http://www.delo.

si/clanek/133698

Postavljavec 
neprijetnih vprašanj

Lansko leto je minilo četrt stoletja od smrti Franca Jeze in ob tej priložnosti je Občina
Hajdina ob pomoči Jezove hčerke Eveline in drugih podpornikov izdala zbirko
njegove kratke proze Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe.
Primož Sturman, književni listi | sre, 22.12.2010 14:04

Franc Jeza (1916–1984)

Življenje in delo Franca Jeze, ki se je pred slabim stoletjem rodil na Spodnji Hajdini
pri Ptuju, je še danes na Slovenskem premalo ovrednoteno. Lansko leto je namreč
minilo četrt stoletja od njegove smrti in ob tej priložnosti je Občina Hajdina ob pomoči
Jezove hčerke Eveline in drugih podpornikov izdala zbirko njegove kratke proze
Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe.

Kot smo že zapisali, se je Jeza rodil na Spodnji Hajdini pri Ptuju leta 1916. Že v
dijaških letih je objavljal pesmi in prozo v Mladi setvi, Mladem Prekmurcu in Klasju.
Po opravljeni gimnazijski maturi je študiral pravo ter se vključil med Kocbekove
zarjane. Ob okupaciji in razkosanju Slovenije se je kot krščanski socialist pridružil
Osvobodilni fronti, nato so ga italijanske fašistične okupacijske oblasti internirale v
toskansko mesto Volterra, kapitulaciji Italije in vrnitvi v Ljubljano pa je sledilo
ujetništvo v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau in Überlingen.
 http://www.delo.si/clanek/133698

Po vojni se je Jeza vrnil v domovino in se zaposlil kot časnikar pri Slovenskem

poročevalcu, a se je leta 1947 odločil za pobeg čez mejo. Naselil se je med
slovenske rojake v Trstu, kjer je dolga leta vse do smrti 1984 deloval kot honorarno
zaposleni časnikar pri tržaški radijski postaji Radio Trst A, liberalnem tedniku Novi list
ter mnogih drugih glasilih. Bil je tudi soustanovitelj in urednik revije Stvarnost,
pozneje Stvarnost in svoboda.

Jeza je že od začetka šestdesetih širil svoje ideje o samostojni Sloveniji, ki jih je

utemeljeval predvsem s potrebo po gospodarski in politični neodvisnosti Slovenije. V
tem času je na tržaških ulicah za brisalce avtomobilov z jugoslovansko oziroma
slovensko registracijo zatikal letake, s katerimi je širil svoje prepričanje. Vsebina
Jezovih letakov iz prve polovice šestdesetih, podpisanih z Akcijski odbor za
neodvisno Slovenijo, je nadvse zanimiva. V njih avtor retorično sprašuje bralca, zakaj
imajo pravico do samoodločbe oziroma neodvisnosti afriške in latinskoameriške
države, kot so Malawi, Basutoland, Gvajana in Barbados, ne pa Slovenija? Prav
zaradi teh, režimu neprijetnih vprašanj, je Jeza kmalu padel v nemilost oblastem v
matični domovini ter organom njihove tajne službe, med Slovenci v zamejstvu pa je
bil zaradi svojih tedanjih prepričanj, ne samo o samostojnosti Slovenije, ampak tudi o
skandinavskem izvoru Slovencev, večkrat zasmehovan oziroma postavljen na rob. V
samozaložbi je v zadnjih petih letih življenja izdal pet zbornikov: Alternativa, Iniciativa,
Demokracija, Akcija in Neodvisna Slovenija. Dve leti po smrti pa je v Gorici izšla
njegova monografija Spomini iz taborišča.

Dvoje misli na grobu

V zbirki Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe so zbrani predvsem njegovi

leposlovni zapisi. V devetdesetih je namreč Jezovo življenjsko delo zbral ptujski
bibliotekar Jakob Emeršič, iz njegovega fonda pa je za pričujočo publikacijo izbor
kratke proze naredila Vojka Havlas, ki je v spremni besedi h knjigi zapisala, da se v
njej zrcali drža človeka, ki se kljub vsem življenjskim nezgodam ni zlomil in je vztrajal
v svojem prepričanju. Iz vrstic je zaznavna avtorjeva sla po stiku s sočlovekom.

Krajevna postavitev Jezovih zgodb je svetovljanska, saj poleg Trsta, Ljubljane, pa

tudi Benetk in Genove, zajema še Nemčijo in Berlin, Francijo in Pariz, pa tudi New
Orleans, vse do otočja Tuamotu. Jezova nova domovina Trst je v marsikateri od
njegovih zgodb odskočna deska za dogajanje, saj avtor zgodbo velikokrat začenja s
prizorom, ki se mu je razgrnil pred očmi, medtem ko je pil kavico na Ulici Carducci.
Časovno obravnava zgodovino evropskega in svetovnega človeka v » kratkem
stoletju « in tako bralcu v dialogih svojih junakov razgalja problematiko lastnega časa
in svoj kritičen pristop do njih. V uvodu smo zapisali, da je bil Franc Jeza célo
življenje prepričan Slovenec, ki je v svoje slovenstvo veroval. V zbirki kratke proze
Zakasnela pomlad in druge kratke zgodbe se bo bralcu predstavil tudi in predvsem
kot razgledan svetovljan.

Franc Jeza je svoje zadnje počivališče našel v kraški zemlji na komenskem

pokopališču. Na njegovem grobu je podoba kamnite knjige, na straneh katere sta
vklesani misli, ki ju je zapisal v dveh različnih trenutkih lastnega življenja:
»Samozaupanje, zavest je tista sila, ki dviga narode, ne pa orožje in število.« (1937)
in »Slovenija mora postati dežela svobodnih in vedrih ljudi. Če to nismo mogli biti mi,
 http://www.delo.si/clanek/133698
ljudje starejših generacij, naj postanejo to nove, mlade slovenske generacije.
Neodvisno in demokratično Slovenijo hočemo ustvariti predvsem zanje.« (1983).