Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

1 Uvod Jezik v prekmurski cerkvi je bila dolga stoletja knjina kajkavina, ki se je imenovala slovenski jezik, in ele protestanti so v 18. stoletju zmogli prekmurski jezik povzdigniti iz narenih v knjine okvire. To se je zgodilo na podoben nain kot v osrednjeslovenskem knjinem jeziku, ko so v 16. stoletju Trubar, Krelj, Dalmatin in Bohori zaeli izdajati prve slovenske knjige. Knjievno-jezikovni program prekmurskih protestantov je bil v 18. stoletju podoben osred njeslovenskemu: prva dva tiska sta prinesla glavne nauke protestantske vere (Temlin, Mali Katechismus 1715) in devet strani besedila z abecedo ter primeri za pouevanje branja (Abecedarium Szlovenszko, 1725). Temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva 18. stoletja, tj. prvi prevod svetega pisma nove zaveze v slovenino iz grine (tevan Kzmi, Nouvi Zkon 1771), je tako kot Dalmatinova Biblija ponudilo jezikovno reitev, ki je z majhnimi spremembami ostala zavezujoa za vse katolike in posvetne prekmurske pisce do konca 19. stoletja, v publicistiki celo do konca drugega desetletja 20. stoletja. Prekmurski knjini jezik (t.i. isti ali stari slovenski jezik) se je v 18. stoletju ob sorodni kajkavini (t.i. slovenski jezik) oblikoval kot nadnarena tvorba (podobno kot osrednjeslovenski knjini jezik 16. stoletja) ravenskega in go rikega govora; dolinske glasoslovne znailnosti so zaele prodirati ele na prelomu 19. in 20. stoletja, ko je prekmurski jezik e zael prehajati v narene okvire. Jezikovna podoba prekmurskega knjinega jezika je bila zavestno arhaizirana, tj. predvsem v besedju nanaajoa se na stare slovanske besede, v skladnji in oblikoslovju pa prav tako upotevajoa nekatere izvirne reitve iz slovanskega panonskega prostora. Tako zasnovan knjini jezik se je po protestantih (npr. Bako, Barla) potrdil v katolikih tiskih Mikloa Kzmia, ki so jezikovno zaznamovali ter standardizirali podobo knjine prekmurine in jo uzaveali med ljudmi z zelo razirjenimi in branimi knjigami, med katerimi so bili npr. Szveti evangyeliomi (1780) ali najvekrat ponatisnjena Kniga molit vena (1782), viek pa je dosegel v narodno-prebudnem delu Joefa Koia, ki je, npr. v delih Zobrisan Szloven i Slovenka med Mrov i Rabov (184548) ali Zgodbe vogerszkoga kralesztva (1848), po Miklou Kzmiu dosegel najvijo stopnjo omikanosti prekmurskega jezika in ga izrazno ter slogovno povsem priblial literarni zvrsti. Sledilo je e oblikovanje strokovnega (npr. ubeniki
51

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

sestav, Agustiev Prirodopis s kepami za narodne ole 1878) in publicistinega jezika (npr. Agustiev Prijatel 18751878, Kleklove Novine od 1913. leta naprej); prav v teh dveh funkcijskih zvrsteh se je zaelo tudi srameljivo spogledovanje z umetnostnim jezikom predvsem v ubenikih, tj. berilih, v katerih so bili objavljeni prvi leposlovni prevodi in celo kraji izvirni leposlovni poskusi, opirajoi se na jezikovno tradicijo tevana Kzmia in izhajajoi iz izrazitvenih in stilistinih monosti, ki sta jih v knjinem jeziku zaela uveljavljati Miklo Kzmi in Joef Koi. Literarni poskusi so se zavlekli celo v prva desetletja 20. stoletja, in sicer e v as, ko se je po prikljuitvi Prekmurja k Sloveniji prekmurski knjini jezik poasi umikal enotni slovenski knjini normi, pisna ustvarjalnost pa je zaela prehajati v narene okvire. 2 Podzavestno obvladovanje slovenske panonske jezikovne
norme

