Zoran Rant - Termodinamika

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA STROJNITVO
Termodinamika
ZORAN RANT
Ljubljana 2001
Naslov dela: TERMODINAMIKA knjiga za uk in prakso Avtor: prof. dr. Zoran Rant
Raunalniko oblikovanje: Fakulteta za strojnitvo Ljubljana, Akereva 6 Evidenna tevilka: 275
Pri izidu knjige je finanno sodelovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije.
Vse pravice pridrane. Noben del te publikacije ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli nain, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem bodisi kako drugae, brez predhodnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic.
CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 536.7(075.8) RANT, Zoran Termodinamika : knjiga za uk in prakso / Zoran Rant. - Ljubljana : Fakulteta za strojnitvo, 2000 ISBN 961-6238-47-7 110693120
PREDGOVOR K POSODOBLJENEMU PONATISU KNJIGE

Temeljno delo akademika prof. dr. Zorana Ranta "Termodinamika, knjiga za uk in prakso", je e vrsto let razprodano. Od izdaje te knjige je minilo veliko let, vendar je njena vsebina e vedno aktualna, e vedno velja za najpomembnejo domao knjigo na tem podroju. Ob 55-letnici popolnega tudija strojnitva v Sloveniji se je pri lanih Laboratorija za termoenergetiko porodila misel, da bi ta dogodek zaznamovali s ponovno izdajo tega temeljnega dela. Laboratorij za termoenergetiko, ki je naslednik nekdanjega Kalorinega laboratorija, je namre po svojem podroju delovanja blizu dela, ki ga je opravljal prof. Rant. Slovenska tehnina javnost se je sicer prof. dr. Zorana Ranta spomnila e ob 90-letnici njegovega rojstva: revija Strojniki vestnik je ob tej priliki izdala poseben Rantov zbornik, ki je naletel v Sloveniji, e bolj pa v tujini, na Tehnini univerzi Braunschweig, kjer je bil Rant deset let redni profesor (ordinarius), na lep odmev. Nemka zaloba Olms bo v kratkem izdala delo "Geschichte der Verfahrenstechnik der Technischen Universitt Braunschweig" (Zgodovina procesne tehnike na Tehniki univerzi Braunschweig), ki vsebuje tudi zajetno poglavje o delu prof. dr. Zorana Ranta. Vsebina priujoe knjige "Termodinamika, knjiga za uk in prakso" je ostala popolnoma nespremenjena, prav tako vse slike, nespremenjena je ostala tudi pisava enab in vse najpomembneje oznake. Zamenjani so le nekateri simboli, specifina entalpija ni ve oznaena s rko i, ampak - kot je zdaj splono obiajno - s rko h. Tudi definicije za posamezne temeljne veliine so ostale nespremenjene, eprav so nekatere izmed njih v zadnjih desetletjih doivele manje spremembe ali pa so bile definirane toneje. Tako je ostal nespremenjen tudi duh celotne knjige. Prof. dr. Zoran Rant je bil visokoolski uitelj v Ljubljani od 1946 do 1962, nato pa do svoje smrti leta 1972 v Braunschweigu. Ve o njegovem ivljenju in njegovem delu je napisano na koncu knjige. Mag. Eva Zozolly, herka prof. Ranta, je prijazno dovolila ponatis knjige. Ministrstvo za znanost in tehnologijo je tisk knjige financiralo, nekaterim slovenskim podjetjem gre zahvala, da so z oglasi finanno podprli ostale stroke, lanom Laboratorija za termoenergetiko in nekaterim tudentom pa zasluga, da so knjigo pripravili za tisk v sodobni raunalniki obliki. Ljubljana, 15. januar 2001 Prof. dr. Matija Tuma Predstojnik Katedre za energetsko strojnitvo
Ponatis knjige "Termodinamika, knjiga za uk in prakso", ki smo ga pred desetimi leti pripravili v Laboratoriju za termoenergetiko, Fakultete za strojnitvo v Ljubljani, je po priakovanjih naletel na velik odmev v strokovnih krogih in je bil pred kratkim razprodan. Povpraevanje po knjigi pa kae, da je vsebina e kako aktualna za temeljno razumevanje izzivov bodoe energijske oskrbe, zato smo se odloili za ponoven ponatis knjige, katerega ambicija je pribliati to zanimivo, a vasih teko razumljivo materijo, tudentom in strokovnjakom s podroja energetike. Izr.prof.dr. Mihael Sekavnik Laboratorij za termoenergetiko Ljubljana, 25. junij 2011
To knjigo posveam svoji skrbni materi Tilki Rant
PREDGOVOR
Ta knjiga je nastala iz predavanj o termodinamiki, katere imam na Fakulteti za strojnitvo Univerze v Ljubljani od leta 1946 naprej. V tem razdobju je dozorelo pomembno raziskovanje praktinih posledic drugega glavnega zakona termodinamike. Knjiga upoteva ta razvoj v polni meri in vsa snov se obravnava z vidika glavnih zakonov, predvsem pa drugega glavnega zakona, torej s stalia povraljivosti in nepovraljivosti dogodkov. Zaetniku in poborniku tega modernega gledanja, katerega tehnine posledice bomo v celoti dojeli ele v prihodnosti, profesorju F. Bonjakoviu se iskreno zahvaljujem za marsikatero pobudo in razjasnitev. Zaradi tega novega gledanja se knjiga precej razlikuje od drugih del te stroke tako po razvrstitvi kakor tudi po obravnavani snovi. Upam, da pomeni to korak naprej. Dosledno se uporablja novi Giorgijev sistem mer s pripadnimi koherentnimi merskimi enotami. Knjiga je namenjena pouku tudentov strojnikov. Vendar ne izkljuno; rabijo jo lahko tudi tudenti sosednjih disciplin. Pisana pa je tudi za ljudi, ki e delujejo v praktinem poklicnem ivljenju in bi se radi poglobili v to zanimivo in svojevrstno vedo ali pa svoje znanje osveili. Knjigo bistveno dopolnjujejo termodinamine tabele in diagrami M. Oprenika (M. Oprenik: Termodinamine tabele in diagrami, Ljubljana 1961). V tekstu se pogosto sklicujem na to delo pod kratico OP. V doglednem asu bo Oprenik tudi e izdal zbirko termodinaminih nalog. Tako bomo imeli Slovenci konno kompletno delo iz te tako vane osnovne znanosti. Za pomo pri pregledu in prireditvi rokopisa, pri sestavi kazal in za itanje korektur se zahvaljujem ing. Miranu Opreniku, docentu Fakultete za strojnitvo, svojemu asistentu ing. Branku Gaperiu ter tudentoma Mirku Opari in Stanislavu Pintarju. Ing. Janez Pust je lino izdelal originale vseh slik; moja sestra Marjanca in herka Metka pa sta tipkali vasih zelo slabo itljiv rokopis. Hvala tudi njim. Konno se zahvaljujem e Univerzitetni zalobi, kateri je vkljub vsem teavam uspelo izdati knjigo v primerni obliki. Ljubljana, junija 1962. Z. Rant
VII
KAZALO 1. O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH ........................................................................1 1.1 SISTEMI MER..............................................................................................................1 1.1.1 Giorgijev sistem mer ..............................................................................................1 1.1.2 Veliinske enabe ...................................................................................................2 1.1.3 Tehniki sistem mer................................................................................................2 1.1.4 Fizikalni sistem mer ...............................................................................................3 1.2 2. RAZLIKE MED SISTEMI MER..................................................................................3 O ENERGIJAH.................................................................................................................9 2.1 NAKOPIENE ENERGIJE..........................................................................................9 2.1.1 Potencialna (geopotencialna) energija....................................................................9 2.1.2 Kinetina energija.................................................................................................10 2.1.3 Notranja energija ..................................................................................................11 2.2 PREHODNE ENERGIJE ............................................................................................12 2.2.1 Mehansko delo......................................................................................................12 2.2.2 Energija elektrinega toka ....................................................................................13 2.3 NEKE LASTNOSTI TELES.......................................................................................14 2.3.1 Masa......................................................................................................................14 2.3.2 Tlak.......................................................................................................................14 2.3.3 Volumen ...............................................................................................................16 2.4 TEMPERATURA........................................................................................................16 2.4.1 Toplotno ravnoteje, toplota.................................................................................16 2.4.2 Niti glavni zakon termodinamike .......................................................................17 2.4.3 Merjenje temperature............................................................................................18 3. PRVI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE...........................................................23 3.1 TOPLOTA IN DRUGE ENERGIJE, JOULEOV POIZKUS .....................................24 3.2 PRIDOBIVANJE DELA IZ TELES ...........................................................................27 3.2.1 Diagram pV.........................................................................................................28 3.3 MATEMATINA FORMULACIJA PRVEGA GLAVNEGA ZAKONA ................29 3.4 TEHNINO DELO IN ENTALPIJA..........................................................................31 3.4.1 Ravnoteno tehnino delo ....................................................................................34 3.4.2 Entalpija in prvi glavni zakon...............................................................................36 4. NOTRANJA ENERGIJA IN TERMODINAMINO STANJE ................................39 4.1 TERMODINAMINO STANJE ................................................................................39
VIII
4.2 DIAGRAMI STANJA ................................................................................................ 40 4.2.1 Termodinamine preobrazbe................................................................................ 41 4.3 ENABE STANJA..................................................................................................... 42 4.3.1 Notranje ravnoteje .............................................................................................. 44 4.3.2 Homogenost ......................................................................................................... 44 4.3.3 Agregatna stanja................................................................................................... 45 4.3.4 Enabe stanja........................................................................................................ 46 4.4 ENABA STANJA IDEALNIH PLINOV ................................................................ 47 4.4.1 Boyle Mariotteov zakon.................................................................................... 48 4.4.2 Gay Lussacov zakon ......................................................................................... 48 4.4.3 Enaba stanja idealnega plina .............................................................................. 49 4.5 AVOGADROV ZAKON IN SPLONA PLINSKA KONSTANTA ........................ 53 4.5.1 Atomi in molekule ............................................................................................... 53 4.5.2 Pravilo konstantnih razmerij mas......................................................................... 54 4.5.3 Avogadrov zakon ................................................................................................. 54 4.5.4 Normni kubni meter ............................................................................................. 55 4.5.5 Splona plinska konstanta .................................................................................... 56 4.6 KALORINE ENABE STANJA............................................................................. 57 4.6.1 Gay Lussacov poizkus in notranja energija idealnega plina ............................. 59 4.6.2 Entalpija idealnega plina...................................................................................... 61 4.7 ENABE STANJA REALNIH PLINOV .................................................................. 61 4.8 ENABE STANJA KAPLJEVIN IN TRDNIH TELES............................................ 63 4.8.1 Kapljevine ............................................................................................................ 63 4.8.2 Trdne snovi .......................................................................................................... 63 5. SPECIFINA TOPLOTA............................................................................................. 65 5.1 5.2 5.3 TOPLOTNA KAPACITETA ..................................................................................... 65 SPECIFINA TOPLOTA .......................................................................................... 65 SREDNJA SPECIFINA TOPLOTA........................................................................ 67
5.4 ODVISNOST SPECIFINE TOPLOTE OD PREOBRAZBE.................................. 68 5.4.1 Specifina toplota in notranja energija ter entalpija............................................. 69 5.5 5.6 5.7 5.8 5.9 SPECIFINE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV........................................................ 71 MOLNE SPECIFINE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV ........................................ 73 NOTRANJA ENERGIJA IN ENTALPIJA IDEALNIH PLINOV ............................ 75 SPECIFINA TOPLOTA TRDNIH SNOVI ............................................................. 76 SPECIFINE TOPLOTE KAPLJEVIN..................................................................... 79
5.10 TEMPERATURA ZMESI DVEH TELES ................................................................. 80
IX
6.
PLINSKE ZMESI ...........................................................................................................81 6.1 DALTONOV ZAKON................................................................................................81 6.2 ENABA STANJA PLINSKE ZMESI ......................................................................83 6.2.1 Volumenska razmerja in razmerja mas ................................................................83 6.2.2 Enaba stanja plinske zmesi .................................................................................85 6.3 NOTRANJA ENERGIJA, ENTALPIJA IN SPECIFINE TOPLOTE PLINSKIH ZMESI .........................................................................................................................87
7.
PREOBRAZBE IDEALNIH PLINOV .........................................................................89 7.1 7.2 7.3 PLINI KOT DELOVNE SNOVI.................................................................................89 IZOHORA ...................................................................................................................90 IZOBARA ...................................................................................................................91
7.4 IZOTERMA ................................................................................................................92 7.4.1 Konstrukcija izoterme...........................................................................................95 7.5 7.6 7.7 8. IZENTROPA...............................................................................................................96 POLITROPE..............................................................................................................100 SPLONE POLITROPE ...........................................................................................103
STISNJEN ZRAK.........................................................................................................105 8.1 KOMPRIMIRANJE ZRAKA ...................................................................................107 8.1.1 Delo kompresije..................................................................................................107 8.1.2 Kompresija v ve stopnjah .................................................................................109 8.1.2.1 kodljivi prostor .............................................................................................110 8.1.2.2 Indikatorski diagram .......................................................................................113 8.1.2.3 Kompresija v dveh stopnjah............................................................................113 8.1.2.4 Diagram pV kompresije v dveh stopnjah ......................................................115 8.1.2.5 Vmesni tlak .....................................................................................................115 8.1.2.6 Odvod toplot in delo .......................................................................................116 8.2 ORODJA IN MOTORJI NA STISNJEN ZRAK ......................................................118 8.3 IZKORISTEK PNEVMATINEGA PRENOSA ENERGIJE .................................120
9.
KRONI PROCES .......................................................................................................121 9.1 9.2 9.3 9.4 KAJ JE KRONI PROCES.......................................................................................121 DELO IZ KRONEGA PROCESA..........................................................................121 TOPLOTE V KRONIH PROCESIH ......................................................................122 TERMODINAMINI IZKORISTEK.......................................................................125
9.5 POSEBNI KRONI PROCESI Z IDEALNIMI PLINI ............................................126 9.5.1 Carnotov kroni proces.......................................................................................126 9.5.2 Stalnotlani kroni proces ..................................................................................131
9.5.3 9.6
Tehnina izvedba stalnotlanega kronega procesa........................................... 133
TOPLOTNI REZERVOARJI ................................................................................... 135
10. DRUGI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE .................................................... 137 10.1 FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA......................................... 137 10.2 POVRALJIVI IN NEPOVRALJIVI PROCESI .................................................. 140 10.2.1 Pisava prvega glavnega zakona za povraljive procese..................................... 142 10.3 POSEBNI NEPOVRALJIVI PROCESI ................................................................ 143 10.3.1 Trenje ................................................................................................................. 143 10.3.2 Prestop toplote.................................................................................................... 143 10.3.3 Ekspanzija plina brez dela.................................................................................. 145 10.3.4 Duitev ............................................................................................................... 146 10.3.5 Raztapljanje........................................................................................................ 149 10.3.6 Zakljuek............................................................................................................ 149 10.4 NEPOVRALJIVOSTI IN DELO ........................................................................... 150 10.4.1 Kroni procesi .................................................................................................... 150 10.4.2 Monotermni procesi ........................................................................................... 152 10.5 TERMODINAMINA TEMPERATURNA SKALA.............................................. 154 10.6 ENTROPIJA ............................................................................................................. 159 10.6.1 Entropija nova veliina stanja ......................................................................... 159 10.6.2 Dimenzija in enote entropije .............................................................................. 164 10.6.3 Izraun entropije iz terminih veliin stanja ...................................................... 165 10.6.3.1 Nekaj o popolnih diferencialih ................................................................... 165 10.6.3.2 Izraunavanje entropije iz drugih veliin ................................................... 166 10.6.4 Entropija idealnega plina ................................................................................... 169 10.6.5 Entropija trdnih teles in kapljevin...................................................................... 171 10.6.6 Entropijski diagrami........................................................................................... 171 10.6.6.1 Entropijski diagram idealnega plina........................................................... 173 10.7 NEPOVRALJIVOSTI IN ENTROPIJA ................................................................ 175 10.7.1 Pretvarjanje dela v toploto s trenjem.................................................................. 175 10.7.2 Prehod toplote z vije temperature na nijo ....................................................... 175 10.7.3 Ekspanzija plina brez dela.................................................................................. 176 10.7.4 Meanja plinov................................................................................................... 176 10.7.5 Nepovraljivosti poveajo entropijo zaprtega sistema....................................... 180 10.8 MATEMATINA FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA.......... 183 10.9 OKOLICA................................................................................................................. 185 10.10 DELO IZ TELESA ALI IZ SISTEMA TELES........................................................ 187 10.10.1Delo iz sistema ................................................................................................... 187 10.10.2Izgube dela zaradi nepovraljivosti.................................................................... 190
XI
10.10.3Maksimalno delo iz sistema ...............................................................................191 10.11 EKSERGIJA..............................................................................................................192 10.11.1Pretvorljivost toplote v delo in eksergija toplote................................................195 10.11.2Eksergija kot mera za vrednost energije.............................................................197 10.11.3Eksergija in nepovraljivosti ..............................................................................198 10.11.4Energetski in eksergetski izkoristek ...................................................................198 10.11.5Eksergijski diagrami ...........................................................................................201 10.12 TEHNIKI POMEN NEPOVRALJIVOSTI IN BOJ PROTI NJIM......................202 10.13 ENTROPIJA, MERA ENERGETSKE VREDNOSTI SISTEMA............................203 10.14 IZRAUNANJE KALORINIH VELIIN STANJA IN TERMINIH VELIIN STANJA ....................................................................................................................204 10.14.1Diferencialni kvocient notranje energije in entalpije .........................................204 10.14.2Entalpija in notranja energija..............................................................................205 10.14.3Notranja energija idealnega plina .......................................................................209 10.14.4Specifine toplote ...............................................................................................210 10.15 ENTROPIJA IN VERJETNOST...............................................................................212 10.15.1Makrostanje in mikrostanje ................................................................................212 10.15.2Termodinamina verjetnost ................................................................................214 10.15.3Entropija in termodinamina verjetnost .............................................................216 11. TRETJI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE ALI NERNSTOV TEOREM..219 12. AGREGATNE PREOBRAZBE ..................................................................................221 12.1 UPARJEVANJE........................................................................................................221 12.1.1 Mejna krivulja.....................................................................................................224 12.1.2 Veliine stanja v podroju mokre pare ...............................................................225 12.1.3 Kritino stanje.....................................................................................................227 12.1.4 Krivulja napetosti ...............................................................................................228 12.1.4.1 Coxov diagram............................................................................................228 12.2 TALJENJE IN SUBLIMACIJA................................................................................229 12.3 PARE V NEVTRALNEM PLINU............................................................................231 12.4 ENERGIJE AGREGATNIH PREOBRAZB.............................................................234 12.4.1 Energije pri uparjanju .........................................................................................235 12.4.2 Clapeyronova enaba..........................................................................................241 12.4.3 Energije pri taljenju in sublimaciji .....................................................................243 12.5 PREOBRAZBE MOKRE PARE ..............................................................................246 12.5.1 Izobara, izoterma ................................................................................................246 12.5.2 Izohora ................................................................................................................248 12.5.3 Izentropa .............................................................................................................250
XII
13. PREGRETE PARE, REALNI PLINI ........................................................................ 253 13.1 FAKTOR REALNOSTI ........................................................................................... 253 13.2 VAN DER WAALSOVA ENABA STANJA........................................................ 255 13.2.1 Izvod enabe VDW......................................................................................... 255 13.2.2 Izoterme VDW................................................................................................ 257 13.2.3 Enaba VDW in kritino stanje ...................................................................... 259 13.2.4 Reducirana enaba stanja ................................................................................... 261 13.2.5 Korespondentna ali ujemna stanja ..................................................................... 263 13.3 DISKUSIJA ENABE VDW IN SPLONO OBNAANJE REALNIH PLINOV ................................................................................................................................... 263 13.3.1 Boylova krivulja................................................................................................. 264 13.3.2 Joule Thomsonov efekt ................................................................................... 265 13.3.2.1 Duilni efekt realnega plina........................................................................ 267 13.3.2.2 Inverzijska krivulja..................................................................................... 268 13.4 TERMINE VELIINE STANJA REALNIH PLINOV......................................... 272 13.5 ENTALPIJA REALNIH PLINOV ........................................................................... 274 13.6 ENTROPIJA REALNIH PLINOV ........................................................................... 276 13.7 POBOLJANE ENABE STANJA ZA REALNE PLINE ..................................... 277 14. VODA IN VODNA PARA ........................................................................................... 281 14.1 TERMODINAMINE LASTNOSTI VODE IN VODNE PARE ........................... 281 14.2 PARNE TABELE ..................................................................................................... 283 14.3 DIAGRAMI STANJA ZA PARO ............................................................................ 284 14.3.1 Diagram Ts....................................................................................................... 284 14.3.2 Mollierov diagram hs. ...................................................................................... 285 14.4 EKSERGIJA PARE .................................................................................................. 289 15. VIRI TOPLOTE........................................................................................................... 291 15.1 NARAVNA VROA TELESA................................................................................ 291 15.2 TOPLOTA IZ KEMINIH REAKCIJ ..................................................................... 292 15.3 TEMPERATURNA KARAKTERISTIKA TOPLOTE ........................................... 292 15.4 KRITJE ENERGETSKIH POTREB ........................................................................ 293 15.5 ZGOREVANJE......................................................................................................... 295 15.5.1 Princip zgorevanja.............................................................................................. 295 15.5.2 Sestavine goriv................................................................................................... 296 15.5.3 Mehanizem zgorevanja ...................................................................................... 297 15.6 ENERGIJA ZGOREVANJA, KURILNOST ........................................................... 299 15.6.1 Merjenje kurilnosti............................................................................................. 300
XIII
15.6.2 Zgorevanje vodika, zgornja in spodnja kurilnost ...............................................302 15.6.3 Doloitev kurilnosti iz elementarne analize goriva ............................................304 15.7 STEHIOMETRIJA ZGOREVANJA.........................................................................305 15.7.1 Potreba kisika in zraka, sestava zgorelih plinov.................................................305 15.7.2 Trdna in kapljevita goriva...................................................................................306 15.7.2.1 Kisik in zrak................................................................................................306 15.7.2.2 Dimni plini..................................................................................................307 15.7.3 Plinasta goriva ali gorilni plini ...........................................................................311 15.7.3.1 Kisik in zrak................................................................................................311 15.7.3.2 Dimni plini..................................................................................................312 15.8 TEMPERATURA ZGOREVANJA IN ENTALPIJA DIMNIH PLINOV ...............313 15.8.1 Diagram h dimnih plinov..............................................................................315 15.8.2 Zgorevanje ob nijih temperaturah.....................................................................317 15.8.3 Izobarno zgorevanje pri tlaku okolice ................................................................319 15.8.4 Disociacija ..........................................................................................................320 15.8.5 Izohorno zgorevanje ...........................................................................................321 15.8.6 Srednje razpololjive temperature ......................................................................322 15.9 REGENERATIVNO PREDGREVANJE PRI ZGOREVANJU...............................322 15.9.1 Menjalniki toplote ..............................................................................................323 15.9.2 Primer .................................................................................................................326 15.9.3 Termodinamini pomen regenerativnega predgrevanja .....................................328 15.10 EKSERGIJA GORIV ................................................................................................329 15.11 EKSERGIJA DIMNIH PLINOV ..............................................................................330 15.12 NEPOVRALJIVOSTI ZGOREVANJA .................................................................331 15.13 ZGOREVANJE PRI NIJI TEMPERATURI ..........................................................332 15.14 SPLONI DIAGRAM h ZA DIMNE PLINE ......................................................332 15.15 SPLONI DIAGRAM ZA EKSERGIJO DIMNIH PLINOV...................................337 15.15.1Upotevanje vodne pare v dimnih plinih............................................................338 15.15.2Zgorevanje pri praktini temperaturi z < t ...................................................339 15.16 NATANNI RAUNI..............................................................................................340 15.17 ENERGIJA IZ JEDRSKIH REAKCIJ ......................................................................340 16. DELOVNI PROCESI ...................................................................................................343 16.1 TERMODINAMINI DELOVNI PROCESI ...........................................................343 16.2 NEPOVRALJIVOSTI IN IZGUBE V KRONIH PROCESIH ............................344 16.2.1 Primarne in sekundarne nepovraljivosti ...........................................................344 16.2.2 Ekspanzija in kompresija v batnih strojih ..........................................................345 16.2.2.1 Ekspanzija...................................................................................................345
XIV
16.2.2.2 Kompresija ................................................................................................. 346 16.2.3 Ekspanzija in kompresija v turbostrojih............................................................. 347 16.2.3.1 Ekspanzija .................................................................................................. 347 16.2.3.2 Kompresija ................................................................................................. 348 16.2.4 Notranji izkoristek (izentropni izkoristek) ekspanzijskih in kompresijskih strojev ..... 349 16.2.5 Dovod in odvod toplote...................................................................................... 350 16.2.6 Kroni procesi s sekundarnimi nepovraljivostmi............................................. 351 16.3 DOVOD TOPLOTE V KRONI PROCES IN NJEN ODVOD IZ PROCESA ...... 353 16.4 PARNI DELOVNI PROCESI .................................................................................. 354 16.4.1 Proces z mokro paro........................................................................................... 355 16.4.1.1 Odprt proces z mokro paro......................................................................... 359 16.4.1.2 Prenos toplote ............................................................................................. 360 16.4.2 Procesi s pregreto paro....................................................................................... 361 16.4.2.1 Zmerno pregreta para ................................................................................. 361 16.4.2.2 Mono pregreta para in visoki tlaki............................................................ 363 16.4.3 Regenerativno gretje napajalne vode ................................................................. 366 16.4.4 Vekratno pregrevanje pare ............................................................................... 373 16.4.5 Termodinamini delovni proces z dvema delovnima snovema ......................... 378 16.4.6 Diagram hs in porabe pare ............................................................................... 382 16.5 PLINSKI DELOVNI PROCESI ............................................................................... 383 16.5.1 Kaken naj bi bil kroni proces.......................................................................... 384 16.5.1.1 Izobarno zgorevanje ................................................................................... 385 16.5.1.2 Izotermno zgorevanje ................................................................................. 386 16.5.2 Plinske turbine.................................................................................................... 387 16.5.2.1 Enostavna odprta turbina............................................................................ 387 16.5.2.2 Proces z regeneracijo toplote...................................................................... 394 16.5.2.3 Turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah ................................. 396 16.5.2.4 Zgorevanje v turbini ................................................................................... 398 16.5.2.5 Plinska turbina z zunanjim zgorevanjem.................................................... 400 16.5.3 Motorji z notranjim zgorevanjem ...................................................................... 401 16.5.3.1 Motorji Otto................................................................................................ 401 16.5.3.2 Motorji Diesel............................................................................................. 405 16.6 EKSERGIJA V TERMODINAMINIH DELOVNIH PROCESIH........................ 408 17. HLADILNI PROCES .................................................................................................. 413 17.1 NAMEN HLADILNIH PROCESOV ....................................................................... 413 17.2 TEMPERATURNE RAZMERE IN NEPOVRALJIVOSTI.................................. 415 17.2.1 Primer................................................................................................................. 419 17.3 HLADILNI PROCESI S PARAMI .......................................................................... 419 17.3.1 Carnotov proces ................................................................................................. 419 17.3.2 Diagram ph....................................................................................................... 421 17.3.3 Parni hladilni procesi z duitvijo in suhim sesanjem ......................................... 423
XV
17.3.4 Podhladitev .........................................................................................................428 17.3.5 Komprimiranje v dveh stopnjah .........................................................................431 17.3.6 Vpliv hladilne snovi ...........................................................................................433 17.4 HLADILNI PROCES Z VODNO PARO .................................................................434 17.5 PLINSKI HLADILNI PROCESI ..............................................................................434 17.5.1 Zaprti in odprti procesi med stalnima tlakoma...................................................435 17.5.2 Temperaturne razmere in nepovraljivosti .........................................................436 18. KURILNI PROCESI ....................................................................................................441 18.1 NAMEN KURJENJA................................................................................................441 18.2 PROBLEM KURJENJA ...........................................................................................442 18.3 DIREKTNO KURJENJE Z OGNJEM......................................................................444 18.3.1 Temperaturne razmere in nepovraljivosti .........................................................444 18.3.2 Primer .................................................................................................................447 18.4 KAKO POBOLJATI KURJENJE...........................................................................450 18.5 TOPLOTNA PUMPA ...............................................................................................450 18.5.1 Carnotov kurilni proces ......................................................................................451 18.6 KURJENJE, ZVEZANO Z OPRAVLJANJEM MEHANINEGA DELA .............453 19. PLINSKI IN PARNI TOKOVI ...................................................................................457 19.1 UREJENI IN NEUREJENI TOKOVI.......................................................................457 19.2 ENABA KONTINUITETE ....................................................................................459 19.3 ENERGIJE V TOKOVIH .........................................................................................460 19.3.1 Adiabatni in izentropni tokovi............................................................................461 19.3.2 Tok s trenjem, nepovraljivi tok.........................................................................463 19.3.2.1 Mehanizem toka s trenjem ..........................................................................465 19.3.3 Tokovi skozi obe...............................................................................................470 19.3.3.1 Splono........................................................................................................470 19.3.3.2 Iztona hitrost idealnega plina brez trenja ..................................................471 19.3.3.3 Iztona hitrost idealnega plina s trenjem ....................................................472 19.3.3.4 Iztona hitrost pare......................................................................................473 19.3.4 Oblika obe .........................................................................................................473 19.3.4.1 Razmere v Lavalovem prerezu ...................................................................476 19.3.5 Lavalove obe .....................................................................................................479 19.3.5.1 Tok brez trenja in raziritev Lavalove obe................................................480 19.3.5.2 Tok s trenjem ..............................................................................................481 19.3.5.3 Raziritev Lavalove obe s trenjem ............................................................482 19.3.6 Tok idealnih plinov skozi obe...........................................................................483 19.3.7 Tok pare in neidealnih plinov skozi obe ...........................................................484 19.3.8 Neustrezne obe..................................................................................................485
XVI
19.3.8.1 Lavalove obe pri napanem zunanjem tlaku............................................. 486 19.4 POTISNI POGONI ................................................................................................... 489 19.4.1 Rakete................................................................................................................. 489 19.4.1.1 Iztok iz raketne obe................................................................................... 493 19.4.1.2 Izkoristki..................................................................................................... 495 19.4.2 Potisna cev ......................................................................................................... 496 19.4.3 Turbinski potisni pogoni .................................................................................... 502 19.4.3.1 Enotoni potisnik........................................................................................ 502 19.4.3.2 Delo in izkoristek ....................................................................................... 503 19.4.3.3 Dvotoni potisnik ....................................................................................... 506 19.4.3.4 Dodatno zgorevanje.................................................................................... 507 19.5 MEANJE PLINSKIH TOKOV .............................................................................. 508 20. ZELO NIZKE TEMPERATURE............................................................................... 511 20.1 KJE STOJIMO? ........................................................................................................ 511 20.2 UPORABA ZELO NIZKIH TEMPERATUR.......................................................... 512 20.3 MINIMALNO ALI POVRALJIVO DELO ZA UKAPLJITEV PLINA ............... 513 20.4 MONOSTI OHLADITVE PLINOV NA ZELO NIZKE TEMPERATURE ......... 514 20.5 OHLADITEV Z EKSPANZIJO ............................................................................... 515 20.5.1 Ukapljitev plinov po Lindeju ............................................................................. 516 20.5.1.1 Enostavni postopek..................................................................................... 516 20.5.1.2 Izkoristek in nepovraljivosti ..................................................................... 519 20.5.1.3 Nepovraljivosti procesa uniujejo eksergijo............................................. 521 20.5.1.4 Poboljanje enostavnega Lindejevega postopka ........................................ 522 20.5.2 Claudov postopek............................................................................................... 524 20.5.3 Heylandtov postopek.......................................................................................... 524 20.5.4 Postopek Kapice................................................................................................. 525 20.5.5 Izrauni z diagrami............................................................................................. 527 20.6 PLINSKI HLADILNI STROJ .................................................................................. 527 20.6.1 Stirlingov kroni proces ..................................................................................... 528 20.6.2 Regenerator ........................................................................................................ 530 20.6.3 Philipsov stroj za nizke temperature .................................................................. 532 21. VLANI ZRAK............................................................................................................ 535 21.1 VELIINE STANJA VLANEGA ZRAKA........................................................... 535 21.1.1 Vlanost ............................................................................................................. 535 21.1.2 Entalpija vlanega zraka .................................................................................... 538 21.1.3 Specifini volumen vlanega zraka.................................................................... 539 21.1.4 Mollierov diagram hx za vlani zrak................................................................ 540 21.1.5 Podroje ugodja.................................................................................................. 542 21.2 PREOBRAZBE VLANEGA ZRAKA IN OPERACIJE Z NJIM .......................... 542
XVII
21.2.1 21.2.2 21.2.3 21.2.4 21.2.5
Suenje vlanega zraka.......................................................................................543 Meanje tokov vlanega zraka............................................................................543 Razmeglitev zraka ..............................................................................................545 Statino meanje vlanega zraka ........................................................................545 Dodajanje vode in vodne pare ............................................................................546
21.3 SUENJE BLAGA Z ZRAKOM..............................................................................547 21.3.1 Suenje blaga v eni stopnji .................................................................................547 21.3.2 Suenje v eni stopnji s predgrevanjem zraka......................................................549 21.3.3 Suenje blaga v veih stopnjah...........................................................................550 21.4 VLANI ZRAK NAD VODO ALI LEDOM ...........................................................551 22. PRESOJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV ......................................................555 22.1 PRAVILNO IZVAJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV....................................555 22.2 KORISTNA IN IZGUBLJENA ENERGIJA ............................................................555 22.2.1 Prvi primer..........................................................................................................556 22.2.2 Drugi primer .......................................................................................................556 22.3 ENERGETSKI IZKORISTEK..................................................................................556 22.4 TOK SNOVI..............................................................................................................557 22.5 MATERIALNE IN ENERGETSKE BILANCE.......................................................557 22.6 DOLOITEV ENERGETSKEGA IZKORISTKA...................................................559 22.6.1 Dve vani pravili ................................................................................................559 22.6.2 Vrnilne zanke......................................................................................................560 22.6.3 Prvi primer: Parna termoelektrarna (TE)............................................................562 22.6.4 Drugi primer: Toplarna.......................................................................................564 22.6.5 Tretji primer: Toplarna .......................................................................................565 22.6.6 Elektrina energija za lastno porabo...................................................................568 22.7 EKSERGETSKA ANALIZA PROCESOV ..............................................................568 22.7.1 Eksergetski izkoristek.........................................................................................570 22.7.2 Energetski in eksergetski izkoristek ...................................................................573 22.7.3 Numerini primeri ..............................................................................................574 22.7.3.1 Prvi primer ..................................................................................................574 22.7.3.2 Drugi primer: Pretok energije in eksergije v parnem kotlu ........................577 22.7.3.3 Tretji primer: Pretok energije in eksergije skozi termoelektrarno ..............581 LITERATURA...................................................................................................................... 583 PROF. DR. ZORAN RANT................................................................................................. 585 BIBLIOGRAFIJA.................................................................................................................591 IMENSKO KAZALO.......................................................................................................... 599 STVARNO KAZALO...........................................................................................................601
XIX
OZNAEVANJE VELIIN
Simbol
Ime
Koherentna enota v sistemu MKSA
povrina
m2
m s2 m 2s kg J K J kg K
J
pepel atomska masa, masno tevilo pospeek

specifini prerez vlaga, kolina H 2O kovolumen toplotna kapaciteta specifina toplota koliina dimnih plinov premer eksergija specifina eksergija sila faktor tea termodinamina verjetnost koliina goriva zemeljski pospeek entalpija kurilnost specifina entalpija viina jakost elektrinega toka
aq
b C
c
D d
e
F
J kg
N
f G
m s2
J
g H
J kg , J nm 3 J kg
m
XX
vztrajnostni moment eksponent splone politrope kohezijska sila koliina kurilnega sredstva Boltzmanova konstanta masa, molska masa molno razmerje masa eksponent razmerje mas masni pretok tevilo molekul Loschmidtovo tevilo koliina duika eksponent koliina neizgorelega koliina kisika koliina pare mo koliina pepela tlak toplota plinska konstanta splona plinska konstanta uparjalna toplota; up. energija energija agregatnih preobrazb entropija specifina entropija pot termodinamina temperatura
N m s 2 , kg m 2
kmol
j
K
k M
M m
kg
kg s 1 kmol N m s, W N m2
J
m
m
NL n
o
P
p Q R
J kg K J kmol K J kg J kg J K J kg K
m K
R
r
ra
S
XXI
t
U
as
s
V J
napetost elektrinega toka notranja energija stanje notranje energije specifina notranja energija specifino stanje notranje energije volumen voda specifini volumen volumensko razmerje delo, energija hitrost vlanost zraka spremenljivka vsebina pare, suhost spremenljivka koliina zraka koliina kapljevitega zraka spremenljivka tevilo mikrostanj tlano razmerje kompresijsko razmerje hladilno tevilo razmernik kodljivega prostora dinamina viskoznost energetski izkoristek eksergetski izkoristek temperatura faktor realnosti razmerje specifinih toplot
J kg m3 m 3 kg
J
u
u V
v
v W
w x
ms kg kg kg kg
kg , nm 3
y Z z
kg kg N s m 2 , kg m s
C
Zm
= c p cv
XXII
razmernik zraka polnilno razmerje molekularna masa kinematina viskoznost kurilno tevilo potisno razmerje reducirani tlak gostota notranja uparjalna toplota karakteristika goriva reducirana temperatura vrednost notranje energije obremenitveno razmerje hitrostni koeficient relativna vlanost specifina vrednost notranje energije zunanja uparjalna toplota relativna nasienost reducirani volumen
m2 s kg m3 J kg kg kg J kg
XXIII
INDEKSI
A a ad aq atm B
pepel agregatna preobrazba adiabaten voda, vodna para atmosferski blago Boyleov bolji Carnotov ogljik celotni celotni desni dimni plini dosegljiv dodaten doveden dovod elektrien ekspanzija gred gibni gorivo gorljiva substanca hladno telo vodik hladilen
hladni tok hladilni stolp vztrajen izentalpen, duilni zaporedno tevilo inferior spodnji izkupiek idealen plin idealen inverzijski izgubljen internacionalen Jouleov kompresor kinetien kritien kapljevina kapljevito gorivo koristen kompresija kompresor kritina toka kurilen kapljevinski kalorien kemien kompresija
b c
id
inv izg IT J K k
cel D
do
el ex G g
kal kem
komp
XXIV
kr L
kroni proces ledie Loschmidtov levi lopatica Lavalov led zmes mehanski srednji vmesni maksimalen minimalen normalen normaliziran nadtlak notranji nepovraljiv okolica odveden orodje pri 0 C kodljiv kroni proces para para potencialen pri konstantnem tlaku pnevmatien pumpa
pravokotnik potisen povrina premog povraljiv pozitiven pregrevalen premog prenasien realen regenerativno toplota raketa realni plini reduciran razpololjiv razpololjiv Sonce izentropen slabi superior, zgornji suhi sir, nasien sublimacija izotermen toplo telo turbina turbopostrojenje trojna toka tehniko
pov poz pr
l M m
max min n
Q R real red raz razp s
nepov o od or o
S sb T
P p
Tr t
XXV
teoretien trdo gorivo talilen talie termodinamini trenje transport pri konst. notranji en. notranja energija vrelie voda
vrtilen volumski pri konst. volumnu Zemlja zrak zmes zaprt zunanji molni pri 15 C
tr
V v
15
KRATICA OP M. Oprenik: Termodinamine tabele in diagrami, Ljubljana 1962
1. O merskih sistemih in enotah
1.
1.1 1.1.1
O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH

SISTEMI MER Giorgijev sistem mer
V tej knjigi uporabljamo za mere Giorgijev1 sistem ali sistem MKSA (meter, kilogram, sekunda, amper). V tem sistemu so osnovne enote:
za dolino za as za maso za elektrini tok
meter sekunda kilogram amper
m s kg A
kg je masa normnega kilograma, ki se hrani pri "Bureau International des Poids et Mesures" v Sevresu pri Parizu. Za potrebe termodinamike je tem enotam dodana e osnovna enota:
za temperaturo
Kelvin
To enoto bomo na kratko imenovali kar kelvin. Iz teh osnovnih enot se dajo izvesti enote za vse ostale fizikalne veliine. N.pr. za silo po enabi:
F =ma
(1.1)
Enota sile je tista sila, ki daje enoti mase 1 kg enoto pospeka 1 m s-2. Ta enota sile se imenuje newton2 N: 1 N = 1 kg m s 2
Giovanni Giorgi, (1871-1950), iz italijanskega mesta Lucca, profesor Cagliari, Palermo, Rim. Predloil je v zaetku stoletja nov sistem mer, ki ga je dokonno sprejela 9. generalna konferenca za mere in utei v Parizu l. 1948. 2 Sir Isaac Newton, (1643-1727), angleki fizik
Enoto dela izvajamo iz enabe:

W =Fs
(1.2)
Enota dela je delo, ki ga opravi enota sile 1 N na enoti poti 1 m; ta enota dela se imenuje
joule J:
1J =1Nm
Na podoben nain izvajamo e ostale enote. Vse enote Giorgijevega sistema se dajo izvesti iz definicijskih enab brez posebnih tevilnih faktorjev ali bolje reeno s tevilnim faktorjem 1. Vse enote Giorgijevega sistema so torej koherentne enote. To je najveja prednost tega sistema mer. Giorgijev sistem mer je mednarodno priporoen in pri nas uzakonjen.
1.1.2
Veliinske enabe
Enabe v tej knjigi so naelno pisane kot veliinske enabe. Veliinske enabe so take matematine povezave med fizikalnimi veliinami, katerih oblika je neodvisna od sistema mer; pogoj je le, da so enote v samem sistemu mer koherentne. Na redka odstopanja od veliinske pisave enab bomo posebno opozarjali.
1.1.3
Tehniki sistem mer
Prej se je v strojniki praksi izkljuno uporabljal tehniki sistem mer; ta se tudi danes e pogosto rabi. Osnovne enote mer v tehnikem sistemu so:
za dolino za as za silo
meter sekunda kilopond
m s kp
Namesto imena kilopond kp za enoto sile je bilo prej v rabi ime kilogram kg. Kilopond je sila tee normnega kiloponda, ki se hrani v Svresu pri Parizu; kilopond je torej sila, s katero normni kilopond pritiska na podlago. Prototip kiloponda je identien s prototipom kilograma.
1.1.4
Fizikalni sistem mer
Poleg Giorgijevega sistema mer in tehnikega sistema mer obstoji e fizikalni sistem mer, ki se ga posluujejo predvsem v teoretini fiziki. Osnovne enote tega sistema so:
za dolino za as za maso
centimeter sekunda gram
cm s g
Tudi fizikalni sistem ima posebno enoto:
za temperaturo
kelvin
1.2
RAZLIKE MED SISTEMI MER
Prva razlika med sistemi je v tretji osnovni enoti. Medtem ko je tretja osnovna veliina, ki daje osnovno enoto, v Giorgijevem in v fizikalnem sistemu masa, je v tehnikem sistemu mer tretja osnovna veliina sila.
Bistveno pa se tehniki sistem mer razlikuje od Giorgijevega in od fizikalnega po tem,
kako se v njem meri koliina snovi. Velikokrat se koliina snovi enostavno poistoveti z vztrajnostno maso, ki pripada tej snovi. Upor proti spremembam hitrosti to je namre masa pa je samo lastnost snovi, nikakor pa ne njena koliina. Taka lastnost snovi je tudi tea. Izenaevanje mase in koliine snovi, ki je verjetno le posledica splone predstave, vezane na besedo masa, je povzroilo veliko zmedo v uporabi in v presoji sistemov mer. V resnici zaenkrat sploh nimamo posebne mere, niti posebne merske enote za koliino snovi. Za meritev koliine snovi lahko slui vsaka druga, njej proporcionalna fizikalna veliina. Tako uporablja tehniki sistem mer za izraanje in meritev koliine snovi silo, s katero v polju zemeljske tenosti snov pritiska na svojo podlago, in tej sili pravimo tea. Tea torej ni koliina snovi, temve samo izraa ali zastopa to koliino. Enota te sile se danes imenuje kilopond, prej pa se je imenovala kilogram. Fizikalni in po njegovem zgledu Giorgijev sistem mer pa gresta drugo pot in izraata koliine snovi s pripadnimi vztrajnimi masami. Enota za te mase je gram oziroma kilogram!
Kilopond sila in kilogram masa sta definirani kot lastnosti iste koliine snovi, namre prototipa v Svresu. Metoda meritve koliine snovi v tehnikem sistemu je v naelu prav tako pravilna ali pa napana kakor metoda iste meritve v fizikalnem sistemu. Oba sistema sta v sebi pravilno sklenjena in brez notranjih nasprotij. Nerodnost, ki je nastala zaradi razlinega pomena besed gram oziroma kilogram (v fizikalnem in Giorgijevem sistemu za maso, v tehnikem za silo), je bila odpravljena z novo besedo kilopond za enoto sile. Tehniki sistem mer pa ima eno nesreo in eno nerodnost, ki sta zanj usodni. Enota mase, ki je seveda zelo pomembna fizikalna lastnost, nima v tehnikem sistemu posebnega imena. To je nesrea. Snovi, ki ima teo G, pripada masa m po enabi:
m=G g
kjer je g zemeljski pospeek. Enota mase v tehnikem sistemu je tedaj: 1 kp/g Ko je, predvsem pod vplivom fizike, prevladalo mnenje, da je bolj pravilno izraati koliino snovi z njeno maso, ni mogel tehniki sistem ponuditi za to ustrezne enote z e uvedenim in udomaenim imenom. Nerodnost tehnikega sistema je zemeljski pospeek g, ki vee teo z maso. Ta pospeek je spremenljiv e na sami zemeljski povrini. Ta spremenljivost sicer ni velika, ali vendar obstaja. g se spreminja z nadmorsko viino in z zemeljsko irino; celo nekateri isto lokalni vplivi, n.pr. veja leia tejih rudnin, vplivajo na velikost zemeljskega pospeka. Izven zemeljske povrine je seveda spremenljivost g veja: g pada z razdaljo od Zemlje. Vpliv te spremenljivosti se da odstraniti z doloitvijo neke normne vrednosti zemeljskega pospeka
g n . S to normno vrednostjo pospeka g lahko enoznano poveemo normno teo z maso
pripadne koliine snovi. V smislu Einsteinove1 teorije relativnosti tudi vztrajna masa ni absolutna konstanta, temve odvisna od hitrosti. Moramo pa priznati, da je konstantnost mase nekako "vijega reda" kot konstantnost tee. Nerodno pa je predvsem to, da v tehnikem sistemu mer masa in sila nista povezani z enoto pospeka, ki je:
Albert Einstein, (1879-1955), teoretski fizik, Nobelov nagrajenec 1921
1 m s 2 temve z normnim zemeljskim pospekom:

g n = 9,80665 m s 2
Od tod prihaja pogostna navzonost veliine g v enabah, ki so pisane za tehniki sistem mer. To prav gotovo kazi ta sistem in deloma ustvarja teave pri delu s tem sistemom. Vendar so te teave malenkostne, kakor to dokazuje dolgoletna praksa. V splonem se lahko trdi, da je tehniki sistem mer kar dober. Odkar je bila odstranjena oznaba sile z besedo kilogram in nadomeena z besedo kilopond, je izginil tudi ta kamen spotike. e bi bilo ostalo samo pri tej spremembi, bi se dal tehniki sistem mer, ki je vendar tradicionalno mono zasidran, verjetno e kar uspeno braniti. Zgodilo pa se je nekaj s psiholokega stalia zelo zanimivega. Z uvedbo besede kilopond je v tehnikem sistemu postala razpololjiva beseda kilogram in s to besedo je vdrla v tehniki sistem njemu tuja kilogramska masa kot enota za vztrajno maso. Slede moderne nazore, se je, deloma tudi z zakonodajo, dekretiralo, da se mora koliina snovi tudi v tehnikem sistemu izraati z njeno vztrajno maso. Ta operacija je potekala tako, da je bila prevzeta iz Giorgijevega sistema mer kilogramska masa kot enota za koliino snovi. Ta prevzem je bil videti posebno posreen in praktien, ker so tevilne vrednosti vseh specifinih lastnosti snovi ostale nespremenjene in iste kakor prej, ko se je koliina snovi izraala s kilogramsko oziroma kilopondsko teo. S tem pa sta se v tehnikem sistemu naenkrat pojavili dve enoti za maso. In sicer stara enota za vztrajno maso mi , definirana z enabo:
mi = G g n
(1.3)
To je koherentna masa sistema, kateri daje sila 1 kp pospeek 1 m s 2 . Ta enota mase se mora uporabljati pri vseh dinaminih problemih. Kot drugo enoto mase pa smo dobili v tehniki sistem kilogram. Ta enota mase m m slui za merjenje snovi in tako predvsem za definicijo specifinih lastnosti. Z maso mi pa je povezana takole:
mi = 9,81 m m
Masa m m ni koherentna v tehnikem sistemu mer, kateremu je meritev koliine snovi z njeno maso tuja. Z uvedbo kilogramske mase v tehniki sistem mer je nastala nepopisna zmenjava, v kateri se celo specialist komaj znajde. Predvsem so enabe, v katerih nastopajo obenem sile in lastnosti snovi v stari udomaeni pisavi, veinoma izgubile dimenzijsko pravilnost in bi se morale uvesti nove pisave. Tu so zlasti prizadete brezdimenzijske znaajke in podobno. Stanje v tehnikem sistemu mer je postalo tako zmedeno, da je edini izhod imprejen popoln prehod na Giorgijev sistem MKSA. Giorgijev sistem mer pa ima e to veliko odliko, da izenauje na polju mer in meritev jezik strojnega inenirja z jezikom fizika in tudi elektroinenirja. Sprio naglega razvoja teoretine fizike, zlasti v novejem asu, in sprio hitrosti, s katero se novi izsledki fizike prenaajo tudi v strojno tehniko, utegne taka enotnost zelo koristiti. Vse to je razlog, da se je avtor te knjige odloil izkljuno uporabljati Giorgijev sistem mer. Staremu tehnikemu sistemu mer pa ohranimo dolno spotovanje, saj je tako dolgo koristno in uspeno sluil inenirjem in je omogoil velika tehnika dela. Vkljub "izkljuni" uporabi novega sistema mer pa bomo imeli e dolgo opravka s starim sistemom. Veliko tevilo osnovnih del nae stroke je pisano v tehnikem sistemu mer; predvsem velja to za ogromen tevilni material o lastnostih snovi in gradiv in mnogo podobnega. Raunali bomo na udoben nain z veliinskimi enabami in s koherentnimi enotami Giorgijevega sistema mer. tevilne vrednosti za razline veliine pa bomo e prav pogosto morali jemati iz podatkov v tehnikem sistemu mer ali pa tudi iz nemeterskih sistemov, n.pr. iz anglosaksonskega. Take vrednosti bomo vedno preraunali v koherentne enote sistema MKSA in jih ele tako preraunane vstavili v enabe. V tabeli 1.1 so sestavljene osnovne enote fizikalnega, tehnikega in Giorgijevega sistema mer MKSA. V tabelah 1.2, 1.3, 1.4 in 1.5 pa so podani faktorji za preraunavanje enot enega sistema v druge sisteme. Koliine, izraene v enotah iz prve kolone, pomnoimo s faktorji, ki se nahajajo v vrsti te enote. Tako dobimo veliino, izraeno v enotah, napisanih na vrhu kolone uporabljenega faktorja.
Tabela 1.1: Nekatere enote sistemov mer (Osnovne enote so podrtane) fizikalni sistem dolina as masa sila koliina snovi energija cm s
g
tehniki sistem m s kpm-1s2 kp kp kp m
sistem MKSA m s kg N kg Nm=J
g cm s-2 = dyn
g
g cm2 s-2 = erg
Tabele za preraunavanje enot razlinih merskih sistemov:
Tabela 1.2: Sila Enota N kp lb N 1 9, 80665 4, 45 kp 0, 10197 1 0, 4536 lb 0, 2247 2, 2046 1
Tabela 1.3: Tlak kp cm 2 = at 1,0197 1 1,359510-3 1,03323 0,07031 atm = 760 Torr 0,98692 0,96784 1,315810-3 1 0,06806
Enota 1 bar = 10 5 N m 2 1 kp cm 2 1 Torr = 1 mm Hg (0C )

1 atm
bar 1 0,9807 1,33310-3 1,01325 0,06895
Torr 750,06 735,56 1 760 51,715
lb sq. in 14,5038 14,223 0,01934 14,696 1
1 lb sq.in
Tabela 1.4: Energija
Enota 1 J = 10 7 erg = 1 Nm =
= 1 Ws = 1 kg m
2
J
1 9,80665 4186,8 3,6106 1,055056103
kp m
0,101972 1 426,935 3,670978105 1,075857102
kcal
2,3884410-4 2,3422810-3 1 859,845 0,251996
kW h
2,7777810-7 2,7240710-6 1,1630010-3 1 2,9307110-4
Btu
9,4781710-4 9,2949110-3 3,96832 3,41214103 1
1 kpm 1 kcal 1 kWh 1 Btu
Tabela 1.5: Specifina toplota
Enota 1 J kg K 1 kcal kg K 1 Btu lb. deg
J kg K 1 4186,8 4186,8
kcal kg K 2,3884410-4 1 1
Btu lb. deg 2,3884410-4 1 1
2. O energijah
2.
O ENERGIJAH
V termodinamiki se nenehno bavimo z energijami. Kakor bomo e videli, je naloga termodinamike raziskovanje tistih fizikalnih dogodkov, pri katerih so energije bistveno udeleene. Energija spada med take naravne pojave, o katerih ima fizikalno izobraen lovek zelo jasno predstavo in pojmovanje, ki pa se nekako izmikajo precizni definiciji. To je povsem razumljivo, saj spada energija med fizikalne prapojave prav tako kakor materija. Po Einsteinovi teoriji relativnosti sta materija in energija samo dve modifikaciji enega samega substrata. Prapojavi pa se prav tako ne dajo definirati, kakor se aksiomi ne dajo dokazati. Govorili bomo zato predvsem o nekaterih znailnih lastnostih energije. Iz teh lastnosti bomo poskuali zajeti in razumno omejiti pojem energije. Energije lahko razdelimo v dve skupini: a) energije, ki so nakopiene ali shranjene v nekem telesu ali v nekem prostoru. Take shranjene energije imajo razlino obliko, vsem oblikam pa je skupna trajnost. Te energije se dajo obdrati v dani obliki poljubno dolgo. b) prehodne energije, ki se pojavljajo tedaj, kadar nakopiena energija menja svojo obliko ali kadar nakopiena energija prehaja iz enega telesa v drugo. Tem energijam je skupna njihova kratkotrajnost, njihova benost. Videli bomo, da so ravno te prehodne energije tehnino posebno vane in dragocene.
2.1 2.1.1
NAKOPIENE ENERGIJE Potencialna (geopotencialna) energija
Za dvig mase m z nivoja h0 na nivo h1 je potrebno delo:

0W1
= g m (h1 h0 ) = F (h1 h0 ) 1
(2.1)
Po dvigu mase to delo ni izgubljeno, ker ga lahko iz dvignjene mase ponovno pridobimo s tem, da to maso spustimo z viine h1 nazaj na zaetni nivo h0 . Upraviena je torej trditev, da
1
Znak za delo W bomo vasih opremili s predpostavljenim in zapostavljenim indeksom; indeksa se nanaata na zaetek in konec poti ali preobrazbe (glej pozneje), ob kateri se delo opravlja; n.pr. 0W1 .
10
2. O energijah
se to delo nahaja shranjeno v dvignjeni masi kot energija posebne oblike. To energijo lahko hranimo poljubno dolgo v dvignjeni masi. Imenujemo jo potencialna ali bolje geopotencialna energija W p . Ta energija je pravzaprav posledica medsebojne privlanosti sodelujoih mas, to je mase Zemlje m z in mase m, ki smo jo v gravitacijskem polju Zemlje dvignili. Bolj pravilno bi bilo pripisati potencialno energijo Zemlji in dvignjeni masi skupaj in ne samo masi m . Potencialna energija je nakopiena v sistemu Zemlja dvignjena masa in je odvisna od medsebojne lege teh dveh mas. tevilna vrednost potencialne energije pa je odvisna e od izbire nivoja h0 . Ta nivo lahko izberemo poljubno in tako dobimo za isto lego mase m razline tevilne vrednosti potencialne energije W p . Ta nedoloenost potencialne energije pa nas ne moti, ker so v tehninih problemih vane predvsem le razlike energij. Potrebno je samo to, da v toku preraunavanja nekega problema ostanemo pri istem h0 za vse potencialne energije. Rezultat je absoluten in neodvisen od h0 , ki iz razlike energij izpada. Zemeljski pospeek g ni konstanten: z razdaljo od zemeljske povrine se g zmanjuje kvadratino. Manje so spremembe zemeljskega pospeka, ki izvirajo iz geografskega poloaja. Za tehnine dogodke, ki se odigravajo na zemeljski povrini in v njeni bliini, lahko smatramo, da je zemeljski pospeek konstanta in veinoma lahko raunamo z okroglo vrednostjo:
g 9,81 m s 2
2.1.2
Kinetina energija
Da bi pospeili mirujoo maso m na hitrost w z , moramo proti vztrajnosti mase opraviti delo W :
W = m
0
m w2 dw ds = dt 2
(2.2)
Delo W se da spet pridobiti iz gibajoe se mase tako, da se ta masa zavre na zaetno hitrost w = 0 . To delo je po nai predstavi shranjeno ali nakopieno v gibajoi se masi kot energija posebne vrste, kot kinetina energija Wk . tevilna vrednost kinetine energije je
2. O energijah
11
tudi relativna in je odvisna od koordinatnega sistema, v katerem definiramo hitrost mase w. Najvekrat je razumno meriti hitrost w proti (mirujoi) zemeljski povrini. Masa m , ki ima proti zemeljski povrini hitrost w z , ima n.pr. proti Soncu hitrost ws , ki je razlina od w z :
ws w z
Zato je tudi kinetina energija mase m proti Soncu Wks razlina od kinetine energije proti Zemlji Wkz :
Wks Wkz
Da bi dobili pravilne rezultate, moramo v toku enega in istega izrauna vse kinetine energije meriti v istem koordinatnem sistemu. Pravilno bi se morala kinetina energija definirati kot lastnost gibane mase in koordinatnega sistema, v katerem merimo hitrosti.
2.1.3
Notranja energija
Potencialna in kinetina energija se dasta nakopiiti tudi v najmanjih sestavnih delcih teles in ne samo v telesih kot celotah. Tako n.pr. se gibljejo molekule plinov translatorno in vrtilno. Med posameznimi molekulami obstajajo privlane ali pa odbojne sile, ki dajejo prilonost za obstoj potencialnih energij. V veatomskih molekulah nastajajo nihanja atomov v sami molekuli. Molekule trdnih teles nihajo okoli svojih srednjih leg. V silnih poljih med posameznimi atomi je sede posebne vrste notranje energije; iznos te notranje energije se spreminja, kadarkoli se menja povezava atomov, t.j. kadarkoli nastopajo kemine spremembe telesa. Posebno velike so energije, ki so nakopiene v drenu jedrskih sestavin in ki se spreminjajo s spremembami strukture atomskih jeder. Vse te energije, torej energije na ravni molekul, atomov in jeder, tvorijo skupaj notranjo energijo telesa. Notranja energija na ravni molekul se posebno enostavno spreminja z dovajanjem ali odvajanjem toplote, zato jo lahko imenujemo kalorino (notranjo) energijo. Notranja energija na ravni atomov in njihovih zvez je kemina (notranja) energija, notranja energija, nakopiena v jedrih, pa se imenuje jedrska (notranja) energija. Notranja energija teles je danes poglavitni, ali ne edini izvor tehniko uporabljene energije in videti je, da bo to ostala tudi v bodoe. Vse njene oblike se dajo koristno izrabljati.
12
2. O energijah
Kalorini del notranje energije rpamo iz teles z ohlajevanjem. Pri keminih procesih sproena kemina energija prestopa veinoma e med procesom na molekule in poveuje njihovo kinetino energijo; kemina notranja energija je tedaj na razpolago za izkorianje ele po svoji preobrazbi v kalorino notranjo energijo (primer: zgorevanje). Redki so primeri, v katerih se sproa kemina notranja energija brez ovinka ez kalorino notranjo energijo (primer: galvanini element). Energija jedrskih reakcij se prav tako najprej prenaa na molekule in se ele nato tehniko izkoria kot kalorina notranja energija. Iz navedenega sledi, da notranja energija ni odvisna od lege in hitrosti svojega nosilca nasproti drugim telesom in sistemom. Notranja energija je ista individualna lastnost telesa oziroma sistema. Z notranjo energijo in njenimi lastnostmi se bomo e bolj podrobno ukvarjali. Za notranjo energijo imamo poseben znak: U je notranja energija telesa mase m ; specifino notranjo energijo, to se pravi notranjo energijo enote mase, pa oznaimo z u . Velja seveda:
U =mu
(2.3)
2.2 2.2.1
PREHODNE ENERGIJE Mehansko delo
Nakopiene energije prehajajo vasih iz ene oblike v drugo. Tako n.pr. lahko pretvorimo vrtilno kinetino energijo vztrajnika v potencialno energijo dvignjene mase (sl. 2.1). V vztrajniku Z je nakopiena vrtilna kinetina energija:
Wv = J 2 2
(2.4)
Vitel V je z izmino sklopko zvezan z vztrajnikom Z . Po vklopu sklopke se vitel vrti in dviga preko vrvi A maso m z zaetnega nivoja h0 na konni nivo h1 . Pri dviganju mase se v vsakem trenutku opravlja delo:
2. O energijah
13
dW = g m dh
(2.5)
ki se sproti rpa iz kinetine energije vztrajnika in prav tako sproti porablja za poveanje potencialne zamanjaku poveanju energije odvzeto potencialne mase delo
m.
W
Celotno je enako
energije
dvignjene
mase in tudi enako zmanjanju kinetine energije vztrajnika, katerega kotna hitrost se je zmanjala od zaetne vrednosti 0 na konno vrednost .
W = g m (h1 h0 ) = J
2 0 2 2
(2.6)
Slika 2.1: Pretvarjanje kinetine energije v potencialno (Oznabe so razloene v tekstu.)
Vsa vztrajniku odvzeta kinetina energija se je konno preobrazila v potencialno energijo
dvignjene mase, vendar ne direktno, temve tako, da se je v teku dogodka pretvarjala stalno v mehansko delo, ki se je nato sproti porabljalo za dviganje mase in se tako pretvarjala v potencialno energijo te mase.
Mehansko delo ali na kratko delo je posebna oblika energije, ki se kot taka ne da
nakopiiti ali ohraniti. Delo je zelo koristna energija, je pa bene narave in se mora sproti porabljati. Delo se pojavlja kot prehodna energija pri nekih preobrazbah nakopiene energije iz ene oblike v drugo.
2.2.2
Energija elektrinega toka
Dvigalno napravo po sl. 2.1 si lahko zamislimo tudi takole: vztrajnik goni generator elektrinega toka, ki je elektrino zvezan z elektromotorjem, ta pa vrti vitel in dviga maso. Konni efekt je isti kakor prej. Razlika je v tem, da imamo sedaj ve vmesnih transformacij energije. Kinetina energija vztrajnika se najprej preobrazi v mehansko delo, ki se sproti porablja proti silam magnetnega polja v generatorju in se pretvarja v energijo elektrinega
14
2. O energijah
toka. Ta se prenaa v elektromotor, kjer se spet pretvarja v mehansko delo in se konno tak porabi za dviganje mase.
Energija elektrinega toka spada tudi v neobstojne, bene, prehodne energije. Znano je,
da je ta energija prav tako kakor mehansko delo zelo uporabljiva in koristna, da je neka vrsta "lahtne energije".
2.3
NEKE LASTNOSTI TELES
Telesa imajo nekatere merljive lastnosti, ki so za termodinamiko posebno zanimive. tiri take vane lastnosti so masa, tlak, volumen in temperatura.
2.3.1
Masa
Vztrajna masa predstavlja v termodinamiki predvsem koliino snovi. Maso oznaimo z m , njena merska enota je kilogram kg.
2.3.2
Tlak
Pritisk je normalna ali navpina sila, ki jo telo izvaja na svojo omejitev; n.pr. para na stene parnega kotla. Tlak je pritisk na enoto povrine. Tlak oznaimo s p . Merske enote so sestavljene v tabeli 1.3. V internacionalnem sistemu mer MKSA je koherentna enota za tlak: N m 2 [newton na kvadratni meter] = Pa [pascal1] in s to enoto moramo tevilno raunati v veliinskih enabah. Ker pa je N m 2 razmeroma majhna enota, se praktino rabi vendar samo za navedbo tlakov veja enota bar: 1 bar 10 5 N m 2 (2.7)
Blaise Pascal (1623-1662) francoski znanstvenik.
2. O energijah
15
V tehninem sistemu mer je koherentna enota za tlak: kp m 2 [kilopond na kvadratni meter] V praktini rabi je enota: 1 kp cm 2 10 4 kp m 2 (2.8)
V vse termodinamine izraune se vstavlja tlak v absolutnih enotah. Manometri, merilni instrumenti za tlak, pa kaejo tlak telesa nad tlakom zrane atmosfere p atm . Ta tlak imenujemo nadtlak p n . Absolutni tlak p je vsota tlaka atmosfere in nadtlaka:
p = pn + patm
(2.9)
Za veliko tevilo tehninih problemov je dovolj tono, e vzamemo tlak atmosfere enak enemu baru, torej:
p v bar = pn v bar + 1 bar
(2.10)
Pri vejih zahtevah natannosti moramo zunanji tlak izmeriti z barometrom. Kadar je tlak p telesa na omejitev po velikosti povsod enak tlaku p 0 , ki ga omejitev izvaja na telo, pravimo, da se nahaja s svojo omejitvijo v mehanskem ravnoteju. Primer vidimo na sliki 2.2. V valju V , ki je na zgornji strani zaprt s preminim batom B , se nahaja plin, ki pritiska na stene omejitve, torej tudi na bat povrine A , s tlakom p . Bat ima lastno teo G B in je obteen z utejo U , katere tea je GU . Bat pritiska navzdol s silo G = G B + GU . Tlak p 0 , ki ga izvaja bat na plin, znaa:
p0 = G A
(2.11)
Slika 2.2: Primer mehanskega ravnoteja
Kadar je p = p 0 , se plin nahaja v mehanskem ravnoteju s svojo omejitvijo. V plinskih in kapljevitih telesih je tlak v neki toki, bodisi v notranjosti ali pa na povrini, v vseh smereh
enak. V mirujoih plinskih telesih ne prevelike razsenosti je tlak povsod enak, pri kapljevitih
16
2. O energijah
telesih se pa v splonem ne sme zanemariti hidrostatini prirast tlaka v vertikali od zgoraj navzdol.
2.3.3
Volumen
Volumen, ki ga zavzema telo mase m , merimo v kubinih metrih m3 in ga oznaujemo z V . Volumen, ki ga zavzema 1 kg telesa, imenujemo specifini volumen in ga oznaujemo z v:
v =V m
(2.12)
Specifini volumen merimo v m 3 kg . Masa, ki se nahaja v 1 m 3 telesa ali snovi, se imenuje

specifina masa ali gostota :
= m V =1 v
(2.13)
Specifina masa se meri v kg m 3 .
2.4
TEMPERATURA
Iz izkunje vemo, da so telesa enako ali pa razlino "topla". Z otipavanjem lahko neposredno doenemo medsebojno razmerje nekih teles glede na njihovo "toplost". Tako moramo celo veje tevilo teles razvrstiti po rastoi ali padajoi toplosti. Obutek toplosti je posledica fizikalne lastnosti, kateri pravimo temperatura.
2.4.1
Toplotno ravnoteje, toplota
e dovedemo v dotik dve telesi razline temperature, pokae izkunja, da se topleje telo ohlaja, hladneje pa segreva. Ohlajevanje toplejega telesa in segrevanje hladnejega trajata tako dolgo, dokler sta temperaturi teles razlini. Br ko se temperaturi izenaita, preneha vsaka sprememba, dogajanje se ustavi: telesi sta dosegli ravnovesje glede temperature. To dogajanje so si sicer vedno tako razlagali, da prehaja nekaj pod pritiskom temperaturne razlike s toplejega telesa na hladneje telo. Kadar temperaturna razlika izgine, se to
2. O energijah
17
prehajanje seveda samo od sebe ustavi. Vendar vemo ele razmeroma kratek as, da je to, kar prehaja, energija. To je precizno ugotovil in izrekel J.R. Mayer1 ele leta 1840. Prej so bili mnenja, da je vzrok izenaevanja temperatur prehod neke silno nene snovi, ki so ji dali ime flogiston. Energija, ki prehaja pod pritiskom temperaturne razlike s toplejega telesa na hladneje telo, se imenuje toplotna energija ali toplota. rpa se iz notranje energije toplejega telesa in sicer iz kalorinega dela, ter poveuje notranjo energijo hladnejega telesa in prav tako kalorini del te energije. Velja torej: kadar prehaja notranja energija zaradi temperaturne razlike s telesa na telo, se pojavlja prehodna energija posebne vrste toplota. Za pojav toplote je potrebna razlika temperature, ki pa je lahko poljubno majhna. Meati pojem toplote s pojmom (kalorinega) dela notranje energije je napaka, ki pa se e prepogosto dela.
2.4.2
Niti glavni zakon termodinamike
Pojem toplotnega ravnoteja lahko raztegnemo z dveh teles na ve teles. Skupino ve teles imenujemo v termodinamiki tudi termodinamini sistem ali na kratko samo sistem. e je n tevilo teles v sistemu, velja:
Ako je poljubno telo sistema v toplotnem ravnoteju z vsakim izmed ostalih n1 teles, potem so tudi vsa ta ostala telesa med seboj v toplotnem ravnoteju. Za toplotno ravnoteje je potrebno in zadostno, da so temperature vseh teles sistema iste. Ta dva izreka tvorita niti glavni zakon termodinamike.2
Kakor v vsaki znanstveni disciplini, obstajajo tudi v termodinamiki osnovni izreki ali
aksiomi, na katerih sloni cela doktrina. V termodinamiki se ti aksiomi imenujejo glavni zakoni. Aksiomi so ali oividne resnice ali pa so utemeljeni v skunji. Termodinamini
aksiomi spadajo vsi v drugo vrsto. Utemeljitev v skunji mora biti popolna, to se pravi: ves izkusni material mora potrjevati aksiome in ne sme biti niti v najmanjem njim nasproten.
1 2
J.R. Mayer, (1814-1878), zdravnik v Heilbronnu Spoznanje aksiomatinega znaaja sicer e davno znanih izrekov o temperaturnem ravnoteju je novejega datuma. Tedaj sta bila e znana prvi in drugi glavni zakon. Smiselno spadata izreka o temperaturnem ravnoteju pred prvi glavni zakon in od tod izvira nekoliko udna oznaitev "niti" glavni zakon.
18
2. O energijah
Poudariti moramo, da se glavni zakoni termodinamike kot njeni aksiomi ne dajo dokazati po nainu matematinih dokazov. Ker pa je vsaka znanost logino nujno zgrajena na "nedokazljivih" ali v izkunji zasidranih aksiomih, ni to nobena pomanjkljivost.
2.4.3
Merjenje temperature
Temperatura je vana termodinamina lastnost teles. Da bi mogli eksaktno z njo operirati, jo moramo veliinsko in tevilno zajeti; z drugimi besedami: temperaturo moramo meriti. Pogoja za to sta primerna merilna metoda in doloitev enote za temperaturo. Neposredno merjenje temperature ni mogoe. Opazujemo pa, da se vzporedno s temperaturo spreminjajo vasih celo zelo spreminjajo neke druge fizikalne ali geometrine lastnosti teles, ki se dajo z e znanimi metodami lahko meriti. Taka lastnost je n.pr. volumen teles, katerega spremembe v odvisnosti od temperature opazujemo s kapljevinskimi termometri. Kapljevinski termometer sestoji iz posodice za termometrsko substanco (kapljevino) in iz kapilare, v katero je usmerjeno raztezanje termometrske substance zaradi temperaturnih sprememb (sl. 2.3). Raztezek termometrske substance mora biti precej veji od raztezka gradiva termometra. Tako je volumski raztezek1 najbolj navadnih termometrskih snovi, ivega srebra 18 10 5 K 1 in alkohola 110 10 5 K 1 , medtem ko je raztezek normalnega Jenskega termometrskega stekla 16 III le 2,43 10 5 K 1 . V kapilaro usmerjeno poveanje volumna se lahko odita kot zelo povean linearni raztezek: dolina ivosrebrne niti v kapilari je funkcija temperature termometra. Pri vijih temperaturah je nit Slika 2.3: Kapljevinski termometer kar je Celzij2 storil takole: dalja kakor pri nijih. S takim termometrom se da tudi definirati temperaturna skala,
1 dV V dT 2 A. Celsius, (1701-1744), prof., Upsala na vedskem

1
Volumenski raztezek definiramo: =
2. O energijah
19
Izkunja ui, da potekajo neki dogodki v naravi vedno pri istih temperaturah, predvsem so konstantne temperature taljenja in vrenja istih snovi pri doloenih tlakih. To velja seveda tudi za vodo, ki spada med najbolj razirjene snovi. Celzij je spravil ivosrebrni termometer v dotik z vodo, pomeano z ledom, ter poakal, da je nastopilo med termometrom in sistemom voda led toplotno ravnovesje. Vrh ivosrebrne niti je oznail z "ni stopinj" ( 0 C ). Nato je na enak nain vzpostavil toplotno ravnovesje med termometrom in vodo, ki je vrela pri tlaku zunanje atmosfere, ter oznail vrh ivosrebrne niti s 100 C . Razdaljo med 0 C in 100 C je linearno razdelil na sto delov in temperaturno skalo linearno podaljal pod 0 C in nad
100 C . To temperaturno skalo imenujemo Celzijevo temperaturno skalo.
Celzijeva skala ima praktino prednost, da se da lahko reproducirati; njena velika hiba pa je, da je vezana na sicer doloeno, vendar isto svojevolno izbrano termometrsko snov, ivo srebro. Termino raztezanje razlinih snovi se ne ravna po enakih pravilih. V tem pogledu se vsaka snov obnaa drugae. e bi namesto ivega srebra izbrali drugo termometrsko snov, recimo alkohol, in bi doloil termometrsko skalo po Celzijevem predpisu, bi sicer tak termometer kazal pri umerjenih temperaturah taleega se ledu in vrele vode prav tako 0 C oziroma 100 C kakor Celzijev termometer. Oditki sicer enakih temperatur med 0 C in
100 C in na ekstrapoliranih skalah pod 0 C in nad 100 C pa bi bili v splonem razlini na
teh dveh termometrih. Da bi dobili na termometrih z drugimi termometrskimi substancami enake oditke kakor na ivosrebrnem termometru, moramo celotno skalo teh termometrov umerjati z ivosrebrnim termometrom. Vezanost konvencionalne Celzijeve temperaturne skale na ivo srebro je prav gotovo velika in naelna pomanjkljivost. Kakor bomo pozneje videli, je mono doloiti temperaturno skalo, ki je neodvisna od termometrske snovi. Taka temperaturna skala se imenuje
termodinamina skala; zvezana je s Celzijevo skalo tako, da ima med lediem in vreliem
vode sto stopinj. Stopinje te skale se imenujejo kelvini, po Lordu Kelvinu1, ki je to skalo predloil leta 1849. Nila te skale lei pri 273,15 C . Kelvine oznaimo s K. S K bomo oznaevali tudi stopnjo v temperaturnih razlikah.
W. Thomson, (1824-1907), pozneji Lord Kelvin, profesor fizike v Glasgowu, eden od utemeljiteljev moderne termodinamike
20
2. O energijah
Znak za temperaturo, izraeno v C je . Znak za termodinamino temperaturo pa je T . Iz prednjega sledi:

= (T 273,15) C
Plini so tudi lahko termometrska substanca. Redki plini se posebno pravilno irijo s porastom temperature. Z opazovanjem volumna takega plina pri konstantnem tlaku in spremenljivi temperaturi, se da po Celzijevem predpisu doloiti temperaturna skala. Temperaturna skala plinskega, n.pr. vodikovega, termometra se skoraj natanno ujema s termodinamino temperaturno skalo, o kateri bomo pozneje e temeljito razpravljali. Za praktino termometrijo ne zadostujeta samo dve fiksni temperaturi ledie in vrelie vode. Zato so z mednarodnim dogovorom sprejeli e celo vrsto temperaturnih tok izven intervala ledie vrelie vode. Vse te temperaturne toke veljajo za tlak normalne atmosfere p 0 = 1,013250 bar in se dajo zanesljivo in razmeroma lahko reproducirati. Nekatere take toke so:
C C C C C C C C
vrelie helija vrelie kisika vrelie vepla talie antimona talie srebra talie zlata talie platine sublimacijska toka ogljika
-268,94 -182,97 444,6 630,5 960,8 1063 1769 3540
Za interpolacijo temperaturne skale med takimi fiksnimi tokami obstojajo tudi mednarodni dogovori in predpisi. Seveda se temperature dajo meriti tudi z opazovanjem drugih, s temperaturo spremenljivih lastnosti teles in ne samo z volumnom. Pri plinih lahko opazujemo spremembo tlaka s temperaturo pri konstantnem volumnu. Tak tlani plinski termometer daje enake oditke kakor volumski plinski termometer. V takih
2. O energijah
21
primerih so zlasti praktini termometri, ki iz spremembe nekih elektrinih lastnosti dovoljujejo sklepanje na temperaturo. Take lastnosti so termoelektrina napetost in elektrina odpornost posebnih zlitin, ki je mono spremenljiva s temperaturo. Te lastnosti so seveda v vsakem posameznem primeru zvezane s temperaturo po drugani zakonitosti. Zato moramo skalo takih termometrov umeriti s plinskimi ali standardnimi ivosrebrnimi termometri. Termometer kae vedno le svojo lastno temperaturo. Zato je bistveno in vano, da se nahaja termometer ob asu oditavanja res v toplotnem ravnoteju s telesom, katerega temperatura naj se meri. Ta navidezno enostavni pogoj pa je velikokrat zelo teko ali pa le s posebno spretnostjo izpolnjiv. Termometrija spada zaradi tega med teavneja poglavja merilne tehnike.
3. Prvi glavni zakon termodinamike
23
3.
PRVI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE
Iz ugotovitve, da je toplota energija, sledi, da mora tudi za toploto veljati zakon o ohranitvi energije. Ta zakon pravi, da energija ne more niti nastati iz niesar niti izginiti v ni. e se nekje pojavi energija neke vrste, se je nujno zmanjala na drugem mestu enaka koliina energije iste ali druge vrste in narobe. Potemtakem se tudi mehansko delo ne more proizvajati iz niesar. Hipotetini stroj, ki bi proizvajal mehansko delo iz niesar, se imenuje perpetuum mobile prve vrste. Po zakonu o ohranitvi energije tedaj ni mogoe napraviti perpetuum mobile prve vrste. Zakon o ohranitvi energij sloni na izkunji ter ne trpi nobene izjeme (vsaj ne v okvirju naih dimenzij). Potrjen je z netetimi preizkusi pa tudi z vsemi neuspelimi poizkusi, napraviti perpetuum mobile. V termodinamiki imenujemo skupino teles, kakor e vemo, tudi sistem. Sistem obstoji seveda lahko tudi iz enega samega telesa. Meja sistema je ali prestopna za energije ali pa je zanje neprestopna. e je meja sistema neprestopna za energije, je sistem zaprt. Sistem z mejo, ki je za energije prestopna, je odprt. V sistemu so nakopiene energije razlinih oblik: kinetina, potencialna, elektrina, notranja itd. Zakon o ohranitvi energije trdi, da je vsota vseh, v zaprtem sistemu nakopienih energij, konstantna. Sicer se lahko spreminjajo koliine posameznih vrst energije, vendar le tako, da poveanju koliine ene vrste energije, ustreza prav tolikno zmanjanje koliine ene ali ve drugih vrst energije. Prvi glavni zakon termodinamike je raziritev zakona o ohranitvi energije na toploto in na notranjo energijo, katero so precej asa istovetili s toploto. Prvi glavni zakon termodinamike pravi:
Toplota (in notranja energija) je posebna vrsta energije in zanjo velja zakon o ohranitvi energije.
Posebno velja: e se nekje pojavi toplota, je morala nastati iz neke druge energije; e pa izgine toplota, se mora pojaviti ekvivalentni del neke druge energije. Prvi glavni zakon pa ne pove niesar o pretvorljivosti ene vrste energije v drugo. Posebno ne pove, katere energije se dajo pretvarjati v toploto oziroma v notranjo energijo in v kolikni
24
meri je taka pretvorba mona. Ravno tako ne odgovarja prvi glavni zakon na vpraanji, ali se da toplota oziroma notranja energija pretvarjati v druge energije, posebno v delo, in v kolikni meri je to mono. S posebnimi poizkusi so dognali, kakna je pretvorljivost raznih vrst energij v toploto in notranjo energijo. Sem spada znameniti Jouleov poizkus.
3.1
TOPLOTA IN DRUGE ENERGIJE, JOULEOV POIZKUS
Joule (Dul)1 je bil eden najvejih eksperimentatorjev preteklega stoletja. Izvedel je tale poizkus. V kalorimetru K (sl. 3.1), ki je napolnjen z vodo, se nahaja mealnik M , ki ga poganja spuajoa se ute G . Delo spuajoe se utei WG je:
WG = G h
(3.1)
To delo prehaja preko mealnika na vodo in povea (kalorino) notranjo energijo vode. To poveanje se da opazovati in meriti s
termometrom
T : temperatura vode v teku
poizkusa raste. Ravno tak porast temperature se da dosei z direktnim ogrevanjem vode; n.pr. nad ognjem, torej z dovodom toplote. Dogodek si lahko tolmaimo tako, da se je mehansko delo Slika 3.1: Jouleov poizkus ki je nato poveala notranjo energijo vode. Z drugimi poizkusi se da pokazati, da se lahko ostale znane energije popolnoma pretvorijo v toploto in notranjo energijo. Pri zaviranju vozila pretvarjamo kinetino energijo v toploto itd. Vemo pa, da se dasta tudi notranja energija in toplota pretvarjati v druge energije, n.pr. v delo. Veji del dela, ki ga opravljajo stroji za lovetvo, se pridobiva iz notranje energije
1
utei zaradi trenja mealnika ob vodi in notranjega trenja med delci meane vode pretvorilo v toploto,
J.P.Joule, (1818-1889), pivovarnar v Manchestru, znameniti eksperimentalni fizik
25
goriv in iz toplote, rpane iz te notranje energije. Vendar so razmere pri pridobivanju dela iz notranje energije in toplote bolj komplicirane kakor pri pretvarjanju dela v toploto. V tej smeri je pretvorljivost omejena, kakor bomo e pozneje videli. Toplota in notranja energija se lahko merita s poljubno enoto za energijo. V internacionalnem sistemu mer MKSA je tudi za toploto merska enota Joule J, oziroma njegovi decimalni zmnoki. Zgodovinsko je utemeljena enota kilokalorija kcal, ki je deloma e danes v rabi. Pri dovodu toplote se povea temperatura telesa1. Merska enota za toploto se lahko definira kot koliina toplote, ki se mora dovesti nekemu doloenemu telesu, da bi se temperatura tega telesa poveala za doloeno tevilo temperaturnih stopinj. Kilokalorija (kcal) je bila prvotno definirana kot koliina toplote, ki zvia temperaturo 1 kg vode od 14,5 C na 15,5 C . Ta kalorija se imenuje tudi kalorija petnajste stopinje kcal15 C . Po najnovejih meritvah je:
1 kcal15 C 426,80 kp m
(3.2)
Ker pa se dajo elektrine veliine posebno natanno meriti in reproducirati, je po mednarodnem dogovoru kilokalorija definirana iz energije elektrinega toka:
1 kcal 1 3600 kW h kJ 4,1868 kJ 860 860 1 kcal 4,1868 kJ
(3.3)
(3.4)
Ta "internacionalna" kalorija se nekoliko razlikuje od kalorije petnajstih stopinj in sicer je:

1 kcal15 C = 0,99968 kcal IT
(3.5)
Anglosasi rabijo kot mersko enoto za toploto e BTU (British Thermal Unit): 1 BTU = 0,251996 kcal IT (3.6)
Notranja energija telesa se lahko povea z dovodom razlinih energij temu telesu. e pa energije odvajamo iz telesa, se seveda njegova notranja energija zmanja. Najbolj enostaven
1
Strogo velja to le tedaj, e pri tem ostane agregatno stanje telesa nespremenjeno in e ne nastopajo v telesu nobene molekularne ali atomske preureditve.
26
nain poveanja notranje energije je dovod toplote, torej segrevanje telesa od tod prihaja tudi esto meanje pojmov toplote in notranje energije. Telesu lahko dovajamo tudi delo in s tem poveamo notranjo energijo (Jouleov poizkus). e tee skozi telo elektrini tok ostane v telesu delo elektrinega toka W:
W = IU t
(3.7)
Tu je I jakost toka in U elektrina napetost na telesu. To delo je znano pod imenom Joulova toplota. V termodinamiki se bomo e in e ukvarjali z dovajanjem energij v telesa in z odvzemanjem energij iz teles. Pri takih postopkih se bo v splonem spreminjala notranja energija teh teles. Razumno bi bilo, da se vse nekemu telesu dovedene energije oznaijo s pozitivnim predznakom (+), odvedene ali iz telesa "pridobljene" energije pa z negativnim predznakom (). Kakor pogosto, pa je zgodovinski razvoj tudi v tem primeru drugae odloil. Tehnino posebno zanimivo je pridobivanje mehanskega dela in drugih njemu enakovrednih energij1 iz kemine notranje energije goriv. Primer za to je parna naprava za pridobivanje Slika 3.2: Predznaki energij elektrine energije. Kemino energijo goriva sprostimo z zgorevanjem in jo kot toploto prenesemo v paro (para
je telo v gornjem smislu). Iz pare pa pridobivamo dragoceno mehansko delo v parnem stroju ali v parni turbini in iz tega dela v generatorju elektrino energijo. Zaradi takih in podobnih postopkov se je praktino uveljavila tale oznaba energij s predznaki: s pozitivnim predznakom oznaimo telesu dovedeno toploto Q in iz telesa pridobljeno delo W ter vse ostale iz telesa vzete energije W x , medtem ko imajo odvedena toplota in vse ostale telesu dovedene energije negativen predznak (glej sl. 3.2).
Q je koliina toplote, ki jo dovajamo poljubni koliini snovi m. Toploto, ki jo dovajamo
enoti koliine snovi (v sistemu MKSA je to seveda 1 kg), bomo oznaili s Q m :
Kaj so enakovredne energije, bomo videli pozneje.
27
Q=m
Q m
(3.8)
W je delo, pridobljeno iz m kg snovi. Znak za delo iz 1 kg snovi je W m .
3.2
PRIDOBIVANJE DELA IZ TELES
Pri obravnavanju termometrov smo dognali, da se s temperaturo v splonem spreminjata tlak in volumen teles, saj smo ravno to dejstvo porabili za merjenje temperature. Telo zavzema pri razlinih tlakih razline volumne. Poglejmo v kakni zvezi je sprememba tlaka in volumna nekega telesa z mehanskim delom, ki se pri tem opravi. V sl. 3.3 vidimo telo volumna V in povrine A. Tlak telesa na omejitev je p, tlak omejitve na telo pa je p 0 . Oba tlaka naj bosta za sedaj enaka. Telo se raztegne od volumna V na volumen V + dV , pri emer se pomakne vsak element povrine dA za pot
ds:
dV = dA ds
A
(3.9)
Na element povrine dA deluje sila: Slika 3.3: Volumsko delo ki pri premiku elementa povrine opravi delo ddW:
ddW = dF ds = p dA ds dF = p dA
(3.10)
(3.11)
Delo dW, opravljeno na celi premaknjeni povrini, znaa torej:

dW = p dA ds = p dV
A
(3.12)
Pri konnem raztezku telesa mase m od volumna V1 na volumen V2 in ob mehanskem

ravnoteju ( p = p 0 ) se opravi delo:
28
1W2
V2 V1
p dV
(3.13)
ali na 1 kg snovi:
1W2
v2 v1
p dv
(3.14)
e enkrat poudarjamo, da se to delo pridobi le pod pogojem mehanskega ravnoteja, torej le tedaj, kadar je na celi omejitvi telesa p = p 0 . e pa je p < p 0 je delo, ki ga opravlja irea se snov, samo:
dW = p 0 dV < p dV
(3.15)
Pri iritvi telesa v mehanskem neravnoteju je delo manje od ravnotenega dela. Delo 1W2 imenujemo tudi delo enkratne ekspanzije ali absolutno delo ekspanzije telesa, ki je najvekrat seveda plin. Iz enabe (3.13) se vidi, da se iz telesa pridobi delo le, e se volumen telesa vea. e se volumen zmanjuje, je pridobljeno delo negativno za zmanjanje volumna telesa se delo porablja. e pa se volumen teles ne spreminja, je pridobljeno delo enako ni. Tako pridobljeno mehansko delo je tedaj tesno povezano s spremembami volumna in ga zato imenujemo tudi volumensko delo. Iz enabe (3.13) sledi tudi to, da so za pridobivanje dela posebno prikladna telesa z zelo spremenljivim volumnom. Taka telesa so plini.
3.2.1
Diagram pV
V diagramu pV nanaamo tlak plina p na ordinate, volumen V pa na abscise (sl. 3.4). Vsaka toka tega diagrama ustreza nekemu s tlakom p in volumnom V doloenemu "stanju" telesa ali snovi. Plin ima v stanju (toki) 1 tlak p1 in volumen V1 . Iz toke 1 se plin raztegne do toke 2 s tlakom p2 in volumnom V2 . e zasledujemo vse tlake p in vse volumne V, skozi katere prehaja plin med raztezanjem, med ekspanzijo, lahko nariemo krivuljo a, ki je podoba vsega dogajanja. Krivuljo a imenujemo pot ekspanzije. Ves dogodek si lahko predstavljamo
29
tako, da plin odriva bat v valju od zaetnega volumna V1 do konnega volumna V2 , pri emer se tlak plina spreminja po krivulji a. Iz sl. 3.4 se vidi, da je ploskev pod krivuljo a enaka:
V2 V1
p dV =1W2
(3.16)
Delo, opravljeno pri raztegnitvi plina ob mehanskem ravnoteju, je enako ploskvi pod potjo ekspanzije. e poteka pot od leve proti desni, se Slika 3.4: Diagram pV pravi v smeri poveanja volumna, je opravljeno delo pozitivno, torej pridobljeno; e pa poteka pot v
nasprotni smeri, ki ustreza zmanjanju volumna, je to delo negativno, torej porabljeno. Velikost ekspanzijskega dela je odvisna od lege zaetne in konne toke ekspanzije, odvisna pa je tudi od poti ekspanzije. im vije poteka ekspanzija, tem veje je opravljeno delo.
3.3
MATEMATINA FORMULACIJA PRVEGA GLAVNEGA ZAKONA
Prvi glavni zakon formuliramo matematino takole: Notranjo energijo nekega telesa povea dovedena toplota, zmanjajo jo pa iz telesa pridobljeno delo in ostale telesu odvzete energije1. Sprememba notranje energije U je torej enaka razliki dovedene toplote in mehanskega dela ter ostalih odvedenih energij:
U = U 2 U1 = 1Q2 1W2 Wx
(3.17)
Indeks 1 se nanaa na zaetek, indeks 2 pa na konec dogodka. Predpisane in pripisane indekse pri Q in W lahko izpustimo, kadar se s tem ne pokvari jasnost. V diferencialni pisavi se glasi enaba (3.17):
dU = dQ dW dW x
1
(3.18)
Seveda lahko poveamo notranjo energijo tudi z dovodom dela in drugih energij, zmanjamo jo pa z odvodom toplote. To upotevamo tako, da dopuamo za ta primer negativne predznake pri teh energijah.
30
Kadar pridobivamo iz telesa samo mehansko delo, ne pa drugih energij, se enabi (3.17) in (3.18) poenostavita v:
U = U 2 U1 = 1Q2 1W2
(3.19)
oziroma:
dU = dQ dW
(3.20)
In, e se konno delo opravlja ob mehanskem ravnoteju, velja:

U = U 2 U1 = 1Q2 p dV
1 2
(3.21)
in
dU = dQ p dV
(3.22)
e ni mehanskega ravnoteja je seveda 1W2 < p dV in:

1
U = U 2 U1 > 1Q2 p dV
1
(3.23)
dU > dQ p dV
(3.24)
Za 1 kg snovi (telesa) se enabe (3.11) do (3.24) piejo z malim u in v, n.pr. enabi (3.21) in (3.22):
u = u 2 u1 =
1 Q2
p dv
1
(3.25)
du =
dQ p dv m
(3.26)
Pogosto posebno v tehniki praksi se piejo gornje enabe tudi preurejeno:

1 Q2
= U 2 U 1 + 1W2
(3.27)
31
dQ = dU + dW dQ = du + p dv m
(3.28)
(3.29)
itd. Za neke namene je preurejena pisava bolj prikladna kakor prvotna. Pri njeni rabi pa moramo biti previdni. Enabe (3.27) do (3.29) se namre esto razlagajo takole: nekemu telesu dovedena toplota (na levi strani enaaja) se porabi za poveanje notranje energije in za opravljanje dela (na desni strani enabe). Ta razlaga pa ni pravilna, kakor bomo e pozneje videli. Iz teh enab sledi samo to, da je nekemu telesu dovedena toplota po velikosti enaka spremembi notranje energije in opravljenemu delu. Enabe (3.27) do (3.29) pa ne povedo niesar o tem, od kod se opravljeno delo rpa. To je bistveno. Delo se namre lahko rpa tudi iz notranje energije telesa. Dovedena toplota v tem primeru nadomesti tisto koliino notranje energije, ki je bila spremenjena v delo.
3.4
TEHNINO DELO IN ENTALPIJA
Ekspanzijsko delo, ki smo ga doloili z enabami (3.16) do (3.29), opravlja plin v toku ene same ekspanzije, n.pr. v valju z batom. Na zaetku ekspanzije se plin e nahaja v valju in tudi po izvreni ekspanziji, torej po
premiku bata ostane plin zaprt v valju. S tako enkratno ekspanzijo je tedaj uporabnost delovne snovi, to je plina, izrpana, izrpana pa je tudi
uporabnost naprave ali stroja za pridobivanje dela, to je ekspanzijskega Slika 3.5: Tehnino delo Wt valja. Stroji pa niso zato tu, da bi se v
njih izvril en sam delovni gib; stroji morajo trajno obratovati, opravljati morajo delovne gibe v neprekinjenem zaporedju. Zato se morajo trajno polniti z vedno novo, neizrpano delovno snovjo, to je s plinom zaetnega stanja, ki pa se mora po vsaki ekspanziji iztisniti iz stroja. To
32
polnjenje in iztiskanje delovne snovi se lahko opravlja v obrokih in na mahe, kar se dogaja pri batnih strojih, ali pa v neprekinjenem pretoku, kakor je to pri turbostrojih. V stroj (sl. 3.5) vstopa m kg delovne snovi s stanjem 1. V stanju 1 je tlak enak p1 , specifini volumen v1 , temperatura T1 in specifina notranja energija u1 . Delovna snov se raztegne v stroju do konnega stanja 2 ( p2 , v2 , T2 , u2 ), pri emer pridobimo delo W. V stroju dovajamo delovni snovi toploto Q. Delovna snov izstopa iz stroja seveda v stanju 2. Vpraamo se, koliko je pridobljeno delo W. V ustaljenem stanju mora biti po prvem glavnem zakonu vsota vstopajoih energij enaka vsoti izstopajoih energij. Vstopajoe energije so:
U 1 = m u1
Q
notranja energija toplota polnilno delo
Wv1 = A1 p1 s1 = p1 V1 = m p1 v1
K polnilnemu delu Wv1 tole pojasnilo: delovna snov ne vstopa v stroj sama od sebe, v stroj jo moramo potisniti in za to se porabi neko delo. Kolikno je to vtiskovalno ali polnilno delo? Zamislimo si, da v stroj potisnemo m kg delovne snovi z batom povrine A1 , ki se premakne za pot s1 . Delo se opravlja proti tlaku p1 oziroma proti sili A1 p1 na poti s1 . Delo je enako sili, pomnoeni s potjo: Wv1 = A1 p1 s1 ; ker pa je A1 s1 = V1 , velja Wv1 = p1 V1 . Delo Wv1 je torej produkt tlaka in volumna in se zaradi tega tudi imenuje volumensko delo (indeks v). Izstopajoe energije so:
U 2 = m u2 Wt Wv 2 = A2 p 2 s 2 = p 2 V2 = m p 2 v 2
notranja energija pridobljeno delo praznilno delo
Praznilno delo se porabi za potiskanje izrpane snovi iz stroja. Delo se opravi proti tlaku
p 2 in je popolnoma analogno polnilnemu delu.
Vstopajoe energije izenaimo z izstopajoimi:

U 1 + p1 V1 + Q = Wt + U 2 + p 2 V2
33
iz esar sledi:
Wt = (U 1 + p1 V1 ) (U 2 + p 2 V2 ) + Q
(3.30)
ali deljeno z m za 1 kg delovne snovi:

Wt Q = (u1 + p1 v1 ) (u 2 + p 2 v 2 ) + m m
(3.31)
Delu Wt pravimo tehnino delo (indeks t) in ga tako razlikujemo od dela enkratne ekspanzije
W. Vsota notranje energije in volumskega dela (U + p V ) je, kakor bomo e spoznali,
pomembna veliina, ki je zaradi tega dobila poseben znak in posebno ime. Imenuje se
entalpija1, njen znak je H:
H =U + pV
(3.32)
Enaba (3.32) velja za poljubno koliino snovi m. Entalpija koliinske enote snovi (v sistemu MKSA je to 1 kg) je specifina entalpija in njen znak je h:
h=u + pv
(3.33)
Kot vsota dveh energij je tudi entalpija energija in se meri v enotah za energijo [J, kpm, kcal]. Enabe za tehnino delo se piejo z entalpijo:
Wt = H 1 H 2 + Q
Wt Q = h1 h2 + m m
(3.34)
(3.35)
Postopke, ki potekajo brez dovoda ali odvoda toplote, ki potekajo torej v popolni toplotni izolaciji, imenujemo adiabatne2 postopke. Za adiabatne postopke je torej Q = 0 . Adiabatno tehnino delo Wt ad je tedaj:
Wt ad = H 1 H 2
1
(3.36)
Iz grkega (en) = v, notri in (thalpos) = vroina, torej nekako vroina ali toplota, ki se nahaja v telesu. 2 V grini pomeni (diabajnejn) prestopati, a (alfa privativum) negira pojem, kateremu je predpostavljen. Adiabaten je torej nekako vroina ali toplota, ki se nahaja v telesu.
34
Wt ad m
= h1 h2
(3.37)
Tehnino delo adiabatne ekspanzije je enako razliki entalpij delovne snovi pred vstopom v stroj in po izstopu iz njega, kar je tehnino pomembna lastnost entalpije. Po enabah (3.30) do (3.37) lahko izraunamo tehnino delo iz stroja ali naprave, ne glede na to, kaken je stroj (batni stroj) ali kakna je naprava. Tudi cevovod za pretok snovi lahko vzamemo kot napravo. Te formule veljajo tudi ne glede na okolnosti, pod katerimi se delo opravlja. Tako n.pr. ni predpisano, da se delo mora opravljati v mehanskem ali v kateremkoli drugem ravnoteju. Pri strojih, ki delujejo na mahe, pridobivamo delo Wt preteno kot vrtilno delo na gredi, torej kot mehansko delo Wm :
Wt = Wm
(3.38)
Tudi pri strojih in napravah z neprekinjenim pretokom pridobivamo mehansko delo. V takih napravah pa se pridobljeno delo Wt lahko porabi v celoti ali delno za poveanje kinetine energije Wk pretone snovi. To poveanje je enako:
Wk = m 2 2 w2 w1 2
(3.39)
Tu sta w1 vstopna hitrost snovi v stroj, w2 pa izstopna hitrost iz njega. Tehnino delo Wt je tedaj:
Wt = Wm + m 2 2 w2 w1 2
(3.40)
Sumanda na desni strani enabe (3.40) sta lahko vsak zase ali pa tudi skupaj enaka ni.
3.4.1
Ravnoteno tehnino delo
Kadar poteka dogodek v stroju ali napravi v mehanskem ravnoteju, lahko tehnino delo doloimo iz diagrama pv enako kakor delo enkratne ekspanzije. Temu tehninemu delu
35
pravimo natanno ravnoteno ali povraljivo1 tehnino delo. Veinoma pa izpustimo ta doloilni pridevnik in vidimo iz problema samega, za katero zvrst tehninega dela gre. Povraljivo tehnino delo bomo oznaili z Wt
pov ,
kadar bo to zaradi jasnosti potrebno.
V diagramu pv (sl. 3.6) najdemo tehnino delo za 1 kg snovi takole: Na zaetku postopka se nahaja bat v valju v skrajni levi legi. Plin vstopa skozi vstopni ventil s tlakom p1 in odrine bat do lege 1. Pri tem opravi plin delo, ki je enako pravokotniku (0, 1, 4, 5). V legi 1 se nahaja v valju 1 kg plina. V tej legi se vstopni ventil zapre in plin ekspandira do stanja 2, ki se nahaja na tlaku
p 2 . Oblika
ekspanzijske krivulje je odvisna od koliine Slika 3.6: Ravnoteno tehnino delo v diagramu pV dovedene toplote, kakor bomo e pozneje videli. Pri tej ekspanziji opravi plin e znano delo enkratne
ekspanzije, ki je enako ploskvi pod ekspanzijsko krivuljo (1, 2, 6, 4). Bat se sedaj nahaja v svoji desni skrajni legi 2. Nato se odpre izpustni ventil in bat se vraa na levo ter iztiska pri tem plin iz valja. Pri iztiskanju se porabi delo p 2 v 2 , ki je enako pravokotniku (2, 6, 5, 3). Kakor vidimo iz slike, je preostalo pridobljeno tehnino delo enako liku (1, 2, 3, 0). Diferencial tehninega dela je enak:
dWt
pov
= v dp
(3.41)
To delo se pridobiva pri ekspanziji z vijega tlaka na niji; diferencial tlaka je tedaj negativen, kadar je delo pozitivno. Tehnino delo Wt
dWt
pov
m dobimo z integracijo enabe:
pov
= v dp
1
(3.42)
Kadar je Q = 0 , kadar je torej proces adiabaten, je seveda:
Besedo povraljivo bomo razloili pozneje.
36
dWt ad m
pov
= h1 h2 = v dp
1
(3.43)
Povraljivo tehnino delo adiabatne ekspanzije je enako razliki entalpij delovne snovi pred ekspanzijo in po njej, prav tako kakor neravnoteno delo po enabah (3.36) in (3.37). Je pa tudi enako integralu ez v dp , kar ne velja za neravnoteno delo. Ta, v tehniki preteno rabljeni proces pridobivanja dela v strojih, se imenuje tudi tehnini
proces med stalnima tlakoma.
3.4.2
Entalpija in prvi glavni zakon
Iz:
h=u+ pv
dobimo z diferenciranjem:
dh = du + p dv + v dp
(3.44)
Prvi glavni zakon se glasi v diferencialni obliki in v normalni pisavi, to se pravi za mehansko ravnoteje in z omejitvijo na pridobivanje le mehanskega dela, po enabi (3.29):
dQ = du + p dv m
Iz enabe (3.44) dobimo:

du + p dv = dh v dp
(3.45)
in vstavljeno v (3.29):
dQ = dh v dp m
(3.46)
To je diferencialna pisava prvega glavnega zakona z entalpijo za ravnotene procese. Z integracijo enabe (3.46) dobimo:
37
Q = h2 h1 v dp m 1
(3.47)
Ker pa je po enabi (3.42) v dp = Wt pov m dobimo konno:

1
Wt pov Q = h2 h1 + m m
(3.48)
kar se v vsem strinja z e znano enabo (3.35). e pomnoimo enabe za specifine veliine (3.46), (3.47) in (3.48) z maso m, dobimo enabe za poljubno koliino snovi m z veliinami
Q, H in Wt namesto Q m , h in Wt m . Za postopke ali preobrazbe pri konstantnem tlaku
(dp = 0) se enaba (3.46) poenostavi v:

dQ = dh m
(3.49)
ali integrirano:
( 1 Q2 ) p
m
= h2 h1
(3.50)
Pri konstantnem tlaku dovedena ali odvedena toplota je enaka entalpijski diferenci snovi, ki se ji toplota dovaja. Indeks p v izrazu
( 1 Q2 ) p
kae na konstantni tlak.
4. Notranja energija in termodinamino stanje
39
4.
4.1
NOTRANJA ENERGIJA IN TERMODINAMINO STANJE

TERMODINAMINO STANJE
Pozneje1 bomo videli, da ima vsaka energija poleg svoje koliine tudi e neko doloeno
vrednost. Tedaj bomo tudi spoznali mero za vrednost energije. Za sedaj naj bo dovolj samo
dejstvo. Tako ima notranja energija svojo posebno vrednost, ki jo bomo zaenkrat oznaili s
.
Koliina notranje energije U in njena vrednost doloata in opredeljujeta stanje

notranje energije U . Vsakemu stanju notranje energije
pripada doloena koliina energije in doloena vrednost energije. To lahko ponazorimo v diagramu U , v katerem nanaamo na ordinate koliino energije U, na abscise pa vrednost notranje energije (sl. 4.1). V toki 1 je n.pr. koliina energije enaka U 1 , njena vrednost pa je enaka 1 . Stanje notranje energije si zamislimo kot radij vektor U 1 Slika 4.1: Diagram stanja notranje energije iz koordinatnega zaetka v toko 1. Stanje notranje energije imenujemo termodinamino
stanje ali na kratko stanje. Stanje notranje energije doloa celo vrsto drugih fizikalnih
lastnosti. Te lastnosti imenujemo veliine stanja. Nekatere teh lastnosti so posebno oividne in lahko merljive. Take merljive veliine stanja so: temperatura T, tlak p in specifini volumen v. Druge veliine stanja pa so teje merljive ali pa se direktno sploh ne dajo izmeriti. Med take veliine stanja spadata koliina notranje energije U in vrednost notranje energije . Entalpija je tudi veliina stanja, ker je sestavljena iz samih veliin stanja:
H =U + pV
(4.1)
Pri obravnavi drugega glavnega zakona.
40
Koliina notranje energije, ki jo bomo kar na kratko imenovali notranjo energijo, in vrednost notranje energije, definirata stanje notranje energije oziroma termodinamino stanje. Vse ostale veliine stanja so posledica stanja notranje energije U in so tedaj iste funkcije tega stanja oziroma njegovih doloilnih veliin U in . Zato velja:
T = T (U ) = T (U , ) p = p(U ) = p(U , ) F1 = (U , , T ) = 0 F2 = (U , , p ) = 0 F3 = (U , , V ) = 0
V = V (U ) = V (U , )
ali
(4.2)
Analogne enabe lahko seveda napiemo tudi s specifinimi veliinami. e eliminiramo iz prvih dveh enab (4.2), dobimo enabo: f1 (U , T , p ) = 0 e pa eliminiramo iz istih enab U, sledi: f 2 ( , T , p ) = 0 ali n.pr. = (T , p ) (4.4) ali n.pr. U = U (T , p ) (4.3)
Po tem postopku se dajo postaviti funkcije za povezavo poljubnih treh veliin stanja. Iz eksplicitnih oblik enab (4.2) do (4.4) vidimo, da po dve poljubni, seveda med seboj neodvisni, veliini stanja doloata vse ostale veliine termodinaminega stanja in da zaradi tega zadostuje za opredelitev termodinaminega stanja navedba le dveh veliin stanja. Iz tega pa sledi tudi to, da sta notranja energija U in njena vrednost , matematino vzeto, drugim veliinam stanja enakovredni veliini; termodinamino gledano pa sta U in osnovni, torej posebno imenitni veliini stanja1.
4.2
DIAGRAMI STANJA
Ker je za popolno opredelitev termodinaminega stanja telesa zadostna navedba dveh poljubnih veliin stanja, se vsako termodinamino stanje lahko ponazori v ravninskem koordinatnem sistemu, pri emer sta koordinati dve poljubni veliini stanja. Take diagrame
Z. Rant, Kaj je pravzaprav termodinamino stanje?, Strojniki vestnik, 6 (1960) str. 4l/43
41
imenujemo diagrame stanja. Diagram pv, ki ga e poznamo, spada med diagrame stanja. Pozneje bomo spoznali e celo vrsto diagramov stanja. Ponavadi, ali ne vselej, riemo diagrame stanja v pravokotnih koordinatah. Osnovni diagram stanja je diagram stanja notranje energije ali diagram U , ki pa je bolj teoretino pomemben. V diagramih stanja pomeni vsaka toka doloeno stanje, kateremu pripada seveda vrsta doloenih veliin stanja. Tako pripada toki 1 v diagramu pv (sl. 4.2) tlak p1 in volumen v1 , potem pa e doloena notranja energija u1 , temperatura T1 itd., toki 2 pa pripada tlak p 2 , volumen v 2 , notranja energija u 2 , temperatura T2 Slika 4.2: Diagram stanja itd. Veliine stanja pripadajo nekako tokam diagrama, zaradi esar jih anglosasi imenujejo tudi lastnost tok (point properties).
4.2.1
Termodinamine preobrazbe
Stanje nekega telesa se lahko spreminja. Telo preide n.pr. iz stanja 1 v stanje 2. Pri tem pretee telo neprekinjeno vrsto vmesnih stanj, katerih toke pokrivajo neprekinjeno krivuljo a med 1 in 2. Tako spremembo stanja telesa imenujemo termodinamina preobrazba ali kar na kratko preobrazba (vasih tudi sprememba stanja). Krivulja a je pot preobrazbe. Velikokrat pravimo krivulji a tudi preobrazba. Pri preobrazbah lahko ostanejo neke veliine stanja nespremenjene. Tako imamo preobrazbe ob konstantni temperaturi ali pa ob konstantnem volumnu itd. Pri vsaki preobrazbi pa se vedno spremeni stanje notranje energije U oziroma u (u = U m ) . Med stanji 1 in 2 so mona razlina pota, n.pr. b in c in e poljubno tevilo drugih: ker pripadajo vsaki toki le popolnoma doloene veliine stanja, je sprememba veliin stanja pri preobrazbi od 1 do 2 neodvisna od poti in odvisna samo od zaetnega stanja 1 in konnega stanja 2, n.pr.:
42
2 2 p 1 = dp = p2 p1 1 2 2 T 1 = dT = T2 T1 1
(4.5)
Integrali v gornjih enabah so neodvisni od poti, odvisni so samo od integracijskih mej. Diferenciali pod temi integrali so popolni diferenciali. Diferenciali veliin stanja so popolni diferenciali. Spomnimo se, da je delo 1W2 med stanjema 1 in 2 odvisno tudi od poti in ne samo od zaetne in konne toke preobrazbe. Diferencial dela je tedaj nepopoln diferencial in bi se pravzaprav moral pisati z znakom , torej W . V diferencialni pisavi prvega glavnega zakona (enaba 3.20) je dU popoln diferencial, ker je U veliina stanja. Ker je na desni strani te enabe W nepopoln diferencial, mora seveda tudi diferencial toplote biti nepopoln: ob preobrazbi dovedena toplota je odvisna tudi od poti. Enabo (3.20) bi morali natanno pisati takole:
dU = Q W
(4.6)
Veliine stanja T, p in v so posebno oividne, nekako otipljive veliine in se dajo posebno lahko meriti. Zaradi tega imajo zelo velik praktien pomen. Svoj as so jih smatrali kot neke primarne veliine stanja. Te veliine stanja se imenujejo tradicionalno termine veliine stanja, medtem ko ostale veliine stanja imenujemo kalorine veliine stanja.
4.3
ENABE STANJA
Enabe, ki povezujejo po tri veliine stanja po vzorcu enab (4.2), (4.3) in (4.4) se imenujejo enabe stanja. Enabe med terminimi veliinami stanja: F (T , p, v ) = 0 imenujemo termine enabe stanja. (4.7)
43
V ostalih monih enabah stanj se pojavlja vsaj ena kalorina veliina stanja in zato imenujemo take enabe kalorine enabe stanja. Ponavadi pa mislimo pri tem imenu na enabo, ki daje notranjo energijo kot funkcijo dveh terminih veliin stanja. Termina enaba stanja (4.7) se da, vsaj naelno, razreiti po katerikoli spremenljivki; tako dobimo tri enabe: T = T ( p, v ) p = p(v, T ) v = v(T , p ) Enabi (4.9) in (4.10) diferenciramo:
p p dp = dv + dT v T T v
(4.8) (4.9) (4.10)
(4.11)
v v dv = dT + dp p T p T
(4.12)
Izrazi v oklepajih so parcialni diferencialni kvocienti diferencirane funkcije. p v n.pr. je parcialni diferencialni kvocient tlaka po volumnu. Pri tej diferenciaciji je ostala druga neodvisna spremenljivka T konstantna. Ker se v termodinamiki veliine stanja zelo razlino kombinirajo, oznaimo zaradi jasnosti pri parcialnih diferenciacijah konstantno veliino tako, da postavimo parcialni diferencialni kvocient v oklepaj in pri diferenciaciji konstantno veliino pripiemo kot indeks. Tako pomeni:
p v T
parcialni odvod tlaka po volumnu pri konstantni temperaturi. Podobno pomeni:

u p v
44
parcialni odvod notranje energije po tlaku ob konstantnem volumnu itd. Namesto dv v prvem lenu desne strani enabe (4.11) vstavimo celo desno stran enabe (4.12) in dobimo:
p v p v dp = dT dT + dp + p v T T p T T v
(4.13)
Po razreitvi oglatih oklepajev in krajanju sledi:

p v T = 1 v T T p p v
(4.14)
Lahko se uvidi, da taka zveza ne sledi samo iz enabe stanja (4.7) temve iz vsake enabe oblike: F ( x, y , z ) = 0
4.3.1
Notranje ravnoteje
Tako enabo stanja lahko napiemo seveda samo za telesa, v katerih so veliine stanja v vseh tokah enake. Samo tedaj je namre doloeno, kakna vrednost veliine stanja naj se vstavi v enabo. Tlak mora biti po celem telesu enak, ravno tako temperatura ali pa specifina notranja energija. e je ta pogoj izpolnjen pravimo, da se telo nahaja v notranjem
ravnoteju ali: telo je notranje uravnoteeno.
4.3.2
Homogenost
Telo mora biti nadalje homogeno sestavljeno: njegova substanca mora biti povsod enaka. Enaba stanja se hkrati napie lahko samo za eno substanco. Ta pogoj je izpolnjen, kadar so kemijske sestavine telesa v poljubno majhnih volumnih enakomerno in enako razvrene. Kaj naj se razume pod "poljubno majhnih volumnih", je odvisno od obravnavanega problema in se mora od primera do primera posebej premisliti in doloiti. Kemino iste snovi so seveda e same po sebi homogene; homogene so tudi zmesi plinov, raztopine in tudi zmesi zelo fino
45
zmletih trdnih teles. Te poslednje pa le toliko asa, dokler se raziskujejo dogajanja v volumenskih elementih, ki so precej veji od posameznih zrn. Enabe stanja obstojajo samo za homogena telesa, ki se nahajajo v notranjem ravnoteju. Vasih imamo opravka s telesi ali sistemi, ki niso v notranjem ravnoteju, ali ki niso homogeni, ki pa se dajo razdeliti v ve podroij, v katerih sta pogoja notranjega ravnoteja in homogenosti izpolnjena. V takih primerih obstoji za vsako tako podroje doloena in posebna enaba stanja.
4.3.3
Agregatna stanja
Agregatna stanja so posledica medsebojne povezanosti atomov in molekul, ki sestavljajo snov. Natanno opredeljeni sta samo dve agregatni stanji: idealno trdno stanje in idealno
plinasto stanje.
V idealnem trdnem stanju je povezanost atomov najmoneja. V tem stanju se nahajajo pravilno razvreni atomi nepremino na svojih mestih. V telesu vlada popoln red. Stanje kristaliziranih teles se pri zelo nizkih temperaturah mono pribliuje idealnemu trdnemu stanju. Diamant se nahaja pri temperaturah pod 50 K praktino v idealnem trdnem stanju. V idealnem plinskem stanju so molekule popolnoma samostojne in med njimi ni nobene povezanosti. Med molekulami idealnega plina ni privlanih ali odbojnih sil. Molekule se gibljejo prosto v prostoru, edina ovira te prostosti so elastini trki med molekulami. Takemu stanju se mono pribliujejo redki plini. Med idealnim trdnim stanjem in stanjem idealnega plina je ve vmesnih stanj v temle zaporedju: idealno trdno stanje, realno trdno stanje, kapljevito stanje, realno plinasto stanje, idealno plinasto stanje.
46
im bolj so molekule nabite z energijo, tem bolj so premine, tem bolj je agregatno stanje telesa oddaljeno od idealnega trdnega stanja, tem bolj se pribliuje idealnemu plinastemu stanju. Za praktine potrebe zadostuje veinoma razdelitev na tri agregatna stanja: trdno, kapljevito in plinasto agregatno stanje. Snov se v trdnem agregatnem stanju upira z velikimi silami spremembi oblike in volumna. Kapljevine se zelo upirajo le spremembi volumna, pa pa je njihova oblika lahko spremenljiva. Kapljevine oblikujejo v posodi prosto povrino meniskus. Plini zavzemajo vedno ves razpololjivi volumen, oblika plinastega telesa je prav tako spremenljiva in se prilagodi posodi, v kateri se plin nahaja. Gostota snovi v trdnem in kapljevitem agregatnem stanju je veliko veja kakor v plinastem stanju. Gostota ledu pri 0 C je enaka 900 kg m 3 , gostota vode pri 0 C znaa 999,8 kg m 3 , gostota vodne pare pri isti temperaturi pa le 0,0048 kg m 3 . Pri temperaturi
100 C je gostota vodne pare 0,597 kg m 3 , gostota vode pri isti temperaturi je enaka
958,3 kg m 3 . Zato se trdno in kapljevito stanje imenujeta kondenzirani stanji. Zaradi monosti pretakanja sta plinasto in kapljevito stanje tekoi ali fluidni stanji.
4.3.4
Enabe stanja
Enaba stanja obstoji za vsako homogeno in notranje uravnoteeno telo. Oblike enab stanja pa so zelo razline. Enaba stanja je lahko izraena z matematinim obrazcem, istemu stanju pripadne veliine so lahko zbrane v tabelah, in konno predstavljajo enabo stanja tudi diagrami stanja. Kakor e vemo, lahko izberemo za koordinate takega diagrama dve poljubni veliini stanja. Potek ostalih zanimivih veliin stanja pa ponazorimo s skupinami krivulj, ob katerih ima izbrana veliina konstantno vrednost. Tako imamo krivulje konstantne temperature ali izoterme, krivulje konstantnega volumna ali izohore, krivulje konstantne entalpije ali izentalpe itd. Vse tri oblike enab stanja so popolnoma enakovredne. Za delo si bomo izbrali vedno tisto, ki je v danem primeru najbolj pripravna. Posebno radi delamo z diagrami stanja, v katerih izvajamo raune grafino. Iz diagramov dobimo vedimenzijski pregled in velikokrat lahko e na prvi pogled ocenimo vpliv razlinih veliin stanja na nek problem. Enaba stanja v obliki
47
matematine formule nima te prednosti. Razen tega je obnaanje tehninih snovi velikokrat tako zamotano, da se ne da nastaviti enaba stanja v kolikor toliko uporabni, to se pravi enostavni obliki. Tako je ele grafino raunanje z diagrami stanja, ki ga je v vejem obsegu uvedel v tehniko termodinamiko Mollier1, omogoilo praktino uporabo teoretinih izsledkov. Danes si tehnike termodinamike brez grafinega raunanja sploh ne moremo misliti. V novejem asu gre velika zasluga na polju grafine termodinamike zlasti Bonjakoviu2. Termodinamino obnaanje nekega telesa je odvisno predvsem od njegove notranje strukture. Enaba stanja je tedaj odraz vrste, razvrstitve in medsebojne povezave najmanjih delcev snovi. Enabo stanja neke snovi lahko doloimo po dveh metodah; ali tako, da jo deduktivno izvedemo iz znane ali predpostavljene mikrostrukture snovi ali pa tako, da lastnosti snovi, te so seveda veliine stanja, izmerimo po vsem za nas zanimivem podroju in s temi podatki sestavimo tabele oziroma nariemo diagrame. Iz merilnih podatkov pa se da vasih izvesti tudi empirina enaba stanja v obliki matematinega obrazca. Deduktivno lahko izvedemo enabo stanja seveda le za snovi, ki so posebno enostavno zgrajene. V veini primerov moramo uporabiti druge, eksperimentalne metode.
4.4
ENABA STANJA IDEALNIH PLINOV
Idealni plini so najbolj enostavno zgrajene snovi, saj so njihovi najmanji sestavni deli, molekule, popolnoma prosti in v gibanju medsebojno neodvisni. Enaba stanja idealnih plinov mora tedaj imeti posebno enostavno obliko.
Richard Mollier, (1863-1935), prof. termodinamike v Dresdenu, spada med utemeljitelje inenirske termodinamike 2 Fran Bonjakovi, (1902-1993), Hrvat, prof. termodinamike v Beogradu, Zagrebu, Braunschweigu in Stuttgartu
48
4.4.1
Boyle Mariotteov zakon
Boyle1 je dognal leta 1662, da je pri konstantni temperaturi produkt tlaka in specifinega volumna plinov konstanten. To isto je odkril neodvisno od Boylea Mariotte2 leta 1676:
( p v )T
= konst
(4.15)
Oklepaju pripisani indeks pomeni konstantno veliino, v naem primeru temperaturo. Konstanta na desni strani enabe (4.15) ima za razline temperature T1 , T2 , ..., Tn razline vrednosti konst1 , konst 2 ,... . Ta konstanta je funkcija temperature: konst = f (T ) . Zato lahko piemo splono: p v = f (T ) (4.16)
To je enaba izoterm v diagramu pv. V tem Slika 4.3: BoyleMariotteove izoterme diagramu so izoterme enakostranine hiperbole, katerih asimptoti sta koordinatni osi (sl. 4.3).
4.4.2
Gay Lussacov zakon
Gay Lussac3 je odkril leta 1816, da je specifini volumen plinov pri konstantnem tlaku proporcionalen temperaturi; ta proporcionalnost je za vse pline enaka, in sicer velja: vp = v0 p 273,15
(273,15 + )
(4.17)
Tu je v p specifini volumen pri konstantnem tlaku p, v 0 p specifini volumen pri istem tlaku p in pri temperaturi = 0 C . Enaba (4.17) predstavlja v diagramu v snop premic, ki gredo vse skozi toko ( = 273,15 C, v = 0) , kakor se to vidi v sl. 4.4 v 0 p je ordinata take premice pri = 0 C .
1 2
R. Boyle, (1627-1691), prof. fizike, Oxford in London E. Mariotte, (1620-1684), fizik, Pariz 3 J. L. Gay Lussac, (1778-1850), prof. fizike in kemije, Pariz
49
Enaba
4.17
se
poenostavi,
p = konst.
premaknemo koordinatno sredie v skupno izhodie vseh premic Tedaj
izraamo temperaturo v novi skali, katere nila se nahaja na Celzijevi skali pri
273,15 C . Ta koordinatna transformacija
nas Slika 4.4: Gay Lussacove premice
torej
dovede
do
omenjene
termodinamine temperature T: (4.18)
T = (273,15 + ) Potem se glasi enaba (4.17): vp = v0 p 273,15 T
(4.19)
Vsakemu tlaku p pripada doloena vrednost v 0 p . v 0 p je funkcija izbranega tlaka p; seveda je tudi v 0 p 273,15 funkcija tlaka p:
v0 p 273,15 = ( p )
(4.20)
in s tem dobi enaba (4.19) za vse tlake veljavno obliko: v = ( p ) T (4.21)
Po enabi (4.19) bi moral specifini volumen pri temperaturi T = 0 K postati za vse tlake enak ni. To seveda nima nobenega smisla. Premice v sl. 4.4 izgubijo pri zelo nizkih temperaturah fizikalni pomen, ker pri nizkih temperaturah plinasto stanje ne obstoja. V tem obmoju se plini kondenzirajo najprej v kapljevine in konno v trdno stanje. Za ti agregatni stanji pa Gay Lussacov zakon ne velja.
4.4.3
Enaba stanja idealnega plina
e poveemo Boyle Mariotteov zakon z Gay Lussacovim, dobimo funkcionalno zvezo med veliinami p, v in T, torej enabo stanja za pline.
50
V enabo (4.16) vstavimo za v desno stran enabe (4.21): p v = p ( p ) T = f (T ) p ( p ) je ista funkcija tlaka in jo lahko piemo skrajano: p ( p ) = F ( p ) Enaba (4.22) se glasi s to pisavo: p v = F ( p ) T = f (T ) (4.24) (4.23) (4.22)
Iz enabe, pod katero stoji oklepaj, se vidi, da je produkt F ( p ) T ista funkcija temperature T. To je mono samo tedaj, e je F ( p ) konstanta: F ( p ) = konst = R To konstanto oznaimo z R in jo imenujemo plinsko konstanto. Ker je: f (T ) = F ( p ) T = R T je dalje:
pv= RT
(4.25)
(4.26)
(4.27)
Enaba (4.27) je enaba stanja za 1 kg plina. Za m kg plina se ta enaba glasi:

pV = m RT
(4.28)
Enaba stanja velja v tej obliki strogo vzeto le za idealne ali popolne pline. Dovolj redki realni plini se v svojem obnaanju mono pribliujejo tej enabi. Realni plini so dovolj redki v zgornjem smislu pri nizkih oziroma ne previsokih tlakih. im veja je gostota plina, tem veje so sile med molekulami in tem bolj odstopa obnaanje plina od enabe (4.27). Enaba stanja idealnih plinov, ki jo imenujemo na kratko tudi le plinsko enabo, daje zelo pogosto za tehnino rabo dovolj natanne rezultate. Vedno znova pa je treba preudariti, ali je ta tonost za obravnavani problem zadostna ali pa ne. Iz p v = R T dobimo:
51
R=
pv T
(4.29)
Dimenzija plinske konstante je tedaj:
[ p][v ] = N m -2 m 3 kg-1 [R] = [T ] K

mer pa je dimenzija plinske konstante (kp m kp K ) .
Nm kg K
(4.30)
Plinska konstanta ima dimenzijo specifinega dela na 1 kg snovi in 1 K. V tehninem sistemu
1 kg plina segrejemo pri konstantnem tlaku p od temperature T1 na temperaturo T2 , pri emer se povea specifini volumen od v1 na v 2 . Tedaj velja:
p v1 = R T1
in
p v 2 = R T2
Iz tega dobimo:
p (v1 v 2 ) = R (T1 T2 )
(4.31)
Leva stran enabe (4.31) je volumensko delo, ki ga opravi plin pri raztegnitvi z v1 na v 2 . To delo je enako R, e je (T1 T2 ) = 1 K . Vsak plin ima svojo posebno plinsko konstanto. Iz enabe (4.29) sledi, da je plinska konstanta tem veja, im veji je specifini volumen plina oziroma im manja je gostota (specifina masa) plina, saj je v = 1 . Tabela 4.1 daje pregled o plinskih konstantah nekaterih tehnino vanih plinov.
52
Tabela 4.1: Molekularne mase in konstante nekaterih plinov
plin
kemijski znak
tevilo atomov v molekuli 1 1 2 2 2 2 2 2 2 3 3 4 4 5
molekularna masa (zaokroena) 4 40 2 28 32 29 70,9 28 36,5 44 64 17 26 16
plinska konstanta J kg K
Helij Argon Vodik Duik Kisik Zrak Klor Ogljikov monoksid Klorovodik Ogljikov dioksid veplasta kislina Amoniak Acetilen Metan
He Ar H2 N2 O2 Cl2 CO HCl CO2 SO2 NH3 C2H2 CH4
2078,0 208,2 4122,0 296,7 259,8 287,0 117,2 296,9 228,0 188,8 129,8 488,2 319,6 518,7
53
4.5 4.5.1
AVOGADROV ZAKON IN SPLONA PLINSKA KONSTANTA Atomi in molekule
Najmanje delce elementov, ki imajo e vse kemine lastnosti elementov, imenujemo atome. Pri kemino sestavljenih snoveh pa so najmanji delci, ki imajo e vse lastnosti kemino sestavljene snovi, seveda tudi sestavljeni iz ve atomov, kakor to zahteva kemina formula. Tako je n.pr. najmanji delec vode sestavljen po formuli H 2 O iz treh atomov in sicer iz dveh atomov vodika in enega atoma kisika. Take sestavljene najmanje delce imenujemo molekule. V plinastem in kapljevitem stanju elementov je vasih zdruenih po ve enakih atomov v vejo molekulo. Kisik obstaja v plinastem stanju normalno iz molekul, ki so sestavljene iz dveh atomov. Formula plinastega kisika je zato O 2 . Isto velja za vodik H 2 , za duik N 2 in za celo vrsto drugih tehnino vanih plinov. So pa tudi elementarni plini, katerih atomi se ne zdruujejo v veje molekule. Sem spada helij He, argon Ar in ivosrebrna para Hg. Pri vijih temperaturah pa razpadajo ali disociirajo sestavljene molekule kakor O 2 , H 2 in N 2 v atome. V takih vroih plinih obstajajo tedaj molekule, ki so sestavljene iz enega samega atoma. Atomi razlinih elementov imajo razline mase. Najmanjo maso ima vodikov atom. Razmerje med maso atoma nekega poljubnega elementa in maso vodikovega atoma se imenuje atomska masa tistega elementa. Znak za atomsko maso je A. Kot razmerje dveh mas je "atomska masa" neimenovano tevilo. Po gornji prvotni definiciji bi morala biti atomska masa vodika natanno enaka 1; atomska masa kisika bi bila po tej definiciji enaka 16,128. Iz nekaterih bolj praktinih razlogov pa se sestavljajo atomske mase v razmerje z maso kisikovega atoma, ki je za ta namen definirana tono s 16; atomska masa vodika se pri taki meritvi nekaj razlikuje od 1 in sicer je enaka 1,008. Atomske mase niso okrogla cela tevila, vendar za nae namene popolnoma zadostujejo njihove, iz prironikov vzete, vrednosti zaokroene na eno decimalno mesto. Velikokrat zadostujejo kar cela tevila. Vsota atomskih mas vseh atomov, ki sestavljajo eno molekulo, se imenuje molekularna masa . Molekularna masa je tudi neimenovano tevilo. Molekularna masa plinastega kisika O 2 je tedaj 2 16 = 32 , molekularna masa ogljikovega dvokisa CO 2 je 12 + 2 16 = 44 itd.
54
4.5.2
Pravilo konstantnih razmerij mas
Iz atomske strukture snovi sledi pravilo, da stopajo elementi v zveze samo v konstantnih razmerjih mas. To pravilo se imenuje pravilo o konstantnih razmerjih mas pri keminih reakcijah. Tako se vee kisik v koliini 16 masnih enot z dvema masnima enotama vodika v vodo H 2 O ; kisik se nadalje vee v koliini 32 (2 16) masnih enot z dvema masnima enotama vodika v vodikov peroksid H 2 O 2 itd. Razmerje mas kisika in vodika je v prvem primeru 16 : 2 = 8 , v drugem primeru pa 32 : 2 = 16 = 2 8 . Mogli bi navesti e celo vrsto analognih primerov. Za elemente v plinastem agregatnem stanju natanno le za stanje idealnega plina pa velja e pravilo o konstantnih volumenskih razmerjih, ki sta ga odkrila Gay Lussac in Humboldt1. To pravilo pravi, da stopajo plini, ki imajo iste temperature in enake tlake, v kemine zveze ne samo v enostavnih razmerjih mas, temve tudi v enostavnih volumenskih razmerjih. N.pr.: iz 1 volumenske enote kisika in 2 volumenskih enot vodika nastaneta 2 volumenski enoti vodne pare; ali pa: 1 volumenska enota klora in 1 volumenska enota vodika dasta 2 volumenski enoti klorovodika; itd.
4.5.3
Avogadrov zakon
Iz vsega navedenega je Avogadro2 zakljuil: Pri enaki temperaturi in pri enakem tlaku imajo v enakih volumnih vsi (idealni) plini enako tevilo molekul. Ta izrek je znan pod imenom Avogadrov zakon. Toliko kg snovi, kolikrna je njena molekularna masa , imenujemo en kilomol snovi (1 kmol). Velja torej:
1 2
Alexander von Humboldt, (1769-1859), Berlin, naravoslovec in svetovni potnik Grof A. Avogadro, (1776-1856), prof. fizike, Turin
55
1 kmol = kg
(4.32)
Iz te definicije sledi, da se nahaja v 1 kmolu katerekoli snovi enako, tono doloeno tevilo molekul. To tevilo je prvi izraunal Loschmidt1 in se zato imenuje Loschmidtovo tevilo
NL: N L = 6,0236 10 26 molekul kmol
(4.33)
Volumen, ki ga zavzema 1 kmol plina, je molni volumen v :

v = v
(4.34)
Pri enaki temperaturi in enakem tlaku imajo vsi (idealni) plini enak molni volumen. To sledi iz Avagadrovega zakona in definicije kilomola. Molni volumen je spremenljiv in odvisen od stanja (temperature in tlaka) plina. Normni
molni volumen vn je volumen, ki ga zavzemajo plini pri nekem "normnem" stanju. Katero
stanje se vzame za normno, je stvar dogovora. Dogovorjeno normno stanje plina je stanje pri temperaturi
T = 273,15 K ( = 0 C )
in
pri
tlaku
p = 1 atm = 760 mm Hg =
= 1,01325 bar = 1,03323 kp cm 2 . Ta normni molni volumen je seveda za vse pline enak:
vn = v, 0 C, 760 = 22,415 m 3 kmol
(4.35)
ali zaokroeno:
vn = 22,4 m 3 kmol
(4.36)
4.5.4
Normni kubni meter
Vasih je bolj prikladno namesto 1 kmol vzeti manjo koliino snovi, posebno plina. Tako je uvedena kot enota koliine plina tista koliina, ki zavzema pri normnem stanju volumen 1 m 3 . Ta koliina se imenuje normni kubni meter nm 3 . Ker zavzema 1 kmol plina pri normnem stanju 22,415 m 3 , velja:
J. Loschmidt, (1821-1895), prof. fizike, Dunaj
56
1 nm 3 =
1 kmol = kg 22,415 22,415
(4.37)
Ime "normni kubni meter" za mersko enoto koliine snovi je zelo nesreno izbrano. Normni kubni meter ni volumen temve koliina snovi, kar naj bo e enkrat posebno poudarjeno. Samo pri normnem stanju zavzema koliina enega normnega kubnega metra tudi volumen 1 m 3 . Pri tlaku 10 bar in temperaturi 500 K je pa volumen 1 nm 3 idealnega plina po plinski enabi: Vnm3 = 500 1,01325 = 0,186 m 3 nm 3 273,15 10
4.5.5
Splona plinska konstanta
Enabo stanja idealnega plina lahko po (4.28) napiemo za poljubno koliino plina, torej tudi za 1 kmol, to je za kg. Za ve razlinih plinov i (i = 1, 2, ..., n ) se glasijo enabe stanja za isti tlak p in isto temperaturo T:
p v = 1 R1 T p v = 2 R2 T
M p v = n Rn T
(4.38)
Leve strani so v vseh enabah enake in na desni imamo povsod enak T. Iz tega sledi, da so produkti i Ri za vse (idealne) pline enaki:
1 R1 = 2 R 2 = ... = n R n = R
(4.39)
Produkt R = R je za vse (idealne) pline enak in konstanten. R je plinska konstanta za 1 kmol plina in je za vse pline ista. Plinska enaba za 1 kmol katerega koli idealnega plina ima enotno in univerzalno veljavno obliko:
p v = R T
(4.40)
za M kmol pa:
57
p V = M R T
(4.41)
R je splona plinska konstanta za 1 kmol poljubnega idealnega plina. Izraunamo jo lahko
natanko iz molekularne mase in plinske konstante R katerega koli idealnega plina ali skoraj natanko (z veliko natannostjo) iz omenjenih veliin katerega koli skoraj idealnega plina, n.pr. duika:
= 28 R = 296,7 J kg K R = 28 296,7 = 8307,6 J kg K Natanna vrednost je: R = 8313,4 J kg K 8310 J kmol K = 847,8 kp m kmol K 848 kp m kmol K = 1,986 kcal IT kmol K e delimo splono plinsko konstanto R z Loschmidtovim tevilom N L , dobimo splono plinsko konstanto, preraunano na eno molekulo. Ta veliina spada med univerzalne konstante fizike in se imenuje Boltzmannova1 konstanta k:
k = R N L = 1,3803 10 23 J K
4.6
KALORINE ENABE STANJA
Kakor e vemo, imenujemo kalorine enabe stanja take enabe, ki povezujejo kalorine veliine stanja s terminimi. Tako je vsaka osnovna enaba stanja, to se pravi vsaka enaba, ki povezuje neko termino veliino stanja, n.pr. temperaturo s stanjem notranje energije, obenem kalorina enaba stanja: F (T , u ) = F (T , u, ) = 0 iz esar dobimo: T = T (u ) = T (u, )
1
(4.42)
(4.43)
D. Boltzmann, (1844-1906), prof. fizike, Graz, Mnchen, Leipzig, Dunaj
58
Navadno pa razumevamo pod kalorino enabo stanja enabo, ki vee notranjo energijo (koliino notranje energije) z dvema terminima veliinama stanja: F (u , T , v ) = 0 iz esar dobimo n.pr.: T = T (u, v ) (4.45) (4.44)
(4.45) je logina pisava, zakaj vse veliine stanja so posledica stanja notranje energije. Stanje notranje energije pa se ne da direktno izmeriti, medtem ko so termine veliine stanja zelo lahko merljive. Vsled tega moramo koliino notranje energije in e prav posebno njeno vrednost izraunati iz lahko dostopnih terminih veliin stanja. Kalorina enaba stanja se zaradi tega normalno pie razreena po notranji energiji u. Torej: u = u (T , ) ali e bolj praktino: u = u (T , v ) e diferenciramo enabi (4.43) in (4.45), dobimo: T T dT = du + d u u in
T T dT = du + dv u v v u
(4.46)
(4.47)
(4.48)
(4.49)
in iz enabe (4.47):
u u du = dT + dv T v v T
(4.50)
Analogno enabi (4.14) velja:
59
u T v = 1 T v v u u T
(4.51)
Ustrezno doloimo tudi izraze za druge kombinacije notranje energije u s po dvema terminima veliinama stanja. Kalorina enaba stanja obstoja za vsako homogeno snov, ki se nahaja v notranjem ravnoteju. Seveda pa ne moremo priakovati, da se dajo vse te enabe tudi napisati v obliki analitinega izraza. Tu velja vse tisto, kar smo omenili e pri termini enabi stanja. Individualna oblika kalorine enabe stanja je odvisna od strukture snovi, n.pr. od tevila in vrste atomov, ki sestavljajo molekule, od prostorne lege teh atomov v molekuli, od sil, ki delujejo med molekulami, od preminosti molekul. im bolj enostavno je snov sestavljena, tem bolj enostavna je oblika njene kalorine enabe stanja. Najbolj preprosto strukturo imajo idealni plini. Upravieno priakujemo, da bo njihova kalorina enaba stanja posebno enostavne oblike. Z eksperimentalno doloitvijo kalorine enabe stanja plinov se je prvi ukvarjal Gay Lussac, ki je izvedel poizkus, opisan v nadaljevanju.
4.6.1
Gay Lussacov poizkus in notranja energija idealnega plina
V kalorimetru K (sl. 4.5) imamo dve posodi A in B. Kalorimeter je seveda od okolice toplotno popolnoma izoliran, vanj ne priteka nobena toplota, niti ne odteka iz njega. V posodi A se nahaja plin pod vejim tlakom, medtem ko je posoda B evakuirana. Posodi sta zvezani s cevjo C, ki je zaprta s pipo D. Pred poizkusom je ves sistem (kalorimeter in posodi) v terminem ravnoteju;
termometri t K , t A in t B kaejo enako Slika 4.5: Gay Lussacov poizkus temperaturo. Br ko odpremo pipo D se v posodi A stisnjeni plin raztegne v prazno (ali skoraj prazno) posodo B in sicer tako, da se tlak v obeh posodah izenai. Trenutno
60
bomo zapazili na termometru t A znianje temperature plina v posodi A in na termometru t B zvianje temperature plina v posodi B. ez nekaj asa pa kaeta termometra t A in t B enaki temperaturi, ki sta enaki temperaturi sistema pred poizkusom. Temperatura kalorimetrijske polnitve (termometer t K ) se prav tako ni spremenila. Zaradi popolne toplotne izolacije je notranja energija sistema ostala nespremenjena. Kalorimetrijska polnitev ni utrpela nobene spremembe, zato je tudi njena notranja energija nespremenjena. Iz vsega tega pa sledi, da je morala ostati nespremenjena tudi notranja energija plina v posodah A in B. Za plin velja tedaj:
U = u m = konst
in iz tega:
u = konst du = 0
(4.52) (4.53)
Ker je tudi dT = 0 , je v enabi (4.49):

