12
avgusta 2008
Boštjan Videmšek,
foto Jure Eržen,
Helmand
V
hudi popoldanski pripe-
ki, živo srebro se je pri-
bližalo šestdesetim sto-
pinjam Celzija, je izčrpa-
ni pripadnik ameriških
marincev vendarle našel
senco, kot pes legel na
prašna tla in v trenutku zaspal. Tekel je sto-
ti dan, ki so ga pripadniki 1. marinskega ba-
taljona (6. regiment) preživljali v Garmširu
ob reki Helmand na jugu Afganistana, tako
Med ameriškimi marinci v Afganistanu
Tisti, ki niso rojeni m
ali drugače najbolj vročem bojišču afgani-
stanske vojne. Marincem so pohajale moči,
njihovo bivanje pa se je že po nekaj dnevih
helmandskega pekla skrčilo na bistvo –
preživetje. (Ne le) pri marincih v takšnih
razmerah ni prostora za moralo, raznovr-
stne teorije, higieno in banalnosti vsakda-
njika. Tisti, ki niso rojeni morilci, to posta-
nejo: fizičnega diskurza vojne nikoli več ni
mogoče preseči. Fantje v umazanih unifor-
mah, ki za Združene države bijejo vojno
proti terorizmu, se o smislu svojega početja
na prvi frontni črti afganistanske vojne ne
sprašujejo veliko. Počutijo se izbrane, kot
prav vsi bojevniki prav vseh svetih vojn.
Dvome odganjajo s poslanstvom. Vojna je
njihov smisel obstoja, zato jo slavijo. Samo
po sebi. Sovražnika si ne izberejo, ampak
jim ga določijo. Preden si postavijo prvo
smiselno vprašanje, že pritisnejo na peteli-
na. Posel kot ponavadi.
Naj tudi hodim po grmovju,
naj vame diha Smrt,
ne bojim se Zla.
Ker sem največji
in najhujši pizdun
v grmovju.
Zdaj se odpravljam spat
pa prosim gospoda Boga, naj ohrani Vojno,
da lahko pridejo Marinci in rešijo stvar
in jaz zaslužim od Boga prekleti denar,
Bog blagoslovi Združene države,
Bog blagoslovi križarje,
Bog blagoslovi Marinski korpus.
(marinska himna iz Vietnama)
DELO, 23.
Lahko prelivajo kri,
a doma ne smejo iti na pivo
»Najbolj neumno se mi zdi, da po vrnitvi iz
Afganistana v Ameriki ne bom mogel na
pivo, saj še nisem star enaindvajset let,« je
med trebljenjem stopal, ki so jih napadle
glivice, potožil marinec Jeremy Higgins,
20. Sedeč na zložljivi vojaški postelji je pre-
klinjal vročino in ignoriral žalitve sobor-
cev, ki so mu nadeli vzdevek Retardiranec.
Marincem se je pridružil takoj po končani
srednji šoli. Dovoljenje za ubijanje je dobil
veliko prej, kot bo dobil dovoljenje za popi-
vanje. Zakoni v službi države. »Nikoli ni-
sem pomislil na to, toda res je smešno, da
lahko ubijam, pijem pa ne. Kot da bi bil ta-
lib,« je otroško razigrano govoril Higgins,
ki se je za vstop v marinski korpus odločil,
 DELO, 23. avgusta 2008 13

i morilci, to postanejo
Higgins, sem mu dejal. »Tu smo opravili
veliko delo. Ko smo konec aprila prišli
sem, so vsi streljali na nas. Sedaj ljudje ho-
dijo k nam in nas prosijo za pomoč. Celo
pogovarjajo se z nami,« je udejanjenje vseh
svetih ciljev strnil mladi marinec iz India-
ne, ki ima težave z osnovnimi računskimi
operacijami, Kosovo uvršča nekam v Afri-
ko, o drugi svetovni vojni je že nekaj slišal,
najbolj pa ga motijo »ženske, ki ne skrbijo
za svoje telo, saj to pomeni, da nimajo nika-
kršnega samospoštovanja«.
