nereda v vesolju. Vidimo torej, da nered vselej bolj raste kot se veča stopnja reda v
vesolju. Smer časa, v kateri se računalnik spominja preteklosti, je enaka smeri, v kateri
narašča nered. Naš subjektivni občutek za smer, našo psihološko časovno smer
potemtakem določa termodinamična časovna smer v naših možganih.
Zakaj je smer časa v kateri narašča nered enaka smeri v kateri se širi vesolje.
Vesolje bi se prav tako (kot se je domnevno začela z večjo stopnjo reda kot je ta v kateri
se vesolje nahaja zdaj) lahko začelo z večjo stopnjo nereda, celo popolnega nereda, in se v
tem primeru nered ne bi mogel večati. Ostal bi bodisi v stalnem neredu –v tem primeru ne
bi bilo jasno določene termodinamične časovne smeri – ali pa bi se nered s časom
manjšal – v tem primeru bi termodinamična časovna smer kazala v nasprotno smer od
kozmološke. Nobena od teh možnosti pa se ne sklada s tem kar vidimo.
Če se vrnemo k časovni smeri, nam preostane vprašanje: Zakaj sta termodinamična in
kozmološka smer vedno enako usmerjeni? Ali drugače rečno, zakaj nered narašča v isti
časovni smeri, kot se širi vesolje? Če mislimo, da se vesolje širi, nato pa se bo začelo

27
 28

krčiti, kakor povsem sodeč sledi iz predpostavke o brezrobnosti, to vprašanje lahko

postavimo tudi takole: Zakaj smo ravno v fazi širjenja in ne krčenja?
Pri odgovoru na to vprašanje se lahko opremo na šibko antropično načelo. Pogoji v
fazi krčenja ne bi bili primerni za razvoj inteligentnih bitij, ki bi bila zmožna zastaviti
vprašanje: zakaj se nered veča v isti smeri kot se veča vesolje? Inflacija na zgodnejših
stopnjah razvoja vesolja, ki jo predpostavlja ideja o brezrobnosti, pomeni, da se vesolje
širi ravno še dovolj hitro, da se ne začne spet krčiti, in da se bo še dolgo širilo. Ampak
potem bodo vse zvezde zgorele, protoni in nevtroni v njih pa bodo najbrž razpadli v lahke
delce in sevanje. Vesolje bo v stanju skoraj popolnega nereda. Nobene izrazite
termodinamične časovne smeri ne bo več. Nered tedaj ne bo mogel več kaj prida narasti, ,
saj bo vesolje že tako in tako v skoraj popolnem neredu. Zato, d alakho deluje inteligentno
življenje, pa bi bila potrebna izrazita termodinamična časovna smer; da bi preživeli,
morajo ljudje jesti hrano, ki je urejena oblika energije, in jo predelovali v toploto, ki pa je
neurejena oblika energije. Potemtakem inteligentno življenje ne bi moglo obstajati v fazi
krčenja. To pa tudi pojasnjuje, zakaj ugotavljamo, da sta termodinamična in kozmološka
smer enako usmerjeni. Da ne bo nesporazuma: ni širjenje vesolja krivo, da narašča
nered, ampak je njegova brezrobnost tista, ki povzroča, da se nered veča in da so
pogoji, ki so primerni za obstoj inteligentnega življenja dani samo v fazi širjenja.
ČE POVZAMEM: Fizikalni zakoni ne ločijo med naprejšnjim in nazajšnjim
potekom časa. Pač pa poznamo vsaj tri časovne smeri, ki ločijo preteklost od prihodnosti.
TO so termodinamična smer, se pravi časovna smer, v kateri narašča nered;
psihološka; to je časovn asmer, po kateri se spominjamo preteklosti, n apa tudi
prihodnosti; in kozmološka, to je časovna smer, v kateri se vesolje širi (ne pa krči).
Hawking je pokazal, da sta psihološka in termodinamična smer v bistvu eno in isto, tako,
da sta vselej enako usmerjeni. Teorija o brezrobnosti predpostavlja obstoj jasno določene
termodinamične časovne smeri zato, ker se lahko vesolje začne samo v skladnem in
urejenem stanju. Razlog, da sta nam termodinamična in kozmološka smer enako
usmerjeni, pa tiči v dejstvu, da lahko intelignetna bitja obstajajo samo v fazi širjenja. Faza
krčenja za to ne bo primerna, saj ne bo imela izrazite termodinamične časovne smeri.

36. ODNOS MED ENTROPIJO IN KOZMIČNIM ČASOM (PO PENROSEU)

Entropija raste z razvojem vesolja – ob velikem poku, je morala biti minimalna, red v
vesolju pa maksimalen. Red je na ravni prostora-časa, ki je bil na začetku povsem
zglajen, raven. Z nastankom glalaksij se začne gubati in izgublja minimalno enoto.
Lokalno se entropija zmanjšuje , red pa povečuje. Sonce nam daje nizko entropijo, ki se
na zemlji porabi za tvorjenje mnogih struktur. Za črno luknjo je značilna maksimalna
entropija. Čas raste skupaj z entropijo.
Roger Penrose je v zvezi s Hawkingovim »pogumnim vesoljcem« , ki pada v črno luknjo
zapisal: Tu imamo model stvarjenja vesolja v obratni smeri in v mnogo manjših
razsežnostih. Prvotni »veliki pok« kozmoloških modelov je tisto, kar imanujeno
prostorsko-časovna singularnost (space-time singularity): ukrivljenost prostora-časa
postane neskončna. Stanje znotraj črne luknje ravno tako vodi k takšni singularnosti,
vendar v obrnjenem časovnem smislu.«
Penrose pravi, da gre pri »velikem poku« za »model stvarjenje vesolja v obratni smeri«,
torej za obrnjeno časovno »optiko« v primerjavi s potjo Hawkingovega »pogumnega
vesoljca«; potniki vesoljske ladje, ki kroži v varni orbiti okrog črne luknje, opazujejo PV

28
 29

v časovni smeri naprej, ko se vesoljec spušča proti dogodkovnemu horizontu – in tudi

sam potuje v smeri prihodnosti – medtem ko mi »z naše vessoljske ladje« Zemlje
opazujemo razvoj vesolja, skoraj tja do velikeg apoka, v času nazaj, v preteklost; takošno
zrcaljenje časovne optike v teoriji relativnosti ne neobičajono, saj čas nastopa kot četrta
dimenzija ki je načelno enakovredna drugim prostorskim (reverzibilnim) dimenzijam.

Big-Bang teoretiki predpostvaljajo, da se je svet začel v stanju termodinmičnega

ekilibriuma. Toda STANJE TERMODINAMIČNEGA EKVILIBRIUMA JE STANJE
MAKSIMALNE ENTROPIJE, KAR PA NASPRTOUJE DRUGEMU ZAKONU
TERMODINAMIKE. Penrose pravi, da je pot iz tega problema za novo teorijo kavntne
gravitacije, v tem da prekrši časovno simetrijo in da eksplicitno vključi puščico časa.
Stephen Hawkin se ne strinja saj pravi, da so simetrije tako zelo koristne da se jim lahko
odrečemo le v primeru zadnjega pribeželišča potem ko smo poskusili že vse ostale
možnosti.

Horwich opozarja: » če imajo procesi v vesolju puščico oz. smer, iz tega še ne smemo
sklepati da ima sam čas puščico.

37. USMERJENOST ČASA V PRIMERJAVI Z USMERJENOSTJO PROSTORA

Ali je smer časa razložljiva s fiziklanimi zakoni? Prostor ni intrinzično usmerjen (premika
se lahko v vse smeri) lokalno gledano vendarle je usmerjen (primer koordinatnega
sistema). Štirje načini risanja:
Y=nasprotna od gravitacije
Z=gledanje naprej, globina
X=tla

Lokalna gravitacija razloži smer (gor) y, entropija pa smer časa, vendar ne tako jasno.

Za razliko od prostora je čas inherentno smernosten. Usmerjen je iz pret. v prih. In ne

more spremeniti smeri. To je direktno implicirano že v samih pojmih »preteklost« in
»prihodnost«. Kar pomeni, da reči da ima Č asmo eno smer tj. od P k Prih., ni nič drugega
kot tavtologija. Puščica časa pa je DRUGAČNA vrsta usmerjenosti, in je tisto kar
razlikuje dogodke urejene z dogodeno-pred od dogodkov urejenih z dogodeno-pozneje.
Puščica časa je tip asimetrije kakršnega opazimo ko prižgemo petardo, nikoli je ne bomo
mogli stestaviti iz nastalih delov nazaj v neprižgano petardo. Združitev vseh vesoljnih
ireverizbilnih procesov proizvede puščico časa, »kozmično« puščico časa. (zakaj obstaj če
obstaja, kako je združljiva z drugimi asimetričnimi procesi, npr. da je vzrok pred
posledico, ali vednost o preteklosti o prihodnosti pa ne). Toda nekateri filozofi znanosti
niso povsem prepričani, da ima fizični čas puščico. Mehleberg npr. pravi, da po
dosednjih (1961) znanstvenih dokazih moramo pojmovati čas kot da niam enotne smeri,
in da niam nikakršnih INTRINZIČNIH (od opazovalca neodvisnih) razmejitev med
preteklostjo in prihodnostjo. Če pa je ta pravilna, , potem je ti. puščica časa resnično
puščica sveta v času in ne časa samega v kateremkoli absolutnem pomenu časa.

38. PROBLEMATIČNOST REDUKCIJE SMERI ČASA NA ENTROPIJO (PO

SKLARU)

29
 30

Povzetek članka »čas v izkustvu in v teoretični deskripciji sveta« – Lawrenca Sklara:

Asimetrična narava časa, radikalna razlika med pret. In prih., naj bi čas razlikovala od
drugega mnogoterja (manifold) časa. Preteklost je fiksna in ima določeno (dokončno)
ralnost. V prihodnost smo lahko zgolj »atributed«, v najboljšem primeru v »v
nedoločenem« načinu območja neaktualizirane potencialnosti. O pret. Imaamo spomine
o prih. Pa v najboljšam primeru povzeto, in »sklepano« vednost o tem kaj ima priti.
Vzročnost se giblje od pret. V prih., nikoli pa se ne pojavlja v obratni smeri.
Vse od druge polovice 19.st, so trdili, da so vse intuitivno asimetrične prvine
temporalnosti »reduktibilne« ali »utemeljene«v »asimetriji fizičnih sistemov v svetu« ki je
zajeta z drugim zakonom termodinamike. Ta pravi, da: »Nobena sprememba, ki se
pojavlja v zaprtem sistemu ne more rezultirati v zmanjšanju v entropiji sistema«.
Fizična simetrija na katero je zvedena asimetrija časa, je tista ki nam pove, da lahko
entropija zaprtega sistema samo narašča v smeri prihodnosti časa in se v tej seri nikoli ne
more spontano zmanjševati.
V statistično mehanični verziji teorije, je ogromna verjetnost porasta entropije v eni
časovni smeri raje kot v drugi, tisto kar postane fizični temelj za intuitivno asimetrijo
časa. Prihodnja smer časa je po tej različici, smer v kateri je porast entropije velikega
števila energetsko izoliranih sistemov.
En ugovor proti entropični teoriji časovne asimetirje j epoal Mackie: »naš koncept časa je
baziran na precej enostavnem in neposrednem, izkustvu tega, da en dogodek neposredno
sledi drugemu … Naše izkustvo »prej« in »potem«, na katerem je baziran naš koncept
smeri časa, sam v sebi ostaja primitiven, pa čeprav ima kak neznan vzročni vir.«
Toda Sklar opozarja, da je trditev postavljena na izkustvu: »Trditev ni, da določamo
časovni red s tem, da se najprej zavedamo en tropičnega reda, ampak da empirično
odkrijemo, da časovni red ni nič drugega,kot identičen entropičenmu redu.

Razlikujemo smeri v prostoru zaradi gravitacijskega polja. Boltzmann pravi, da ne

vemo ali v vesolju mogoče ne obstajajo regije z naraščenjem entropije v obratni smeri,
tam, pravi, bi bile prihodnje smeri časa nasprotne smeri časa. Tako kot sta smer »dol« v
NY in Avstrliji nasprotni, tako v predelih kjer ni gravitacjiskega polja ni smeri gor-dol,
…tako bi ne bilo prih. Ali pret. V predelih vesolja, ki so v ravnovesju in konsekventno ne
kažejo nikakršnih paralel.
Ali lahko potem reduciramo asimetrijo časa, na asimetrično vedenje časa sistemov, z
ozirom na njihove entropične lastnosti.
Nadalje se Sklar sprašuje ali obstajajo kakšne lastnosti sveta, ki bi lahko služile kot
redukcijska baza za levo- in desno-ročnost na enak način kot gravitacijska sila služi za
redukcijsko osnovo razlike med zgoraj in spodaj. Leva in desna rokavica imata mnogo
skupnih aspektov toda razlikujeta se glede na postavitev določenih komponent ki os v
prav določenem razmerju med seboj.

Entropija je v razmerju s časom, ne moremo pa smeri časa definirati z njo.

Ostaja vprašanje razloga (intuitivnega McKiejevega) izkustva. Potrebno je razlikovati
med epistemično in znanstveno redukcijo. Ali je epistemična razlaga za čas potrebna?
Občutek časa je razlagalno povezan z entropijo. Vendar časa ne moremo reducirati na njo.

39. VZROČNA TEORIJA ČASA

30
 31

Reichenbach: smer časa usmerja relacija vzrok-učinek

40. REICHENBACHOVA REGULARNOSTNA TEORIJA VZROČNOSTI

Reichenbach je deviniral čas v okviru možnega vzroka. Dogodek A se zgodi pred

dogodkom B, če je A lahko vzrok B; toda B ne more biti vzrok A. to je prva vzročnostna
teorija časa, ki razlaga pojma vzročnosti in možnosti.

41. RAZLIKOVANJE MED ČASOVNIM REDOM IN ČASOVNO USMERJENOSTJO

Pojem reda se tiče urejenosti dogodkov vzdolž poteka A-B-C , časovna usmerjenost pa se
tiče časovne puščice.

42. GRÜMBAUMOV POSKUS KOREKCIJE REICHENBACHOVE VZROČNE

TEORIJE ČASA

43. KAJ JE TOPOLOGIJA ČASA?

- lega in odnos med določenimi dogodki (a,b,c…) v času

- njihovo zaporedje in povezanost

odprt
zaprt
izotropen
anizotropen

44. PROBLEMATIČNOST »ZAPRTEGA« (SKLENJENEGA) ČASA

Tak čas je zaprt, krožen enako se vedno vrača, torej se tudi vedno vrnemo na začetek,
torej ohranjamo karmo (ne moremo se izviti iz krogotoka življenja in smrti – vedno
ostajamo vpeti v čas) - Budizem

45. RAZLIKA MED CIKLIČNIM IN »ZAPRTIM« ČASOM

Gibanje vzrok-posledica, je vpeto (budizem) v krožno gibanje, štiri kozmična obdobja,

ki se nenehno vračajo. To moramo razumeti tako, da je vsak trenutek spremembe vzrok –
posledica, istočasno vpet v neskončnost drugih sistemov. Ne gre torej za večno vračanje
enakega, ampak je čas krožno-linearen, vsi njegovi ciklični sistemi ibstajajo istočasno.
Oblika spirale

31
 32

46. ALI IMA ČAS LAHKO ZAČETEK? (KOMENTAR)

47. LOGIČNO NAČELO NEPROTISLOVNOSTI IN ČAS

Formalna logika je sinhron sistem, časovna komponenta je postavljena v oklepaj, je

brezčasna. Temeljno logično načelo neprotislovnosti: ni možno da bi bila stavek in
njegova negacija hkrati resnična ali neresnična in ni možno subjektu pripisati in ne
pripisati isti predikat.

