KAZALO

UVOD
PREDSTAVITVENE ZNAILNOSTI BOGOSLUNE STAVBE
Oblikovne znailnosti
Zunanjost
Notranjost
Znailnosti slikarskega in kiparskega okrasja
Posebnosti
ANALIZA UPORABE
Funkcionalne znailnosti
Znailnosti liturgine rabe
Posebnosti
VREDNOTENJE IN PREDLOGI
Ustreznost umetnine glede na koncilska doloila
POVZETEK
LITERATURA
SLIKOVNA PRILOGA

UVOD
Za seminarsko nalogo sem si izbrala Plenikovo cerkev sv. Mihaela na Barju, ker sem e od
nekdaj oarana nad Plenikovimi stvaritvami in jih v Ljubljani, kjer stanujem, sreujem
domala na vsakem koraku. Cerkev sv. Mihaela sem e nekajkrat prej obiskala, saj je zaradi
svoje posebnosti name naredila moan vtis. Z zanimanjem sem se poglobila v posamezne
toke, ki jih navodila seminarske naloge zahtevajo, in tako pridobila dodatno znanje o tej
bogosluni zgradbi. Udeleila sem se sv. bogosluja, se sreala z upnikom Francetom
Gorjupom in z veseljem prisostvovala pri vodenem ogledu cerkve, ki je bil organiziran na
kulturni praznik.

PREDSTAVITVENE ZNAILNOSTI BOGOSLUNE STAVBE

Oblikovne znailnosti
Cerkev sv. Mihaela je bila zgrajena med letoma 1937 in 1940. Stoji v rni vasi na
Ljubljanskem Barju in spada pod upnijo Ljubljana Barje. Nartovana je bila kot podrunica
Trnovske cerkve v Ljubljani.
Cerkev je bila zaradi administrativnih zapletov zidana kot zaasna cerkev. Glavni pobudnik
gradnje je bil Plenikov neak Karel Matkovi, ki je bil nato tudi prvi upravitelj cerkve.
Oprema v cerkvi je lesena, preprosta in le najnujneje zaitena. Postavitev cerkvene opreme
je nenavadna, saj oltar stoji v sredini dalje strani cerkve in je nekoliko pomaknjen naprej,
proti ljudstvu. (slika 4) Kip zavetnika ni postavljen v osi cerkve, ampak je pomaknjen iz osi
desno. Prostor za bogosluje se nahaja v prvem nadstropju. Tja ga je Plenik postavil zaradi
slabega nosilnega terena in monosti poplav. V pritliju se nahajata upnie in kapela. Do
cerkve vodijo polone stopnice, oprte na dve obokani steni, zvonik pa je zgolj stena, na katero
so vpete betonske stopnice, ki se spiralno dvigajo proti vrhu. (slike 1, 2, 5)
Zaradi movirnega terena stoji cerkev na pilotih. Zaradi varevanja je bila zgrajena iz cenejih
materialov: podpekega kamna in lesa, ki so ga darovali vaani. Polnila stene cerkvene
dvorane so lesena, stebri pa so iz obdelanih betonskih kanalizacijskih cevi. Da bi se izognil
dragemu bakru, je Plenik za streho uporabil antine kamnite strenike, izdelane iz cenejega
betona. Plenik je sprva hotel imeti zunaj in znotraj neometano zidovje iz grobo obdelanega
kamna. Ker pa polirni mojster ni znal ustrei njegovi elji po kiklopskem zidu, se je sredi dela
odloil za meanje z opeko. (slika 2)
Dve leti po dograditvi cerkve (1938) je, na neakovo pronjo, Plenik izrisal e nart notranje
ureditve cerkve, ki ga je po drugi svetovni vojni dopolnil e s pevskim korom. Kot e reeno,
je oltar nekaj stopnic viji od ostalega prostora in pomaknjen v ladjo. Oltarna stena ima na
vsaki strani po dva prehoda, ki obestvu nista vidna. (slika 17) tirje prehodi, ki so vidni iz
ladje, so polkrono zakljueni in zastrti z rdeimi ametnimi zavesami. (slika 8)
Sprva zamiljeno nizko leseno steno na obeh straneh oltarja je skrajal in predelal v loke z
zastori in za njo uredil zakristijo. eprav z bleeo zlato povrino navidezno spominja na
ikonostas pravoslavnih cerkva, gre v resnici za posnemanje arkadne stene starokranske
bazilike kot jo upodabljajo v zgodnjem srednjem veku. Nanjo je Plenik namestil simbole
tirinajstih postaj krievega pota - tirinajst malih kriev, ki so obiajno nameeni pod slike
krievega pota. Levo od oltarja je nizka prinica s struenimi stebri, obita s pozlaeno
ploevino. (slika 8) Na nasprotni strani stoji nizek lesen podstavek, na njem pa kamnit steber
z vboenim okroglim kovinskim zaslonom in s pritrjeno stilizirano figuro zavetnika cerkve
sv. Mihaela. Na ta podstavek naj bi obiskovalci cerkve odlagali darove za duhovnika, danes
pa se uporablja predvsem kot pomona mizica pri bogosluju. (slika 7) Arkade, prinico,
antependij in kronski lestenec je arhitekt oblekel s pozlaeno bakreno ploevino. Tako je na
ceneji nain uspel ustvariti vtis dragocenega materiala.
Zaradi pomanjkanja denarja je k opremi cerkve marsikaj prispeval arhitekt sam. Ob gradnji
Univerzitetne knjinice je kupil odpadke bakrene ploevine, s katero so prekrivali streho. Dal
jih je preliti v dve ploi in jih namesto zvonov sprva obesil v cerkveni zvonik. Njegova darila
so bili tudi: prvi osnutek Kristusa za duhovniki grob v Ljubljani, (ki krasi glavni oltar),
bronasti odlitek za Zagreb namenjenega angela na kamnitem stebru in leseni kip Marije na

