Plečnikove Žale

Uradna oznaka: Ljubljana - Plečnikove Žale

Sinonimi: Žale, Vrt vseh svetih, Vrt umrlih
Avtor: Jože Plečnik

Eden najizvirnejših poslovilnih objektov 20. stoletja s poudarkom na spoštljivem odnosu do slovesa z
umrlimi, sestavljen iz vhodnega slavoloka (»Propileje«) s poslovnima kriloma, molilnice in štirinajstih
mrliških vežic (kapel), stavbe delavnic...
Dvoetažno stebrišče velikega portala (detajl), ki ga zaznamuje manieristična gneča stebrov (»gozd
stebrov«). © 2005, Damjan Prelovšek, vir: UIFS ZRC SAZU

Dodatne slike

Lokacijski podatki
Ljubljana, Žalska ulica, Tomačevska cesta

Poglej na:

zemljevidu (Geopedia)
3D zemljevidu (Gaea+)

Status
Objekt Plečnikove Žale pod evidenčno številko 14625 vodi register nepremične kulturne dediščine.

Varstveni status: Odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike
državnega pomena, Ur. l. RS, št. 51/2009-2500. Vrsta razglasitve: stalna razglasitev do preklica.
Pristojni zavod: ZVKDS Ljubljana

Vir: Register nepremične kulturne dediščine

Ocena
dediščina še ni ocenjena

Taksonomija o taksonomiji
nepremična kulturna dediščina > memorialna dediščina > pokopališče
nepremična kulturna dediščina > memorialna dediščina > memorialni park

Ključne besede
secesija beuronska umetnost peristil molilnica mrliška vežica pasarstvo Ljubljana Žale Jože
Plečnik arhitektura 20. stoletja

Poglejte si tudi
Tovarna koles Rog
Tobačna tovarna
Zmajski most
Zoisova palača v Ljubljani
Spomenik Josipu Brozu – Titu v Velenju
Lutrovska klet
Hrenov križ
Pot živega srebra
Gospodarsko razstavišče
Spomenik Mateju Cigaletu
Črna vas – Spominska plošča Antonu Meliku
Cerkev sv. Mihaela v Iški vasi z vzidanim rimskim lapidarijem

Opis
Osrednje ljubljansko pokopališče – Plečnikove Žale – je nastalo zaradi hitre rasti mesta. Tradicionalni
pogrebni sprevodi, ki so se od vsepovsod vili na centralno pokopališče za Bežigradom, so postali resna
prometna ovira, poleg tega stara mrtvašnica (pri Sv. Krištofu) ni več zadoščala in je bila tudi s
higienskega stališča neprimerna. Po mnogih zapletih v zvezi z uresničitvijo te pomembne mestne naloge
je sledila svetovna gospodarska kriza, ki je namero zavrla še za nekaj let. Leta 1937 je arhitekt Jože
Plečnik predložil prvo varianto načrta za poslovilni kompleks. Konec naslednjega leta so na licitaciji
izbrali stavbenika Emila Tomažiča, ki je naslednje leto začel z gradnjo. Notranja oprema je prišla na vrsto
v letih 1939 in 1940, vendar do poletja 1940, ko je ljubljanski škof Gregorij Rožman slovesno blagoslovil
objekte, vse še ni bilo dokončano in je zaradi druge svetovne vojne ostalo tako še do danes. Pri risanju
načrtov je Plečniku pomagal študent Vlasto Kopač, ki je Žale v začetku devetdesetih let tudi strokovno
obnovil. Z arhitekturnega stališča so Žale edinstvena enciklopedija stavbnih oblik zahodnoevropske
civilizacije, pri čemer se je Plečnik naslonil na maksimo nemškega arhitekta Gottfrieda Semperja iz 19.
stoletja, da umetnost ne more ničesar izumiti, saj so vse poznala že minula stoletja, njeno poslanstvo je
v prevrednotenju starega.