(id) p → p , p ↔ p
(np)N(p ^ Np), N(p ↔ Np)
(tnd) p ali Np , p alternativa Np

48. ARISTOTEL:de futuris contingentibus (»pomorska bitka« etc.gl.tudi lit.8a)

»Afirmacija ali negacija, ke se nanaša na na sedanje ali pretekle stvari, je torej nujno
resnična ali lažna…Toda za bodoče, nanašajoče se na posamezne stvari, ni isto. (18a33)
Kajti če je vsaka afirmacija ali negacija /celo če se nanaša na nekaj bodočega –
op.M.U./resnična ali lažna, tedaj prav tako na nujen način vsaka stvar obstaja ali ne
obstaja. (18a35)
…Takšni in drugačni nesmisli bi torej sledili, če bi od vsake afirmacije ali
negacije…..morala ena nunno biti resnična in druga lažna; kakor da od vsega, kar se
dogaja, ne bi moglo biti nič kontingentno, temveč bi se vse dogajalo po nujnosti. Tedaj ne
bi bilo več treba niti razmišljati niti se naprezati, z vero, da bo delo, če ga opravimo,
imelo določeno posledico. Če pa ga ne opravimo, se ta posledica ne bo zgodila. (18b26-
32)
….Nujno je da vsaka stvar obstaja ali ne obstaja. Toda če ločeno obravnavamo
alternativi, ne moremo reči, katera od njiju je nujna. S tem želim npr. reči, katera od njiju
je nujna. S tem želim npr. reči:nujnno je da jutro pomorska bitka bo ali da je ne bo,
vendar ni nujno, da jutri bo pomorska bitka kakor tudi ni nujno, da je ne bo. Toda nujno
je, da jutri /pomorska bitka/bo ali ne bo (19a28-32)…
Tedaj mora od dveh protislovnih si stavkov nujno biti eden resničen in drug neresničen;
toda niti ta niti oni določeni stavek, ampak katerikoli od obeh-in čeprav je eden od njih
bržkone resničnejši od drugega-ni že /zdaj/ resničen ali lažen. (19a35-37)
Citirana mesta najdemo v sh. prevodu organona na str. 60-64.

Problem o bodočih kontingencah je v filozofijo vpeljal Aristotel s svojim

razpravljanjem o »jutrišnji pomorski bitki« Aristotel je menil, da mora biti eden od
dveh protislovnih si kontingentnih (singularnih ) stavkov o bodočnosti nujno resničen,
drugi pa neresničen, sedaj pa ne vemo še kateri. S tem se je Aristotel uprl determinizmu in

32
 33

ohranil princip tertium non datur kot princip formalne logike. Ne priznava torej principa
bivalence / p ali Np = R – resnična je njuna disjunkcija, vsak po sebi pa ni resničen.

Vprašanje je torej ali so napovedi o jutrišnih dogajanjih izrečene danes, resnične ali ne?
»Jutri bo pomorska bitka«:
Resnica je večna in fiksna, pravijo in predikat »je resničen« je brezčasen predikat. Hrizip je
bil prepričan, da je kontingenten stavek o prihodnosti ali resničen ali neresničen in ne kakšne
vmesne vrednosti. Drugi sledeč Aristotelu ugovarjajo, da ta trditev ni resnična vse dokler se
pomorska bitka dejansko ne zgodi. Stavek včeraj ni bil resničen. Torej napovedi nimajo
resničnostne vrednosti ob času ko so izrečene. Če bi bile resnične že danes bi jih po
njunosti morali storiti in bi potemtakem ne imeli svobodne volje. Da bi obranili svobodno
voljo moramo zanikati resničnostne vrednosti napovedi. Prvi, kije jasno prikazal implikacije
tega da obravnavmo napovedi kot da niso ne resnične ne neresnične, je bil Jan Lukasiewicz
leta 1920. Razvije trivrednostno simbolno logiko. R, N in sredno vrednost, to slednjo pa
pripiše napovedim torej -indeterminate truth value-.

Duns Scotus - samo sedanjost je resnična;

Aristotel – smo preteklost in sedanjost sta resnični;
Putnam – resnične so vse tiste stvari ki obstajajo, so obstajale, ali pa bodo obstajale.

49. LUKASIEWICZEVA TRIVREDNOSTNA LOGIKA – MODALNOST IN ČAS

(gl.tudi lit. 8a)

Martha Kneale poudarja, da je treba pri kontingentnih stavkih razlikovati med dvema
(meta)-logičnima principoma: med principom bivalence in principom oz. zakonom
izključene tretje možnosti.
To razločevanje po Marthinem mnenju izvira neposredno iz Arist. Txta. Ari. Anj bi v
9.pogl.De interpretatione vztrajal pri zakonu izključene tretje možnosti, medtem ko naj bi v
primeru kontingentnih stavkov o bodočnosti odstopil od univerzalnosti principa bivalence:

»Princip, da je vsak stavek /statement/ resničen ali neresničen, imenujemo princip bivalence
in je bil razločen /v opombi:pri Lukasiewiczu, Phil.bem., 1930/ od zakona izključene tretje
možnosti, ki ga v splošnem formuliramo »ali P ali ne-P«, pri čemer »P« pomeni variablo, na
mesto katere vstavimo deklarativni stavek /sentence/…Pomembno je,da tukaj vzpostavimo
razliko, zakaj zdi se, da Aristotel v tem poglavju postavi pod vprašaj princip bivalence,
medtem ko sprejema zakon izključene tretje možnosti /the law of excluded middle/.«
Intuitivno se ugotovitev M.Kneale sklada z Arist txt, saj Ari. Sprejema alternativo kot celoto
(jutri bo pomorska bitka ali je ne bo), kar je neposredna aplikacijazakona izključene tretje
možnosti, zavrača pa resničnost oz. neresničnost vsakega od obeh stavkov posebej, kar bi
lahko pomenilo zavračanje principa bivalence, tj. prvi korak k večvalentni logiki, kakor pravi
Lukasiewicz.
Če bi logika odprla vrata časovnim determinacijam bi se razveljavil ne samo zakon izključene
tretje možnosti ampak tudi zakon neprotislovnosti in zaokn identitete ki sta osnovna temelja
vsake forlmalne logike. V času se pogoji resničnosti spreminjajo.

Lukasiewicz razume Arist intenco in popravi Marthino napako ko pravi »Stavki o prihodnosti
v sednajem trenutku niso niti resnični, saj nimajo nobenega realnega korelata, niti
neresenični, ker tudi njihove negacije nimajo nobenega realnega korelata.

33
 34

Lukasiewicz se odloči za iskanje takšne logike, ki ne bi bila deterministične in ki ib potrjevala

in hkrati omogočala svobodno voljo posameznika. Lukasiewicz je svoje zavračenje
dterminizma najbolj eksplicitno formuliral v govoru O determinizmu, kjer problem
determinizma formulira takole:

»…Ali je vse, kar se bo zgodilo in kar bo resnično v nekem prihodnjem času, resnično že
danes in je bilo resnično že od vekomaj? Je vsaka resnica večna? …determinist odgovarja na
to vprašanje pritrdilno, indeterminist pa nikalno. Z determinizmom razumem prepričanje, da,
če je A b v trenutku t, potem je resnično tudi v vsakem drugem trenutku pred trenutkom t, da
je A b v trenutku t. Tisti, ki sprejme to prepričanje, ne more prihodnosti obravnavati drugače
kot preteklost…«

Za determinista je prihodnjost pravtako določena kot preteklost samo s to razliko, da se še ni

zgodila.

Lukasiewicz navaja dve odločilni tezi, ki podpirata determinizem, ter ju skuša zavrniti:
a) logični princip/zakon izključene tretje možnosti (ali, v sholatični terminologiji,tertium non
datur)
b) fizikalni (in obenem ontloški) princip kavzalnosti

Kako skuša Lukasiewicz zavrniti tertium non datur z uvedbo trovalentne logike:
»Brez protislovja lahko trdimo, da moja prisotnost v Varšavi v določenem trenutku
prihodnjega leta, npr.21.dec. opoldne, v sedanjem času ni določena niti pozitivno niti
negativno. Zatorej je možno ni pa nujno, da bom prisoten v Varšavi ob določenem času.
Spričo te podmene stavek »opoldne 21.dec. prihodnjega leta bom v Varšavi« v sedanjem času
ne more biti niti resničen niti neresničen. Kajti če bi bil resničen sedaj, bi bila moja bodoča
prsotnost v Varšavi nujna, kar je v nasprotju s podmeno. Če pa bi bil neresničen sedaj, bi bila
moja prihodnja prisotnost v Varšavi nemogoča, kar je tudi v nasprotju s podmeno. Zato
obravnavani stavek trenutno ni niti resničen niti neresničen in mora imeti tretjo vrednost
različno od »0« ali neresničnosti in od »1« ali resničnosti. TO vrednost lahko označimo z
»1/2«. Predstavlja možno in se pridružuje »resničnemu« in »neresničnemu« kakor tretja
logična vrednost. Trovalentni sistem stavčne logike dolguje svoj izvor temu poteku misli….«

Ali sta princip bivalence in TND enaka? NE, lahko pa uvedemo tretjo možnost
(vrednost, kontingenco) - ½. »Jutri bo omorska bitka« – ni niti »resničen« niti »neresničen«
je
pa lahko možen. Možna vrednost se pridruži R in N kot tretja logična vrednost.
q

C 0 ½ 1 N
----------------------------
0 1 1 1 1
p ½ ½ 1 1 ½
1 0 ½ 1 0

34
 35

M.U. predlaga da bi bilo bolje ko bi Lukasiewicz za vmesno vrednost ½ (oz. za stavek s to

vrednostjo) namesto »možno je« uporabil »kontinkentno je« saj naj bi le ta po njegovih
besedah bila ravno to.

Lukasiewicz v svojem trovalentnem sistemu (nastalem v letih 1920-1930 kot prvem

večvalentnem logičnem sistemu) rešuje Aristotelov problem De futuris contingentibus tako,
da zanika univerzalnost principa bivalence (in s tem tudi zakona izključene tretje možnosti)
ter kontingentnim stavkom o bodočnosti, izrečenim v sedanjosti, pripiše tretjo logično
vrednost, srednjo vrednost med resničnostjo in neresničnostjo, ki jo označi z »1/2«.

Modalnosti so načini resničnosti npr. p-je: Np, Možno p, ….nujno p…Vzročno posledični
nizi so sicer numerično neskončni, ne pa tudi časovno neskončni, temveč omejeni v času
(analogija z matematičnimi zaporedji) (nastanejo in se nehajo). Vsak še tako majhen dogodek
nima svojih vzrokov že na začetku vesolja – končno-neskončni nizi. Ideja o neskončno-
končnih vzročnih nizih je mikavna, o tem ni dvoma. Kljub temu pa moramo žal ugotoviti, da
je v njej prav toliko spekulacije kot v ideji popolnega determinizma, popolne vzročno-
posledične povezanosti.
L. meni, da so vzročno posledični nizi numerično neskončni, hkrati pa niso časovno
neskončni, temveč omejeni v času z neko časovno realno limito, recimo s trnutkom t.
(analogija z mat. zaporedji ki num.neskončna, kljub temu konvergirajo k določeni (celo
pozitivno izračunljivi) limiti, tj. k spodnji ali zgornji meji na kontinuumu realnih števil.

Lukasiewiczev model neskončno-končnih nizov predpostavlja nehomogenost časa, ki je na

eksistencialni ravni sicer doživljajsko očitna, kot predpostavka naravoslovne znanosti pa
komajteoretično sprejemljiva; v relativnostni teoriji čas v vesolju res ni niti linearen niti
homogen, toda to velja za hitrosti, ki se približujejo svetlobni hitrosti, ne pa za Janezova
premikanja gor in dol po mestu.

50. OSNOVE MODALNE LOGIKE

Začetnik modalne logike je Aristotel. Najsplošnjejša Arist. def. modalnosti bi se glasila:

modalnost je stopnja zanesljivosti s katero pripisujemo ali odrekamo predikat
subjektu. Če ta stopnja ni posebej opredeljena imamo, asertorične (nemodlane) stavke ali
izraze, če pa je opredeljena, dobimo dve osnovni skupini modalnih stavkov: nujne
(apodiktične) in problematične stavke. Slednji se madalje delijo na možne in
kontingentne.

Osnovni pojmi, modalni kvadrat, nujnost in možnost.

Kot medsebojno protislovne opozicijske pare navaja Ari.:
»Možno je« - »Ni možno«
»Kontingentno je« - »Ni kontingentno«
»Nemogoče je« - »Ni nemogoče«
»Nujno je« - »Ni nujno«
»Resnica je« - »Ni resnica«

Resnica sicer sega prek jezikovne danosti k REFERNTU, medtem ko modalni pojmi
ostajajo znotraj (sintakse) jezika.

35
 36

Negacija ni modalni funktor v ožjem pomenu, temveč asertorični.

Za uvod sta posebej pomembni dve modalnosti in odnosi med njima: nujnost in možnost
(zapisani skupaj s svojima negacijama)

(a) Lp……….je protislovno………NLp

(b) Mp………je protislovno………NMp

Razlika med nemodalnim (asertoričnim) logičnim kvadratom in modalnim je v tem da se pri

asertoričnem funktorji nanašajo na termine, pri modalnem pa na stavke v celoti

Aab: »vsi a so b«
Eab: «noben a ni b«
Iab: »Nekateri a so b«
Oab: »Nekateri a niso b«

Per analogiam zapišimo modlani kvadrat:

»p« lahko interpretiramo kot eno izmed možnosti: Aab, Eab, Iab, Oab

Lp------------------------NMp

Mp-----------------------NLp

(c) »Končno, iz stavkov »ni možno ,da to ne obstaja« in »ni kotingentno, da to ne

obstaja« sledi »nujno je, da to obstaja« in »nemogoče je, da to ne obstaja«.«
(d) »Sedaj ostaja, da stavek »ni nujno, da ot en obstaja« sledi iz stavka »možno je,
da to ne obstaja«.«

© Lp=NMNp Znak »=« je znak za ekvivaleco.

(d) Mp=NLNp

Zapis po Lukasiewicz-u:
© QLpNMNp »Q« je znak za ekvivalenco
(d) QMpNLNp
© Nujno je, da p-če in samoče-ni možno, da ne-p
(d) Možno, je da p-če in samo če-ni nujno, da ne-p

36
 37

Lp=NMNp----------------------------LNp=NMp

NLNp=Mp---------------------------NLp=MNp

Pojem kontingence – ARISTOTEL

Nujno je, da…….
Možno je, da………
Kontingentno je, da……..

Kontingenca ni elementarna temveč sestavljena modalnost. Ari. Ne loči jasno med možnostjo
in kontingenco. Kont. Uporablja v dveh različnih pomenih: »ni nemogoče« (= »možno je« in
»ni niti nemogoče niti nujno«. Drugi pomen v Luk. Notaciji lahko simbolno zapišemo:
(def.a) Tp=def. KNNMpNLp
Pri čemer pomeni:
Tp: »kontingentno je,da p«
»K« je znak za konjunkcijo
Iz (def.a) na osnovi opustitve dvojne negacije in modalneg akvadrata dobimo:
Def.b Tp=def. KMpMNp

Kontingentno je, da p – če in samo če – je možno p in možno ne-p.

