Univerza v Ljubljani

Filozofka fakulteta
Oddelek za umetnostno zgodovino

Zala Kri
upnijska cerkev sv. Mavra, Izola
Sedea Madonna v cerkvi Marje Alietske
Vittore Carpaccio, Sacra Conversazione
Proseminarska naloga

Mentorica: doc. dr. Helena Serain

Ljubljana, 2015

Kazalo
upnijska cerkev sv. Mavra, Izola
Slikovno gradivo

3
9

Bibliografija

10

Viri slikovnega gradiva

10

Madonna z detetom
Viri in literatura

Sacra conversazione (Marija z detetom na prestolu s svetniki)

Viri in literatura

11
13

14
15

upnijska cerkev sv. Mavra, Izola

OPIS
upnijska cerkev sv. Mavra stoji na najviji toki starega dela mesta, nekdanjega srednjevekega
otoka Izola. Triladijska bazilika je krita z dvokapno streho, obe njeni stranski ladji, pa imata po tiri
razlino globoke kapele, kar nakazuje na to, da je as njihovega nastanka razlien in so
najverjetneje produkt kasnejih prezidav. Na vzhodni strani se cerkev zakljuuje z ravno
zakljuenim korom. V cerkev z zahodne strani vodijo trije portali, s severne je vstop moen skozi
eno izmed kapel v stranski ladji ter skozi prizidek ob koru, na juni strani pa se po nekaj stopnicah
lahko povzpnemo do vrat, ki v cerkev vodijo skozi prizidek ob koru.
Neoromanska fasada cerkve, pobarvana z izmenjujoimi horizontalnimi trakovi oranne (nekoliko
tanji) in breskove barve (debeleji trakovi), ima obliko paladijevske fasade, s tremi okenskimi
osmi. Vertikalno je lenjena s pilastri, ki loujejo fasado glavne ladje od fasade stranskih ladij, ter
stojijo tudi na skrajni levi in desni strani fasade (na stranskih ladjah). Okraeni so z okrasom iz
tuka, ter stojijo na nizkih podstavkih. Pod streho je stopnjevani, dekorativno nazobani zidec.
Stranska portala sta nekoliko manja od glavnega, zakljuujeta se s polkronim elom, ki je
nekoliko poglobljen v samo fasado, ter sta obdana z okrasom v obliki vrvi, ki se na vrhu zakljuuje
z manjim sklepnikom. Osrednji portal, ki ima prav tako polkrono elo ter je obdan z okrasom, ki
spominja na vrv, pa stoji pod nadstrekom. Ta se na vrhu zakljuuje trikotno, pod streho ima enak
streni zidec kot preostali del fasade, stoji pa na dveh stebrih, s korintskimi kapiteli. Vsi trije portali
imajo v zgornjem levem in desnem kotu v kamnu upodobljen kri v krogu. Nad glavnim portalom
stoji rozeta, nad portaloma stranskih ladij pa slepa medaljona. Na sami zunanjini cerkve najdemo
tri table z napisi. Dve enaki, na severni in juni fasadi, z napisom SACRATO, ter tablo nad vrati,
ki vodijo v prizidek ob koru s severne strani, z napisom, ki pria o posvetitvi cerkve s strani
koprskega kofa Tommasa Stella 10. avgusta leta 1553. Na juni strani cerkve je mo na zunanji
strani opaziti tudi opornik.
Glavno ladjo v notranjosti od vsake stranske ladje louje niz estih arkad, ki slonijo na petih stebrih
in dveh polstebrih, ti pa imajo toskanske kapitele. Nad arkadnim nadstropjem glavne ladje se
dviguje svetlobno nadstropje s tirimi segmentnimi okni na vsaki strani, ritem katerih pa ne sledi
ritmu arkad. Strop ladje je obokan z zrcalnim obokom s sosvodnicami nad okni, medtem ko je obok
v stranskih ladjah krini. Na vzhodu se cerkev zakljuuje z razpotegnjenim korom, tlak katerega je
za viino petih stopnic viji od ladijskega dela cerkve, njegova globina pa je prav tako rezultat
3

