Seminarska naloga

Krištof Kolumb
in njegova odkritja
(1451 - 1506)

Mentor: dr. Uroš Breskvar

Alenka Zorko prof.

Avtor: Domen Berlak

Pivka, 20.2006
KAZALO VSEBINE

Uvod.....................................................................................................................................2

Uvod

Poslušam glasbo. Vangelis 1492. Zveni veličastno, prevzame me. V roke vzamem prilogo
iz katere izvem, da je glasba iz filma o Krištofu Kolumbu. Tedaj opazim, da pesnitev
pravzaprav govori o Kolumbovem odkritju Amerike. Ob tem čutim zmagoslavje
Kolumba in njegovih pomorščakov, ko stopijo na Novi svet. Zamislim se. 0 tem obdobju
sem že nekajkrat slišal, vendar mi je v spominu ostalo bore malo. Poznano mi je leto
1492, s katerim se je začel novi vek ter dejstvo, da Kolumbov jezik - španščino govori
ceotna južna in srednja Amerika. Zatorej se lotim in sestavim tole seminarsko nalogo o
geografskih odkritjih Krištofa Kolumba.

2
1. Življenjepis

Krištof Kolumb se je rodil leta 1451 ali 1452 (točen datum nam ni znan) v italijanskem
pristaniškem mestu Genovi. Vsi v njegovi družini so bili tkalci, vendar pa se mladi
Krištof družinske obrti ni držal. Ko je imel komaj kakšnih 14 let se je odločil za
pomorstvo. Sprva je kot mlad učenec genovske posadke plul okrog sredozemske obale,
kasneje pa se je prijavil tudi za daljše poti po Atlantiku. Ko je bil star 26 let, je na jugu že
priplul do Madeire( otok v Atlantskem oceanu zahodno od severne Afrike) in na severu
do Islandije.

3
 Slika 1 – Kolumbov portret

Leta 1477 se je Kolumb poročil s Portugalsko plemkinjo Felipo Perestrelo e Moniz, ki

mu je kmalu rodila otroka. Nekaj časa je Kolumb živel na otoku Porto Santo, na to pa se
je preselil v Lizbono. Takrat je bila le ta mesto, v katerem so načrtovali in opremljali
odprave. Tudi sam je nekaj let plul pod Portugalsko zastavo, drznil si je na jug do
Kapverdskih otokov in še naprej okrog zahodnoafriške izbokline. Medtem pa je sanjaril,
kako bi zaplul proti neznanemu zahodu in poiskal bogastvo.

1.1.Hlepenje po bogastvu

Kolumba je obsedla misel na bogastvo Daljnega vzhoda. Daljne dežele kot so Indija,
Kitajska in Japonska so bile znane po govoricah o zlatu, svili, začimbah in dragih
kamnih. Žal pa ni mogel biti nihče prepričan, ali te dežele zares obstajajo, saj se ni nihče
živ spominjal, da bi bil že kdaj kdo tam. Pravzaprav je bil zadnji tak človek Marco Polo,
skoraj 200 let prej.

4
 1.2.Zasluge Marca Pola

Marco Polo je napisal knjigo o svojih potovanjih,

v kateri je zelo podrobno opisal bogastvo
Daljnega vzhoda. V Kolumbovem času je bila
njegova knjiga temelj vsega Evropskega
poznavanja dežel, ki ležijo vzhodno od
Sredozemlja. Kolumb je imel lasten izvod te
knjige, ki je bila v tistem času zelo drag predmet,
ko so knjige še pomenile razkošje. Kjerkoli
Marco poroča o zemljepisnem položaju, si je
Kolumb nekaj zapisoval ob robu. Zlasti ga je
zanimala Japonska, kjer naj bi bile hiše krite z
zlatom. Marco je trdil, da je Japonska vzhodno od
Kitajske.