T T dT = du + dv u v v u
izraz
(T
v )u dv = 0 . Sprememba temperature idealnega plina je odvisna samo od
spremembe koliine notranje energije. Temperatura idealnega plina je ista funkcija

specifine (koliine) notranje energije u.
Tid = T (u ) Iz esar sledi seveda tudi: u id = u (T )
(4.54)
(4.55)
kar je normalna pisava kalorine enabe stanja idealnega plina. Koliina notranje energije idealnega plina je s temperaturo popolnoma doloena. Idealni plini imajo res zelo enostavno kalorino enabo stanja. Diferencialna oblika te enabe je:
61
du u = T id dT
(4.56)
Pozneje bomo videli, da se da ta, zaenkrat le eksperimentalno dognana zveza, neposredno izvesti iz enabe idealnega plina in da je potemtakem nujna posledica veljavnosti te enabe.
4.6.2
Entalpija idealnega plina
Entalpijo idealnega plina doloimo tako, da kombiniramo definicijsko enabo entalpije:

h=u + pv
z enabo stanja idealnega plina:

pv= RT
iz esar sledi: hid = u id + R T (4.57)
Enaba (4.57) velja samo za idealne pline. Ker je po enabi (4.55) u id ista funkcija temperature in ker je nadalje v lenu R T temperatura edina spremenljivka, je seveda tudi entalpija idealnega plina izraunljiva iz same temperature. Entalpija idealnega plina je ista
funkcija temperature.
4.7
ENABE STANJA REALNIH PLINOV
im bolj gost je plin, tem veje so sile med njegovimi molekulami, tem bolj se obnaanje plina oddaljuje od obnaanja idealnega plina. Tak plin se nahaja v stanju realnega plina in zanj plinska enaba p v = R T ne dri ve niti priblino. Neka mera za odstopanje realnih plinov od idealnega obnaanja je velikost izraza p v R T . Ta ulomek je pri idealnih plinih enak 1:
pv R T =1 id
(4.58)
62
Za realne pline pa je:

pv <1 > RT real
(4.59)
Kolika je vrednost ulomka p v R T je odvisno od stanja plina. Pri stanjih, v katerih je:
pv =1 RT real
(4.60)
se obnaanje realnega plina ne razlikuje od obnaanja idealnega plina. Ulomek p v R T se imenuje po Bonjakoviu faktor realnosti. Oznaimo ga s . V tabelah 4.2 in 4.3 so zbrane nekatere vrednosti faktorja realnosti za zrak in za vodik po podatkih Holborna in Otta1. Tabela 4.2: Faktor realnosti = p v R T za zrak
= p= 0 C 100 C 200 C
0 20 40 60 80 100
1 1,0090 1,0005 0,9943 0,9905 0,9890
1 1,0224 1,0263 1,0311 1,0369 1,0436
1 1,0262 1,0331 1,0406 1,0484 1,0568
bar
Zeitschrift fr Physik, 33 (1935) str. 1
63
Tabela 4.3: Faktor realnosti = p v R T za H 2

= p= 100 C 0 C 100 C 200 C
0 20 40 60 80 100
1 1,0329 1,0473 1,0627 1,0792 1,0968
1 1,0321 1,0446 1,0370 1,0574 1,0834
1 1,0297 1,0398 1,0497 1,0598 1,0698
1 1,0276 1,0357 1,0436 1,0516 1,0596
bar
Iz teh dveh tabel lahko sodimo o podroju uporabnosti oziroma o natannosti idealne plinske enabe pri realnih plinih. Realne pline in njihove enabe stanja bomo obravnavali e pozneje.
4.8 4.8.1
ENABE STANJA KAPLJEVIN IN TRDNIH TELES Kapljevine
Stremi se predvsem, da bi nastavili enabe, ki bi zajele po monosti vse podroje fluidnih agregatnih stanj torej kapljevita in plinasta stanja. O takih enabah stanja bomo e govorili.
4.8.2
Trdne snovi
Za trdne snovi do sedaj e ni uspelo nastaviti enabe stanja s iro veljavnostjo.
5. Specifina toplota
65
5.
5.1
SPECIFINA TOPLOTA
TOPLOTNA KAPACITETA
Temperaturo telesa zviamo najbolj enostavno z dovodom toplote. Poveanje temperature T je odvisno od koliine dovedene toplote Q, od mase telesa m in od snovi telesa. Koliino toplote, ki zvia temperaturo telesa za eno temperaturno stopinjo, imenujemo toplotno kapaciteto telesa C. Toplotna kapaciteta se v splonem spreminja s temperaturo in jo zaradi tega matematino definiramo kot diferencialni kvocient toplote po temperaturi:
C= dQ dT
(5.1)
5.2
SPECIFINA TOPLOTA
Specifina toplota neke snovi c je tista koliina toplote, ki je potrebna za poveanje temperature ene koliinske enote snovi za eno temperaturno stopinjo. Specifina toplota je definirana samo za homogene snovi oziroma homogena je telesa.
Matematino
gledano
specifina
toplota odvod koliinski enoti dovedene toplote po temperaturi: c= Slika 5.1: Diagram cT dQ m dT (5.2)
Za homogena telesa pa je specifina
toplota seveda tudi enaka toplotni kapaciteti C, deljeni z maso m:

c= C m
(5.3)
66
V internacionalnem sistemu mer MKSA se jemljejo specifine toplote za 1 kg snovi. Merska enota za specifino toploto je tedaj: J kg K v tehnikem sistemu mer pa je enota za specifino toploto: kcal kg K Vasih je bolj pripravno vzeti specifino toploto za 1 kmol snovi. Take specifine toplote imenujemo molne specifine toplote in jih za razliko od normalnih (kilogramskih) specifinih toplot oznaimo z indeksom , torej: [ c ] = J/kmol K oziroma kcal/kmol K Med (kilogramsko) specifino toploto c in molno specifino toploto c obstoja zveza:
c = c
(5.4)
Iz enabe (5.2) sledi:

dQ = c dT m
(5.5)
in integrirano med temperaturama T1 in T2 :

1 Q2
m
1 Q2
= c dT
T2
T1
(5.6)
m je toplota, ki jo moramo dovesti 1 kg snovi, da bi poveali njeno temperaturo od T1
na T2 . V diagramu cT je dovedena toplota enaka ploskvi pod krivuljo c = c(T ) , sl. 5.1. Specifina toplota je v splonem odvisna od temperature. V doloenih primerih je konstantna. Kadar je specifina toplota konstantna, velja:
1 Q2
= c dT = c (T2 T1 )
T1
T2
(5.7)
67
5.3
SREDNJA SPECIFINA TOPLOTA
Raunanje s spremenljivimi specifinimi toplotami je zamudno in nerodno. Za olajanje takih izraunov uporabimo vasih tabele s srednjimi specifinimi toplotami [c] med temperaturama 1 (T1 ) in 2 (T2 ) . Srednje specifine toplote se navajajo v Celzijevi temperaturni skali. Srednja specifina toplota je definirana z enabami:
1 Q2
= [c ] (T2 T1 ) = [c ] ( 2 1 ) = c dT =
2 1 2 1
T2 T1
2 1
c d
Srednja
2 [c]1
(5.8)
specifina je torej
toplota
zamiljena
konstantna
specifina toplota, ki bi med temperaturama T1 in T2 oziroma 1 in 2 dala ravno tolikno dovedeno toploto Slika 5.2: Srednja specifina toplota
1 Q2
m , kakor jo
daje prava, spremenljiva specifina toplota c med
istima temperaturama. V diagramu cT (sl. 5.2) je srednja specifina toplota viina pravokotnika z osnovnico (T2 T1 ) , ki ima enako povrino kakor ploskev pod krivuljo c = c(T ) v intervalu (T2 T1 ) . Iz (5.8) dobimo, da je:
[c]
2 1
c dT
1
(T2 T1 ) ( 2 1 )
c d
1
(5.9)
Prednost in pomen srednje specifine toplote je v poenostavitvi raunanja med dvema danima temperaturama dovedene toplote. Pri uporabi srednjih specifinih toplot odpade vasih le teko in zamudno izraunljivi integral; v raunu se pojavljata le konstantna srednja specifina toplota in razlika temperatur.
68
Po navadi se srednje specifine toplote navajajo za intervale med konstantno spodnjo temperaturo 0C in okroglimi zgornjimi temperaturami , v nai pisavi torej [c ] . Med 0 dvema poljubnima temperaturama 1 in 2 dovedena toplota 1 Q2 je enaka toploti
0 Q2 ,
Slika 5.3: Raunanje s srednjimi specifinimi toplotami dovedeni med 0C in 2 , manj toploti 0 Q1 dovedeni med 0C in 1 (sl. 5.3):
1 Q2 = 0 Q2 0 Q1 2 oziroma s srednjima specifinima toplotama [c ]1 in [c ]0 : 0
1 Q2 2 = [c ]0 2 [c ]1 1 0
(5.10)
(5.11)
5.4
ODVISNOST SPECIFINE TOPLOTE OD PREOBRAZBE
S samo enabo c = (1 m ) dQ dT pa vrednost specifine toplote e ni doloena. Iz 4.2.1, enaba (4.6), vemo, da je nekemu telesu dovedena toplota Q odvisna od poti, pri kateri se toplota dovaja, oziroma po kateri poteka preobrazba telesa. Seveda je potem tudi diferencial toplote dQ odvisen od poti. Telo, ki se nahaja v stanju 1 (sl. 5.4) lahko spremeni svojo termodinamino stanje po poteh, ki izhajajo iz stanja 1 v razlinih smereh. V sliki 5.4 sta za primer vrisani dve smeri: a in b. Za vsako tako smer bomo v splonem dobili drugano vrednost za 1 m (dQ dT ) . Zato se mora za popolno doloitev specifine toplote navesti tudi smer preobrazbe.
69
Med vsemi natetimi monimi smermi pa sta za specifine toplote dve smeri posebno vani: smer konstantnega volumna v = konst in smer konstantnega tlaka p = konst . Tema smerema ustrezata: specifina toplota ob konstantnem volumnu ali
izohorna
specifina toplota:
Slika 5.4: Specifina toplota in smer preobrazbe
cv =
1 Q m T v
(5.12)
in specifina toplota ob konstantnem tlaku ali izobarna specifina toplota:

cp =
1 Q m T p
(5.13)
Ker sta ti dve specifini toploti zelo pomembni, se bomo peali najprej z njima. O drugih specifinih toplotah bomo govorili pozneje. Ti dve specifini toploti in specifina notranja energija u, ter specifina entalpija h so v enostavni medsebojni zvezi.
5.4.1
Specifina toplota in notranja energija ter entalpija
Specifina notranja energija, natanno reeno kalorini del specifine notranje energije u, je funkcija dveh drugih in sicer poljubnih veliin stanja, n.pr. temperature T in specifinega volumna v: u = u(T , v ) . Iz tega sledi:
u u du = dT + dv T v v T
(5.14)
To uvrstimo v enabo (3.29) (dQ m = du + p dv ) in dobimo: u dQ u = dT + + p dv m T v v T (5.15)
70
Za preobrazbo ob konstantnem volumnu velja: 1 (dQ )v = u dT m T v in 1 Q u = = cv m T v T v Izohorna specifina toplota je torej izohorni odvod notranje energije po temperaturi. Podobno dobimo za izobarno preobrazbo iz h = h (T , p ) in dQ m = dh v dp , enaba (3.46):
1 (dQ ) p = h dT m T p
(5.16)
(5.17)
(5.18)
in
1 Q h = = cp m T p T p
(5.19)
Izobarna specifina toplota je izobarni odvod entalpije po temperaturi. Iz enabe (5.14) izvedemo:
du u u dv = + dT T v v T dT
(5.20)
in iz tega za izobarno preobrazbo:

u u u v = + T p T v v T T p
(5.21)
Za konstantni tlak sledi iz (3.29):

u v cp = + p T p T p
(5.22)
(5.17) in (5.22) uvrstimo v (5.21) in dobimo konno:
71
u v c p cv = + p v T T p
(5.23)
Izobarna specifina toplota je veja kakor izohorna. Razlika se porabi prvi za zunanje delo, ki se mora opraviti zaradi poveanja volumna. Temu delu ustreza len:
v p T p
Drugi del razlike pa se porabi za poveanje notranje energije, v kolikor je temu poveanju vzrok sprememba volumna. Temu poveanju ustreza len:
u v v T T p
Kar smo do tu govorili o specifinih toplotah, velja splono in brez omejitev, torej za poljubne snovi. Sedaj si bomo pa ogledali nekaj posebnih primerov.
5.5
SPECIFINE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV
Za idealne pline se enabe za specifine toplote poenostavijo, ker je notranja energija idealnih plinov ista funkcija temperature in neodvisna od sprememb tlaka in volumna:
du u u = = T v id T p id dT
(5.24)
Enaba (5.17) ima zato za idealne pline obliko:

cv id = du dT
(5.25)
Ravno tako je pri idealnih plinih:

dh h h = = T p id T v id dT
(5.26)
in po (5.19):
72
c p id =
dh dT
(5.27)
Iz plinske enabe p v = R T dobimo:

R v = T p id p
(5.28)
Enaba (5.23) se glasi za idealne pline:
(c p cv )id = R
(5.29)
Razlika karakteristinih specifinih toplot idealnih plinov je konstantna in enaka plinski konstanti. Ker je R po enabi (4.31) delo, se porabi razlika specifinih toplot pri idealnih plinih le za volumsko delo pri izobarnem poveanju volumna. Razlika molnih specifinih toplot je seveda -krat tolikna kakor razlika kilogramskih specifinih toplot:
(cp cv )id = R = R
8310 J kmol K , 2 kcal kmol K ).
(5.30)
Ta razlika je torej enaka sploni plinski konstanti in je enaka za vse idealne pline (okroglo
Razlika obeh glavnih specifinih toplot idealnih plinov je torej pomembna veliina. Ker poznamo iznos te razlike, ni ve nujno izmeriti s poizkusi obe glavni specifini toploti. Zadostuje
(cp cv )id = R = R .
izmeriti
vrednost
ene
same,
drugo
pa
izraunamo
po
formuli
Praktini pomen te metode pa je tale: specifina toplota pri
konstantnem volumnu se eksperimentalno teko doloi. Plin, katerega cv merimo, mora biti zaprt v kalorimetrski posodi konstantnega volumna. e zahteva po konstantnem volumnu kalorimetrske posode je teko izpolnjiva, ker z rastoo temperaturo se tudi posoda kolikor toliko razteza. Potem pa je tudi masa v posodi zaprtega plina zelo majhna v razmerju z maso posode, kar seveda zopet zmanjuje natannost meritve. Nasprotno pa se da c p zelo lahko in natanno izmeriti na poljubni koliini plina v plinskem toku.
73
V izolirani cevi C (sl. 5.5), skozi katero se pretaka plin, se nahaja elektrini grelnik G, pred njim in za njim pa sta postavljena termometra I in II za meritev temperature plina. Vsa energija elektrinega toka, ki se da zelo natanno meriti z ampermetrom A in voltmetrom V, prehaja kot toplota Q kJ h v plinski tok q kg h . Iz poveanja temperature, iz znanega masnega pretoka q in iz energije elektrinega toka Q se lahko Slika 5.5: Doloanje izobarne specifine toplote plina izrauna izobarna specifina toplota plina
c p . Izohorno specifino toploto doloimo
nato s formulo (5.29). Tu bodi mimogrede omenjeno, da se specifine toplote danes najbolj natanno doloijo s spektralno analizo. Poleg razlik obeh glavnih specifinih toplot je vano e njihovo razmerje:
= c p cv = cp cv
(5.31)
To razmerje se da izraunati iz zvone hitrosti v plinu, torej brez kakrne koli kalorine meritve: razmerje obstoja seveda za vsak plin, torej tudi za realne pline. Za idealne in skoraj idealne pline lahko izraunamo glavni specifini toploti iz znanega na posebno enostaven nain. Iz enab (5.30) in (5.31) sledi:
cp = R 1
in
cv =
1 R 1
(5.32)
5.6
MOLNE SPECIFINE TOPLOTE IDEALNIH PLINOV
Izkunja je pokazala, da so med vrednostjo specifinih toplot in molekularno strukturo plinov enostavne zveze. Obstoj in vrsta teh zvez se da tudi teoretino dokazati. Molne specifine toplote enoatomskih (idealnih) plinov, to je plinov, katerih molekule vsebujejo po en sam atom, so neodvisne od temperature in za vse take pline enake:
74
3 (cv )1 atom = 2 R = 12471,6 J kmol K =

= 1271,7 kpm kmol K = 2,980 kcal kmol K
(5.33)
5 (cp )1 atom = 2 R = 20786,0 J kmol K =

= 2119,5 kpm kmol K = 4,966 kcal kmol K
(5.34)
Molne specifine toplote dvoatomskih plinov so tudi skoraj enake za vse pline, toda niso ve neodvisne od temperature. Pri srednjih temperaturah (0 C 200 C ) je:
(cv )2 atom 5 R = 20786,0 J kmol K

2
(5.35)
(cp )2 atom 7 R = 29100,4 J kmol K

2
(5.36)
Za veatomske pline ne veljajo take enostavne zakonitosti. Potek izbranih specifinih toplot nekaterih plinov je razviden iz diagrama sl. 5.6, medtem
Slika 5.6: Specifine toplote nekaterih plinov
75
ko so specifine toplote tehnino vanih plinov zbrane v OP1. Razmerje specifinih toplot je tudi odvisno od tevila atomov v molekuli plina in sicer je: za enoatomske pline za dvoatomske pline za triatomske pline
= 1,66 = 1,40 = 1,30
Odstopanja od okroglih srednjih vrednosti so pri dvoatomskih plinih zelo majhna, pri triatomskih plinih pa veja. Natanne vrednosti najdemo v tabeli OP.
5.7
NOTRANJA ENERGIJA IN ENTALPIJA IDEALNIH PLINOV
Iz enabe (5.25) dobimo:

du id = cv dT
(5.37)
in integrirano:
u1 id = cv dT + u 0
T0 T1
(5.38)
Tudi tu se nanaa nae razmiljanje le na kalorini del notranje energije. Pri preobrazbah brez keminih in jedrskih reakcij ostanejo ostali deli notranje energije (kemini in jedrski) nespremenjeni. Termodinamine preobrazbe, pri katerih se kemini karakter snovi ne spremeni, potekajo vedno brez omenjenih reakcij: e govorimo torej o notranji energiji neke dane snovi, mislimo v prvi vrsti samo na njen kalorini del. e je cv v integracijskem intervalu (T1 T0 ) konstantna, ali pa e je pri tehnikih problemih z zadostno natannostjo konstantna, velja:
u1 id = cv (T1 T0 ) + u 0
(5.39)
Ravno tako dobimo iz:
OP pomeni delo M. Oprenik: Termodinamine tabele in diagrami, Univerzitetna zaloba, Ljubljana, 1962
76
dhid = c p dT
T1
(5.40)
h1 id = c p dT + h0
T0
(5.41)
in za konstantnost c p v intervalu od T0 do T1 :
h1 id = c p (T1 T0 ) + h0
(5.42)
V enabah (5.38) do (5.42) je u 0 specifina notranja energija pri zaetni temperaturi T0 in

h0 specifina entalpija pri isti zaetni temperaturi. Ti dve veliini zaenkrat ne znamo
izraunati. To pa nas ne bo motilo, ker bomo v vseh naih izraunih naleteli le na razlike notranjih energij in entalpij, iz katerih nedoloeni konstanti u 0 in h0 izpadeta. Seveda moramo pri celotnem raunu izhajati iz istega zaetnega stanja 0; n.pr. iz normalnega stanja plinov ( p0 = 1,01325 bar, T0 = 273,15 K ). Lahko pa vzamemo za zaetno stanje katerokoli drugo doloeno stanje. Po izbiri takega doloenega zaetnega stanja se lahko dogovorimo, da sta pri tem stanju integracijski konstanti u 0 in h0 enaki ni, ker tudi tako izpadeta iz raunov. Pri stanjih, ki so nija od dogovorjenega zaetnega stanja, dobimo seveda negativne vrednosti za u in h. To pa se mora razumevati le relativno, glede na zaetno stanje. Energije same po sebi seveda ne morejo nikoli biti negativne.
5.8
SPECIFINA TOPLOTA TRDNIH SNOVI
Pri trdnih snoveh je temperaturni raztezek (v T ) p veinoma zelo majhen. Zato je razlika obeh karakteristinih specifinih toplot po formuli (5.23) tudi zelo majhna in se veinoma lahko zanemari:
(c p cv )trdno 0
V tem primeru ni potrebno razlikovati c p od cv :
cv trdno c p trdno
(5.43)
(5.44)
77
Pri trdnih snoveh ponavadi zadostuje navesti le specifino toploto c brez posebnega ozira na smer preobrazbe. V resnici pa je ta specifina toplota brez indeksa vedno le c p pri tlaku okolice. Samo ta specifina toplota je lahko izmerljiva.
cv trdno c p trdno = c
(5.45)
Principielno pa se tudi pri trdnih snoveh cv in c p razlikujeta med seboj, kar se mora upotevati pri zelo tonih raunih ali pa v posebnih primerih. Pri vijih temperaturah postaja ta razlika veja. Vrednost te razlike za nekatera telesa vidimo iz tabele 5.1. Tabela 5.1: Specifine toplote nekaterih elementov pri T = 300 K ( = 28 C ) v kJ k atom K 1
element
cat
C 6,36 6,36 0
Al 24,07 23,07 4,16
Ca 24,70 23,45 5,05
Ag 25,20 24,24 3,81
Au 26,08 25,07 3,81
Pb 26,80 25,00 6,71
cat v v%
Po Nernstu2 in Lindemannu3 je med c p in c v trdnih teles zveza:

2 cp = cv + 0,0214 cp
T Tt
(5.46)
Tt je temperatura talia izbrane snovi.
Specifine toplote trdnih teles se zmanjujejo s padajoo temperaturo ter so pri temperaturi
T = 0 K enake ni.
1 2
1 kiloatom je toliko kg elementa, kolikrna je njegova atomska masa Walther Nernst, (1864-1941), prof. za fizikalno kemijo, Gttingen, Berlin 3 Ferdinand Lindemann, (1852-1939), profesor v Mnchenu
78
V sl. 5.7 vidimo potek specifine toplote cv za nekatere trdne elemente. Specifine toplote so tu atomske specifine toplote. Nanaajo se na 1 kiloatom snovi, to je na toliko kg snovi, kolikrna je atomska masa tistega elementa. Vse kristalizirane trdne snovi imajo podoben potek specifine toplote v obliki rke S. V bliini T = 0 je potek doloen z Debyejevo1 formulo:
c p = cv = konst T 3
(5.47)
Pri vijih temperaturah se specifine toplote trdnih snovi asimptotino pribliujejo neki maksimalni vrednosti. Iz sl. 5.7 vidimo, da so specifine toplote nekaterih snovi (Pb, Ag) e pri temperaturi okolice blizu tej asimptotini vrednosti, medtem ko sklepamo iz poteka specifine toplote ogljika (C), da se bo asimptoti pribliala ele pri zelo visoki temperaturi. Krivulje atomskih specifinih toplot elementov in spojin, ki pravilno kristalizirajo, se zlijejo v eno samo krivuljo, e
reduciramo temperaturo T z delitvijo s temperaturo , ki je za vsako snov karakteristina. Slika 5.7: Atomska specifina toplota nekaterih trdnih snovi Te karakteristine temperature
so vpisane v diagramu sl.
5.7. Splona krivulja za catv je narisana v diagramu sl. 5.8 nad reducirano temperaturo T , ki je nanesena v logaritminem merilu. e poznamo za neko snov specifino toploto pri eni sami temperaturi, je mono z diagramom sl. 5.8 doloiti najprej in s tem celoten potek specifine toplote. Za kemine spojine definiramo atomsko specifino toploto kot molno specifino toploto, podeljeno s tevilom atomov v molekuli.
P. Debye, (1884-1966), holandski fizik
79
Temperaturna odvisnost specifine toplote trdnih teles se v praksi velikokrat priblino izrazi s potenno vrsto:
c = a + b + c 2 + ...
(5.48)
Take formule imajo normalno najve tri lene (kvadratina odvisnost). Pri rabi takih izrazov moramo biti previdni in upotevati, da lahko veljajo le med doloenima temperaturnima mejama 1 in 2 . Ti temperaturni meji bi morali biti navedeni pri vsaki formuli. e ob formuli ni tega podatka, naj se z njo ne rauna pod 1 = 0 C in nad 2 = 150 C . Specifine toplote trdnega telesa pri temperaturi okolice ocenjujemo po pravilu Dulonga1 in Petita2, ki pravi, da je atomska specifina toplota povpreno enaka 26,0 kJ k atom K ali 6,2 kcal k atom K . Molne specifine toplote snovi dobimo tako, da za vsak atom v molekuli tejemo 26,0 kJ K . To pravilo ima tevilne izjeme in ga moramo uporabljati zelo previdno.
Specifina toplota, izraunana po pravilu Dulonga in Petita, je enaka asimptotini toploti trdnih snovi pri vijih temperaturah. e je specifina toplota neke snovi pri temperaturi okolice e precej oddaljena od asimptotine vrednosti, daje pravilo Slika 5.8: Reducirani potek izohorne specifine toplote za trdne kristalizirane snovi Dulonga in Petita zelo napane vrednosti.
5.9
SPECIFINE TOPLOTE KAPLJEVIN
Specifine toplote kapljevin se ne dajo sistematino zajeti. Odvisnost specifinih toplot kapljevin od temperature je zelo razlina. Medtem ko specifine toplote plinov in trdnih teles
1 2
Pierre Louis Dulong, (1785-1838), direktor Ecole Polytechnique, Paris Alexis Therese Petit, (1791-1820), profesor fizike, Paris
80
s temperaturo vedno rastejo, pa poznamo kapljevine, katerih specifina toplota z rastoo temperaturo pojema; n.pr. ivo srebro, katerega specifina toplota se da izraunati po formuli:
c Hg = 0,03336 0,0000069 kcal kg K
(5.49)
Razlika med c p in cv je pri kapljevinah zanemarljiva. Za praktino rabo izraamo temperaturno odvisnost specifine toplote kapljevin s potenno vrsto ali pa s tabelami.
5.10
TEMPERATURA ZMESI DVEH TELES
Pri konstantnem tlaku okolice pomeamo dve trdni ali kapljevinasti telesi 1 in 2, ki pri meanju ne utrpita nobene kemine spremembe, niti se ne spremeni njuno agregatno stanje. Telesi imata masi m1 in m2 , specifini toploti c1 in c 2 , ter temperaturi T1 in T2 . Temperatura zmesi pa je T. Pred meanjem je kalorina notranja energija obeh teles U enaka:
U = m1 c1 T1 + m2 c 2 T2
(5.50)
Po meanju je notranja energija U' enaka:

U' = (m1 c1 + m2 c 2 )T
(5.51)
Ker je postopek adiabaten, je:

U' = U
iz esar sledi temperatura zmesi:

T= m1 c1 T1 + m2 c 2 T2 m1 c1 + m2 c 2
(5.52)
6. Plinske zmesi
81
6.
PLINSKE ZMESI
Plinske zmesi so sestavljene iz dveh ali ve med seboj intimno pomeanih plinov. Plini, ki sestavljajo plinsko zmes, so sestavine ali komponente zmesi. Tehniko vane plinske zmesi so zrak, dimni plini, generatorski plin in e nekatere druge. Zrak je preteno zmes duika N 2 in kisika O 2 , v manjih koliinah pa se nahajajo v zraku e drugi plini. Iz tabele 6.1 vidimo povpreno sestavo suhega atmosferskega zraka. V vlanem zraku so razen tega e vasih precejnje koliine vodne pare. Za tehnine potrebe zadostuje veinoma raunati z zrano sestavo O 2 = 0,21 volumna in N 2 = 0,79 volumna, oziroma O 2 = 0,232 mase in N 2 = 0,758 mase. V dimnih plinih, ki nastajajo pri zgorevanju goriv v atmosferskem zraku, se nahajajo kisik, duik, ogljikov dioksid, veplasta kislina, vodna para in vasih tudi ogljikov monoksid. Molekule sestavin so v plinskih zmeseh tako tesno pomeane, da je sestava zmesi tudi v zelo majhnih volumnih enaka povpreni sestavi celote. Plinske zmesi so torej homogena telesa. Vpraamo se: ali veljajo tudi za zmesi zakoni, ki smo jih dognali za iste individualne pline? Pri raziskovanju tega vpraanja se bomo omejili na zmesi idealnih plinov.
Tabela 6.1: Sestava suhega atmosferskega zraka
N2 % vol % mase 78,03 75,47
O2 20,99 23,20
Ar 0,933 1,28
CO 2 0,030 0,046
H2 0,01 0,001
Ne 0,0018 0,0012
He 0,0005 0,047
Kr 0,0001 0,0003
x 0,059 0,044
6.1
DALTONOV ZAKON
Dalton1 je postavil temeljni zakon za plinske zmesi leta 1801:
J. Dalton, (1766-1844), uitelj v Manchestru
82
6. Plinske zmesi
V volumnu V se nahaja zmes ve plinov 1,2,3,,n s tlakom p in temperaturo T. Vsak posamezni plin se obnaa tako, kakor da bi bil popolnoma sam enakomerno razprostrt po celem volumnu V. Plin i (i = 1,2,3,,n) naj ima maso mi , plinsko konstanto Ri in tlak pi . Tedaj velja zanj enaba idealnega plina:
pi V = mi Ri T
(6.1)
Tlak pi se imenuje delni ali parcialni tlak plina i. Izraunamo ga lahko iz enabe (6.1):
pi = mi Ri T V
(6.2)
Celotni tlak plinske zmesi p je vsota vseh parcialnih tlakov posameznih sestavin:
p = p1 + p2 + ... + pn = pi
i
(6.3)
To je Daltonov zakon. Obnaanje posameznih plinov v zmesi po Dalton-ovem zakonu pa ni edina monost, ki si jo lahko zamislimo. Sestavina i bi bila tudi lahko razprostrta po prostoru zmesi v sicer silno majhnih volumenskih elementih, v katerih bi izvajala celotni tlak zmesi p. Vsota vseh volumenskih elementov Vi , napolnjenih s plinom i, bi bila manja od celotnega volumna V. Izkunja pa potrjuje Dalton-ov zakon in vasih je celo mono neposredno izmeriti delni tlak. Oglejmo si nekoliko razlinih plinov 1,2,3,,n, ki imajo vsi enak tlak p in enako temperaturo T. Plini zavzemajo pred meanjem volumne 1V , 2V ,...,n V in njihove mase so m1 , m2 ,..., mn . Volumnom predpostavljeni indeks kae na stanje pred meanjem. Plin i izmed teh plinov ima seveda volumen i V . Te pline pomeamo adiabatno (v popolni toplotni izolaciji) tako, da je skupni volumen V enak vsoti volumnov pred meanjem: V =1 V + 2 V + ... + n V = i V
i
(6.4)
Vsaka sestavina zmesi se je pri meanju raztegnila od zaetnega volumna i V na celoten volumen V. Tlak p in temperatura T sistema pa se zaradi meanja ne spremenita. Koliki je sedaj parcialni tlak pi plina i v zmesi?
6. Plinske zmesi
83
Napiemo plinsko enabo za plin i v stanju pred meanjem in v stanju plina v zmesi:
iV
p = mi Ri T
(6.5) (6.6)
V pi = mi Ri T Iz teh dveh enab dobimo:

pi V = i p V
(6.7)
Vi je, kakor vemo, volumen, ki ga je plin i zavzemal pred meanjem. Tedaj se je plin nahajal pod celotnim tlakom zmesi p in je imel temperaturo zmesi T. e bi plin i v zmesi nasprotno Dalton-ovem zakonu izvajal celotni tlak p, bi v zmesi zavzemal le volumen Vi , ki ga lahko doloimo s plinsko enabo za ta primer: Vi p = mi Ri T (6.8)
Ta volumen Vi bi bil nekako analogen parcialnemu tlaku pi , zato ga imenujemo parcialni volumen sestavine i. Iz (6.5) in (6.8) pa sledi, da je: Vi = i V (6.9)
Za razliko od realne eksistence parcialnega tlaka pa parcialni volumen v zmesi ne obstaja in je le sicer zelo koristna raunska izmislica.
6.2 6.2.1
ENABA STANJA PLINSKE ZMESI Volumenska razmerja in razmerja mas
Masa zmesi m je vsota mas vseh sestavin: m = mi

i
(6.10)
Za raunanje so zelo pripravna volumenska razmerja vi in razmerja mas mi sestavin, ki so takole definirana:
84
6. Plinske zmesi
vi = Vi V mi = mi m Ker je
(6.11) (6.12)
Vi = V , je seveda Vi
i
V = 1 ; torej:
v1 + v2 + ... + vn = vi = 1
i
(6.13)
in analogno temu: m1 + m2 + ... + mn = mi = 1

i
(6.14)
Volumenska razmerja so za prakso zelo vane veliine. Volumetrina analiza plinskih zmesi je enostavno izvedljiva. Opravimo jo n.pr. tako, da posamezne sestavine zaporedoma absorbiramo v posebnih keminih snoveh in pred vsako tako absorbcijo in po njej izmerimo volumen. Pri takem postopku dobimo neposredno volumenska razmerja vi sestavin. Na tem principu sloni znani Orsatov aparat za (volumetrino) analizo dimnih plinov. Iz znane molne mase i sestavine in iz izmerjenega volumenskega razmerja vi lahko izraunamo razmerje mas mi ter maso mi i-tega sestavnega plina: Masa enega normalnega kubinega metra je enaka i 22,4 kg . Parcialni volumen plina pri normalnem stanju Vin = k1 Vi . Konstanta k1 je odvisna od temperature T in tlaka p zmesi in je ista za vse sestavine zmesi. Masa mi sestavine i je torej: mi = Vin k i = 1 Vi i = k 2 Vi i 22,4 22,4 (6.15)
V zadnjem izrazu piemo k 2 = k1 22,4 . Potem velja: m1 : m2 : ... : mn = m1 : m2 : ... : mn = = V1 1 : V2 2 : ... : Vn n = v1 1 : v2 2 : ... : vn n in iz tega: m1 : m2 : ... : mn = v1 1 : v2 2 : ... : vn n (6.17) (6.16)
6. Plinske zmesi
85
Iz proporcije (6.17) dobimo za poljubno sestavino i:

v mi = mi = i i mi vi i
i
(6.18)
Na levi strani enabe in v produktu nad ulomkovo rto na desni strani je indeks i konstanta in se nanaa na poljubno izbrano sestavino iz niza i = 1, 2, ..., n . V vsoti pod ulomkovo rto na desni strani pa tee i skozi vse mone vrednosti od 1 do n.
6.2.2
Enaba stanja plinske zmesi
Za vsako komponento velja enaba stanja:

pi V = mi Ri T
(6.19)
Enabo stanja zmesi dobimo s setevanjem enab stanja vseh sestavin:
pi V = mi Ri T = m mi Ri T = m T mi Ri
i i i i
(6.20)
Ker pa je
pi V = V pi = p V , dobimo:
i i
p V = m mi Ri T i
(6.21)
Ta enaba je v vsem enaka plinski enabi. Vsota konstante R. Postavili bomo torej:
mi Ri
i
zavzema formalno mesto plinske
mi Ri = R
i
(6.22)
in ta izraz imenovali plinska konstanta zmesi. S to definicijo konstante zmesi piemo enabo zmesi plinov:
pV = m R T
(6.23)
86
6. Plinske zmesi
Zmes idealnih plinov se obnaa tedaj prav tako kakor idealni plin s plinsko konstanto:
R = mi Ri
i
Plinske konstante Ri posameznih plinov v enabi (6.22) lahko tudi izraunamo iz splone plinske konstante R in molne mase i :
Ri = R i
(6.24)
Za razmerje mas mi v isti enabi pa vstavimo desno stran enabe (6.18). Enaba (6.22) se glasi potem:
R=
i
vi R vi i R = v i i i i vi i
i i
(6.25)
Ker pa je
vi = 1 , dobimo konno:
i
R=
vi i
i
(6.26)
Vsota pod ulomkovo rto formalno zavzema mesto molne mase zmesi. Zato definiramo navidezno molno maso zmesi plinov :
= vi i
i
(6.27)
tevilo kilomolov zmesi M je enako vsoti kilomolov sestavin:

M = Mi
i
(6.28)
M pa je tudi enak masi plinske zmesi, deljeni z (navidezno) molno maso zmesi :
M =
m =
m vi i
i
(6.29)
Za M kilomolov zmesi je enaba stanja:
6. Plinske zmesi
87
p V = M R T
(6.30)
Koliina kilomolov sestavine i je M i in za to sestavino je enaba stanja pri temperaturi T in pri tlaku p:
p Vi = M i R T
(6.31)
Iz (6.30) in (6.31) dobimo konno:

Mi V = M i = i = vi M V
(6.32)
Molna razmerja M i so enaka volumskim razmerjem vi .
6.3
NOTRANJA ENERGIJA, PLINSKIH ZMESI
ENTALPIJA
IN
SPECIFINE
TOPLOTE
Notranja energija U in entalpija H zmesi idealnih plinov sta vsoti notranjih energij in entalpij sestavin:
U = U i
i
H = Hi
i
(6.33)
Ker pa je U = m u , sledi:
m u = mi u i
i
(6.34)
in iz tega za specifino notranjo energijo zmesi:
u = mi u i
i
(6.35)
ter analogno za specifino entalpijo:
h = mi hi
i
(6.36)
Na podoben nain izvedemo formule za specifine toplote plinskih zmesi:
88
6. Plinske zmesi
c p = mi c p i
i
(6.37)
cv = mi cv i
i
(6.38)
Molne specifine toplote zmesi izraunamo po obrazcih:

cp = M i cp i = vi cpi
i i
(6.39)
cv = M i cv i = vi cvi
i i
(6.40)
7. Preobrazbe idealnih plinov
89
7.
7.1
PREOBRAZBE IDEALNIH PLINOV

PLINI KOT DELOVNE SNOVI
Iz toplote pridobivamo delo kot volumsko delo z delovnimi snovmi ali delovnimi telesi. To so snovi oziroma telesa, katerim dovajamo toploto iz toplotnega vira in ki potem s poveanjem volumna oddajajo koristno delo. Poveanje volumna delovnih snovi in pridobivanje dela poteka v posebnih tehnikih napravah. Te naprave se imenujejo stroji. Delovna snov se skozi stroje pretaka. Le-ta mora tedaj biti lahko pretona in mora imeti im veji volumenski raztezek. Tema dvema pogojema odlino ustrezajo plini. Zaradi tega se plini zelo pogosto uporabljajo kot delovna snov v toplotnih strojih in postrojenjih. Pri pretoku skozi toplotno postrojenje se stanje plinov spreminja: plini se termodinamino
preobraajo. V naslednjem se bomo peali z nekaterimi preobrazbami, ki se dajo
matematino posebno enostavno zasledovati. Kakor bomo pa pozneje dognali, so te enostavne preobrazbe obenem tudi tehniko pomembne in se da veina tehninih procesov z njimi zadovoljivo opisati. Prav tako se bomo zaradi enostavnosti zaenkrat omejili na idealne pline. Zanimajo nas poteki temperature, tlaka in volumna ob preobrazbi in seveda ob njej predelana toplota in pridobljeno delo. Razmere bomo raziskali za koliinsko enoto plina, torej za 1 kg plina. Za poljubno koliino plina m dobimo volumen, toploto in delo tako, da pomnoimo vrednosti, doloene za 1 kg, z m. Preobrazbe plinov bomo raziskovali v diagramu pv. Krivulje, ki ustrezajo preobrazbam, bomo izraali s spremenljivkama p in v. Vzeli bomo, da potekajo preobrazbe v mehanskem
ravnoteju in da je zaradi tega delo dW = p dv . Take preobrazbe imenujemo povraljive
preobrazbe. Pomen te besede bomo razloili pozneje pri obravnavanju drugega glavnega zakona termodinamike.
90
7.2
IZOHORA
Izohora1 je preobrazba ob konstantnem volumnu. Sl. 7.1 predstavlja izohorno preobrazbo
med stanjem 1 in stanjem 2 v diagramu pv. Enaba izohore je:

v = konst
(7.1)
Temperaturo T1 v zaetnem stanju 1 dobimo iz plinske enabe:

p1 v = R T1
p1 v R
T1 =
(7.2)
Temperaturo T2 v konnem stanju 2 izraunamo prav tako:

T2 = p2 v R
(7.3)
Slika 7.1: Izohora Iz (7.2) in (7.3) sledi:

T1 T2 = p1 p 2
(7.4)
Ob preobrazbi 1, 2 dovedena toplota 1 Q2 m je:

1 Q2
= cv dT
T1
T2
(7.5)
Kadar je cv v mejah integracije konstanten ali pa zadovoljivo konstanten, se enaba (7.5) poenostavi v:
1 Q2
= cv (T2 T1 )
(7.6)
~ Iz grkega (izos) = enak in = prostor.
91
V naem primeru je p 2 < p1 in zaradi tega je tudi T2 < T1 ; razlika (T2 T1 ) je negativna. Toplota 1 Q2 je tedaj negativna "dovedena" toplota, torej odvedena toplota. Pri izohorni ekspanziji se toplota odvaja; pri izohorni kompresiji 2,1 se pa seveda enaka koliina toplote dovaja 1 Q2 = 2 Q1 . Zaradi konstantnega volumna je absolutno delo ob izohori enako ni:
1W 2
=0
(7.7)
Tehnino delo pa je enako pravokotniku (1,2,3,4) v sliki 7.1.:

1Wt 2
= ( p1 p 2 ) v
2
(7.8)
Ker je to delo doloeno iz enabe 1Wt 2 m = v dp , je seveda povraljivo ali ravnoteno

1
delo. Vsa tehnina dela v tem poglavju so taka ravnotena ali povraljiva dela (glej odstavka
3.4 in 3.4.1).
7.3
IZOBARA
Izobara1 je preobrazba ob konstantnem tlaku, sl. 7.2. e poteka proces v smeri 1 proti 2, je
to izobarna ekspanzija. Enaba izobare je:

p = konst
(7.9)
Temperatura v zaetnem stanju 1 je T1 :

T1 = p v1 R
(7.10)
Temperatura v konnem stanju 2 pa je T2 :

T2 = p v2 R
Slika 7.2: Izobara
(7.11)
Iz grkega (baris) teak. Kar je teko, pritiska na podlago, n.pr. zrana atmosfera.
92
Iz enab (7.10) in (7.11) dobimo:

T1 T2 = v1 v 2
(7.12)
Ob preobrazbi 1,2 dovedena toplota 1 Q2 m je:

1 Q2
= c p dT
T1
T2
(7.13)
oziroma pri konstantnem c p :

1 Q2
= c p (T2 T1 )
(7.14)
kar velja z isto omejitvijo kakor pri enabi (7.6). Delo enkratne ekspanzije ali absolutno delo je enako pravokotniku (1, 2 , v 2 , v1 ) v sl. 7.2.:
1W 2
= p (v 2 v1 )
(7.15)
Proces v nasprotni smeri, torej od 2 do 1, je izobarna kompresija. Pri izobarni kompresiji se odvaja toplota 2 Q1 , pri emer je
2 Q1 =1 Q2 ,
in porabi se delo 2 W1 , kjer je tudi
2 W1 =1W2 .
7.4
IZOTERMA
Izoterma1 je preobrazba ob konstantni temperaturi. Enabo izoterme v diagramu pv
dobimo tako, da vstavimo v plinsko enabo p v = R T , T = konst . S tem postane cela desna stran plinske enabe konstanta, tako da je enaba izoterme:
p v = konst
(7.16)
V diagramu pv so izoterme enakostranine hiperbole. Koordinatni osi sta asimptoti teh hiperbol. Konstanto hiperbole doloimo iz zaetnega stanja 1: konst = p1 v1 (7.17)
Iz grkega (thermos) toplota.
93
V sliki 7.3 vidimo izotermno ekspanzijo od stanja 1 v stanje 2. Ker je p1 v1 = p 2 v2 , je:

p1 v 2 = p 2 v1
(7.18)
Z enabo (7.18) doloimo za poljubni tlak p 2 pripadni volumen v 2 ali pa za poljubni volumen
v 2 pripadni tlak p 2 .
Slika 7.3: Izoterma
Absolutno delo
1W2
m je enako rafirani
ploskvi v sl. 7.3.:

1W 2
= p dv
1
(7.19)
Ker je p v = konst = p1 v1 , je:

p = p1 v1
1 v
(7.20)
kar vstavimo v (7.19):

1W 2
= p1 v1
v dv = p1 v1 ln 2 v v1 1
(7.21)
Iz (7.21) in (7.18) pa sledi tudi:

1W 2
= p1 v1 ln
p1 p2
(7.22)
Opravljeno delo je odvisno samo od tlanega razmerja. Tako je to delo pri ekspanziji od 10 bar na 1 bar prav tolikno kakor pri ekspanziji od 100 bar na 10 bar. Predelano toploto 1 Q2 m doloimo s prvim glavnim zakonom:
1 Q2
= u 2 u1 + p dv
1
(7.23)
94
Notranja energija idealnega plina ostane ob konstantni temperaturi nespremenjena, torej je

u 2 = u1 in u 2 u1 = 0 . Predelana toplota je enaka opravljenemu delu:
1 Q2
= p1 v1 ln
p1 v = p1 v1 ln 2 p2 v1
(7.24)
Pri izotermni ekspanziji je 1 Q2 > 0 , toploto dovajamo delovnemu plinu. Izrecno poudarjamo, da pravi enaba (7.24) samo to, da je ob izotermi dovedena toplota po
velikosti enaka delu, ki se istoasno pridobiva iz te preobrazbe. Ta enaba pa nikakor ne trdi,
da se je ob izotermi dovedena toplota pretvorila v delo ali celo da se je ta toplota pretvorila popolnoma v delo. To se namre vasih napano sklepa iz enabe (7.24). e tukaj opozarjamo na to sicer zelo razirjeno zmoto. Kaj se ob izotermi resnino dogaja, bomo ele pozneje razumeli in sicer iz drugega glavnega zakona termodinamike. Vendar pa e sedaj lahko povemo, da Slika 7.4: Sprememba vrednosti notranje energije ob izotermi je ob izotermi sicer ostala koliina notranje energije konstanta u1 = u 2 = u , vrednost notranje energije
pa se je spremenila 2 < 1 . S tem pa se je spremenilo stanje notranje energije u2 < u1 in iz te spremembe stanja notranje energije izvira ob izotermi pridobljeno delo. Sl. 7.4 kae v diagramu u izotermno ekspanzijo 1, 2 . Izotermno tehnino delo 1Wt 2 je:
1Wt 2
= v dp
1
(7.25)
Iz p v = konst sledi po diferenciranju:

p dv + v dp = 0
in
p dv = v dp
(7.26)
Izotermno tehnino delo je enako izotermnemu absolutnemu delu:
95
1Wt 2
1W2
= p1 v1 ln
p1 v = p1 v1 ln 2 p2 v1
(7.27)
V enabah (7.27) lahko piemo namesto p1 v1 tudi R T . Izotermna specifina toplota cT je:
cT =
(7.28)
To sledi iz c = 1 m (dQ dT ) , ker je ob izotermi dT = 0 . Pri izotermni kompresiji od 2 do 1 porabimo delo 2W1 in odvajamo toploto 2 Q1 . Seveda velja:
2 W1 =1W2
(7.29)
2 Q1 =1 Q2
(7.30)
7.4.1
Konstrukcija izoterme
Posamezne toke izoterme lahko doloimo z enostavno konstrukcijo. Ker je ta konstrukcija znana e iz geometrije, jo bomo tu opisali brez dokaza. Iz zaetnega stanja 1
( p1 , v1 )
(sl. 7.4a) nariemo izohoro v1 . Za poljubno izbrani tlak p 2 potegnemo premico skozi koordinatni zaetek in preseie B izohore
v1 z izobaro p 2 . Ta premica seka izobaro p1
v toki A . Iz A nariemo izohoro v 2 , ki seka izobaro p 2 v toki 2 izoterme. Po tej metodi Slika 7.4a: Konstrukcija izoterme konstrukcija toke 3 za tlak p3 . lahko konstruiramo poljubno tevilo tok izoterme. V sl. 7.4a je narisana e
96
7.5
IZENTROPA
Izentropa1 ali povraljiva adiabata je preobrazba ob popolni toplotni izolaciji. Dovedena
toplota je ob izentropi enaka ni:

1 Q2
=0,
dQ = 0
(7.31)
Enabo izentrope izvedemo takole: Po prvem glavnem zakonu je za idealni plin:

dQ = cv dT + p dv m
(7.32)
Za izentropo velja potemtakem:

cv dT + p dv = 0
dT izraunamo z diferenciranjem plinske enabe p v = R T : p dv + v dp = R dT
(7.33)
dT = ( p dv + v dp ) R
(7.34)
in to vstavimo v (7.33):
cv ( p dv + v dp ) + p dv = 0 R
(7.35)
Z (cv + R ) = c p in c p cv = dobimo po enostavni matematini transformaciji:

p dv + v dp = 0
(7.36)
in
dv dp + =0 v p
(7.37)
To je diferencialna enaba izentrope. Z integracijo dobimo iz (7.37) enabo izentrope:
Ime bomo pozneje razloili.
97
ln v + ln p = konst
(7.38)
in z antilogaritmiranjem:
p v = konst
(7.39)
V diagramu pv je izentropa splona hiperbola z eksponentom (sl. 7.5). Izentropa poteka bolj strmo, kakor izoterma skozi isto stanje. Smerni koeficient izoterme je namre: Slika 7.5: Izentropa in izoterma v diagramu pv Smerni koeficient izentrope pa je:
tan s = tan T =
dp p = dv v
(7.40)
dp p = dv v
(7.41)
Torej je tan s > tan T . Subtangenta izoterme v toki 1 je enaka v1 , subtangenta izentrope v isti toki pa je enaka v1 . Konstanto izentrope doloimo iz poljubnega stanja na njej, n.pr. iz zaetnega stanja: konst = p1 v1
ker je tudi p2 v2 = konst = p1 v1 , velja:
p1 v 2 = p 2 v1
ali
v 2 p1 = v1 p 2
(7.42)
Z enabami (7.42) doloimo za poljubo izbrani tlak p 2 pripadni volumen v 2 ali pa za poljubno izbrani volumen v 2 pripadni tlak p 2 (sl.7.6). Enaba se lahko napie tudi takole p v v 1 = konst in, ker je p v = R T , sledi:
R T1 v1 1 = R T2 v 2 1
(7.43)
in iz tega:
98
T1 v 2 = T2 v1
(7.44)
e vstavimo v (7.38) v2 v1 po enabi (7.36), dobimo:

T1 = T2 p 2
1 p1
(7.45)
(7.44) in (7.45) rabita za izraunavanje Slika 7.6: Izentropa izentropne temperature za poljubno izbrani
volumen v 2 ali za poljubno izbrani tlak p 2 . Za p 2 < p1 je tudi T2 < T1 . Ob izentropni ekspanziji temperatura pada. Izentropna ekspanzija je odlino v tehniki e in e rabljeno sredstvo za zmanjanje temperature. V OP imamo tabelo za hitro izraunavanje temperatur in volumnov pri izentropni ekspanziji. Delo ob izentropni ekspanziji 1W2 izraunamo iz:
1W 2
= p dv
1
(7.46)
tako, da vstavimo p = konst v s konst = p1 v1 :

1W 2
p1 v1
v
1
dv
(7.47)
1W 2
p1 v1 1 1 = v 2 v1 1 m
1W 2
p1 v1 v1 1 1 1 = 1 m 1 v1 1 v 2
99
1W 2
1 p1 v1 v1 1 = 1 v2 m
(7.48)
ali z (7.36):
v1 v2 = ( p 2 p1 )
in z
p1 v1 = R T1
1 1 W2 p1 v1 p 2 R T1 p 2 1 1 1 = = m 1 p1 1 p1
(7.49)
Ker je izentropna ekspanzija adiabatna preobrazba, se opravljeno delo rpa samo iz notranje energije. Zato lahko to delo izraunamo tudi takole:
1W 2
= u1 u 2 = cv dT
1
(7.50)
e lahko smatramo, da je specifina toplota cv v podroju preobrazbe 1,2 konstantna, je:

1W2
T = cv (T1 T2 ) = T1 cv 1 2 T m 1
(7.51)
in z (7.45):
1 p 1W 2 = T1 cv 1 2 p m 1
(7.52)
Izentropno tehniko delo je po enabi (3.42) seveda enako:

1Wt 2
m
Iz (7.36) vidimo, da je:
= v dp
1
(7.53)
v dp = p dv
(7.54)
100
Torej je:
1Wt 2
m
in
= p dv =
1
1W2 m
(7.55)
1Wt 2
= 1W2
(7.56)
Tehnino izentropno delo je -krat tolikno kakor absolutno izentropno delo:

1Wt 2 1 1 p2 p2 = p1 v1 1 p = 1 R T1 1 p 1 1 1
(7.57)
e poteka izentropna preobrazba v nasprotni smeri 2 1 , se plin komprimira. Pri kompresiji porabimo delo 2 W1 in temperatura se povea.
2 W1 =1W2 , 2 Wt 1 =1Wt 2
(7.58)
Izentropo nariemo v diagramu pv najbolje tako, da izraunamo posamezne pare vrednosti p in v z raunalnikom. Pomagamo si tudi s tabelami za vrednosti ( p p )1 in ( p p )(1)
2 1 2 1
(glej OP).
7.6
POLITROPE
Tehnine ekspanzije in kompresije potekajo pogosto ob spremenljivi temperaturi in ob dovodu ali odvodu toplote. Izoterma in izentropa sta dva skrajna mejna primera, ki oklepata obmoje tehninih ekspanzijskih in kompresijskih preobrazb. Potek teh preobrazb se da opisati z enabami oblike:
p v n = konst
kjer je n veji od 1 in manji od :
1< n <
(7.59)
(7.60)
101
Take preobrazbe imenujemo politropne preobrazbe ali na kratko politrope1. Konstanto doloimo spet iz zaetnega stanja 1: konst = p1 v1n (7.61)
Enabe za politropni potek tlaka, volumna in temperature dobimo iz ustreznih izentropnih enab tako, da piemo eksponent n namesto :
p1 v 2 = p 2 v1
v 2 p1 n = v1 p 2
n 1 n 1 p1 n
(7.62)
T1 v 2 = T2 v1
= p 2
(7.63)
n 1 n 1 p v p n R T1 p 2 n 1W 2 = 1 1 1 2 = 1 p m n 1 1 n 1 p1
(7.64)
Potence z ulomljenimi eksponenti izraunamo enostavno z modernim raunalom. So pa tudi tabele za ( p p )1 n in ( p p )(n1) n za olajanje raunanja (glej OP).
2 1 2 1
Ob politropni ekspanziji se dovaja toplota 1 Q2 , katero bomo izraunali po prvem glavnem zakonu:
1Wt 2 n 1 n 1 p2 n p2 n n n = p1 v1 1 p = n 1 R T1 1 p n 1 1 1
(7.65)
dQ = du + p dv m
z,
du = cv dT in
n p = p1 v1 v n
Piemo torej:
Iz grkega (poli) mnogo in (trepejn) obrniti, preobraziti. Prevod nekako: mnogolina preobrazba.
102
dQ n dv = cv dT + p1 v1 n m v
Iz T1 T = (v v1 )n 1 dobimo:
(7.66)
dv vn
(1 n )T1 v1n1
dT
(7.67)
To vstavimo v (7.66) in upotevamo, da je po (5.30) in (5.32) p1 v1 T1 = R = cv ( 1) .

dQ 1 = c v 1 + dT m 1 n dQ n = cv dT m n 1
(7.68)
Izraz pred dT je politropna specifina toplota c n , ki je konstantna, e je cv konstanten. Ob politropi dovedena toplota je tedaj:
1 Q2
n cv (T2 T1 ) n 1
(7.69)
Ker je n < , je cn < 0 . Politropna specifina toplota je negativna. Pri politropni ekspanziji se temperatura vkljub dovodu toplote zmanjuje. Dovod toplote izsili potek ekspanzije z eksponentom n. e ne bi dovajali toplote, bi ekspanzija potekala z eksponentom . Temperatura bi se zmanjala bolj, kakor se zmanjuje ob politropi. Dovod toplote ublauje padec temperature. Pri preobrazbi v nasprotni smeri 2,1 pri politropni kompresiji porabimo prav toliko dela, kakor ga pridobimo pri ekspanziji:
2 W1
=1 W2
2 Wt 1
=1 Wt 2
(7.70)
Pri politropni kompresiji odvajamo toploto 2 Q1 :

2 Q1 =1 Q2
(7.71)
Vkljub temu temperatura raste. e ne bi odvajali toplote, bi bil porast temperature veji, kakor ga zahteva eksponent n.
103
7.7
SPLONE POLITROPE
Izohora, izobara, izoterma, izentropa in politropa so pravzaprav le posebni primeri splone preobrazbe.
p v j = konst
(7.72)
Tako splono preobrazbo imenujemo splona politropa. Eksponent j ima pri obravnavanih posebnih preobrazbah posebno znailne vrednosti. e sta v intervalu preobrazbe specifini toploti cv in c p konstantni, je tudi specifina toplota splone politrope konstantna. To velja natanno za enoatomske idealne pline in zadovoljivo za dvoatomske idealne pline. Zadovoljive rezultate pa daje ta predpostavka tudi za precejnje tevilo tehninih plinov in plinskih zmesi v razumnih intervalih preobrazbe. Tabela 7.1 daje pregled o eksponentih in specifinih toplotah preobrazb, ki smo jih raziskovali. Tabela 7.1: Posebne oblike splone politrope idealnih plinov p v j = konst
Ime izohora izobara izoterma izentropa (navadna) politropa
enaba
v = konst p = konst p v = konst T = konst
c cv
cp
0 1
p v = konst p v n = konst
0
n cv n 1
n 1< n <
Potek splonih politrop z razlinimi eksponenti v diagramu pv je prikazan v sl. 7.7. Politrope z eksponentom n potekajo v rafiranem podroju. Posebno enostavno riemo politrope v logaritminih koordinatah. Enabo p v j = konst logaritmiramo:
log p + j log v = log konst
(7.73)
104
To je enaba premice s smernim koeficientom j :

log p = j log v + log konst
(7.74)
V dvojnologaritemskih koordinatah je splona politropa premica, sl. 7.8. Iz te slike vidimo, da je:
tan 1 = j = log p1 log p2 log v2 log v1
(7.75)
Pripravno je narisati politropno preobrazbo najprej na dvojnologaritemskem papirju in jo nato po tokah prenesti v linearni diagram pv.
Slika 7.7: Splone politrope p v j = konst
Slika 7.8: Politropa v logaritemskih koordinatah
8. Stisnjen zrak
105
8.
STISNJEN ZRAK
Znanje, ki smo si ga pridobili, bomo porabili za raziskavo tehninega problema pridelave in uporabe stisnjenega zraka. Stisnjen zrak se danes zelo veliko uporablja, bodisi kot gonilno sredstvo za pnevmatino orodje in za motorje na stisnjen zrak, bodisi kot transportno sredstvo za zrnati material v ceveh (ito, cement) ali za kapljevine (barvanje z zrano pitolo); za meanje kapljevin in prahov s prepihovanjem, kot polnilo za pnevmatike, kot gorilni zrak v plavih, kot visokotlani zrak pred ukaplitvijo, za prenos signalov in premik ventilov v avtomatini regulaciji in e v dolgi vrsti drugih namenov. Tlak stisnjenega zraka je odvisen od namena in je zelo razlien. Za normalna rudarska, kamnolomska, kovaka in podobna orodja, katerim se zrak dovaja skozi cevne sisteme, znaa tlak 7 do 8 barov; za pogon lokomotiv, ki vozijo zalogo stisnjenega zraka v jeklenkah s seboj, je polnilni tlak za jeklenke okrog 200 barov. Razen zraka se v tehnine namene komprimirajo tudi drugi plini, n.pr. kisik za varjenje. Za komprimiranje drugih plinov velja v glavnem vse to, o emer bomo govorili pri stisnjenem zraku. Stisnjen zrak se pridobiva v posebnih strojih, kompresorjih, ki imajo preteno elektrini pogon. Elektrina energija se pretvarja v kompresorjih v energijo stisnjenega zraka, ki potem zopet poganja zrana orodja, motorje itd. Stisnjen zrak je v takih primerih le prenosnik energije dodatni posrednik med elektrinim tokom in delovno napravo. Dodatni posrednik v prenosu energije povzroa seveda dodatne izgube in, kakor bomo e videli, pri stisnjenem zraku so te izgube zelo velike. Stisnjen zrak bomo uporabljali kot prenosno sredstvo energije le tedaj, kadar so izgube energije opraviene z nekimi zelo velikimi prednostmi, n.pr. z majhno teo ali z enostavno in zaradi tega robustno konstrukcijo orodij ali pa z varnostjo v metanskih jamah. Nabijanje zraka z energijo, prenos zraka do orodij in izrabljanje njegove energije v orodjih in motorjih moramo tako urediti, da bo ob ohranitvi vseh prednosti pnevmatinega prenosa poraba energije im manja.
106
8. Stisnjen zrak
Shemo pnevmatinega prenosa energije vidimo v sl. 8.9. Kompresor A sesa okolini zrak stanja 1 s temperaturo okolice T1 in tlakom okolice p1 , ter ga komprimira na stanje 2
(T2 , p2 ) .
Slika 8.9: Naprave za prenos energije s stisnjenim zrakom: A kompresor, B glavno razdelilno omreje, C omreje za podrobno razdelitev, M elektromotor
Stisnjeni zrak tee skozi prenosni in razdelilni cevni sistem B do delovi, kamor prispe s stanjem 3 (T3 , p3 ) . Z razumnim dimnenzioniranjem cevja doseemo znosno zmanjanje tlaka od kompresorja do delovia. Izgube energije zaradi tlane razlike p 2 p3 bodo torej razmeroma majhne. Pri prenosu zraka se bo temperatura zraka zniala od T2 na T3 . Cevovodi so veinoma dolgi in jih ni mogoe izolirati proti toplotnim izgubam. Zaradi tega se pri pretoku skozi cevi temperatura zraka vedno znia na temperaturo okolice T3 = T1 . Temperaturnega dela energije, to je tiste energije, ki jo pri izstopu iz kompresorja zrak nosi v sebi zaradi svoje temperature, ki je vija od temperature okolice, ne moremo izkoristiti, ker se med prenosom po ceveh zaradi neogibne ohladitve izgubi. Zato v principu nima nobenega smisla producirati stisnjen zrak s temperaturo, ki je vija od temperature okolice.
8. Stisnjen zrak
107
8.1
KOMPRIMIRANJE ZRAKA
Zrak se komprimira v kompresorjih, v katere stalno doteka okolini zrak stanja 1 in iz katerih stalno izstopa stisnjeni zrak stanja 2. Za komprimiranje 1 kg zraka porabimo tehnino delo, ki je po (3.35):
1
Wt 2 m
= h1 h2 +
velja kakor
Q2 m
za tudi
(8.1) batne za
Formula
(8.1)
tako
kompresorje,
turbokompresorje. Pri batnih kompresorjih so razmere bolj otipljive in nekako oitne. Zato si bomo ogledali delovanje batnih kompresorjev. Slika 8.10: Diagram pV za komprimiranje zraka V sl. 8.10 je valja narisana s shema
kompresorjevega
pnevmatinim
batom, nad njo pa diagram ps, v katerem so nad gibom bata s naneeni ustrezni tlaki p. Ker je gib bata proporcionalen gibnemu volumnu, je seveda diagram ps tudi diagram pV.
8.1.1
Delo kompresije
Vzemimo zaenkrat, da kompresijski valj nima kodljivega prostora; kadar je bat v skrajni levi legi, ni v valju nobenega zraka. Kompresor vsesa 1 kg zraka iz okolice pri konstantnem tlaku p1 z gibom 0,1 . Na koncu sesalnega giba se nahaja bat v skrajni desni legi s1 . Nato se bat premika v smeri od desne na levo in pri tem komprimira zrak Slika 8.11: Kompresijske preobrazbe zraka na tlak p 2 z gibom 1, 2 . Pri kompresiji se povea temperatura zraka na T2 . Z gibom
108
8. Stisnjen zrak
2, 3 konno bat iztisne komprimirani zrak valja pri konstantnem tlaku p 2 in pri konstantni
temperaturi T2 , na kar se ves delovni krog kompresorja ponovi. Ker izvrimo proces po dogovoru z 1 kg zraka, je diagram ps za kompresijo 1, 2 obenem diagram pv. Temperatura komprimiranega zraka je odvisna od poteka kompresijske preobrazbe iz stanja 1 (sl. 8.11). e poteka kompresija brez odvoda toplote (dQ = 0 ) , je kompresijska linija izentropa. Stanje po kompresiji je 2' , temperatura v tem stanju T2' > T1 . Za komprimiranje porabljeno delo izraunamo po (7.57). To delo je enako povrini (0, 1, 2' , 3) . Izotermno kompresijo doseemo, e zrak med kompresijo v valju primerno hladimo. Po izotermni kompresiji se nahaja zrak v konnem stanju 2'': T2'' = T1 . Porabili smo delo po (7.27), ki je enako ploskvi (0, 1, 2' ' , 3) . Pri izotermni kompresiji smo odvedli ravno toliko energije v obliki toplote, kolikor smo jo porabili v obliki dela. Notranja energija u1 v stanju 1 je koliinsko enaka notranji energiji u 2 '' stanja 2": u1 = u 2 '' . Vendar je vrednost notranje energije
u 2 '' veja, kakor vrednost notranje energije u1 : 2'' > 1 . To je oitno e iz tega, ker je
stisnjen zrak pri temperaturi okolice uporabljiv za opravljanje dela, medtem ko iz nestisnjenega okolinega zraka ne moremo pridobiti nobenega dela. Obe vrsti zraka pa imata enaki specifini notranji energiji. Za izotermno kompresijo porabljeno delo je manje od dela izentropne kompresije. Pri zaetnem tlaku 1 bar in konnem tlaku 7 bar je izentropno delo:
(1Wt 2 ) = 223,6 kJ kg
m
izotermno delo pa le:
(8.2)
(1Wt 2 )' ' = 167,5 kJ kg

m
(8.3)
Med kompresijo odvajamo toploto s im boljim hlajenjem sten kompresijskega valja. Hladimo lahko z vodo in tedaj je valj obdan z vodnim plaem, podobno kakor pri motorjih z notranjim izgorevanjem. e pa hladimo z zrakom, ima kompresijski valj hladilna rebra. Vendar pa iz razlinih razlogov v praksi ne moremo dosei izotermne kompresije. Kompresijske preobrazbe normalnih kompresorjev so politrope z eksponentom n 1,2 .
8. Stisnjen zrak
109
Kompresijsko delo ob politropi je veje kakor izotermno, vendar manje od izentropnega. Konna temperatura T2 lei nad izotermno in pod izentropno konno temperaturo:
T1 < T2 < T2'

Za zaetni tlak 1 bar in konni tlak 7 bar je politropno delo (n = 1,2) :
1Wt 2
(8.4)
= 197,9 kJ kg
(8.5)
Za zaetno temperaturo T1 = 288 K (1 = 15 C ) so konne kompresijske temperature: izotermna (n = 1) , politropna (n = 1,2) , izentropna (n = = 1,4) ,
T2'' = 288 K (15 C ) T2 = 398 K (125 C ) T2'' = 502 K (229 C )
Konna politropna temperatura raste s tlanim razmerjem. Za politropno kompresijo (n = 1,2) s tlanim razmerjem p 2 p1 = 10 je temperaturno razmerje T2 T1 = 1,468 ; za prav tako kompresijo s tlanim razmerjem p 2 p1 = 100 pa je T2 T1 = 2,16 . S p 2 p1 = 100 in zaetno temperaturo T1 = 288 K je konna temperatura T2 = 622 K oziroma 2 = 349 C .
8.1.2
Kompresija v ve stopnjah
Visoke kompresijske temperature ne pomenijo le nezaeleno poveanje kompresijskega dela, temve so nerodne tudi zaradi teav pri mazanju valja in iz varnostnih ozirov. Vro komprimiran zrak, pomean s hlapi maziv, utegne biti eksploziven. Te nevenosti se dajo izboljati s komprimiranjem zraka v ve tlanih stopnjah. Med kompresijskimi stopnjami se zrak hladi. Najnija temperatura, ki bi se dala teoretino dosei, je zaetna temperatura zraka, ki je enaka temperaturi okolice. Ker pa odvajamo hladilno toploto tudi v okolico in je v hladilniku za prenos toplote potrebna neka, eprav majhna temperaturna razlika, se zrak pri vmesnem hlajenju praktino ne da ohladiti prav do zaetne temperature. Pri naelnih raziskavah pa lahko raunamo s teoretinim primerom popolne vmesne ohladitve.
110
8. Stisnjen zrak
8.1.2.1
kodljivi prostor
Do sedaj smo raziskovali delovanje kompresorja brez kodljivega prostora. Pri takem kompresorju iztisne bat v svoji "notranji" skrajni legi ves zrak iz valja. Tega pa praktino ni
Slika 8.12: Kompresija s kodljivim prostorom mono dosei. Iz konstruktivnih razlogov ostane tudi v skrajni notranji legi bata med njim in pokrovom valja e prostor, ki ga bat ne more ve zmanjati. Ta prostor imenujemo "kodljivi" prostor in njegov volumen oznaimo z V0 . Njegovo velikost izraamo kot del 0 volumna:
0 = V0 Vg
(8.6)
Volumen valja je torej vsota kodljivega prostora V0 in gibnega volumna bata Vg (sl. 8.12a). Po iztiskanju komprimiranega zraka 2,3 iz valja, ostane v kodljivem prostoru e njegovemu volumnu 3,5 ustrezna koliina prav tako komprimiranega zraka. V asu sesalnega giba bata mora najprej ekspandirati "kodljivi" zrak s tlaka p2 na sesalni tlak p1 . Ta ekspanzija 3,4 je politropa in vzeli bomo, da je njen eksponent nex enak eksponentu politropne kompresije 1,2 . ele v toki 4 prine bat sesati zrak iz okolice. V "zunanji" skrajni legi bata 1 je valj napolnjen z ekspandiranim kodljivim zrakom volumna V0 ex = 4,6 = V4 in s sveim ali koristnim zrakom volumna Vk = 4,1 . Od celega gibnega volumna V g se izrabi za komprimiranje zraka le del Vk . Iz sl. 8.12a vidimo, da je:
8. Stisnjen zrak
111
Vk = V0 + Vg V4
(8.7)
V4 dobimo s politropno ekspanzijo iz stanja 3 po (7.62):

V4 = V0 = 0 Vg p p 1 1
1 p2 n 1 p2 n
(8.8)
in iz (8.7):
1 p2 n Vk = V g 0 Vg 1 p 1
(8.9)
Razmerje koristnega volumna Vk in gibnega volumna V g je polnilno razmerje :

= Vk Vg
(8.10)
Iz (8.9) dobimo polnilno razmerje:

1 p2 n = 1 0 1 p 1
(8.11)
Polnilno razmerje je torej tem manje, im veji je kodljivi prostor in im veje je tlano razmerje
p 2 p1 . Za vsako velikost kodljivega prostora je neko

mejno tlano razmerje ( p 2 p1 )max , pri katerem postane
= 0.
Slika 8.13: Mejno tlano razmerje pri kompresiji s kodljivim prostorom
1 + 0 p2 = p 1 max 0
(8.12)
Pri tem tlanem razmerju kompresor ne dobavlja ve stisnjenega zraka. Po kompresiji napolni ves stisnjeni zrak ravno kodljivi prostor in pri sesalnem gibu ekspandira po obrnjeni kompresijski liniji nazaj v toko 1 (sl. 8.13). Tlak p 2 v kompresijskem razmerju ( p 2 p1 )max
112
8. Stisnjen zrak
je najveji tlak p 2 max , ki ga moremo dosei v eni kompresijski stopnji. Pri tem tlaku seveda ne proizvajamo ve nobenega stisnjenega zraka. Najveji tehnini tlak bo zaradi tega seveda manji od p max . Visokih tlakov ne moremo dosei z batnim kompresorjem v eni sami kompresijski stopnji zaradi kodljivega prostora; uporabljati moramo ve zaporednih kompresijskih stopenj. Raziskati moramo e vpliv kodljivega prostora na porabljeno delo. Za komprimiranje koristnega in kodljivega zraka skupaj porabimo delo enako povrini (6, 1, 2, 5) , ekspanzija kodljivega zraka pa vraa delo (5, 3, 4, 6) (sl. 8.12a). Za kompresijo koristnega zraka je potrebno delo Wk , enako razliki navedenih dveh del:
n 1 n p2 n Wk = p1 Vg (1 + 0 ) 1 p1 n 1 n 1 p n n p1 0 Vg 1 2 p p n 1 1 1
1 p2 n
(8.13)
1 n 1 n 1 p 2 n p2 n Wk = p1 Vg 0 Vg 1 1 p p n 1 1
(8.14)
V zavitih oklepajih stoji po (8.9) Vk in je zato:

n 1 p2 n n Wk = p1 Vk 1 p n 1 1
(8.15)
V kompresorju s kodljivim prostorom je porabljeno delo enako tehninemu delu z zaetnim volumnom Vk . Pri raziskovanjih dela, ki je potrebno v kompresorju, ni treba upotevati kodljivega prostora. Delo doloimo kot tehnino delo za koliino koristno komprimiranega zraka po sl. 8.12b.
8. Stisnjen zrak
113
8.1.2.2
Indikatorski diagram
Diagram, kakor je narisan v sl. 8.12a, lahko na obstojeih strojih posnamemo s posebno napravo, ki se imenuje indikator. Zato se ta diagram imenuje indikatorski diagram. Pravi, posneti indikatorski diagram, se v nekaterih potankostih e razlikuje od sl. 8.12a, esar pa tu ne bomo obravnavali. Diagram v tej sliki je teoretini indikatorski diagram. Podobne indikatorske diagrame imajo tudi drugi batni stroji, n.pr. parni stroji, pumpe za vodo itd. Koliina snovi v indikatorskih diagramih je spremenljiva. Kompresijska linija velja za skupno koliino kodljivega in koristnega zraka, ekspanzijska linija pa le za kodljivi zrak; ob izobarah 4,1 in 2,3 pa se koliina zraka spreminja. Indikatorske diagrame moramo strogo razlikovati od oblikovno podobnih diagramov kronih procesov, ki se nanaajo na konstantno koliino snovi. O teh diagramih bomo e govorili.
8.1.2.3
Kompresija v dveh stopnjah
Izbira tevila kompresijskih stopenj je odvisna od mnogih vplivov, ki jih tukaj ne moremo raziskovati. Turbokompresorji imajo e iz konstrukcijskih, predvsem aerodinaminih razlogov veliko tevilo kompresijskih stopenj. Vsako vodilno in gonilno kolo je e ena kompresijska stopnja. Hladilna stopnja lahko obsega po ve parov, ali pa tudi en sam par vodilnih in gonilnih koles. Pri batnih
kompresorjih so razmere za vmesno hlajenje manj ugodne, saj moramo za vsako
kompresijsko stopnjo imeti poseben valj z Slika 8.14: Kompresor z dvema stopnjama vsemi pritiklinami. Tu je razumno tevilo kompresijskih stopenj seveda manje kakor pri turbostrojih.
114
8. Stisnjen zrak
Vendar je pri kolikor toliko vejih koliinah zraka tlano razmerje ene batne stopnje redko veje od 4, p2 p1 < 4 . Tako so e batni kompresorji za stisnjeni zrak tlaka 7 8 bar veinoma dvostopenjski. V sl. 8.14 je shematino narisan dvostopenjski kompresor, v sl. 8.15 pa kompresor s tremi stopnjami. Opisali bomo kratko komprimiranje zraka v dveh stopnjah (sl. 8.14). Kompresor sesa v valj A (valj prve stopnje, nizkotlani valj) okolini zrak s stanjem 1 ( p1 , T1 ) in ga politropno (n.pr. n = 1,2 ) komprimira na vmesni tlak p 2 . Valj A je seveda hlajen in med kompresijo
Slika 8.15: Kompresor s tremi stopnjami odvedemo iz zraka toploto 1 Q2 . Zrak izstopa iz valja A s stanjem 2'
( p2 , T2' )
in se pri
izobarnem pretoku skozi vmesni hladilnik H 2 ohladi na temperaturo T2 , ki je v najboljem, teoretinem primeru enaka zaetni temperaturi T1 . V hladilniku se zraku odvzema toplota Q2 . Ta ohlajeni zrak stanja 2 ( p 2 , T2 T1 ) se v valju B (valj druge stopnje, visokotlani valj) politropno naprej komprimira do konnega tlaka p3 . Tudi valj B se hladi in v njem se iz zraka odvede toplota 2 Q3 . Analogne so razmere pri kompresiji v treh in v ve stopnjah.
8. Stisnjen zrak
115
8.1.2.4
Diagram pV kompresije v dveh stopnjah
V sl. 8.16 vidimo diagram pV dvostopenjske kompresije. Denimo zopet, da kompresor vsesa z vsakim gibom 1 kg zraka V1 = v1 . Zrak vstopa v nizkotlani valj po izobari 0,1 ,
p = p1 . Nato se komprimira politropno 1,2'
(n = 1,2)
na vmesni tlak p 2 , pri emer se iz
njega odvaja toplota 1 Q2 . Komprimirani zrak se iz valja iztisne izobarno 2' ,2 * pri tlaku p 2 . Stanje komprimiranega in iz valja iztisnjenega zraka je 2' ( p 2 , T2' ) , T2' > T1 . Zrak tee nato izobarno skozi hladilnik H 2 , kjer se teoretino ohladi na zaetno temperaturo, pri emer odda toploto Q2 . Zaradi hlajenja se specifini volumen zraka skri od v2' na v 2 . Visokotlani valj sesa ohlajeni zrak izohorno 2*,2 in ga iz stanja 2 politropno 2,3' komprimira do konnega tlaka p3 in temperature T3 . Pri tej kompresiji se odvaja iz zraka toplota
2 Q3 .
Zrak se iztisne iz valja druge stopnje s konnim stanjem 3'
konstantnem tlaku 3' ,3 * . e bi komprimirali zrak
( p3 , T3' )
ob
politropno v eni sami stopnji na tlak
p3 , bi konno stanje zraka ustrezalo

toki 3". Porabili bi delo, ki je enako povrini (0,1,3' ' ,3 *) . Pri kompresiji v dveh stopnjah porabimo v prvi stopnji delo (0,1,2' ,2 *) in v drugi stopnji delo (2,2' ,3' ' ,3') . Iz diagrama neposredno vidimo, da smo pri kompresiji v dveh stopnjah prihranili delo, ki je enako rafirani povrini Slika 8.16: Diagram pV za kompresijo v dveh stopnjah
8.1.2.5 Vmesni tlak
(2,2' ,3' ' ,3') .
Koliken naj pa bo vmesni tlak p 2 ? Najbolje toliken, da bo vsota v obeh kompresijskih stopnjah A in B porabljenih del minimalna. Ta vsota je:
116
8. Stisnjen zrak
1 Wt A + Wt B m
n 1 n 1 W n n p n p n = t = R T1 1 2 + R T2 1 3 p p m n 1 n 1 1 2
in zaradi T2 = T1 :
n 1 n 1 Wt n p n p3 n R T1 2 2 = p p m n 1 2 1
(8.16)
Delo Wt je minimalno, kadar je izraz v oglatem oklepaju minimalen. Oklepajni izraz diferenciramo po spremenljivki p 2 in diferencial izenaimo z ni. Dobimo:
1 p1 n 1 p 2 p1 p 2 p3 p3 in iz tega:
1 1 2 n n
=0
(8.17)
p2 =
p1 p3
ali
p p2 = 3 p1 p 2
(8.18)
Porabljeno delo je najmanje, kadar je tlano razmerje v obeh kompresijskih stopnjah enako. Lahko dokaemo, da je tudi pri kompresiji v ve kakor dveh stopnjah porabljeno delo minimalno, kadar so tlana razmerja v vseh stopnjah enaka.
8.1.2.6
Odvod toplot in delo
Toploto 1 Q2 , ki jo odvajamo ob kompresiji v prvi stopnji, izraunamo po (7.69):

1 Q2
n cv (T2 T1 ) n 1
(8.19)
kjer je za zrak cv = 718,0 J kg K . Prav tako se doloi ob kompresiji v drugi stopnji odvedena toplota 2 Q3 . Pri p 2 p1 = p3 p 2 je 2 Q3 =1 Q2 . Toplota vmesnega hlajenja Q2 pa je:
Q2 = c p (T2 T2' ) m
(8.20)
8. Stisnjen zrak
117
s c p = 1005 J kg K za zrak. V tabeli 8.1 so sestavljeni podatki o tlakih, temperaturah, porabljenem delu in hladilnih toplotah za kompresijo zraka v eni stopnji in v dveh stopnjah od tlaka 1 bar na tlak 7 bar.
Tabela 8.1: Primerjave razmer pri kompresiji zraka v eni in dveh stopnjah od p1 = 1 bar na p3 = 7 bar ena stopnja dve stopnji
n = 1,2 n = 1,2
Kompresija
n=
bar bar bar C C C 1,0 7,0 15 228 215,8 kJ kg kJ kg kJ kg kJ kg 0 0
n =1
p1 p2 p3 1 2 3 Wt m
1 Q2
1,0 7,0 15 15 163,7 163,7 163,7
1,0 7,0 15 125 188,7 78,7 78,7
1,0 2,64 7,0 15 65 65 173,8 71,8 50,3 122,1
(1Q2 + 2 Q3 ) m
Q2 m
Teoretino izraunana razlika porabljenega dela med komprimiranjem v eni stopnji in v dveh stopnjah pa se lahko le deloma praktino izkoristi. Stroj z dvema ali z ve valji ima seveda veje mehanske izgube energije, kakor stroj z enim samim valjem. Te izgube utegnejo porabiti precejen del teoretino prihranjenega dela, ali pa celo vse. Ostane pa prednost nijih temperatur in seveda razlogi za kompresijo v ve stopnjah, ki so v zvezi s kodljivim prostorom. Pri nijih konnih tlakih je raunanje s plinsko enabo p v = R T dovolj natanno. Pri vijih konnih tlakih, nekako nad 25 bar, pa kae upotevati odstopanje komprimiranih realnih plinov od idealnega obnaanja.
118
8. Stisnjen zrak
8.2
ORODJA IN MOTORJI NA STISNJEN ZRAK
V kompresorju stisnjen zrak prihaja z razmeroma neznatno izgubo tlaka in s temperaturo okolice na mesto uporabe, kjer goni orodja in motorje. Zrak oddaja svojo energijo ob ekspanziji na tlak okolice. Ker so motorji in orodja zelo hitri stroji, je tudi ekspanzija zraka v njih zelo hitra, tako da med ekspanzijo ni potrebno upotevati izmenjave toplote z okolico. Zato je ekspanzija zraka izentropna. Zrani ekspanzijski stroj deluje ravno obratno od zranega kompresorja. Diagram pV, pri emer je V gibni volumen bata, nariemo spet tako, da znaa ena polnitev ravno 1 kg zraka (sl. 8.17). Skozi odprt vstopni ventil napolni zrak valj ob konstantnem tlaku do gibnega volumna V1 . Tedaj se vstopni ventil zapre in iz stanja 1 se prienja izentropna ekspanzija do okolinega tlaka p 2 . V toki 2 se odpre izpustni ventil in bat iztisne zrak ob konstantnem tlaku p 2 v okolico. Zrak je oddal batu tehnino delo, enako povrini
(0, 1, 2, 3) .
Med izentropno
ekspanzijo se zrak ohladi. Ker je njegova zaetna temperatura enaka temperaturi okolice, utegne biti konna temperatura T2 precej pod lediem. Pri izentropni ekspanziji iz
p1 = 6,5 bar na p 2 = 1 bar in zaetni temperaturi T1 = 288 K (1 = 15 C ) , je T2 = 211 K
(2 = 62 C ) .
Opravljeno tehnino delo orodja znaa:
Wor = 132,9 kJ kg m
Nizka temperatura T2 je nerodna. Vlaga, ki se vedno nahaja v zraku, se izloi kot led in lahko zamai pretone kanale za zrak, nizka temperatura sten valja pa oteuje ali celo onemogoa pravilno mazanje. Stene valja se nahajajo pod vplivom periodino se Slika 8.17: Diagram pV pnevmatinega motorja menjajoe temperature delovnega zraka, ki je od 0 do 1 enaka temperaturi okolice, od 1 do 2 spremenljiva med T1 in T2 in od 2 do 3 je enaka T2 . Zaradi slabega prenosa toplote od zraka na stene valja in narobe in zaradi toplotne kapacitete valja, temperatura sten ne sledi
8. Stisnjen zrak
119
hitrim spremembam temperature zraka. Temperatura sten valja se spreminja v veliko manji meri kakor temperatura zraka in niha okoli neke, med T1 in T2 leee, srednje temperature. Ker vpliva temperatura T2 dalj asa, lei srednja temperatura valja blie temperaturi T2 , kakor temperaturi T1 . Ta srednja temperatura valja Tv naj torej ne bo prenizka. Da bi se izognili prenizkim temperaturam T2 in Tv , prekinemo ekspanzijo zraka pri tlaku
p 4 , ki je viji od p 2 . S tem se seveda zmanja iz zraka pridobljeno delo, ki je sedaj samo e

enako povrini (0,1, 4, 5, 3) . Najnija temperatura T4 je pri prejnjih zaetnih parametrih in za p 4 = 3 bar enaka 253 K ( 4 = 20 C ) , opravljeno delo pa je:
Wor = 120,2 kJ kg m
Tak je postopek v strojih z nepopolno ekspanzijo. Stroji z ekspanzijo imajo razmeroma komplicirano in zato obutljivo krmilje. Za majhna orodja je tako krmilje nezaeleno. Pri takih strojih odpravimo ekspanzijo zraka. Stroji postanejo tako izredno enostavni in pripravni; bat krmili v svojih skrajnih legah neposredno vstopni in izstopni ventil. Izraba zraka je seveda pod temi pogoji zelo negospodarska. Zrak vstopa v valj s polnim tlakom in odrine bat skozi ves gibni volumen do lege V1 . Tu se zapre vstopni ventil, izstopni ventil se pa odpre. Tlak zraka pade trenutno od p1 na p 2 , ne da bi se pri tem opravilo neko ekspanzijsko delo. Nato se zrak izobarno pri tlaku p 2 iztisne iz valja. Ker pritiska zrak med delovnim gibom na bat s svojim polnim tlakom p1 , imenujemo take stroje polnotlane stroje. Zrak odda v polnotlanem stroju delo:
Wor = v1 ( p1 p 2 ) m
(8.20a)
V naem raunskem primeru je to delo:

Wor = 70,0 kJ kg m
Celo delo ekspanzije smo rtvovali zaradi enostavnosti in prironosti orodja.
120
8. Stisnjen zrak
8.3
IZKORISTEK PNEVMATINEGA PRENOSA ENERGIJE
Poglejmo e na kratko, kolik je izkoristek pnevmatinega prenosa energije od osi elektromotorja do orodja. Ta izkoristek se izrauna po formuli:
p = k tr o p je izkoristek pnevmatinega prenosa energije.
(8.21)
k je izkoristek kompresorja, ki upoteva mehanske izgube v kompresorju in izgube zaradi

pretoka zraka skozi kompresor. Ocenimo k = 0,8 .
tr je izkoristek transporta zraka od kompresorja do orodja. Enak je diagramskemu delu

orodja Wor , deljenemu z diagramskim delom kompresorja Wk :
tr =
Wor Wk
(8.22)
Za polnotlano orodje in za na raunski primer je:
tr = 70,0 173,8 = 0,403
(8.23)
o je izkoristek orodja, ki upoteva mehanske izgube v orodju in izgube zaradi pretoka zraka
skozi orodje. o ocenimo z 0,75. Tako je:
= 0,8 0,403 0,75 = 0,242
(8.24)
Prenos energije s stisnjenim zrakom je energetino gledano zelo slab. V naem raunskem primeru se izgubi ve kakor tri etrtine na gredi elektromotorja razpololjivega dela. Zato se pogonska energija prenaa s stisnjenim zrakom le v tistih primerih, kjer je energetina ibkost pnevmatinega prenosa zares poplaana z drugimi oitnimi prednostmi.
9. Kroni proces
121
9.
9.1
KRONI PROCES
KAJ JE KRONI PROCES
Pri ekspanziji plina od stanja 1 do stanja 2 (sl. 9.1) smo pridobili delo, enako ploskvi pod preobrazbo a 1,2 . Taka enkratna pridobitev dela iz plinske ekspanzije pa oitno ni posebno zanimiva. Stroji delujejo neprenehoma in v njih pridobivanje dela ne prestane po enkratni ekspanziji. Zaradi neprenehnega delovanja strojev moramo tudi iz delovne snovi vedno znova pridobivati delo. To pa gre le tedaj, e po vsaki ekspanziji 1,2 povrnemo delovno snov v zaetno stanje 1. To bi n.pr. lahko storili po ekspanzijski poti a, seveda v nasprotni smeri 2,1 . V tem primeru pa bi porabili za vrnitev v zaetno stanje ravno toliko dela, kolikor smo ga Slika 9.1: Definicija kronega procesa pridobili pri ekspanziji. Tak postopek bi bil s stalia pridobivanja dela jalov. e pa se vrnemo v zaetno
( )
stanje po poti b, ki lei nie od ekspanzijske poti a, je porabljeno delo manje kakor pridobljeno in razlika teh dveh del preostaja v koristno uporabo. Taki sklenjeni procesi, pri katerih se delovno sredstvo vraa v zaetno stanje, se imenujejo kroni procesi. Krone procese lahko poljubno ponavljamo. S tem se opravlja delo v neprekinjenem zaporedju. Kroni procesi so za termodinamiko velikega teoretinega pomena, ravno tako velik pa je njihov praktini pomen v tehniki.
9.2
DELO IZ KRONEGA PROCESA
V sl. 9.2 vidimo sploen kroni proces za 1 kg delovne snovi, ki ga lahko predstavlja poljubna sklenjena krivulja. Nekje na tej krivulji lei zaetno stanje 1. Preobrazba poteka v smeri puice, torej v smeri urinega kazalca. Kroni proces s takim obtokom imenujemo tudi
desni kroni proces. e poteka preobrazba v nasprotni smeri, se proces imenuje levi kroni
proces. Proces razdelimo v dva dela: prvi del a med I in II tu volumen stalno raste od najmanjega volumna vmin do najvejega volumna vmax . Tu opravljeno delo je:
122
9. Kroni proces
I W II
II
p dv
(9.1)
Pogoj za veljavnost enabe (9.1) je seveda mehansko ravnoteje. Drugi del procesa je b med II in I. "Pridobljeno" delo je:
I WII
II
I
b
p dv
(9.2)
Ker se ob b volumen neprestano manja (dv < 0) je tudi II WI < 0 . Delo II W I je torej porabljeno delo, Slika 9.2: Diagram pv kronega procesa kar se vidi iz negativnega predznaka. Koristno delo kronega procesa W0 je enako algebraini vsoti:
W0 = I WII + I WII = I WII

ali pa enako integralu ez sklenjeno krivuljo preobrazbe:
W0 = p dv
II WI
(9.4)
Kakor vidimo iz slike in kakor sledi iz formule (9.4), je delo kronega procesa enako povrini ploskve, ki jo oklepa sklenjena preobrazba procesa. Pri desnem procesu je delo pozitivno, torej pridobljeno, pri levem procesu pa je delo negativno: za pogon levega procesa se delo
porablja.
9.3
TOPLOTE V KRONIH PROCESIH
Preobrazbe dajo delo, e se ob njih volumen vea, in porabljajo delo, e se volumen zmanjuje. Izhajajo iz zaetnega stanja 1 (sl. 9.3), ki lei na izohori v1 = konst , bomo pridobili delo, e se premikamo v smeri a. V sistemu izohor v1 , v 2 , ... , v n se pridobiva delo pri prehodu od nijih izohor proti vijim. Delo pa se porablja pri prehodu od vijih izohor proti nijim (smer b iz stanja 3). Ob izohorah samih se delo ne pridobiva in tudi ne porablja.
9. Kroni proces
123
Za dovod in odvod toplote ob neki preobrazbi imamo podoben kriterij. V diagramu pv (sl. 9.4) je narisan sistem izentrop (s 0 , s1 , ... , s n ) 1. Na izentropi s1 je zaetno stanje 1. Pri preobrazbi
s1 = konst iz toke 1 ne dovajamo in tudi

ne odvajamo toplote. Enaba izentropne preobrazbe Slika 9.3: Kriterij za dovajanje in odvajanje toplote v diagramu pv je
p v = konst .
Vse
ekspanzije iz stanja 1 z eksponentom
n < vodijo od izentrope s1 pro v smeri
k vijim izentropam. Pri ekspanzijah z n < pa dovajamo toploto, kakor smo to e dognali pri obravnavi preobrazb idealnih plinov. To velja v posebnem tudi za izotermno ekspanzijo
n = 1 , in za izobarno n = 0 . Tudi za izohorno poveanje tlaka v1 = konst velja, da moramo
dovajati ob njem toploto. Brez dovoda toplote izhaja izentropna kompresija ele iz toke 1. Vse preobrazbe torej, ki so usmerjene od nije izentrope s1 proti viji izentropi s 2 , so preobrazbe z dovodom toplote. In narobe: vse preobrazbe, usmerjene od vije izentrope proti niji, so preobrazbe z odvodom toplote. Na ta nain moremo z vrisovanjem izentrop razdeliti krone procese v odseke z
dovodom toplote in v odseke z odvodom toplote. Veinoma pa imamo le en odsek dovoda in en odsek odvoda toplote. Slika 9.4: Kriterij za pridobivanje in izrabljanje dela v diagramu pv V sl. 9.5 je narisan sploen kroni proces. Tangencialni izentropi s I in s II , ki se
dotikata procesa v tokah I in II, doloujeta odseka dovoda toplote a in odvoda toplote b. Od I do II se po poti a dovaja koliinski enoti snovi toplota I Q II m = Qdo m . Od II do I pa po poti b "dovajamo" toploto II Q I m . Ta toplota je negativna, torej odvedena toplota. Lahko
Razlog za oznabo izentrop z s1 , s 2 bomo spoznali pozneje.
124
9. Kroni proces
tudi reemo, da odvajamo absolutno vrednost te toplote

II Q I
m = Qdo m , kar je bolj
nazorno. e zanemo kroni proces v poljubnem zaetnem stanju 1 in se spet vanj vrnemo po enem polnem obtoku, pridobimo iz koliinske enote snovi delo W0 m . Pri obrnjenem obtoku procesa se vsi predznaki spremenijo: delo W0 m porabimo, Slika 9.5: Dovod in odvod toplote pri kronem procesu toploto Qb na odseku b dovedemo in toploto
Qa na odseku a odvedemo.
Da bi dognali zvezo med delom kronega procesa W0 in predelanimi toplotami, napiemo prvi glavni zakon za en obtok kronega procesa:
W Q = u + 0 m m Q je algebraina vsota dovedenih in odvedenih toplot:
(9.5)
Q = Qdo + Qod = Qdo Qod
(9.6)
Ker se po vsakem obtoku kronega procesa vrnemo v zaetno stanje 1, je notranja energija delovne snovi po enem obtoku enaka notranji energiji na zaetku procesa:
u = 0
(9.7)
iz esar sledi:
W0 Qdo Qod = m m m
(9.8)
ali
W0 = Qdo Qod
(9.9)
Ker je prvi glavni zakon splono veljaven in ker pri naih razmiljanjih nismo mislili na nobeno posebno delovno snov, velja enaba (9.9) za vse delovne snovi brez izjeme. Enaba
9. Kroni proces
125
(9.9) velja tudi za vse mogoe krone procese, pa najsi potekajo ob mehanskem ravnoteju ali pa ne. Kadar pa poteka kroni proces v popolnem mehanskem ravnoteju, in le takrat, je:
dW = p dv m
(9.10)
in
Qdo Qod W0 = p dv = m m
(9.11)
Povrina, ki jo oklepa povraljiv kroni proces v diagramu pv je enaka delu in obenem enaka razliki dovedene in odvedene toplote.
9.4
TERMODINAMINI IZKORISTEK
Razmerje med pridobljenim delom in dovedeno ali porabljeno toploto je termodinamini

izkoristek kronega procesa:
t =
W0 Qdo
(9.12)
Pojem termodinaminega izkoristka ima smisel samo pri kronih procesih. Le pri kronih procesih se vraa delovna snov v zaetno stanje in tako ne utrpi nobene trajne spremembe. Tako je upravien sklep, da se je delo pridobilo le iz dovedene toplote. Pri enkratnih spremembah stanja nekega telesa, pri katerih je konno stanje razlino od zaetnega in pri katerih se dovaja toplota Qdo , pa pojem termodinaminega izkoristka (W0 Qdo ) nima nobenega smisla, saj so po izvreni preobrazbi ostale trajne spremembe na telesu in se ne da dognati, koliko dela je nastalo iz dovedene toplote in koliko ga gre na raun sprememb stanja notranje energije in morebitnih drugih energij delovnega telesa.
126
9. Kroni proces
9.5
POSEBNI KRONI PROCESI Z IDEALNIMI PLINI
Krone procese lahko izvajamo s poljubnimi telesi ali snovmi. V tehniki so zelo vani kroni procesi s plini. Kakor e prej in iz istih razlogov, se bomo tudi tukaj omejili na idealne pline. Zaradi lajega raunskega zasledovanja dogajanj pa bomo obravnavali le krone procese, ki so sestavljeni iz nam e dobro znanih preobrazb oblike p v j = konst . Pozneje bomo videli, da se taki kroni procesi v tehniki preteno uporabljajo.
Slika 9.6: Trokraki kroni proces
Slika 9.7: Trokraki kroni proces
Da bi dobili proces, ki v diagramu pv oklepa konno povrino in torej daje delo, moramo oitno nanizati najmanj tri zaporedne preobrazbe razline vrste (z razlinim eksponentom j). Sl. 9.6 in 9.7 kaeta dva primera. Kroni proces sl. 9.6 je sestavljen iz izentrope 1, 2 , izobare 2, 3 in izohore 3, 1 ; kroni proces sl. 9.7 pa iz izentrope 1, 2 , izoterme 2, 3 in izobare
3, 1 . Taki trokraki procesi se tehniko le redko uporabljajo, pa pa so zelo razirjeni kroni
procesi s tirimi kraki, pri emer sta po dva nasproti leea kraka istovrstna (imata isti eksponent j). S takimi procesi bomo imeli e veliko opravka, zaradi esar si jih bomo e tu natanneje ogledali.
9.5.1
Carnotov kroni proces
S. Carnot1 je leta 1824 opisal in raziskal poseben kroni proces, ki se po njem imenuje Carnotov kroni proces. Tehnini pomen tega procesa je sicer bolj skromen, za teorijo pa je
S. Carnot, (1796-1832), francoski inenir in astnik
9. Kroni proces
127
zelo pomemben. Carnotov kroni proces je sestavljen iz dveh izoterm in iz dveh izentrop (sl. 9.8). Od zaetnega stanja 1 ekspandira telo po izotermi do stanja 2. Ob tej preobrazbi se telesu dovaja na enoto mase toplota Qdo m pri konstantni temperaturi T1 = T2 = Tdo . Tdo je temperatura dovedene toplote. V stanju 2 se prekine dovod toplote, sledi izentropna ekspanzija v stanje 3. Ob izentropi 2,3 ne dovajamo nobene toplote. V stanju 3 je temperatura T3 nija od temperature T2 ;
T3 < T2 . Iz stanja 3 se telo po izotermi

komprimira v stanje 4. Pri tem se odvede toplota Qod m ob konstantni temperaturi Slika 9.8: Carnotov kroni proces
T3 = T4 = Tod . Tod je temperatura odvedene toplote. Iz stanja 4 vraamo telo v zaetno

stanje 1 z izentropno kompresijo brez izmenjave toplote. Dovedeno toploto Qdo smo odvzeli nekemu telesu, ki ga imenujemo izvir toplote ali toplo telo TT. Temperatura toplega telesa TT mora biti veja ali vsaj enaka temperaturi dovoda toplote Tdo :
TT Tdo
(9.13)
Pozneje bomo videli, da je enakost obeh Slika 9.9: Stroj za izvajanje Carnotovega kronega procesa omenjenih temperatur idealna skrajnost. Odvedeno toploto Qod smo morali odvesti
v neko telo. To telo imenujemo ponor toplote ali hladno telo HT. Njegova temperatura TH mora biti manja ali kvejemu enaka temperaturi odvoda toplote Tod :
TH Tod
(9.14)
128
9. Kroni proces
Pri tem velja za enaaj isto, kar smo e rekli pri TT. Carnotov kroni proces s plinom kot delovno snovjo bi lahko izvajali po zamisli E. Schmidta1 v stroju, ki ga shematino predstavlja sl. 9.9. Stroj je sestavljen iz tirih valjev a,
b, c in d, skozi katere se delovni plin pretaka ciklino. Valja a in b delujeta kot ekspanzijska
stroja, medtem ko sta valja c in d kompresorja. Valj a je zvezan s toplim telesom TT, prevodno za toploto, valj c pa prav tako s hladnim telesom HT; valja b in d sta toplotno izolirana. Zvezne cevi 1, 2, 3 in 4 med valji morajo imeti precejni volumen, da bi prepreili v njih dodatne preobrazbe plina, ki bi utegnile nastopiti zaradi periodinega dotoka in odtoka plina. V vsakem valju se opravi tehnino delo, kakor je to pokazano z majhnimi diagrami v sl. 9.9. Oitno je vsota vseh posameznih tehninih del enaka povrini Carnotovega procesa. e obrnemo Carnotov proces, da potekajo preobrazbe proti smeri urnega kazalca, se predznaki toplot in del spremenijo, absolutne vrednosti teh veliin pa ostanejo nespremenjene. Proces bo torej rpal iz hladnega telesa toploto, porabljal delo in oddajal toploto v toplo telo. Veliine desnega procesa bomo oznaili z indeksom D, veliine levega procesa pa z indeksom
L. Potem velja: TdoL = Tod D Tod L = TdoD QdoL = Qod D Qod L = Qdo D Wo L = WoD Qod L = QdoL + Wo L
(9.15)
Iz levega procesa odvedena toplota je za velikost porabljenega dela veja kakor dovedena toplota. Kar se pa temperatur hladnega in toplega telesa tie, so razmere pri levem procesu razline od onih v desnem. Velja namre, kar se lahko uvidi:
TH Tdo L
TT Tod L
(9.16)
Pri Carnotovem procesu dovajamo toploto le po enem samem kraku 1,2 in ravno tako odvajamo toploto le po kraku 3,4 . Posebno vano pa je, da se toplota Qdo dovaja pri konstantni temperaturi in da se toplota Qod odvaja tudi pri konstantni temperaturi. Take toplote, ki se pretakajo pri konstantnih temperaturah, bomo imenovali Carnotske toplote ali tudi izotermne toplote.
1
E. Schmidt, profesor termodinamike, Mnchen
9. Kroni proces
129
Kot inenirje nas posebno zanima, koliken del dovedene toplote se spremeni pri Carnotovem procesu v koristno delo, z drugo besedo, koliken je termodinamini izkoristek Carnotovega procesa t C . e izvajamo Carnotov proces z idealnim plinom, je raunsko zasledovanje procesa razmeroma lahko. Dani sta temperaturi Tdo in Tod , med katerima poteka proces. Na izotermi Tdo izberemo dve poljubni stanji 1 izraunamo veliini
( p1 , v1 ) in 2 ( p2 , v2 ) in s tem je e ves proces doloen. Najprej stanja ( p, v ) za stanji 3 in 4. Stanje 3 lei na temperaturi Tod in na
1 v 2 Tod 1 = v3 Tdo
1 Tdo
izentropi stanja 2. Po (7.44) in (7.45) velja:
in
p2 = p3 Tod
(9.17)
Prav tako lei stanje 4 na temperaturi Tod in na izentropi skozi stanje 1:

1
v1 Tod = v 4 Tdo
in
p1 Tdo = p 4 Tod
(9.18)
Dovedeno in odvedeno toploto Qdo in Qod dobimo iz (7.24):

Qdo v = R Tdo ln 2 v1 m v Qod = R Tod ln 4 v3 m
(9.19)
In ker je po (9.17) in (9.19):
v 2 v1 = v3 v 4
in iz tega:
ln
oziroma
v v4 = 1: 2 v v3 1
v4 v = ln 2 v3 v1
je
130
9. Kroni proces
v Qod = R Tod ln 2 v1 m
(9.20)
Opravljeno delo je:
WC = Qdo + Qod = Qdo Qod

torej:
WC v = R ln 2 (Tdo Tod ) v1 m
(9.21)
(9.22)
Termodinamini izkoristek Carnotovega procesa dobimo iz (9.12):
t C =
Termodinamini izkoristek
WC Tdo Tod T = = 1 od Qdo Tdo Tdo

kronega procesa je odvisen
(9.23)
Carnotovega
samo
od
temperaturnih mej, med katerima proces poteka. To je izredno vaen izsledek, ki si ga za
sedaj dobro zapomnimo. Iz (9.21) in (9.23) dobimo seveda:

t C = Qdo Qod Qdo = 1 Qod Qdo
(9.24)
in s primerjavo z (9.23):
Qod T = od Qdo Tdo
(9.25)
ali
Qdo Qod = Tdo Tod
(9.26)
Toplota, deljena s pripadno temperaturo, se imenuje reducirana toplota Qred . Pri Carnotovem kronem procesu je reducirana dovedena toplota enaka reducirani odvedeni toploti in zato je:
Qred C = 0
(9.27)
9. Kroni proces
131
9.5.2
Stalnotlani kroni proces
Za tehnino prakso bolj pomembni so kroni procesi, sestavljeni iz dveh izobar ( p = kons) in dveh politrop izentropi
(p v
= konst ), ki sta v skrajnih primerih lahko izotermi (n = 1) ali pa
(n = ) .
To so procesi med stalnima tlakoma (stalnotlani kroni procesi),
posebno vani so stalnotlani kroni procesi z izentropno ekspanzijo in prav tako kompresijo (sl. 9.10). Take procese imenujemo tudi Jouleove krone procese. Plin ekspandira iz stanja 1 v stanje 2 pri konstantnem tlaku pa , pri tem mu iz toplega telesa doteka toplota Qdo . Temperatura ob izobari 1,2 se povea od T1 na T2 , (T2 > T1 ) . Sledi izentropna ekspanzija od tlaka pa na tlak
pb , ki se kona v stanju 3,
temperatura se znia od T2 na T3 . Nato se plin izobarno komprimira v stanje 4, pri emer se toplota Qod odvede v hladno telo
HT. Pri tej preobrazbi se temperatura znia

od T3 na T4 . V zaetno stanje 1 pridemo z izentropno kompresijo. Prav tako kakor pri Carnotovem procesu dovajamo toploto tudi v Jouleov kroni proces le ob enem kraku 1,2 in jo tudi odvajamo ob enem Slika 9.10: Stalnotlani kroni proces z izentropno ekspanzijo in kompresijo samem kraku 3,4 . Temperatura dovoda toplote pa ni konstantna, ampak raste od
T1 do T2 . T2 je najvija temperatura v procesu. Ravno tako odvajamo toploto ob spremenljivi

temperaturi, ki se znia od T3 na T4 . T4 je najnija temperatura procesa. Glede na temperaturi toplega in hladnega telesa veljata omejitvi:
T2 TT
T4 TH
(9.28)
Termodinamini izkoristek Jouleovega kronega procesa z idealnim plinom izraunamo takole:
132
9. Kroni proces
Dani sta skrajni temperaturi procesa T2 in T4 , tlak p a je tudi znan. Na tlaku p a izberemo poljubno stanje 1. S tem je proces popolnoma doloen. Predelane toplote in opravljeno delo so:
Qdo = c p (T2 T1 ) m Qod = c p (T4 T3 ) m W Qdo Qod = = c p [(T2 T1 ) (T3 T4 )] m m
(9.29)
(9.30)
(9.31)
t J =
(T2 T1 ) (T3 T4 )
T2 T1
T T4 = 1 3 T2 T1
(9.32)
Tu je temperatura T3 neznana. Ker lei 3 na izentropi skozi 2, je po (7.45):
T3 p3 = T2 p 2
in analogno:
(9.33)
T4 p3 = T1 p 2
torej:
(9.34)
T3 T4 = T2 T1
To vstavimo v (9.32) in dobimo:
in
T T3 = T2 4 T1
(9.35)
T T4 2 1 T = 1 T4 t J = 1 1 T1 T T1 2 1 T 1
(9.36)
9. Kroni proces
133
Carnotov proces med istima temperaturnima mejama (T2 ,T4 ) bi dajal izkoristek: T t C = 1 4 T2 Ker je T2 > T1 je seveda t J < t C . Jouleov stalnotlani kroni proces ima manji termini izkoristek kakor Carnotov. Razlog za to bomo spoznali pozneje. Tudi Jouleov kroni proces se lahko obrne.
9.5.3
Tehnina izvedba stalnotlanega kronega procesa
Napravo za izvedbo plinskega kronega procesa med stalnima tlakoma si lahko zamislimo tako, da poteka vsak del procesa v posebnem delu naprave. Shemo take naprave vidimo v sl. 9.11. Ker se plinski kroni procesi ponavadi izvajajo z zrakom kot delovno snovjo,
Slika 9.11: Strojna naprava za stalnotlani kroni proces z batnimi stroji
Slika 9.12: Strojna naprava za stalnotlani kroni proces s turbostroji
imenujemo take stroje tudi stroje na vro zrak. V grelniku ali pei a se plin (zrak) segreje izobarno pri vijem tlaku pa od temperature T1 na temperaturo T2 . Pri tem se njegov specifini volumen povea od v1 na v 2 . Nato vstopa vro zrak stanja 2 v ekspanzijski valj b, kjer odda batu tehnino delo izentropne ekspanzije do tlaka pb , ki je enako povrini
(2, 3, 5, 6)
v sl. 9.10. Pri tem se plin ohladi na temperaturo T3 . Pri naslednjem prehodu skozi
hladilnik C se plin izobarno ohladi na temperaturo T4 ob zmanjanju specifinega volumna
134
9. Kroni proces
od v3 na v 4 . Iz stanja 4 se potem v kompresijskem valju dekomprimira na zaetno stanje 1. Kompresor porabi na batu tehnino delo izentropne kompresije, enako povrini (4, 1, 6, 5) v sl. 9.10. Kompresijsko delo vzamemo iz ekspanzijskega dela najbolje tako, da sta oba bata nasajena na isto kolenasto gred. Razlika ekspanzijskega in kompresijskega dela pokriva najprej mehanske izgube dela v stroju, ostanek pa je kot porabljivo delo na voljo. Pozneje bomo videli, da tii eden glavnih problemov stroja na vro zrak ali plin v zmanjanju izgub dela v stroju zaradi trenja, pretoka itd. Namesto batnih strojev se uporabljajo ekspanzijske turbine in turbokompresorji, predvsem pri vejih moeh (sl. 9.12). Kroni proces v plinskih strojih, skozi katere se pretaka vedno ista koliina plina v zaprtem krogotoku, se imenuje zaprt kroni proces. Pri zaprtem kronem procesu lahko izberemo poljubno delovno snov in ravno tako poljubna tlaka pa in pb . e je delovna snov zrak in e
Slika 9.13: Strojna naprava za odprt stalnotlani kroni proces
Slika 9.14: Turbina z notranjim zgorevanjem
je tlak pb enak tlaku okoline atmosfere, si hladilnik c lahko prihranimo. Tako dobimo plinski stroj z odprtim kronim procesom. Sl. 9.13 kae plinsko turbino z odprtim procesom. Zrak stanja 3 se izpua iz turbine naravnost v atmosfero, v kateri se ohladi na temperaturo T4 , ki je enaka temperaturi okolinega zraka. Kompresor vsesa zrak iz okolice. Pri takih strojih je nekako cela okolina atmosfera vkljuena v kroni proces. Pri postrojenju na vro zrak z odprtim procesom pa ni nujno prenaati dovedeno toploto skozi stene grelnika na stisnjeni zrak. Grelnik se lahko nadomesti z gorilnim prekatom, v katerem primerno gorivo
9. Kroni proces
135
(gorilni plin ali kapljevito gorivo) izgoreva neposredno v komprimiranem zraku. To je princip toplotnega stroja z notranjim zgorevanjem. V sl. 9.14 vidimo turbino na vro zrak z notranjim zgorevanjem.
9.6
TOPLOTNI REZERVOARJI
Pri vseh kronih procesih, ki smo jih do sedaj obravnavali, tako pri splonih kakor pri posebnih, smo morali delovni snovi med enim delom preobrazbe dovajati toploto, med drugim delom preobrazbe pa smo morali iz delovne snovi odvajati toploto. Izkunja kae, da velja to sploh za vse krone procese. Zato potrebujemo najmanj dve telesi, toplo telo ali vir
toplote, iz katerega toploto rpamo, in hladno telo ali ponor toplote, v katero odvajamo
toploto iz kronega procesa. Hladno telo ima seveda nijo temperaturo kakor toplo. Toplo telo in hladno telo imenujemo s skupnim imenom toplotna rezervoarja. Dovod in odvod toplote povzroa v delovnem telesu preobrazbe, katerih posledica je opravljanje dela. Kroni procesi ne zapuajo nikakih sledi v delovni snovi, saj se delovna snov po vsakem obtoku zopet nahaja v zaetnem stanju. Sledi ostanejo samo na obeh toplotnih rezervoarjih. Iz toplega telesa odteka energija, hladnemu telesu pa energija doteka. Ta enosmerni pretok toplote iz telesa vije temperature skozi kroni proces v telo nije temperature je pravi vir dela, ki ga dobimo iz kronega procesa, delovna snov pa ima le vlogo posredovalca. Iz tega sklepamo, da so toplotni rezervoarji posebno vani pri pridobivanju dela iz toplote in da bomo morali vire in ponore toplote zelo skrbno raziskovati. Iz tega pa sledi e, da ne zadostuje obravnavati pri pretvarjanju toplote v delo samo krone procese posebej. Naa raziskovanja morajo obsegati vse udeleence procesa in vsa pripadna dogajanja, poleg kronega procesa tudi toplotne rezervoarje in predvsem tudi prestop toplote iz toplega telesa v kroni proces in iz tega na hladno telo. Najbolji pa bo tisti proces, ki je v vseh natetih posameznostih najbolj premiljen in tudi najbolje izveden. Nadalje smo videli, da nam je uspelo v dosedanjih primerih pretvoriti v delo le en del iz notranje energije toplega telesa odvzete toplote, drugi del pa smo morali odvesti v hladno telo. Ker pa vemo, da se da delo popolnoma pretvoriti v toploto, n.pr. s trenjem, se upravieno vpraujemo, ali je ta, le delna pretvorljivost toplote v delo, na katero smo v naih raziskavah
136
9. Kroni proces
naleteli, globlje v naravi zasidrana in utemeljena, ali pa je mogoe le posledica naega omejenega znanja ali pa nae nespretnosti. Mogoe bi mogli z bolj spretno sestavljenimi napravami notranjo energijo enega samega telesa popolnoma in brez ostanka pretvoriti v koristno delo. e bi bilo tako, bi mogli poganjati stroje z brezplano kalorino notranjo energijo okolice. Ladje bi mogle odvzemati pogonsko energijo enostavno morski vodi in tako brez konca in kraja pluti po morju. To ne bi bilo nikakor v nasprotju z zakonom o ohranitvi energije, ali s prvim glavnim zakonom termodinamike. Ker bi pa taka naprava mogla tei, ne da bi izrpala izvir energije, jo imenujemo perpetuum mobile druge vrste. S tem vpraanjem smo zadeli ob enega osnovnih problemov termodinamike, odgovor na to vpraanje nam daje ele drugi glavni zakon termodinamike.
10. Drugi glavni zakon termodinamike
137
10. DRUGI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE

10.1 FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA
Izrek prvega glavnega zakona termodinamike je kratek in doloen. Zaradi tega je smisel tega zakona razumljiv brez posebnih teav. Drugi glavni zakon pa se da izrei na ve nainov, ki so tako razlini, da je zaetniku teko najti zvezo med njimi. Seveda morajo ti na videz razlini izreki enega in istega zakona v bistvu trditi eno in isto. Te razline mone formulacije dajejo slutiti, da je vsebina drugega glavnega zakona bolj komplicirana in zaradi tega teje zajemljiva kakor vsebina prvega glavnega zakona. Vendar bomo videli, da je tudi drugi glavni zakon jasen in razumljiv in da je strah, ki ga ima marsikdo pred njim popolnoma neutemeljen. Zaenkrat bomo navedli tri formulacije drugega glavnega zakona: Prvi je Clausius1 doumel drugi glavni zakon termodinamike in ga leta 1850 tako formuliral:
A. Toplota ne prehaja sama od sebe s telesa nije temperature na telo vije temperature.
Poudarek je na besedah sama od sebe. To pomeni, da ne more prehajati toplota s telesa nije temperature na telo vije temperature samostojno in izolirano, tako da bi bil dogodek omejen na prizadeti dve telesi, kakor je to n.pr. pri prehodu toplote s telesa vije temperature na telo nije temperature. Prehod toplote proti temperaturni razliki zapua vedno tudi sledi izven obeh neposredno udeleenih teles. Videli smo, da z levim kronim procesom lahko prenaamo toploto s telesa nije temperature na telo vije temperature. Za ta prenos pa porabimo delo, ki ga n.pr. vzamemo iz spuajoe se utei. Toplota je sicer prela s telesa nije temperature na telo vije temperature, ali ne sama od sebe. Ostala je sled izven obeh udeleenih teles v spremenjeni legi utei. Neodvisno od Clausiusa je leta 1851 Thompson (pozneji Lord Kelvin) zajel drugi glavni zakon takole:
R. Clausius, (1822-1888), profesor fizike, Zrich, Wrzburg, Bonn
138
B. Ni mogo stroj, ki bi rpal toploto iz kalorine notranje energije enega telesa in to toploto pretvarjal v delo, ne da bi pri tem e druga, pri dogodku udeleena telesa, utrpela trajne spremembe.
S tem je n.pr. reeno, da ni kronega procesa, ki bi rpal energijo v obliki toplote iz enega samega telesa (toplotnega rezervoarja) in jo popolnoma pretvarjal v delo. Pri takem hipotetinem dogodku bi bila udeleena naslednja telesa: toplotni rezervoar ali vir toplote, stroj in delovna snov. Ker se stroj in delovna snov po vsakem obtoku vrneta v zaetno stanje, ne utrpita pri delovanju nobene trajne spremembe. Edina trajna sprememba pri takem procesu bi bila zmanjana kalorina notranja energija toplotnega vira. Tak stroj je torej nemogo. Perpetuum mobile druge vrste je nemogo. Drugi glavni zakon je prav tako aksiom, kakor sta to niti in prvi glavni zakon. Drugi glavni zakon sloni na mnogih izkunjah in je v teh izkunjah utemeljen. Kakor prvi tako tudi drugi glavni zakon ni dokazljiv iz nekih bolj osnovnih resnic. Zato se tudi ne more dokazati nemogonost perpetuuma mobila prve in druge vrste. Od tod izvirajo teave z izumitelji takih strojev, ki najbr ne bodo e tako hitro izumrli. Drugi glavni zakon je samostojno spoznanje in ni v nobeni zvezi s prvim glavnim zakonom, zato se ne da izvesti iz prvega glavnega zakona. Dokazati moramo, da trdita formulaciji A in B drugega glavnega zakona isto. Postopali bomo tako, da predpostavimo, da ena formulacija n.pr. A ne dri, medtem ko druga B velja. Raziskali bomo, ali je ta zamisel brez notranjega nasprotja. e bomo naleteli na nasprotje, bo to zaradi napane predpostavke. Torej bo v tem primeru veljalo: e dri B, mora tudi A drati. Nato bomo v nai logini shemi zamenjali A in B in raziskavo ponovili. e bomo spet dognali notranje nasprotje, bomo konno sklepali, da izrekata A in B isto stvarnost na razlina naina. Tak nain sklepanja je tipien za termodinamiko. Zamislimo si torej, da A ne dri. Toplota lahko sama od sebe prehaja s telesa nije temperature na telo vije temperature. B pa naj dri: nemogo je stroj, ki rpa toploto le iz enega telesa in jo brez sprememb na drugih telesih pretvarja v delo. Tedaj bi mogli izvesti naslednji postopek (sl. 10.1):
139
Iz vira toplote (toplotnega telesa) TT dovajamo stroju A toploto Qdo , od katere se en del pretvori s kronim procesom v delo W. Ostanek toplote Qod = Qdo W pa se dovaja v ponor toplote (hladno delo) HT. Ker pa po zamisli toplota lahko sama od sebe prehaja z nije temperature na vijo, poskrbimo za to, da toplota Qod prestopi s hladnega telesa na toplo telo. Po vsakem obtoku kronega procesa se Slika 10.1: Formulacija drugega glavnega zakona nahajata stroj in delovna snov v zaetnem stanju, prav tako tudi ni nobene spremembe v stanju hladnega
telesa, kateremu je sicer pritekla toplota Qod . Ravno toliko toplote pa je iz njega odteklo. Edina sprememba se opazi na toplem mestu, ki se je ohladilo za toploto: Q = (Qdo Qod
(10.1)
ki je enaka v stroju opravljenemu delu W. Cela naprava proizvaja delo tako, da se ohlajuje en sam toplotni rezervoar. To pa je v nasprotju s predpostavko. Sledi torej: e dri B, mora tudi
A drati.
Sedaj pa si zamislimo, da dri formulacija A, formulacija B pa ne velja. V tem primeru bi mogli iz enega samega toplotnega rezervoarja odvzemati toploto in jo popolnoma pretvarjati v delo. Stroju A (sl. 10.2) bi dovajali toploto Qdo iz hladnega telesa HT in jo v kronem procesu popolnoma pretvarjali v delo W. Delo W bi potem s trenjem ob toplem telesu ponovno spremenili v toploto Qdo , ki bi na ta nain v Slika 10.2: Formulacija drugega glavnega zakona celoti prela na toplo telo TT. Ker stroj in delovna snov ne utrpita nobene spremembe, bi bila edina
posledica procesa prenos toplote od hladnega telesa na toplo telo, kar pa je v nasprotju s predpostavko. Torej: e velja A, dri tudi B. In konno: Izreka A in B opisujeta eno in isto fizikalno resnico.
140
Zadrimo se za trenutek pri toploti, ki je nastala iz mehaninega dela s trenjem. Stroj, ki je po formulaciji B nemogo, bi mogel tako toploto spremeniti nazaj v delo. Tak stroj bi mogel obrniti proces trenja in ga izvajati nekako v nasprotni smeri. Sistem, v katerem se je izvrilo trenje, bi se mogel vrniti popolnoma v zaetno stanje. To pa po izreku B oitno ni mogoe. Zato lahko formuliramo drugi glavni zakon termodinamike tudi tako:
C. Spremembe dela v toploto s trenjem je dogodek, ki se ne da v celoti obrniti.
Ta izrek pomeni za primer Jouleovega poizkusa doloitve mehaninega ekvivalenta toplote: spuajoa se ute je s trenjem lopatastih koles v vodi proizvedla toploto. Ni postopka in ne da se izmisliti postopek, ki bi v vsej naravi natanno in popolnoma vzpostavil zaetno stanje, ki bi torej dvignil ute na zaetno viino in pri tem samo e ohladil vodo na zaetno temperaturo, ne da bi zapustil drugod kake sledi. Ute se da pa dvigniti z mehaninim delom, ki pa ga moramo od nekod dobiti. Ravno tako se da voda ohladiti, toda toploto moramo iz vode odvesti v neko telo. Tako bi sicer vzpostavili za ute in za vodo zaetno stanje. V sistemu, iz katerega smo vzeli delo, in v telesu, v katero smo odvedli toploto, bi se pa pojavile nove spremembe. Cela narava ne bi bila v zaetnem stanju.
10.2
POVRALJIVI IN NEPOVRALJIVI PROCESI
S formulacijo C smo naleteli na nekaj isto novega. Druge fizikalne discipline poznajo samo dogajanja, ki se dajo v celoti obrniti. To so dogodki, ki lahko potekajo v eni smeri ali pa v obratni smeri. Pri tem tee obrnjeni dogodek natanno skozi vsa vmesna stanja, katera je bil pretekel dogodek v prvotni smeri. Po konanem obrnjenem procesu so vsa telesa v naravi natanno in popolnoma v prvotnem stanju, proces ni zapustil nikjer nobene sledi in po njegovem poteku v obeh smereh ni mogoe iz stanja narave, n.pr. z meritvami, dognati, ali se je proces sploh izvril in kolikokrat se je izvril. Vsi mehanini dogodki brez trenja spadajo v to vrsto procesov. Pri trenju pa nastaja toplota in zato spadajo procesi s trenjem e v termodinamiko to niso isto mehanini procesi. Za primer vzemimo navpini met telesa v praznem prostoru (sl. 10.3).
141
Telo A lei na ploi B, ki sloni na stisnjeni vzmeti C. Zaskoka D prepreuje sproitev vzmeti. Ko odmaknemo zaskoko, se vzmet sproi in telo A odleti navpino navzgor. V viini h ima telo hitrost w . Ko je kinetina energija telesa izrpana, je hitrost
w = 0 , viina pa je h = hmax . Dogodek v
zaetni smeri je konan. Nato zane ute padati. Pri vsaki viini h je sedaj hitrost enaka w . Ute konno prileti na ploo B in s svojo kinetino energijo stisne vzmet C na zaetno dolino, zaskoka D pa obdri Slika 10.3: Navpini met telesa sistem v zaetni legi. Dogodek je potekal v prvotni in v obrnjeni smeri in ni zapustil
nikjer nobenih sledi. e si ogledamo in izmerimo sistem (A, B, C, D) in tudi njegovo asovno okolico v asu t1 in v asu t1 + t , ne bomo mogli dognati, kolikokrat se je v asovnem presledku t dogodek odigral, niti ne, ali se je sploh odigral. Taki dogodki ali procesi se dajo tedaj popolnoma obrniti. Mogli bi jih imenovati obrnljive procese. Beseda obrnljiv pa ni ravno lepa in blagoglasna. Ker se po izvedbi takega obrnljivega procesa v obeh smereh vse povraa v zaetno stanje, lahko imenujemo take procese tudi povraljive procese. Odloili se bomo za izraz povraljivi procesi ali pa za internacionalno ime reverzibilni procesi. Za povraljivost procesa pa oitno ni odloilno, da se proces tudi zares izvede v obeh smereh. Proces je povraljiv seveda tudi tedaj, kadar se izvede samo v eni smeri ali pa celo samo deloma v eni smeri. Vano je le, da obstaja, eprav samo zamiljena, vendar z vsemi naravnimi zakoni skladna monost, izvriti proces v nasprotni smeri tono skozi vsa stanja, katera je bil pretekel. e bi idealni navpini met prenehal v najviji legi, e bi telo ujeli s kleami in ga fiksirali v najviji legi, bi bil dogodek prav tako povraljiv, kakor je povraljiv, kadar vrnitev v zaetno stanje tudi resnino izvedemo.
142
Do sedaj smo za termodinamine procese v glavnem smo imeli opravka s preobrazbami teles nekako mole predpostavili, da potekajo na enak nain v obeh monih smereh. Tako se izentropna kompresija razlikuje od izentropne ekspanzije samo po predznaku.
Termodinamine preobrazbe bi bile potemtakem povraljive. Tu moramo dodati, da so termodinamine preobrazbe snovi povraljive le, e se snov ob preobrazbi stalno nahaja v
notranjem ravnoteju. Pri ekspanziji plina n.pr. mora tlak istoasno in enakomerno padati v
celi plinski masi. To se lahko natanno dosee, e je preobrazba silno poasna. Pod pogojem notranjega ravnoteja so termodinamine preobrazbe v sami snovi povraljive. Zunaj snovi pa lahko nastopajo nepovraljivosti v zvezi z dovodom in odvodom toplote, kar bomo pozneje raziskovali. Pretvoritev dela v toploto s trenjem pa se ne da obrniti v razloenem smislu. e bi se dala obrniti, bi moralo biti mogoe toploto s pomojo obrnjenega trenja spreminjati v delo. Vsakdo ve, da to ne gre in da tako obrnjeno trenje ne obstoji. So torej procesi, ki se ne dajo obrniti. To je posebnost termodinamike in take procese imenujemo nepovraljive procese ali ireverzibilne procese. Po nepovraljivem procesu ni mogoe povrniti naravo v zaetno stanje. Obstoj nepovraljivih procesov je tudi vsebina drugega glavnega zakona termodinamike, ki ga zato lahko izreemo tudi takole:
D. Obstoje nepovraljivi fizikalni dogodki.
To spoznanje temelji na izkunjah in zato ni dokazljivo.
10.2.1 Pisava prvega glavnega zakona za povraljive procese
e omejujemo prvi glavni zakon na procese, v katerih se pridobiva samo mehanino delo, ga piemo po (3.28):
dW dQ = du + m m
Ta oblika velja za poljubne procese, za povraljive in za nepovraljive. Kadar pa preobrazba delovne snovi poteka v notranjem ravnoteju, kadar je torej preobrazba delovne snovi povraljiva, je po (3.14):
143
dW = p dv m
iz tega sledi:
dQ = du + p dv m
(10.2)
Tako napisan prvi glavni zakon izraa obenem tudi povraljivost preobrazbe snovi. To je vano dognanje, ki ga bomo pozneje potrebovali. e bi hoteli biti zelo eksaktni, bi morali pisati: dQ pov m = du + p dv (10.3)
Prav isto velja za entalpijsko pisavo prvega glavnega zakona (3.46), ki bi se moral eksaktno pisati: dQ pov m = dh v dp (10.4)
10.3
POSEBNI NEPOVRALJIVI PROCESI
Ogledali si bomo nekaj posebnih nepovraljivih procesov.
10.3.1 Trenje
Sprememba dela v toploto s trenjem je tipien nepovraljivi proces, katerega smo e raziskali.
10.3.2 Prestop toplote
Prestop toplote s telesa vije temperature na telo nije temperature je nepovraljiv. Toplota prehaja pod pritiskom temperaturne razlike sama od sebe s telesa vije temperature na telo
144
nije temperature. Prestop toplote v nasprotni smeri, torej proti padcu temperature pa sam od sebe ni moen, saj formulacija A drugega glavnega zakona to jasno in razlono ugotavlja. Prestop toplote je tem bolj intenziven, tem hitreji, im veja je temperaturna razlika t . Pri majhni temperaturni razliki je prestop toplote poasen. Temperaturno razliko lahko poljubno zmanjujemo, v mislih jo celo lahko poljubno pribliujemo vrednosti ni:
lim t = 0 . Za takno poljubno majhno temperaturno razliko se seveda hitrost prehoda toplote
zmanja pod vsako mero. Dogodek postane zelo poasen. Ker pa je temperaturna razlika izginila, smer prehoda toplote ni ve predpisana. Toplota se da premikati ekvipotencialno med obema telesoma. Kadar pade temperaturna razlika pod vsako mero in postane tako zanemarljiva, je prestop toplote povraljiv.
Slika 10.4: Prestop toplote Vkljub nepovraljivosti prehoda toplote pri konnih temperaturnih razlikah pa sta izstop toplote iz toplejega telesa in vstop toplote v hladneje telo povraljiva. S telesa A temperature TA prestopa toplota dQ na telo B temperature TB (sl. 10.4a), T A > TB . Prav isti rezultat bomo dosegli, e se posluujemo dveh vmesnih pomonih teles A 1 s temperaturo TA in B 1 s temperaturo TB . Toplotna kapaciteta teles A, A 1, B 1 in B je tolika, da prestop toplote
145
dQ ne spremeni temperatur teles. Postopamo takole: v dotik dovedemo telesi A in A 1 (sl.
10.4b) in prenesemo toploto dQ s telesa A na telo A 1 . Ker imata obe telesi isto temperaturo, je ta prestop toplote povraljiv. Nato primaknemo A 1 k B 1 in prenesemo toploto dQ z A 1 na B 1 ob temperaturni razliki TA TB (sl. 10.4c). Konno prenesemo dQ z B 1 na B povraljivo (sl. 10.4d). Rezultat je res isti kakor pri neposrednem prenosu toplote s telesa A na telo B : iz A je odtekla toplota dQ v telo B . Notranja energija telesa A je za dQ manja od zaetne, notranja energija telesa B pa je za dQ veja od zaetne. Pomoni telesi A 1 in
B 1 sta po postopku spet v zaetnem stanju. Sklepamo: izstop toplote iz telesa A in vstop
toplote v telo B sta povraljiva. Nepovraljivosti prestopa toplote se dogajajo med obema telesoma, vendar izven njiju.
10.3.3 Ekspanzija plina brez dela
Plin lahko ekspandira od zaetnega volumna

V 1 na konni volumen V = V 1 + V 2 na dva
naina. Ali tako, da med ekspanzijo opravlja delo, ali pa tako, da med ekspanzijo ne odda nobenega dela. Oba naina sta v modelu prikazana v sl. 10.5. Sl. 10.5a predstavlja model za ekspanzijo z delom. Plin zaetnega stanja 1 Slika 10.5: Ekspanzija plina
( p 1, V 1, T 1 ) se nahaja v prekatu A. S prekatom

je zvezan valj B1 s preminim batom. To zvezo
zapira in odpira pipa C. Ves sistem je od okolice toplotno izoliran. Ko odpremo pipo C, ekspandira zrak v valj B, pri emer odriva bat in tako opravlja delo W . Naprava je brez trenja in premik bata je dovolj poasen za mehanino ravnoteje v plinu. Ker je sistem izoliran, je delo edina energija, ki izstopa iz njega. Oitno je postopek povraljiv. Z delom W, ki smo ga pridobili, lahko potisnemo bat v zaetno lego; plin se pri tem komprimira in vraa v prekat A. Vse se spet nahaja v zaetnem stanju brez vsakih sledov. Sl. 10.5b pa kae ekspanzijo plina brez dela. Zaetno stanje plina v prekatu A je enako kakor prej
( p 1, V 1, T 1 ) . Namesto valja z batom imamo tu popolnoma prazno posodo
B2 ,
146
katere volumen V2 je enak gibnemu volumnu bata v sl. 10.5a. Ko odpremo pipo C, udari plin s silo v prazno posodo B2 in se po njej raztegne. Konno napolnjuje plin volumen V 1 + V 2 kot v prvem primeru. Plin se je sam od sebe raziril z volumna V 1 na volumen V 1 + V 2 . Ker ni bilo opravljeno nobeno delo, ni izstopila iz sistema nobena energija. Dogodek je nepovraljiv, kakor lahko spoznamo. Plin ne more sam od sebe zapustiti posode B in se spet stisniti v zaetni volumen V 1 , tudi ga ne moremo k temu prisiliti tako kakor prej, ker ne razpolagamo z nikaknim iz ekspanzije dobljenim delom.
10.3.4 Duitev
Med nepovraljive procese spada tudi zmanjanje tlaka v toku plina ali kapljevine z duitvijo, ki je v bistvu tudi ekspanzija brez dela. Ker je duitev zelo vaen tehniki proces, jo bomo bolj podrobno raziskali.
Slika 10.6: Duitev Tekoinski tok se dui v duilni oviri, ki je postavljena v pretono cev (sl. 10.6). Duilna ovira je lahko porozen ep, ve ali manj priprt ventil, mona zoitev cevi ali podobno. V duilni oviri nastopa mono trenje med tekoino in oviro in zaradi vrtinenja tudi med posameznimi delci tekoine. Posledica tega trenja je znianje tlaka, ki je nepovraljivo, saj tekoina ne more tei sama od sebe od nijega tlaka skozi duilno oviro proti vijemu tlaku. V duilni progi, t.j. v duilni oviri in v morebitnem mono vrtinastem obmoju pod njo so razmere nepregledne; vsak delec ima tako reko svojo usodo in se preobrazi drugae kakor drugi delci. Dogodkov v duilni progi ne moremo raunsko zasledovati. V primerni razdalji
147
pred duilno oviro in za njo pa so tokovne razmere normalne in raunamo lahko s srednjimi hitrostmi v prerezu in definiranimi veliinami stanja (glej odstavek 19.1). V sl. 10.6 je oznaen tak prerez pred duilno oviro z 1 in presek za duilno oviro z 2. Vse veliine, ki se nanaajo na prerez 1, imajo indeks 1 n.pr. A1 (povrine prereza 1), 1 (povprena hitrost v prerezu 1), p1 , U1 , i.t.d. Vse veliine, ki pa se nanaajo na prerez 2, dobijo analogno indeks 2. Prereza 1 in 2 izreeta iz pretone cevi odsek. V ustaljenem stanju so energije, ki vstopajo v odsek cevi, enake energijam, ki izstopajo iz njega. Ker je cev izolirana, lahko energije
vstopajo le skozi prerez 1 in sicer z vstopajoo maso m1 v asovni enoti; ravno tako lahko energije izstopajo le skozi prerez 2 z izstopajoo maso m2 v asovni enoti.
V stanju ustaljenosti je seveda:
m1 = m2 = m
V asovni enoti pretakajoo se maso m imenujemo masni pretok.
(10.5)
V sistemu mer MKSA je enota masnega pretoka kg/s. Skozi prerez 1 vstopajo v asovni enoti tele energije: a) notranja energija U1 ; b) volumenska energija WV 1 , pri emer je V1 volumen v asovni enoti vstopajoe tekoine (plina ali kapljevine). Volumensko energijo rabimo za pretok tekoine skozi prerez 1 (sl. 3.5).
Pretok skozi 1 lahko izsilimo z batom, ki pretisne tekoino m skozi prerez 1 proti tlaku
p1 . Pri tem se bat premakne za pot s1 . Delo WV 1 , ki ga je bat opravil, je enako sili ( p1 A1 ) krat poti s1 , torej: WV 1 = p1 A1 s1 A1 s1 pa je enako volumnu tekoine v asovni enoti V1 . Torej je: WV 1 = p1 V1 (10.7) (10.6)
2 c) kinetina energija m 1 / 2
Skozi prerez 2 izstopajo analogno:
148
a) notranja energija U 2 ; b) volumenska energija p 2 V2 ;
2 c) kinetina energija m 2 / 2
Iz tega izhaja:
U1 + p1 V1 +
2 2 m 1 m 2 = U 2 + p2 V2 + 2 2
(10.8)
Namen duitve je zmanjanje tlaka, njen namen ni sprememba kinetine energije. Zato govorimo o isti in jasno definirani duitvi le tedaj, kadar je sprememba kinetine energije enaka ni ali pa vsaj zanemarljivo majhna. Zaradi tega sta kinetini energiji v enabi na obeh straneh enaki in se krajata iz enabe. Konna enaba duitve se glasi: U1 + p1 V1 = U 2 + p 2 V2 ali H1 = H 2 oziroma za enoto snovi: h1 = h2 (10.11) (10.10) (10.9)
Pri duitvi ostane entalpija pretoka konstantna. Do istega rezultata bi prili takoj z uporabo enabe (3.34): Wt = H 1 H 2 + Q (10.12)
Duilno progo lahko smatramo za tehnino napravo, v kateri se ne opravlja nikakrno delo. Zato je: Wt = 0 Ker je duenje adiabaten postopek, je tudi:
Q=0
Tako se enaba (10.12) reducira na obliko:
149
0 = H1 H 2 ali H1 = H 2
10.3.5 Raztapljanje
Kocko sladkorja vremo v kozarec vode. Sladkor se v kratkem asu sam od sebe raztopi in dobimo osladkano vodo. Sladkor je razpadel v molekule, ki so enakomerno razdeljene po celem volumnu raztopine. Raztapljanje je nepovraljiv proces, saj ni mogoe, da bi se molekule sladkorja same od sebe zbrale in strnile v kocko sladkorja.
10.3.6 Zakljuek
V splonem so preobrazbe snovi, ki potekajo same od sebe, zlasti pa tiste, ki potekajo zelo hitro in burno, nepovraljive. Med take burne procese spadajo gorenje, eksplozije, ekspanzije plinov v praznino itd. e si ogledamo stvari bolj natanno, bomo spoznali, da v naravi povraljivih procesov v pravem pomenu besede sploh ni. Ni mehaninih procesov brez trenja, ni prestopa toplote brez konne temperaturne razlike in tako naprej. Vsi naravni dogodki potekajo nepovraljivo in se povraljivemu poteku le ve ali manj pribliujejo. Tudi ivljenje je nepovraljiv proces.
Povraljivi procesi so idealni procesi asimptotinega znaaja. Ravno zaradi tega pa so
teoretino in praktino zelo pomembni. Povraljivi procesi so tudi matematino sorazmerno lahko prijemljivi. Iz povraljivih procesov sklepamo na nepovraljive procese. Zato se bomo tudi v naih tehninih razmiljanjih veliko ukvarjali s povraljivimi procesi. Pojma povraljivosti nekega procesa ne smemo meati s pojmom kronega procesa. Pri kronem procesu se snov sicer vedno na novo vraa v zaetno stanje, to pa e ni razlog za povraljivost kronega procesa. Zamislimo si kroni proces, v katerem utrpi snov neko nepovraljivo preobrazbo, n.pr. ekspanzijo brez opravljanja dela. Po taki preobrazbi se snov seveda tudi lahko vrne v zaetno stanje in kroni proces je s tem sklenjen. Tak kroni proces je nepovraljiv. So torej povraljivi in nepovraljivi kroni procesi in tudi preobrazbe med
150
dvema razlinima stanjema (med zaetnim in konnim stanjem) so lahko povraljive ali pa nepovraljive.
10.4
NEPOVRALJIVOSTI IN DELO
10.4.1 Kroni procesi
Razdelitev procesov v povraljive in nepovraljive je zelo pomembna. Kot inenirje pa nas tu posebno zanima vpraanje, ali je iz procesov pridobljeno delo v kakni odvisnosti od povraljivosti ali nepovraljivosti procesov. To vpraanje bomo najprej raziskali za krone procese. Primerjali bomo le procese, ki potekajo pod enakimi zunanjimi pogoji, torej med
istima temperaturnima mejama, v katere se dovaja toplota iz istega izvira toplote
temperature TT in iz katerih se odvaja toplota v isti ponor toplote temperature TH . Rekli bomo, da so tisti procesi, ki iz enake koliine dovedene toplote Qdo pridelujejo ve dela,
bolji kakor procesi, ki iz Qdo dajejo manj dela. Vrednost boljih procesov je seveda veja
kakor vrednost slabih procesov. Zastavljeno vpraanje bomo reili v treh stopnjah: A Vpraamo se: Ali obstoje povraljivi kroni
procesi razline vrednosti? Vzemimo, da
obstoje bolji in slabi povraljivi kroni procesi. Izmed teh procesov izberemo dva razlino vredna (sl. 10.7), boljega I in slabega II, pri emer skrbimo za to, da Slika 10.7: Vrednosti kronih procesov: I nepovraljiv proces II povraljiv proces opravljata oba procesa enako delo W. Bolji proces odvzema toplemu telesu toploto Qb 1 in odvaja hladnemu telesu toploto Qb 2 .
Seveda je W = Qb 1 Qb 2 . Slabi proces pa odvzema toplemu telesu toploto Qs 1 in oddaja v hladno telo toploto Qs 2 ; W = Qs 1 Qs 2 . Ker je I bolji od II, velja po nai definiciji:
151
Qb 1 < Qs 1 , Qb 2 < Qs 2
(10.13)
Slabi proces II obrnemo, tako da obteka v levi smeri. To smemo storiti, ker je proces povraljiv. II sedaj ne daje ve dela temve porablja delo W. Delo W pridobimo iz I in ga takoj porabimo za pogon procesa II. Posledica tega eksperimenta bi bila: Iz toplega telesa TT odteka toplota Qb 1 , priteka pa vanj toplota Qs 1 . V hladno telo pa priteka Qb 2 , in iz njega odteka Qs 2 . Odtok toplote iz hladnega telesa je veji kakor pritok, dotok toplote v toplo telo je veji kakor odtok. Hladno telo se ohlaja, toplo telo pa segreva: toplota prehaja sama od sebe s telesa nije temperature na telo vije temperature. To je v nasprotju z drugim glavnim zakonom. Zato je obstoj povraljivih kronih procesov razline vrednosti nemogo. Vsi povraljivi kroni procesi so enakovredni. e pa so vsi povraljivi kroni procesi enakovredni, ne more biti njihov izkoristek odvisen od delovne snovi. Delovna snov ne vpliva v niemer na izkoristek povraljivega kronega procesa. B Drugo vpraanje: Ali so nepovraljivi kroni procesi mogoe bolji od povraljivih? Vzemimo, da je proces I v sl. 10.7. nepovraljiv, proces II pa povraljiv. Proces I je bolji, proces II pa slabi. Oba procesa imata desni obtok in dajeta enako delo W. Kar se toplot tie, so razmere enake kakor pri obravnavanju prvega vpraanja. Slabi povraljivi proces rpa ve toplote iz toplega telesa kakor bolji nepovraljivi. Postopamo kakor pod A. Nepovraljivega procesa ne moremo obrniti, pa pa povraljivega. Obrnjeni povraljivi proces gonimo z delom iz nepovraljivega procesa. Razmere so enake kakor v sl. 10.7. Tudi v tem primeru je konni rezultat eksperimenta ta, da prehaja toplota sama od sebe z nije temperature na vijo, kar ni v skladu z drugim glavnim zakonom termodinamike: Nepovraljivi kroni procesi ne morejo biti bolji od povraljivih. C Mogoe pa so nepovraljivi procesi enakovredni povraljivim? Ponovimo eksperiment B. Spet poganja desni nepovraljivi proces I levi povraljivi proces II. Ker pa sta oba procesa enakovredna, so tudi analogne toplote obeh procesov enake. Iz toplega telesa odteka ravno toliko toplote v nepovraljivi proces, kolikor je priteka iz
152
povraljivega procesa. Nepovraljivi proces oddaja v hladno telo prav toliko toplote, kakor je odvzema povraljivi proces. Delovna snov se vedno znova vraa v zaetno stanje. Po vsakem obtoku procesov so vsa udeleena telesa v zaetnem stanju, nikjer ni nobenih trajnih sprememb. To je dokaz, da ni bilo nepovraljivosti in da zato v nasprotju z nao predpostavko proces I ne more biti nepovraljiv. Iz tega sklepamo: Nepovraljivi kroni procesi ne morejo biti enakovredni povraljivim kronim procesom. Ker po prejnjem tudi ne morejo biti bolji, preostaja le ena monost: Nepovraljivi kroni procesi so slabi od povraljivih. Ne pozabimo, da velja primerjava le za iste temperaturne meje. Izkoristek nepovraljivih kronih procesov tudi ni neodvisen od delovne snovi.
10.4.2 Monotermni procesi Naa razmiljanja niso popolna, ker smo jih omejili na krone procese. Raziriti jih moramo tudi na enkratne procese med zaetnim stanjem 1 in konnim stanjem 2, na enosmerne ali monotermne preobrazbe. Saj smo e v 9.6 opozorili na pomen in vanost takih procesov. Prehod telesa iz stanja 1 v stanje 2 je moen po razlinih poteh. Pri takem prehodu ali
preobrazbi se v splonem dovaja ali odvaja toplota in opravlja ali porablja delo. Preobrazba Slika 10.8: Vrednost monotermnih procesov 1,2 je lahko povraljiva ali pa nepovraljiva. Namesto enega samega telesa (n.pr. plina) si
lahko zamislimo skupnost teles ali sistem S, ki daje delo pri prehodu iz stanja 1 v stanje 2.
153
Izven sistema je e telo A, iz katerega jemljemo za preobrazbo potrebno toploto ali pa vanj odvajamo toploto iz preobrazbe kakrne so pa posebne razmere sl. 10.8. Razmiljanja se sedaj vrstijo enako kakor pri kronih procesih.
A. Ali so med stanjema 1 in 2 povraljive preobrazbe razlinih vrednosti?

N.pr. bolja preobrazba I, ki daje veje delo WI , in slaba preobrazba II, ki daje manje delo
WII ; WI > WII . e bi bilo to mono, bi opravili pot 1,2 po povraljivi preobrazbi I in
pridobili delo WI . To delo bi nekje na primeren nain shranili, recimo v dvignjeni utei. Vrnili bi se po obrnjeni povraljivi preobrazbi II v zaetno stanje 1 in pri tem porabili delo
WII , ki bi ga odvzeli prej dvignjeni utei. V utei shranjen bi preostal preseek dela WI WII . Ker se je delovni sistem vrnil v zaetno stanje, je mogel preseek dela priti samo iz
kalorine notranje energije telesa A, ki mu je bila odvzeta kot toplota. To pa nasprotuje formulaciji B drugega glavnega zakona. Torej: Vsi povraljivi monotermni procesi med danima stanjema so enakovredni. Preobrazba, po kateri poteka proces, je lahko poljubna; vana je le povraljivost procesa.
B. Ali so nepovraljive preobrazbe med stanjema 1 in 2 bolje od povraljivih?

e bi bilo to tako, bi li po bolji nepovraljivi poti iz 1 v 2 in pri tem pridobili veje delo. Za vrnitev po povraljivi slabi poti bi porabili manje delo. Spet bi preostal preseek dela na raun notranje energije telesa A: Med danima stanjema 1 in 2 ne morejo biti nepovraljivi procesi bolji od povraljivih.
C. Ali so morda nepovraljive preobrazbe med stanjema 1 in 2 enakovredne povraljivim preobrazbam?

Iz 1 gremo v 2 po nepovraljivi poti in pridobimo delo W; pri tem smo izmenjali s telesom A toploto Q. Vraamo se po povraljivi poti, na kateri porabimo delo W. Ker je sedaj sistem S spet v zaetnem stanju in ker ni preostala nikakrna razlika dela, mora biti tudi telo A v zaetnem stanju; toploto Q smo torej pri vrnitvi v 1 izmenjali v nasprotni smeri. Nikjer niso ostale nobene sledi, celoten proces ni mogel biti v nobenem delu nepovraljiv:
154
Med danima stanjema 1 in 2 ne morejo biti nepovraljivi procesi enakovredni povraljivim procesom. Iz A, B in C sklepamo: Med dvema danima stanjema 1 in 2 nekega sistema dajo povraljivi procesi ve dela kakor nepovraljivi; vsi povraljivi procesi med tema stanjema dajo enako delo. Za monotermne procese, ki porabljajo delo, pa velja kar se lahko na podoben nain dokae: Med dvema danima stanjema 1 in 2 nekega sistema porabljajo povraljivi procesi manj dela kakor nepovraljivi; vsi povraljivi procesi med tema stanjema porabljajo enako delo. Ta izrek sledi tudi algebrajsko neposredno iz prvega izreka. Porabljeno delo je negativno opravljeno. Manje porabljeno delo je seveda veje negativno opravljeno delo. Ti izreki veljajo za vse procese, saj nismo niesar predpostavili o vrsti procesov. Veljajo tako za fizikalne preobrazbe, kakor tudi za kemijske procese ali pa za jedrske dogodke.
10.5
TERMODINAMINA TEMPERATURNA SKALA
Temperaturna skala, ki smo jo do sedaj rabili, ima bistveno pomanjkljivost: njena definicija je navezana na lastnosti termometrske snovi (glej 2.4.3). Najprej smo skalo doloili po Celzijevi metodi z ivim srebrom, pozneje pa smo ivosrebrno temperaturno skalo nadomestili s skalo idealnega plina. Pri tem smo prili do pojma absolutne temperature, ki smo ga formalno izvedli iz Boyle Mariottovega zakona. Drugi glavni zakon termodinamike omogoa doloitev temperaturne skale iz meritev v kronih procesih predelanih toplot brez naslonitve na posebno termometrsko snov. Ta, od termometrske snovi neodvisna temperaturna skala, se imenuje termodinamina
temperaturna skala. Temperature, izraene v tej, nam zaenkrat e neznani temperaturni skali, bomo oznaili z .Zamislimo si tri toplotne rezervoarje A, B in C (sl. 10.9) s
155
temperaturami A > B > C . Toplotna kapaciteta teh rezervoarjev je zelo velika v
Slika 10.9: Izvod termodinamine temperaturne skale primerjavi s toplotami, ki jih tem rezervoarjem dovajamo ali odvzemamo. Zato so spremembe temperature rezervoarjev zaradi dovoda ali odvzema toplote zanemarljive. Med toplotnimi rezervoarji A, B in C izvajamo v mislih tri povraljive krone procese I, II in III. Proces I poteka med A in B; ta proces odvzema iz A toploto Q A I , opravlja delo WI in oddaja v B toploto QB I . Proces II poteka med B in C, odvzema iz B toploto QB II , opravlja delo WII in oddaja v C toploto QC II . Konno poteka proces III med A in C, iz A odvzema toploto Q A III , opravlja delo WIII in oddaja v C toploto QC III . Pri izvajanju procesov skrbimo za to, da je:
Q A I = Q A III = Q A
in
QB I = QB II = Q B
(10.14)
V telo B priteka ravno toliko toplote, kolikor je odteka iz njega; telo B ne utrpi nobenih trajnih sprememb. Procesa I in II skupaj odvzemata pravzaprav toploto le iz A in oddajata toploto le v C ravno tako kakor proces III. Ker so vsi procesi povraljivi, morata biti procesa I in II skupaj toliko vredna kakor III. Ker pa je Q A I = Q A III , mora biti tudi WI + WII = WIII , iz esar sledi, da je tudi:
QC II = QC III = QC
(10.15)
156
Zaradi povraljivosti procesov je njihova kakovost, torej njihov termini izkoristek t odvisen samo od temperaturnih mej, saj vsi povraljivi kroni procesi med danima temperaturama n.pr. A in B dajejo iz enakih koliin toplotnemu telesu odvzete toplote enake koliine dela. Izkupiek dela je tudi neodvisen od delovne snovi. Za proces I velja zato:
t I =
Q A QB QB WI = = 1 = ( A , B ) QA QA QA
(10.16)
Tu pomeni ( A , B ) neko zaenkrat e neznano funkcijo temperatur A in B . Seveda je tudi razmerje dovedene in odvedene toplote ista funkcija obeh navedenih temperatur: QB QA Na enak nain dobimo kroni proces II: QC QB in za proces III: QC QA Delimo (10.19) z (10.17) in dobimo:
QC QB = f ( A , C ) f ( A , B )
= f ( A , B )
(10.17)
= f ( B , C )
(10.18)
= f ( A , C )
(10.19)
(10.20)
QC Q B vstavimo iz (10.18) v (10.20), kar da:
QC QB
= f (B , C ) =
f ( A , C ) f ( A , B )
(10.21)
Ulomek f ( A , C ) f ( A , B ) je tedaj ista funkcija temperatur B in C . B se
nahaja v argumentu imenovalca, C pa v argumentu tevca. V obeh argumentih se nahaja
157
poleg tega e A . Ker pa naj bo ulomek funkcija le od B in C , mora imeti funkcija

f (....) tako obliko, da se v ulomku A kraja. To pa je mono le, e sta funkciji tevca in
imenovalca produkta dveh funkcij, katerih argument je le ena sama temperatura. Torej:
f ( A , C ) = ( A ) ( C )
(10.22)
in podobno tudi v tevcu. Tako dobimo:

QC QB = f ( B , C ) = ( A ) ( C ) ( C ) = ( A ) ( B ) ( B )
(10.23)
in analogno:
QC QA = ( C ) ( A )
QB QA
( B ) ( A )
(10.24)
ali splono:
Qdo Qod = ( do ) ( od )
(10.25)
pri emer je do temperatura dovoda v kroni proces, od pa temperatura odvoda toplote iz kronega procesa. Ne pozabimo, da sta obe temperaturi izraeni v nam zaenkrat e neznani termodinamini temperaturni skali . e bi primerjali termodinamino temperaturno skalo neke poljubne termometrske substance n.pr. idealnega plina, bi konstatirali, da vsaki temperaturi idealnega plina T ustreza natanno doloena termodinamina temperatura . Na empirini skali izberemo dve doloeni temperaturi T1 in T2 (n.pr. vrelie in ledie vode pri tlaku 1 atm), katerima ustrezata termodinamini temperaturi 1 in 2 . Med tema dvema temperaturama izvedemo povraljiv kroni proces in izmerimo dovedeno toploto Q1 in odvedeno toploto Q2 . Tako dobimo razmerje funkcij termodinaminih temperatur:
Q1 Q2
= (1 ) ( 2 )
(10.26)
158
Povraljivi kroni proces med T1 in T2 oziroma med 1 in 2 lahko izvedemo s poljubno delovno snovjo. Ker je kakovost procesa neodvisna od delovne snovi, bodo meritve na procesih z razlinimi delovnimi snovmi dale vedno enako razmerje (1 ) (2 ) . Konno ni niti potrebno, da kroni proces tudi zares izvedemo. Lahko ga izvedemo samo v mislih in, e imamo o delovni snovi dovolj podatkov, lahko razmerje Q1 Q2 izraunamo. Pri takem namiljenem kronem procesu je delovna snov celo lahko neka idealna namiljena snov n.pr. idealni plin. Rezultat, ki ga bomo dobili iz namiljenega eksperimenta, bo vkljub temu splono veljaven. Izberemo lahko isto poljuben povraljiv kroni proces, ker so vsi povraljivi kroni procesi enakovredni in imajo med enakima temperaturnima mejama seveda enak
Q1 Q2 . Odloili se bomo za Carnotov kroni proces, ker je matematino posebno lahko
prijemljiv. Razmerje Q1 Q2 smo za Carnotov proces e izraunali (glej 9.5.1) in to razmerje je po (9.25) in po (10.26):
Q1 Q2
=
T1 (1 ) = T2 ( 2 )
(10.27)
Tako lahko doloimo za celo vrsto parov temperatur T1 in T2 razmerje toplot Q1 in Q2 , oziroma razmerje funkcij termodinaminih temperatur 1 in 2 . S temi razmerji samimi pa termodinamina temperaturna skala e ni v vsem doloena. Poljubno lahko izberemo velikost temperaturne stopinje in tudi matematini karakter skale (linearna, logaritimina, i.t.d.). Iz praktinih razlogov pa bomo gledali, da prikljuimo termodinamino skalo im bolj na tradicionalno, do sedaj rabljeno skalo. Odloili se bomo za linearno skalo. Velikost temperaturne stopinje pa naj bo tolikna, da bomo imeli med lediem in vreliem vode kakor do sedaj 100 stopinj:
v l = 100 stopinj
(10.28)
Tako dobimo za Carnotov kroni proces med vreliem in lediem vode:

Q1 Q2
=
Tl (l ) = (l + 100 ) Tl + 100
(10.29)
159
Iz tega pa sledi, da je termodinamina temperatura identina s temperaturo idealnega plina T :

T
(10.30)
Funkcija ( ) ima lahko samo obliko:

( ) = a = a T
(10.31)
pri emer se a iz vseh razmerij kraja. Zaradi identinosti termodinamine temperaturne skale s skalo idealnega plina, ne bomo rabili provizorino uvedene oznabe , temve bomo ostali pri e uporabljeni oznabi T . Praktina doloitev absolutne ali termodinamine temperaturne skale z meritvami toplotnih koliin, predelanih v povraljivih kronih procesih, ni izvedljiva. Zato doloamo to skalo z meritvami volumna ali tlaka zelo redkih plinov, torej s plinskimi termometri, katerih termometrska snov se obnaa natanno tako kakor idealni plin.
10.6
ENTROPIJA
10.6.1 Entropija nova veliina stanja
Pri Carnotovem kronem procesu je vsota dovedene in odvedene reducirane toplote enaka ni:
Qdo red + Qod red = Qdo Qod + =0 Tdo Tod
(10.32)
To dognanje bomo razirili na povraljive krone procese poljubne oblike takole (sl. 10.10): Skozi desni kroni proces, ki ga predstavlja debela sklenjena krivulja A, poloimo snop izentrop si (i = 1, 2 , , n, n + 1) . Odseke kronega procesa A med dvema sosednjima izentropama nadomestimo z izotermami Ti do , Ti od , tako da se vsaka izoterma im bolj prilega poteku krivulje A. Kroni proces A smo nadomestili z nizom ozkih Carnotovih procesov 1, 2,..., n . Kakor pa vidimo iz sl. 10.10 se prilegajo izoterme Carnotovih procesov
160
na krivuljo A precej grobo. Prileganje lahko izboljamo s poveanjem tevila nadomestnih Carnotovih procesov, to je z zoitvijo teh procesov. Ob zgornjih izotermah Ti do dovajamo v Carnotove procese na koliinsko enoto snovi toploto Qi do / m , ob spodnjih izotermah Ti od pa odvajamo iz procesov toploto Qi od / m . Za
vsak Carnotov proces velja splono - ker se 1 / m kraja:
Qi do Qi od m Ti do m Ti od =0 pov
(10.33)
Slika 10.10: Reducirane toplote v kronem procesu poljubne oblike
ali za vse skupaj:
Ti do
i
Qi do pov
Ti od
i
Qi od pov
=0
(10.34)
ali skrajano:
Tii
i
Q
pov
=0
(10.35)
161
poveamo
tevilo
nadomestnih
Carnotovih
procesov ez vsako poljubno mero, se skrajajo izotermni kraki tako, da se prilegajo krivulji procesa s poljubno natannostjo. Krivuljo A smo nadomestili s cikcakasto linijo, ki je sestavljena iz samih
diferencialnih odsekov izentrop in izoterm. Vsota v enabi (10.35) se pretvori v kroni integral,
Slika 10.11:
(dQ / T ) pov
1
dovedena toplota pod vsoto pa v diferencial dQ . je Enaba (10.35) se glasi v novi obliki:
neodvisen od poti
dQ =0 T pov
(10.36)
Integral diferencialne reducirane toplote ob sklenjeni krivulji povraljivega kronega procesa je enak ni.
Na poljubnem kronem procesu izberemo dve stanji 1 in 2 (sl. 10.11). Kroni integral (10.36) razdelimo v dva krivuljna integrala:
dQ T pov
in
dQ T pov
Prvi integral je vzet od 1 do 2 po poti a, drugi integral pa od 2 do 1 po poti b: vsota obeh integralov je seveda enaka kronemu integralu iz enabe (10.36). Zato je:
dQ = T pov
In dalje:
dQ + T pov
1 2
dQ =0 T pov
(10.37)
dQ = T pov
1
b
dQ = T pov
dQ T pov
(10.38)
162
In ker lahko skozi 1 in 2 poloimo e druge krone procese, n.pr. rtkani v sl. 10.11, velja tudi:
dQ = T pov
dQ = T pov
dQ = T pov
2
dQ = T pov
dQ pov 1
(10.39)
1 (dQ / T ) pov
ali za koliinsko enoto snovi (1/ m ) (dQ T ) pov je torej neodvisen od poti
1
oziroma poteka preobrazbe. Vrednost tega integrala je odvisna samo od zaetnega in konnega stanja (1 in 2) preobrazbe. Seveda mora biti preobrazba snovi povraljiva. Od prej vemo, da je
1 dQ=1Q2 , kar pomeni, da je ob preobrazbi dovedena toplota odvisna od poti in
da je zato ob razlinih poteh med 1 in 2 razlina; dQ je nepopoln diferencial, dQ T pa je popoln diferencial. Pomnoitev nepopolnega diferenciala dQ z 1 T ga pretvori v popolnega. 1 T je integrirajoi faktor nepopolnega diferenciala dQ . V diagramu pv (sl. 10.12) izberemo poljubno zaetno stanje 0 in vrsto od stanja 0 razlinih stanj
i (i = 1, 2, 3, , n ) . Iz stanja 0 poloimo poljubne
povraljive preobrazbe ai v stanja i. Ob vsaki teh preobrazb izraunamo: Slika 10.12 1 dQ m T pov 0
i
Vrednost vsakega teh integralov je odvisna le od zaetnega stanja 0 in od konnega stanja i. Ta vrednost je popolnoma neodvisna od preobrazbe ali integracijske poti. Tako n.pr. kakor je viinska razlika med dvema tokama zemeljske povrine odvisna le od lege teh dveh tok in ne od poti, po kateri pridemo z ene toke na drugo. Vrednost integralov (10.40) pomeni razliko neke lastnosti stanj, med katerima se integral izrauna. Tako lahko pripiemo vsakemu stanju i neko doloeno lastnost si , ki temu stanju enoznano pripada in katere veliina je tolika, da velja:
163
1 dQ = si s 0 m T pov 0 Po tej definiciji je seveda:

1 dQ = ds m T pov
(10.41)
(10.42)
ali
dQ = T ds m pov
(10.43)
ds pa je popoln diferencial. Lastnosti, ki pripadajo nekemu stanju enoznano, so, kakor e vemo, veliine stanja. V tem smislu je tudi s veliina stanja. O fizikalnem pomenu te nove veliine stanja zaenkrat e niesar ne vemo. Ta veliina stanja se imenuje entropija1. O entropiji vemo za sedaj le to, da se razlika entropij med dvema stanjema izrauna kot integral:
dQ T pov
vzet po poljubni povraljivi poti med tema dvema stanjema. Ker je taka preobrazba vsaj v mislih vedno izvedljiva, je tudi integral vedno izraunljiv. Entropija koliinske enote snovi se imenuje specifina entropija. Specifino entropijo oznaimo z s. Entropijo poljubne koliine snovi m oznaimo z S:
S=ms
(10.44)
Pojem entropije dela zaetniku teave. Entropija je veliina stanja, katero smo odkrili z matematino dedukcijo. Medtem ko si druge, do sedaj znane veliine stanja, lahko predstavljamo brez vejih teav veinoma so direktno izmerljive je entropija teje zajemljiva. Za zaetnika je najbolje, da si ne poizkua "predstavljati" entropijo. Naj se zadovoljuje zaenkrat s tem, da je entropija veliina stanja posebne vrste, da je njena vrednost
To ime je uvedel Clausius. Beseda entropija prihaja od grkega glagola = spreminjati, preobraziti.
164
zaradi tega za vsako stanje natanno doloena, da imamo predpise, kako se ta vrednost izrauna, da se da izraunati predvsem razlika entropij med dvema stanjema po enabi (10.41) in da poznamo tudi sicer za raunanje z entropijami doloena pravila. e bi imeli instrument za merjenje entropije, bi mogli na njem za vsako stanje oditati vrednost entropije, kakor oditamo temperaturo na termometru ali pa tlak na manometru. Kadarkoli bi se vrnili v isto stanje, n.pr. v stanje 1, bi instrument vedno kazal isto entropijo s1 . Videli bomo, da je entropija izredno pomembna veliina stanja. Tu opozarjamo izrecno na to, da enaba (10.42) ne definira entropije. Ta enaba je samo
predpis za izraunanje entropijske razlike med dvema stanjema. To je razumeti tako, kakor
n.pr. enabo V = a 3 (a je rob kocke), ki ne definira pojma volumna kocke, temve daje samo navodilo, kako volumen kocke izraunamo iz doline njenega roba a. Pojem volumna kocke pa je definiran kot prostor, ki ga kocka zavzema. Ker je entropija veliina stanja, velja zanjo kakor za ostale veliine stanja, da mora biti njena vrednost izraunljiva iz dveh poljubnih veliin stanja: s = s ( p, T ) , s = s (v, T ) itd. ali s = s (u,T )... (10.45)
10.6.2 Dimenzija in enote entropije
Dimenzijo specifine entropije dobimo iz enabe (10.42), torej:
[ds] = [dQ m] [T ]
(10.46)
Tu pomenijo oglati oklepaji dimenzijo veliine, ki stoji med njimi. Dimenzija specifine entropije je energija na enoto mase, deljena s temperaturo. Merska enota specifine entropije v sistemu MKSA je J/kg K, v tehninem sistemu pa kcal/kg K.
165
10.6.3 Izraun entropije iz terminih veliin stanja
Kakor vemo (glej 10.2.1), kae pisava prvega glavnega zakona v obliki:
dQ = du + p dv m
obenem tudi to, da je preobrazba doloene, kemino nespremenjene snovi povraljiva. Samo za tako povraljivo preobrazbo velja namre, da je dW / m = p dv . Zato lahko piemo:
dQ = du + p dv = T ds m
(10.47)
Ravno isto velja seveda za diferencialno pisavo prvega glavnega zakona z entalpijo:
dQ = dh v dp = T ds m
(10.48)
10.6.3.1 Nekaj o popolnih diferencialih
e diferenciramo funkcijo dveh neodvisnih spremenljivk spremenljivkah, dobimo popolni diferencial dz te funkcije: z dz = x dx + y z dy y x
z = z (x , y )
po obeh
(10.49)
Oklepajem pripisana indeksa pomenita spremenljivko, ki je ostala pri parcialni diferenciaciji konstantna. Matematino pravilo, ki ga tu ne bomo dokazovali, pravi: Parcialni diferencialni kvocient po prvi spremenljivki, diferenciran po drugi spremenljivki, je enak parcialnemu diferencialnemu kvocientu po drugi spremenljivki, diferenciranemu po prvi spremenljivki:
( z x ) y y ( z y )x = x x y
(10.50)
ali kraje pisano:

2z 2z = x y y x
(10.51)
166
To pravilo navskrine diferenciacije bomo vekrat uporabili.
10.6.3.2 Izraunavanje entropije iz drugih veliin
Entropija neke snovi se po prejnjem lahko izrauna iz drugih veliin stanja, n.pr. iz terminih p, v in T. Eno tako in sicer najbolj praktino zvezo med entropijo in terminimi veliinami stanja bomo izvedli v naslednjem. Nain tega izvajanja je znailen za termodinamiko. Entropija naj bo funkcija temperature in tlaka: s = s (T , p ) Iz tega dobimo diferencial entropije: (10.52)
s s ds = dT + dp p T p T
(10.53)
Parcialna diferencialna kvocienta v enabi (10.53) bomo poskusili izraziti s terminima veliinama stanja T in p. Iz enabe (10.48) sledi:
ds = dh v dp T
(10.54)
Tudi tu moramo h izraziti kot funkcijo temperature T in tlaka p: h = h (T , p ) in iz tega: (10.55)
h h dh = dT + dp p T p T
Desno stran enabe (10.56) vstavimo namesto dh v (10.54) in izraz uredimo: ds =
1 h 1 h dT + v dp p T T p T T
(10.56)
(10.57)
Primerjava enabe (10.57) z enabo (10.53) da:
167
1 h s = T p T T p
(10.58)
s 1 h = v p T T p T
(10.59)
e bi desni strani enab (10.58) in (10.59) vstavili v (10.53), na cilj ne bi bil e doseen. Parcialna diferencialna kvocienta entalpije motita in ju moramo izraziti z drugimi, laje dololjivimi veliinami. V enabi (10.58) to lahko takoj storimo z uporabo enabe (5.19): cp s = T p T (10.60)
Iz desne strani enabe (10.59) bomo eliminirali entalpijo z uporabo pravila navskrine diferenciacije (10.51). Diferenciramo desno stran enabe (10.58) po tlaku ob konstantni temperaturi in desno stran enabe (10.59) ob konstantnem tlaku po temperaturi: 2s 1 2h = T p T T p
2s 1 h 1 2 h v = 2 v + p T T p T T p T p T
(10.61)
(10.62)
Izenaimo desni strani enab (10.61) in (10.62), iz esar dobimo:
h = v T p T
Desno stran (10.63) vstavimo v (10.59), kar da:
v T p
(10.63)
s v = p T p T
Konno vstavimo desni strani enabe (10.60) in (10.64) v (10.53), iz esar dobimo: ds = cp
(10.64)
v dT dp T T p
(10.65)
168
To je diferencialna enaba za entropijo, v kateri je entropija izraena s terminima veliinama stanja T in p. (v / T ) p je termini volumenski raztezek snovi, ki ga moramo za integriranje enabe (10.65) napisat kot funkcijo tlaka p; ravno tako moramo c p napisati kot funkcijo temperature T. Med zaetnim stanjem (T0 , p0 ) in poljubnim konnim stanjem (T , p ) integriramo enabo (10.65) najprej med temperaturama T0 in T ob izobari p0 = konst (dp = 0) in nato med tlakoma p0 in p ob izotermi T = konst (dT = 0) . Ker pa mora biti rezultat integracije neodvisen od poti, lahko tudi kot prvo izvrimo integracijo ob konstantni temperaturi T0 med tlakoma p0 in p in nato integracijo ob konstantnem tlaku p med temperaturama T0 in T:
T c p p dT v dp + s0 s= T T p T0 p0 p0 T
(10.66)
p T c v dp + p dT + s0 s= T p T p0 T0 T0 p
(10.67)
Slika 10.13: Grafino raunanje T integrala (c p / T ) dT T 0 p0
Slika 10.14: Grafino raunanje p integrala (v / T ) p dp p 0 T
Seveda bi med zaetnim in konnim stanjem mogli integrirati tudi ob kaki drugi, isto poljubni preobrazbi. Rezultat bi bil isti, vendar sta izbrani poti matematino najbolj pripravni.
169
Enabi (10.66) in (10.67) se dasta v splonem le grafino integrirati. Enaba (10.66) n.pr. takole: nariemo krivuljo
[c p / T ]p
= f1 (T ) . c p / T
]p
je kvocient specifine izobarne
toplote in temperature pri razlinih temperaturah, toda vedno pri istem tlaku p0 . Integral te funkcije je enak ploskvi pod krivuljo med T0 in T (sl. 10.13). Ravno tako postopamo z drugim integralom. Nariemo krivuljo izraunamo vrednost integrala (sl. 10.14). Funkciji f1 (T ) in f 2 ( p ) moramo eksperimentalno doloiti. Integracijska konstanta s0 je specifina entropija snovi v zaetnem stanju 0. Vrednosti te entropije zaenkrat e ne znamo izraunati. Veinoma imamo v naih problemih opravka z entropijskimi razlikami. Iz takih razlik entropija s0 izpada. Zato se lahko dogovorimo, da je
[(v / T ) p ]T = f 2 ( p )
in s planimetriranjem
s0 = 0 . Ta dogovor pa je dopusten za diferenne probleme in za preobrazbe samo, e

raunamo entropije vedno od istega izhodia, torej od istega zaetnega stanja, in e se snov pri preobrazbi kemino ne spremeni. e ta dva pogoja nista izpolnjena, se s0 spreminja in ne izpada iz razlik. Entropije, ki jih tejemo od nekega dogovorjenega zaetnega stanja, imenujemo relativne entropije. Entropije, izraunane s pravo vrednostjo integracijske konstante, pa so absolutne entropije. Za nae potrebe zaenkrat v vsem zadostuje raunanje z relativnimi entropijami.
10.6.4 Entropija idealnega plina
Entropijo idealnega plina dobimo iz (10.65), e upotevamo posebnosti idealnih plinov. c p idealnega plina je odvisen samo od temperature in neodvisen od tlaka. Volumenski raztezek izraunamo iz plinske enabe p v = R T :
R v = T p p
(10.68)
Enaba (10.65) se glasi za idealne pline:
dsid =
cp T
dT R
dp p
(10.69)
170
in integrirano:
T
sid =
T0
cp
dT R ln
p + s0 p0
(10.70)
Kadar je c p v integracijskem intervalu konstanten, se enaba (10.70) poenostavi v:

sid = c p ln T p R ln + s0 T0 p0
(10.71)
Tu je specifina entropija s funkcija temperature T in tlaka p. Entropijo idealnega plina piemo lahko tudi kot funkcijo temperature in volumna, ali pa kot funkcijo volumna in tlaka. Ker je po (5.29) c p = cv + R in ker dobimo iz plinske enabe:
p v T = p0 v0 T0
in iz tega:
ln p v T + ln = ln p0 v0 T0
(10.72)
sledita iz (10.71) in (10.72) ter (5.29) enabi:

sid = cv ln T v + R ln + s0 T0 v0 v p + cv ln + s0 v0 p0
(10.73)
sid = c p ln
(10.74)
V vseh gornjih enabah lahko po dogovoru postavimo s0 = 0 . Veinoma izhajamo z enabami (10.71), (10.73) in (10.74) in sicer vedno, kadar so v intervalu integracije specifine toplote z zadovoljivo natannostjo konstantne. V posebnih primerih seveda moramo upotevati spremenljivost specifinih toplot s temperaturo.
171
10.6.5 Entropija trdnih teles in kapljevin
Volumenski raztezek kapljevin in trdnih teles je razmeroma majhen. V zmernih tlanih intervalih, kar pomeni v praksi navadno pri okolinem tlaku in vijih tlakih do kakih 25 bar, lahko zanemarimo v enabi (10.65) len, ki upoteva spremembo tlaka proti temperaturnemu lenu. Enaba (10.65) se poenostavi v:
ds = c dT T
(10.75)
in integrirana v:
T
s=
T0
T dT + s0
(10.76)
Integral izraunamo grafino po sl. (10.13). Za konstantno specifino toploto dobimo enostavno formulo:
s = c ln T + s0 T0
(10.77)
10.6.6 Entropijski diagrami
Ker je entropija veliina stanja, lahko v diagramu stanja nariemo linije enake entropije ali izentrope. Izentrope poznamo e kot povraljive preobrazbe brez dovoda in odvoda toplote. Iz:
dQ pov = 0
sledi
ds = 0
Sedaj nam je razumljivo tudi ime izentropa. Izentropa je povraljiva adiabata. V diagramu pv idealnega plina so izentrope, Slika 10.15: Diagram Ts in predelana toplota kakor e vemo, krivulje z enabo pv = konst . Zelo vani so diagrami stanja z entropijo kot
172
neodvisno spremenljivko. Belpair je predloil leta 1874 diagram Ts. V tem diagramu so ordinate absolutne temperature T, abscise pa specifine entropije s (sl. 10.15). Vsaka toka v tem diagramu predstavlja doloeno stanje n.pr. 1 ali 2 v sliki. Prehod iz stanja 1 v stanje 2 predstavlja zvezna krivulja a, prav tako kakor v diagramu pv. Ob preobrazbi 1,2 se enoti
Slika 10.16: Kroni proces v diagramu Ts snovi dovede toplota 1 Q 2 / m =

1 Q2
Slika 10.17: Carnotov kroni proces v diagramu Ts
s2
1
T ds pod pogojem, da je preobrazba snovi bila povraljiva.
Diferencial te toplote je ozek pravokotnik irine ds in viine T (sl. 10.15). Dovedena toplota / m je enaka ploskvi pod povraljivo preobrazbo. Tu obstaja analogija z diagramom pv,
v katerem je delo enako ploskvi pod povraljivo preobrazbo. Tudi v diagramu Ts vriemo kroni proces kot sklenjeno krivuljo (sl. 10.16). Dotikalii I in II tangencialnih izentrop delita kroni proces v zgornji odsek a, ob katerem se dovaja toplota ds > 0 , in v spodnji odsek b, ob katerem se odvaja toplota ds < 0 . Kakor vidimo iz slike, je povrina kronega procesa enaka razliki dovedene in odvedene toplote, torej
enaka delu.
Delo povraljivega kronega procesa je tako v diagramu Ts, kakor v diagramu pv enako povrini kronega procesa. Tudi v diagramu Ts imajo kroni procesi, ki dajejo delo, desni obtok; procesi z levim obtokom pa porabljajo delo. Slika Carnotovega kronega procesa je v diagramu Ts pravokotnik (1, 2, 3, 4) , glej sl. (10.17). Izotermne ali carnotske toplote so v tem diagramu pravokotniki.
173
Diagrami Ts obstajajo za razline tehnino vane snovi. V teh diagramih so vrisani poleg premih in s koordinatnima osema paralelnih izoterm in izentrop e snopi drugih linij, konstantnih veliin stanja izobare, izohore, izentalpe (h = konst ) itd.
10.6.6.1 Entropijski diagram idealnega plina
Za idealne pline s konstantnimi specifinimi toplotami je struktura diagrama Ts zelo enostavna. Diferencialno enabo izohore v diagramu Ts dobimo iz:
dQ = T ds = cv dT m dT T
(10.78)
ds = cv
(10.79)
Analogno je diferencialna enaba izobare:

ds = c p dT T
(10.80)
Politropa ima specifino toploto cn =
n cv in njena diferencialna enaba je: n 1 ds = n dT cv T n 1
(10.81)
Integracija vseh teh enab daje logaritmine krivulje:

s = c ln T + konst
(10.82)
kjer je c konstantna specifina toplota obravnavane preobrazbe. Izohore, izobare in politrope so v diagramu Ts logaritmine linije. Smerni koeficient teh preobrazb je: tan = dT ds = T c Navedene preobrazbe so linije konstantne subtangente (sl. 10.18), ki je enaka specifini toploti c. Ker je c p > cv , je potek izohor bolj strm kakor potek izobar.
174
Izohore so medsebojno kongruentne, za razline volumne se razlikujejo samo po konstanti. To pomeni, da so za razline volumne paralelno premaknjene v smeri abscise. To isto velja tudi za izobare in za politrope. Konstanto konst v za izohoro doloimo iz:
s = cv ln T v + R ln + s0 T0 v0
S primerjavo z (10.82) vidimo, da je:

konst v = cv ln T0 R ln
v + s0 v0
(10.83)
Slika 10.18: Specifina toplota v diagramu Ts
Slika 10.19: Diagram Ts idealnega plina
Spremenljivi parameter je v. S poveanjem volumna v konstanta raste. Volumen izohor raste v smeri poveanja entropije. Za izobare je konstanta po enabi (10.71) enaka:
konst p = c p ln T0 R ln
p + s0 p0
(10.84)
S poveanjem parametra p se konstanta zmanjuje. Tlak izobar raste v smeri zmanjanja entropije. V sl. (10.19) vidimo potek izentrope, izobare, izohore, izoterme in politrope 1 < n < skozi stanje 1. Specifina toplota politrope je negativna, zato je tudi njen nagib negativen.
175
10.7
NEPOVRALJIVOSTI IN ENTROPIJA
Iz vsega, kar smo do sedaj sliali o entropiji, sklepamo, da je entropija sicer kar koristna raunska veliina. Vendar to vse ne opraviuje, da bi pripisovali entropiji nek prav poseben ali pa celo fundamentalen pomen v termodinamiki. Entropija pa ima tak pomen, kakor bomo kmalu spoznali. Tedaj je naa naloga, dognati, v em tii termodinamina pomembnost entropije. Obstoj entropije smo odkrili s pomojo drugega glavnega zakona. Ravno tako so nas dovedla razmiljanja o drugem glavnem zakonu do spoznanja, da so poleg e znanih povraljivih procesov tudi e nepovraljivi. Upraviena je tedaj misel, da je neka zveza med povraljivostmi in entropijo. Da bi presodili upravienost te zamisli, bomo najprej raziskali v tej smeri nekaj nam e znanih nepovraljivih procesov.
10.7.1 Pretvarjanje dela v toploto s trenjem
Dve telesi enake temperature T in veliko toplotne kapacitete taremo eno ob drugo. Pri tem se pretvarja mehanino delo trenja W v toploto Q, ki preide z mesta trenja na obe telesi. Ves dogodek poteka v popolni toplotni izolaciji proti drugim telesom. Ker je toplota Q prela na obe telesi ob temperaturi T, se je entropija obeh teles poveala za znesek S :
S = Q T
(10.85)
10.7.2 Prehod toplote z vije temperature na nijo
Imamo dve telesi A in B (sl. 10.20) s temperaturama TA in TB , TA > TB . S telesa A prestopi toplota Q na telo B. Toplota Q je v primerjavi s toplotno kapaciteto obeh teles tako majhna, da se zaradi njenega prehoda temperatura teles ne spremeni. Zaradi prehoda toplote Q se je spremenila Slika 10.20: Prehod toplote entropija telesa A za S A = Q TA , entropija telesa
176
B pa za S B = Q TB . Celotna sprememba entropije S vseh pri dogodku udeleenih teles je enaka vsoti S A + S B : S=
1 Q Q 1 =Q T TB T A B TA
(10.86)
(1 / TB 1 / TA ) > 0
ker je TB < TA . Torej je tudi S > 0 . Entropija sistema se je tudi pri tem
nepovraljivem dogodku poveala.
10.7.3 Ekspanzija plina brez dela
Idealni plin ekspandira iz zaetnega stanja 1 (V1 , T1 ) na konno stanje 2 (V2 , T2 ) , ne da bi pri tem opravil delo (glej sl. 10.5b). Ves dogodek je popolnoma izoliran proti okolici. Zato je ostala notranja energija plina nespremenjena: U 2 = U1 in zato se tudi temperatura idealnega plina ni spremenila: T2 = T1 = T . Entropija plina v zaetnem stanju S1 je po (10.73):
T v S1 = m s1 = m cv ln + R ln 1 T0 v0
Entropija plina po ekspanziji S 2 pa je:
(10.87)
T v S2 = m s2 = m cv ln + R ln 2 T0 v0
Spremeba etropije sistema S2 S1 = S je: S = m R ln v2 V = m R ln 2 v1 V1
(10.88)
(10.89)
Ker je V2 > V1 je tudi S > 0 . Tudi pri tem nepovraljivem dogodku je entropija vseh udeleencev narasla.
10.7.4 Meanja plinov
Entropije plinskih zmesi ne znamo e izraunati. Tehnino meanje plinov, kakrno smo obravnavali v poglavju 6, je nepovraljiv proces. Zato ne moremo izraunati spremembe
177
entropije pri meanju z integralom dQ / T . e poteka meanje adiabatno, je vrh tega e

dQ = 0 .
Da bi mogli izraunati entropijo plinske zmesi, si moramo izmisliti povraljiv nain meanja plinov. Iz znane entropije istih komponent in iz ob povraljivi preobrazbi izraunane entropijske razlike lahko doloimo entropijo zmesi. Dva plina lahko pomeamo vsaj v mislih povraljivo z delno prehodnimi To ali so
semipermeabilnimi
membranami.
membrane, ki prepuajo skozi svoje pore samo en plin, medtem ko drugih plinov ne prepuajo. e je pretok plina skozi membrano zelo poasen, membrana pretoka sploh ne ovira. Plin prestopa z Slika 10.21: Povrajivo meanje plinov ene strani na drugo in obratno, kakor da membrane sploh ni. Take membrane tudi zares
obstojajo: uarjena tenka ploevina iz platine prepua vodik, drugih plinov pa ne. Pa tudi e takih membran ne bi bilo, bi jih smeli uporabljati za eksperimente v mislih, ker zamisel takih membran ali open ni v nasprotnosti z nobenim naravnim zakonom. Sl. 10.21 prikazuje napravo, ki jo rabimo za povraljivo meanje dveh plinov. Stena B deli valj A v dva enaka prekata: I z volumnom V1 in II z volumnom V2 (V1 = V2 ) . V valju A se nahaja premini sistem batov C in D na batnici E. Vsa naprava je toplotno izolirana. Zaetno stanje sistema je narisano v sl. 10.21a. V prekatu I se nahaja m1 kg idealnega plina I s stanjem 1 ( p1 , V1 , T1 = T ) , v prekatu II pa m2 kg idealnega plina II s stanjem 2
( p2 , V2 , T2 = T ) . Temperaturi plina I in II sta v zaetnem stanju enaki

popolnoma neprepusten za vse pline.
T1 = T2 = T . Stena B je
prepustna za plin II, drugih plinov ne prepua. Bat D pa je prepusten le za plin I. Bat C je
Pri premiku batnega sistema od desne proti levi se zmanjujeta prekata I in II, odpira pa se nov prekat III ( sl. 10.21b). Ker stena B plina II ne ovira, prestopa ta plin brez spremembe stanja prekat III, saj je prekat III v vsaki legi batov ravno toliken, kolikrno je zmanjanje
178
volumna prekata II . Plin II ima torej na voljo vedno enak volumen V2 . Tlak plina II v prekatu
III je enak njegovemu tlaku v prekatu II, torej p2 . Plin II namre stene B sploh ne "obuti" ali
"zapazi" in zaradi tega ima plin v celem razpololjivem volumnu enak tlak. Ker je bat D za plin II neprepusten, plin II ne more prestopiti v prekat I. Prav tako prestopa plin I skozi prepustni bat D v prekat III in izvaja v tem prekatu tlak p1 . Celoten tlak v prekatu III je p3 . Ta tlak je enak vsoti tlakov plina I in plina II:
p3 = p1 + p2
(10.90)
Ko prispe batni sistem v konno lego (sl. 10.21c), sta prekata I in II izginila. Imamo samo e prekat III in v njem celotni koliini obeh plinov m1 + m2 . Volumen V3 tega prekata je enak volumnu V1 prekata I in tudi enak volumnu V2 prekata II:
V1 = V2 = V3
(10.91)
Pri premiku batnega sistema nismo niti pridobili niti porabili dela: na bat C deluje iz prekata
II tlak p2 plina II. Na desno stran tega bata ne deluje nobena sila, ker je tam vakuum. Na bat D pritiska z leve strani plin II s tlakom p2 , z desne strani plin I ne pritiska na bat D, ker je bat
zanj prepusten. Pritiska na desno stran bata C in na levo stran bata D sta po smeri nasprotna in po velikosti enaka. Batni sistem je tedaj v vsaki legi v ravnoteju, za njegovo premikanje ni potrebno nobeno delo. Zaradi tega in zaradi popolne toplotne izolacije se notranja energija sistema (obeh plinov) pri premikanju batov ne spremeni in temperatura plinov je konstantna. Konna temperatura plinske zmesi T3 (sl. 10.21c) je torej enaka zaetni temperaturi T1 oziroma T2 :
T3 = T1 = T2
(10.92)
Ves postopek je povraljiv; pri premiku batnega sistema iz lege C (sl. 10.21c) na desno se plinska zmes spet razloi na svoji komponenti. Ko doseemo zaetno lego batnega sistema, doseemo tudi v vseh delih sistema zaetno stanje. Nikjer v naravi ni ostala nobena sled dogodka. Zaradi povraljivosti preobrazbe lahko izraunamo razliko entropije med zaetnim stanjem
a in konnim stanjem c po formuli:
179
dS = dQ T
Zaradi izolacije pa je dQ = 0 in zato tudi dS = 0. Razlika entropije S zaradi meanja je tudi enaka ni. Entropija zmesi dveh idealnih plinov je torej enaka vsoti entropij obeh plinov pri temperaturi zmesi in pri njunih parcialnih tlakih. Za zmesi ve plinov pridemo do enakega zakljuka, ker lahko z nao napravo najprej pomeamo povraljivo dva plina, nato to zmes, ki jo sedaj smatramo kot enoten plin, povraljivo pomeamo s tretjim plinom itd. Entropija S z zmesi n idealnih plinov i (i = 1, 2, ..., n ) z masami mi je torej v skladu z (10.71):
p T S z = mi c pi ln Ri ln i + si 0 T0 p0 i
(10.93)
ali z mi = mi m (glej (6.12)) in S z = s z m , pri emer je m masa in s z specifina entropija zmesi:

p T s z = mi c pi ln Ri ln i + si 0 T0 p0 i
(10.94)
V enabah (10.93) in (10.94) je pi parcialni tlak i-tega plina. Pri povraljivem meanju zavzemajo posamezne komponente pred meanjem volumen, ki je enak volumnu zmesi in imajo tlak, ki je enak njihovemu parcialnemu tlaku v zmesi. Tako meanje zaenkrat tehnino ni izvedljivo. Pri tehninem meanju imajo komponente pred meanjem vse enak tlak, ki je enak tlaku zmesi. Pri meanju ekspandirajo plini na veji volumen zmesi, ne da bi pri tem opravili dela. V tem tii nepovraljivost tehninega meanja idealnih in drugih plinov. Vsota entropij plinov pred tehninim meanjem je:
T p S1 = mi c pi ln R ln z + si 0 T0 p0 i
(10.95)
kjer je p z tlak zmesi. Razlika entropij po meanju in pred njim S = S z S1 :
180
S = mi Ri ln
i
pz pi
(10.96)
Ker je p z > pi je S > 0 . Pri nepovraljivem meanju plinov je entropija narasla.
10.7.5 Nepovraljivosti poveajo entropijo zaprtega sistema
Pri vseh posebnih nepovraljivih procesih, ki smo jih v ta namen raziskali, smo dognali poveanje celotne entropije udeleenih teles ali zaprtega sistema. V primeru prehoda toplote se je entropija toplejega telesa sicer zmanjala, entropija hladnejega telesa pa je za toliko ve narasla, da je v konnem rezultatu celotna entropija vseh udeleenih teles, oziroma zaprtega sistema, narasla. Sedaj se pa vpraamo, ali je poveanje entropije pri raziskanih procesih le sluajno, ali pa je v globji zvezi z nepovraljivostmi. Da bi to razjasnili, moramo nepovraljive procese in entropijske spremembe, ki pri njih nastopajo, splono raziskati. Preobrazbe zaprtega sistema so vedno adiabatne: dQ = 0. Pri povraljivih preobrazbah povraljive spremembe zaprtega sistema iz stanja 1 v stanje (2 pov ) velja:
2 pov
zaprtega sistema je dQ pov = 0 . Zato je seveda tudi dS pov = 0 , saj je dS = dQ pov / T . Za
S =
dS = 0
1
(10.97)
Iz tega sledi:
A. Pri povraljivih preobrazbah zaprtega sistema ostane entropija sistema nespremenjena.
To velja isto splono. Sistem je lahko sestavljen iz poljubnega tevila poljubnih teles, mora pa seveda obsegati vsa pri preobrazbi udeleena telesa. Preobrazba mora biti povraljiva, sicer pa je lahko poljubna, torej tudi kemina. Sedaj si pa zamislimo nepovraljivo preobrazbo zaprtega sistema iz zaetnega stanja 1 v konno stanje (2 nepov ) . Tudi ta proces je adiabaten: dQ = 0; ker pa proces ni povraljiv, ne
181
moremo iz dQ = 0 sklepati na dS = 0. Pri tej nepovraljivi preobrazbi opravi sistem delo

Wnepov . To delo je pridobljeno iz notranje energije sistema, ki se je zmanjala za: U = U1 U 2 = Wnepov
(10.98)
Spremembo entropije bomo doloili tako, da si izmislimo povraljiv prehod sistema iz stanja 1 v stanje 2 to stanje je identino s stanjem 2 nepov in ob tej preobrazbi izraunamo vrednost:
dQ pov T
Pri tem povraljivem prehodu iz stanja 1 v stanje 2 opravi sistem delo W pov , ki je po 10.4.2 veje od Wnepov :
W pov > Wnepov
(10.99)
Notranja energija sistema se je zmanjala pri povraljivem procesu za enak iznos kakor pri nepovraljivem, saj sta oba procesa potekala med istima konnima stanjema. Zaradi tega je:
Wnepov = U1 U 2 < W pov
(10.100)
Ker je povraljivo delo veje kakor razlika notranje energije, je morala po prvem glavnem zakonu ob povraljivi preobrazbi v sistem od Slika 10.22: Povraljiva in nepovraljiva preobrazba sistema zunaj pritekati e toplota Q pov . Sistem ne more
adiabatno,
torej
kot
zaprt
sistem,
preiti
povraljivo iz stanja 1 v stanje 2. Toploto Q pov moramo odvzeti nekemu telesu izven sistema, nekemu tujemu izviru toplote. Povraljivi proces med stanjema sistema 1 in 2 izvajamo torej z razirjenim sistemom (glej sl. 10.22). Koliino toplote Q pov doloa prvi glavni zakon:
Q pov = U 2 U1 + W pov
(10.101)
182
Ker je med povraljivo preobrazbo pritekala v sistem toplota, se je poveala entropija sistema. Entropija S 2 sistema v stanju 2 je veja kakor entropija S1 v stanju 1:
S 2 > S1
Ker pa je entropija veliina stanja, pripada vsakemu stanju le ena sama vrednost entropije. Tudi po nepovraljivem prehodu v stanje 2 je entropija tega stanja S 2 in enaka entropiji, ki smo jo izraunali ob povraljivem prehodu. Ker pa smo tam dognali, da je S 2 > S1 , velja isto splono izrek B.
B. Pri nepovraljivih preobrazbah zaprtega sistema se entropija sistema povea.
Zaradi veje jasnosti e tole: nepovraljiv prehod smo opravili z zaprtim sistemom. Pri tem je zaprti sistem preel iz stanja 1 v stanje 2, entropija zaprtega sistema se je poveala. Povraljivega prehoda zaprtega sistema iz stanja 1 v stanje 2 nismo mogli izvriti. Zato smo sistem razirili in dodali toplotni izvir. Prvotni sistem in toplotni izvir tvorita sedaj razirjen
zaprt sistem. e opravimo s tem razirjenim zaprtim sistemom povraljivo preobrazbo, mora
po izreku A entropija celega sistema seveda ostati konstantna. To povraljivo preobrazbo izvedemo tako, da prvotni sistem preide v enako konno stanje 2 kakor prej. Ker se pri tem povea entropija prvotnega sistema in ker se entropija razirjenega sistema ne sme poveati, se mora zmanjati entropija toplotnega vira za ravno toliko, za kolikor se je poveala entropija prvotnega sistema.
Slika 10.23: Diagram Ts zaprtega sistema
Slika 10.24: Diagram pV zaprtega sistema
183
Spoznanji A in B kombiniramo v en sam izrek C:

C. Pri preobrazbah zaprtega sistema njegova entropija naraa ali kvejemu ostane konstantna, kadar je preobrazba povraljiva. Tudi ta izrek je v bistvu le posebna formulacija drugega glavnega zakona. e je prvi
glavni zakon, zakon o konstantnosti energije zaprtega sistema, je drugi glavni zakon,
zakon o poveanju entropije zaprtega sistema.
Oglejmo si diagram Ts zaprtega sistema (sl. 10.23). Izentropa S1 = konst skozi zaetno stanje 1 sistema deli diagram v dve polji. Levo polje obsega stanja manje entropije, kakor je
S1 . V ta stanja zaprt sistem stanja 1 sploh ne more preiti. Desno rafirano polje obsega vsa
stanja veje entropije, kakor je S1 . V ta stanja je moen le nepovraljiv prehod sistema. Le v stanja na izentropi S = S1 = konst prehaja sistem povraljivo. Pri monih, kakor vidimo v splonem nepovraljivih preobrazbah, porablja sistem delo, kadar se njegov volumen manja (kompresija); kadar pa se volumen sistema vea (ekspanzija), lahko sistem opravlja delo, vendar to ni nujno. V sl. 10.24 vidimo diagram pV zaprtega sistema z vrisano izentropo, ki loi dosegljivo podroje od nedosegljivega. Ta spoznanja lahko izrekamo takole: V okolici trenutnega stanja zaprtega sistema so
stanja, v katera sistem lahko preide, in stanja, v katera sistem ne more preiti. Med sistemu dostopnimi sosednjimi stanji sta dve stanji (na izentropi), v kateri je prehod povraljiv, v ostala stanja pa je prehod nepovraljiv.
Tudi ta izrek lahko smatramo kot formulacijo drugega glavnega zakona.
10.8
MATEMATINA FORMULACIJA DRUGEGA GLAVNEGA ZAKONA
Prvi glavni zakon pravi:

dQ = dU + dW +
dWi
i
(10.102)
kar velja za kakren koli sistem, naj bo odprt ali zaprt; tudi za enostavna telesa in seveda tudi za delovne snovi tehninih kronih procesov velja ta izrek.
184
Pri povraljivih procesih je dQ = T ds in zato lahko piemo:

T ds = dU + dW +
dWi
i
pov
(10.103)
Pri nepovraljivih procesih je:

dW +
dWi
i
nepov
< dW +
dWi
i
pov
(10.104)
T, S in U ter njihove spremembe pa so kot veliine stanja enake za povraljive in
nepovraljive procese. Zato se glasi enaba (10.103) za nepovraljive procese:

T ds > dU + dW +
dWi
i
nepov
(10.105)
e kombiniramo enabi (10.103) in (10.105) dobimo izraz, ki velja splono za procese (povraljive in nepovraljive, fizikalne, kemine itd.) in za vse sisteme (odprte in zaprte, enostavne in sestavljene):
T ds dU + dW +
dWi
i
(10.106)
To je matematina formulacija drugega glavnega zakona. Enaaj velja za povraljive procese, znak > pa za nepovraljive. Pri povraljivih procesih zaprtega sistema je dS = 0, pri nepovraljivih procesih zaprtega sitema je dS > 0. Pri procesih odprtih sistemov, torej sistemov s toplotno izmenjavo z drugimi telesi izven sistema, ne moremo nekaj doloenega rei o velikosti entropijske spremembe dS. Pri povraljivih in nepovraljivih preobrazbah odprtih sistemov so za dS naelno dopustne pozitivne in negativne vrednosti in seveda vrednost 0:
(dS )odprto >< 0
(10.107)
V odprtih sistemih se entropija lahko povea, zmanja ali pa ostane nespremenjena, ne glede na povraljivost ali nepovraljivost procesa. Povraljivi in nepovraljivi procesi se
185
razlikujejo le po znaku v enabi (10.106). e pa vkljuimo v naa opazovanja vsa udeleena telesa, postane sistem zaprt in je poveanje entropije absoluten kriterij za nepovraljivost. Dognali smo torej, da so nepovraljivosti zvezane z doloenimi spremembami entropije. e bi se posreilo najti koliinsko odvisnost spremembe entropije od velikosti nepovraljivosti, bi lahko merili velikost nepovraljivosti s spremembo entropije. Predno se pa lotimo te naloge, se moramo dogovoriti, kaj pomeni pojem "velikost nepovraljivosti". Videli smo, da iz nepovraljivih procesov dobimo manj dela, kakor iz povraljivih. Kar se tie opravljanja dela so povraljivi procesi najbolji. Primerjali bomo nepovraljive procese s povraljivimi in bomo rekli, da so nepovraljivosti tem veje, im veja je razlika v povraljivem in nepovraljivem procesu opravljenega dela.
10.9
OKOLICA
Znano nam je, da pretvarjamo tisti del notranje energije telesa, ki jo rpamo iz njega kot toploto, v delo tako, da jo dovajamo delovnemu sredstvu kronega procesa. Pri kronem procesu preostane del toplote, iz katere nismo pridobili dela, in ta del toplote odvajamo v telo, katerega temperatura je nija od temperature toplotnega vira. Pri tem postopku se seveda toplo telo ali vir toplote ohlaja, medtem ko se hladno telo greje. Temperaturi obeh teles (toplotnih rezervoarjev) se zaradi procesa medsebojno pribliujeta in se konno izenaita. Tako delo se opravlja torej samo tako dolgo, dokler se temperaturi toplega in hladnega telesa razlikujeta. Kadar je v sistemu (med obema telesoma) tudi razlika tlakov, se seveda delo pridobiva lahko tudi iz te razlike in sicer brez vkljuitve kronega procesa, z neposredno ekspanzijo telesa vejega tlaka proti nijemu tlaku drugega telesa. Zaradi te ekspanzije se bo seveda telo nijega tlaka stiskalo in njegov tlak bo naraal. Konno se bosta tlaka obeh teles izenaila. Tako delo se opravlja samo toliko asa, dokler obstaja med obema telesoma razlika tlaka. Z drugimi besedami: pridobivanje dela iz notranje energije nekega telesa je mono le takrat, kadar obstaja e najmanj eno drugo telo, s katerim prvo telo ni v terminem in mehanskem ravnoteju. Telo vije temperature imenujemo vir energije ali tudi toplo telo. Za termodinamine procese si pripravimo toplo telo na kak tehnien nain, n.pr. z zgorevanjem
186
goriva, ali pa v redkih primerih tudi tako, da zajamemo ali navrtamo naravni izvor vroe vode ali pare. Poiskati pa si moramo e primerno hladno telo. Iz raziskave kronih procesov vemo, da so povraljivi kroni procesi tem bolji, im veja je temperaturna razlika. Zato bomo gledali, da pripravimo toplo telo im vije temperature in da izberemo hladno telo im nije temperature. Ker pa je e pripravljanje toplega telesa zvezano s stroki, zahtevamo, da naj hladno telo e kot tako obstoji v naravi in da je brez strokov povsod na voljo. Tako hladno telo je okolica, ki jo sestavljajo atmosferski zrak, reke, morja, zemlja itd.
Okolica je povsod prisoten toplotni rezervoar nespremenljive temperature T0 in nespremenljivega tlaka p 0 . V pogledu temperature in tlaka je okolica sistem najnijega
nivoja, ki je zastonj (termodinamino povedano se to pravi, brez porabe dela) na voljo. e pravimo, da sta T0 in p0 nespremenljiva mislimo to tako, da mi ne moremo teh veliin spreminjati. Vse snovi in energije ki jih iz tehnikih procesov odvajamo v okolico, ne spremenijo temperature in tlaka okolice. Seveda pa sta temperatura in tlak okolice spremenljiva s asom (letnim in dnevnim) in z geografino lego. Na doloenem mestu in v doloenem asu pa sta T0 in p0 dana in nespremenljiva. Pomen okolice je v tem, da je samo okoliko stanje zastonj in vedno pri roki. Vsa telesa na zemeljski povrini so v svojem naravnem stanju deli okolice in imajo zato temperaturo in tlak okolice. Vsa od okolikega stanja razlina stanja teles moramo pripraviti na umeten nain s porabo energije. Ker je kalorini del notranje energije telesa v naravnem stanju v ravnoteju s kalorino energijo okolice, ne moremo te energije porabiti za pripravljanje stanj, ki se razlikujejo od okolikega. Skunja pa kae, da obstajajo telesni sistemi, katerih notranja kemina ali jedrska energija nista v ravnoteju s stanjem okolice. Taki sistemi so n.pr. goriva in za njihovo oksidacijo potreben kisik. Ravnoteje takih sistemov je le navidezno; sproanje kemine (ali jedrske) energije je le zavrto in ga lahko sproimo n.pr. z zaigom. Videli bomo, da je sproanje delov notranje energije, ki so le navidezno v ravnoteju z okolico, normalen tehnien proces.
187
10.10 DELO IZ TELESA ALI IZ SISTEMA TELES
Povzamemo: Da bi mogli dobiti delo iz nekega telesa ali sistema, mora biti temperatura telesa ali sistema razlina od temperature okolice, ali pa mora biti tlak sistema razlien od okolice, ali pa oboje. Z drugimi besedami: sistem ne sme biti v ravnoteju z okolico. Pri opravljanju dela se temperatura in tlak pribliujeta temperaturi in tlaku okolice. Konno pride sistem v (mehanino in temperaturno) ravnoteje z okolico; preobrazba sistema se ustavi in z njo opravljanje dela. V teh mislih pa tii tudi e odgovor na vpraanje, kako bi pridobili maksimalno delo iz sistema danega stanja:
Maksimalno delo iz sistema dobimo tedaj, kadar se temperatura in tlak sistema povraljivo izenaita s temperaturo in tlakom okolice.
10.10.1 Delo iz sistema
Sistem A (sl. 10.25), katerega preobrazbe zasledujemo, je sestavljen iz enega ali ve teles. Med temi telesi je dopustna izmenjava toplote; tudi mehanino delo lahko prehaja iz enega telesa sistema na drugo. V sistem vkljuimo vsa telesa, iz katerih se rpa toplota torej tudi taka telesa s temperaturo okolice. Sistem A, ki ga imenujemo tudi delovni sistem, je obdan z mejo, ki ga loi od okolice. Od sistema A prehaja na okolico toplota Q0 . Razen tega prestopa mejo sistema e delo W0 , ki ga sistem preda okolici ali Slika 10.25: Delo iz sistema pa od nje sprejme. Smer tega prehoda upotevamo s predznakom.
Okolica O in sistem A tvorita zaprt sistem Z . Vse veliine, ki pripadajo okolici, bomo oznaili z indeksom o; tiste pa, ki se nanaajo na zaprti sistem Z, dobijo indeks z. Veliine sistema A nimajo indeksa. Sistem A preide iz zaetnega stanja 1 v konno stanje 2 po poljubni poti. V zaetnem kakor tudi v konnem stanju imajo posamezna telesa sistema lahko razline temperature in tlake. Zaradi tega za
188
stanje 1 in 2 ne bomo navedli doloenih temperatur T1 ali T2 , niti doloenih tlakov p1 ali p2 . Pa pa je popolnoma doloena notranja energija sistema U1 v zaetnem stanju oziroma U 2 v konnem stanju in isto velja tudi za entropiji S1 in S 2 in za celotni volumen sistema V1 in V2 . Ob preobrazbi sistema pridobimo razpololjivo delo W , ki ga lahko hranimo v zaprtem sistemu n.pr. v dvignjenih uteeh ali pa ga porabimo. Vzporedno s preobrazbo sistema A se spreminja tudi stanje zaprtega sistema Z. Preobrazba zaprtega sistema je adiabatna (dQz = 0) in zato sledi iz prvega glavnega zakona:
W = U 1z U 2 z
(10.108)
Notranja energija zaprtega sistema je vsota notranjih energij sistema A in okolice O. Torej je:
W = U1o U 2o + U1 U 2
(10.109)
Prvi glavni zakon napisan za okolico se glasi:

Qo = U 2o U1o po (V2 V1 )
(10.110)
Qo je toplota, ki je prela iz sistema A na okolico. Volumen sistema se je spremenil od V1 na V2 . Ta sprememba volumna je nastala proti tlaku okolice p0 . Sistem je odrinil okolico
(okoliki zrak) za razliko volumna (V2 V1 ) in pri tem predal okolici delo:
Wo = po (V2 V1 )
(10.111)
Ker je to delo okolica sprejela, mu pripada v (10.110) negativni predznak. Ker je temperatura okolice To konstantna, je:
Qo = To S o
(10.112)
iz (10.110) in (10.112) sledi po preureditvi:

U1o U 2o = To S o + po (V1 V2 )
(10.113)
in desna stran enabe (10.113) vstavljena za U1o U 2o v (10.109) da:

W = U1 U 2 To S o + po (V1 V2 )
(10.114)
189
Ta enaba velja za vse preobrazbe med poljubnim zaetnim stanjem 1 in poljubnim konnim stanjem 2 brez izjeme, torej tudi za kemine ali jedrske. Za preobrazbe, ki dajejo delo, dobimo W > 0 ; za preobrazbe pa, ki porabljajo delo, je W < 0. Za povraljive preobrazbe piemo:
W pov = U1 U 2 To S o pov + po (V1 V2 )
(10.115)
za nepovraljive pa:
Wnepov = U1 U 2 To S o nepov + po (V1 V2 ) < W pov
(10.116)
Pri povraljivih procesih je sprememba entropije zaprtega sistema S z = 0 . Pri nepovraljivih procesih pa je S z > 0 . S z je sestavljena iz spremembe entropije sistema A
(S 2 S1 ) in iz S o . Razlika (S 2 S1 ) je odvisna le od zaetnega in konnega stanja sistema, ni pa odvisna od

preobrazbe, torej tudi ne od tega, ali je preobrazba povraljiva ali pa ne. Za povraljive procese je:
S z pov = S o pov + (S 2 S1 ) = 0
(10.117)
iz esar sledi:
S o pov = S1 S 2
(10.118)
Za nepovraljive procese pa je:

S z nepov = S o nepov + (S 2 S1 ) > 0
(10.119)
Enabo (10.119) odtejemo od (10.117) in dobimo:

S z nepov = S o nepov S o pov = S z
(10.120)
Enabo (10.118) vstavimo v (10.114), kar da:

W pov = U1 U 2 To (S1 S 2 ) + po (V1 V2 )
(10.121)
190
S tem smo delo, ki ga opravi sistem, izrazili le z veliinami stanja sistema A samega in z lahko izmerljivimi veliinami stanja okolice To in po . Ker je Wnepov < W pov , lahko napiemo splono za povraljive in nepovraljive procese:
W U1 U 2 To (S1 S 2 ) + po (V1 V2 )
(10.122)
Kadar proces porablja delo, je W < 0 in v tem primeru je W pov < Wnepov . Pri povraljivem procesu porabimo manj dela, kakor pri nepovraljivem.
10.10.2 Izgube dela zaradi nepovraljivosti
Izgube dela W zaradi nepovraljivosti so:

W = W pov Wnepov
(10.123)
ali z (10.115) in z (10.116):

W = To S o nepov S o pov
(10.124)
Z (10.120) dobimo konno:

W = To S z
(10.125)
Izgube dela zaradi nepovraljivosti so enake temperaturi okolice, pomnoeni s prirastkom entropije zakljuenega sistema (sistema A + okolice O). Pri povraljivem procesu smo odvedli iz sistema v okolico toploto:
Q pov = To S o pov
(10.126)
pri nepovraljivem procesu pa:

Qnepov = To S o nepov
(10.127)
Razlika obeh toplot Q je:

Q = Qnepov Q pov = To S o nepov S o pov
191
Q = To S z
(10.128)
Ker je S z > 0 , je tudi Qnepov > Q pov . Pri nepovraljivem procesu smo odvedli iz sistema v okolico za Q ve toplote kakor pri povraljivem. Ta toplota je enaka izgubljenemu delu. Toploto Q odvzamemo notranji energiji sistema ali pa delu, ki je sistemu dovedeno (kadar je W < 0):
Zaradi nepovraljivosti izgubljenemu delu ekvivalentna energija preide brez koristi kot toplota v okolico in povea kalorino notranjo energijo okolice. Ker se notranja energija okolice ne da ve pretvoriti v delo, je izgubljeno delo za vedno izgubljeno.
10.10.3 Maksimalno delo iz sistema
Po 10.10 bomo dobili formulo za maksimalno delo Wmax iz sistema, e vstavimo v (10.122) pogoje za ravnoteje sistema z okolico v konnem stanju 2. Tedaj imajo vsa telesa sistema enako temperaturo To in enak tlak po . Veliine stanj U 2 , S 2 in V2 , ki jih ima sistem v ravnoteju z okolico, bomo tu posebej oznaili z:
o o U 2 , S 2 in V2o
Potem je:
o o Wmax = U1 U 2 To S1 S 2 + po V1 V2o
(10.129)
Ta enaba nam omogoa izraunati maksimalno delo iz sistema s poljubnim zaetnim stanjem. To delo je sicer odvisno od stanja okolice (To , po ) , ker pa teh veliin ne smemo spreminjati, ampak jih moramo za doloen kraj in as kot dane sprejeti in priznati, nimamo tudi nobenega vpliva na velikost maksimalnega dela. Zato je maksimalno delo
nespremenljiva, od narave dana veliina. Za pridobitev maksimalnega dela je vaen samo povraljiv potek izenaenja temperatur in tlakov s temperaturo in tlakom okolice. Posameznosti procesa niso vane.
S formulo (10.129) doenemo lahko maksimalno delo tudi za take procese, za katere e ne poznamo povraljivega izvajanja, n.pr. za nekatere kemine reakcije.
192
10.11 EKSERGIJA
Tehniki procesi potekajo v postrojenjih ali napravah. Energije predelujemo v strojih. Tako pogonski stroji pretvarjajo druge energije v mehanino delo. Te druge oblike energije so lahko zelo razline; v elektromotorjih je ta energija druge oblike elektrina energija, v vodnih turbinah je to kinetina in potencialna energija vode itd. Med take v delo pretvorljive energije spada tudi toplotna, katero n.pr. direktno dovajamo motorju na vro zrak, ali pa notranja energija nekega posebno pripravnega telesa, n.pr. vodne pare, ki se pretaka skozi parno turbino. Posebnost takega telesa, nosilca energije, je, da ga moramo v posameznih obrokih (parni batni stroj) ali pa v neprekinjenem toku (turbina) vnaati v stroj ali postrojenje in po energetini izrabi spet iz stroja iztisniti. Seveda stremimo za tem, da bi iz nosilca energije izvlekli im ve dela. To bomo dosegli, e njegov tlak in temperaturo v stroju izenaimo po povraljivi poti s tlakom in temperaturo okolice. Velikokrat pa namen tehninih procesov ni pridobivanje dela, temve predelava snovi. Snovi se danes v najvejem obsegu predelujejo v keminih tovarnah. Pri teh postopkih porabljamo delo in druge energije, ali pa jih tudi pridobivamo, eprav to ni prvoten cilj teh naprav. Veinoma se zahteva, da so predelane snovi na voljo pri tlaku in temperaturi okolice. Kar se tie porabe dragocenega dela, bodo tudi ti postopki optimalni, e potekajo v vsem povraljivo. Z napravami za pridobivanje dela imajo taki postopki skupno to, da moramo v predelovalno postrojenje, tovarno in njene aparate, vnaati snovi zaetnega stanja v obrokih ali v toku, jih prevesti povraljivo v konno stanje temperature To in tlaka po in jih nato spet v obrokih ali pa v neprekinjenem toku iztisniti ali izvesti iz predelovalnih naprav. Obe vrsti postopkov v tehnikih
postrojenjih, t.j. pridobivanje dela iz snovi in predelavo snovi ob porabi energije, lahko skupno obravnavamo. Slika 10.26: Maksimalno delo v napravi, eksergija V napravo (sl. 10.26) vnesemo obrok snovi mase m in stanja 1 ( p1, T1, V1, U1, S1 ) . To snov
predelamo v napravi tako, da se povraljivo preobrazi v stanje 2, ki je v ravnoteju z okolico
193
(p , T , V
o o
o o 2 , U2 ,
o S2 . Pri tem pridobimo delo Wmax in obenem odvedemo toploto Qo v
okolico. Delo Wt in toplota Qo imata lahko poljuben predznak. Postopek bomo najbolje izvedli in, e mu je namen opravljanje dela, bomo iz njega pridobili najve dela, kadar prehod iz zaetnega stanja v konno stanje opravimo povraljivo. Ker pa so vsi povraljivi procesi med istimi stanji enakovredni, je vseeno kaken povraljiv proces izberemo; rezultat bo od posebnosti procesa neodvisen. Izbrali si bomo proces, ki je raunsko lahko zasledljiv: snov prevedemo iz zaetnega stanja v konno stanje v dveh stopnjah. Najprej izenaimo izentropno
(S = konst = S1 , Q = 0) temperaturo snovi T1 s temperaturo snovi To , nato pa izotermno (T = konst = To ) tlak p1 s tlakom po . Ne smemo pozabiti vtisniti snov v napravo, po procesu
pa napravo izprazniti. Po prvem glavnem zakonu morajo vstopne energije biti enake izstopnim: Vstopajo: notranja energija volumensko (vtiskovalno) delo Izstopajo: notranja energija volumensko (iztiskovalno) delo toplota v okolico pridobljeno delo
U1 p1 V1
o U2
p2 V2o Qo
Wt max
Torej:
o U1 + p1 V1 = U 2 + p2 V2o + Qo + Wt max
(10.130)
Toploto odvajamo v okolico le ob izotermi To = konst . Zaradi tega je:

Qo = To (S1 S 2 )
(10.131)
S tem in z U + p V = H dobimo iz (10.130):

o o Wt max = H 1 H 2 To (S1 S 2 )
(10.132)
To je maksimalno delo, ki ga moremo dobiti v tehniki napravi iz snovi danega zaetnega stanja. e pa proces porablja delo, je to minimalno delo, ki je potrebno za izvedbo procesa. Izraz (10.132) je univerzalen in velja neomejeno za vse procese. Wmax je po naravnih
194
zakonih dana veliina in nobena spretnost niti zvijaa ne more iz snovi danega zaetnega stanja izvlei veje delo kakor Wmax .
To delo ima torej prav poseben pomen in zaradi tega tudi posebno ime. Wmax se imenuje
eksergija1 E. Pravimo, da je E eksergija neke snovi, ali nekega procesa s snovmi. Specifina
eksergija snovi je eksergija masne enote te snovi 1 kg. Ker je ta eksergija zvezana z notranjo energijo, lahko tudi reemo, da je to eksergija notranje energije. e elimo to posebno poudariti, storimo to z indeksom U ali u:
o o EU = H 1 H 2 To S1 S 2
)
(10.133)
o o eu = h1 h2 To s1 s 2
Indeks U in u navadno ne piemo, ravno tako ne nadpisanega indeksa o pri veliinah stanja 2. Eksergija je maksimalno tehnino delo, ki ga lahko pridobimo iz notranje energije neke snovi. Enabi (10.133) pa predpisujeta, kako izraunamo eksergijo notranje energije teles. Eksergija pove, koliko notranje energije se da v najboljem primeru pretvoriti v maksimalno delo. Eksergija notranje energije snovi ima lahko zelo razline vrednosti, lahko je tudi enaka ni. Eksergija je takrat ni, kadar se nosilec notranje energije (t.j. telo) nahaja v "popolnem"
o o ravnoteju z okolico. Tedaj je H1 = H 2 in S1 = S 2 . Za kalorino notranjo energijo velja, da
je njena eksergija enaka ni, kadar je temperatura telesa enaka temperaturi okolice in njegov tlak enak tlaku okolice. V posebnem je eksergija kalorine notranje energije okolice
enaka ni. Iz kalorine notranje energije okolice same se na noben nain ne da pridobiti dela.
Pravzaprav pripada vsaki energiji doloena eksergija. Eksergija je maksimalni del neke energije, ki se da v tehnini napravi pretvoriti v mehansko delo in s tem tudi v druge oblike energije. Energije brez eksergije so popolnoma nepretvorljive v druge oblike energij. Iz toplote QT , ki je na voljo pri temperaturi T, dobimo maksimalno tehnino delo, e to toploto povraljivo predelamo v kronem procesu med temperaturama T in To . To maksimalno delo znaa po formuli (9.23) in po odstavku 10.4.1:
Iz grkega (eks) = iz in (ergon) delo; torej nekako delo, ki ga dobimo iz (energije telesa, snovi).
195
Wt Q max = Q
T To T
(10.134)
Eksergija toplote QT je tedaj:

EQ = Q T To T
(10.135)
Ostale znane oblike energije se dajo popolnoma pretvoriti v delo. Zato je eksergija ostalih energij tevilno enaka tem energijam, n.pr. za elektrino energijo:
Eel = Wel
(10.136)
10.11.1 Pretvorljivost toplote v delo in eksergija toplote
Slika 10.27: Odvisnost carnotskega faktorja od temperature dovoda toplote
196
Eksergijo EQ toplote Q izraunamo s carnotskim faktorjem f C :

fC = T1 T2 T1
(10.137)
po formuli:
EQ = fC Q
(10.138)
e vstavimo v (10.137) za T2 temperaturo okolice To , v diagramu sl. 10.27 vidimo potek carnotskega faktorja v odvisnosti od T1 za temperaturi T2 = 280 K in T2 = 300 K , ki
Slika 10.28: Odvisnost carnotskega faktorja od temperature odvoda toplote ustrezata nekako normalnim temperaturam okolice. Pri T1 = 103 K je f C 10 3 0 ,70 , pri
T1 = 10 4 K pa je f C 10 4 0 ,96 . Povianje dovoda toplote v kroni proces od 1000 K na
10000 K povea pretvorljivost toplote v delo (in druge energije) od 70 % na 96 %. Iz
197
diagrama pa vidimo tudi, da povianje temperatur dovoda od T1 = 1000 K na T1 = 3000 K zbolja pretvorljivost toplote od 70 % na 90 %. Porast krivulje f C (T1 ) je torej v obmoju vijih temperatur vedno bolj poloen in postane kmalu tehnino nezanimiv. Mera za naraanje carnotskega faktorja s temperaturo dovoda toplote je diferencialni kvocient
df C / dT1 . Z diferenciranjem enabe (10.137) dobimo: df C T2 = dT1 T12
(10.139)
V diagramu sl. 10.27 so vrisane tudi krivulje df C / dT1 = f (T1 ) . Tudi iz teh krivulj vidimo, da poveanje temperature dovoda nekako nad 3000 K prinaa le sorazmerno majhen dobiek. V tevilnih tehnikih procesih (n.pr. pri motorjih z notranjim zgorevanjem) ne ohlajujemo delovne snovi niti priblino na temperaturo okolice in zaradi tega odvajamo toploto iz procesov pri temperaturi T2 > To . V takih primerih se teoretino iz toplote pridobljivo delo obutno zmanja. V sl. 10.27 je vrisana krivulja f C za T2 = 400 K. V diagramu sl. 10.28 pa je prikazan vpliv temperature odvoda toplote iz povraljivega kronega procesa (tukaj seveda Carnotovega ) na f C za razline temperature dovoda T1 .
10.11.2 Eksergija kot mera za vrednost energije
Kalorina notranja energija okolice nima nobene eksergije. Ta kalorina energija pa nam je v okolici v neomejenih koliinah zastonj na uporabo. Kadar torej rabimo energijo brez eksergije, jo lahko, e smo dovolj spretni, brez strokov jemljemo iz okolice. Eksergija pa ni brezplana; priskrbeti si jo moramo iz posebnih izvorov, ki niso zastonj: goriva moramo s stroki ekstrahirati iz njihovih lei in jih moramo s stroki transportirati na mesto porabe. Energija brez eksergije ni pretvorljiva v druge oblike energij. Vsa fizikalna dogajanja, med katera spadajo tudi tehnini procesi, pa so zvezana s preobrazbami in pretoki energij, torej navezana na eksergijo. V tem smislu je energija brez eksergije energija brez vrednosti je zastonj, ni pa sposobna za preobrazbe1.
1
Pozneje bomo videli, da obstajajo tehnini procesi, ki poleg eksergije rabijo tudi energijo brez eksergije. Vendar je tudi tu prisotnost eksergije conditio, sine qua non.
198
Zato je eksergija mera za vrednost energije. im veji je dele eksergije v neki energiji, tem veja je vrednost (uporabljivost) te energije.
10.11.3 Eksergija in nepovraljivosti
Ker je eksergija enaka povraljivemu delu iz terminih procesov, so izgube dela, ki smo jih obravnavali v 10.10.2 tudi izgube eksergije. Ker je energija izgubljenega dela odvedena v kalorino notranjo energijo okolice, je njena eksergija tudi izgubljena. Ker pa kalorina
energija okolice nima nobene eksergije, je zaradi nepovraljivosti izgubljena eksergija za vedno zapravljena in uniena.
Za eksergijo ne velja zakon o ohranitvi kakor za energijo. Medtem ko je energija robustna in neuniljiva veliina, je eksergija nene narave. Po enabi (10.125) je izguba dela pri poljubnem procesu nekega sistema A:
W = To S z
(10.140)
Analogno izvodu tega obrazca lahko pokaemo, da tudi za procese v tehninih napravah velja, da je izguba dela Wt enaka:
Wt = To S z
(10.141)
pri emer je zaprt sistem sestavljen iz naprave, v njej predelanih snovi in okolice. Izguba eksergije E zaradi nepovraljivosti je tedaj:
E = To S z
(10.142)
Pri povraljivih procesih je S z = 0 . Pri povraljivih procesih ni eksergetskih izgub.
10.11.4 Energetski in eksergetski izkoristek
Za presojo in ocenitev energetskih procesov uporabljamo danes veinoma energetski izkoristek. V energetskih procesih se pretvarjajo energije iz ene oblike v drugo ali pa se transportirajo energije z enega mesta na drugo. Energetski izkoristek je definiran kot
199
kvocient med energijo Wx 2 , ki je pretvorjena v eljeno obliko, ali pa je na voljo na koncu transportne naprave, in med energijo Wx 1 , ki je dovedena v proces:
= Wx 2 Wx 1
(10.143)
Indeks x naj pokae, da je energija Wx energija poljubne vrste in ne samo mehansko delo. e v procesu sodelujejo samo take energije, ki so popolnoma pretvorljive v energije drugih oblik, je energetski izkoristek zelo dobro in pregledno pomagalo za presojanje dobrote procesov. V tem primeru je namre idealna mejna vrednost energetinega izkoristka:
(lim )id
=1
(10.144)
Razlika med stvarnim energetskim izkoristkom in med najboljo vrednostjo 1 neposredno pove, koliko energije je lo po krivi poti oziroma koliko v proces dovedene energije nismo dobili iz procesa v zahtevani obliki. Razlika Wx 1 Wx 2 je tako imenovana izguba energije v procesu. Izguba energije se na koncu koncev vedno pojavi kot toplota, ki preide brez koristi na okolico. Take izgube pa niso utemeljene v naravi sami, saj ni nobenega naravnega zakona, ki bi te izgube nujno zahteval. Vzrok energetskih izgub je izkljuno le v nepopolnosti naih postrojenj in v nepopolnosti naina, kako ta postrojenja uporabljamo. Vemo sicer, da ne bomo nikoli dosegli idealnega energetskega izkoristka "ena". Vemo pa tudi, da se tej vrednosti lahko pribliamo z izpopolnitvijo naprav in postopkov. Imamo e tehnike stroje, katerih izkoristek se zelo pribliuje vrednosti "ena", n.pr. veliki elektrini transformatorji, precizni prenosi z zobniki itd. Energetski izkoristek nam v navedenih primerih pove, koliko lahko v najboljem primeru prihranimo energije, e tisto napravo izpopolnimo do najveje popolnosti. Energetski izkoristek je tako neposredno merilo nepopolnosti postrojenja, nepopolnosti, ki izvira iz nas, ki smo postrojenje napravili in ga uporabljamo, ne pa iz same narave. Drugane pa so razmere, e uporabljamo energetski izkoristek pri procesih, v katerih nastopajo tudi energije, katerih pretvorljivost v druge oblike je omejena, n.pr. toplota, notranja energija. Tedaj energetski izkoristek ne daje ve jasne slike o kvaliteti postopka in naprav, s katerimi ga izvajamo.
200
Da je to res, lahko takoj ugotovimo, e izraunamo energetski izkoristek dveh tipinih termodinaminih procesov. Oglejmo si najprej Carnotov kroni proces med absolutnima temperaturama T1 in T2
(T1 > T2 ) . Kakor vemo, je:

C = T1 T2 T1
Za T1 = 800 K in T2 = 273 K, dobimo energetski izkoristek C = 0,66. Drugi proces, katerega izberemo, je duitev. Duitev plina naj poteka v popolni izolaciji od okolice, tako da ni nobenega prehoda energije iz okolice v proces in obratno. Zaradi tega ostane vsa energija v plinskem toku, izgub energije ni. Iz tega sledi, da je energetski izkoristek D duitve:
D = 1,0
Analiza obeh primerov pokae, da z energetskim izkoristkom nekaj ni v redu. Primerjaje oba procesa vidimo, da ima Carnotov razmeroma majhen energetski izkoristek, medtem ko ima ta izkoristek pri duitvi najboljo dosegljivo vrednost in vendar je duitev olski primer za slab energetski proces. Carnotov proces pa spada med najbolje mone procese, ki se dajo med danima temperaturnima mejama izvesti. Dejstvo, da moramo iz procesa odvesti del toplote v hladno telo, da se torej en del dovedene energije ne da koristno pretvoriti v eleno delo, je enostavno utemeljeno v naravi sami, je e se hoemo tako izraziti naravni zakon, ki ga na noben nain ne moremo obiti. Nobeno poboljanje naprav in nobena spretnost v uporabi ne more prekoraiti te, v stvari sami zasidrane meje. Energetski izkoristek daje slabo oceno postopku, ki ga pod nobenimi pogoji ne moremo izboljati, za nekatere izrecno slabe procese pa trdi, da so optimalni kakor v primeru duitve. Energetski izkoristek ni splono veljaven kriterij za presojanje, koliko neki proces odstopa od optimalnosti. Optimalni procesi so vedno povraljivi. Pri povraljivih procesih ostane vsota eksergij vseh udeleencev konstantna. Vsa v proces vstopajoa eksergija se pretaka po zahtevani poti skozi proces in v celoti izstopa na zahtevanem mestu kot koristna eksergija iz procesa. Pri nepovraljivih procesih se del eksergije unii. im veja je nepovraljivost procesa, tem ve eksergije se unii.
201
Splono veljaven kriterij za ocenitev energetskih procesov je eksergetski izkoristek procesa, ki je definiran takole:
= E2 E1
(10.145)
E1 je v proces dovedena eksergija, E2 pa je iz procesa izstopajoa koristna eksergija. Za vse
povraljive procese je:

pov = 1
(10.146)
Za nepovraljive procese pa je:
nepov
<1
(10.147)
Razlika 1 nepov je nekako mera za nepovraljivost procesa im veja je ta razlika, tem veje so nepovraljivosti. Naelno se da vsak proces izboljati do = 1 . Kadar imamo opravka le z energijami, ki so popolnoma pretvorljive v druge oblike, je
Wx = Ex in:
=
Pri procesih z le delno pretvorljivimi energijami pa je:
in je presoja po neprecizna in zmotna.
10.11.5 Eksergijski diagrami
Iz vsega razloenega vidimo, da je eksergija tehniko zelo vana veliina. Da si olajamo raunanje, imamo diagrame, iz katerih lahko posnamemo eksergije tehniko vanih snovi v odvisnosti od stanja snovi in temperature okolice. Primeri takih diagramov so diagram (e, t)h za dimne pline (glej odstavek 15.15) in diagram (e, h)s za vodno paro (glej 14.4).
202
10.12 TEHNIKI POMEN NEPOVRALJIVOSTI IN BOJ PROTI NJIM
Po vsem, kar smo do sedaj dognali, so nepovraljivosti kodljive, ker uniujejo eksergijo energije in s tem dokonno zapravljajo delo in pretvorljivost energije v druge oblike. Nepovraljivosti utegnejo tako izrpati eksergijo zaprtega sistema in na ta nain sasoma zaduiti vsako dogajanje v tem sistemu, saj potekajo fizikalna in z njimi tudi tehnika dogajanja samo ob preobrazbah energije. S tega vidika je ena najbolj imenitnih nalog mogoe celo edina naloga inenirja energetika, boriti se proti nepovraljivostim in jih v tehnikih procesih nenehno zmanjevati. Pri tej borbi pa zadevamo ob tehnike in gospodarske meje. Povraljivi procesi potekajo v stalnem ravnoteju, mehaninem in terminem. Zato je njihov potek nad vse mere poasen. Procesi se opravijo v konnih in tehnino sprejemljivih asih samo, e dopuamo neko mero nepovraljivosti. Od naega znanja in spretnosti ter od gospodarskih okoliin pa je odvisno, kako velike so nepovraljivosti, ki jih moramo dopuati. Naj navedemo samo en primer. Prehod toplote skozi kurilno povrino je odvisen od razlike temperatur na obeh straneh kurilne povrine, od velikosti kurilne povrine in od materiala, iz katerega je napravljena stena kurilne povrine. Nepovraljivosti prenosa toplote izvirajo iz navedene razlike temperatur. Da bi zmanjali nepovraljivosti, moramo stremeti za zmanjanjem te temperaturne razlike. To lahko doseemo na dva naina. e poveamo kurilno povrino, bo za prenos iste koliine toplote v asovni enoti potrebna manja temperaturna razlika. Ravno tako se bo zmanjala temperaturna razlika, e napravimo steno, skozi katero tee toplota, tanjo; ali pa, e napravimo to steno iz materiala, ki bolje vodi toploto. Te monosti zmanjanja temperaturne razlike pa so omejene: veja kurilna povrina stane ve kakor manja. Iz konstruktivnih razlogov ne moremo stene poljubno stanjati. Materiali, ki dobro vodijo toploto (n.pr. srebro) so zelo dragi. Iz takih in podobnih razlogov bomo morali razumno pretehtati vse te nasprotujoe si vplive in zahteve in dopuati neke nepovraljivosti v tehnikih procesih. Zaradi vztrajnega naraanja cene energije ob vse vejih potrebah in zaradi trajnega izpopolnjevanja naega teoretinega in praktinega znanja pa se od leta do leta bolj izplaa
203
zmanjevati nepovraljivosti na raun drugih faktorjev (n.pr. cene naprave). Razumen, tehniko opraviljiv kompromis se s asom premika v smeri im veje ohranitve eksergije.
10.13 ENTROPIJA, MERA ENERGETSKE VREDNOSTI SISTEMA
Kakor sledi iz (10.119), naraste entropija zaprtega sistema zaradi nepovraljivih procesov v tem sistemu. Vsak dogodek pa je, kakor smo videli, zvezan z nepovraljivostmi. im ve nepovraljivih preobrazb je sistem utrpel v toku asa, tem veja je njegova entropija. Entropija zaprtega sistema dosee svoj maksimum takrat, ko je sistem v popolnem notranjem (mehanskem in terminem) ravnoteju. Ko je sistem dosegel to stanje, se v njem vkljub njegovi notranji energiji ni ve ne dogaja. im manja je tedaj entropija zaprtega sistema, tem bolj je oddaljena od svoje maksimalne vrednosti, tem ve dogodkov je v sistemu monih, preden se izrpa. Entropija je torej mera za energetsko obrabljenost zaprtega sistema. im veja je entropija taknega sistema, tem bolj je sistem energetsko izrpan, tem manja je vrednost notranje energije sistema. Notranja energija nekega zaprtega sistema je tem ve vredna, im manj je obremenjena z entropijo. im veji je ulomek U / S, tem veja je vrednost notranje energije zaprtega sistema. Sistem pa je lahko sestavljen tudi iz enega samega homogenega telesa ali snovi. Tudi v takem sistemu lahko Slika 10.29: Diagram stanja izrazimo vrednost notranje energije z ulomkom U / S. Pri obravnavi termodinaminega stanja smo govorili o
vrednosti notranje energije (glej 4.1). Takrat e nismo bili v stanju to vrednost tudi matematino formulirati. Sedaj to moremo:
= U S
(10.148)
Stanje notranje energije U
nekega telesa je opisano z dvema podatkoma (je
dvodimenzionalno): z njeno koliino U in z vrednostjo = U / S . Diagram U je diagram U (U / S ) , sl. 10.29. Kmalu bomo spoznali, da je entropija pravzaprav tevilo brez
204
dimenzij. Stanje notranje energije U je smiselno pravi vektor, ker je sestavljen iz dveh komponent U in U / S, ki imata obe dimenzijo energije (sl. 10.29). Vrsta snovi, to je kemini elementi, ki jo sestavljajo, in njihova povezava, je doloena s koliino jedrske in kemine komponente notranje energije. Dokler se snov ne spremeni kemino, ostaneta ti dve komponenti notranje energije nespremenjeni. Zaradi tega zadostuje, e za tudij termodinaminega stanja snovi v diagramu stanja notranje energije (v diagramu U ) upotevamo in na ordinate nanaamo le kalorini del notranje energije. Tega pa v celoti. Pri absolutni nili temperature (T = 0 K) je kalorini del notranje energije enak ni. Tu pa e enkrat poudarjamo, da diagram U nima posebnega praktinega pomena in da slui le za poglobitev razumevanja.
10.14 IZRAUNANJE KALORINIH VELIIN STANJA IN TERMINIH VELIIN STANJA
Kalorine veliine stanja so notranja energija, entalpija, entropija in druge, iz teh izvedene veliine stanja. Z dognanji iz drugega glavnega zakona lahko izrazimo teje ali sploh nemerljive kalorine veliine z lahko merljivimi terminimi veliinami stanja p, v, T. Za entropijo smo take formule e postavili (glej 10.6.3).
10.14.1 Diferencialni kvocient notranje energije in entalpije
Iz enab (10.47) in (10.48):

T ds = du + p dv
in
T ds = dh v dp
dobimo za konstantni volumen d = 0:
205
u =T s v za konstantni tlak dp = 0 :
h =T s p
(10.149)
(10.150)
in za konstantno entropijo ds = 0 : u = p v s ter:

h =v p s
(10.151)
(10.152)
10.14.2 Entalpija in notranja energija
Specifina entalpija je kot veliina stanja funkcija dveh poljubnih drugih veliin stanja, n.pr. temperature in tlaka:
h = h (T , p )
(10.153)
Enabo (10.153) diferenciramo:

h h dh = dT + dp p T p T
(10.154)
Z enabami (5.19) in (10.63) piemo:

dh = c p dT + v T v dp T p
(10.155)
206
To diferencialno enabo integriramo med zaetnim stanjem (To , po ) in poljubnim konnim stanjem (T , p ) prav tako, kakor smo to storili z enabo (10.65). Tako dobimo specifino entalpijo h v stanju (T , p ) :
p T h = c p dT + T o po po v v T dp + ho T p T
(10.156)
ali pa:
p T v v T + c p dT + ho h= dp p T T p T o p o o
(10.157)
Z enabama (10.156) in (10.157) lahko izraunamo entalpijo poljubne snovi. Enabi integriramo najbolje grafino, kakor smo to pokazali e pri entropiji (glej 10.6.3.2). Integracijska konstanta h0 je specifina entalpija snovi v zaetnem stanju 0. Vrednosti te konstante ne moremo izraunati z elementarnimi metodami. V vseh naih problemih imamo opravka le z razlikami entalpij. Iz razlik pa izpade konstanta ho . Zato se lahko dogovorimo, da je h0 = 0 za neko sicer poljubno izbrano, po izbiri pa nespremenljivo zaetno stanje 0. Enabo (10.155), ki velja za vse snovi, uporabimo za idealne pline, tako da izraunamo
(v
T ) p iz plinske enabe p v = R T . Plinsko enabo diferenciramo s p = konst in dobimo:

R v v = = T p id p T
(10.158)
To vstavimo v (10.155), kar da:

dh h dhid = c p dT = dT = dT dT T p id
(10.159)
Iz (10.159) in (10.154), sledi:

h =0 p T id
(10.160)
Iz prvega in zadnjega izraza v (10.159) pa dobimo:
207
dh h = T p id dT
(10.161)
Za konstantno temperaturo je dT = 0 in tudi dhid = 0 . Entalpija idealnega plina se ob konstantni temperaturi s tlakom ne spremeni. Temperatura idealnega plina ostane ob spremenljivem tlaku konstantna, e ostane entalpija konstantna. Entalpija idealnega plina je ista funkcija temperature. To smo eksperimentalno e prej dognali (glej 4.6), sedaj pa z znanjem iz drugega glavnega zakona vidimo, da je odvisnost entalpije idealnega plina le od temperature, nujna posledica enabe idealnega plina. Pri duitvi se entalpija duene snovi ne spremeni (po 10.3.4), zato se pri duitvi tudi temperatura idealnega plina ne spremeni. Opazujo temperaturo plina pred duitvijo in po njej lahko sklepamo, ali se plin obnaa kot idealni plin ali ne. Po (10.159) je za idealni plin:
dhid = c p dT
in specifina entalpija idealnega plina se da izraunati po enabi:

h = c p dT + ho
To T
(10.162)
Na podoben nain kakor enabo (10.155) za specifino entalpijo, lahko izvedemo diferencialno enabo za specifino notranjo energijo. V ta namen je pripravno izraziti specifino notranjo energijo s temperaturo in volumnom:
u = u (T , v )
(10.163)
in to diferenciramo: u u du = dT + dv T v v T Tu je po (5.17): (10.164)
208
u = cv T v
(10.165)
(u / v )T
pa izrazimo s terminimi veliinami stanja takole: iz enabe (10.47) dobimo za
T = konst :
u s =T p T T v T
(10.166)
V tej enabi moti izraz (u / v )T , ker imamo v njem kalorino veliino s. Da bi eliminirali iz (10.166) entropijo, postopoma takole: Specifina entropija naj bo funkcija temperature in volumna:
s = s (T , v )
(10.167)
iz esar dobimo z diferenciranjem: s s ds = dT + dv T v v T Po enabi (10.47) pa je tudi:

ds = du p dv + T T
(10.168)
(10.169)
V (10.169) vstavimo du iz enabe (10.164), kar da:

ds =
1 u 1 u dT + + p dv T T v T v T
(10.170)
S primerjavo enabe (10.170) z enabo (10.168) dobimo:

1 u s = + p v T T v T
(10.171)
Izraz (1 / T ) [(u v )T + p ] pa izraunamo iz (10.170) po principu:

2s 2s = T v v T
209
kar da: 1 T Torej je: s p = v T T v (10.173)

u p + p = v T T v
(10.172)
To vstavimo najprej v enabo (10.166) in nato tako transformiramo enabo (10.166) v enabo (10.164). Konno dobimo:
p du = cv dT + T p dv T v
(10.174)
Integrira se analogno enabi (10.155):

T v p cv dT + T u= p dv + uo T v T v o vo o T
(10.175)
Za integracijsko konstanto velja, kar smo e rekli pri entalpiji.
10.14.3 Notranja energija idealnega plina
S primerjavo enab (10.164) in (10.174) dobimo: u p =T p v T T v Za idealni plin je:

R p p = = T v v T
(10.176)
(10.177)
kar vstavimo v (10.176) in dobimo:
210
u =0 v T Tako da enaba (10.164):

du u = T v id dT
(10.178)
(10.179)
Notranja energija idealnega plina je odvisna samo od temperature, obratno je temperatura idealnega plina ista funkcija koliine notranje energije:
uid = u (T ) Tid = T (u )
(10.180)
To smo e prej spoznali iz Gay Lussacovega poizkusa, sedaj pa vidimo, da sledi to nujno iz enabe p v = R T . Seveda smo mogli to dognati ele z drugim glavnim zakonom.
10.14.4 Specifine toplote
Za konstantni volumen je:

dQv = T ds = cv dT m
(10.181)
iz tega: s cv = T T v Analogno dobimo:

s cp = T T p
(10.182)
(10.183)
Enabo (10.183) diferenciramo parcialno po p pri konstantnem T:
211
c p p
2s =T T p T
(10.184)
enabo (10.64) pa diferenciramo po T pri konstantnem p:

2v 2s = 2 T p T p
(10.185)
(10.185) vstavimo v (10.184) in dobimo Clausiusovo diferencialno enabo:

c p p = T T 2v T 2 p
(10.186)
Na podoben nain lahko izvedemo za cv :

cv =T v T 2 p T 2 v
(10.187)
Razliko specifinih toplot c p in cv izrazimo s terminimi veliinami tako: podobno diferencialni enabi (10.65):
ds = cp
v dT dp T T p
dobimo iz enab s = s (T , v ) in u = u (T , v ) diferencialno enabo:

ds = cv p dT + dv T T v
(10.188)
Desni strani enab (10.65) in (10.188) izenaimo in preuredimo, iz esar sledi:

v dp p dv c p cv = T + T p dT T v dT
(10.189)
Ta izraz poenostavimo. Enabo stanja:

v = v (T , p )
(10.190)
212
diferenciramo, kar da:

v v dv = dT + dp p T p T
(10.191)
Desno stran enabe (10.191) vstavimo za dv v (10.189):

v p c p cv = T + T p T v v dp p dT + T T p v T v T p
(10.192)
Izraz v oglatem oklepaju je po (4.14) enak ni; zato velja:

p v c p cv = T T v T p
(10.193)
10.15 ENTROPIJA IN VERJETNOST 10.15.1 Makrostanje in mikrostanje
Iz razlaganj v toki 10.7.5 vemo, da so smeri preobrazb zaprtega sistema omejene na podroje entropij, ki so veje ali kvejemu enake entropiji sistema. V sl. 10.23 vidimo, da sta moni iz danega zaetnega stanja le dve smeri preobrazb ob konstantni entropiji, medtem ko so sistemu na voljo netete smeri proti vejim entropijam. Zaradi neizmerno veje ponudbe je bolj verjetno, da bo sistem izbral pot proti vejim entropijam, ne pa pot h konstantni entropiji. Poslednja je izjema, ostale pa so pravilo. Iz takih in podobnih razmiljanj se je rodila zamisel, da je entropija stanja v neki zvezi z verjetnostjo stanja. Preobrazbe bi po tej zamisli potekale same od sebe od stanj manje verjetnosti proti stanjem veje verjetnosti, kar ustreza preobrazbam v smeri poveanja entropije. Ta razmiljanja so pomembna za razumevanje bistva entropije. Zaradi tega se jih bomo tu dotaknili, ne da bi se vanje poglabljali. Nakazali bomo le tok misli in omenili rezultate. Kdor se hoe natanneje pouiti o tem problemu, naj posee po literaturi1.
N.pr. Bonjakovi, Fr.: Nauka o toplini I, Zagreb 1950 Fast, J. D.: Entropie, Philips' Technische Bibliotek, Eindhoven 1960
213
Termodinamino stanje je odraz in posledica koliine in razvrstitve kalorine notranje energije v nekem telesu ali sistemu. Nosilci te energije so molekule telesa, v katerih je le-ta nakopiena kot kinetina energija. Molekule brez prestanka spreminjajo svojo lego in hitrost. Molekule pri stalnih medsebojnih trkih nenehoma izmenjavajo kinetino energijo. Podrobna razvrstitev energije na molekule in le-teh v prostoru se spreminja od trenutka do trenutka in ni nobene monosti tevilno zajeti to podrobno razvrstitev ali mikrorazvrstitev. Kar nam preostaja, je le zaznava integralnega efekta te razvrstitve, se pravi termodinaminega stanja oziroma veliin tega stanja. To nam dobro znano "termodinamino" stanje bomo tu imenovali
"makrostanje".
Prvo spoznanje je sedaj tole: makrostanje nekega telesa je posledica njegovega mikrostanja. Drugo spoznanje pa je: eno in isto makrostanje lahko izvira iz ve, med seboj razlinih mikrostanj. To moramo vsaj naelno razloiti. Razmere bomo skuali razumeti na telesu plinastega agregatnega stanja. Molekule opazovanega plina se prosto gibljejo v volumnu plina V. Ker so molekule silno majhne in je njihov skupni volumen V veliko manji od volumna V, je veji del prostora V prazen. Na vsako molekulo odpade volumen V' = V / N, pri emer je N tevilo molekul plina. Od V' je seveda spet preteni del prazen, molekula zavzema najmanji del volumna V'. Zamislimo si ves plinski volumen, razdeljen na toliko drobnih prekatov, da je velika veina teh prekatov prazna. Le v zelo majhnem tevilu prekatov se nahaja po ena molekula. Na eno tako zasedeno celico pride vedno toliko praznih, da je njihov volumen plus volumen zasedene celice enak V N . Ker se molekule nenehno gibljejo, se nahajajo od trenutka do trenutka v razlinih prekatih. Vsaka izmed razlinih monosti razmestitve molekul v prostoru V je eno od monih geometrinih mikrostanj. Med temi mikrostanji so mone razline skupine stanj ali
mikroskupine, katere dajejo na zunaj enake integralne efekte, enaka (geometrina)
makrostanja. N.pr. obstaja cela vrsta mikrostanj, pri katerih se v vsakem volumnu V' nahaja le po ena molekula. Okoli vsake molekule je njej prirejen prazen volumen. To so stanja
Planck, R.: Entropie, Wahrschienlichkeit und Ordnung, Wissenschaftl. Zeitschrift der Technischen Hochschule Dresden 10/1961/ str. 241/245
214
enakomerne razvrstitve po prostoru. So pa tudi taka stanja, pri katerih se praznina kopii v oddaljenem delu prostora, medtem ko se molekule zbirajo v drugem delu prostora. Pri ogromnem tevilu molekul, ki se nahajajo e v zelo majhnih volumnih, je tevilo razlinih razmestitev, ki ustrezajo prvi monosti, zelo veliko. tevilo razmestitev, pri katerih se vse molekule nahajajo le v enem delu celotnega volumna, medtem ko je ostali del prazen, je tudi zelo veliko, vendar manje kakor v prvem primeru. tevilo monih mikrostanj je tem manje, im veji je izpraznjeni del volumna. Vse mone razmestitve molekul so med seboj enakopravne. Plin preteka zaporedno vsa mona stanja razmestitve molekul. Opazujmo le makrostanje in, kadar tee plin skozi vrsto ekvivalentnih mikrostanj, ostane makrostanje nespremenjeno. Neko makrostanje se bo tem bolj pogosto pojavljalo, im ve razlinih mikrostanj obsega ustrezna mikroskupina.
10.15.2 Termodinamina verjetnost
tevilo monih razmestitev se da za vsako mikroskupino izraunati po pravilih matematine kombinatorike. Vzemimo 1 kmol plina ali 6,0236 10 26 molekul. Primerjamo tevilo razmestitev po celem volumnu s tevilom monih razmestitev po 99 % volumna. V poslednjem primeru bi bil l % celotnega volumna izpraznjen. Raun pokae, da je tevilo razmestitev po celem volumnu n-krat toliko kakor tevilo razmestitev po 99 % volumna:
n=
1 0,99
6,0236 10
26
= 102610
23
(10.194)
Na 10 2610
23
opazovanj makrostanja plina pride samo eno opazovanje primera, da bi se
izpraznil 1 % razpololjivega volumna od vseh molekul plina. e opazujemo plin vsako sekundo enkrat, je to: 3600 24 365 = 10 7 ,5 opazovanj letno. Pri takem nainu opazovanja bomo naleteli na izpraznitev l % volumna vsakih:
215
10 (2610
23
7 ,5
) let.
Velikost tega tevila presega vsa astronomska tevila in si je sploh ne moremo predstavljati. Fast opozarja na to, da tudi zelo hitra opazovanja ne zmanjujejo bistveno gornjega tevila. e bi opazovali vsako sekundo milijonkrat, bi imeli 10 7 ,5 106 = 1013,5 opazovanj letno. Na stanje 1 % - nega praznega volumna bi naleteli vsakih: 10 (2610
23
13,5
) let.
tevilo 13,5 je nasproti 26 10 23 zanemarljivo majhno. e en primer: Izpraznitev 1 cm3 v 1 kmolu plina pri normalnem stanju bi opazovali pod istimi pogoji (1 milijon opazovanj v sekundi) le vsakih: 10 (7 ,2 10
19
13,5
) let.
1 cm3 je 22400000-ti del volumna 1 kmola ob normalnem stanju. Iz vsega gornjega vidimo, da je geometrina mikroskupina enakomerna razvrstitev molekul po razpololjivem prostoru neizmerno veja, da obsega veliko ve mikrostanj, kakor pa mikroskupina za zelo, zelo majhne neenakomernosti v razvrstitvi. tevilo monih enakomernih razvrstitev je sicer zelo in nepredstavljivo veliko. Da pa se za vsak primer izraunati. Za termodinamino stanje pa ni odloilna samo geometrina razvrstitev molekul v razpololjivem volumnu, temve povrh nje e razvrstitev kinetine energije na te molekule. V splonem nosijo posamezne molekule zelo razline koliine energije. Monost, da se z energijo bolj nabite molekule zberejo v enem delu volumna, v drugem pa se nakopiijo manj nabite molekule, vsekakor obstoji. V tem primeru bi se plin sam od sebe razdelil v dve podroji razline temperature: v podroje vije temperature z bolj nabitimi molekulami in v podroje nije temperature z manj nabitimi. Energetski naboji molekul so kvantizirani in je mono le doloeno tevilo energetskih stanj vsake molekule. Tudi za energijo pokae raun, da je za njeno enakomerno razdelitev po prostoru na voljo neizmerno ve mikrostanj kakor za celo zelo majhne neenakomernosti.
216
Kombinacija vseh monih prostornih razdelitev molekul in kalorine notranje energije daje celotno tevilo mikrostanj. Iz vseh teh mikrostanj lahko izluimo mikroskupine, katerim ustreza po doloeno makrostanje. im veje je tevilo mikrostanj v mikroskupini, tem bolj verjetno je, da bo ustrezno makrostanje nastopilo. im ima plin monost izbire med manjo mikroskupino A in vejo mikroskupino B, bo verjetno izbral stanje B. Ta verjetnost bo tem veja, im veja je razlika med teviloma mikrostanj skupin B in A. V obravnavanih razvrstitvenih primerih je ta razlika tolika, da preide verjetnost v gotovost: Plin se vedno raztegne po vsem razpololjivem volumnu. Vsa ta razmiljanja se lahko aplicirajo tudi na kapljevine in trdna telesa. tevilo mikrostanj, katerih posledica je eno in isto makrostanje 1, ali velikost mikroskupine 1, imenujemo termodinamino verjetnost stanja 1. Oznaujemo jo z G1 .
10.15.3 Entropija in termodinamina verjetnost
Sedaj lahko poiemo zvezo med entropijo S in termodinamino verjetnostjo G. To ni teko. Skupna entropija S ve istoasno obstojeih in med seboj neodvisnih teles ali sistemov je enaka vsoti entropij Si teh teles:
S=
Si
i
(10.195)
Verjetnost G istoasnosti ve med seboj neodvisnih makrostanj teh teles pa je enaka produktu termodinaminih verjetnosti Gi posameznih stanj:
G = Gi
i
(10.196)
Produkti in vsote se dajo povezati le z logaritmi:
log G = log Gi
i
(10.197)
ali ln G = ln Gi
i
(10.198)
217
Iz (10.195) in iz (10.196) dobimo, da je entropija proporcionalna logaritmu dinamine verjetnosti:

S = konst ln G
(10.199)
Konstanto v formuli (10.199) je izraunal M. Planck. Dognal je, da je identina z Boltzmannovo konstanto (glej 4.5.5): k = 1,3803 10 26 kJ K Tako moremo izraunati tevilo mikrostanj, ki pripada nekemu makrostanju. Koliko je to tevilo z m za 1 kmol kisika pri T = 298 K ( = 25 C
) in
p = 1 atm = 1,013 bar ?
Absolutna specifina entropija kisika v navedenem stanju je:

s = 205,24 kJ/kmol K s = 14,9 10 27 k
ln G =
log G = 6,5 10 27 G = 10 6510

26
Stanja zaprtega sistema z enakomerno razmestitvijo molekul in molekularne kalorine energije po vsem razpololjivem prostoru so ravnotena stanja. Tem stanjem pripada maksimalni v danih okoliinah moni G in maksimalna v danih okoliinah mona entropija. Zaradi molekularnega nemira so sicer v snovi tudi mona stanja, ki odstopajo od pogojev ravnoteja, vendar: V prostornih in asovnih dimenzijah nae eksistence je verjetnost spontanega nastopanja in obstoja takih makroskopsko zapazljivih neuravnoteenih stanj tako majhna, da je enaka izkljuenosti. Zaradi tega je v naih okolnostih drugi glavni zakon termodinamike absolutno zanesljiv tudi, e ga gledamo s stalia statistike.
11. Tretji glavni zakon termodinamike ali Nernstov teorem
219
11. TRETJI GLAVNI ZAKON TERMODINAMIKE ALI NERNSTOV TEOREM

V vseh do sedaj znanih izrazih za izraunanje entropije snovi v doloenem stanju imamo konstanto so . Ta konstanta je entropija poljubno izbranega zaetnega stanja. Zaradi tega lahko izraunamo z omenjenimi formulami le razliko entropij med danim stanjem in izbranim zaetnim stanjem snovi. Kadar ostanejo snovi teles pri raziskanih preobrazbah kemino nespremenjene, imamo vedno opravka le z razlikami entropij, iz katerih aditivna konstanta so izpada. Da ne poznamo njene prave vrednosti, nas torej v takih primerih ne moti. Za razline kemine snovi pa so konstante so razline. Pri entropijskih raunih pri keminih preobrazbah so konstante za zaetne snovi procesa drugane, kakor so konstante za konne snovi. Zato te konstante ne izpadajo iz entropijskih razlik. Da bi mogli termodinamino zasledovati procese s keminimi preobrazbami, moramo vedeti, kolika je vrednost entropij udeleenih snovi v njihovem zaetnem stanju. To je pomembno tudi za strojnike, saj imamo tudi v strojnitvu opravka s keminimi procesi. Najvaneji od takih procesov je zgorevanje. Dosedanje nae znanje pa je za ta namen pomanjkljivo. Drugi glavni zakon ne daje nobenih navodil, kako izraunati to zaetno entropijo. Potrebujemo nov dodaten princip ali glavni zakon. Ta princip je postavil Nernst, konno formulacijo pa je izdelal Planck. Po njej se glasi tretji glavni zakon!
Pri temperaturi 0 K (absolutni nili) je entropija trdnih teles v popolnoma urejenem kristaliziranem stanju enaka ni.
Tu bodi omenjeno, da se temperatura 0 K ne da dosei, lahko se ji samo poljubno pribliamo. Stroga formulacija tretjega glavnega zakona bi se morala glasiti, da se entropija trdnih teles v urejenem kristaliziranem stanju pribliuje nili takrat, kadar se temperatura teles pribliuje absolutni nili. V to se ne bomo spuali. Za nae namene zadostuje enostavneja prva formulacija tretjega glavnega zakona, kateremu pravijo nekateri tudi Nernstov teorem. Celotno vrednost entropije, ki vkljuuje tudi aditivno konstanto entropije zaetnega stanja, izraunamo po tretjem glavnem zakonu in po formuli (10.76) takole:
220
11. Tretji glavni zakon termodinamike ali Nernstov teorem
S = m
0
cp T
dT
(11.1)
Za specifino entropijo velja analogno:

T
s=
T
0
cp
dT
(11.2)
Enabi (11.1) in (11.2) lahko smatramo za matematini izraz tretjega glavnega zakona. V teh enabah nimamo nobene nedoloene konstante. Zato imenujemo tako doloeno entropijo tudi absolutno entropijo. e imamo v integracijskem intervalu od 0 do T pri temperaturi Ta agregatno preobrazbo z energijo ra (ali pa preobrazbo strukture), moramo to upotevati pri izraunavanju entropije po formulah (11.1) in (11.2). V tem primeru se glasi formula (11.2): s=
Ta
cp
cp r dT + a + dT T Ta T T
a
(11.3)
Za ve agregatnih ali strukturnih preobrazb v integracijskem intervalu ima formula (11.2) analogno izrazu (11.3) ve lenov. Da bi izraunavali entropijo po formuli (11.2), moramo poznati potek specifine toplote
c p do temperature 0 K. Pri tem se posluujemo izmerjenih vrednosti do im nijih temperatur
(najve do 10 K). Med najnijo merjeno vrednostjo in absolutno nilo interpoliramo potek specifine toplote po Debyejevi formuli (5.47). Tu ne moremo razlagati razmiljanj, ki so dovedla Nernsta do njegovega postulata. Tudi ne bomo raziskovali ostalih posledic tega teorema. O veljavnosti teorema se strinjajo vsi. Razlina pa so mnenja o tem, ali je ta teorem res enako pomemben kakor ostali glavni zakoni, ali pa je njegov pomen nekaj niji. Nekateri govorijo o tretjem glavnem zakonu, drugi pa le o Nernstovem teoremu. Ta diskusija pa ne zmanjuje vrednosti izreka.
12. Agregatne preobrazbe
221
12. AGREGATNE PREOBRAZBE

e prej smo videli, da obstojata dve ekstremni, dobro definirani agregatni stanji. V stanju idealnega trdnega telesa so v notranjosti telesa sestavni delci razvreni v popolnem redu in v tem stanju je koliina kalorine notranje energije minimalna. V stanju idealnega plina ni nobenega reda v razvrstitvi sestavnih delcev, ki se statistino gibljejo po volumnu telesa. Kalorina notranja energija idealnih plinov je zelo velika. Pri dovajanju energije izmenja telo med idealnim trdnim stanjem in stanjem idealnega plina celo vrsto vmesnih stanj. Podroben znaaj take preobrazbe je odvisen od poti. Zelo zanimive so preobrazbe, pri katerih se pojavlja ravnoteni obstoj dveh agregatnih stanj, dveh faz. Taki dvofazni prehodi med agregatnimi stanji ali heterogene agregatne preobrazbe nastopajo med dvema poljubnima agregatnima stanjema po tabeli 12.1.
Tabela 12.1: Agregatne preobrazbe Agregatni stanji trdno kapljevito kapljevito plinsko trdno plinsko Smer preobrazbe Ime preobrazbe taljenje strditev (zmrzovanje) uparjanje ukapljitev (kondenzacija) sublimacija kondenzacija
12.1
UPARJEVANJE
Tehniko nadvse vana dvofazna agregatna preobrazba je uparjevanje vode. Na tem primeru bomo raziskovali sploni postopek uparjevanja. Voda ali neka druga kapljevina se lahko pretvarja v paro le na svoji prosti povrini ali gladini. V takem primeru govorimo o hlapenju. Hlapenje je miren in nenasilen proces. Pri intenzivnem dovodu toplote nastajajo parni mehurki tudi pod gladino kapljevine, n.pr. na
222
stenah posode, pa tudi v notranjosti mase kapljevine. Tako uparjanje je burno, imenuje se
vrenje.
Slika 12.1: Izobarno uparjanje vode V valju (sl. 12.1a) imamo doloeno koliino vode, ki je proti okolici zaprta s preminim batom. Bat je obremenjen z utejo G, ki skrbi skupaj s teo bata za konstantnost tlaka nad vodo. Prvi poizkus napravimo z utejo G1 , kateri ustreza tlak p1 . Zaetna temperatura vode je T1 . V diagramu Tv (sl. 12.2), ki je seveda narisan za koliinsko enoto (l kg) vode, je zaetno stanje vode doloeno s toko 1. Z dovodom toplote Q segrevamo vodo, pri emer se temperatura vode stalno zviuje. Volumen pa se le malo iri, kar opazimo na rahlem dviganju bata. Bat je tesno prislonjen na povrino vode. Po nekem asu pride voda v stanje 1' in zane vreti. Od tega trenutka naprej opazujemo naslednje zanimivosti. Vidi se vodna gladina ali meniskus, ki loi paro od vode. Vodna gladina je loilna ploskev dveh faz, ki obstojita istoasno in ki sta v medsebojnem ravnoteju. Ta vidljiva loilna ploskev je dokaz, da sta v sistemu dve razlini agregatni stanji. Drugo, kar zapazimo, je sedaj hitro dviganje bata, kar pria o naglem veanju volumna. In konno vidimo na termometru, da je temperatura nehala naraati. Termometer se ustavi pri temperaturi, ki jo bomo oznaili s Ts 1 s 1 . Temperatura Ts ostane nespremenjena tako dolgo, dokler imamo kapljevito vodo v valju. V sl. 12.1c vidimo stanje, pri katerem je ostala le e sled kapljevite vode. Ko je ta sled uparjena, zane temperatura ponovno rasti. Iz vode nastala para je plin, katerega volumen se ob nadaljnjem
( )
223
dovajanju toplote precej poveuje. Cela preobrazba je prikazana v diagramu Tv s krivuljo 1, 1', 1", 1 p . e paro stanja 1 p izobarno hladimo, poteka ves postopek v nasprotni smeri, vendar natanno po isti krivulji. Najprej se volumen kri in temperatura pada do stanja 1".
Slika 12.2: Diagram Tv za uparjanje vode Tu se pojavljajo prve kapljice vode in stene posode se orose s kondenzirano vodo. Ob sedaj konstantni temperaturi Ts 1 se vedno ve pare pretvarja v vodo, dokler v stanju 1' ne izgine vsa para. Sledi ohlajevanje kapljevite vode do zaetnega stanja 1. V stanju 1' obstoji le kapljevita voda, ta voda pa se nahaja tik pred uparjevanjem. Vodo stanja 1' imenujemo vrelo vodo. V stanju 1" imamo le paro, ki je tik po uparjevanju ali pa se nahaja tik pred kondenzacijo. Tako paro imenujemo nasieno paro. Pari desno od stanja 1" smo dovedli po uparjevanju e toploto in jo dodatno segreli ali pregreli. Para poljubnega stanja desno od 1" n.pr. 1 p se imenuje pregreta para. V dotiku, torej v medsebojnem ravnoteju obstajata le voda stanja 1' in nasiena para stanja 1". Tako ravnoteje med dvema
loljivima fazama imenujemo heterogeno ravnoteje. Pregreta para ne more obstajati v
dotiku s kapljevito vodo. Da bi paro pregreli, moramo ali upariti vso vodo v posodi, ali pa nasieno paro odvzeti iz posode in posebno, torej loeno od vode pregreti.
224
Poizkus uparjanja ponovimo z drugo utejo G2 pri tlaku p2 . Razmere so v vsem analogne prvemu poizkusu z utejo G1 . Za tlak p2 > p1 je preobrazba vrisana v sl. 12.2. Med vrelo vodo 2' in nasieno paro 2" imamo spet izotermni odsek uparjanja s temperaturo Ts 2 . Poizkus napravimo z vejim tevilom razlinih tlakov pm (m = 1, 2, ..., n ) in za vsak tlak dobimo pripadna mejna stanja m' in m" z ustreznimi temperaturami Ts m . Temperature Ts so temperature nasienosti. Indeks s pomeni sit, nasien. Vsakemu tlaku p ustreza ena in le ena sama temperatura nasienosti Ts in obratno: vsaki temperaturi T pripada en in le en sam tlak nasienosti ps (glej 12.2). Tabela 12.2: Tlak nasienosti za H 2 O v odvisnosti od temperature
C bar C bar
0 0,0061 100 1,013
20 0,0234 150 4,76
40 0,0738 200 15,6
60 0,199 250 39,8
80 0,474 300 85,9 374,15 221,3
ps
ps
12.1.1 Mejna krivulja
Vsa stanja vrele vode (oznaena z eno rtico) lahko zveemo s krivuljo g' , ki se ji pravi spodnja mejna krivulja; vsa stanja nasiene pare (oznaena z dvema rticama) pa se nahajajo na zgornji mejni krivulji g". Veliine stanja vrele vode oznaujemo z eno rtico, n.pr. v' je specifini volumen vrele vode. Veliine stanja nasiene pare oznaujemo z dvema rticama, n.pr. v" je specifini volumen nasiene pare. Poizkusi kaejo, da je poveanje volumna pri uparitvi (v" v') pri vijih tlakih manje kakor pri nijih. Medtem ko je razmerje v"/ v' pri tlaku 1 bar 1670, je to isto razmerje pri tlaku 100 bar le e 11. S povianjem tlaka se spodnja in zgornja mejna krivulja zbliujeta. Pri "kritinem" tlaku izgine razlika (v" v'):
(v '' v ' )k
=0
(12.1)
225
Spodnja in zgornja mejna krivulja preideta v kritini toki K zvezno ena v drugo (sl. 12.2). Spodnja in zgornja krivulja sta le dve veji ene same zvezne mejne krivulje g, ki ima klobukasto obliko. Pod mejno krivuljo je podroje dvofaznih stanj, sestavljenih iz kapljevine in pare. Pri takem dvofaznem stanju sta para in voda lahko loeni v samo dva volumna, kakor je narisano v valju (sl. 12.1b). Voda pa lahko tudi lebdi v pari v obliki finih kapljic, kakor n.pr. v megli. Odloilno za dvofazno stanje je le, da vsaka faza zase zavzema doloen prostor in da med fazama obstoji izrazita loilna ploskev (ali izrazite loilne ploskve). Podroje pod mejno krivuljo imenujemo tudi podroje nasienosti ali bolje podroje mokre pare. Slika 12.3: Diagram pv za uparjanje vode Desno in nad podrojem mokre pare se
nahaja podroje pregrete pare. Pregreta para se v niemer ne razlikuje od realnega plina. Kadar je dovolj redka, se po obnaanju mono pribliuje idealnemu plinu. Levo od podroja nasienosti je podroje kapljevine. Podroje mokre pare lahko nariemo tudi v diagramu pv (sl. 12.3). V tej sliki je izobara iz diagrama Tv seveda premica (1, 1' , 1' ' , 1 p ) . Sicer pa so v ta diagram vrisane izoterme
T = konst . Ker ustreza vsaki temperaturi T pri uparjevanju konstanten tlak nasienosti ps , so
izoterme v podroju mokre pare premice in obenem izobare, kakor so v diagramu Tv izobare v podroju mokre pare obenem izoterme.
12.1.2 Veliine stanja v podroju mokre pare
Stanja pod mejno krivuljo sestavljata vrela voda in nasiena para. Stanja mokre pare ni mogoe opredeliti z navedbo temperature in tlaka, zakaj ti dve veliini stanja nista v podroju mokre pare medsebojno neodvisni. Za opis stanja mokre pare je prikladno povedati, kolik je
226
dele obeh faz. Za to slui nova veliina stanja x; x je relativna vsebina pare sistema ali kratko kar vsebina pare; x pomeni dele pare v celotni koliini snovi, torej v pari in kapljeviti vodi skupaj. V enem kg H 2 O (vode + pare) se nahaja: x kg pare in seveda: (1 x) kg vode (kapljevine). Tako sestavljeno ali meano stanje predstavlja toka A v sl. 12.2. Specifini volumen v mokre pare stanja A je povpreni specifini volumen, sestavljen iz delea specifinega volumna vrele vode:
(1 x ) v '
in delea specifinega volumna nasiene pare:
x v ''
torej: v = (1 x ) v ' + x v '' ali urejeno: v = v ' + x(v '' v ' ) Iz (12.3) dobimo: x : 1 = (v v ' ): (v '' v ' ) (12.4) (12.3) (12.2)
e postavimo razdaljo (v '' v ' ) = 1 (sl. 12.2), je x enak odseku 1 ', A . Seveda je potem
(1 x ) enako odseku
A,1 '' . Vsebina pare v nekem stanju v podroju mokre pare je
proporcionalna razdalji stanja od spodnje mejne krivulje. Razen tlaka in temperature izraunavamo tudi ostale veliine stanja mokre pare iz ustreznih veliin na spodnji in zgornji mejni krivulji po shemi formule (12.3):
227
u = u' + x (u'' u ) h = h' + x (h'' h' ) s = s '+ x (s'' s' )
(12.5) (12.6) (12.7)
12.1.3 Kritino stanje
V kritinem stanju, ki mu pripadajo kritine veliine stanja Tk , pk , vk , u k itd., izginejo vse razlike med vrelo vodo in nasieno paro, torej med kapljevito in plinsko fazo. To velja tudi za vse podroje nadkritinih tlakov p > pk . V kritini toki K (sl. 12.3) izoterma diagrama pv nima ve izobarnega odseka konne doline med spodnjo in zgornjo mejno krivuljo. Od njega je preostala le e horizontalna tangenta na kritino izotermo Tk = konst. Pri vijih izotermah ima prevojna tangenta negativni naklon, dokler se v veji razdalji od mejne krivulje prevoj ne izgubi; izoterme preidejo tu v hiperbole idealnega plina. Snovi razpadajo na kapljevito in plinsko fazo le pri temperaturah nijih od Tk . Kapljevina s prosto povrino (meniskusom) obstoji le pri temperaturah, ki so nije od kritine temperature. To je posebno vano za ukapljevanje plinov, ki se morajo v ta namen ohladiti pod njihovo kritino temperaturo. Pri kritinem tlaku pk in pri vijih tlakih p > pk se prehod iz kapljevitega stanja v plinasto stanje ne zapaa. Pri nadkritinih tlakih ne moremo doloiti meje med kapljevino in plinom. Prehod od kapljevine proti plinu poteka v tem podroju zvezno, pri emer postaja snov vedno bolj fluidna in gibna. Tak nadkritini prehod je narisan v sl. 12.2 ob izobari p3 > pk . V nekaterih modernih parnih veleelektrarnah se voda uparja pri nadkritinem tlaku. Kar smo dognali pri uparjanju vode, velja smiselno tudi za uparjanje drugih kapljevin. Kritine termine veliine stanja vode so: p k = 221,3 bar k = 374,15 C Tk = 647,31 K v k = 3,18 10 3 m 3 kg
228
Podatki o kritinih veliinah stanja nekaterih tehnino vanih snovi se nahaja v tabeli OP. Iz te tabele vidimo, da se morajo nekateri plini pred ukapljitvijo ohladiti na skrajno nizke temperature. Tako se mora ohladiti vodik H 2 pod 33,3 K, helij He pa celo pod 5,25 K. Plini v stanjih blizu mejne krivulje se imenujejo pare.
12.1.4 Krivulja napetosti
V diagram pT vriemo krivuljo ps = p s (Ts ) (sl. 12.4). Ta krivulja vee vse tlake s pripadnimi temperaturami nasienosti, oziroma vse temperature s pripadnimi tlaki nasienosti in se imenuje krivulja napetosti. Krivulja napetosti je slika mejne krivulje v diagramu pT. Levo od krivulje napetosti lei podroje kapljevine, desno od nje pa podroje pare ali plina. Samo stanja na krivulji napetosti so ravnotena stanja kapljevine in pare. Samo pri teh stanjih obstojata para in kapljevina Slika 12.4: Krivulja napetosti v medsebojnem dotiku. Stanju vrele vode in
ravnotenemu stanju nasiene pare ustreza ista toka na krivulji napetosti. Krivulja napetosti se kona v kritini toki.
12.1.4.1 Coxov diagram
Krivulje napetosti med kapljevitim in plinastim agregatnim stanjem pogosto rabljenih snovi (H 2 O, NH 3 , Hg i.p.) so natanno izmerjene in dobro znane. Za druge snovi pa so podatki pili in pomanjkljivi. Pogosto pa lahko doloimo lastnosti manj raziskanih snovi po nekih analogijah iz lastnosti dobro raziskanih snovi. Tipien primer takega postopka je Coxova metoda za krivulje napetosti. Po tem postopku nariemo krivulje napetosti v diagramu log p ali log pT. Temperaturna skala diagrama je tako izbrana, da je krivulja napetosti dobro raziskane referenne snovi premica. V diagramu (OP) je v podroju nijih temperatur referenna snov H 2 O , v podroju vijih temperatur pa Hg. V takem diagramu so krivulje napetosti drugih snovi z zadovoljivo natannostjo tudi premice. Tako lahko vriemo v
229
Coxov diagram krivuljo napetosti poljubne snovi, znana morata biti le dva para vrednosti za ps in Ts . Iz Coxovega diagrama sledi za krivulje napetosti priblina empirina enaba: ln ps = A B Ts 43 (12.8)
V tej enabi sta A in B individualni konstanti obravnavane snovi.
12.2
TALJENJE IN SUBLIMACIJA
Pri taljenju in pri sublimaciji so razmere v vsem podobne razmeram pri uparjanju. Tudi te
Slika 12.5: Krivulja napetosti za H 2 O agregatne preobrazbe potekajo ob dovodu energije pri konstantni temperaturi, ki se imenuje temperatura taljenja Tt , oziroma temperatura sublimacije Tsb . Spet velja, da vsakemu tlaku ustreza doloena temperatura Tt ali Tsb in obratno vsaki temperaturi doloeni tlak taljenja pt oziroma sublimacije p sb .
230
Temperature nasienosti, taljenja in sublimacije imenujemo s skupnim imenom temperature agregatnih preobrazb Ta , pripadne tlake pa tlake agregatnih preobrazb pa . Tudi za taljenje in sublimacijo obstajajo krivulje napetosti. V sl. 12.5 so narisane vse tri krivulje napetosti za H 2 O . Tlaki so tu narisani v logaritminem merilu. V sl. 12.6 pa vidimo krivulje napetosti za CO 2 z linearnim merilom za tlake. V obeh diagramih vidimo sublimacijsko krivuljo a za preobrazbo iz trdega stanja v plinasto, krivuljo taljenja b za preobrazbo iz trdnega stanja v kapljevito in uparjalno krivuljo c za preobrazbo iz kapljevitega stanja v plinasto. Na teh krivuljah in samo na njih je moen istoasen ravnoteen obstoj obeh istih agregatnih stanj, katerih podroja te krivulje razmejujejo. Izven krivulj napetosti ima snov lahko samo eno agregatno stanje. Tri krivulje napetosti se stekajo v trojni toki Tr . Samo v tej toki so vsa tri agregatna stanja v medsebojnem ravnoteju in samo tako so lahko vsa tri agregatna stanja drugo zraven drugega. Iz diagramov vidimo, da pri tlakih nijih od tlaka trojne toke, kapljevine ni.
Slika 12.6: Krivulja napetosti za CO 2 Voda ima trojno toko pri 273,16 K, t.j. samo 0,01 K nad lediem pri atmosferskem tlaku. To ledie lei pri 273,15 K. Zato opazujemo esto v naravi hkraten obstoj pare, ledu in vode.
231
O vlogi tlaka v tem primeru bomo e govorili. Krivulja taljenja je pri vodi nagnjena nazaj, ima negativen smerni koeficient. Pri poveanju tlaka pri konstantni temperaturi se led tali. Pri visokih tlakih voda zmrzuje pri temperaturah, nijih od 0 C. V podroju nizkih tlakov pa pridemo na sublimacijsko linijo a: led izhlapeva neposredno v plinasto stanje. Zelo zanimiv je diagram napetosti za CO 2 . Trojna toka je pri tlaku 5,18 bar, torej precej nad tlakom okolice. Zato ima ogljikova kislina pri okolinem tlaku lahko samo plinasto ali trdno obliko. Kapljevite faze pri teh tlakih sploh ni. Pri tlaku p = 1 bar sublimira ogljikov dioksid pri temperaturi Ts = 194,9 K ( s = 78,3 C ) . Kot "suhi" led se trdni CO 2 vedno bolj uporablja za hlajenje, kadar je ovlaenje hlajenih teles nezaeleno.
12.3
PARE V NEVTRALNEM PLINU
Nevtralni plin je plin, ki se ne raztaplja v kapljevini in ki kemino ne reagira s paro, nastalo iz te kapljevine. V takem plinu se obnaa para kakor sestavni plin v plinski zmesi. Po Daltonovem zakonu se para nahaja pod svojim parcialnim tlakom p p in zavzema ves razpololjivi prostor. V posodo (sl. 12.7) zapremo neko koliino vode in zraka, tlak zraka naj bo p z . Voda in zrak naj imata isto temperaturo T1 . Skrbimo za to, da ostane ta temperatura Slika 12.7: Vodna para in zrak v zaprtem prostoru nespremenjena. nevtralen plin1 Nasproti in vodi je zrak voda
zaradi
tega
termodinamino ne obuti njegovega tlaka. Za vodo obstoji tedaj nad njeno gladino praznina, s katero voda seveda ni v ravnoteju. Da bi si vzpostavila ravnoteje s prostorom nad gladino, poilja voda vanj molekule, ki zaenjajo napolnjevati prostor kot vodna para. To hlapenje vode preneha ele tedaj, ko se nad vodno gladino nahaja toliko vodne pare, da je
Malenkostno topljivost zraka v vodi lahko zanemarimo.
232
vzpostavljeno ravnoteje sistema voda para. Vodna para, ki se je pomeala z zrakom, izvaja parcialni tlak, ki je enak tlaku nasienosti ps1 pri temperaturi T1 :
p aq = p s1
(12.9)
V prostoru nad vodno gladino pa izmerimo celotni tlak p, ki je enak vsoti zranega tlaka p z in tlaka vodne pare p aq :
p = p z + paq
(12.10)
e ponovimo poizkus pri temperaturi T2 > T1 , bomo naleteli na analogne razmere. Razlika bo le v vejem parcialnem tlaku vodne pare, ker je p s 2 > p s1 . Skupni tlak p postane lahko precejen. e je tlak zraka: p z = 1 bar in e izvedemo poizkus pri temperaturi 50 C, bo tlak vodne pare po tabeli (OP)
p aq = 0,123 bar in celoten tlak p = l,123 bar. Pri temperaturi 200 C pa celotni tlak e enak
16,6 bar. Razmere so nekoliko spremenjene, e je vodna gladina namesto v dotiku z zrakom, zaprtim v posodi, v dotiku z zrakom odprte zunanje atmosfere, kakor je to narisano v sl. 12.8. Temperatura vode Tv in temperatura zraka Tz sta enaki: Tv = Tz Za vodno gladino je seveda tudi zrana atmosfera termodinamina praznina, v katero poilja voda svoje hlape, da bi si vzpostavila potrebno ravnoteje za svojo eksistenco kot kapljevina. Zaradi neskonnosti prostora pa vzpostavitev ravnoteja uspeva le v neposredni bliini vodne gladine v tako imenovani mejni plasti. Tu se nabere toliko molekul Slika 12.8: Vodna para v atmosferskem zraku vodne pare, da izvajajo res potrebni tlak nasienosti. Ker pa se ne nahajamo v zaprti posodi, temve v
odprti atmosferi, ne more tu tlak nikjer narasti nad atmosferski tlak. Ker torej izvaja vodna
233
para v mejni plasti svoj tlak nasienosti, preostaja zraku le e parcialni tlak, ki je enak razliki atmosferskega tlaka p at in parcialnega tlaka vode p aq :
p z = p at p aq
(12.11)
Parcialni tlak zraka je torej tu manji od tlaka zraka v zunanji atmosferi, o kateri predpostavljamo, da je suha, torej brez vodnih hlapov. To pa je mono le, e je koliina zraka na volumsko enoto v mejni plasti manja kakor v atmosferi. Vodna para je tedaj iz mejne plasti izrinila doloeno koliino zraka. Pri temperaturi
= 20 C
je
p aq = p s = 0,0234 bar in p z = 0,9766 bar . Po Daltonovem zakonu je vsebina pare v zraku
ali vlaga enaka 2,3 % (volumskih procentov). Vodna para v mejni plasti je plin, ki po plinskih zakonih skua izpolniti im veji volumen. Vodna para se iri zaradi tega iz mejne plasti v okolino atmosfero z difuzijo, pri emer gostost pare v atmosferi pada z razdaljo od vodne gladine. Tako iz mejne plasti stalno odteka vodna para, voda pa poizkua vzpostaviti pokvarjeno ravnoteje s stalnim hlapenjem. Ta poizkus pa je brezupen zaradi neizmerne kapacitete atmosfere in voda se konno posui. Difuzija je razmeroma poasen proces in zato je tudi suenje poasno. Vse, kar pospeuje odnaanje hlapov od vodne gladine, pospeuje tudi suenje, n.pr. veter. e dovajamo vodi (sl. 12.9) toploto, se bo temperatura vode Tv zviala nad temperaturo atmosferskega zraka Tz ; Tv > Tz . V tem primeru bo tudi plast plina neposredno nad vodno gladino (mejna plast) imela temperaturo Tv in zaradi veje temperature bo koliina vodne pare v mejni plasti veja kakor v prvem primeru. Pri v = 80 C bomo imeli v mejni plasti tele razmere: para zrak
paq = 0,474 bar v aq = 0,474
p z = 0,526 bar
v z = 0,526
Para je tu izrinila 50 vol % zraka. Kadar naraste temperatura vode na temperaturo nasienosti pri tlaku atmosfere v = s (1 bar ) 100 C
234
se nahaja neposredno nad vodno gladino le e vodna para brez kake primesi zraka. Razmere v vodi so prav take kakor pri poizkusu uparjanja z obtebo bata, ki ustreza tlaku 1 bar. Temperatura proti atmosferi odprte vode se od tu naprej ne da ve poveati. Najveja temperatura, ki jo ima lahko proti atmosferi odprta voda (ali vsaka druga kapljevina) je enaka temperaturi nasienosti pri atmosferskem tlaku. Seveda je atmosferski tlak lahko tudi niji od 1 bar, n.pr. v vijih legah. e pri tlaku, ki ustreza temperaturi nasienosti, intenzivno dovajamo toploto v kapljevino, ne nastaja para samo na prosti povrini ali gladini kapljevine, Slika 12.9: Para iz vrele vode v atmosferi parni mehurki nastajajo tudi v notranjosti kapljevine, predvsem ob ploskvah, skozi katere se toplota dovaja.
Kapljevina postane pri tem razburkana. Tako, intenzivno in burno uparjanje imenujemo
vrenje.
Temperaturo vrenja ali vrelie neke snovi imenujemo temperaturo nasienosti pri tlaku
1 atm = 760 mm Hg = 1,013 bar 1,0 bar.
12.4
ENERGIJE AGREGATNIH PREOBRAZB
im rahleje so vezi med molekulami, tem bolj tekoe ali fluidno je stanje snovi; im moneje so te vezi, tem bolj je snov zbita ali kondenzirana. Ob konstantnem tlaku rahljamo z dovodom energije vezi med molekulami in obratno. Vsaka izobarna preobrazba snovi v smeri veje fluidnosti porablja energijo; vsaka taka preobrazba v nasprotni smeri pa oddaja energijo. Posebno pomembne so energije, ki so zvezane z agregatnimi preobrazbami torej s heterogenimi preobrazbami, pri katerih obstaja snov soasno v najmanj dveh ravnotenih fazah ali dveh agregatnih stanjih. Iz prejnjega sledi, da so taljenje, uparjanje in sublimacija preobrazbe, ki porabljajo energijo, to so endoenergetske preobrazbe. Pri strditvi, ukapljitvi in kondenzaciji pa se energija sproa, te preobrazbe so eksoenergetske. Ker se energija za agregatne preobrazbe telesom dovaja veinoma kot toplota, imenujemo navadno energije agregatnih preobrazb toplote agregatnih preobrazb. Te toplote oznaujemo splono z:
235
ra Agregatne preobrazbe so povraljive in zaradi tega se pri endoenergetskih preobrazbah porablja ravno toliko toplote, kolikor se je sproa pri analognih eksoenergetskih. V posebnem razlikujemo: sublimacijsko toploto talilno toploto uparjalno toploto rsb rt
r
Agregatne preobrazbe potekajo pri konstantni temperaturi Ta , ki ji pripada doloen tlak pa in obratno. Toplote agregatnih preobrazb so torej izotermne ali Carnotske toplote; te toplote so obenem tudi izobarne toplote. V trojni toki je sublimacijska toplota enaka vsoti talilne in uparjalne toplote:
(rsb = rt
+ r )Tr
(12.12)
Pri uparjanju smo oznaili veliine vrele vode z' veliine nasiene pare pa z". Splono bomo oznaevali pri agregatnih preobrazbah veliine bolj kondenzirane faze z x , veliine bolj fluidne faze pa z xx .
12.4.1 Energije pri uparjanju
Pri agregatnih preobrazbah predelane energije bomo raziskali na primeru uparjanja vode. Vse, kar bomo tu dognali, velja naelno tudi za uparjanje drugih kapljevin, velja pa tudi za druge
agregatne preobrazbe. Razmere bomo najbolje zasledovali v diagramu Ts
(sl. 12.10). Slika 12.10: Diagram Ts za uparjanje Poizkus opravimo pri konstantnem tlaku p1 , torej po shemi sl. 12.1.
236
Prienjamo z vodo zaetnega stanja 1. Vodo moramo najprej segreti do vrelia 1'. Pri tem porabimo toploto kapljevine Qk . Za koliinsko enoto vode (1 kg) je: Qk = ck dT m 1
1'
(12.13)
Tu je ck specifina toplota kapljevine. Ker je toplota Qk izobarna toplota, jo lahko izrazimo tudi kot entalpijsko diferenco:
Qk = h' h1 m
(12.14)
Za izobaro kapljevine velja: dh = c k dT in iz tega: h1 = c k dT + h0

T0 T1
(12.15)
in
h' =
Ts
T0
ck dT + h0
(12.16)
kjer je To temperatura dogovorjenega, sicer poljubnega zaetnega stanja, ho pa entalpija v tem zaetnem stanju. Iz (12.16) dobimo: h' h1 =
Ts
T1
ck dT
(12.17)
in za ck = konst : h' h1 = ck (Ts T1 ) V diagramu Ts je toplota kapljevine enaka ploskvi pod preobrazbo kapljevine 1, 1' : Qk = T ds m 1 Ker pa je dQ = m T ds = m ck dT , velja:
1'
(12.18)
(12.19)
237
ds = ck
dT T
(12.20)
in
T
s=
T0
ck
dT + s0 T
(12.21)
Pogosto je ck v obmoju integracije zadovoljivo konstanten; v tem primeru je: s = ck ln T + s0 T0 (12.22)
V diagramu Ts je izobara kapljevite vode podobna logaritmini krivulji. V tem diagramu sovpadajo pri nizkih in srednjih tlakih izobare kapljevite vode s spodnjo mejno krivuljo. Da ne bi vlaili skozi raune konstant h0 in s0 , ki iz diferenc itak izpadajo, doloimo, da sta ti konstanti pri dogovorjenem zaetnem stanju 0 enaki 0. Torej: s0 = 0 zaetno stanje: T0 = 273,15 K (0 C ) p0 = 0,006108 bar (0,00622 at ) To dogovorjeno zaetno stanje pripada vreli vodi pri 0 C1. Od stanja 1' dalje voda vre pretvarja se v vodno paro. Temperatura Ts ostane konstantna do stanja 1", v katerem je vsa voda prela v plinasto agregatno stanje. Toplota, ki smo jo dovedli ob agregatni preobrazbi
1' , 1'' , se imenuje uparjalna toplota in jo oznaujemo z r.
h0 = 0
Ker je r = Ts ds in ker je Ts = konst , velja:

1'
1''
r = T (s '' s ' )
(12.23)
To stanje kapljevite vode ni stabilno temve metastabilno, ker lei temperatura T0 = 273,15 K za 0,01 K pod trojno toko. Ta pripomba pa ima ve ali manj le teoretien pomen.
238
ker pa je r izobarna toplota, velja tudi:

r = h '' h'
(12.24)
Iz h = u + pv dobimo, da je:
r = u '' + p v '' u ' p v'
kar da po preureditvi: r = u '' u ' + p (v '' v ' ) (12.25)
En del uparjalne toplote se torej porabi za poveanje notranje energije od u ' na u '' . Ta del uparjalne toplote se imenuje notranja uparjalna toplota :
= u '' u '
(12.26)
Drugi del uparjalne toplote pa opravlja delo za zelo veliko poveanje volumna od v' na v". V eksperimentu po sl. 12.1 se to izraa v dviganju obremenilnega bata proti tlaku p. Ta del uparjalne Slika 12.11: Uparjevalna toplota v diagramu Ts toplote je zunanja uparjalna toplota: = p (v'' v' ) (12.27)
Seveda sledi iz tega:

r =+
(12.28)
V diagramu Ts je uparjalna toplota enaka pravokotniku (1' , 1'' , s'' , s' ) (sl. 12.10). im viji je uparjalni tlak ps , tem manja je razlika s '' s ' . Ta razlika izgine v kritini toki. V kritini toki je uparjalna toplota enaka ni: rk = 0 (12.29)
Pri podkritinih tlakih je uparjalna toplota tem veja, im niji je tlak oziroma temperatura uparjanja.
239
Od stanja 1" naprej prihaja snov v podroje istega plina ali pregrete pare. Pri dovodu toplote rasteta temperatura in volumen. Toploto, ki jo dovajamo pari v pregretem podroju, imenujemo pregrevalno toploto Q pr . Tudi pregrevalna toplota je izobarna toplota. Zaradi tega je:
dQ pr m Q pr m = c p dT = T ds = dh
(12.30)
T pr
Ts
c p dT = h pr h''
(12.31)
V diagramu Ts (sl: 12.11) je pregrevalna toplota enaka ploskvi pod pregrevalno izobaro. V formuli (12.31) je T pr temperatura pregretja pare. Specifina entropija pregrete pare s pr je:
ds = c p dT T
T pr
s pr =
Ts
cp
dT + s'' T
(12.32)
Izobarna specifina toplota c p pregrete vodne pare je mono spremenljiva in je zaradi tega tudi za pribline raune ne smemo postaviti pred integral. O poteku te specifine toplote v nijem in srednjem tlanem podroju daje podatke diagram sl. (12.12). Notranjo energijo mokre pare, njeno entalpijo in entropijo lahko izrazimo z uparjalno toploto. Ker je u'' u' = , h'' h' = r in s '' s ' = r / T , piemo enabe (12.5), (12.6) in (12.7) tudi takole:
u = u' + x h = h' + x r r T
(12.33) (12.34)
s = s' + x
(12.35)
240
Slika 12.12: Specifina toplota pregrete pare
Slika 12.13: Linije x = konst v diagramu pv
Slika 12.13a: Linije x = konst v diagramu Ts
Koristno je v diagrame stanja mokre pare vrisati linije enake vsebine pare x = konst . V diagramu pv delijo linije x = konst odsek izobare v podroju nasienosti
(v '' v ' )
proporcionalno vsebini pare x in vsebini vode (1 x ) , kar sledi iz enabe (12.4) in iz sl. 12.2. e razdelimo ve razlinih izobarnih odsekov v podroju nasienosti v enakem razmerju in zveemo delilne toke, dobimo linijo x = konst . Tako n.pr. deli linija x = 0,5 izobarne odseke v razmerju 0,5:0,5, linija x = 0,3 pa deli te odseke v razmerju 0,3:0,7. Spodnja mejna krivulja
241
je obenem linija x = 0 , zgornja mejna krivulja pa je linija x = 1 . Vse linije x = konst se stekajo v kritini toki. Ker je enaba za entropijo mokre pare grajena popolnoma analogno kakor enaba za volumen, velja pravilo proporcionalne delitve abscisi paralelnih odsekov pod mejno krivuljo tudi za diagram Ts. Sl. 12.13 in sl. 12.13a predstavljata diagram pv in diagram Ts za nasieno obmoje z vrisanimi linijami x = konst .
12.4.2 Clapeyronova1 enaba
V podroju nasienosti izvedemo elementarni kroni proces (1, 2, 3, 4 ) , ki ga sl. 12.14 kae v diagramu Ts in v diagramu pv. Ta kroni proces poteka med konstantnima temperaturama T in T + dT , ter med konstantnima, tema temperaturama ustreznima tlakoma p in p + dp . Elementarni kroni proces daje elementarno delo na enoto mase dW m . To delo je v obeh diagramih enako ploskvi kronega procesa.
Slika 12.14: Izvod Clapeyronove enabe Iz diagrama Ts dobimo:

dW = (s '' s ' ) dT m
(12.36)
in iz diagrama pv:
Benoit Pierre Emile Clapeyron, (1799-1864), profesor mehanike in lan Akademije znanosti, Paris
242
dW = (v '' v ' ) dp m
(12.37)
Enaenje desnih strani enab 12.36 in 12.37 da:
(s '' s ' ) dT = (v '' v ' ) dp

Ker je (s '' s ' ) = r T po 12.23, sledi iz 12.38 z malenkostno preureditvijo:
r = T (v '' v ' ) dp dT
(12.38)
(12.39)
To je zelo pomembna Clapeyronova enaba (vasih se imenuje tudi enaba Clapeyrona in Clausiusa). Ta enaba povezuje krivuljo napetosti z uparjalno toploto, saj je dp dT smerni koeficient krivulje napetosti za temperaturo T, pri kateri je uparjalna toplota r. Iz poteka krivulje napetosti in iz izmerjenega prirasta volumna pri uparjanju (v '' v ' ) , lahko z enabo (12.39) izraunamo uparjalno toploto. Clapeyronova enaba sodi med enabe, ki omogoajo
Slika 12.15: Nadvita mejna krivulja za difenilov oksid doloanje kalorinih in terminih veliin. Druge take enabe so n.pr. (10.65), (10.155) in (10.174), ki smo jih izvedli iz drugega glavnega zakona. Tudi Clapeyronova enaba sloni na drugem glavnem zakonu, ker smo jo izvedli z entropijskim diagramom.
243
Kar smo dognali za uparjanje vode, velja naelno tudi za uparjanje drugih kapljevin. Mejna krivulja drugih snovi ima tudi karakteristino klobukasto obliko kakor mejna krivulja vode. So pa nekatere snovi, ki imajo proti desni previsno ali nadvito mejno krivuljo, n.pr. bencol ali difenilov oksid (glej sl. 12.15).
12.4.3 Energije pri taljenju in sublimaciji
Pri taljenju in pri sublimaciji so razmere analogne razmeram pri uparjanju. Toplota agregatne preobrazbe ra (upajalna, talilna, sublimacijska toplota) je splono: ra = T s xx s x in ra = h xx h x Notranjo energijo poveujemo z notranjo toploto agregatne preobrazbe a : a = u xx u x (12.42) (12.41)
(12.40)
Za delo, opravljeno s spremembo volumna, pa se porabi zunanja toplota agregatne preobrazbe: a = p v xx v x Seveda je: ra = a + a Clapeyronova enaba velja za vse agregatne preobrazbe v sploni obliki:
ra = T v xx v x
(12.43)
(12.44)
dp ) dT
(12.45)
Zanimive so razmere pri taljenju vode. Iz diagrama sl. 12.5 vidimo, da je za talilno mejno krivuljo vode:
244
dp <0 dT
Ker pa je rt > 0 , mora biti po Clapeyronovi enabi v xx v x < 0 in v x > v xx . Specifini volumen ledu je veji od specifinega volumna vode. To potrjuje vsakdanje izkustvo: led plava na vodi. Pri sublimaciji in uparjanju v primerni razdalji od kritine toke je: v x << v xx (12.46)
V teh primerih lahko v x zanemarimo v primerjavi z v xx in piemo enabo (12.45) takole:

ra = T v xx dp dT
(12.47)
Sublimacijski tlak je vedno zelo nizek. Para, ki je v ravnoteju s trdno fazo, je tedaj zelo redka in se obnaa kakor idealni plin. Prav tako je nasiena para pri nizkih uparjalnih tlakih redka in tudi tu je njeno obnaanje zadovoljivo idealno. Zato velja v omenjenem podroju: v xx = RT p (12.48)
kar vstavimo v enabo (12.47). Po preureditvi dobimo: dp ra dT = p R T2 Enaba (12.49) se da integrirati: ln p = ra + konst RT (12.50) (12.49)
Ta enaba je po obliki sorodna Coxovi enabi (12.8). Kakor smo veljavnost enabe (12.39) razirili na vse agregatne preobrazbe, lahko tudi diagrame stanja nariemo za celotno podroje obstoja neke snovi, torej na vsa njena agregatna stanja. Sliki 12.16 in 12.17 predstavljata popolna diagrama Ts za H 2 O in CO 2 . V teh diagramih lahko zasledujemo poleg uparjanja tudi taljenje in sublimacijo.
245
Slika 12.16: Popolni diagram Ts za H 2 O
Slika 12.17: Popolni diagram Ts za CO 2
246
Trojna toka je v diagramu Ts raztegnjena na entropijski interval med trdnim stanjem Tr 1 in ravnotenim plinskim stanjem Tr 3 . V trojni toki so v ravnoteju trdna faza Tr 1 , kapljevita faza Tr 2 in plinasta faza Tr 3 . Vsako agregatno stanje trojne toke ima seveda posebno vrednost entropije, in sicer je sTr 1 < sTr 2 < sTr 3 . Pod trojno toko lei nasieno podroje sublimacije. Spodnja mejna krivulja sublimacije je oznaena s c, zgornja mejna krivulja sublimacije pa je zvezni podaljek krivulje nasiene pare b pod toko Tr 3 . Dvofazna (heterogena) preobrazba med kapljevino in plinom obstoji na krivuljah a in b pod kritino toko K. Zvezen in nezapazljiv prehod med kapljevino in plinom se pojavlja pri tlakih p > pk , n.pr. za CO 2 ob vrisani izobari 117,5 bar, ali za H 2 O ob izobari 950 bar. Med trdnim in kapljevitim agregatnim stanjem poznamo samo nezvezne dvofazne (heterogene) preobrazbe. V diagramu za CO 2 vidimo za preobrazbo trdno kapljevito nekake zametke spodnje in zgornje mejne krivulje. Ni pa znano, e obstoji tudi za to agregatno preobrazbo kritina toka in e tudi ta preobrazba poteka zvezno in nezapazljivo n.pr. pri ekstremnih tlakih, kakrni obstoje v notranjosti nekih nebesnih teles. V diagramu za CO 2 je vrisana hipotetina izobara e za tako agregatno preobrazbo. Najveji del diagramskih podroij zavzemajo plinasta stanja. Zelo omejeno je podroje kapljevine, ki obstoji pri H 2 O samo nad 273,16 K in pod 647,31 K, pri CO 2 pa celo le med 216,6 K in 304,2 K. Izjemno veliko je podroje kapljevine pri Hg, ki se razteza nad 234,28 K prav do 1733 K.
12.5
PREOBRAZBE MOKRE PARE
Z mokro paro lahke izvajamo analogne preobrazbe kakor s plini.
12.5.1 Izobara, izoterma
V podroju mokre pare so izobare obenem izoterme. e dovajamo mokri pari toploto pri konstantnem tlaku, se uparjuje kapljevita komponenta. Vlanost pare se zmanjuje, vsebina pare x pa raste. Ob izobari dovedena toplota je tudi izotermna ali Carnotska toplota (sl. 12.18).
247
Slika 12.18: Toplota po uparjalni izobari (diagram Ts)
Slika 12.19: Delo po uparjalni izobari
Pri preobrazbi 1, 2 opravljeno delo na koliinsko enoto mokre pare W m je v diagramu pv enako pravokotniku pod izobaro 1, 2 (sl. 12.19):
W = p v 2 v1 = p (v '' v ' )(x 2 x1 ) m
(12.51)
Dovedena toplota Q m pa je enaka ploskvi pod izotermo v diagramu Ts (sl. 12.18):

Q = T (s 2 s1 ) = T (s '' s ' )(x 2 x1 ) m
(12.52)
x1 in x2 izraunamo iz v1 in v2 po (12.4): x1 = v1 v ' v '' v ' ,

x2 = v2 v' v '' v '
(12.53)
Z vstavitvijo enab (12.53) v (12.52), dobimo: v v1 Q = T (s '' s ' ) 2 m v '' v ' (12.54)
248
12.5.2 Izohora
Preobrazba pri segrevanju kapljevine v popolnoma zaprti posodi je izohorna. Pri zaetnem tlaku p1 in pripadni temperaturi nasienosti T1 se lahko nahaja zaetno stanje kjerkoli na izobari 1 ' , 1' ' (sl. 12.20). e lei zaetno stanje na spodnji mejni krivulji, je posoda popolnoma napolnjena z vrelo vodo. Ker zaradi pogoja v = v ' = konst ni nobene monosti, da se povea volumen in ker je stisljivost kapljevin majhna, bo pri dovodu toplote tlak mono narastel in posoda se utegne razleteti. e pa je zaetno stanje 1'' na zgornji mejni krivulji, pridemo z izohorno preobrazbo e po najmanjem dovodu toplote v podroje pregrete pare ali istega plina. Zanimive Slika 12.20: Izohore mokre pare so izohorne preobrazbe iz
zaetnih stanj v notranjosti obmoja mokre pare. V zaetnem stanju imamo v posodi
x kg pare kg (pare + kapljevine) in (1 x ) kg kapljevine kg (pare + kapljevine) , kakor to kae sl. 12.21. e en sam pogled na diagram pv nas poui, da sta mona dva naelno razlina poteka preobrazbe, kar je odvisno od razmerja kapljevine in pare v zaetnem stanju. e je v zaetnem stanju 1 (sl. 12.20) koliina pare x v posodi tako majhna, da je zaetni specifini volumen v1 sistema para kapljevina manji od kritinega volumna, potem poteka izohorna preobrazba pri dovodu toplote iz stanja 1 v smeri proti stanju 2. Vsebina pare v stanju 1 je veja od vsebine pare v stanju 2: x1 > x2 Kapljevina se ob dovodu toplote razteza v parni prostor, pri emer en del pare kondenzira. e po prihodu v stanje 2 e naprej dovajamo toploto, pridemo konno v stanju 3 na spodnjo mejno krivuljo. Kapljevina se je razirila po celem razpololjivem volumnu in je vsrkala pri tem vso paro. Nadalnji dovod toplote povea tlak tako mono, da se utegne poruiti posoda.
249
e pa je specifini volumen sistema kapljevina para v zaetnem stanju I veji od kritinega specifinega volumna: v I > vk e je torej v posodi razmerje pare in kapljevine veje, potem se pri dovodu toplote vlanost pare zmanjuje in je v stanju II: x II < x I Pri takem izohornem dovodu toplote pridemo konno na zgornjo mejno krivuljo (stanje III) in od tam v podroje pregrete pare. Ker Slika 12.21: Izohorni sistem para voda pa je segreta para plin in ker je njena stisljivost veliko veja kakor stisljivost kapljevine, stabilnost posode ni posebno ogroena.
Te razmere so velikega pomena pri skladienju in transportu ukapljenih plinov v jeklenih cisternah in v jeklenkah. Take posode se ne smejo preve napolniti s kapljevino. V njih moramo vedno pustiti toliken prostor za paro, da je specifini volumen dvofaznega sistema (kapljevine + pare) zanesljivo veji1 od kritinega. Ker so nekateri taki plini od sile strupeni, n.pr. klor
(Cl 2 ) ,
in imajo obenem nizke kritine tlake in temperature (za Cl 2 je
p k = 77,0 bar in k = 144 C ), obstaja pri nespretni polnitvi e pri razmeroma nizkih temperaturah ne samo nevarnost, da razene posodo, temve tudi nevarnost za loveka ivljenja. Take nevarne temperature povzroa lahko e sonna toplota. Zaradi tega so oblastveni predpisi o polnitvah takih posod zelo strogi. Ob izohorni preobrazbi se ne opravlja delo. Dovedena toplota le poveuje notranjo energijo:
1 Q2
= u2 u1 = (u2' + x2 2 ) (u1' + x1 1 )
(12.55)
Pri znanem tlaku p2 lahko izraunamo iz veliine zaetnega stanja ( p1, T1, v1, x1 ) vsebino pare x2 v stanju 2, ker je:
Po podatkih distributerjev utekoinjenih plinov so za nekatere utekoinjene pline dopustne polnitve, pri katerih je specifini volumen dvofaznega sistema manji od kritinega, ker je kapljevina v okolici kritine toke e mono stiskljiva. N.pr.: zunanji rezervoar utekoinjenega naftnega plina za gospodinjstvo (98 % propan) se napolni do 85 % prostornine s tekoo fazo.
1
250
v1 = v2 = v2' + x2 (v2'' v2' ) iz esar dobimo: x2 = v1 v 2' v 2'' v 2'
(12.56)
(12.57)
Tlak, pri katerem doseemo mejno krivuljo (stanje 3 ali III), dobimo iz parnih tabel (glej pozneje) kot tlak, pri katerem je v3' = v1 ali v III '' = v1 . V parnih tabelah ponavadi ni podatkov za notranje energije u ' in u '' , temve so le navedene entalpije h ' in h '' . Notranje energije izraunamo iz entalpij po predpisu:
u = h pv
12.5.3 Izentropa
Ob izentropni ekspanziji v podroju mokre pare se vsebina pare x lahko povea ali zmanja. To vidimo iz diagrama Ts (sl. 12.22), v katerem so narisane nekatere izentropske ekspanzije med tlakoma p1 in p2 . Pri ekspanziji a je x2 > x1 , vsebina pare pa se je poveala. Ob ekspanziji se upari dodatni del kapljevine. Nasprotno temu pa se pri ekspanziji b vlanost
Slika 12.22: Izentrope mokre pare
Slika 12.23: Izentropne ekspanzije suho nasiene pare pri nadviti mejni krivulji
pare zmanja. Tu je x2 < x1 . Oitno so te razmere ob preobrazbi odvisne od lege zaetnega stanja 1. e je to stanje bolj blizu spodnji mejni krivulji, se pri izentropni ekspanziji vlanost mokre pare zmanja. e pa je zaetno stanje blie zgornji mejni krivulji, se vlanost povea.
251
Suho nasiena para postane ob izentropni ekspanziji vlana (ekspanzija c). Tudi iz podroja pregrete pare lahko pridemo v mokro podroje, kar vidimo iz ekspanzije d. Pri previsni mejni krivulji pa je mono z izentropno ekspanzijo pregreti mokro ali suho nasieno paro (sl. 12.23). Spremembo vlanosti pare pri izentropni preobrazbi oditamo najbolje kar iz diagrama Ts ali iz diagrama hs, o katerem bomo e govorili, ali pa iz podatkov, ki jih vzamemo iz parnih tabel (s', s", r). Ob izentropi je s = konst, torej s2 = s1 . Ker je po enabi (12.7): s = s ' + x (s '' s ' ) lahko piemo: s 2' + x 2 (s 2'' s 2' ) = s1' + x1 (s1'' s1' ) Iz enabe (12.59) dobimo edino neznanko x2 : x2 = s1' s 2' + x1 (s1'' s1' ) (s 2'' s 2' ) (12.60) (12.59) (12.58)
Ob izentropi se ne predela nikakrna toplota. Delo ob izentropni ekspanziji je enako zmanjanju notranje energije:
1W2
= u1 u 2 = (u1' + x1 1 ) (u 2' + x 2 2 )
(12.61)
V diagramu pv nariemo izentropo mokre pare najbolje tako, da prenaamo iz diagrama Ts ali iz diagrama hs na izobare oziroma na izoterme pripadne vrednosti za x. Tako dobimo hiperboli podobno krivuljo. V tehniki praksi pa le redkokdaj zasledujemo ekspanzijo mokre pare v diagramu pv. Veliko bolj prikladen za to je diagram Ts, prav posebno pa diagram hs.
13. Pregrete pare, realni plini
253
13. PREGRETE PARE, REALNI PLINI

Plinaste snovi, katerih stanje je blizu podroja nasienosti, imenujemo pregrete pare. Para na zgornji mejni krivulji je nasiena para. Redke pare se obnaajo skoraj prav tako kakor idealni plini, medtem ko bolj goste pare odstopajo od idealnega obnaanja. Goste pare se obnaajo kot realni plini. Ker se da vsak plin ukapljiti, ima vsak plin podroje, v katerem bi ga lahko imenovali paro. Med podrojem pare in plina ni nobene doloene meje; med parnim in plinastim stanjem tudi ni posebne fizikalno utemeljene razlike. Kako imenujemo snov v navedenem podroju, je bolj stvar navade kakor pa definicije. Tako imenujemo plinasti H 2 O tudi v stanjih, ki so precej oddaljena od zgornje mejne krivulje, vodno paro; o helijevi pari pa bomo zelo redko govorili, raje bomo rekli helijev plin tudi stanjem, ki so zelo blizu prehoda v kapljevinasto agregatno stanje.
13.1
FAKTOR REALNOSTI
Pregrete pare in realni plini imajo toliko skupnega, da jih lahko obravnavamo v enem poglavju. Iz enabe za idealne pline sledi: pv =1 RT Pri realnih plinih pa je: pv = 1 RT (13.2) (13.1)
im manj se razlikuje od 1 tem bolj se obnaanje plina pribliuje idealnemu obnaanju in obratno. tevilo je tedaj mera za realnost plina in ga zato po Bonjakoviu imenujemo faktor realnosti. Faktor realnosti moramo vkljub enaki oznabi strogo loiti od eksponenta izentrope idealnih plinov. Na zgornji mejni krivulji so odstopanja od idealnega obnaanja plinov najveja. V tabeli 13.1 so navedeni faktorji realnosti za zgornjo mejno krivuljo vodne pare.
254
Tabela 13.1: Faktor realnosti = p v R T za vodno paro na zgornji mejni krivulji p bar 0,01 0,05 0,1 0,5 1,0 5,0
p bar 10 50 100 150 200 221,3 = pk
1,0 1,0 0,998 0,988 0,984 0,955
0,930 0,796 0,672 0,553 0,412 0,242
Grafino primerjavo obnaanja vodne pare z obnaanjem idealnega plina vidimo v sl. 13.1, v kateri je nad temperaturo nanesena vrednost ulomka p v T , ki bi morala biti v idealnem stanju enaka plinski konstanti R RH2O = 461,8 J kg K .
Slika 13.1: Izobare vodne pare v diagramu ( p v / T ) Za zelo nizek tlak p = 0 bar je izobara v tem diagramu seveda konstanta R = 461,8 J kg K . Vije izobare zaenjajo ob gornji mejni krivulji pri nijih vrednostih, ki pa
255
se pri vijih temperaturah vedno bolj pribliujejo vrednosti za idealni plin. Ob istem tlaku je plin pri vijih temperaturah seveda bolj redek kakor pri nijih. Zaradi zveznega prehoda med stanjem nasiene pare in stanjem idealnega plina morajo, vsaj teoretino gledano, obstajati enabe stanja, ki bi zajele celo podroje plinastega stanja. Take enabe morajo seveda za zelo redko stanje same od sebe preiti v obliko p v = R T . V nadkritinem tlanem podroju pa je tudi prehod med kapljevitim in plinastim stanjem zvezen. Zato bi morala taka namiljena enaba stanja zajeti tudi ta prehod in z njim kapljevito stanje ter tudi podroje heterogenega ravnoteja kapljevine in pare.
13.2
VAN DER WAALSOVA ENABA STANJA
13.2.1 Izvod enabe VDW
Van Der Waals1 si je prvi zamislil tako enabo stanja in z zelo enostavnimi matematinimi sredstvi priel do udovito zanimivega rezultata. Po Van Der Waalsu zavzema vsaka molekula prostor, ki je nestisljiv. Stisljivost plinov je posledica zmanjanja praznega prostora med posameznimi molekulami. Kadar je ta vmesni prostor s stiskanjem izrpan in kadar se molekule prilegajo tesno ena k drugi, je snov dosegla svoj najmanji volumen, ki ga oznaujemo z b in ga imenujemo kovolumen. Od tu naprej je snov nestisljiva2. Enaba p v = R T dovoljuje tudi manje specifine volumne od b in celo v = 0. Zato moramo enabo idealnega plina ustrezno popraviti, tako da je stisljivost snovi omejena le na prosti volumen (v b ) . Tako popravljena enaba se glasi: p (v b ) = R T (13.3)
To je prva Van Der Waalsova korektura. Druga korektura pa upoteva privlane sile med molekulami. Pri veliki razdalji med molekulami (v redkem plinu) kohezijske sile med
1 2
J. Van Der Waals, (1837-1923), profesor fizike, Amsterdam Snov je v tem pomenu nestisljiva, ker smatramo molekule za nestisljive. Atomska fizika pa ui, da je skoraj vsa masa koncentrirana v atomskih jedrih tako da je snov pravzaprav stisljiva tudi e pod molekularni volumen.
256
molekulami ne pridejo do upotevnega izraza. Pri gostejih stanjih pa je delovanje kohezijskih sil zapazljivo in se ne sme ve zanemarjati. Na molekulah v notranjosti plina je rezultanta kohezijskih sil v povpreju enaka ni. Molekule v notranjosti plinske mase imajo sosede enakomerno razvrene v vseh smereh in zato se medmolekularne sile v skupnosti medsebojno uniujejo. Molekule na povrini plina pa imajo sosede samo v polovici vseh prostornih smeri, namre v prostoru pod mejo plina. Zato delujejo kohezijske sile na mejne molekule nesimetrino proti notranjosti plinske mase in njihova rezultanta je razlina od ni ter obrnjena proti notranjosti plina. Na povrini plina je merjeni tlak plina za znesek kohezijske sile manji kakor tlak v notranjosti plina, kjer kohezijske sile ne bi vplivale na rezultat meritve. Ta notranji tlak je seveda pravi tlak plina, ki bi ga morali vstaviti v enabo stanja. Meritvi pristopen pa je le povrinski tlak, namre tlak na meji instrumenta in plinske mase. Ta mejni tlak moramo ustrezno kohezijskim silam korigirati. Kohezijska sila K, s katero vleejo sosednje molekule povrinsko molekulo proti notranjosti, je proporcionalna tevilu sosednjih molekul. To tevilo pa je proporcionalno gostosti plina ali obratno proporcionalno specifinemu volumnu:
K ::
1 v
Povrinski tlak plina pa je odvisen od tevila molekul, ki se nahajajo v danem trenutku na povrinski enoti (n.pr. 1 cm 2 ). Tudi to tevilo N je proporcionalno gostoti plina:
N ::
1 v
Na povrinsko enoto deluje tedaj proti notranjosti obrnjena kohezijska sila, ki je proporcionalna sili na eno molekulo, pomnoeni s tevilom molekul na ploskovni enoti povrine, torej proporcionalna (1 / v ) (1 / v ) = 1 / v 2 . e je faktor proporcionalnosti a, je ta privlana sila enaka a / v 2 . Tlak p, ki ga merimo na povrini, je za a / v 2 manji od pravega notranjega tlaka. Pravi tlak, ki ga moramo uvrstiti v enabo stanja, je enak p + a / v 2 . S tem drugim popravkom se glasi enaba stanja:
257
a p+ (v b ) = R T v2
(13.4)
ali preurejeno:
p= RT a 2 vb v
(13.5)
To je Van Der Waalsova enaba stanja, ki jo bomo kratko imenovali enaba VDW. Za p >> a / v 2 in v >> b preide enaba (13.4) v enabo idealnega plina p v = R T .
13.2.2 Izoterme VDW
e v enabi (13.4) vzamemo Ti = konst (i = 1, 2 , ... , n ) , dobimo enabe izoterm VDW (Van Der Waalsovih izoterm) v diagramu pv. Ta enaba je za spremenljivko v enaba tretjega reda, kakor vidimo iz naslednje transformacije:
(p v
in nato:
+ a (v b ) = R T v 2
RT a ab v3 v 2 p + b + v p p = 0
(13.6)
Vsaka izoterma Ti = konst daje za vsak tlak p tri konne vrednosti specifinega volumna. Te vrednosti so ali vse tri realne ali pa je ena realna, dve pa sta imaginarni. Po dva realna korena lahko sovpadata v eno samo toko. Za en in samo en par vrednosti Ti in p, torej za eno samo stanje, pa sovpadejo celo vsi trije koreni v eno samo realno toko. Za velike temperature preidejo izoterme VDW v diagramu pv v hiperbole idealnega plina. S1. 13.2 je diagram pv z vrisanimi izotermami VDW. Kritina izoterma Tk ima pri tlaku pk tri identine realne korene volumna v1 v2 v vk . Vse izoterme Ti > Tk imajo za poljubne tlake le en realen koren volumna. Ker imaginarni koreni nimajo fizikalnega pomena, pripada vsakemu tlaku na teh izotermah le ena sama vrednost volumna. Izoterme Ti < Tk pa imajo za tlake p < pk lahko realne volumenske korene. V tem primeru pripadajo nekemu tlaku p tri razline realne vrednosti specifinega volumna. Izoterme Ti < Tk imajo valovito
258
obliko z minimom in maksimom. Tako ima izoterma T2 minimum (dolino) 2 in maksimum (vrh) 3. Podroje tega udnega valovitega poteka izoterm je podroje mokre pare ali podroje nasienosti. Prave eksperimentalne izoterme
potekajo v tem obmoju izobarno. Vsaka taka izobara oklepa z izotermo VDW dve ploskvi, od katerih se ena nahaja pod izobaro, druga pa nad njo. Eksperimentalna izobara izoterma preseka ustrezno izotermo VDW tako, da sta obe ploskvi enaki. Po teoretini izotermi VDW bi bila preobrazba od kapljevine v paro zvezna in nezapazljiva, ob premi eksperimentalni izotermi pa je prehod nezvezen in heterogen ob ravnoteni koeksistenci dveh faz, dveh agregatnih stanj. V sl. 13.2 sta za temperaturi T1 in T2 vrisani izotermi VDW in ustrezni premi izotermi v obmoju nasienosti. Za temperaturo T2 sta Slika 13.2: Diagram pv z izotermami VDW rafirani ploskvi pod in nad heterogeno izotermo; ti dve ploskvi sta enaki.
Levo preseie heterogene izoterme z izotermo VDW je stanje na spodnji mejni krivulji
(1' za T2 ) , desno preseie heterogene izoterme z izotermo VDW pa je stanje na zgornji mejni krivulji (1'' za T2 ) . Tako se lahko narieta obe veji mejne krivulje VDW. Vijugasti
del izoterm VDW med spodnjo in zgornjo mejno krivuljo ima tudi fizikalen pomen. Od spodnje mejne krivulje pa do minimuma (n.pr. del 1 ' , 2 izoterme T2 ) ustrezajo izoterme VDW pregreti kapljevini, katere temperatura je vija kakor tlaku pripadna temperatura nasienosti. Med zgornjo mejno krivuljo in maksimumi (n.pr. 1 ' ' , 3 izoterme T2 ) pa leijo na izotermah VDW stanja podhlajene pare, katere temperatura je nija kakor tlaku pripadna temperatura nasienosti. Pod prikladnimi pogoji se lahko vzpostavijo tako stanje pregrete vode kakor tudi stanje podhlajene pare. Podhlajeno paro opazujemo velikokrat pri izentropni ekspanziji v turbinah, pa tudi v zelo isti atmosferi, v kateri ni drobnih kapljic ali drobnega
259
prahu, ki so jedra za kondenzacijo. Stanja pregrete vode in podhlajene pare niso stabilna stanja; njihova stabilnost je le pogojna. Ta stanja so metastabilna stanja, ki ob najmanji motnji razpadejo v kapljevito in plinasto fazo, ki sta v heterogenem ravnoteju. Vse minimume in maksimume izoterm VDW zveemo s krivuljo b (sl. 13.2). Med to krivuljo in mejno krivuljo leijo podroja metastabilnih stanj. Krivulja b se imenuje tudi Wilsonova krivulja in ima klobukasto obliko, podobno kakor mejna krivulja. Kapljevinska veja nijih izoterm VDW (n.pr. T1 ) sega v podroje negativnih tlakov. Zanimivo je, da so v kapljevinah mona tudi taka stanja. V teh stanjih je kapljevina obremenjena v vseh smereh na nateg in vkljub temu se ne uparja. Berthelot1 je prvi opazoval na vodi v steklenih ampulah negativne tlake od 52 bar, drugi pa so dosegli v kapljevinah do okoli 100 bar. Srednji del izoterm VDW od minima do maksima je nestabilen. Tu se tlak zniuje z zmanjanjem volumna in obratno. Taka stanja se ne dajo vzpostaviti. Nestabilno podroje je omejeno z Wilsonovo krivuljo. Zahteva po enakosti ploskev med izobaro VDW in heterogeno izobaro raste iz tega razmiljanja: V podroju nasienosti lahko izvedemo izotermen kroni proces ob heterogeni in ustrezni izotermi VDW (n.pr. 1', 2, 3, 1", 1'). Delo tega kronega procesa je enako njegovi ploskvi, oziroma vsoti leve in desne delne ploskve. Pri izbranem obtoku procesa je levo delo porabljeno delo (levi obtok), desno delo pa pridobljeno delo (desni obtok v tem delu procesa). e bi bila desna ploskev veja od leve, bi iz procesa pridobili koristno delo. Ker je proces v celoti izotermen, bi mogli toploto rpati in tudi oddajati v en sam toplotni rezervoar. Delo bi torej pridobili samo s rpanjem toplote iz enega samega toplotnega vira, kar bi nasprotovalo drugemu glavnemu zakonu. Desna ploskev tedaj ne more biti veja od leve. e obrnemo smer obtoka, pridemo do enakega zakljuka za levo ploskev. Obe ploskvi morata biti enaki.
13.2.3 Enaba VDW in kritino stanje
e poznamo za neko snov konstanti VDW a in b, lahko iz geometrije izoterme izraunamo kritine veliine stanja te snovi pk , Tk in vk . V kritini toki so vsi koreni enabe
1
M. Berthelot, (1829-1907), profesor kemije v Parizu
260
VDW identini. Tangenta na izotermo Tk je tu horizontalna, kritina izoterma pa ima prevoj. Vse to se vidi neposredno iz sl. 13.2. Za kritino toko veljajo tri enabe: enaba stanja: pk = R Tk a 2 vk b vk (13.7)
enaba za horizontalno tangento:

p =0 v Tk
(13.8)
enaba za prevoj:
2 p =0 v 2 Tk
(13.9)
Z diferenciranjem enabe VDW za kritino izotermo dobimo: R Tk 2a p + = v Tk (v b )2 v 3 Za kritino toko pa velja seveda:
(vk b )
R Tk
2a
3 vk
=0
(13.10)
Podobno sledi z nadalnjim diferenciranjem enabe:

2 p = 2 RT 6a 3 v 2 v4 Tk (v b )
in za kritino toko:
(vk b)
2 R Tk
6a
4 vk
=0
(13.11)
Iz enab (13.7), (13.10) in (13.11) izraunamo kritine veliine stanja:
261
vk = 3 b
8a 27 b R
(13.12)
Tk =
(13.13)
pk =
a 27 b 2
(13.14)
Faktor realnosti v kritini toki je po enabi VDW z zgornjimi vrednostmi pk , Tk in vk :

pk v k 3 = RT 8 k VDW
(13.15)
in bi moral biti enak za vse snovi. V splonem pa ne elimo izraunati kritinih veliin stanja iz znanih konstant a in b. Vpraanje se zastavlja ravno nasprotno. Kritine veliine snovi se dajo izmeriti in so ponavadi kar dobro znane. Neznani sta konstanti a in b, ki naj bi se izraunali iz kritinih veliin stanja. Ker pa imamo v kritinem stanju na izbiro tri enabe, lahko iz njih doloimo tri konstante. Na to monost je izrecno opozoril Himpan1,2.
13.2.4 Reducirana enaba stanja Reducirane veliine stanja so razmerja terminih veliin stanja z analognimi kritinimi
veliinami. Reducirani tlak , reducirana temperatura in reducirani volumen so definirani z enabami:
=
Ker je:
p T v , = , = pk Tk vk
(13.16)
p = pk , T = Tk , v = vk
1 2
J. Himpan (1909-) Dr. ing., strokovnjak za raketne pogone, Berlin, Pariz Himpan J., Eine Neue thermische Zustandsgleichung, Zeitschrift fr Physik 131 (1951) str. 17-27, str. 130-135
262
lahko tudi z reduciranimi veliinami stanja enoznano opiemo stanje neke snovi. Reducirane veliine stanja so ista tevila brez dimenzij. e vstavimo enabe (13.16) in (13.12), (13.13) ter (13.14) v enabo (13.5), dobimo reducirano enabo stanja VDW:
=
8 3 2 3 1
(13.17)
Ta enaba se imenuje tudi zakon o korespondentnih ali ujemnih stanjih. V reducirani enabi VDW ni nobene individualne konstante snovi (a , b ali R ) in le-ta velja zaradi tega splono za vse snovi, ki se obnaajo po enabi VDW nekako tako, kakor velja splona plinska enaba za vse pline, ki se obnaajo po enabi p v = R T . Analogno diagramu pv lahko nariemo diagram z reduciranimi izotermami VDW
= konst . Tak diagram vidimo v sl. 13.3. Heterogene izoterme in mejno krivuljo vriemo v
izoterme VDW po istih pravilih kakor v diagramu pv.
Slika 13.3: Diagram
263
13.2.5 Korespondentna ali ujemna stanja
Stanja razlinih snovi, ki imajo enake reducirane veliine stanja, seveda niso enaka stanja, saj jim pripadajo vkljub enakim , in razline vrednosti p, T in v. Ker pa so , in veliine z dimenzijo ena, so si taka stanja v neem podobna. Taka stanja se ujemajo in jih zaradi tega imenujemo ujemna ali korespondentna stanja. Pri snoveh, ki slede enabi VDW, je to ujemanje posebno eksaktno, kar vidimo iz enabe (13.17). Pojem korespondentnih stanj je zelo koristen in uporaben. Za posamezne pare korespondentnih stanj je namre mono sklepati iz znanih izmerjenih lastnosti neke snovi na e neznane lastnosti druge snovi. Kakor pa ui izkunja ni nujno, da sta primerjani snovi VDW, potrebno je le, da sta njuni strukturi (molekulami gradnji) sorodni.
13.3
DISKUSIJA ENABE VDW IN SPLONO OBNAANJE REALNIH PLINOV
Kvantitativno sicer ibka enaba VDW daje kvalitativno zelo zadovoljive informacije o
Slika 13.4: Reducirani Amagatov diagram za snovi VDW a inverzijska krivulja b Boyleova krivulja
264
obnaanju snovi v fluidnih (tekoih) stanjih. To smo e videli pri obravnavanju prehodov iz kapljevitega stanja v plinasto. Enaba VDW pa daje tudi dober vpogled v splono obnaanje pregretih par ali realnih plinov. Za raziskavo tega splonega obnaanja realnih plinov je posebno prikladen diagram ( p v ) p , v katerega vriemo izoterme. Amagat1 je prvi uporabljal tak diagram, ki se zato imenuje tudi Amagatov diagram stanja. Amagatov diagram lahko nariemo tudi z reduciranima koordinatama in ; izoterme v tem diagramu so seveda tudi reducirane
= konst. Za velika obmoja ustreza bolj diagram log ( ) . Diagram log ( )
za snovi VDW vidimo v sl. 13.4. V tem diagramu je prikazano tudi obmoje nasienosti.
13.3.1 Boylova krivulja
V okolici tok, v katerih imajo Amagatove izoterme horizontalne tangente, je produkt p v oziroma konstanten. V teh tokah in v njihovi okolici se obnaajo realni plini podobno kakor idealni plini. Pri idealnih plinih je p v = konst = R T . Pri realnih plinih pa je v omenjenih tokah sicer p v = konst ali v splonem p v R T . Toke Amagatovih izoterm s horizontalno tangento se imenujejo Boylove toke, krivulja, ki te toke vee, pa je Boylova krivulja (v sl. 13.4 krivulja b). Enabo Boylove krivulje za snovi VDW dobimo takole: Reducirano enabo VDW lahko piemo:
=
8 3 3 1
(13.18)
Na Boylovi krivulji imajo izoterme horizontalne tangente:

8 3 ( ) = 3 1 =0
(13.19)
( )
je stisljivost snovi, ki je vedno razlina od ni. Zato velja:
Emile Hilaire Amagat, (1841-1915), profesor fizike, Lyon
265
8 3 = 0 3 1
(13.20)
in po diferenciranju:
8
(3 1)
3
2
=0
(13.21)
eliminiramo z enabo (13.18) in iz tega sledi enaba Boylove krivulje v Amagatovih

koordinatah:
( )2 9 ( ) + 6 = 0
(13.22)
To je parabola, ki seka ordinatno os v tokah = 0 in = 9 . Vrh parabole lei v toki

= 4 ,5 in = 3,375 . Pri reduciranih tlakih > 3,375 ni Boylovih tok. Vsakemu
reduciranemu tlaku < 3,375 pripada v Boylovi toki Boylova temperatura B (TB ) . Iz enabe (13.21) dobimo:
3 1 = 3 8
(13.23)
Zgornjemu preseiu Boylove krivulje s tlakom = 0 ustreza reducirana temperatura
= 3,375 . To vrednost dobimo, e vstavimo v (13.18) = 9 in = (za = 0) . Nad to

temperaturo ni horizontalne tangente na Amagatove izoterme. Za vse toke = 0 , torej za zelo redka stanja, velja za vsak plin tudi enaba idealnega plina p v = R T . V toki B pa je tangenta na Amagatovo izotermo horizontalna. Zaradi tega velja p v = R T = konst tudi v okolici te toke, torej v vejem tlanem obmoju. Temperatura (TB ) p = 0 je tedaj posebno pomembna Boylova temperatura in pogosto mislimo pod imenom Boylova temperatura kar na Boylovo temperaturo pri tlaku 0.
13.3.2 Joule Thomsonov efekt
Pri duitvi katerekoli tekoine (plina ali kapljevine) ostane entalpija konstantna (glej
10.3.4). Temperatura idealnega plina se ne spreminja pri konstantni entalpiji. Pri duitvi
266
ostane temperatura idealnega plina konstantna. Temperatura realnega plina pa se v splonem spremeni pri duitvi. Spremembo temperature s tlakom pri konstantni entalpiji imenujemo duilni ali Joule Thomsonov efekt. Pri konni tlani razliki p = p2 p1 je sprememba temperature T = 2 1 = T2 T1 . Indeks 1 pomeni stanje pred duitvijo, indeks 2 pa stanje po duitvi. Diferenni Joule Thomsonov efekt piemo matematino:
T p
Z zmanjanjem tlane diference se spreminja temperaturna razlika tako, da postane zelo majhna pri zelo majhnih p . Pri prehodu p 0 prehaja diferenni kvocient v diferencialni kvocient:
T T p p i za p = 0
(13.24)
(T
p )i je diferencialni duilni efekt. Pod imenom duilni efekt ali Joule Thomsonov
efekt mislimo pogosto na diferencialni efekt. Pri duitvi od p1 na p 2 se plin ohladi od T1 na T2 . To razliko izraunamo takole:
(T2 T1 )i
p2 p1
T
i
dp
(13.25)
Razlika (T2 T1 )i se imenuje integralni duilni efekt. terminimi veliinami stanja. To storimo takole: iz:
Za raziskavo duilnega efekta pri realnih plinih elimo (T p )i izraziti z lahko merljivimi
T ds = dh v dp
sledi (glej(12.48)):
ds =
1 v dh dp T T
(13.26)
267
Ker je ds popoln diferencial, daje navzkrina diferenciacija koeficientov desne strani rezultat:
(1 T ) (v T ) p = h
(13.27)
V (13.27) nakazano diferenciacijo izvedemo, pri emer desno stran najprej diferenciramo po T in nato e T po h:
T (v T ) p v T 1 T (v T ) T = = T 2 p i T2 T p h p h
(13.28)
Ker pa je (T h ) p = 1 c p dobimo:
T 1 = T p i c p v v T p
(13.29)
To je sploni izraz za duilni efekt poljubne snovi. e kombiniramo enabo (13.29) z enabo stanja neke posebne snovi in e vstavimo vanjo c p tiste snovi, dobimo izraz za duilni efekt le-te posebne snovi. Tako lahko izraunamo iz enabe idealnega plina (v T ) p = v T , v emer postane
(T
p )i , id = 0 , kar nam je sicer e znano.
13.3.2.1 Duilni efekt realnega plina
Duilni efekt realnega plina bomo raziskali z enabo VDW. Enabo VDW:
p= RT a 2 vb v
diferenciramo pri konstantnem tlaku p:

(v b ) R T R T v 2a + 3 v = 0 v (v b )2 p
iz esar dobimo po delitvi z T in po ureditvi:
268
v = T p
R vb RT 2a 3 2 (v b ) v
(13.30)
To vstavimo v (13.29) in uredimo:

2 a (v b )2 T 1 p = c p i R T v2 1 b
2 a (v b )2 R T v3
(13.31)
To je enaba za duilni efekt plina VDW. Duilni efekt realnega plina je lahko pozitiven, negativen ali pa enak ni, kar se da dokazati iz (13.31):
T > p 0 i
(13.32)
Pozitiven duilni efekt pomeni ohladitev plina pri duitvi. Ker se pri duitvi tlak zmanjuje, je
p vedno negativen. Pri pozitivnem duilnem efektu je tedaj negativen, kar ustreza
zmanjanju temperature. Pri negativnem duilnem efektu pa se temperatura plina pri duitvi povia.
13.3.2.2 Inverzijska krivulja
Duilni efekt je enak ni takrat, kadar je tevec desne strani enabe (13.31) enak ni:
2 a (v b )2 R T v2
b=0
(13.33)
To je enaba krivulje s spremenljivkami v in T. Ta krivulja je geometrino mesto vseh stanj
(T , v ) ali pa (T , p ) , za katera je diferencialni duilni efekt enak ni. Ta krivulja deli diagram
stanja v dve podroji: v podroje pozitivnega duilnega efekta in v podroje negativnega duilnega efekta. Pri prestopu iz enega obmoja v drugo spremeni duilni efekt na tej krivulji
269
predznak. Zaradi tega imenujemo krivuljo po enabi (13.33) inverzijsko krivuljo. Temperature na tej krivulji so inverzijske temperature Tinv , tlaki na njej pa so inverzijski tlaki pinv . e razreimo enabo (13.33) po T, dobimo inverzijsko temperaturo za poljubno izbran volumen ali pa tlak. Pri tem izrazimo e konstanti a in b s kritinimi veliinami stanja (glej enabi (13.12) in (13.13)). Rezultat je: Tinv 3 v = Tk 3 k 4 v
2
(13.34)
ali, e imenujemo Tinv Tk = inv reducirano inverzijsko temperaturo:
inv
3 1 = 3 4
(13.35)
Za v reducirani enabi VDW vstavimo inv iz (13.35) in dobimo za reducirani inverzijski tlak inv :
inv = 9 1 2
(13.36)
To je tudi enaba inverzijske krivulje v diagramu , ki sicer ustreza diagramu pv. Iz enabe (13.35) vidimo, da je inverzijska temperatura maksimalna za = , emur ustreza tlak = 0 . Ta maksimalna inverzijska temperatura pripada skrajno redkemu stanju plina in tlaku pinv = 0 , oznaili jo bomo s Tinv ,0 oziroma inv ,0 . Iz (13.35) dobimo za snovi VDW:
inv , 0 =
27 = 6,75 4
(13.37)
Tinv , 0 = 6,75 Tk Doloiti moramo e, na kateri strani inverzijske krivulje lei podroje pozitivnega duilnega efekta in na kateri strani se nahaja podroje negativnega duilnega efekta. Gre za doloitev predznaka ulomka v enabi (13.31). Najprej raziemo predznak imenovalca na inverzijski krivulji tako, da uvrstimo v izraz:
270
2 a (v b)2 R T v3 Tinv za T po enabi (13.34) in da obenem napiemo a in b kot funkcije kritinih veliin:
b= vk 27 Tk R b , a= 3 8
Izraun pokae, da je za T = Tinv :

2 a (v b )2 R Tinv v 3 = 1 vk 1 = 3 v 3
(13.38)
Za volumne v > v k / 3 ali za vsa plinasta stanja je imenovalec veji od ni, torej pozitiven. Predznak duilnega efekta je tedaj odvisen le od predznaka tevca. Zadostuje doloiti strani predznakov v eni sami raunsko posebno prikladni toki inverzijske krivulje. Storili bomo to za zelo redko stanje v . Ker pri zelo velikem specifinem volumnu lahko zanemarimo b proti v, se tevec enabe (13.31) poenostavi v: 2a b RT Za pozitiven duilni efekt mora biti:
2a b > 0 R T poz
ali
2a >b R T poz
(13.39)
Ker pa je seveda: 2a 2a b = 0 in =b R Tinv , 0 R Tinv , 0 (13.40)
271
mora biti za zelo redko stanje:
T poz < Tinv , 0

in iz tega splono:
(13.41)
T poz < Tinv
(13.42)
Pri diferencialni duitvi se plin ohladi, e lei njegovo stanje na strani inverzijske krivulje, kjer je T < Tinv . Na vsak nain pa moramo za duilno hlajenje ohladiti plin pod maksimalno inverzijsko temperaturo Tinv , 0 . Kakor imamo maksimalno inverzijsko temperaturo, obstaja tudi maksimalen inverzijski tlak pinv , max , oziroma inv , max . e diferenciramo desno stran enabe (13.36) in izenaimo z ni, doenemo, da lei inv , max pri reduciranem volumnu = 1 in da je enak (za snovi VDW):
inv , max = 9
ali iz tega:
(13.43)
pinv , max = 9 pk
(13.44)
Poiemo e potek inverzijske linije v reduciranem Amagatovem diagramu (sl. 13.4). V desno stran reducirane enabe VDW (13.17) vstavimo inv iz enabe (13.35): 6 [3 (1 )]2 3 = 2 3 1 Krajamo in uredimo, da dobimo:
2 18 + 9 = 0
kar pomnoimo s :
( )2 18 + 9 = 0
(13.45)
272
To je enaba inverzijske krivulje v Amagatovih koordinatah ( ) in . Inverzijska krivulja je parabola a, narisana v sl. 13.4. Vrh parabole je pri = 9 in inv , max = 9 , parabola seka ordinatno os pri inv , 0 = 6,75 . Inverzijski efekt je pozitiven pod toko = 6 ,75, = 0 , torej na levi strani parabole. Tu se plin pri diferencialni duitvi ohladi, na desni strani parabole pa se segreje. Joule Thomsonov efekt je tehnino zelo vano odstopanje realnih plinov od idealnega obnaanja. Na tem efektu sloni tehnika zelo nizkih temperatur, o emer bomo e obirno govorili (glej poglavje 20). Zanimiva je podobnost obnaanja realnih in idealnih plinov. Na Boylovi krivulji sledijo realni plini enabi p v = konst , razlikujejo pa se od idealnih plinov zaradi duilnega efekta, ki ni enak ni. Na inverzijski krivulji pa je duilni efekt realnih plinov enak ni kakor pri idealnih plinih, vendar tu ne velja za realne pline enaba p v = konst . Vse, kar smo tu dognali z enabo VDW, dri v naelu, tevilne vrednosti izraunane iz enabe VDW pa so le informativnega znaaja. Prava lega inverzijske in Boylove krivulje se mora za vsak plin doloiti iz njegove individualne enabe stanja. Po enabi VDW bi morale biti
(inv , 0 )VDW = 6,75 .
za
vse
pline
redkem
stanju
reducirane
inverzijske
temperature
enake
Resnine vrednosti te reducirane temperature za nekatere pline so zbrane v tabeli 13.2. Iz te tabele vidimo, da enaba VDW vkljub svoji enostavnosti e kar dobro dri.
13.4
TERMINE VELIINE STANJA REALNIH PLINOV
Termine veliine stanja realnih plinov izraunamo po tabelah ali diagramih za faktor realnosti pri razlinih temperaturah in tlakih. Iz takih diagramov in tabel lahko izraunamo nekemu stanju ( p , T ) pripadni specifini volumen v.
273
Tabela 13.2: Resnina vrednost maksimalne inverzijske temperature
Tinv , 0 inv , 0 za nekatere pline

plin zrak H2 He O2 N2 CO 2
Tk K
132,6 33,18 5,3 154 126 194,6
Tinv , 0 K
inv , 0
5,7 6,0 7,5 5,8 4,9 ~ 7,7
760 205 40 893 621 ~ 1500
Za snovi z ne preve razlinimi kritinimi faktorji realnosti nariemo splone diagrame za faktor realnosti v odvisnosti od reduciranega tlaka in reducirane temperature. Tak diagram vidimo v sl. 13.5. Na ordinatah so vrednosti faktorja realnosti p v R T , na abscisah pa reducirani tlaki. V diagramu so narisane reducirane izoterme = konst . K poljubnemu tlaku
in temperaturi dobimo iz diagrama ustrezni = p v R T , iz esar lahko izraunamo

specifini volumen v. Po vsem tem se glasi enaba realnega plina:
pv pv= RT RT = RT r
(13.46)
kjer je = (, ) , indeks r pa pomeni realni plin. V zbirki OP je narisan sploni diagram za snovi, ki imajo kritini faktor realnosti k = 0,3 . Za take snovi (glej tabelo 13.3) daje diagram zelo natanne vrednosti. Za snovi, katerih faktor realnosti odstopa od te vrednosti, pa je napaka seveda odvisna od velikosti odstopanja. Diagram na sl. 13.5 bomo s pridom uporabili vedno, kadar nimamo na voljo bolj natannih podatkov. V splonem se vrednosti iz tega diagrama kar dobro ujemajo s pravimi, le v bliini kritine toke utegnejo nastopiti veje napake.
274
Slika 13.5: Faktor realnosti v odvisnosti od reduciranega tlaka in reducirane temperature
13.5
ENTALPIJA REALNIH PLINOV
Za entalpijo realnih plinov v stanju ( p, T ) lahko napiemo:
hr = hid + h
Tu je hid entalpija idealnega plina pri temperaturi T , h pa korekturni len:
(13.47)
h = hr hid
Iz enab (5.41) in (10.156) vidimo, da je korektura:
p h = p 0 v v T T dp p T
(13.48)
(13.49)
275
Za idealne pline je ta len seveda enak ni. Kako se izrauna, smo razloili v odstavku 10.14.2. Iz enabe stanja realnega plina:
pv= RT
in z dT T = d ln T izraunamo (v T ) p :
R T R v = + p T p p T p
(13.50)
R v = p ln T T p
To uvrstimo v (13.49) in dobimo:
v + p T
p R v h = v T + dp p p ln T p T 0
ali
h = RT
p p0
1 p ln T
dp
(13.51)
Korektura entalpije h R T je brezdimenzijska veliina. Prav tako kakor faktor realnosti lahko smatramo tudi brezdimenzijsko korekturo entalpije v prvi priblinosti, kot funkcijo reduciranega tlaka in reducirane temperature, za vse snovi enako. Na ta nain dobimo sploni diagram (h R T ) z reduciranimi izotermami = konst . Tak diagram se nahaja v OP. Kadarkoli nimamo na voljo boljih podatkov, uporabljamo ta diagram. Za njegovo tonost velja v naelu to, kar smo rekli pri diagramu . Premisliti pa moramo e tole: v naih izraunih imamo vedno le diference entalpij med obema stanjema 1 in 2. Ker je:
h1 = h1 id + h1
in
276
h2 = h2 id + h2
je seveda:
h2 h1 = h2 id h1 id + (h2 h1 )
V tem izraunu imamo le razliko korektur, vzetih iz diagrama. Napaki korektur sta usmerjeni v isto smer. Zaradi tega je napaka korekturne diference manja, kakor pa sta napaki korektur samih. Napake, ki izvirajo iz take rabe diagrama so sorazmerno manje, kakor napake iz diagrama .
13.6
ENTROPIJA REALNIH PLINOV
Entropijo realnega plina lahko doloimo prav tako, kakor smo doloali entalpijo. Entropija
s realnega plina v stanju ( p , T ) je: s = sid + s

kjer je sid entropija idealnega plina pri tlaku p in temperaturi T, s pa korektura. Iz enab (10.69) in (10.66) vidimo, da je korektura:
p v R s = dp p T p p T 0
(13.52)
(13.53)
Iz enabe (13.49) vzamemo (v T ) p in z upotevanjem (13.51) uvrstimo v (13.43):

p 1 s = R p p0 ln T 1 dp p p p T
Z delitvijo z R napravimo entropijsko korekturo z dimenzijo ena: p 1 s = R p p ln T 0 p 1 dp + dp p p p T 0 T (13.54)
Prvi len desne strani je po enabi (13.51) enak h R T . Torej:
277
p s h 1 = + dp R R T p p 0 T
(13.55)
s R je korektura entropije z dimenzijo ena in jo lahko v prvem priblianju smatramo za

univerzalno funkcijo reduciranega tlaka in reducirane temperature. Lahko nariemo splono veljaven diagram
(s R ) .
Ta diagram uporabljamo prav tako, kakor diagram
(h
R T ) in zanj velja vse, kar smo rekli pri diagramu za entalpijsko korekturo. Diagram
s R v vejem merilu najdemo v OP.
13.7
POBOLJANE ENABE STANJA ZA REALNE PLINE
Enaba stanja VDW ni uporabljiva za kolikaj natanne tevilne izraune. Njeno kvantitativno nezanesljivost vidimo n.pr. iz tega: Po enabi VDW bi morale vse snovi imeti kritini faktor realnosti:
( k )VDW
p v 3 = k k = = 0,375 RT 8 k VDW
(13.56)
Iz tabele 13.3 pa vidimo, da je ni snovi, ki bi natanno izpolnjevala to zahtevo. Kakor v kritini toki, odstopajo realne snovi tudi v drugih stanjih od predpisov enabe VDW, in sicer tem bolj, im bolj komplicirana je gradnja molekul. Tabela 13.3: Kritini faktor realnosti k = pk vk R Tk nekaterih snovi snov He
H2 0,306 CO 2 0,275
N2 0,292 SO 2 0,275
CO 0,291 CH 3 OH 0,219
A 0,291 H 2O 0,241
O2 0,292
k snov k
0,304 CH 4 0,290
Glavni razlog za to odstopanje je, da plinov pri gostejih stanjih (n.pr. v okolici zgornje mejne krivulje) ne sestavljajo le enojne molekule, temve tudi asociirani kompleksi, v katerih
278
je zdruenih po ve molekul v enote veje mase. V tak asociiran kompleks se lahko zdruita po dve, tri ali ve molekul. Plin, ki ga smatramo za enotnega, je v tem primeru zmes ve plinov in sicer plina enojnih, dvojnih, trojnih itd molekul. Snovi z velikim tevilom asociiranih molekul, mono asociirane snovi, posebno mono odstopajo od enostavnih plinskih zakonov. Primer take snovi je H 2 O . V novejem asu je obdelal Vukalovi1,2 teorijo asociiranih snovi in iz te teorije razvil enabo stanja za vodno paro. Pri tem je upoteval komplekse do petih asociiranih molekul in jemal, da se obnaa vsaka komponenta v zmesi (plin enojnih molekul in asociiranih kompleksov) po enabi VDW. Predlogov za poboljanje enabe VDW ali za druge bolje enabe stanja je bilo veliko. Predvsem za tehnino tako vano vodno paro je bilo objavljenih veliko enab stanja. Tu bomo omenili le nekatere. Clausius je priporoil modifikacijo enabe VDW:
(T ) p + (v b ) = R T (v + c )2
(13.57)
Medsebojna privlanost molekul v lenu [ (T ) (v + c )2 ] je bolj komplicirano zajeta kakor pri VDW. Iz te enabe je Callendar izvedel enabo:
v= RT + b f (T ) p
(13.58)
Kamerlingh Onnes3 je uporabil isto empirino enabo stanja:

p v = A+ B C D E F + + + + v v 2 v 4 v 6 v8
(13.59)
v kateri so koeficienti A, B, C itd. funkcije temperature.
1 2
M. P. Vukalovi, ruski termodinamik Vukalovi, M. P.: Termodinamieska svojstva vodi i vodjanoga para, Moskva - Berlin 1958 3 H. Kamerlingh Onnes, (1853-1926), profesor fizike v Leidenu, znamenit na podroju zelo nizkih temperatur, njegova je beseda entalpija.
279
Natanneje enabe stanja za vodno paro imajo zelo veliko tevilo konstant (20 ali ve) in so matematino zelo zamotane. Iz teh terminih enab stanja se izpeljujejo prav tako zamotane enabe za kalorine veliine stanja. Take enabe seveda niso uporabljive za tekoe tehnike izraune in temu tudi niso namenjene. S temi enabami in z izmerjenimi vrednostmi termodinaminih veliin se sestavljajo tabele in diagrami stanja za tehniko pomembne snovi (n.pr. H 2 O hladilne snovi). Praksa uporablja za svoje izraune izkljuno taka e primerno predelana pomagala. V novejem asu se v skladu z razvojem raunske tehnike stremi za enabami stanja, ki bi po svoji obliki posebno ustrezale elektronskim raunskim strojem. Termodinamine tabele in diagrami so na razpolago le za tehniko posebno rabljene snovi. Za veliko tevilo drugih manj rabljenih snovi pa imamo na izbiro le pile podatke. Praksa zahteva tu enostavneje in laje uporabljive enabe stanja. Glede natannosti takih enab pa seveda nismo tako skrajno zahtevni kakor pri H 2 O . V zadnjem asu je predloil Himpan razmeroma enostavno iz enabe VDW izvedeno enabo. Himpanova enaba stanja ima tiri konstante in se zelo dobro ujema z eksperimentalno doloenimi terminimi veliinami stanja. Prav tako se kalorine veliine, izvedene iz Himpanove1 enabe, dobro ujemajo z meritvami. Himpanova enaba se glasi:
a p + (v b ) (v T c ) (v d ) = R T
(13.60)
Izmed tirih konstant a, b, c in d lahko tri izrazimo s kritinimi veliinami stanja. Za kritino izotermo velja v kritini toki enaba stanja, razen tega sta tu prvi in drugi odvod te enabe enaka ni (glej odstavek 13.2.3). Tako pustimo vsaki snovi njen individualni kritini faktor realnosti. etrto konstanto dobimo iz nekega drugega izmerjenega in za izbrano snov posebno znailnega stanja. Himpan predlaga za to talie snovi pri atmosferskem tlaku. Tako dosega veljavnost enabe tudi v podroju kapljevine. e postavimo:
Himpan, J.: Die definitive Form der neuen thermischen Zustandsgleichung nebst ihren Stoffkonstanten von ber 100 verschiedenen Stoffen, Monatshefte fr Chemie 86 (1955) t. 2 str. 259/268
280
2 a = pk vk Tk f a
b = vk f b c = Tk vk f c d = vk f d
(13.61)
in to uvrstimo v (13.60), dobimo reducirano obliko Himpanove enabe:

fa + ( f ) ( f ) ( f d ) = b c k
(13.62)
Himpan je konstante reducirane enabe izraunal za ve kakor 100 snovi. Te konstante se lahko izraunajo po naslednjih navodilih. Iz pogoja za potek kritine izoterme v kritini toki sledi:
1 fa = k fd + 1 k
3
(13.63)
fb = 1
1 2
1 fd + 1 1 1 4 k (1 f d ) k 1 fd + 1 1 + 1 4 k (1 f d ) k
] ]
(13.64)
fc = 1
1 2
(13.65)
Himpanovo enabo napiemo za talie: fa t t + ( f ) ( f ) (t f d ) = t b t t c k Indeks t pomeni veliine pri taliu. V enabo (13.66) vstavimo f a , f b in f c iz (13.63) do (13.65). Tako predelana enaba (13.66) ima le e neznanko f d , ki se da iz nje izraunati. (13.66)
14. Voda in vodna para
281
14. VODA IN VODNA PARA

14.1 TERMODINAMINE LASTNOSTI VODE IN VODNE PARE
V praktini termodinamiki sta voda in njena vodna para zelo vani snovi. Preteni del gorivom odvzete energije se v kronih procesih z vodo pretvarja v delo. Pa tudi pri drugih procesih, n.pr. kurilnih in keminih procesih naletimo spet in spet na vodo. Zaradi te imenitne vloge je razumljivo, da je voda v vsakem pogledu najbolj raziskana snov. Termodinamine lastnosti vode (specifine toplote, termine in kalorine veliine stanja) so za raunanje na voljo v tabelah in diagramih, za celotno danes rabljeno obmoje stanj in e celo preko tega. Vse za termine izraune potrebne vrednosti se jemljejo le iz takih pomagal in v praksi se enabe stanja za vodo in vodno paro nikoli ne uporabljajo. Vodna para se e danes intenzivno raziskuje v nekaterih dravah (ZDA, Anglija, Nemija, ZSSR). Izmerjeno podroje stanj se vedno bolj iri, stare vrednosti pa se popravljajo. Za kritino presojo in uskladitev tevilnih vrednosti obstaja mednarodno telo Mednarodna konferenca za parne tabele, ki se periodino sestaja. Najve se merijo specifine toplote cp in specifini volumni v v odvisnosti od p in T . Iz teh merjenih veliin se lahko izraunajo po drugem glavnem zakonu entropije in entalpije. Vkljub temu, da so meritve termodinaminih veliin stanja pri vodi in pari zelo natanne in zanesljive, so vendar obremenjene z majhnimi napakami. Za medsebojno uskladitev (korelacijo) merilnih rezultatov in za izraunavanje kalorinih veliin stanja so enabe stanja nujno potrebne. Ker so take enabe namenjene predvsem specialistom in enkratni uporabi pri izraunavanju parnih tabel in diagramov, ne morejo biti posebno enostavne, pa pa zelo natanne. Zaradi informacije navajamo tu nekaj takih enab stanja: Za kapljevito vodo predlaga Planck1 enabo stanja oblike f ( p, T , v ) = 0, ki dri v vsem do
danes izmerjenem podroju do 1200 bar in 300 C. S to enabo izraunani specifini volumni odstopajo najve za + 3,9 oziroma za 2,1 od merjenih vrednosti.
Rudolf Planck, (1886-), termodinamik, znan po delih v hladilni tehniki, profesor v Karlsruhe
282
Planckova enaba1 se glasi:

p= BT 2 v
3
A v
3
C v6
(14.1)
ali
A BT 2 A BT 2 4p = + 3 C C C v 2 Tu so:
A = 10630 ;
2
(14.2)
B = 2,375 10 2 ;
C = 8350
V to enabo moramo vstaviti p v kp cm 2 , da dobimo v v cm 3 g . Enabi (14.1) in (14.2)
tedaj nista veliinski enabi. Pri sestavi amerikih parnih tabel2 so rabili termino enabo stanja:
v=
3 12 Bp RT Bp Bp + B 1 + f1 (T ) + f 2 (T ) f 3 (T ) p RT RT RT
(14.3)
Gornja oblika empirine enabe je preraunana za tehniki sistem, torej za p v kp m 3 in za v v m 3 kg ; B, f1 (T ) , f 2 (T ) in f 3 (T ) so komplicirane funkcije temperature, n.pr.:
1000 f 2 (T ) = 20,630 12,000 T Nemke parne tabele3 so izraunane z enabo stanja:

v=
(14.4)
RT A B C p2 + 14 p (T 100)2,82 (T 100)31,6 (T 100 )
(14.5)
ki velja za tehniki sistem mer. A, B in C so konstante.
Planck, R.: Eine Zustandsgleich fr flssiges Wasser gltig bis 300C und 1200ata, Brennstoff - Wrme - Kraft 12 (1960) t. 7 str. 302 2 Keenan, J. H. in Keyes, F. G.: Thermodynamik properties of steam, New York 1936 3 VDI - Wasserdampftafeln, 4. Auflage, Berlin 1956
283
Vukalovieva enaba stanja1, ki je izvedena iz enabe VDW z upotevanjem asociacije molekul H2O v pari, ima tole obliko:
A (T ) A2 (T ) a ... p + 2 (v b ) = RT 1 1 v b (v b )2 v
(14.6)
Za asociirane komplekse od najve petih molekul imamo v oglatem oklepaju e tiri lene. Ti leni so zamotane funkcije temperature, n.pr.:
2 2 2 c2 N 4c1 N A2 (T ) = 6 + 3 m 6 + 4 m1 2 T 2 T 2 2 Tk e T
(14.7)
Tu je N tevilo molekulskih kompleksov (enostavnih + asociiranih). mi (i = 1, 2, 3) je tevilo, ki v neki meri karakterizira strukturo asociiranega kompleksa, ci so eksperimentalno doloene konstante.
14.2
PARNE TABELE
Standardne parne tabele imajo tri dele. Tabela 1 ali temperaturna tabela nasienega stanja podaja v odvisnosti od temperature ali T tele veliine stanja vrele vode in nasiene pare: tlak nasienosti p specifina volumna v' in v'' specifini masi (tei) ' ( ' ) in '' ( '' ) specifini entalpiji h' in h'' uparjevalno toploto r specifino entropijo s' in s'' Tabela 2 ali tlana tabela nasienega stanja podaja v odvisnosti od tlaka p temperaturo nasienosti s ali Ts in vse ostale veliine stanja kakor tabela 1. V tabeli 3 ali tabeli za
Vukalovi, M. P.: Termodinamieska svojstva vody i vodjanoga para, Moskva - Berlin 1958 Parni diagrami po Vukaloviu se nahajajo tudi v delu Ranjevi, K.: Toplinske tabele, Zagreb 1962.
284
pregreto paro pa so zbrani v odvisnosti od tlaka in temperature specifini volumen v, specifina entalpija h in specifina entropija s. Sodobne parne tabele so zelo obirne. Ruske (Vukalovieve) tabele obsegajo 93 strani teksta in 152 strani tabel.
14.3
DIAGRAMI STANJA ZA PARO
Parnim tabelam so priloeni diagrami stanja za paro ali na kratko parni diagrami, ki grafino predstavljajo vsebino parnih tabel. Kakor iz tabel, lahko tudi iz diagramov povzamemo vse teoretino in tehnino zanimive veliine stanja. Razen tega pa lahko v diagramih tudi izvajamo grafine raunske konstrukcije. S takimi grafinimi konstrukcijami reuje inenir probleme preobrazb, ki se sicer zaradi komplicirane oblike enab stanja izmikajo numerini doloitvi.
Termodinamika je v veliki meri tehnino uporabljiva znanost ele z uvedbo grafinih metod raunanja in diagramov stanja.
14.3.1 Diagram Ts
Diagram Ts za vodno paro e poznamo. V sl. 14.1 vidimo ta diagram v manjem merilu. V OP pa se nahaja diagram Ts za vodno paro v vejem merilu. V diagramu Ts so narisane izobare, mejna krivulja in pod njo krivulje z enako vsebnostjo pare (x = konst). Vasih so narisane tudi izohore. Pomen diagrama Ts je predvsem v tem, da so ploskve pod (povraljivo) preobrazbo enake ploskvam ob preobrazbi dovedeni toploti. Za tako rabo mora diagram segati do temperature T = 0 K. Diagram v OP pa obsega zaradi prihranka prostora le do 0 C = 273,15 K. Zaradi tega moramo pri doloanju ob preobrazbi predelane toplote priteti e k vsaki diagramski ploskvi e ploskev, ki je enaka 273,15 s . s je entropijska diferenca preobrazbe. Diagram Ts je prikladen zlasti za osnovne raziskave preobrazb in procesov, za numerino raunanje pa ustreza bolj Mollierov1 diagram hs.
Richard Mollier, (1863-1935), termodinamik, strojni inenir, profesor v Dresdenu
285
Slika 14.1: Diagram Ts za vodno paro
14.3.2 Mollierov diagram hs.
V tehnikih preobrazbah dovajamo in odvajamo toploto veinoma pri konstantnem tlaku. Kadar pridobivamo delo v strojih, ne dovajamo niti ne odvajamo toplote, vsaj ne v veji meri. Tehnine kurilne, ogrevalne in hladilne preobrazbe so izobarne, predelane toplote so tedaj (po (3.50)) enake entalpijskim razlikam preobrazb. Tehnine delovne preobrazbe pa so adiabatne preobrazbe; ob adiabati1 pridobljeno ali uporabljeno tehnino delo pa je (po (3.36) in (3.37)) tudi enako entalpijski razliki preobrazbe. Iz diagrama stanja s specifino entalpijo na eni koordinati lahko posnamemo v napravah predelane toplote in dela kot daljice. V tem tii izredna uporabnost in vanost diagrama hs, ki ga je prvi predlagal in narisal Mollier2, ki je s tem tehnino termodinamiko
Ne pozabimo: pri nas je adiabata vsaka preobrazba brez dovoda in odvoda toplote; povraljiva adiabata pa je obenem izentropa. 2 Mollier je svoje diagrame prvi priobil leta 1904: Neue Diagrame zur technischen Wrmelehre Z.d.VDI 48 (1904) str. 271.
286
naravnost zrevolucioniral. Zaradi tega se diagrami s h na eni od koordinat po pravici imenujejo Mollierovi diagrami. Tak diagram hs (sl. 14.2) je priloen vsem parnim tabelam. V njem so narisane tele skupine krivulj: izobare, izoterme, mejne krivulje, linije x = konst in vasih, veinoma v rdei barvi, e izohore.
Slika 14.2: Mollierov diagram hs za vodno paro Izohore so zelo vane za dimenzioniranje parnih postrojenj, katerih mere so odvisne od pretonega volumna pare. V primerih, ko izohore niso vrisane, se nahajajo na diagramih navodila ali pomoni diagrami za hitro doloitev specifinega volumna poljubnega stanja (p, T). V diagramu hs lei kritina toka na levem poboju mejne krivulje, ne pa na vrhu kakor v diagramu Ts ali pv. Diferencialno enabo izobare dobimo iz izraza:
T ds = dh v dp
Za p = konst in dp = 0 sledi:
287
h =T s p
(14.8)
Smerni koeficient izobare je enak absolutni temperaturi. V nasienem podroju so izobare premice, ker je tam temperatura konstantna. Vije izobare imajo zaradi vije temperature veji nagib kakor nije. Izobare mokre pare so paralele v diagramu hs. Zaradi zahtevane zveznosti, ki je zapopadena v enabi (14.8), potekajo izobare v diagramu hs ez mejno krivuljo brez preloma. Prema v izobara krivuljo
nasienega
podroja
preide
pregretega obmoja zvezno, brez preloma. Izobare kapljevine za nizke in srednje tlake sovpadajo praktino (ne pa teoretino) s spodnjo mejno krivuljo, prav tako kakor v diagramu Ts. Zato izhajajo izobare nizkih in srednjih tlakov tangencialno iz spodnje mejne krivulje. Linije x = konst nariemo kakor pri drugih diagramih s proporcionalno delitvijo Slika 14.3: Poevnokotni diagram hs odseka izobar v podroju nasienosti.
Celotni diagram hs zelo slabo izpolnjuje
risalno povrino diagrama. V parni tehniki normalno shajamo z desnim zgornjim izrezom diagrama, ki je v sl. 14.2 oznaen. Vsi diagrami, ki so priloeni parnim tabelam, obsegajo samo to podroje. Hitrostno skalo, ki se nahaja levo zgoraj v sl. 14.2, bomo kasneje (glej odstavek 19.3.3) razloili. Da bi bila bolje izrabljena risalna povrina diagrama hs celotnega podroja od vode do pregrete pare, je Mollier predlagal poevne koordinate. Po sl. 14.3 zasuemo os s navzdol, tako da potekajo premice h = konst sedaj poevno od leve proti desni navzdol. Bonjakovi1 je narisal tak diagram v merilu normalnih diagramov hs. V tem diagramu je os s toliko zasukana, da poteka nasiena izoterma za = 0 C horizontalno. Merilo zasukane osi s je
Bonjakovi, Fran: Nauka o toplini, dio prvi, Zagreb 1974 str. 170 in priloga
288
projicirano paralelno z osjo h na horizontalo iz diagramske nile. Za ta poevnokotni diagram velja vse, kar velja za pravokotne diagrame. V OP imamo parne tabele in diagram hs v normalni velikosti, ki sega do tlaka 1000 bar in do temperature 1000 C. Sl. 14.4 prikazuje uporabo diagrama hs. Narisani sta dve preobrazbi, in sicer uparjanje
(1,1',1'', 2 )
pri konstantnem tlaku p2, pri emer imamo v stanju 2 pregreto paro, in izentropna
ekspanzija pregrete pare stanja 2 na tlak p1 v stanje 3. Uparjanje: od 1 do 1' se segreva 1 kg vode do vrelia in pri tem porabi toplota kapljevine Qk m = h ' h1 , nato sledi uparjanje od 1' do 1'' ob porabi uparjalne toplote r = h '' h ' , potem se para pregreva do 2 in dovede pregrevalna toplota Q pr m = h2 h'' . V vsem smo porabili toploto
1 Q2
m . Vse te toplote se
izmerijo v diagramu kot daljice. Izentropna ekspanzija 1 kg pare v stroju iz 2 v 3 da tehnino (povraljivo) delo
2 Wt 3
m , ki ga prav
tako naravnost odmerimo z merilom. Kar velja za izentropno ali za povraljivo adiabatno ekspanzijo v stroju, velja po (3.36) Slika 14.4: Uporaba diagrama hs splono, torej tudi za nepovraljivo adiabatno
ekspanzijo snovi v strojih ali napravah, vraunajo delo za polnitev in za izpraznitev stroja. V sl. 14.5 vidimo e enkrat izentropno ekspanzijo 1,2 s tlaka p1 na tlak p 2 . Narisana je tudi izentalpna ekspanzija 1,3 s tlaka p1 na tlak p 2 ; ta ekspanzija ne da dela, ker poteka pri konstantni entalpiji. Ekspanzija 1,3 je ista duitev. Ekspanzija 1,4 od p1 na p 2 lei nekje med izentropo in izentalpo. Delo te adiabatne ekspanzije je zaradi tega manje od izentropnega dela:
1Wt 4 <1Wt 2 1Wt 4
je delo preobrazbe, pri katerem nastopajo
Slika 14.5: Tehnino delo v diagramu hs
manje nepovraljivosti, n.pr. trenje parnega toka ob lopatice turbine ali pa trenje parnega toka
289
skozi ventile pri vstopu v valj stroja. Z diagramom hs tedaj zelo enostavno doloimo delo, ki ga para preda batu parnega stroja ali pa lopaticam turbine. Izmerimo vstopno in izstopno stanje pare, poiemo lego teh stanj v diagramu hs in njuno entalpijsko razliko. Le-ta je enaka opravljenemu delu.
14.4
EKSERGIJA PARE
Specifina eksergija e p pare je po enabi (10.133):

e p = h1 h2 T0 (s1 s 2 )
V diagramu hs doloimo specifino eksergijo takole (sl. 14.6): Toka 2 ustreza kapljeviti vodi v ravnotenem stanju z okolico ( p0 , T0 ), torej p 2 = p 0 in T2 = T0 . Iz te toke okolice nariemo premico s smerjo tan = T0 . Ta premica se imenuje po Bonjakoviu premica Slika 14.6: Doloitev eksergije pare v diagramu hs okolice. Specifina eksergija pare poljubnega stanja 1 ( h1 , s1 ) je enaka daljici 1, 3 na izentropi skozi 1. Lahko tudi reemo, da je specifina eksergija pare enaka izentropni razdalji njenega
stanja od premice do okolice. To ne velja samo za vodo in vodno paro, temve za vsako snov, za katero imamo na voljo diagram hs. V diagramu hs so linije enake specifine eksergije paralele k premici okolice. Podobno kakor pri poevnokotnem diagramu hs lahko zasuemo os s navzdol, tako da potekajo linije enake eksergije pravokotno na ordinatno os. Dobimo pravokotni diagram es, ki je obenem poevnokotni diagram hs. Ta diagram se imenuje diagram (e, h) s. V OP imamo diagram (e, h) s v vejem merilu. Gradnja tega diagrama je razvidna iz sl. 14.7. Na abscisah so naneene specifine entropije v kJ kg K , na ordinatah pa specifine eksergije v kJ kg . Razen zgornje mejne krivulje so vrisane e izoterme = konst , izobare
p = konst in linije enake vsebine pare x = konst . Zaradi preglednosti pa niso narisane
290
poevne premice h = konst . Nariemo jih najbolje v rdei barvi s pomojo robnih skal h, tako da zveemo s premicami enako oznaene toke leve in desne robne skale. Para stanja 1 ima pri okoliki temperaturi 0 = 0 C specifino eksergijo 1,0 . Za okoliko temperaturo
0 > 0 C moramo najprej narisati pripadno premico okolice o, tako da zveemo ustrezni
toki na skalah 0 , ki se nahajata v diagramu spodaj levo in desno. Specifina eksergija pri tej okoliki temperaturi je enaka izentropni razdalji 1,0 stanja 1 od premice okolice o. Ker pa je diagram (e, h)s poevnokotni diagram hs, lahko v njem izvedemo vse Slika 14.7: Diagram (e, h)s za vodno paro konstrukcije in iz njega doloimo vse veliine kakor iz normalnega diagrama hs.
15. Viri toplote
291
15. VIRI TOPLOTE