kasneje dogradnje. Kor je ravno zakljuen, razdeljen na dve oboni poli, ter ima na vsaki stranici
e prizidek. Zahodna obona pola je pokrita s plitko kupolo, strop vzhodne je raven, sledi mu pa e
plitek oltarni prostor. Prizidka na juni strani se dri e en manji prizidek, s stopnicami na zunanji
strani, ki vodijo na ulico, prizidek na severni strani pa je razdeljen v ve prostorov in ima prav tako
izhod - ta vodi na trg pred cerkvijo.
Pred cerkvijo, loeno od samega cerkvenega objekta stoji samostojei zvonik, v osi zahodne fasade,
visok 30 metrov, kvadratnega tlorisa. Vanj z vzhodne strani vodi portal s ilastim zakljukom.
Zgrajen je iz kamnitih blokov peenjaka, ter je bil na vrhu kasneje (v 16. stoletju) e dograjen z
nadstropjem, katero se na vse tiri strani odpira z biforami.
Barokizirana notranjost cerkve je zelo bogata. Ima deset oltarjev. V levi stranski ladji so to oltarji
Sv. Ane, Joahima in Marije, kapela Karmelske Matere Boje s udei (to kapelo pokriva ovalna
kupola), kapela Lurka votlina s kipom Lurke Marije ter oltar Marije z detetom in svetniki, na
vzhodu pa se ladja zakljuuje z oltarjem s tabernakljem, ki je bil sem prenesen z Bernardina. V
desni stranski ladji se vrstijo oltar Marije z detetom na prestolu med sv. Joefom in Nikolajem, oltar
sv. Botjana, oltar sv. Roka ter na vzhodni strani v zakljuku ladje oltar Bojega groba s krstilnim
kamnom. V prezbiteriju stoji glavni oltar sv. Mavra.
Notranjost cerkve, ki so ji bili novi oltarji in obokanje dodani ob predelavi v asu baroka, skriva
dela predvsem priznanih in vodilnih slikarjev na platno 16. in 17. stoletja s podroja Benetk.
Miloina sv. Lovrenca (1545-1563) in ude sv. Cite (1545-1563), sta deli, ki so jo poprej zmotno
pripisovali furlanskemu slikarju Antoniu Carneu, a danes ti dve sliki povezujejo z najojim krogom
Bernarda Strozzija, slikarja, ki je v Benetke v 30. letih 17. stoletja priel iz Genove. Prva slika
prikazuje sv. Lovrenca, ki na ukaz papea Siksta II. (ki je poleg sv. Mavra in sv. Donata eden od
zavetnikov izolske upnije) med revee deli cerkveno premoenje, da se ga ne bi polastil cesar
Valerijan, ki je kristjane preganjal. Druga slika, ude sv. Cite, prav tako kot prva prikazuje
usmiljenost in dobroto. Sv. Cita je upodobljena po tem, ko je med revee razdelila kruh svojega
gospodarja, in jo ta povpraa kam neki je kruh izginil. Ko je Cita razprostrla prt, v katerem je poprej
nosil kruh, je bil ta poln cvetlic. Pri obeh slikah najdemo inaice motiva pri slikah Strozzija, kar
potrjuje tezo, da je umetnik teh slik, verjetno Strozzijev sodelavec, dobro poznal dela tega
benekega mojstra.
Slika Ronovenska Marija (1589), katere avtor je neznan in sta jo cerkvi podarili druini Carlin in
Contesini, prikazuje motiv legende dominikanskega izvora. Osrednji prizor zavzema Marija, ki
podaja roni venec sv. Katarini Sienski, v naroju pa dri Jezusa, ki roni venec izroa sv.
Dominiku. Nad obema figurama leti est angelov, ki v rokah prav tako drijo rone vence, ter na
4