Slika 2 – Marco Polo

1.3.Kolumbovo razmišljanje

Kolumb je premišljeval preprosto. Če je zemlja okrogla (v to je bil prepričan) potem

lahko pripluje na Japonsko, če se odpravi proti zahodu čez Atlantski ocean. Po njegovih
izračunih naj bi bila Japonska približno 4500 kilometrov zahodno od Kanarskih otokov.
To je bila za tiste čase zelo dolga pot, vendar ne nemogoče dolga. Pravzaprav je bila
njegova največja težava prepričati ljudi, da bi mu verjeli.

5
 1.4.Neuspešno iskanje podpore

Kolumb se na potovanje ni moral odpraviti kar sam in tudi denarja za uresničitev

njegovega načrta, ki je zahteval tri ladje, ni imel. Tako je leta 1484 svoj načrt predlagal
portugalskemu kralju Janezu II., vendar ga je ta zavrnil. Portugalci so se bolj zanimali za
Afriko kakor pa za nekakšne bajeslovne dežele, ki morda ležijo nekje na zahodu. Za
zaščito svojih interesov v Afriki je
Portugalska s Španijo leta 1479 sklenila
pogodbo. Državi sta si razdelili Atlantski
ocean tako, da je Španija gospodovala na
Kanarskih otokih, Portugalski pa je bilo
zagotovljeno vse, kar leži naprej proti jugu.

1.5.Iskanje sreče v Španiji

Kolumb je nato s svojimi načrti odšel v

Španijo. Španska vladarja, kralj Ferdinand
Kastilski in kraljica Izabela sta za
preverjanje njegovega načrta postavila
posebno komisijo, ki naj bi pregledala
njegove zamisli. Sedem dolgih let je čakal
Kolumb na španskem dvoru in skušal
vplivati na kralja in kraljico. Njegov načrt je

6
bil dvakrat zavrnjen, vendar Kolumb se ni vdal. Končno je leta 1492 dobil uradno
podporo španske kraljice Izabele. Zakaj je Kolumb dosegel takšen uspeh? Ni bil edini
tujec na španskem dvoru s takim načrtom. Očitno se je Kolumb Izabeli zdel zelo izkušen
pomorščak in morjeplovec., saj je priplul tako daleč proti severu in jugu kot le malokdo
med živimi. Poleg tega pa se je kraljica zavedala, da bo on sam zvest tistemu, pri komer
bo v službi: nekoč prej se je Kolumb z uspehom že bojeval v pomorski bitki na strani
Portugalcev proti svojemu rojstnemu mestu Genovi. Po naravi je bil izredno častihlepen
in lakomen. Kot povračilo za odkritje nove poti v Azijo je Kolumb zahteval, da ga morajo
povišati v viteza in admirala. Zahteval pa je tudi zase deset odstotkov vsega bogastva, ki
bi ga morda prinesel nazaj s poti. In ravno njegova samozavest je kraljico Izabelo
prepričala, da bo dosegel uspeh.

Slika 3 – Prihod v Španijo

2. Priprave na potovanje

2.1.Ladjevje

Ena najbolj osupljivih lastnosti Kolumbovega uspeha je bila ta, da je imel zelo majhne
ladje. Na njegovem prvem potovanju je najdaljša merila v dolžino le 24 metrov.

Ko je Kolumb leta 1492 odplul, je njegovo ladjevje obsegalo tri ladje. Vse skupaj so
lahko nosile le 200 ton živeža in drugega tovora. Največja je bila poveljniška ladja, tako
imenovana Santa Maria, ki je imela nosilnost 90-ih ton. Druga je bila Pinta-(60 ton) in
tretja najmanjša je bila Nina(45 ton), ki ni bila dolga niti 20 metrov.

7
Slika
bil 3 –Tipična
drug, dvignjenpotovalna ladjapa še dodatna krova. Imela je tri jambore s štirikotnimi
krov, na krmi
jadri, na vrhu glavnega jambora pa je bila opazovalnica. Kolumb jo je imenoval nao, kar
pomeni ladja.