oltarju. Slednjega mu je e na Dunaju podaril obuboani slovenski kipar Jakob nidar v

zahvalo, ker ga je vekrat reil lakote. Pri opremljanju cerkve je Plenik uporabil tudi svoj
oltar iz blinje ole, ki ga je najprej zaasno postavil v zasilno kapelo v pritliju.
Pomanjkanje denarja je Plenika sililo k podvojeni iznajdljivosti. Nekatere lestence je sestavil
iz turkih kavnih mlinkov in barvastih steklenih kozarcev, spet drugje mu je priel prav star
volovski rog in podobno. Mentaliteti podeelja se je poskusil pribliati z zelo nazornimi
svetnikimi atributi, kot sta na primer Mihaelov me in tehtnica, obeena pod kronski
lestenec.
Prostor za ljudstvo zapolnjujejo lesene klopi, na vsaki strani oltarja po dve vrsti. V desnem
spodnjem kotu je locirana spovednica, unikatno Plenikovo delo. Plenik je v cerkev postavil
e tri oltarje: Marijinega, Joefovega in oltar Srca Jezusovega. Pritlije cerkve je bilo leta
1969 prenovljeno in namesto neizkoriene ropotarnice so na desni strani uredili kapelo, na
levi pa pisarno, kuhinjo in spalnico.
Znailnosti slikarskega in kiparskega okrasja
Raznolikost in dinaminost kiparskega in slikarskega okrasja je posledica predvsem dveh
dejstev: Plenikovega navdihovanja pri razlinih kulturah in pomanjkanja denarja. Precej
okrasnih del je bilo namre prvotno namenjenih drugim bogoslunim stavbam, kasneje pa so
jih, kot e omenjeno zaradi pomanjkanja finannih sredstev darovali cerkvi sv. Mihaela.
e ob vstopu v cerkev opazimo, da v njeni opremi prevladujeta dva glavna materiala, in sicer
les in kovina, ki v kombinaciji delujeta komplementarno.
Mogoe ne najpomembneji, vendar vsekakor vredni posebne omembe, so poslikani in
okraeni stebri in tramovi. Z raznolikimi geometrijskimi vzorci, ki dajejo prostoru orientalski
pridih, jih je opremil slikar eleznik. V teh vzorcih prepoznamo simbole, kot so stilizirana trta
z grozdjem in listii, ter enostavne like krog, trikotnik, kri ipd. Vzorci v rdei, svetlo modri
in zeleni barvi dajejo notranjosti prostora sveino, vedrino in igrivost. (slika 15)
Tudi ostala oprema v cerkvi je bila delena Plenikove skrbne pozornosti. Leseni elementi,
kot so klopi, stebri, ki podpirajo kor, stranski oltarji, spovednica, niso zgolj funkcionalna
oprema, temve tudi likovni mediji s simbolnim sporoilom. Tako najdemo na stranicah klopi
in spovednice znailne stebrike, ki s svojo obliko spominjajo na jagode ronega venca. (slika
10) V lesenem ogrodju ambona lahko prepoznamo podobo keliha, v podpornih stebrih kora pa
vijake vinske stiskalnice, ki so del Kristusove ikonografije in obenem tudi uporabni predmet
iz kmekega ivljenja. (sliki 8, 11)
Nad glavnim oltarjem se razprostira kri, delo umetnika Boidarja Pengova. Na oltarju levo
od tabernaklja - stoji kip Matere Boje, ki ga je izdelal kipar Jakob nidar. Kipa sta sicer
loena, vendar v kompoziciji tvorita novo simboliko, saj sta postavljena tako, da se Kriani
sklanja k Mariji in jo z desno roko blagoslavlja. (slika 6)
Na desni strani oltarja najdemo poseben podstavek, na katerem stoji kip zavetnika cerkve Sv.
Mihaela. Ta je bil cerkvi podarjen in je bil prvotno namenjen za tabernakelj Luke Matere
Boje v Zagrebu. Na podstavku najdemo tudi iz kamna izklesan krstni kamen, ki ga je za
upnijo pred nekaj leti izdelal domain Alfons Pinosa. (slika 7) Umetnik samouk, Jernej
Sterle, pa je naslikal kriev pot, ki ga najdemo na desni strani cerkve in na njeni zadnji steni.
(slika 10)