V malem oporišču na jugu province Hel-
mand, kjer se je nastanila marinska enota
Bravo, je sredi popoldneva, na vrhuncu
vročine, štirideset vojakov na svoj stoti dan
brez elektrike, tekoče vode, kuhane hrane
in svežih spodnjic bilo boj s skrajnimi kli-
matskimi razmerami, dolgčasom, pomanj-
kanjem motiva, žuželkami in izgubljajoči-
mi se iluzijami. Vrhunec spopadov s talib- Afganistanska vojna vse bolj spominja na vietnamsko.
skimi uporniki, ki so do sredine junija v ce-
loti nadzirali območje Garmšira, je bil za
»Kako neumna morata biti, da okoli hodita ja se nikjer na svetu ne počutim varnega.
njimi, pred njimi pa so bili še najmanj štirje
brez orožja,« je med praskanjem po spolo- Če bom preživel Afganistan, nočem, da me
meseci negotovosti. Vsi po vrsti si želijo ne-
posrednih spopadov, mirovanje jih ubija; vilu dahnil marinec Nesselroth. »Doma ubijejo doma. Svet je poln kretenov.« Ned-
marinci so pač resnični le v vojni. Vojna je imam osem pušk in pištol. Že kot otrok vomno, Nesselroth. »Marincem sem se pri-
sem ves čas streljal. V gostilno nikoli ne družil, ker sem želel sodelovati v vojni pro-

njihov mir in mir je njihova vojna. »Rad bi
streljal. Rad bi počel to, za kar sem izurjen.
Že kar nekaj časa nisem ubijal,« se je pridu-
šal korporal Devon S. Nesselroth, 22, iz
»
grem brez orožja. Ljudje me le tako spoštu- ti teroristom in obvarovati Ameriko. Ker je
jejo. Moja dekleta se morajo na to navaditi, navadna vojska bolj drekaška, sem se pri-
drugače se lahko takoj poberejo. Brez orož- ključil marincem. Mi smo najboljši na sve-

ker »preprosto ni imel boljše ideje«, hkrati
pa je želel narediti nekaj dobrega za Zdru-
žene države in, kot pravi, za svet. »Ko sem
vstopil v korpus, sem vedel, da bom veliko
potoval in imel zagotovljeno solidno pla-
čano službo. Vedno sem se veliko ukvarjal
s športom, rad imam orožje in rad poma-
gam ljudem,« je pravil svetlolasi mladenič,
ki je izgubljal boj z muhami. Njegova gnijo-
ča stopala – sto dni brez prave higiene – so
bila odličen pašnik za letečo golazen. Po-
skusil je z različnimi kremami in praški, a
stopala so vse bolj gnila, ogaba pa se je hitro
širila. Medtem ko ga je zalival pot, je priži-
gal cigareto za cigareto in se živčno praskal
po shujšanem životu. Skupaj smo preživeli
že kar nekaj dni in tabuji so že davno padli.
Marinci pomagate ljudem? Lepo te prosim,
»Ko streljam na
ljudi, ne razmišljam
o ničemer. To je
vojna. Če jaz ne bi
streljal na njih, bi
oni streljali name.
Koliko ljudi sem
ubil?! Ne štejem.
Ne vem. Ni
pomembno.
Hartforda, ki s Higginsom in še petimi ma-
rinci iz svojega voda deli improvizirano
»spalnico« med zaščitnimi peščenimi vre-
čami, kjer iz dneva v dan, iz ure v uro, pote-
kajo neskončni pogovori o različnih obli-
kah in velikostih ženskih prsi, izpopolnje-
nih izpušnih sistemih terenskih avtomobi-
lov, hrani in zopet hrani, otroštvu in priho-
dnosti ter spisku povabljencev na zabavo,
ki bo sledila po vrnitvi v Združene države.
Kakšna zabava bo to! Pogovor prvi dan zve-
ni zanimivo, drug dan dolgočasno, tretji
dan pa si ga človek že zapomni na izust.
