SKALNO PROSTO PLEZANJE

Skalno plezanje je za mnoge portne plezalce osrednja oblika aktivnosti. Plezalci v skalnih stenah plezajo po t.i. smereh. Te nastanejo z vzponom plezalca preko razlemb v strukturi skale. Skalno plezanje je torej nastajanje in ponavljanje plezalnih smeri v skalnih stenah. Plezanje je v svojih raznoterih oblikah izoblikovalo pravila igre, brez katerih si portov ne znamo predstavljati. Ponekod povsem jasno (s pravilniki) doloena in sprejeta s strani plezalcev in njihovih organizacij, kot v primeru tekmovalnega plezanja, drugod pa precej ohlapneja. V skalnem plezanju najdemo mnogo nejasnosti, tako na podroju nastajanja, kot ponavljanja plezalnih smeri.

Kaj je plezalna smer? Plezalna smer je obmoje v steni, kjer so skalne razlembe plezalcu omogoile vzpon. In zakaj pravimo, da plezalna smer mora biti preplezana? Ker je na svetu ogromno vsemogoega peevja, pa kljub temu ne govorimo, da je toliko tudi smeri, potem je nedvomno, da je plezalna smer le tisti pas stene, ki je preplezan. Ker pa se vsak poskus preplezati steno ne kona uspeno, si plezalci pomagajo z besedico "projekt", ki oznauje poskuan (pripravljen), vendar nepreplezan del stene. Ni nujno, da projekt sploh kdaj postane plezalna smer. Lahko ostane nepreplezljiv ali pa je taken le za nae (trenutne) sposobnosti. Plezalna smer torej ni vsaka kolona svedrovcev v predelih sten, kjer lovek morda nikoli ne bo sposoben plezati. V praksi pa besedo projekt vseeno pogosto zamenjujemo z nepreplezano smerjo. Kako podrobneje izgleda plezalna smer? Za boljo predstavo se spomnimo na umetno steno. Na njej je stvar preprosta. Levo in desno od pritrjenih oprimkov je gladka stena. Je nepreplezljivo ali vsaj teje. To povzroi, da plezalec pleza v obmoju pritrjenih oprimkov - v smeri. e elimo, da katerih delov stene ne uporablja, pa bi jih sicer lahko, jih oznaimo. S tem omejimo plezalno smer z namenom, da poveamo teavnost plezanja. V naravnih stenah pa je to nekoliko manj jasno. Razlembe so skoraj povsod po povrini skale. Smer pa si zamislimo in potem preplezamo tako, da jih med seboj poveemo v nekakno linijo vzpona. Pri tem ne smemo spregledati osnovnega namena vsakogar, ki smer poskua preplezati. To pa je preplezati skalni pas po zanj najlaji kombinaciji oprimkov in stopov, kar je verjetno smisel plezalnega porta! Iz tega sledi, da plezanje levo ali desno od linije vzpona (smeri) mora biti teje, kar nekako zagotavlja, da vsak poskus preplezati smer, "ostane znotraj nje". Preenja levo ali desno nas lahko pripeljejo v laji svet ali drugo smer, toda le preko pasu, kjer je plezanje teje kot v liniji smeri.

Kako iroka je plezalna smer? Odgovor poiimo v plezanju. Plezalna smer so vse razlembe, ki omogoajo napredovanje potem, ko smo prieli s plezanjem na vstopu v doloen predel stene. Pravzaprav gre vedno le za iskanje najlajih prehodov, za iskanje smeri. V praksi to izgleda nekako tako, da ni ni narobe, e se nekdo mui z devetko v smeri sedme stopnje. Iz plezanja na pogled to vsi dobro poznamo. e pa plezalec prine vzpon v smeri