Vhod predstavlja kombinacija peristila z mogočnim slavolokom ter dvojnim kipom Jezusa in Marije
kiparja Borisa Kalina na vrhu (»Propileje«) in dveh poslovnih kril ob straneh. Kapele so v glavnem
poimenovane po ljubljanskih cerkvah: kapela sv. Petra, sv. Nikolaja (Miklavža), sv. Ahaca, sv. Janeza,
kapela Adama in Eve (namenjena neverujočim, samomorilcem in neznanim umrlim) ter dvojne kapele sv.
Marije in sv. Jakoba, sv. Jožefa in sv. Antona, sv. Andreja in sv. Frančiška ter sv. Cirila in Metoda in sv.
Jurija. Tako vsakdo na svoji zadnji poti do ure pokopa pravzaprav počiva v svoji domači farni cerkvici.
Kapele so zasnovane vsaka v drugačni izpeljanki temeljnih arhitekturnih tipov, od tumulusa prek antičnih
svetišč do bizantinske cerkve in izvedenk iz profane arhitekture. Ta različnost simbolno izraža idejo
verske in socialne enakopravnosti. V glavni osi vhoda stoji osrednja kapela, molilnica, pred katero je
Plečnik postavil baldahin ter mrtvaški oder (katafalk) z govorniškim podijem. Oprema vežic in molilnice
(oltarji – oltarni nastavki, lestenci, …) sodi med najvišje dosežke naše umetne obrti in nima para v
sočasni Evropi. Kapele je Plečnik združil v ograjen park, kjer so klopi, vodnjak in znamenja. Park končuje
stavba mizarskih delavnic za izdelavo rakev. Zasnovana je v skladu s Semperjevimi načeli štirih
elementov hiše. Na zunanjščini je akademski slikar Slavko Pengov (ki je prispeval tudi ostalo žalsko
poslikavo) med svetopisemskimi prizori in svetniki upodobil arhitekta Plečnika in takratnega župana Juro
Adlešiča.

Glavna ideja Žal je demokratična enakost ljudi pred Bogom in izjemno spoštljiv odnos do slovesa z
umrlimi. Značilno je Plečnikovo prepričanje, da morajo Žale s svojo arhitekturo svojcem nuditi tolažbo.
Vsi objekti so beli in obdani z zelenjem, lepota kraja pa sporoča, da s smrtjo ne prideta tema in brezup,
temveč tolažba in svetloba. Leta 2007 so Žale prejele evropski znak odličnosti (nekakšna vzporednica
Unescovim spomenikom).

Spletne povezave
Plečnikove Žale – Wikipedija, prosta enciklopedija
Register nepremične kulturne dediščine

Strokovne reference in viri

Hrausky, A., Koželj, J. 2002: Arhitekturni vodnik po Ljubljani. Ljubljana. [COBISS-ID 114727424]
Hrausky, A., Koželj, J. 2007: Jože Plečnik v Ljubljani in Sloveniji. Ljubljana. [COBISS-
ID 232989184]
Hrausky, A., Koželj, J., Prelovšek, D. 1996: Plečnikova Ljubljana. Vodnik po arhitekturi. Ljubljana.
[COBISS-ID 63171584]
Krečič, P. 1992: Jože Plečnik. Ljubljana. [COBISS-ID 29789952]
Prelovšek, D. 1999: Plečnikova sakralna umetnost. Koper. [COBISS-ID 78872576]
Prelovšek, D. 2005: Jože Plečnik: 1872–1957. Milano. [COBISS-ID 23775789]
Prelovšek, D., Kopač, V. 1992: Žale arhitekta Jožeta Plečnika. Ljubljana. [COBISS-ID 31151360]

Opombe
Predlagamo, da se Plečnikove Žale uvrsti tudi med sakralno profano stavbno dediščino.
Avtor zapisa
Simona Kermavnar (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalni center
Slovenske akademije znanosti in umetnosti)