Marijo z detetom trosijo vrtnice. Okrog osrednjega prizora si v pravokotnih poljih sledijo prizori
posameznih skrivnosti ronega venca.
Sliko v prvem oltarju severne stanske ladje, Marija z detetom na prestolu med sv. Joefom in
Nikolajem (1537) (motiv sacra conversazione), je naslikal Girolamo da Santacroce, in je edino
podpisano in datirano delo tega umetnika na obmoju slovenskega primorja. Na sliki Marija z
Jezusom sedi na bogato okraenem prestolu, dete pa ima desno roko v gesti blagoslavljanja. Na dnu
stopnic, na levi strani, stoji sv. Joef s cvetoo palico, na desni pa v kofovskem oblailu sv. Nikolaj
iz Barija, ki v roki dri zlata jabolka. Na stopnicah, ki vodijo do prestola sedi angel muzikant, ki
igra na lutnjo. Prav tako v severni ladji se nahaja slika Marija z detetom in svetnika (sv. Rok, sv.
Botjan) in donatorja, ki je delo Zorzija Venture in je poleg tega, da je podpisana, tudi datirana
(1603). V tej ladji najdemo tudi sliko Prenos Kristusovega trupla, ki prikazuje trenutek, ko snamejo
Kristusovo truplo s kria, preden ga poloijo v grob. Delo je datirano leta 1582 in je delo slikarja
Palme mlajega. Sv. Botjan (17. stoletje) je najverjetneje delo uenke benekega renesannega
slikarja Tiziana Vecellija, Irene di Spilinbergo. Lik sv. Botjana, ki stoji v rahlem loku, je postavljen
pred temno ozadje.
V kapeli june ladje stoji slika Marija s pasom (1670, Francesco Minotto), na kateri so poleg Marije
z detetom e sv. Toma Akvinski, sv. Avgutin, Anton Puavnik, Klara in Anton Padovanski. Sliko
pripisujejo slikarju Francescu Minottu. Prav tako v juni ladji, na steni v kapeli Karmelske matere
boje s udei stojita sliki preroka Elija, obkroenega s svetopisemskimi osebami in sv. Mavra v
procesiji z novozaveznimi svetniki na drugi strani.
Na glavnem oltarju stoji slika Sv. Maver muenik in jo je leta 1581 naslikal Andrea Seccante.
Cerkev ima poslikan tudi strop ter stene glavne ladje.1

OPREDELITEV AVTORSTVA, ASA, KRAJA IN OKOLIIN NASTANKA

Dananja cerkev je nastala na mestu svoje manje predhodnice o kateri pa ne vemo prav veliko - le
to, da je leta 1212 dobila pravico do krevanja, leta 1303 pa je bila omenjena kot kolegiatna
cerkev. Proti sredini 16. stoletja njena velikost verjetno ni ve zadostovala potrebam upnije in so
tako manjo cerkev podrli, ter zaeli z gradnjo nove, nastanek katere pa je zelo dobro dokumentiral
mestni notar Pietro Coppo. Tako so 15. junija, leta 1547 na mestu stare, zaeli z gradnjo veje

Darko DAROVEC, Vesna KAMNIK KAJFE, Martina VOVK, Med izolskimi spomeniki = Among the monuments
of Izola. Umetnostno-zgodovinski vodnik po umetnostni dediini Izole = art history guide to the cultural heritage of
Izola, Koper 2010, pp. 40-45.

cerkve, cerkve sv. Mavra, denar za gradnjo katere so prispevale izolske bratovine in posamezne
druine.
Cerkev je zgradil beneki mojster Lunardo Mazzafuogo, ki je v gradnji sodeloval z uveljavljenim
koprskim tesarjem in stavbenikom Francescom da Colognem.
Kljub temu, da je gradnja cerkve s strani Pietra Coppa dobro dokumentirana in da o njeni
avtentinosti ne gre dvomiti, saj gre tu za prievanje oividca, pa se v zvezi s asom dokonanja
gradnje porajajo dvomi. Po Coppovih zapisih naj bi bila gradnja cerkve zakljuena e konec leta
1547 (natanneje 14. decembra, ko so bila narejena in zaklenjena vrata), torej leta, ko se je
gradnja tudi zaela. A na nasprotno kae letnica posvetitve cerkve, ki je bila s strani koprskega
kofa Tommasa Stella posveena ele 10. avgusta leta 1553. Prav tako na drugaen as zakljuitve
kae zapis Paola Naldinija, ki kot datum zakljuitve kora cerkve navaja letnico 1566 (mono je, da
gre tukaj za napako, ali pa, da je Naldini letnico 1566 navedel zato, saj je tega leta prenehalo
kofovanje kofa Tommasa Stella v Kopru).
Cerkev je v 19. stoletju doivela poveavo prezbiterija, prav tako v 19. stoletju so ji bile dodane tudi
kapele v stranskih ladjah. Obok v ladji in segmentna okna pa so prav tako rezultat kasnejih
prezidav.2

