Professional Documents
Culture Documents
Kip Bude Tian Tan. Samostan Po Lin, otok Lantau, Hong Kong
Budizem je nastal v Indiji, kjer je v 3. stoletju pr. n. št. postal državna religija, vendar je
iz Indije do 7. stoletja našega štetja skoraj povsem izginil, saj ga je izpodrinil hinduizem.
Budizem se je v različnih oblikah razširil po Aziji. Tako danes ločimo med dvema
glavnima vejama: hinajana oz. theravada in mahajana. Mahajana se nadaljnje deli na Čan
oz. Zen budizem, budizem Čiste dežele (Pureland) in Vadžrayana oz. tantrični budizem. V
zadnjem obdobju se je začel širiti še v Evropo in Ameriko, čeravno v nobeni od tamkajšnjih
držav ni postal vplivnejša veroizpoved. V Ameriki je bil sicer budizem pred kratkim označen
kot najhitrejša rastoča religija.[navedi vir]
V 19. stojetju je budistična filozofija vplivala tudi na evropsko filozofijo: pesimizem, novi
voluntarizem, metafizika nezavednega. Med filozofi, pri katerih je zaznati budistične primesi,
sta Arthur Schopenhauer in Friedrich Nietzsche.
Vsebina
[skrij]
1 Nastanek budizma
2 Temeljni nauk
3 Razvoj budizma
o 3.1 Theravada budizem
o 3.2 Mahajana budizem
o 3.3 Tantrični oz. Vadžrajana budizem
4 Praznovanja
5 Budistične zgradbe
6 Romarski kraji
7 Budizem v Sloveniji
8 Viri in opombe
9 Literatura
10 Glej tudi
11 Zunanje povezave
Budizem se je bržkone lahko razmahnil, ker je bila dotedanja indijska vera strpna do vseh
drugih filozofskih nazorov. Zanimivo pa je, da se je budizem razvijal v času, ko so bili rojeni
nekateri drugi veliki misleci, kot so bili: Laotse, Konfucij, Zoroaster in Pitagora.
Gautama ni želel svojega nauka nikoli oblikovati v sistem. Tako, denimo, ni želel razpravljati
o nekaterih filozofskih problemih in se tudi ni povsem izrekel o vseh vidikih svojega nauka,
kar je povzročilo, da so se oblikovale številne šole in ločine. Buda je v številnih elementih
napadel dotedanje indijske veroizpovedi, njegov nauk pa je uspel pritegniti tako izobražence
kot široke ljudske množice.»Pojdite po vseh deželah in jim oznanjajte moj nauk. Povejte jim,
da so siromaki in ponižani, bogataši in odličnjaki vsi isto, da se v tej veri prav tako združujejo
vse kaste kakor vse reke v morju,« naj bi med drugim izjavil Buda. Poleg tega je Buda govoril
v ljudskem jeziku in ne v sanskrtu, da bi ga ljudje bolje razumeli. Buda jim je med drugim
oznanjal srednjo pot med obema skrajnostima: uživanjem življenja in samozatajevanjem.
Indija je imela vzpostavljene trgovske in politične odnose s sosednjimi kulturami, kar je
pripomoglo k širjenju te veroizpovedi, ki že tako ni ločila med kastami, rasami ali
narodi. Ta univerzalizem je omogočil prehod iz indijskega kulturnega okolja na Kitajsko in
drugam. S širjenjem so gradili tudi samostane za moške in ženske, ki so tudi vzgojne
ustanove, povezane s šolami in včasih z univerzami. Eden takih samostanov je bil v Balkhu in
se je imenoval Nava-vihara.