Kontingenca je s tam opredeljena kot »ambivalentna možnost«, ki jo v modalni kvadrat lahko

vključimo tako, da s konjunkcijo povežemo oba spodnja kota kvadrata:

Subkontrarnost
Mp=NLNp -----------------------------------MNp=NLp
Konjunkcija

Tp

Ari. V 13.pogl. I.Analitike zapiše naslednjo def.: (a) » Z (izrazoma) »biti kontingenten« in
»kontingenten« razumem tisto, kar ni nujno in kar se da predpostaviti kot da obstaja, pri
čemer zaradi tega ni ničesar nemogočega.«

51. KAJ JE SEMANTIKA »MOŽNIH SVETOV« (PO KRIPKEJU)

37
 38

52. PRIORJEVA »ČASOVNA LOGIKA«

Prior ustvari novo SIMBOLNO LOGIKO za opis uporabe časovnih besed kot so
»zdaj«, »se zgodi pred«, »potem«, »naslednji«, »vedno«, »včasih« itd. Prvi pripozna
podobnosti v strukturi med časovnimi koncepti in modalnimi koncepti, kot je »je možno«.
Na logiko je apliciral neskončno mnogo resničnostnih vrednosti, da bi kreiral »časovno
logiko« v kateri razmerje trditev do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, pomagajo
določiti njihovo resničnostno vrednost. V klASIČNI LOGIKI, obstajata samo dve
resničnostni vrednosti.
Dummet in Lemon sta v zgodnji fazi bistveno doprinesla k razvoju časovnih logik.

53. ODNOS MED PRIORJEVO ČASOVNO LOGIKO IN MODALNIMI SISTEMI

54. SODOBNE TEORIJE ČASA V ANALITIČNI FILOZOFIJI

Danes tema VII. SODOBNE ANALITIČNE TEORIJE ČASA.

Kaj je danes analitična fil.? Za časa Russella in dunajskega kroga je bila bolj enotna, zdaj pa
je že precej razvejana. Ddanes so znotraj nje zastopane zelo različne filozofske
pozicije, skupno jim je metoda logične analize argumentov, definicij, sistemov. Za
fenomenologe je to anglosaška fil. Izhodišče je logika in analiza, vendar to ne
izključuje sinteze.
McTaggart: neresničnost časa (v Analizi, april 1999) – spreminjanje stvari zahteva določen
razvoj kar je protislovno (dogodek ne more biti pretekli in sedanji) -! Niti čas niti
spreminjanje nista resnična (reductio ad absurdum) !
C.D.Broad – gre za filozofsko oslarijo
D.H.Mellor – gre za trditev, dokaz, ki izkljuši vsak razumni dvom.

Aristotel (fizika): čas je število gibanja glede na prej in pozneje »Čas je torej vrsta števila«
/ /
Glede časa govorimo v anlit.fil. o A in B serijah
J.M.E. Mc Taggart (1908): »Neresničnost časa« – prevod izide v naslednji Analizi.
Spreminjane zahteva časovni potek. Dogodki so prihodnji, pretekli in sedanji. To pa je
notranje protislovno, ergo (reductio ad absurdum): časa in spreminjanja ni.
Za Aristotela je čas število (število, razmerje, odnos) gibanja – za grke je gibanje šrok pojem.
Od Aristotela naprej lahko ločimo dva načina razpravljanja o času.
McTaggart: časovna relacija ni odvisna od spreminjanja:
- »A serije«: dogodki so pretekli, sedanji ali prihodnji glede na gibajoči se/drseči zdaj, sami
dogodki ne prihajajo iz prihodnosti v preteklost.
- »B serije«:dogodki so razporejeni glede na časovni red (relacije): prej, pozneje.
(Janezovo rojstvo je pred njegovo smrtjo) – resničnostna vrednost tega stavka se ne
spreminja s časom, je brezčasna.

A – teoretiki: primarne so serije A, brez teh ni serij B (McT)-čas zahteva spreminjanje

gibanje, v B-s. ni ničesar, kar bi se lahko spreminjalo.

38
 39

B – teoretiki: primarnost B-serij.

Kateri pojem časa je osnovnejši? Razprava je nadaljevanje med absolutno in relacijsko teorijo
časa (prim.razpravo Clarke-Leibnitz).
Nek dogodek E ne more biti in pretekel in sedanji in prihodnji; to je notranje protislovje pri
Mc Taggartu. On reducira B serije na A serije (B serije nimajo nič časovnega v sebi).
N. Oaklander: The New Theory of time (1994) (analiza McT argumenta)
Če B-s (brezčasnost) predpostavljajo A-s (spreminjanje/nastajanje), potem dogodek v A-s
dobiva protislovne predikate; ergo
1. spreminjanje obstaja, eo ipso ne obstaja čas (redukcija B-s na A-s) nimajo v sebi nič
časovnega
pogojno:
2. čas vsebuje A-s in časovno nastajanje – če A-s vsebujejo protislovje – čas vsebuje
protisolovje
zatrditev:
3. uporaba A-s in časovnega nastajanja v/na resničnosti vsbuje protislovje (če/ker so
izpeljane/reducirane iz B-serij)
sklep:
4. torej: niti A-s niti čas ne morejo biti resnični (true reality) – tako j ečas neresničen (unreal)
A serija {»E je pretekel« ↓ }
{»E je sedanji« ↓ zdaj }
{»E je prihodnji« ↓ } Zakaj bi bil E vedno en in isti dogodek?
Ugovor: indeksikali – z njihovo uvedbo razrešimo protislovje

/E1,E2,E3/ - Če uvedemo indeksikalije protislovje odpade

/ t1, t2, t3/
V tem naj bi se po McT. Skrival regressus ad infinitum, takšna neskončnost je krožna: če
indeksiramo že predpostavljamo neko sukcesivnost. Problem logike in časa: načelo
neprotislovnosti deluje le sinhrono/simultano. Mc T. je blizu Zenonu in Gorgiasu.

Danes imamo disput med A in B teoretiki

/ \
C.Broad (B.Russell)
A.Prior H.Reichenbach – R. in G. sta einstainovca
Q.Smith A.Grümbaum /
G.Schlesinger D.H.Mellor
N.Oaklander
C.Williams

Mellor: real time, poglavje: the unreality of tense (glagolski čas)

/
resničnostni pogoj/kriterij za časovne tavke je sam brezčas(ov)en (tenseless)
»E je pretekli dogodek« je resničen stavek/izjava le čee če je dogodek prejšni/ zgodnješi
(earlier) od stavke »E je pretekli dogodek«.
Predikat P (»biti pretekel«) pritiče dogodku E, čee se E zgodi prej od izjave »E je pretekli
dogodek«.

Time tense Time je tisti ki mu pritiče tense(less)

/

39
 40

tensless the new tensless theory of time

D. Kaplan in D.Davidson: jezikovna teoretika, ki govorita o tem, da jezikovne izjave n morejo

biti brezčasne.

Mellor: čas je brezkončna mreža časovnih relacij mod dogodki B-serije (prej/pozneje). Toda
poraja se vprašanje zakaj mreža zakaj ne linija (ena od interpreteacij relativnostne teor.
Je v tem, da ni absolutnega časa (svetovnice) – Einstein refernčni okviri.

Mreža kot celota se ne spreminja, je brezčasna (gledano ontološko). Blizu McT, razlika je v
tem da zanj resnični čas obstaja, a je tenseless – ni nobenega drsečega zdaj (ontološko
minevanje časa), to je le iluzija.

Smith: očita M. tensless time (brezčasni čas), da ne more razložiti našega evidentnega
izkustva, da čas teče in nače močno (oz. neposredno) izkustvo sedanjosti (glede na
preteklost). Ne da se odločiti med A in B, ker se oboji sklicijejo na npr. relativnostno
teorijo – brezplodna debata.
Uršič: potrebna je »ozemljitev« NASLONITEV NA IZKUSTVO (FIZIKALNO;
FENOMENOLOŠKI, PSIHOLOŠKO; MISTIČNO.

Za relativnostno teorijo je značilen t.i. 'black universe', ki ima 4 dimenzije: čas je nekako
specializiran. Vendar je to le ena interpretacija.

55. McTAGGARTOV »DOKAZ O NEREALNOSTI ČASA«

Niti čas niti spreminjanje nista resnična! Spreminjanje stvari zahteva namreč določen
razvoj kar pa je protislovno (dogodek ne more biti pretekli in sedanji). Časovna relacija ni
odvisna od spreminjanja ( A sreija –c)
Če čas zahteva spreminjanje, v B-serijah ni ničesar, kar bi se lahko spreminjalo.
Mc Taggart V primeru teka časa (flow of time) pravi, da je koncept »teka časa«
(time flow) absurden, ker je kontradiktorno za nek dogodek (Titovo smrt ali karkoli drugega
seveda…) , d aje oboje sedanj in preteklo. To keomentira zato, ker nekateri filozofi trdijo, da
se dogodek lahko spremeni od tega, da ima lastnost, da je bodoč v to, da je pretekel. S tem,
da se strinja da dogodki lahko spremenijo atribute v tem oziru, ugovarja »teku časa«.

Toda mnogi drugi fil ugovarjajo, saj pravijo, da »spreminjanje« dogodka iztega, da je
prihodnji v preteklega ni sprememba v lastnosti tega dogodka, ampak zgolj v ralaciji
dogodka do opazovalca. Torej zaključijo, da je tek časa mit.

Ludwig Wittgenstein pravi da moramo biti pozorni, pazljivi da pravilno uporabljamo besede,
saj ne smatramo čas kot nekakšen proces.
Po še drugačni analizi je tek časa subjektivna prvina psihološkega časa, razložena s tem da
imamo pač več spominov in več informacij ob kasnejšem času.

56. »A-serije« in »B-serije« DOGODKOV V SODOBNIH ANALIZAH ČASA

40
 41

»A serije« – dogodki so pretekli, sedanji in prihodnji glede na gibajoči se drseči zdaj.

Sami dogodki pa prihajajo iz prihodnosti in gredo v preteklost.
»B serije« – dogodki so razporejeni glede na časovni red. glede na časovne relacije prej-
pozneje. Resničnostna vrednost stavkov se ne spreminja s časom, je brezčasna.

Izhajajo iz Aristotelove definicije: »Čas je število gibanja(A) glede na prej in

pozneje(B).«

57. »NOVA BREZČASNA TEORIJA ČASA« (MELLOR, OAKLANDER)

Oaklander: 1.če uporaba nekega pojma v resničnosti vodi v protislovje, potem pojem ne
more biti resničen
2. čas neizogibno vsebuje A-serije in časovno nastajanje; to pa pomeni: če A-
serije vsebujejo protislovje, potem čas vsebuje protislovje.
3.uporaba (v resničnosti) A-serij in časovnega nastajanja vsebuje protislovje
4.torej niti A-serije niti čas ne morejo biti resnični.
TAKO JE ČAS NERESNIČEN

Mellor:Resničnostni pogoj za časovne stavke je sam brezčas(ov)en. »ε je pretekli

dogodek« je resničen stavek čče je dogodek ε prejšnji od stavka »ε je pretekli dogodek«.

58. ODNOS MED POJMOMA »BREZČASNOST« IN »VEČNOST« (KOMENTAR)

rezčasnost (tenseless)- se nanaša na glagolski čas in je lastnost časa (time). Čas je

brezkončna mreža dogodkovnih relacij B-serije. Mreža kot celota se ne spreminja je
brezčasna. Resnični čas obstaja, a je tenseless, ni nobenega drsečega zdaj, to je le iluzija.
Večnost (timeless) – se nanaša na čas kot tak, ki mu pritiče tenseless. To e Mellorjeva
teorija , deležna mnogih kritik.
Mellor in Oaklander sta B-teoretika.

59. VPRAŠANJE MOŽNOSTI »POVZROČANJA PRETEKLOSTI« (PO DUMMETU)

V problematiko retroaktivne vzročnosti pri Dummettu vstopimo s tematizacijo logično-

filozofskega pojma realizma. …Ali realno obstajajo entitete določenega tipa, na primer
univerzalije (po eni strani) (idealizem) in materialni predmeti (materializem) po drugi.

Dummet si problem zastavi na ravni jezika. V obravnavo vzame razred stavkov in si

vprašanje realizma zastavi še bolj specifično:ali imajo stavki znotraj (nekega izbranega)
razreda objektivno resničnostno vrednost, neodvisno od naših spoznavnih poti in
sredstev. Za realista se pomeni stavkovkonstruirajo v razmerju do izvenjezoikovne
realnosti, tako da je resničnost ali neresničnost stavkov neodvisna od tega, ali vemo in ali
sploh lahko zvemo, katero resničnostno vrednost imajo; za antirealista pa so pomeni

41
 42

stavkov dani kot pogoji, ki jih spoznavajoči subjekt prepozna kot vzpostavljajoče
resničnost za (neki izbrani) razred stavkov.

V sporu o univerzalijah navaja še druga področja spora med realizmom in antirealizmom;

nas zanima predvsem tisto pod točko 5 ki se glasi:
Realizem o preteklosti in prihodnosti – nasproti »relativizaciji« preteklosti in
indeterminističnemnu pojmovanju prihodnosti.
Natančneje njena prva postavka: realizem preteklosti. Zanimiva je simetrija med obema
postavkama točke (5), med preteklostjo in prihodnostjo: če je preteklost zrcalna slika
prihodnosti (in obratno), potem lahko pretekle in prihodnje vzročne nize obravnavamo kot
simetrične, časovno dimenzijo – ki je za tematizacijo vzročnosti bistvena - pa kot
reverziblino.
Spričo predpostavke o simetričnosti pa se nam vprašanje vprašanje o determinizmu
nasproti indeterminizmu razcepi na dve podvprašanji:« vprašanje »determinizma za nprej«
in vprašanje »determinizma za nazaj«.

Poglejmo kaj lakho z logičnega stališča rečemo o problemu (in) determinizma »za
nazaj«.
Def. antirealizma (stavkov o) preteklosti (Dummet): »Stavek o preteklosti, če je
resničen, je lahko resničen samo zaradi tega, kar je (sedaj) ali kar bo, zatorej lahko
obstajajo tudi takšni stavki o preteklosti, ki niso niti renični niti neresnični.«
Antirealistično stališče nas torej neposredno privede do zanikanja univerzalnosti
principa bivalence v logiki.
Dummettova eksplicitna teza je da »antirealist ne more dopustiti, da bi bil zakon
izključene tretje možnosti univerzalno veljaven«

A.J.Ayer – »stavek o preteklosti je lahko rensničen samo, če obstaja nekaj v sedanjosti (ali
prihodnosti), kar lahko imamo za dokončno /conclusive/ evidenco zanj« – antirealistično
stališče do pret.
»stavki o pret. Se nanašajo zgolj na sedanje spomine in posnetke, kakor so nekateri trdili,
da se lakho smiselen stavek o prihodnosti nanaša samo na sedanje tendence in namene.«

Nasprotno pa se P.F.Strawsonu antirealizem o preteklosti zdi »odbijajoč«: »Strawsonu se

zdi odbijajoče, da stavek o preteklosti ne more biti resničen, če si ne priskrbimo
določenega razloga za njegovo zatrditev. Strawson hoče poudariti nesprejemljivo
konsekvenso te ideje, namreč, da bi stavki v pretekliku spreminjali svoj pomen s potekom
časa.«

PROBLEM POVZROČANJA PRETEKLOSTI SE ODPIRA Z ODLOČILNIM

VPRAŠANJEM, ALI OBSTAJA KAJ TAKEGA KOT »RETROAKTIVNA
VZROČNOST«!!! - ali lahko (vsaj v določenih primerih) učinek oz. posledica
deluje na svoj vzrok.