FORMALNA IN VSEBINSKA ANALIZA

Pri iskanju vzorov za cerkev sv. Mavra moramo pri njeni podobi odmisliti kasneje dozidane kapele
ob vzdolnih stranicah, spremenjeni kor in obok v ladji ter segmentna okna nad stranskimi ladjami.
Tako si moramo cerkev v prvotni podobi predstavljati kot preprosto neobokano baziliko
renesannih oblik, najverjetneje s pokonnimi okni z lonimi zakljuki. Slavolok, ki je preproste
renesanne oblike, je verjetno ohranjen e v prvotni obliki, na kar kae oblika pilastrov s kapiteli v
viini zidca, ki poteka nad arkadami ladji. Slavolok nam pomaga tudi pri doloitvi viine prvotnega
stropa ladje. Kapeli na vzhodni strani stranskih ladji sta bili najverjetneje spremenjeni ob obokanju
stranskih ladij, a sta sicer v drugani obliki obstajali e od samega zaetka.
Ko imamo pred seboj prvotno podobo cerkve lahko tudi poiemo vzporednice z drugimi cerkvami
tega asa in podroja. Podobno zasnovane so tako naprimer cerkve S. Maria dei Carmini, S. Sofia in
S. Croce alla Giudecca, podobno longitudinalno zasnovo pa lahko najdemo v katedrali v Bellunu.

Samo TEFANAC, Arhitektura izolske upnijske cerkve sv. Mavra v 16. stoletju, Zbornik za umetnostno zgodovino,
tevilka 46, 2010, pp. 57-60.

Triladijskih bazilike pa najdemo tudi v sami Istri, to sta koprska stolnica in pa piranski sv. Jurij v
podobah iz 16. stoletja.
Predvidevamo lahko, da je bil neposredni vzor cerkvi sv. Mavra v Izoli prav S. Maria Maggiore, ki
je bila dokonana v 30. letih 16. stoletja. Obe cerkvi sta longitudinalno zasnovani, s estimi
arkadami, le izvedba je zaradi razlike v obdobjih nekoliko drugana. Prav tako bi bil lahko kor sv.
Mavra prvotno podoben koru Santa Maria Maggiore - torej s tridelno ravno zakljueno in banjasto
obokano zasnovo. Da je arhitekt sv. Mavra dobro poznal beneko arhitekturo ni dvomljivo, saj je bil
po rodu Benean, kar e dodatno podkrepi tezo, da je sv. Maver neposredno zasnovan po vzoru S.
Marie Maggiore.
Cerkev sv. Mavra je bila spoetka neobokana najverjetneje zaradi ekonomskih razlogov in pa
preproste gradnje. Edino kar pri sv. Mavru odstopa od drugih cerkva te oblike so toskanski kapiteli,
ki jih ne najdemo drugod (razen v cerkvi sv. tefana v Montovunu konec 16. stoletja). Malo
verjetno je da so kapiteli v tej obliki nastali ob kasnejih predelavah. Morda so se ob gradnji za to
preprosto obliko kapitelov odloili iz ekonomskih razlogov a tega ne moremo z gotovostjo trditi.3

POSTAVITEV V PROSTOR IN AS IN OSTALO

Obliko cerkve sv. Mavra bi lahko za ta as, sredo 16. stoletja, na kulturnem podroju Benetk
oznaili za konzervativno, saj tu vse od poznega 15. stoletja prevladujejo predvsem centralno
zasnovane stavbe s kupolo ali pa kombinacije centralne in longitudinalne zasnove, od srede 16.
stoletja pa najdemo predvsem stavbe s palladijevsko zasnovo.
A kljub temu, da bazilikalni tip stavb ni prevladoval, ga ne moremo enostavno oznaiti za
zastarelega, saj je bazilika eden osnovnih stavbnih tipov in je bil e vedno aktualen tudi v prvi
polovici 16. stoletja, kar kaejo cerkve S. Maria dei Carmini, S. Sofia in S. Croce alla Giudecca, ki
sta prav tako imeli podobno zasnovo, in pa longitudinalni tip katedrale v Bellunu. Triladijski
bazilikalni tip stavbe pa je bil od starokranske pa do barone dobe nekaken kanonski tip stavbe
za katedrale in upnijske ter kolegiatne cerkve v Istri, na kar kaeta tudi koprska stolnica in piranski
sv. Jurij v podobi iz 16. stoletja, zato nas oblika sv. Mavra ne bi smela preve presenetiti.
Izolska upna cerkev je posebnega pomena, saj je prva cerkev v Istri narejena po vzorih beneke S.
Marie Maggiore in to le dobro desetletje po njenem nastanku. Arhitektura te beneke vzornice pa je

TEGANAC 2010 (cit. n. 2), pp. 60-61.

mono vplivala na arhitekturo cerkva v Istri, kot se kae na primer pri cerkvi sv. tefanu v
Motovunu ter nekaterih triladijskih cerkvah iz 17. in 18. stoletja (Fukulin, Labinci, bandaj).4

TEFANAC 2010 (cit. n. 2), pp. 61-67.