Pinta in Nina sta bili karaveli v portugalskem slogu. Karavele so začeli izdelovati kot
ribiške ladje za razburkano vodovje na Atlantiku. V Kolumbovem času so se karavele
razvile v majhna, večnamenska plovila, ki so portugalcem veliko pripomogla k
raziskovanju afriške obale. Zanje je bilo značilno, da so imele tri ali štiri jambore, ki so
nosili trikotna latinska jadra. Tako opremljena karavela je bila znana kot caravela latiana.

8
 2.2.Nova Nina

Sprva je imela Nina dva jambora s trikotnima latinskima jadroma. Kasneje pa je Kolumb
na prvem potovanju dodal še dva jambora in štirikotna jadra. S tern se je Nina spremenila
in ni bila več caravela latina, ampak caravela redonada . Takšna pa se je izkazala veliko
primernejša za vetrove na Atlantskem oceanu.

Kolumbu je bila med vsemi ladjami Nina najljubša. Z raziskovalčevega vidika je imela
taka majhna ladja več prednosti. Ker je bila zasnovana kot karavela je imela nizek ugrez,
zato je lahko plula tudi v dva metra globoki vodi. Nizki ugrez je pomenil, da lahko
karavele jadrajo zelo blizu neznanih obrežji. Majhna ladja pa potrebuje tudi majhno
posadko. Najverjetneje je Nina plula z nič več kot 5 častniki in 16 mornarji. Na dolgi
plovbi je bilo pri maloštevilni posadki lažje ohranjati prijaznost in dobro voljo. To pa je
bilo tudi zelo pomembno, saj se je nezadovoljna posadka lahko hitro uprla. Maloštevilna
posadka pa je pomenila tudi to, da mora ladja voziti manj hrane in pijače. Karavele so
imele tudi to prednost, da jo je lahko vlekel en sam čoln na vesla, tako majhna je bila. To
je bilo življenjsko pomembno, če so hoteli temeljito raziskovati obrežne tvorbe, kot so
zalivi, morski rokavi in rečna ustja.

2.3.Raznovrsten tovor

Kolumb je imel s sabo dve uradni pismi španskih vladarjev, za

japonskega cesarja. Kljub temu pa je bil pripravljen tudi na
morebiten neprijazen sprejem. Tako je vse svoje ladje oborožil
s topi.Najpomembnejša reč, ki jo je imelo s sabo prvo
čezoceansko ladjevje, je bilo kapitanovo trdno prepričanje, da
je zemlja okrogla. Ta misel ni bila nova, saj je bila edino
logično pojasnilo za gibanje Sonca, Lune in zvezd. Najbrž so
se skoraj vsi na ladji bali, da hoče Kolumb zapluti iz
zemljevida in se dobesedno zagnati z roba sveta.

2.4.Krmarjenje

Nino so krmarili z enim samim krmilom, ki je na tečajih viselo

s krme. To pa je pomenilo, da je lahko krmaril en sam mornar.
Krmilo so premikali z ročico, nameščeno na krmi med

9
krovoma. Pred krmarskim mestom pa je bil pritrjen kompas, "igla pomorščakov". Imeli
so tudi križno palico, to je bil instrument za merjenje zemljepisne dolžine oz. širine. Z njo
so merili kot med obzorjem in določeno zvezdo.
Še bolj negotovo pa je bilo določanje ladijske dolžine, torej vzhodni in zahodni položaj.
Še najboljše je bilo izračunati prepluto dolžino, torej pomnožiti hitrost ladje s časom
plovbe. Toda ker so se tokovi in vetrovi neprestano spreminjali, je bilo resnično hitrost
ladje težko izmeriti. Še več, čas so lahko merili samo s peščeno uro, v kateri se pesek
pretaka iz zgornjega dela posode v spodnjega. Kolumb je o prepotovanih razdaljah vedel
zelo malo, zato je moral svoji posadki lagati, če je hotel, da ne izgubi volje.