Indijski intelektualec Džavaharlal Nehru, avtor knjige Odkritje Indije, je zapisal, da budizem
starejši indijski veroizpovedi sicer ni nasprotoval, vendar pa je terjal spremembe v družbenem
življenju, česar pa zaradi togosti starih tradicij ni uspel storiti. Po Budovi smrti se je zato
budizem še bolj ločil od starejših verovanj in posledično izgubil vpliv v Indiji. Ko je začel
prvotni Budizem propadati, se je razvila druga oblika, poimenovana mahajana (starejša oblika
ima ime hinajana). Mahajana budizem je bil odgovor na določen elitizem in dogmatizem, ki
se je razvil v začetnem budizmu. Glavni ideal je postal bodisatva, bitje, ki se zaveže da bo
delal za dobrobit vseh čutečih bitij, dokler ne bodo vsi dosegli osvobojenja. To je tudi glavna
motivacija Mahajana budistov - vse kar se počne se dela za dobro drugih, in ne samo zase.
Velik povdarek je spet dobila praksa laikov, kot enakovredna praksi menihov in nun. Slednja
se je precej bolj razširila in se je bila sposobna prilagoditi okoliščinam v vsaki deželi, kamor
je prišla. Tako je budizem v vsaki od dežel, na Kitajskem, Japonskem ali v Tibetu, dobil svojo
obliko.
Prva resnica (pali: dukkha) pravi, da je vse trpljenje: »rojstvo je trpljenje, starost
je trpljenje, bolezen je trpljenje, smrt je trpljenje. Biti združen s tem, česar ne maraš,
je trpeti. Biti ločen od tega, kar imaš rad..., ne imeti, kar si želiš, je trpeti. Skratka,
oprijemanje (katere koli od) petih skandh (odsekov, dela, skupka) je trpljenje.«.
Splošna človeška izkušnja je torej trpljenje, kar je posledica pretekle karme.
Druga resnica odkriva vir trpljenja v želji, lakoti oziroma »žeji« (hlepenju), ki odloča
o reinkarnacijah.
Tretja resnica oznanja, da se bolečine (dukkhe) osvobodimo tako, da odpravimo
omenjeno žejo (tanho). Osvoboditev je nirvana. Tako je eno od imen za
nirvano »pogasitev žeje« oziroma tanhakkhaja.
Četrta resnica kaže pot, ki vodi k prenehanju trpljenja. Ta resnica je nekakšna
zdravilna metoda, kako zdraviti neprijetnost bivanja (Eliade, 1996:63). Ta metoda je
srednja pot.
Srednja pot se imenuje tudi osmerna pot ali osemčlenska pot, ker jo sestavlja osem členov:
Buda se je nenehoma vračal k tem pravilom poti in jih razlagal na različne načine, odvisno od
občinstva, ki mu je govoril. Teh osem členov je mogoče razlagati, kot primer, na sledeče
načine:
Ves nauk je podrejen misli na pot, ki pelje k nirvani. Po nauku Bude nirvana obstaja, toda
mogoče jo je doseči edino s posebnimi koncentracijskimi in meditacijskimi tehnikami.
Zanimivo pa je, da Buda nikjer ni natančneje opredelil nirvane, pač pa je omenjal nekatere
lastnosti. Nirvana je tako blaženost, pravi, da je on, Blaženi, dosegel nesmrtnost in da jo lahko
dosežejo tudi menihi.
Buda naj bi večkrat ljudi svaril pred učenim razpravljanjem o metafizičnih vprašanjih.
»Človek naj molči o stvareh, ki jih z besedami ni mogoče izraziti,« naj bi med drugim dejal.
Poudarjal je predvsem etična vprašanja življenja. Prvotni budizem je deloma kazal filozofsko
in razumsko usmerjenost ustanovitelja, katerega resnice so temeljile na izkušnjah.
(a) etično vedênje (pali: sila), ki temelji na vesoljni ljubezni in sočutju do vseh bitij,
(b) mentalno disciplino (samadhi) in
(c) modrost (pradžnjo).
Simbol budizma je kolo. Pesto, platišče in napere namreč simbolizirajo te tri temeljne
lastnosti.
Za razumevanje budističnega nauka je treba poznati še sledeče verske postavke:
=== Svete knjige ===- ne skrbi bodi neumen je slaven budistični pregovor katerega se držijo
vsi cigani ki verjamejo v budo Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V začetku so
jih širili z ustnim izročilom. Kanon svetih knjig v budizmu se imanuje Tipitaka (Tri košare).