Cerkev krasi oltar svetega Joefa, posebnost katerega je, da kip sv. Joefa stoji na podstavku,
ki je hkrati tudi omara. Stranice krasijo ornamenti v obliki ro. (slika 12) Marijin oltar pa
krasi slika Brezjanske Matere Boje in je narejen kot predalnik, razdeljen na tri enake dele.
(slika 11) V kotu med vzhodno in severno steno je postavljen oltar Srca Jezusovega, ki ima
prav tako obliko omare in je bil prvotno nameen v kapeli v Barjanski oli. (slika 13)
Med kiparsko okrasje lahko tejemo tudi lestence (Plenikovo delo) s simbolnim sporoilom.
Nad glavnim oltarjem visi veliki lestenec v obliki obroa, v sredini katerega najdemo kri s
rkama alfa in omega. Nanj je obeena tehtnica (znailni simbol sv. Mihaela), ez njo pa je
poloen me. (slika 14) Ostali est manjih lestencev so prav tako izvirnih oblik, saj
predstavljajo ajnike, kavne mlinke in skodelice. (slika 19)
Nad vhodom v prezbiterij visi kovinski kip Marije Orante, poloene v polsfero, ki spominja
na kelih. Pri izhodu iz cerkve naletimo tudi na posebno oblikovano puico - kip Antona
Puavskega, ki v svojem naroju pestuje praika. To naj bi bila spodbuda vernikom k veji
dareljivosti. (slika 20)
Posebnosti
Cerkev svetega Mihaela na Barju je posebnost v mnogoem. Nahaja se v prvem nadstropju,
kar je med slovenskimi cerkvami redkost. Posebnost je tudi zvonik, ki ni stolp, ampak samo
stena z oboki. Stopnice do zvonika se nahajajo temu primerno zunaj in imajo simboliko
biblijske zgodbe o Jakobu. Posebnost je prav gotovo tudi sama pravokotna oblika bogoslune
stavbe, kot tudi njena razporeditev v notranjosti. Prezbiterij, ki sega skoraj do izhoda, deli
cerkev na dva dela.

