You are on page 1of 7

Kaj je hotel de Gaulle Dominique Vidal Francija meni, da spremembe, do katerih je prilo po letu 1949 ali ki potekajo, v Evropi,

v Aziji in drugod, pa tudi razvoj njenega lastnega poloaja in njenih lastnih sil, kar zadeva njo, ne dopuajo ve ukrepov vojakega tipa, sprejetih po sklenitvi zaveznitva. Tako je 17. marca leta 1966 Charles de Gaulle ki je bil tri mesece prej izvoljen za predsednika Republike, vendar splonih neposrednih volitvah, s 55% glasov zoper 45%, ki jih je dobil Franois Mitterand amerikemu predsedniku Lyndonu B. Johnsonu oznanil izstop Pariza iz skupnega vojakega poveljstva Severnoatlantske pogodbene organizacije (NATO, ustanovljena leta 1949). Konkretno, Francija je natanneje doloil general namerava na svojem celotnem ozemlju znova zaeti udejanjati svojo suverenost, ki jo danes naenjata stalna navzonost zaveznikih vojakih elementov ali stalna uporaba njenega neba, prenehati s sodelovanjem v skupnem poveljstvu in svojih sil ne namerava ve dajati na razpolago NATO. Seveda se je pripravljena sporazumeti s [svojimi zavezniki], kar zadeva vzajemno pomo, ki bi si jo namenili v primeru spopada, ko bi se vojako udejstvovala skupaj z njimi. Skratka, prepriana je, da mora s svoje strani prilagoditi obliko zaveznitva, ne da bi spremenila njegovo bistvo. Leto pozneje je bilo to izvreno dejstvo: 14. marca leta 1967 je ameriki general Lyman Lemnitzer, poveljnik Vrhovnega poveljstva zaveznikih sil v Evropi (SHAPE, Supreme Headquarters Allied Powers Europe) in amerikih sil v Evropi v kraju Saint-Germain-en-Laye predsedoval odhodni ceremoniji. Zastava z zvezdo, ki so jo spustili in skrbno zloili, je zaplapolala nad novim sedeem v Casteauju, blizu Monsa (Belgija). V celoti so morale Zdruene drave iz Francije odpeljati sedemindvajset tiso vojakov, sedemintrideset tiso zaposlenih in trideset letalskih, zemeljskih in pomorskih opori. Konno sta 22.

avgusta generala Lemnitzer in Charles Ailleret, naelnik generaltaba francoske vojske, podpisala protokol, ki je predvideval, da ostanejo francoske sile v Nemiji pod operacijskim nadzorom NATO za doloene misije in doloen as v primeru zunanjega napada Za opazovalce ta odloitev ne bi smela biti presenetljiva. e 17. septembra leta 1958, manj kakor tri mesece po svoji vrnitvi na oblast je de Gaulle zaman poslal amerikemu predsedniku Dwightu Davidu Eisenhowerju in britanskemu prvemu ministru Haroldu MacMillanu memomarndum, ki je zahteval tristransko vodstvo Zaveznitva. In od takrat je mnoil korake odmika (gl. kronologijo). Vendar se zdi, da je njegovo pismo Johnsonu presenetilo pariki tisk. Desniarski, vendar protigolistini asnik L'Aurore se je odzval prvi, e 8. marca: Ne bomo varevali z besedami, je zapisal Andr Gurin. Amerika veletna navzonost je bila tako za nas kakor tudi za nae sosede jamstvo, in to edino, naih narodnih svoboin. Ali general danes ocenjuje, da ni ve nevarnosti, da bi nas posrkali komunisti? Ne, nadaljuje avtor uvodnika, danes daje vedeti, da Ameriani odhajajo. Predpostavljajmo vendar, da se jim ne bo pozabil zahvaliti. 11. marca je asnik obtoil de Gaulla, da je Zdruenim dravam prav v trenutku, ko so do vratu zapletene v vojno v Vietnamu, izpostavljeni utrdbi svobodnega sveta v Aziji, zabodel no v hrbet. Golizmu naklonjeni Le Figaro je z odzivom poakal do 11. marca. Andr Franois-Poncet se ni bal samo tega, da bi se spet pojavila ruska nevarnost (zapisal je: Jutri se lahko spet rodi kaken Stalin), ampak je omenil e druge nevarnosti: Mao Ce Tung je drugi Hitler. Na njegovem mestu se lahko dvigne kaken Dingis Kan, kaken Tamerland, kaken Mohamed, ki bo oboroen z atomskim orojem pritegnil lano prebivalstvo Azije in Afrike v napad na premone, v blaginji ivee narode, v napad na belce in njihovo civilizacijo.