Če ostajamo znotraj Dummettove eksplicitne zastavitve probelma povzročanja

preteklosti, pridemo do iskanja eventualnih konkretnih primerov retroaktivne vzročnosti.
Poglejmo si jih:

1. primer: Dokaj znan primer je prebujanje nekaj minut pred budilko. Kljub
notranjemu občutku za čas med spanjem, ostaja nerazloženo vprašanje, zakaj je treba

42
 43

budilko dejansko naviti, da bi se speči zbudil ob tej in tej uri, namreč nekaj minut
špred budilkinim zvonenjem.
2. Primer: retrogradno gibanje bilijardnih krogel. Tri krogel se iz končenga položaja
mirovanja gibljejo v času nazaj insicer prav ktako, da nazadnje (namreč v obrnjenem
časovnem poteku) ena izmed njih naleti na igralčevo palico. D razlago tega primera
imenuje »kavzi kavzalna« razlaga in ugotavalja, da kvazi kavzalnost ne omogoča niti
posplošitev niti (za znanost bistvenih) hipotez. Gledano skozi obrnjeno časovno
optiko, je takorekoč nerešljiv problem vnaprejšnjega predvidevanja poti posameznih
krogel v določeni časovni točki; gre za vprašanje, kateri mehanski zakoni (očitno to
niso Newtonovi) delujejo tako, da bi krogla končno zadela igralčevo palico – katei naj
bi sploh bili »teleološki zakoni« mehanike? Vendar pa D priznava da je na področju
mehanike ( tj. tistega dela narave kjer agensi ne delujejo namensko in načrtno) logično
možna oz. vsaj zamišljiva simetrija časovno-vzročnega niza.
3. Primer gibanje nebesnih teles: Dummet meni, da ni izključeno, da bi se izkazalo, da
je za razlago nebesne mehanik primernejši (ali vsaj enako primeren) princip
retroaktivne vzročnosti. Če npr. posnamemo na film gibanje zvezd, sonca, lune itd. ter
nato ta film zavrtimo nazaj, v takšni reprodukciji ne bomo našli logične
nekonsistence. Obrnjena časovna logika kvečjemu ne bo v skladu z našim empiričnim
izkustvom in s pozitivnim znanjem astronomije, ne pa z logiko. Težave nastanejo ko v
tak svet vključimo bitja z namenom. Dejstvo pa je,da naše razumevanje vzročnosti
temelji na naši akciji in namenu.

4.Primer vračev ritualni ples

2 dneva pot, 2dneva lov, 2dneva povratek. Vrač pleše vseh šets dni. V čem je smisel
plesa zadnja dva dneva, ko je preskus (gledano z objektivne časovne optike) že mimo
in se maladeniči že vračajo? D pravi, da gre v tem primeru (hipotetičnega)
učinkovanja na preteklost za problem vedenja o preteklih dogodkih: nevedenje oz.
nepoznavanje faktičnega preteklega dogajanja vraču omogoča, da se ravna v skladu z
epistemološkim modelom, za katerega se v analizi izkaže, da ga ni možno povsem
zavrniti, še zlasti ne v primeru, če obstaja pozitivna korelacija med vračevim plesom
in preteklimi dogodki, na katere naj bi ples učinkoval.
D: »vračevo verovanje v učinkovanje čara je iluzija, ki nastane zaradi njegovega
nepoznavanja preteklosti, in sicer prav v enakem pomenu in nič bolj, kakor je naše
vsakdanje verovanje v kavzalne zakonitosti iluzija, ki nastaja zaradi nepoznavanj
prihodnosti.« D vzročnih zakonitosti ne obravnava s stališča fizike ampak s stališča
logike, epistemologije, teorije jezika. Gre za poskus najdenja logično konsistentnih
modelov morebitne retroaktivne vzročnosti, ne pa za znanstveno-empirične modele.
Bistvo D izvajanja je v tem da pokaže, da npr. vračev epistemološki model ni (ali vsaj
ne povsem) nelogičen oz.nekonsistenten. O simetriji pret. In prih. D znova navaja
Ayerjevo tezo (ki jo pripisuje tudi Russellu), da je jasnovidnost (=pre-vidnost, videnje
prihodnosti) preprosto zrcalna slika spomina (=videnja preteklosti)

5.Primer: »retroaktivna molitev«.

Molitev npr. očeta naj mu Bopg reši otroka, pri nesreči ki se je zgodila že pred časom, le da
on ni vedel, vključuje priznavanje retroaktivne vzročnosti.

43
 44

Ortodoksna židovska teologija ima »molitev za nazaj« za blasfemično, ker naj bi takšna
molitev od Boga prosila logično nemogoče,m in se s tem iz njega norčevala.
Krščanska teologija je bolj permisivna. Židovska bogu pripisuje linearno, za človeka značilno,
dojemanje časa. Tomaž Akvinski pa pravi v svoji znameniti prispodobi o bogu kot
opazovalcu na gori, pod katero se po cesti v linearnem časovnem nizu premikajo smrtniki – če
torej bog vidi vse čase hkrati, potem je retroaktivna molitev povsem logična, kajti Bog je, še
preden bi se deček po božji volji utopil v oceanu, že vedel, da bo dečkov oče nekaj ur za tem
za svojega sina goreče molil, molitev je uslišal in sina rešil.

D o vprašanju (a)simetrije časovno-vzročnega niza: »Razlika med preteklostjo in

prihodnostjo je v tem: za katerikoli pretekli dogodek mislimo, da je v principu možno, da
zvem, ali se je res zgodil ali ne – in sicer neodvisno od mojih sedanjih namenov; medtem ko,
na drugi strani, moramo za številne prihodnje dogodke priznati, da ne bomo nikoli imeli
takšnega znanja neodvisno od naših namenov. (Če bi bili jasnovidci, bi bilo mogoče drugače)

60. REVERZIBILNOST ČASA IN EPISTEMOLOŠKI ANTIREALIZEM

Druga plat vprašanja je ali je lahko posledica časovno pred vzrokom?! On izhaja iz
tega, da vedenje o minulem, ne daje le temu nobene nujnosti. Problem formulira kot
(vprašanje): Problem REALIZMA: ali realno obstajajo neke entitete določenega tipa
(univerzalije) in ali realno obstajajo materialni predmeti? Ali imajo stavki nekega tipa
objektivno resničnostno vrednost neodvisno od naših spoznavnih sposobnosti?
REALIST: N ali R stavkov je neodvisna od tega ali izvemo za njihovo resničnostno
vrednost. ANTIREALIST:pomeni stavkov so pogoji (ne)resničnosti, da jih
spoznavajoči subjekt spozna kot (ne)resnične. Resničnost ni dana apriori, nastane v
konstrukciji (procesu) dokaza samega. Preteklost načelno naj ne bi bila nič manj
determinirana od prihodnosti – NI principielne ovire, ki bi preprečevala povzročanje
preteklosti.
2Epistemooški modeli ZF zgodb- skoki v času in kontinuirano potovanje (vzročne
zanke). Se bo preteklost vzpostavila šele v prihodnosti? Če, potem se to dogaja v drugi
veji realnosti.
- če bi preteklost razumeli nedoločeno (kot prihodnost), potem bi bil zdaj center dveh
stvari:prihodnje prihodnosti in prihodnje preteklosti.
- Dummettov argument za neresničnost preteklosti: prepričanje v določenost preteklosti
je ekvivalentno prepričanju o določenosti prihodnosti.
- 3 zahteve (predpostavke za smiselnost povzročanja preteklosti):
- izkustvo kaže na pozitivno korelacijo med c in ε.
- Ne moremo najti običajne povezave, ki bi razložila visoko korelacijo med c in ε.
- Izključen je vpliv ne-ε na ne-c (opustitev inf. C ne vpliva na to, da do ε ni prišlo).

61. DRUŽBENE IN POLITIČNE POSLEDICE EV. »POVZROČANJA

PRETEKLOSTI«

44
 45

Sledeče odgovore bom poskušal zaradi olajšave dela strniti v enoten odgovor s
pomočjo obvezne in priporočene literature. Hvala za razumevanje:
62. RAZLIČNE RAVNI RAZPRAVE O »ČASOPLOVIH«
63. LITERARNI PRIMERI POTOVANJ V ČASU
64. ANALIZA WELLSOVEGA »ČASOVNEGA STROJA« (PO NAHINU)
65. RAZLIKA MED ČASOVNIM POTOVANJEM V PRETEKLOSTI IN
PRIHODNOST
66. LOGIČNI IN FIZIKALNI VIDIKI ČASOVNIH POTOVANJ
67. PARADOKSI RETROAKTIVNE KAVZALNOSTI (PO D.LEWISU, HORWICHU
IN NAHINU)
68. EINSTEINOVA SPLOŠNA TEORIJA RELATIVNOSTI IN ČASOVNA
POTOVANJA
69. »PRETEKLOST SE ZGODI SAMO ENKRAT« (KOMENTAR)
70. RAZLIKA MED SPREMINJANJEM IN UČINKOVANJEM NA PRETEKLOST
(KOMENTAR)
71. SKLENJENE ČASOVNE ZANKE IN VPRAŠANJE SUBJEKTA
72. FIZIKALNI MODELI »ČASOVNIH STROJEV« (PO PREDAVANJU SAŠA
DOLENCA)
Najprej kar je bilo povedano na predavanjih:
Tema VIII VPRAŠANJE MOŽNOSTI »POVZROČANJA PRETEKLOSTI«
(MICHAELL DUMMET)

(V URŠIČEVIH MATRICAH LOGOSA)

Je čas obrnljiv? Je to povezano z zmanjševanjem entropije? Danes začenmo s filozofijo M.

Dummeta (ameriški analitik). On je širok, je tudi strokovnjak za Fregeja, vrne
vprašanje obrnljivosti časa, vendar drugače:
Je možno, da bi bila posledica pred vzrokom (glej temo V causa C ⇐ E effect). Je to
druga plat vprašanja o obrnljivosti časa. Gre za premislek teoretskih modelov, ki bi to
omogočali.Že pri Platonu v Politikosu – mit o obratu časa, nekakšna starogrška
različisa mita o vsajanju – kjer pravi da bo čas Zevsa spet zamenjal čas Kronosa. Gre
za nakakšno vstajenje mrtvih: iz obdobja zevsa bi se vrnili v obdobje Kronosa – zlati
vek.

Kirkegaard: minulo ni nujno, je faktično (o razumeanju minulega glej fil. drobtinice str
84&85). Kosovska bitka in Karantanski knezi niso nujni. Nujno je tisto, česar
negacija vodi v protislovje
Podobno Kirkegaarde razmišlja Dummet: »Can an Effect precede it's cause?«
»Truth and other enigmas« /'78/, »Causal loops« /'86/. Ta zadnji članek bomo bolj natančno
obravnavali, ostalo glej v Matricah Logosa – M.U.
Vedenje o minulem le temu torej ne daje nobene nujnosti (Kirkegaard).
Problem antirealizma:
Ali obstajajo entitete tipa univerzalije? / to je Dummetov
Ali obstajajo materialni predmeti? / antirealizem

Ali imajo stavki (o preteklem) objektivno (ontološko) resničnostno vrednost, neodvisno od

naših spoznavno(epistemološko) teoretskih metode (sposobnosti)?
- realist: tega ni možno vedeti (platon, Aristotel, Leibnitz, Spinoza, Russel)

45
 46

- antirealist: subjekt stavka spozna za (ne)resnične, pomeni stavkov so pogoji

(ne)resničnosti (Kant, Wittgenstein, pogojno Russell). Resničnost ni dana a piori, nastane
v konstrukciji v procesu dokaza samega.

Za realista, da, Dummet pravi: pomeni stavkov so pogoji resničnostne vrednosti stvakov.
Vzorec je za D. konstruktivizem (fil. matematike); resničnost ni dana niti a-priori niti
a-posteriori, ona nastane v konstrukciji dokaza (demonstratio = pokaz, zakon pa je
dokazan in drži vedno). Dummet izhaja iz tega, da vedenje o minulem ne daje le-temu
nikakršne nujnosti (K), sicer je njegova pozicija drugačna od Kirkegaardove.

D. aplicira antirealizem na stvake o preteklosti: lahko so stavki o preteklem, ki niso niti

resnični niti neresnični (navezava na Lukasiewizsca)

α _______________/_________.___________t vzročne verige se ustavijo

1800 zdaj
/
točka ko se je neka vzročna veriga izčrpala – 'ima zgornjo mejo' (določene
tematske vsebine popolnoma ugasnejo – budizem) /
/
po naših predstavah bi prej določili
spodnjo mejo verige v prihodnosti (če to prezrcalimo preko zdaja).
Skica str. 29.

APLIKACIJA ANTIREALIZMA NA STAVKE O PRETEKLOSTI

Stavki o preteklosti se nanašajo le na naše sedanje vedenje o preteklosti ( - spomin).

Preteklost naj ne bi bila načalno nič manj determinirana od prihodnosti – ni principielne ovire,
ki bi preprečevala povzročanje preteklosti (- časovni paradoksi).
Tendenca je simetrizacija preteklosti in prihodnosti. Dummet vzame v precep delo
H.G.Wellsa: Time Machine.
Epistemološki modeli zf.zgodb: poznamo dve vrsti potovanja v preteklost:
- skoki v času (bolj sprejemljiva- večinoma opisovana)
- kontinuirano potovanje (vzročne zanke)
Avtorji raje pišejo o prvi varianti, Wells pa o drugi; le ta je problematična, saj bi se moralo
obrniti tudi procesi v našem organizmu (epistemološko še težje, nastopajo pa tudi kavzalne
zanke)

Vzročne zanke – k modelu kontinuiranega potovanja:

0_____________8h_______12h_______16h______________24h t+ = /t-/
t-
kontinuum

Normalni čas je anizotropičen. Če lansiramo časovni strojček in ga ob 8h snažilka pospravi na

kamin. Je strojček na mizi ali ne? Če ga ob 8h še ni (takrat je šele ob 16.uri). Kdaj bo prispel
tja? Se bo preteklost vzpostavila šele v prihodnosti? Potem se dogaja v drugi veji relanosti.
Problemi se pojavijo, ko vzročni nizi potujejo v nasprotni smeri od časa.
Če imamo simetrijo časa (Lukasievizcs) potem je potovanje v času možno. Vendar fizika in
zdravi razum ne podpirata teze o simetriji.

46
 47

Skica:
________zdaj_______

imeli bi prihodnjo in preteklo

prihodnost

Če bi preteklost razumeli nedoločeno (kot prihodnost) potem bi bil 'zdaj' venter dveh stvari:
prihodnje prihodnoti in prihodnje preteklosti. J emožno misliti vzročnost ne gelde na časovno
usmerjenost? D. argument za neresničnost pretekosti: prepričanje v določenost preteklosti je
ekvivalentno prepričanju o določenosti prihodnosti (sprejetje fatalizma velja za preteklosti in
prihodnost). Vprašljivost simetrije in celotnega antirealizma. V določenih primerih je poskus
povzročanja preteklosti – racionalno obnašanje.

Je vzročnost simetrična?
D.: preteklost je neresnična; prepričanje v določenost preteklosti vodi v
fatalizem/determinizem glede prihodnosti (blizu smo »lenemu?!?dokazu«)
D. anti-simetrija in anti-realizem sta vprašljiva.
Vendar: poskus določenega vzrokovanja preteklosti je lahko racionalno sprejemljivo.
Postvavi tri zahteve in tri modele:
3 zahteve/predpostavke za smiselnost povzročanja preteklosti :
- (navada) izkustvo kaže na korelacijo med C&E (obstaja (izkustvena) korelacija med C in
E)(prim.Hume)
- ne moremo najti običajne povezave, ki bi razložila visoko korelacijo med C&E
(Reichenbachove vzročne vilice) – običajen povezava je nemogoča (zgornja relacija nima
neke običajne/temeljne povezave)
- Izključen je vpliv ne-E na ne-C Odsotnost E… (pri vzrokovanju na preteklost se mora biti
informacijsko
ne C←/- ne E Opustitev informacije o C ne vpliva na to, da do E ne bi prišlo.