Slika 6 – Kompas

Slika 5 – Globus 2.5.Kolumbov načrt

Kolumbov načrt je bil zelo preprost in je zahteval le eno spremembo smeri. Odločil se je,
da bodo njegove ladje iz majhnega španskega pristanišča Palos de la frontera krenile proti
jugozahodu na Kanarske otoke. Ta pot je bila Kolumbu že znana. Odločil se je, da bodo
tam izpopolnili zaloge , potem pa pluli naravnost proti zahodu, dokler ne pridejo do
japonske obale. Med vsem tem pa je moral Kolumb ves čas paziti, da nebi zajadral proti
jugu v vode, ki so bile po pogodbi 1479 pod portugalskim nadzorom.

3. Potovanja

10
 3.1.Prvo potovanje(1492-1493)

Dne 3. Avgusta 1492 je Kolumb dal znak in tri ladje so odplule iz pristanišča Palos de la
Frontera. Plule so v južni smeri proti Kanarskim otokom. Ta kratka pot bi morala miniti
brez težav, pa ni bilo tako. Na poti se je Pinti dvakrat zlomilo krmilo , zaradi česar so
morali čakati. Nato so tri dni čakali v popolnem brezvetrju. Ko so končno pripluli do
pristanišča , so morali čakati en mesec, da so popravili Pinto. Kolumb, ki je kar žarel od
nestrpnosti, se je malo potolažil, ker je zaradi tega zasilnega pristanka lahko zamenjal
jadra na Mini s pravokotnimi, ki so povečala hitrost. Končno je 6. septembra 1492 zjutraj
odplul proti zahodu.

3.1.1.Čez atlantski ocean

Po izročilu je Kolumb dan za dnem plul proti zahodu. Ko so se dnevi spreminjali v tedne
je posadka postajala vedno bolj nestrpna. Da bi možem vlil več volje, je Kolumb obljubil
10.000 zlatnikov nagrade tistemu mornarju, ki bo prvi zagledal kopno.
Ko so bili na morju že mesec dni, je Kolumb spremenil smer plovbe proti jugozahodu in
se tako namenil natanko tja, kjer bi po njegovem morala biti Japonska. Čez tri dni je
zopet spremenil smer, tokrat na zahod , in poslal Pinto naprej pred drugima ladjama. Dne
12. oktobra 1492 je opazovalec na Pinti zagleda! kopno. Po 37 dneh na morju, so ga
končno našli. Pozneje se je ladjevje zasidralo v zavarovanem zalivu, nato pa se je skupina
ljudi s čolnom na vesla odpravila na kopno, o katerem je bil Kolumb prepričan, da je
Japonska.

Slika 7 – Karta prvega potovanja

11
 3.1.2.Na otokih

Ko so pripluli na kopno, je Kolumb takoj razglasil, da je to kopno od sedaj dalje, ozemlje

španskega kralja in kraljice. Otoku je dal ime San Salvador (sveti Odrešenik). Potem je
moral ugotoviti, kje na japonskih otokih je pristal. S to težavo pa se še danes ukvarjajo
zgodovinarji. Trdijo, da današnji otok San Salvador ni tisti, na katerem je pristal Kolumb.
V njegovem ladijskem dnevniku pa na žalost ni dovolj podatkov, da bi mogli povsem
zanesljivo ugotoviti, kje med karibskimi otoki je pristal.