z oceno devet, potem pa uporablja zanj najugodneje oprimke in stope, ter pripleza na vrh te smeri s teavami za sedmico, nekaj mora biti narobe in to s smerjo. (Na tem mestu seveda moramo odmisliti vse ostale probleme v zvezi z ocenjevanjem teavnosti vzpona.) Ali lahko plezalec zgrei smer potem, ko je priel vzpon na vstopu? e je tako, mora biti vzpon zanj kvejemu teji! e pa mu je uspelo tisto, kar pravzaprav hoe, postane vse ostalo teje poetje v smeri odveno. To se v nekem smislu ves as dogaja v vseh smereh. Preve oitno pa v slabo, po sili speljanih smereh in "dogovorjenih" problemih. Pri slednjih se prvi plezalec namenoma izogiba lajim prehodom. Dejstvo torej je, da isto plezalno smer skoraj nihe od ponavljalcev ne prepleza povsem enako. Pri tem lahko iste oprimke uporablja na drugaen nain ali v druganem zaporedju gibov, ali pa celo poie povsem nove. To se dogaja skoraj v vsaki smeri in sploh nemogoe bi bilo priakovati, da prvi plezalec preizkusi res prav vse monosti, ki morda vodijo preko tega dela stene. To je lahko tudi eden od vzrokov spreminjanja ocene teavnosti smeri.

Kaj pa varianta plezalne smeri? Pravzaprav sta to od trenutka razcepitve samostojni smeri. Lahko se do vrha ponovno zdruita, konata samostojno ali v drugi smeri. Problem variante je, poleg vseh omenjenih, e v (pre)majhni oddaljenosti od smeri iz katere izhaja. e za reitev iz zmede tokrat uporabimo varovalne kline, bi morda lahko rekli, da je "prava" varianta le tista, ki zahteva svoje(ga) in dobi svojo oceno teavnosti. Ostale so "znotraj" smeri in po najlaji izmed njih ocenimo teavnost plezanja. e se variant in povezovanja lotevamo za vsako ceno in morda celo z nainom, ki nam omogoa preplezati vse in torej naredimo oprimke, lahko iz nekaj vzporedno potekajoih smeri "posilimo" neteto povezav. Iz prvega svedrovca prve v tretjega druge, itd. V veini teh primerov gre za t.i. trening smeri. Takne variante in povezave pa lahko povsem izniijo obstojee smeri. Plezalie tako postane prava zmeda, kjer le najzvesteji "lokalci" vedo, kje za vraga se skriva deset smeri v stenici, ki e na prvi pogled ne ponuja monosti ve kot dveh. V Sloveniji, kjer skalnih sten ni za vsakim vogalom, je ponekod ta problem prav oiten. S pojavom vse vejega tevila umetnih plezalnih sten (vsak malo resneji plezalec e ima svojo...) za taken pristop ni ve nobene potrebe. Osnovno vodilo pri nartovanju plezalnih smeri nam torej mora biti dejstvo, da je plezanje levo ali desno od nartovanega teje. Za trenutek se nam zazdi, da je reitev v omejevanju plezalnih smeri v naravnih stenah. Toda, e le pomislimo na s rtami prepredene stene je jasno, da tako ne gre. Razlogov za to ni potrebno natevati.

Za prepoznavanje osnovne linije smeri nam lahko pomagajo varovalni klini. Toda ti so namenjeni le varovanju med vzponom v vodstvu. Pri plezanju brez varovanja ali z varovanjem z vrha jih ne potrebujemo. Kar pomeni, da varovalni klini v nekem smislu niso (nujen) del smeri in naj ne bi vplivali na potek in zaporedje gibov. Vemo tudi, da jih pri zamenjavi (npr. zaradi dotrajanosti) namestimo tako, da vpenjamo iz ugodnih, plezanja ne moteih poloajev. Da pri iskanju najlajih prehodov ne skrenemo iz

plezalne smeri, torej mora poskrbeti struktura razlemb. Varovalne kline prilagajamo plezanju in ne obratno.