ANALIZA UPORABE
Funkcionalne znailnosti
Cerkev se nahaja v rni vasi, ob glavni cesti, tako da je lahko dostopna tudi bolj oddaljenim
obiskovalcem. Za razliko od veine drugih cerkva ne stoji na hribu, je pa hrib prisoten
simbolino, saj se je v glavno ladjo treba povzpeti po polonih stopnicah. Kot vemo,
povzpenjanje v cerkev prestavlja dviganje in puanje posvetnega in grenega za seboj ter
dvig k bojemu. Okoli bogoslune stavbe je lepo urejen tudi parkirni prostor.
Cerkev je z glavno fasado obrnjena proti jugu. Nartovana je bila tako, da je v dopoldanskih
urah, ko naj bi se v njej odvijalo bogosluje, e dovolj svetlobe. Lesena notranjost ne odbija
svetlobe, tako da je notranjost v slabem vremenu in popoldanskih urah, kljub oknom na vseh
straneh, precej temna. S svetlobo oskrbujejo notranjost tudi lestenci, ki so v uporabi ne le,
kadar je zunanja svetloba ibka, ampak med vsakim bogoslujem.
Za ogrevanje v bogoslunem prostoru ni posebej poskrbljeno, saj je stavba slabo izolirana,
bogosluje pa se tam odvija samo enkrat na teden. Kljub temu v cerkvi ni zelo hladno, saj
nekaj toplote priskrbita prostora pod njo - upnikovo domovanje in kapela, ki sta dobro in
neprestano centralno ogrevana.
Ker je cerkev majhna, je upnik e nekako slian, na ambonu pa je za ozvoenje dobro
poskrbljeno.
Ob vstopu skozi glavni vhod pred seboj zagledamo carske dveri, znailnost vzhodnih cerkva,
ki vidno louje prezbiterij od ostalega dela cerkve. (slika 3) Podaljan prezbiterij je rahlo
dvignjen, ograjen z leseno ograjo in opremljen z rdeo preprogo, kar daje temu delu cerkve
posebno dragocen znaaj. V tem prostoru se nahajajo sedia za ministrante in manika. Levo
in desno od prezbiterija sta po dve vrsti klopi: prva na vsaki strani lahko sprejme do tiri,
druga pa priblino est ljudi. Pod korom se nahajajo e dodatne klopi, ki pa lahko sprejmejo
najve tri ljudi. Prehod med klopmi je enostaven in omogoa nemoteno gibanje ter izbiro
eljenega sedia. Nekoliko oviran je le prehod med posameznimi vrstami klopi, kjer se
nahajajo stebri. (slika 4)
Levo od vhoda in oltarja je s stebri podprt pevski kor, na katerem so orgle in prostor za pevski
zbor. (slika 16) Orgle so bile odkupljene pred leti od podrunine upnije svete Gabrijele in so
danes e v precej slabem stanju in temu primerno razglaene, zato so namenjeni priskrbeti
nove. Na kor vodijo lesene stopnice, varovane z dodelano leseno ograjo. Poloene in
oblikovane so na posebno izviren nain v obliki trikotnikov, obrnjenih enkrat v eno, drugi
v drugo smer.
Ambon se nahaja na levi strani oltarja, dvignjen, tako da je bralec dobro viden in razumljen.
Bralcu je lahko dostopen.
Desno od prezbiterija se nahaja krstilni kamen, kjer se odvijajo krstna slavja. Okoli njega je
dovolj prostora za nemoteno izvajanje obreda.
Notranja ureditev prostora - tako da je oltar postavljen na sredino dalje stranice cerkve, kor
in ambon pa na levo stran oltarja - priviligira levo krilo cerkve. Desna stran zato izgleda

nekoliko umaknjena od sredia dogajanja, kar pa ne velja za bogosluje, ki se odvija ob