Higgins: »Mi lahko opišeš rit svoje sestre?«
Nesselroth: »Sem ti jo že, Retardiranec. Še
enkrat vprašaj kaj takega, pa te bom zatla-
čil vanjo.«
Higgins: »To ne bi bilo slabo.«
Nesselroth: »Rad te imam, toda ti si dejan-
sko največji kreten na svetu.«
Higgins: »Hvala, korporal.«
Nesselroth: »Ni za kaj, Retardiranec.« Marinec Jeremy Higgins, 20
14
»
tu. Nihče nam nič ne more. Prišli smo sem
in jim pokazali.«
Povedo jim,
kdo je njihov sovražnik
Korporal Nesselroth se je pred prihodom v
Afganistan bojeval tudi v iraški vojni. To
velja za večino pripadnikov 1. marinskega
bataljona, ki ima za seboj uničenje Faludže
– se kdo spominja belega fosforja – in nori-
šnico Ramadija, kjer so uporniki dodobra
razredčili marinske vrste. Nesselroth je v
Ramadiju preživel osem mesecev. Izgubil
je veliko soborcev. Tam, prizna, ni vedel, za
kaj in za koga ter, predvsem, proti komu se
bori. Fronta črta je bila povsod. Ostrostrel-
ci, samomorilski napadalci, nesposobni
iraška vojska in policija, lokalne milice, Al
Kaida, državljanska vojna, našteva. »Irak je
sranje,« zveni jedro njegove analize. »Tja
se najraje ne bi vrnil, pa se bom po vrnitvi
iz te luknje in kratkem počitku najverje-
tneje moral, če želim računati na resno ka-
riero v marinskem korpusu.« Nesselroth je
najstniška leta preživel v ulični bandi in si
pošteno napolnil policijsko kartoteko. Ve-
liko se je tepel in pijančeval ter sem ter tja
vlomil v kak avtomobil ali stanovanje. Tu-
di bližnjih srečanj z drogo ni bilo malo. »Če
ne bi šel v marince, bi bil zdaj v zaporu. Ži-
vljenje na ameriških ulicah je zajebano.
Ljudje ne vedo, kaj imajo, in se delajo norca
iz lastne sreče. To vem, ker sem sam počel
Marinci med čakanjem, da posebne enote razstrelijo neeksplodirano granato, ki je pristala na bližnjem polju.
isto. Ko sem na ulici izgubil svojega prvega
prijatelja, sem se odločil, da končno storim
nekaj pametnega zase. Prijavil sem se k
marincem.« Ulico je zamenjal z bojiščem.
Prijatelji pa so še naprej umirali. »Domov
se je seveda lepo vrniti, toda ljudi, ki jim ni
prav nič mar za to, kar se dogaja po svetu,
in uživajo svoja življenja tudi zaradi našega
žrtvovanja, ne morem spoštovati. Sovra-
žim jih, zgube. Cele dneve posedajo po lo-
kalih, pijejo pivo in se bašejo na račun dr-
žave. Potem pa govorijo, da jim je strašno
hudo. Naj pridejo sem, pezdeti, pa bodo vi-
deli, kaj je resnično trpljenje,« je nergal po-
tetovirani korporal, ki meni, da ni ženske,
ki bi se mu zmogla upreti. »Če bomo še dol-
go na tej vročini, bom peš odšel nazaj v
Kandahar. Ne zdržim več,« je pogovor pre-
kinil marinec, ki je že ves dan izgubljeno
taval po oporišču. Njegov ded se je med
drugo svetovno vojno boril na Tihem ocea-
nu, oče je bil ranjen v Vietnamu. »Jebeni
Rimljani so že pred 2500 leti imeli strani-
šča na izpiranje, tukaj pa moramo srati v
smrdljive vrečke. Ne vem, kaj mi je tega
treba,« je nadaljeval s pritožbami in izginil
za zaščitnimi zidovi. Kmalu se je vrnil in
korporala Nesselrotha zaprosil za porno-
grafsko revijo. Roka roko umije.
Konec letošnjega aprila so se pripadniki pr-
vega bataljona 24. ekspedicijske enote
ameriških marincev v helikopterskem de-
santu izkrcali na območju Garmšira ob re-
ki Helmand v južnem Afganistanu, ki so ga
– kot središče svetovne trgovine z opijem –
vse do pred nekaj tednov v celoti obvlado-
vali talibi in njihovi soborci iz Pakistana.