Da nas svedrovci ne bi smeli omejevati pri iskanju prehodov, potrjujejo plezalne smeri brez njih. Takne so npr. smeri na balvanih. Vzemimo za primer znano Midnight Lightening v Camp4 v Yosemitih, ki je vsaj tako visoka kot mnoge smeri z nameenimi varovalnimi klini. Ko plezalec vstopi v smer (seveda pri vstopu) se naprej vsako odmikanje od najlajih prehodov kona v domala povsem gladki ploi. Ta plezalna smer nima svedrovcev, ki bi usmerjali plezalce, plezanje v njej pa je jasno "ograjeno" od plezanja v drugi. Takna je veina smeri na balvanih v Camp4 in lahko bi rekli, da potekajo logino, plezanje v njih pa po svoje logino poetje. Iskanje naravnih prehodov takne vrste je zahtevno, marsikje nemogoe. Ozrimo se na smeri v mnogih plezaliih, ki potekajo vzporedno, skoraj povsem ena ob drugi. Najvekrat bi zaman iskali tisti vmesni teji pas, ki naj bi jih loeval. V primeru, da vendarle obstaja, da se plezanje po teavnosti kljub vsemu za odtenek razlikuje, moramo vedeti, da bo to najlaje obutil tisti, ki mu teavnost smeri predstavlja zgornjo mejo njegovih trenutnih plezalnih sposobnosti. Zmogel bo plezati v smeri, vsako odmikanje od najlajih prehodov pa bo zanj pretrd oreh. V praksi nas torej mnogokrat preko plezalnih smeri vodijo svedrovci, mi pa se muimo s prehodi "naravnost" preko njih zgolj iz nekaknega fair playa. Nesmiselnosti tega pa se zavemo v trenutku, ko nekdo laje prepleza prehod le nekoliko bolj levo ali desno. Dobro so nam poznana prerekanja v zvezi s tem. Celo primeri, ko se ponavljalcem med vzponom dopoveduje, kaj e smejo uporabiti in esa ne. Takne smeri zagotovo niso posreene. Pri vrednotenju plezalskih dosekov pa povzroajo zmedo in v asih hudo kri. Ponavljalec ne more vedeti, kako si je avtor zamislil potek smeri, e ga vanj ne prisiljo razlembe same. Poiskal bo zanj najlaji prehod.

Nastajanje plezalne smeri Prvi plezalec si pred vzponom zamisli potek smeri. Izkueno oko lahko skalne razlembe hitro povee v plezalno linijo. Ponekod je to preprosto. Vasih pa moramo za to, da odkrijemo mono plezalno povezavo med drobnimi razlembami, skrbno pregledati ali celo pretipati predel stene, kjer naj bi potekala. Kadar je ta mono previsen, ali pa razlembe potekajo diagonalno, je to zelo naporno. Po pregledu razlemb nas aka pomembna odloitev. Opustiti zamisel o smeri, ali nadaljevati z delom. In emu bi odnehali? Npr. prevelika kruljivost in poraenost sta za vse sprejemljiv vzrok, da stena ni plezalsko izkoriena. Kaj pa pomanjkanje za plezanje primernih razlemb? O tem so mnenja deljena. Nekatera plezalia so s preoblikovanjem oprimkov urejena v malone umetne stene na prostem, medtem ko drugje veljajo za to ostre omejitve.