Primer:
Pleme ima iniciacijski obred:lov na leve, ki traja tri dni: 1dan hodijo do lovišča, 2.dan
lovijo,3.danhodijo proti domu. Vrač v vasi pa pleše vse tri dni za njihov pogum. Iz svoje
izkušnje ve,da to pomaga.

Vračeva strategija je racionalna! - izkustveno ve, da pomaga

- ni običajne korelacije
- ne pozna preteklosti
(primeri so še Titanik, bujenje pred budilko).
Retroaktivna molitev bi o judovskih teologih morala biti blasfemična (prosimo za nekaj, kar
je že odločeno). Krščanstvo – logičnost retroaktivnosti, ker Bog pozna tudi prihodnost.
Komaj minulo preteklo je davno prihodnje, če je čas krožen ( v kozmičnem smislu -
ogromen krog kozmičnega časa – na koncu ugasnejo vse vzročne verige)
Zgodovinski vidik povzročanja preteklosti: pretekla dejstva niso dejstva kot sedanja.
Stavki o preteklosti so na nek način irealni. Za antirealista so resnični le tisti pretekli stvaki,
ki os združljivi z zdaj – možna je vsaka zgodovina svta, ki je združljiva (kompatibilna z zdaj)
– Kateri je subjekt, ki bo odločal med alternativnimi zgodovinami, katera je prava? -
Politika :
PRE

47
 48

RE INTERPRETACIJA zgodovine. (Orwel 1984; ministrstvo resnice).

Preinterpretacija ni nujno slabost. Naša možnost interpretacije je del naše svobode.

30/3/1999

Še vedno smo pri VIII temi: ČASOPLOV

Paul Nahim »Time machines« (1993)

Time trvael in physics, metaphysics and science fiction

Ta razmislek nam bo pomagal pri razumevanju same narave časa.

P. Nahim pravi, da je časoplov načelno možen.

Več ravni: - epistemološka/metafizična/filozofska (logična-apriorna)
- fizikalna (empirična – aposteriorna)
- tehnološka (sci. Fiction)

64Začenjamo s tretjo ravnjo. Ch.Dickens (Christmass carol), Brata Grim (trnjulčica), E.A.Poe
(še posebej Tales of the regged mountains), L. Carroll (alica v čudezni deželi,….), Virginia
Wolf, M.Proust (iskanje izgubljenega časa), T.S.Eliot, J.L.Borges; Sci.Fi.:R.Heinlein, R.
Silverberg, C.Simac, S. Lem, I. Asimov, A. Clarke, H.G.Wells.

Nahim izbere tista »pesniška potovanja v času«, ki so »racionalna«:

- se lahko utemeljijo v fizikalnih teorijah
- logično »zdrava«

To so potovanja s časoplovom. So tudi vmesni primeri (mind-time travel: npr. profesor izumi
enačbo, ki nas, če jo mislimo, popelje v preteklost). So te teorije falsifikabilne? (Popper)
Verificirati jih tako ali tako ne moremo.

Kaj so potovanja v času?:

- skoki
- kontinuirana
- spreminjajo preteklost ne spreminjajo preteklosti

65Wellsov časoplov ne more delovati:

- premika se samo v četrti dimenziji, za potovanje v času, pa j epotrebno tudi potovanje v
prostoru (zaletel bi se sam vase).
- Če ostaja na istem mesu, bi moral biti tam že prej (če je izumljen 1895 inpotujemo zdaj z
njim nazaj, kaj bo ko pridemo v leto 1895 – problem entropijskega zakona

66 Potovanje v prihodnost je teoretsko manj problematično kot potovanje »nazaj« (v

preteklost) – načelno ne poraja kavzalnih paradoksov.
/Kako bi bilo, če bi lahko potovali v npr. 18.st? Je to kot film? To ne bi bila iluzija,
ta/ /preteklost bi bila zares tu in zdaj – je to paradoks? Kaj je s tistimi ljudmi, ali oni
zdaj/ /oživijo (prim. Ples vampirjev - Romana Polanskega)/

Potovanje v (bližnjo) preteklost bi bilo težje/dražje (energija – prim. računanje intervalov v

relativnostni teoriji; logičen razlog: spreminjali bilahko svojo prihodnost)

48
 49

Kje so časovni popotniki iz 28.st? Se ne zanimajo za nas?

S.Hawking »Chronology, protection, conjecture« (1992)
E. Fermi podobno v 30.ih letih: Kako da nas še niso obiskali?

Pet ugovorov/odgovorov na ta pomislek:

- časovno je mogoče potovati le do trenutka, ko je bil izumljen časoplov
- obstaja nam ne znana tehnološka omejitev potovanj (npr. vse dobe pred Juro)
- čas je kot spirala: lahko le preskakujemo
- časoplov je nevarna zadeva
- v prihodnosti ni več ljudi
- Čaoplovci prihajajo (prim. W.Wendersov – Nebo nad Berlinom)

6.4.'99
O »časoplovih« (II.del)

- Paradkosi retroaktivne kavzalnosti

- Gödlov model »časoplova«

Horwich: Asymetries in time, 1987. – ne gre za asimetrijo samega časa, ampak za asimetrijo
procesov v času

Tri ravni: filozofska, logična/epistemološka, fizikalna

Lewis – utemeljitelj modalne semantike (protidejstveniki) – skrajno realistično stališče –

realizem možnih svetov; - paradoksi časovnega potovanja – so sicer nenavadnosti ne pa
nemožnosti!!
Meja med možnostjo in nemožnostjo je neprotislovnost (oz. konsistentnost) znotraj sistemov.

Nahim, Horwich – paradoksi (logični) a priori ne izključijo časovnega potovanja (strinajta se

z Lewisom). Za Horwicha je usmerjenost časa empirična, ne pa a priorna.
Anomalija v odnosu med fiziko in logiko.
/
Večja problematičnost ne izhaja iz /reverzibilnosti, retroaktivnosti/
časa, ampak iz njene povezave z retrokavzlanostjo.

DEDOV PARADOKS: - na potovanju v preteklost ubijem deda.

Skica dvojnih verig str. 32:

Ena od možnih rešitev je da se verige odvijajo v različnih (epistemoloških) svetovih (ta
teorija ima podporo v eni od interepretacij kvantne teorije.
Kje in na kakšen način so ti svetovi? So nam dostopni? Če ne , kako naj o njih govorimo?
(Razlaga fantastičnega s še bolj fantastičnim) – ubijem sebe v mladosti.

Horwich: Se je možno izogniti dedovemu paradoksu?

1. Če je časovno potovanje možno, potem je možno X
2. X ni možno (ker je X kontradikcija, paradoks)
Torej: časovno potovanje ni možno
Ni nujno, da s strinjamo s 1. Premiso, ki jo lahko razdelimo na dve premisi:
1a: če je časovno potovanje možno, potem je možna retrokavzalnost

49
 50

1b: če je možna retrokavzalnost, potem je možno X (ki j eprotislovje) ?

Kako dopustiti retrokavzalnost in izogniti se paradoksom? Lako logika predpiše, kaj

»časoplovec« sme? NE

Kurt Gödel – je izhajal iz Einsteinove GTR

13.4.'99

NESPREMENLJIVOST PRETEKLOSTI IN VZROČNE ZANKE

(ad tema VIII/ O »časoplovih«, 3.pred)

Govorili smo o vzročnih zankah, o »dedovem paradoksu«. Nekateri predlagajo »a-

posteriorne« rešitve (fizikalne ne pa logične – ker so nezadovoljive, delne) teh paradoksov:
Vračamo se lahko le v določene predele prostora časa (zaradi nam še ne znane narave
(strukture) plovbe v času) – to so bolj ad hoc rešitve. Ni pošteno (korektno) da a-priorne
(logične) težave rešujemo a-posteriorno.
Avtorji:
P.Nahim
P.Horwich
D.Lewis

Fizika ne preprečuje časovnega potovanja, tudi 2. Zakon termodinamike. Obstaja možnost a-

priorne resitve omenjenih paradoksov, o njej govorijo navedeni trije avtorji.
Nahim navezuje na kritiko časovnega potovanja, kot jo zapiše J.Hospers: ko so gradili
piramide, še nisi bil rojen, to je nespremenljivo dejstvo, niti »all the kings horses all the kings
men« ti ne pomagajo..ne moreš iti nazaj graditi piramide, če že greš je to drugače (second
time), to niso iste piramide: razslojitev v dva časa if that happened, you were there – tudi
malo besedne igre.
Prvič: pri gradnji te ni bilo
Drugič: pri gradnji si bil
Potovanje v preteklost ni mogoče, o tem ni kaj razpravljati – Hospers (Backward time travel).
Edina možna uskladitev potovanj v preteklost in nespremenljivosti preteklosti je, da potovanje
preteklosti ne spremeni (to je apriorna rešitev 'logična' – za razliko od aposteriorne z
energetskega vidika ipd. vidikov)
Ugotovitev, da je preteklost nespremenljiva je onkraj razpravljanja (absolutno drži) vendar pa
(po Nahimu) ne onemogoča časovnega potovanja (backward time travel)! Namreč pod
pogojem da : časovno potovanje v preteklost le-te ne spreminja.
Nahim:
Hospers stori napako pri argumentiranju; pade na točki, ko govori, da se nekaj ponovi
dvakrat: leto graditve piramid naj bi se zgodilo dvakrat. To ni res. Če greš gradit piramide, si
tam že bil! Ta preteklost je tvoja prihodnost. To je čudno, a logično (čeprav ne brez težav).
D.Lewis je realist glede mnoštva svetov; piše: časoplovec Tim potuje v 1921 leto in tam skuša
ubiti svojega deda: dogodki '21 so »dvojno locirani« v Timovem »osebnem času«: v edinem
letu '21 lahko Tim ubije in ne ubije (?) svojega deda…torej ga ne ubije(?).
Skica (kot vlakec):

50
 51

Lokacija je ista (prostorsko)

Potnikov čas je razširjen (kot nadvoz nad cesto) gre pa za isti zgodovinski čas.
»timeless« pravi Lewis, to je problematično, mi smo vedno v času (prim.A in B serije) –
peljemo se v teologijo (če vpeljemo brezčasovnost) – mora obstajati subjekt ki to misli –
neizogiben determinizem)

70. J.T. Fraser : Time:the familiar stranger; je proti možnosti časoplova: spreminjanje
preteklosti ni mogoče: če je nelogično spreminjati preteklost, potem ni časoplovcev, so samo
»zgodovinarji«(?).
71. Razlikuje med SPREMINJANJEM (changing) in UČINKOVANJEM
(affecting/influencing);
»Changing« sicer implicira učinkovanje, a ne obratno. Navsezadnje tudi prihodnosti ne
moremo spreminjati (spreminjamo lahko le to kar je ne kar šele bo).
Affecting: enako retroaktivnosti – kako naj spreminja preteklost?
tudi prihodnosti ne moremo spreminjati, (spreminjamo lahko samo kar je) vendar pa lahko na
prihodnost UČINKUJEMO. Zakaj ne bi bili učinkoviti v preteklosti? Kako si Nahim to
predstavlja?
RETROKAVZALNOST KAKO VPLIVATI/UČINKOVATI NA PRETEKLOST
BREZ SPREMINJANJA?
Prikazi časovnice str.33:

R.Duger napiše: How to affect the past without changing?: obisk časoplovca n vpliva na
resničnostno vrednost stavkov, ki se nanašajo na preteklost. Ko gre krononavt v stari Egipt
obstaja katalog/množica dogodkov, na katere je on vplival. Ta katalog je 'timeless',
brezčasen, tu je zabeležen njegov obisk (blizu Daniken?!?: Ali so bili bogovi vesoljci?)
Skica: krononavti

t krog

'krononavti' zgradijo piramide

-3000 Egipt

V čem se potem časoplovec razlikuje od zgodovinarja, oz. časoplov od naše znane

zgodovine? Retrokavzalnost postane običajna časovna kavzalnost.
H. Spellmann: pri Dweyerju imamo običasjo in ne retrokavzalnost, s stališča časoplovca.

51
 52

Nahim: s stališča opazovalca-nečasoplovca pa je retrokavzalnost. Tai opazovalci so (smo

lahko mi, v Egiptu sicer ne).
72. Nenehno se vrača vprašanje subjekta. Kdo je agens kavzalne verige?
Vendar vsakodnevno naletavamo/živimo z nerazložljivostmi: Bog, big-bang, kvantna fizika
(paradoksi).
Borges:«Krožne razvaline« - literarna mojstrovina! (V Oko Duha ali v Izmišljije).
Deli zanke so razložljivi, ne pa cela.
Časovne zanke so:
- paradkosne (ded)
- neparadoksne (slikar, časoplovčev dnevnik, graditelji piramid)

To ima analogijo v logiki: niso vse samonanašajoče se strukture paradoksne:

1) Ta stavek je neresničen
2) Ta stavek je resničen
(Tarski pravi tem sematični paradkosi)
Ta stavek ni paradoksen je pa neozemljen – nimamo ga s čim primerjati.
A pravi: »B govori resnico«
B pravi: »A govori resnico« - oba skupaj primer neozemljenosti.
Russelova hierarhija tipov je poskušala razrešiti problem paradoksov, ker je ukinila
avtoreferenco. Toda (bila) je preveč restriktivna.
Nujni formalni ogoj razmisleka o časovnem potovanju je neprotislovnost. Pri rešitvah so
dovoljene neozemljitve – razlika z logiko

20/4/1999
VOZLI PROSTORA, ČASA IN PROSTORA-ČASA (Sašo Dolenc)

Sagan:Stik
Črna luknja, kot bližbjica, lijak; v njej so pojavi, ki delujejo kot časovni stroj, sklenjena
časovnica (krivulja) časovnega tipa (vozel prostora časa). Nebesno telo (s svojo maso in
energijo) prostor-čas ukrivi in v tej ukrivljenosti najde najbnoljšo pot zase.
Skica; valj:

Valj iz
nevtro-
nskih
100km zvezd 2000 obr/s - okrog valja bi se pojavile sklenjene časovnice
- prostor-čas najprej ukrivijo, potem še zavrtijo.

10km

Črne luknje = črvine – v njih naj bi se nahajal Einsten-Rowsenow most, prehod, ki pa se zapre
tako hitro, da tudi svetloba ne bi mogla skozi. Vprašanje je kako jo narediti odprto, prehodno?
Z eksotično materijo, ki bi prostor spet ravnala & krivila v drugo smer kot navadna materija.
Bila bi podporni steber Einstein-Rowsenovega mostu.
Ta eksotična materija ni antimaterija – antimaterija ukrivlja čas enako navadni materiji. To
eksotično materijo so v laboratorijih že sintetizirali. V vakuumu delajo prostor bolj prazen od

52
 53

praznega prostora vakuuma, nakakšen lokalni prostor, iz katerega so skakali (mikro) delci z
določeno energijo. To da so elali »bolj prazen« prostor pomeni, da je lokalna gostota delcev
med ploščama manjša. To kot eksotična materija – lahko še nepravi vakuum z začetka vesolja
(veliki pok – v ____ sekundah se je vesolje povečalo z velikosti protona na velikost jabolka).
Tako odprto črno luknjo je treba zavozlati še v časovnem delu.
Skica:

Poglavitna težava spreminjanja preteklosti je »dedov paradoks«.