Panonska slovenina se je s prekmurskim knjini jezikom tudi formalno osamosvojila od t.i. panonskih slovanskih govorov, med katerimi je do zaetka 18. stoletja le kajkavina ohranjala status knjinega jezika, medtem ko se vzhodnoslovenski jezik do takrat ni mogel potrditi v prekmurski cerkvi, kjer so maevali duhovniki, olani v Zagrebu in Varadinu in so pri obredih uporabljali kajkavski jezik in kajkavske lekcionarje, npr. Krajaevieve evangelije (1615). Slovenci v Prekmurju niso izgubili svojega jezikovnega uta, le panonska kajkavina jim je bila blija kot osrednjeslovenski knjini jezik Dalmatinove Bibliji, temelje na tradiciji t.i. alpske slovenine. Pomembno pa je, da se je v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru ves as ohran jalo podzavestno obvladovanje slovenske (panonske) norme, tako da je bila kajkavina le nadomestni knjini jezik v cerkvi, nikoli pa se ni zamenjevala s prekmurino v drugih govornih poloajih. Ob istem jeziku v cerkvi se panonski Slovenci nikoli niso istovetili s kajkavci, zato ni prilo do jezikovne asimilacije in kajkavina ni mogla postati prevladni jezik. Narena podstava t.i. panonskega jezikovnega prostora je bila dovolj mono razlenjena, da je zarisala trdno mejo med slovenskim (prekmurskim in vzhodnotajerskim) ter kajkavskim jezikom. Zavestno obvladovanje slovenske norme in prekmurskega pogovornega jezika je ohranjalo razliko med hrvako kajkavino in slovensko prekmurino v besedju in na vseh jezikovnih ravninah, zato je razumljivo, da so prekmurski protestanti jezik, ki so ga v 18. stoletju normirali kot knjini, namesto slovenski (kot so svoj knjini jezik imenovali kajkavci) oznaili za stari slovenski in ga tako tudi formalno loili od kajkavskega.

52

Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

3 Pomembne prelomnice v razvoju prekmurskega knjinega

jezika

Jezikovna odprtost do kajkavine v vestoletnem zlasti cerkvenojezikovnem stiku prekmurine nikoli ni siromaila, izrazijsko in skladenjsko pa tudi ni opazno vplivala na druge funkcijske zvrsti. V odnosu do osrednjeslovenskega knjinega jezika je prekmurski knjini jezik sicer ohranjal nekatere razlikovalne arhaine znailnosti, ki pa so bile bolj posledica jezikovne predanosti in zavesti o pripadnosti slovenskemu jeziku kot pa t.i. jezikovni skrajnosti ali celo zavestnemu jezikovnemu partikularizmu. Slovenskost prekmurskega (knjinega) jezika v njegovem razvoju nikoli ni bila vpraljiva in celo funkcio nalnost stilemov v cerkvenih besedilih je bolj kot kajkavski vpliv posledica Cirilovega in Metodovega jezikovnomisijonskega delovanja v Panoniji, skup nega panonskega jezikovnega izvora obeh jezikov in cirilo-metodijske ter kasneje glagoljake prevodne ter jezikovne tradicije. V zgodovinskem razvoju prekmurskega (knjinega) jezika, ki se zaenja s prihodom Cirila in Metoda v slovensko Panonijo, prepoznavam deset obdobij, ki so odloilno zaznamovali njegov razvoj v smeri slovenskosti. 3.1 Misijonsko delo Cirila in Metoda Najpomembneji odloitvi pred nastankom prekmurskega jezika sta bili zagotovo ustanovitev panonske nadkofije, in sicer cerkvenopravno na osnovi obnovljene stare sremske kofije, in leta 870 prihod nadkova Metoda v Panonijo kot naslednika svetega Andronika, ustanovitelja sremske kofije. V rimskih asih je obsegala ozemlje Moravske in Spodnje Panonije (npr. kofije Cibalis /Vinkovci/, Mursa /Osijek/, Siscia /Sisak/, Petovia /Ptuj/, Singidunum /Zemun/, Margus in Viminacium), torej tudi t.i. slovensko Panonijo, v kateri se je kasneje razvil vzhodnoslovenski knjini jezik, in sicer s prekmursko in vzhodnotajersko knjino razliico. Ciril in Metod sta lahko zaela razvijati slovansko bogosluje s tem pa tudi jezik in cerkveno knjievnost takoj, ko sta zapustila Bizanc in dobila podporo v samostojnih slovanskih dravah oz. kneevinah, tj. na Moravskem in v Panoniji. Metod je kot nadkof s slovanskim bogoslujem in jezikom posegel v interese salzburke nadkofije, ki je do njegovega nastopa zdruevala tudi vse slovanske kofije, torej tudi karantanske in panonske Slovence, ki jih je karantanski kof Deodorik e v 9. stoletju zgodovinsko in narodnostno razumel kot celoto. Nasprotja so bila neizbena, saj je lo za vpraanje cerkvene oblasti, ki je za kratek as prela v slovanske roke.
53