Slikovno gradivo

Slika 2: Izola, .c. sv. Mavra, notranjin

Slika 1: Izola, . c. sv. Mavra, fasada in zvonik

Slika 3: tloris z vrisanim domnevnim obsegom

cerkve v 16. stoletju
9

Bibliografija
Samo TEFANAC, Arhitektura izolske upnijske cerkve sv. Mavra v 16. stoletju, Zbornik za
umetnostno zgodovino, tevilka 46, 2010, pp. 57-73.
Darko DAROVEC, Vesna KAMNIK KAJFE, Martina VOVK, Med izolskimi spomeniki =
Among the monuments of Izola. Umetnostno-zgodovinski vodnik po umetnostni dediini Izole =
Art history guide to the cultural heritage of Izola, Koper 2010.
Stane BERNIK, Organizem slovenskih obmorskih mest. Koper, Izola, Piran. Ljubljana 1968.

Viri slikovnega gradiva

Slika 1: http://www.izola.eu/libs/window_opener.php?title=Sv.Maver&img=http://www.izola.eu/
sites/izola_eu/silos//4a38f575956669702f2a162e8dedff90
Slika 2: Samo TEFANAC, Izola, .c. sv. Mavra, notranjina (Isola dIstria, parrocchiale di S.
Mauro, interno), in: Arhitektura izolske upnijske cerkve sv. Mavra v 16. stoletju, 2010, p. 59.
Slika 3: Samo TEFANAC, Izola, . c. sv. Mavra, tloris z vrisanim domnevnim obsegom cerkve v
16. stoletju (Isola dIstria, parrocchiale di S. Mauro, planimetria con indicazione dellipotetico
perimetro della chiesa nel Cinquecento) in: Arhitektura izolske upnijske cerkve sv. Mavra v 16.
stoletju, 2010, p. 59.

10

Madonna z detetom
tehnika: tuk
mere: 170 cm
nahajalie: cerkev Marije Alietske, Manziolijev trg, Izola
datacija: zaetek ali prva polovica 14. stoletja
ohranjenost: dobra, restavrirano
Figuri madone in malega Jezusa, sedeega na njenem levem kolenu, sta upodobljeni frontalno.
Otrok z desno roko blagoslavlja, Marija pa v dvignjeni desnici dri zlato jabolko. Gube Marijine
tunike na njenem trupu so navpine in vzporedne, njen pla, ki se nadaljuje v oglavnico, pa je v
zgornjem delu skorajda brez gub, v spodnjem delu pa so upodobljene skorajda vzporedne skledaste
gube, ki so dokaj globoko in mehko modelirane - na enak nain je oblikovano tudi oblailo malega
Jezuka. Oblailo otroka v Marijinem naroju in njen pla sta zlato rumene barve s tekstilnim
vzorcem med seboj nepovezanih krinih rok v kombinaciji temnomodre barve in pozlate, na
notranji strani pa je Marijin pla rdee barve. Njena tunika je na delu pod prsmi kovinsko modra z
zlatimi pikami, na prsih pa zlata, z razlino velikimi krogi, geometrino razporejenimi okoli vejega
kroga v sredini. Jezukova tunika je nekoliko temneje modre barve in je okraena z motivi zlatih
rombov. Na glavi imata tako Marija kot njen otrok krono. Obstaja monost, da so izpod Marijinega
oblaila na dnu nekdaj gledale konice evljev.
Glede na frontalno upodobitev figur, poloaj otroka z razmaknjenimi koleni in oblikovanje draperije
bi lahko nastanek kipa datirali v as romanike, a oblikovanje obrazov obeh figur, mehke valovite
gube Marijine oglavnice, polnoplastinost in proporcionalna kompozicija figur ter draperija pa kae
nakazujejo as nastanka v obdobju gotike. Na as 14. stoletja prav tako kaejo vzorci na obleki, ki
so ta as eden najbolj razirjenih vzorcev v italijanskem slikarstvu. Tako lahko kip datiramo v 13.
stoletje (po ostanku e romanskih znailnosti) ali pa e verjetneje v zaetek ali prvo polovico 14.
stoletja.
Bolj zapleteno pa je vpraanje izvora kipa, saj ta ne kae nobenih vzporednic s kipi, nastalimi v
Benetkah in na njenem irem vplivnem podroju. Je pa nekaj zanimivih primerov iz Toskane, ki se
ali zaradi slogovne usmeritve in stopnje razvoja ali po tipologiji pribliajo nai sedei madoni. To
sta relief Marije v Cigoliju v cerkvi S. Giovanni Battista (ki je nai figuri podobna oblikovanju in
proporcioniranju obrazov ter figure) ter kip stojee lesene Madone v Sieni pripisane Maestru
11