Po dveh mesecih srditih spopadov so ma-
rinci, ki so se na takšen, »šolski« način na-
zadnje bojevali v Vietnamu, prevzeli nad-
zor nad območjem, ki ga tuje vojske še ni-
koli niso nadzorovale. Tu je spodletelo ta-
ko Sovjetom kot Britancem. Približno dva
tisoč marincev je v Garmšir prišlo na pro-
šnjo poveljstva Natove afganistanske misi-
je ISAF, ki se v zadnjih mesecih pogreza v
globoke težave, iz katerih ne trenutno ne
dolgoročno ni videti izhoda. Za marince,
poseben rod ameriške vojske, ki ima lastno
letalstvo in topništvo ter deluje po bistve-
no bolj »svobodnih« kriterijih kot redna
vojska, je bila naloga v Garmširu, strateško
nadvse pomembnem območju Afganista-
na, prva pod poveljniško zastavo Nata, ki
sam niti približno ni sposoben obračuna z
okrepljenim uporniškim gibanjem. Marin-
ci pravijo, da so oni tisti, ki zagotavljajo
podporo Natu, in ne nasprotno. »Za nas bi
bilo veliko lažje, če bi tu delovali sami in če
bi lahko načrtovali tudi tukajšnje priho-
dnje operacije; te pa so žal v rokah Natove-
ga poveljstva, zato se iskreno bojim, da bo
šel ves naš trud v nič v trenutku, ko bomo
odleteli od tod. Nato nima nobene strategi-
je, zato izgublja vojno, mi pa smo pokazali,
kako se je tu treba boriti. Podobno je bilo
tudi v Iraku,« nam je zaupal marinski ča-
stnik, ki je želel ostati neimenovan. Obmo-
čje Garmšira je trenutno relativno mirno,
DELO, 23. avgusta 2008
toda veliki spopadi lahko ponovno izbruh-
nejo kadar koli, saj so se talibi pomešali
med lokalno prebivalstvo, pri katerem so
vedno imeli podporo, hkrati pa jim hrbet
krije tisoče pakistanskih borcev, nam je v
Kandaharju povedal poveljnik 24. ekspe-
dicijske marinske enote v Afganistanu,
polkovnik Peter Petronzio, ki je uradno za-
dovoljen s sodelovanjem z Natom, in do-
dal, da marinci prebivalcev Garmšira ne
bodo pustili na cedilu. »O tem jih moramo
prepričati, saj se zavedamo strahov, ki jih
imajo in jih razumem. Ponavljam, marinci
novembra res odhajamo iz Garmšira, a
nekdo nas bo zagotovo nadomestil. Spre-
menili se bodo obrazi, a Natove oznake bo-
do ostale. Ljudje bodo varni pred talibi. Še
več – računamo, da bomo nadzor nad regi-
jo celo razširili,« je dejal Petronzio, ki se za-
veda, da je udarna marinska operacija ljudi
odtujila od njegovih mož.
Mir jih ubija
»Preden smo pristali v Garmširu, so nam
dejali, da bomo tu ostali sedem do deset
dni. Sedaj smo tukaj že sto dni, naše biva-
nje v Afganistanu pa so podaljšali še za en
mesec. Nategnili so nas. Toda tega smo va-
jeni. To je del naše službe. Človek, prišli
smo v pekel. Najprej je bilo tiho, potem pa
so nas napadli z vseh strani. Talibi so re-
snično dobri borci; veliko boljši so od vseh
iraških upornikov. Mislili smo, da se bomo
Počutijo se izbrane,
kot prav vsi
bojevniki prav vseh
svetih vojn. Dvome
odganjajo s
poslanstvom.
Vojna je njihov
smisel obstoja,
zato jo slavijo.
borili z neizkušenimi kmeti, napadli pa so
nas prvovrstni gverilci, ki obvladajo tudi
taktiko. Ničesar ne naredijo po naključju.
Dva meseca smo se z njimi borili tako, kot
se je borilo v drugi svetovni vojni. Pregnali
smo jih, ker smo imeli premoč v zraku.
Brez pomoči našega letalstva bi spopadi na
tleh trajali več mesecev. Njih je ogromno.