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Pape Hadrian II. je dovolil slovansko bogosluje, ki je v slovenski Panoniji potekalo prirejeno po rimskemu obredu (Jagi 1913: 246), e leta 869, e preden je bila ustanovljena panonska nadkofija. To je bila nedvomno tudi posledica jezikovne dovrenosti starocerkvenoslovanskega jezika in knjievnosti (Grivec 1938: 258), iz te tradicije pa je kasneje rpala tudi prekmurska knjina norma. 3.2 Razdelitev enotnega panonskega prostora med Slovence, Hrvate in Madare Prvotno enoten slovanski panonski jezikovni prostor, ki ga je zaznamovalo in oblikovalo misijonsko delo Cirila in Metoda ter starocerkvenoslovansko bogosluje oz. cerkveni prevodi v najstarejem zapisanem junoslovanskem jeziku, je zael na prelomu prvega in drugega tisoletja razpadati zaradi zgodovinskopolitinih vzrokov. Slovence, Hrvate in Madare je takrat formalno sicer zdruevala kranska kultura rimske cerkve, vendar so novo nastale upravno-politine in drubene razmere med njimi zaele poglabljati razlike, predvsem jezikovne. V Panoniji sta se sreali indoevropska in ugrofinska jezikovna skupina in prav ta jezikovni stik je vplival na tesnejo povezanost panonskega slo venskega in hrvakokajkavskega prostora, tudi zato, ker sta bila madarski in hrvako-kajkavski del politino samostojneja od slovenskega, ki je bil cerkvenoupravno, politino in kulturno odvisen od nemkih (salzburka nadkofija do Mure), hrvako-kajkavskih (leva stran Mure, juno Prekmurje) in madarskih (gyrska kofija, leva stran Mure, severno Prekmurje) inte resov. Prekmursko ozemlje je konec 11. stoletja pritegnjeno pod madarsko pravno oblast (severni del je elezna upanija, manji juni del pa zalavarska upanija Zala), 1094 je cerkvenoupravno pridrueno zagrebki nadkofiji, e 1176 pa se veina iz elezne upanije prikljui gyrski kofiji. e vedno pa je moan jezikovni vpliv zagrebke nadkofije, zlasti kajkavskih duhovnikov in lekcionarjev; 1777 je bila ustanovljena sombotelska kofija, ki je zdruila vse Prekmurje, in tako je zael slabeti tudi kajkavski jezikovni vpliv v cerkvi in cerkvenih tiskih. V tako razdeljenem panonskem jezikovnem prostoru so se sprva predvsem za cerkvene potrebe oblikovale najprej kajkavina, nato prekmurina in za kratek as e vzhodna tajerina kot knjine razliice v okviru panonskega narenega prostora. Prekmurski jezik se je najbolj uveljavljal in ohranjal v cerkvi, in sicer kot narodni jezik v pridigi, molitvi in pri petju. Cerkvene pesmi so bili prvi prevodi v prekmurski jezik, danes pa imamo ohranjene
54

Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

rokopisne pesmarice v zapisih, ki so nastali najbr v 16., gotovo pa e v 17. in 18. stoletju. Ohranjenih je ve kot osemdeset takih pesmaric, najznameniteji sta stareja in mlaja Martjanska pesmarica. Posamezniki so jih prepisovali, prirejali in spreminjali tako, da so postajale vse bolj prekmurske in vsebinsko ter jezikovno take, da jih lahko poveemo s prekmurskimi tiski 18. in prve polovice 19. stoletja, ki so oblikovali normo in predpis prekmurskega knjinega jezika. 3.3 Oblikovanje t.i. slovenskega (knjinega) jezika 16. stoletja v panonskem jezikovnem prostoru Gre za neslovenski, eprav od kajkavskih piscev in prevajalcev imenovani slovenski jezik, tj. kajkavski knjini jezik, normiran npr. v Vramevi Kroniki 1578 (pravi, da je slovenskim jezikom spravljena) ali Postili 1586 (sprav lena slovenskim jezikom; ovo kratko Postilo naim materinim slovenskim jezikom, slovom i govorenjem spravil i nainil), kjer je v latinini ta jezik imenovan Illyrica lingua. Jagi je v Arhivu zapisal, da slovenski jezik ni dananja slovenina, ampak gre za knjini jezik, ki se je uporabljal na zahodnem hrvakem slavonskem prostoru s srediem v Zagrebu. Gre seveda za dananji kajkavski dialekt, ki se je kot knjina norma zael uveljavljati v tem prostoru e v 15. stoletju. Rai (1887) je taki razlagi neupravieno naspro toval: Vsi kajkavski pisatelji govore le o svojem slovenskem jeziku Vramec govori o svoji leta 1578 v Liubljani na svetlo prili Kroniki naravnost: zagrebaka biskupija na Slovenie, deloma pa mu je pritegnil tudi Navratil:
Ni dvojbe, da je treba v vseh drugih sluajih misliti na one Slovence, ki pripadajo zdaj hrvatskemu kraljestvu; po njihovi govorici (kaj; zato kajkavci) pa jih najslavneji jezikoslovci slovanski pritevajo med slovenskemu narodu (Kopitar, Mikloi, Jagi idr.).

Razmerja med obema knjinima jezikoma so danes nesporno raziena v slovenskem prostoru je to vpraanje dokonno razreil Ramov , eprav se zanimivi razlini pogledi, ki so jih v preteklosti o tem vpraanju imeli nai jezikoslovci in slovniarji, e vedno navajajo tudi v sodobnih raziskavah kajkavskega in slovenskega jezika (npr. Jembrih 1997). Res je imel Vramec v mislih kajkavino, ko je imenoval svoj jezik slovenski (prav tako se je npr. Zrinski imenoval slovenski ban, tj. slavonski in hrvaki, enako so prekmurski Slovenci imenovali svojo deelo slovenski orsag) in ga je tako loil od kranjine oz. osrednjeslovenskega jezika tistega asa, kljub temu pa ostaja pri tem e vedno nereeno vpraanje natanne jezikovne meje v panonskem prostoru med kajkavino in prekmurino (e sprejemamo tezo zgodovinarjev, da je v 16. stoletju segala Slavonija vse do tajerske).
55