Domačini na otoku so bili prijazni. Na žalost pa Kolumbu niso bili v preveliko pomoč. Z
znamenji so povedali, da je njihovo zlato okrasje z naslednjega otoka. Kolumbove ladje
so nato plule dva tedna od otoka do otoka , na vprašanja pa so vedno dobivali isti
odgovor-"naslednji otok". Ko so nazadnje prišli na Kubo, je bil Kolumb prepričan, da je
prišel na Kitajsko. Skupino mornarjev je poslal v notranjost, da bi poiskali mesto Zaitan,
ki ga je opisal Marco Polo. Skupina pa je naletela le na nekaj s slamo kritih koč. Kolumb
je razočaran razdelil svoje ladjevje tako, da je Pinto poslal na pot posebej, on pa je s
Santa Mario in Nino odplul proti jugu. Dne 23. decembra je prišel na velik otok, ki ga je
poimenoval La Isia Espanola (španski otok), danes pa je znan pod imenom Hispaniola ali
Haiti.

3.1.3.Prvo bogastvo in težave

Kolumbovi ladji je pozdravila velika skupina domačinov in marsikateri med njimi je

obiskovalcem izročil kos zlata. Prišla je tudi novica, po kateri je bilo mogoče sklepati, da
japonski cesar živi le malo naprej od tu. Kolumb je takoj razpel jadra, toda naslednjega
dne se je dogodila nesreča. Ravno na sveti večer je Santa Maria zaplula na koralni graben
in trdno nasedla. Nato je skozi poškodovani trup udrla voda in Kolumb je moral s svojo
posadko zapustiti ladjo.
Božič so tako preživeli zaskrbljeno v vasi otočanov. Kolumb se je moral sedaj odločiti,
kaj naj stori. Glavna težava je bila ta, da Nina poleg svoje posatke nikakor ne bi mogla
sprejeti se vseh mož Santa Marie. Nazadnje se je Kolumb odločil, da na otoku pusti
skupino mornarjev. Santo Mario so razdrli, iz njenega lesa pa postavili utrdbo, ki jo je
Kolumb krstil Navidad (Božič). V Navidadu je ostalo približno 39 članov posadke, med
njimi tesarji, krojači in zdravnik. Kolumb jim je naročil, da naj zberejo čim več zlata. V
primeru nevarnost, pa jim je zapustil tudi nekaj topov, da bi se lahko branili.

12
 3.1.4.Proti domu

Zdaj je Nina sama plula naprej proti domu. Pozneje je skupina mornarjev prvič naletela
na sovražne domačine. Ko so mornarji odšli na otok nabirat sadje, jih je napadla skupina
domorodcev, oboroženih s palicami, loki in puščicami. Posrečilo se jim jih je odgnati, še
preden je bil kdo ubit. Zdaj se je Nina srečala s Pinto in karaveli sta se skupaj odpravili
na severovzhod proti domu. Sprva je potovanje potekalo brez vecčjih zapletov, nato pa
sta po treh tednih plovbe naleteli na hud vihar, ki ju je ločil. Kolumb je plul naprej sam z
Nino in prispel do Azore. Tam je portugalski upravnik pol njegove posadke vtaknil v
ječo, ker jo je osumil tihotapstva. Kolumbu se je posrečilo hitro rešiti svoje mornarje in je
hitro odjadral naravnost v nov silovit vihar. Nina je bila težko poškodovana in se je ravno
toliko časa še obdržala nad vodo, da so 4. marca.

3.1.5.Zmagoslavna vrnitev

Kolumb je Nino popravil zelo hitro, v petih dneh in čez teden dni odplul v Španijo. Dne
15. marca je Nina spet zaplula v pristanišče Palos de la Frontera, Pinta pa je za njo

13
Slika 8 – Mozaik, ki prikazuje vrnitev s prvega potovanja

priplula le nekaj ur kasneje. Kolumbovo zmagoslavje je bilo sedaj popolno. Dve od

njegovih treh ladij sta se vrnili s poti, in nobena se ni izgubila na odprtem morju. Kolumb
je imel s sabo dokaze, da je bil v krajih, ki so Evropejcem neznani. S poti je pripeljal
eksotične rastline, živali, ki so jih v Evropi sedaj videli prvič, pa tudi zlato oblikovano v
čudne maske in okrasje. Kot živ dokaz pa je s seboj pripeljal peščico ujetih domačinov s
karibskih otokov.
Kolumba so poklicali na kraljevski dvor in v spremstvu svoje posadke, ter ujetih
domačinov se je odpravil na zmagoslavno pot po španiji. Med potjo so vzklikale množice
svojemu novemu admiralu in osuplo strmele nad njegovimi trofejami. Tudi v trenutku
svojega največjega uspeha pa je Kolumb ostal še vedno stari pohlepnež. Nagrado 10000
zlatnikov je obdržal sam, medtem ko je razočarani mornar odšel med morske gusarje.