Dummet začne svoj članek o vzročnih zankah z Welsovo zgodbo o potovanju skozi čas.
V članku hkrati obravnava usmerjenost kavzalnosti. Pri H.G. Wellsu gre za potovanje v
prihodnost. Dummet se najprej vpraša kaj POMNEI (means) da je časovni stroj odpotoval
v prihodnost, če te prihodnosti ni tam ko tja pridemo. Pravi da W. Uporablja primer
analogen tistemu Ahilom in želvo, zato ker je časovni stroj lahko na istem mestu v Sob.
ob 16ih, na mestu s katerega smo ga poslali v Sredo, toda ko mi pridemi do tam je časovni
stroj že pred nami spet v naši prihodnosti, ad infinitum, tako da ga pravzaprav nikoli ne
ulovimo. W. Pravi da je čas samo 4.dimenzija tako kot so to tri prostorske. Skozi njo mi
potujemo 1h/h časovni stroj pa npr. 1dan/h.- ta teorija je nekoherentna in se zato
Dummet z njo ne ukvarja.
J.W.Dune opozarja, da pri tem potovanju (Wellsovem) obstaja več časovnih dimenzij in
sicer, čas skozi katerega se potuje in sam čas poteka potovanja. To postane smiselno če
vpeljemo popotnika ki meri »čas potovanja« v zaveti.
Toda Dummet pravi, da je učinek časovnega potovanja pravzaprav, da se v popotniku
izjemno upočasnijo telesni pocesi, saj čas zunaj stroja mine sila hitor, medtem ko se on
postara samo za kak teden. Torej, pravi, časovni stroj pravzaprav samo upočasnjuje
procese, ki se dogajajo znotraj njega.

Dummet predstavi fatalistični argument ki kaže na nesmiselnost poskusa reproducirati

(to bring about), ali poskušati preprečiti kakršenkoli bodoči dogodek. Prva različica tega
argumenta sloni na deterministični predpostavki, da je vsak detajl česarkoli kar se utegne
pojaviti kadarkoli v prihodnosti, vzročno pogojen s sedanjim stanjem vesolja. Toda
Dummeta bolj zanima druga različica tega ki ne sloni na vzročni predeterminiranosti,
ampak preprosto na resničnosti in neresničnosti. Glede bombardiranja med drugo
svetovno vojno: Zadevajoč katerikoli bodoči dogodek, ali se bo zgodil ali pa se ne bo
zgodil. Če se bo zgodil, je kakršnakoli akcija, da bi ga povzročil odveč (redundant) in
vsakršna akcija da bi ga preprečil brezplodna. Če se dogodek ne bo zgodil, bi bila
kakršnakoli akcija, d abi ga povzročil brezplodna, in vsakršna akcija, da bi ga preprečil
odvečna (redundant). Spodletelost argumenta lahko pokažemo na več načinov:
- prvič: da zanikamo možnost, da bi bili kakršnikoli stavki o prihodnosti resnični ali
neresnični. Nekdo ki bi zahgovarjal to stališča bi mogoče še pristal na sledeče: Ali
boš ubit od bombe ali pa ne boš ubit od bombe, ampak ne boš pa ali bil ubit s to
bombo ali pa jo preživel. (gre za razliko veznega »ali« od »disjunkcije«). (Takšna
sklepanja bi lahko veljala v medlih izjavah /vague statements/ , in v kvantni logiki).

53
 54

Toda kdor bi zagovarjal to linijo argumentacije bi najverjetneje pogorel v disputu, s

fatalistom.

Dummet se loti razčlenitve argumentacije: Preživeti bombni napad označi z »E«, in

akcijo katero storim, zateči se v zaklonišče »A«:
Fatalist torej začne z izjavo:
E se bo zgodil, ali pa se ne bo zgodil.

Če se E ne zgodi, se ne bo zgodil četudi storim A

Če se bo zgodil, se bo zgodil čeprav ne storim A

E se ne zgodi, A, če bi ga naredil, bi bil brezploden

Če se E zgodi,bi bil A tudi če bi ga storil, odvečen.

Prvima dvema izjavama se ne da ugovarjati: če sem se skril v zaklonišče in bil ravnotako

ubit, je bilo moje kritje v zaklonišču brezplodno. V splošnem: kadar storimo neko akcijo
z enim samim namenom, ki pa nam spodleti, mora le ta biti brezplodna saj namen ni bil
dosežen. To velja za neplodno akcijo. Toda drugi primer je drugačen: dejanje sotrjeno z
namenom, ki se uresniči pa ni, s tem odvečno.
Problem je v INDICATIVE CONDITIONAL IN SUBJUNCTIVE KONDITIONAL.
Indicative conditional je te vrste da je njegova resničnost zagotovljena z njegovo
konsekvenco. Resničnost Antecedensa s konsekvensom, in s tem ne podpira ustreznega
subjunktivnega kondicionala.
Subjunctiv condition: ali bi umorjeni ravnotako umrl, čeprav bi obtoženi umora ne rvanal
tako kot je ravnal.
Fatalsit v resnici ni trdil ničesar kar bi lahko bilo utelešeno v subjunkitvnem
kondicionalu, in nima nikakršne pravice trditi, da ko se zgodi E, je A, čeprav ga storimo,
odvečen.

Dummet še naprej išče ustrezno zavrnitev fatalistovega argumenta: V problematičnih

primerih kadar smo soočeni z nasprotujočimi si ramisleki, se je težko odločiti katere
protidejstvene pogojnike sprejeti za resnične. Še več težko je biti gotov, ko smo se že
odločili, da je osnova na kateri smo se odločili glede njihove R ali N, tista ista na osnovi
katerih presojamo racionalnost ali neracionalnost dejanj. Fatalist namreč govori o
racionalnosti: ali je racionalno storiti preventivna dejanja, nekaj povzročiti ali pa
preprečiti.

Navaja primer Newcombovega paradoksa: Gre za dve škatli z denarjem, (smo že pr' kešu,
sam še diplomeram pa s'm na konju, če bom našel kje poceni jahalno šolo).
Bogat psiholog izvaja eksperiment. Intervjuva kandidate in potem jim pove, da je dal v
obe škatli enako vsoto denarja. Kandidat se mora v naprej odločiti ali bo odprl obe škatli
ali samo eno. Izkupiček seveda zadrži. Pravila so da ne sme najprej odpreti ene škatle in
se šele potem odločati ali bo odprl še drugo, da se odloči v naprej, in da seveda, kar gre v
prid (ali pa tudi ne, v tem je kleč) zadrži denar. Če psiholog oceni na podlagi interviewa,
da se bo kandidat odločil odpreti obe škatli, položi v vsako škatlo po 10$, če oceni, da bo
le ta odprl samo eno škatlo, položi v vsako po 1000$. Psiholog v stotinah primerov ni
izgubil več kot 1000$ in ne manj od 20$ na vsakega kandidata, čeprav so si nekateri
medem premislili in namesto napovedane ene odprli obe škatli.

54
 55

----…..---
Nekaj je očitno glede subjunktivnih kondicionalov, namreč, da so, čeprav različni v
pomnih, vedno tesno povezani s korespondirajočimi indikativnimi kondicionali.
Subjunktivni kondicional je rensičen če je pred tem zagotovljen ustrezen indikativni
kondicional. Če kasneje »resnično« rečem »če bi se ne skril v zaklonišče, bi bil ubit« to
implicira, oz predpostalvja, da sem pred tem rekel »če se ne skrijem, , bom ubit«, in imel
pri tem prav oz se je to izkazalo za resnično.
…… članek sam je precej zanimiv, a zahteva veliko mero zbranosti in časa slediti in si
predstavljati vsak korak izvajanja problematike kavzalnosti v različnih scenarijih obnašanja
ekserimantatorjev in njihovih soakterjev v samih poskusih določanja težav in mogočih
zapletov pri različnih vrstah potovanja skozi čas. Čas se izteka izpit je že v ponedeljek, danes
pa je že četrtek, če želim odgovoriti tudi na preostala še ne odgovorjena vprašanja, se bom
moral zadovoljiti s povedanim na predavanjih in zgolj povzeti njegovo sklepno misel.
Dummet pravi da obstajajo možni načini učinkovanja na preteklost, katere sam ni razdelal.
Npr. če je čas sam v sebi cikličen, tako, da je bližnja preteklost hkrati tudi daljna prihodnost in
obratno. V tem primeru seveda termina "»reteklost« in »prihodnost« (sorodnih kateremukoli
trenutku ali referenčnemu okviru), ne razlikujeta nepovezanih (deljenih-disjoint) časovnih
regij (distinguish disjoint temporal regions); od tod tudi to, da četudi vse vzročne verige
tečejo v isti časovni smeri, karkoli kar učinkuje na to kar se subsekventno zgodi, s tem
učinkuje tudi na to kar se je zgodilo. Iz tega ne sledi, da bi obstajale vzročne zanke, ker se
lahko vsi učinki razpršijo znotraj majhne frakcije dolžine celotnega cikla; toda možnost zank
je odprta, in nas pušča z ugankami, za katere Dummet sam priznava, da ne ve kako jih
razrešiti.

73. KAKO JE DEFINIRAN KOZMIČNI (OZ. KOZMOLOŠKI) ČAS?

Kozmični čas (tk) je lastni čas nesmrtnega kozmičnega opazovalca – ne pa koordinatni čas
nastanka in razvoja vesolja, merjen iz našega koordinatnega sistema, tj. »vesoljske ladje«
Zemlje.
Predavanja:
TEMA IX. KOZMIČNI ČAS
Kozmični čas = kozmološki

1. DEF. KOZMIČNEGA ČASA: K.Č je lastni čas kozmičnega opazovalca, ki miruje glede
na (izotropno in homogeno) raztezanje vesolja.
Koliko časa ŽE? Koliko časa ŠE?
Pri K.Č. ne gre za Newtonowski absolutni čas ampak bolj za nek nadomestek tega časa
Vprašanje »prvih treh minut«
Realni vs. Imaginarni čas (imaginarni čas se imenuje imaginarni, ker se računa z
imaginarnimi števili (i = ℑ ). Steven Hawking: čas j epoprostorjen, v preteklosti bi bil
drugačen, vesolj bi bilo brez roba (brez začetka) – to je vezano na problem kvantne fizike

Absolutnega časa ni.

Lastni čas =/= koordinatni čas. Kozmični opazovalec je fiktiven; on miruje glede na vesolje
že od njegovega začetka. Opazovalec »jezdi« na rastezanju vesolja. Lastni je tisti, ki ga kaže
potnikova ročna ura.

Tudi absolutne istočasnost/simultanosti ni. Simultana sta oba mirujoča opazovalca, za katera
je vesolje enako raztegnjeno/gosto (v širši okolici).

55
 56

Tako dobimo nekakšen pragmatični kozmični čas, ki je »nadomestek« absolutnega časa.

Pogoj za to je izotropnost/homogenost raztezanja vesolja, kar opazovanja potrjujejo.
Starost vesolja med 12 in 15 milijardami let.
Koliko časa vesolj že je?
Edwin Hubble 1929: ugotovi, da se vesolje razteza; rastezanje vesolja je analogno
napihovanju balona., Hubble je opazoval meglice in ugotovil njihov rdeči premik (premik
spektralnih črt).
Striktno rečeno: galaksije ne bežijo druga od druge, prostor med njimi se širi, sicer bi
galaksije (po izračunu) bežale z nedsvetlobno hitrostjo, kar pa je po teoriji (relativnosti)
nemogoče. Lokalno gledano mirujejo. Večina galaksij se od nas odmika, kar pa še ne pomeni,
da smo mi središče (analogija: napihovanje pikastega balona)

Vesolje se lahko razteza:

- linearno (ves čas z sitim tempom, enakomerno-tako je vsaj na zelo velikih razdaljah)
- pojemajoče (upočasnjeno)
- pospešeno

Hubblov zakon – linearno (enoizmerno) raztezanje prostora – povečanje valovne dolžine

svetlobe – rdeči premik spektra (premik spektralnih črt proti rdečemu delu spektra).
Dopplerjev efekt – svetloba se oddaljuje (analogija z zvokom)

Hubblova konstanta Koeficient širjenja 'zdaj' (to je zelo »širok« zdaj)

/
v = Ho x d
/ /
medsebojna razdalja (distanca) do galaksij
hitrost
oddaljevanja
galaksij

variabla
/
Ho → H ko gledamo nazaj daleč v prostoru-času se H spreminja (parameter sprem. =q)
/
konstanta

Graf:
v

Pikice predstavljajo galaksije

d (svetlobna leta)

56
 57

Ho = (Ho je koeficient linearne funkcije med d in v (50-60 km/s x Mp(q)?!)-/slaba kopija/ - to

so novejše meritve (Hubble je izračunal 500)

v= d/t
Hubblov čas:
to = 1/Ho - če se vesolje razteza linearno, nam Ho pove, koliko časa že traja vesolje
/
Hubblov čas

Če bi bila hitrost ves čas konstantna, bi ibl Hubblov čas enak starosti vesolja. Ker pa je bilo
začetno širjenje hitrejše, j ečas ocenjen na 2/3 H. časa. Širjenje ves. se je
upočasnilozaradi gravitacije – q = zaviralni parameter)

Graf:

Kaj je horizont(? Vesoljni horizont zaradi ukrivljenosti prostora)

- Maksimalna razdalja (d) katero je svetloba s hitrostjo c prepotovala od začetka vesolja, oz.
časa nastanka vesolja, do danes (∆ t).
- Do horizonta (d = c x t) lahko vidimo v določenem kozmičnem času t tiste
dogodke/objekte, od katerih je v tem času uspela pripotovati svetloba.
- Razdalja do horizonta (d) se s časom povečuje, horizont »se širi«.
Problem horizonta: »regije vesolja /…/ ne bodo vedele za medsebojni obstoj, dokler ne bo
pretekel /kozmični/ čas t.« (Silk, 1994, str. 27)
Se bo rastezanje ustavilo? Bo prišlo do krčenja?
Koliko časa še? Kdaj bo konec? Bo zrcalna slika big-banga; zrcalna slika, a nepopolna, ker se
čas ne bi zrcalil(- entropija se ne bi obrnila, še vedno bi rasla, čas bi tekel naprej)? Bo
prišlo do krčenja (big crunch)?
Se bo vesolje širilo ad infinitum?

Grafa:

57
 58

Te tri modele/variante je razrešitve oz odgovorov na ravnokar postavljena vprašanja je 1922

predlagal že A. Friedmann:
- krčenje
- širjenje do neke asimptotične meje
- širjenje v neskončnost

Skica str. 36:

Ω – parameter gostote vesolja (ulomek med povprečno gostoto in kritično gostoto, ko bi

vesolje kolabiralo)
Ω = σ povp./σ krit.

Pozitivna vs. Negativna ukrivljenost prostora (glej članek Douber & Miller v Poligrafih)

Gostoto vesolja je težko izmeriti tudi zaradi »temne snovi«.

Najnovejše raziskave kažejo, da naj bi se vesolje širilo še naprej pospešeno! Kako to, če
vemo, da gravitacija deluje zaviralno? Tu gre za »antigravitacijski efekt« ( prim.
Einsteinovo kozmološko konstanto). Antigravitacija še vedno (morda) deluje iz nekih
(še) ne znanih kvantnih učinkov.

Vprašanje »prvih treh minut« (naslov knjige S. Weanberga. Prim. tabelo »potek kozmičnega
časa«. Prim. članek D. Shebss v zborniku Nature of time (Oxford) in M.U. –
komentar.
V »prvih treh minutah« celo v prvi sekundi naj bi se zgodilo, kar je bistveno za razvoj vesolja.
Realni imaginarni čas prim. S. Hawking.