oltarju.
Spovednica ima obiajno tri prostore, ta pa ima v resnici en sam prostor, in sicer prostor za
duhovnika. Prostor za spovedanca levo in desno tvorijo le nihajna vrata, za katerimi se nahaja
klealnik v obliki trikotnika. Prostor za duhovnika je precej utesnjen,v njem pa je sede, ki je
vpet v zadnjo steno. Spovednica je lesena in stoji v kotu na desni strani cerkve. (slika 18)
Glavni oltar stoji ob steni in je postavljen na astno, vernikom vidno mesto, v zakljuku
podaljanega prezbiterija. (slika 6) Na sredi oltarja stoji tabernakelj, desno in levo od njega pa
po dva svenika. Na njem sta prav tako vedno prt in korporal. Oltar je upnik e elel
zamenjati s taknim, ki bi dopual pogled proti ljudstvu, vendar zaradi spomenikega varstva
to ni bilo mogoe. Prav tako zaradi premalo prostora ni bilo mogoe dodati novega.
Znailnosti liturgine rabe
Cerkev je postala upnijska cerkev ele leta 1980, do takrat pa je bila le podrunica Trnovske
cerkve. Bogosluje v njej poteka vedno dopoldne ter izkljuno ob nedeljah, praznikih in
drugih slovesnostih, medtem ko se sv. mae med tednom odvijajo v pritliju, v kapeli Srca
Jezusovega. Poleg bogosluja, poteka v kapeli tudi verouk.
Zaradi kulturne vrednosti in prijetnega ambienta so v cerkvi pogosti koncerti in ostale
kulturne prireditve. Prav tako so organizirana tevilna turistina vodenja in ogledi. V cerkvi
Sv. Mihaela so iz podobnih razlogov zelo pogosti tudi krstni in poroni obredi.
Procesije so v upniji obvezni del velikononega in telovega slavja, ker pa se bogosluja
veinoma udeleujejo stareji ljudje, in je hoja po stopnicah zanje otekoena, se procesija
odvija izkljuno v cerkvi. Zane se pri glavnem oltarju, se nadaljuje proti oltarju Svetega
Renjega Telesa, nato se pomika proti oltarju sv. Joefa, od tam na drugo stran cerkve proti
Marijinem oltarju in nato zopet do glavnega oltarja.
Boji grob je postavljen pri stranskem oltarju Svetega Renjega Telesa. Jaslice pa ponavadi
stojijo pod korom poleg Marijinega oltarja.
Poseben praznik, ki ga tukaj obhajajo, je praznik sv Mihaela, zavetnika cerkve. Na ta dan je
bila cerkev (1980) posveena, zato je za to upnijo to e posebno svean dan s posebnim
blagoslovom.
Duhovnik in ministranti ponavadi vstopijo v cerkev skozi desna stranska vrata zakristije, nato
se po desni strani cerkve pomikajo v sprevodu do prezbiterija. Sedei manika in ministrantov
so obrnjeni proti glavnemu oltarju gledajo torej v isti smeri kot verniki. Manikov stol z
naslonjalom je nekoliko veji in postavljen na sredino prezbiterija, stoli ministrantov pa so
bolj enostavne oblike in brez naslonjala, razporejeni ob ograji prezbiterija.
Bralci boje besede sedijo v klopeh na desni strani cerkve, med ostalimi verniki, in med
besednim bogoslujem pristopijo do ambona preko zakristije, skozi skrajno leva vrata v
oltarni steni. Zakristija je med bogoslujem uporabljena predvsem kot prehod iz ene strani na
drugo stran cerkve. Do ambona se torej pristopa skozi poseben vhod.

Pridiga je edini del mae, ko duhovnik stopi na ambon, ves ostali as se bogosluje odvija
pred glavnim oltarjem. Pri darovanju prinesejo ministranti darove in posode iz podstavka sv.
Mihaela, ki stoji desno od prezbiterija. Pri povzdigovanju in spremenjenju manik stoji ob
oltarju in je obrnjen proti ljudstvu, glavna strenika pa kleita na stopnicah. Manik je k
ljudstvu obrnjen tudi ob uvodnem pozdravu vernikov, pri pozdravu miru in pri zakljunem
delu sv. mae z zakljunim blagoslovom. Kadar pri obredu potrebuje berilo oz. evangelij, mu
le-tega dri ministrant, saj ga ne more imeti na oltarju, kot je to mogoe tam, kjer je oltar
odmaknjen od stene.
Med obhajilom duhovnik stopi najprej k desnemu vhodu v prezbiterij, kjer prejmejo obhajilo
najprej verniki desnega dela cerkve, za tem stopi e na nasprotno, levo stran prezbiterija, kjer
prejmejo obhajilo verniki iz leve strani cerkve. (slika 9) Po obhajilu in pronji duhovnik
nadaljuje z branjem oznanil kar v prezbiteriju pred glavnim oltarjem, obrnjen k ljudstvu. Pri
oltarni mizi prebere tudi sklepni obred z zakljunim blagoslovom. Po zakljueni mai se
duhovnik in ministranti v sprevodu vrnejo v zakristijo skozi isti vhod oz. izhod.
Vsako nedeljo pred zaetkom sv. mae molijo verniki roni venec. Ponavadi ga iz ambona
vodi kateri od ministrantov.
Posebnosti
Na praznik zavetnika cerkve, sv. Mihaela, je za upnijo veliko slavje. Kot e omenjeno,
procesiji na cvetno nedeljo in ob prazniku sv. Renjega Telesa in Krvi potekata v cerkvi.
Bogosluni obred je, kot e poprej opisano, prilagojen preni postavitvi cerkve in oltarju,
stojeem ob steni.

