Makhaira iz Vinice

V zadnjih dveh prispevkih smo si ogledali drobce iz bogatega materiala, najdenega na lokaciji Stranji dol pri Vinici in v bliji okolici. Tudi v tokrat bomo posegli v isti material. Kot e omenjeno spada nahajalie pri Vinici v as mlaje elezne dobe, najdbe pa praviloma povezujemo - navkljub tudi druganim mnenjem - s plemenom Japodov, ki so obvladovali prostor med Kolpo in Uno.

Tokrat bi izpostavil najdbo odlino ohranjenega mea, ki ima med predmeti v funkciji grobnih pridatkov zelo zgovorno vlogo. Me oznauje grob bojevnika in glede na dejstvo, da je bilo tovrstno oroje redko in dragoceno, je jasno, da govorimo o grobu pomembnejega lana prazgodovinske skupnosti. Pri plemenih, ki jih oznaujemo kot Keltska ali Ilirska je me znak bogastva, kajti bil je oroje premonejih, navadno konjenikov tj. plemstva, ostali pa so se borili le s sulicami in drugim orojem (sekira, lok).

Urna iz Japodskega grobia v Ribiu v Bosni in Hercegovini

Makhaira iz lokacije Stranji dol pri Vinici z merilom (Peabody Museum)

Oblika mea kot enega izmed glavnih hladnih oroij se je skozi tisoletja lovekega razvoja stalno spreminjala. Vsak prostor in as je razvil svoje specifine oblike, ki so bile pogojene tako z znanjem in spretnostjo izdelovalca ter dostopnim materialom kot z nainom in taktiko bojevanja. Prostor dananje Bele krajine je v prazgodovini spadal v iri okvir Ilirika. Med tipina ilirska oroja (Wilkes, Illyrians 1995, 238-239) tejemo ukrivljen enoroni me imenovan makhaira (lat. machaera), katerega so uporabljali v razlinih variantah na irem obmoju antinih Ilirika (okvirno nekdanja Jugoslavija), Dacije (dan. Romunija), Tracije (dan. Bolgarija) in Grije. Njegova posebnost je rahla ukrivljenost navzdol in enostransko rezilo, pri Ilirih pa se je navadno uporabljal s keltskemu tipu sorodnim lahkim itom. Po obliki in nainu bojevanja je tako povsem drugaen od tipinega rimskega kratkega mea, dvoreznega tekega ravnega gladija (lat. gladius), ki se je uporabljal s tekim rimskim itom, ki je varoval celo telo in bil prilagojen bojevanju v centuriji in maniplu. Uporaba tovrstnega oroja govori o monem vplivu, ki so ga imeli Grki na ilirski prostor prek svojih kolonij na Jadranu in trgovanja z njimi. Oroje jasno pria o tudi o prevzemu (naprednejega grkega) naina bojevanja in oroja, ki je posledino postalo standardna oboroitev ilirskih plemen na obmoju Balkana na katero so nato v asu od 2. st. pr. n. t. v mnoici spopadov naleteli Rimljani.

Prikaz japodskih bojevnikov pri izvajanju libatio, jasno je razvidna bojna oprema velike grebenaste elade in keltskega ita (urna iz Japodskega grobia v Ribiu v Bosni in Hercegovini, Duje Rendi-Mioevi VAMZ XV, 1983)

Moderna rekonstrukcija tipine Makhaire

Tukaj prikazana makhaira je bila najdena na lokaciji Stranji dol pri Vinici tokom izkopavanj vojvodinje Meklenburke v zaetku 20. st., kot grobni pridatek v enem izmed grobov na tamkajnji nekropoli. Najdba jasno pria o prisotnosti bojevnika, uglednejega pripadnika skupnosti, ki je bivala na obmoju tamkajnjega gradia. Antinim virom slede moramo to skupnost povezati s plemensko zvezo Japodov katero so jo antini avtorji delili v dve skupini, ki ju je delil masiv Kapela (v antiki imenovan Alpes). Prva skupina, t.i. cisalpinski Japodi, so bivali na obmoju juno od masiva Kapela (Lika in juno), druga skupina, t.i. transalpinski Japodi, pa na obmoju severno od masiva Kapela na Hrvakem (Kordun in severno). Slede tej delitvi ugotovimo, da je ozemlje dananje Bele krajine spadalo pod transalpinske Japode in tukaj naletimo na zelo zanimiv drobec zgodovine. Apijan Aleksandrijski (Illyrike XVIII, 52), avtor iz 2. st. n. t., pri opisu Oktavijanovega pohoda v Ilirik poroa: Transalpinski Japodi, silno in divje ljudstvo, so v obdobju dvajsetih let dvakrat odbili rimska napada, napadli Oglej in oropali rimsko kolonijo Trst. Napad na Oglej in Trst postavljamo v as okoli 52 pr. n. t., ko je bil guverner severne Italije Gaj Julij Cezar, govori pa o vojakih sposobnostih tega dela Japodske plemenske zveze. Transalpinski Japodi so se upirali Rimljanom celih dvajset let in ele leta 35 pr. n. t. jih je podredil Oktavijan, ko je osvojil Metulum. Kot pravi Apijan (Illyrike XXI, 59): Po padcu Metula so se ostali Japodi, ki jih je prevzel strah, predali Cesarju. Tako so prvi prili pod Rimsko oblast Japodi na drugi strani Alp *tj. transalpinski Japodi+. V vseh teh vojakih podvigih moramo nujno videti japodske bojevnike opremljene tudi z vrsto mea, ki so ga nali na obmoju Vinice. Na koncu bi e poudaril zanimivo podobnost naega izraza me z antinim grkim makhaira in staronordijskim maekir, saj vidimo v vseh izrazih ista soglasnika M-CH, torej isti besedni koren, kar nakazuje nekaken nepoznani skupen izvor v praindoevropskem jeziku, ki se je v slovanskih jezikih ohranil vse do danes. Janez Weiss BELOKRANJEC, januar 2010, tevilka XIII/1