74. HUBBLOV ZAKON IN OCENA STAROSTI VESOLJA

Eno izmed osrednjih kozmoloških vprašanj je, koliko kozmičnega časa (tk) je poteklo od
začetka raztezanja vesolje, od velikega poka do danes? Kako staro je vesolje? Starost
vesolje je možno oceniti iz »tempa« njegovega raztezanja, ki ga izraža Hubblova
konstanta, tj. razmerje med dvema izkustveno določljivima količinama: hitrostjo
oddaljevanja galaksij (ali drugih objektov, npr. kvazarjev) in njihovo oddaljenostjo (od
nas); hitrost oddaljevanja lahko razberemo iz neposredno izmerljivega rdečega
spektralnega premika svetlobe, oddaljenost (vsaj tistih »bližjih« galaksij, tja do približno
sto milijonov svetlobnih let) pa je izkustveno določljiva s pomočjo ti. standardnih
svetilnikov (zvezd kefeid, supernov ipd.)… Hubblova konstanta na zelo velikih razdaljah
v prostoru-času niti ni več konstanta ampak je njena vrednost funkcija »zaviralnega
parametra«, ki ga določa gravitacija, kot stalna zaviralna sila nasproti začetni raztezni sili
velikega poka, ta parameter pa je nadalje odvisen od tega, kolikšna j epovprečna masna
gostota vesolja (v nekem preseku kozmičnega časa) slednja pa je še vedno neznanka, ker

58
 59

ne vemo, koliko je v vesolju gravitacijsko aktivne »temne snovi« (tj. snovi, ki ne sije v
nobeni valovni dolžini elektromagnetnega spektra).
Hubblov radij tj razdalja od neke poljubne vesoljske lokacije do njenega horizonta; H.R.
je definiran kot razdalja, ki jo je svetloba s hitrostjo c premerila od velikega poka
(natančneje, od nastopa transparentnosti vesolja za fotone nekaj sto tisoč let po velikem
poku) do danes. S potekom kozmičnega časa se Hubblov radij povečuje.

75. RAZLIČNI »SCENARIJI« PRIHODNOSTI VESOLJA

76. PROBLEM »PRVIH TREH MINUT« (gl.tudi lit. 9c)

»Dve stvari navdajajo čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in

strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajnejše se razmišljanje z njima ukvarja: zvezdno
nebo nad menoj in moralni zakon v meni« (Imanuel Kant-konec KPU).
Z današnjega stališča je ločnica med astronomijo in kozmologijo praktično zabrisana,
čeprav je na konceptualni ravni še vedno smiselna.

Hawking pravi, da je možno, »da je, prostor-čas /spacetime/ končen, ne pa tudi omejen,
kar bi pomenilo, da sploh nima začetka, trenutka stvarjenja«; in dalje … »morda prostor in
čas sestavljata površino, ki je po obsegu končna, hkrati pa nima mej ali robov«; sodobno
pojmovanje prostora-časa ga namreč vzporeja s sferično površino, le da ima prostor-čas še
dve dimenziji več, torej: »Lahko bi rekli: robni pogoj vesolja je ta, da nima nobenega
roba. Vesolje j ev celoti vsebovano samo v sebi, in nič, kar je zunaj, nanj ne more vplivati.
Ni ustvarjeno in tudi uničeno ne bo. Kratko malo JE.«
Kant je imel za samoumevni (in v tem je njegova težava): 1) geometrija realnega (četudi
»transcendenatlno realnega«) prostora je evklidska; in 2) o vesolju kot celoti načelno ni
možno nikakršno izkustvo. Danes »kozmološke sodbe« niso več nujno antinomične.
Ad 1) Nova teoretska paradigma, ki omogoča preseganja kantove kozmološke natinomije,
je Einsteinova splošna teorija relativnosti (1916). A.E. je v kozmologijo uvedel pojem
ukrivljenega prostora kot »geometrijsko« razlago gravitacije. Prostor je lahko ukrivljen na
poljubno mnogo načinov, odvisno od »gravitacijskih potencialov« (mas in/ali energij) v
njem. Z uvedbo ukrivljenih prostorov v kozmologijo pa se Kantova antinomjia, ki
predpostavlja absolutno, četudi transcendentalno »realnost« evklidskega (ravnega)
prostora razreši, saj si na primer lahko zamislimo takšen model kozmičnega
prostora, ki je končen (sklenjen vase) in obenem brezmejen – namreč brez-končen
oziroma neskončen v pomenu, d apotujoč po njem nikoli ne pridemo do konca ali
meje, povsem analogno, kot potujoč po sferični površini ne pridemo do njenega roba,
saj ga sploh nima.
Toda samo to še ne bi bilo dovolj za dokončno razrešitev Kantovih kozmoloških
antinomij. Odločilni korak stori A.Einstein ki v svoji STR predvidi (kar je bilo kasneje na
mnogo neodvisnih načinov tudi dokazano), da se poti svetlobnih žarkov ukrivljajo v
gravitacijskih poljih, tj. da svetloba potuje po geodetkah ukrivljenega prostora, ki ga
ukrivljajo mase in/ali energije (masa in energija sta medsebojno pretvorljivi, kar izraža
slavn aEinsteinova enačba E=mc²
Le kaj bi lahko bilo v naravi bolj ravnega od svetlobnega žarka? In če je ta ukrivljen, je
»ravnost« sama ukrivljena! Svetlobni žarek potuje skozi prostor-čas po geodetki
(natančneje po »ničelni« geodetki), ki je v ŠTIRIdimenzionalnem prostoru-času

59
 60

prostorsko najkrajša pot med dvema dogodkoma, saj nič ne more potovati hitreje od
svetlobe. Geodetka je posplošitev ravne črte v poljubno ukrivljnem in/ali
večdimenzionalnem prostoru (oz. pri Einsteinu: prostoru-času). Ker svetloba ali širše
elektromagnetno valovanje, ki za zdaj naš glavni in praktično edini vir informacij o
vesolju, potuje po geodetkah, postane Kantova »kozmološka antinomija«, ki predpostavlja
ravnost (evklidskost) prostora, logično povsem sprejemljiva, saj teza in antiteza, ki ju
navaja Kant, sploh nista več nujno protislovni. TO velja za prostor kakor tudi za čas
(angl. Spacetime, nem. Raumzeit).
Ad 2) Beseda VESOLJE v običajni rabi pomeni: »celota nebesnih teles, sistemov teles in
prostor, v katerm so« (po SSKJ) Poudarek je na CELOTI (astronomskih pojavov,
naravnih pojavov…). Kant meni da pojem celote sveta sega čez meje našega možnega
izkustva.V našem stoletju pa se izkaže, da kozmologija vendar lahko postavlja trditve o
vesolju kot celoti – v določenem pomenu – ne da bi zašla v antinomije.
O vesolju (vsemirju, univerzumu, kozmosu) kot celoti lahko govorimo na vsaj na treh
različnih pomenskih ravneh: a) o vesolju kot zaznavi (opazovani, izkustveni) celoti, b) o
vesolju kot inteligibilni (razumski) celoti, c) o vesolju ali univerzumu kot »mistični«
celosti in enosti vsega, kar obstaja…
Kako razumeti pojem CELOTE: kot »aktualno« in kot »potencialno«. Aktualna zaznavna
celota sega do našega aktulanega (sedanjega) horizonta videnja vesoljskih pojavov…
Naš horizont se povečuje s potekom časa (prihoajanj svetlobe z »začetka« vesolja).
Potencialno zaznavno celoto pa lahko v sodobni kozmologiji pojmujemo kot tisto
(hipotetično) celoto vesolja, ki bi bila dostopna opazovalcu ob koncu raztezanja
kozmičnega prostora-časa – če raztezanje sploh je končno, sicer pa v prostorsko-časovni
potencialni neskončnosti.
Pomembno je, da ni neke načelne meje za širjenje aktualne zaznavne celote v potencialno;
drugače rečeno, začetna »singularnost« /tj. domnevno stanje neskončne gostote
mase/energije in neskončne ukrivljenosti prostora-časa., ki se nam kaže kot nepresegljiva
meja našega izkustva o vesolju, je predvsem meja naših teorij, ki izkustvo osmišljajo in na
katerih temeljijo sedanji modeli vesolja (relativnostna teorij, kvantna mehanika idr.) – na
pa načelna epistemološka meja, ki jo je imel v mislih Kant.
V kozmolog. Našega stol. Je prišlo do izredno pomembnih odkritij, ki lahko tudi
agnostike in skeptike prepričajo, da je v določenem pomenu vendarle mogoče govoriti o
vesolju kot celoti. Gre predvsem za troje velikih odkritij, ki jih lahko razumemo kot
kozmološka izkustvena dejstva v polnem pomenu besede: 1) Odkrijte Edwina Hubbla
(1929), da je za svetlobo vseh galaksij znotraj zaznavne celote našega vesolja značilen
rdeči premik njihovih spektralnih črt, in po Dopplerjevem zakonu iz tega sledi, da se vse
galaksije od nas odmikajo, poleg tega pa – in to je bilo glavno Hubblovo odkritje – se
odmikajo tem hitreje, čim bolj so oddaljene od nas, kar pomeni, d se vse oddaljujejo tudi
medsebojno oz. da s vesolj razteza povsod enako (homogno), torej, da se razteza kot
»celota«; 2) Arno Penzias in Robert Wilson odkrijeta (1965), da vse nebo seva v vseh
smereh enako (izotropno), namreč v mikrovalovnem delu spektra s temperturo 3stopinje
kelvina ; to »mikrovalovno sevanje ozadja« ali, kot pravimo na kratko, »prasevanje« je že
močno ohlajeno sled silno vroče »ognjene krogle« (fireball) velikega poka; in 3)
spektralne analize svetlobe galaksij in drugih vesoljskih objektov, ki so jih v zadnjih
desetletjih opravili številni kozmologi in astrofiziki, pričajo, da je količinsko razmerje
med »prvotnima« in v vesolju še edno najpogostejšima elementoma, vodikom in helijem,
enako vsepovsod po našem zaznavnem vesolju: vodika je v vseh opazovanih objektih
(gledano v najširšem okviru) približno štirikrat toliko kot heljia, to razmerje pa vzvratno
potrjuje standardni model vesolja (Jurij Gamov, 1940, idr.) ki teoretično predvideva
izmerjene vrednosti….. Snovna homogneost vesolja – kakor tudi prasevanje – nam

60
 61

posredno potrjuje spoznanje, da veliki pok ni bil »lokalni« dogodek, ampak da je (bil)
vsepovsod – tudi ob tej mizi, za katero ta hip pišem.

Sodobni standardni model nastanka in razvoja vesolja, ki ima sicer več možnih različic,
katerim je skupno: 1. Vesolje ni statično ampak se razvija, saj se kozmični prostor-čas
očitno razteza in z raztezanjem ohlaja.
2. prvotno stanje vesolja je bilo neizmerno gosto in vroče; z razvojem se prvotno
neizmerno ukrivljen prostor-čas razteza oz. »razpira« od vesoljskega »praatoma« do
današnjih velikanskih razsežnosti (in dalje v prihodnost), ob tem pa se ukrivljenost
vesoljskega prostora-časa zmanjšuje – in zato se tudi prostorski horizont »tipičnega
opazovalca« s časom širi.

Ostaja vprašanje samega začetka: ali je šlo za pravo singularnost (neskončno gostoto in
temperaturo, neskončno ukrivljenost prostora-časa) ali ap za prvotni (sub)kvantni vekuum
(»praocean«) v katerem naj bi se bilo iz naključne »fluktuacije« porodilo naše vesolje?
Dalje bi lahko spraševali:od kod ta praocean?…je bil od vekomaj? Kako naj to vemo? O
samem zčetku ima kantovski agnostik vendarle prav: če je sploh (bilo) neko resnično
prvotno stanje (neke vrste kozmična »stvar na sebi«) , bo bržkone vedno ostalo zavito v
tančico skrivnosti.

Za kozmologijo so zanimive pravzaprav prve tri minute kozmičnega časa. (Steven

Weiberg – Prve tri minute). Tam prikazuje razvoj zgonjdega vesolja v petih slikah, ki se
zvrstijo v prvih treh minutah (šesta slika je poznejša); te slike so mišljene kot časono
»zamrznjeni« preseki takratnih burnih dogajanj in sicer tako, kot da bi napravili
fotografijo stanja vskokrat ko se tempertaura zmanjša približno trikrat v primeri s prejšnjo
vrednostjo, začenši s temperaturo vesolja sto milijard kelvinov ob »prvi sliki«. Od slike do
slike prikzuje kako se delci »strjujejo« iz sevanja pri padanju temperature in kako, na peti
sliki ko je temp še vedno milijarda K (70krat več kot v središču sonca) po številnih
zapletenih fizikalnih procesih, ki se zgodijo v tistem kratkem času, nastanejo glavni
sestvani elementi (poznejšega in sednjega) vesolja.
Še bolj razburljivo, in precej bolj nejasno je dogajanje pred prvo stotinko sekunde po
začetku (ti. do tk = 0,01 s oz 10na –2 sek.). »Inflacija« vesolja naj bi se bila zgodila v
nepojmljivo kratkem času 10 na –32 sek. , ko naj bi se vesolje zaradi »fazne spremembe«
ali »zloma simetrije« skalarnega polja »napihnilo od velikosti, manjše od protona, do
velikosti, večje od jabolka« – takrat razen »ognjene krogle« ni bilo nič zunaj njenega
prostora-časa, saj je bila vse-povsod, kakor je vesolje vse-povsod tudi zdaj, ko je horizont,
začrtan s sevanjem mikrovalovnega ozadja, oddaljen 15 milijard (svetlobnih) let.

Planckov čas: 10 na –43 sek.; pod to časovno mejo zaradi kvantnomehanskega načela
nedoločljivosti ne moremo urejati dogodkov na relaciji prej-pozneje, zato manjši časi od
planckovega nimajo pomena.
Današnja kozmologija se začenja s planckovim časom.

Kozmični čas (tk) je lastni čas nesmrtneg akozmičneg aopazovalca – ne pa koordinatni čas
nastanka in razvoja vesolja, merjen iz našega koordinatnega sistema, tj. »vesoljske ladje«
Zemlje.

61
 62

Kako dolge so bile »prve tri minute«? Shallis o tem pravi: …Vendar se je treba uprašati, kaj v
rensici menimo s časom, ko razpravljamo o preteklosti in prihodnosti vesolja. V zelo gostm
vesolju bi čas seveda tekel mnogo počasneje kot v velikanskem, praznem, razredčenem
vesolju. V govoru o »prvih treh minutah« je mišljen lastni čas »nesmrtneg akozmičnega
opazovalca – je kozmični čas velikeg apoka. … V prvih treh miutah je bila gostota
mase/energije v primerjavi s sedano velikanska in zato je bila na začetku gravitacija oz.
ukrivljenost prostora (skoraj) neskončna – to pa obenem pomeni tudi tolikšno
»ukrivljenost« časa, saj sta prostor in čas nerazdružno povezana v prostor-čas. Mi na svoji
»vesoljski ladji« Zemlji, pa imamo svoj lokalni koordinatni čas in če gledamo na tisti daljni
»lokalni« čas velikeg apoka, so »prve tri minute« trajale milijarde let in celo najmanjši delčki
sekund celo »večnost«!