3.2.Drugo potovanje (1493-96)

Kolumbovo drugo potovanje je bilo zastavljeno veliko širše. Tokrat je adminiral

poveljeval 17-im ladjam. Na njih je bilo vsega skupaj kakšnih 1500 ljudi. Med njimi so

14
bili kmetje, obrtniki, misijonarji, zdravniki in plemiči. Tokrat se ladjevje ni moglo
spraviti v majhno pristanišče, zato je zaradi tega izplulo iz pristanišča Cadiz, 25.
septembra 1493. Kolumb se je zopet najprej namenil na Kanarske otoke in nato krenil
proti jugozahodu in upal, da bo tokrat prišel na celino, ki jo je se vedno imenoval Azija.
Še preden pa je Kolumb izplul na svoje drugo potovanje, si je španski kraljevski par
skušal zagotoviti pravico do zahodnega Atlantika. Obrnil se je na papeža, ki je bil takrat
vrhovni razsodnik v takšnih zadevah, in zaprosil naj Španiji dodeli monopol nad
prihodnjimi raziskovanji na drugem koncu Atlantika. 3. Maja 1493 je papež prošnjo
ugodil. Odslej je imela Španija edina pravico do vseh odkritij zahodno od otoka Verde,
Portugalska pa vso pravico do odkritij vzhodno od te črte.

3.2.1.Usoda Navidada

Trije tedni plovbe so minili popolno nemoteno, 3. Novembra pa je opazovalec na vodilni

ladji zagledal kopno. Ta otok je Kolumb poimenoval Dominica, vendar se na njem ni
ustavil. Naslednjega dne je ladjevje naletelo in krstilo otok Guadeloupe, pozneje pa se
otok Puerto Rico. Vendar Kolumba ni zanimalo odkrivanje novih otokov - obseden je bil
z mislijo, da bi prišel na celino. Ravno tako pa si je ponovno zaželel obiskati Navidad,
ker je upal, da so možje, ki jih je pustil tam, zbrali velikanski kup zlata.

Ko je ladjevje končno prišlo do Navidada, pa so našli le zoglenele ostanke utrdbe in nekaj

evropskih trupel. Preživelih ni bilo. Kolumbu je kasneje v pogovoru z domačini uspelo
izvedeti resnico. Mornarji, ki so jih pustili v Navidadu, so postali preveč pohlepni. Od
domačinov so zahtevali več zlata, kakor so ga te sploh morali dobiti. Silili so jih, da so
delali kot sužnji. Čeprav so bili domačni prijazni, jih je ravnanje Evropejcev prisililo v
nasilje. Neko noč so tako plemena napadla, požgala in ubila priseljence v Navidadu.

3.2.2.Potovanje še ni končano

Kolumb je počasi vodil ladjevje ob obrežju okrog Hispaniole, dokler ni našel novega
kraja za naselbino. To novo mesto je poimenoval Isabella, v čast španski kraljici.

15
Konec aprila 1494 je zapustil Isabello pod poveljstvom svojega brata in odplul s tremi
ladjami iskat celino, ki se mu je tako izmikala.

Po mesecu dni je odkril Jamajko, vendar se je kmalu izkazalo, da je tudi ta otok.

Razočarani Kolumb je bil sedaj prepričan, da je Kuba dejansko celinska Azija. Zahteval
je, da so vsi na teh treh ladjah prisegli, da je Kuba zanesljivo del Azijske celine - kdor bi
govoril drugače bi mu izpulil jezik. Konec septembra so se ladje vrnile nazaj v Isabello.