dellAnnunciazione di San Cassiano (ki po podobna v oblikovanju draperije). Znailnosti meanja

romanike in gotike ter frontalno dro pa se opazi tudi v kipu, datiranem v leto 1321, nastanek
katerega je postavljen v Padovo. Najblije izolski Madoni pa je verjetno leseni kip na oltarju pod
orgelsko emporo stolnice v Arezzu, kljub temu da ima zaradi zgodnejega nastanka nekoliko
konzervativneji slog, a sta si kipa podobna v kompoziciji in ikonografiji. Tako je mogoe, da je kip
nastal v Toskani in bil preneen k nam e kmalu po nastanku. (TEFANAC 2012, 15-26).

12

Viri in literatura
Samo TEFANAC, Kip Marije Alietske v Izoli = La statua della Madonna dAlieto a Isola
dIstria, Zbornik za umetnostno zgodovino, tevilka 48, 2012, pp. 15-34.

13

Sacra conversazione (Marija z

detetom na prestolu s svetniki)
avtor: Vittore Carpaccio
tehnika: olje na platno
mare: 350 x 240 cm
nahajalie: stolna cerkev Marijinega vnebovzetje,
Izolska vrata 24, Koper
datacija: 1516
napisi: VICTOR CARPATHIVS/VENETVS PINXIT/M.D.XVI; spodaj, Cosroe Dvsi Ven.s
Restavr.t MDCCCXXXIX

Na sliki Marija na prestolu s svetniki (Sacra conversazione), pozno delo benekega renesannega
slikarja Vittoreja Carpaccia, je prikazana Marija, ki sedi na velikem privzdignjenem prestolu,
katerega naslonjalo je pregrnjeno z rdee tkanim blagom. Obleena je v rdeo obleko, eznjo ima
obleen moder pla, na glavi pa ima belo oglavnico. Na njeni desni nogi stoji golo dete, ki desno
roko dri v gesti blagoslavljanja. Pod Marijinim prestolom, na stopnicah, sedita dva puta z
ukrivljenim rogom ter med njima angel muzikant, ki igra na lutnjo. V dvorani so okrog Marije,
stojei na stopnicah, razporejeni svetniki sv. Hieronim, sv. Joef, sv. Rok, sv. Botjan, sv. Nazarij (ki
v roki dri maketo Kopra) in najverjetneje sv. Teodor. Celotni prizor, ki je osvetljen z desne, je
postavljen v dvorano z arkadami, za monumentalno arhitekturo pa se v ozadju odpira pokrajina z
nebom in nekaj zelenja.
Figure na sliki so razporejene v dva trikotnika. Prvi trikotnik, katerega vrh predstavlja Marija, se
preko svetnikov, razporejenih po stopnicah nadaljuje do samega dna stopnic, ki predstavlja spodnjo
stranico trikotnika. Drugi, manji trikotni pa predstavljajo trije sedei angeli, vrh tega trikotnika pa
je angel z lutnjo.
V oblailih figur na sliki prevladujeta rdea in modra barva, prav tako rdee je pregrinjalo, ki
pokriva Marijin prestol, medtem ko v ozadju prevladuje predvsem nevtralna sivo-rumenkasta barva,
ter rumeno-zlata na stropu ter kapitelih. (PASIAN 1999, 41-43).

14

Viri in literatura
Alessio PASIAN, Vittore Carpaccio, in: Istria.Citt maggiori : Capodistria, Parenzo, Pirano,
Pola : opere d'arte dal Medioevo allOttocento (ed. Giuseppe Pavanello), Trieste, 19999, pp41-43.
Istarska enciklopedija (ed. Miroslav Bertoa, Robert Matijai), Zagreb 2005, p. 685.

15