Odpira se problem katera časovna merila so ustrezna. Ko govorimo o prvem 10 na –43

delčku sek., ali o prvih treh minutah, ali o prvem milijonu let vesolja, imamo v mislih to, kar
smo poprej imenovali lastni čas. Lastni čas pa je merjen z idealno uro, mirujočo v istem
gravitcijskem polju kot idealni ali hipotetični opazovalec. Lastni čas vesolja je oblika
Newtonovega absolutnega časa, razlikuje so od njega po tem, d aj elokalno omejen (s
prapokom oz. tipičnimi svetovnicami raztezanja prostora-časa) čeprav se nanaša na vesolje
kot celoto (saj prapok ni zgolj eden od mnogih lakalnih dogodkov, ampak edinstven
kozmični Dogodek) Če merimo prve tri minute z lastnim časom, nas to navaja k misli, da gre
za isto vrsto minut, ki jih izkušamo sedaj. Toda takšna definicija ni samo hipotetična in
abstraktna, ampak je tudi v marsičem zavajajoča, začenši s tem, da se ne meni za
spreminjajoče se ritme ur ob spreminjanju moči gravitacijskega polja in se v splošnem ne
nanaša na fizikalne lastnosti vesolja.
Če bi se odločili, , da naj enoto časa opredeljuje neko fizično dogajanje, npr. povprečni
prazni čas med dvema interakcijama delcev, ki bi ga izbrali na neki releventen način, bi
ugotovili, da je bilo zgodnje vesolje zelo polno dogajanj, poznejše vesolje pa zelo prazno. Tj.
fizikalni čas je tekel veliko hitreje v zgodnjem vesolju in se postopoma upočasnjuje. V
takčnem merilu bi bilo vesolje dejansko neskončno staro.
Hawking se ne more sprijazniti s singularnostmi kjer odpovejo vsi fizikalni zakoni, zato
znamenom, da bi se jim izognil uvede razlikovanje med realnim in imaginarnim časom, torej
dve časovni dimenziji, prvo naj bi merili z realnimi drugo z imaginarnimi števili. (Uršiču,
pravtako kot meni, ta razlika iz Hawkingovega podajanj ni povsem jasna). Hawking nadaljuje
ion pravi da je prav lahko slučaj, da je naša »ralenoat« na imaginarni ravni, torej je tu
vprašljiva tudi »realnost« in z njo tudi »realni čas« za katerega Hawking pravi, da bi prav
lahko bil plod naše domišjije: »To človeka navaja na misel, da je tako imenovani imaginarni
čas v resnici realni čas, tisto, čemur pravimo realni čas, pa samo plod naše domišljije«.

77. HAWKINGOV POJEM »IMAGINARNEGA ČASA« (gl.tudi lit.4)

S.H.:KZČ - Če smo hoteli združiti gravitacijo s kvantno mehaniko, smo morali uvesti
pojem »imaginarnega« časa. Imaginarnega časa ni mogoče razločiti od smeri v prostoru.
V imaginarnem času med naprejšnjo in nazajšnjo usmeritvijo ne more biti bistvene
razlike.

62
 63

78. FENOMENOLOŠKO POJMOVANJE ČASA PRI E. HUSSERLU

79. KAJ HUSSEREL RAZUME S »ČASOVNIM OBJEKTO«?
80. VLOGA RETNC(IJ)E IN REPRODUKCIJE PRI KONSTITUCIJI ČASOVNIH
OBJEKTOV
81. KAJ JE »ČASOVNA PERSPEKTIVA« V FENOMENOLOGIJI
82. HUSSERLOV POJEM »ODSENČENJA« (SPLOŠNO IN POSEBEJ V ČASU)
83. ODNOS MED »ZDAJ« IN »PRAVKAR« V HUSSERLOVI FENOMENOLOGIJI
ČASA
84. VLOGA ČAS(OV)NOSTI PRI KONSTITUCIJI P REDMETA V
FENOMENOLOGIJI
85. ČAS(OVNOST) V HUSSERLOVIH KARTEZIJANSKIH MEDITACIJAH (§§ 18 IN
37)
86. ČASOVNOST KOT »BITI-K-SMRTI« V HEIDEGGROVI BITI IN ČASU (§§ 45-
54)
87. PROBLEMATIČNOST »ZAPADLOSTI SMRTI« PRI HEIDEGGRU
88. »GENREATIVNO IZKUSTVO ČASA« (PO KLAUSU HELDU, gl. fenomenološki
spisi, v zbirki Phainomena, 1998, str. 43-62, zlasti 54-58)
89. ODNOS MED ČASOM, SMRTJO IN NESKONČNIM PRI E.LEVINASU (beri lit.
8)
X. FENOMENOLOŠKI ČAS (HUSSERL vs. HEIDEGGER – eksistencialni čas)

Predavanja v Götingenu in Freiburgu

Nazaj k stvarem samim! – neposredna intuitivna deskrišcija fenomenov

1. fenimenološka redukcija (epoche)
2. eidetska redukcija ( = transcendentalna) = stroga znanost.
Toda ali je to združljivo? Intuitivnost in stroga znanost?

»Načelo vseh načel: /…/ kar se mi izvorno ponuja v »intuiciji« /…/ kratko malo sprejeti, kot
kar se daje, toda tudi samo v tistih mejah, v katerih se tu daje, tu nas ne more zmesti
nobena zaemisljiva teorija."«(Huss "Ideje za čisto fenomenologijo« 1913)

Kako je čas dan v neki izvorni intuiciji?

Pojem »odsenčenja« ( Abschattung) / naše zaznavanje kot odsenčenje predmeta

Zaznavanje (Wahrnehmung) /

Predmet (fenomenološki predmet) se konstituira kot nekaj identičnega zaradi odsenčenja

različnih vidikov (serija pogledov na predmet z različnih kotov) – Zavest je tista, ki
kaže identiteto (analogija s časom).
Sama zaznava je vedno parcialna – stvar sama v celoti ni nikoli dana. Njena identiteta se daje
z identiteto zavesti. Za nas je stvar vedno transcendentna – a transcendentna v
imanenci, s tem, ko je odsenčena. Sam doživljaj pa je celovit in ne odsenčen
/trenscendentna stvar vs. Imanentni doživljaj/
Cogito oz. transcendentalni jaz – dan nam je fenomenalno, kot fenomenološka danost (ni res
cogitans in je vedno in nujno zunaj dvoma)
Cogito – stalnica doživljajev, identiteta doživljajskega toka. Bistveni izraz/latnot tega je
časovnost (Zeitlichkeit). (Identiteta toka je časnost jaza.)

Fenomenološki vs. Kozmični (»objektivni«) čas

63
 64

Fnm. Čas je enotna forma vseh doživljajev v enem doživljejskem toku.

Huss.: Predavanja k fenomenologiji notranjega zavedanja časa (Götingen 1905 – 1910,

objavljeno 1928) – začen z avguštinom, pravo izhodišče je Brentano (1838 - 1917), ki
uvede imanentni čas toka zavesti – ta doživljajski čas je prvi)

Časenje tona v zavesti za Huss preimer imanentnega »časovnega objekta« ( Zeitobjekt) –

kako se objekt konstituira v zavesti (noema) (fenomen kot danost v zavesti)

Retencija - (v psihologiji kratkotrajni spomin) vs – Huss. Funkcija zavesti, ki pomaga

konstituirati časovni objekt (ton ne izgine, se ohranja – občutek melodije)
Retencija – konstitucija melodije kot časovnega objekta. Golo zaporedje še ne bi bilo dovolj,
potrebna je sposobnost retencije zavesti (antipsihologizem) – ČaS NI NIKJER
DRUGJE, KOT V ČASENJU ZAVESTI. Ne gre za psihologijo, ampak za samo
konstitucijo zavesti. !!
»Trajenje občutke, je nekaj drugega kot občutek trajanja« V slednjem je zavest, retencija.
»Pregibanje« - (Abwandun) časovnega objekta v retenciji: sedanji ton se v zavesti modificira
v pretekli ton. Novi »zdaj« spodrine prejšnjega, ki se (v retenciji) pregiba v »pravkar«
(retencija retencije (retencije…ad infinitum) – retencija deluje večstopenjsko)
(odsenčenje tona v času)

- retencija (pregib)
- protencija = pričakovanje (odprtost, horizont)
- domišljija/fantazija (pregib poseže v bistvo/kajstvo stvari, ga preoblikuje

Zavest konstituira časovni objekt in se hkrati s tem sama enoti.

Časovna ekstenzija/trajanje - vsebujejo jo časovni objekti; časovna perspektiva: ekstenzija
tona je v času fiksna, a »beži v oddaljevanju zavesti /…/ Ton ostaja isti, toda ton »v načinu
kako« se kaže kot vselej drug«.

Časovno polje (časovni dvor – Avguštin) – očitno je, kot prostorsko polje, zamejeno –
horizont

Zdaj → pravkar ( ni ostre meje, kot ni med prvim vtisom (pravtisom= in retencijo)). Ko
pomislimo na zdaj je to že pravkar (retencijski rep). Točka zdaj je abstrakcija, le teoretični
konstrukt.

Huss.:grobi zdaj vs. fini zdaj

/ /
poljubno majhen točka v času
interval v času
(primarni občutek (ni meja med momenti časa)
časa)

retencija vs. reprodukcija ?!?! (slednja ima pomembno vlogo pri identifikaciji časovnega
objekta, ohranja njegovo identiteto.
Problem je , kako se konstituira »objektivni« čas skozi nenehno pogrezanje v preteklost in
tako postaja netekoč, absolutno trden, identičen.
18/5/'99

64
 65

Intuitivna (samo)evidenca subjekta.

Samolastnost – pristna evidenca znotraj Husserlove pristne znanosti

Identifikacija kot »pasivno potekajoča sinteza v obliki kontinuirane notranje zavesti časa
… /gre za/ povezanost v eno zavest, v kateri se enotnost kake intencionalne
predmetnosti kot iste mnogoterih pojavnih načinov (šele) konstituira.«

»Temeljna oblika te univerzalne sinteze (ki omogoča vse siceršnje zavestne sinteze), je
vsezajemajoče notranje zavedanje časa. Njegov korelat je imanenta časnost sama.«
/
doživljaji se kažejo »znotraj stalnega
neskončnega horizonta tega imanentnega časa« (v Huss. Katezijanskih meditacijah)

Mehrmeinen = večmenjenje, horizont kot polje potencialne možnosti

HEIDEGGER: EKSISTENCIALNI ČAS

(Bit in čas: §45 – 53: Možna cel(ovit)ost tubiti in biti k smrti)
(Uršič: Enivetok, 1981 (str. 43 – 54); človek – prostor biti (1971, Problemi 4)

Heideger Husserlovo transcendentalno analizo obrne v fundamentalno ontologijo tubiti.

Horizont razumevanja tubiti je časovnost (Zeitlihkeit). Časovnost je hkrati temeljni
eksistencial in horizont razumevanja smisla biti.
Sein zum Tode – eksistencial ( = kategroa eksistence, bitni karakter). Le v »biti k smrti« lahko
tubit najde cel(ovit)ost. Tubit ni več predstavljajoči subjekt novoveške metafizike, ki
si vso objektivnost podvrže kot razpoložljivo (to je novo mišljenje biti).
Tubit je vedno nekaj več kot le bivajoče. V svoji razprtosti ohranja ontološko diferenco. Preko
hermenevtike (hermenevtične metode) do samorazumevanja smisla biti.
Eksistenciali:
1. biti-k-smrti (skrb §41) – Kakšen je kriterij za izbiro skrbi? (tega vprašanja ne razumem,
saj mi v vrženosti ni dana izbira in mi kot tubiti za to bit vselej že gre. Vselej, od trenutka
ko se rodim do trenutka ko umrem sem v lasti skrbi, skrbi kot skrbi za lastno bit in ne za
to ali ono bivajoče. Torej skrb za bit in moje bitne zmožnosti. Izbira skrbi….kaj neki bi
lahko to bilo? To mi ni dano na izbiro ampak kot fakt eksistence. Kot posledica neizbire
bivanja oz. točneje vrženosti. Čigavo je sploh to vprašanje Uršičevo ali tega dripca ki je
delal zapiske?)
2. tesnoba (die Angst)
3. zapadlost smrti)

1. trije karakterji skrbi:

- eksistenca (biti-si-vnaprej) »Postani kar si!« - prihodnost
- faktičnost (vrženost v bivanje/svet) – preteklost
- zapadlost (beg pred vrženostjo v bivanje/svet) – sednjost

Smrt omogoča sliko celosti, je zadnja skrajn a možnopst; »Kako tubit ve zanjo?« – Pri smrti
drugega smo le zraven, ne v njej. Smrt ni le (zadnja) točka v času, je nenehno tu, je sam način
biti.

65
 66

2. tesnoba – temeljno počutje, kjer se tubiti razkriva nič (zdrs v brezno zgolj niča), vodi k
ontološki diferenci
3. zapadlost smrti – neavtentičen odnos do smrti (neavtentičen – avtentičen ;
problematična distinkcija). Toda kaj sploh pomeni zapadlost smrti? (str. 346 – neetičnost,
cinizem /do smrti - Levinasova kritika

1/6/'99

Govorili smo o Heideggrovem pojmu časa kot BITI-ZA-SMRT. (eksistencial). Izvorna

tesnoab pelje k niču, ta izkušnja pa k čudenju.

- k izpitni lit. Dodano Bit in čas par.45 do par.54

Biti-k-smrti je BITNA MOŽNOST. Vprašanje avtentičnosti eksistence

samolastna/pristna/avtentična/eigentlich možnost – str. 346 slov. prev.: zapadlost smrti:
skušnjava zastrti si to najsamolastnejšo možnost. Ta pasus se zdi M.U. ošaben.

Še nekaj o odnosu Heid.-Huss., fenomenologija enega in drugega. Huss. Je odklonil Bit in

čas; kritika:
- metodološka: pri. Huss. Se fnm. Odreče vseh ontoloških sodb (postavljanje v oklepaj),
Heid. Pa s tem gradi ontologijo.
- Vrednostno: vprašanje »eigentlich« -pristno (neposredno)
- avtentično
(ta izraz dobi pri Heid.vrednostno konotacijo. Brezpredsodkovnost se zdi tu
odpravljena.

Klaus Held – fenomenološki spisi – Phainomena: ali je Heid. Še kontinuiteta Huss.? Ga za

predkartezijansko spraševanje, ariestotelsko (po bivajočem v svoji biti): uporabalja
fenomenološko nevzdržen pojem biti. Je pa Heid. Razvil Huss pojem sveta: das In-der-Welt-
Sein. To naj bi bilo razvitje Huss. Intencionalnosti. Kjer nastopa (v poznejšem obdobju)
jasnina (die Lichtung) je to razvitje pojma biti-v-svetu. Klaus očita Heid. Voluntarizem: ni
»položil računa«.
Heid. Naj bi »podcenjeval element odgovornosti«.đGlej tudi Heldov spis: Generativno
izkustvo časa (v Fenomenološki spisi) rojstvo, menjava generacij, ljubezen.
»Volo ut sis«

E.Levinas
Smrt ni gotovost izničenja, je odhod v neznano. Nekdo umre: obličje postane maska.
Izraznost izgine. Krivda preživelih; smrt drugega me prizadene v moji identiteti.
Čas je razmerje z neskončnim. Smrt ni izničenje je vprašanje. Smrt moramo razumeti iz
razmerja do časa in ne obratno.
Primat etike nad ontologijo. Levinas daje priznanje Kantovi praktični fil. : racionalno upanje
na nek onkraj (ki pa ni podaljšanje bivanja) onkraj končnega ni neskončnega, brez izničenja
smrti.

66
 67

V Ljubljani, v mesecih marec,april,maj, leta 2001.

67