3.2.3.Ponovni neuspeh

Naslednje leto si je Kolumb prizadeval, da bi Isabelle zaživela. Vendar pa se je izkazalo,

da je kraj za življenje neprimeren. Tu je bilo veliko mrčesa, bolezni in veliko
pomanjkanje hrane. Tudi prvotni prebivalci otoka so naselbino ogrožali ves čas. Le
maloštevilni so imeli Evropejce za prijatelje. Kolumb ni prispeval k izboljšanju položaja,
ko je 500 ameriških domačinov poslal v Španijo kot sužnje v dar kralju in kraljici. Pozimi
1495/96 je prišlo do upora, ki so ga prišleki le s težavo zadušili. Marca 1496 se je
Kolumb vrnil v Španijo in pustil ukaz naj Isabello zapustijoin med njegovo odsotnostjo
postavijo novo naselbino.

3.3.Tretje potovanje

Kljub temu, da sta Navidad in neuspeh Isabelle govorila proti Kolumbu, mu je bil španski
dvor še vedno naklonjen. Kolumb je še enkrat dobil dovoljenje, da odjadra na zahod.
Preden je pripravil svojo naslednjo odpravo je porabil dve leti. Tokrat se je odločil za
drugačen pristop. S Kanarskih otokov je krenil na jug proti Kapverdskim. Nato je deset
dni plul proti jugozahodu in se šele nato obrnil na zahod. Tokrat je bil prepričan, da bo
našel Azijsko celino.

Ladjevje je naletelo na prvo kopno, na otok Trinidad. Čez nekaj dni so pripluli do obrežja
Venezuele in Kolumb je postal prvi Evropejec, ki je stopil na južnoameriško celino.
Prepričan, da je to jugovzhodna Azija, je odplul proti severu na Hispaniolo. Ko je prišel v
novo mesto Sant Domingo, ki stoji še danes, je ugotovil, da se veliko naseljencev upira
njegovemu vodstvu. Novice, da Kolumb ni zmožen upravljati kolonije, so kmalu dosegle
španski dvor in vladarja sta leta 1499 za novega guvernerja in kraljevega namestnika, ki
naj bi zamenjal Kolumba, imenovala Francisca Bobadilla. Toda Kolumb, ki je imel otok,

16
ki ga je odkril, za svojo osebno lastnino, nikakor ni hotel priznati Bobadillovega
imenovanja. Ta ga je končno dal prijeti in Kolumb se je v Španijo vrnil v verigah. Ko ga
je kraljica zagledala tako vklenjenega, se ji je zasmilil in dovolila mu je, da se umakne v
pokoj.

3.4.Četrto potovanje

Čeprav se je Kolumb verjetno zavedal, da dežela, ki jo je odkril ni Azija, je še vedno

hotel najti pot v Indijo in Kitajsko. Veliko je moral prositi, preden mu je uspelo prepričati
špansko vlado, da mu je dovolila še zadnji poskus. Tokrat je imel le tri majhne ladje.
Odpluli so 3. aprila in brez težav prečkali Atlantik in pripluli do Srednje Amerike. Cele
mesece so pluli navzdol ob obrežju in zaman iskali morski prehod v Indijo. Viharji so
prisilili Kolumba, da je nehal iskati in ko se je vračal na Hispanolo, je na obrežju Jamajke
Doživel brodolom. Celo leto je s svojo posadko životaril obdan s sovražnimi domačini.

Končno sta dva mornarja izdolbla drevak in se jima je posrečilo priti na Hispanolo. Po
Kolumba so poslali reševalno ladjo, takrat je Kolumb že resno bolehal za artritisom.
Njegova zadnja vrnitev v Španijo je bila daleč od zmagoslavja. Kolumb je umrl dve leti
kasneje, 20. maja 1506, in je imel le skromen pogreb.