Prihajajo od vsepovsod. Velike izgube jih
ne vržejo iz tira. Vem, da smo ubili štiristo
ali petsto talibov, večina jih je bila iz Paki-
stana, toda to stvari ni kaj dosti spremeni-
lo. Boji so se nadaljevali. Dva meseca smo
bili vsak dan v 'kontaktu' [vojaški izraz za
oborožen spopad, op. p]. Spali smo v strel-
skih jarkih, po nekaj ur na teden. Mislili
smo, da se to sranje ne bo nikoli končalo.
Potem so nam nadrejeni rekli, da je sovra-
žnik poražen. Poražen? Odšli, zbežali so
drugam. Ko bomo mi novembra odšli do-
mov, se bodo vrnili in se maščevali lokal-
nemu prebivalstvu, ki je sodelovalo z na-
mi,« je med večerno telovadbo na improvi-
ziranih orodjih razlagal marinski vodnik
Rodriguez, 21, oče dveletne hčerke, ki se je
marincem pridružil, ker prihaja iz vojaške
družine. Ko bo odslužil petletno pogodbo,
bo marince zapustil in si poiskal službo v
kakšnem izmed tako imenovanih »kon-
traktorskih« podjetij, denimo v zloglasni
družbi Black Water, kjer bo imel nekajkrat
DELO, 23. avgusta 2008
Vojna je njihov mir in mir je njihova vojna.
večjo plačo kot v marinskem korpusu, mo-
žnosti za ubijanje pa v času, ki prihaja, ni-
kakor ne bo primanjkovalo. Marinec brez
častniškega čina zasluži le okoli tisoč evrov
na mesec. »To niti ni tako malo, saj imamo
na voljo zastonj stanovanja, tudi doma ži-
vimo v vojaškem oporišču, in brezplačno
zdravstvo. V Ameriki je to zelo velika
stvar,« se je tolažil marinec Rodriguez, ki je
bil pred odhodom v Afganistan, o katerem,
podobno kot skoraj vsi soborci, ni vedel
prav ničesar, prepričan, da gre v tej vojni za
spopad med dobrim in zlim. Tako so jim
ves čas govorili med pripravami, je pove-
dal Rodriguez. »Ko sem odhajal iz Ameri-
ke, to je moja prva misija, sem bil prepri-
čan, da se nas bodo ljudje razveselili, saj
jim prihajamo na pomoč, prihajamo se bo-
rit za njihovo svobodo. Toda po pristanku
v Garmširu sem ugotovil, da nas v resnici
sovražijo, in takoj sem se vprašal, kaj poč-
nem tukaj. Takšnih vprašanj si marinec ne
sme zastavljati. Mi smo profesionalni voja-
ki v službi države. Po svetu se borimo za
Združene države. Imamo fantastično služ-
bo in to moramo spoštovati. Opravljamo
zelo pomembno delo, ki ga ne more opra-
vljati vsakdo. Trdo smo trenirali in za nami
stoji predsednik. Za nas nič ne sme biti tež-
ko. To je naše delo, ki ga moramo čim bolje
opraviti, toda tukajšnjim ljudem bi vseeno
rad dopovedal, da smo na njihovi strani, da
jim želimo pomagati in jih osvoboditi iz-
pod talibov,« je glasno razmišljal Rodrigu-
ez, čigar družina prihaja iz Portorika. Ostali
marinci so prikimavali. Sem ter tja je kdo
glasno prdnil. »Vsi filmi o marincih so za-
nič,« je rekel marinec Senders, ki je ta dan
brez razloga pokončal psa, in pogovor po-
daljšal za dobro uro.
Opustošenje
V spopadih z marinci je v Garmširu poleg
petsto upornikov umrlo več sto civilistov.
Okoli sedem tisoč družin je zbežalo z do-
15
mov. Do zdaj se jih je vrnilo le nekaj sto.