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

3.4 Rokopisna dejavnost v prekmurskem prostoru Gre za rokopisne pesmarice, ki so predhodnice prekmurskih knjig 18. stoletja. Zapisi so nastali v 16. (Martjanska pesmarica, del je pripisan e 17. in 18. st.) stoletju, 1632 je nastala Markievska pesmarica, nato pa sledi ve (okoli osemdeset) drugih pesmaric, po katerih sta svoje tiske prirejala Kzmi in Bako. Prav Markievska pesmarica je odlien primer jezikovnega prepletanja v panonskem jezikovnem prostoru, in sicer gre za opazno kajkavsko jezikovno osnovo, v katero prodirajo znailnosti takratnega prekmurskega dialekta. Pesmarica je slovenska v druganem pomenu kot npr. Vrameva Postila: zanimivo je, da uporablja veliko Vramevega besedja (skupno panonsko besedje), saj so pesmi grajene na osnovi biblijskih besedil; to pa pomeni, da gre za sledenje glagoljaki jezikovni tradiciji, ki je z Vramevo Postilo vplivala tudi na prekmurski jezik v Markievski pesmarici. Na prekmurske znailnosti v tem rokopisu je opozoril ob Novaku tudi Jembrih, ki govori o zapisovalevih jezikovnih prilagoditvah k ivemu prekmurskemu jeziku (Jembrih 1997: 83101). 3.5 Nastop prekmurskih protestantov in normiranje prekmurskega knjinega jezika v 18. stoletju Razdvojenost, ki je bila v Prekmurju po 16. stoletju ves as prisotna, je Slovence delila na katoliane in protestante, kar je povzroilo tudi kulturno-politine razlike in nasprotja ter loeno olstvo in dvojne ubenike, vendar pa, kar je presenetljivo, ohranili so jezikovno enotnost vse do druge polovice 19. stoletja, ko so bile za obe strani norma in predpis jezikovne reitve v Kzmievem Nou vem Zkonu. Takrat so katoliani iz svojih tiskov zaeli umikati madarski rkopis in uvajati novoslovenino, protestanti pa so se separatistino oprijeli nareja in e uveljavljenega rkopisa, kar je podpirala in spretno izkoriala madarska oblast. Prekmurski jezik se je kot vzhodnoslovenska knjina razliica slovenine oblikoval v 18. stoletju, in sicer je lo pri prekmurskih protestantih za podoben nain uvajanja knjine norme kot pri osrednjeslovenskih v 16. stoletju (Trubar, Krelj, Bohori, Dalmatin). Po naelu, da je potrebno verske nauke iriti med verniki v razumljivem domaem jeziku, sta tudi v Prekmurju najprej izla katekizem (Temlinova priredba Luthrovega Malega katekizma po madarskem Gyrskem katekizmu, 1715) in abecednik (neznanega avtorja Abecedarium szlowenszko, 1725), ki sta opozarjala na glavne razlike med katolikim in reformatorskim naukom ter uila ljudi brati in pisati, nato pa je po Severjevem Redu zvelianstva (1747, 96 strani) in nekaterih Kzmievih zgodnjih delih (npr. skoraj 300 strani obsegajoa knjiga Vre kranske kratki
56

Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

nauk, 1754) izlo tudi temeljno delo prekmurskega protestantskega slovstva, tj. prevod svetega pisma nove zavez (tevan Kzmi, Nouvi Zkon, 1771). Kzmi je bil sploh prvi Slovenec, ki je prevajal temeljno delo kranstva iz grkega izvirnika v slovenino, njegov prevod pa se v ponatisih z nekaterimi redkimi glasoslovnimi spremembami, predvsem pa v spremenjenem rkopisu ogrico je zamenjala slovenica , v slovenski protestantski cerkvi v Prekmurju uporablja e danes. tevan Kzmi je e z naslovom oz. opredelitvijo svojega prevoda nove zaveze iz grine zdaj oprvi z grkoga na stari slovenski jezik obrnjen pokazal, da je bila v Prekmurju prisotna zavest o pripadnosti k panonskemu slovanskemu jezikovnemu prostoru, ki se navezuje na tradicijo Cirila in Metoda (tudi sveta brata sta pisala v slovanskem, tj. slovjenskem jeziku), pa vendar se od njune slovanine (slovjenski jezik) loi enako kot od kajkavine (slovenski : stari slovenski jezik), npr. Temlinov Mali katekizmu razloevalne besedne zveze, ki bi opozarjala na razliko med kajkavino in prekmurino, e ni poznal: zdaj na slovenski jezik preloeni; enako tudi e ne leta 1725 izdani Abecedarium Slowensko. Prekmurci so tako tudi pri poimenovanju svojega jezika izhajali iz starocerkvenoslovanske panonske jezikovne tradicije pri odloitvi za knjini jezik niso sprejeli kajkavine, ki je bila le nadomestni jezik, ampak ivo govorjeno ljudsko prekmurino, ki so jo povzdignili v knjino normo. Gre torej za slovenski prekmurski knjini jezik, ki se je nato v drugi polovici 19. stoletja iz sociolingvistinih in politinih razlogov dialektalno uokviril, kljub temu pa e danes funkcionira v prekmurski poeziji, prozi in publicistiki, zato lahko e vedno govorimo, da ob knjinem slovenskem obstaja tudi knjini prekmurski jezikovni standard poenotenje slovenske knjine norme sredi 19. stoletja tako ni pomenilo konec knjine (pisne) oblike prekmurskega jezika. Res je ta knjini jezik danes funkcionalno omejen, vendar ivi e naprej kot jezik pesnitva ter publicistike in tako izkazuje mo in povezanost prekmurske jezikovne tradicije z dananjim asom. Prekmurska vzhodnoslovenska knjinojezikovna tradicija ostaja tako pomemben del slovenskega jezikovnozgodovinskega razvoja, ki je bil v preteklosti premalo upotevan, raziskovan in poznan, odtegovan od skupnega slovenskega prostora in nekritino pomikan v hrvaki kajkavski prostor. 3.6 Raziritev prekmurskega knjinega jezika na vse funkcijske zvrsti jezika do sredine 19. stoletja Prekmurski knjini jezik se je z nastopom Mikloa Kzmia in Joefa Koia do sredine 19. stoletja izrazno in pomensko tako razvil, da so obstajali vsi
57

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

pogoji za razvoj vseh funkcijskih zvrsti jezika, tudi leposlovne dejavnosti (Oroen 1996: 369). Prekmurski knjini jezik je postal kultiviran sestav z normativno razvitimi jezikovnimi ravninami in vsemi potrebnimi prvinami na izrazni in pomenski strani jezika. Sporoanjsko je e s prevodom Svetega pisma Nove zaveze prerasel narene potrebe in splono sporazumevalno funkcijo jezika, z ubeseditvijo razlinih umetnostnih besedilnih tipov predvsem pa s stilnimi postopki, ki so jih razvili pisci v 19. stoletju, pa se je dokonno uveljavila tudi zbornost prekmurskega jezika. Knjinost in pokrajinskost tega jezika je sploh znailnost, ki je pri sprejemanju enotne slovenske knjine norme sredi 19. stoletja postala prepoznavna podoba prekmurskih leposlovnih poskusov t.i. katolike smeri, protestanti pa so v drugi polovici stoletja zaeli vnaati ve pogovornih in narenih posebnosti (Jesenek 1998a: 125). Ob poenotenju slovenske knjine norme seveda ni bilo ve dovolj asa za izvirno knjino ustvarjanje v prekmurskem knjinem jeziku, kljub temu pa beleimo tudi leposlovne poskuse, ki se veinoma niso ve zmogli uveljaviti v slovenskem in irem avstroogrskem literarnem prostoru; izjemoma je to uspelo nekaterim dobrim prevodom uveljavljenih madarskih romantinih pesnikov, npr. Petfija, Vrsmartyja, Gyulayja, objavljenih v prekmurskih berilih in itankah druge polovice 19. stoletja (V. Novak 1976: 72). Prekmurski knjini jezik je v poeziji, predvsem prevodih, spretno izkorial zunanjo zgradbo pesnikih oblik, ritminost in metrum, tako da ga lahko prepoznamo za zborno omikan, hkrati pa tudi jezikovno-stilno usposobljen za rabo prvin vseh jezikovnih zvrsti (Jesenek 1998a: 133). 3.7 Poenotenje slovenskega knjinega jezika sredi 19. stoletja in razlini pogledi prekmurskih katolikih in protestantskih piscev na vpraanje enotne slovenske knjine norme v drugi polovici 19. stoletja V pomladi narodov je sredi 19. stoletja na slovenskem narodnostnem ozemlju dozorelo spoznanje, da je zdruitev vseh Slovencev v eni dravi mogoe dosei le na osnovi jezikovne enotnosti. 19. stoletje je bilo taki ideji naklonjeno, priblievanje osrednje- in vzhodnoslovenskega knjinega jezika pa je intenzivno potekalo vse od odkritja prekmurskega knjinega jezika in Kzmievega Nouvega Zkona, ki sta ga tako Kopitar kot op priporoala osrednjeslovenskim piscem kot zgled iste in arhaine slovenine. Po Ravnikarjevem poskusu prevzemanja skladenjskih sredstev prekmurskega knjinega jezika (npr. deleniko-deleijsko izraanje, raba trpnika, razlikovanje med nedolonikom in namenilnikom) in vzhodnotajerskim knjinim poskusom, ki so se pokazali kot zanimiv posrednik pri poenotenju prekmurske in kranjske knjine
58

Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

norme, se je sredi stoletja vendar lahko oblikovala skupna slovenska knjina norma, t.i. novoslovenina. Prekmurski katoliki pisci so jo hitro sprejeli in si prizadevali, da bi jo razirili med svojimi rojaki. Nekoliko poasneje se je uveljavila le v publicistiki, ki je bila vse do konca 1. svetovne vojne razpeta med protestantsko in katoliko tradicijo, med zvestobo staremu slovenskemu jeziku in nasilno madarizacijo, med prekmursko knjino normo in narejem. Vzrok za to je bilo zamudnitvo, saj se je publicistini jezik v Prekmurju zael razvijati ele v drugi polovici 19. stoletja, tj. v asu, ko so se pokrajinski knjini jeziki e poenotili z osrednjeslovenskim v t.i. novoslovenino. Pri tem lahko priblino petdeset let spremljamo zanimiv nain priblievanja prekmurske pokrajinske knjine norme zakonitostim enotnega slovenskega knjinega jezika vzhodnotajerski asopisi (npr. Murska straa, Tabor) so bili v zaetku 20. stoletja jezikovni most, ki je pomagal navajati prekmurske bralce na enoten slovenski knjini jezik (Jesenek 1996). V publicistiki je prekmurski knjini jezik ohranil svojo podobo v prvem asopisu Prijatel, Kalendar in Marijin list sta piscem dopuala ve jezikovne svobode in narenosti, Novine pa so zaele postopoma uvajati enotno slovensko knjino normo; v prekmurskem jezikovnem prostoru so jo z velikimi teavami sprejeli ele po prvi svetovni vojni oblikovanje publicistinega jezika, njegov prehod iz knjinega v narene okvire in postopno prevzemanje enotnega slovenskega knjinega jezika med prekmurskimi Slovenci kaejo pot, ki jo je bilo potrebno prehoditi, da se je v celotnem slovenskem jezikovnem prostoru uveljavila enotna knjina norma. Velike razlike so se v tem asu pojavile med katolikimi in protestantskimi pisci. Prvi so razumeli zgodovinsko prilonost in so se zaradi zdruitve vseh Slovencev v eno dravo odloili tudi za jezikovno enotnost, protestanti na elu s Kardoem pa so nasedli raznarodovalni madarski politiki, ki je obljubljala finanno podporo knjigam, napisanim v nareju. Madari so slovensko nareje kasneje poimenovali vendski jezik in poskuali dokazovati, da gre za samostojen od Slovencev na desni strani Mure neodvisen jezik. Jezikovna enotnost, ki je bila v slovenskem panonskem prostoru prisotna ves as, se je tako razbila, to pa je koristilo tistim, ki so poskuali dokazovati, da slovenskega severovzhod nega jezikovnega prostora ni mogoe razlagati kot jezikovno celoto. Res je bil ta prostor stoletja upravno-politino in geografsko razdeljen na avstrijski in madarski del, vendar ne moremo mimo spoznanja o enotni prekmurski vzhodnoslovenski knjini normi, ki se je v 18. stoletju oblikovala kot razliica osrednjeslovenske. Tako razumevanje jezikovnega poloaja prekmurskih Slovencev seveda nasprotuje madarski vendski teoriji o izvoru prekmurskega
59