15.1 NARAVNA VROA TELESA
Preteni del tehnino uporabljene toplote rpamo iz vroih teles. Vroa telesa ohlajamo, pri emer se kalorina notranja energija zmanjuje in pri izstopu iz telesa pojavlja kot toplotna energija. To toplotno energijo izkoriamo za delovne in ogrevalne procese. V redkih primerih obstajajo taka topla telesa e v naravi, n.pr. vulkanska lava, izviri vroe vode ali pa celo pare. Ti izviri se deloma izkoriajo v tehnike namene. V Katangi (Centralna Afrika) so zgradili termoelektrarno moi 275 kW, ki rpa toploto iz naravnega vira, ki daje 250 m 3 h vode s temperaturo 94 C. Iz te vode se dobiva nasiena para, ki vstopa v turbino s tlakom 0,31 bar in temperaturo 70 C. Tlak v kondenzatorju znaa 0,046 bar in temperatura 30,7 C. Temperatura hladilne vode je 23,6 C. V italijanski pokrajini Toscani pri mestih Larderello, Castelnuovo in Serrazzano dobivajo iz vrtin pregreto vodno paro tlaka 4,5 bar in temperature 205 C. Te vrtine se imenujejo soffioni in dajejo do 200 t pare h . Pri tem izvoru so velike termoelektrarne moi do 60 MW. Ogromen, toda malo intenzivni vir toplote, prikladne za opravljanje dela, so oceani v tropskih predelih. V vroih krajih imajo povrinske plasti morske vode temperaturo 26 do 30 C, v globini 1000 m pa je temperatura morja le nekih 4 do 5 C. V meksikem zalivu so razmere posebno ugodne. Zalivski tok, ki je irok 60 km, ima povpreno temperaturo 28 C in sega 370 m globoko. Pod njim pa tee nasproten mrzel tok, tako da imamo e v globini 400 m mrzlo vodo temperature 4 C. Iz temperaturne razlike med mlano in mrzlo vodo se lahko pridobi delo. S tem problemom so se peali zlasti Francozi in delali poizkuse tudi v velikem tehnikem merilu, toda brez konnega uspeha (n.pr. Claude). Vroe telo posebne vrste je Sonce, katerega energija se prenaa na Zemljo s sevanjem. Sonna energija se v manji meri izkoria za pripravljanje pitne vode iz morske vode v tropskih krajih. Bolj pomembna je uporaba sonne energije za uparjanje morske vode pri proizvodnji morske soli. Take sonne solarne so tudi pri nas (Portoro, Pag, Ulcinj). Posredno seveda poganjamo tudi vse hidroelektrarne s toploto iz sonne energije, saj skrbi Sonce za naravni obtok vode iz oceanov v oblake in skozi vodne tokove nazaj v oceane.
292
15. Viri toplote
Vendar v celotnem energetskem gospodarstvu sveta ti viri toplote niso pomembni.
15.2
TOPLOTA IZ KEMINIH REAKCIJ
Pri keminih reakcijah se energije porabljajo ali sproajo. Porabljene energije se hranijo v telesih kot posebni del notranje energije, kot kemina notranja energija. Sproene energije pa izvirajo iz kemine notranje energije. Reakcije, pri katerih se energija sproa, imenujemo eksoenergetske reakcije. Pri keminih procesih sproena energija se skoraj vedno sproti prenaa na molekule kot njihova kinetina energija, pri emer se seveda povea kalorini del notranje energije in vzporedno s tem temperatura telesa. Telo postane vroe; dobili smo vir toplote. Na ta nain izkoriamo dandanes kemino notranjo energijo teles preteno kot toploto. Podobno se izkoria tudi jedrska ali nuklearna energija. Pri jedrskih procesih sproena notranja energija najprej povea kalorini del notranje energije telesa in se nato uporablja kot toplota.
15.3
TEMPERATURNA KARAKTERISTIKA TOPLOTE
Toplota, ki jo rpamo iz vroih teles, je na razpolago pri temperaturi vroega telesa. Pri odvzemu toplote se telo ohlaja. Njegova temperatura pa ostane tudi lahko nespremenjena, e deluje v telesu neprekinjeno eksoenergetska reakcija, ki odvzeto toploto sproti nadomea. razpololjiva pri razlinih Toplota Ker je tedaj pa je
temperaturah.
temperatura bistvena za vrednost in uporabljivost toplotne energije, je koristno in potrebno natanno opisati, v kakni zvezi sta pri nekem viru toplote toplota in temperatura. Ta opis daje temperaturna karakteristika toplote. Vroemu telesu temperature Tv lahko odvzamemo brez posebnih priprav Slika 15.1: Diagram TQ toploto le, dokler se telo ni ohladilo na temperaturo okolice T0 . Ohlajevanje telesa ponazorimo v diagramu TQ (sl. 15.1).
15. Viri toplote
293
V tem diagramu nanaamo na ordinate temperaturo T, na abscise pa toploto Q, ki jo odvzemamo telesu. Vroe telo ima zaetno temperaturo Tv in v njem razpololjiva toplota je Qv (toka 1). Ko se je telo ohladilo na temperaturo okolice T0 , je v njem razpololjiva toplota enaka ni (toka 2). Krivulja T = T (Q ) daje popolno sliko temperaturnih razmer pri odvzemu toplote. Toplotni diferencial dQ je na razpolago pri temperaturi T. Krivulja T (Q ) se imenuje (temperaturna) karakteristika vira toplote. Precej tehnine toplote se dobiva s pretvarjanjem elektrine energije v toploto. Elektrino toploto pa rabimo seveda le v ogrevalne namene, ne pa za opravljanje dela, saj se da elektrina energija pretvarjati
neposredno v delo in energetsko neugoden ovinek ez toploto ni potreben.
15.4
KRITJE ENERGETSKIH POTREB
Na Zemlji porabljena energija se jemlje iz naslednjih virov: leto 1952 premog, lignit nafta zemeljski plin voda rastline, les ivali skupaj 13,3 7,7 2,7 0,4 4,6 0,3 29,0 leto 1960 18,0 11,5 4,5 0,6 5,l 0,3 40,0
10 3 TWh 10 3 TWh
Podatke za leto 1952 je priobila OZN1, ocenitev za leto 1960 pa je sporoil avtorju ing. Ivo Jamnicki iz Zagreba.
Organizacija Zdruenih Narodov
294
15. Viri toplote
V Jugoslaviji smo jemali leta 1956 iz: premoga in lignita nafte zemeljskega plina vode rastlin in lesa skupaj 81,4 10,9 0,4 2,9 62,1 TWh TWh TWh TWh TWh 51,6 % 6,9 % 0,3 % 1,8 % 39,4 % 100,0 %
157,7 TWh
V letu 1956 smo proizvedli v obliki elektrine energije 5,046 TWh ali 3,2 % celotne porabljene energije in od tega: 2,869 TWh ali 56,85 % v hidroelektrarnah in 2,177 TWh ali 43,15 % v termoelektrarnah. Za leto 2000 pa se cenijo potrebe energije v Jugoslaviji na 591,0 TWh, ki bi se pokrivale takole: premog in lignit nafta zemeljski plin voda rastline in les jedrska energija uvoz 250,0 TWh 50,0 TWh 18,0 TWh 60,0 TWh 23,0 TWh 80,0 TWh 110,0 TWh 42,2% 8,5% 3,0% 10,2% 3,9% 13,6% 18,6%
Razen vodne in ivalske energije se vsa ostala energija jemlje iz notranje energije teles. Iz teh statistinih podatkov vidimo ogromno vanost tega vira energije in potrebo njegovega gospodarstvenega izkorianja.
15. Viri toplote
295
15.5
ZGOREVANJE
15.5.1 Princip zgorevanja
Najve energije pridobivamo iz keminih reakcij goriv s kisikom. Te reakcije imenujemo s skupnim imenom zgorevanje. Za zgorevanje potrebni kisik jemljemo v glavnem iz okolikega zraka. So pa tudi snovi, ki imajo za zgorevanje potrebni kisik e v sebi. To so eksplozivi in gonila. Gonila se uporabljajo v pukah in topovih, ki so najstareji, splono rabljeni termodinamini stroji. Kemina notranja energija gonila se pri zgorevanju sprosti in pretvori v kalorino notranjo energijo. Ta notranja energija opravi mehanino delo pri pospeevanju izstrelka v cevi oroja ter tako preide na izstrelek, v katerem se konno nahaja kot kinetina energija. Schmidt1 opozarja na to, da je termini izkoristek topov zelo zadovoljiv in enak izkoristku dobrih motorjev z notranjim zgorevanjem. Pri zgorevanju se veejo gorljive snovi goriva s kisikom v okside. Kemina notranja energija sistema (gorljiva substanca kisik) je veja kakor kemina notranja energija pri gorenju nastalih oksidov. Razlika teh dveh keminih notranjih energij se sprosti in se da uporabiti v obliki toplotne energije. Iz izkunje vemo, da je potek zgorevalnega procesa hiter in silovit. e iz tega lahko zakljuujemo, da je ta proces mono nepovraljiv in da zato energetsko ni posebno ugoden. Pri povraljivi oksidaciji bi se dala kemina energija izvlei iz sistema z vejim verjetno z veliko vejim izkoristkom. Povraljivo pretvarjanje kemine notranje energije je naelno mono. Nujno je le, da kemini proces poteka povraljivo. Praktini primeri so elektrokemini elementi in elektrini akumulatorji, v katerih se energija kemine reakcije v principu povraljivo pretvarja v energijo elektrinega toka. Intenzivna prizadevanja za neposredno izkorianje energije oksidacije goriv pa dosedaj e niso imela vejega uspeha.
E. Schmidt, profesor za termodinamiko, Braunschweig, Mnchen
296
15. Viri toplote
15.5.2 Sestavine goriv
Goriva so telesa razlinega agregatnega stanja. Tako poznamo trdna goriva (premog, les), kapljevita goriva (nafta, bencin) in plinasta goriva ali gorilni plini (metan, generatorski plin). Tehnino razlikujemo v gorivih tele sestavine: voda, gorljiva substanca, pepel. Pri zgorevanju voda izhlapi, gorljiva substanca zgori in preide pri tem v plinasto agregatno stanje, pepel pa ostane veinoma v trdnem agregatnem stanju, vasih pa se stali. Gorljivo substanco definiramo kot skupnost vseh snovi v gorivu, ki niso voda ne pepel. Taka definicija seveda dopua, da so v gorljivi substanci tudi snovi, ki se ne udeleujejo zgorevanja. Gorljiva substanca ali na kratko gorljivo je preteno sestavljeno iz: ogljika vodika vepla kisika duika C H S O N
Te prvine se nahajajo v gorljivi substanci ali v elementarnem stanju ali v medsebojnih keminih spojinah. Iz elementne analize koliinske enote goriva dobimo delee posameznih sestavin. Za koliinsko enoto 1 kg so ti delei izraeni v kg/kg. Ti delei so: w c h s o n p dele vode dele ogljika dele vodika dele gorljivega vepla1 dele kisika dele duika dele pepela
veplo se lahko nahaja v gorivu tudi v negorljivi obliki, n.pr. kot mavec ali kalcijev sulfat.
15. Viri toplote
297
S temi oznabami velja:

c +h+ s+o+n+ w+ p =1
(15.1)
e spravimo gorivo v dotik s kisikom atmosferskega zraka in skrbimo za dovolj visoko temperaturo, nastopa hitra in silovita oksidacija, ki jo imenujemo zgorevanje. Pri tem se sproa kemino vezana notranja energija. Ta energija ostane zaenkrat v produktih zgorevanja kot kalorina notranja energija. Posledica tega je visoka temperatura produktov zgorevanja. Kalorino notranjo energijo teh produktov (plinov) izkoristimo ali tako, da z njimi izvedemo termodinamini delovni proces (motorji z notranjim zgorevanjem), ali pa tako, da jo odtegnemo produktom zgorevanja kot toploto, da te produkte ohladimo. Tu se bomo peali predvsem z drugim nainom.
15.5.3 Mehanizem zgorevanja
Hitrost zgorevanja raste s temperaturo in tako raste s temperaturo tudi koliina sproene kemine energije. To si razlagamo z mehanizmom oksidacije. Pri oksidaciji se zvee ve atomov razlinih prvin v oksidirano molekulo. Ogljik C zgoreva v ogljikov monoksid CO in le-ta v ogljikov dioksid ali ogljikovo kislino CO 2 po shemi: C + 1/2 O 2 = CO (I) CO + 1/2 O 2 = CO 2 Lahko pa tudi oksidira naravnost v CO 2 : C + O 2 = CO 2 (II)
Da bi bil dogodek I mogo, morata triti in se zvezati po en atom ogljika in en atom kisika. Pri nijih temperaturah pa je veina kisikovih atomov trdno spojenih v dvoatomske molekule O 2 . tevilo samostojnih atomov je v tem stanju zanemarljivo majhno. Tako so pogoji za reakcijo I zelo neugodni. Pri vijih temperaturah pa razpade vedno ve kisikovih molekul v atome in pogoji se tako poboljajo. Razpad molekul v atome imenujemo disociacijo.
298
15. Viri toplote
Pri temperaturi 298,15 K (25 C) in tlaku 1 bar je disociiranih le nepredstavljivo majhno tevilo molekul kisika, namre 2 ,6 10 39 %. Pri 1000 K je to tevilo naraslo na
4 ,8 10 12 %, pri 3000 K pa imamo e 2,96 % disociiranih molekul kisika; na 9804 molekul
kisika O 2 imamo 592 samostojnih atomov O. Za reakcijo II in tudi za reakcijo I nizke temperature niso ugodne e iz naslednjega razloga: molekule in atomi, ki naj se kemino spoje, morajo imeti zadostno kinetino energijo, da bi prebili zid odbojnih sil, ki obdaja molekule in atome v neposredni bliini. Takih molekul z zadostno kinetino energijo pa je v snovi veliko ve pri vijih temperaturah kakor pri nijih. Zaradi tega je prvi pogoj za hiter potek zgorevanja primerno visoka temperatura. Zato moramo gorivo in gorilni zrak oziroma kisik najprej segreti na dovolj visoko temperaturo, na temperaturo vnetja. Po domae povedano, gorivo moramo zagati. Pri temperaturi vnetja se prienja intenzivna oksidacija, ki sproa sproti dovolj energije za vzdrevanje gorilne temperature in s tem gorilnega procesa. Pogoj za vzdrevanje gorenja je seveda, da ne odvajamo iz procesa ve toplote kakor se je v njem sproa. Ugodna je dobra toplotna izolacija prostora, v katerem poteka gorilni proces. e je izolacija slaba ali pa e odvod toplote iz procesa celo hote pospeujemo, se proces utegne ustaviti. Znano je, da z monim hlajenjem lahko prekinemo zgorevanje, da lahko ogenj pogasimo, n.pr. s polivanjem z vodo (gasilci) ali pa z zranim hlajenjem (sveo upihnemo). Tudi pri nizkih temperaturah prihaja do spajanja posameznih atomov, do oksidacije. Intenzivnost te oksidacije pa je zelo majhna in sproa se le zelo malo energije, ki se sproti izgublja v okolico. Kadar pa je popoln odvod tudi teh majhnih koliin energije prepreen, se kalorina energija postopoma nabira v gorilni substanci, njena temperatura raste sicer poasi, toda neprenehoma in konno se snov sama od sebe vname. Ta pojav imenujemo samovnetje. To se kaj rado pripeti v notranjosti kupov vskladienega drobnega premoga ali pa v ivih plasteh premoga v rudnikih (jamski ogenj). Skozi kupe premoga ali skozi razpokline premogovih plasti pristopa le toliko zraka, kolikor ga je za vzdrevanje poasne oksidacije potrebno, vendar premalo za popoln odvod sproene kalorine energije. Samovnetje premogovih kupov se prepreuje s kanali za pretok zraka (zrano hlajenje), z majhno viino skladia (kratka pot toplote do povrine kupa) in konno zelo uspeno z zbijanjem skladia
15. Viri toplote
299
(duitev pretoka zraka). To zbijanje opravlja najbolje goseniar. V jamah se nevarne plasti zazidajo.
15.6
ENERGIJA ZGOREVANJA, KURILNOST
Gorilne procese lahko opiemo z enabami keminih reakcij, v katerih navedemo tudi pri procesih sproene kemine energije. Enabe osnovnih gorilnih procesov so: C + O 2 = CO 2 C + 1 / 2 O 2 = CO CO + 1 / 2 O 2 = CO 2 H 2 + 1 / 2 O 2 = H 2 O plin S + O 2 = SO 2
a) b) c) d) e) f)
+ 406,88 MJ (97200 kcal) + 123,99 MJ (29620 kcal) + 282,89 MJ (67580 kcal) (15.2)
H 2 + 1 / 2 O 2 = H 2 O kaplj . + 286,74 MJ (68500 kcal) + 241,74 MJ (57750 kcal) + 296,60 MJ (70860 kcal)
Kemini simboli v enabah (15.2) pomenijo 1 kmol snovi; pri trdnih snoveh C in S je 1 kmol enak 1 kilogramatomu. Tako pomeni enaba (15.2a): 1 kmol ali 12 kg ogljika se zvee z 1 kmol ali 32 kg kisika v 1 kmol ali 44 kg ogljikovega dioksida, pri emer se sprosti 406,88 MJ kemine notranje energije, itd. Pri reakcijah a) in f) je tevilo kilomolov pri zgorevanju nastalih plinov enako tevilu kilomolov porabljenega kisika. Normalni volumen dimnih plinov je enak normalnemu volumnu porabljenega kisika. e zanemarimo v primerjavi s kisikom zelo majhen volumen trdnega ogljika ali trdnega vepla, lahko reemo, da sta v teh primerih volumna vstopnih in izstopnih snovi enaka. Pri reakciji b) vstopa pol kilomola O 2 , izstopa pa en kilomol CO 2 ; volumen izstopnih substanc je enak dvojnemu volumnu vstopnih. Pri reakcijah c), d) in e) pa se volumen udeleencev pri zgorevanju zmanja. Konni produkt oksidacije vodika je ali kapljevita voda po d) ali pa vodna para po e). Pri teh dveh reakcijah sproeni energiji se razlikujeta za uparjevalno toploto vode r = 45 MJ kmol = 10750 kcal kmol .
300
15. Viri toplote
V enabah (15.2) navedena energija se pridobi, e zanemo proces z gorivom in kisikom pri temperaturi 0 C in e na koncu produkte zgorevanja ohladimo na zaetno temperaturo 0 C. Tudi tlak mora biti ob zaetku in koncu procesa isti, namre 760 mm Hg ali 1,013 bar. Te energije se imenujejo energije zgorevanja ali toplote zgorevanja snovi, ki se spajajo s kisikom. Imenujemo jih tudi reakcijske entalpije gorilnih procesov. Veinoma pa govorimo o kurilnosti goriv. V tehniki praksi se kurilnosti normalno ne navajajo za 1 kmol goriva, temve za 1 kg trdnega ali kapljevitega goriva oziroma za 1 nm 3 gorilnega plina. Kurilnost oznaujemo s H. Kurilnost je razlika entalpij udeleenih snovi pred zgorevanjem H 1 in po njem H 2 : H = H1 H 2 (15.3)
Ker je gorenje kemien proces, moramo v zaetni entalpiji udeleencev upotevati tudi kemino notranjo energijo zgorevalne reakcije1:
H 1 = U 1 kal + p1 V1 + U 1 kem H 2 = U 2 kal + p 2 V2
(15.4)
p 2 je po definiciji enak p1 , vsoto pa vzamemo ez vse udeleence.
15.6.1 Merjenje kurilnosti
Kurilnost goriv se meri v posebnem kalorimetru. Za tono izmero kurilnosti bi kalorimeter moral biti izobaren. Tak izobarni kalorimeter vidimo na sliki 15.2. V dobro izolirani, z vodo
w napolnjeni kalorimetrski posodi k se nahaja valj v, ki je zaprt s preminim in konstantno

obremenjenim batom b. V valju se nahajata gorivo in gorilni kisik. S primerno napravo zagemo vsebino valja. Med kemino reakcijo gorenja sproena energija se kot toplota prenese na kalorimetrsko vodo. Premini bat pritiska s konstantno silo na vsebino valja in skrbi za to, da poteka dogodek pri konstantnem tlaku ali izobarno. Iz valja v vodo odvedena
Pri procesih brez keminih sprememb udeleencev ostanejo kemine notranje energije konstantne in jih zato pri tvorbah diference ni treba upotevati.
15. Viri toplote
301
toplota je izobarna toplota in zato enaka entalpijski diferenci valjeve vsebine. e je toplotna kapaciteta kalorimetrske vode v primerjavi s toplotno kapaciteto vsebine valja zelo velika, bo praktino vsa reakcijska toplota prela v to vodo, kar se bo pokazalo v majhnem, vendar merljivem porastu temperature vode. Ta temperatura se meri s preciznim termometrom t. Iz porastka temperature in iz toplotne kapacitete kalorimetra se lahko izrauna reakcijska entalpija zgorevanja.
Slika 15.2: Izobarni kalorimeter za doloanje kurilnosti goriv, pomen oznab v tekstu Preseek gorilnega kisika ne vpliva na rezultat meritve. Ta preseek ne deluje v reakciji in ima pred meritvijo in po njej enako temperaturo in enak tlak. Njegova entalpija je ostala nespremenjena. Ravno tako ne bi vplivali na rezultat meritve morebitno prisotni inertni plini, n.pr. duik. Na sl. 15.2 vidimo dve doloitvi kurilnosti v izobarnem kalorimetru. V sl. 15.2 a in b je ponazorjen proces a) iz formule (15.2), to je zgorevanje ogljika. Volumen valjeve vsebine pred poizkusom (a) in po njem (b) je isti, ker imajo produkti zgorevanja enak volumen, kakor gorilni udeleenci. V skicah (c) in (d) iste slike je prikazan gorilni proces c) iz formule (15.2). Pri zgorevanju ogljikovega monoksida v stehiometrini koliini kisika znaa volumen produktov zgorevanja le dve tretjini volumna gorilnih udeleencev. e poskrbimo za to, da je temperatura kalorimetra priblino enaka 0 C, lahko s takim poizkusom izmerimo kurilnost katerega koli goriva. Normalno kalorimetriramo pri temperaturi okolice. Napaka zaradi odstopanja temperature od 0 C je zanemarljivo majhna.
302
15. Viri toplote
V praksi pa se za doloanje kurilnosti ne uporabljajo izobarni kalorimetri, ampak izohorni. Zgorevanje preizkuanega goriva poteka v zaprti posodi pri konstantnem volumnu. Ta posoda se imenuje kalorimetrska bomba. V takem kalorimetru izmerjena reakcijska energija ali toplota je enaka razliki notranjih energij gorilnih udeleencev in produktov zgorevanja. Tako doloeno energijo bi lahko imenovali kurilnost pri konstantnem volumnu H v :
H v = U1 U 2
Ker pa je:
(15.5)
H = H1 H 2 = U 1 U 2 + p (V1 V2 )
je razlika:
H H v = p ( V1 V2 )
(15.6)
Ta razlika je enaka ni za vse gorilne procese z enakim volumnom gorilnih udeleencev in produktov zgorevanja, t.j. za reakciji a) in f) iz formul (15.2). V splonem je razlika H H v pri normalnih gorivih mnogo manja od 1% kurilnosti in lei tako pod natannostjo doloanja kurilnosti. Zato pri tehninih preizkusih z bombo doloenih kurilnosti ne korigiramo.
15.6.2 Zgorevanje vodika, zgornja in spodnja kurilnost
Pri zgorevanju istega vodika s stehiometrino koliino kisika dobimo vodno paro H 2 O , ki pa pri ohladitvi na temperaturo okolice vsa kondenzira v kapljevito vodo (sl. 15.3).
2
Kalorimetrina meritev da kurilno mo (H1 )H . e pa zgoreva vodik v veji koliini zraka, so produkti zgorevanja H 2 O , preseek O 2 in ves N 2 , ki se procesa sploh ni udeleil. Preseka O 2 in N 2 ostaneta na vsak nain v plinastem stanju. H 2 O pa Slika 15.3: Zgorevanje vodika kondenzira deloma v vodo, deloma pa ostane v plinastem stanju. V zmesi plinov O 2 , N 2 in H 2 O bo
toliko vodne pare, kolikor je mono pri razpololjivem volumnu in pri temperaturi produktov
15. Viri toplote
303
zgorevanja. V tej zmesi bo vodna para pod tlakom nasienosti. Nekondenzirana vodna para seveda ne odda uparjevalne toplote. V skrajnem primeru, kadar je prostor zgorevanja zelo velik, bo ostal ves H 2 O v plinastem stanju. Tedaj bo tudi sproena in merjena toplota najmanja, ker ji bo manjkala vsa uparjevalna toplota vode. Pod takimi pogoji doloena kurilnost vodika je ( H 2 ) H 2 :
(H 2 )H 2 < (H1 )H 2
kurilnost vodika, ki ima oznabo (H i )H .
2
(H1 )H 2
je zgornja kurilnost vodika, oznaimo jo s
(H s )H 2 ; (H 2 )H 2
pa je spodnja
Indeks s pomeni superior, latinsko zgornji; indeks i pomeni inferior, latinsko spodnji. Pri 0 C je kondenzacijska toplota vode r = 2499 kJ kg (597 kcal kg ) . e se nahaja pri nekem gorivu v produktih zgorevanja voda, bomo za tako gorivo dobili dve razlini kurilnosti; eno za popolno kondenzacijo vode, drugo pa brez kondenzacije vode. Pri takih gorivih bomo razloevali zgornjo in spodnjo kurilnost. Od kod prihaja voda v produktih zgorevanja, za to razlikovanje ni pomembno. Nastala je ali iz vodika v gorljivi substanci ali pa je bila primeana gorivu kot vlaga. e imamo v produktih zgorevanja, nastalih iz 1 kg goriva, w x kg H 2 O , velja:
H s = H i + 2499 w x kJ/kg
(H
ali okroglo:
= H i + 597 w x kcal/kg )
(15.7)
H s = H i + 2 ,5 w x MJ/kg
(H
pregledom kurilnosti.
= H i + 600 w x kcal/kg )
(15.8)
V tabeli 15.1 so zbrane kurilne moi nekaterih goriv. V OP se nahaja tabela z zelo obirnim
304
15. Viri toplote
Tabela 15.1: Kurilnost nekaterih goriv
Gorivo Trda goriva C amorfen (koks, grafit, oglje) C kristalinien S Kapljevita goriva Alkohol (C 2 H 5 OH ) Bencin (povpreno) Bencol (C 6 H 6 ) Gorilni plini CO H2 CH 4 (metan) C 2 H 2 (acetilen)
Hs
kJ kg 33900 32860 9260
Hi
29680 46050 41990 kJ nm 3 12640 12770 39850 58500
26750 42700 40270
10760 35790 56400
15.6.3 Doloitev kurilnosti iz elementarne analize goriva
Kurilnost plinskih zmesi in veinoma tudi kapljevin je praktino enaka vsoti kurilnosti sestavin. Za trdna goriva dobimo priblino vrednost kurilnosti po formuli:
o H i = 33,9 c + 117,2 h + 10,5 s 2,5 w MJ/kg 8
15. Viri toplote
305
o H i = 8100 c + 28000 h + 2500 s 600 w kcal/kg 8
(15.9)
Ta obrazec doloa kurilnost elementov iz elementarne analize in pri tem predpostavlja, da se ogljik, vodik in veplo v gorivu nahajajo v elementarnem stanju. To pa posebno za ogljik in vodik ne dri v vsem, ker se rada zdruujeta v organskih zvezah. Kurilnost keminih spojin pa se razlikuje od vsote kurilnosti njihovih elementarnih komponent. Zato so kurilnosti, izraene po formuli (15.9), le pribline.
15.7
STEHIOMETRIJA ZGOREVANJA
15.7.1 Potreba kisika in zraka, sestava zgorelih plinov
Za oksidacijo vse gorljive snovi v gorivu je potrebna neka minimalna koliina kisika O min , ki ji pravimo tudi stehiometrijska koliina. e damo gorilnemu procesu na voljo manj kisika kakor O min , ne more oksidirati vsa gorljiva snov. Zgorevanje je v tem primeru nepopolno. V praksi imamo nepopolno zgorevanje tudi, kadar dovajamo v gorilni proces ravno potrebno koliino kisika O min . Nemogoe je namre udeleence zgorevanja tako tesno pomeati in proces tako uravnati, da bi res vse molekule gorljive substance nale pripadne molekule kisika in se z njimi zvezale, e so poslednje natanno odmerjene. V tem primeru ostane, kakor kae izkunja, vedno en del kisika neporabljen, medtem ko en del goriva sploh ni oksidiran ali pa je oksidiran le v nijo oksidacijsko stopnjo. Tako zgorevanje je nepopolno in pri njem ni sproena vsa kemina notranja energija. Pri nepopolnem zgorevanju ogljika ne oksidira ves ogljik v CO 2 , en del zgoreva le v produkt nije oksidacijske stopnje, v ogljikov monoksid CO. Kakor vidimo iz enabe (15.2) se pri oksidaciji ogljika v CO sprosti le 123,99 MJ kmol energije, medtem ko da popolna oksidacija v CO 2 406,88 MJ kmol energije. Nepopolno zgorevanje je torej zvezano z izgubami energije in zato kodljivo. Tehnino doseemo popolno zgorevanje tako, da dovajamo v kurie nekaj ve kisika, kakor je potrebno po keminih obrazcih. Zamiljeno mono popolno zgorevanje z minimalno koliino kisika imenujemo teoretino zgorevanje. V naslednjem se bomo peali le s teoretinim zgorevanjem in s popolnim zgorevanjem v preseku kisika.
306
15. Viri toplote
Za tehnine gorilne procese jemljemo kisik preteno iz zraka. V zraku je 21 volumskih % kisika O 2 in 79 volumskih % duika N 2 . Zrani duik se pretaka skozi kurie kot za zgorevanje nepotreben balast.
15.7.2 Trdna in kapljevita goriva 15.7.2.1 Kisik in zrak
Teoretino zgorevanje poteka z minimalno koliino kisika Omin , ki jo merimo v nm 3 ali kmol na koliinsko enoto goriva. Koliina zraka, v kateri se nahaja Omin , je minimalna ali teoretina koliina Z min . Iz sestave zraka sledi:
Omin = 0,21 Z min , Z min =
Omin 0,21
(15.10)
Pri teoretinem zgorevanju je tudi koliina zgorelih ali dimnih plinov minimalna Dmin . Koliino dimnih plinov merimo kakor O in Z v nm 3 ali kmol.
Omin izraunamo takole: od sestavin goriva so gorljive snovi C, H in S. V 1 kg goriva

imamo c kg C ali c/12 kmol C, h kg H 2 ali h/2 kmol H 2 in s kg S ali s/32 kmol S. Za zgorevanje porabimo:
c kmol O 2 12 h kmol O 2 4 s kmol O 2 32
in dobimo:
c kmol CO 2 12 h kmol H 2 O 2 s kmol SO 2 32
(15.11)
Ker pa imamo v gorivu e o 32 kmol kisika, moramo z zrakom dovesti le:

Omin = c h s o + + 12 4 32 32 kmol/kg goriva
(15.12)
15. Viri toplote
307
ali v nm 3 1 nm 3 = 1 22,41 kmol in po preureditvi:

o s Omin = 1,868 c + 3 h 8
nm 3 /kg goriva
(15.13)
Tu je 1,868 = 22,41/12. Iz tega sledi teoretino potrebna ali minimalna koliina zraka:
Z min =
Omin o s = 8,89 c + 3 h 0,21 8
nm 3 /kg goriva
(15.14)
Razmerje teoretine koliine kisika Omin v kmol in v gorivu nahajajoega se ogljika C tudi v kmol je karakteristika goriva , ki jo je uvedel Mollier:
= Omin v kmol/kg c v kmol/kg 12 h (o s ) / 8 c
(15.15)
= 1+ 3
(15.16)
S karakteristiko dobimo:
Omin = 1,868 c
(15.17)
Z min = 8,89 c
Karakteristika je prikladna za raunanje zato, ker je v okviru posameznih skupin goriv razmeroma malo spremenljiva. Za isti ogljik je seveda = 1,0, za teka gorilna olja 1,2 in za lahka gorilna olja < 1,6.
15.7.2.2 Dimni plini
Dimni plini, nastali iz 1 kg goriva pri zgorevanju s teoretino koliino zraka, so sestavljeni iz (glej tudi en. (15.11)): CO 2
c 22,41 11 kmol = c nm 3 = c kg 12 12 3
308
15. Viri toplote
(11/3 = 44/12, 44 je molekularna masa CO 2 , 12 je molekularna masa C) H 2O

22,41 h w (9h + w) nm 3 = (9h + w) kg + kmol = 18 2 18 s 22,41 kmol = s nm 3 = 2 s kg 32 32
SO 2
(2 = 64/32, 64 je molekularna masa SO 2 , 32 je molekularna masa S) N2

n 22,41 kmol = n nm 3 = n kg 28 28
Koliina Dg dimnih plinov, nastalih iz 1 kg goriva, je torej:

Dg = c h w s n + + + + 12 2 18 32 28 kmol/kg
(15.18)
ali
2 3 3 Dg = 1,868 c + 6 h + w + s + n nm 3 /kg 3 8 7
(15.19)
V tej koliini se nahaja tudi kisik Omin , vzet iz gorilnega zraka Z min . Celotna minimalna koliina dimnih plinov Dmin , je sestavljena iz dela Dg , ki je nastal pri zgorevanju goriva, in iz koliine gorilnega zraka Z min , pomanjane za zraku odvzeti kisik Omin , ki je upotevan e v
Dg : Dmin = D g + (Z min Omin )
(15.20)
kar lahko tudi piemo:

Dmin = Z min+ (D g Omin )
(15.21)
Torej na nm 3 /kg goriva:
15. Viri toplote
309
2 3 3 Dg = 1,868 c + 6 h + w + s + n 3 8 7 3 3 Omin = 1,868 c + 3 h o + s 8 8 3 2 3 Dg Omin = 1,868 3 h + o + w + n 8 3 7
po (15.19) po (15.13)
in konno:
3 2 3 Dmin = Z min + 1,868 3 h + o + w + n 8 3 7
(15.22)
Pri tehninem zgorevanju dovajamo procesu koliino zraka Z, ki je veja od Z min :
Z = Z min > Z min

(15.23)
>1
Razmernik = Z/Z min imenujemo razmernik zraka. V literaturi se imenuje pogosto tudi preseek zraka, kar pa ni pravilno. Preseek zraka je namre le koliina zraka:
(Z Z min ) = 1 1 Z = ( 1) Z min
Pri praktinem kurjenju mora biti tolik, da je zgorevanje zanesljivo popolno. Stremimo pa za im manjim presekom zraka. O razlogu bomo e govorili. Dopustna vrednost bo tem manja, im tesneje lahko pomeamo gorivo in gorilni zrak. Najbolje se da zrak pomeati seveda z gorilnimi plini, najbolj groba je zmes trdnih goriv in zraka. Vrednost razmernika je nekako: v ronih kuriih v mehaninih kuriih v kuriih za prah ali za kapljevita goriva v plinskih kuriih 1,2 ... 1,4 1,05... 1,2
= 1,6 ... 2,0
1,3 ... 1,6
Pri kurjenju s presekom zraka gredo skozi kurie nespremenjene naslednje snovi:
310
15. Viri toplote
a) preseek kisika b) ves duik gorilnega zraka c) duik iz goriva d) pepel
( 1) Omin 0,79
Z n p
Snovi a), b) in c) se nahajajo v dimnih plinih. Pepel se loi od dimnih plinov in se posebej odvaja iz kuria. V tehninih kuriih za trdna goriva ne zgoreva vsa gorljiva substanca, zato se nahaja v pepelu vedno nekaj e gorljivega. Pri natannih raunih moramo upotevati tudi ta nezgoreli, torej neizkorieni del gorljive substance, kar ni posebno teavno. Velikokrat pa gorljivo substanco v pepelu lahko zanemarimo. To bomo tu storili, da ne bi problema preve komplicirali. Koliina dimnih plinov s presekom zraka je torej analogno (15.22):
3 2 3 D = Z min + 1,868 3 h + o + w + n 8 3 7 nm 3 /kg goriva
(15.24)
Sestavo dimnih plinov doloamo s posebnimi aparati za analizo. Pred analizo pa se dimni plini vedno osuijo, pri emer izpadeta vsa voda (H 2 O ) in veplov dioksid (SO 2 ) . Koliina
(H 2O + SO2 ) v dimnih plinih znaa:

(H 2O + SO2 ) = 1,868 6 h + 2 w + 3 s
nm 3 /kg goriva
(15.25)
Koliina suhih dimnih plinov Ds je manja od koliine vlanih dimnih plinov D:
Ds < D
Koliina iz enega kg goriva nastalih suhih dimnih plinov je:
2 3 Ds = D 1,868 6h + w + s nm 3 /kg goriva 3 8
in iz (15.24):
3 3 3 Ds = Z min + 1,868 o + n 3h s nm 3 /kg 7 8 8
(15.26)
15. Viri toplote
311
15.7.3 Plinasta goriva ali gorilni plini 15.7.3.1 Kisik in zrak
Sestavljenost gorilnih plinov je lahko zelo razlina; ali so kemino iste snovi, n.pr. vodik H 2 , metan CH 4 itd., ali pa so zmesi razlinih, kemino enostavnih gorljivih plinov, n.pr. koksni plin, plavni plin itd. Ve o sestavi gorilnih plinov najdemo v OP. Splona formula kemino enostavnih gorilnih plinov je C x H y O z . Pri izraunavanju stehiometrijske ali teoretine koliine za zgorevanje potrebnega zraka postopamo prav tako kakor pri trdnih gorivih. Za vsako komponento posebej doloimo koliino kisika in te delne koliine setejemo. Od te vsote moramo odteti elementarni kisik O 2 , ki se nahaja v gorivu. 1 kmol
(nm )
3
CO
porabi daje
1 1 1 1 1 2
kmol kmol kmol kmol kmol kmol kmol kmol
kmol
(nm )
3
H2
porabi daje
kmol
(nm )
3
CH 4 porabi za C daje porabi za H 4 daje
(nm ) (nm ) (nm ) (nm ) (nm ) (nm ) (nm ) (nm )

3 3 3 3 3 3 3 3
O2 CO 2 O2 H 2O O2 CO 2 O2 H 2O
in
in
in
in
Splono velja za vsako komponento gorilne plinske zmesi:
Omin
y z =x+ 4 2
nm 3 O 2 kmol O 2 ali nm 3 komp. kmol komponente
(15.27)
V 1 kmol gorilnega plina se nahaja toliko kilomolov i-te komponente, kolikrno je molno razmerje M i te komponente. Molno razmerje M i pa je enako volumenskemu razmerju vi , ki ga dobimo iz normalne volumetrine analize plina. Ravno isto velja za koliine, izraene v nm 3 . Dele vsake komponente v 1 kmol gorilnega plina je tudi enak volumenskemu razmerju te komponente v plinu. Doprinos O i min i-te komponente k porabi kisika 1 kmol gorilnega plina je:
312
15. Viri toplote
y z Omin = vi x + 4 2 i Omin za zmes plinov dobimo: Omin y z = v i x + v o2 4 2 i
kmol (nm 3 ) O 2 kmol (nm 3 ) gor.plina
(15.28)
kmol (nm 3 ) O 2 kmol (nm 3 ) gor. plina
(15.29)
vo 2 je dele kisika v plinski zmesi in iz tega:

1 Omin 0,21
Z min =
(15.30)
Tudi v plinskih kuriih potrebujemo za popolno zgorevanje preseek zraka . V tem primeru je koliina zraka, ki vstopa v kurie Z:
Z = Z min
15.7.3.2 Dimni plini
Iz gorilnega plina ( C x H y O z ) i , katerega volumensko razmerje v zmesi je vi , nastanejo tile zgoreli ali dimni plini:
vi x CO 2 in vi
y H 2O 2
Kisik O 2 se pri zgorevanju sproti porablja in se nahaja v nastalem CO 2 in H 2 O . Ker pa kisik gorilnega plina ne zadostuje, dovajamo e potrebni kisik z gorilnim zrakom. Koliina iz goriva nastalih dimnih plinov Dg je:
y kmol (nm 3 ) D g = vi x + 2 i kmol (nm 3 ) i

Celotna koliina dimnih plinov D je analogna enabi (15.21):
D = Z min + (Dg Omin )
(15.31)
15. Viri toplote
313
y D = Z min + vi x + Omin 2 i i
(15.32)
e zanemarimo naravno vlanost gorilnega zraka (in to vedno storimo), je koliina vode
(H 2O ) , ki se nahaja v D:
(H 2O )D = vi
i
yi kmol (nm 3 ) 2 kmol (nm 3 )
(15.33)
Koliina suhih dimnih plinov je:
Ds = Z min + vi xi Omin
i
kmol (nm 3 ) kmol (nm 3 )
(15.34)
15.8
TEMPERATURA ZGOREVANJA IN ENTALPIJA DIMNIH PLINOV
Pri zgorevanju sproena kemina energija povea kalorino notranjo energijo dimnih plinov in s tem njihovo temperaturo; e se je pri zgorevanju poveal volumen, se del navadno majhen sproene energije porabi za ustrezno volumensko delo. Kadar med zgorevanjem ne odteka hote ali nehote nobena toplota iz procesa, kadar je torej zgorevanje adiabatno, se nahaja tik po zgorevanju vsa sproena kemina energija v dimnih plinih. Kalorina energija dimnih plinov je dosegla najvejo vrednost in prav tako je dosegla tudi temperatura svojo maksimalno vrednost. To najvejo mono temperaturo dimnih plinov imenujemo teoretino temperaturo zgorevanja Tt . V tehninih kuriih poteka zgorevanje veinoma izobarno pri zunanjem tlaku. Kadar ne bomo izrecno drugae poudarili, bomo vedno govorili o takem normalnem zgorevanju. Po adiabatnem zgorevanju je entalpija vroih dimnih plinov enaka entalpiji udeleencev pred zgorevanjem, poveani za kurilnost goriva. Entalpija vroih dimnih plinov pa je tudi enaka vsoti entalpij vseh komponent dimnih plinov pri teoretini temperaturi zgorevanja. e izraunamo maksimalno entalpijo dimnih plinov po obeh nakazanih metodah in rezultata izenaimo, dobimo enabo z edino neznanko Tt . Iz te enabe lahko izraunamo teoretino temperaturo zgorevanja. Ker se v praksi entalpije tejejo od temperature 0 C, je tu prikladno raunati s Celzijevo temperaturno skalo, v kateri je teoretina temperatura zgorevanja t .
314
15. Viri toplote
Torej: 1 kg goriva temperature g in srednje specifine toplote c g entalpijo:

g h g = [c g ] 0 g
[ ]0g 1
prinaa s seboj
(15.35) ali
Koliina
gorilnega
zraka
je
enaka
Z min nm 3 /kg goriva
(1 22,4 ) Z min
kmol kg goriva . Srednja molna specifina toplota zraka ob konstantnem tlaku je c z njegova temperatura je z . Entalpija gorilnega zraka je torej:
[ ]
in
hz =
Z min c z 22,4
[ ]0z z
(15.36)
Entalpija dimnih plinov je vsota entalpij sestavin: CO 2 , H 2 O, N 2 , O 2 , SO 2 . Entalpija delea CO 2 je n.pr.:

hco 2 = c c co 2 12
]t0 t
Tu je c/12 tevilo kmolov CO 2 , ki so nastali iz c kg ogljika/kg goriva, c co 2
]t0
pa je
srednja molna specifina toplota ogljikovega dioksida pri konstantnem tlaku med zaetno temperaturo 0 C in teoretino temperaturo zgorevanja z . Na podoben nain dobimo tudi entalpije ostalih sestavin dimnih plinov. Konna enaba se glasi:
g H i + [c g ] 0 g +
Z min z [c z ] 0 z = 22,4
(15.37)
s w c [c SO 2 ] t0 + h + 18 [c H 2 O ] t0 + = [c CO 2 ] t + 0 32 12 2 Z Z + 0,21 ( 1) min [c O 2 ] t + 0,79 min [c N 2 ] t t 0 0 22,4 22,4
Tu piemo za zgornjo temperaturno mejo srednjih specifinih toplot samo indekse temperatur. Torej g namesto g itd.
15. Viri toplote
315
Na desni strani enabe (15.37) nismo upotevali uparjalne toplote vode v tretjem sumandu. Vzeli smo, kakor da se obnaa vodna para prav do temperature 0 C kakor plin. Da bi to izenaili smo vstavili v levo stran le spodnjo kurilnost H i in ne zgornje H s . Podobno enabo lahko nastavimo za plinasta goriva. V tej enabi je edina neznanka maksimalna temperatura zgorevanja t , ki nastopa izven eksplicitno zavitega oklepaja in implicitno e v vsaki srednji specifini toploti [c ] t kot 0 zgornja meja temperaturnega intervala. Ta enaba se lahko razrei po t ali s sistematinim poskuanjem ali pa na bolj eleganten nain grafino.
15.8.1 Diagram h dimnih plinov
Za grafino reitev enabe (15.37) nariemo diagram h dimnih plinov. Desno stran enabe (15.37) izraunamo za razline temperature , n.pr. za 50 C, 100 C, 200 C, in dobimo tabelo odvisnosti entalpije dimnih plinov od temperature. Srednje specifine toplote za posamezne sestavine vzamemo iz tabel; v nekaterih tabelah najdemo e kar entalpije plinov
h za razline temperature (glej OP): h = [c ] 0

V diagramu h (s1. 15.4) nariemo odvisnost h = h () po podatkih iz tabel. t je
Slika 15.4: Diagram h za dimne pline
316
15. Viri toplote
temperatura, pri kateri postane h = hmax . Nariemo premico h = hmax , katere preseie s krivuljo h () (toka A v sl. 15.4) daje temperaturo t . Kalorino notranjo energijo v kuriu nastalih plinov stanja A izvleemo iz plinov z ohlajevanjem. Ohlajevalna preobrazba plinov poteka v diagramu h iz stanja A po krivulji
h () do stanja 0 pri temperaturi okolice 0 . V diagramu h lahko zasledujemo plinom

odvzete entalpije. Plini oddajo pri ohladitvi od temperature t (stanje A) na temperaturo C (stanje C) entalpijo
A QC , A hC
. Pri izobarni ohladitvi je
A hC
seveda enaka plinom odvzeti toploti
( A hC ) p
= A QC m .
Tehnino zgorevanje poteka veinoma pri atmosferskem tlaku in prav tako tudi ohlajevanje dimnih plinov. Majhne razlike tlaka, ki se porabijo za transport dimnih plinov skozi ogrevalne povrine tehnine naprave (n.pr. parnega kotla), so v tej zvezi brez pomena in se lahko zanemarijo. Diagram h je tedaj obenem diagram Q m . e ga zasuemo okoli osi XX (sl. 15.4) za kot , dobimo diagram Q m (sl. 15.5), ki je obenem temperaturna karakteristika dimnih plinov oziroma toplote, ki jo lahko od njih dobimo. Seveda pa se dajo vse informacije temperaturne karakteristike dobiti tudi naravnost iz diagrama h. Toploto dimnih plinov prenaamo na primerno delovno snov, n.pr. na H 2 O v parnih kotlih. Ker rabimo za tehnini prenos toplote neko konno temperaturno razliko in ker je najnija mona temperatura delovne snovi enaka temperaturi okolice 0 , ne bomo mogli ohladiti dimnih plinov na teoretino najnijo temperaturo
0 , temve le na neko vijo temperaturo E : E > 0

Dimnim plinom bomo zaradi tega odvzeli le entalpijo toploto
A hE
(izkorieno entalpijo) oziroma
A QE
(izkorieno toploto). V plinih, ki jih
izpuamo skozi dimnik v atmosfero, se nahaja e Slika 15.5: Diagram Q / m za dimne pline izgubljena entalpija toplota
Qizg hizg
oziroma izgubljena
(izgube skozi dimnik). Seveda
15. Viri toplote
317
gledamo, da so te izgube im manje in da dimne pline im bolj ohladimo. V modernih velepostrojenjih je E = 80 do 100 C. Vrednost dimnim plinom odvzete toplote lahko izrazimo s srednjo temperaturo njenega odvzema Tm , od . Toploto
A QE
odvzemamo dimnim plinom ob spremenljivi temperaturi med TA in TE .

A QE
Odvzeta toplota ima eksergijo EQ . Srednja temperatura odvzema ali srednja razpololjiva temperatura Tm, od je tista konstantna temperatura, pri kateri bi toplota eksergijo EQ . Srednja temperatura odvzema toplote se izrauna takole: imela tudi
Tm, od =
s A sE
A QE
Q m = s
(15.38)
A
s je specifina entropija dimnih plinov.

Za izobarno preobrazbo izraunamo takole:
s
(T ds = dQ = dh ) p
ds = dh T
A
Slika 15.6: Doloitev integrala
dh / T
s=
dh
(15.39)
Vrednost integrala (15.39) doloimo grafino
tako, da nariemo krivuljo 1 T = f (h ) , za kar vzamemo sovpadne vrednosti T in h iz diagrama h = h () , ploskev pod krivuljo med E in A pa planimetriramo (sl. 15.6). Toplota
A QE
je seveda tem ve vredna, im vija je njena srednja razpololjiva temperatura.
15.8.2 Zgorevanje ob nijih temperaturah
V tehninih kuriih zgorevanje ni adiabatno; en del sproene energije se odvaja iz procesa e med njegovim potekanjem. Veinoma se ta del odvaja s sevanjem ali arenjem.
318
15. Viri toplote
Zaradi tega dimni plini po konanem zgorevanju niso nabiti z vso kalorino energijo, ki ustreza kemini energiji reakcije, in je zato njihova temperatura nija od teoretine temperature t . Za tipina kuria se da prava temperatura zgorevanja z izraziti s formulo:
z = f t
pri emer je f < 1 . f je empirini faktor kuria. Za geometrino enostavna kuria se da f izraunati. S tem vpraanjem pa se tu ne bomo ukvarjali. Za tako zgorevanje se spremenita diagrama hT in TQ . Celotna razpololjiva entalpija hmax oziroma toplota Qmax ostaneta seveda nespremenjeni. O poteku temperature med zgorevanjem pa moramo napraviti razumno predpostavko. Zadostuje, e vzamemo, da je temperatura med zgorevanjem konstantna in enaka z . Krivulja h = h () (sl. 15.4) je tedaj med B in D rtkana premica, od D navzdol pa se zgoreli plini hladijo po prvotni, iz enabe (15.37) izraunani krivulji. Ravno tako je v diagramu T Q m (sl. 15.5) temperaturna karakteristika med B in D rtkana premica, sicer pa ostane diagram nespremenjen. Zgorevanje pri niji temperaturi zmanja srednjo razpololjivo temperaturo toplote. Za primerjavo in za principielne raziskave ta korektura diagrama veinoma ni potrebna. Tudi mi bomo obravnavali probleme v glavnem po teoretinem diagramu. Za dano maksimalno entalpijo hmax je teoretina temperatura zgorevanja t tem vija, im bolj polona je krivulja h = h () . Za dano krivuljo h = h () je temperatura t tem vija, im veja je maksimalna entalpija dimnih plinov hmax . Krivulja h = h () je strma, kadar je koliina dimnih plinov na koliinsko enoto goriva velika. V tem primeru raste entalpija razmeroma hitro z rastoo temperaturo. e je koliina dimnih plinov manja, raste entalpija seveda bolj poasi s temperaturo; krivulja h = h () je v tem primeru bolj polona. V dimnih plinih se nahajajo produkti oksidacije gorljive substance in balast, ki je el nespremenjen skozi gorilni proces, ki pa prispeva seveda prav tako aktivno k entalpiji dimnih plinov kakor pri gorenju sodelujoe snovi. Ta balast je duik gorilnega zraka in pa kisik, ki se nahaja v dimnih plinih zaradi preseka zraka. im bolj reduciramo koliino balasta, tem veje teoretine temperature zgorevanja bomo imeli.
15. Viri toplote
319
15.8.3 Izobarno zgorevanje pri tlaku okolice
Oglejmo si izobarno zgorevanje pri tlaku okolice p 1 bar. Koliino dimnih plinov lahko zmanjujemo s tem, da kurimo z najmanjim tehnino dopustnim razmernikom zraka .V
Slika 15.7: Diagram h za zgorevanje ogljika sl. 15.7 so narisane krivulje h () za zgorevanje 1 kg istega ogljika. Ogljik ima spodnjo kurilnost H i = 33,9 MJ kg . Zaradi enostavnosti vzamemo, da je temperatura okolice
= 0 C . V tem primeru vstopata gorilni zrak in gorivo v proces z entalpijo ni. Na levi strani
enabe (15.37) stoji tedaj samo H i . Krivulja za = 1,4 je strmeja od krivulje za = 1,0; t je v prvem primeru enak 1730 C (toka A v sl. 15.7) v drugem pa 2120 C (toka B). e bolj polono krivuljo doseemo, e dovajamo v kurie zrak, ki smo ga umetno obogatili s kisikom. Tako je narisana v sl. 15.7 tudi krivulja za gorilni zrak, ki ima 35 vol % kisika in 65 vol % duika. Pri takem zgorevanju z minimalno koliino zraka (brez preseka) je t = 3350 C . e pa poteka gorilni proces v istem kisiku, dobimo najbolj polono krivuljo h () in najvijo t . Tudi ta
320
15. Viri toplote
krivulja je narisana v sl. 15.7. Njeno preseie D s hmax pa lei dale izven diagramske ploskve. Za zgorevanje v minimalni koliini istega kisika je temperatura t priblino 6000 C. Zgorevanje v istem kisiku ali v zraku, ki je obogaten s kisikom, je seveda draga zadeva, saj se mora kisik pripraviti v posebnih napravah, pri emer se porabijo tudi znatne energije. Vendar se tako zgorevanje tehnino uporablja, kjer so potrebne vije temperature. Splono znan primer je plamensko varjenje s temperaturo okoli 3500 C v jedru plamena. Obstajajo tudi plavi, v katere vpihavajo s kisikom obogaten zrak.
15.8.4 Disociacija
Tako izraunanih visokih temperatur dimnih plinov pa tudi pri adiabatnem zgorevanju ne bi mogli dosei. To prepreuje disociacija, katere vpliv postaja upoteven pri temperaturah nad 1500 C. Pri vijih temperaturah namre obstajajo v dimnih plinih poleg popolnoma oksidiranih molekul CO 2 e nepopolno oksidirane molekule CO in neporabljen kisik O 2 , ki se pri taki temperaturi ne morejo zdruiti v CO 2 . Vsaki temperaturi pripada doloeno razmerje CO/CO 2 . im vija je temperatura, tem veje je to razmerje in obratno. Ker v CO ogljik ni popolnoma oksidiran, ni e sproena vsa kemina energija popolne oksidacije (kurilnost). Iz enab (15.2) vidimo, da so nepopolno oksidirane molekule CO dale od sebe samo 30 % ogljikove kurilnosti. Pri ohlajevanju dimnih plinov molekule CO postopoma zgorevajo in prej zadrana energija se sproa. Nekako pri temperaturi 1500 C je ta proces praktino konan in koliina neoksidiranega CO je v podroju pod 1500 C zanemarljivo majhna in nima bistvenega vpliva na temperaturo dimnih plinov. Pri visokih temperaturah pa je vpliv disociacije zelo velik. Ta vpliv je nekako analogen zgorevanju z istoasnim odvodom energije (toplote). V obeh primerih se krivulja h = h () zakrivi proti levi v podroje nijih temperatur, enkrat zaradi predasnega odvoda toplote, drugi pa zaradi zadranega sproanja energije. V sl. 15.7 je rtkano narisana z upotevanjem disociacije korigirana krivulja h () za zgorevanje ogljika v istem kisiku. Ta krivulja seka linijo hmax v toki G, ki ji pripada temperatura t 3000 C , medtem ko smo brez upotevanja disociacije dobili t 6000 C .
15. Viri toplote
321
To je seveda ekstremni primer. O vplivu disociacije na temperaturo pri zgorevanju nekaterih tehninih plinov daje tabela 15.2 nekaj podatkov.
Tabela 15.2: Teoretina temperatura zgorevanja nekaterih gorljivih plinov z zrakom brez upotevanja disociacije (A) in z upotevanjem le-te (B)1
t
PLIN A Vodik Metan Etan Plavni plin Generatorski plin H2 CH 4 C2H6 2280 2410 2050 2130 1290 1690 Ogljikov monoksid CO
= 1,0
B 2180 2150 1950 2000 1290 1650 A 1910 2040 1680 1740 1170 1480
= 1,3
B 1900 1960 1670 1730 1170 1480
Vpliv disociacije je komplicirano izraunati in ga tu ne bomo obravnavali. Pozneje bomo spoznali enostaven diagram, ki upoteva disociacijo pri zgorevanju.
15.8.5 Izohorno zgorevanje
Izohorne specifine toplote so manje od izobarnih. Zato je za izohorno zgorevanje desna stran enabe (15.37) manja kakor za izobarno zgorevanje. Za izohorno zgorevanje je krivulja
h () bolj polona kakor za izobarno. e poteka gorilni proces pri konstantnem volumnu, se
dajo dosei vije teoretine temperature zgorevanja. V diagramu sl. 15.7 je tudi narisana krivulja h () za izohorno zgorevanje 1 kg ogljika z razmernikom zraka = 1,4 . Teoretina temperatura tega zgorevanja je t = 2120 C (toka F), torej znatno vija kakor temperatura analognega izobarnega zgorevanja. Tehnino je izohorno zgorevanje teje izvedljivo kakor
Sackmann, Gas-Wrme, 1959, t. 11, Arbeitsblatt 71
322
15. Viri toplote
izobarno. Tako zgorevanje imamo v valju Ottovih1 motorjev z notranjim zgorevanjem (benzinskih motorjev).
15.8.6 Srednje razpololjive temperature
Zanimivo je primerjati srednje razpololjive temperature izkorienih toplot za razline, v diagramu sl. 15.7 prikazane, naine zgorevanja. V tabeli so srednje temperature T m , izraunane po enabi (15.38), med temperaturama t in E = 200 C . Tabela 15.3: Srednje razpololjive temperature T m , med t in 200 C izkorienih toplot za razline naine zgorevanja 1 kg istega ogljika
Nain zgorevanja Izobarno p 1 bar
Tm K
s MJ/K kg
h200 MJ/kg
= 1,4 = 1,0
35 % O 2 100 % O 2 , z disociacijo izohorno
1088 1257 1618 1884 1237
0,028 0,025 0,020 0,0158 0,0254
3,43 3,14 3,23 3,32 3,14
= 1,0
15.9
REGENERATIVNO PREDGREVANJE PRI ZGOREVANJU
Teoretina temperatura zgorevanja se lahko zvia tudi s poveanjem leve strani enabe (15.37), torej s poveanjem maksimalne entalpije dimnih plinov hmax . Ker je za dano gorivo
H i konstanta, je mono poveati le drugi in tretji len z zvianjem temperatur g in z .

Trdna goriva se v praksi ne predgrevajo, kapljevita goriva le redko, pa pa se pogosto
Nikolaus August Otto, (1832-1891), strojni tehnik, osnoval je skupaj z Lanen-om tovarno plinskih motorjev Deutz, izumitelj po njem imenovanega motorja
15. Viri toplote
323
predgrevajo gorilni plini (drugi len). Poveanje vstopne entalpije gorilnega zraka (tretji len) prinaa vedno znatne dobike. Predgrevamo lahko s toploto iz posebnega toplotnega vira (to je redek primer), lahko pa predgrevamo tudi tako, da predgrevalno toploto jemljemo iz samih produktov zgorevanja, torej iz dimnih plinov. Ta predgrevalna toplota kroi stalno v gorilnem procesu. Iz dimnih plinov jo odvzamemo in prenesemo v udeleence pred procesom, ki se tako predgrevajo. Pri zgorevanju nastajajo dimni plini, v katerih se seveda nahaja poleg sproene kemine energije tudi vsa predgrevalna toplota. Sproeno kemino energijo odvzamemo plinom za koristen namen, nakar v njih preostane predgrevalna toplota, ki jo sedaj ponovno uporabimo za predgrevanje itd. Tako notranje predgrevanje imenujemo regenerativno predgrevanje.
15.9.1 Menjalniki toplote
Za regenerativno predgrevanje zraka potrebno toploto, odvzamemo dimnim plinom po shemi sl. 15.8. Gorilni zrak vstopa v predgrevalnik zraka in prevzame tu v protitoku iz dimnih plinov toploto Qz . Predgrevalnik zraka je
aparat za izmenjavo toplote med dvema
plinskima tokovoma, in sicer med vroim tokom dimnih plinov in hladnim tokom gorilnega zraka. Topli in hladni tok lahko teeta skozi menjalnik toplote v isti smeri, tak aparat se imenuje istotoni menjalnik toplote ali na kratko istotonik. Toka pa lahko teeta skozi aparat tudi v nasprotnih Slika 15.8: Regenerativno predgrevanje gorilnega zraka smereh; protitoni menjalnik toplote ali
protitonik. Eden od tokov skozi menjalnik
je topleji in pri pretoku oddaja toploto, ta tok bomo imenovali vroi tok. Drugi tok pa je hladneji in sprejema toploto, zato mu pravimo hladni tok. Temperaturne razmere v menjalniku toplote raziskujemo v diagramu TQ (sl. 15.9). Vroi tok se hladi po svoji krivulji
TV = TV (Q ) , hladni tok pa se greje po krivulji TH = TH (Q ) . Za prenos toplote je potrebna
324
15. Viri toplote
Slika 15.9: Prenos toplote v menjalniku toplote, diagrami TQ in QT, I za istotonik, II za protitonik temperaturna razlika T . Temperatura vroega toka mora biti povsod vija od temperature hladnega toka TV > TH . Krivulja TV (Q ) lei vsa nad krivuljo TH (Q ) . V sl. 15.9 I b vidimo diagram TQ za istotonik. Smer obeh tokov je od desne proti levi. Vstopna temperatura vroega toka je TV 1 , njegova izstopna temperatura pa je TV 2 . Analogno oznaujemo vstopno temperaturo hladnega toka TH 1 , izstopno pa TH 2 . Od temperature TV 1 se vroi tok hladi po krivulji TV (Q ) , hladni tok pa se segreva od TH 1 po krivulji TH ( Q ) . Krivulja TH ( Q ) je obrnjena krivulja TH (Q ) in sicer tako, da temperature v smeri pretoka rastejo. Temperaturna razlika je najveja pri vstopu v menjalnik toplote T1 = TV 1 TH 1 , najmanja pa na izstopu iz njega T2 = TV
2
TH 2 . Za prenos toplote je potrebna neka
15. Viri toplote
325
minimalna razlika temperature Tmin , ki se pri istotoniku nahaja na izstopu iz njega. V skrajnem teoretinem primeru je Tmin = 0 in postane TV 2 = TH 2 . Vroi tok lahko ohladimo na najnijo temperaturo:
TV 2 min = TH 2 > TH 1
hladilni tok pa lahko segrejemo na najve:
(15.40)
TH 2 max = TV 2 < TV 1
(15.41)
V istotoniku je potek temperaturne razlike zelo neenakomeren. Pri vstopu je T zelo velik, pri izstopu pa zelo majhen. V protitoni menjalnik toplote (sl. 15.9 II) vstopata toka na nasprotnih straneh. Vroi tok se hladi prav tako kakor v istotoniku po krivulji TV (Q ) ; v
Slika 15.10: Krivulja T (Q ) za protitonik: I Tmin na vroi strani II Tmin na hladni strani smeri ( Q ) se temperatura zniuje (sl. 15.9 II b). Hladilni tok pa se segreva po krivulji
TH (Q ) ; v smeri pozitivnega Q se temperatura zviuje. Iz slike vidimo, da se potek obeh

krivulj veliko bolj pribliuje ekvidistantnemu poteku kakor pri istotoniku. Razlika temperature T je zelo enakomerna. Tmin lei tudi tu na enem koncu aparata, na katerem je odvisno od oblike obeh krivulj T (Q ) . e se zbliujeta v smeri proti desni, kakor je to narisano v sl. 15.9 II b, lei Tmin pri vstopu vroega toka. Ker postane teoretini
326
15. Viri toplote
Tmin = 0 , dobimo v tem primeru maksimalno temperaturo, na katero se da segreti hladni

tok:
TH 2 max = TV 1
(15.42)
e pa lei Tmin na levi strani, je mejna temperatura, na katero lahko hladimo vroi tok:
TV 2 min = TH 1
(15.43)
Kar se dosegljivih temperatur tie, je protitonik ugodneji od istotonika. Kadar elimo tok segreti na im vijo temperaturo ali hladiti na im nijo temperaturo, bomo uporabljali protitone menjalnike toplote. To velja tudi za regenerativno predgrevanje zraka. Namesto diagrama TQ rabimo tudi diagram QT, ki nastane iz prvega z zasukom za okoli osi X, X (sl. 15.9 I b), ki ima enabo T = Q. Diagram QT za istotonik vidimo v sl. 15.9 I c; za protitonik pa v sl. 15.9 II c. V diagramu QT lei krivulja hladnega toka QH v celoti na levi strani krivulje vroega toka QV . V sl. 15.10 je e enkrat narisan potek krivulj protitonika za Tmin na vroi strani (sl. 15.10 I) in za Tmin na hladni strani (sl. 15.10 II).
15.9.2 Primer
Kot primer bomo raziskali regenerativno predgrevanje gorilnega zraka na temperaturo

= 600 C pri zgorevanju ogljika z zranim razmernikom = 1,4. V diagramu h
(sl. 15.11) je narisana ista krivulja h () za dimne pline kakor v sl. 15.7. Po tej krivulji
h () se dimni plini izobarno hladijo. Za zasledovanje segrevanja gorilnega zraka rabi e

krivulja h ()z . Ker je za zgorevanje 1 kg ogljika z = 1,4 potrebno 0,556 kmol zraka, nariemo za to koliino krivuljo h ()z . Da bi se ta krivulja bolje razloevala od krivulje za dimne pline, je premaknjena paralelno v smeri osi h navzgor za 10 MJ kg C . Skala za entalpijo gorilnega zraka se nahaja na desnem robu diagrama. Krivulja za zrak ima seveda isto temperaturno skalo kakor krivulja za dimne pline. Po krivulji h ()z se segreva zrak v protitoniku in vstopa nato v kurie, kjer poteka kurilni proces. Potem oddajo vroi dimni plini koristno toploto in teejo s primerno temperaturo v predgrevalnik, kjer oddajo e pregrevalno toploto Qz . Iz predgrevalnika zraka
15. Viri toplote
327
izstopajo plini s temperaturo D (sl. 15.11), ki je veja od temperature okolice
0 ( D > 0 ) . Zaradi tega odnesejo s seboj izgubljeno entalpijo hD v okolico. hD se

imenuje tudi izguba skozi dimnik. Ves proces je praktino izobaren, ker so razlike tlaka, potrebne za transport zraka in plinov skozi postrojenje, v tem primeru zanemarljive. Za prenos toplote v protitoniku potrebujemo minimalno temperaturno razliko, ki naj bo tukaj
Slika 15.11: Diagram h za regenerativno predgrevanje gorilnega zraka

Tmin = 200 K . Odsek AB od 0 C do 600 C krivulje h ()z moramo premakniti v
pravilno lego nasproti krivulji h ()z za dimne pline, kakor to zahteva diagram Q (T ) za protitonik (sl. 15.10). Ker je krivulja za zrak bolj polona od krivulje plina, se nahaja minimalna temperaturna razlika na vroem kraju protitonika. Odsek AB krivulje h ()z premaknemo paralelno v smeri osi h za toliko, da je toka B v smeri temperaturne osi oddaljena od krivulje h ()z za Tmin = 200 K . Pravilno premaknjena krivulja h ()z je narisana v sl. 15.11 rtkano in oznaena z A'B' . Dimni plini zaenjajo oddajati toploto za predgrevanje zraka v toki C pri temperaturi 800 C. Zrak je med predgrevanjem prejel
328
15. Viri toplote
toploto Q z = 10,2 MJ kg C , ki je enaka entalpijski razliki tok A' in B'. e postavimo, da poteka prenos toplote iz plinov v zrak v dobro izoliranem protitoniku brez izgub energije v okolico, so dimni plini oddali entalpijo, enako Qz . Plini izstopajo iz predgrevalnika zraka v stanju D, ki se nahaja za
hz = Qz
pod stanjem C in katerega temperaturo
D = 245 C oditamo iz diagrama (sl. 15.11). Temu stanju ustreza izguba skozi dimnik hD = 4,0 MJ kg C .
Ker prinaa gorilni zrak v kurie entalpijo hz = 10,2 MJ kg C , je maksimalna entalpija dimnih plinov:
hmax = H s + hz = 44,1 MJ kg C
Ta entalpija da preseie E z h () in ustrezno teoretino temperaturo zgorevanja
t = 2157 C. Temperaturo zgorevanja brez predgrevanja zraka smo bili doloili z le

1730 C. V dimnih plinih razpololjiva toplota Qraz pa je sedaj enaka maksimalni entalpiji, zmanjani za predgrevalno toploto in za izgube skozi dimnik:
Qraz = hmax Q z hD = 29,9 MJ kg C

Analogno tabeli 15.3 izraunamo srednjo temperaturo razpololjive toplote in ostale podatke:
Tm = 1812 K
s = 0,0165 kJ K kg C
15.9.3 Termodinamini pomen regenerativnega predgrevanja
Termodinamini pomen regenerativnega predgrevanja gorilnega zraka pri zgorevanju lei v tem, da poteka v tem primeru kemini proces zgorevanja v podroju vijih temperatur kakor pa proces brez predgretega zraka. Ker prinaa gorilni zrak e precejno kalorino notranjo energijo s seboj, se sproena kemina energija pretvarja v kalorino energijo pri vijih temperaturah. Tako dobljena kalorina energija je seveda ve vredna kakor pa energija nije temperature. To energijo izvlaimo iz dimnih plinov pri viji srednji temperaturi, zato je tudi razpololjiva toplota sedaj ve vredna. Nizko temperaturno in zato manjvredno kalorino energijo porabljamo za predgrevanje zraka. Pri takem gorilnem procesu ne proizvajamo iz
15. Viri toplote
329
kemine notranje energije malo vredne nizko temperaturne kalorine energije in prav tako iz takega procesa ne jemljemo nizko temperaturne energije za koristno rabo. Nizko temperaturna kalorina energija kroi stalno v notranjosti procesa, tako da se vraa s konca procesa skozi protitonik v zaetek procesa. V plinskih kuriih se tudi gorilni plin lahko regenerativno predgreva. Regenerativno predgrevanje udeleencev zgorevanja je zato zelo vaen in pomemben postopek. Z energetinega stalia gledano je tako predgrevanje pri vsakem gorilnem procesu nujno potrebno.
15.10 EKSERGIJA GORIV
Eksergija, ki bi bila na voljo, e bi potekala oksidacija gorljivih substanc povraljivo, se imenuje eksergija goriva. Eksergija goriva se izrauna po formuli (10.133), ki jo tu ponovno navajamo:
eG = h1 h2 T0 (s1 s 2 ) eG je eksergija goriva, h1 in s1 sta vsoti entalpij in entropij udeleencev, t.j. goriva in kisika
pred zgorevanjem pri temperaturi T0 in okolikem tlaku p0 , h2 in s2 pa entalpija in entropija produktov zgorevanja pri T0 in p0 . Ker se pri zgorevanju snovi kemino spreminjajo, moramo raunati z absolutnimi entropijami, torej ne smemo integracijske konstante s0 (enaba 10.66) postaviti enako ni. Po formuli (10.133), za temperaturo okolice
0 = 25 C , izraunane specifine eksergije nekaterih istih goriv so tabelirane v OP. Za

nije okolike temperature do 0 C tudi lahko vzamemo vrednosti iz tabele za 0 = 25 C ; napaka, ki jo napravimo s tem, je majhna. Iz navedene tabele vidimo, da je specifina eksergija ogljika 394,4 MJ/kmol, torej za 0,2 % veja od njegove kurilnosti (H s )C = (H i )C . Eksergija vodika pa je 237,1 MJ/kmol ali za 17 % manja od njegove zgornje kurilnosti in za 1,5 % manja od spodnje kurilnosti. Naravna goriva, predvsem naravna trdna goriva (premogi, ligniti itd.) pa so veinoma zmesi razlinih gorljivih snovi. Za izraunanje eksergije bi morali poznati vsaj elementno
330
15. Viri toplote
analizo goriva. Veinoma pa imamo le podatke o spodnji kurilnosti goriva H i in o njegovi vlanosti w. Lahko pa pokaemo1, da se eksergija trdnih goriv zelo malo razlikuje od spodnje kurilnosti
gorljive substance H ig , ki jo izraunamo po formuli:
H ig = H i + r w
(15.44)
kjer je r uparjalna toplota vode pri temperaturi okolice ( r 2,5 MJ/kg) in w vlanost surovega goriva v kg/kg. Lahko torej postavimo specifino eksergijo et naravnih trdnih goriv:
et H ig
(15.45)
Za specifino eksergijo zmesi kapljevitih ogljikovih vodikov ek velja z zadovoljivo natannostjo:
ek 0,975 H s
(15.46)
Edina izjema od tega pravila je metilni alkohol CH 3OH . Specifina eksergija zmesi gorljivih plinov se doloa kot vsota deleev eksergij posameznih sestavin po tabeli OP.
15.11 EKSERGIJA DIMNIH PLINOV
Specifino eksergijo dimnih plinov e D lahko izraunamo seveda tudi po formuli:
e D = h1 h2 T0 (s1 s 2 )
Indeks 1 ustreza stanju dimnih plinov, za katero iemo eksergijo (n.pr. neposredno po zgorevanju), indeks 2 pa ustreza stanju plinov pri tlaku okolice p0 in temperaturi okolice T0 . Postavimo, da so dimni plini zmes idealnih plinov. Izraz T0 (s1 s2 ) izraunamo za vsako sestavino i dimnih plinov CO 2 , SO 2 , H 2 O, N 2 in O 2 posebej in vsoto i T0 (s1 s2 )i odtejemo od
(h1 h2 ) .
Pri entropijah s1 in s2 moramo upotevati, da se posamezne
Rant, Z.: Eksergija goriv, Strojniki vestnik 5 (1959), str. 161/162 in Zur Bestimmung der spezifischen Exergie von Brennstoffen Allg. Wrmetechnik 10 (1961), str. 172/176
15. Viri toplote
331
sestavine nahajajo v zmesi pod svojimi parcialnimi tlaki pi (glej formulo (10.71)). Ta raunski postopek pa je precej zamuden. e izraunamo specifino eksergijo dimnih plinov nekega gorilnega procesa za celo vrsto temperatur, lahko nariemo analogno e znanemu diagramu h diagram e za dimne pline.
15.12 NEPOVRALJIVOSTI ZGOREVANJA
Ker je proces zgorevanja nepovraljiv, je zvezan z izgubo eksergije. Ta izguba e zg je enaka:

e zg = eG et
(15.47)
kjer pomeni et eksergijo tiste koliine dimnih plinov, ki je nastala iz enote koliine goriva, pri teoretini temperaturi zgorevanja t . Eksergetini izkoristek zgorevanja zg pa je:
zg =
et eG
(15.48)
Izgube eksergije pri zgorevanju so precejne. Kot primer bomo spet raziskali zgorevanje istega ogljika, s katerim smo se e ukvarjali pri vpraanju teoretine temperature zgorevanja. Zaradi enostavnosti bomo vzeli, da doseejo dimni plini po konanem zgorevanju teoretino temperaturo. Eksergetini podatki za zgorevanje ogljika pod razlinimi pogoji so sestavljeni v tabeli 15.4. V tabeli 15.4 imajo eG , et in zg isti pomen kakor v formuli (15.48), eizg je eksergija, ki se nahaja v izrpanih dimnih plinih pri vstopu v dimnik; eizg je izguba eksergije skozi dimnik. eD eizg je eksergija, ki smo jo za svoje tehnine namene odvzeli dimnim plinom. Lahko jo imenujemo razpololjivo eksergijo dimnih plinov. Pri zgorevanju z regenerativnim predgrevanjem zraka se nahaja po zgorevanju v plinih specifina eksergija et . Od te eksergije pa porabimo eksergijo e p za predgrevanje zraka in jo tako vraamo nazaj v proces. V enabo za zg moramo v tem primeru namesto et vstaviti le e't :
e't = et e p
(15.49)
332
15. Viri toplote
Eksergetina raziskava nekega primera zgorevanja z regenerativnim predgrevanjem zraka je izraunana v OP. Tabela 15.4: Eksergetini podatki za zgorevanje 1 kg ogljika pri temperaturi okolice 25 C MJ kg K
nain zgorevanja
eG
et
eizg
et eizg
zg %
p = p0 = konst
= 1,4 = 1,0
33,97 33,97 33,97 33,97
23,59 25,07 27,18 29,04
0,71 0,54 0,33 0,13
22,88 24,53 26,85 28,91

e't eizg
69,5 73,6 79,9 85,4
35 % O 2 100 % O 2
= 1,4 regen. predgr. zraka 2 = 600 C
e't 1
33,97 33,97 26,35 24,97 1,00 0,59
25,35 24,38
77,5 73,5
v = konst
15.13 ZGOREVANJE PRI NIJI TEMPERATURI
Zgorevanje pri konni temperaturi, ki je nija od teoretine, zmanja konno eksergijo od
et na e z . Kako se izrauna to zmanjanje, bomo videli v naslednjem odstavku.
15.14 SPLONI DIAGRAM h ZA DIMNE PLINE
Pravzaprav moramo za razline zgorevalne procese narisati razline diagrame h dimnih plinov.
e't je razlika eksergije pri teoretini temperaturi zgorevanja in eksergije, ki jo odvzamemo dimnim plinom za regenerativno predgretje.
15. Viri toplote
333
Rosin in Fehling sta na osnovi teoretinih razmiljanj in statistinih podatkov pokazala, da izhajamo pri razumnih zahtevah za natannost z enim samim splono veljavnim diagramom1. Ta diagram velja samo za izobarna zgorevanja v naravnem zraku pri atmosferskem tlaku. Entalpija enega nm 3 dimnih plinov, nastalih pri zgorevanju ogljika v teoretini koliini zraka, je skoraj enaka entalpiji enega nm 3 dimnih plinov, nastalih pri prav takem zgorevanju vodika. Prve dimne pline bomo imenovali na kratko ogljikove dimne pline, druge pa vodikove. 1 nm 3 ali 1 22,41 kmol ogljika ima kurilnost 18,156 MJ. Za zgorevanje 1 nm 3 C se porabi 1 nm 3 O 2 , s katerim pride v gorilni proces e 79/21 nm 3 duika N 2 . Koliina dimnih plinov je 1 nm 3 CO 2 + 79/21 nm 3 N 2 . Specifina entalpija dimnih plinov hC je tedaj:
hC =
18156 = 3813 kJ nm 3 79 1+ 21
(15.50)
Iz nm 3 vodika H 2 , ki ima kurilnost H i = 10787 kJ/nm 3 , nastane (1 + 79 2,21) nm 3 dimnih plinov s specifino entalpijo:
hH =
10787 = 3742 kJ nm 79 1+ 2,21
(15.51)
Razlika obeh specifinih entalpij od njune srednje vrednosti
(hC + hH ) / 2
znaa le
35,5 kJ nm 3 ali + 0,94 %. Poleg tega je srednja specifina toplota 1 nm 3 ogljikovega

dimnega plina skoraj enaka srednji specifini toploti vodikovega dimnega plina. Tako je n.pr. pri popolnem zgorevanju s teoretino koliino zraka srednja specifina toplota ogljikovega dimnega plina med 0 C in 1500 C:
[c p C ]1500 = 16,40 kJ nm3 K 0

srednja specifina toplota vodikovih dimnih plinov pa je:
(15.52)
[c p H ]1500 = 15,88 kJ nm3 K 0

1
(15.53)
Rosin P., Fehling R.: Das i, t - Diagramm der Verbrennung, Berlin, VDI - Verlag, 1929
334
15. Viri toplote
Razlika je tu 0,26 kJ/nm 3 K ali 1,43 % od srednje vrednosti. Temperature zgorevanja t , ki jih izraunamo po formuli:
t =
[c p ]t0
(15.54)
za ogljikove in vodikove dimne pline, se razlikujejo za manj kakor 0,5 %. Podobne rezultate dobimo tudi za druge pare entalpij in specifinih toplot, torej ne samo za maksimalne. Iz tega sledi, da je odvisnost entalpije enega nm 3 teoretinih dimnih plinov od temperature praktino za vsa goriva enaka. To odvisnost predstavlja zgornja krivulja splonega diagrama h po Rosinu in Fehlingu, sl. 15.12. Ta krivulja upoteva tudi vpliv disociacije, ki ob nespremenjeni entalpiji zmanja temperaturo dimnih plinov, ker se del energije porabi za razcepitev molekul CO 2 in H 2 O . Zaradi disociacije je krivulja h nad 1500 C mono zavita navzgor. Pravi dimni plini so zmes teoretinih plinov in preseka zraka. Ker je specifina toplota zraka precej manja od specifinih toplot CO 2 in plinastega H 2 O , leijo krivulje h za prave dimne pline pod krivuljo za teoretini plin. Srednja specifina toplota zraka med 0 C in 1500 C je:
[c p z ]1500 = 14,46 kJ 0
nm 3 K
(15.55)
V diagramu sl. 15.12 velja spodnja krivulja za ist zrak. Med krivuljami za teoretine pline in za isti zrak dobimo krivulje za prave pline, ki vsebujejo v z volumenskih procentov zraka tako, da vertikalno distanco med njima razdelimo v smeri navzdol v razmerju v z : (100 v z ). V sl. 15.12 so vrisane tiri take krivulje za v z = 20, 40, 60 in 80 vol. % zraka. Volumenske procente zraka izraunamo po formuli:
v z = 100
( 1) Z min
D
(15.56)
kjer je D koliina dimnih plinov po formuli (15.24). Ta sploni diagram h , ki zadovoljuje skoraj vse praktine zahteve natannosti, uporabljamo prav tako kakor posebne diagrame
h , ki so izraunani in narisani za doloen primer zgorevanja (doloeno gorivo, doloen
zrani razmernik). Maksimalna entalpija hmax enega nm 3 dimnih plinov je enaka levi strani
15. Viri toplote
335
enabe (15.37), deljeni s koliino dimnih plinov D. S hmax in v z doloimo v diagramu h teoretino temperaturo zgorevanja t . V splonem diagramu h seveda lahko zasledujemo temperaturne razmere in oddane toplote pri ohlajevanju plinov. Za izraune zgorevanja pa niti ni potrebno poznati, kako je gorivo elementno sestavljeno. Rosin in Fehling sta namre pokazala, da obstajajo med spodnjo kurilnostjo H i in teoretino kolino zraka Z min ter teoretino koliino dimnih plinov Dmin empirine linearne zveze. Te so:
Slika 15.12: Sploni diagram h za dimne pline po Rosinu in Fehlingu Za trdna goriva:
0,213 H i nm 3 + 1,65 Dmin = 1000 kJ/kg kg 0,241 H i nm 3 + 0,5 Z min = 1000 kJ/kg kg
(15.57)
(15.58)
336
15. Viri toplote
Za teka olja:
0,265 H i nm 3 Dmin = 1000 kJ/kg kg 0,203 H i nm 3 + 2,0 Z min = 1000 kJ/kg kg
(15.59)
(15.60)
Za ibke pline (plavni, generatorski, vodni plin):

0,137 H i nm 3 + 1,0 Dmin = 1000 kJ/kg nm 3 0,209 H i nm 3 Z min = 1000 kJ/kg nm 3
(15.61)
(15.62)
Za mone pline (svetilni, koksni, oljni plin):

0,272 H i nm 3 + 0,25 Dmin = 1000 kJ/kg nm 3 0,260 H i nm 3 0,25 Z min = 1000 kJ/kg nm 3
(15.63)
(15.64)
Te formule so kar zadovoljive. V novejem asu je predlagal Boie1 bolj natanne, toda tudi bolj komplicirane formule za izraunavanje koliine dimnih plinov in gorilnega zraka iz kurilnosti goriva2. S formulami (15.57) do (15.64) lahko iz kurilnosti H i izraunamo Z min in
Dmin . e poznamo ali predpostavimo vrednost razmernika zraka , dobimo pravo koliino
dimnih plinov po formuli:

D = Dmin + ( 1) Z min
(15.65)
1 2
Werner Boie, (1901-1978), profesor za termodinamiko, Dresden Boie, W.: Vom Brennstoff zum Rauchgas, Leipzig, 1957
15. Viri toplote
337
vsebino zraka v dimnih plinih v z pa po formuli (15.65). Maksimalno specifino entalpijo dimnih plinov doloimo kakor prej. Tako poznamo vse veliine, ki so za uporabo diagrama
h potrebne. S splonim diagramom h je raunsko zasledovanje gorilnih procesov zelo
poenostavljeno. Sploni diagram h v sl. 15.12 je razmeroma majhen; za praktino raunanje je namenjen veji diagram v OP, ki pa je kombiniran z diagramom za doloanje eksergije.
15.15 SPLONI DIAGRAM ZA EKSERGIJO DIMNIH PLINOV
Iz splonega diagrama h za dimne pline se da po avtorjevi metodi izvesti prav tako sploen diagram za eksergijo teh plinov, ki velja za vsa zgorevanja v atmosferskem zraku pri tlaku 1 bar (pri atmosferskem tlaku)1. Eksergija dimnih plinov je
izraunana po formuli:
e = h1 h2 T0 (s1 s2 ) h1 in h2 se vzameta iz diagrama h ,
(s1 s2 )
Slika 15.13: Sploni diagram (e, ) h za dimne pline (oznabe so razloene v tekstu) in njegova uporaba
pa se doloi iz istega diagrama po
postopku, ki je razloen v toki 15.8.1 Tako bi lahko narisali analogno diagramu h diagram e . Podrobneja raziskava pa pokae, da dobimo posebno enostavne
krivulje, e nariemo eksergijo kot funkcijo entalpije, torej v diagramu eh. Krivulje eh se namre za razline vsebine zraka v z zelo malo razlikujejo. Vse krivulje eh za vsebine zraka 0 v z 60 % lahko z zadovoljivo natannostjo nadomestimo z eno samo srednjo krivuljo. Podroje 0 v z 60 % obsega veino tehninih zgorevanj pri atmosferskem tlaku, (kuria, pei). Diagram eh pa je le redko neposredno uporabljiv. Navadno iemo eksergijo za doloeno temperaturo, ne pa za dano entalpijo. S spretno kombinacijo splonega diagrama
Rant, Z.: Exergiediagramme fr Verbrennungsgasse, Brennstoff - Wrme - Kraft 12 (1960) t. 1 str. 1/8
338
15. Viri toplote
eh s splonim diagramom h1 pa odpravimo to nevenost. Tako dobimo zelo prikladen
in uporabljiv splono veljaven diagram (e, ) h , ki je shematino narisan v sl. 15.13; pri OP pa se nahaja veji diagram za praktino rabo. Na abscisah tega diagrama (sl. 15.13) so specifine entalpije h dimnih plinov v kJ nm 3 , na ordinatah pa oditavamo specifine eksergije plina e v smeri od zgoraj navzdol. Kombinacija temperatur in specifinih entalpij predstavlja sploni diagram h , ki pa je postavljen na glavo. Krivulje za eksergijo s temperaturami okolice kot parametri, so narisane pokonno nad isto skalo h kakor krivulje
h . Za dano temperaturo 1 in dano vsebino zraka v z 1 doloimo najprej z diagramom h pripadno specifino entalpijo h1 po konstrukciji 1 N A h1 v sl. 15.13. Temperaturi 1
in entalpiji h1 pripadno eksergijo e'1 dobimo v toki A na liniji e (h).
15.15.1 Upotevanje vodne pare v dimnih plinih
Eksergijo e'1 moramo e korigirati. V splonem diagramu h se predpostavlja, da je
Slika 15.14: Diagram za doloanje vsebine vodne pare vH2O v dimnih plinih iz spodnje kurilnosti goriva H i in razmernika zraka oziroma vsebine zraka v z
Diagram h se razlikuje od diagama h v tem da ima temperature na ordinatah, specifine entalpije pa na abscisah.
15. Viri toplote
339
vodna para trajen plin, ki tudi pri 0 C e ne kondenzira. Za entalpijske raune je to v glavnem brez pomena, ker tudi pri gorivih raunamo le s spodnjo kurilnostjo, torej brez upotevanja kondenzacijske toplote. Pri eksergetinih izraunih pa se mora upotevati tudi kondenzacijska eksergija vodne pare e'' , ki se da doloiti po formuli:
e'' = mH 2 O h h2 T0 s s2
)]
(15.66)
Tu se nanaa indeks na stanje vodne pare pri rosiu plinov, indeks 2 pa na stanje vode pri okoliki temperaturi T0 in okolikem tlaku p0 . Dele mase vode v plinih mH 2 O se lahko izrauna iz volumenskih procentov vodne pare v dimnih plinih v H 2 O . Kondenzacijsko eksergijo vodne pare upotevamo v sl. 15.13 s snopom pod absciso leeih, njej paralelnih premic, ki imajo parameter v H 2 O . Premico N A h1 podaljamo do toke B na premici ustrezne vsebine vode, h1 B je kondenzacijska eksergija, AB pa celotna eksergija e1 dimnih plinov pri temperaturi 1 . Vsebina vodne pare vH 2 O se lahko izrauna iz analize goriva. Za trdna in kapljevita goriva pa obstaja precej natanna statistina zveza med vH 2 O in spodnjo kurilnostjo H i ter vsebino zraka v z ali pa razmernikom zraka . Iz diagrama sl. 15.14 lahko posnamemo volumenske procente vodne pare v dimnih plinih.
15.15.2 Zgorevanje pri praktini temperaturi z < t
Ker je krivulja eksergije b v sl. 15.13 izvedena iz teoretinih krivulj h , velja seveda v celotnem poteku le za adiabatno zgorevanje, pri katerem se dosee teoretina temperatura t . Za praktino zgorevanje z istoasnim odvodom toplote, ki poteka po nai poenostavljeni predstavi (glej 15.8.2) pri konstani temperaturi z < t , pa dri krivulja b samo pod toko D, ki ustreza temperaturi z . Nad toko D se toplota odteguje dimnim plinom pri konstantni temperaturi (sl. 15.4 in 15.5). Koliina te toplote je pa je po (10.138):
D eB
D QB
= (h A hD ) , njena eksergija
D eB
= (h A hD )
Tz T0 Tz
(15.67)
340
15. Viri toplote
kjer je Tz = ( z + 273,15) K . Enaba (15.67) je enaba premice f, s katero moramo krivuljo eh nadomestiti desno od toke D. Ta premica je tangenta na krivuljo e = e (h ) v toki D, kar se lahko dokae. Risanje tangent na krivuljo eksergije si olajamo s teajem P in temperaturno skalo d v sl. 15.13. Tangenta za temperaturo ima smer premice, ki poteka skozi P in skozi temperaturi ustrezno toko skale d. Za praktine raune slui v vejem merilu narisan diagram pri OP. Krivulje h so narisane za celo podroje od teoretinega dimnega plina do istega zraka, krivulje e h pa so srednje krivulje za pline z vsebino zraka 0 v z 60 % in za okolike temperature 0 C, 15 C in 30 C. Premice za kondenzacijsko eksergijo vodne pare veljajo za temperaturo okolice 15 C. Za okoliki temperaturi 0 C in 30 C lahko vriemo premice kondenzacijske eksergije s skalama, ki se nahajata levo in desno spodaj na robu diagrama. Za risanje tangent konstantne temperature pri zgorevanju na krivulji eksergije imamo samo eno temperaturno skalo, ki velja natanno za temperaturo okolice 0 = 15 C . To skalo lahko rabimo tudi za okoliki temperaturi 0 C in 30 C, napaka zaradi te poenostavitve je neznatna.
15.16 NATANNI RAUNI
Za posebno natanne raune, ki pa so v tehnini praksi izjema, moramo za vsak primer narisati posebna diagrama za entalpijo in za eksergijo dimnih plinov.
15.17 ENERGIJA IZ JEDRSKIH REAKCIJ
Pri razpadanju tekih jeder U 235 (urana 235), U 233 (urana 233) in Pu 239 (plutonija 239) se sproa v jedrih atomov vezana ali jedrska notranja energija. Prav tako kakor pri zgorevanju, preide ta vezana energija po sprostitvi najprej kot kinetina energija na molekule snovi, v kateri so razpadla jedra. Iz jedrske notranje energije nastane v prvi stopnji procesa kalorina notranja energija, ki se nato kot toplota odvzema reakcijskim produktom. Podobne so razmere pri zlitju lahkih atomskih jeder v teja jedra, n.pr. pri spajanju dveh devterijevih jeder v jedro helija. Kakor v primeru idealnega zgorevanja, si tudi potek jedrskih procesov lahko zamislimo v dveh loenih stopnjah. Najprej bi povzroili razpadanje jeder adiabatno, torej brez odvoda
15. Viri toplote
341
toplote. Pri tem bi se vsa jedrska notranja energija pretvorila v kalorino notranjo energijo substance po jedrski reakciji, reakcijskih produktov. Dosegli bi teoretino temperaturo zgorevanja. Nato bi reakcijskim produktom odvzeli kalorino energijo kot toploto, jo prenesli na delovno snov in z njo opravili kroni proces za pridobivanje dela. (Lahko bi pa tudi, seveda le teoretino, kar s samimi produkti reakcije, izvrili delovni proces v nekem hipotetinem stroju z notranjim jedrskim zgorevanjem.) Razmere pri takem procesu bi bile popolnoma analogne razmeram pri zgorevanju. Iz reakcijskih produktov bi dobili z ohlajevanjem toploto ob spremenljivi temperaturi in bi dogodek lahko zasledovali v diagramu TQ . Vendar pa obstaja med zgorevanjem in jedrskimi procesi velika razlika v razmerju koliine sproene energije in koliine snovi, v kateri ali s katero se proces opravlja. Iz enega kg razcepne snovi se sproa okroglo 24 GWh ali 86 TJ (86 x 10 9 kJ) energije, medtem ko dobimo pri zgorevanju 1 kg ogljika le 34 x 10 3 kJ. Specifina sproena energija jedrskih razpadov (atomska kurilnost) je torej po veliini 10 6 -krat tolikna kakor zgorevalna energija. S takimi energijami bi dosegli isto grobo ocenjeno, v kolikor je sploh smiselno govoriti o takih temperaturah,
temperature, ki leijo nekje pri 100 ali celo pri 1000 milijonih K. Seveda bi se atomski reaktor e Slika 15.15: Diagram TQ jedrske toplote zdavnaj pred dosegom takih temperatur poruil. Tudi termodinamino gledano nima nobenega posebnega pomena uporabljati toploto za pridobivanje dela pri temperaturah nad 10000 K, saj je Carnotov faktor pri 10000 K in T0 = 280 K e 0,97. Maksimalne temperature pa, ki jih doseemo v tehninih kronih procesih, so pod 2000 K (v Dieselovih motorjih), pri parnih procesih pa smo e precej pod 1000 K. Te omejitve nam nalagajo predvsem trdnostni oziri, ker naa gradiva ne prenaajo zelo velikih temperatur. Specifina
342
15. Viri toplote
toplota urana je 0,195 kJ/kg K. e vzamemo, da je ta specifina toplota konstantna in da se do temperature 10000 K struktura urana ne spremeni1, se do temperature 10000 K porabi 0,023 milijonink celotne jedrske energije. Praktino pomeni to, da se vsa jedrska energija sproa pri temperaturah nad 10000 K in je tudi na voljo pri teh temperaturah, ki so za sedanje in bodoe termodinamino opravljanje dela ve kakor zadostne. Zaradi previsokih temperatur ne bomo v praksi izvajali tehninih jedrskih procesov adiabatno. Iz reaktorske mase odvajamo toploto sproti, tako kakor tudi pri zgorevanju odvajamo del toplote e pred procesom gorenja. Razlika med obema procesoma pa je ta, da pri gorenju odvajamo le del sproene energije sproti, pri jedrskih reakcijah pa vso energijo. V primeri s sproeno energijo je koliina udeleene snovi velika, zato dovajamo v kemino kurie udeleence v stalnem toku in produkte procesa v stalnem toku odvajamo iz kuria, pri emer jih ohlajamo po monosti pri temperaturi okolice. Pri tem ohlajanju pridobimo e znaten del energije pri razmeroma nizkih temperaturah. Jedrska kuria polnimo le v velikih asovnih presledkih z jedrskim kurivom in prav tako odstranjujemo produkte jedrskega razpada v velikih asovnih presledkih. Ohlajevalne energije so v primerjavi z energijami, pridobljenimi med reakcijo, povsem zanemarljive. Jedrske procese vodimo tako, da odvajamo energijo pri najveji tehnino upravieni temperaturi. Ta temperatura je konstantna. Toplota iz tehninih jedrskih reakcij je izotermna ali carnotska toplota. Informativni diagram takega procesa vidimo v sl. 15.15. Danes jemljemo iz jedrskih reaktorjev toploto e pri zelo nizkih temperaturah, ki so precej pod 1000 K. Vendar se stremi za tem, da bi se temperatura jedrske toplote poviala na 1000 K in ve.
Ena in druga predpostavka seveda ne drita, toda za grobo ocenitev razmer sta dopustni.
16. Delovni procesi
343
16. DELOVNI PROCESI

16.1 TERMODINAMINI DELOVNI PROCESI
Termodinamini delovni proces je skupnost vseh dogodkov, ki se vrste pri dobivanju dela iz kalorine notranje energije vroega telesa. V delovnem procesu so udeleeni: vroe telo,
delovna snov kronega procesa in hladno telo. Termodinamini delovni proces delimo v tri
faze in sicer:
prenos toplote z vroega telesa ali vira toplote na delovno snov kronega procesa, kroni proces, prenos toplote z delovne snovi kronega procesa na hladno telo.
Iz virov odvzeta toplota se deloma pretvarja v delo z desnimi kronimi procesi. Del te toplote pa se mora iz kronih procesov odvajati v hladno telo. To hladno telo je vedno okolica. Pri presojanju termodinaminih delovnih procesov moramo gledati na celotni sistem udeleenih teles, t.j. na sistem: vir toplote kroni proces ponor toplote (okolica). Pri idealnem delovnem procesu morajo biti vsi dogodki v tem sistemu povraljivi, pri tehnino izvedenih postopkih pa bomo gledali na to, da so odstopanja od povraljivega poteka procesov im manja. Viri toplote so vroa telesa, veinoma produkti zgorevanja. V nae razpravljanje ne bomo na tem mestu vkljuili zgorevanja in njegovih nepovraljivosti, ker smo se s tem vpraanjem podrobno ukvarjali v poglavju 15. Izgube zaradi nepovraljivosti nastajajo pri termodinaminem delovnem procesu na treh mestih:
pri prenosu toplote iz vira v kroni proces, v kronem procesu, pri prenosu toplote iz kronega procesa v okolico.
Vse te vzroke izgub moramo raziskati pri vsakem delovnem procesu.
344
16. Delovni procesi
16.2
NEPOVRALJIVOSTI IN IZGUBE V KRONIH PROCESIH
16.2.1 Primarne in sekundarne nepovraljivosti
Najprej se bomo peali z izgubami v kronem procesu samem. To lahko storimo skupno za vse krone procese. Izgube pri prenosu toplote v delovno snov in iz nje pa bomo obravnavali pri posameznih delovnih procesih. Izgube kronega procesa so tiste izgube, ki nastanejo zaradi nepovraljivega poteka celega kronega procesa ali nekaterih njegovih delov. Te nepovraljivosti so lahko dvojne narave. Primarne nepovraljivosti so tiste nepovraljivosti, ki izvirajo iz termodinaminega karakterja neke preobrazbe in so s to preobrazbo nujno povezane. Taka, z nepovraljivostmi nujno zvezana preobrazba, je n.pr. duitev. Kadar je duitev nartni del kronega procesa, je ta proces obremenjen s primarno nepovraljivostjo. Pri delovnih kronih procesih takih primarnih nepovraljivosti nimamo. Delovni kroni procesi so sestavljeni iz samih v bistvu povraljivih preobrazb. e bi bile nae tehnine naprave popolne in e bi lahko dopuali zelo poasen potek kronih procesov, bi jih tudi zares izvajali povraljivo. Zaradi tehninih nepopolnosti in zaradi eljenega hitrega poteka tehninih procesov pa se vtihotapljajo vanje sekundarne nepovraljivosti. Te sekundarne nepovraljivosti in njihove posledice bomo raziskovali za nekatere tipine preobrazbe. Pri tudiju posameznih posebnih delovnih procesov pa bomo zaradi preglednosti vedno vzeli, da je kroni proces brez sekundarnih nepovraljivosti, torej povraljiv. S pridobljenim splonim znanjem o sekundarnih nepovraljivostih ne bo nikomur teko razmere v idealnih procesih prilagoditi razmeram v pravih tehninih procesih. Kroni procesi so sestavljeni v glavnem iz odsekov, na katerih se tehnino delo opravlja ali porablja (ekspanzije in kompresije), in iz odsekov, na katerih se toplota dovaja ali odvaja. Najvaneje ekspanzije so adiabatne ekspanzije, in sicer povraljive adiabate ali izentrope. Tehnino najbolj razirjen je dovod ali odvod toplote po izobarah.
16. Delovni procesi
345
16.2.2 Ekspanzija in kompresija v batnih strojih 16.2.2.1 Ekspanzija
Pred vstopom v valj batnega pogonskega stroja (sl. 16.3), ima delovno sredstvo tlak p1 , po izstopu iz valja pa tlak p2 . Za ekspanzijo in Slika 16.3: Ekspanzija v batnem stroju za pridobivanje ekspanzijskega dela je na voljo tlana razlika
( p1 p2 ) .
Da bi pa delovno
sredstvo prilo v valj in delovalo na bat, mora pretei dovodne kanale in predvsem vstopni ventil ali drsnik. Vsi ti organi imajo konen in razmeroma majhen pretoen prerez, zato je pretona hitrost v njih precejna. Zato pride tu do v osnovi nezaeljene in nenartne duitve pretoka, ki zmanja tlak v valju od p1 na p'1 . V diagramu pv (sl. 16.1)1 pomeni toka 1 stanje pred valjem. Stanje v valju 1' lei v preseiu izentalpe h1 skozi 1 in tlaka p'1 . Ekspanzija v valju se zaenja iz stanja 1' in poteka do stanja 2' na tlaku p' 2 . Tlak p' 2 je veji kakor tlak p2 za valjem, ker nastopajo pri pretoku delovne snovi skozi izstopne kanale
Slika 16.1: Ekspanzija v batnem stroju (diagram pv)
Slika 16.2: Ekspanzija v batnem stroju (diagram hs)
duilne izgube prav tako kakor pri vstopu v valj. Pri hitrih strojih je ekspanzija v glavnem adiabatna in odstopa le malo od izentropnega poteka. Seveda imamo trenja in vrtinenja v plinski masi, njihov vpliv pa lahko zanemarimo ob prvi prilonosti. Pri bolj natannih raunih
V tej in naslednjih slikah so posledice nepovraljivosti zaradi jasnosti narisane pretirano.
346
16. Delovni procesi
moramo upotevati izmenjavo toplote med delovno snovjo in stenami valja, katerih temperatura se razlikuje od trenutne temperature plinov. Stanje za valjem lei na izentalpi h' 2 skozi 2' in na tlaku p2 . Zaradi vstopnih in izstopnih duitev smo pridobili manj dela, kakor ga je v delovni snovi. Pridobljeno delo Wt / m je enako rafirano obrobljeni ploskvi (1', 2', 6, 5) v sl. 16.1. Po enabi (3.37) je:
Wt = h1 h2 m
(16.1)
Brez izgub pa bi mogli pridobiti z izentropno ekspanzijo iz 1 do 2" na tlaku p2 delo, enako ploskvi (1, 2", 4, 3):
Wt max m
' = h1 h2'
(16.2)
Ekspanzija v valju poteka iz stanja 1' v stanje 2' (ekspanzija neto). Iz meritev zunanjega vstopnega in zunanjega izstopnega stanja pa pridemo do zakljuka, da poteka ekspanzija v stroju iz stanja 1 v stanje 2 (ekspanzija bruto, navidezna ekspanzija). Kakor vidimo iz enabe (16.1), lahko doloimo tehnino delo v stroju iz podatkov h1 in h2 o ekspanziji bruto. Sl. 16.2 kae opisane razmere v diagramu hs. Oznabe so tu iste kakor v sl. 16.1. Maksimalno delo bi dobili pri ekspanziji 1, 2' ' , ekspanzija v valju (ekspanzija neto) poteka od 1' do 2', navidezna ekspanzija (bruto) v stroju pa od 1 do 2.
16.2.2.2 Kompresija
Razmere pri kompresiji v batnem stroju so analogne razmeram pri ekspanziji. Zaradi vstopne duitve prienja kompresija pri tlaku p'1 , ki je niji od tlaka p1 pred strojem (sl. 16.4). Kompresija v valju se kona pri tlaku p' 2 , ki je viji od tlaka p2 za strojem. Namesto da koprimiramo iz stanja 1 v stanje 2" pri tlaku p2 , moramo komprimirati iz stanja 1' v stanje 2'. Kompresijsko delo Wt m je enako ploskvi (1', 2', 5, 6), teoretino pa bi moralo zadostovati delo Wt min m , ki je enako ploskvi (1, 2", 3, 4). Seveda je:
Wt = h '1 h' 2 = h1 h2 m
(16.3)
16. Delovni procesi
347
Wt min m
= h1 h'' 2
(16.4)
Slika 16.4: Kompresija v batnem stroju (diagram pv)
Slika 16.5: Kompresija v batnem stroju (diagram hs)
Od zunaj je videti, kakor da kompresijska preobrazba poteka od stanja 1 v stanje 2 (navidezna kompresija, kompresija bruto, rtkana linija v sl. 16.4). Diagram hs za tako kompresijo vidimo v sl. 16.5.
16.2.3 Ekspanzija in kompresija v turbostrojih 16.2.3.1 Ekspanzija
Pretok snovi v turbo strojih je neprekinjen. Stanje snovi se ne menja periodino kakor pri batnih strojih. Preobrazba snovi je raztegnjena po celi dolini pretoka in je zvezna. Na
Slika 16.6: Ekspanzija v turbostroju (diagram pv)
Slika 16.7: Ekspanzija v turbostroju (diagram hs)
348
16. Delovni procesi
posameznih mestih pretoka je stanje snovi natanno doloeno in nespremenljivo. Zaradi velikih vstopnih in izstopnih prerezov nimamo posebnih duilnih izgub pri vstopu in izstopu delovne snovi. Pa pa pride do trenja ob vsem pretoku skozi stroj. Toplota trenja ostane v delovni snovi, poveuje njen specifini volumen in odriva ekspanzijsko krivuljo od izentropnega poteka proti desni. Ve o tem je napisano v poglavju o plinskih tokovih. V diagramu pv (sl. 16.6) vidimo potek ekspanzije v turbostroju brez trenja 1, 2' ' in s trenjem 1, 2 . Navidezna ekspanzija (ekspanzija bruto) v batnih strojih je po svojem poteku enaka pravi ekspanziji v turbostrojih. Po enabi (3.37) je delo tudi tu enako razliki zaetne in konne entalpije. Diagram hs (sl. 16.7) je lahko razumljiv. Ekspanzija brez trenja bi bila izentropa 1, 2' ' , prava ekspanzija 1, 2 pa poteka bolj proti desni.
16.2.3.2 Kompresija
Analogne so razmere pri turbokompresorjih. Kompresija poteka v stalnem toku skozi stroj, na vsakem mestu kompresorja imamo stalno isto, natanno doloeno stanje. Ozko
Slika 16.8: Kompresija v turbostroju (diagram pv)
Slika 16.9: Kompresija v turbostroju (diagram hs)
lokaliziranih duilnih izgub pri vstopu v stroj in pri izstopu iz njega ni. Pa pa deluje trenje ob celem pretoku in odriva kompresijsko linijo v diagramu pv od izentrope pro proti desni (sl. 16.8). Kompresijska krivulja brez trenja bi potekala izentropno iz stanja 1 v stanje 2'', prava kompresijska krivulja pa tee iz stanja 1 v stanje 2. Pri tem je h2 > h'' 2 in seveda Wt min < Wt :
Wt = h1 h2 m
(16.5)
16. Delovni procesi
349
Wt min m
= h1 h'' 2
(16.6)
Diagram hs za te razmere vidimo v sl. 16.9, ki je lahko razumljiva. Razlika med batnimi stroji in turbostroji je v tem, da je direktni potek kompresije med vstopnim stanjem 1 in izstopnim stanjem 2 pri batnih strojih namiljen, pri turbostrojih pa realen.
16.2.4 Notranji izkoristek (izentropni izkoristek) ekspanzijskih in kompresijskih strojev
Notranji izkoristek ekspanzijskih strojev s ex je definiran kot razmernik:

s ex = tehniko delo v stroju Wt = maksimalno teh. delo Wt max
(16.7)
in po enabah (16.1) in (16.2):

s ex = h1 h2 h1 h'' 2
(16.8)
Indeks s kae na to, da primerjamo pridobljeno delo z delom, ki bi ga dobili ob izentropni ekspanziji (s = konst). Notranji izkoristek kompresijskih strojev je definiran kot razmernik:
s komp = minimalno teh. delo Wt min = porabljeno teh. delo Wt
(16.9)
in po enabah (16.5) in (16.6):

s komp = h1 h'' 2 h1 h2
(16.10)
Po podatkih firme Sulzer1 imajo njene velike parne in plinske turbine ter njeni veliki turbokompresorji tele notranje izkoristke:
parne turbine
0,82
Gebrder Sulzer, A. G., Winterthur, znamenita tovarna strojev
350
16. Delovni procesi
plinske turbine turbokompresorji
0,87 0,88
Podobne vrednosti dosegajo vrhunski izdelki drugih podjetij.
16.2.5 Dovod in odvod toplote
Dovod in odvod toplote v tehninih napravah na splono nista natanno izobarna. Za pretok delovne snovi skozi menjalnik toplote porabimo tlano razliko, ki je sicer ponavadi
Slika 16.10: Dovod toplote v pretonem menjalniku (diagram pv)
Slika 16.11: Dovod toplote v pretonem menjalniku (diagram hs)
Slika 16.12: Odvod toplote v pretonem menjalniku (diagram pv)
Slika 16.13: Odvod toplote v pretonem menjalniku (diagram hs)
majhna, v posebnih primerih pa lahko precejna. Tudi menjalniki toplote so pretone tehnine naprave in zato velja zanje enaba (3.35). Ker pa je opravljeno delo tukaj enako ni, mora biti:
1 Q2
= h2 h1
(16.11)
16. Delovni procesi
351
ne glede na vrsto preobrazbe. V pretonih menjalnikih toplote je dovedena toplota vedno enaka razliki vstopne in izstopne entalpije pretoka. V sl. 16.10 vidimo diagram pv za dovod toplote v menjalniku. V menjalniku porabimo tlano razliko
( p1 p'1 ) .
Pri pretoku brez
tlanih izgub poteka izobara iz stanja 1 v stanje 2'. S tlanimi izgubami pa izstopa iz menjalnika toplota s stanjem 2 na tlaku p'1 . Da bi v obeh primerih dovedli enako koliino toplote 1 Q2 =1 Q2' , morata stanji 2 in 2' imeti enako entalpijo; leati morata na eni in isti izentalpi. Pripadni diagram hs (sl. 16.11) ne zahteva posebne razlage. Diagrame pv in hs za odvod toplote s pretonimi izgubami tlaka vidimo v sl. 16.12 in 16.13. Iz sl. 16.2, 16.5, 16.7, 16.9, 16.11 in 16.13 pa vidimo tudi, kako enostavno se vse pri
tehninih preobrazbah (tudi pri nepovraljivih) vane veliine (toplota in delo) posnamejo
iz diagramov hs kot daljice.
16.2.6 Kroni procesi s sekundarnimi nepovraljivostmi
Diagram hs za tak kroni proces med stalnima tlakoma (glej 9.5.2) je narisan v sl. 16.14. Razpololjivo tlano razmerje je p1 / p2 ; p1 je najviji tlak v procesu, p2 pa najniji. Najviji tlak doseemo v stanju 4 neposredno po kompresiji. Toploto Qdo dovajamo s tlano izgubo stanja 4 do stanja 1':
Qdo = h'1 h4 = h1 h4 m
( p1 p'1 )
od
(16.12)
Iz stanja 1' poteka ekspanzija z izgubami v Slika 16.14: Diagram hs kronega procesa med stalnima tlakoma s sekundarnimi napovraljivostmi stanje 2', pri emer pridobimo delo:
1'W2'
= h'1 h ' 2 = h1 h ' 2
(16.13)
Po stanju 2' se odvaja toplota Qod do stanja 3 s tlano izgubo ( p' 2 p2 ) :
352
16. Delovni procesi
Qod m
= h' 2 h3
(16.14)
Konno sledi kompresija z izgubami iz stanja 3 v stanje 4 na tlak p1 . Porabimo kompresijsko delo 3W4 :
3W4
= h4 h3
(16.15)
Delo kronega procesa W je po prvem glavnem zakonu enako razliki ekspanzijskega in kompresijskega dela in tudi enako razliki dovedene in odvedene toplote:
W 1'W2' 3W4 = = h1 + h3 h' 2 h4 m m W Qdo Qod = = h1 + h3 h' 2 h4 m m
(16.16)
(16.17)
Zopet vidimo prikladnost diagrama hs za tehnine izraune. Proces brez izgub poteka popolnoma med tlakoma p1 in p2 . e naj bo v procesu brez izgub dovedena toplota enaka dovedeni toploti v ravnokar raziskanem procesu z izgubami, sega izobara od stanja 4 do stanja 1
(h1 = h'1 ) .
Proces brez izgub, ki
porablja prav toliko toplote kakor proces z izgubami, je omejen s stanji 1, 2, 3 x in 4. V sl. 16.15 vidimo diagram Ts zgornjega Slika 16.15: Diagram Ts kronega procesa po sl. 16.14 procesa. V tej sliki je Qdo / m enaka ploskvi (4, 1, 6, 7) z h1 = h'1 in Qod / m enaka ploskvi (3', 2', 5, 9) z h3 = h' 3 . Delo
kronega procesa W / m pa je enako razliki ploskev (4, 1, 6, 7) (3', 2', 5, 9).
16. Delovni procesi
353
Sedaj smo v stanju k vsakemu idealnemu kronemu procesu s posebnimi, zanj veljavnimi podatki, narisati diagram kronega procesa s sekundarnimi nepovraljivostmi in izraunati ali pa vsaj oceniti vpliv teh nepovraljivosti. Seveda bomo v tehniki praksi zastavili vse sile za razumno zmanjanje sekundarnih nepovraljivosti procesov. Veinoma je izguba tlaka v menjalnikih toplote tako majhna, da jo lahko zanemarimo. V tem primeru riemo diagrame stalnotlanih tehninih kronih procesov z natanno izobarnim dovodom in odvodom toplote in upotevamo sekundarne nepovraljivosti le pri ekspanzijskih in kompresijskih krivuljah.
16.3
DOVOD TOPLOTE V KRONI PROCES IN NJEN ODVOD IZ PROCESA
Potem, ko smo se potrudili izboljati kroni proces sam v sebi, kolikor je le mono, moramo raziskati temperaturne razmere pri dovodu in odvodu toplote. Temperaturni karakteristiki vira in ponora sta dani in nespremenljivi. Zaradi tega moramo preobrazbo dovoda toplote v kroni proces im bolj prilagoditi temperaturni karakteristiki vira toplote, preobrazbo odvoda toplote iz kronega procesa pa im bolj prilagoditi temperaturni karakteristiki ponora toplote. Stremimo za tem, da bi izhajali pri obeh prenosih toplote s im manjimi temperaturnimi razlikami. Izboljanje kronih procesov samih, t.j. Slika 16.16: Temperaturne razmere dovoda in odvoda toplote pri kronih procesih (diagram TQ) zmanjanje sekundarnih nepovraljivosti, je razmeroma lahko, zmanjanje temperaturnih razlik pri prenosu toplote pa je deloma zelo
teko. Zaradi tega tii poglavitni problem izboljanja termodinaminih delovnih procesov ravno v izboljanju temperaturnih razmer pri obeh prenosih toplote, torej izven kronega procesa samega. Obliko kronega procesa v tistih delih, ob katerih se dovaja in odvaja toplota, diktirata toplotna rezervoarja. Najbolji je tisti kroni proces, ki se v teh svojih delih najtesneje prilagodi temperaturnima karakteristikama toplotnih rezervoarjev. V ostalem pa je njegova oblika poljubna, le primarnih nepovraljivosti ne dopuamo. e vemo, da ima
354
16. Delovni procesi
kroni proces le skrajno reducirane sekundarne nepovraljivosti, je za presojo termodinaminega delovnega procesa dovolj, da raziemo temperaturne razmere pri prenosih toplote. V diagramu TQ (sl. 16.16) imamo narisani temperaturni karakteristiki vira toplote
TT (toplega telesa) in ponora toplote T0 (okolice). e se krivulji dovoda toplote v kroni
proces Tdo in odvoda toplote iz njega Tod primerno prilegata ustreznima karakteristikama, kakor je to narisano v diagramu, vemo, da je celoten proces dober, ne da bi morali e posebej raziskovati kroni proces. V idealnem primeru bi bila temperaturna razlika pri prenosih toplote enaka ni. Iz poglavja o virih toplote vemo, da stremimo za tem, da je toplota iz virov na razpolago pri im vijih temperaturah ali pri im viji srednji temperaturi (glej 15.8.1). Stremeti moramo torej tudi za tem, da to toploto pri im vijih temperaturah prenaamo v kroni proces. V danih razmerah bo tisti kroni proces bolji, ki ima vijo srednjo temperaturo dovoda toplote, najbolji pa tisti, pri katerem je srednja temperatura dovoda toplote enaka srednji temperaturi odvzema toplote iz vira. Potem velja zaradi konstantnosti temperature ponora toplote (okolice), da bi toploto iz kronih delovnih procesov morali odvajati naelno ob izotermi. Procesi z druganim odvodom toplote imajo naelno termodinamino hibo, ki pa je morda iz drugih tehninih ali gospodarskih razlogov upraviena.
16.4
PARNI DELOVNI PROCESI
Pri parnih delovnih procesih preide delovna snov kronega procesa agregatne preobrazbe iz kapljevitega stanja v plinasto in obratno. Prva prednost takih kronih procesov je zelo velika sprememba specifinega volumna delovne snovi pri uparjanju in pri kondenzaciji. Zaradi tega je diagramska ploskev teh procesov velika. Pri teh procesih pridobimo iz koliinske enote snovi razmeroma veliko koristnega dela. Druga, prav tako velika prednost teh procesov je, da oddajajo toploto pri kondenzaciji delovne snovi. Ta oddana toplota je izobarna in zaradi tega prav posebno ustreza tehnini izvedljivosti. Ta toplota pa je tudi izotermna in se zaradi tega idealno prilega
16. Delovni procesi
355
toplotni karakteristiki okolice. V termodinamini pravilnosti odvoda toplote, v hladnem delu, kakor se tudi pravi, so parni kroni procesi neprekosljivi. S tem je analiza odvoda toplote iz parnih kronih procesov za nas opravljena. Raziskava prenosa toplote se usmeri sedaj na analizo dovoda toplote v proces. Okoli dovoda toplote v parne krone procese se suejo vsa stremenja za poboljanje parnih procesov. Normalna delovna snov parnih delovnih procesov je H 2 O ; voda in vodna para.
16.4.1 Proces z mokro paro
Nekako do leta 1900 so uporabljali v parnih delovnih procesih le nasieno paro (stanja na zgornji mejni krivulji) zmernih tlakov. Z nasieno paro bi mogli izvajati kroni proces med stalnima tlakoma, ki je obenem tudi Carnotov proces. V sl. 16.17 predstavlja pravokotnik (1, 2, 3, 4) tak proces. Ker dovajamo toploto le ob najviji temperaturi T4 = T1 = Tdo , je srednja temperatura dovoda toplote Tdo m C = Tdo (C pomeni Carnot). Tlak nasienosti, pri
Slika 16.17: Kroni proces z mokro paro (diagram Ts) katerem dovajamo toploto, je dovodni tlak pdo . Ta proces ima tiri faze: dovod toplote od 4 do 1; dovedena toplota je Qdo m = (1, 7, 8, 4) . Od 1 do 2 pridobivamo delo v ekspanzijskem stroju pri izentropni ekspanziji. Stanje 2 je sestavljeno iz nekaj kapljevine in precej pare. Iz te zmesi se v kondenzatorju odvaja toplota izobarno (ob odvodnem tlaku pod ) in izotermno (ob
356
16. Delovni procesi
odvodni temperaturi Tod ) do stanja 3; odvedena toplota je Qod / m = (2, 7, 8, 3) . V stanju 3 obstaja zmes z veliko kapljevine in malo pare. Pri izentropni kompresiji iz 3 v 4 kondenzira e preostala para. V stanju 4 imamo le e vrelo kapljevino. Teava izvedbe takega procesa je v kompresiji 3, 4 . Najprej je pri izstopu iz kondenzatorja praktino nemogoe zadeti natanno stanje 3. To stanje mora leati na izentropi skozi 4 prav pod stanjem 4. Potem pa je obratovanje strojev, ki komprimirajo zmesi kapljevin in par, skrajno nezanesljivo in teavno. Da bi se izognili tem nevenostim, ohladimo mokro paro stanja 2 prav do popolne kondenzacije, torej do stanja 5 na spodnji mejni krivulji. Kapljevino stanja dvignemo izentropno v napajalni pumpi z odvodnega tlaka pod na dovodni tlak pdo . V diagramu Ts veinoma ne moremo loiti stanja 6 za napajalno pumpo od stanja 5 pred njo, ker kapljevinske izobare nijih in srednjih tlakov praktino sovpadajo s spodnjo mejno krivuljo. Zaradi tega oznaujemo ti dve stanji ponavadi z enim samim znakom. V krogu na sl. 16.17 je okolica stanja 5 mono Slika 16.18: Postrojenje za delovni proces z mokro paro: K parni kotel, E ekspanzijski stroj, Kd kondenzator, P napajalna pumpa poveana. Tu vidimo mejno krivuljo g in obe izobari pod in pdo . Preobrazba 5, 6 je izentropna kompresija v napajalni pumpi.
Za tehnino izvedbo tega procesa je v rabi postrojenje po sl. 16.18. V parnem kotlu K se dovaja toplota Qdo ob izobari 6, 4, 1 :
Qdo = ploskev (1, 7, 9, 6, 4 ) m
(16.18)
Para stanja 1 vstopa v ekspanzijski stroj E, ki je tu simbolino narisan kot parni batni stroj, in ekspandira izentropno v stanje 2. V kondenzatorju Kd odvajamo toploto:
Qod = ploskev (2, 5, 9, 7 ) m
(16.19)
16. Delovni procesi
357
Para kondenzira v celoti in v napajalno pumpo P prihaja le e vrela voda stanja 5. Pumpa pritiska vodo s stanjem 6 v parni kotel.
Slika 16.18a: Diagram pv kronega procesa z mokro paro Diagram pv za kroni proces z mokro paro vidimo v sl. 16.18a. Znailna stanja kronega procesa so oznaena v diagramu pv z istimi tevili kakor v diagramu Ts. V diagramu pv se stanje 6 mono loi od stanja 5. Delo ekspanzijskega stroja Wex je:
Wex = ploskev (1, 2, 11, 10 ) m
(16.20)
Delo napajalne pumpe Wkomp pa je:

Wkomp m = ploskev (5, 6, 10, 11)
(16.21)
Koristno delo kronega procesa W je enako razliki ekspanzijskega in kompresijskega dela:

W = Wex Wkomp
(16.22)
in enako ploskvi kronega procesa v diagramu pv:

W = ploskev (1, 2, 5, 6 ) m
(16.23)
Delo W pa je tudi enako razliki med dovedeno in odvedeno toploto:
358
16. Delovni procesi
W = Qdo Qod
(16.24)
in enako ploskvi kronega procesa v diagramu Ts:

W = ploskev (1, 2, 3, 4 ) m
(16.25)
V diagramu pv (sl. 16.18a) je delo napajalne pumpe zaradi jasnosti narisano v pretirani velikosti. Delo napajalne pumpe je pri srednjih in nizkih tlakih zanemarljivo majhno proti
Slika 16.19: Diagram s tehninega kronega procesa z mokro paro; do m srednja temperatura dovoda toplote delu parnega ekspanzijskega stroja. Zato lahko reemo, da je delo takega parnega kronega procesa praktino enako delu parnega stroja:
W Wex
(16.26)
Zaradi (16.1) pa je:

W h1 h2 m
(16.27)
Parni proces z izobarnim dovodom toplote, z izentropno ekspanzijo in z izentropnim napajanjem vode v kotel se imenuje Rankinov1 proces. Vsi tehnini parni procesi so Rankinovi procesi.
1
William John Macquorn Rankine, (1820-1872), kotski inenir in fizik, Edinburgh
16. Delovni procesi
359
V sl. 16.19 je narisan delovni kroni proces z mokro paro, kakor je bil v rabi v zaetku naega stoletja. V diagramu so vpisani vsi vaneji tevilni podatki. Izkoristek samega kronega procesa kr = 0,268 , izkoristek celega delovnega procesa pa je nekako
cel 0,12 0,13 .
16.4.1.1 Odprt proces z mokro paro
Parni kroni proces je lahko tudi odprt. Pri takem procesu jemljemo napajalno vodo iz okolice (stanje 4 v sl. 16.20), jo s pumpo potiskamo v kotel K in ji dovajamo ob izobari 5, 6, 1 toploto Qdo / m = ploskev (5, 6, 1, 8, 9 ) (sl. 16.21). V ekspanzijskem stroju E ekspandira para izentropno na zunanji tlak ali tlak okolice ( p0 1 bar ) in izstopa s stanjem 2 v atmosfero. V
Slika 16.20: Naprava za odprt proces z mokro paro; P napajalna pumpa, K parni kotel, E ekspanzijski stroj
Slika 16.21: Diagram Ts odprtega kronega procesa z mokro paro
stanju 2 ima para e temperaturo T2 = 373 K (2 = 100 C ) in se torej ni ohladila na zunanjo temperaturo. Zato para tudi ni oddala vse svoje eksergije. Zunaj stroja, v okolici, ekspandira para brez dela na parcialni tlak nasienosti pso . Ta ekspanzija poteka po adiabati h2 = konst , e predpostavimo, da je hitra. Stanje pare zunaj stroja je 3 na liniji h2 = konst in tlaku pso .
pso je tlak nasienosti pri temperaturi okolice T0 . Pri kondenzaciji te pare odvedena toplota,
je odvedena iz krovnega procesa in enaka:

Qod m = ploskev (3, 4, 9, 7 )
(16.28)
360
16. Delovni procesi
Kondenzacija pare stanja 3 v zaetno stanje 4 se izvri v okolikem zraku in s tem je kroni proces sklenjen. Zaradi nepovraljive preobrazbe pri izpuhu pare v atmosfero nima ta kroni proces definirane povrine. Delo doloimo lahko le iz razlike med dovedeno in odvedeno toploto ali pa zaradi izentropne ekspanzije kot razliko entalpij:
W = h1 h2 m
(16.29)
Odprti proces daje iz enake dovedene toplote manj dela kakor zaprti. Zato ga uporabljamo le tedaj, kadar izredna enostavnost takega postrojenja odtehta slab izkoristek (n.pr. pri lokomotivah, pri manjih parnih strojih s kratkim obratovalnim asom, kakor so vitla in pd.).
16.4.1.2 Prenos toplote
Oglejmo si prenos toplote iz dimnih plinov v kroni proces po sl. 16.20. Sl. 16.22 je ustrezni diagram Q m za temperaturo okolice 0 = 0 C. Ta diagram je narisan za 1 kg H 2 O in za tolikno koliino dimnih plinov, kolikor je potrebno za dovod toplote v 1 kg H 2 O navedenem procesu. Za zgorevanje smo vzeli rjavi premog, kurilnosti (5000 kcal/kg),
max = 1100 C . H i = 2,1 MJ/kg = 1,8
in ne
Zrak
se
predgreva. Ob zaetku naega stoletja so bili parni kotli e precej primitivni. Zato Slika 16.22: Diagram Q m za prenos toplote v proces z mokro paro po sl. 16.20; Tdo je izguba temperature pri dovodu toplote zapuajo plini kotel s
temperaturo 400 C. S splonim diagramom h dobimo za 1 kg pare potrebno koliino dimnih plinov, ki je enaka 1,82 nm 3 . Krivulja 5, 6, 7, 0 je
toplotna karakteristika dimnih plinov, iz katerih vzamemo toploto za paro ob odseku 5, 6, 7 (2,59 MJ/kg pare). Toplota D odseka 7, 0 se izgubi v dimnik. Toplotna karakteristika H 2 O
16. Delovni procesi
361
je krivulja 3, 4, 1 (oznabe so iste kakor v sl. 16.20). Odsek 3, 4 predstavlja segrevanje vode na temperaturo vrenja, odsek 4, 1 pa uparitev. Iz diagrama vidimo, kako ogromne temperaturne razlike ostanejo pri tem procesu neizkoriene; za pridobivanje dela se izkoria le majhna razlika med temperaturo dovoda v H 2 O in temperaturo okolice. Ni udno, da je ta proces izredno slab.
16.4.2 Procesi s pregreto paro
Za izboljanje parnega delovnega procesa moramo dvigniti temperaturo dovoda toplote v H 2 O in njeno karakteristiko tudi po obliki im bolj pribliati temperaturni karakteristiki plinov. To je edina pot k uspehu.
16.4.2.1 Zmerno pregreta para
Prva tehnina monost v tej smeri je bila pregreti paro ob nespremenjenem tlaku uparjanja (1012 bar) na sicer zmerne, za takrat (1910) pa vendar e visoke temperature. Tak delovni proces s pregreto paro vidimo v diagramu Ts (sl. 16.23). Uparjevalnemu odseku 4, 5 sledi e odsek pregrevanja 5, 1 . V tem odseku dovajamo toploto pri
Slika 16.23: Diagram Ts kronega procesa z zmerno pregreto paro
362
16. Delovni procesi
Slika 16.24: Naprava za proces s pregreto paro: E ekspanzijski stroj, Kd kondenzator, P napajalna pumpa, K parni kotel, Pr pregrevalnik pare
Slika 16.25: Diagram s za proces z zmerno pregreto paro temperaturah, ki so vije od temperature nasienosti in zato pomakne ta odsek srednjo temperaturo dovoda toplote Tdo m navzgor. Kolik je ta vpliv pregretja, je odvisno od doline odseka pregrevanja in od temperature pregrete pare T1 . V sl. 16.23 lei Tdo m nekaj nad temperaturo nasienosti. Pri izentropni ekspanziji pregrete pare lei konno stanje 2 blie zgornji mejni krivulji kakor pri ekspanziji suhe nasiene pare. Voda v pari povzroa nevenosti v parnih batnih strojih in turbinah. e je v pari manj kapljevite vode, je bolj ugodno za obratovanje. V tem je tudi prednost pregrete pare. Prikladna naprava za izvedbo kronega procesa s pregreto paro je shematino prikazana v sl. 16.24.
16. Delovni procesi
363
V sl. 16.25 je narisan diagram s kronega procesa z zmerno pregreto paro. V tem diagramu so vpisani vsi znailni podatki. Vidimo, da konica pregretja e ni mogla pomakniti srednje temperature temperaturo dovoda toplote nad
nasienosti.
Q m
Razmere
prenosa toplote tega procesa vidimo v diagramu Slika 16.26: Diagram Q m za prenos toplote v proces po sl. 16.25 (sl. 16.26).
Poboljanje zaradi pregretja je sicer vidno, vendar razmeroma majhno.
16.4.2.2 Mono pregreta para in visoki tlaki
Da bi videli bolj jasno vpliv temperature pregretja na poboljanje dovoda toplote v parni proces, si zamislimo proces tlaka 10 bar (kakor pri obeh prejnih procesih) in zelo visoko temperaturo pregretja 600 C. Diagram s tega procesa je narisan v sl. 16.27. Tu vidimo,
Slika 16.27: Diagram s za parni kroni proces p1 = 10 bar in 1 = 600 C
364
16. Delovni procesi
da to veliko povianje najvije temperature sicer potegne srednjo temperaturo dovoda toplote nad temperaturo uparjanja, na do m = 202 C , vidimo pa tudi, da je dvig srednje temperature dovoda toplote v razmerju z najvijo temperaturo dokaj skromen. Zaradi tega je tudi poboljanje delovnega procesa skromno. Izkoristek kronega procesa se pobolja od 0,268 na 0,329. Izkoristek delovnega procesa bi se poveal nekako v istem razmerju od 0,125 na 0,15 do 0,16. Iz diagrama s vidimo takoj, zakaj je tako. Kriv je dolg odsek uparjanja pri konstantni in razmeroma nizki temperaturi, ki vlee srednjo temperaturo dovoda toplote navzdol. Temperaturo dovoda v uparjalnem odseku pa lahko poviamo le z zvianjem uparjalnega tlaka.
Slika 16.28: Diagram s za parni kroni proces p1 = 200 bar in 1 = 600 C Proces s paro, pregreto na 600 C, in z visokim uparjalnim tlakom (200 bar) je narisan v diagramu s , slika 16.28. S povianjem tlaka smo dvignili uparjalno temperaturo na 364 C. Zaradi geometrine oblike mejne krivulje se je skrajal odsek uparjanja in s tem tudi njegov relativni vpliv na viino srednje temperature dovoda toplote. Pri enaki temperaturi pregrete pare kakor v prejnjem primeru, znaa srednja temperatura dovoda toplote
do m = 299 C . Tako visoke temperature pregretja so dosegli v tehnikih napravah ele po
letu 1950.
16. Delovni procesi
365
Iz tega vidimo, da daje poveanje najvije temperature parnega kronega procesa ele tedaj pravo korist, kadar se s temperaturo tudi tlak primerno zvia. Tako pridemo do tako imenovanih visoko tlanih parnih postrojenj. To ime ne zadene pravo bistvo razvoja. Poboljanje delovnih procesov zahteva predvsem povianje temperature dovoda toplote v kroni proces, povianje tlaka je ele posledica tega prvotnega stremenja. Res pa je, da si povpreen lovek pri pridobivanju dela iz pare nekako laje predstavlja delovanje tlaka, kakor delovanje temperature. V resnici so sodobni parni procesi visoko temperaturni procesi. Z zvianjem tlaka pa doseemo e nekaj. Uparjalna stopnica, ki se kaj slabo prilega zveznemu poteku temperaturne karakteristike dimnih plinov, postaja manja; krivulja dovoda toplote v kroni proces postaja bolj zvezna. To vidimo lepo iz diagrama Q m za prenos toplote v kroni proces (sl. 16.29). Zaradi poboljanega zgorevanja v sodobnih napravah je ta diagram narisan za maksimalno temperaturo v kuriu max = 1200 C in za zrano razmerje = 1,5 . Temperatura dimnih plinov pred dimnikom pa je tudi zniana na 200 C; zaradi tega so izgube skozi dimnik D manje. Diagram je spet narisan za 1 kg pare in za ustrezno koliino dimnih plinov, ki je 1,63 nm 3 . Izkoristek narisanega kronega procesa je enak 0,447, izkoristek parnega kotla pa je enak priblino 0,85. Z modernimi stroji bi ta delovni proces nekako imel Slika 16.29: Diagram Q m za prenos toplote v proces po sl. 16.28 celotni izkoristek 0,31, torej dvakratni izkoristek procesa z zmerno pregreto paro.
Povianje tlaka pri enaki temperaturi pregretja, potiska konec ekspanzije (stanje 2) pro od zgornje mejne krivulje v notranjost obmoja mokre pare. Vlanost pare na koncu ekspanzije postaja vedno veja. Da to ni dobro, smo e povedali. Tudi zaradi tega morata biti uparjalni tlak in temperatura pregretja primerno usklajena.
366
16. Delovni procesi
16.4.3 Regenerativno gretje napajalne vode
Pred uparjanjem moramo vodo segreti iz temperature kondenzacije na uparjalno temperaturo. Iz do sedaj obravnavanih zgledov (sl. 16.23, 16.25, 16.27 in 16.28) vidimo, da pritiska odsek gretja vode v precejni meri na srednjo temperaturo dovoda toplote. Koristno bi bilo, e bi mogli ta odsek povsem ali deloma izkljuiti iz dovoda toplote v kroni proces. In e en razlog imamo za to in ta je e bolj tehten. e pri zgorevanju smo dognali, da je termodinamino pravilno sproati kemino notranjo energijo in jo pretvarjati v kalorino pri im vijih temperaturah (glej 15.9). Nije temperature smo izkljuili iz gorilnega procesa z regenerativnim predgrevanjem gorilnega zraka. Toploto za to predgrevanje smo vzeli iz dimnih plinov nijih temperatur, koristno toploto pa smo jemali iz dimnih plinov le ob odseku vijih temperatur. Pri tem postopku odseka nijih temperatur dimnih plinov nimamo na voljo in iz njega ne moremo odvzemati toplote za parni kroni proces, kakor smo jo odvzemali v procesih sl. 16.23, 16.25, 16.27 in 16.28. Vso toploto za kroni proces moramo jemati iz dimnih plinov ob vijih temperaturah. Da je koda s tako toploto segrevati vodo med n.pr. 30 C in 250 C, je jasno. Nobenega smisla nima poboljevati zgorevanje z regenerativnim predgretjem in obenem segrevati vodo ob zaetnih nizkih temperaturah z dimnimi plini. Iz zagate pridemo, e predgrevamo vodo s toplotami nizkih temperatur, katere jemljemo iz samega kronega procesa. Kakor segrevamo gorilni zrak z dimnimi plini, lahko segrevamo tudi vodo s paro primernih nijih temperatur, vzeto iz kronega procesa. Ta postopek imenujemo regenerativno gretje napajalne vode. Kako se da zamisel izvesti, je pokazano v diagramu Ts (sl. 16.30). Napajalno vodo bomo regenerativno greli od stanja 9 do stanja 12. Ves temperaturni interval od 9 do 12 razdelimo v
n (tukaj v tri) odsekov. V vsakem odseku i (i = 1, 2, ..., n) potrebujemo za gretje toploto Qr i ,
n.pr. v odseku II:

Qr II m = ploskev (10, 11, 11' , 10' )
(16.30)
16. Delovni procesi
367
Greli bomo protitono v napravi, ki je narisana v sl. 16.31. Iz parnega kotla pride para s stanjem 1 v ekspanzijski stroj TI (turbino ali batni stroj). Tu ekspandira izentropno do
Slika 16.30: Diagram Ts za regenerativno predgrevanje napajalne vode stanja 2 in pri tem odda ustrezno delo. Iz prvega ekspanzijskega stroja prihaja ta para v menjalnik toplote Pv I (grelnik vode prvega odseka), kjer se ohladi izobarno in preda vodi toploto:
Qr I m = ploskev (2, 3, 4' , 2') = ploskev (11, 12, 12' , 11' )
(16.31)
Seveda mora biti temperatura pare v celoti vija kakor temperatura vode ali pa vsaj njej enaka. Stanje 3 v sl. 16.30 lei prav na zgornji mejni krivulji, kar pa seveda ni pogoj. Iz grelnika Pv I (sl. 16.31) gre para v ekspanzijski stroj druge stopnje TII in tam ekspandira izentropno do stanja 4. Tudi v tem stroju opravi para delo in gre nato v grelnik vode Pv II , v katerem odda toploto:
Qr II m = ploskev (4, 5, 6' , 4') = ploskev (10, 11, 11' , 10' )
(16.32)
368
16. Delovni procesi
Ploskev (4, 5, 6' , 4') lei v podroju nasienosti. V menjalniku Pv II kondenzira para deloma pri oddaji toplote, kar se lepo vidi iz diagrama. Postopek se ponovi v ekspanzijskih strojih
TIII in TIV ter v grelniku vode Pv III . Para odteka v kondenzator v stanju 8. Pri postopku brez
regenerativnega gretja, pa bi imela para na vstopu v kondenzator stanje 14. Ker dovajamo pri tem nainu toploto od zunaj (iz dimnih plinov) v kroni proces le ob odseku 12, 13, 14, 1 , je
Slika 16.31: Zamisel parne naprave z regenerativnim predgrevanjem napajalne vode v treh stopnjah. Oznabe v tekstu. jasno, da je njena srednja temperatura dovoda vija, kakor pri procesu brez regenerativnega gretja vode. S tem smo dovod toplote v proces poboljali in obenem dosegli, da ne jemljemo iz plinov toplote visoke temperature za gretje vode pri nizkih temperaturah. Iz dimnih plinov odvzemamo toploto le e za gretje vode od stanja 12 do stanja 13, torej ob vijih temperaturah. S skiciranim postopkom pa smo prinesli v proces nekaj novih nepovraljivosti, ki poboljanje procesa deloma kvarijo. To je nepovraljivi prestop toplote v grelnikih vode. Voda se segreva pri spremenljivi temperaturi, medtem ko para kondenzira pri konstantni temperaturi. Temperatura kondenzacije pare mora biti najmanj enaka izstopni temperaturi vode iz grelnika. V praksi seveda mora biti temperatura kondenzacije pare e nekaj vija. Stopnice na desni strani in tudi odsek hlajenja pregrete pare 2, 3 v prvem grelniku prinaajo torej dodatne nepovraljivosti, ki jih moramo im bolj zmanjati. Povprene temperaturne razlike v grelnikih vode so tem manje, im ve imamo grelnih stopenj, kar se vidi neposredno iz diagrama Ts. Pri zelo velikem tevilu grelnikov bodo stopnice na desni strani
16. Delovni procesi
369
kronega procesa praktino izginile; krivulja hlajenja pare in segrevanje vode bosta postali kongruentni (sl. 16.32)1. V tem primeru je regenerativno gretje naelno povraljivo, ker se vsak pari odvzet toplotni diferencial dQr , prenaa ob nespremenjeni temperaturi T v napajalno vodo. Za raziskavo
Slika 16.32: Diagram Ts za regenerativno predgrevanje napajalne vode v zelo velikem tevilu stopenj parnih procesov z regenerativnim gretjem in za primerjalne namene bomo vedno vzeli take idealizirane procese. V modernih parnih napravah imamo do 10 regenerativnih grelnih stopenj. Nain regenerativnega gretja, ki smo si ga izmislili, to je postopek delne kondenzacije pare med ekspanzijskimi stopnjami, pa ima veliko napako. Med ekspanzijskimi stopnjami in grelniki vode ter skozi le-te moramo pretakati celotno koliino pare, kar je nerodno. Ta para postaja od stopnje do stopnje bolj mokra, kar utegne povzroati velike teave v ekspanzijskih strojih. Nain regenerativnega predgrevanja lahko izboljamo takole: Namesto da bi spustili vso paro D stanja 2 (sl. 16.32) v grelnik vode I, da bi to paro v njem ohladili od stanja 2 na stanje 3, vzamemo iz ekspanzijskega stroja po prvi stopnji le del pare:
To ne velja natanno za preobrazbo pare v pregretem obmoju.
370
16. Delovni procesi
D I = I D
(16.33)
in ta del ohladimo izobarno do mejne krivulje sl. 16.33 ter ga potem popolnoma
Slika 16.33: Diagram Ts za regenerativno predgrevanje napajalne vode s popolno kondenzacijo pare v predgrevalnikih vode kondenziramo do stanja 11. Tedaj pari odvzeta toplota mora biti enaka toploti, ki je potrebna za gretje vode od 10 na 11: ploskev (10, 11, 11' , 10' ) = I x ploskev (2, 11, 11' , 6' ) (16.34)
Ostala para D (1 I ) ekspandira naprej v stroju do stanja 3, kjer odvzamemo novo koliino pare:
DII = II D
(16.35)
Tudi to odvzeto paro kondenziramo popolnoma v grelniku II do stanja 10. Velja: ploskev (9, 10, 10' , 9') = II x ploskev (3, 10, 10' , 6' ) (16.36)
16. Delovni procesi
371
Preostala para D (1 I II ) ekspandira naprej do stanja 4, kjer imamo naslednji odjem itd. Ta postopek delnega odvzema je termodinamino povsem enakovreden postopku delne ohladitve pare. Ima pa dve veliki prednosti: a) Konno stanje 6 ekspanzije pare v stroju (sl. 16.32) lei na izentropi skozi 1, medtem ko lei konno stanje ekspanzije pri delni ohladitvi v toki 8 (sl. 16.30) precej bolj proti levi. Pri postopku delnega odvzema je para na koncu ekspanzije precej bolj suha kakor pri postopku delne ohladitve. To je zelo ugodno za obratovanje strojev. b) Zaradi manjih pretonih koliin odvzete pare med strojem in grelniki ter skozi le-te, so cevi in grelniki manji. Pri turbinah je postopek delnega odvzema posebno lahko izvedljiv, ker se da para odvzeti za vsako poljubno turbinsko stopnjo (vodilno in tekalno kolo). V sl. 16.34 vidimo parno postrojenje z odvzemom pare za regenerativno gretje vode, ustrezno diagramu sl. 16.32. Turbina T ima tiri odjeme in tiri grelnike vode Pv I IV . Para
Slika 16.34: Parno postrojenje s tirimi stopnjami regenerativnega predgrevanja vode: K kotel, Pr pregrevalnik, T turbina, G generator, Kd kondenzator, P napajalna pumpa, Pv predgrevalniki vode kondenzira v grelnikih. Kondenzat vraamo na primarnih mestih v krogotok voda para, kar pa v sl. 16.34 ni narisano. Slika kae, da je naprava razmeroma enostavna. Regenerativno gretje zmanja povrino diagrama kronega procesa. Iz enote koliine delovne snovi
372
16. Delovni procesi
pridobimo zaradi tega manj dela kakor pri analognem procesu brez regenerativnega gretja. Vendar je termini izkoristek procesa z regenerativnim gretjem viji.
Slika 16.35: Parno postrojenje s dvakratnim pregrevanjem pare: K kotel, Pr prvi pregrevalnik pare, VPr vmesni pregrevalnik pare, VT turbina visokega tlaka, KT kondenzacijska turbina, G generator
Slika 16.36: Diagram s za parni proces z enkratnim vmesnim pregrevanjem pare
16. Delovni procesi
373
16.4.4 Vekratno pregrevanje pare
Z regenerativnim gretjem poviujemo srednjo temperaturo dovoda toplote v podroju nizkih temperatur. Srednjo temperaturo dovoda pa lahko poviamo tudi tako, da poveamo koliino dovedene toplote v podroju vijih temperatur. To doseemo z vekratnim pregrevanjem pare. V sl. 16.35 vidimo shemo parne naprave z dvakratnim pregrevanjem pare ali kakor se navadno pravi, z enkratnim ali enim vmesnim pregrevanjem. Pregreta para visokega tlaka tee iz parnega kotla v visokotlano turbino VT. Iz te turbine gre vsa para nazaj v parni kotel, kjer se ponovno pregreva na visoko temperaturo v vmesnem pregrevalniku VPr. Od tu se para vraa v turbino nizkega tlaka KT (kondenzacijsko turbino), kjer ekspandira na tlak kondenzatorja. Kondenzacijska turbina ima sedem odjemov pare (I do VII) za regenerativno gretje vode. Para tee iz konca turbine v kondenzator Kd. Idealizirani diagram s tega procesa je narisan v sl. 16.36. Uparjanje poteka tu pri nadkritinem tlaku 300 bar. Od 6 do 7 se voda regenerativno greje na 250 C. Od 7 do 1
Slika 16.37: Diagram Q m za prehod toplote v proces po sl. 16.36 dovajamo toploto od zunaj, iz vira toplote. Pri uparjanju ne prestopamo mejne krivulje, gostota vode se zmanjuje zvezno, brez skokov. Uparjalna stopnica je samo e nakazana s prevojem izobare. Nadkritini prehod iz kapljevine v paro je v pretoni cevi brez posebne, vidne meje med fazama (sl. 16.36 spodaj). Izentropa 1, 2 ustreza ekspanziji pare v visokotlani turbini. Temu sledi vmesno pregrevanje pri tlaku 80 bar od 2 do 3 in nato
374
16. Delovni procesi
ekspanzija v kondenzacijski turbini od 3 do 5. Zmanjanje koliine pare zaradi odjema za regenerativno gretje upotevamo z zmanjanjem diagramske ploskve za povrino (4, 5, 5' ) . Zaradi regenerativnega gretja in zaradi vmesnega pregretja je v tem procesu srednja temperatura dovoda toplote mono dvignjena na do m = 401 C, izkoristek kronega procesa pa je kr = 0,527. V sl. 16.37 vidimo tudi mono izboljane razmere pri prehodu toplote v proces. Za primerjavo je narisana tudi karakteristika dovoda toplote v proces z zmerno pregreto paro. Za proizvodnjo l kg pare rabimo 1,34 nm 3 dimnih plinov, iz katerih se jemlje toplota od stanja 4 do stanja 6. Od 6 do 8 odvzeta toplota Rz slui za regenerativno gretje gorilnega zraka. Toplota D se izgubi skozi dimnik v okolico. Celoten izkoristek takega termodinaminega delovnega procesa utegne biti 0,38. Moderna velika postrojenja delujejo z nadkritinimi uparjalnimi tlaki z dvojnim vmesnim pregrevanjem pare. Para se vraa dvakrat v kotel na ponovno pregrevanje. V tabeli 16.1 je podan pregled podatkov o nekaterih amerikih postrojenjih. Tabela 16.1: Podatki o nekaterih amerikih postrojenjih z nadkritinim tlakom1 Eddystone I 1958 325 312/79/14,2 621/566/538 305 5 9,04 0,398 346/73/17,2 649/566/566 906 8 8,456 0,426 II 1960 325 242/65,7/22,7 566/566/566 980 7 8,707 0,413 242/70/21,6 566/566/566 1330 8 8,895 0,404
Postrojenje leto zagona mo MW tlak pare bar temp. pare C proizvodnja pare v kotlu t/h tevilo odjemov pare poraba energije v gorivu MJ/kWh neto
celotni
Philo 1957
Breed 1959
Kennwerte amerikanischer Dampfkraftanlagen, Brennstoff Wrme Kraft 11 (1959) t. 8, str. 404
16. Delovni procesi
375
Navedeni tlaki pare so po vrsti: tlak v kotlu, tlak prvega in tlak drugega vmesnega pregretja; enako velja za temperature. V sl. 16.38 vidimo diagram poboljanja celotnega izkoristka:
=
elektrina energija energija goriva
Slika 16.38: Poboljanje celotnega izkoristka parnih postrojenj od leta 1900 do 1960 parnih postrojenj od leta 1900 pa do danes. V tabeli 16.2 pa je zbranih nekaj podatkov k temu diagramu.
Tabela 16.2: tevilni podatki k diagramu sl. 16.38 o razvoju parnih postrojenj za proizvodnjo elektrine energije. Para
C p bar
Leto 1900 1910 1920 1930 1940 1954 1958
V gorivu porabljena energija MJ/kWh 29,30 23,02 16,74 12,98 12,14 8,86 8,46
179 210 360 420 490 650/622 650/566/566
10 10 27 83 88 346 346
12,3 15,6 21,5 27,8 31,7 40,7 42,8
376
16. Delovni procesi
Slika 16.39: Pretoki, tlaki in temperature v moderni parni napravi (Brennstoff Wrme Kraft, 10 (1958) str. 482): I, IIX stopnje regenerativnega predgrevanja vode, K parni kotel, VT turbina za visok tlak, KT kondenzacijska turbina Konno vidimo v sl. 16.39 kot primer toplotno shemo moderne parne naprave s potekom tlaka, temperature in koliine pretoka.
16. Delovni procesi
377
Veliki napredek v parni tehniki, ki ga kae diagram sl. 16.38, je seveda posledica naporov za izboljanje vseh elementov parnega delovnega procesa (zgorevanje, kotli, turbine, generatorji), poboljanje kronega procesa pa gre preteno na raun dviganja srednje temperature dovoda toplote. Kam je
usmerjen razvoj? S tlaki od 350 bar in s temperaturami nekaj nad 600 C smo nekako na kraju dananjih monosti. Rauni kaejo, da bi parno postrojenje z regenerativnim gretjem vode na 350 C, z uparjalnim tlakom 500 bar in temperaturo pregrete pare 800 C z vmesnim pregretjem pare na 800 C pri 150 Slika 16.40: Diagram Q m za kroni proces postrojenja Eddystone I bar doseglo celoten izkoristek 0,48 do 0,50. To je predvsem stvar metalurgov, ker so za tako napravo potrebna gradiva, ki imajo e
Slika 16.41: Diagram s za kroni proces postrojenja Eddystone I
378
16. Delovni procesi
pri 1000 C zadovoljivo trdnost. Razen tega pa mora biti tudi cena teh gradiv v skladu z dosegljivimi poboljki. Prihodnost bo pokazala, ali smo na kraju parne tehnike, ali pa se da e kaj napraviti. Termodinamika kae osnovno pot, ki trmasto zahteva vije temperature. Te vije temperature so e danes na voljo v dimnih plinih oziroma v produktih zgorevanja. Med temperaturno krivuljo dimnih plinov in krivuljo dovoda toplote v parni proces pa je e velika neizkoriena vrzel, kar vidimo n.pr. iz diagrama Q m za postrojenje Eddystone I sl. 16.40. Pripadni diagram s je narisan v sl. 16.41.
16.4.5 Termodinamini delovni proces z dvema delovnima snovema
Pri vodni pari so posebno neveni veliki tlaki, ki so vezani na termodinamino nujne visoke temperature. Gradiva takih naprav so potemtakem dvojno obremenjena: z visokimi temperaturami (to je potrebno) in z visokimi tlaki (tega termodinamika ne zahteva). Visoki Slika 16.42: Naprave za termodinamini delovni proces s Hg in H 2 O : C dovod goriva, E1 , E2 elektrogeneratorja, K kotel za ivo srebro, Kd1 kondenzator Hg in kotel H 2 O , Kd 2 kondenzator H 2O , P 1 pumpa za Hg, P2 pumpa za H 2O , Pl izstop dimnih plinov, Pr pregrevalnik vodne pare,
Pv predgrevalniki vode, Pz predgrevalnik
zraka, Z dovod gorilnega zraka
tlaki so pravzaprav posledica posebne geometrije diagrama za stanje vodne pare. Z delovno snovjo, ki bi imela v podroju visokih temperatur bolj ugoden diagram stanja, bi lahko izpolnili vrzel med temperaturo dimnih plinov in temperaturo dovoda toplote v proces z vodno paro, in sicer tako, da bi v to vrzel vrinili kroni proces s to novo delovno snovjo. ivo srebro je delovna snov, ki je s tega gledia ugodna v podroju visokih temperatur. Kritina toka ivega srebra lei pri pk = 1052 bar in k = 1460 C. Pri 700 C je tlak nasienosti ivega srebra 49 bar, pri 500 C pa le 8,2 bar. Uparjalni tlaki so tedaj neprimerno
16. Delovni procesi
379
manji od ustreznih tlakov vode. Zato je glede dovoda toplote pri visokih temperaturah ivo srebro zelo prikladna delovna snov za parne procese. Sicer pa ima celo vrsto pomanjkljivosti, te so n.pr. visoka cena, strupenost par, velika specifina masa in podobno. V podroju odvoda toplote v okolico pa ivo srebro ni na mestu. Pri 30 C je njegov tlak nasienosti le 3,6 x 10 6 bar in 1 kg Hg zavzema pri tej temperaturi volumen 3,41 x 10 4 m 3 , medtem ko je volumen 1 kg vodne pare pri isti temperaturi le 3,29 x 101 m 3 . e bi hoteli kondenzirati ivosrebrno paro pri temperaturi okolice, bi za to rabili stroje z neizvedljivo velikimi pretonimi prerezi. Zato mora kondenzirati ivosrebrna para pri viji temperaturi ob razumnem tlaku. Pri tej viji temperaturi sproeno toploto kondenzacije ivosrebrne pare prenesemo na vodo, in jo s to toploto uparimo. Z vodno paro izvajamo nato kroni proces. V razpololjivem temperaturnem podroju imamo tako vkljuena dva zaporedna krona procesa, od katerih vsak izkoria dobro stran delovnega sredstva. Prvi, ivosrebrni, izkoria prednosti ivega srebra v podroju visokih temperatur, drugi pa dobre lastnosti v podroju nizkih temperatur. Napravo za tak kombiniran proces vidimo v shemi sl. 16.42. V kuriu ivosrebrnega kotla
K zgoreva gorivo v regenerativno segretem zraku Z. Nasiena ivosrebrna para ene turbino T1 in z njo zvezani generator elektrine energije E1 . Nato kondenzira ivosrebrna para v
kondenzatorju. Kd1 in njena kondenzacijska toplota uparja vodo. Kondenzirano ivo srebro potiska pumpa P nazaj v kotel K. Dimni plini iz kuria kotla K pregrevajo vodno paro v 1 pregrevalniku Pr. Vodna para ekspandira v turbini T2 , ki poganja generator E2 . V kondenzatorju Kd 2 kondenzira vodna para pri temperaturi okolice. Skozi pumpo P2 in stopnje regenerativnega gretja PvI, PvII in PvIII se voda vraa v parni kotel oziroma ivosrebrni kondenzator. V tridesetih letih tega stoletja nekako je prila parna tehnika v podoben zastoj, kakor je sedanji. Tedaj so zgradili v ZDA in menda tudi v Rusiji nekaj kombiniranih ivosrebrno vodno parnih elektrarn. Primer take centrale je Kearny Station1 s temi parametri: Instalirana mo 20000 kW
Smith, A. R. in Thomson, E. S., The Mercury Vapor Proces, Transactions ASME 64 (1942) str. 625/646. Hackett, H. N. in Douglass, D., Moderen Mercury Unit Plant Design, Transactions ASME 72 (1950) str. 89/99
380
16. Delovni procesi
Proces Hg
pdo do pod od
9,6 bar 515 C 0,1 bar 260 C
Proces H 2 O
pdo s
pr
28,4 bar 231 C 400 C 0,05 bar 32,5 C
pod od
Medtem ko so takrat najbolje naprave z vodno paro dosegle celoten izkoristek 0,33 ali porabo energije v gorivu 11 MJ/kWh (glej diagram sl. 16.38), je bil celotni izkoristek zgornje naprave 0,38 ali poraba v gorivu 9,47 MJ/kWh. Diagram Ts procesa, ki skoraj tono ustreza
Slika 16.43: Diagram s za proces z ivosrebrno in vodno paro
16. Delovni procesi
381
tej napravi, je narisan v knjigi Schmidta1. V sl. 16.43 pa vidimo diagram s za kombiniran ivosrebrni in vodni proces z uparjanjem ivega srebra pri viji temperaturi (700 C). Parametri tega procesa so: Proces Hg
pdo do pod od
49 bar 700 C 0,3 bar 300 C
Proces H 2 O
pdo s
pr
50 bar 275 C 450 C 0,05 bar 32,5 C
pod od
Da bi uparili 1 kg vode, potrebujemo kondenzacijsko toploto 9,75 kg ivega srebra. Diagram s je narisan za 1 kg H 2 O in za 9,75 kg Hg. Srednja temperatura dovoda toplote iz dimnih plinov v krona procesa (uparjanje Hg in pregrevanje H 2O ) izkoristek je 582 C. obeh Termodinamini kronih
idealiziranih
procesov kr = 0,64. V shemi sl. 16.42 so stanja delovnih snovi na razlinih mestih oznaena z istimi tevili kakor v diagramu Ts. V sl. Slika 16.44: Diagram Q m za prenos toplote v proces z ivosrebrno in vodno paro 16.44 vidimo temperaturne
razmere pri prenosu toplote v tej napravi. V primerjavi z enostavnimi parnimi
Schmidt, E. Technische Thermodynamik, 7 izdaja, str. 205.
382
16. Delovni procesi
procesi (n.pr. Eddystone) so temperaturne razlike veliko manje ob manjih tlakih, torej pri manjih mehaninih obremenitvah. Pri prehodu toplote iz ivega srebra v vodo se pojavljajo e dodatne temperaturne izgube, ki pa so zelo majhne. Celotni izkoristek tega delovnega procesa od goriva do elektrine energije bi bil priblino 0,48 (poraba energije v gorivu 7,5 MJ/kWh). ivosrebrni proces, kombiniran z vodnim parnim procesom, bi imel po vsem tem ugodne izglede. Vendar se zdi, da prihaja z izpolnitvijo procesov z notranjim zgorevanjem mona konkurenca parnim procesom sploh. Procesi z notranjim zgorevanjem pa se dajo zaenkrat tehniko izvajati le s plinastimi in kapljevitimi gorivi. Za trdna goriva so danes prikladni le parni procesi.
16.4.6 Diagram hs in porabe pare
V sl. 16.45 je narisan diagram hs delovnega kronega procesa s pregreto paro. Vse zanimive energetske veliine so diference entalpij; iz diagrama hs jih lahko posnamemo kot daljice. Dovedena toplota:
Qdo = h1 h3 m
(16.37)
Toplota gretja vode (kapljevinska toplota):

Qk = h4 h3 m
(16.38)
Odvedena toplota (v kondenzatorju):

Qod m = h2 h3
(16.39)
Delo v ekspanzijskem stroju:

W = h1 h2 m
(16.40)
16. Delovni procesi
383
Iz vsega tega je razvidna prikladnost diagrama hs za izraunavanje parnih delovnih procesov. Za enoto dela (n.pr. 1 kJ) potrebujemo:
D=
1 kg pare h1 h2
(16.41)
Za 1 kWh = 3600 kJ v ekspanzijskem stroju opravljenega dela potrebujemo:

DkWh =
3600 kg pare h1 h2
(16.42)
Slika 16.45: Diagram hs kronega procesa s pregreto paro
V formulah (16.41) in (16.42) moramo entalpiji h1 in h2 seveda izraziti v kJ.
16.5
PLINSKI DELOVNI PROCESI
Tudi s plini lahko izvajamo delovne krone procese. Plinom dovajamo toploto ali iz ognja skozi ogrevalne povrine, pri emer porabimo za prenos toplote vasih precejnjo razliko temperatur, ali pa sproamo toploto v delovnih plinih samih, tako da se gorilni proces odvija v njih. Tu je delovni plin pred zgorevanjem zrak, po zgorevanju pa je sestavljen iz produktov zgorevanja. V tem primeru nimamo temperaturnih izgub zavoljo prenosa toplote. Stroje, ki delujejo po drugem nainu, imenujemo stroje z notranjim zgorevanjem. Ti stroji se delijo v (batne) motorje z notranjim zgorevanjem in v plinske turbine (z notranjim zgorevanjem). Najprej se bomo ukvarjali s stroji z notranjim zgorevanjem, ker so le-ti bolj pomembni, in nato le na kratko s plinskimi stroji, v katerih se toplota dovaja delovnem sredstvu iz zunanjega vira. Plinski kroni proces poteka lahko v enem samem delovnem prostoru. Posamezni odseki procesa si asovno sledijo v tem prostoru. Proces ni zvezen, temve se odvija mah na mah. Taki so procesi v batnih motorjih. Kroni proces pa se lahko odvija tudi v konstantnem pretoku skozi napravo. Pri tem si sledijo odseki procesa prostorno v posebnih delih stroja. Proces je zvezen in na vsakem mestu naprave so razmere (n.pr. temperatura, tlaki) konstantne. To so procesi v turbinah. Tudi pri plinskih delovnih procesih stremimo za tem, da se dovaja
384
16. Delovni procesi
toplota v kroni proces pri im vijih temperaturah, oziroma pri im viji srednji temperaturi. Za odvod toplote iz kronega procesa pa velja seveda, da naj bo izotermen in da naj se temperatura odvoda im bolj pribliuje temperaturi okolice.
16.5.1 Kaken naj bi bil kroni proces
Razmiljajmo najprej o tem, kaken naj bi bil kroni proces, ki bi v najveji meri izpolnjeval postavljene zahteve. Kakor e vemo, poteka velik del teh nizkih kronih procesov med dvema konstantnima tlakoma. Zato bomo nae raziskave za enkrat omejili na take procese. V sl. 16.46 vidimo diagram Ts kronega procesa z notranjim zgorevanjem med stalnima tlakoma p1 in p2
( p1 >
p2 ) . V tem primeru pojem kronega procesa ni eksaktno izpolnjen.
Pri zgorevanju goriva v zraku se del zraka spremeni v produkte zgorevanja in postane tako za ponovitev procesa neporabljiv. Zato moramo enkrat porabljeno snov odstraniti iz procesa in jo nadomestiti z novo neizrabljeno. V prvi priblinosti pa lahko zanemarimo kemino spremembo delovne snovi zaradi zgorevanja in lahko obravnavamo proces, kakor da bi se energija zgorevanja dovajala kot toplota iz zunanjega vira v delovno snov, le-ta pa bi pri tem ostala nespremenjena. Tak postopek olaja vpogled v osnovno dogajanje. Ker rpamo zrak iz okolice in ker zgorele pline odvajamo v okolico, so procesi z notranjim zgorevanjem vedno odprti procesi. Spodnji tlak teh procesov je enak tlaku okolice, torej priblino 1 bar. Iz poglavja o virih toplote vemo, da se toplota sproa pri tem vijih temperaturah, im vija je temperatura predgretja zraka. Gorilni zrak lahko predgrevamo regenerativno s toploto, ki jo odvzamemo izrabljenim produktom zgorevanja. Temperaturo gorilnega zraka pa lahko poviamo tudi z adiabatno kompresijo. Za sproanje kemine energije sta oba naina predgrevanja zraka enakovredna in oba naina se praktino uporabljata. Videli pa bomo, da pri predgretju zraka z adiabatno kompresijo ni mogoe izrabljati kalorine energije zgorevanja plinov v podroju nijih temperatur za regenerativno gretje in zaradi tega moramo to energijo odvajati kot izgubo v okolico.
16. Delovni procesi
385
Da bi bil kroni proces z notranjim zgorevanjem v termodinaminem pogledu dober, bomo morali im bolj izpopolniti regenerativno gretje. Zgorevanje mora potekati v
regenerativno predgretem zraku vijega tlaka

p1 .
Kako
visoka
naj
bo
temperatura
zgorevanja? S termodinaminega vidika seveda im vija. Temperaturo zgorevanja pa omejujeta temperaturna vzdrljivost stroja in njegova konstrukcija. Kratkotrajno prenaajo stroji vije temperature kakor neprestano. V Slika 16.46: Diagram Ts stalnotlanega kronega procesa z notranjim zgorevanjem tem je razlika med batnimi stroji in turbinami. Pri batnih strojih je zgorevanje le
kratkotrajni del procesa, ki poteka ves v valju, in tako delujejo visoke temperature
zgorevanja le v delu celotnega asa na material stroja. V turbinah pa so vsi deli pod konstantnimi temperaturnimi razmerami, tudi tisti deli, ki so v dotiku s plini najvijih temperatur. Zato so v batnih motorjih dovoljene vije obasne temperature kakor v turbinah, kjer so temperature stalne. To je velika termodinamina prednost batnih strojev. Videli pa bomo, da imajo batni stroji tudi termodinamino slabe strani. Tako n.pr. v njih ni mono regenerativno predgrevati gorilni zrak. Vrnimo se k sl. 16.46 in zamiljenemu dobremu procesu.
16.5.1.1 Izobarno zgorevanje
V regenerativno predgretem zraku (stanje 5) zgoreva gorivo, kar je ekvivalentno dovodu toplote:
5
Q1 = ploskev (5, 1, 9, 8) m
(16.43)
386
16. Delovni procesi
Zato se povia temperatura izobarno na najvijo temperaturo procesa T1 (stanje 1). Od tu sledi izentropna ekspanzija 1, 2 do nijega tlaka p2 . Ob tej ekspanziji opravlja naprava delo. e vroi plini stanja 2 oddajo svojo kalorino energijo:
Qr = ploskev (2, 9, 7, 3) m
(16.44)
v idealnem menjalniku toplote brez temperaturnih razlik in predgrevajo z njo komprimirani gorilni zrak do temperature T5 . Pri tem se plini ohladijo na temperaturo okolice (stanje 3). V stanju 3 zamenjamo pline s sveim okolikim zrakom (pline iztisnemo iz valja v okolico in na njih mesto vsesamo sve zrak). Ta zrak komprimiramo od 3 do 4 izotermno na tlak p1 . Pri tem odvajamo toploto Qod iz procesa:
Qod = ploskev (3, 7, 0, 4 ) m
(16.45)
To je edina in vsa iz procesa odvedena toplota. Delo procesa W je enako:

W = ploskev (1, 2, 3, 4 ) m
(16.46)
16.5.1.2 Izotermno zgorevanje
e je T1 maksimalna temperatura, katero prenese naprava, bi bil bolj ugoden proces z izotermnim zgorevanjem pri temperaturi T1 . Tedaj bi vso toploto dovedli ali sprostili ob maksimalni moni temperaturi. Tak proces je tudi narisan v sl. 16.46, in sicer proces
(1, 6, 3, 4) .
Zgorevanje poteka tu ob ekspanziji plinov 1, 6 . Plini stanja 6 oddajo
regenerativno toploto:
Qr = ploskev (6, 10, 7, 3) m
(16.47)
in z njo predgrevajo hladni komprimirani zrak do maksimalne temperature T1 . Pri tem procesu je regenerativna toplota veja kakor pri procesu z izobarnim zgorevanjem. Vendar je
16. Delovni procesi
387
izotermno zgorevanje med ekspanzijo v delovnem stroju ele na pol reen problem, izobarno zgorevanje pred ekspanzijo pa tehnino popolnoma obvladamo. Navedenim principom in eljam pa se v tehninih napravah ali sploh ne da ustrei, ali pa se od njih odstopa v glavnem zavoljo enostavnih naprav. Na vrsti strojev bomo raziskali, koliko se pribliujemo idealnim zahtevam, in sicer najprej na turbinah in potem na batnih motorjih.
16.5.2 Plinske turbine 16.5.2.1 Enostavna odprta turbina
V sl. 16.47 vidimo shemo najbolj enostavne plinske turbine. V kompresorju K se komprimira zrak iz okolice skoraj izentropno na tlak p1 . V gorilnem prekatu G zgoreva gorivo v komprimiranem zraku in vroi plini ekspandirajo v turbini T na tlak okolice. Iz turbine teejo plini v atmosfero. Idealizirani diagram tega procesa vidimo v sl. 16.48. Predpostavljamo, da potekata ekspanzija
1, 2
in
kompresija
3, 4
izentropno. Ob izobari 4, 1 zgoreva gorivo v komprimiranem zraku. Ob izobari 2, 3 pa se odvaja toplota iz ekspandiranih plinov. Ta odvod poteka izven stroja v okolici, kjer se plini pomeajo s hladnim zrakom atmosfere. Stanja v diagramu Ts in mesta v shemi sl. 16.47, kjer obstajajo ta stanja, so Slika 16.47: Plinska turbina z odprtim procesom oznaena z istimi tevili. Ta proces je zelo enostaven, ima pa nekaj
termodinaminih pomanjkljivosti. Najveja pomanjkljivost je, da se toplota ne odvaja iz procesa po im niji izotermi, ampak po izobari 2, 3 pri spremenljivi temperaturi, ki je vija, delno celo veliko vija, od temperature okolice. Po formuli (9.36) je izkoristek teoretinega kronega procesa enak:
388
16. Delovni procesi
= 1
T T2 = 1 3 =1 T1 T4
1
1
(16.48)
Tu je = p1 / p2 . Razmerje se imenuje tlano razmerje. Toplota goriva se sproa med stanjem 4 in stanjem 1. Pri dani, dovoljeni najviji temperaturi T1 je srednja temperatura sproanja energije (srednja temperatura dovoda toplote) tem vija, im vija je temperatura
T4 . Ta pa je odvisna od tlanega razmerja = p1 / p2 = p4 / p3 .
Proces z vijim tlanim razmerjem je narisan v sl. 16.48 rtkano (1' , 2' , 3, 4') . Takoj vidimo, da lei odsek dovoda toplote 4' , 1' v podroju vijih temperatur kakor pri vrisanem procesu (1, 2, 3, 4 ) . Odsek odvoda toplote pa lei v podroju nijih temperatur kakor pri vrisanem procesu. Oboje pobolja termodinamini izkoristek. Viji tlak procesa p1 se lahko spreminja v mejah:
p1 = p2 = p0 = pmin
in
T 1 p1 = p0 1 = p1 max T3
Slika 16.48: Diagram Ts odprtega kronega procesa v plinski turbini
16. Delovni procesi
389
V obeh skrajnih primerih je ploskev diagrama enaka ni. V teh primerih proces ne daje nobenega dela. Za p1 = p1 max pa je:
= max
Med obema skrajnima tlakoma lei tlak, pri katerem pridobimo iz koliinske enote zraka najveje delo. Tlano razmerje za najveje delo W max z idealnim plinom dobimo takole: Delo W je enako razliki dovedene in odvedene toplote:
W = c p [(T1 T4 ) (T2 T3 )] m
(16.49)
Pri danem T1 in T3 je:
T4 = T3
(16.50)
T2 = T1
1
To vstavimo v (16.49). Nato diferenciramo desno stran enabe po in jo izenaimo z ni. Iz tega dobimo:
T 2 ( 1) = 1 T3
W max
(16.51)
V sl. 16.48 so vpisani podatki za tak proces, kakren je danes nekako

= 5,4 .
izvedljiv.
Maksimalna tlano
temperatura pa
T1 = 1000 K ,
razmerje
Srednja
temperatura sproanja kemine energije (dovoda toplote) Tdo m = 698 K . Srednja Slika 16.49: Diagram pv kronega procesa po sl. 16.48 najveje delo W max = 8,7 . temperatura odvoda toplote Tod m = 430K . Po enabi (16.51) bi bilo tlano razmerje za
390
16. Delovni procesi
V ekspanzijskem stroju teoretino pridobljeno delo se porabi deloma za pogon kompresorja in za kritje termodinaminih in mehaninih izgub turbine in kompresorja, ostanek pa je na voljo na gredi stroja za koristno porabo. Da bi raziskali te razmere, nariemo diagram pv za kroni proces po sl. 16.48. V ta namen izraunamo za stanja 1, 2, 3 in 4 specifine volumne:
v1 = 15,4 m 3 /kmol v2 = 51,4 m 3 /kmol v3 = 24,2 m 3 /kmol v4 = 7,3 m 3 /kmol
Izentropno (razpololjivo ali pridobljivo) delo v turbini WTs :

1 WTs p p1 v1 1 2 = p m 1 1
WTs = 11200 kJ/kmol m
To delo je enako ploskvi (1, 2, 5, 6) v sl. 16.49. Kompresor porabi teoretino izentropno delo
WKs , katero je:
WKs = ploskev (3, 4, 6, 5) m WKs = 5300 kJ/kmol m
Za kritje izgub in za koristno porabo preostane delo Ws , enako ploskvi kronega procesa:
Ws = ploskev (1, 2, 3, 4 ) m Ws = 11 200 5300 = 5900 kJ/kmol m
16. Delovni procesi
391
Teoretino izentropno delo ekspanzije pa se ne prenese v celoti na lopatice turbine. En del se pretvarja zaradi trenja v toploto in ostane, kakor e vemo, kot entalpija v pretonem plinu. Delo na lopaticah turbine je WTL . Razmernik:
WTL = Ts WTs
(16.52)
se imenuje notranji ali termodinamini ali izentropni izkoristek turbine. Prav tako so termodinamine izgube v kompresorju. Del energije, predane zraku v lopatju, se izgubi s trenjem v pretoku oziroma se pretvori v toploto. Tako porabi kompresor na lopaticah delo WKL , ki je veje od teoretinega dela WKs :
WKL > WKs
in
WKs = Ks WKL
(16.53)
Ks je notranji ali termodinamini ali izentropni izkoristek kompresorja. Potem imamo v
turbini e mehanine izgube in zaradi tega je na gredi turbine razpololjivo delo WTG manje od dela na lopaticah. Razmerje:
WTG = Tm WTL
(16.54)
je mehanini izkoristek turbine. Ravno tako je zaradi mehaninih izgub delo na lopaticah kompresorja manje od dela na gredi kompresorja WKG :
WKL = Km WKG
(16.55)
Km je mehanini izkoristek kompresorja. Na gredi turbine razpololjivo delo je: WTG = Ts Tm WTs = T cel WTs
(16.56)
in na gredi kompresorja potrebno delo je:
392
16. Delovni procesi
WKG =
WKs W = Ks Ks Km K cel
(16.57)
cel je celotni izkoristek stroja. V diagramu pv (sl. 16.49) je: WTG = ploskev (1' , 2' , 5, 6)
celotne izgube v turbini pa so enake rafirani ploskvi (1, 2 , 2', 1' ) . Na gredi kompresorja potrebno delo je:
WKG = ploskev (3' , 4' , 6, 5)
in celotne izgube v kompresorju so enake ploskvi (3' , 4' , 4, 3) . Za diagram pv (sl. 16.49) smo ocenili:
T cel = K cel = 0,85
kar se da dosei pri dobro konstruiranih in skrbno izdelanih strojih (Ts Ks 0,90 in
Tm Km 0,945) . S temi podatki je:
WTG = 0 ,85 x 11 200 = 9500 kJ/kmol m
in
WKG 5300 = = 6250 kJ/kmol m 0 ,85
Razpololjivo koristno delo pa je:

W = 9500 6250 = 3250 kJ/kmol m
To delo je enako ploskvi (1' , 2' , 3' , 4' ) . Razmerje dela turbine in koristnega, razpololjivega dela je:
WTG 9500 = = 2,92 3250 W
16. Delovni procesi
393
Turbina proizvaja skoraj trikrat toliko dela, kakor ga naprava koristno oddaja. Ostalo pa gre za pogon kompresorja. Tako razmerje imamo skoraj v vseh izvedenih napravah. Turbina plinske turbinske naprave mora biti neprimerno veja od stroja, ki bi proizvajal le koristno delo. Pri parnih delovnih postrojenjih ima turbina velikost, ki nekako ustreza koristnemu delu naprave. Poraba energije kompresorja pri takih napravah (napajalna pumpa) tudi pri visokotlanih kotlih ne presega 5 % v turbini proizvedenega dela. Iz sl. 16.49 vidimo, da izgube, izraene z izkoristki, znatno zmanjujejo ploskev koristnega dela. Pri doloeni velikosti izgub izgine ploskev koristnega dela. To se zgodi tedaj, kadar je:
WTs T cel = WKs K cel
(16.58)
ali pa, kadar je:

v1 T cel = K cel v4
(16.59)
oziroma
T cel K cel = v4 v1
(16.60)
V naem primeru ne bi stroj dajal nobenega dela pri:

T cel = K cel = 0,687
V sl. 16.50 je narisan diagram Ts izvedene naprave1 z upotevanjem
neizentropne kompresije in ekspanzije. Izkoristek kronega procesa je: Slika 16.50: Diagram Ts odprtega kronega procesa plinske turbine z upotevanjem izgub
1
kr = 0,23
Plinska turbina St. Dizier, Francija, 6700 KW, od goriva do spojke generatorja je 0,218, Brown Boveri Mitteilungen, 47 (1960) t. str. 41.
394
16. Delovni procesi
Mehanini izkoristek pa je nekako:

m = 0,95
Vsi, za termodinamino presojo procesa zanimivi podatki, so vpisani v sl. 16.50. S primerjavo sl. 16.48 in sl. 16.50 vidimo, da je razmerje izkoristkov tehninega kronega procesa in teoretinega enako: 0,23 = 0,60 0,384 To nam lahko slui za grobo preraunavanje drugih teoretinih procesov na praktine razmere.
16.5.2.2 Proces z regeneracijo toplote
Opisani proces lahko poboljamo tako, da porabimo im ve odvedene izobarne toplote za regenerativno predgrevanje gorilnega zraka. Taka naprava je narisana shematino v sl. 16.51. Pripadni diagram Ts za temperature in tlake kakor pri procesu sl. 16.48 pa vidimo v sl. 16.52. Kompresor sesa zrak stanja 4 iz okolice in ga komprimira v stanje 5. Nato tee zrak v protitonik M, kjer ga izpuni plini turbine regenerativno predgrevajo na temperaturo stanja 6. V gorilnem prekatu G zgoreva gorivo in iz G izstopajo plini stanja 1, ki gredo v turbino T. Tu ekspandirajo plini v stanje 2 in se nato v protitoniku M ohladijo v stanje 3. Za tem iztekajo v okolico. Iz diagrama Ts vidimo, da ne moremo Slika 16.51: Plinska turbina z regenerativnim predgrevanjem vse v plinih stanja 2 razpololjive toplote, ploskev
(2, 4, 10, 7) ,
porabiti
za
regenerativno predgrevanje zraka, ker je leta zaradi izentropne kompresije e segret na
16. Delovni procesi
395
temperaturo T5 (n.pr. 470 K). V protitoniku lahko ohladimo ekspandirane pline z regenerativnim predgrevanjem kvejemu na T5 , v praksi pa le na T5 + T , pri emer je T temperaturna razlika, ki je potrebna za prenos toplote. Ravno tako lahko segrejemo gorilni zrak kvejemu na temperaturo T2 T . V diagramu Ts (sl. 16.52) je ponazorjeno regenerativno predgretje T = 20 K . Regenerativna toplota Qr je:
Qr = ploskev (2, 3, 8, 7 ) = ploskev (5, 6, 9, 10 ) m
V proces dovedena toplota je Qdo :

Qdo = ploskev (6, 1, 7, 9 ) m
Odvedena toplota pa je:

Qod m = ploskev (3, 4, 10, 8)
Dovedena in odvedena toplota sta tu manji kakor v procesu brez regeneracije, n.pr. sl. 16.48.
Slika 16.52: Diagram Ts za turbinski proces z regenerativnim predgrevanjem gorilnega zraka
396
16. Delovni procesi
Qdo se dovaja ali sproa pri viji srednji temperaturi, Qod pa se odvaja pri niji srednji
temperaturi kakor v procesu po sl. 16.48. Ta kroni proces mora tedaj biti bolji od prejnjega. Izkoristek tega teoretinega kronega procesa kr = 0,506 , v izvedenih napravah se dosee
kr 0,30 in izkoristek od goriva do moi na gredi 0,28 1.
16.5.2.3 Turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah
S komprimiranjem gorilnega zraka v dveh stopnjah in vmesnim hlajenjem, ter z ekspanzijo vroih plinov v dveh stopnjah in vmesnim ponovnim segrevanjem (gorenjem), lahko poviamo srednjo temperaturo dovoda toplote in zniamo srednjo temperaturo odvoda toplote. Mono je tudi samo eno od teh poboljanj. V sl. 16.53 vidimo shemo dvostopenjske naprave,
Slika 16.53: Plinska turbina s kompresijo in ekspanzijo v dveh stopnjah sl. 16.54 pa je ustrezni diagram Ts takega procesa za isti temperaturni meji, kakor sta diagrama sl. 16.48 in sl. 16.52. Mona je torej neposredna primerjava. Prva stopnja kompresorja K1 sesa okoliki zrak stanja 6 in ga komprimira na vmesni tlak p7 v stanje 7. V vmesnem hladilniku H1 se zrak ohladi na temperaturo okolice (stanje 8) in nato se
N.pr. plinska turbina Donawitz, mo na gredi 17000 kW, temperatura plina pri vstopu v turbino 1000 K, od goriva do gredi = 0,28 Brown Boveri Mittelungen 47/ (1960) t. , str. 56
16. Delovni procesi
397
komprimira v drugi stopnji v K 2 na konni tlak (stanje 9). Kakor vemo iz poglavja 8 (Stisnjeni zrak), je najugodneji vmesni tlak enak kvadratnemu korenu iz produkta zaetnega in konnega tlaka kompresije:
Slika 16.54: Diagram Ts za kroni proces turbine po sl. 16.53

p7 = p6 p9
V protitonem izmenjalniku toplote M se segreje gorilni zrak regenerativno na temperaturo

T10 (stanje 10) (T10 = T4 T ) . Nato zgoreva v gorilnem prekatu G1 prvi del goriva, tako da
je temperatura produktov zgorevanja pred turbino enaka T1 . V prvi ekspanzijski turbini T1 ekspandirajo plini na vmesni tlak v stanje 2 in vstopajo potem v drugi gorilni prekat G2 , kjer zgoreva drugi del goriva. Temperatura plinov poraste nekako do temperature po prvem zgorevanju T3 T1 . Sledi ekspanzija v drugi turbini T2 na okoliki tlak v stanje 4. Od tu do stanja 5 (T5 = T9 + T ) oddajo plini regenerativno toploto:
Qr = ploskev (4, 5, 12, 11) = ploskev (9, 10, 13, 14 ) m
v menjalniku M in izstopajo v okolico. Kronemu procesu dovedena toplota je:

Qdo = ploskev (10, 1, 2, 3, 11, 13) m
398
16. Delovni procesi
Odvedena toplota pa je:

Qod m = ploskev (5, 6, 7, 8, 14, 13)
V diagramu Ts vidimo poboljanje temperaturnih razmer dovoda in odvoda toplote. Izkoristek teoretinega kronega procesa je:
kr = 0,579
Temu bi ustrezal izkoristek izvedenega stroja, od goriva do dela na gredi stroja:

0,32
16.5.2.4 Zgorevanje v turbini
Zaradi vestopenjske kompresije in ekspanzije se pribliujeta dovod in odvod toplote (sicer grobo) idealnemu izotermnemu poteku. e bi poveali tevilo stopenj, bi bilo to priblievanje seveda bolje. V tej smeri se obeta zanimiv napredek s postopkom Isex1, ki si ga je zamislil in ga eksperimentalno in teoretino raziskal Leist2. Zgorevanje poteka v ve
stopnjah v turbini sami. Gorivo se brizga v plinski tok iz Slika 16.55: Plinska turbina s tirimi kompresijskimi in gorilnimi stopnjami odtonih robov vodilnih lopatic in takoj nato zgoreva. Najveje
tevilo stopenj zgorevanja je: tevilo kolesnih parov3 turbine manj ena. Na ta nain je mono zgorevanje v velikem tevilu stopenj, ne da bi se naprava preve komplicirala. Shema take
1
Karl Leist, Der wirtschaftlishe Wirkungsgrad von Gasturbinen mit stufenweiser Zwischenverbrennung innerhalb der Turbine. Brennstoff Wrme Kraft, 12 (1960) t. 12, str. 521/530 2 Dr. ing. Karl Leist (umrl 1960), profesor za turbostroje v Aachenu 3 Vodilno in pripadajoe gonilno kolo sta en kolesni par.
16. Delovni procesi
399
plinske turbine je narisana v sl. 16.55, pripadni dagram Ts (spet za temperaturni meji
T0 = 290 K in Tmax = 1000 K ) pa vidimo v sl. 16.56.
K 2 12, 13 , K 3 14, 15
Zunanji zrak stanja 10 se komprimira v tirih kompresorskih stopnjah K1 10, 11 ,
in K 4 16, 17 . Med kompresijskimi stopnjami se zrak trikrat
izobarno ohladi na zaetno temparaturo v hladilnikih H 1 11, 12 , H 2 13, 14 in H 3 15, 16 . Po zadnji kompresijski stopnji gre zrak v menjalnik toplote M, kjer se regenerativno
Slika 16.56: Diagram Ts za kroni proces turbine po sl. 16.55 predgreva s toploto izpunih plinov na temperaturo T18 (T18 = T8 T ) . Nato zgoreva v gorilnem prekatu G1 prvi del goriva in temperatura zraka poraste izobarno na maksimalno dopustno temperaturo T1 , s katero vstopa zrak v turbino. Turbina ima tiri ekspanzijske stopnje 1, 2 , 3, 4 , 5, 6 in 7, 8 . Za prvo, drugo in tretjo stopnjo se vbrizgava toliko goriva v plinski pretok, da temperatura vsakokrat naraste na maksimalno dovoljeno temperaturo: G2 2, 3 , G3 4, 5 , G4 6, 7 . Na tlak okolice ekspandirani zrak stanja 8 odda v menjalniku regenerativno toploto med temperaturama T8 in T9 = (T17 + T ) ter zapua napravo z razmeroma nizko temperaturo T9 . Regenerativna toplota je enaka:
Qr = ploskev (8, 9, 21, 19 ) = ploskev (17, 18, 20, 22 ) m
( ) ( )( ) ( )
( )
( )
( )
Dovedena toplota je:
400
16. Delovni procesi
Qdo = ploskev (18, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 19, 20) m
Zaradi velikega tevila stopenj zgorevanja lei srednja temperatura dovoda toplote blizu dovoljene temperature. Odvedena toplota je:
Qod m = ploskev (9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 22, 21)
Srednja temperatura odvoda lei blizu temperature okolice. Dovod in odvod toplote sta premaknjena iz izobarnih odsekov maksimalnega in minimalnega tlaka preteno v odseke med kompresijskimi in ekspanzijskimi stopnjami. Izkoristek teoretinega kronega procesa:
kr = 0,651
Izkoristek ustrezne tehnine naprave od goriva do gredi bi bil nekako:

0 ,36 0 ,38
16.5.2.5 Plinska turbina z zunanjim zgorevanjem
Shema plinske turbine z zunanjim zgorevanjem je narisana v sl. 16.57. Proces je zaprt, skozi kroni proces se pretaka vedno isti plin. Toplota se dovaja delovnemu plinu iz plinov gorenja v posebnem grelniku G, kakor v parnem kotlu. Kompresor veinoma
K
komprimira ki se
plin, v
zrak,
potem
menjalniku toplote M regenerativno predgreva s toploto plinov iz turbine. V grelniku G se plinu dovaja toplota iz zunanjega gorilnega procesa. Nato ekspandira vroi plin v turbini na zaetni tlak in odda pri tem turbini Slika 16.57: Plinska turbina z zunanjim zgorevanjem delo. Ekspandirani plin se delno ohladi regenerativno v menjalniku toplote M
16. Delovni procesi
401
in tee v hladilnik, v katerem se ohladi do zaetne temperature in gre nato ponovno v kompresor. Diagram Ts tega procesa je prav tak kakor diagram v sl. 16.52. Ker je proces zaprt, lahko spodnji tlak in s tem tlani nivo procesa poljubno izberemo. Pri vijem tlanem nivoju imajo plini manji specifini volumen. Stroji z zaprtim procesom so zaradi tega lahko manji od strojev z odprtim procesom. Zaradi temperaturnih izgub pri prenosu toplote skozi stene grelnika in zaradi omejene temperaturne odpornosti materiala grelnika, je pri tem postopku teje dosei visoke temperature, kakor pri postopku z notranjim zgorevanjem.
16.5.3 Motorji z notranjim zgorevanjem Kako delujejo motorji z notranjim zgorevanjem, je splono znano. Imamo motorje, v katerih je zgorevanje izohorno. To so motorji Otto1 ali normalni bencinski motorji. V motorjih Diesel2 ali v dizlih, kakor jih nakratko imenujemo, je zgorevanje izobarno. V dananjih dizlih je zgorevanje kombinirano izohorno in izobarno (postopek Sabathe). Kar se tie termodinaminih razlik obeh nainov zgorevanj, glej poglavje 15.
16.5.3.1 Motorji Otto V sl. 16.58 je narisan indikatorski diagram tiritaktnega motorja Otto. Pri sesalnem tlaku p s , ki je nekaj niji od tlaka okolice p0 , sesa motor zrak v gibni volumen Vg 5, 3 (glej tudi sl. 16.59 I) in ga nato izentropno
( )
(3, 4)
komprimira do volumna V0 . Razmerje: = Slika 16.58: Indikatorski diagram tiritaktnega motorja Otto Vg + V0 V0 praksi batnih (16.61)
imenujemo
motorjev
1 2
Nikolaus August Otto, (1832-1891), strojni tehnik, izumitelj po njem imenovanega motorja Rudolf Diesel, (1858-1913), strojni inenir, izumitelj po njem imenovanega motorja
402
16. Delovni procesi
kompresijsko razmerje. To razmerje je volumensko razmerje, ne pa tlano razmerje. Nato sledi zgorevanje goriva ob izohori 4, 1 . Gorivo je lahko e od zaetka primeano gorilnemu zraku ali pa se vbrizga v toki 4. Zage se z elektrino iskro. Vroi plini stanja 1 ekspandirajo v stanje 2. Tu se odpre izpuni ventil, tlak plinov pade na izpuni tlak piz , ki lei nekaj nad tlakom okolice. Nato iztisne bat izrabljene pline v okolico 3' , 5' .
( )
Slika 16.59: Delovanje motorja Otto z enakimi gibi I in s podaljanim ekspanzijskim gibom II
Za termodinamino obravnavo nadomestimo pravi proces z idealiziranim procesom po sl. 16.60. Sesalni gib 5, 3 in izpuni gib 3, 5 ne dasta in ne porabita dela, zato ju izpustimo. Preostane kroni proces (1, 2, 3, 4 ) z dovodom toplote ob izohori 4, 1 in z odvodom toplote ob
izohori 2, 3 . Diagram Ts za proces Otto je narisan v sl. 16.61. Iz tega diagrama posnamemo:
Qdo = ploskev (4, 1,7, 8) = cv (T1 T4 ) m
Qod m
= ploskev (2, 3, 8, 7) = cv (T2 T3 )
W = cv [(T1 T4 ) (T2 T3 )] m
(16.62)
16. Delovni procesi
403
Slika 16.60: Idealizirani indikatorski diagram za proces motorja Otto
Slika 16.61: Diagram Ts za Ottov proces

T T2 1 3 T 2 = 1 T T1 1 4 T 1
kr =
(T1 T4 ) (T2 T3 ) (T1 T4 )
= 1
T2 T3 T1 T4
Zaradi izentropne kompresije in ekspanzije je:

T3 T4 = T2 T1
in
T2 V1 = T1 V2 Torej:
1
1
Slika 16.62: Diagram Q m za proces po sl. 16.61
kr = 1
1 1
(16.63)
404
16. Delovni procesi
Izkoristek kronega procesa Otto je odvisen le od kompresijskega razmerja . im veje je to
Slika 16.63: Diagram pv kronega Ottovega procesa razmerje, tem veji je kr . Izkoristek ni odvisen od koliine dovedene toplote, torej od obremenitve motorja. Iz praktinih obratovalnih razlogov pa se ne da poljubno poveati. Diagram Ts (sl. 16.61) je narisan v merilu za proces z = 5,5 in s Tmax = 2470 K . Razmere dovoda in odvoda toplote se vidijo v diagramu Q m (sl. 16.62). Srednja temperatura dovoda toplote je zelo visoka, vija kakor pri katerem koli dosedaj obravnavanem procesu. Neugodne pa so razmere pri odvodu toplote. Tu je srednja temperatura zelo visoka. Iz diagrama Q m vidimo, da se toplota odvaja iz tega kronega procesa pri temperaturah, pri katerih je toplota iz normalnega zgorevanja na voljo, n.pr. v kuriih parnih kotlov. Bolji bi bil izobaren odvod pri tlaku okolice 1 bar. Izobara 1 bar skozi stanje 3 je narisana rtkano v diagramu T
s (sl. 16.61) in v diagramu Q m (sl. 16.62). Pa

tudi v tem primeru bi bila srednja temperatura odvoda toplote e vedno precej visoka. Pri izobarnem odvodu dodatno pridobljeno delo bi bilo enako ploskvi
Slika 16.64: Kombinacija motorja Otto in turbine na izpune pline
(3, 2, 2' ) . V diagramu pv pa bi bilo to dodatno delo enako ploskvi (3, 2, 2' ) (sl. 16.63).
To v motorjevem valju izgubljeno delo se da
16. Delovni procesi
405
pridobiti v dodatni turbini, v kateri plini ekspandirajo na tlak okolice (sl. 16.64). Taki kombinirani motorji so bili konstruirani v novejem asu za avionske pogone. Delovanje motorja lahko poboljamo tudi tako, da napravimo ekspanzijski gib S ex dalji od kompresijskega giba S komp (sl. 16.63). V takem motorju se opravi dodatno delo enako ploskvi (2, 2' ' , 3' ' , 3) . Delovanje motorja z dvojnim gibom vidimo v sl. 16.59 II, kjer je tudi skiciran za to potreben mehanizem1. Taki bolj komplicirani motorji pa niso do sedaj mogli izpodriniti normalnih, enostavnih in preizkuenih motorjev.
16.5.3.2 Motorji Diesel
V sl. 16.65 vidimo idealizirani diagram pv procesa v dizlu. Gorivo se vbrizgava tako, da poteka zgorevanje izobarno pri najvejem tlaku (pri kompresijskem tlaku) od stanja 4 do stanja 1. Pripadni diagram Ts je narisan v sl. 16.66. V tem diagramu so vpisani tudi tevilni podatki za tipien Dieselov proces. Dovedena toplota je:
Qdo = ploskev (4, 1, 5, 6) = c p (T1 T4 ) m
Odvedena toplota je:
Qod m
Delo procesa je:
= ploskev (2, 3, 6, 5) = cv (T2 T3 ) =
cp
(T2 T3 )
W 1 = c p (T1 T4 ) (T2 T3 ) m
(16.64)
in izkoristek kronega procesa:
N. N. Diferential Stroke Internal Combustion Engine, Engineering, 124 (1927) str. 613/614 Davis, S. J. in Parker, C. F., The Kinematics of the Andreau Differential Stroke Engine, Engineering, 125 (1928) str. 277
406
16. Delovni procesi
kr
(T1 T4 ) 1 (T2 T3 ) = (T1 T4 )
T T2 1 3 T 1 2 = 1 T4 T1 1 T1
(16.65)
Kompresijsko razmerje definiramo kakor pri motorju Otto. Vano je tudi obremenitveno razmerje :
=
V1 V0
(16.66)
ki je mera za dolino izobarnega dovoda toplote in seveda tudi mera za obremenitev motorja. Razmerje temperatur v enabi (16.65) bomo izrazili z in :
T2 V1 = T1 V2
V = 0 V0 + Vg
(16.67)
T4 V0 1 = = T1 V1
(16.68)
T3 1 = T2 Enabo (16.69) dobimo takole: T2 = T1 1 1 1 1 po enabi (16.67)
(16.69)
(16.70)
Slika 16.65: Idealizirani diagram pv procesa v dizlu
T2 = T4
po enabi (16.68)
(16.71)
Vg + V0 T4 = T3 V 0
= T3 1
(16.72)
in konno dobimo iz enab (16.71) in (16.72):
16. Delovni procesi
407
T2 = T3 x Z enabami (16.67), (16.68) in (16.69) postane enaba (16.65):
Slika 16.66: Diagram Ts za Dieselov proces
Slika 16.67: Diagram Q m za proces po sl. 16.66 1 1 1 1 1
kr = 1
(16.73)
Slika 16.68: Dizel s parnim delovnim procesom na izpune pline; G generator el. energije, K parni kotel, Kd kondenzator, M motor, P napajalna pumpa, T parna turbina
408
16. Delovni procesi
Izkoristek Dieselovega kronega procesa je odvisen od obremenitve . im veji je , tem manji je kr . Iz diagrama Ts vidimo razmere dovoda in odvoda toplote pri Dieselovem kronem procesu. Diagram je narisan v merilu za = 14 in = 3 . V glavnem veljajo tu iste pripombe kakor pri procesu Otto. Termodinamine razmere pri dovodu toplote so odline, razmere pri odvodu toplote pa so zelo slabe. Isto vidimo tudi iz diagrama Q m (sl. 16.67). V izpunih plinih preostala energija se lahko izkoria v plinski turbini ali pa kot dovodna toplota v parnem kronem procesu. V tem primeru kurimo parni kotel z izpunimi plini motorja Diesel (sl. 16.68).
16.6
EKSERGIJA V TERMODINAMINIH DELOVNIH PROCESIH
V termodinaminih delovnih procesih se eksergija goriva izkoria le deloma. Neizkorieni del eksergije se ali unii zaradi nepovraljivosti pri izvajanju procesa ali pa se z izstopnimi snovmi odvaja v okolico. Tudi ta drugi del eksergije se konno unii, ker se stanje izstopnih snovi uravnotei s stanjem okolice. Analiza pretoka eksergije skozi termodinamine delovne procese pokae mesta, na katerih se eksergija uniuje. Na teh mestih nastopajo nepovraljivosti in v teh mestih so mona termodinamina poboljanja. Taka analiza pa je tudi zelo prikladna za primerjanje razlinih delovnih procesov. V tabeli 16.3 je analiziranih nekaj teoretinih in praktinih delovnih procesov glede na pretok in izgube eksergije. Eksergija goriva je vedno enaka 100%. Odstotki eksergije v produktih zgorevanja so zaradi nepovraljivosti zgorevanja precej manji od 100 (stolpec A). Pri parnih procesih prenaamo eksergijo iz produktov zgorevanja v delovno sredstvo - paro. Prenos toplote poteka ob velikih temperaturnih razlikah, torej s precejnjimi
nepovraljivostmi. Zaradi tega je v pari manj eksergije kakor v dimnih plinih (stolpec B). V strojih z notranjim zgorevanjem so produkti zgorevanja obenem delovno sredstvo in zaradi tega so tu tevila v rubrikah A in B enaka. V stolpcu B napisana eksergija je na voljo pred ekspanzijskim strojem. Iz tabele 16.3 vidimo, da nudijo procesi z notranjim zgorevanjem ekspanzijskemu stroju v splonem ve eksergije kakor parni procesi. Izkoriena eksergija je
16. Delovni procesi
409
tisti del eksergije, ki se v kronem procesu pretvarja v delo (stolpec C). Izgube v zadnjem stolpcu E so enake eksergiji, ki se odvaja z izstopnimi snovmi v okolico. Izstopne snovi pri parnih napravah so dimni plini iz kotla in hladilna voda iz kondenzatorja. Pri strojih z notranjim zgorevanjem se odvaja eksergija v okolico s hladno vodo in z izpunimi plini. Kroni procesi teoretinih delovnih procesov potekajo povraljivo in zaradi tega nimamo izgub eksergije v strojih. Za take procese v plinskih turbinah in motorjih velja v tabeli 16.3:
B=C+E
Pri praktinih procesih imamo, kakor e vemo, izgube zaradi nepovraljivosti ekspanzije in kompresije ter mehanine izgube v stroju. Vse te izgube v stroju so navedene v stolpcu D in so: D = B (C + E ) Pri parnih procesih so razmere nekoliko bolj komplicirane, ker so v rubriki E vtete tudi izgube v dimnih plinih. Iz tabele 16.3 vidimo, da so izgube D v strojih z notranjim zgorevanjem precejnje. V parnih napravah imamo za ekspanzijo na voljo razmeroma malo eksergije, vendar to eksergijo predelujemo zelo varno. Pri motorjih Otto in Diesel imamo v delovnem sredstvu velik dele eksergije goriva, zaradi velikih izgub v izpunih plinih pa je predelava te eksergije slaba kakor pri parnih napravah.
410
16. Delovni procesi
Tabela 16.3: Pretok eksergije skozi termodinamine delovne procese Eksergija [%] t. Naprava
Gorivo
Mo MW
Pripombe
1 2
Para
Proces sl. 16.19 Proces sl. 16.25 Proces sl. 16.36 otanj I Eddystone Proces sl. 16.48 St. Dizier Proces sl. 16.52 Haspe 15,6 1,77 6,7 100 30,0 325,0
61,8 25,6 18,0 63,2 29,5 21,5 70,5 55,9 49,3
19,2 teoretien proces 18,2 teoretien proces 10,6 teoretien proces
3 4 5 6
62,5 46,5 25,4 12,8 13,6 izvedeno 72,5 52,0 41,3 58,5 54,3 62,4 56,7 53,2 68,5 38,2 7,6 izvedeno 20,3 teoretien proces
Plinske turbine
7 8 9
20,6 10,4 23,3 izvedeno 50,6 11,8 teoretien proces
25,8 14,9 16,0 izvedeno 27,7 14,0 11,5 izvedeno 65,1 49,0 20,0 55,4 40,0 3,1 teoretien proces 29,0 teoretien proces ~ 48,0 izvedeno
10 Elliot 11 Proces sl. 16.56 12 Otto sl. 16.61
kW
78,0 ~ 68,0 81,2
Motorji
13 Otto 14 Diesel sl. 16.66 15 Diesel
6,5
25,8 teoretien proces ~ 32,0 izvedeno
1700
~ 72
A eksergija iz goriva v produktih zgorevanja, B eksergija iz goriva v delovnem sredstvu, C za delo izkoriena energija, D izgube eksergije v stroju, E izgube eksergije s snovmi v okolico. t. 4) TE otanj I, para 99 bar, 515 C t. 5) Eddystone, glej tabelo 16.1 t. 7) St. Dizier, odprt enostopenjski proces po diagramu sl. 16.50, temperatura plinov pred turbino 720 C [Brown Boveri Mitteilungen 47 (1960), t. 1/2, str. 41] t. 9) Haspe, odprt enostopenjski proces z regenerativnim predgrevanjem zraka, temperatura plinov pred turbino 746 C [Brown Boveri Mitteilungen 47 (1960) , t. 1/2, str. 51]
16. Delovni procesi
411
t. 10) Elliot, stroj za mornarico, kompresija in zgorevanje v dveh stopnjah, regenerativno predgrevanje zraka, temperaturi plinov pred turbinama 677 C in 673 C t. 11) Izvedeni motorji Otto izkoriajo 20 25% dovedene eksergije, mo je navedena za en valj, eksergiji A, B in (D + E) sta ocenjeni t. 15) Izvedeni motorji Diesel izkoriajo 25 40% dovedene eksergije, mo je navedena za en valj, eksergiji A, B in (D + E) sta ocenjeni [F. Schmidt, Der heutige Stand der Grossmotoren in der Seeschiffahrt, MAN Dieselmotoren - Nachrichten Nr. 40 (1961) str. 3/11].
17. Hladilni proces
413
17. HLADILNI PROCES

17.1 NAMEN HLADILNIH PROCESOV
Namen hladilnih procesov je ohladitev teles ali sistemov pod temperaturo okolice, oziroma vzdrevanje telesa ali sistema na temperaturi, niji od okolike. Preteni del tehninih hladilnih procesov slui drugemu namenu in s tem problemom se bomo tu ukvarjali. Pri tem se bomo omejili na hladilne temperature, ki ne leijo predale pod temperaturo okolice. Veinoma gre za to, da vzdrujemo odprt prostor in predmete v njem na nizki temperaturi. Primer za to je domai hladilnik ali pa v vejih dimenzijah hladilnica. Tak umetno hlajeni prostor in predmete v njem imenujemo hlajeni sistem, njegovo predpisano temperaturo pa hladilno temperaturo TH . Hlajeni sistem je seveda bolje toplotno izoliran proti okolici
Slika 17.1: Kroni proces z desnim obtokom
Slika 17.2: Kroni proces z levim obtokom
temperature T0 . Vendar doteka v hlajeni sistem nekaj toplote tudi skozi najboljo izolacijo, skozi obasno odprta vrata in s predmeti, ki se vnaajo. Da bi ostala temperatura TH konstantna, moramo to vdorno toploto sistemu sproti odvzemati in nekam odvajati. V starih ledenicah se vdorna toplota sproti porablja za taljenje ledu. Dokler je kaj ledu v ledenici, ne more temperatura TH v povpreju prekoraiti 0 C. Iz modernih hlajenih sistemov odvajamo vdorno toploto s termodinaminimi stroji nazaj okolici, iz katere je prila.
414
17. Hladilni proces
Zato se posluujemo kronih procesov s primernimi delovnimi snovmi. Kroni proces z desnim obtokom (sl. 17.1) je delovni proces. Iz toplega telesa temperature TT jemlje toploto Qdo , jo deloma pretvarja v delo W in ostanek toplote Qod odvaja v hladno telo temperature TH (TH < TT ) :
W = Qdo Qod
(17.1)
Kroni proces z levim obtokom pa porablja delo (sl. 17.2). Toplota Qdo doteka delovni snovi iz hladnega telesa. Delovni snovi se dovaja delo W in konno odda proces toplemu telesu toploto Qod :
W = Qod Qdo
(17.2)
Ker je delo dovedeno in zaradi tega negativno, smo vstavili njegov simbol med znake absolutnosti. Kakor vidimo, lahko z levim kronim procesom odvajamo toploto iz hladnega telesa in jo oddajamo v topleje telo; levi procesi so hladilni procesi. Delovno snov hladilnih kronih procesov imenujemo hladilno sredstvo. Toplota, ki jo odvajamo iz hlajenega sistema, je hladilna toplota. Hladilna toplota QH je enaka v kroni proces dovedeni toploti
Qdo : QH = Qdo
(17.3)
Hladilna toplota je koristna toplota hladilnega procesa. Za odvod te toplote porabimo delo W. Razmerje hladilne toplote in porabljenega dela imenujemo hladilno tevilo procesa in ga oznaujemo z :
=
QH W
(17.4)
Ker je delo dragocena energija, se bomo potrudili izmisliti si in izdelati take hladilne procese, ki imajo im veje hladilno tevilo. Normalno je > 1 . Hladilnega tevila ne smemo zamenjevati z izkoristkom, ki je razmerje izkoriene in dovedene energije. Hladilno tevilo oividno ni tako razmerje (v hladilni kroni proces dovedena energija je vendar enaka QH + W ) in zaradi tega je vrednost hladilnega tevila lahko veja od l, medtem ko je izkoristek vedno manji od l. Kakor za vse procese, velja tudi
17. Hladilni proces
415
za hladilne procese, da so najbolji tedaj, kadar potekajo v celoti povraljivo. Taki procesi imajo v danih okoliinah najveji .
17.2
TEMPERATURNE RAZMERE IN NEPOVRALJIVOSTI
Pri hladilnih procesih so tele glavne temperature:
TH
temperatura hlajenega sistema ali hladilna temperatura. Ta temperatura je veinoma konstantna.
Tdo temperatura dovoda toplote v hladilno sredstvo. To je temperatura hladilnega sredstva

pri preobrazbi, med katero sprejema hladilno toploto. V splonem je Tdo spremenljiva. temperatura odvoda toplote iz hladilnega sredstva. To je temperatura hladilnega sredstva pri preobrazbi, v kateri oddaja toploto. Tudi Tod je v splonem spremenljiva.
Tod
TT
temperatura toplega telesa, v katero odvajamo toploto iz kronega procesa; TT je skoraj vedno temperatura okolice in zaradi tega konstantna:
TT = T0
Temperaturi TH in T0 sta za postavljeno nalogo dani. Iz hlajenega sistema mora toplota prehajati v hladilno snov kronega procesa. Temperatura dovoda toplote v hladilno snov mora biti nija ali (v skrajnem idealnem primeru) kvejemu enaka hladilni temperaturi. Iz kronega procesa odvajamo toploto v okolico. Da bi to bilo mono, mora temperatura odvoda toplote iz kronega procesa biti veja ali kvejemu enaka temperaturi okolice:
Tdo TH Tod T0
e sta Tdo in Tod spremenljivi, velja:
Tdo max TH
(17.5) (17.6)
(17.7) (17.8)
Tod min T0
Slika 17.3: Diagram pv za enakotlani hladilni proces
V diagramu pv (sl. 17.3) je narisan
416
17. Hladilni proces
enakotlani hladilni proces s plinom. O takih procesih bomo pozneje e govorili. Toplota se dovaja ob izobari 4, 1 pri tlaku pdo ob spremenljivi temperaturi (T4 < T1 ) . Iz procesa se odvaja toplota ob izobari 2, 3 pri tlaku pod ; tudi tu je temperatura odvoda spremenljiva
(T2 > T3 ) .
V sl. 17.4 so narisane v diagramu Ts mone in nemone oblike hladilnega
kronega procesa med danima temperaturama TH in T0 . Prvi diagram je normalni primer. Temperatura dovoda toplote lei vedno pod hladilno temperaturo TH , temperatura odvoda pa vedno nad temperaturo okolice T0 . V celem podroju prenosa toplote imamo na voljo mone razlike temperature. Te razlike sicer pospeujejo prenos toplote, so pa tudi izviri precejnjih nepovraljivosti (glej 10.3.2). Drugi diagram v sl. 17.4 predstavlja obmejni primer. Proces ravno e tee. Ker je v tokah 1 in 3 razlika temperatur izginila, so tudi ostale temperaturne razlike in z njimi nepovraljivosti reducirane na najmanje vrednosti. Tretji primer je oividno nemogo, ker so za prenos toplote razpololjive temperaturne razlike deloma negativne.
Slika 17.4: Mone in nemone oblike enakotlanega hladilnega procesa v diagramu Ts Kakor pri termodinaminih delovnih procesih, moramo tudi pri termodinaminih hladilnih procesih gledati celotni proces, to se pravi prenos toplote v kroni proces, kroni proces in odvod toplote iz njega. Raziskava samega kronega procesa ne zadostuje. Termodinamino najbolji so v celoti povraljivi procesi, dobri pa so tisti procesi, ki se v vseh svojih delih zadovoljujejo z najmanj nepovraljivostmi.
17. Hladilni proces
417
Hladilni kroni proces naj bi bil vsaj naelno povraljiv, torej brez primarnih nepovraljivosti (glej 16.2.1). Temperaturni karakteristiki dovedene in odvedene toplote pa naj se im tesneje prilegata temperaturnima karakteristikama hlajenega sistema in okolice. Hlajenemu sistemu odvzamemo toploto pri konstantni temperaturi TH , okolici pa dovajamo toploto pri konstantni temperaturi T0 . Zaradi tega je ugodno dovajati toploto v kroni proces in jo odvajati iz njega tudi pri konstantnih, od TH in T0 im manj razlinih temperaturah. V nasprotju z delovnimi procesi se tu sam od sebe ponuja Carnotov kroni proces kot primeren hladilni proces. V sl. 17.5 je narisan diagram Ts s Carnotovim hladilnim procesom med temperaturama
Slika 17.5: Carnotov hladilni proces
TH in T0 . Diagram a je slika nekega procesa, pri katerem obstajata tako za dovod kakor tudi
za odvod toplote konni temperaturni razliki T do in Tod :
Tdo = TH Tdo < TH Tod = T0 + Tod > T0

Hladilno tevilo tega procesa izrazimo po formuli (17.4):
Qdo = Tdo (s5 s6 ) m
(17.9) (17.10)
418
17. Hladilni proces
W m
Qod Qdo m
= (Tod Tdo )(s5 s6 )
Tdo Tod Tdo
(17.11)
Diagram b v sl. 17.5 pa ustreza idealnemu, povsem povraljivemu procesu, pri katerem sta temperaturni diferenci za prenos toplot med toplotnima rezervoaroma in kronim procesom postali zanemarljivo majhni, oziroma sta izginili:
Tdo , pov = TH Tod , pov = T0
(17.12)
(17.13)
Ker so povraljivi kroni procesi med danima temperaturama optimalni in vsi med seboj enakovredni, lahko iz procesa b izraunamo najveje med temperaturama TH in T0 dosegljivo hladilno tevilo:
QH = TH (s5 s6 ) m pov
W m
= (T0 TH ) (s5 s6 ) pov
Q TH pov = max = H = W pov T0 TH
(17.14)
Ker je T0 nespremenljiva, je max tem vije, im vija je TH , kar se izraa tako v tevcu kakor tudi v imenovalcu enabe (17.14). Gledati moramo na to, da izhajamo s im vijo hladilno temperaturo in da hladilnih pogojev ne zaostrujemo brez tehtnega razloga.
17. Hladilni proces
419
17.2.1 Primer
Zmrzovanje vode ali izdelava ledu pri okoliki temperaturi 0 = 20 C (T0 = 293 K ) . Hladilni proces poteka med temperaturama TH = 273 K ( H = 0 C ) in T0 = 293 K . Pri povraljivem procesu je Tdo = TH in Tod = T0 . Iz tega dobimo:
max = TH 273 = = 13,6 20 T0 TH
e pa dopuamo za prenos toplote v kroni proces in iz njega po 5 K temperaturne razlike, je pri sicer enakih zunanjih pogojih:
Tdo = TH 5 K = 268 K
in
=
Tod = T0 + 5 K = 298 K
Tdo 268 = = 8,9 30 Tod Tdo
e razmeroma majhne temperaturne razlike za prenos toplote zmanjujejo obutljivo gospodarstvenost hladilnega procesa.
17.3
HLADILNI PROCESI S PARAMI
17.3.1 Carnotov proces
Tehnini dovod in odvod toplote je najbolj pripraven po izobari. V podroju mokre pare so izoterme obenem izobare. Zato je Carnotov proces z mokrimi parami lahko izvedljiv. V sl. 17.6 pa kae strojno napravo, s katero bi tak postopek izvajali. Proces ima tiri odseke in vsakemu odseku je namenjen poseben del naprave. Kompresor sesa mokro paro stanja 1
(Tdo , pdo , x1 )
in jo izentropno komprimira v stanje 2 (Tod , pod , x2 = 1) , ki lei na zgornji
mejni krivulji. V tem stanju prihaja suho nasiena para v hladilnik ali kondenzator K, kjer odda v okolico Carnotsko ali izotermno toploto Qod = ploskev (2, 3, 6, 5) in kondenzira v stanje 3 (Tod , pod , x3 = 0) , ki lei na spodnji mejni krivulji. Vrela kapljevina stanja 3 prehaja v ekspanzijski stroj, v katerem ekspandira na tlak pdo v stanje 4 (Tdo , pdo , x4 ) . Zmes
420
17. Hladilni proces
Slika 17.6: Carnotov hladilni proces z mokro paro kapljevine in pare stanja 4 pride v uparjalnik U, ki je postavljen v hlajenem prostoru. Hladilna toplota QH , ki doteka hladilni snovi v uparjalniku, upari veji del kapljevine. Le-ta zapua
Slika 17.7: Naprava za izvajanje Carnotovega hladilnega procesa z mokro paro uparjalnik s stanjem 1. V kompresorju je bilo porabljeno delo Wtk , ki ga lahko posnamemo iz diagrama pv procesa v sl. 17.8, in sicer je Wtk tehnino delo ob kompresiji 1, 2 :
Wtk = ploskev (1, 2, 8, 7 ) m
(17.15)
17. Hladilni proces
421
Slika 17.8: Delo hladilnega procesa v diagramu pv V ekspanzijskem stroju pridobivamo ekspanzijsko delo Wtex , ki je enako tehnikemu delu ob ekspanziji 3, 4 :
Wtex = ploskev (3, 4, 7, 8) m
(17.16)
Razlika teh dveh del (Wtk Wtex ) je delo, ki ga je kroni proces porabil in je enako ploskvi kronega procesa (1, 2, 3, 4 ) tako v diagramu Ts, kakor tudi v diagramu pv:
W = ploskev (1, 2, 3, 4 ) m
(17.17)
17.3.2 Diagram ph
Toplote, katere dovajamo v hladilne procese in tiste, ki jih odvajamo iz njih, so izobarne toplote. Kompresija hladilne snovi in njena ekspanzija sta adiabatni. Izobarne toplote in adiabatna tehnika dela se dajo izraziti kot razlike entalpij zaetnih in konnih stanj preobrazb. Podobno kakor pri Slika 17.9: Diagram ph za hladilno snov delovnih kronih procesih je diagram Ts
422
17. Hladilni proces
tudi za tudij hladilnih procesov odlino pomagalo. Za praktine izraune pa so bolj prikladni Mollierovi diagrami, to so diagrami z entalpijo na eni od koordinatnih osi. Medtem ko je v tehniki parnih pogonskih naprav udomaen Mollierov diagram hs, uporablja hladilna tehnika diagrame ph ali pri vejih tlanih obmojih, diagrame log ph. V diagramu ph neke snovi so narisane naslednje skupine krivulj (sl. 17.9): izoterme T, izohore v, izentrope s, mejna krivulja g in v podroju mokre pare linije x = konst . V diagramih ph je mejna krivulja pogosto izrazito nadvita. Za hladilne procese sta predvsem zanimivi podroji v bliini spodnje in zgornje mejne krivulje. Tu potekajo kompresijske in ekspanzijske preobrazbe hladilne snovi in v teh podrojih leijo zaetna in konna stanja vseh preobrazb. V vmesnem podroju mokrih stanj potekata le izobarni dovod in prav taken odvod toplote. To vmesno podroje je
Slika 17.10: Diagram ph za hladilno snov z izrezanim delom podroja nasienosti balast za risalno ploskev, predvsem pri hladilnih snoveh, ki se naelno izkoriajo dale pod kritino toko. Zato pri takih snoveh izreemo vmesno podroje iz diagrama ph, kakor je to pokazano v sl. 17.10. Da bi bilo pregledneje, je potek parnih izoterm v obmoju nasienosti nakazan le ob mejnih krivuljah. V OP se nahajajo diagrami ph ali log ph za NH 3 , CO 2 in F 12 (Freon 12)1.
Freoni so umetne hladilne snovi, po veini derivati metana CH 4 . Pri freonu 12 sta substituirana dva atoma vodika s fluorom, dva pa s klorom. Kemina formula freona 12 je CF2 Cl 2 , sistematino ime pa difluordiklormetan.
17. Hladilni proces
423
Hladilne procese bomo raziskovali po veini paralelno v diagramih Ts in ph.
17.3.3 Parni hladilni procesi z duitvijo in suhim sesanjem
V tehninih hladilnih napravah iz dveh razlogov ne izvajamo idealnega Carnotovega procesa, kakrnega smo opisali v 17.3.1. Najprej je delo ekspanzijskega stroja v primerjavi z delom kompresorja silno majhno. Ker poteka spodnja mejna krivulja v diagramu pv zelo blizu osi p, se ekspanzijsko delo v tem diagramu skoraj ne da prikazati kot ploskev. Sl. 17.8 pretirava v tem pogledu zaradi jasnosti. Tudi je teko napraviti stroj, v katerem bi kapljevina
Slika 17.11: Spremenjeni hladilni proces (z duitvijo in suhim sesanjem) ekspandirala v zmes kapljevine in pare. Tak stroj bi delal velike teave pri obratovanju. Potem pa bi bilo v praksi skoraj nemogoe zadeti pravilno lego stanja 1. To se pravi: nemogoe je nuditi kompresorju trajno tako zmes kapljevine in pare, da bi padlo stanje 2 po kompresiji vedno vsaj v neposredno bliino mejne krivulje. Seveda bi tudi na tem odseku nastala teava s predelavo zmesi pare in kapljevine v kompresijskem stroju. Iz teh dveh razlogov korigiramo proces na desni in levi strani, tako da postane za tehnino izvedbo bolj pripraven. Kakor bomo videli, ga pa z obema korekturama termodinamino kvarimo. To je primer za premiljen in upravien kompromis med teoretinimi zahtevami in praktino izvedljivostjo.
424
17. Hladilni proces
Ekspanzijo z opravkom dela v stroju nadomestimo z ekspanzijo brez dela v duilnem ventilu. Stanje 4 pri vstopu v uparjalnik lei sedaj na izentalpi skozi stanje 3 (sl. 17.11). Duitev je nepovraljiva in poslaba hladilni kroni proces. Kakor vidimo iz diagrama v sl. 17.11, se zaradi duitve zmanja hladilna toplota za ploskev (4, 5, 7, 8) . Po drugi plati pa je duilni ventil zelo enostavna in pri obratovanju zanesljiva naprava. Ta praktina prednost duilnega ventila je bolj tehtna od njegovih termodinaminih pomanjkljivosti. Na kompresijski strani spremenimo proces s tem, da ne poskuamo zaman zadeti pravo lego zaetka kompresije pod preseiem odvodne izobare z zgornjo mejno krivuljo. Odloimo se za to, da kompresorju dovajamo le suho nasieno paro stanja 1 v sl. 17.11. Tako se izognemo tudi nevenosti zaradi kapljevine v kompresorju in dobimo proces s suhim sesanjem. Izentropna kompresija iz stanja 1 na zgornji mejni krivulji pa nas seveda dovede v pregreto podroje. Temperatura na koncu kompresije v stanju 2 je veja od temperature nasienosti pri odvodnem pregreto tlaku
pod .
2
Komprimirano
paro
stanja
moramo pred kondenzacijo ohladiti na temperaturo nasienosti. Ker pa poteka ohlajevanje od 2 do 2' pri vijih temperaturah kakor izoterma
kondenzacije, so nepovraljivosti v tem delu odvoda toplote veje kakor pri odvodu Slika 17.12: Diagram TQ za odvod toplote iz parnega hladilnega procesa s suhim sesanjem kondenzacijske toplote. Iz diagrama TQ (sl. 17.12) lepo vidimo, da se temperaturna karakteristika odvoda
toplote iz tega kronega procesa slabe prilega temperaturni karakteristiki okolice, kakor pri Carnotovem procesu. Suho sesanje prinaa dodatne nepovraljivosti v odvodu toplote iz kronega procesa in s tem zmanjuje hladilno tevilo. Modificirani hladilni proces z duitvijo in suhim sesanjem poteka med stanji 1, 2, 3 in 4 (sl. 17.11). V sl. 17.13 pa vidimo shemo naprave za izvajanje tega procesa. Ta naprava se razlikuje od naprave v sl. 17.7 po tem, da imamo na mestu ekspanzijskega stroja duilni ventil
D in da izloimo iz pare, ko izstopi iz uparjalnika P, kapljevino (kapljice) v posebnem
17. Hladilni proces
425
izloevalniku vlage V. Izloena kapljevina gre iz izloevalnika nazaj v uparjalnik. Tako vstopa v kompresor le suho nasiena para. Kroni proces sedaj ni ve sestavljen iz samih povraljivih preobrazb. Duitev prinaa
Slika 17.13: Naprava za parni hladilni proces s suhim sesanjem in duitvijo nepovraljivosti tudi v teoretini kroni proces. Za nepovraljive krone procese ne velja pravilo, da je delo v diagramu Ts enako ploskvi kronega procesa. Porabljeno delo doloimo
Slika 17.14: Diagram ph parnega hladilnega procesa s suhim sesanjem in duitvijo po pravilu, ki izhaja iz prvega glavnega zakona in ki dri za vse krone procese brez izjeme, namre, da je delo enako razliki dovedene in odvedene toplote. V sl. 17.11 so razmere
426
17. Hladilni proces
razloene in porabljeno delo je enako ploskvi (1, 2, 3, 7, 8, 4 ) . Posledica duitve ni samo zmanjanje hladilne toplote za ploskev (4, 5, 7, 8) , ampak se tudi porabljeno delo povea za znesek, ki je enak ploskvi (4, 5, 7, 8) .
Slika 17.15: Diagram Ts za parni hladilni proces z nadkritinim tlakom odvoda toplote Pri modificiranem hladilnem procesu je porabljeno delo enako tudi ploskvi (1, 2, 3, 6) , ki je na levi strani omejena s spodnjo mejno krivuljo. Tedaj mora seveda trikotna ploskev
(3, 5, 6) biti enaka pravokotniku (4, 5, 7, 8) . To dokaemo takole: preobrazba

konnega in zaetnega stanja:
6
6, 4 je izobara;
ob tej izobari dovedena toplota je enaka ploskvi pod izobaro in tudi enaka razliki entalpij
Q4 = h4 h6 = ploskev (4, 6, 10, 8) m
(17.18)
Ker sovpada kapljevinska izoterma praktino s spodnjo mejno krivuljo, je tudi preobrazba
6, 3 izobara. Analogno prejnjemu je dovedena toplota 6 Q3 enaka:
6
Q3 = h3 h6 = ploskev (3, 6, 10, 7 ) m
(17.19)
Ker pa je h3 = h4 (zaradi duitve od 3 na 4), je:
17. Hladilni proces
427
ploskev (3, 6, 10, 7 ) = ploskev (4, 6, 10, 8) in s tem tudi: ploskev (3, 5, 6) = ploskev (4, 5, 7, 8) Trditev je dokazana. Ta modificirani proces je osnovni proces vseh v praksi izvedenih parnih kompresijskih hladilnih naprav. Diagram ph takega procesa je prikazan v sl. 17.14. V tej sliki vidimo tudi, kako se predelane toplote in porabljeno delo odmerijo na enostaven nain kot daljice. (17.20)
Slika 17.16: Diagram ph za proces po sl. 17.15 e je temperatura odvoda toplote iz kronega hladilnega procesa vija od kritine temperature hladilne snovi, le-ta pri odvodu toplote ne pride v heterogeno ali dvofazno podroje nasienosti. Za tak proces vidimo diagram Ts v sl. 17.15, diagram ph pa v sl. 17.16. Delovno snov komprimiramo v stanje 2 do tlaka odvoda pod , ki je v tem primeru viji od kritinega tlaka
( pod
> pk ) . Ob tej izobari hladimo hladilno sredstvo do najnije
temperature odvoda Tod min , ki jo doseemo v stanju 3. Hladilna snov ostane pri tem v plinastem agregatnem stanju. ele pri duitvi po izentalpi h = konst = h3 vstopimo v podroje nasienosti in koeksistence dveh agregatnih stanj. Hladilna toplota je enaka pravokotniku
(1, 4, 6, 7 ) ,
porabljeno delo pa enako povrini lika (1, 2, 3, 5, 6, 4 ) . Pogled na diagram sl.
17.15 in 17.16 pove, da je hladilno tevilo takega procesa majhno. Delo je razmeroma veliko nasproti hladilni toploti.
428
17. Hladilni proces
Taki procesi niso priporoljivi in so izjema. Utegnejo biti interesantni pri uporabi ogljikove kisline CO 2 za hladilno sredstvo; ta ima kritino temperaturo 31 C.
17.3.4 Podhladitev
Pri raziskavi odvoda toplote v sl. 17.12 smo vzeli, da odteka toplota naravnost v ogromno okolico konstantne temperature T0 . V resnici pa je preteno tako, da iz ogromne okolice
Slika 17.17: A Temperaturne razmere odvoda toplote pri parnem hladilnem procesu
s suhim sesanjem; B Isto kakor pod A, vendar e s podhladitvijo hladilne snovi
17. Hladilni proces
429
odvzamemo le majhen del, n.pr. tok hladilne vode, ki ga potiskamo skozi kondenzator. Ker pa je ta del okolice omejen, se zaradi sprejema toplote iz hladilnega kronega procesa segreje na temperaturo T ' 0 . Razlika (T ' 0 T0 ) je tem veja, im manji je pretok okolice skozi kondenzator. Temperaturna karakteristika okolice v kondenzatorju ni ve paralela k osi Q, temve je premica, ki ima tem veji naklon, im manji je pretok okolice.
Slika 17.18: Diagram Ts za proces s podhladitvijo hladilnega sredstva V sl. 17.17A so narisane izvleeno temperaturne razmere toplotnega prehoda v kondenzatorju za konni pretok okolice. Pri tem mislimo na kondenzator v protitoni vezavi (glej 15.9.1 sl. 15.9). Medtem ko bi bila pri odvodu toplote v okolico konstantne temperature ob celem odseku kondenzacije 2, 3 temperaturna razlika konstantna in minimalna, imamo sedaj minimalno temperaturno razliko le na zaetku kondenzacije v toki 2. Ker pa je tu temperatura pretoka okolice e veja od T0 , je tudi temperatura kondenzacije vija, kakor bi bila v prvem primeru. Zaradi konne toplotne kapacitete hladilnega pretoka v kondenzatorju moramo kondenzirati paro pri viji temperaturi in zaradi tega tudi pri vijem tlaku kakor prej. To vse poslaba proces. V sl. 17.17A so rtkano narisane temperaturne razmere za e manji pretok okolice skozi kondenzator. Temperaturna karakteristika dovoda toplote v pretok okolice je e bolj strma. Kondenzacija poteka pri e vijem tlaku in e viji temperaturi. Ker zahteva tak proces za enako hladilno toploto ve dela, kakor proces z odvodom toplote pri niji temperaturi, je seveda v tem primeru odvedena toplota (Qod ) nekoliko veja kakor prejnja Qod .
430
17. Hladilni proces
Pri pretokih okolice, ki so majhni v razmerju s koliino odvedene toplote, imamo na levem kraju temperaturne karakteristike, torej pri vstopu hladilne vode v protitonik, precejnjo razliko temperatur (T3 T0 ) . To razliko lahko zmanjamo in s tem izboljamo proces tako, da ohladimo v kondenzatorju ukapljeno hladilno snov dodatno na temperaturo
T '3 . Razlika temperatur na levem kraju protitonika se zmanja na (T '3 T0 ) , pri emer je ta
razlika nekako enaka minimalni temperaturni razliki pri prenosu toplote v protitoniku (sl. 17.17B):
(T ' 3 To ) (T ' 2 To2 )
(17.21)
Slika 17.19: Diagram ph za proces s podhladitvijo hladilnega sredstva Sl. 17.18 kae diagram Ts, sl. 17.19 pa diagram ph parnega hladilnega procesa s podhladitvijo. Iz obeh diagramov vidimo, da podhladitev povea hladilno toploto za znesek QH , pri tem pa se porabljeno delo W ne povea. Iz temperaturne karakteristike prenosa toplote (sl. 17.17B) vidimo, da je prileganje karakteristike odvoda toplote iz hladilnega sredstva na karakteristiko sprejema toplote (okolice) pri podhladitvi bolje kakor brez nje.
17. Hladilni proces
431
17.3.5 Komprimiranje v dveh stopnjah
Pri nijih temperaturah v uparjalniku, oziroma vijih temperaturah v kondenzatorju, je tlano razmerje kompresije pod pdo veliko. Zaradi vpliva kodljivega prostora (glej 8.1.2.1) in drugih vplivov delimo kompresijo pri batnih kompresorjih v ve stopenj, saj pri batnih
Slika 17.20: Parna hladilna naprava s kompresijo v dveh stopnjah in vmesnim hlajenjem
Slika 17.21: Diagram Ts hladilnega kronega procesa s kompresijo v dveh stopnjah
432
17. Hladilni proces
kompresorjih ne gremo radi s pod pdo ez 4. Turbokompresorji pa imajo tudi pri manjih tlanih razmerjih e po svoji konstrukciji ve stopenj. Z vmesnim hlajenjem med kompresijskimi stopnjami poboljamo izkoristek hladilnega procesa in poveamo hladilno tevilo. Taka naprava je shematino narisana v sl. 17.20, diagram Ts kronega procesa vidimo v sl. 17.21, konno imamo v sl. 17.22 ustrezni diagram ph. Prva stopnja kompresije K I sesa suho paro stanja 1 in jo izentropno komprimira na vmesni tlak pm . Para dosee ta tlak v stanju 2. Iz tega stanja ohladimo pregreto paro izobarno v stanje 1', po monosti na najnijo temperaturo odvoda Tod min . To storimo v vmesnem hladilniku H m . V drugi stopnji kompresije K II komprimiramo paro izotermno v stanje 2' na tlak odvoda pod . Od tod naprej poteka proces tako, kakor je bilo opisano e prej. Proces ima lahko podhladitev, kar je narisano v naem primeru, ali pa je brez nje. Iz diagrama lahko posnamemo vse zanimive veliine. Iz diagrama ph dobimo takoj kompresijsko delo vsake stopnje posebej, medtem ko daje diagram Ts neposredno le celotno kompresijsko delo.
Slika 17.22: Diagram ph procesa po sl. 17.21 e bi komprimirali v eni sami stopnji, bi lealo konno stanje kompresije v toki 2" (glej diagram Ts). Iz tega diagrama vidimo, da prihranimo pri dvakratni kompresiji teoretino delo, enako ploskvi (2, 2' ' , 2' , 1') , ki je v sl. 17.21 rafirana. Koliko od tega teoretinega prihranka v tehninih napravah zares izkoristimo, je odvisno od cele vrste konstrukcijskih in obratovalnih vplivov.
17. Hladilni proces
433
Hladilne procese s parami lahko poboljamo tudi e z drugimi prijemi, n.pr. z duitvijo v dveh stopnjah. Teh preostalih monosti pa tu ne bomo obravnavali. Koncem koncev sloni vsako poboljanje procesov na zmanjevanju nepovraljivosti.
17.3.6 Vpliv hladilne snovi
Izkoristek povraljivih kronih procesov je neodvisen od hladilne snovi. Hladilni procesi s paro so nepovraljivi procesi (glej duitev), izkoristek teh procesov je odvisen tudi od hladilne snovi in njenih posebnih lastnosti, n.pr. od lege in oblike mejne krivulje, od poteka izentalp, izentrop itd. Zato je vano, da izberemo za dane hladilne okolnosti primerno hladilno snov. Razen termodinaminih zahtev pa ostaja e vrsta drugih elja, katerim naj bi hladilna snov ustrezala. Tu se ne bomo spuali v podrobnosti izbiranja hladilne snovi, navedli bomo le glavne lastnosti, ki naj bi jih imele hladilne snovi: 1) Tlak v uparjalniku naj lei nad atmosferskim. S tem se zanesljivo preprei vdor zraka in vlage v hladilni obtok. 2) Tlak v kondenzatorju naj bo zmeren. Tako dobimo lahke stroje in olajamo tesnitve. 3) Kritina temperatura naj ne lei preblizu temperaturi kondenzacije. V tem primeru sta odseka uparjanja in kondenzacije dolga in hladilno tevilo dobro. 4) Uparjalna toplota naj bo velika. To povea hladilni uinek na enoto mase hladilne snovi. 5) Velika specifina masa pare. Zmanja tevilo stopenj v centrifugalnih kompresorjih. 6) 7) 8) Snov ne sme biti strupena. Snov ne sme biti gorljiva. Zaznaven, vendar ne neprijeten vonj. e iz naprave uhajajo pare, se tako same javljajo.
434
17. Hladilni proces
17.4
HLADILNI PROCES Z VODNO PARO
Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da H 2 O ni posebno dobra snov za hladilne procese, saj ima voda pri nijih temperaturah zelo majhne tlake nasienosti in zelo velike specifine volumne, kar vidimo iz tabele 17.1.
Tabela 17.1: Tlak nasienosti vode pri nijih temperaturah in ustrezni specifini volumni nasiene pare
0 0,0061 206,3
5 0,0087 147,2
10 0,0123 106,4
15 0,0170 78,0
20 0,0234 57,8
ps v
bar m 3 /kg
Vkljub temu se uporabljajo v posebnih primerih hladilne naprave z vodo kot hladilnim sredstvom, n.pr. za hlajenje vode v srednjem temperaturnem podroju in za zmerne
T = Tod Tdo . Zaradi velikega specifinega volumna pare, ki se pretaka skozi napravo,
uporabljamo za komprimiranje parne injektorje (parni kompresorji s curkom)1.
17.5
PLINSKI HLADILNI PROCESI
Plinski hladilni stroji rabijo danes le izjemoma za normalno hlajenje. Neko, nekako od leta 1860 naprej, so bili zelo razirjeni, dokler jih ni izpodrinil v desetletju 1890-1900 bolj ekonomien proces s parami. V novejem asu prihajajo plinski hladilni procesi spet do veljave, predvsem za nije temperaturno podroje (123 173 K).
Ve o tem: Bonjakovi. F.: Nauka o toplini, I dio, str. 176/180. Zagreb 1950 in Plank, R.: Handbuch der Kltetechnik, III. Band, str. 541/45, Berlin, Gttingen, Heidelberg 1959
17. Hladilni proces
435
17.5.1 Zaprti in odprti procesi med stalnima tlakoma
V plinskih hladilnih strojih deluje preteno zrak kot hladilna snov. Navadni hladilni kroni proces s plini je proces med dvema stalnima tlakoma pdo in pod , v idealnem primeru z
Slika 17.23: Diagram pv plinskega hladilnega procesa
Slika 17.24: Plinska hladilna naprava izentropno kompresijo in ekspanzijo. Diagram pv je narisan v sl. 17.23, shema naprave pa v sl. 17.24. V hlajenem prostoru H se nahaja grelnik zraka G z , iz katerega sesa kompresor K zrak v stanju 1 ( pdo , T1 ) , ter ga komprimira izentropno v stanje 2 ( pod , T2 ) . Pri tem se porabi delo Wk , ki je za 1 kg zraka enako ploskvi (1, 2, 6, 5) v diagramu pv. Zrak stanja 2 vstopa v
436
17. Hladilni proces
hladilnik zraka H z , kjer se mu odvzame toplota ob izobari pod . Zrak se pri tem ohladi od najvije temperature T2 na temperaturo T3 . V ekspanzijskem stroju E sledi izentropna ekspanzija zraka iz stanja 3 v stanje 4 ( pdo , T4 ) . Ta ekspanzija daje delo Wtex , ki je za 1 kg zraka enako ploskvi (3, 4, 5, 6) . Temperatura T4 je najnija temperatura v procesu in s to temperaturo stopa zrak v grelnik G z . Tu se z dovodom hladilne toplote QH izobarno segreje na temperaturo T1 . Opisani proces je zaprt, v njem cirkulira vedno isti zrak. V gotovih mejah je izbira tlakov
pdo in pod prosta. Aparaturo lahko poenostavimo tako, da odpremo proces na strani tlaka pdo , torej na hladilni strani, kakor je to oznaeno rtkasto v sl. 17.24. Ohlajeni zrak stanja 4
pihamo naravnost v hlajeni prostor pri A. V hlajenem prostoru se hladilni zrak pomea s toplejim zrakom tega prostora in mu odvzame hladilno toploto. Topleji zrak hlajenega prostora sesamo pri B v kompresor hladilne naprave. Tak odprt hladilni proces nima posebnega grelnika zraka in je zato enostavneji od zaprtega. Vendar ne moremo ve po volji izbrati tlaka pdo , ker je tlak enak tlaku v ohlajenem prostoru, torej enak tlaku okolice.
17.5.2 Temperaturne razmere in nepovraljivosti
Prenos toplote v kroni proces in iz njega je pri procesu med stalnima tlakoma bolj neugoden kakor pri parnem hladilnem procesu. V sl. 17.25 je narisan diagram Ts za najugodneje teoretske razmere, namre za:
TH = Tdo max = T1
in
T0 = Tod
min
= T3
Toplota vstopa v proces ob izobari 4, 1 deloma pri velikih temperaturnih razlikah in prav tako izstopa iz procesa pri deloma velikih temperaturnih razlikah ob izobari 2, 3 . Pri osnovnem procesu s paro teh temperaturnih razlik ni. V teh, iz strukture procesa nujnih in neogibnih, temperaturnih razlikah tiijo seveda nepovraljivosti in zato je hladilno tevilo tudi
17. Hladilni proces
437
najboljega plinskega procesa manje od hladilnega tevila parnega procesa. Te razmere
Slika 17.25: Diagram Ts plinskega stalnotlanega hladilnega procesa bomo raziskali za idealni plin s konstantno specifino toploto c p . Velja:
QH W
QH = m c p (T1 T4 )
W = Qod Qdo = m c p [(T2 T3 ) (T1 T4 )]

Iz tega dobimo:
= T1 T4 1 = (T2 T3 ) (T1 T4 ) T2 T3 1 T1 T4 1 T2 (1 T3 / T2 ) 1 T1 (1 T4 / T1 )
(17.22)
Temperature pare T1 in T2 ter T4 in T3 leita na izentropah med istima tlakoma pdo in pod .
438
17. Hladilni proces
Zato je:
T1 T4 pod = = T2 T3 pdo
T3 T4 = T2 T1
(17.23)
(17.24)
e vstavimo (17.23) in (17.24) v (17.22) dobimo konno:

= 1 T2 1 T1 = T1 T2 T1
(17.25)
in
= 1 p do
1 pod
(17.26) 1
Hladilno tevilo plinskega procesa med stalnima tlakoma je enako hladilnemu tevilu Carnotovega procesa med temperaturama T1 in T2 . Ker je v idealnem primeru T1 = TH in T2 > T0 , je hladilno tevilo plinskega procesa manje od hladilnega tevila Carnotovega procesa, ki bi moral za isto nalogo potekati le med TH in T0 . Tudi iz tega vidimo slabe posledice nepovraljivega prenosa toplote v proces in iz njega. Plinski hladilni proces je tem bolji, im nija je temperatura T2 , oziroma im manje je tlano razmerje pod / pdo (iz enab (17.25) in (17.26)). V diagramu Ts (sl. 17.25) je narisan tak proces, ki je bolji od do sedaj raziskanega procesa (1, 2, 3, 4 ) . To je proces (1, 2' , 3' , 4') med tlakoma pdo in p' od ( p' od < pod ) . Takoj vidimo, da so pri tem procesu temperaturne razlike toplotnih prenosov manje in da morajo biti zato manje tudi ustrezne nepovraljivosti. Ta proces je termodinamino bolji. irina tega procesa ob osi s, njegova entropijska irina
s' , je manja od irine s . Oji procesi so termodinamino bolji. To prednost plaamo z
manjo izdatnostjo ozkih procesov. Pri ojem procesu prenaa 1 kg hladilnega sredstva manj
17. Hladilni proces
439
hladilne toplote (dvojno rafirana ploskev v sl. 17.25) kakor pa pri irem procesu (enojno rafirana ploskev v sl. 17.25). Inenir hladilne tehnike mora najti najbolji kompromis med termodinaminim poboljanjem procesa in med zmanjanjem specifinega hladilnega uinka
(QH
/ m) .
18. Kurilni procesi
441
18. KURILNI PROCESI

18.1 NAMEN KURJENJA
Namen kurilnih procesov je razlien: kurimo prostore ali sisteme, ki jih s tem vzdrujemo na temperaturi, ki je vija od temperature okolice. Iz takih sistemov odteka toplota v okolico zaradi pomanjkljive izolacije, ali pa zaradi fizioloko potrebne izmenjave zraka. To toploto nadomeamo s kurjenjem. Doloene spremembe na telesih se dajo dosei le pri vijih temperaturah, n.pr. kovanje in varjenje kovin, razpad apnenca v apno in ogljikovo kislino ipd. Telesa moramo zato spraviti na vijo temperaturo; tudi tako spravljanje na vijo temperaturo ali segrevanje spada v kurilne procese. Druge spremembe teles zahtevajo dovod toplote pri natanno doloenih vijih temperaturah, n.pr. ganje apna, taljenje surovin za izdelavo stekla ipd; sem spada tudi uparjanje kapljevin. Ne smemo pozabiti pripravo jedi pri vijih temperaturah ali kuhanje. Vsem kurilnim procesom je skupno dovajanje toplote telesom pri temperaturi, ki je vija velikokrat znatno vija od temperature okolice. Preteno se ta toplota dovaja v kurjeno telo (sistem) od zunaj iz ognja, pare lahko pa se toplota ustvarja tudi v sistemu samem, n.pr. z elektriko (karbidna uporna pe, indukcijska toplota). Najveji del kurilne toplote se na svetu porabi v gospodinjstvih (kuhanje, kurjenje stanovanjskih prostorov; glej 15.4). Pojem kurjenja je tesno zvezan z zgorevanjem, saj se preteno kuri z ognjem. Vemo pa, da je takno zgorevanje, kakrno znamo izvajati, v bistvu nepovraljiv proces (glej 15.12). V tehniki moramo stremeti za tem, da ostale, izven gorilnega procesa leee, nepovraljivosti kurjenja im bolj omejimo. Nae termodinamine raziskave kurjenja se bodo poglavitno sukale okoli nepovraljivega izkorianja kurilne toplote in okoli vpraanja, kako se dajo te nepovraljivosti razumno zmanjati. Kurilno toploto QK imenujemo tisto toploto, ki jo dovajamo kurjenemu sistemu ali kurjenemu telesu.
442
18. Kurilni procesi
18.2
PROBLEM KURJENJA
Kurilno toploto odvzamemo iz toplega telesa ali kurilnega telesa temperature TT in jo dovajamo kurjenemu telesu ali sistemu ob temperaturi TK . Kurilna toplota je razpololjiva v topnem telesu pri konstantni ali pa pri spremenljivi temperaturi TT . Potek temperature TT nad odvzeto toploto QK je temperaturna karakteristika kurilnega telesa (TT = TT (QK )) . Prav tako se dovaja v kurjeni sistem toplota po doloenem predpisu, bodisi ob konstantni, bodisi ob spremenljivi temperaturi TK . Potek temperature TK nad dovedeno toploto QK je temperaturna karakteristika kurjenega sistema (TK = TK (QK )) . Zaradi temperaturnih razlik
T , katere so potrebne za prenos toplote iz njenega vira v kurjeni sistem, mora temperaturna
karakteristika toplega ali kurilnega telesa potekati zmeraj nad temperaturno karakteristiko kurjenega sistema (sl. 18.1). Temperatura dovoda toplote v kurjeni sistem je pogosto konstantna, n.pr. pri kurjenju stanovanjskih prostorov.
Slika 18.1: Temperaturni karakteristiki kurilnega telesa TT in kurjenega sistema TK
Slika 18.2: Temperaturni karakteristiki spremenljive in konstantne temperature
V sl. 18.2A vidimo temperaturno karakteristiko za kurjenje sistema ob spremenljivi (rastoi) temperaturi, v sl. 18.2B pa temperaturno karakteristiko za kurjenje sistema ob konstantni temperaturi. Kurilno toploto QK lahko ponazorimo v diagramu TS, sl. 18.3, v katerem nanaamo na koordinate temperaturo dovoda v kurjeni sistem, na abscise pa entropijo S, definirano z enabo: T dS = dQK (18.1)
18. Kurilni procesi
443
Velikost kurilne toplote je enaka ploskvi pod temperaturo dovoda toplote:
Q K = T dS = ploskev (1, 2, 3, 4 )
1
(18.2)
Kurilna toplota ima eksergijo E K : E K = (T T0 ) dS = ploskev (1, 2, 5, 6)

1 2
(18.3)
Eksergija E K je kurilna eksergija.
Slika 18.3: Diagram TS kurilne toplote Eksergiji kurilnih toplot sta v sl. 18.3A in B enaki rafiranima ploskvama. Nerafirani ploskvi (5, 3, 4, 6) predstavljata brezeksergijski del kurilne toplote. Iz teh diagramov vidimo, da zahtevajo kurilni procesi energijo z natanno doloenim delom eksergije in prav tako natanno doloenim delom brezeksergijske energije. Kurilnim procesom moramo dovajati zmes eksergije in brezeksergijske energije. Kako tako zmes pripravimo, je za kurilni proces vseeno. Lahko n.pr. vzamemo v celoti energijo, ki sestoji iz same eksergije (mehanino energijo ali energijo elektrinega toka). Potrebni brezeksergijski del kurilne energije dobimo na ta nain, da ustrezni del eksergije z nepovraljivostmi uniimo (kurjenje s trenjem, kurjenje z elektrinim upornikom). Lahko pa bi vzeli iz nekega posebnega vira le toliko iz same eksergije sestavljene energije, kolikor eksergije zahteva kurilni proces. Energijo brez eksergije pa bi pridobili iz drugega ustreznega vira. Iz eksergije in iz brezeksergijske energije
444
18. Kurilni procesi
bi nato morali na primeren nain pripraviti zmes kurilne energije. Pri tem procesu ne bi uniili nobene eksergije, kurilni proces bi bil v tem primeru povraljiv. O vsem tem bomo e govorili. Tu bi opozorili na dvoje. Nekateri kurilni procesi zahtevajo sorazmerno zelo malo eksergije. Primer za to je kurjenje prostorov pri nizkih konstantnih temperaturah. Za TK = 293 K (20 C ) = konst in temperaturo okolice T0 = 273 K (0 C ) je dele eksergije E v kurilni toploti QK : a)
E K TK T0 20 = = = 0 ,068 293 QK TK
(18.4)
Podobno je pri uparjanju vode pri TK = Ts = 372 K (100 C ) in isti temperaturi okolice: b)
E K 100 = = 0 ,268 QK 373
(18.5)
Nasprotno pa zahteva kurjenje pri visoki temperaturi n.pr. TK = 1072 K (800 C ) razmeroma veliko eksergije: c)
EK 800 = = 0 ,745 QK 1072
(18.6)
Pri kurjenju z elektrino energijo, ki sestoji iz same eksergije, bi uniili v primeru a) 93,2 % eksergije, v primeru b) 73,2 %, v primeru c) pa le e 25,5 % eksergije. Drugo, kar je tukaj vano, je nam e znano dejstvo, da je kalorina notranja energija okolice energija brez eksergije (glej 10.11). Ta energija je povsod in ob vsakem asu zastonj na razpolago. Blizu je torej misel, da bi kalorino notranjo energijo okolice porabljali za pripravo kurilne zmesi, predvsem v primerih, ki zahtevajo velik dele brezeksergijske energije. O tem bomo e zelo podrobno govorili.
18.3
DIREKTNO KURJENJE Z OGNJEM
18.3.1 Temperaturne razmere in nepovraljivosti
V odprtih ognjiih, tedilnikih, peeh, pa tudi v kotlih centralnih kurjav, kurimo neposredno z ognjem. Produktom zgorevanja, zgorelim plinom, odvzamemo kurilno toploto
18. Kurilni procesi
445
izobarno. Ta toplota je na voljo pri spremenljivi temperaturi ob izobarah p = p0 v diagramu TQ, ki je obenem tudi diagram TH. Posluujemo se lahko splonega diagrama za dimne pline (glej 15.14). V sl. 18.4 vidimo diagram TQ kurilnega procesa. Krivulja 2, 1 je hladilna krivulja zgorelih plinov od najvije temperature zgorevanja T2 do kurilne temperature TK . Ta je v tem primeru konstantna. e bi mogli ohladiti zgorele pline prav do te kurilne temperature, bi iz njih odvzeli kurilno toploto
(QK ) .
Ta toplota bi
prehajala iz dimnih plinov v kurjeni sistem, zaeni od stanja 2, preteno z velikimi Slika 18.4: Diagram TQ kurilnega procesa z ognjem temperaturnimi razlikami, ki bi se ele v bliini stanja 1 zmanjale na majhne
vrednosti. e na prvi pogled lahko ocenimo, da so nepovraljivosti tega prehoda toplote zelo velike. T2 se sue pri domaih kuriih nekje okoli 1200 K, pri centralnih kurjavah pa utegne biti tudi vija. TK pa je v stanovanjskih prostorih najve 300 K, za kuho pa rabimo 372 K (100 C). V resnici pa so razmere e slabe. Zgorelih plinov ne moremo ohladiti na kurilno temperaturo. Ti plini odhajajo v dimnik s precejnjo temperaturo TD (toka 5 v sl. 18.4). Zato odvzamemo plinom le kurilno toploto QK : QK < (QK ) Hitro vidimo, da je sedaj srednja temperaturna razlika prenosa toplote veja, kakor bi bila pri ohladitvi plinov na TK . Velike temperaturne razlike pri prenosu kurilne toplote so vzrok velikih nepovraljivosti in s tem velikih izgub primarne energije pri takem kurjenju. Nepovraljivosti prenosa kurilne toplote povzroajo unievanje eksergije. To vidimo lepo iz diagrama TS za napisani kurilni postopek (sl. 18.5). V tem diagramu sta vrisani temperatura okolice T0 in konstantna kurilna temperatura TK .
446
18. Kurilni procesi
Proces A predstavlja odvzem kurilne toplote iz zgorelih plinov, ohlajevanje plinov od temperature T2 do temperature TD = T5 pri vstopu v dimnik. Pri tem odvzamemo plinom kurilno toploto QK . Ta toplota je enaka diagramski ploskvi (2, 5, 9, 10) , eksergija kurilne
Slika 18.5: Diagram TS kurilnega postopka z ognjem toplote E p pri odvzemu plinov pa je enaka ploskvi (2, 5, 8, 7 ) . Dovajanje toplote v kurjeni sistem pa vidimo v diagramu B (sl. 18.5). e zanemarimo sicer majhne toplotne izgube, je sistemu dovedena toplota enaka toploti, odvzeti plinom. Kurilna toplota v diagramu sistema je enaka pravokotniku
(4, 6, 13, 14) ,
kurilna eksergija
EK
pa je enaka pravokotniku
(4, 6, 12, 11) . Vidimo, da je:

E K << E p
Prenos toplote je uniil zelo veliko eksergije. Izgube eksergije so pa e veje, ker se unii tudi eksergija E D , ki se e nahaja v zgorelih plinih pri njihovem vstopu v dimnik: E D = ploskev (5, 0, 8) (18.7)
18. Kurilni procesi
447
Tudi to eksergijo moramo priteti izgubam. Eksergetini izkoristek opisanega naina kurjenja je: K = EK E = K E p + E D E pc (18.8)
Pri tem je E pc celotna eksergija dimnih plinov po zgorevanju.
18.3.2 Primer
S splonim diagramom (e, ) h za dimne pline lahko tevilno zasledujemo razmere pri zgorevanju. Kot primer vzemimo kurjenje s pejo ob teh razmerah: T0 = 273 K (0 C ) , TK = 293 K (20 C ) ; kurimo z rjavim premogom H i = 16,7 MJ/kg (4000 kcal/kg ) , zrani razmernik = 2,0 ; maksimalna temperatura dimnih plinov v kuriu T2 = 1173 K (900 C ) , temperatura plinov pri vstopu v dimnik TD = 673 K (400 C ) . Problem zagrabimo takole: S formulo (15.58) izraunamo teoretino koliino zraka: Z min = 4,55 nm 3/kg goriva
in s formulo (15.57) teoretino koliino dimnih plinov:

Dmin = 5,25 nm 3 /kg goriva
Z zranim razmernikom = 2,0 je prava koliina dimnih plinov:

D = 9,8 nm 3 /kg goriva
Maksimalna specifina entalpija plinov:

hmax = H i 16 700 = = 1700 kJ/nm 3 9,8 D
Od tu naprej raunamo vse veliine na l nm 3 dimnih plinov.
448
18. Kurilni procesi
Iz diagrama posnamemo za = 2,0 in H i = 16,7 MJ/kg procentno vsebino zraka v plinih

v L = 47 % 50 % . Iz diagrama (e, ) h vzamemo specifino entalpijo hD dimnih plinov
pri vstopu v dimnik. Za 5 = 400 C in v L = 50 % je:

hD = 560 kJ/nm 3
Normalnemu kubinemu metru dimnih plinov odvzamemo kurilno toploto:

Q K = hmax hD = 1140 kJ/nm 3
Energetski izkoristek kurjave je tedaj:

=
QK 1140 = = 0,67 hmax 1700
Iz diagrama (e, ) h dobimo specifino eksergijo dimnih plinov e pc po zgorevanju:

e pc = 1025 kJ/nm 3
Specifina eksergija dimnih plinov eD pri vstopu v dimnik je:

eD = 220 kJ/nm3
S kurilno toploto dimnim plinom odvzeta specifina eksergija e p pa je:

e p = e pc eD = 805 kJ/nm 3
Kurilno eksergijo na 1 nm 3 dimnih plinov izraunamo takole:

eK = QK TK T0 20 = 1140 = 78,0 kJ/nm 3 TK 293
Eksergetski izkoristek K energije dimnih plinov pri naem nainu kurjenja je:
K = eK 78,0 = = 0,076 e pc 1025
18. Kurilni procesi
449
Od razpololjive eksergije porabi proces le 7,6 %. Ostalih 92,4 % pa uniimo in sicer uhaja 220 kJ/nm 3 ali 21,5 % skozi dimnik v okolico in se tam unii pri ohladitvi dimnih plinov na temperaturo okolice:
e p eK = 727 kJ/nm3 ali 70,9 %
pa se unii pri prenosu toplote v kurjeni sistem zaradi nepovraljivosti. Ta eksergija se spremeni v brezeksergetsko energijo v kurilni energetski zmesi. Pri tem raunanju pa nismo e upotevali izgube kemine eksergije, prinesene z gorivom. Te izgube nastajajo zaradi nepovraljivosti zgorevanja. e vzamemo, da je vlanost premoga enaka 20 %, je po formuli:
e pr H i + rw = 16,7 + 2,5 x 0,2 = 17,2 MJ/kg
ali na 1 nm 3 dimnih plinov:

e pr =
17,2 = 1,76 MJ/nm3 9,8
Eksergetski izkoristek zgorevanja G je:

G = e pc e pr =
1025 = 0,582 1760
Celotni eksergetini izkoristek kurjenja Kc je:

Kc = G K = 0,044
in je torej smeno majhen. Vendar je tako kurjenje zelo preprost postopek, saj potrebujemo za njegovo najprimitivnejo izvedbo le nekaj lesa ali premoga in vigalice. Ta preprostost in enostavnost kolikor toliko opraviujeta potratnost postopka.
450
18. Kurilni procesi
18.4
KAKO POBOLJATI KURJENJE
Zaenkrat e ne vemo, kako bi odpravili principielno nepovraljivo zgorevanje, znane so le nekatere monosti za zmanjanje teh nepovraljivosti. Zato se s tem delom kurilnega postopka ne bomo dalje peali. Izgube skozi dimnik lahko zmanjamo tako, da pline predhodno im bolj ohladimo. Vemo tudi, da bi izgube zaradi nepovraljivega prenosa toplote lahko poljubno zmanjali ali celo odpravili, e bi zmanjali ali odpravili temperaturne razlike pri prenosu toplote. Ker pa je kurilna temperatura dana in s tem nespremenljiva, moramo v ta namen zniati in sicer povraljivo zniati temperaturo kurilnega sredstva. Kako se da to dosei, bomo dognali pozneje. Vrnimo se k diagramu v sl. 18.5. Da bi bila naslednja razmiljanja bolj jasna, bomo uvedli poenostavitev. Lahko si namre zamislimo, da odvzamemo toploto kurilnemu plinu namesto ob spremenljivi temperaturi, ob zamiljeni konstantni srednji temperaturi TTm (glej 15.8). Kakor e vemo, ne spremenimo s tem niti energetskih niti eksergetskih razmer. Slika se s tem zelo poenostavi, kakor vidimo iz procesa C. Kurilna toplota je sedaj tudi pri odvzemu iz toplega telesa (iz plinov) enaka pravokotniku (15, 16, 19, 20) in prav tako njena eksergija
(15, 16, 17, 18) . Entropijska irina procesov A in C je enaka. Enaki sta tudi eksergiji oziroma ploskvi (2, 5, 8, 7 ) in (15, 16, 17, 18) . Tega postopka se bomo posluevali pri nadaljnem
raziskovanju.
18.5
TOPLOTNA PUMPA
Spraujemo se, ali ne bi bilo mono kuriti prav tako povraljivo, kakor je mono izvajati delovne procese. Spomnimo se ideje, katero smo imeli malo prej, da bi vzeli brezeksergijsko energijo kar iz neizrpnega rezervoarja kalorine notranje energije okolice, ji primeali kurilno eksergijo in potem kurili s to, za kurjenje prikladno, meano energijo. Seveda bi morali notranji energiji okolice primeati eksergijo na povraljiv nain. Potrebujemo torej nekak povraljiv mealnik eksergije in brezeksergijske energije.
18. Kurilni procesi
451
18.5.1 Carnotov kurilni proces
Ta zamisel je na prvi pogled fantastina, je pa vendar razmeroma lahko izvedljiva. Tak povraljiv mealnik je namre vsak povraljiv levosmerni proces, n.pr. Carnotov proces. Tak proces sprejema toploto iz telesa nije temperature, porablja delo in oddaja toploto, enako porabljenemu delu in sprejeti toploti, v telo vije temperature. Ali povedano za nae potrebe: tak proces prejema notranjo energijo iz okolice (telo nije temperature) v obliki toplote, ji dovaja ali primea eksergijo (delo) in oboje oddaja v kurjeni sistem (telo vije temperature). Sl. 18.6 kae diagram Ts tega postopka. V Carnotovem procesu dovajamo ob izotermi Tdo toploto iz okolice s temperaturo T0 ; Tdo T0 . Po izentropni kompresiji 1, 2 odvajamo toploto v kurjeni sistem ob izotermi Tod ; Tod TK . Z izentropno ekspanzijo vraamo delovno snov v zaetno stanje 4. Porabljeno delo (toploti okolice primeana eksergija) je enako ploskvi procesa (1, 2, 3, 4 ) , kurilna toplota pa je enaka vsoti dela (eksergije) in toplote iz okolice (brezeksergijske energije). Proces je povraljiv v vseh fazah, kadar izginejo temperaturne diference za prenos toplot, torej Tdo = T0 in Tod = TK . Ta proces je naelno v stanju pripravljati na povraljiv nain za vsak kurilni proces energijo potrebne sestave. Pravzaprav je to proces hladilnih strojev, le da sta mu temperaturni meji pomaknjeni navzgor in da je koristna toplota oddana toplota, ne pa dovedena toplota. Stroji za izvedbo takega kurilnega procesa so v vsem podobni hladilnim strojem in tudi kurilni kroni Slika 18.6: Carnotov kurilni proces v diagramu Ts procesi ustrezajo popolnoma hladilnim. Zato vsega tega ne bomo ponavljali.
Taki kurilni stroji se imenujejo ponavadi toplotne pumpe, ker nekako pumpajo toploto z nije temperature na vijo. Kurilna toplota iz toplotne pumpe je v vsakem primeru veja od porabljenega dela. Razmerje kurilne toplote QK in porabljenega dela W se imenuje kurilno tevilo:
452
18. Kurilni procesi
QK W
(18.9)
Za Carnotov in vsak drug povraljiv kroni proces velja:

= Tod Tod Tdo
Pri danih temperaturah T0 in TK doseemo max , kadar je Tdo = T0 in Tod = TK :

max = TK TK T0
(18.10)
Kurilno tevilo je tem veje, im nija je TK in im manja je razlika (TK T0 ) , ki je odvisna od TK . Kakor pri hlajenju, tako tudi pri takem kurjenju ne smemo pretiravati v temperaturnih razlikah, ez katere dvigamo ali pumpamo toploto. Gledati moramo tudi na to, da izberemo za odvzem toplote im topleji del okolice, n.pr. nezmrznjeno vodo izpod ledu jezera ali reke, ne pa hladen zrak temperature 20 C. Za T0 = 275 K in TK = 290 K dobimo:
max = 290 = 19,4 15
Z 1 kWh = 3600 kJ elektrine energije bi mogli odvzeti okolici 18,4 kWh notranje energije in dovesti v kurjeni sistem 19,4 kWh, e bi cela naprava delovala brez vsakih izgub. V resnici so razmere izdatno slabe, ker imajo grelniki v kurjenem prostoru precej vejo temperaturo od prostora samega. Tako postane Tod > TK . V naem primeru bi morala biti Tod vsaj
50 C = 323 K . Ravno tako rabimo za prenos toplote iz okolice temperaturno razliko, ki pa je
iz razlinih razlogov lahko znatno manja kakor na kurilni strani. Ta razlika naj bo 5 K, tako da je Tdo = 270 K . Iz tega dobimo:
= 323 = 6 ,1 53
Zaradi notranjih nepovraljivosti kronega procesa (duitev), zaradi pregrevanja pare pri kompresiji in zaradi mehaninih izgub v napravi pa se kurilno tevilo v praksi e nadalje obutno zmanja.
18. Kurilni procesi
453
Kurjenje s toplotno pumpo ustreza predvsem tam, kjer so goriva draga in kjer je na voljo cenena, iz vodnih sil pridelana elektrina energija. V industriji se uporablja toplotna pumpa in njen princip tudi za kurjenje pri vijih temperaturah (n.pr. za izvedbo keminih procesov), zlasti kadar razpolagamo z vejimi koliinami iz procesov odtekajoe odpadne toplote pri temperaturah, ki ne lee predale pod zahtevano kurilno temperaturo.
18.6
KURJENJE, ZVEZANO Z OPRAVLJANJEM MEHANINEGA DELA
Ko smo tako spoznali principielno in tudi praktino izvedljivo monost povraljivega kurjenja s toplotno pumpo, se spraujemo, ali ne bi mogli naa razmiljanja uporabiti tudi za kurilne procese z ognjem in tudi kurjenje z ognjem izvajati povraljivo. Pri toplotni pumpi smo si kurilno energijo zmeali iz brezeksergijske energije okolice in dodane eksergije (dela). Pri direktnem kurjenju z ognjem pa smo si to zmes tako pripravili (glej diagram A v sl. 18.5), da smo del dimnim plinom odvzete eksergije (2, 5, 8, 7 ) pretvorili v brezeksergijsko energijo in jo s tem uniili; to brezeksergijsko energijo smo dodali za kurjavo premajhni, brezeksergijski energiji
(8, 7, 9, 10) .
Tako smo dobili prav tako zmes eksergije in
brezeksergijske energije, kakrno zahteva kurilni proces. Iz omenjenega diagrama vidimo, da je energija, odvzeta dimnim plinom, tudi zmes brezeksergijske energije in eksergije. Razmerje obeh komponent pa ne ustreza zahtevam kurilnega procesa. Preve imamo dragocene eksergije in premalo brezeksergijske energije. Pravilno zmes bi si lahko pripravili tako, da preseek eksergije ne uniimo, ampak ga povraljivo odvzamemo in koristno porabimo, n.pr. za proizvodnjo elektrine energije. To storimo z delovnim kronim procesom, ki ga vrinemo med dimne pline in kurilni proces. Kako se to napravi, vidimo iz sl. 18.7, ki se naslanja na sl. 18.5. Tu imamo v diagramu TS isti kurilni proces B kakor v sl. 18.5. Tudi zgorevalni proces A' je isti proces kakor v sl. 18.5. Razlika je le v tem, da imata tu zgorevalni in kurilni proces enaki entropijski irini, medtem ko sta v sl. 18.5 ploskvi pod obema procesoma enaki. V sl. 18.5 je bila gorilnemu procesu odvzeta toplota enaka kurilni toploti procesa. V sl. 18.7 pa je brezeksergijska energija
(7, 8, 9, 10) ,
ki jo odvzamemo zgorevalnemu procesu, enaka brezeksergijski energiji
454
18. Kurilni procesi
(11, 12, 13, 14) , katero zahteva kurilni proces. Za proces A' potrebujemo seveda ve goriva,
kakor za proces A, saj je ploskev pod procesom A' in z njo v dimnih plinih razpololjiva toplota veja, kakor ploskev pod procesom A.
Slika 18.7: Diagram TS za kurjenje, zvezano z opravljanjem dela V toploti (2, 5, 9, 10) , odvzeti dimnim plinom, imamo na voljo zelo veliko eksergije,
(2, 5, 8, 7) . Od te eksergije porabimo za kurjenje le del (15, 16, 8, 7) , ostalo (2, 5, 16, 15) pa je preseek, ki ga hoemo z delovnim kronim procesom koristno odvzeti. To storimo takole: toploto (2, 5, 9, 10) prenesemo iz dimnih plinov povraljivo v delovno snov in z njo opravimo kroni proces (2, 5, 16, 15) . Najpripravneja delovna snov je vodna
namre para. Seveda bi morali pari dovajati toploto prav po temperaturnem predpisu krivulje 2, 5 . To ne gre, ker je temperaturna karakteristika pare drugana. Lahko si pa zamislimo tako hipotetino paro, ki bi ustrezala navedeni zahtevi. S kronim procesom odvzamemo pari preseek eksergije in ji pustimo le e kurilno eksergijo. Kurilno toploto (15, 16, 9, 10) , ki je v vsem enaka toploti, kakrno zahteva kurilni proces, odvajamo ob izotermi 15, 16 iz kronega procesa v kurjeni sistem. Pri takem, z delovnim procesom kombiniranem, kurilnem procesu ne uniujemo nobene eksergije; za kurjenje smo porabili ravno potrebno kurilno eksergijo, ne pa veliko ve kakor pri direktni kurjavi z ognjem. Tako kurjenje je s stalia energetike neprimerno bolj pravilno.
18. Kurilni procesi
455
Najenostavnejo obliko postrojenja za izvedbo kombiniranega delovnega in kurilnega postopka vidimo v shemi sl. 18.8. V parnem kotlu K proizvajamo paro stanja 2, ki ekspandira v turbini izentropno do tlaka nasienosti, ki ustreza kurilni temperaturi TK . Pri tej ekspanziji dobimo delo Wel , iz katerega lahko rpamo elektrino energijo. Iz turbine tee para v grelni sistem Gr, kjer oddaja kurilno kondenzacijsko toploto QK ob izotermi izobari 15, 16 . Z napajalno pumpo
P
in
po
morebitnem
regenerativnem pregrevanju dovajamo vodo stanja 16 v stanje 5 in nato nazaj v parni kotel. V praksi ima ta postopek seveda vrsto dodatnih izgub zaradi tehnino neogibnih Slika 18.8: Naprava za kurjenje in proizvodnjo elektrine energije nepovraljivosti. Najveje so izgube pri prenosu toplote iz dimnih plinov v vodo, oziroma v paro.
Temperaturna karakteristika dovoda toplote v paro lei namre precej pod temperaturno karakteristiko odvoda toplote iz dimnih plinov. S tem smo se peali pri parnih delovnih procesih (glej 16.4). Potem imamo tudi e izgube pri prenosu toplote iz kondenzirajoe pare v kurjeni sistem. Vse te izgube pa e priblino niso enake izgubam direktnega kurjenja. Tak kombinirani nain kurjenja in proizvajanja elektrine energije se vedno bolj uporablja v industriji in vejih naseljih s primerno strukturo odjemalcev kurilne energije. Postrojenja za kombinirano proizvodnjo elektrine energije in kurilne toplote imenujemo toplarne. V tem poglavju smo dognali, da zahtevajo kurilni procesi doloeno zmes eksergije in energije brez eksergije. Prav to velja tudi za kemine procese. Energija brez eksergije je pri takih procesih prav tako pomembna, kakor eksergija. Zaradi tega in zaradi enostavnosti izraanja, bi bilo dobro imeti posebno ime za energijo brez eksergije. Avtor predlaga za to besedo anergija1. Ta beseda je sestavljena iz grke predpone ali (alfa privativum), katera negira naslednjo besedo, v naem primeru (ergon) delo.
1
Rant, Z.: Termodinamika kurilnih procesov, SV, 1962 (1-2) 1-5
19. Plinski in parni tokovi
457
19. PLINSKI IN PARNI TOKOVI

V tehninih napravah imamo pogosto opravka s tokovi plinov ali par, n.pr. v cevovodih za prenos snovi in energij, v turbostrojih (turbinah, turbopumpah in turbokompresorjih), v katerih se kinetina energija toka pretvarja v delo na gredi stroja ali pa nasprotno; v obah, kjer se notranja energija plina ali pare pretvarja v kinetino energijo plinskega ali parnega curka, itd. Vsem tem procesom je skupno, da se pretaka plin ali para skozi prostor, ki je omejen s trdnimi stenami. Tak pretoni prostor se imenuje pretoni kanal. Zelo razirjeni so kanali s konstantnim kronim prerezom, n.pr. cevi.
19.1
UREJENI IN NEUREJENI TOKOVI
Oglejmo si razmere v pretonem kanalu s prerezom, ki je konstanten po velikosti in po obliki, n.pr. okroglo cev s konstantnim premerom. Vsak delec pretekajoe se snovi pretee pot, ki se imenuje tokovnica. Kadar ima kaka tokovnica vedno iste sosede, pravimo, da je tok
urejen ali laminaren. Hitrosti posameznih delcev so usmerjene pravokotno na prerez cevi.
Delci, ki vstopajo v cev v razlinih asih na istem mestu vstopnega prereza, potujejo po istih tokovnicah; te so torej asovno nespremenljive. e skrbimo za to, da je pretona koliina konstantna, se hitrosti v posameznih tokah s asom ne spreminjajo. Hitrosti so na poljubnem mestu toka konstantne po velikosti in po smeri. Tak tok se imenuje stacionaren ali ustaljen tok. Tehnini tokovi pa so veinoma neurejeni ali turbulentni. Pri takih tokovih sosedstvo tokovnic ni ve konstantno in smer hitrosti v splonem ni ve normalna na prerez pretonega kanala. Tokovnice se medsebojno prepletajo, hitrosti delcev imajo tudi komponente, ki leijo v prerezih in premikajo delce k stenam ali pa jih odmikajo od sten. Poteki tokovnic in hitrosti se spreminjajo s asom. Turbulentni tok ni stacionaren ali ustaljen v tistem smislu, kakor smo pojem stacionarnosti zgoraj definirali. Vendar pa tudi pri opisanih razmerah lahko govorimo o neki vrsti ustaljenosti v primeru, da se koliina pretoka skozi prerez ne spreminja s asom. Take tokove imenujemo kvazistacionarne ali skoraj ustaljene tokove. Vano je dognati, ali
458
je tok skozi cev laminaren ali pa turbulenten. Tu nam pomaga Reynoldsovo1 tevito Re, ki je utemeljeno v teoriji podobnosti:
Re = wd v
(19.1)
Tu pomeni:
w srednjo pretono hitrost (glej pozneje) m/s ; d premer cevi m;
v = / kinematino viskoznost m 2 /s
z dinamino viskoznostjo kg/ms in specifino maso kg/m3 . V oklepajih so navedene merilne enote veliin v sistemu mer MKSA. Za Re < 2400 jo tok zanesljivo laminaren, za Re > 3000 pa je tok zanesljivo turbulenten. Pri 2400 < Re < 3000 je tok lahko laminaren ali turbulenten. Laminarnost toka je v tem primeru labilna. Ker se pri turbulentnem toku v vsaki pretoni toki tako velikost hitrosti kakor tudi njena smer s asom popolnoma nepravilno spreminja, se na prvi pogled zdi, da se razmere v takem toku ne bodo dale matematino zasledovati. Skunja pa kae, da za termodinamine namene in tudi za veino drugih tehnikih vpraanj ni potrebna podrobna raziskava fine strukture turbulentnih tokov. Zadostuje raunati s srednjo hitrostjo v prerezu. Srednjo hitrost wm imenujemo tisto zamiljeno, v celem preseku konstantno hitrost, ki bi transportirala skozi prerez ravno toliko snovi, kakor jo transportirajo normalne komponente
wn vseh pravih hitrosti v prerezu. Normalna hitrost wn prenese v asovni enoti koliino dq
skozi diferencial dA prereza A:

dq = wn dA
(19.2)
Skozi prerez A transportirajo vse normalne komponente wn pretono koliino q:

q = wn dA
A
(19.3)
Osborne Reynolds, (1842-1912), profesor za tehnike znanosti, Manchester, Reynoldsovo tevilo 1883
459
Za namiljeno konstantno srednjo hitrost wm velja seveda:

q = wm A
(19.4)
Z izenaenjem desnih strani enab (19.3) in (19.4) dobimo konno:

wm =
A wn dA
A
(19.4a)
Kadar bomo govorili o hitrosti pretoka ali o pretoni hitrosti, bomo vedno mislili na srednjo
hitrost, ki jo bomo oznaevali na kratko z w. Koliino mase m, ki se pretaka v asovni enoti
skozi prerez, imenujemo masni tok. Masni tok skozi enoto prereza je relativni masni tok qs ali masna hitrost.
19.2
ENABA KONTINUITETE
V pretonem kanalu (sl. 19.1) izberemo dva prereza I in II. Vse veliine, ki pripadajo prerezu I, bomo oznaili z indeksom 1. Prerezu II pripadne veliine imajo indeks 2. V ustaljenem stanju je masni tok skozi prerez
I enak toku skozi prerez II in splono enak
masnemu toku skozi prerez i:

m1 = m2 = ... = mi = m
(19.5)
Po enabi (19.4) velja za prerez I:
m = 1 w1 A1
Slika 19.1: Enaba kontinuitete za prerez II:
m = 2 w2 A2
in za poljubni prerez:
m=w A
Ker pa je = 1 / v , je:
460
w1 A1 w2 A2 wA = =... = = m = konst v1 v2 v
(19.6)
To je enaba kontinuitete, ki preide za snovi s konstantnim ali praktino konstantnim volumnom (za nestisljive snovi) v obliko w A = konst , ki velja za kapljevinske tokove. e
delimo enabo (19.6) z m , dobimo enabo kontinuitete, napisano za enoto toka:
w A =1 v m
(19.7)
19.3
ENERGIJE V TOKOVIH
Cevovod, skozi katerega se pretaka plin ali para, je v smislu izvajanj pod toko 3.4
tehnina naprava, skozi katero se pretaka snov. Pri toku skozi odsek med prerezoma I
(stanje pretone snovi 1) in II (stanje pretone snovi 2) sodelujejo in se preobrazujejo razline energije sl. (19.2): vstopna kinetina energija pretoka, izstopna kinetina energija, notranja energija toka, med prerezoma I in II dovedena toplota 1 Q2 , geopotencialna energija, ki je odvisna od viine h (h1 in h2 ) nad nekim nivojem N. Dele geopotencialne energije pri tokih plinov in par skozi tehnine naprave je zaradi majhnih specifinih mas in
razmeroma majhnih viinskih razlik tako majhen, da ga lahko vedno zanemarimo. Za tok delovne snovi skozi tehnine naprave velja enaba (3.34), ki jo tu ponovimo:
Wt = H1 H 2 +1 Q2
(19.8) vzamemo vse
Pri Slika 19.2: Energija v toku
obravnavanju
tokov
veliine enabe (19.8) kot pretone veliine, torej kot veliine, ki vstopajo skozi prereze v
asovni enoti. Te veliine pripadajo masnemu toku m . Za enoto toka se glasi enaba (19.8):
Wt Q = h1 h2 + 1 2 m m
(19.9)
461
Ta enaba velja brez vsake omejitve za vse tokove, za povraljive in prav tako za nepovraljive. Ker pri toku skozi cevi ne odvzamemo napravi nobenega dela, slui delo, ki ga opravi delovna ali pretona snov, le za poveanje kinetine energije pretoka. Vstopna kinetina energija toka (v prerezu I) Wk1 je:
Wk1 =
2 m w1 2
(19.10)
Izstopna kinetina energija toka (v prerezu II) Wk 2 pa je:

Wk 2 =
2 m w2 2
(19.11)
Prirastek kinetine energije med prerezoma I in II je tedaj:

Wk = m
2 2 w2 w1 2
(19.12)
Iz enab (19.12) in (19.8) sledi:

m
2 2 w2 w1 = H 1 H 2 +1 Q 2 2
(19.13)
2 2 w2 w1 Q = h1 h2 + 1 2 2 m
(19.14)
Za primer, da leita mejna prereza I in II zelo blizu skupaj, dobimo z diferenciranjem enabe (19.14):
w dw = dh + dQ m
(19.15)
19.3.1 Adiabatni in izentropni tokovi
V naslednjem se bomo omejili na tehnino posebno vane adiabatne tokove. Pri takih tokovih je:
462
1 Q2
= 0 in dQ = 0
Enabi (19.14) in (19.15) se glasita za adiabatni tok:

2 2 w2 w1 = h1 h2 2
(19.16)
w dw = dh
(19.17)
Slika 19.3: Diagram pv za izentropni tok Pri adiabatnem toku tvori pretona snov zaprt termodinamien sistem. V povraljivem adiabatnem toku se zaradi tega entropija pretone snovi ne spremeni. Povraljiv adiabaten tok je torej tudi izentropen tok; preobrazba pretone snovi je izentropna. Povraljiv tok je tok brez trenja ob stenah kanala in brez notranjega trenja med delci snovi. Za tak tok velja:
2 2 w2 w1 = (h1 h2 )s 2
(19.18)
in
w dw = (dh )s
(19.19)
Ker pa je (po (3.43)):
(h1 h2 )s = v dp
1
(19.20)
je prirastek kinetine energije izentropnega toka enak povraljivemu tehninemu delu ob izentropni ekspanziji. Slika 19.4: Diagram hs za izentropni tok V cevnem prerezu I ima pretona snov stanje 1 z zaetnim tlakom
p1 in vstopno hitrostjo w1
(diagram sl. 19.3). Pri pretoku skozi cev do prereza II ekspandira snov izentropno do tlaka
p2 . Tu imamo hitrost w2 . Poveanje kinetine energije toka med prerezoma cevi I in II je
enako rafirano obrobljeni povrini v sl. 19.3.
463
Zelo primerno zasledujemo plinske ali parne tokove v diagramu hs. V sl. 19.4 se nahaja zaetno stanje plina 1 na izobari p1 . Konno stanje 2 lei v preseiu izentrope skozi 1 in izobare p2 . Izentropna razdalja stanja 1 od izobare p2 je enaka (h1 h2 )s in enaka prirastku kinetine energije toka. Za idealne pline dobimo po (7.57):
2 w2
2 w1
1 p p1 v1 1 2 = p 1 1
(19.21)
in
2 w2
2 w1
1 p R T1 1 2 = p 1 1
(19.22)
19.3.2 Tok s trenjem, nepovraljivi tok
Ker je trenje nepovraljivo, je tudi tok s trenjem nepovraljiv. Pri adiabatnem toku s trenjem se zaradi tega entropija pretone snovi povea:
s2 > s1
Za tok s trenjem veljata enabi (19.18) in (19.19) v obliki:

2 2 w2 w1 = (h1 h2 )s > s 2 1 2
(19.23)
in
w dw = (dh )ds > 0
(19.24)
Enabi (19.23) in (19.24) za tok s trenjem sta formalno enaki enabama za tok brez trenja (19.18) in (19.19); razlika je le v poteku preobrazbe, iz katere sledi diferenca entalpij. Pri istem zaetnem stanju 1 in istem konnem tlaku p2 lei konno stanje 2 zaradi poveanja entropije desno od izentropnega konnega stanja 2' (sl. 19.5). O podobnem poteku
464
Slika 19.5: Diagram pv za tok s trenjem nepovraljive preobrazbe med 1 in 2 ne moremo zaenkrat niesar doloenega povedati. V diagramu hs vriemo preobrazbo 1, 2 rtkano kot premico. Vidimo, da je pri toku s trenjem:
h1 h2 < h1 h ' 2
(19.25)
in da je zaradi tega prirastek kinetine energije toka s trenjem manji od prirastka kinetine
Slika 19.6: Diagram hs za tok s trenjem energije v toku brez trenja:

2 2 2 w2 w1 2 < w2 w1 2 2 tr s
(19.26)
Izguba kinetine energije zaradi trenja je enaka h (sl. 19.5). Vse zanimive veliine
(h1 h'2 ) , (h1 h2 )
in h lahko posnamemo iz diagrama hs kot daljice. Specifini
volumen v2 v stanju 2 je veji od specifinega volumna v' 2 v stanju 2'. Zato lei stanje 2 v
465
diagramu pv tudi desno od stanja 2' na izentropi skozi 1 (sl. 19.6). Zaradi nepovraljivosti preobrazbe 1, 2 pa v sl. 19.6 rafirano obrobljena ploskev ne predstavlja ob ekspanziji 1, 2 opravljenega dela oziroma poveanje kinetine energije toka.
19.3.2.1 Mehanizem toka s trenjem
S trenjem se en del ekspanzijskega dela toka sproti pretvarja v toploto, ki ostane v posameznih delcih pretone snovi in poveuje njihovo entalpijo. Pri toku s trenjem imamo tedaj dve superponirani spremembi entalpije: zmanjanje entalpije zaradi ekspanzije, pri emer se entalpija pretvarja v delo oziroma kinetino energijo toka, soasno pa se en del
Slika 19.7: Model za tok s trenjem: T turbina, G generator, R upornik opravljenega dela oziroma kinetine energije s trenjem spreminja v toploto, ki se vraa v pretono snov in tako ponovno povea njeno entalpijo. Zato je pri enaki tlani razliki toku s trenjem odvzeta entalpija manja kakor entalpija, ki bi jo oddal tok brez trenja. Razmere bomo bolje razumeli, e si dogodek predstavljamo v zaenkrat e zelo grobem modelu. Tok v cevi (sl. 19.7) je brez trenja. Med prerezoma X in Y smo postavili v cev na treh mestih I, II in III turbine, ki odvzemajo toku en del kinetine energije in jo v generatorjih G pretvarjajo brez izgub v elektrini tok. Energijo elektrinega toka vraamo z grelniki R nazaj v tok. Vsa naprava je dobro toplotno izolirana, proces je zaradi tega adiabaten. Turbina in grelnik sta vedno tako blizu skupaj, da je njuna razdalja proti drugim dimenzijam naprave zanemarljiva. Razmere v tej napravi bomo zasledovali v diagramu pv (sl. 19.8). V prvem odseku od X do I je prirastek kinetine energije enak povrini (1, 2, 3, 4 ) in tudi enak izentropni razliki entalpij (h1 h2 )s :
466
(h1 h2 )s
= ploskev (1, 2, 3, 4 )
(19.27)
Slika 19.8: Diagram pv modelnega toka s trenjem Od tega prirastka kinetine energije porabi turbina rafirani del za kurilno toploto, ki se
dovaja toku ob izobari 2, 5 . Koliina te toplote je Q I oziroma na enoto pretoka Q I m in je

zaradi izobarnega dovoda enaka entalpijski razliki stanj 5 in 2:
QI = h5 h2 = ploskev (6, 7, 3, 2 ) = h6 h2 m
(19.28)
Po turbini I je preostal v toku koristen prirastek kinetine energije WkI , oziroma na enoto
pretoka WkI m , ki je enak nerafiranemu delu ploskve (1, 2, 3, 4 ) , torej enak ploskvi
(1, 6, 7, 4) .
Zaradi (19.28) je:
h6 = h5
in
WkI = h1 h6 = h1 h5 m
(19.29)
Iz stanja 5 sledi v cevnem odseku od I do II enak proces kakor iz stanja 1 in to se ponovi e enkrat iz stanja 10 v cevnem odseku od II do III. Tako pridemo v konno stanje 15. Za drugo in tretjo stopnjo dobimo analogno prvi stopnji:
h11 = h10
467
WkII = h5 h11 = h5 h10 m Q II = h10 h8 = h11 h8 m
(19.30)
(19.31)
in
h16 = h15
WkIII = h10 h16 = h10 h15 m Q III = h15 h13 = h16 h13 m
(19.32)
(19.33)
Celotno v prirastek kinetine energije pretvorjeno delo je Wk in je enako vsoti koristnih del v vseh treh odsekih:
Wk 1 (WkI + WkII + WkIII ) = = m m
= (h1 h5 ) + (h5 h10 ) + (h10 h15 )

Wk = (h1 h15 ) m
(19.34)
To delo je enako razliki entalpij zaetnega in konnega stanja, kakor to zahteva tudi enaba (19.23). Celotna toplota trenja Qtr pa je:
Qtr 1 = (Q I + Q II + Q III ) = m m
= (h5 h2 ) + (h11 h8 ) + (h16 h13 )
(19.35)
468
Ta toplota pa je v diagramu pv enaka stopniasti povrini (1, 2, 5, 8, 10, 13, 14, 4 ) , zmanjani za koristno delo, oziroma zmanjani za poveanje kinetine energije toka. Namesto v tri turbinske in grelne odseke lahko razdelimo progo X , Y v ve takih odsekov. Proces bo imel v diagramu ve, ali zato manj izrazitih stopenj. im ve takih odsekov si zamislimo, tem bolj gladka postaja ekspanzijska krivulja. Pri nad vse velikem tevilu stopenj bo krivulja popolnoma gladka. Dobili bomo pravo sliko toka s trenjem. Ekspanzijska krivulja, ki predstavlja povprena stanja v posameznih prerezih cevne proge, se da matematino opisati z enabo:
p v m = konst
(19.36)
Slika 19.9: Diagram pv za tok s trenjem Ker je ekspanzija zvezana z notranjim trenjem in je preobrazba nepovraljiva, ne smemo eksponenta m zamenjavati z eksponentom n povraljive politrope. Sicer je geometrini potek obeh preobrazb za m = n identien. Razlika pa je v tem, da smo povraljivi politropi dovedli toploto od zunaj, medtem ko je nepovraljiva preobrazba p v m = konst rpala enako koliino toplote iz lastne energije nepovraljivo s trenjem. Zvezna gladka ekspanzija toka s trenjem je prikazana v sl. 19.9. Preobrazba toka brez trenja od zaetnega stanja 1 do tlaka p2 bi potekala po izentropi skozi 1 do stanja 3. Pri tem bi se opravilo maksimalno delo in s tem bi se maksimalno poveala kinetina energija toka za znesek:
469
Wks = (h1 h3 )s = v dp m
1
(19.37)
Ta energija je enaka povrini (1, 3, 4, 5) . Zaradi trenja poteka preobrazba po krivulji p v m = konst skozi stanje 1 do stanja 2 na tlaku p2 . Koristno delo, ki je povealo kinetino energijo toka, je pri tej preobrazbi:
2 Wk w 2 w1 Wks = h1 h2 = 2 < m m 2
(19.38)
To delo pa je enako povraljivemu tehninemu delu ob izentropi iz stanja 1 do stanja 6, v katerem je entalpija h6 enaka entalpiji h2 :
h6 = h2
Stanje 6 lei v preseiu izentrope skozi 1 in izentalpe skozi 2. Wk m je potem takem tudi
enako ploskvi (1, 6, 7, 5) . Toplota trenja ali delo trenja pa je enako razliki celotne ploskve diagrama (1, 2, 4, 5) in koristnega dela (1, 6, 7, 5) . Izgube dela zaradi trenja1 in tem izgubam enaka izguba prirastka kinetine energije so enake:
Wks Wk = h m
(19.39)
h je enak ploskvi (6, 3, 4, 7 ) . To so definitivne izgube procesa. Ploskev (1, 2, 3) predstavlja
tisti del toplote trenja, ki se med preobrazbo pretvarja nazaj v koristno delo. Ta toplota trenja je nastala iz energije, odvzete koristnemu delu (1, 6, 7, 5) in je po ovinku sproti pritekala nazaj v koristno energijo. im veje so izgube zaradi trenja, tem manja je koristna razlika entalpije (h1 h2 ) . S porastom izgub se toka 2 pomika v sl. 19.9 vedno bolj proti desni, toka 6 pa se pomika proti toki 1. Skrajna desna lega stanja 2 je preseie izentalpe skozi 1 z izobaro p2 . V tem primeru je:
h1 = h2
in
h1 h2 = 0
Izgube dela zaradi trenja niso enake delu trenja!
470
Toka 6 lei v toki 1, ploskev (1, 6, 7, 5) je enaka ni. Koristnega dela ni. To je primer iste duitve, pri kateri se s trenjem unii celotno med tlakoma p1 in p2 razpololjivo delo. Pri
idealnih plinih poteka taka ekspanzija po izentalpi - izotermi in v enabi (19.36) je:
m =1
19.3.3 Tokovi skozi obe 19.3.3.1 Splono
obe ali dulci so kratke cevi posebne oblike, v katerih se pretvarja potencialna energija tekoin (kapljevin in plinov) v kinetino energijo. Ker so obe kratke, se toku skoznje ne dovajajo upotevne koliine toplote, niti se iz njega ne odvajajo. Pretok skozi obe je
adiabaten. Pogosto, vendar ne vselej, je dotona hitrost v
obo enaka ni ali vsaj v primerjavi z izstopno hitrostjo tako majhna, da jo lahko zanemarimo. V zelo veliki posodi I (sl. 19.10)1 se nahaja plin stanja 1
( p1, v1 , T1, h1 ) ,
ki izteka s hitrostjo w0 skozi obo ,
izstopnega prereza A0 , v prostor tlaka p2 . Skrbimo za to, da Slika 19.10: Iztok iz obe ostane plin v posodi konstantno v stanju 1. V dovolj veliki razdalji pred obo plin praktino miruje, ker so tam pretoni
prerezi zelo veliki, n.pr. prerez A1 . Zaradi w1 = 0 in w2 = w0 ter h2 = h0 piemo enabo (19.16) takole:
2 w0 = h1 h0 2
(19.40)
ali
w0 = 2 (h1 h0 )
(19.41)
V tej sliki je narisan samo del posode z iztono obo.
471
V teh enabah je h0 specifina entalpija plina v izstopnem prerezu. O stanju plina 0 v izstopnem prerezu A0 zaenkrat e ne vemo niesar podrobnega. Na vsak nain je tlak p0 lahko enak zunanjemu tlaku p2 , ne izkljuujemo pa monosti, da je p0 razlien od p2 . Pozneje bomo spoznali metodo za doloitev velikosti tlaka p0 . Tu pa predpostavljamo, da ta tlak poznamo. Entalpijsko razliko, ki se pretvarja v kinetino energijo curka, izstopajoega iz obe, lahko posnamemo iz diagrama hs, kakor smo e razloili v sl. 19.4 in 19.5. Kadar potuje tok skozi obo brez trenja, lei izstopno stanje 0 v preseiu izentrope skozi zaetno stanje 1 in izobare p2 . Tedaj je tudi izstopna hitrost w0 max maksimalna:
w0 max = 2 (h1 h0 )s
(19.42)
Izgube zaradi trenja zmanjajo izstopno hitrost, kar lahko upotevamo s hitrostnim koeficientom < 1 : Slika 19.11: Hitrostna skala k diagramu hs
w0 tr = w0 max = 2 (h1 h0 )s
(19.43)
Izgube zaradi trenja v obah so sorazmerno majhne, ker so le-te
kratke. Normalne vrednosti koeficienta leijo med 0,98 in 0,95. Da bi si prihranili raunanje korena v enabi (19.42), imajo nekateri diagrami hs posebno hitrostno skalo, na kateri oditamo k dani, iz diagrama posneti entalpijski razliki, pripadajoo hitrost w0 (sl. 19.11).
19.3.3.2 Iztona hitrost idealnega plina brez trenja
Za idealne pline velja po enabah (7.39) in (7.57):
(h1 h0 )s
in
0 = v dp 1 s
p v = konst
(19.44)
472
1 2 w0 = p1 v1 1 p0 p 2 id 1 1
(19.45)
19.3.3.3 Iztona hitrost idealnega plina s trenjem
e poznamo eksponent m preobrazbe s trenjem (sl. 19.9, enaba (19.36)), lahko za idealne
2 pline izraunamo izstopno hitrost iz obe takole: w0 tr / 2 je enako ploskvi (1, 6, 7, 5) . Toka
6 lei na fiktivnem tlaku p' 2 . Torej:

2 w0 tr 2
1 = p v 1 p' 2 1 1 p 1 id 1
(19.46)
Stanje 6 dobimo kot preseie izentrope skozi 1 in izentalpe skozi 2; pri idealnih plinih je izentalpa obenem izoterma. Enaba te izoterme je: p v = R T2 = konst Ker leita stanji 1 in 2 na krivulji p v m = konst je po (7.63):
T2 = p T1 1
m 1 p2 m
(19.47)
= p 1
m 1 p0 m
(19.48)
Zaradi lege stanja 6 na izentropi skozi 1 pa velja: T6 T2 p' 2 = = T1 T1 p1 Iz (19.48) in (19.49) dobimo:
p0 p 1
m 1 m
1
(19.49)
p' = 2 p 1
(19.50)
To vstavljeno v (19.46), da:
473
2 w0 tr 2
m 1 = p v 1 p0 m 1 1 p 1 id 1
(19.51)
19.3.3.4 Iztona hitrost pare
eprav obnaanje pare odstopa od obnaanja idealnega plina, dajo, kakor dokazuje izkunja, enabe (19.46) in (19.51) za iztono hitrost prav zadovoljive rezultate, e postavimo za pregreto paro = 1,3 , za mokro paro pa = 1,135 . Taki izrauni pa niso priporoljivi za velika tlana razmerja. Tudi pri prehodu ekspanzije ez zgornjo mejno krivuljo ta metoda ne ustreza. V takih primerih so umestni kasneje razloeni grafini postopki.
19.3.4 Oblika obe
Najvejo izstopno hitrost iz obe doseemo, kadar je tlak p0 v izstopnem prerezu A0 enak zunanjemu tlaku p2 , to je tlaku v prostoru, v katerega tekoina (kapljevina, plin) izteka. Od kapljevin sem smo navajeni, da se avtomatino in v vseh razmerah vzpostavlja stanje p0 = p2 , ne glede na razmerje konnega in zaetnega tlaka p2 p1 in ne glede na obliko obe. V obah elimo dosei zvezno zmanjanje tlaka od p1 na p2 in zvezno poveanje hitrosti na w0 . Za nestisljive tekoine (kapljevine) se glasi enaba kontinuitete w A = konst . V tem primeru se Slika 19.12: Potek tlaka nad dolino obe mora prerez obe z naraanjem hitrosti enakomerno zmanjevati. obe za kapljevine so konvergentne. Plini se razlikujejo od kapljevin tudi po
veliki stisljivosti. Njihova enaba kontinuitete je bolj komplicirana in se glasi (glej (19.6)):
wA = konst = m v
(19.52)
ali za enoto masnega toka z a = A m :
474
wa =1 v
(19.53)
Pri ekspanziji plina ali pare v obi se tlak zmanjuje, specifini volumen raste in ravno tako tudi hitrost. Prerez A oziroma specifini prerez a sta odvisna od razmerja w v in ne moremo vnaprej trditi, kakna mora biti oblika obe. Ako raste w hitreje od v, mora biti oba konvergentna, e pa raste w poasneje od v, mora biti oba divergentna. Zato moramo razmere pri ekspanziji plina v obi podrobno raziskati. Pri toku skozi obo naj bi tlak monotono padal od zaetne vrednosti p1 na najnijo konno vrednost p2 . Zmanjevanje tlaka vzdol obe si zamislimo po nekem primernem zakonu (gladki krivulji), kakor je to narisano v sl. 19.12. Z ustrezno obliko obe lahko izsilimo tak predpisani potek tlaka. Vsakemu tlaku pripada namre doloen specifini volumen v, ki ga za idealne pline izraunamo iz
ekspanzijskega zakona p v = p1 v1 (tok
m brez trenja) oziroma p v m = p1 v1 (tok s
trenjem). Za realne pline in za pare dobimo specifini volumen iz ekspanzijske krivulje, vrisane v nek diagram stanja (n.pr. diagram Slika 19.13: Diagram p (v, w, a) za pretok skozi obo hs). Vsakemu tlaku p pripada tudi doloena hitrost w, katero izraunamo po znanih
enabah za ekspanzijo od p1 na p. Konno ustreza vsakemu tlaku p specifini prerez obe:

a= v w
(19.54)
Potek veliin v, w in a vriemo kot abscise v diagram p (v, w, a ) , ki ima tlake na ordinatah (sl. 19.13). Iz tega diagrama dobimo na premicah p = konst vse tlaku p pripadne in za obliko obe odloilne veliine. Specifini volumen, ki je v zaetku enak v1 , med ekspanzijo stalno naraa; z zmanjujoim se tlakom raste ez vse meje (za p 0 gre v ) . Zaetna hitrost je enaka ni. Kinetina energija se rpa iz konne notranje energije plina in zaradi tega je tudi najveja dosegljiva hitrost wmax konna. To hitrost doseemo pri ekspanziji plina v vakuum. Za
475
idealne pline in izentropno ekspanzijo izraunamo wmax z enabo (19.45), v katero vstavimo p0 = 0 , torej:
(wid , max )s =
2 p1 v1 = 1
2 R T1 1
(19.55)
Maksimalna iztona hitrost je odvisna le od zaetne temperature T1 plina in od njegove molekularne mase , in sicer tako, da imajo plini z manjo molekularno maso vejo iztono hitrost. im manji pa je , im ve atomov sestavlja molekulo, tem veji je wmax ob sicer enakih okolnostih. Maksimalne iztone hitrosti nekaterih plinov pri zaetni temperaturi T1 = 300 K so zbrane v tabeli 19.1. Te hitrosti doseejo plini pri izentropnem iztoku v vakuum, ne glede na zaetni tlak p1 . Tabela 19.1: Maksimalne iztone hitrosti nekaterih plinov za izentropno ekspanzijo od temperature T1 = 300 K v popolni vakuum R kJ/kg K 188,8 234,0 287,0 2078,0 4122,0 1,31 1,34 1,40 1,66 1,40
wmax m/s
Plin Oglj. dioksid CO 2 Klor Zrak Helij Vodik He H2 Cl 2
44 35,5 29 4 2
691 743 776 1763 2940
V zaetku, pri tlaku p = p1 , je hitrost w1 = 0, specifini volumen v1 pa je konen in veji od ni. Zato je specifini prerez a1 = v1 / 0 = . Pri tlaku p = 0 je hitrost veja od ni in konna, specifini volumen pa je neskonen. Zato je pri p = 0 tudi specifini prerez a = . Za vmesne tlake p ( p1 > p > 0) pa sta w in v konna in veja od ni. Zato je v tem podroju tudi specifini prerez a konen in veji od ni. Iz vsega tega sledi, da ima specifini prerez med p = p1 in p = 0 minimalno velikost (glej sl. 19.13). Ta najmanji prerez obe imenujemo
476
Lavalov1 prerez a L in AL . Hitrost v tem prerezu je Lavalova hitrost wL in tudi veliine stanja pretone snovi v tem prerezu imenujemo Lavalove (n.pr. Lavalov tlak p L ). Velikokrat se najoji prerez obe in njemu pripadne veliine imenujejo tudi kritini prerez in kritine veliine. Ker pa je beseda kritien rezervirana za kritino stanje pri uparjanju, jo za rabo tu ne priporoamo. Da bi izsilili ekspanzijo od zaetnega tlaka p1 na tlak p2 , moramo obo oblikovati po predpisu krivulje a = a ( p ) v diagramu sl. 19.13. Prerez obe se bo stalno (monotono) manjal, e je tlak p2 > p L . V tem primeru je oba za plin ali paro konvergentna, kakor so to obe za kapljevine. Kadar pa je p2 < p L , moramo obo za najojim prerezom spet raziriti. Takim konvergentno-divergentnim obam pravimo Lavalove obe. Laval je bil prvi, ki je konvergentno-divergentne obe uporabljal v tehniki praksi.
19.3.4.1 Razmere v Lavalovem prerezu
Za najmanji prerez a min = a L velja:

da = 0
(19.56)
Enabo kontinuitete a w v = 1 logaritmiramo in diferenciramo. Z upotevanjem enabe (19.56) dobimo za Lavalov prerez:
dw dv = wL v L
(19.57)
Najprej bomo raziskali Lavalove razmere za tok brez trenja. V tem primeru je po enabi (19.17): w dw = (dh )s = v dp Izentropa idealnega plina ima enabo p v = konst , kar da diferencirano:
p dv + v dp = 0
(19.58)
(19.59)
Charles Gustav Patrik De Laval, (1845-1913), doktor filozifije, nenavadno mnogostranski inenir, Stockholm, Lavalova turbina 1883
477
V enabo (19.59) vstavimo dv iz (19.57) in v dp iz (19.58):

pL
vL dw wL dw = 0 wL
(19.60)
iz esar izraunamo Lavalovo hitrost:

wL id = p L v L
(19.61)
Formula (19.61) je enaka formuli za zvono hitrost pri Lavalovem stanju plina ( p L , v L ) . V najojem prerezu obe je hitrost plina enaka zvoni hitrosti. Izraza (19.61) ne moremo kar tako porabiti za izraunavanje hitrosti wL , ker sta nam p L in v L neznana. Ti veliini bomo izrazili z znanimi veliinami zaetnega stanja plina. To storimo takole: Iz (19.45) in iz (19.61) sledi:
1 2 wL pL vL pL = = p1 v1 1 p 2 1 2 id 1
(19.62)
in iz tega:
1 vL 2 p1 p1 = v1 1 p L p L
(19.63)
Ker pa je p1 v1 = p L v L , je tudi: 1
v L p1 = v1 p L (19.64) vstavimo namesto v L v1 v (19.63), kar da konno:

pL 2 1 p = + 1 1 id
(19.64)
(19.65)
(19.65) vstavimo v (19.62), iz esar dobimo za Lavalovo hitrost:
478
wL id =
2 p1 v1 +1
(19.66)
Formuli (19.65) in (19.66) drita seveda le za idealne pline in za take, ki se zadostno pribliujejo idealnemu obnaanju. Lavalov tlak je doloen del zaetnega tlaka in je odvisen samo od eksponenta izentrope iztekajoega plina (glej enabo (19.65)). Naslednja tabela vsebuje razmerja p L p1 za razline . Tabela 19.2: Lavalsko tlano razmerje p L p1 pri izentropnem iztoku idealnega plina
1,66 0,488
1,4 0,528
1,3 0,546
1,135 0,577
p L p1
Kadar je p2 > p L , torej p2 p1 > p L p1 , govorimo o nadlavalskem tlanem razmerju, kadar pa je p2 < p L in p2 p1 < p L p1 , je tlano razmerje podlavalsko. Dokler je zunanji tlak, t. j. tlak p2 , proti kateremu plin ekspandira, veji ali v skrajnem primeru enak Lavalovem tlaku, se prerez obe po diagramu sl. 19.13 monotono zmanjuje. Ustrezna oba je konvergentna. V iztonem (najmanjem) prerezu obe se vzpostavi zunanji tlak ( p0 = p2 ) . Ekspanzija plina od zaetnega tlaka p1 do najnijega (zunanjega) tlaka p2 poteka v urejenih in predpisanih razmerah celotno v obi. Vsa potencialna energija plina se pretvarja v kinetino energijo. Iz obe izstopajoi curek ima maksimalno hitrost in je v tlanem ravnoteju s prostorom, v katerega izteka. Zaradi tega je dobro definiran po smeri in obliki in je razmeroma stabilen. ele po dalji poti se zaradi povrinskega trenja z obdajajoim plinom polagoma razkroji (sl. 19.14). Kadar pa je zunanji tlak p2 manji od Lavalovega tlaka, moramo obo za najmanjim prerezom spet raziriti, da bi v njej dosegli popolno ekspanzijo plina na zunanji tlak. e ta raziritev manjka, ekspandira plin v obi le do Lavalovega tlaka p L in ima pri izstopu iz obe le Lavalovo hitrost wL (sl. 19.15). Nadaljna ekspanzija na zunanji tlak se dogaja v curku izven obe.
479
Ker pa razmere te ekspanzije niso ve predpisane s stenami obe, je ekspanzija neurejena. Izstopajoi curek ima veji tlak od zunanjega in ekspandira nasilno tudi v radialni smeri (eksplodira). Zaradi vztrajnosti preletijo radialno pospeni delci plina ravnotene lege in v curku nastane podtlak. Ta podtlak ima za posledico ponovno kontrakcijo s poveanjem tlaka itd. Curek utrpi nekaj takih nihanj in se razpri v najkrajem asu.
Slika 19.14: Iztok plina iz konvergentne obe pri nadlavalskem tlanem razmerju
Slika 19.15: Iztok plina iz konvergentne obe pri podlavalskem tlanem razmerju
Pri podlavalski ekspanziji izstopa curek iz konvergentne obe z manjo kinetino energijo, kakor bi ustrezala razpololjivemu tlanemu razmerju. Curek ni urejen in zato tehnino ni uporabljiv. Pri podlavalski ekspanziji je navadna konvergentna oba dvojno kodljiva: kinetina energija curka pri izstopu je manja od dosegljive in e ta zmanjana energija se da le slabo izkoristiti zaradi neurejenih razmer v curku.
19.3.5 Lavalove obe
Pri Lavalovi obi upotevamo zahtevo, da se mora prerez obe za Lavalovim prerezom primerno poveati, da bi dosegli pri podlavalskih tlanih razmerjih urejeno ekspanzijo toka na zunanji tlak p2 . Lavalova oba ima na konvergentni del prikljuen divergentni del, Lavalova oba je konvergentno- divergentna, sl. 19.16. Ker je v kratkih obah trenje manje kakor v dolgih, gledamo na to, da so obe kraje. Konvergentni del Lavalove obe je lahko zelo kratek, ker so konvergentni tokovi vedno z obliko kanala izsiljeni. Divergentni del obe pa ne sme biti prekratek, raziritveni kot mora biti razmeroma majhen. Pri vejih raziritvenih kotih utegne tok odstopiti od stene, med tokom in steno se pojavljajo vrtinci, razmere v toku postanejo neurejene.
480
Iz diagrama sl. 19.13 vidimo, da najmanjemu specifinemu prerezu a L ustreza pri doloenem zunanjem tlaku doloen izstopni specifini prerez a0 . Seveda velja to tudi za absolutne prereze AL in A0 . Lavalova oba mora biti za dano tlano razmerje pravilno dimenzionirana. Medtem ko izstopa pri Slika 19.16: Iztok plina iz Lavalove obe nadlavalskem tlanem razmerju iz vsake
konvergentne obe urejen curek, ki je uravnoteen z
zunanjim tlakom in v katerem je vsa razpololjiva potencialna energija pretvorjena v kinetino, izstopa iz Lavalove obe urejen curek z maksimalno kinetino energijo le takrat, kadar razmerje a L a0 ustreza tlanemu razmerju p2 p1 . Razmerje a L a0 je mera za raziritev obe, imenujemo ga tudi na kratko raziritev obe.
19.3.5.1 Tok brez trenja in raziritev Lavalove obe
Pri toku brez trenja poteka ekspanzija plina tudi v razirjenem delu obe po izentropi. Pri popolni ekspanziji je tlak v izstopnem prerezu enak zunanjemu tlaku: p0 = p2 . Izraunali bomo ustrezni specifini izstopni prerez a0 , pri katerem doseemo tako popolno ekspanzijo. Pri tem predpostavljamo, da je pretono sredstvo idealni plin. Iz enabe kontinuitete za Lavalov in za izstopni prerez:
a L wL a0 w0 = =1 vL v0
(19.67)
dobimo:
a L w0 v L = a 0 wL v 0
(19.68)
Zaradi izentropne ekspanzije je:

1
v L p2 = v0 p L
(19.69)
481
Z enabo (19.65) dobimo:

1
v L p2 + 1 1 = v0 p1 2
(19.70)
V enabo (19.68) vstavimo w0 iz enabe (19.45), wL pa iz enabe (19.66) in v0 v L iz enabe (19.70), iz esar sledi:
aL = a0 id , s 2
1 + 1 1
p 1
1 p2
1 + 1 p2 1 1 p1
(19.71)
19.3.5.2 Tok s trenjem
Na podoben nain se bomo lotili toka s trenjem v obah. Omejili se bomo tudi tu zaenkrat na tok idealnega plina. Razmere so analogne toku brez trenja in velja diagram sl. 19.13 smiselno tudi za tok s trenjem. Pri toku s trenjem poteka ekspanzija po enabi:
p v m = konst = p1 v1m
hitrost pri tlaku p pa je doloena z enabo (19.51):
m 1 2 p m p1 v1 1 p 1 1
(19.72)
wtr =
(19.73)
Za Lavalov (najoji) prerez obe velja seveda:

dw wL = dv v L
(19.74)
dw dobimo z diferenciranjem enabe (19.73):
482
m 1 p 1 p1 v1 p 1 m 1 p1 dw = dp m 1 2 p m p1 v1 1 p 1 1 Iz diferenciacije enabe (19.72) pa sledi:

v 1 p m dv = 1 1 dp m p p
1
1 m
(19.75)
(19.76)
Za w in v vzamemo vrednosti iz (19.73) in (19.72). To vse in (19.75) ter (19.76) vstavimo v (19.74) in pri tem e postavimo p = p L tr . S krajanjem in algebraino preureditvijo dobimo:
p L tr p 1
2 m 1 = id m + 1
(19.77)
e vstavimo v enabo (19.73) p L tr za p, je Lavalova hitrost s trenjem:
(wL tr )id =
ali preurejeno:
m 1 2 p1 v1 m +1 1
(19.78)
(wL tr )id =
kar da s primerjanjem z enabo (19.66):
m 1 +1 m +1 1
2 p1 v1 +1
(19.79)
(wL tr )id = wL id
m 1 +1 m +1 1
(19.80)
19.3.5.3 Raziritev Lavalove obe s trenjem
Raziritev, potrebna za urejeno ekspanzijo do zunanjega tlaka p2 , je spet enaka:
483
a L w0 v L a = w v L 0 tr 0
(19.81)
Tu je analogno (19.70):
vL v 0
+ 1 m 1 = p 2 1
1 p2 m m
(19.82)
w0 tr izraunamo iz enabe (19.73) s p = p2 , wL tr pa vzamemo iz enabe (19.80). Tako dobimo konno:

aL a 0 m + 1 m 1 = id , tr 2
1
p2 m p 1
m 1 m + 1 p2 m 1 m 1 p1
(19.83)
19.3.6 Tok idealnih plinov skozi obe

Tok m (masa v asovni enoti) skozi poljuben prerez A obe, v katerem vlada tlak p,
izraunamo po naslednji formuli:

m = Aw= A
w v
(19.84)
Za tok idealnih plinov brez trenja vzamemo w iz enabe (19.45) in v iz enabe izentrope. Te vrednosti vstavimo v (19.84), kar da:
2 +1 2 p1 p p =A p 1 v1 p1 1
mid
(19.85)
Prerez A na poljubnem mestu obe s tlakom p je iz tega: A=
m ( p)
(19.86)
Tu je
( p)
simbol za koren v (19.85). Specifini prerez a na istem mestu je potem:
484
a=
A = m
1 ( p)
(19.87)
Za tok idealnih plinov s trenjem skozi obe vstavimo v enabo (19.84) wtr iz enabe (19.73) in v iz enabe (19.72):
2 m +1 2 p1 p m p m =A p 1 v1 p1 1
mid , tr
(19.88)
Posebno velja za Lavalov prerez in za tok idealnega plina brez trenja:
p L 2 1 = p1 + 1
+1
mid , s = m L id , s = AL
p 2 1 1 v1 + 1
(19.89)
in analogno za Lavalov tok idealnega plina s trenjem: p m 1 2 m 1 1 v1 1 m + 1

m +1
mid , tr = mL id , tr = AL
(19.90)
19.3.7 Tok pare in neidealnih plinov skozi obe
Kakor smo e rekli, se da izentropna ekspanzija pregrete pare zadovoljivo opisati z enabo: p v 1,3 = konst izentropna ekspanzija mokre pare pa z enabo: p v 1,135 = konst (19.92) (19.91)
Za parne tokove brez trenja (kratke obe, razmeroma majhna ekspanzijska razmerja) dobimo sprejemljive rezultate, e vstavimo v ustrezne formule za tok idealnih plinov eksponente iz
485
(19.91) in (19.92), seveda pod pogojem, da ekspanzijsko razmerje ni preveliko in da ekspanzija ne prestopa iz pregretega obmoja v mokro paro. V primeru, da ekspanzija prestopa zgornjo mejno krivuljo ali da je ekspanzijsko razmerje veje ali da se mora upotevati trenje, je najbolje uporabiti diagram hs. V ta diagram vriemo ekspanzijsko linijo in iz njega posnemamo za konni tlak in za tlake med zaetnim in konnim tlakom specifine volumne ter specifine entalpije, s katerimi izraunamo pripadne hitrosti. Tako lahko nariemo diagram po vzorcu sl. 19.13, ki daje vse podatke za dimenzioniranje obe. Podobno postopamo tudi tedaj, kadar moramo upotevati neidealnost plinov. Za nekatere take pline obstajajo diagrami hs, s katerimi delamo prav tako kakor z diagramom hs za vodno paro.
19.3.8 Neustrezne obe
Pri nadlavalskem tlanem razmerju ( p2 > p L ) se pri vseh obah vzpostavi v iztonem prerezu zunanji tlak p0 = p2 . Pretok je doloen z razmerami v tem prerezu. Izraunamo ga po formulah (19.85) in (19.88) za idealne pline, za realne pline in pare pa najbolje z diagramom hs. Pri podlavalskem tlanem razmerju ( p2 < p L ) se vzpostavijo v najmanjem prerezu obe lavalske razmere (Lavalov tlak, Lavalova hitrost itd.). Pretok skozi obo je doloen z razmerami v najmanjem prerezu. Pri konvergentnih obah je najmanji prerez izstopni prerez, pri Lavalovih obah pa najmanji prerez ni izstopni prerez. Pri podlavalskih iztonih razmerah se pretok skozi obe izrauna za idealne pline po formulah (19.89) in (19.90), za realne pline ali pare pa najbolje z diagramom hs. Ker je pri Lavalovih obah in podlavalskem tlanem razmerju tok doloen z velikostjo Lavalovega prereza in ker so razmere v tem prerezu odvisne le od zaetnega stanja plina, nima raziritev izstopnega prereza nobenega vpliva na pretono koliino. Raziritev obe ne
povea toka. Kakor e vemo, omogoa raziritev samo urejeno ekspanzijo na podlavalski
zunanji tlak in s tem poveanje kinetine energije in urejenost curka.
486
19.3.8.1 Lavalove obe pri napanem zunanjem tlaku
Pri danem zaetnem tlaku p1 ustreza doloeni raziritvi Lavalove obe prav tako doloen zunanji tlak p2 . oba deluje pravilno samo pri tem zunanjem tlaku, to se pravi, curek ima samo v tem primeru maksimalno kinetino energijo in je pravilno uravnan, kompakten in stabilen. Vsaka sprememba zunanjega tlaka pokvari urejene, optimalne razmere iztoka iz Lavalove obe. Ako je zunanji tlak niji od pravilne vrednosti, se razmere v obi ne spremene. Najoji prerez vzdruje Lavalove razmere in Lavalovo stanje, iz katerega sledi v razirjenem delu obe ekspanzija na iztoni tlak, ki ustreza raziritvi. Ta pa je sedaj veji od (zmanjanega) zunanjega tlaka. Curek je nestabilen, ker poteka ostanek ekspanzije nepravilno v zunanjem plinu. Kinetina energija curka je manja od dosegljive. Naelno ima iztok iste pomanjkljivosti kakor iztok iz konvergentne obe pri podlavalskem tlanem razmerju.
Slika 19.17: Poevni kompresijski udar na izstopu Lavalove obe Pri zunanjem tlaku, ki je malenkostno veji kakor tlak, za katerega je oba dimenzionirana, je tlak v izstopnem prerezu curka malenkostno niji od zunanjega tlaka. Zunanji tlak pritiska ob izstopnem robu obe v curek (sl. 19.17). Hitrost prodiranja zunanjega tlaka v notranjost curka je na vse strani enaka zvoni hitrosti wz . Ker pa ima curek hitrost w0 , ki je veja od wz (w0 > wz ) , nosi tlani vdor s seboj s hitrostjo w0 wz . Kakor vidimo iz paralelograma hitrosti (sl. 19.17), se zaradi tega izenaenje tlaka z zunanjim tlakom v curku iri od roba obe
487
proti notranjosti po stocu s kotom 2 ob vrhu. Na tem stocu se notranji tlak curka skoraj sunkoma povea na vrednost zunanjega tlaka. Ta pojav se imenuje poevni kompresijski udar. Pri nadaljnem poveanju zunanjega tlaka potuje poevni kompresijski udar v notranjost obe nasproti smeri toka. To je mogoe vkljub nadzvoni hitrosti curka, ker se hitrost curka v
Slika 19.18: Poevni kompresijski udar v Lavalovi obi mejni plasti zaradi trenja ob stene zmanjuje in je neposredno ob steni celo enaka ni. Na mestu, kjer je tlak ekspanzije curka v obi nekoliko manji od zunanjega tlaka, se poevni kompresijski udar ustali. Od tega mesta se iri zunanji tlak po stocu v notranjost curka, katerega prerez se od tu naprej stisne na vrednost, ki ustreza specifinemu volumnu iztonega plina pri zunanjem tlaku: zunanji tlak odrine curek od stene obe. Te razmere vidimo v sl. 19.18. Curki iz preve razirjenih Lavalovih ob so bolj v stabilni in kompaktni kakor curki iz premalo razirjenih. Iztona hitrost takih curkov je maksimalna. Preve razirjena ali, kakor se velikokrat pravi, predolga Lavalova oba je manja nesrea kakor prekratka. Ne glede na to pa tudi v tej smeri ne smemo greiti. Lavalove obe naj bodo kar najbolj pravilno dimenzionirane. Ko se pribliuje mesto izenaenja tlakov v Lavalovem prerezu, se mehanizem bistveno spremeni. Na mesto izenaenja tlakov v poevnem udaru nastopa izenaenje v ravnem udaru. V ravnem udaru se zmanja nadzvona hitrost v podzvono. Kompliciranih razmer ne bomo tu globlje raziskovali. Naj zadostuje tole: Ko naraste zunanji tlak nad Lavalov tlak, postaja polagoma hitrost v iztonem prerezu spet enaka maksimalni iztoni hitrosti. Hitrost v najojem prerezu je veja kakor iztona in tudi tlak je manji od zunanjega. Nikoli ne more biti hitrost v najojem prerezu veja od Lavalove (zvone) hitrosti. Ker pa je pri nadlavalskih iztonih razmerah maksimalna iztona hitrost manja od zvone hitrosti, deluje sedaj
488
razirjeni del obe kot difuzor, v katerem se prevelika kinetina energija curka proti rastoemu tlaku deloma pretvarja nazaj v potencialno tlano energijo. Razmere so podane v sl. 19.19, ki je narisana po meritvah Stodole1. Pri pravilnem zunanjem tlaku, ki ustreza obliki in raziritvi obe, poteka ekspanzija v obi po najniji gladki
Slika 19.19: Potek tlaka v Lavalovi obi pri razlinih tlanih razmerjih krivulji M. Z rastoim zunanjim tlakom potuje poevni kompresijski udar v obo (krivulje L, K, J, H, G). Ob krivuljah F, E in D imamo ravni kompresijski udar, delovanje razirjenega dela obe se pretvarja v difuzorsko, v Lavalovem prerezu pa imamo e vedno zvono hitrost.
Aurel Stodola, (1859-1942), roj. v Litovsky Sv. Mikulas na Slovakem, prof. za termodinamiko in toplotne stroje, Zrich
489
Krivulje C, B in A potekajo vseskozi v podroju podzvonih hitrosti: oba deluje kot normalen difuzor.
19.4
POTISNI POGONI
Pri termodinaminih potisnih pogonih izkoriamo za pogon potisk (reakcijo) plinskega iztoka iz obe. V gorilnem prekatu zgoreva gorivo pod tlakom v atmosferskem zraku, kisiku ali nosilcu kisika. Zgoreli plini iztekajo skozi obo z veliko hitrostjo in iztoni pritisk poganja napravo v iztoku nasprotni smeri. Obstajata dve vrsti potisnih motorjev ali potisnikov: a) Raketni potisniki, pri katerih se rpa gorilni kisik iz zaloge v napravi. Obratovanje raket ni omejeno na podroje atmosfere. b) Zrani potisniki, pri katerih jemljemo gorilni kisik iz atmosfere.
19.4.1 Rakete
Rakete nosijo gorivo in kisik s seboj. Gorivo in kisik ali nosilec kisika sta lahko v kapljevitem agregatnem stanju. Iz posebnih rezervoarjev se prerpavata v odmerjenih koliinah v gorilni prekat, kjer njuna zmes zgoreva. Rakete pa lahko poganjamo tudi s trdimi gonili (glej 15.5.1), ki imajo gorilni kisik e kar v Slika 19.20: Raketa s trdim gonilom. sebi, sl. 19.20. Trdno gonilo G se v celoti nahaja v gorilnem prekatu, katerega volumen se zaradi tega ob
gorenju stalno vea. V plinskem curku izteka iz raketne obe v asovni enoti (n.pr. sekundi)
masa m :
m=
dm dt
(19.93)
z relativno (proti raketi) hitrostjo w0 . Ta curek potiska raketo s potisno silo ali potiskom F p , ki je enak negativni asovni spremembi impulza iztone mase. Ker se curek pospeuje od
490
zaetne (relativne) hitrosti ni na iztono hitrost w0 , je asovna sprememba impulza enaka

m w in:
Fp = m w
(19.94)
To velja za popolno ekspanzijo curka na zunanji tlak p2 , torej za p0 = p2 . e ekspandira curek zaradi nezadostne raziritve obe le na tlak p0 > p2 , pritiska na iztoni prerez e tlana razlika p0 p2 . V tem primeru je potisk:
F p = m w ( p0 p2 ) A0
(19.95)
Ker vozijo rakete gorilni kisik s seboj, je pri njih seveda zaloga pogonskega sredstva veja kakor pri napravah, ki rpajo gorilni kisik iz atmosferskega zraka in ki vozijo s seboj le isto gorivo. e je raketno gorivo vodik, je masa pogonskih sredstev (vodik + kisik) za teoretino zgorevanje enaka devet-kratni masi vodika, pri ogljiku pa je masa pogonskih sredstev le e enaka 3,67-kratni masi ogljika. Tu se ne moremo spuati v podrobnosti ocenjevanja raketnih gonil. Raziskali bomo le nekaj naelnih vpraanj. Pri tem bomo zaradi enostavnosti vzeli, da se zgoreli plini v raketi obnaajo kot idealni plini in da poteka iztok brez trenja. Najvejo iztono hitrost iz Lavalove raketne obe bi dosegli pri popolni ekspanziji v vakuum ( p0 = p2 = 0) . Taka oba bi seveda morala imeti neskonen iztoni prerez A0 = . Po enabi (19.55) je: w0 max, id = 2 R T1 = 2 (h1 h0 )s 1 (19.96)
Pri takem postopku bi se plini ohladili teoretino na 0 K. e vzamemo h0 = 0 , moramo za h1 vstaviti zaetno kalorino entalpijo, raunano od 0 K in poveano za reakcijsko entalpijo zgorevanja, ki je enaka kurilnosti goriva. Ker pa je na eni strani zaetna kalorina entalpija goril sorazmerno majhna v primeri s kurilnostjo (h1 0,1 H i ) in ker praktino ne moremo dosei popolne ekspanzije na p0 = 0 (e zaradi zahteve A0 = ), zato za primerjavo razlinih goril zaetno kalorino entalpijo zanemarjamo in vstavljamo v enabo (19.96) h1 = H i . Tu pa naj opozorimo na to, da pri gorenju v raketah ne pride v potev samo oksidacija goriva. Mone in preizkuene so tudi druge eksotermne kemine reakcije, n.pr. fluoriranje (glej
491
tabelo 19.3). Najvaneji kriterij za ocenitev raketnega gonila je specifini potisk. Specifini
potisk je potisk, ki ga izvaja pretok enote plinske mase goriva, torej potisk za m = 1 . Enota
mase plinov iz gonila ustreza seveda enoti mase gonila. Specifini potisk oznaujemo z
Fp m .
Iz enabe (19.94) dobimo: Fp

m
=w
(19.97)
V tabeli 19.3 so zbrani zanimivi podatki za nekatera raketna gonila. Tu ne bomo raziskovali, kako so v tabeli navedene reakcije izvedljive v gorilnih prekatih raket, oziroma e so sploh izvedljive. Tabela 19.3: Iztona hitrost w0 = F p / q nekaterih raketnih gonil za p1 = 68 bar, p0 = 1 bar in pri temperaturi T1 v gorilnem prekatu. Podatki veljajo za stehiometrijsko razmerje obeh komponent A in B gonila1 Gonilo A RP-1 UDMH N2H4 NH 3 H2 B5 H 9 B5 H 9 B5 H 9 B5 H 9 B5 H 9 B O 2 (kaplj) O 2 (kaplj) O 2 (kaplj) O 2 (kaplj) O 2 (kaplj) O F2 F2 O 2 (kaplj) H 2O2 Cl F3
w0 m/s 2940 3040 3070 2880 3830 3600 3530 3205 3095 2845
T1 K 3670 3594 3400 3089 2997 5169 5101 4518 3400 4487
Osebno sporoil Dr. ing. J. Himpan, Pariz.
492
RP-1 gorivo iz ogljikovodikov (petrolej) UDMH nesimetrini dimetilov hidrazin V tabeli 19.4 pa je nekaj podatkov za vojno raketo V2. Tabela 19.4: Podatki o raketi V21 Gonilo A B 70 % alkohol ( C 2 H 5OH + 0,8 H 2 O ) O 2 (kapljevit)
A/B = 0,63 (praktino stehiometrino)
Tlaki
p1 p0
= 16,0 bar = 1,0 bar
Izraunane razmere:
gorilni prekat p bar T K w m/s

c p / cv
Lavalov prerez 8 2905 1043 1,10
izstop 1 2470 2223 1,10
16 3065 0 1,10
Izmerjene veliine: Izstopna hitrost Poraba ali tok gonila Potisk
w0 = 1980 m s
m = 125 kg s
F p = 25,5 Mp
Osebno sporoil Dr. ing. J. Himpan, Pariz.
493
19.4.1.1 Iztok iz raketne obe
V gorilnih prekatih ob so temperature zelo visoke (n.pr. 3000 K). Ko zasledujemo prave preobrazbe plinov ob zgorevanju in ob ekspanziji na nizke tlake in temperature, bi morali upotevati predvsem spremenljivosti specifinih toplot in pa disociacijo, ki je zanemarljiva ele pod 2000 K. Taki rauni so sicer izvedljivi, vendar so komplicirani in zamudni. Za razumevanje tega, kar je bistveno vano, pa zadostuje raunati s pravili in izrazi za idealne pline in za tokove brez trenja. V sl. 19.21 je narisan gasilni prekat rakete z Lavalovo iztono obo. Indeks 1 oznauje veliine, ki pripadajo prerezu A1 v gorilnem Slika 19.21: Raketna oba z gorilnim prekatom. prekatu. V tem prerezu je zgorevanje (ali kemina reakcija) e konano. Indeks L pa se nanaa na
Lavalov ali najoji prerez in njemu pripadne veliine. Indeks 0 pripada izstopnemu prerezu, indeks pa zamiljenemu neskonnemu izstopnemu prerezu popolne Lavalove obe. Po enabi (19.66) je Lavalova hitrost: wL id = po enabi (19.55) pa: w id = wmax, id = Iz enab (19.98) in (19.99) pa sledi:
w w L = id
2 p1 v1 = +1
2 R T1 +1
(19.98)
2 R T1 1
(19.99)
+1 1
(19.100)
Prava iztona hitrost w0 je po enabi (19.45):
494
w0 id =
p 2 R T1 1 0 p 1 1
(19.101)
Raziritev obe a L a0 je po (19.71), (19.98) in (19.101):

aL a 0 + 1 1 = id 2
1
p 1
1 p0
w0 wL
(19.102)
in konno pretok m skozi obo po (19.89):
mid = AL
p 2 1 1 v1 + 1
+1
(19.103)
V tabeli 19.5 so zbrani podatki o iztonih razmerah pri raketnih obah.
Tabela 19.5: Iztone razmere iz Lavalovih ob za idealne pline in izentropno ekspanzijo. Indeksi pomenijo: 1 pred ekspanzijo, L Lavalov prerez, 0 izstopni prerez,
izstopni prerez namiljene obe z neskonno raziritvijo
p1 p0
= 1,4
T1 T0 w0 wL w0 w a0 aL T1 T0 w0 wL
= 1,2
w0 w a0 aL
1 10 100 1000 105
1 1,93 3,73 7,20 26,8
0 1,70 2,09 2,27 2,40 2,45
0 0,69 0,85 0,93 0,98 1,00
1,93 8,13 38,7 985
1 1,47 2,16 3,16 6,81
0 1,87 2,43 2,74 3,06 3,32
0 0,57 0,73 0,83 0,92 1,00
2,26 11,9 71,6 2980
495
Kadar je iztoni tlak viji od zunanjega tlaka ( p0 > p2 ) , je doseeni specifini potisk F p manji od dosegljivega potiska F pd :
F p = m w0 + ( p0 p2 ) A0 F pd = m w0 d
(19.104)
(19.105)
Tu je w0 d pri ekspanziji na p2 dosegljiva izstopna hitrost. Potisno razmerje 1 je razmerje doseenega in dosegljivega potiska.
Z A0 = a0 m je:
w0 + ( p0 p2 ) a0 w0 d
(19.106)
Pri nekaterih vejih raketah se sue okoli 0,55 0,65.
19.4.1.2 Izkoristki
2 Razmerje med doseeno kinetino energijo curka w0 / 2 in dosegljivo kinetino energijo 2 w0 d / 2 je mera za popolnost pretvorbe notranje energije gonila v kinetino energijo curka.
To razmerje se imenuje notranji izkoristek n rakete:

n =
2 w0 2 w0 d
= 2
(19.107)
Za = 0,60 je n = 0,36 in je enak izkoristku dobrega Dieselovega motorja. Kadar ima iz rakete iztekajoi curek e hitrost proti okolici, ne preda s potiskom raketi vse svoje kinetine energije. To se zgodi le tedaj, e proti okolici nima nobene hitrosti, e v okolici miruje. Koristna mo Pk raketnega pogona je enaka potisku, pomnoenemu s hitrostjo rakete wR :
Pk = m w0 wR
(19.108)
Razpololjiva mo Pr v asovni enoti porabljenega gonila pa je:
496
Pr =
2 2 m w0 m wR + 2 2
(19.109)
Prvi len desne strani enabe je kinetina energija curka nasproti raketi, kateri pritejemo e kinetino energijo gonila v raketi (drugi len). Zunanji izkoristek z raketnega pogona je definiran: z = Pk 2 (wR / w0 ) = Pr 1 + (wR / w0 )2 (19.110)
Zunanji izkoristek je mera za popolnost pretvarjanja energije curka v energijo rakete. Zunanji izkoristek je odvisen od razmerja wR w0 . Za wR = 0 je tudi z = 0 , za wR w0 < 1 je z < 1 , za wR w0 = 1 je z = 1 in wR w0 > 1 je spet z < 1 . Gorivo rakete v zemeljski atmosferi je najbolje izkorieno, kadar leti raketa nekako z izstopno hitrostjo curka.
19.4.2 Potisna cev
Potisna cev je najenostavneji termodinamini motor. V sl. 19.22 je narisana shema potisne cevi. Potisna cev se premika skozi atmosfero s hitrostjo w1 . Zrak vstopa v cev skozi prerez 1 z relativno hitrostjo w1 . Prvi del cevi od prereza 1 do prereza 2 je difuzor, v katerem se hitrost zraka zmanja iz w1 na w2 , tlak pa se mu zvia iz p1 na p2 . Difuzor deluje kot kompresor. Hitrost w2 je le e majhna. V prerezu 2 se vbrizgava Slika 19.22: Potisna cev gorivo. V odseku 23 gorivo izobarno zgoreva. Pri tem se volumen poveuje in
zato je ta del cevi primerno razirjen. Odsek 34 je Lavalova oba, skozi katero ekspandirajo vroi plini iz tlaka p2 na zunanji tlak p1 . Plini iztekajo iz obe s hitrostjo w4 . Pretone razmere ostanejo nespremenjene, e vzamemo da potisna cev miruje in da so zanjo relativne hitrosti zraka w1 in w4 absolutne hitrosti. Taka cev je tehnina naprava s tokom in zanjo velja enaba (3.35):
497
Wt Q = h1 h2 + m m
(19.111)
Vse opravljeno delo se pokae v poveanju kinetine energije toka:

2 2 w4 w1 Q = h1 h4 + 2 m
(19.112)
Tu poenostavimo razmere tako, da zanemarimo poveanje toka zaradi vbrizgavanja goriva in kemine spremembe zaradi zgorevanja. Raunamo tako, kakor da dovajamo toploto zgorevanja od zunaj skozi stene v tok. Ta zanemaritev je za naa, bolj v bistvo segajoa razmiljanja, popolnoma dopustna. Seveda se dajo tudi prave razmere z izrauni zasledovati, vendar je to zamudna stvar. Vzeli bomo tudi, da se zrak obnaa kot idealen plin in da so njegove specifine toplote konstantne. Tedaj je:
h1 h4 = c p (T1 T4 ) Q = c p (T3 T2 ) m
(19.113)
(19.114)
Enabi (19.113) in (19.114) vstavimo v (19.112) in dobimo:

2 2 W w4 w1 = c p [(T1 T4 ) + (T3 T2 )] = t 2 m
(19.115)
Mero za pretvorbo energije zgorevanja Q m v kinetino energijo Wt m daje notranji

izkoristek potisne cevi, ki ga izraunamo z enabama (19.114) in (19.115):
n =
(T1 T4 ) + (T3 T2 ) (T3 T2 )
(19.116)
To pretvorimo v: T4 1 T4 T1 T1 T1 n = 1 = 1 T3 T2 T2 T3 1 T2
(19.117)
498
Vzamemo, da sta kompresija v difuzorju in ekspanzija v obi izentropni. Ker se nahajata stanji 1 in 4 na tlaku p1 in stanji 2 in 3 na tlaku p2 , velja: T2 T3 = = T1 T4 p1 Tako postane enaba (19.117):
T1 = 1 p T2 2
1 p1 1 p2
in
T4 T3 = T1 T2
(19.118)
n = 1
(19.119)
Ta izkoristek pa je enak izkoristku enakotlanega kronega procesa z izentropno kompresijo in ekspanzijo (glej enabo (9.36)).
Slika 19.23: Diagram pv za kroni proces potisne cevi Tok skozi potisno cev in okolika atmosfera tvorita sklenjen krog, v katerem poteka enakotlani kroni proces po diagramu pv (sl. 19.23). V tej sliki so stanja oznaena z istimi tevilkami kakor analogni prerezi v skici potisne cevi (sl. 19.22). Odseki 1, 2 2, 3 3, 4 procesa potekajo v cevi. Toplota pa se odvede atmosferi in s tem vrne snov v zaetno stanje (odsek 4, 1 ). Proces je torej odprt enakotlani proces. Zaradi stabilnosti plamena ne sme hitrost w2 prekoraiti vnetilne hitrosti goriva, normalno je hitrost w2 od 25 do 50 m/s. Pri vejih hitrostih bi zrani tok odpihal plamen skozi obo in gorenje bi prenehalo.
499
2 Ker potisna cev gospodarsko ustreza le pri velikih hitrostih w1 > 300 m s , je w2 nasproti 2 w1 veinoma zanemarljiv. p2 in T2 lahko izraunamo iz p1 , T1 in w1 .
In sicer je po enabah (19.111) in (19.118):

2 w1 = h2 h1 = c p (T2 T1 ) 2
(19.120)
in iz tega:
2 p T2 w1 = 1+ = 2 T1 2 c p T1 p1 1
(19.121)
in z enabo (19.119):
n = 1+ 1 2 c p T1
2 w1
(19.122)
V diagramu sl. 19.24 je narisana odvisnost n = n (w1 ) za temperaturo okolikega zraka T1 = 273 K .
Slika 19.24: Notranji izkoristek potisne cevi n v odvisnosti od hitrosti poleta w1 Po zakonu impulza je potisk F p enak:
F p = m (w4 w1 )
(19.123)
500
2 2 Pri hitrosti w1 = 0 je tudi n = 0 in zato je w4 w1 = 0 , torej w4 = 0 . Potisk je tu enak ni.
Potisna cev ne more sama od sebe startati. Za start potrebuje pomo, ki jo spravi na doloeno minimalno hitrost w1 min . ele od te hitrosti naprej si cev sama pomaga. Koristna mo Pk potisne cevi je enaka potisku F p , pomnoenemu s hitrostjo cevi w1 :
Pk = m (w4 w1 ) w1
(19.124)
Razpololjiva mo Pr je enaka prirastku kinetine energije toka:

Pr =
2 2 w4 w1 m 2
(19.125)
Zunanji izkoristek z dobimo iz (19.124) in (19.125): z = Pk 2 (w4 w1 ) w1 2 w1 = = 2 2 Pr w4 w1 w4 w1
(19.126)
in s preureditvijo tega izraza:

z = 2 w 1+ 4 w1
(19.127)
Analogno enabi (19.120) je:

2 w4 = 2 c p (T3 T4 )
(19.128)
in s tem:
T4 T3 T 1 1 T2 1
T T4 T3 w4 = = 3 w1 T2 T1 T2
(19.129)
Iz istih razlogov kakor v enabi (19.117) zadnji ulomek, je tu koren enak ena in zato je: T w4 = 3 w1 T2 (19.130)
501
Tako konno dobimo:

z = 2 T 1+ 3 T2 = 1+ 2 T3
2 T1 + w1 / 2 c p
(19.131)
V diagramu sl. 19.25 sta narisani dve krivulji z = z (T3 ) za hitrost w1 = 300 m s in w1 = 1000 m s pri zunanji temperaturi T1 = 273 K . Hitrosti w1 = 300 m s ustreza T2 = 326 K in p2 p1 = 1,87 , hitrosti w1 = 1000 m s pa T2 = 773 K in p2 p1 = 38,9 . z je
Slika 19.25: Zunanji izkoristek potisne cevi z v odvisnosti od temperature gorenja T3 in hitrosti poleta w1 tem veji, im manja je temperatura T3 , oziroma im manj goriva zgori v masni enoti zraka. Ta prednost pa se ne da izkoristiti zaradi majhne moi, ki bi jo dobili iz enote zranega pretoka, potisna cev bi postala prevelika. Zahteva po majhni temperaturi T3 je tudi v nasprotju s termodinamino zahtevo po im viji temperaturi zgorevanja. Iz krivulj diagrama pa vidimo tudi, da je zunanji izkoristek pri velikih (nadzvonih) hitrostih veliko bolji kakor pri majhnih. Celotni teoretini izkoristek potisne cevi ct je: ct = n z Z enabama (19.119) in (19.131) je: ct = 2 (T2 T1 ) T2 + T2 T3 (19.133) (19.132)
Za ocenitev delovanja potisne cevi je odloilen celoten izkoristek.
502
Oglejmo si dva primera, v obeh naj bo temperatura zgorevanja T3 = 2000 K . V prvem primeru je hitrost letenja w1 = 300 m s in zunanji izkoristek je po diagramu v sl. 19.25 z = 0,575 . Po diagramu sl. 19.24 ustreza hitrosti 300 m/s notranji izkoristek n = 0,14 . Tako je celotni teoretini izkoristek ct = 0,14 x 0,575 = 0,0805 . Zaradi vrtinenja, aerodinaminega upora itd. pa bi v najboljem primeru dosegli celoten izkoristek ct = 0,06 , kar je seveda zelo malo. V drugem primeru je hitrost letenja enaka 1000 m/s. Za T3 = 2000 K posnamemo iz ustreznega diagrama n = 0,76 , iz diagrama sl. 19.25 pa dobimo za w1 = 1000 m s z = 0,65 . Celoten teoretski izkoristek ct = 0,76 x 0,65 = 0,495 . Tudi ta vrednost bi se v praktini izvedbi zaradi dodatnih izgub obutljivo zmanjala. Seveda pa komplicirajo problem tudi nadzvone razmere. Vrednost 0,495 je tedaj bolj informativne narave. Iz vsega pa vidimo, da utegne biti potisna cev pri nadzvonih hitrostih zanimiv pogonski stroj.
19.4.3 Turbinski potisni pogoni 19.4.3.1 Enotoni potisnik
Turbinski potisni motor ali turbopotisnik (sl. 19.26) je sestavljen iz difuzorja D, turbokompresorja K, venca gorilnih prekatov G, turbine T in ekspanzijske obe . Hitrost letenja je w1 . Proces bi potekal v stroju na enak nain, e bi stroj miroval in e bi mu
Slika 19.26: Turbinski potisni motor (turbopotisnik) dotekal zrak s hitrostjo w1 . V takem suponiranem mirujoem motorju bomo zasledovali proces.
503
Zrak vstopa v motor s stanjem 1 (glej diagram pv v sl. 19.27). V difuzorju se hitrost preteno zavre in zato se tlak zvia. Kompresija v difuzorju je praktino izentropna. Pred vstopom v kompresor ima zrak stanje 2. Delo izentropne kompresije v difuzorju je enako
2 ploskvi (1, 2, 6, 9 ) in enako specifini kinetini energiji zraka pri vstopu v difuzor w1 / 2 .
V kompresorju se stisne zrak od tlaka p2 na tlak p3 . Kompresijsko razmerje p2 p3 je odvisno od konstrukcije kompresorja. V modernih napravah lei vrednost p2 p3 med 1 : 4 in 1 : 16. V gorilnih prekatih dovajamo zraku toploto z gorenjem kapljevitih goriv pri konstantnem tlaku. Iz istih razlogov kakor pri potisni cevi mora biti hitrost zraka tudi tukaj
Slika 19.27: Diagram pv za turbopotisnik majhna. Iz gorilnih prekatov stopa zrak s stanjem 4 v turbino. V turbini odvzamemo vroemu komprimiranemu zraku le toliko energije, kolikor je potrebno za pogon kompresorja. To delo je pri postopku brez izgub enako ploskvi (4, 5, 8, 7 ) in enako v kompresorju porabljenemu delu (2, 3, 7, 6) . Zrak zapua turbino v stanju 5. V ekspanzijski obi se preostala potencialna energija spreminja v kinetino energijo curka, ki izteka iz obe v stanju 6 in s hitrostjo w6 . Proces v potisni turbini je odprt proces.
19.4.3.2 Delo in izkoristek
Potisna turbina je pretona naprava in za proces v njej velja enaba:

Wt Q = h1 h6 + m m
(19.134)
504
Vse v procesu opravljeno (zunanje) delo se porablja za poveanje kinetine energije zranega pretoka. Torej:
2 2 w6 w1 Q = h1 h6 + 2 m
(19.135)
Notranji izkoristek n pa je enak: h1 h6 + Q m Q m
n =
(19.136)
Enabi (19.135) in (19.136) veljata za vse mone procese, za povraljive in nepovraljive, za take z idealnimi plini in za take z realnimi plini. Poskuali bomo dognati velikost notranjega izkoristka za povraljivi proces z idealnim plinom, ki naj ima konstantno specifino toploto c p . Ne bomo upotevali keminih sprememb in poveanja pretoka zaradi notranjega zgorevanja. Tako si olajamo delo s posebno enostavnimi in preglednimi matematinimi izrazi. Seveda pa se lahko raziskujejo tudi razmere brez navedenih poenostavitev. Potrebno je zato le ve dela in pozornosti. V enabah (19.134), (19.135) in (19.136) je:
h1 = T1 c p h6 = T6 c p
(19.137)
Od znane temperature T1 bomo prili do neznane temperature T6 postopoma ez temperature T2 , T3 in T4 zaporednih karakteristinih stanj procesa. Delo izentropne kompresije v difuzorju je enako kinetini energiji vstopajoega zranega toka. Zato je:
c p (T2 T1 ) =
2 w1 2
(19.138)
in
505
T2 =
2 w1 + T1 2 cp
(19.139)
Toka 3 lei na izentropi skozi 2 in zaradi tega je: T3 = T2 p2

1 p3
T3 = T2 p 2
Dovod toplote Q od 3 do 4 je izobaren:
1 p3
(19.140)
c p (T4 T3 ) =
Q m
T4 =
Q + T3 m cp
(19.141)
Stanji 6 in 4 leita na izentropi skozi 4 in zato lahko piemo: T6 p6 = T4 p4

1
p = 1 p 4
(19.142)
Razmerje p1 p4 bomo izrazili s tlanim razmerjem kompresorja p3 p2 in vstopno hitrostjo zraka w1 . Iz:
p1 p 2
in s T2 iz enabe (19.139) dobimo:
T1 T2
506
p1
= p2
T1 w2 T1 + 1 2 cp
(19.143)
To vstavimo v (19.142), kar da:

p T6 = T4 2 p 3
1
1
2 w1 1+ 2 c p T1
(19.144)
S sistemom enab (19.139) do (19.144) izrazimo T6 s T1 in s tem je mogoe h6 doloiti iz T1 . To da, vstavljeno v enabo (19.136), konno:
p2 p n = 1 3 2 w1 1+ 2 c p T1
1
(19.145)
Notranji izkoristek potisnega turbomotorja je tem veji, im veje je tlano razmerje kompresorja p3 p2 , im veja je hitrost letenja w1 in im nija je temperatura okolikega zraka T1 . Notranji izkoristek je mera za prenos kemine energije goriva v kinetino energijo zranega curka. Celotni izkoristek je pa produkt notranjega in zunanjega izkoristka. Kinetina energija zranega curka se prenaa popolnoma na letalo le tedaj, e ta curek izstopa iz obe z absolutno hitrostjo w6 abs = 0 , e torej v okolici miruje. Curek bi moral izstopati oitno z relativno hitrostjo proti letalu w6 = w1 . Izstopne hitrosti, ki so zelo velike v razmerju s hitrostjo letenja, niso ugodne za dober zunanji izkoristek.
19.4.3.3 Dvotoni potisnik
Razmere so v marsiem podobne razmeram pri potisni cevi in jih tu ne bomo dalje raziskovali. Omenjamo le, da se prevelika izstopna hitrost plinov iz obe lahko zmanja tako, da se jim pred ekspanzijo v obi odvzame e en del potencialne energije v turbini. Ta energija se prenese v posebnem kompresorju na dodaten tok zraka, ki tee paralelno z glavnim tokom,
507
vendar brez udeleitve v gorenju, skozi stroj. Oba toka (gorilni in dodatni) izstopata nato z enako hitrostjo iz skupnega konca obe. Ta hitrost pa je manja kakor izstopna hitrost curka samega gorilnega pretoka. Pri stroju brez izgub je skupni prirastek kinetinih energij obeh tokov prav tolik, koliken je prirastek kinetine energije samega gorilnega toka v enostavnem stroju pri enakih gorilnih pogojih. Notranja izkoristka obeh strojev sta enaka. Zaradi manje izstopne hitrosti pa je
Slika 19.28: Turbopotisnik z dodatnim zranim pretokom (dvotoni turbopotisnik) zunanji izkoristek dvotonega stroja bolji in tako je tudi celotni izkoristek takega stroja bolji od enotonega. Shemo dvotonega stroja vidimo v sl. 19.28. Dodatni pretok P2 oklepa gorilni pretok koncentrino. Prvi del kompresorja K1 komprimira oba pretoka, drugi del K 2 pa le gorilni pretok. Turbina dvotonega stroja je moneja kakor turbina enotonega.
19.4.3.4 Dodatno zgorevanje
Izstopno hitrost curka lahko poveamo z dodatnim zgorevanjem goriva za ekspanzijsko
Slika 19.29: Dodatno zgorevanje v turbopotisniku
508
turbino, vendar e pred iztono obo (sl. 19.29). Poveana hitrost daje seveda veji potisk. Neposredno za turbino je postavljen venec ob za vbrizgavanje goriva. Plini sedaj po turbini (glej diagram pv sl. 19.27) ne ekspandirajo izentropno iz stanja 5 v stanje 6. Stanju 5 sledi izobarni dovod dodatne toplote Qd ob preobrazbi 5, 10 , tako da imajo plini pri vstopu v obo stanje 10. Iz tega stanja ele ekspandirajo izentropno v stanje 11 na tlaku p1 . Poveanje kinetine energije plinov zaradi dodatnega dovoda toplote Qd je:
2 2 w11 w6 = ploskev (10, 11, 6, 5) 2
(19.146)
Zaradi nijega tlaka ob dovodu toplote Qd pa je notranji izkoristek dodatnega zgorevanja manji od notranjega izkoristka prvega zgorevanja; zaradi veje izstopne hitrosti curka pa je zunanji izkoristek naprave slabi kakor brez dodatnega zgorevanja. Dodatno zgorevanje je neekonomien postopek. Umestno je le, kadar rabimo za kraji as povean potisk, n.pr. pri startu letal. V takih primerih je dodatno zgorevanje zaradi svoje enostavnosti zelo uporaben postopek.
19.5
MEANJE PLINSKIH TOKOV
V toplotno izolirani mealni prekat (sl. 19.30) vstopajo plinski tokovi i (i = 1, 2 , ..., n ) . Z vsakim plinskim tokom i priteka na asovno enoto
koliina (masa) plina mi . Stanje plina i pred meanjem

je opredeljeno z veliinami stanja i p, iV , i h itd.
Predpostavljeni indeksi kaejo na stanje pred
meanjem. Veliine stanja vstopajoih tokov so znane. Iz mealnega prekata izstopa meani tok, katerega Slika 19.30: Adiabatno meanje plinskih tokov
koliina na asovno enoto m je, v ustaljenem stanju
seveda:
m = mi
i
(19.147)
509
Meani tok ima veliine stanja p, V, T itd. (brez indeksa). Od teh veliin stanja naj bo znan tlak p. Volumen V in temperaturo T pa elimo izraunati. Mealni prekat je tehnina naprava s tokom delovne snovi in zanj velja enaba:
Wt = i H H + Q
i
(19.148)
pri emer so
iH
i
entalpije vstopnih tokov, H pa je entalpija izstopnega toka (mase v
asovni enoti). Zaradi izolacije je:

Q=0
Zunanjega dela ne opravljamo, namen meanja pa tudi ni sprememba kinetine energije tokov. Zato se enaba (19.148) poenostavi v:
iH = H
i
(19.149)
ali
i h mi = h mi = h m
i i
(19.150)
Za idealne pline s konstantnimi specifinimi toplotami velja:

h = cp T
To da, vstavljeno v (19.150):
mi c pi
i
iT
=T
mi c pi
i
(19.151)
iz esar dobimo temperaturo odtoka zmesi: mi c pi

i i iT
T=
mi c pi
(19.152)
Volumen odtoka zmesi izraunamo takole: Enaba stanja za tok prvega plina pred meanjem se glasi:
510
1 p 1V
= m1 R1 1T
(19.153)
e bi plin sam izstopal iz mealnega prekata pri tlaku zmesi p in temperaturi zmesi T, bi imel volumen V1 (parcialni volumen, glej 6.1). Za ta primer je njegova enaba stanja:
p V1 = m1 R1 T
Iz enab (19.153) in (19.154) sledi:
p V1 T = T1 1 p 1V
(19.154)
in
V1 =1V T 1p T1 p
(19.155)
Celotni volumen odtoka zmesi pa je enak vsoti vseh parcialnih volumnov:
V =
Vi = p i iTi
i i
V p
(19.156)
S tem je naloga reena.
20. Zelo nizke temperature
511
20. ZELO NIZKE TEMPERATURE

20.1 KJE STOJIMO?
V poglavju 17 smo videli, kako z levimi kronimi procesi lahko doseemo nije temperature od okolike. To znianje temperature z enim samim kronim procesom ali v eni sami stopnji omejujejo lastnosti hladilnega sredstva. Najnija, z enim samim parnim kronim procesom razumno in gospodarno dosegljiva temperatura, je nekako 80 C ali priblino 200 K. Do e nijih temperatur lahko pridemo z zaporedno povezavo ve parnih
Slika 20.1: asovni potek prodiranja k zelo nizkim temperaturam (Grassmann, P.: Was bedeutet die Tieftemperaturphysik fr die Technik, Schweiz, Bauzeitung 1953, t. 10) hladilnih procesov s hladilnimi sredstvi, ki ustrezajo izbranim temperaturnim stopnjam. Temperature, ki so nije od temperatur, dosegljivih z eno parno stopnjo, bomo imenovali
zelo nizke temperature. Podroje teh zelo nizkih temperatur sega nekako od 200 K do 1 K.
Temperature pod 1 K pa imenujemo skrajno nizke temperature. V sl. 20.1 vidimo diagram, ki kae asovni potek prodiranja k zelo nizkim temperaturam. Sl. 20.2 pa daje pregled celotnega do sedaj osvojenega temperaturnega podroja. lovek ivi v okolici, kjer vlada temperatura od nekako 2,5 do 3,2 x 10 2 K. Uspelo mu je dosei najvije
512
temperature, ki lee tiri veliinske stopnje nad njegovo eksistenno temperaturo, in najnije temperature, ki lee osem veliinskih stopenj pod njo1.
Slika 20.2: Pregled osvojenega temperaturnega podroja (Grassmann, P., Tieftemperaturtechnik, Kltetechnik 10 (1958) t. 9, str. 301/306; Kreutzer, K., Die Erzeugung von Temperaturen im Bereich des absoluten Nullpunktes, VDI-Zeitschrift 103 (1961) t. 3 str. 89/97)
20.2
UPORABA ZELO NIZKIH TEMPERATUR
Skrajno nizke temperature so zaenkrat pomembne predvsem za fizikalna raziskovanja. Zelo nizke temperature pa se rabijo na veliko v normalnih tehnikih postopkih. Sem spada predvsem ukapljevanje stalnih ali permanentnih plinov in razstavljene zmesi takih plinov v njihove komponente. Iz kapljevitega zraka n.pr. dobimo s frakcionirano destilacijo njegove sestavine kisik, duik in argon, ki imajo vsi velik tehnini pomen. Poraba kisika nenehoma raste. V FLRJ je bila poraba kisika cenijo pa, da bo leta leta 1960 1970 42000 t 500000 t1
Logaritmino temperaturno skalo zahteva tretji glavni zakon termodinamike zaradi nedosegljivosti absolutne nile.
513
V ZDA so pridelali iz zraka te koliine O 2 : leta 1923 1933 1958 45000 t 90000 t 3000000 t
Prav tam so leta 1959 porabili 500000 l kapljevitega vodika2. Poglavitna uporaba je kot gorivo za raketne pogone. Za leto 1961 cenijo porabo kapljevitega vodika v ZDA na 10000 t3. Da bi plin ukapljili, ga moramo primerno ohladiti, najmanj pod njegovo kritino temperaturo. Podatki o kritinih temperaturah in ostalih kritinih veliinah nekaterih plinov so zbrani v OP. V tem poglavju se bomo ukvarjali le z zelo nizkimi temperaturami in pokazali z nekaterimi enostavnejimi primeri, kako tehnino doseemo ukapljitev permanentnih plinov. Sicer pa sta termodinamika in tehnika zelo nizkih temperatur posebni in silno obirni disciplini s specializirano literaturo4.
20.3
MINIMALNO ALI POVRALJIVO DELO ZA UKAPLJITEV PLINA
Da bi ukapljili plin stanja 1, ki je v ravnoteju z okolico ( p1 = p0 , T1 = T0 ) , ga moramo izobarno ohladiti do spodnje mejne krivulje. Diagram Ts takega procesa vidimo v sl. 20.3. Pri izobarnem ohlajevanju od stanja 1 pridemo v stanju 1'' na zgornjo mejno krivuljo, kjer se zane izloati kapljevita faza. V stanju 1' je ves plin ukapljen. Hladilno toploto:
Q' = ploskev (1, 1' ' , 1' , 3, 4 ) mz
(20.1)
smo odvajali z nijih temperatur izobare na vijo temperaturo okolice. Zato smo porabili delo
W'. Najmanj dela se porabi, kadar poteka proces povsem povraljivo. To delo imenujemo
povraljivo delo za ukapljevanje W ' pov .
tular, P.: Poskus narta desetletnega (1960-1970) perspektivnega razvoja varilne tehnike , Varilna tehnika 10 (1961) str. 34/42 2 Kltetechnik, 12 (1960) str. 157 3 N. N.: Industry Joins Liquid-Hydrogen Scene, Chemical Engineering (1960), oktober 17., str. 164/167 4 Za prvo poglobitev priporoam zlasti Bonjakovi F., Nauka o toplini, II del, Zagreb, 1950 Plank R., Handbuch der Kltetechnick, knjige II, IV, VI, VII, VIII, Berlin, Gttingen, Heildelberg
514
rtica pri Q' in W' kae na spodnjo mejno krivuljo. e bi proces potekal povraljivo v nasprotni smeri od 1' proti 1, bi seveda to isto delo W ' pov pridobili. Delo, pridobljeno pri povraljivi izenaitvi stanja nekega telesa s stanjem okolice, pa je enako eksergiji. Minimalno za ukapljevanje plina potrebno delo je torej enako eksergiji ukapljenega plina. e je koliina ukapljenega plina m z , je povraljivo delo za ukapljitev koliinske enote (n.pr. 1 kg) zraka:
W ' pov mz = h '1 h1 T0 (s '1 s1 )
(20.2)
To delo je za zrak pri temperaturi okolice 0 = 15 C enako 693,3 kJ/kg ali 0,1926 kW/kg1. Iz formule (20.2) pa sledi, da je to delo tudi enako ploskvi (1, 2, 1' , 1' ' ) v diagramu Ts, saj je (h'1 h1 ) enako negativni ploskvi (1, 1' ' , 1' , 3, 4) . To delo si lahko mislimo sestavljeno iz del dW ' m z mnogih diferencialnih hladilnih procesov, od katerih vsak povraljivo oddaja diferencial hladilne toplote
dQ ' m z v okolico (glej sl. 20.3).

V tehniki praksi porabljamo za ukapljevanje Slika 20.3: Diagram Ts za ukapljitev plina tehnikih ukapljevalnih postopkov. zraka in drugih plinov dela, ki so veliko veja kakor povraljivo delo. Vzrok temu so nepovraljivosti
20.4
MONOSTI OHLADITVE PLINOV NA ZELO NIZKE TEMPERATURE
Nizke temperature, pri katerih se nekateri plini ukapljujejo, lahko doseemo na dva povsem razlina naina: a) Plin hladimo na mrzlih povrinah, katere ohlajamo s primernim hladilnim procesom (n.pr. s parnim hladilnim strojem z ve hladilnimi stopnjami).
H.D. Baehr, Ein Exergie Entropie Diagram fr Luft, Chemie Ingenieur Technik, 33 (1961), str. 335/338
515
b) Plin se ohladi sam kot delovna snov hladilnega procesa v hladilnem stroju (v parnih hladilnih strojih se to dogaja periodino, seveda normalno, ne s teko ukapljivimi plini).
20.5
OHLADITEV Z EKSPANZIJO
Obravnavali bomo najprej drugo monost, ker je le-ta v tehniki bolj razirjena. Veja znianja temperature nastopajo v plinih pri im bolj izentropni ekspanziji. Na ta nain je vsaj teoretino mono ukapljiti plin v ekspanzijskem stroju. e ekspandira plin stanja 3 (sl. 20.4) iz zaetnega tlaka p2 izentropno na tlak p1 ( p1 = p0 ) , dobimo pri narisanih razmerah na koncu ekspanzije v stanju 4 dvofazni sistem z deleem kapljevine (z )s = 4, 1' ' in deleem plinastega zraka (1 z )s = 1' , 4 . Stanje kapljevine je 1', stanje plinastega zraka pa 1".
Slika 20.4: Ukapljitev plina z izentropno in izentalpno ekspanzijo, diagram Ts Ekspanzija z istoasno kondenzacijo precejnjega dela zraka pa ni izvedljiva v dananjih strojih, o emer smo e govorili pri parnih hladilnih procesih. Pa pa obvladamo take ekspanzije v duilnih organih. Duitev s kondenzacijo nam je e znana (glej 17.3.3 in sl. 17.11 ter sl. 17.15) in je v sl. 20.4 rtkasto vrisana: preobrazba 3, 4 x . Zaradi nepovraljivosti je duitev slaba od izentropne ekspanzije. Dobit kapljevitega zraka je sedaj manji:
(z )i
= 4 x , 1' ' . Znianje temperature pri duitvi realnih plinov je znano kot Joule-Thomsonov
efekt, katerega smo obravnavali v toki 13.3.2. Ta efekt je v bliini mejne krivulje posebno velik. Pri oddaljevanju od mejne krivulje se ta efekt s poveanjem zaetne temperature zmanjuje.
516
Sl. 20.5 je diagram Ts permanentnega realnega plina z vrisanimi duilnimi linijami
(h = konst ) . Pri duitvi s stanja 1 (T1 , p1 ) na stanje 2 (T2 , p2 ) se plin ohladi za

duenju vedno segreje.
T = T1 T2 .
Pri zaetnih temperaturah, ki so vije od maksimalne inverzijske temperature Tinv 0 se plin pri
Slika 20.5: Diagram Ts permanentnega plina Reducirana maksimalna inverzijska temperatura snovi VDW je:
(inv o )VDW = 6,75

Podatki o Tinv 0 nekaterih plinov so zbrani v tabeli 13.2.
20.5.1 Ukapljitev plinov po Lindeju 20.5.1.1 Enostavni postopek
Odloili smo se, da bomo plin, n.pr. zrak, ukapljili v duilnem ventilu, izhajajo iz zaetnega stanja 3. Temperatura stanja 3 je veliko nija ( za T3 ) od temperature okolice (~ 170 K). Zaradi tega moramo zrak pred duitvijo krepko ohladiti, kar je posebno teaven
517
tehnien problem. Linde1 ga je genialno reil tako, da je za ohladitev dotonega zraka porabil mrzli odtoni zrak stanja 1", ki prihaja od duilnega ventila, saj se v duilnem organu ukaplji le en del zraka, ostali del pa ostane v plinastem stanju. Oba dela se pri duitvi mono ohladita (za T4 ). Enostavno napravo, s kakrno je Lindeju uspelo ukapljiti zrak v industrijskem obsegu, vidimo v sl. 20.6. Pripadni diagram Ts pa je narisan v sl. 20.7. Kompresor K komprimira okoliki zrak im bolj izotermno v stanje 2. Izotermne kompresije tehnino ne moremo ustvariti (glej 8.1), vendar bomo zaradi preglednosti vzeli, da je kompresija izotermna. Zrak stanja 2 (T2 = T0 , p2 ) se v protitoniku P izobarno regenerativno ohladi na temperaturo T3 (stanje 3). O delovanju temperature protitonih smo obirno menjalnikov govorili v
poglavju o zgorevanju (toka 15.9.1). V duilnem ventilu
ekspandira
komprimirani in ohlajeni zrak iz stanja 3 na okoliki tlak v stanje 4. Pri tem razpade v Slika 20.6: Enostavno naprava za ukapljitev po Linde-ju A posoda za loitev kapljevine od plina, B posoda za ukapljeni zrak, C izpuh, D duilni ventil, K kompresor, O odtoni ventil dve fazi: v z kg/kg kapljevine in v
(1 z ) kg/kg
zraka
temperature
T4 .
Kapljevina odteka v ustrezno posodo (Dewarova posoda), mrzli zrak pa se vraa
skozi protitonik v atmosfero. Pri tem hladi regenerativno dotoni zrak in izstopa iz protitonika v stanju 5. To so razmere v ustaljenem obratovalnem stanju naprave. Pri zagonu naprave nimamo na voljo mrzlega zraka stanja 1" za ohlajevanje dotoka k duilnemu ventilu. Naprave ne moremo kar tako zagnati. Mehanizem za zagon naprave je posebno duhovit. Naprava se namre sama od sebe ohladi. Za zagon slui ukapljevalni duilni
C. Linde, (1842-1934), profesor za teoretino strojeslovje, Mnchen
518
ventil, v katerem se izkoria pri zaetnih temperaturah razmeroma manji duilni efekt. Pri zagonu se naprava ohlaja do temperature ustaljenosti nekako analogno vzbujanju istosmernega elektrogeneratorja. To poteka takole: Takoj po zagonu kompresorja prihaja v duilni ventil zrak stanja 2. Pri duitvi se ohladi do stanja 4a (sl. 20.7). Velikost te primarne ohladitve je odvisna od tlaka p2 in jo lahko posnamemo iz tabele 20.1.
Slika 20.7: Diagram Ts za ukapljitev zraka z enostavnim postopkom po Lindeju
Tabela 20.1: Integralni duilni efekt T pri duitvi od zaetnega stanja 2 (T2 = 287 K = T0 , p2 ) na tlak okolice p1 = p0 1 bar
p2 bar
T K
50 13,5
100 23,6
200 39,2
Ohlajeni zrak stanja 4a hladi dotoni komprimirani zrak v protitoniku do stanja 3a in izstopa v atmosfero v stanju 5. V duilnem ventilu se predohlajeni zrak stanja 3a ohladi od temperature T3a na temperaturo T4b , zaradi esa se povea ohladitev dotonega zraka na temperaturo T3b itd. Konno se znia temperatura dotonega zraka toliko, da pade konec duitve v obmoje nasienosti. Ker se izloi kapljevina, se zmanja koliina odtonega zraka;
519
porast delea kapljevine zavira nadaljnje ohlajanje, dokler ga popolnoma ne ustavi. Naprava je prila v ustaljeno stanje.
20.5.1.2 Izkoristek in nepovraljivosti
Vpraajmo se, kje leita v ustaljenem obratovanju stanji 3 in 4. Odgovor dobimo iz energetske bilance protitonika skupaj z duilnim ventilom (sl. 20.8). V protitonik, ki naj bo idealno izoliran, vstopata s stanjem 2 1 kg komprimiranega zraka in energija h2 . Iz njega izstopata z kg kapljevitega zraka stanja 1' z energijo z h'1 in (1 z ) kg ekspandiranega zraka stanja 5 z energijo (1 z ) h5 . Bilanca energij se glasi:
h2 = z h'1 + (1 z ) h5
in iz nje dobimo:
(20.3)
z=
h5 h2 h5 h'1
(20.4)
Hlajenje dotonega zraka v protitoniku je tem bolj popolno, im ve toplote prevzame odtoni zrak, torej im vija je temperatura odtonega zraka T5 . Najvija idealna dosegljiva vrednost te temperature je:
T5 max = T1 = T0
(20.5)
Slika 20.8: Energetska bilanca Lindejevega protitonika
V tem primeru sovpada stanje 5 s stanjem 1 in h5 = h1 .
S tem in z enabo (20.4) dobimo najveji izkupiek kapljevitega zraka:

z max = h1 h2 h1 h '1
(20.6)
Praktino lei stanje 5 pod stanjem 1, ker je na toplem kraju konnega protitonika nujna vsaj majhna temperaturna razlika (2 do 4 K). Stanje 5 pa ne sme leati poljubno dale pod stanjem
520
1. Iz enabe (20.4) vidimo, da postane izkupiek za h5 = h1 enak ni. Protitonik mora biti tako velik, da lei stanje 5 med stanjema 4a in 1. Splono velja:
h1 h2 h1 h'1
(20.7)
Ta postopek ukapljevanja zraka po Lindeju je sicer zelo enostaven, vendar je e po svoji zamisli obremenjen z dvema neogibnima nepovraljivostima, in sicer: a) duitev zraka v duilnem ventilu, b) nepovraljiv prenos toplote v protitoniku. Na toplem kraju protitonika imamo sicer majhno, vendar poljubno zniljivo razliko temperatur. Na mrzlem kraju pa je razlika temperatur precejnja in neodpravljiva (glej diagram Ts v sl. 20.7), saj ima izstopajoi zrak nujno vijo temperaturo T3 , vstopajoi zrak pa nijo temperaturo ukapljitve Ts (temperaturo nasienosti). Pri tlaku 200 bar je T3 170 K , medtem ko je pri 1 bar Ts 80 K . Duilne nepovraljivosti in nepovraljivosti zaradi temperaturne razlike na mrzlem kraju protitonika so torej neogibne nepovraljivosti procesa. K njim prihajajo pri tehniki izvedbi e dodatne nepovraljivosti zaradi neizotermne kompresije, zaradi konne temperaturne razlike na vroem kraju protitonika in zaradi nepopolne izolacije mrzlih delov naprave. Lindejev proces brez dodatnih nepovraljivosti imenujemo idealni Lindejev proces. Zaradi (velikih) nepovraljivosti porablja Lindejev proces (precej) ve dela, kakor je teoretino potrebno. Vse to delo se porabi v kompresorju za komprimiranje zraka. Izotermni kompresor porabi na koliinsko enoto (n.pr. 1 kg) zraka teoretino delo
(W ' )T
m:
(W ')T
m
= R T1 ln
p2 p1
(20.8)
Tu smo priblino vzeli, da je zrak tudi pri vijih tlakih idealen plin. Pravo porabljeno delo W' je zaradi neizotermnega poteka kompresije in e drugih izgub veje za empirini faktor f 1:
H. Hausen, Handbuch der Kltetechnik, VIII, Berlin, Gttingen, Heidelberg 1957, str. 62 in 65
521
W' p = f R T1 ln 2 m p1
(20.9)
pri emer je srednja vrednost za f = 1,56. W ' m je delo, porabljeno na koliinsko enoto zraka. Na koliinsko enoto ukapljenega zraka se porabi delo W ' m z . S tema enabama dobimo za enostavni Lindejev proces z optimalnim pritonikom (brez temperaturne razlike na vroem kraju) podatke, sestavljene v tabeli 20.2.
Tabela 20.2: Obratovalne razmere in poraba energije pri enostavnem Lindejevem postopku za ukapljitev zraka. Temperatura zraka okolice in pred protitonikom
T1 = T2 = 288 K (1 = 2 = 15 C ) , idealna izolacija naprave1.

bar
p2 h1 h2 z
50 11,7 0,0282 32,3 11 433 18 864 0,0605 0,0368
100 23,0 0,0554 38,0 6 851 11 304 0,101 0,0613
200 39,8 0,0958 43,6 4 536 7 486 0,153 0,0926
kJ/kg kg/kg
(W ' )T (W ' )T
m mz
kJ/kg kJ/kg kJ/kg
W' m z
W ' pov (W ' )T = ()T W ' pov W ' =
20.5.1.3 Nepovraljivosti procesa uniujejo eksergijo
Baehr2 je raziskal tok eksergije skozi idealni Lindejev proces. V sl. 20.9 vidimo shemo procesa s tevilnimi podatki, sl. 20.10 pa predstavlja pretoni diagram eksergije
1 2
deloma po Hausenu H. D. Baehr, profesor za termodinamiko, Berlin, Braunschweig
522
(Grassmannov diagram, glej odstavek 22.7). Ta diagram nam pove, da zaradi duitve izgubimo 65,5 % dovedene eksergije, pri idealnem protitoniku pa 19,7 %.
20.5.1.4 Poboljanje enostavnega Lindejevega postopka
Slika 20.9: Podatki za enostavni Lindejev proces ukapljavanja zraka
Slika 20.10: Grassmannov diagram pretoka eksergije skozi enostavni Lindejev proces
Vsa prizadevanja, popraviti izkoristek enostavnega Lindejevega procesa, so se sukala okoli teh dveh tok: a) im bolj zmanjati izgube pri duitvi, b) zmanjati temperaturne razlike v protitoniku. V ta namen se mora sam postopek prekrojiti. Pravzaprav je nujno spuati skozi duilni ventil do tlaka p1 le tisti zrak, ki je namenjen ukapljitvi. Hladilni zrak za protitonik si pripravimo lahko na drug, bolj enostaven nain. Lahko n.pr. duimo celotni komprimirani zrak najprej na vmesni tlak pm ( p2 > pm > p1 ) in odvzamemo velik del hladilnega zraka pri tem vmesnem tlaku. Ostali del zraka pa duimo
523
v drugi stopnji do tlaka p1 p0 , pri emer dobimo kapljeviti zrak in manjo koliino hladilnega zraka. Ker duimo le del zraka v celotnem tlanem intervalu
( p2 p1 ) ,
so
nepovraljivosti manje kakor pri enostavnem postopku. Ker pa je vstopna temperatura vmesnega hladilnega zraka v protitonik vija kakor temperatura popolnoma ekspandiranega zraka, so tudi nepovraljivosti v protitoniku manje. Konno lahko zmanjamo koliino hladilnega zraka s tem, da komprimirani dotoni zrak predhodno ohladimo s hladilnim strojem. Taka ohladitev se bolj pribliuje povraljivosti, kakor ohladitev v protitoniku. Vse te izboljave je uvedel e Linde sam. Tak postopek se imenuje Lindejev postopek za ukapljitev zraka z dvojnim obtokom in predhlajenjem. Ta postopek daje po Hausenu pri:
p2 = 200 bar pm = 50 bar

z idealno izolacijo in brez temperaturne razlike na vroem koncu protitonika dobit:
z = 0,167 kg kg
in porabo dela:
(W )T
mz
= 1530 kJ kg
W' mz
= 2405 kJ kg
()T
= 0,453
= 0,288
Neidealnost protitonika in nepopolna izolacija poveata porabo dela v izvedenih napravah na: 3400 kJ kg ukapljenega zraka ali
524
0,95 kWh kg ukapljenega zraka
20.5.2 Claudov postopek
Hladilni zrak si lahko pripravimo tudi z izentropno (ali s im bolj izentropno) ekspanzijo v stroju, v batnem stroju ali v turbini. Tak postopek z batnim ekspanzijskim strojem si je zamislil in izvedel Claude1. Pri Claudovem postopku se zrak komprimira le na tlak p2 40 bar . Manji del zraka gre skozi protitonik v duilni ventil in v ukapljitev. Veji del zraka ekspandira v batnem ekspanzijskem stroju. Ta ekspanzija naj bi potekala izentropno, ker se pri taki ekspanziji z
s = 1,0 dosee najveja ohladitev. Pridobljeno delo je v tem primeru bolj postranskega
pomena. Claudovi batni stroji imajo s 0,65 . Claudov postopek je termodinamino bolj popoln kakor enostavni Lindejev, in je v tehniki izvedbi skoraj enakovreden
Lindejevi napravi z dvojnim obtokom in predhlajenjem. Poraba energije na l kg ukapljenega zraka je nekako: 3600 kJ ali 1 kWh
Toda tudi ta postopek se da izboljati.
20.5.3 Heylandtov postopek
Postopek po Heylandtu je v vsem enak postopku po Claudu, razlika je le v visokem kompresijskem tlaku p2 200 bar . S tem se Slika 20.11: Haylandtova naprava za ukapljitev zraka, T ekspanzijska turbina, ostale oznabe kakor v sl. 20.6 izogne nekaterim obratovalnim teavam Claudove naprave.
Georges Claude, (1870-1960), nenavadno mnogostranski francoski inenir in izumitelj
525
Pri velikih pretokih v modernih napravah so nadomestili batni ekspanzijski stroj s turbino. V konstrukciji teh turbin se je odlikoval zlasti Kapica1. Take turbine imajo s do 0,87. Heylandtov postopek z ekspanzijsko turbino je shematino narisan v sl. 20.11.
20.5.4 Postopek Kapice
Slika 20.13: Diagram Ts za ukapljevanje zraka po Kapici
Slika 20.12: Naprava za ukapljivtev zraka po postopku Kapice; P1 prvi protitonik, P2 drugi protitonik, ostale oznabe kakor v sl. 20.11 in sl. 20.6
Slika 20.14: Energetska bilanca protitonika pri procesu Kapice
Zelo zanimiv je postopek po Kapici zaradi
P. Kapica, pionir hladilne tehnike, v Angliji, ZDA, sedaj v SZ
526
nizkega kompresijskega tlaka
( p2 5 8 bar )
in zaradi tega, ker se zrak ukapljuje e v
protitoniku, torej pred duilnim ventilom. Shemo naprave vidimo v sl. 20.12, pripadni diagram Ts pa v sl. 20.13. Zrak stanja okolice 1 se komprimira izotermno na tlak p2 5 8 bar . V prvem protitoniku P se ohladi do temperature T6 (stanje 6). Nato se zrani tok cepi: y kg/kg gre v 1 ekspanzijsko turbino T , (1 y ) kg/kg pa gre v drugi protitonik P2 . V ekspanzijski turbini se zrak ohladi ob ekspanziji 6, 7 na temperaturo T7 . Izentropna ekspanzija bi se konala v podroju nasienosti (stanje 8). Zaradi odstopanja od izentrope ostanemo ves as v pregretem podroju. V turbini ohlajeni zrak tee v hladni kraj protitonika P2 , kjer se mu pridrui v duilnem ventilu ekspandirani zrak stanja 1". V protitoniku P2 se ohladi dotoni zrak (1 y ) kg/kg od stanja 6 na temperaturo nasienosti Ts 2 pri tlaku p2 in se popolnoma ukaplji (stanje 3). Pri sledei duitvi na tlak okolice razpade kapljevina v z kg/kg = 4, 1' ' kapljevitega zraka in v (1 z ) kg/kg = 1' , 4 plinastega zraka. Ta dogodek ustreza popolnoma ekspanziji v duilnem ventilu parnega hladilnega stroja. Skozi protitonika P in P2 tee (1 z ) kg/kg hladilnega zraka, ki se pri tem segreje na 1 temperaturo T5 (stanje 5). Energetsko bilanco sistema; protitonik, duilni ventil in turbino, postavimo po sl. 20.14
h2 = z h'1 + (1 z ) h5 + y (h6 h7 )
(20.10)
in iz tega:
z= h h7 h5 h2 + y 6 h5 h'1 h5 h '1
(20.11)
V najboljem primeru velja analogno enabi (20.6):

z max = h h7 h1 h2 +y 6 h1 h '1 h1 h '1
(20.12)
Z lego toke 3 na spodnji mejni krivulji pa je doloena koliina turbinskega zraka y in jo lahko eliminiramo iz enabe (20.11) takole: V 1 kg vlane pare stanja 4 imamo:
527
z4 =
h''1 h4 h''1 h'1
(20.13)
kapljevitega zraka. Na l kg komprimiranega zraka doteka duilemu ventilu le (1 y ) kg zraka. Zaradi tega dobimo iz 1 kg komprimiranega zraka le z kapljevitega zraka:
z = (1 y ) h''1 h4 h''1 h'1
(20.14)
Iz te enabe izraunamo y in vstavimo v (20.12). Pri tem upotevamo e, da je h4 = h3 . Tako dobimo z kot isto funkcijo stanj v napravi:
z=
(h1 h2 ) + (h6 h7 )
(h1 h'1 ) 1 + h''1 h'1 h6 h7 h''1 h3 h1 h'1
(20.15)
20.5.5 Izrauni z diagrami
Vse formule, ki smo jih izvedli za izraunavanje ukapljevalnih procesov, so sestavljene iz entalpijskih razlik. Kakor pri mnogih drugih tehnikih procesih so tudi tu za izraunavanje posebno prikladni Molierovi diagrami z eno entalpijsko koordinato. V tehniki zelo nizkih temperatur se rabijo predvsem diagrami hs in diagrami Th. Za razlago in naelno raziskavo pa je najbolj prikladen diagram Ts.
20.6
PLINSKI HLADILNI STROJ
Pri do sedaj obravnavanih postopkih za ukapljitev zraka in drugih plinov so ti plini sami delovna snov procesa, ki proizvaja hladilni efekt. Moni pa so tudi hladilni procesi s posebno delovno snovjo, ki na svoji hladni strani hladijo plin dokler se ne ukaplji. Kakor e vemo, je vsak levi kroni proces hladilni proces. V poglavju 17 smo podrobno obdelali parne hladilne procese. e pa poteka proces tako, da plin ne spreminja agregatnega stanja, je to plinski proces. Tak plinski hladilni proces ustreza v vsem plinskemu delovnemu procesu. Prvi hladilni stroji so bili zrani hladilni stroji, delovni plin v njih je bil zrak.
528
V tehniki je parni hladilni proces izpodrinil plinske hladilne stroje.
20.6.1 Stirlingov kroni proces
V zadnjih letih je uspelo firmi Philips1 izdelati stroj za zelo nizke temperature, ki dela gospodarno v podroju 60 do 150 K ( 210 do 80 C). Plinski hladilni procesi lahko
Slika 20.15: Stirlingov proces kot hladilni proces, diagram Ts
Slika 20.16: Diagram pv za Stirlingov hladilni proces
potekajo prav kakor plinski delovni procesi, tako da obstaja za vsako fazo kronega procesa poseben del naprave (n.pr. turbinska postrojenja), ali pa tako, da poteka ves kroni proces v enem samem prostoru (n.pr. motorji z notranjim zgorevanjem). Philipsov stroj ima en sam delovni prostor. Delovno sredstvo je vodik ali helij; ta dva plina ostaneta v plinastem agregatnem stanju. Kroni proces Philipsovega stroja je obrnjeni Stirlingov delovni proces2. Ta proces poteka med dvema izotermama in izohorama. Diagram Ts procesa vidimo v sl. 20.15 (sl. 20.16 pa je ustrezni diagram pv). Od 1 do 2 ekspandira delovna snov in sprejema toploto 1 Q2 pri niji konstantni temperaturi Tdo :
1
Philips, Eindhoven Holandija, firma je bolj znana kot tovarna el. arnic, radioaparatov ipd. O Philips-ovem hladilnem stroju glej: J. W. L. Khler in C. O. Jonkers, Grundlagen der Gaskltemaschine, Philips Tehnische Rundschau, 15 (1954) str. 305/315 in ista avtorja, Konstruktion einer Gaskltemaschine, Philips T. R., 15 (1954) str. 345/355 2 R. Stirling, upnik v Galstonu, Anglija. Izumil je svoj stroj l. 1827. Takrat e ni bilo ustreznih teoretinih spoznanj. Zato moramo obudovati njegovo genialno intuicijo.
529
Q2 = ploskev (1, 2, 6, 5) m
Nato sledi dovod toplote
2 Q3
ob izohori 2, 3 pri spremenljivi temperaturi
2T3
(Tdo 2T3 Tod ) :

2
Q3 = ploskev (2, 3, 7, 6 ) m
Ob izotermni kompresiji 3, 4 se odvaja toplota 3 Q4 :

3
Q4 m
= ploskev (3, 4, 8, 7 )
4 Q1
in konno se odvaja ob izohori 4, 1 toplota
pri spremenljivi temperaturi
4T1
(Tod 4T1 Tdo ) :

4
Q1
= ploskev (4, 1, 5, 8)
Na prvi pogled vidimo, da s tem procesom ne moremo izvajati hladilnega postopka med hladilno temperaturo TH Tdo in temperaturo okolice T0 Tod , saj bi morali procesu dovajati nekarnotsko toploto
2 Q3
iz okolice, prav tako pa bi morali odvajati nekarnotsko
toploto 4 Q1 v hlajeni sistem. Zlasti poslednje je kodljivo. V diagramu Ts vidimo, da sta toploti 2 Q3 in
4 Q1
kongruentni1, le njuna predznaka sta razlina. e bi uspelo izogniti se
odvodu toplote 4 Q1 iz procesa in dovodu toplote 2 Q3 v proces, bi dotekala od zunaj v proces le karnotska toplota 1 Q2 in iz njega odtekala v okolico le karnotska toplota 3 Q4 . Hladilno tevilo tako popravljenega kronega procesa bi bilo enako hladilnemu tevilu Carnotovega procesa med temperaturama Tdo in Tod . Toplota 2 Q3 = 1 Q4 bi morala kroiti v samem procesu tako, da se posamezni diferenciali iz preobrazbe 1, 4 prenaajo brez izgube temperature (v tehniki praksi seveda le s im manjo izgubo temperature) v preobrazbo 2, 3 .
Toplote so kongruentne, kadar so njim ustrezni liki v diagramu Ts kongruentni.
530
20.6.2 Regenerator
Tak regenerativni prenos smo e poznali pri parnih in plinskih delovnih procesih in pri regenerativnem predgrevanju pri zgorevanju. Tam se toplota prenaa izobarno v protitonih
Slika 20.17: Delovanje regeneratorja menjalnikih temperature (protitonikih). Protitonik je mogo le pri pretonih ali obtonih procesih, ne da se pa uporabiti pri procesu, ki poteka v enem samem delovnem prostoru. Pri takem procesu ni kronega pretoka delovne snovi skozi napravo. Pri procesih v enem samem prostoru si pomagamo z regeneratorjem. Medtem ko prenaamo v protitoniku nekarnotske toplote sproti, je regenerator neke vrste hranilnica toplotnih diferencialov, ki jih v stalni izmenjavi shranjujemo v regeneratorju in jemljemo iz njega. Regenerator vgradimo med vroi in hladni prostor (sl. 20.17). Sestavljen je iz elementov
Slika 20.18: Temperature v regeneratorju
531
ali lamel. Te so izdelane tako, da toploto hitro sprejemajo in prav tako hitro oddajajo. Tok toplote od lamele do lamele naj bo im bolj zavrt, lamele naj bodo ena od druge toplotno izolirane. Razen tega naj bo pretona upornost sistema za delovni plin im manja. Temperatura v regeneratorju pada od lamele do lamele, tako da je na vroem kraju temperatura prve lamele TV , na hladnem kraju pa temperatura zadnje lamele TH . Tu ne bomo raziskali, kako ta zaetni temperaturni profil nastane1. e pretisnemo vro plin iz vroega prostora skozi regenerator v hladni prostor, se plin ob vedno hladnejih lamelah ohladi na temperaturo TH . Pri tem odda v vsako lamelo nekaj toplote Q (sl. 20.18). Temperatura vsake lamele poraste za T . Konni temperaturni profil regeneratorja lei nekaj nad zaetnim. Vsaka lamela je sprejela svojo toploto Q ob (ali skoraj ob) pripadni temperaturi. V bogato dimenzioniranem regeneratorju je T razmeroma majhna. Pri obratnem pretoku skozi regenerator se mrzli plin segreje od temperature TH na temperaturo
TV vroega prostora tako, da vzame iz vsake lamele v njej shranjeni del toplote. V idealnem
primeru je potek segrevanja prav tak, kakren je bil potek hlajenja.
Slika 20.19: Philipsov hladilni stroj
Delovanje regeneratorjev je natanno obdelano v knjigah: H. Hausen, Wrmebertragung im Gegenstrom, Gleichstrom und Kreuzstrom, Berlin Gttingen Heidelberg 1950, str. 262/452 in VDI Wrmeatlas, Dsseldorf 1957
532
20.6.3 Philipsov stroj za nizke temperature
V sl. 20.19 je narisan shematski presek Philipsovega hladilnega stroja. V valju se premikata dva bata: spodnji ali delovni bat D in zgornji ali pretiskalni bat B. Prostor A nad
Slika 20.20: Gibanje batov in pretakanje delovne snovi v Philipsovem hladilnem stroju pretiskalnim batom je mrzli prostor, vroi prostor C pa se nahaja med pretiskalnim in delovnim batom. Zaradi dovoda in odvoda toplote so stene obeh prostorov opremljene z zunanjimi in notranjimi rebri G in H. Oba prostora sta zvezana s kolobarjastim kanalom E, v katerem se nahaja regenerator F. Oba sta zvezana z vrtilnim mehanizmom, ki jima daje ustrezno gibanje. Kako stroj deluje, vidimo iz diagrama gibanja batov (sl. 20.20). Najprej si zamislimo, da se bata gibljeta na mahe in ne zvezno. Tako si olajamo razumevanje. Proces zanemo v stanju 1 (glej diagram Ts v sl. 20.15 in diagram pv sl. 20.16). Ves delovni plin se nahaja v hladnem prostoru. (Zaradi kodljivega prostora v pretonem kanalu, se nahaja v resnici le veji del plina v hladilnem prostoru.) Spodnja ploskev pretiskalnega bata je prislonjena na delovni bat. Pri izotermni ekspanziji se premikata oba bata skupaj navzdol. S tem se hladilni ali mrzli prostor vea, obenem se dovaja plinu toplota 1 Q2 skozi rebraste povrine. Ta toplota je hladilna toplota. Med stanjema 2 in 3 se plin pretisne izohorno skozi regenerator v vroi prostor. To opravi pretiskalni bat s premikom v najvijo lego, ne da bi pri tem opravil ali porabil delo. Pri pretoku vzame plin iz regeneratorja toploto
2 Q3
in se tako segreje na
temperaturo Tod . V odseku 3, 4 se premakne delovni bat v najvijo lego in s tem izotermno komprimira plin. Skozi rebraste povrine odtee toplota 3 Q4 v okolico. Nato se vraa plin
533
izohorno v zaetno stanje 1. Pretiskalni bat ga s premikom navzdol (do delovnega bata) pretisne skozi regenerator v vroi prostor. Plin odvzame regeneratorju toploto segreje na temperaturo Tod . Pri izvedenih strojih je gibanje batov zvezno in harmonino, kakor je to v diagramu, sl. 20.20 rtkano vrisano. Pri tem se posamezne faze z zabrisanimi prehodi ena v drugo prelivajo in jih ni mo strogo razloevati. Matematina analiza pokae, da se teoretino hladilno tevilo s tem ne spremeni, ampak ostane enako Carnotovemu. Diagram takega harmoninega procesa vidimo v sl. 20.21. Pomen regeneratorja vidimo iz naslednjih tevil. V idealnem procesu po diagramih sl. 20.15 in sl. 20.16 med tlakoma pmax = p4 = 40 bar in pmin = p2 = 5 bar ter med temperaturama
4 Q1
in se
Tdo = 70 K in
Tod = 298 K (25 C) je specifini molni volumen
v1 = 0,62 m 3 kmol in v2 = 1,16 m 3 kmol . Hladilna toplota za l kmol plina je 36 kJ, toplota,
ki jo sprejema in oddaja regenerator, pa je enaka 2710 kJ kmol . Tlano razmerje idealnega procesa je enako:
Slika 20.21: Diagram pv izvedenega Philipsovega hladilnega stroja
pmax = 8,0 pmin
534
Volumensko razmerje je:

v1 = 0 ,53 v2
Pri izraunu smo vzeli, da se zrak obnaa kot idealni plin. Iz diagrama pv harmoninega procesa (sl. 20.21), ki je narisan za volumensko razmerje 0,53 se vidi, da je tlano razmerje zaradi prelivanja faz obutno manje in sicer:
pmax = 2,1 pmin

V takem stroju se ukapljuje zrak s hlajenjem po izobari. Zrak se hladi na primerno oblikovanih povrinah glave valja in na njih tudi kondenzira. Kondenzirani zrak stalno odteka. Ti stroji so posebno prikladni za ukapljevanje manjih koliin zraka. Tehnini proces iz mnogih razlogov ne dosega Carnotovega hladilnega tevila. Tu je nekaj zanimivih obratovalnih podatkov izvedenega stroja:
premer valja gib bata tevilo vrtljajev
70 52 1440 34,2 15,2
mm; mm; 1/min; bar; bar;
pmax pmin
polnitev: vodik in helij;
0
koliina ukapljenega zraka poraba dela
15 5,8 1,0 ali 3600
C; kg/h; kWh/kg; kJ/kg.
Ta stroj deluje tedaj prav tako dobro, kakor velike komplicirane naprave.
21. Vlani zrak
535
21. VLANI ZRAK1

21.1 VELIINE STANJA VLANEGA ZRAKA 21.1.1 Vlanost
Vlani zrak je zmes suhega zraka Z in vode aq. V tej zmesi se voda lahko nahaja v
poljubnem agregatnem stanju. V ojem pomenu besede je vlani zrak zmes suhega zraka in
predvsem vodne pare. Tu se bomo ukvarjali le z vlanim zrakom pri normalnem tlaku zunanje atmosfere pat 1 bar . Zrak ne reagira kemino z vodo in se v njej raztaplja le v zelo majhnih koliinah. Zato veljajo za vlani zrak zakoni iz toke 12.3 (Pare v nevtralnem plinu). Nevtralni plin je v naem primeru zrak, pare pa so vodni hlapi v njem. Po enabi (12.11) velja pri atmosferskem tlaku pat :
pat = p z + paq , p
V tej formuli je:
(21.1)
pat pz paq , p
tlak atmosfere parcialni tlak zraka parcialni tlak vodne pare
Ker je pat 1 bar in p z pat , lahko jemljemo zrak za idealni plin, saj je v tem podroju faktor realnosti zraka skoraj natanno enak 1 (glej tabelo 4.2). Faktor realnosti nasiene vodne pare odstopa v tem podroju po tabeli 13.1 najve za 1,6 % od vrednosti l. Zato bomo tudi vodno paro v zmesi smatrali za idealni plin. Najveji moni tlak vodne pare v zraku je tlak nasienosti paq , s , ki ustreza temperaturi vlanega zraka. Temu tlaku pripada najveja, pri tej temperaturi mona, koliina vodne pare v zraku. Kadar vsebuje zrak najvejo mono koliino vodne pare, pravimo da je zrak nasien. V zraku je tudi lahko ve vode kakor ustreza koliini pare v stanju nasienosti. Ta preseek vode lebdi v zraku v drobnih kapljicah ali drobnih ledenih kristalih in povzroa vodeno
meglo. Meglen zrak je prenasien.
1
To poglavje naj bo le naelen uvod v termodinamiko vlanega zraka. Za poglobitev pa opozarjam zlasti na obirno obravnavo v knjigi Bonjakovi, F.: Nauka o toplini, dio II.
536
21. Vlani zrak
Koliino vode, ki se nahaja v zraku v kakrnem koli agregatnem stanju, imenujemo vlanost zraka. Koliina vodne pare se povea s hlapenjem vode ali s sublimacijo ledu v zrak, zmanjuje pa se z rosenjem pare iz zraka. Pri rosenju se vodna para pretvarja v vodo ali led. Pri termodinaminih postopkih z vlanim zrakom ostaja koliina suhega zraka konstantna, njegova vlanost pa je spremenljiva. Zato je prikladno raunati z enoto koliine suhega zraka (n.pr. 1 kg ali 1 kmol) in povedati, koliko vode pride na to enoto. Koliino vode na enoto mase suhega zraka oznaujemo z x in jo imenujemo vlanost zraka:
x=
maq mz
[kg aq/kg z ]
(21.2)
maq je masa vode, m z pa je masa suhega zraka.
Ker je parcialni tlak vodne pare paq , p in parcialni tlak suhega zraka p z , velja po enabah (6.7) in (6.9):
paq , p pat
= v aq , p in
pz = vz pat
(21.3)
pri emer sta vaq , p in v z volumski razmerji vodne pare in zraka v zmesi. Iz enabe (6.32) dobimo:
v aq , p =
M aq , p M
in v z =
Mz M
(21.4)
Tu sta, kakor bodi e enkrat povedano, M aq , p in M z koliini kilomolov vodne pare in zraka v M kilomolih zmesi. Z molnimi masami aq ,p = 18 in z = 29 dobimo iz (21.3) in (21.4):
M aq ,p =
in
maq , p
18
= M v aq , p = M
paq , p pat
(21.5)
Mz =
mz p = M vz = M z 29 p at
(21.6)
Iz (21.5) in iz (21.6) pa sledi za vlani zrak, v katerem se nahaja voda zgolj v parnem stanju:
21. Vlani zrak
537
x=
maq mz
paq, p paq, p 18 paq, p = 0,622 = 0,622 29 p z pz pat paq, p
(21.7)
Zrak je nasien z vodno paro, kadar je paq , p = paq , s . V tem primeru je:
x = x p , max = x s
(21.8)
x p je tisti del vlanosti zraka, ki ustreza vodni pari v njem. Kakor smo e rekli, se voda v
zraku lahko nahaja tudi v kapljevitem ali trdnem stanju:
xs = 0 ,622
paq , s pat paq , s
(21.9)
V splonem je:
x xs
(21.10)
Pri x < xs je zrak nenasien, pri x = xs je zrak nasien, pri x > xs pa je zrak prenasien. Enaba (21.7) velja seveda le za x xs . V prenasienem zraku imamo vlago tudi v kapljevitem ali trdnem agregatnem stanju. Ta del vlage se imenuje preseek vlage. Temu delu vlage ustreza vlanost x pr , ki pa se imenuje vlanost prenasienosti ali kratko prenasienost:
x pr = x xs
(21.11)
Za suhi zrak je x = 0, za isto vodo v katerem koli agregatnem stanju je x = . Relativna

nasienost vlanega zraka je definirana takole:
= x xs
(21.12)
Meteorologi raunajo z relativno vlanostjo :
paq , p paq , s
(21.13)
Iz (21.7), (21.9) in (21.13) dobimo:

pat paq, s = pat paq, p
(21.14)
538
21. Vlani zrak
Za tehnike izraune veliina ni posebno prikladna. Pri nijih temperaturah je paq , s majhen nasproti pat (n.pr. pri 30 C le paq , s = 0,043 bar) in za take primere je:
21.1.2 Entalpija vlanega zraka
Entalpija vlanega zraka i(1+ x ) 1 za x xs je aditivno sestavljena iz entalpije suhega zraka in entalpije vodne pare. e vzamemo za izhodie tetja entalpij temperaturo 0 C in kapljevito vodo, je:
h(1+ x ) = c p , z + x c p , aq, p + r0
Tu je
(21.15)
c p, z
specifina toplota zraka pri p = konst;
c p , aq ,p specifina toplota vodne pare pri p = konst; r0

uparjalna toplota vode pri 0 C. V merskem sistemu MKSA je:
c p, z
= 1,00 kJ/kg K (= 0,24 kcal/kg K) (21.16)
c p , aq ,p = 1,93 kJ/kg K (= 0,46 kcal/kg K) r0

= 2500 kJ/kg (= 597 kcal /kg) Entalpija nasienega zraka je:
h(1+ x ), s = c p , z + x s c p, aq, p + r0
(21.17)
Preseek vlanosti v prenasienem zraku x pr se nahaja najvekrat v kapljevitem stanju (v drobnih kapljicah ali pa tudi izloen v veji kompaktni masi). Kapljevito prenasienost oznaujemo z x pr , k . Obstaja pa tudi ledena prenasienost (n.pr. ledena mesta) in to oznaujemo z x pr , 1 . Za vodeno prenasien zrak velja:
h(1+ x ), pr = c p , z + x s (c p , aq, p + r0 ) + x pr , k ck
(21.18)
Indeks 1+x pomeni 1 kg suhega zraka plus x kg vode.
21. Vlani zrak
539
za ledeno prenasien zrak pa velja:

h(1+ x ), pr = c p, z + x s (c p , aq, p + r0 ) + x pr , l (cl rt )
(21.19)
x pr , k ck je entalpija vode; ck je specifina toplota vode; ck = 4,186 kJ kgK (= 1,00 kcal kg K ) ;

x pr , 1 (c1 + rt ) je entalpija ledu; zaradi izbranega izhodia je vedno negativna;
c1 je specifina toplota ledu; rt je talilna toplota ledu; c1 = 2,093 kJ kg K (= 0,5 kcal kg K ) ; rt = 334 kJ/kg (= 80 kcal/kg).
21.1.3 Specifini volumen vlanega zraka
Specifini volumen vlanega zraka v(1+ x ) je sestavljen iz volumna zraka v z in volumna vodne pare vaq , p . V prenasienem zraku je dele kondenzirane faze v specifinem volumnu veinoma tako majhen, da ga lahko zanemarimo. Torej:
v = (1 + x ) v(1+ x ) = v z + v aq
(21.20)
in
v aq = x p vaq , p
(21.21)
Specifini volumen vodne pare vaq , p izraunamo po plinski enabi za idealni plin za temperaturo in tlak zmesi p , pri emer je Raq = 461,53 J/kgK . Kadar je x xs , vstavimo v formulo (21.20) za x p dejansko vrednost x. Pri prenasienem zraku pa je x p = xs . V tabeli Vlani zrak (OP) so vaneje veliine stanja vlanega zraka.
pazi na enote: - specifini volumen v je v m 3 /kg suhega zraka,

- specifini volumen v (1+ x ) pa v m 3 /kg vlanega zraka.
540
21. Vlani zrak
21.1.4 Mollierov diagram hx za vlani zrak
Za termodinamine raune procesov z vlanim zrakom je posebno prikladen diagram hx, kakrnega je predloil Mollier1. Iz enabe (21.15) vidimo, da so izoterme za 0 x x s , torej v podroju do nasienosti, linearno odvisne od vlanosti zraka x. V diagramu hx so izoterme premice z nagibom:
h = c p , aq, p + r0 x T
(21.22)
Slika 21.1: Obmoja v Mollierovem diagramu hx za vlani zrak V podroju prenasienosti pa je za vodeno meglo po (21.18):
h = ck x T
za ledeno meglo pa po (21.19):
(21.23)
h = cl + rt x T
(21.24)
Mollier, R.: Z. VDI 67 (1923) str. 869/872 in Z. VDI 73 (1929) str. 1009/1913
21. Vlani zrak
541
Slika 21.2: Poevnokotni Mollierov diagram hx za vlani zrak Zaradi boljega izkorianja risalne povrine so diagrami hx ponavadi narisani v poevnih koordinatah in sicer tako, da poteka izoterma = 0 C v nenasienem podroju vodoravno. Po enabi (21.22) je nagib te izoterme tan 0 = r0 in zato je os x poevnokotnega diagrama hx zasukana navzdol za kot arctan r0 . Na sl. 21.1 vidimo, kaken je poevnokotni Mollierov diagram hx. V OP pa je tak, v merilu narisan in praktini rabi namenjen diagram. Oba diagrama sta narisana za tlak
p = 1 bar .
V diagramu hx za vlani zrak so narisane naslednje skupine krivulj: izoterme = konst, izohore
v = konst,
linije enake rel. nasienosti = konst. Izoterme nasienega vlanega zraka potekajo zaeni od osi h po enabi (21.15) in imajo nagib po enabi (21.22). Izoterme vijih temperatur so bolj strme od izoterm nijih temperatur. Na vsaki teh izoterm i poiemo toko nasienosti x = xsi in te toke zveemo s krivuljo. Ta krivulja se imenuje rosilna ali mejna krivulja in loi podroje nenasienega zraka od podroja megle. Mejna krivulja sama pa je geometrino mesto suhonasienega zraka. Toke enake relativne nasienosti, = konst , delijo odseke izoterm med ordinatno osjo in mejno krivuljo v razmerju : (1 ) . To sledi iz definicije relativne nasienosti, enaba (21.12).
542
21. Vlani zrak
Tudi v podroju vodene megle so izoterme premice. Naklonski kot izoterm proti abscisni smeri (smeri linij h = konst ) je v meglenem podroju manji kakor v podroju nasienosti, kar se vidi iz enabe (21.23) . V sl. 21.1 je narisana konstrukcija tega naklonskega kota (toke 3, 4, 5). Izoterma za = 0 C je v podroju vodene megle paralelna s smerjo h = konst . Pod temperaturo trojne toke Tr ali skoraj natanno pod 0 C imamo v prenasienem podroju ledeno meglo in izoterme so premice po enabi (21.19). Naklon teh izoterm je negativen. Za temperaturo trojne toke Tr 0 C dobimo dve izotermi, eno za vodeno meglo po enabi (21.18), drugo pa za ledeno meglo po enabi (21.19). Pri istih abscisah se ordinati teh dveh izoterm razlikujeta za x pr rt , glej toki 1 in 2 v sl. 21.2. Pri tej temperaturi lahko obstaja vodeno ledena megla. Podroje takih megel se nahaja v diagramu hx med izotermama vodene in ledene megle pri rafirano.
= 0 C. To podroje je v sl. 21.2 vertikalno
21.1.5 Podroje ugodja
loveka obdaja zrana atmosfera, katere stanje (temperatura in vlanost) je spremenljivo. Izkunja kae, da se lovek pouti zelo ugodno le pri doloenih stanjih, katerih podroje je zelo omejeno. To podroje imenujemo podroje ugodja. V nekaterih diagramih hx (n.pr. OP) je to podroje vrisano (sl. 21.2). lovek sicer lahko ivi e v irokem podroju izven podroja ugodja, vendar se v takih razmerah ne pouti ve ugodno, njegova delovna mo, zdrljivost in odpornost proti boleznim upadata pri stalnem ivljenju v neugodni atmosferi. Podroje ugodja je predvsem vano za higiensko in klimatizacijsko tehniko.
21.2
PREOBRAZBE VLANEGA ZRAKA IN OPERACIJE Z NJIM
Najbolj vane preobrazbe vlanega zraka so: odstranjevanje vode ali suenje vlanega zraka, meanje tokov zraka razlinih stanj, dodajanje vode ali vodne pare.
21. Vlani zrak
543
21.2.1 Suenje vlanega zraka
En nain izloanja vlage iz zraka zaetnega stanja 1 (1 , x1 ) je tale: Zrak hladimo od temperature 1 na temperaturo 3 (sl. 21.3). Vlanost x sistema suhi zrak-voda se pri tem ne spremeni. Zato poteka hladilna preobrazba paralelno z osjo h. Pri temperaturi 2 pridemo na mejno krivuljo (stanje 2) in od tod dalje se del vlage pretvarja v kapljevito vodo. V stanju 3 imamo pri temperaturi 3 celotne vlanosti x1 = x3 del
(x1 x4 )
Slika 21.3: Suenje vlanega zraka v diagramu hx
v kapljevitem stanju in ga lahko s
primernimi tehninimi pripomoki odstranimo. Po odstranitvi izloene vode se nahaja vlani zrak v stanju 4 S segrevanjem tega
(3 , x4 < x3 ) . zraka doseemo zaetno temperaturo 1 v stanju 5 (1 , x5 < x1 ) .