Obsegajo Budove izreke, razlage in pravila za menihe. Theravadska Tiptaka je bila napisana v
paliju in vsebuje najstarejše ohranjene budistične nauke. Njena tri poglavja ali pitake (košare)
so: Vinaja (pravila o samostanskem redu), Sutte (izreki ali pogovori) in Abhidhamma
(budistična psihologija).
Mahajanska literatura je nastala v severni Indiji in v srednji Aziji ter je bila prvotno napisana
v sanskrtu. Najbrž ni bil nikoli sestavljen noben izrecno mahajanski kanon. Kitajska
Tripiraka (San Tseng) je bila razširjena tudi v drugih deželah, kjer se je uveljavila ta veja
budizma. To je sicer zbirka 1662 del hinajanskega, mahajanskega in kitajskega nastanka.
vera v Buda in v razsvetljena bitja (Bude), ki so nad vsemi božanstvi in kdaj pa kdaj
pridejo na zemljo učiti dharmo;
misel o ponovnem rojstvu, kontinuiteti zavesti;
zamisel o karmi;
nauk o anatti (neduši);
prepričanje, da je cilj življenja uiti iz kroga prerojevanja in doseči nirvano;
zelo etičen zakonik;
ljubeznivost, prijaznost, ustrežljivost in spoštovanje svetosti življenja;
poudarek na samostanskem življenju;
sodelovanje laikov pri budističnem idealu;
demokratično in izenačevalno prizadevanje;
strpnost do krajevnih šeg in idej in pripravljenost prevzeti jih.
Theravada budizem, imenovan tudi hinajana budizem, mali voz, pali, učenje starešin ali južni
budizem, je najstarejši in sledi najbolj originalnemu učenju Bude med vsemi vejami. Veliki
poudarek daje bolj etičnemu sistemu in praksi kakor pa slepi veri. Ne oznanja nobenih obljub
glede odrešitve po veri in zahteva individualno zaupanje vase. Po božje časti samo enega
Buda, zemeljskega Šakjamunija, čeprav priznava tudi prejšnje Bude in bodisatvo Maitrejo.
Za razgledane izbrance Buda ni bil bog, marveč vrhovno bitje, močnejše od vseh bogov. Iz
usmiljenja do človeštva je prišel in pokazal pot k odrešitvi, nato pa se je umaknil v nirvano
(pali: nibbano) in ga ni mogoče doseči z molitvami ali z rotenjem. Ostala je samo njegova
dharma (pali: dhamma).
Mahajana budizem, imenovan tudi veliki voz ali severni budizem, je kasnejša veja. Kot ideal
povzdiguje bodhisattvo (bitje zavezano osvoboditvi vseh čutečih bitij, potencialen Buda), ki
želi doseči odrešitev s številnimi utelesitvami, posvečenimi odrešitvami drugih.
[uredi] Praznovanja
Vesak je praznovanje Budovega rojstva in v deželah teravadskega budizma tudi njegovega
razsvetljenja in smrti. Budovi kipi so okrašeni in na Kitajskem jih umivajo z dišečo vodo.
Darove odnesejo v samostane, tam lahko prirejajo tudi ognjemete. Vasa- (umik v meditacijo)
je v deževni dobi. V Budovih časih takrat ni bilo mogoče potovati, zato je menihom ukazal,
naj ostanejo na enem kraju, se tam učijo in meditirajo. Med tem praznikom skušajo tudi
navadni ljudje najti čas za učenje in meditacijo. Na koncu umika v meditacijo darujejo
menihom nova oblačila. S praznovanjem se spominjajo tudi Budove prve pridige. V Šrilanki
imajo praznik posvečenega zoba. Po cestah nosijo enega Budovih zob.
Budizem nima svetovne hierarhične organizacije, zato so bili samostani in templji morda še
bolj pomembni kot v drugih veroizpovedih. Samostani so predstavljali središča in so pogosto
oblikovali svoje nauke, ki pa so ostali kolikor toliko zvesti prvotnemu nauku budizma.
[uredi] Literatura
Viri