Zakaj nastajajo sklesani oz. prirejeni oprimki, je oitno. Vpraanje je torej, zakaj naj ne bi? Poleg vseh mogoih, je lahko tudi povsem preprost odgovor. Vsak naj pleza tam, kjer zmore. Skalne stene ponujajo vsem prav enake monosti. Prirejanje sten naim plezalnim sposobnostim pa lahko mirno oznaimo za pretiran, nesprejemljiv egoizem, brez katerega bi bili predeli sten ohranjeni tudi za generacije plezalcev v prihodnosti. Resnici na ljubo se tehtnica v zadnjem asu vse bolj nagiba v prid taknemu razmiljanju. Vodilni skalni plezalec zadnjih let Alex Huber je svojih pet novih smeri z oceno 8c+ preplezal brez enega samega sklesanega oprimka. Tudi Stefan Glowacz razmilja podobno in v doloenih plezalskih krogih so podobnega mnenja. Verjetno zaradi rasti splone ekoloke zavesti, podkrepljene s pritiski naravovarstvenikov za im sprejemljiveje poseganje plezalcev v skalni prostor. (eravno ima prirejanje oprimkov s tem bolj malo opraviti.) Pa tudi zaradi spoznanja, da je prostor za nastajanje novih plezalnih smeri v naravnih stenah omejen. V predelu stene, kjer bi morda lahko potekala smer teavnosti 8c, je pred asom nastala "umetna" 8a, zdaj nam je pa al... Vendar pa slikanje problemov v stilu rno - belo ponavadi ne ustreza resnici. Tako je tudi v tem primeru. Vsi vemo, da skalna povrina ni povsod primerna za plezanje. Redke so stene, kjer lahko le zavrtamo svedrovce in zanemo s plezanjem. V veini primerov je potrebno pred vzponom smer pripraviti. V kruljivih predelih moramo oistiti skalno povrino, odstraniti drobljive delce... Vsi se verjetno tudi strinjamo, da je preostre robove oprimkov potrebno vsaj nekoliko zgladiti. Toda pri tem smo lahko tudi preve dosledni. Z izgovorom, da bi se tako ali tako odkruilo in da je varnost prva skrb urejevalca smeri, kar nedvomno dri, lahko odbijemo praktino vse, do zaelene teavnosti. Podobno je tudi z gladenjem ostrih robov oprimkov, e posebej luknjic. Z nekaj pretirane zavzetosti smo "prestopili mejo" in priredili oprimek. Ali to storimo za dvigovanje ali zmanjevanje teavnosti vzpona, je vseeno. Tu je e zapisovanje imen smeri pri vstopu. Za orientacijo v plezaliu, e je to na gosto prepredeno s smermi, je za uporabnike izredno koristno. Skice in slike (opisi) so velikokrat slabi in se samo z njimi teko znajdemo. Velikih, s krieo barvo napacanih imen pod smermi, pa ne potrebuje nihe. Svojemu namenu sluijo e povsem drobni in nevpadljivi. Ob takne bi se teko obregnil tudi najzagrizeneji nasprotnik, saj jih niti opazil ne bi. Tudi naslednji primer je nekaj podobnega. Gre za oznaevanje razlemb v smereh, ko si plezalci z magnezijevimi rtami (in zakaj ne s im drugim - npr. z voenko...!?) oznaijo oprimke in stope. S tem zagotovo ne pripomorejo k podobi im manj okrnjenega naravnega okolja. Pa e nekaj je! Plezalci za vzpon uporabljajojo razline razlembe in jih oznabe lahko pri tem motijo. e si torej e oznaimo mali skriti stopek ali "taro dinaminega giba", je najbolj prav, da po konanem plezanju za seboj poistimo. Tudi vzponi na pogled bodo tako zanimiveji. Pri nastajanju novih smeri pa se sreujemo e z eno zanimivostjo. Recimo ji kar "pravica do prvega vzpona". Gre za to, da opremljevalcu nove zamisli skalne smeri "pripada" tudi prvi vzpon. e na to

pogledamo zgolj z vidika plezanja, postane to, kdo prvi prepleza smer, povsem nepomembo. e smer na dan prvega vzpona doivi e pet ponovitev, je to e bolj oitno. Bistvene so torej druge stvari. To pa je nelagodje ob obutku, da nekdo izkoria tvoje znanje, izkunje in delo, za dokazovanje svojih sposobnosti. Da to obutje v resnici obstaja, je dovolj dokazov v reakcijah plezalcev, ki se jim to zgodi ("ukradena smer"). Ker so v zamisel in nastajanje smeri vloili svoje znanje, nemalo energije, asa ter ne nazadnje tudi denarja, je v neki meri razumljivo. e so za nas s trudom pripravili novo plezalno smer, jim pa privoimo e uitek ob "rojevanju" nove smeri, novega zanimivega imena in novega izziva za vse. Je to res preteko? Kdor trdi, da plezalec, ki predolgo "visi" v svoji novi smeri in s tem "zavira napredek" plezalskega porta, ta si sme poiskati "svoj" koek stene in dokazati mojstrstvo. Ker pa bi to zahtevalo tudi nekaj "neplezalskih" naporov, je marsikomu to odve. Teave se seveda prino, e nekdo pretirava s tevilom svojih projektov in si tako malodane prilasti predele sten, ki zato ostajajo nepreplezani.