1 Q3
Pri hlajenju smo odvedli na koliinsko enoto suhega zraka hladilno toploto:
mz
= h1 h3
(21.25)
Za vrnitev do zaetne temperature pa smo porabili ogrevalno toploto:

4 Q5
mz
= h5 h4
(21.26)
21.2.2 Meanje tokov vlanega zraka
V prostoru M (sl. 21.4) meamo adiabatno in v ustaljenem stanju dva zrana tokova 1 in 2.
Veliine stanja in koliini obeh tokov oznaimo z indeksoma 1 in 2; m1 je n.pr. koliina

suhega zraka toka 1 v asovni enoti. Po meanju dobimo tok 3 z analogno oznabo njemu pripadajoih veliin. Iz zakona o ohranitvi mase sledi za isti zrak:
544
21. Vlani zrak
m1 + m2 = m3
(21.27)
za vlago:
m1 x1 + m2 x2 = m3 x3
(21.28)
Iz enab (21.27) in (21.28) dobimo: Slika 21.4: Meanje tokov vlanega zraka Po zakonu o ohranitvi energije pa velja:
m1 h1 + m2 h2 = m3 h3
x3 =
m1 x1 + m2 x2 m1 + m2
(21.29)
(21.30)
Iz (21.27) in iz (21.30) sledi:

h3 =
m1 h1 + m2 h2 m1 + m2
(21.31)
Z eliminacijo veliin m1 in m2 iz enab (21.29) in (21.31) dobimo:

h2 h3 h3 h1 = x2 x3 x3 x1
(21.32)
Na levi strani enabe (21.32) je smerni koeficient premice skozi stanji 2 in 3 (glej diagram hx v sl. 21.5), na desni strani pa je smerni koeficient premice skozi stanji 3 in 1. Ker sta oba smerna koeficienta enaka, lei stanje zmesi 3 na premici skozi 1 in 2. To premico imenujemo mealno premico. Lega stanja 3 na mealni premici je odvisna od razmerja masnih
tokov m1 in m2 .
Slika 21.5: Diagram hx za meanje zranih tokov
Dele mase suhega zraka prvega pretoka m1 je
definiran z:
21. Vlani zrak
545
m1 =
m1 m1 + m2
(21.33)
Analogno je:
m2 = m2 m1 + m2
(21.34)
Iz (21.27) in (21.28) dobimo:

m1 =
x 2 x3 x2 x1
m2 =
x1 x3 x2 x1
(21.35)
Stanje zmesi lei v toki 3, ki deli daljico 1, 3 v proporciji m1 : m2 in sicer tako, da lei m1
ob stanju 2 in m2 ob stanju 1, kakor je to narisano v sl. 21.5.
21.2.3 Razmeglitev zraka
Megleni zrak (stanja 4 v sl. 21.5) razmeglimo tako, da ga pomeamo z nenasienim zrakom. Nenasienega zraka moramo toliko dodati, da lei stanje zmesi najmanj na mejni krivulji ali bolje izven nje v nenasienem podroju. V sl. 21.5 sta narisana dva taka postopka: enkrat primeanje zraka stanja 2, pri emer pridemo s stanjem 7 v podroje razmeglitve. V drugem primeru pa primeamo zrak stanja 5 in pridemo pri stanju 6 v podroje razmeglitve. Ta poslednji primer kae, da se da megla odpraviti tudi tako, da primeamo nenasien zrak, katerega temperatura je nija od temperature megle. Primer meanja 8, 9, 10 (tudi v sl. 21.5) pa kae, da se zrak lahko zamegli (stanje 10) tudi pri meanju dveh zranih mas stanja 8 in 9, ki sta obe nenasieni.
21.2.4 Statino meanje vlanega zraka
Kadar pomeamo namesto zranih tokov le dve doloeni masi zraka - statino meanje veljajo vsi za meanje zranih tokov izvedeni obrazci. Namesto masnih tokov m moramo v
tem primeru pisati mase m.
546
21. Vlani zrak
21.2.5 Dodajanje vode in vodne pare
Voda v kakrnem koli agregatnem stanju je po naih definicijah vlaen zrak z vlanostjo
x = . Vodi ustrezna stanja ne moremo nanesti v diagram hx konnih dimenzij. Za

doloitev mealnega stanja po dodatku vode postopamo takole: Koliino vode, ki jo dodamo vlanemu zraku stanja 1 in suhe mase m1 , oznaujemo z
maq . Ta voda ima specifino entalpijo haq . Zmes M ima vlanost, ki je veja od vlanosti
zaetnega zraka za koliino dodane vode maq . Prav tako je entalpija zmesi veja od entalpije
h1 za entalpijo, ki jo je voda prinesla:

m1 ( xM x1 ) = maq m1 (hM h1 ) = maq haq
(21.36) (21.37)
Iz tega dobimo:
hM h1 = haq x M x1
(21.38)
Torej je smerni koeficient mealne premice skozi stanje 1 enak haq :

dh hM h1 = = haq dx x M x1
(21.39)
Vsa
stanja,
ki
jih
dobimo
primeavanjem vode konstantne entalpije

haq v kakrnem koli agregatnem stanju 1,
leijo na premici skozi 1 s smernim koeficientom haq . Slika 21.6: Dodajanje vode in vodne pare vlanemu zraku v diagramu hx Za vrisavanje takih mealnih premic ima diagram
hx
posebno
obrobno
skalo
(obrobno merilo), ki daje v zvezi s polom P smer dh dx = haq (sl. 21.6). Na tej obrobni skali poiemo haq . Premica skozi pol P in haq na obrobni skali ima smer dh dx = haq . Mealna premica gre skozi zaetno stanje zraka 1 in je paralelna s smerjo (P, haq ).
21. Vlani zrak
547
V sl. 21.6 sta narisana dva primera primeavanja vode vlanemu zraku. V primeru 1, 2 dodajamo paro visoke specifine entalpije. Pri tem primeru ostanemo stalno v podroju nenasienega zraka. e pa dodajamo zraku vodo ali paro nizke entalpije, pridemo konno v podroje nasienosti, zrak se zamegli. Primer za to je preobrazba 1, 4 . V primeru 1, 2 se zrak zaradi dodatka vode (pare) segreje, v primeru 1, 4 pa se ohladi. Zanimivo je, da se zrak lahko tudi ohladi z vbrizgavanjem vode, katere temperatura je vija od temperature zraka. Pogoj za to je:
haq < c p , aq, p 1 + r0
(21.40)
21.3
SUENJE BLAGA Z ZRAKOM
Suilni proces je kompliciran. Njegova naloga je, vlanemu blagu odvzeti vso ali del njegove vlage. Del vlage, ki naj ga odvzamemo blagu, oznaujemo z aq in ga izrazimo v enotah mase vode na maso po suenju preostalega blaga mB , n.pr. v kg vode na kg blaga. V primeru, da blagu ne odtegnemo vso vodo, se tudi v preostalem blagu nahaja vlaga, katere pa ne bomo posebno izkazovali. Vlaga aq se nahaja deloma na povrini, deloma pa v notranjosti blaga. Seveda lahko odvzamemo le povrinsko vlago. Zaradi tega obsega suilni postopek dve fazi, in sicer prenos notranje vlage na povrino in odvzem vlage s povrine. Povrinska vlaga se lahko odvzema s hlapenjem vode v zrak. Suilni zrak mora seveda biti sposoben sprejemati vodo iz blaga. Transport vlage iz notranjosti blaga in hlapenje v zrak sta zamotana postopka in ju ne bomo obravnavali. Obravnavali pa bomo na dveh primerih sprejemljivost zraka za vlago in preobrazbe zraka pri suenju.
21.3.1 Suenje blaga v eni stopnji
V sl. 21.7 vidimo shemo adiabatne suilnice. V suilnico S vstopata mokro Slika 21.7: Enostopenjska suilnica blago (mB + aq ) s temperaturo B1 in zrak
548
21. Vlani zrak
m z stanja 1 (x1 , 1 , h1 ) . Iz suilnice pa izstopata sueno blago mB temperature B 2 in zrak m z stanja 2 (x2 , 2 , h2 ) . Vlanost aq preide z blaga v zrak: m z ( x2 x1 ) = aq
Bilanca energij pa se glasi: (21.41)
(mB cB + aq caq ) B1 + mz h1 = mB cB B 2 + mz h2
c B in caq sta specifini toploti blaga in vode. Iz (21.42) dobimo:
0= in z enabo (21.41):
0=
(21.42)
mB m c B ( B 2 B1 ) + z (h2 h1 ) caq B1 aq aq
(21.43)
mB h h1 c B ( B 2 B1 ) + 2 caq B1 aq x2 x1
(21.44)
e postavimo:
QB = mB c B ( B 2 B1 ) c aq B1 aq
(21.45)
velja:
h2 h1 = Q B = tan x2 x1
(21.46)
tan je smerni koeficient premice skozi stanje zraka 1, na kateri lei stanje zraka 2. QB je energija, ki se porabi za spremembo temperature blaga od B1 na B 2 , zmanjana za entalpijo z blagom dovedene vlage aq. QB je velikokrat zelo majhen, tako da ga v enabi Slika 21.8: Preobrazba vlanega zraka v enostopenjski suilnici (21.46) lahko zanemarimo. V tem primeru velja:
21. Vlani zrak
549
h2 h1 = tan = Q B 0 x2 x1
(21.47)
in
h2 h1
(21.48)
Izstopno stanje zraka 2 lei praktino na izentalpi skozi 1. Suilni zrak lahko le v omejeni meri nasiimo z vlago. Teoretino lei najbolj vlano izstopno stanje v preseiu izentalpe
h1 z mejno krivuljo. Praktino pa bo stanje 2 pogosto lealo nekoliko odmaknjeno od mejne

krivulje v podroju nenasienosti (sl. 21.8). Pri isti zaetni vlagi x1 je ( x2 x1 ) tem veji, im veja je specifina entalpija zraka h1 v zaetnem stanju, kar se vidi iz Mollierovega diagrama hx (stanje 1' v sl. 21.8). Poraba zraka za odvod koliinske enote vode:
mz 1 = aq x2 x1
(21.49)
je manja pri viji entalpiji suilnega zraka.
21.3.2 Suenje v eni stopnji s predgrevanjem zraka
Slika 21.9: Enostopenjska suilnica s predgretim zrakom
Slika 21.10: Diagram hx za suenje s predgretim zrakom
550
21. Vlani zrak
Za suenje je navadno na voljo okoliki zrak, katerega specifina entalpija je majhna. Zaradi tega moramo ali suiti z velikimi koliinami zraka (n.pr. perilo v vetru) ali pa moramo zaetno entalpijo zraka s segrevanjem primerno poveati. To storimo najbolje v posebnem zagrevalniku zraka G, v katerem dovajamo zraku toploto Qz , glej sl. 21.9. Diagram hx suilnega postopka s segrevanjem zraka vidimo v sl. 21.10. Diagram je skupaj s sl. 21.9 razumljiv brez teav. Z zvianjem temperature '1 lahko naelno poljubno zmanjamo specifino koliino suilnega zraka m z aq .
21.3.3 Suenje blaga v veih stopnjah
Vasih pa previsoke temperature zraka niso dovoljene, n.pr. zaradi obutljivosti blaga. V primeru, da je dana najvija dopustna temperatura dop , lahko zmanjamo koliino suilnega zraka s segrevanjem zraka in suenjem blaga v ve stopnjah. Shema dvostopenjske suilnice je narisana v sl. 21.11. Pripadni diagram hx vidimo v sl. 21.12. V grelniku prve stopnje G1 ogrevamo zrak do dopustne temperature dop in z njim odvzamemo v suilnici S 2 del vlage blagu. Pri izstopu iz S 2 je zrak skoraj nasien (stanje 2). Nato ga v grelniku G2 ponovno segrejemo do dop in ga v suilnici S1 nasiimo z vlago do stanja 3. Skupno je zrak sprejel vlago m z ( x3 x1 ) in specifina poraba zraka je:
mz 1 1 = < aq x3 x1 x2 x1
(21.50)
Za segrevanje koliinske enote zraka je porabljena toplota:

Q z1 + Q z 2 = (h'1 h1 ) + (h' 2 h2 ) mz
(21.51)
Za osuitev koliinske enote vode pa je porabljena toplota:

Q z1 + Q z 2 (h'1 h1 ) + (h' 2 h2 ) = (x3 x1 ) aq
(21.52)
21. Vlani zrak
551
Skozi skicirano napravo se pretaka blago v nasprotni smeri kakor zrak. To je dvostopenjska protitona suilnica. Moen je tudi istosmeren pretok blaga in zraka. Suimo pa seveda lahko tudi v ve kakor dveh stopnjah.
Slika 21.11: Dvostopenjska suilnica
Slika 21.12: Diagram hx za suenje z zrakom v dveh stopnjah
21.4
VLANI ZRAK NAD VODO ALI LEDOM
Primer vlanega zraka nad vodno gladino ali ledeno povrino bomo le na kratko in samo v osnovah raziskovali. Vlani zrak stanja 2 se nahaja nad gladino vode ali ledu temperature 1 , sl. 21.13. Zrak je v neposrednem dotiku le z mejno plastjo ob vodni gladini. To mejno plast tvori nasien zrak stanja 1mp (glej diagram hx sl. 21.14), ki lei na mejni krivulji in na izotermi 1 . Zrak stanja 2 se mea z delci mejne plasti. Za meanje z zrakom porabljena mejna plast pa se iz notranjosti vedno obnavlja. Zasledovali bomo najprej preobrazbo vode na povrini. V ta namen si mislimo mejni plasti primeano majhno koliino sosedne vode. Celokupnost mejne plasti in te sosedne vode predstavlja stanje 1 v sl. 21.14. Mealno stanje zraka 2 in Slika 21.13: Vlani zrak nad vodno gladino stanja 1 leita na premici 1, 2 . Od smeri te premice je odvisno, ali se bo voda, vsebovana v stanju 1, segrela ali pa ohladila. e
lei stanje zraka na podaljku izoterme skozi 1, bo ostala temperatura povrinske vode
552
21. Vlani zrak
konstantna. Primer takega zranega stanja je stanje 2 x . Kadar lei stanje zraka nad to podaljano izotermo, n.pr. 2 ali 2'', se bo voda ob povrini segrela. Ohladila pa se bo, kadar lei stanje zraka pod podaljano megleno izotermo 1 n.pr. 2'. To vse sledi neposredno iz geometrije diagrama hx in velja tudi tedaj, kadar lei stanje 1 poljubno blizu mejni krivulji, kadar torej opazujemo delce vode neposredno na njeni gladini. Na podoben nain lahko sklepamo za zrak. Temperatura zraka ob vodni gladini se ne bo spremenila, kadar je enaka temperaturi vodne povrine z = 1 in tudi vlanost zraka ostane nespremenjena, kadar je enaka vlanosti mejne plasti ob vodi. e je vlanost x z manja od vlanosti mejne plasti, hlapi voda v zrak, e pa je
x z veji od vlanosti mejne plasti, rosi voda iz

Slika 21.14: Diagram hx za vlani zrak nad vodno gladino zraka na vodno povrino. Kadar lei zaetno stanje zraka med mejno
krivuljo in tangento nanjo v toki 1mp , pride do zameglitve zraka nad vodno gladino, kar se vidi iz diagrama hx (sl. 21.15). Mealna premica mejne plasti 1mp in stanja zraka 2 poteka v okolici stanja 1mp v podroju megle. Z drugimi besedami: kadar pomeamo razmeroma veliko
Slika 21.15: Zameglitev nad vodno gladino
Slika 21.16: Razmere pri dotiku zraka z vodo
21. Vlani zrak
553
mejne plasti in razmeroma malo zraka, kar ustreza legam blizu vodne gladine, leijo mealna stanja v podroju megle. Diagram v sl. 21.16 pregledno prikazuje razmere v bliini obeh strani vodne povrine pri dotiku vlanega zraka in vode. Vpisi v posameznih sektorjih povejo, kaj se dogodi z zrakom stanja iz teh sektorjev, e pride v dotik z vodo temperature 1 , in kaj se dogodi z vodo pri takem dotiku.
22. Presojanje energetskih postopkov
555
22. PRESOJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV1

22.1 PRAVILNO IZVAJANJE ENERGETSKIH POSTOPKOV
Govoriti o energetskih procesih je pravzaprav pleonazem. Fizikalni in z njimi tehniki procesi potekajo le ob preobrazbah in pretakanju energij. Zato so vsi taki procesi energetski procesi in ni potrebno tega e posebej poudarjati. Vendar bomo te procese vkljub temu imenovali energetske procese, ker je to e v navadi in da bi njihovo energetsko plat e prav posebej poudarili. V procese vstopajo energije in iz njih izstopajo. Prav tako lahko poleg energij vstopajo in izstopajo tudi snovi. Energije so ali vezane na snovi, n.pr. kinetina energija, entalpija, energija keminih preobrazb, ali pa niso vezane na snovi, n.pr. elektrina energija, toplota. Pri energetskih procesih sta vani dve stvari: a) Energija mora tei skozi proces po zamiljeni koristni poti. b) Pri tem pretoku naj se kvaliteta energije ne zmanja ali z drugimi besedami: tok naj bo povraljiv. Oba pogoja pa se dasta le deloma izpolniti in vse tehniko stremenje gre za tem, da bi potek procesov im bolj ustrezal tema zahtevama. Energetske procese ocenjujemo po tem, kako in v kakni meri zadovoljujejo tej zahtevi.
22.2
KORISTNA IN IZGUBLJENA ENERGIJA
Prvi pogoj za tehniko pravilno izvajanje postopkov je usmeritev toka energije po eleni poti skozi proces. Pri toku skozi proces uide en del energije na stran poti in tega dela ni na tistem mestu, kjer bi bil potreben. Zaradi tega je ta del v proces vneene energije za namene procesa izgubljen in ga imenujemo izguba energije. Tista energija, ki pa tee po predpisani poti, je koristna energija.
To vpraanje smo naeli e v odstavku 10.11. Zaradi preglednosti in jasnosti bomo tu nekatere misli ponovili.
556
22.2.1 Prvi primer Elektrini transformator se uporablja za transformacijo energije elektrinega toka visoke napetosti Wel , 1 , v elektrino energijo nizke napetosti Wel , 2 (sl. 22.1). Seveda bi eleli, da se vsa dovedena energija transformira in postane koristna energija. En del energije elektrinega toka pa se nehote vendar neogibno spremeni v toploto, bodisi v Jouleovo toploto zaradi elektrine upornosti, bodisi v toploto vrtinastih tokov v elezju. Ta, v toploto spremenjena energija Qizg ne gre po eljeni Slika 22.1: Tok energije skozi elektrini transformator poti skozi proces, temve se izgubi v okolico. Qizg je izgubljena energija.
22.2.2 Drugi primer Proces kuhanja je zelo star postopek. Z zgorevanjem goriva proizvajamo toploto QG in jo elimo prenesti na kuhajoo se snov v loncu (sl. 22.2). Vemo pa, da le en del toplote QG preide v lonec kot kuhalna toplota QK , zelo veliko toplote Qizg pa se izgubi v okolico. Qizg je Slika 22.2: Tok energije pri kuhanju izgubljena energija.
22.3
ENERGETSKI IZKORISTEK
Usmerjanje energije skozi procese po eljeni poti uspeva le deloma. Mera za popolnost te usmeritve je energetski izkoristek , ki je definiran kot razmerje po pravilni poti skozi proces pretekle energije, koristne energije Wk in v proces dovedene energije Wdo :
=
Wk Wdo
(22.1)
557
Zaradi Wk = Wdo Wizg je tudi: =
Wdo Wizg Wdo
(22.2)
Tu je Wizg izgubljena energija. Ta izgubljena energija preide konno vedno v okolico. im veji je energetski izkoristek, tem ve energije smo usmerili po zaeleni poti. Najveja mona vrednost energetskega izkoristka je 1. Razmerje izgubljene energije proti dovedeni je enako:
(1 ) =
Wizg Wdo
(22.3)
22.4
TOK SNOVI
Kadar se skozi proces pretakajo snovi, moramo tudi njihove tokove pravilno voditi in usmerjati. Tako mora n.pr. para iz parnega kotla v celoti priti do parne turbine in tudi v celoti tei skozi parno turbino. Usmerjanje materialnih tokov pa uspeva veliko bolje kakor usmerjanje energij. Izgub snovi, ki bi zale na kriva pota, skoraj ni. Iz cevovoda izstopa vsa para, ki je vstopila vanj. Pri turbini pa imamo razmeroma le majhne izgube skozi labirintske tesnilke.
22.5
MATERIALNE IN ENERGETSKE BILANCE
Za energije in materialne tokove velja zakon o ohranitvi. Iz procesa izstopa ravno toliko energije in ravno toliko snovi, kolikor jih je vanj vstopilo. Tako moremo postaviti za poljuben proces izravnano materialno in energetsko bilanco. Za postavljanje te bilance pa ni potrebno poznati notranjo strukturo procesa, niti ni potrebno vedeti, kaj se v samem procesu dogaja. Okoli procesa (sl. 22.3) si zamislimo v primerni razdalji sklenjeno bilanno lupino in ob njej izmerimo vse materialne in energetske pretoke. Ob upotevanju predznakov (+ za vstope, za izstope) velja:
mi = 0
i
(22.4)
558
Wi = Wdo Wod
i
=0
(22.5)
qi so masni toki ali toki snovi. S snovmi dovedene in odvedene energije so enake entalpijam teh snovi. Kadar pa snovi vstopajo ali izstopajo z vejimi hitrostmi, moramo upotevati tudi ustrezne kinetine energije. Zelo pogosto pa so te kinetine energije zanemarljive. Z energijami keminih preobrazb v toku procesa postopamo takole: Energije keminih preobrazb so enake reakcijskim entalpijam. Pri eksoenergetskih (n.pr. eksotermnih) reakcijah (n.pr. pri zgorevanju) pritevamo reakcijske entalpije dovedenim energijam, pri
endoenergetskih reakcijah (te reakcije porabljajo energijo) pa pritevamo te entalpije odvedenim energijam. Pri postavljanju materialnih in energetskih bilanc se morajo vse energije raunati na doloeno temeljno veliino ali procesno enoto, n.pr. na asovno enoto ali na enoto nekega asovnega ali energetskega toka. Tako raunamo lahko pri termoelektrarnah vse koliine na eno uro asa ali pa na 1 MWh proizvedene elektrine energije. S snovmi dovedene energije so v procesu dejavne le, v kolikor se te snovi ne nahajajo v ravnoteju z okolico. Zaradi tega moramo dovedene in odvedene entalpije teti od stanja okolice Slika 22.3: Materialna in energetska bilanca procesa
( p0 , T0 ) . Kadar v procesu nimamo keminih

sprememb, smemo sicer entalpije tokov teti
od poljubnega, vendar za vsak tok konstantnega zaetnega stanja. V tem primeru so namre entalpijske razlike do ravnotenega stanja okolice vstopnih in izstopnih snovi enake in izpadajo iz rauna. Sicer pa ni tako in zato priporoamo, da naelno in vedno vse entalpije raunamo od stanja ( p0 , T0 ) . Reakcijske entalpije morajo biti tudi dane za okoliko stanje. Te entalpije se ponavadi navajajo za 0 C ali pa za 25 C. Na trenutno stanje okolice se dajo preraunati po Kirchoffovem pravilu. Korektura pa je tako majhna, da jo lahko v vseh primerih zanemarimo.
559
Oglejmo si sedaj proces v sl. 22.3. V proces vstopata dva materialna toka A in B, iz procesa pa izstopata prav tako dva toka C in D. V proces dovajamo elektrino energijo Wel in toploto Qdo . Iz procesa pa odvajamo na dveh mestih toploti Qod1 in Qod 2 ter mehanino delo Wmeh . V procesu reagirata pretoka A in B kemino, tako da dobimo kot rezultat reakcije pretoka C in D. Reakcija naj bo eksotermna, iz nje dobimo reakcijsko entalpijo H R . Po nainu kemikov piemo: A + B = C + D + HR (22.6)
Masne pretoke oznaimo z mi (m A , m B , ...) . Za ta primer se glasita lena enabe (22.5):

Wdo = m A (h A h A ) + mB (hB hB ) + Wel + Qdo + H R
0 0
(22.7)
Wod
= mC (hC hC 0 ) + m D (hD hD0 ) + Qod 1 + Qod 2 + Wmeh
(22.8)
h A , hB , ... so specifine entalpije tokov A, B, ... pri vstopnem oziroma izstopnem stanju,
h A0 , hB0 , ... pa so specifine entalpije teh tokov v ravnotenem stanju z okolico.
Postavljanje energetskih bilanc je, kakor vidimo, enostavno in ni podvreno nobenim posebnim predpisom. Zahteva se le preiskave bilanne lupine in registriranje vstopnih in izstopnih energij. Zaradi neogibnih merilnih napak so iz meritev dobljene surove snovne in energetske bilance veinoma neizravnane. Bilanca je neizravnana, kadar je:
Wi = 0
i
(22.9)
Take neizravnane bilance izravnavamo na primeren nain, predno raunamo z njimi naprej.
22.6
DOLOITEV ENERGETSKEGA IZKORISTKA
22.6.1 Dve vani pravili
Pri doloanju kvocienta izkoriene in dovedene energije, pri doloanju energetskega izkoristka pa moramo biti previdni. Ravnati se moramo po naslednjih predpisih:
560
a) S snovmi dovedene in odvedene energije se tejejo od ravnotenega stanja z okolico. Notranja energija snovi, ki je v ravnoteju z okolico, ne more povzroati nobenih sprememb in je za proces brez pomena. Negativne izstopne entalpije tejemo za pozitivne vstopne. Negativne vstopne energije pa tejemo za pozitivne izstopne. e bi vstavljali v enabo (22.1) entalpije, raunane od poljubnega zaetnega stanja, bi za
razlina zaetna stanja dobili razline vrednosti izkoristka . Vrednost energetskega
izkoristka bi bila tedaj odvisna od izbrane nielne toke tetja energij. Med vsemi monimi nielnimi tokami je le ena, ki se posebno odlikuje od ostalih, med seboj enakopravnih. Ta nielna toka je ravnoteno stanje z okolico. Zato je njena izbira razumna in upraviena. b) Energije se smejo upotevati ali teti ob bilanni lupini le tedaj, e to mejo definitivno prestopajo, to se pravi le e prihajajo res od zunaj v proces ali pa odhajajo konno veljavno iz notranjosti bilannega prostora. Z energijami, ki v zankastih pretokih zapuajo bilanno lupino in se spet vanjo vraajo, moramo previdno ravnati.
22.6.2 Vrnilne zanke
Razlikujemo dva primera takih vrnilnih

zank. Pri pretonih zankah se masni tok
vekrat vraa v proces, predno ga konno zapusti (sl. 22.4). Odtok m1 izstopa iz procesa s specifino entalpijo h1 . Zunaj procesa se mu odvzame del snovi m'1 s specifino entalpijo h'1 in e ne na snov
Slika 22.4: Masni tok s pretonimi zankami
vezana energija W '1 (n.pr. mehanino delo, toplota). V proces se vraa tok m2 z
entalpijo h2 . Velja: m2 = m1 m'1 in

m2 h2 h2 0 = m1 h1 h10 m'1 h'1 h'10 W '1
(22.10)
(22.11)
561
S tokom m1 je definitivno odvedena iz procesa le energija:

[m'1 (h'1 h'1 ) + W '1 ] = m1 (h1 h1 ) m2 (h2 h2 )
0 0 0
(22.12)
Le-to energijo smemo vstaviti v enabo (22.1) kot del odvedenih energij. S tokom m2
vraajoa se energija se ne vstavlja kot dovedena energija. Prav tako postopamo z drugo zanko, pri kateri je odvedena energija: [m'3 (h'3 h'3 ) + W '3 ] = m3 (h3 h3 ) m4 (h4 h4 )
0 0 0
(22.13)
Konno izstopa s tokom m5 e energija:
m5 h5 h50
V tej pretoni zanki skupaj odvedena energija je tedaj:

[m'1 (h'1 h'1 ) + W'1 ] + [m'3 (h'3 h'3 ) + W'3 ] + m5 (h5 h5 ) = = [m1 (h1 h1 ) m2 (h2 h2 )] + [m3 (h3 h3 ) m4 (h4 h4 )] + + m5 (h5 h5 ) = Wod z
0 0 0 0 0 0 0 0
(22.14)
Do istega rezultata pridemo, e bilanno lupino tako razirimo, da oklepa vse zanke (sl. 22.4). Ob razirjeni bilanni lupini lahko doloimo neposredno levo stran enabe (22.14), ob prvotni lupini pa je moen le izraun srednjega dela iste enabe. Bilanna lupina se ne da vedno ustrezno raziriti. Take pretone zanke imamo pri parnih kotlih z vekratnim pregrevanjem pare (glej 16.4.4). Drugi primer zankastega pretoka je obtona zanka (sl. 22.5). Pri tej zanki kroi snovni tok v celoti ali deloma skozi proces in okolico. Zunaj procesa oddaja del snovi oziroma energije. Ta tok odvaja definitivno iz procesa le energijo: [m'1 (h'1 h'1 ) + W'1 ] = m1 (h1 h1 ) m2 (h2 h2 )
0 0 0
(22.15)
V procesu pa se nabije z energijo, ki je enaka: m1 h1 h10 m2 h2 h2 0
(22.16)
Energije m2 h2 h2 0 ne smemo teti kot dovedeno energijo v (22.1).
562
Primer za tak pretok je kroenje vode v parnem kotlu. Voda izstopa iz kotla kot para in se vraa vanj kot kapljevina. e zunaj kotla odvzamemo del proizvedene pare za gretje in ustreznega kondenzata ne vraamo v kotel, imamo natanno v sl. 22.5 narisani primer. Tudi v tem primeru olaja razirjenje bilanne lupine razumevanja. S tem smo razjasnili vpraanje, kaj naj se vstavi kot imenovalec enabe (22.1). Dovedene energije so vse energije, ki prihajajo zares od zunaj v proces. V tem smislu niso dovedene energije tiste, ki se po zankah vraajo v proces, ki so ga e enkrat zapustile. Ne bomo teli kot
dovedene energije n.pr. energije m2 h2 in m4 h4 v sl. 22.4 ali m2 h2 v sl. 22.5. Kaj pa naj
vstavimo v tevec enabe (22.1) kot koristno energijo? Koristne energije so vse tiste, ki koristijo procesu. Pri isti termoelektrarni je to le energija elektrinega toka, ki zapua termoelektrarno po daljnovodu. Pri toplarni sta to energiji oddanega toka in energija, oddana z grelno paro. Vasih izstopajo iz naprav energije, ki bi se dale e izkoristiti v tehnini namen, n.pr. iz cementne pei Slika 22.5: Masni tok z obtono zanko izstopajo plini zelo visoke temperature. e
se izkoria kalorina energija teh plinov za proizvajanje pare v rekuperativnem kotlu, bomo to energijo pritevali koristnim izstopnim energijam cementne pei. e pa gredo ti plini skozi dimnik naravnost v atmosfero, je njihova energija neizkoriena in brez koristi. V tem primeru bomo to energijo pritevali izgubam. V vsakem posebnem primeru se mora razumno raziskati, kaj je koristna izstopna energija.
22.6.3 Prvi primer: Parna termoelektrarna (TE)
Materialno in energetsko bilanno shemo vidimo v sl. 22.6. Vse pretoke bomo jemali na eno uro. Materialna bilanca: Vstopajo: premog (gorivo)
B kg h
563
gorilni zrak Izstopajo: dim pepel
Z kg h
D kg h P kg h
Iz tega dobimo:
B+Z =D+P
(22.17)
Energetska bilanca: Vstopajo: Ker se dovajata v proces premog in gorilni zrak s temperaturo okolice, ne prihaja z njima nobena kalorina energija v TE. Pa pa prihaja Slika 22.6: Materialna in energetska bilanca parne termoelektrarne jemljemo iz navade spodnjo kurilnost H i . Kurilnost premoga Izstopajo: Elektrina energija Energija vroega dima Energija vroega pepela
Wel B Hi
reakcijska entalpija procesa zgorevanja, ki je enaka kurilnosti premoga. V tehniki praksi
J h
J h ali Wh J/h J/h
P (hP hP0 )
D (hD hD0 )
Ker pa se v 1 kg pepela nahaja e n kg nezgorelega, moramo tudi kurilnost tega dela teti med izstopne energije:
n P Hi
J h
Energija sevanja (arenja) vroih povrin kotla, cevovodne in ostalih naprav. Sem tejemo tudi konvektivni odvod toplote s teh povrin v okolico:
Qs
J h
Energija, odvedena v okolico skozi hladilni stolp:

Qh
J/h
Bilanca energij se tedaj glasi:
564
B H i = Wel + D (hD hD0 ) + P (hP hP0 + n H i ) + Q s + Qh
(22.18)
Energetski izkoristek: Brez teav spoznavamo, da je od vseh izstopnih energij koristna le elektrina energija Wel m . Energetski izkoristek termoelektrarne je torej: =
Wel m B Hi
(22.19)
e enkrat poudarjamo, da lahko izraunamo energetski izkoristek, ne da bi poznali kakrne koli podrobnosti o procesu v napravi.
22.6.4 Drugi primer: Toplarna
Toplarna (sl. 22.7) dobavlja poleg elektrine energije Wel m e kurilno energijo s kurilnim
sredstvom K. To sredstvo je ponavadi para ali voda. Kurilno sredstvo se vraa v toplarno ali v celoti ali deloma ali pa sploh ne. K koristnim izstopnim energijam spada torej e oddana kurilna energija Wk : Slika 22.7: Materialna energetska bilanca toplarne (22.20)
Wk = K1 (hK 1 hK 0 ) K 2 (hK 2 hK 0 )
Tako je energetski izkoristek cele toplarne cel : cel =

Wel m + K1 (hK 1 hK 0 ) K 2 (hK 2 hK 0 ) G Hi
(22.21)
Kadar poznamo proces bolj v podrobnosti, lahko pretok energij preiemo bolj natanno, tako da proces razdelimo v delne procese. Z vsakim delnim procesom postopamo prav tako, kakor smo postopali s celim procesom. Okoli delnih procesov si zamislimo bilanne lupine in ob njih postavljamo delne materialne in energetske bilance in delne energetske izkoristke.
565
22.6.5 Tretji primer: Toplarna
Proces razdelimo v dva delna procesa: Kotlovsko postrojenje in turbinsko postrojenje, sl. 22.8. Posebnosti so tele: Parni tok P 1 zapua kotel in v turbini delno ekspandira. Del tega toka lahko porabimo v turbopostrojenju za predgrevanje vode. V kotel se vraa parni tok P2 na ponovno pregretje (pretona zanka) in parni tok P3 konno zapua kotel. V turbini se ta parni tok cepi, ker se del Pk odvzema za kurilne namene. Ostali del zapua turbopostrojenje kot kondenzirana voda Vkond . Ta
Slika 22.8: Delne bilance v toplarni kondenzirana voda in morebitni kondenzat Vk iz kurilnega sistema se vraata v parni kotel (obtona zanka). Iz turbostroja izstopa tudi v turbogeneratorju proizvedena elektrina energija
Wel . Ta energija se cepi v energijo za mreo Wel m in v energijo za lastno rabo toplarne Wel l ,
ki se vraa deloma v turbonapravo Wel t , deloma pa v kotlovsko postrojenje Wel k . Tudi ta elektrina energija cirkulira v obtoni zanki. Kotlovsko postrojenje: Materialna bilanca: Vstopne substance: zrak gorivo para vrnilna voda Izstopne substance: dim pepel para
Z G P2 V D A P 1
566
para Bilanca:
P3
Z + G + P2 + V = D + A + P + P3 1
(22.22)
Energetska bilanca: Vstopne energije: reakcijska entalpija para vrnilna voda tu je hV 0 = hP 0 Izstopne energije: torej elektrina energija pare
G Hi P2 (hP 2 hP 0 ) V (hV hV 0 ) V (hV hP 0 )
Wel k
P (hP1 hP 0 ) 1 P3 (hP 3 hP 0 ) D (hD hD 0 ) A (h A h A0 + n H i )

Q pk
dim pepel povrinske izgube Bilanca:
G H i + P2 (hP 2 hP 0 ) + V (hV hV 0 ) + Wel k = P (hP1 hP 0 ) + 1 + P3 (hP 3 hP 0 ) + D (hD hD 0 ) + A (h A h A0 + n H i ) + Q pk
(22.23)
Energetski izkoristek: Od zunaj dovedena energija je: reakcijska entalpija goriva energija pretone zanke (P , P2 ) 1 energija obtone zanke (P3 , V ) obtona elektrina energija Tako dobimo energetski izkoristek kotla k :
k = P1 (hP1 hP 0 ) P2 (hP 2 hP 0 ) + P3 (hP 3 hP 0 ) V (hV hV 0 ) Wel k G Hi G Hi P (hP1 hP 0 ) P2 (hP 2 hP 0 ) 1 P3 (hP 3 hP 0 ) V (hV hV 0 )
Wel k
(22.24)
Turbopostrojenje: Materialna bilanca, posnamemo jo naravnost iz sl. 22.8:
567
P + P3 = P2 + Pk + Vkond 1
(22.25)
Energetska bilanca: Vstopne energije: para

P (hP1 hP 0 ) 1 P3 (hP 3 hP 0 )
elektrina energija Izstopne energije: elektrina energija kurilna para hladilni stolp kondenzat povrinske izgube Bilanca:
Wel t Wel Pk (hPk hP 0 ) Qh Vkond hV kond hV 0

Q pt
P (hP1 + hP 0 ) + P3 (hP 3 hP 0 ) + Wel t = Wel + Pk (hPk hP 0 ) + 1 + Qh + Vkond hV kond hV 0 + Q pt
(22.26)
Energetski izkoristek: Od zunaj dovedene vstopne energije: iz pretone zanke (P1 , P2 , Wel k ) iz obtone zanke (P3 , V )
P (hP1 hP 0 ) P2 (hP 2 hP 0 ) Wel k 1
P3 (hP 3 hP 0 ) V (hV hV 0 )
Tu je primer, kako si s spretno postavljeno bilanno lupino lahko olajamo delo. Obtona zanka (P3 , V ) se prepleta z zanko (Pk , Vk ) , o kateri ne moremo trditi niti, da je pretona, niti da je obtona. Teavam se izognemo tako, da razirimo bilanno lupino toliko, da oklepa mealno mesto tokov Vkond in Vk , glej sl. 22.8. S tem smo loili obe zanki in razmere so jasne. Izstopne koristne energije so: elektrina energija iz zanke Wel Wel t energija kurilne zanke Energetski izkoristek turbopostrojenja t :
t = P1 (hP1 hP 0 ) P2 (hP 2 hP 0 ) Wel k + P3 (hP 3 hP 0 ) V (hV hV 0 )
Wel Wel t Wel k Pk (i Pk i P 0 ) Vk (iVk iV 0 )
(Wel Wel t Wel k ) + Pk (hPk hP0 ) Vk (hVk hV 0 )
(22.27)
568
Iz enab (22.21), (22.24) in (22.27) vidimo, da je:

cel = k t
(22.28)
kakor tudi mora biti. Pripombe: Tako v kotlarno kakor v turbopostrojenje se vraa del proizvedene elektrine energije v obtonih zankah. Ta vrnjena elektrina energija je za tako imenovano lastno porabo, n.pr. v kotlarni za pogon napajalnih rpalk, ventilatorjev, mlinov za premog ipd., pri turbini pa predvsem za rpalke hladilne vode. Po pravilu b) ne smemo teti teh energij za dovedene energije v kvocientu , temve jih odtevamo od dovedenih koristnih energij: len
( Wel k ) v formuli (22.24) in ( Wel k Wel t ) v formuli (22.27).

22.6.6 Elektrina energija za lastno porabo
Velikokrat se elektrina energija za lastno porabo ne upoteva pri doloitvi , pa pa se posebej navaja v izkazu energij. Ta navada izhaja e iz asov enostavnejih parnih postrojenj, v katerih so bile te energije v primeri s produciranimi koliinsko zanemarljive. S postavljanjem energetskih bilanc za cele in delne procese smo reili prvi del nae naloge: zasledovati pretone poti energij skozi procese. Pretok energij skozi proces lahko ponazorimo grafino s Sankeyevim diagramom (glej pozneje).
22.7
EKSERGETSKA ANALIZA PROCESOV
Lotiti se moramo drugega, prav tako e ne e bolj vanega vpraanja: kaj se dogaja s kvaliteto energije pri pretoku skozi proces. Z drugimi besedami: kaj se dogaja z eksergijo. S tem vpraanjem smo se ukvarjali deloma e v poglavjih 10, 15, 16, 17, 18, 19 in 20. Da bi ohranili eksergijo, moramo voditi energije po eljenih poteh neno in previdno. Ne smemo jih grobo siliti v namenjena korita. Vsako prisiljevanje toka energij je zvezano z nepovraljivostmi in energije reagirajo na to z izgubo ali uniitvijo dela eksergije. Dva primera naj to razjasnita: Z veliko napetostjo lahko enemo zelo velike elektrine tokove tudi skozi zelo majhne vodilne prereze (zelo velike odpornosti). Pri tem pa se velik del elektrine energije pretvori v toploto in ni ve za rabo kot elektrina energija. e je prerez
569
prevodnika veji (odpornost manja), je potrebna manja sila (manja razlika potenciala) in del elektrine energije, ki se pretvarja v toploto, je tudi manji. Prav tako je s prestopom toplote skozi kurilno povrino. e je povrina majhna, je za prenos neke koliine toplote potrebna veja temperaturna razlika kakor pri veliki povrini. Veja temperaturna razlika pa je zvezana z vejimi nepovraljivostmi. S poveanjem prestopne povrine zmanjamo nepovraljivosti prenosa toplote. Iz gospodarskih razlogov ne moremo vodilnih prerezov, prenosnih povrin itd. poljubno poveati; pa tudi sil (prisiljenosti), n.pr. elektrine napetosti, temperaturnih razlik ipd., ne moremo poljubno zmanjevati, da bi dogodki postali povraljivi. Saj morajo tehnini procesi potekati v konnih, ne predolgih asih in v napravah, katerih cena je razumna. Zaradi tega tehnini procesi ne morejo potekati povsem povraljivo. Vendar elimo, da se povraljivemu poteku v razumnih mejah im bolj pribliujejo. Zasledovanje in analiza pretoka eksergije omogoa presojanje nepovraljivosti procesov in njihove oddaljenosti od popolne povraljivosti. Te analize se lotimo po izvrenih raziskavah pretoka snovi in energije. Ker pa princip ohranitve ne velja splono za eksergije, bilance eksergije niso vedno izravnane. Izstopne eksergije
Eod
so enake vstopnim
Edo
le pri popolnoma
povraljivih procesih, sicer so manje:
Eod Edo
(22.29)
Eksergije snovi raunamo po formuli (10.133) ali pa jih jemljemo iz tabel oziroma diagramov. Eksergije keminih reakcij raunamo po isti formuli, pri emer moramo raunati z absolutnimi entropijami. Pozitivne reakcijske eksergije pritevamo vstopnim eksergijam, negativne pa izstopnim. Eksergija toplote je enaka toploti, pomnoeni s Carnotovim faktorjem (glej (10.138)). Eksergija ostalih energij je enaka tem energijam. Tudi pri eksergetski analizi procesa ni potrebno, da bi vedeli podrobnosti o dogodkih v notranjosti procesa. Okoli procesa si zamislimo bilanno lupino in ob njej raziemo dovedene in odvedene eksergije.
570
22.7.1 Eksergetski izkoristek
Razmernik odvedenih in dovedenih eksergij se imenuje eksergetski izkoristek. e vstavimo v ta razmernik vse iz procesa odvedene eksergije, vidimo iz njega, koliko eksergije je uniene ali izgubljene v notranjosti procesa. Ta je mera za notranjo popolnost, za nepovraljivosti v notranjosti procesa. Tako doloeni eksergetski izkoristek imenujemo
notranji eksergetski izkoristek n :
n =
Eod Edo
(22.30)
Eksergija odteka iz procesa po dveh razlinih poteh: s koristnimi energijami in z izgubljenimi energijami. Eksergija izgubljenih energij je tudi izgubljena za namene procesa. S koristnimi energijami izstopajoe eksergije so izkoriene ali koristne eksergije Ek in za celotno presojo procesa so le-te pomembne. Tako definiramo zunanji eksergetski izkoristek z :
z =
Ek Edo
(22.31)
V notranjosti procesa izgubljene eksergije ali notranje eksergetine izgube Eizg , n so:
Eizg , n = Edo Eod
(22.32)
V celoti izgubljene eksergije Eizg , cel pa so:

Eizg , cel = Edo Ek
(22.33)
Pri tvorbi razmernikov n in z moramo upotevati glede zank prav ista pravila kakor pri energetskih izkoristkih.
PRIMERI: Obravnavali bomo iste primere kakor pri energetski analizi.

Prvi primer
Termoelektrarna po sl. 22.6: Dovedena eksergija: gorivo

B eG
571
Odvedene eksergije: elektrini tok dim skozi povrine hladilni stolp pepel
Wel m D eD
EP =
Qs (TP T0 ) / TP
Eh EA
Specifino eksergijo goriva eG dobimo po formulah (15.45) ali (15.46), specifino eksergijo dimnih plinov pa iz splonega diagrama (e, ) h za dimne pline v OP. Od odvedenih eksergij je koristna le eksergija elektrinega toka. Torej:
Eod
= Wel + D eD + E p + Eh + E A
(22.34)
Ek
in iz tega:
n =
= Wel
(22.35)
Wel + D eD + E p + E h + E A B eG
(22.36)
Drugi primer
Kotlovsko postrojenje po sl. 22.8: Izraunali bomo le zunanji eksergetski izkoristek. Dovedena eksergija: gorivo Koristne izstopne eksergije: iz pretone zanke (P , P2 ) 1
B eG
iz obtone zanke P3 , V , Wel k

zk
(P3 eP3 V eV Wel k ) (P1 eP1 P2 eP 2 ) + (P3 eP3 V eV Wel k ) =

G eG
(P1 eP1 P2 eP 2 )
(22.37)
Turbopostrojenje po sl. 22.8:
572
Dovedene eksergije: iz pretone zanke (P , P2 ) 1 iz obtone zanke P3 , V , Wel k Izstopne koristne eksergije: elektrina energija kurilna para
zt =
(P1 eP1 P2 eP 2 )
(P3 eP3 V eV Wel k )
(Wel Wel l ) = Wel m

(Pk
ePk Vk eVk ) eV Wel k Wel m + (Pk ePk Vk eVk )
(P1 eP1 P2 eP 2 ) + (P3 eP3 V
(22.38)
Zunanji eksergetski izkoristek cele toplarne z , cel je:

z cel = zk zt = Wel m + (Pk ePk Vk eVk ) G eG
(22.39)
Grassmann je izraunal notranje in zunanje eksergetske izkoristke za nekatere tehnine procese:

n z
plav Siemens Martinova pe generator vodnega plina redukcija cinka ukapljitev zraka uparjanje slanice (NaCl) ukapljitev helija rektifikacija zmesi alkohol voda drobljenje trdnih snovi
0,82 0,71 0,83 0,43
0,32 0,64 0,66 0,12 0,16 0,23 0,10 0,08 0,22 0,001 0,01
Proces fabrikacije sode (Na 2 CO 3 ) po nainu Solvay ima z = 0,131. Iz tega pregleda vidimo, da so med tehninimi procesi nekateri kar dobri (Siemens Martinova pe), drugi pa so e zelo slabi. Slabi procesi so v veni. Inenir energetik ima
Rant, Z.: Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode (Na 2 CO3 ) , Ljubljana
573
zelo veliko in slabo preorano podroje dela. Podobni problemi so obdelani v tabeli 16.3 in v poglavjih 10, 15, 16, 17, 18 in 20. Pretok eksergije ponazorimo grafino z Grassmannovim diagramom1, ki je analogen Sankeyevemu diagramu za pretoke snovi in energije (glej pozneje).
22.7.2 Energetski in eksergetski izkoristek
Procesi in pretok energij skoznje potekajo po predpisih glavnih zakonov termodinamike, predvsem po prvem in drugem glavnem zakonu, ter po zakonu ohranitve mase. Energetski izkoristek ne upoteva drugega glavnega zakona in sloni le na prvem glavnem zakonu o ohranitvi mase. Zaradi tega so iz njega vzete informacije nujno enostranske in nepopolne ter lahko zavajajo v napane zakljuke. Izkoristek naj bo mera za priblianje procesa optimumu, ki je v skladu z naravnimi zakoni (glavnimi zakoni termodinamike) dosegljiv. Optimalni procesi naj bi imeli izkoristek ena, od najboljih izvedljivih procesov odstopajoi procesi pa naj bi imeli izkoristek manji od ene. im manji je izkoristek, tem veje je odstopanje od najboljega monega procesa. Tem zahtevam energetski izkoristek ne ustreza. Dva karakteristina primera za to smo opisali in pretudirali v toki 10.11.4.
Navedenim zahtevam pa ustreza eksergetski izkoristek formalno in logino.
Kadar vstopajo v proces energije, katerih eksergija je njim enaka, in kadar izstopajo iz procesa le prav take koristne energije, postane energetski izkoristek enak eksergetskemu, kakor se lahko uvidi. Primeri za to: elektromotor, vodna turbina. Za pravilno in jasno presojanje energetskih procesov je odloilen le eksergetski izkoristek. Presoji po energetskem izkoristku naj bi se ogibali. Izraunanje le tega je, strogo gledano, pravzaprav nepotrebno in odve. Toda navada je elezna srajca in zaradi te navade bo v nekaterih krogih energetski izkoristek e dolgo krepko ivel, saj tudi ne moremo iztrebiti astitih konjskih sil, ki pa vsaj nikogar ne zavajajo v zablode. Veliko predpisov za preizkuanje strojev in postrojenj sloni e vedno na energetski analizi in popolnoma ignorira obstoj drugega glavnega zakona termodinamike.
Grassmann, P.: Die technische Arbeitsfhigkeit als praktische Rechengrsse Archiv fr die gesamte Wrmetechnik, 2 (1952) str. 161/166
574
22.7.3 Numerini primeri
Zaradi velikega pomena razloenega se mi zdi potrebno tu dodati nekaj tevilno izdelanih primerov.
22.7.3.1 Prvi primer
Turboagregat toplarne1, delitev strokov na kurjenje in elektrino energijo. V sl. 22.9 vidimo shemo turboagregata toplarne z oznabo pretokov in stanje pare ter proizvedene elektrine energije. Para visokih parametrov tee najprej skozi visokotlani del turbine, nato se odcepi en del pare v kurilne namene, ostanek pa tee skozi nizkotlani del stroja v kondenzator. Vpraanje je, kako naj se delijo stroki pare na proizvodnjo elektrinega toka in kurilne pare. Stari nain upoteva za elektrino energijo, proizvedeno z visokotlanim delom turbine, le v tem delu Slika 22.9: Shema turboagregata toplarne iz pare vzeto entalpijo da je in tam
srameljivo
pozablja,
porabljena kalorina energija zaradi
visoke temperature posebno dragocena. Pravilni postopek obrauna v vsaki fazi porabljeno eksergijo (koristno eksergijo) in obrauna stroke pare v razmerju porabljenih eksergij. Raunali bomo za temperaturo okolice 15 C. V tabeli 22.1 so sestavljeni parametri pare oziroma vode in pripadne entalpije ter eksergije na mestih, ki so oznaena v sl. 22.9 je
e = e1 e2 v visokotlanem delu za produkcijo toka porabljena eksergija.
hrazp je razpololjiva entalpija, ki jo dobimo, e od entalpije na posameznem mestu
odtejemo entalpijo kondenzirane vode, ki se vraa v kotel (obtona zanka).
Rant, Z.: Vrednotenje energij v tehniki praksi, Strojniki vestnik 2 (1956) str. 111/115 Rant, Z.: Bewertung und praktische Verrechung von Energien, Allgemeine Wrmetechnik 8 (1957) str. 25/32
575
hrazp = h1 razp h2 razp = h1 h2 je entalpija, porabljena v visokotlanem delu za produkcijo
toka.
Slika 22.10: Pretok eksergije skozi turboagregat po sl. 22.9
Tabela 22.1: Stanje pare, entalpije in entropije za turboagregat po sl. 22.9
Mesto
hi si h0 s0 T0 ei
e
1 kJ/kg kJ/kg K kJ/kg kJ/kg K K kJ/kg kJ/kg kJ/kg kJ/kg 3311,1 1468,9 3430,8 6,8182
2 3045,7 7,0346 62,8 0,2244 288 1021,8 447,1 119,7 2926 385,1
3 2317,4 7,6855
105,9
hkondenzat hi razp
hrazp
2197,7
576
Iz vsakega kg odjemne pare porabimo za proizvodnjo elektrine energije 447,1 kJ kg eksergije, 1021,8 kJ kg eksergije pa prepuamo za gretje. Iz pretone pare porabljamo skoraj vso eksergijo za proizvodnjo elektrine energije: od 1468,9 kJ kg se izgublja le 105,9 kJ kg v kondenzatorju. (Eksergija v kondenzatu, ki se vraa v kotel, je zanemarljiva.) Pretok eksergije v eni uri skozi turbino vidimo na sl. 22.10 (Grassmannov diagram). Vidimo, da odteka z odjemno paro za kurjenje 39,7 % celotne eksergije, 60,3 % pa se porabi v visokotlanem in nizkotlanem delu za proizvodnjo elektrine energije ter za izgube v kondenzatorju. Ker je za izgube v kondenzatorju kriva konstrukcija nizkotlanega dela turbine, kjer se para ne ohladi na temperaturo okolice, obremenjujejo te izgube elektrino energijo. Torej se delijo stroki za sveo kotlovsko paro na proizvodnjo toka in na kurilno odjemno paro v razmerju 0,603 in 0,397. Z drugimi besedami: od 140 t h svee pare zaraunavamo kurjavi 55,64 t h , toku pa 84,36 t h , kar je tudi vpisano v sl. 22.10. Specifina poraba
Slika 22.11: Pretok energije skozi turboagregat po sl. 22.9 eksergije za proizvodnjo elektrine energije je praktino enaka v visokotlanem delu (4400 kJ kW h ) in v nizkotlanem delu (4630 kJ kW h ). Oba dela sta energetino enakovredna, kar je logino. Pretok energije, ki je podlaga staremu nepravilnemu obraunavanju, je narisan v sl. 22.11 (Sankeyev diagram). Iz vsakega kg odjemne pare vzamemo v visokotlanem delu turbine 385,1 kJ entalpije, v kurjavo pa gre 2926,0 kJ. Iz pretone pare vzamemo v celi turbini 3311,1 kJ kg , 2197,7 kJ kg pa gre kot izguba v kondenzator. V kurilni pari je torej 50,46 % dovedene energije, ostalih 49,54 % pa se porabi za proizvodnjo elektrine energije in
577
za izgube v kondenzatorju. Te izgube bremenijo elektrino energijo. Po tej metodi se delijo kakor prej tudi stroki svee pare na tok in kurjavo v razmerju 0,5046 in 0,4954. Od 140 t h svee pare se zarauna kurjavi 70,68 t h in toku 69,32 t h . Pri takem nepravilnem obraunavanju smo podraili odjemno paro za 29,5 % in s tem seveda pocenili elektrini tok. Domiljamo si, da v taki napravi proizvajamo tok posebno poceni in gospodarstveno. Kakor vidimo iz sl. 22.11, pridemo do paradoksa, da je elektrini tok iz odjemne pare na mo poceni, ker porabimo zanj le 3785 kJ kW h (1,052 kW h kW h ), medtem ko pretona para v istem stroju proizvaja tok s porabo 11 252 kJ kW h (3,123 kW h kW h ), ker so z njo zvezane velike izgube v kondenzatorju. Reitev paradoksa je v tem, da ima entalpija, ki jo kakor smetano posnamemo s pare v visokotlanem delu, zaradi svojega temperaturnega nivoja veliko eksergijo. Entalpija pa, ki ob nizki temperaturi tee v kondenzator, nima skoraj nobene eksergije.
22.7.3.2 Drugi primer: Pretok energije in eksergije v parnem kotlu1
Raziskani parni kotel daje 40 t pare h . Tlak pare je 145 bar, temperatura pa 540 C. Napajalna voda se pred kotlom regenerativno predgreva na 195 C. Gorivo je olje s kurilnostjo H i = 41,66 MJ kg . Gorilni zrak se jemlje iz prostora nad kotlom s temperaturo 30 C in se regenerativno predgreva na 180 C. Temperatura okolice je 15 C. Temperatura plinov v kuriu je 1255 C, razmernik zraka na istem mestu 1 = 1,15 . Zgoreli plini zapuajo kotel s temperaturo 190 C z zranim razmerjem 2 = 1,35 . V sl. 22.12 vidimo pod A shemo kurilne povrine in njene razdelitve. Sestavljena je iz predgrevalnika vode (272,0 m 2 ), arilne povrine ( 64,0 m 2 ), iz dveh zaporednih uparjevalnikov (117,0 m 2 in 135,0 m 2 ) in e iz dveh zaporednih predgrevalnikov (88,5 m 2 in 115,0 m 2 ). Predgrevalnik zraka ni narisan. Vpisane so temperature pare, oziroma vode in, kjer je to potrebno, vlanost pare x. Prav tako so vpisane temperature dimnih plinov na mejah delov kurilne povrine.
Rant, Z.: Exergiediagramme fr Wasser und Wasserdampf, Brennstoff Wrme Kraft, 12 (1960) str. 297/301
578
Sankeyev diagram pretoka energije je narisan na sl. 22.13 pod B. Pokuri se 2839 kg olja h , kar ustreza dovedeni energiji 118280 MJ h . Diagram B kae prenos energije iz dimnih plinov v vodo, oziroma paro. V vodo in paro prenesene energije so oznaene s rnimi puicami, izgube pa s praznimi. Ta nain presojanja ocenjuje parni kotel zelo ugodno. Izgube energije v kotlu so le 11,93 %. Energetski izkoristek kotla k = 88,07 % . Vemo pa, da v parnih kotlih lahko doseemo e veliko bolje energetske izkoristke. Pod C vidimo Grassmannov diagram pretoka eksergije na strani dimnih plinov. Eksergija olja je izraunana po formuli (15.46):
ek = 0,975 H s = 43,80 MJ kg
pod domnevo, da je H s olja za 8 % veji od H i . V tem diagramu so v pretok H 2 O prenesene eksergije oznaene s rnimi puicami, izgubljene pa s praznimi. Diagram pretoka eksergije se mono razlikuje od diagrama pretoka energije. Predvsem vidimo, da nastopajo izgube eksergije tudi pri brezizgubnem prenosu energije skozi kurilne povrine. Ta prenos toplote je nepovraljiv zaradi koninih in precejnjih temperaturnih razlik. Pri tem prenosu se izgublja 30 40 % dimnim plinom odvzete eksergije. V diagramu
C so izkazane tudi izgube eksergije zaradi nepovraljivosti zgorevanja, okoli 28 % dovedene
eksergije! Tudi teh izgub nimamo v bilanci energij. V eksergetskem pogledu je parni kotel slab aparat. V naem primeru uniuje 53,55 % dovedene eksergije z nepovraljivostmi, 2,52 % pa se izgubi z zgorelimi plini skozi dimnik. Eksergetski izkoristek tega parnega kotla je samo 43,93 %. Pretoni diagram D v sl. 22.12 kae sprejemanje eksergije v vodno parni tok. V pari imamo 49,85 % eksergije raunane na eksergijo goriva; 5,92 % pa je prinaa voda s seboj, tako da je od tega le 43,93 % odvzetih iz goriva.
579
Slika 22.12
580
Slika 22.13
581
22.7.3.3 Tretji primer: Pretok energije in eksergije skozi termoelektrarno1
V sl. 22.14 levo zgoraj je narisan diagram Ts kronega procesa z nadkritinim tlakom in dvojnim vmesnim pregretjem pare. Regenerativni predgrevanji vode (299,5 C) in zraka (320 C) sta zelo visoki. Pretona diagrama energije A in eksergije B se nanaata na 1 kWh v omreje oddane elektrine energije. Gorivo je premog s spodnjo kurilnostjo H i = 26,73 MJ kg . Z vlanostjo premoga 0,1 dobimo po enabi (15.45) specifino eksergijo premoga:
e p = 27,02 MJ kg
Koristno izrabljena energija pa je enaka koristno izrabljeni eksergiji, namre 3600 kJ kW h . Energetski izkoristek postrojenja ( = 40,47 % ) je skoraj enak eksergetskemu izkoristku
( = 40,00 % ) .
Celotne izgube energije so tevilno enake celotnim izgubam eksergije. V
bistvu pa sta obe vrsti izgub popolnoma razlini. Medtem ko lahko natanno povemo, kje se nahaja izgubljena energija, namre v okolici, je izgubljena eksergija brez sledu izginila, ne obstaja ve. Diagram A in B dasta o razdelitvi izgub in o mestih, kjer se te izgube pojavljajo, popolnoma razline podatke. Diagram pretoka energije kae najveje izgube (43,85 %) v kondenzatorju. Torej bi morali poizkuati te izgube direktno zmanjati. Da to ne gre, vidimo iz diagrama pretoka eksergije: izgube eksergije v kondenzatorju dosegajo komaj 2,67 %. Diagram eksergije razkrinkava dva velika unievalca eksergije: nepovraljivo zgorevanje (izgube 26,23 %) in prenos toplote v parnem kotlu skozi kurilne povrine (izgube 16,16 %). Teh resninih izgub ne vidimo niti v bilanci energij, niti v diagramu pretoka energije. Na teh dveh mestih se morajo zastaviti sile za poboljanje parnih delovnih procesov. Omenimo e to, da najdemo v diagramu pretoka eksergije tudi izgube zaradi upornosti v parnih cevovodih. Tudi teh izgub ni v energetskem diagramu.
Rant, Z.: lanek citiran v poglavju 22.7.3.1 Tehnini podatki za termoelektrarno so vzeti iz lanka Profos, P.: Uberkritischer Druck und Wirkungsgras von Dampfkraftanlagen, Sulzer Tech. Rundschau, 40 (1958) t. 4, str. 11/18
582
Slika 22.14
583
LITERATURA
tevilo unih knjig za termodinamiko je tako veliko, da ni mogoe, podati vsaj kolikortoliko popolnega spiska. Zato navajam tu le nekaj posebno odlinih primerov. Literatura o posebnih vpraanjih je sproti navedena v tekstu pod rto.
Une knjige: Bonjakovi, F.: Nauka o toplini, I in II, Zagreb, 1950 Hougen, O. A., Watson, K. M.: Chemical Process Principles, Part Two, Thermodynamics, New York, London 1949 Kiefer, P. J., Kinney, G. F., Stuart, M. C.: Principles of Engineering Thermodynamics, New York, London 1954 Schmidt, E.:Einfhrung in die technische Termodynamik, Berlin, Gttingen, Heidelberg, 1960
Tabele in diagrami: Kraut, B.: Strojniki prironik, Ljubljana 1954 Ranjevi, K.: Toplinske tabele, Zagreb 1962
585
PROF. DR. ZORAN RANT
(ponatis iz publikacije Strojniki vestnik, Rantov zbornik 1994) Prof. Rant je bil rojen 14. septembra 1904 v Ljubljani. Osnovno olo in klasino gimnazijo je obiskoval od 1910 do 1922 v Puli, Ljubljani, Kremsmnstru, na Dunaju in zopet v Ljubljani, kjer je maturiral. Od jeseni 1922 naprej je tudiral na Tehniki visoki oli na Dunaju in tam decembra 1926 diplomiral. Vojako obveznost je odsluil kot oficir v letalski mornarici leta 1927, svoje poklicno delo pa zael leta 1928 v elezarni Gutanj, danes Ravne na Korokem. e istega leta je odel iz Raven in se zaposlil v keminem koncernu Solvay & Cie, v tovarni sode v bosanskem Lukavcu in ostal koncernu zvest do konca leta 1945. Vmes je leta 1932 kraji as sluboval v generalni direkciji koncerna na Dunaju, leta 1939 in 1940 v generalni direkciji v Zrichu in leta 1943 do 1946 v komercialni direkciji v Zagrebu. Zanimivo je, da je 1940 odklonil ponujeno mesto visokoolskega uitelja na Univerzi v Ljubljani in raje ostal v industriji. Svojo inenirsko kariero v koncernu Solvay je zael kot vodja konstrukcijskega biroja in konal kot prokurist in tehnini direktor. Z razvojem in razcvetom procesne tehnike je doivljal tudi osebni razvoj in tej veji tehnike ostal zvest do konca svojega ivljenja. Prvega aprila 1946 je postal redni profesor za teoretino strojeslovje na Oddelku za strojnitvo Tehnike fakultete v Ljubljani. Leta 1950 je bil promoviran za doktorja tehninih znanosti v Ljubljani, njegov mentor je bil prof. dr. F. Bonjakovi. Leta 1960 je prejel Kidrievo nagrado in v letih 1960 do 1962 bil prvi dekan samostojne Fakultete za strojnitvo v Ljubljani. Svojo univerzitetno kariero je nadaljeval na Tehniki univerzi v Braunschweigu, kjer je bil od leta 1962 naprej redni profesor (ordinarius) in direktor Instituta za procesno in jedrsko tehniko. Pred tem je odklonil mesto visokoolskega uitelja termodinamike na Tehniki univerzi v Berlinu. Leta 1964 ga je Slovenska akademija znanosti in umetnosti imenovala za svojega dopisnega lana, 1970 mu je Tehnika visoka ola na Dunaju, na kateri je diplomiral za strojnega inenirja, podelila "Johann Joseph Ritter von Prechtl Medaille", Drutvo nemkih inenirjev za procesno tehniko pa leta 1971 zelo ugledno odlikovanje "Arnold Eucken Medaille". Umrl je 12. februarja 1972 v Mnchenu, pokopan je v Portorou. Znanstveno zanimanje prof. Ranta je veljalo predvsem energijskim problemom v procesni tehniki. im bolj smotrno spreminjanje energije iz ene oblike v drugo je bila misel, ki ga je spremljala skoraj pri vseh teoretinih in praktinih raziskavah. e dandanes so vredne branja njegove misli, ki jih je napisal leta 1957 [bibl. A.09]:
586
"Pogosto sliimo, da ivimo v dobi tehnike. In vendar bi bilo morebiti pravilneje, e bi imenovali novo razdobje, v katero lovetvo pravzaprav ele stopa, dobo energije, kakor sem to nekje bral. Energija je tisto gibalo, ki daje dananji tehniki asten peat: po eni strani olajuje loveku ivljenje in mu pomaga, hkrati pa mu omogoa graditev vedno novih tehninih veledel. Razpolaganje z energijo in njena uporaba sta neposredno merilo za bogastvo in revino narodov. Energija postaja tako najdragoceneje in najlahtneje blago - ves svet je laen energije. Seveda je v manj razvitih ali zaostalih dravah potreba po energiji razmeroma veja kakor v bolj in najbolj razvitih. Reevanje energijskega vpraanja je predvsem teavno zaradi omejenosti virov energije ali pa znatnih sredstev, ki jih terja aktiviranje virov. Tudi mi se stalno bijemo z energijskimi teavami in si belimo glave z vpraanjem, od kod in kako preskrbeti vedno veje koliine elektrine energije, ki jo potrebujejo gospodarstvo in nai domovi". Prof. Rant je objavil prek 50 znanstvenih publikacij s podroja termodinamike, prenosa toplote in snovi in toplotne procesne tehnike. Njegove najpomembneje objave so izle v nemkem jeziku, pomembni del pa so objave v slovenskem jeziku v Strojnikem vestniku. Nekaj objav je v srbohrvakem jeziku, posamezne objave pa je mogoe zaslediti e v anglekem in francoskem jeziku, v panskem in italijanskem, v ruskem, bolgarskem (neavtorizirani prevodi) in ekem jeziku. Na njegovo znanstveno ustvarjanje so mono vplivale bogate izkunje iz industrije. Vedno se je namre trudil, da je pri vseh teoretinih razglabljanjih nael neposredno povezavo tudi s tehnino prakso. Na TU Braunschweig je poleg pedagokega razvil obirno in vsestransko raziskovalno delo. Trajen ugled pa si je pridobil z uvedbo dveh novih termodinaminih veliin, katerima je dal leta 1953 tudi mednarodno sprejeti imeni: eksergija in anergija [A.04]. Poznan je kot avtor ve knjig. e danes je omembe vredno njegovo doktorsko delo "Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode" iz leta 1951, v katerem je med drugim zelo eksplicitno obravnavana delazmonost toplote - pozneje od njega imenovana eksergija toplote [B.02]. Leta 1959 je izla njegova knjiga "Uparjanje v teoriji in praksi" (v izvirniku: "Verdampfen in Theorie und Praxis"), ki je bila prevedena v ve jezikov in doivela po njegovi smrti predelavo, za katero so poskrbeli njegovi uenci v Nemiji [B.03], [B.09]. V
587
slovenskem prostoru pa je prav gotovo najpomembneja njegova obsena "Termodinamika, knjiga za uk in prakso", ki je izla leta 1963 [B.06], in je e dandanes v Sloveniji najpomembneja domaa knjiga s tega podroja. Leta 1968 pa je izla njegova zadnja knjiga "Proizvodnja sode po postopku Solvay" (v izvirniku: "Die Erzeugung von Soda nach dem Solvay-Verfahren"). Tudi ta knjiga je doivela ponatis [B.07]. Spisek strokovnih del, ki jih je prof. Rant izvedel v industriji, je zelo obseen. Mnoga je opravil sam, precej tudi s sodelavci. Le-tem je pri delu dajal vso svobodo, hkrati pa bdel nad potekom in pri delu zelo hitro odkril morebitne napake. Iskrivost, ivahnost in nemir sta mu bila v krvi tako v fizinem kakor tudi v intelektualnem pogledu. V 17 letih slubovanja v koncernu Solvay je prila do izraza njegova razgledanost, inenirski ut in zmonost uporabe teoretinih izsledkov v praksi. V tovarni sode v Lukavcu je zael kot vodja konstrukcijskega biroja in sasoma prevzel e druge obsene zadolitve, na primer vodenje glavnega obrata proizvodnje sode in skrb za posodobljenje in raziritev celotne tovarne. V generalni direkciji v Zrichu je postavil na noge tehnino slubo in bil po tej plati odgovoren za tovarne, ki jih je imel koncern na Madarskem, v Romuniji in tedanji Jugoslaviji. Prof. Rant je vse ivljenje ostal ozko povezan s proizvodnjo sode. V vojni vihri razrueno tovarno sode v Lukavcu je po svetovni vojni presenetljivo hitro obnovil in v naslednjih letih nekajkrat poveal njeno zmogljivost. Napravil je narte za podobne tovarne v Kolumbiji, Argentini, Egiptu in aktivno pomagal pri izgradnji tovarn sode v Indiji in Braziliji. Ko je postal profesor na Oddelku za strojnitvo Univerze v Ljubljani, se je v teavnih povojnih asih poleg pedagokih obveznosti ukvarjal z usposabljanjem in modernizacijo kompresorskih sistemov v premogovnikih Zagorje, Trbovlje, Hrastnik in Senovo (1946 1950) ter z rekonstrukcijo znanih in nartovanjem novih cementarn v ve krajih po tedanji Jugoslaviji (1946 - 1960). Uspelo mu je, da je kljub slabim in nizkokalorinim premogom, ki so bili v dravi edini na voljo, dvignil proizvodnjo klinkerja na zavidljivo tehnino raven. Po njegovih nartih sta bili prenovljeni in povsem mehanizirani apnenici v Kresnicah in v Ruah. Ustvarjalno je pomagal pri postavitvi velikih slovenskih termoelektrarn (1950 - 1966). Po svojih izvirnih zamislih in patentih je preraunal in sodeloval pri izvedbi vejega tevila hladilnih stolpov do velikosti 275 MW(e) za razline industrijske namene in za termoelektrarne (1954 - 1970), med drugimi TE Brestanica, TE otanj, TE Kolubara in TE Tuzla.
588
Kot profesor na TU Braunschweig je postavil na noge stolico za procesno in jedrsko tehniko, predvsem pa mu je v Braunschweigu v razmeroma kratkem asu uspelo zgraditi in opremiti novo institutsko poslopje [D.17], [D.18], [D.19]. Prof. Rant je bil lan ve strokovnih zdruenj v tedanji Jugoslaviji. V tedanji Zahodni Nemiji je bil lan znanstvenega sosveta za procesno tehniko pri Zdruenju nemkih inenirjev (VDI-Verfahrenstechnische Gesellschaft) in lan znanstvenega sosveta delovnega zdruenja industrijskih raziskovalnih skupnosti "Otto von Guericke" (Arbeitsgemeinschaft industieller Forschungsgesellschaften). Prof. Rant je kot visokoolski uitelj ne le dvignil in izpopolnil tudij termodinamike in procesne tehnike na nadpovpreno raven, ampak je znal pritegniti mlade ljudi v znanstveno delo na teh podrojih. Bil je ivahen in veder lovek, ki je s svojim optimizmom in vero v uspeh pritegnil vsakega poslualca. tudente, ki so se odloili za dodiplomski ali podiplomski tudij pri njem, je znal navduiti, ne samo z zanimivimi temami, ampak tudi s svojo osebnostjo. Bil je mentor 19 doktorandom, veini od njih na TU Braunschweig. O svojem pedagokem poslanstvu je razmiljal strogo do sebe in okolice. Nekatere njegove misli, ki jih je napisal leta 1959 [D.10], so vredne razmisleka e dandanes: "Pri profesorjih je temeljito poznavanje stroke samo del takoimenovane kvalifikacije. Profesor mora imeti celo vrsto moralnih lastnosti, ki mu ele poleg znanja dajo avtoriteto pri sluateljih. On naj bo prvi in najveji prijatelj tudenta, kar pa seveda ni povezano s slabotnim popuanjem pri tudiju in celo pri izpitih. To prijateljstvo mora tudent obutiti, za nas profesorje pa ni vejega zadovoljstva od zaupanja tudentov v nas. Za zrelega moa ni ni lepega od stalnega stika z mladino in zavest, da mladim ljudem dajemo nekaj, kar jim bo koristilo vse ivljenje. To je velik privilegij, ki ga je le malokdo deleen. Profesor naj bi bil tudi dober pedagog. To je zelo koljivo vpraanje, ker je znano, da pedagoke sposobnosti niso vedno povezane s solidnim znanjem in narobe. Seveda, za akademskega uitelja ima znanstvena in strokovna kvalifikacija prednost pred pedagoko. In tudi izkunje kaejo, da se da na dobri podlagi znanja sasoma pridobiti vsaj zadovoljiva pedagoka zmonost, ne pa nasprotno. Profesor pa naj da tudentom ve kakor le golo in v tem primeru mrtvo znanje. To znanje mora biti pretkano z njegovo osebnostjo, mora nekako nositi njegov peat. Profesor naj svojo snov predava z navduenjem, njegova osebnost in njegov znaaj
589
morata izarevati na tudente. Profesorji in tudenti, seveda po selekciji, sestavljajo nerazdruljivo celoto in ne dva loena tabora. O problemih sodelovanja se sploh ne bi smelo govoriti - pri pravilnem gledanju obeh teh problemov sploh ni". Tudi po svojem odhodu na TU Braunschweig je ostal povezan s Fakulteto za strojnitvo v Ljubljani. Kjub mnogim obveznostim je vedno nael as, da je imel v Ljubljani in v nekaterih drugih visokoolskih srediih tedanje Jugoslavije za podiplomske tudente ciklina predavanja iz termodinamike, regulacijske tehnike in toplotne procesne tehnike. Prof. Rant je rad delal strokovno, bil je odlien znanstvenik, rad je imel mladino. V skoraj popolni meri je zdrueval v sebi lastnosti pronicljivega bistrega teoretika, praktinega strokovanjaka in zelo dobrega pedagoga. Potrudil se je, da je pri svojih teoretinih razglabljanjih vedno nael neposredno povezavo s strokovno prakso. To je vredno poudariti, saj se v dananjem asu znanosti pogosto pozablja, da mora biti strojnitvo vedno ozko povezano s prakso. Njegova dela na podroju uporabne termodinamike so mu prinesla velik ugled in tevilna priznanja doma in v tujini. Fakulteta za strojnitvo Univerze v Ljubljani ga je uvrstila med svoje najpomembneje profesorje in mu v avli glavne stavbe postavila spominsko ploo. M. Tuma
591
BIBLIOGRAFIJA
(ponatis iz publikacije Strojniki vestnik, Rantov zbornik 1994)
A. Znanstvene objave - lanki
01. Rant, Z.: Wrmediagramme einiger wriger Salzlsungen, Forschung auf dem Gebiet des Ingenieurwesens 20 (1953), t. 3. str. 77 do 80. 02. Rant, Z.: Vrednost in obraunavanje energije, Strojniki vestnik 1 (1955), t. 1, str. 4 do 7. 03. Rant, Z. Oprenik, M.: Toplinski dijagrami za vodene raztopine natrijeva karbonata i kalijeva klorida, Informacije Fabrike sode Lukavac 1 (1955), t. 3, str. 11 do 14 (srbohrvako). 04. Rant, Z.: Exergie, ein neues Wort fr "technische Arbeitsfhigkeit", Forschung auf dem Gebiet des Ingenieurwesens 22 (1956), t. 1, str. 36 do 37. 05. Rant, Z.: Gostota teke vode (D2O), Strojniki vestnik 2 (1956), t. 3, str. 83. 06. Rant, Z.: Vrednotenje energije v tehniki praksi, Strojniki vestnik 2(1956), t. 4, str. 111 do 115. 07. Rant, Z.: Energija - eksergija, Strojniki vestnik 3 (1957), t. 3, str. 3. 08. Rant, Z.: Bewertung und praktische Verrechnung von Energien, Allgemeine Wrmetechnik 8 (1957), t. 2, str. 25 do 32. Bistevni del lanka je povzel E. Hadipetrov: Praktiesko ostojnostjavanje na energiinite formi, Tehnika 1962), t. 2, str. 56 do 58 (bolgarsko). 09. Rant, Z.: Termoelektrarna otanj, Strojniki vestnik 3 (1957), t. 4/5, str. 79 do 82. 10. Rant, Z.: Hladilni stolp TE otanj, Strojniki vestnik 3 (1957), t. 4/5, str. 95 do 97. 11. Rant, Z.: Graphische Bestimmung des Exergieverlustes beim Wrmebergang, Allgemeine Wrmetechnik 8 (1957), t. 7, str. 141 do 142. 12. Rant, Z.: Exergie, Reaktionsenthalpie und freie Enthalpie, Vestnik Slovenskega kemijskega drutva 4 (1957), t. 1/2, str. 49 do 56. 13. Rant, Z.: O prvem in drugem glavnem zakonu termodinamike, Strojniki vestnik 4 (1958), t. 3/4, str. 57 do 59.
592
14. Rant, Z.: Toplinski diagrami za kaustinu luinu, Informacije Fabrike sode Lukavac 5 (1959), t. 1, str. 3 do 6 (srbohrvako). 15. Rant, Z.: Geometrija karbonacijskih kolona, Informacije Fabrike sode Lukavac 5 (1959), t. 1, str. 7 do 9 (srbohrvako). 16. Rant, Z.: Eksergija goriv, Strojniki vestnik 5 (1959), t. 6, str. 161 do 163. 17. Rant, Z.: Entropiediagramme fr wrige Salzlsungen, Forschung auf dem Gebiet des Ingenieurwesens 26 (1960), t. 1, str. 1 do 7. 18. Rant, Z.: Exergiediagramme fr Verbrennungsgase, Brennstoff-Wrme-Kraft 12 (1960), t. 1, str. 1 do 8 in dva delovna diagrama. Izrpno poroilo z naslovom Available Enthalpy or "Exergy" Diagrams for Combustion Gases, The Engineers Digest 21 (1960), t. 3, str. 107 do 110. 19. Rant, Z.: Kaj je pravzaprav termodinamino stanje? (v slovenini in francoini),
Strojniki vestnik 6 (1960), t. 2, str. 41 do 43. 20. Rant, Z.: Exergiediagramme fr Wasser und Wasserdampf, Brennstoff-Wrme-Kraft 12 (1960), t. 7, str. 297 do 301 in dva delovna diagrama 21. Rant, Z.: Autostabilizacija, Automacija 1 (1960), t. 1 str. 3 do 8 (srbohrvako). 22. Rant, Z.: Nepovrativosti kod koncentracije kaustine sode, Informacije Fabrike sode Lukavac 6 (1960), t. 1, str. 3 do 6 (srbohrvako). 23. Rant, Z.: Zur Bestimmung der spezifischen Exergie von Brennstoffen, Allgemeine Wrmetechnik 10 (1961), t. 9, str. 172 do 176. 24. Rant, Z.: Der Einflu der Luftvorwrmung auf die Nichtumkehrbarkeiten der Verbrennung, Brennstoff-Wrme-Kraft 13 (1961), t. 11, str. 496 do 499 in dva delovna diagrama. 25. Rant, Z.. Die Exergie von Stoffen bei Umgebungsdruck, Allgemeine Wrmetechnik 11 (1962), t. 1, str. 1 do 2. 26. Rant, Z.: Termodinamika kurilnih procesov, Strojniki vestnik 8 (1962), t. 1/2, str. 2 do 5. 27. Rant, Z., Bizjak, A., arec, J.: Termodinamini diagrami za sistema H2O-(NH4)2SO4 in H2O-(NH4Cl), Strojniki vestnik 8 (1962), t. 4/5 , str. 95 do 99.
593
28. Rant, Z.: Kvadratni dijagram sistema (NaCl, NH4HCO3, NH4Cl, NaHCO3), Informacije Fabrike sode Lukavac 8 (1962), t. 1, str. 3 do 10 (srbohrvako). 29. Rant, Z.: Produkcija i obaranje natrijevog hidrokarbonata u kvadratnom dijagramu, Informacije Fabrike sode Lukavac 8 (1962), t. 1, str. 11 do 14 (srbohrvako). 30. Rant, Z.: Pravi proces obaranja hidrokarbonata, Informacije Fabrike sode Lukavac 8 (1962), t. 1, str. 15 do 21 (srbohrvako). 31. Rant, Z.: Die Heiztechnik und der zweite Hauptsatz der Thermodynamik, Internationale Zeitschrift fr Gaswrme 12 (1963), t. 8, str. 297 do 304. 32. Rant, Z.: Importance at applications techniques des notions d'exergie et d'anergie, Institut francais des combustibles et de l'energie, Journees de la combustion et de la conversion de l'energie, Comptes rendus, I-1, str. 1 do 8, Paris 19. - 23. 05. 1964. Objava prevedena: Importanza tecnica et applicazione della nozione di esergia, La rivista dei combustibili 18 (1964), t. 9, str. 345 do 355. 33. Rant, Z.: Thermodynamische Bewertung der Verluste bei technischen
Energieumwandlungen, Weltkraftkonferenz (Teiltagung in Lausanne, Schweiz, 13. - 17. 09. 1964), poroilo t. 111 IA. Ponatis objave v reviji Brennstoff-Wrme-Kraft 16 (1964), t. 9, str. 453 do 457. Celoten lanek prevedel J. Ayrest, Valoracion termodinamica de los perdidas en les transformaciones tecnicas de energia, Ciencia y tecnica 133 (1965), t. 675, str. 361 do 372. 34. Rant, Z.: Exergie und Anergie, Wissenschaftliche Zeitschrift der TU Dresden 13 (1964), t. 4, str. 1145 do 1149. 35. Rant, Z.: Der Exergiebegriff als Bewerungsgrundlage in der Energietechnik, VDIZeitschrift 106 (1964), t. 28, str. 1393 do 1396. 36. Rant, Z.: Bilanzen und Beurteilungsquotienten bei technischen Prozessen, Internationale Zeitschrift fr Gaswrme 14 (1965), t. 1, str. 28 do 37. 37. Rant, Z.: La aplicacion del segundo principio de la termodinamica a los procesos tecnicos, 2a Conferencia internacional del combustible en la industria, Buenos Aires 1966. 38. Rant, Z.: Thermodynamische Bewertung chemischer Prozesse, Chemie- IngenieurTechnik 41 (1969), t. 16, str. 891 do 898.
594
39. Rant, Z.: Termodynamicke hodnoceni chemickych procesu, Energetika 19 (1969), t. 10, str. 417 do 421 (eko). 40. Rant, Z.: Die Anwendung graphischer Methoden in der thermischen Verfahrenstechnik, Verfahrenstechnik 4 (1970), t. 5, str. 215 do 216. 41. Rant, Z.: Rumliche Enthalpie-Zusammensetzungsdiagramme fr Dreistoffsysteme, Chemie-Ingenieur-Technik 42 (1970), t. 6, str. 339 do 344. 42. Rant, Z.: Die Anwendung graphischer Methoden in der thermischen Verfahrenstechnik, Verfahrenstechnik 4 (1970), t. 5, str. 215 do 216. 43. Rant, Z., Mhle, W.: Die Genauigkeit der Dhringschen Geraden fr wrige Salzlsungen, Chemie-Ingenieur-Technik 44 (1972), t. 5, str. 261 do 265.
B. Znanstvene objave - knjige
01. Rant, Z.: Teorija oscilacij, skripta, Univerzitetna zaloba, Ljubljana 1949, 51 strani. 02. Rant, Z.: Energetska ocenitev postopka fabrikacije sode (Na2CO3), Acta technica 3 (1951), Ljubljana, disertacija, 72 strani. 03. Rant, Z.: Verdampfen in Theorie und Praxis, Verlag von Theodor Steinkopff, Dresden und Leipzig 1959, 260 strani. Prevod v poljski jezik: Odparowyeanie w teorii i praktice, Wydawnictwe naukowo techniczne, Warszawa 1965. Prevod v srbohrvaki jezik: Isparivanje i uparivanje, Tehnika knjiga, Zagreb 1965, 281 strani. 04. Rant, Z.: Teorija mehanizmov, skice, Univerzitetna zaloba, Ljubljana 1961, 26 strani. 05. Rant, Z.: Diagramm-Mappe zu Verdampfen in Theorie und Praxis, Verlag von Theodor Steinkopff, Dresden und Leipzig 1961, 18 diagramov. 06. Rant, Z.: Termodinamika, knjiga za uk in prakso, Univerzitetna zaloba, Ljubljana 1963, 575 strani. 07. Rant, Z.: Die Erzeugung von Soda nach dem Solvay-Verfahren, Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart 1968, 544 strani.
595
Druga, nespremenjena izdaja knjige je izla 1984. 08. Rant, Z., Gaperi, B.: Ein allgemeines Temperatur-Enthalpie-Exergie- Diagramm fr Verbrennungsgase, VDI-Verlag, Dsseldorf 1972, 40 strani. 09. Rant, Z.: Verdampfen in Theorie und Praxis, 2. berarbeitete und erweiterte Auflage, Verlag von Theodor Steinkopff, Dresden und Verlag Sauerlnder, Aarau und Frankfurt/Main 1977, 425 strani (Bearbeitung nach dem Tode des Autors von J. Krey, H. Banski, U. Bergemann, K. Feld- kamp, K. Meyer weiter gefhrt).
C. Znanstvene objave - prispevki v knjigah
01. Rant, Z.: Amonijana soda, prispevek za jugoslovansko Tehnino enciklopedijo, Zagreb 1959 (srbohrvatsko), str. 161 do 163. 02. Rant, Z.: Regulacija industrijskih procesa, Zbornik radova JUREMA, Zagreb 1963, str. 234 do 243. 03. Rant, Z.: Die Exergieverhltnisse bei der Verbrennung, Energie und Exergie, str. 33 do 38, VDI-Verlag, Dsseldorf 1965. 04. Rant, Z.: Regulacija kolona u proizvodnji sode, Automatizacija - zbornik radova JUREMA, Zagreb 1965, str. 67 do 71. 05. Rant, Z.: Eksergija - novyj termin dlja oboznaenija "tehnieskoj raboto- sposobnosti", Voprosy termodinamieskogo analiza, Moskva 1965, str. 11 do 14. Neavtoriziran prevod lanka: Exergie, ein neues Wort fr "technische Arbeitsfhigkeit", Forschung auf dem Gebiet des Ingenieurwesens 22 (1956), t. 1, str. 36 do 37. 06. Rant, Z.: Eksergetieskaja diagrama vody i vodjanogo para, Voprosy termodinamieskogo analiza, Moskva 1965, str. 87 do 89. Neavtoriziran prevod lanka Exergiediagramme fr Wasser und Wasserdampf, Brennstoff-Wrme-Kraft 12 (1960), t. 7, str. 297 do 301. 07. Rant, Z.: Die Nichtumkehrbarkeiten von Prozessen und die klassische Thermodynamik, Dechema Monographien 65 (1970), str. 27 do 45.
596
D. Razline objave
01. Rant, Z.: Polet do zvezd mogo?, asopis Slovenec, 29. 01. 1926. 02. Rant, Z.: Moj prvi polet, asopis Slovenec, 01. 04. 1926. 03. Rant: Umetna svila, asopis Slovenec, 20. 05. 1926. 04. Rant, Z.: Letalski motori, teaj za rezervne astnike inenirske stroke, mornarika letalska ola Kumbor 1927 (srbohrvako). 05. Rant, Z.: Strojni inenjer, prispevek za knjigo Lovra Sunika: Akademski poklici, str. 282 do 284, Ljubljana 1932. 06. Rant, Z.: Konstrukcioni biro FSL, Informacije Fabrike sode Lukavac 1 (1955), t. 1, str. 24 do 26 (srbohrvatsko). 07. Rant, Z.: Strojniki vestnik (ob prvi obletnici izhajanja), asopis Slovenski poroevalec, 28. 01.1956. 08. Rant, Z.: Utisci iz Poljske, Informacije Fabrike sode Lukavac 3 (1957), t. 3, str. 5 do 8 (srbohrvako). 09. Rant, Z.: Konstrukcioni biro FSL u Zagrebu, Informacije Fabrike sode Lukavac 4 (1958), t. 1, str. 43 do 44 (srbohrvako). 10. Rant, Z.: Nekaj besed k tudiju na Oddelku za strojnitvo, Strojniki zbornik, Ljubljana 1959, str. 17 do 24. 11. Rant, Z.: Novi nain tudija strojnitva, Strojniki zbornik, Ljubljana 1961, str. 8 do 10. 12. Rant, Z.: Ob osamosvojitvi Fakultete za strojnitvo v Ljubljani, Strojniki vestnik 7 (1961), t. 1 str. 1. 13. Rant, Z.: Fran Bonjakovi 60 Jahre, Brennstoff-Wrme-Kraft 14 (1962), t. 1, str. 39. 14. Rant, Z.: Pismo prof. Ranta, Bilten Fabrike sode Lukavac 1964, t. 66, str. 5 (srbohrvako). 15. Rant, Z.: Prof. ing. Boleslav Likar - 70-letnik, Strojniki vestnik 11 (1965), t. 1, str. 26. 16. Rant, Z.: F. Bonjakovi - 65 Jahre alt, International Journal of Heat and Mass Transfer 10 (1967), t. 1, str. 1 do 3. 17. Rant, Z: Institut fr Verfahrens- und Kerntechnik an der TH Braunschweig, ACHEMA Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 219 do 220, Frankfurt/Main 1965/67.
597
18. Rant, Z: Institut fr Verfahrens- und Kerntechnik an der TH Braunschweig, ACHEMA Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 210 do 212, Frankfurt/Main 1968/70. 19. Rant, Z: Institut fr Verfahrens- und Kerntechnik an der TH Braunschweig, ACHEMA Jahrbuch, Bd. 2 der DECHEMA, str. 203 do 204. Frankfurt/Main 1970/73.
M. Tuma
599
IMENSKO KAZALO
Amagat, E. H. 263, 264 Avogadro, A. 54 Baehr, H. D. 514, 521 Berthelot, M. 259 Boie, W. 336 Boltzmann, L. 57, 217 Boyle, R. 48, 263 Bonjakovi, F. 47, 62, 212, 253, 287, 289, 434, 513, 535 Carnot, S. 126 Celsius, A. 18 Clapeyron, B. P. E. 241, 243 Claude, G. 291, 524 Clausius, R. 137, 163, 242, 278 Dalton, J. 81, 231 Davis, S. J. 405 Debye, P. 78 Diesel, R. 401, 405 Douglass, D. 379 Dulong, P. L. 79 Einstein, A. 4 Fast, J. D. 212, 215 Fehling, R. 333, 334, 335, 336 Gay Lussac, J. L. 48, 59 Giorgi, G. 1 Grassmann, P. 511, 573 Hackett, H. N. 379 Hausen, H. 520, 523, 531 Himpan, J. 261, 279, 492, 493 Humboldt, V. A. 54 Jamnicki, I. 293 Jonkers, C. O. 528 Joule, J. P. 24, 131 Kamerlingh Onnes, H. 278 Kapica, P. 525
Keenan, J. H. 282 Keyes, F. G. 282 Khler, J. W. 528 Laval, de C. G. P. 476 Leist, K. 398, 399 Linde, C. 517, 523 Lindemann, F. 77 Loschmidt, J. 55 Mayer, J. R. 17 Mariotte, E. 48 Mollier, R. 47, 285, 287, 307, 540 Nernst, W. 77, 219 Newton, I. 1 Otto, N. A. 322, 401 Parker, C. F. 405 Petit, A. T. 79 Planck, M. 313, 219 Plank, R. 213, 281, 434, 513 Profos, P. 581 Rankine, W. J. 358 Rant, Z. 40, 330, 337, 455, 572, 574, 577, 581 Ranjevi, K. 283 Reynolds, O. 458 Rosin, P. 333, 334, 335, 336 Schmidt, E. 128, 295, 381 Schmidt, F. 411 Smith, A. R. 379 Stirling, R. 528 Stodola, A. 488 tular, P. 513 Thomson, E. S. 379 Thomson, W. Lord Kelvin 19, 137 Vukalovi, M. P. 278, 283 Waals van der., J. D. 255, 257
601
STVARNO KAZALO A adiabata - povraljiva, 96, 171 adiabaten, 33, 80, 181, 344, 470, 508 amper, 1 anergija, 455 B bilance, 557, 559 C centimeter, 3 cev - potisna, 496 D delo, 9, 27, 187, 503 - absolutno, 28, 90 - izgube, 190 - izotermno, 109 - kompresije, 108 - kronega procesa, 121 - maksimalno, 187, 191 - mehansko, 12, 13, 24, 26, 29 - minimalno, 513 - povraljivo, 513 - tehnino, 31, 34, 90, 460 - volumensko, 28 diagram - Amagatov, 263 - (e , h ), s , 289 - eksergijski, 201 - entropijski, 171 - (e ,T ), h , 337 - Grassmannov, 522 - indikatorski, 113, 403 - h , s , 285, 345, 383
- h ,T , 315, 319, 327, 332 - h , x , 540 - Mollierov, 285, 540 - p , h , 421 - p ,V , 28, 41, 48, 90, 115, 118, 182 - poevnokotni, 287 - reduciran, 263 - Rosin Fehlingov, 333, 335 - Sankeyev, 576 - stanja, 41, 284 - T ,Q , 292, 316, 324, 353, 360, 363 - T , s , 171, 182, 284, 516 - T , v , 222 diferencial - nepopolen, 42 - popolen, 42, 165 difuzor, 488, 496 disociacija, 297, 320 duilni efekt, 266 - diferencialni, 266, 268 - diferenni, 266 - negativen, 268 - pozitiven, 268 duitev, 146
E eksergija, 192, 194, 197, 289, 317, 329, 330, 337, 408, 443, 521, 570, 574 ekspanzija, 28, 91, 145, 176, 345, 516 eksploziv, 295 enaba - Calendarjeva, 278 - Clapeyronova, 241 - Clausiusova, 278 - Himpanova, 279 - idealnih plinov, 47, 49, 50 - kalorina, 43, 57
602
- Kamerlingh Onnesova, 278 - kapljevin, 63 - kontinuitete, 459 - Plankova, 282 - plinske zmesi, 83, 85 - poboljana, 277 - realnih plinov, 61 - reducirana, 261 - stanja, 42, 46 - termina, 42, 43 - trdnih teles, 63 - Van der Waalsova, 255, 259, 263 - veliinska, 2 - Vukalovieva, 283 energija - agregatnih preobrazb, 234 - brezeksergijska, 443 - elektr. toka, 13, 444, 555 - jedrska, 11, 340 - kalorina, 11, 197, 204, 291, 316, 340 - kemina, 11, 26, 292, 555 - kinetina, 10, 11, 34, 460, 507, 555 - koristna, 555 - kurilna, 443 - nakopiena, 9 - notranja, 11, 23, 24, 25, 26, 29, 39, 59, 69, 75, 87, 204, 209 - potencialna, 9 - prehodna, 9, 12, 13 - shranjena, 9 - toplotna, 17, 23, 291, 555 - v tokovih, 460 - zgorevanja, 300 enote - koherentne, 2 - osnovne, 1 entalpija, 31, 33, 36, 61, 69, 75, 87, 204, 274, 300, 313, 555
entropija, 159, 163, 164, 203, 212, 276 - absolutna, 169 - idealnih plinov, 169 - kapljevine, 171 - relativna, 169 - trdnih teles, 171
F faktor realnosti, 62, 253, 273 fizikalni sistem mer, 3 G Gay Lussacov poizkus, 59 Giorgiev sistem mer, 1, 2 glavni zakon termodinamike - drugi, 89, 136, 137, 183, 217 - niti, 17, 18 - prvi, 23, 29, 36, 93, 96, 142, 165 - tretji, 219 gonilo, 295, 491 goriva, 296, 489 - karakteristika, 307 - plinska, 311 gostota, 16 gram, 3 H hitrost - srednja, 458 - iztona, 472 - Lavalova, 477 - zvona, 487 - maksimalna, 474 - ventilna, 498 - letenja, 505 hlapenje, 221 homogenost, 44
603
I internacionalni sistem mer, 25 ireverzibilen, 142 istotonik, 323 izentalpa, 46 izentropa, 96, 171, 250, 344 izkoristek - eksergetski, 198, 331, 449, 570 - energetski, 198, 556 - izentropni, 349, 391 - mehanski, 391 - notranji, 349, 391, 495, 499, 506 - termodinamini, 125, 391 - zunanji, 501 izobara, 91, 246, 344 izohora, 46, 90, 248 izoterma, 46, 92, 95, 246, 257 J joule, 2 Jouleov poizkus, 24, 26 Joule Thomsonov efekt, 265 K kalorimeter, 24, 301 kapaciteta - toplotna, 65 karakteristika - goriva, 307 - temperaturna, 292, 353, 361, 424, 428, 442 kelvin, 1, 3 kilogram, 1, 2, 3 kilokalorija, 25 kilopond, 2, 3 kompresija, 92, 109, 113, 345, 431 kompresor, 105, 113, 114 kondenzacija, 221 konstanta
- plinska, 50, 51, 52 - splona plinska, 53, 56 krivulja - Boyleova, 264 - inverzijska, 268 - mejna, 224, 242, 541 - napetosti, 228 - rosilna, 541 kurilnost, 299, 302, 304 kurjenje, 441
M makrostanje, 212 masa, 1, 3, 12 - molekularna, 52, 54 - specifina, 16 megla - vodena, 535 - ledena, 542 menjalniki, 323 meanje - plinov, 176, 508 - vlanega zraka, 543 meter, 1, 2 - normalni kubni, 55 mikrostanje, 212 MSKA sistem mer, 1 motorji - Diesel, 405 - na stisnjen zrak, 118 - Otto, 401 - z notr. zgorevanjem, 401 N nadtlak, 15 nasienost, relativna, 537 nepovraljivost, 140, 142, 150, 175, 180, 198, 202, 295, 344, 415, 436, 444, 463, 514, 521
604
Nernstov teorem, 219 newton, 1

O okolica, 185, 197, 343, 444 orodje, na stisnjen zrak, 118 P para, 221, 228, 434 - mokra, 225 - nasiena, 224 - poraba, 382 - pregreta, 253, 373 perpetuum mobile - druge vrste, 138 - prve vrste, 23 plin - dimni, 306, 307, 312, 313, 423 - gorilni, 311 - idealni, 47, 470 - nevtralni, 231 - realni, 61, 253, 263, 274 podhladitev, 428 pogon, potisni, 489 politropa, 100 - splona, 103 pospeek, zemeljski, 4 postopek - Claudeov, 524 - Heylandtov, 524 - Kapice, 525 - Lindejev, 516, 522 potisk, 489 potisnik, 489, 502, 506 povraljiv, 35, 89, 140, 149, 344, 513 predgrevanje, regenerativno, 323, 328, 394 pregrevanje - vekratno, 373 - vmesno, 373
premica - mealna, 544 - okolice, 290 prenasienost, 538 preobrazba, 41, 89 - agregatna, 221, 234 - eksoenergetska, 234 - endoenergetska, 234 - mokre pare, 246 - povraljiva, 89 - termodinamina, 41, 89 prerez - kritini, 476 - Lavalov, 476 pretok - eksergije, 577 - energije, 577 - masni, 147 pritisk, 14 proces - Carnotov, 126, 158, 159, 417, 419, 451 - delovni, 343, 354, 378, 408 - hladilni, 413, 434 - kroni, 121, 150, 344, 415, 453, 528 - Lindejev, 520 - monotermni, 152 - nepovraljiv, 140, 150 - odprt kroni, 134, 359, 384 - parni, 354, 361, 419 - plinski, 383, 434 - povraljiv, 140, 150 - stalnotlani, 131, 133, 435 - Stirlingov, 528 - termodinamini, 343 - zaprt kroni, 133 prostor, kodljivi, 110 protitonik, 323 pumpa, toplotna, 450
605
R rakete, 489 ravnoteje, 15 - mehansko, 15, 27, 28, 30, 89 - notranje, 44, 142 - toplotno, 16 razmeglitev, 545 razmerje - kompresijsko, 402 - mas, 83 - molno, 87 - nadlavalsko, 478 - podlavalsko, 478 - potisno, 495 - tlano, 388, 505 - volumensko, 83, 402, 536 razmernik zraka, 309 raztapljanje, 149 reakcija - eksoenergetska, 558 - eksotermna, 558 - endoenergetska, 558 regenerator, 530 reverzibilen, 141 rezervoar, toplotni, 135, 186 S samovnetje, 298 sekunda, 1, 2, 3 sila, 1, 2, 3 sistem - odprt, 23 - razirjen, 182 - termodinamini, 23 - zaprt, 23, 180, 182 skala - Celzijeva, 19 - hitrostna, 471 - temperaturna, 19, 20, 154
- termodinamina, 19, 20, 154 snov - delovna, 343 - hladilna, 433 stanje - agregatno, 45 - fluidno, 46 - kapljevito, 45 - kondenzirano, 46 - korespondentno, 263 - kritino, 227, 259 - notranje energije, 39, 204 - plinasto, 45 - sprememba, 41 - tekoe, 46 - termodinamino, 39, 203, 213 - trdno, 45 - ujemno, 263 strditev, 221 stroj - Philipsov, 532 - plinski, 527 sublimacija, 221, 229, 243 suenje, 543, 547
oba, 470 - divergentna, 474 - konvergentna, 473 - Lavalova, 476, 479 - neustrezna, 485 - raketna, 493 tevilo - hladilno, 444 - kurilno, 452 - Reynoldsovo, 458 T tabele, parne, 283
606
taljenje, 221, 229, 243 tehniki sistem mer, 2 telo - hladno, 135, 343 - toplo (vroe), 135, 185, 291, 343 temperatura, 1, 3, 16, 20, 25, 60 - absolutna, 154 - hladilna, 415 - inverzijska, 269, 516 - kurilna, 451 - lastna, 21 - merjenje, 18 - nasienosti, 224 - nizka, 511 - reducirana, 261 - srednja, 317, 322 - termodinamina, 20, 157 - zgorevanja, 313 - zmesi, 80 termoelektrarna, 562 termometer, 18 termometrija, 20 tea, 4 tlak, 14 - absolutni, 15 - delni, 82, 535 - inverzijski, 269 - kritini, 224 - Lavalov, 477 - nadtlak, 15 - nasienosti, 224 - parcialni, 82, 535 - reducirani, 261 - vmesni, 115 toka, trojna, 230, 235 tok - adiabaten, 461, 470 - izentropen, 461 - kvazistacionaren, 457
- laminaren, 457 - nepovraljiv, 463 - neurejen, 457 - parni, 457 - plinski, 457, 508 - skozi obe, 470 - stacionaren, 457 - s trenjem, 463, 481 - turbolenten, 457 - urejen, 457 - ustaljen, 457 tokovnica, 457 toplarna, 564 toplota, 16, 21, 23, 24, 26, 29, 91, 350, 555 - agregat. preobrazb, 234 - atomska specifina, 78 - Carnotska, 235 - hladilna, 414, 513 - izobarna specifina, 69 - izohorna specifina, 69 - kurilna, 441 - molna specifina, 66, 73 - ponor, 135 - prehod, 175 - prestop, 143 - pretvorljivost, 195 - reducirana, 160 - specifina, 65, 69, 71, 210 - specifina kapljevin, 79 - specifina plinskih zmesi, 87 - specifina politropna, 102 - specifina srednja, 66 - specifina trdnih snovi, 76 - sublimacijska, 235, 243 - talilna, 235, 243 - trenja, 467 - uparjalna, 235, 238, 243 - vir, 135, 291 - v kronih procesih, 122
607
- zgorevanja, 300 trenje, 143, 175 turbina - parna, 362 - plinska, 387 - potisna, 503 turbopotisnik, 502, 507
U udar, kompresijski, 486 ugodje, 542 ukapitev, 221, 513 uparjanje, 221 V veliine stanja, 39 - kalorine, 42, 204 - kritine, 227 - reducirane, 261 - termodinamine, 42, 165, 204, 272 verjetnost, 212 - termodinamina, 214 viskoznost, 536, 537 - dinamina, 458 - kinematina, 458 vlanost, 536, 537 volumen, 16 - molni, 55 - parcialni, 82, 510 - reducirani, 261 - specifini, 16, 539 vrenje, 221, 234 Z zakon -
- Gay Lussacov, 48 - impulzni, 489, 499 - niti glavni, 17, 18 - o ohranitvi, 23, 557 - prvi glavni, 23, 142, 165 - tretji glavni, 219 zanke - obtone, 561 - pretone, 560 - vrnilne, 560 zgorevanje, 295 - adiabatno, 313 - dodatno, 507 - izobarno, 319, 385 - izohorno, 321 - izotermno, 386 - nepopolno, 305 - normalno, 313 - stehiometrija, 305 - temperatura, 313, 317, 321 - teoretino, 305 zmes, plinska, 81, 87, 508 zmrzovanje, 221 zrak - komprimiranje, 107 - nasien, 535 - prenasien, 535 - stisnjen, 105 - vlani, 535
Avogadrov, 53, 54 Boyle Mariotteov, 48 Daltonov, 81 drugi glavni, 89, 136, 137, 183, 217
Ponatis knige so s sponzorskimi sredstvi prijazno podprli
Termoelektrarna Toplarna Ljubljana (TE-TOL) je najveja soproizvodnja toplote in elektrine energije v Sloveniji.
http://www.te-tol.si/
E N E R G I J A
Skupino GEN kot oskrbovalca z elektrino energijo sestavljajo podjetja za proizvodnjo (NEK, SEL in TEB) in trenje elektrine energije (GEN-I). Pomembna dejavnost pa je tudi vzdrevanje in razvoj novih proizvodnih zmogljivosti.
http://www.gen-energija.si/
Skupina HSE je najveja slovenska organizacija s podroja elektroenergetike ter najveji proizvajalec in trgovec z elektrino energijo na veleprodajnem trgu v Sloveniji. Zdruene hidroelektrarne, termoelektrarne in premogovnik v eno blagovno znamko - skupino HSE - skupaj proizvedejo velik dele elektrine energije v Sloveniji.
http://www.hse.si
Energetika Ljubljana, d.o.o., opravlja dejavnost daljinske oskrbe s toploto (vroo vodo in paro) in oskrbo z zemeljskim plinom.
http://www.jhl.si/energetika
Premogovnik Velenje svojo uspeno zgodbo gradi na temeljih tradicije in lastnega znanja, z najboljo tehnoloko opremo, s pripadnostjo zaposlenih, ki so vrhunsko usposobljeni na razlinih podrojih, ter s smelo zartanimi razvojnimi koraki, ki so usmerjeni vse do leta 2054.
http://www.rlv.si
Za energine meje ne obstajajo.
Elektrina energija povezuje svet. Z njo trgujemo dale prek meja Slovenije. Z uresnievanjem nae razvojne strategije postajamo pomemben len elektroenergetske oskrbe na podroju Srednje in Jugovzhodne Evrope. Tak poloaj nam omogoa dejavneje sodelovanje pri oblikovanju tujih trgov z elektrino energijo in doseganje ustrezneje strukture energetskih virov. S tem zmanjujemo tveganje za uspeh poslovanja.
! Souresniujemo energetsko zasnovo in oskrbo mesta Ljubljana z okolico Energetika Ljubljana, d.o.o., opravlja dejavnost daljinske oskrbe s toploto (vroo vodo in paro) in oskrbo z zemeljskim plinom. S irjenjem omreja za daljinsko ogrevanje in omreja za distribucijo zemeljskega plina ter s prikljuevanjem obstojeih in novih objektov na svoje razvejano omreje, zagotavljamo velik dele energetskih potreb in skrbimo za zanesljivo, okolju prijazno in cenovno konkurenno oskrbo mesta Ljubljane z okolico. Smo najveji v Sloveniji in med vejimi v srednji Evropi ... Energetika Ljubljana upravlja najveji oskrbovalni sistem s toploto in najveji distribucijski plinovodni sistem v Sloveniji. Po razsenosti sistemov in izkorienosti omreij se uvramo med razviteje oskrbovalne sisteme v srednji Evropi. Nai aduti: zanesljivost, cenovna konkurennost in okoljska sprejemljivost Oskrbovalni sistemi Energetike Ljubljana: - zagotavljajo dolgorono zanesljivost in zadostnost oskrbe, - zagotavljajo cenovno konkurennost oskrbe z energijo, - so sprejemljivi za zdravje ljudi, okolje in prostor, - so zasnovani za zagotavljanje tehnoloke uinkovitosti , - delujejo na odprtem trgu zemeljskega plina, - omogoajo uinkovito izrabo raznovrstnih okolju prijaznih goriv za proizvodnjo toplote.
www.energetika-lj.si
ISO 9001 Q-362 ISO 14001 E-197
Premogovnik velenje svojo usPeno zgodbo gradi na temeljih tradicije in lastnega znanja, z najboljo tehnoloko opremo, s pripadnostjo zaposlenih, ki so vrhunsko usposobljeni na razlinih podrojih, ter s smelo zartanimi razvojnimi koraki, ki so usmerjeni vse do leta 2054.
PREMOGOVNIK VELENJE E NADALJNJIH 50 LET!
Naslov dela: Termodinamika Knjiga za uk in prakso

(Posodobljeni ponatis)
Avtor: Prof. dr. Zoran Rant Urednik: Prof. dr. Matija Tuma Oblikovanje naslovnice: Veronika Saje, univ. dipl. ing. arh.
Naklada: 600 izvodov Obseg: XXV + 609 strani Izdala in zaloila: Univerza v Ljubljani Fakulteta za strojnitvo Akereva cesta 6 Ljubljana
Tisk: LITTERA PICTA d.o.o. Ljubljana, Rona dolina IV/32-34
ISBN 9616238477

Zoran Rant - Termodinamika

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Zoran Rant - Termodinamika

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA STROJNITVO

Raunalniko oblikovanje: Fakulteta za strojnitvo Ljubljana, Akereva 6 Evidenna tevilka: 275

PREDGOVOR K POSODOBLJENEMU PONATISU KNJIGE

To knjigo posveam svoji skrbni materi Tilki Rant

5.10 TEMPERATURA ZMESI DVEH TELES ................................................................. 80

Tehnina izvedba stalnotlanega kronega procesa........................................... 133

TOPLOTNI REZERVOARJI ................................................................................... 135

21.2.1 21.2.2 21.2.3 21.2.4 21.2.5

Koherentna enota v sistemu MKSA

pepel atomska masa, masno tevilo pospeek

Q R real red raz razp s

KRATICA OP M. Oprenik: Termodinamine tabele in diagrami, Ljubljana 1962

1. O merskih sistemih in enotah

O MERSKIH SISTEMIH IN ENOTAH

za dolino za as za maso za elektrini tok

meter sekunda kilogram amper

1. O merskih sistemih in enotah

Enoto dela izvajamo iz enabe:

Tehniki sistem mer

meter sekunda kilopond

1. O merskih sistemih in enotah

Fizikalni sistem mer

centimeter sekunda gram

Tudi fizikalni sistem ima posebno enoto:

RAZLIKE MED SISTEMI MER

1. O merskih sistemih in enotah

Albert Einstein, (1879-1955), teoretski fizik, Nobelov nagrajenec 1921

1. O merskih sistemih in enotah

1 m s 2 temve z normnim zemeljskim pospekom:

1. O merskih sistemih in enotah

1. O merskih sistemih in enotah

tehniki sistem m s kpm-1s2 kp kp kp m

sistem MKSA m s kg N kg Nm=J

g cm2 s-2 = erg

Tabele za preraunavanje enot razlinih merskih sistemov:

Tabela 1.2: Sila Enota N kp lb N 1 9, 80665 4, 45 kp 0, 10197 1 0, 4536 lb 0, 2247 2, 2046 1

1. O merskih sistemih in enotah

Enota 1 bar = 10 5 N m 2 1 kp cm 2 1 Torr = 1 mm Hg (0C )

bar 1 0,9807 1,33310-3 1,01325 0,06895

Torr 750,06 735,56 1 760 51,715

lb sq. in 14,5038 14,223 0,01934 14,696 1

Tabela 1.4: Energija

1 kpm 1 kcal 1 kWh 1 Btu

Tabela 1.5: Specifina toplota

Enota 1 J kg K 1 kcal kg K 1 Btu lb. deg

Btu lb. deg 2,3884410-4 1 1

NAKOPIENE ENERGIJE Potencialna (geopotencialna) energija

Za dvig mase m z nivoja h0 na nivo h1 je potrebno delo:

PREHODNE ENERGIJE Mehansko delo

Slika 2.1: Pretvarjanje kinetine energije v potencialno (Oznabe so razloene v tekstu.)

Vsa vztrajniku odvzeta kinetina energija se je konno preobrazila v potencialno energijo

Energija elektrinega toka

NEKE LASTNOSTI TELES

Blaise Pascal (1623-1662) francoski znanstvenik.

Slika 2.2: Primer mehanskega ravnoteja

Specifini volumen merimo v m 3 kg . Masa, ki se nahaja v 1 m 3 telesa ali snovi, se imenuje

Specifina masa se meri v kg m 3 .

Toplotno ravnoteje, toplota

Niti glavni zakon termodinamike

1 dV V dT 2 A. Celsius, (1701-1744), prof., Upsala na vedskem

Volumenski raztezek definiramo: =

Znak za temperaturo, izraeno v C je . Znak za termodinamino temperaturo pa je T . Iz prednjega sledi:

-268,94 -182,97 444,6 630,5 960,8 1063 1769 3540

3. Prvi glavni zakon termodinamike