Stalie, popolnoma nasprotno tej filozofiji dobesednega spopada civilizacij, je zavzel asnik Combat 12. marca. Da ostaja Atlantsko zaveznitvo pri edalje manj verjetni hipotezi o sovjetskem napadu, prav. Toda da bi potegnilo Francijo v vse avanture, v katere bi se mogle zaplesti ZDA, tega general de Gaulle ni pripravljen sprejeti. Kajti Zdruene drave, opijanjene od svoje vojake moi, stopajo po svoji obiajni poti in dajejo vedeti, da bodo povsod uveljavile svoja pojmovanja. Avtor lanka, Jean Fabiani, je omenil nevarnost vojne s Kitajsko in se je vpraal: V imenu kakne obveznosti bi se morala Francija spustiti v to avanturo? e 8. marca je asnik L'Humanit poudaril edinstveno stalie komunistov (ki so takrat e predstavljali dvajsetino volilnega telesa): Seveda, je zapisal Yves Moreau, je nae nasprotovanje atlantskemu paktu precej druganega znaaja kakor nasprotovanje golistine oblasti. e od ustanovitve smo razkrinkavali atlantski blok kot novo reakcionarno Sveto alianso. In vendar je uvodniar zapisal: Ne glede na to, kakni razlogi so navdihovali korak generala de Gaulla pri predsedniku Johnsonu, ga odobravamo, ker je usmerjen k neangairanosti in mirnemu sobivanju. Kako nas ne bi tiri desetletja pozneje osupila presenetljiva aktualnost teh razprav, pa tudi dolgorona doslednost strateke de Gaullove misli? General oitno ni bil protiameriki: svojo solidarnost z velikim zaveznikom je brez pridrkov pokazal tako pri berlinski krizi (1961) kakor tudi pri kubanski krizi (1962). Motivirala ga je marve obramba suverenosti Francije in torej njene avtonomije odloanja pred komer koli, ki bi jo postavil pod vpraaj, pa eprav bi to bili Ameriani. Kot predsednik svobodne Francije je prepreil anglosake poskuse, da bi povojno Francijo omejili na poloaj protektorata.i Kot predsednik zaasne vlade Republike Francije je 10. decembra leta 1944 podpisal v Moskvi pogodbo o zaveznitvu in vzajemni pomoi, ki jo je oznail za lepo in dobro

zaveznitvo. Razloil je, da je treba izvajati francosko politiko ravnovesja med dvema velikima silama, politiko, za katero sem preprian, da je absolutno potrebna, kar zadeva interes drave, in tudi, kar zadeva interes miru. ii Njegov odhod z oblasti na zaetku leta 1946 in zaetek hladne vojne sta pripeljala Francijo v atlantski objem, predvsem prek Nata v prvi polovici leta 1949. Ko je de Gaulle leta 1958 spet priel na oblast, je nadaljeval s svojimi prizadevanji za suverenost, pri emer je njegovo prizadevanje olajeval kontekst, ki je bil sredi sprememb. Razmerja sil med vzhodom in zahodom so se razvijala predvsem zaradi dejstva, da se je ZSSR okrepila, in to tudi na vojakem podroju. Moskva, ki je leta 1949 uspeno opravila poskus z eksplozijo atomske bombe, leta 1953 pa tudi z vodikovo bombo, je mogla kot je dokazala tudi s poletom svojega satelita Sputnik leta 1957 odslej dosei ozemlje Zdruenih drav. Te so takrat svojo strategijo mnoinih povrailnih ukrepov nadomestile s prilagojenim odzivom (flexible response), ki je temeljil na uporabi atomskega oroja na bojnem polju. Ta preobrat je poglobil strah: ali se bodo Ameriani, izpostavljeni sovjetskim raketam, bojevali zoper ZSSR do zadnjega Evropejca? De Gaulle je ocenil, da bi moralo ozaveenje glede dometa amerikega jedrskega jamstva spodbuditi sosede Francije k elji po uravnoveenju moi znotraj Zaveznitva. Tako da po mnenju Washingtona zahodna solidarnost, temeljni kamen Zaveznitva, ne bi smela biti 'omejena na probleme severnoatlantskega obmoja', ampak bi morala 'pokrivati celoto problemov vzhod-zahod, kjer koli se pojavijo'iii - vkljuno z Azijo. Prenova gospodarstev Stare celine in ustanovitev Evropske skupnosti (takrat s estimi dravami)iv spomladi 1957 sta teoretino ustvarila bolje okoliine za uveljavitev avtonomije evropskih drav v razmerju do Zdruenih drav Amerike. Ali je de Gaulle upal, da bo v tej bitki zmagal? Vse v njegovih nastopih kae, da ni podcenjeval niti odloenosti Washingtona, da bo zavaroval svojo hegemonijo,