4. Kolumbova smrt

Bilo mu je komaj 53 let, to je doba, v kateri življenjske sile sicer oslabijo, a je človek še
daleč od smrti. Kolumba pa je zelo močno trpinčil artritis, od časa do časa pa ga je
napadla blodnjava mrzlica. To dediščino so mu prav gotovo zapustile Indija, dolge plovbe
in neurja na morju. Ko je po svojem zadnjem potovanju stopil na kopno, se je komajda
lahko premikal. Odpeljali so ga v Sevillo, kjer se je nastanil v najemniški hiši v Santa
Mariji.

Konec novembra leta 1504 je umrla španska kraljica Isabella. Kolumba je njena smrt
močno prizadela. Isabella je bila v nekem smislu njegova življenjska spremljevalka,
mogočna prijateljica, ki je vedno verjela vanj. Ko ne bi bilo Isabelle Kolumb morda ne bi
nikoli preplul oceana.

Ravno tako pa je tudi Kolumbu zdravje vsak dan bolj pešalo. Izdihnil je 20. maja 1506,
na dan Kristusovega vnebohoda. Vse do zadnje ure so ob njem bedeli menihi iz

17
samostana sv. Frančiška. V žalnem sprevodu za Admiralom Oceanskega morja je sredi
popolne ravnodušnosti stopala peščica sorodnikov in menihov. Krsto so pokopali v
podzemeljskem frančiškanskem pokopališču, v samostanu Santa Maria de las Cuevas.
Tam je bil že prej pokopan tudi njegov sin Diego.

Leta 1542 so ju prenesli na Španski otok v grobnico v San Domingo. 1940 leta pa se je
začela izgradnja Kolumbovega spominskega centra nad reko Ozama v Dominikanski
republiki. V tej veličastni stavbi, ki jo letno obišče zelo veliko turistov, je admiral končno
našel svoj mir.

5. Posledice odkritij

Krištof Kolumb je bi! žilav in pohlepen človek. Bil je pogumen vodja, vendar nemaren
upravnik. Veliko tistih, ki so šli z njem v Ameriko, je bilo podobnega značaja. Zaradi
nevednosti in pohlepa pa so uničili azteško In inkovsko civilizacijo in usmrtili vsaj po
štiri od petih ameriških domačinov. Ko ni bilo več domačinov za delo v rudnikih in na
poljih, so Evropejci začeli voziti črnske sužnje iz Afrike. Na milijone črncev so pripeljali
v Ameriko in tam so morali delati v verigah. Posledice te trgovine s sužnji se čutijo še
danes.

Španska kolonizacija je potekala vedno hitreje in indijanski domorodci so se morali

pokoriti kolonialni oblasti. Delali so na zemljiščih, ki so bila v lasti Špancev, ter v
rudnikih zlata in srebra.

Španski misijonarji so uničili indijanska svetišča, prepovedali so jim vero v njihove

bogove. Postavili so tudi vrsto misijonskih cerkev.

Poleg spremenjenega načina življenja so na Indijance zelo pogubno vplivale tudi

bolezni,ki so jih prinesli Evropejci. Tako je od 25 000 000 prebivalcev v letu 1519
pričakalo leto 1600 le 1 milijon prebivalcev.

18
6. Zaključek

Kolumb je za seboj pustil orjaško, otipljivo resničnost, ki je spremenila podobo

ccelotnega planeta, spremenila zavesti prebivalcev sveta, še najbolj Evrope.

7. Viri in literatura

♦ Pennington P.: Kdo je odkrival svet. 2. Natis. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988

19
♦ Twist, C.: Krištof Kolumb: veliki raziskovalci. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1994

♦ Granzotto, G.: Krištof Kolumb. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992. (zbirka Bios)

♦ Novi svet. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977

♦ Iskanje se prične. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976

♦ Odkritja in raziskovanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969

20