Nimajo se kam vrniti, zato životarijo v raz-
beljenih puščavah. Ameriške bombe so po-
rušile njihove domove iz blatnih opek ter
pobile živino, od katere so odvisni. Med si-
lovitimi spopadi so bila uničena tudi njiho-
va makova polja, bežeči talibi pa so jim za-
segli že pripravljeno in sila dobičkonosno
opijsko pasto. Celotno območje Garmšira,
svetovno središče trgovine z opijem, je po-
rušeno do tal. Ljudje, ki so se vrnili, v ma-
rince, ki patruljirajo po prašnih cestah, pu-
ščavi in močvirju ob reki Helmand, kjer jih
sem ter tja »preseneti« samomorilski na-
pad, zrejo z velikim nezaupanjem. Za kaj
drugega nimajo razloga. Vojna za njihova
srca in misli je bila izgubljena že davno. Za
Nato in misijo ISAF pa še nikoli niso slišali.
»Tu ljudem ne smemo hoditi po prstih, ra-
zen če imamo zares trdne dokaze. Situacija
je zelo krhka; vsaka napaka, taktična ali ko-
munikacijska, nam lahko podre vse, kar
smo gradili zadnje tri mesece,« je med pa-
truljiranjem po nevarnih poljih ob reki
Helmand povedal poročnik Dawson.
»Ko streljam na ljudi, ne razmišljam o niče-
mer. To je vojna. Če jaz ne bi streljal na
njih, bi oni streljali name. Koliko ljudi sem
ubil?! Ne štejem. Ne vem. Ni pomembno.
Pomembno je, kakšen je naš prispevek v
vojni proti terorizmu. Kjer koli smo se ma-
rinci do zdaj bojevali, smo bili uspešni. V
nasprotju z vojsko. Marinci smo zares ne-
kaj posebnega. Česa se bojim? Smrti? Da bi
mi odpihnilo noge ali jajca? Bojim se, da bi
končal na invalidskem vozičku in bi se mi
mladi in razvajeni pezdeti doma smejali v
obraz, jaz pa jih ne bi mogel razsuti, tega se
bojim; najbolj pa se bojim za svoje prijate-
lje iz enote, s katerimi smo praktično sku-
paj že dve leti in pol, smo kot bratje, druži-
na. Borimo se eden za drugega. Delamo za
skupno stvar,« je razmišljal marinec Hig-
gins in dodal, kako močno ljubi svojo ma-
mo, ki ga poleg marinskih bratov edina za-
res razume.
Marinci, s katerimi sva se pogovarjala v dol-
gih in vročih dnevih, ki smo jih skupaj preži-
vljali na bojiščih južnega Helmanda, so po-
vsem odrezani od svetovnih in tudi doma-
čih dogajanj. Mnogi niso vedeli, da je Barack
Obama že davno tega postal demokratski
predsedniški kandidat, kaj šele, da se je afga-
nistanska vojna vrnila na naslovnice, tuje
vojske pa so se znašle v hudi zagati.
»Ko greš kot marinec na misijo, se tvoj čas
ustavi, doma pa življenje teče naprej. Ko se
vrneš domov, imajo prijatelji nove službe;
prijateljice, s katerimi si se zabaval in jih
dobro poznaš, pa ti poskušajo dopovedati,
da imajo, lažnivke, po novem resne fante.
Doma so ljudje videti kot sence, zato je vsa-
ka vrnitev šokantna,« je razlagal korporal
Devon S. Nesselroth, ki je v času našega
obiska staknil infekcijo in spal tudi po
dvajset ur dnevno. Povprečna starost ma-
rincev se giblje od osemnajst do dvaindvaj-
set let – v marinski korpus so vstopili po
končani ali zapuščeni srednji šoli. Odšli so
na Parris Island v Severno Karolino ali kali-
fornijski San Diego, kjer sta dve marinski
zbirališči in prizorišči tri mesece trajajoče
»poti skozi pekel«, v kateri navadni ameri-
ški mladeniči postanejo poklicni morilci in
se na račun Države odpovedo svojim mi-
slim; ti trije meseci treninga so po pričeva-
nju marincev hujši in težji od vseh vojnih
izkušenj, saj se svojim sovražnikom, pravi-
jo, ne morejo maščevati. 11. septembra
2001 so bili vsi po vrsti še osnovnošolci:
zgodovina jim za zdaj še ni ponudila mo-
žnosti refleksije. •