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

jezika, kar je natanno razloil tudi Avgust Pavel, ko je razloeval med avstrijsko slovenino in posebnim tipom prekmurskega jezika (Jesenek 2004: 45). 3.8 Konec prve svetovne vojne in prikljuitev Prekmurja matinemu slovenskemu ozemlju V tem obdobju se je zaela poglabljati razlika med govorjenim in pisnim jezikom, med narejem in knjino normo, tako da je prilo do najmonejega prevrednotenja besedia v prekmurskem panonskem prostoru. Vpliv madarine je postajal vedno manji, pojenjaval je tudi pritisk nemine in kajkavine, vpliv srbohrvaine pa je postajal vse moneji. Hkrati s sprejemanjem enotne knjine norme, tj. z raziritvijo besedia, pa so bila v Prekmurju ves as prisotna tudi prizadevanja za t.i. prekmurski knji ni standard, ki je naslonjen predvsem na prepoznavno razlikovalno besedje panonskega jezikovnega prostora, oblikoslovno in skladenjsko pa zavestno preraa ljudski jezik, tj. nareje z nezadostnimi izraznimi monostmi. Danes se stereotip o lepem knjinem jeziku in grdem nareju uspeno podira, saj ga nadomeata jezikovna veizraznost in knjinonare na variantnost. 3.9 elezna zavesa med prekmurskimi in porabskimi govori Spremenjen nain ivljenja po 2. svetovni vojni, olstvo in politika so odloilno spremenili podobo jezika v slovenskem Prekmurju, porabski del pa je ostal skoraj hermetino zaprt in arhaien ter e vedno tesno naslonjen na jezik Kzmievega Nouvega Zkona; v cerkvi se je ohranjalo besedie cerkvenih tiskov 18. in prve polovice 19. stoletja, govorjena porabina pa je kot majhen otok v okviru vejega madarskega jezika postajala jezikovno zaprta, funkcijsko vse bolj omejena in nedovzetna za sprejemanje novih prvin iz jezika matice. 3.10 Odpiranje in brisanje meja v neko enotnem zahodnem junoslovanskem panonskem prostoru Nove gospodarsko-politine in sociolingvistine razmere na prelomu 20. in 21. stoletja so obetale slovenskemu jeziku v Porabju nov prerod. al do tega ni prilo kljub zavzemanju Evropske zveze za t.i. male jezike, za regijsko povezovanje in uenje sosedskih jezikov. Prvi rezultati ob odpiranju in podiranju mej so kljub priakovanjem, da se bo porabina v stiku s prekmurskim slovenskim narejem prerodila in ohranila, slabi. Globalizacija je ob dravnem madar60

Nastanek in razvoj prekmurskega knjinega jezika

skem jeziku izpostavila angleino kot prvi tuji uni jezik v oli, gospodarske in ekonomske razmere so poveale zanimanje za nemino, slovenina pa je ob brezbrinosti slovenske politike (namesto slovenske tekstilne industrije je Porabje dobilo nemko avtomobilsko) tako postala v Porabju ele etrti jezik. Porabina izginja celo iz cerkve, ki je bila stoletja nosilec razvoja slovenskega jezika v tem prostoru in samo upati smemo, da so prizadevanja in raziskovanja slovenske dialektoloke stroke, ki ta hip na Slovenskem oitno edina razmilja o nadaljnji usodi porabine in ji ni vseeno, kaj bo z njo v prihodnosti, dovolj moan vzvod, s katerim bo mogoe spremeniti trenutni jezikovni poloaj v Porabju. Nekajurni tedenski radijski program in asopis Porabje sta premalo, e zlasti, ker tudi v cerkvi ni ve sliati porabine. Jezikovna politika na Slovenskem se mora s tem izzivom nemudoma sooiti in strategijo svojega jezikovnega nartovanja usmeriti tako, da se jezikovna situacija v Porabju ne bo izenaila z rezijansko.

61