VREDNOTENJE IN PREDLOGI
Ustreznost umetnine glede na koncilska doloila
Drugi vatikanski koncil (1962-1965) je po tridentinskem koncilu najkoreniteje reformiral
celoten ustroj cerkve. Na podroju arhitekturnega ustvarjanja je v veliki meri zgolj legaliziral
takratno stanje, saj arhitekt pri nartovanju ni ve zavezan k uporabi predpisane zasnove
prostora. Umetnikom je dopuena svoboda, da simboliko, utemeljeno na teoloki osnovi,
izraajo asu in kraju ustrezno.1
Bistvena vrednost usmeritev drugega vatikanskega koncila je njihova odprtost, ki vsem
dejavnikom v procesu gradnje in preurejanja bogoslunih stavb nalaga veliko odgovornost, da
na osnovi poznavanja njihovega razvoja dajo svoji stvaritvi razpoznaven obraz.2
Za samo opazovanje in ocenjevanje sakralne zgradbe je potrebno, da jo pozorno opazujemo in
jo ocenimo na podlagi treh kljunih dejavnikov: liturgino-pastoralnega, arhitekturnoizvedbenega in spomeniko varstvenega. Vsak izmed teh dejavnikov ima svoje vrednote in
znailnosti, s pomojo katerih lahko doloimo ustreznost sakralne stavbe glede na koncilska
doloila.
Liturgino-pastoralni vidik. Glede na koncilska doloila je postavitev glavnega oltarja
neustrezna, saj se oltar dotika stene in tako ni mogoe hoditi okoli njega in maevati obrnjen
proti ljudstvu. Sicer pa je, kot zahtevajo doloila, postavljen na osrednje mesto in vernikom
dobro viden, prav tako je tudi nepremien.
Po koncilskih doloilih so neustrezni tudi stranski oltarji, ki so v cerkvi kar trije, in niso
posebej loeni od ostalega prostora s kapelami; prav tako nimajo kakne pomembneje
funkcionalne vrednosti, razen ob procesijah, ki prilagojeno vernikom potekajo znotraj
cerkve.
Kot je v navadi v starejih cerkvah, je tudi tukaj tabernakelj na glavnem oltarju. Manik mu
ne kae hrbta, temve je veji del bogosluja obrnjen proti njemu.
Ker manik in streniki sedijo vzporedno z verniki in so pri tem obrnjeni proti oltarju (torej s
hrbti proti ljudstvu), je njihova vidnost precej slaba. Prav tako v cerkvi, razen na ambonu, ni
dodatnih mikrofonov, zato je upnikova slinost precej odvisna od njegove jakosti glasu.
Prihajanje vernikov k sv. obhajilu je dobro organizirano, razen kaknega stebra, ki prihod
blie k oltarju in duhovniku nekoliko ovira. Razporeditev klopi po irini bogoslune stavbe
onemogoa koncentracijo vernikov v bliini oltarja ter povzroa razprenost in razdeljenost.
Pri arhitekturno-izvedbenem dejavniku so pomembne naslednje vrednote: izvirno,
funkcionalno, skladno ali enovito, racionalno in isto. Pri poglavju o funkcionalnosti sem
omenjala ureditev prostora, svetlobo in ogrevanje v cerkvi. Glede na znailnost terena, kjer je
postavljena cerkev, in glede na njeno redko rabo, se mi zdi cerkev v tem pogledu dovolj
funkcionalna. Tako zunanjost kot notranjost cerkve, ki ju je nartoval Plenik, sta grajeni in
1