Pojavljajo se tudi t.i. odprti projekti, kjer se lahko preizkusi vsakdo. Plezalec, ki si je zadal preteko nalogo in odnehal, ponudi projekt ostalim. To bo storil tudi opremljevalec, ki nima namena preplezati smeri. Edini nain prepreevanja konfliktnih situacij v zvezi z nastajanjem novih smeri je odkrit pogovor med plezalci, strpnost in fair play.

Ponavljanje plezalnih smeri Plezalna smer ob nastanku dobi oceno teavnosti vzpona in ime. Ponavljalci jo poiejo v vodniku, pridejo pod njo in poskusijo preplezati. Ko vzpon konajo (na vrhu ali e prej), se ponavadi zane diskusija. Gre za usklajevanje mnenj o oceni smeri z ostalimi, ki so smer preplezali ali jo poskusili preplezati. Ker pa ocenjevanje teavnosti plezalnih smeri sloni le na obutku plezalcev in primerjavi, saj jo je pravzaprav izredno teko (nemogoe) natanno izmeriti, so mnenja razlina. Ocena teavnosti plezalne smeri nikoli ne more biti objektivno natanna. Realneje pa se oblikuje z vejim tevilom ponovitev in mnenj ponavljalcev. eprav si lahko priznamo, da je mnogim smerem zelo teko doloiti teavnost. Pri doloanju in spreminjanju ocene plezalnih smeri pa se sreamo z vsemi problemi, ki jih pozna vsak. Od napak, neizkuenosti, nevednosti, pa vse do zavajanja, pohlepa in zavisti. Vse to je v nekem smislu normalno. Problem je le v tem, da vsi ti dejavniki povsem neposredno vplivajo na vrednotenje doseka v skalnem plezalnem portu, saj temelji izkljuno na primerjavi ocen.

Zapiimo e to, kar je v skalnem plezanju domala aksiom. Po tem, ko je smer preplezana, objavljena (registrirana) z imenom in oceno, je v njej dovoljeno le plezanje. Izjema je uporaba etke za ienje oprimkov, ki ne pokoduje skalne povrine. Odkrivanje novih oprimkov ali stopov zahteva uporabo povsem taknih kot so. V tem primeru vsa dodatna ienja, gladenja ali celo premazovanja na pridejo v potev. Tako tudi ni potrebno posebej poudarjati, da razlemb, ki se zaradi vzpona tevilnih plezalcev zgladijo, ne bomo obnavljali s premazi ali kako drugae, novo odkritih oprimkov pa celo odbijali!

Kaj pa e se v smeri odlomi oprimek? Smer ponovno preplezamo in ocenimo njeno novo teavnost? Bolje ko prvi plezalec opravi svoje delo (smer oisti, preveri trdnost razlemb), manj je odlomov. Nemogoe pa se jim je povsem izogniti. (V primeru kljunega oprimka, ki ga lahko ponovno namestimo z lepljenjem, informiramo KP). Kaj pa sam nain vzpona? Gre za razliko, ki je nastala med skalnim in tekmovalnim plezanjem glede uporabe varovalnih klinov, zakljuka vzpona pri sidriu na vrhu, pa predhodnega nameanja kompletov v svedrovce, vpenjanja vrvi v prvi svedrovec pred vzponom veljavnimi pravili: - NA POGLED: vzpon v prvem poskusu brez vsakrnih informacij o smeri, le ogled s tal; - RDEA PIKA: vzpon po predhodnem plezanju v smeri. Na vrhu smeri se smemo prijeti za sidrie, preden ga vpnemo. Pred vzponom sme biti vrv vpeta le v prvi svedrovec. pripravil: Vili Guek itd. Vzpon mora biti opravljen v skladu z