niti teav, ki bi jo imele evropske prestolnice s tem, da bi se je hotele otresti. Francija je imela odloilno prednost pred svojimi sosedami. Leta 1963 je v puavi Sahari opravila eksplozijo svoje prve atomske bombe in se je tako imela s im braniti enako je bilo z Zdruenim kraljestvom, vendar je bilo to globoko povezano z Washingtonom. Sicer pa je general vedel, da je osamljen: ker ni bilo mogoe reformirati Atlantskega zaveznitva, se je zadovoljil s tem, da se je umaknil iz integracije, ki je omejevala njegovo zunanjo politiko. Ni ni presenetljivega, e se v zgodovini Atlantskega zaveznitva umik iz NATA kae kot os v vrsti spektakularnih dejanj: - 27. januarja leta 1964 je bil Pariz prva zahodna prestolnica, ki je vzpostavila diplomatske odnose z Ljudsko republiko Kitajsko; - 30. junija leta 1966 je bil De Gaulle v Moskvi, kjer je v govoru, ki so ga predvajali po radiu in televiziji, pozval Sovjete in Francoze, naj si podajo roko in tako doseejo, da bo naa stara celina, zdruena in ne ve razdeljena, spet prevzela vodilno vlogo, ki ji pripada, za ravnovesje, napredek in mir po svetu; - 1. septembra leta 1966 je v Phnom Penhu ugotovil, da vojna v Vietnamu ne bo imela vojake reitve, in je pozval Zdruene drave, naj se tudi same odpovedo tej ekspediciji v daljne kraje, saj se kae, da je brez koristi in brez opraviila, in naj dajo prednost mednarodni ureditvi, ki bi organizirala mir in razvoj te pomembne svetovne regije; - 24. julija 1967 je De Gaulle sklenil improvizirani govor v Montralu na meji z Zdruenimi dravami s tem okantnim stavkom: Naj ivi svobodni Qubec! - 27. novembra leta 1967 je razglasil, da Izrael po junijski vojni, ki jo je obsodil, organizira na ozemljih, ki jih je zasedel, okupacijo, ki ne more obstati brez tlaenja, zatiranja, izgonov; in zoper njega se je razvil odpor, katerega oznauje kot terorizem

Lepi umik je trajal le nekaj asa. Po odstopu in potem po smrti generala so njegovi nasledniki od Georgesa Pompidouja do Franoisa Mitteranda postopoma obrnili kolesje nazaj. In kakor v pripravi na trideseto obletnico pismu Johnsonu se je Francija 5. decembra leta 1995 spet vkljuila v Ministrski svet in Vojaki svet Nata.v Deklarirani de Gaullov dedi, predsednik Jacques Chirac, je tako odprl vrata za vnovino vkljuitev Francije v NATO, ki jo skua predsednik Nicolas Sarkozy dokonati.

i Gl. Annie Lacroix-Riz, Quand les Amricains voulaient gouverner la France, Le Monde diplomatique, maja 2003. ii Navedeno v : Paul-Marie de La Gorce, Le gnral de Gaulle et les EtatsUnis, Espoir, t. 136, Pariz, septembra 2003. iii Nav. v: Frdric Bozo, De Gaulle, lAmrique et lAlliance atlantique. Une relecture de la crise de 1966, Vingtime sicle, Paris, t. 43, julij-september 1994. iv Zvezna republika Nemija, Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska. v Gl. Paul-Marie de La Gorce, Retour honteux de la France dans lOTAN, Le Monde diplomatique, januarja 1996.