Prim.: Leon Debevec, Prenova in gradnja bogoslunih stavb, Intitut za sakralno arhitekturo, Ljubljana 1999;
str. 56
2
Prim.: Leon Debevec, Prenova in gradnja bogoslunih stavb, Intitut za sakralno arhitekturo, Ljubljana 1999;
str. 56

urejeni okusno in izvirno. Kljub meanju stilov se ohranjata skladnost in enovitost. Res pa je,
da se je z naknadnim dodajanjem likovne in ostale opreme ta enovitost nekoliko razrahljala.
Prav gotovo tudi umetne roe ne podpirajo prvotne zamisli podobe notranjosti, je pa njihova
uporaba, glede na redko rabo cerkve (enkrat na teden), vsekakor razumljiva.
Morda bi veljalo pri tem posebej omeniti po irini, ne po dolini urejen bogosluni prostor,
kar se mi vsekakor ne zdi funkcionalno ustrezno. Na ta nain je namre vernikom, ki niso v
neposredni bliini oltarja, precej otekoeno spremljanje dogajanja pri oltarju. Prezbiterij na
sredi grobo louje cerkev na levo in desno polovico, kar krati vzduje skupnosti in enosti
zbranega obestva. Posledica te razdelitve sta tudi dve stojali za ljudske pesmi, postavljeni
vsaka na svoji strani cerkve, in nenazadnje tudi ljudsko petje, ki mu, po upnikovih besedah,
manjka skupinskega duha. Kot zanimivo in funkcionalno arhitekturno reitev bi poudarila
tako imenovano ureditev vse v enem, ki bi je bili zagotovo veseli v marsikateri upniji.
Zadnji, tretji dejavnik, je spomeniko varstveni. Pri tem se pojavljajo naslednje tiri vrednote:
redko, staro, izvirno in prvotno. Cerkev sv. Mihaela - tako zunanjost kot notranjost - v vseh
vidikih ustreza spomeniku kulturne dediine. Kako, glede na Plenikovo genialnost in
izvirnost, tudi ne bi.

POVZETEK
Plenikova cerkev sv. Mihaela na Barju je, kljub temu, da je bila zasnovana kot zaasna
cerkev, celostno delo, ki danes kot upnijska cerkev dobro slui svojemu namenu. Cerkev lei
na movirnatem terenu in je zato zgrajena na pilotih. Zaradi varevanja je bila zidana iz
cenejih materialov - podpekega kamna in lesa, darovanega od vaanov. Prostor za
bogosluje se nahaja v prvem nadstropju, kamor ga je Plenik pomaknil zaradi slabega
nosilnega terena in monosti poplav, v pritliju pa se nahajata upnie in kapela. Tudi
notranjost bogoslune stavbe se precej razlikuje od cerkva, ki smo jih vajeni na Slovenskem.
Predvsem podaljani prezbiterij, ki sega skoraj do vhoda, ter znailna ureditev prostora po
irini. Glavni oltar je postavljen v cerkvi na osrednje mesto in se dotika oltarne stene. Ta
postavitev seveda v veliki meri vpliva na potek bogosluja. Mae potekajo ez teden v kapeli
spodaj, ob nedeljskih maah, praznikih in ostalih slovesnostih, pa se bogosluje odvija v
cerkvi. Zaradi idiline lege in posebnega statusa cerkve kot kulturnega spomenika, so tu zelo
pogoste porone slovesnosti in obredi sv. krsta. Semkaj radi prihajajo verniki in obiskovalci iz
cele Slovenije in tudi od drugod.

LITERATURA
P. Krei, Joe Plenik, Dravna zaloba Slovenije, Ljubljana, 1992
J. Plenik, Architectura Perennis, Mesta obina Ljubljanska, Ljubljana, 1941
F. Stele, Esej o arhitekturi, v: Napori, Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti v
Ljubljani, Ljubljana, 1955
D. Prelovek, Plenikova sakralna umetnost, Ognjie, Koper, 1999
E. Wallner, Plenikova cerkev na Barju od celote do detajla, Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za arhitekturo, Ljubljana, 1997
L. Debevec, Prenova in gradnja bogoslunih stavb, Intitut za sakralno arhitekturo, Ljubljana
1999

SLIKOVNA PRILOGA