Etini kodeks slovenskih plezalcev

l. len Vsem obiskovalcem plezali: 1. Ne obiskuj sten v asu prepovedi plezanja! 2. Kampiraj (WC) in parkiraj na za to doloenih prostorih! 3. Uporabljaj samo urejene in uhojene poti! 4. Ne uniuj rastlinstva in ivalstva, ne pokoduj skalnih sten, oznak in drugih objektov! 5. Tudi hrup onesnauje okolje! 6. Odpadke odnesi s seboj in ne puaj sledi! 7. V primeru nesree pomagaj po svojih moeh! 2. len Plezalcem:

1. Upotevaj lokalna pravila glede uporabe opreme (varovanje, Mg...), ki veljajo v nekaterih plezalskih podrojih (predvsem v tujini - npr. eki peenjak)! 2. Ne plezaj v projektih (oznaka - rde trak v klinu, ni imena na vstopu...). Predel stene je lahko neoien, ne (povsem) opremljen in zato nevaren! 3. Za ienje oprimkov in stopov uporabljaj le etke, ki ne pokodujejo skalne povrine! 4. V obstojeih smereh ne spreminjaj razlemb! 5. Odlom za plezanje uporabne razlembe v smeri lahko spremeni teavnost vzpona. Ne prirejaj oprimkov v "prvotno stanje" s klesanjem ali leplenjem! 6. V primeru odloma pritrdi prvotno razlembo z leplenjem (inf. KP)! 7. Omogoi vzpon v smeri tudi drugim plezalcem, etudi sam intenzivno poskua v njej! e plezalci ele plezati v vodstvu, izvleci vrv! 8. Vzpon opravi v skladu z veljavnimi pravili: - NA POGLED: vzpon v prvem poskusu brez vsakrnih informacij o smeri, le ogled s tal; - RDEA PIKA: vzpon po predhodnem plezanju v smeri. Na vrhu smeri se smemo prijeti za sidrie, preden ga vpnemo. Pred vzponom sme biti vrv vpeta le v prvi svedrovec. 9. Mnenje o oceni redkeje ponavljanih smeri sporoi KP. 10. e si za laji vzpon (RP) oznai razlembe (z Mg), za seboj poisti! 11. Varovalne kline (ploice), prusike ali vponke v smeri (in na sidriu) bodo uporabili tudi plezalci, ki pridejo za teboj! Ne odstranjuj in ne pokoduj jih! Pokodbe varoval v smereh sporoi KP!

3. len Opremljevalcem plezalnih smeri: 1. Pred prietkom opremljanja (nove) smeri proui potek obstojeih opremljenih in neopremljenih smeri! Ne opremljaj smeri preblizu druge! Obstojeo smer prekriaj le izjemoma (posvet z avtorjem), nikoli pa ne opremljaj smeri v obmoju obstojee neopremljene smeri! 2. e je za nastanek nove smeri potrebno unievanje rastlinja ob vznoju stene (drevesa, grmovje...) se smeri odpovej! Prav tako ravnaj v primeru, da v obmoju nameravane smeri gnezdijo ptice! 3. Potrudi se poiskati naravne prehode, ki se izteejo v znailen vrh smeri (rob stene, polica...)! 4. Za varovalne kline in sidrie (vrh) v smeri uporabljaj le kakovostne nerjavee materiale, ki ustrezajo zahtevam varnosti (inf. KP)! Delo opravi odgovorno in v skladu z navodili o uporabi! 5. Odstrani kruljive delce v obmoju smeri! Pretirano oster oprimek lahko v izjemnem primeru nekoliko zgladi, vendar v okviru prvotne podobe razlembe! 6. Ne prirejaj (klesanje, zapiranje, premazovanje, leplenje) skalnih razlemb! * V izjemnem primeru (moen veji nevarneji odlom) utrdi razlembo z lepilom (inf. KP)! 7. V naravnih stenah ne omejuj plezalnih smeri s rtami! 8. Ime smeri pri vstopu napii z drobnimi rkami nevpadljive barve! 9. Ime, oceno in potek nove smeri sporoi KP!