Ob 85-letnici mariborskega kofa dr.

Joefa Smeja

Tako nam daj spoznati tetje naih dni, da pridemo do srne modrosti (Ps. 90,12)

1 Joef Smej 4. april 2002 sedim v Veliki dvorani Univerze v Mariboru in posluam, kako kof Smej pripoveduje o svojem uitelju Avgustu Pavlu. Predavanje, povzdig njeno v spotljiv spomin in velik poklon njegovemu predavatelju slovenine na visoki bogoslovni oli v Sombotelu, prebudi dvorano in poslualce, navajene na vasih e kar preve monotono podajanje znanstvenih vsebin. Oziram se po dvorani; kdor kofa ne pozna, se udi, kako jasna in zbrana je misel osemdeset letnika, kako ivahna in iskriva je njegova beseda in kako urejeno je njegovo pripovedovanje eprav sledi mislim in ustvom iz tiridesetih let 20. stoletja, je njegovo podajanje nazorno in povezano, Pavlovo podobo pa slika pred na imi omi s ustvenimi, idejnimi in miselnimi asociacijami iz svoje mladosti. Omikana knjina slovenina se prepleta z madarino in latinino, vmes boa uesa stara prekmurina Kakor ivimo, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga (Rim 14,11). Kot da je v dvorani tudi Avgust Pavel to je una ura govornitva. Mali uenec in veliki uitelj? Ne! Dva velika moa, pomembna stebra slovenstva, jezika, kulture in literature v Prekmurju in Porabju. Skromni kof, odlien poznava lec Svetega pisma, to seveda zanika s citatom iz Matejevega evangelija, ki ga povzame v Kzmievi in svoji prekmurini: Nej je vucsenik vise vucsitela (Mat. 10,24). Ne more me prepriati (Nikaj mi naj nezamejrijo Gospoud, se v mislih po Koievo opraviujem), v univerzitetni dvorani spoznavam, da sta Smej in Pavel prava stebra okrogline, kot dorski in jonski steber, preprosti ali volutni kapitel pa tega spoznanja ne moreta spremeniti. Misli mi odtavajo dvajset let v preteklost, v osemdeseta leta, ko me je profeso rica Martina Oroen zaela usmerjati na pot skozi jezik in njegovo spreminja nje. Prekmurina in Joef Smej sta od takrat pri meni asociativno najtesneje povezana. Poskuam se spomniti, zakaj; verjetno zaradi leta 1981, ko sem v mariborskem asopisu za zgodovino in narodopisje bral pisma Mikloa Kz mia zemljikemu gospodu, ki jih je objavil in komentiral Joef Smej. Prebrano
200

Ob 85-letnici mariborskega kofa dr. Joefa Smeja

me je zelo pritegnilo, o starem prekmurskem jeziku 18. in 19. sem se zael pogovarjati s profesorico Oronovo, ki mi je, ker je bilo moje nepoznavanje razvoja slovenskega jezika in razmer v Prekmurju oitno, priporoala, naj preberem Muzo Mikloa Kzmia in nato e roman Po sledovih zlatega peresa. Smejeva pisana beseda me je v trenutku prevzela, tako da so prekmurski pisci in stari prekmurski knjini jezik postali sredie mojega podiplomskega tudija. Smej je tako nevede postal moj uitelj, eprav je moralo pretei e ve liko asa, da sva se sreala tudi v ivo. Med tem sem prebral tevilne njegove razprave o razmerah v Prekmurju in z njegovo pomojo spoznaval zgodovino cerkve, obiaje, jezik, literaturo in kulturo v pokrajini med Muro in Rabo ter se seznanjal s tevanom in Mikloem Kzmiem, Baem, Koiem, Ivano cyem, Bagaryjem, Kleklom, kafarjem Deset let po tem ko je bil Joef Smej imenovan in posveen za naslovnega ernikega in mariborskega pomonega kofa, sem se s svojim prekmurskim uiteljem prvi sreal tudi v ivo. Zgodilo se je to oktobra 1993, in to tako, kot sem si vedno tudi elel: v Porabju, v tevanovcih, na znanstvenem sim poziju o Joefu Koiu. Moja asociacijska povezava med kofom Smejem in prekmurskim jezikom je bila tako na najlepi moni nain e enkrat potrjena. Spominjam se, da je kof Smej pripovedoval o Joefu Koiu na enak nain kot o Avgustu Pavlu njegovi Prekmurci ga ponesejo, o njih govori z ljubez nijo in ponosom ter izpostavlja njihovo narodnostno, jezikovno in versko zavest. Takrat sem bil mladostno zaletavo preprian, da e vse vem o jezi kovno-kulturnih razmerah v Prekmurju 18. in 19. stoletja. Prebral sem nekaj malega literature (ob Joefu Smeju in Martini Oroen e Vilka Novaka, Ivana kafarja, Antona Vratuo), napisal sem magisterij o jeziku v Kzmievem Nouvem Zkonu, zakljueval sem doktorat (vpraanje deleniko-deleijskega strnjanja v prekmurskem knjinem jeziku 19. stoletja) in zdelo se mi je, da na tem podroju ne morem spoznati niesar novega. Kako sem se motil! kof Smej me je presenetil s svojim izvirnim pogledom na ivljenje in delo Joefa Koia, tako da je izpostavil za najpomembneji njegov duhovniki poklic. e danes se spominjam, kako sem bil ob tej tezi preseneen, saj nisem verjel, da jo bo lahko zagovarjal ob tevilnih izvirnih delih, ki jih pripisujemo Joefu Koiu. Pred tem sem kofa Smeja poznal kot mojstra pisane besede, v ivo pa je v tevanovcih to mojstrstvo e mnogokratno nadgradil, tako da sem ga od takrat obudoval tudi kot rojenega govornika. Njegov govorniki slog, ki sem ga spoznal v tevanovcih, je bil fantastien poudarjanje, zvonkost in ritem so dopolnjevali miselno urejenost njegovega nastopa, ki ga je zgradil dvoji nostno, upotevajo Koievo izvirno delo in njegovo pastoralno dejavnost. Na eni strani je predstavil leposlovje, ki ga prebere in odloi, kot protiute pa je izpostavil molitvenik, h kateremu se vraa vsak dan, vsako uro, z nenehnim
201

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

branjem pa se krepi vera in ohranja ljubezen do jezika. Ker je kof Smej tudi sam pesnik, je dvojinost e enkrat preizkusil s Koievo latinsko Odo (Sme jev prevod ene kitice v slovenino: Sobratov si kras in slava velika / z novim sijajem te kujejo v zvezde. / Bramba jezika si krepka in trdna, / ljubezen do rodnih podpira te tal.), kljub temu pa je na koncu priznal, da je za ohranitev slovenskega jezika in zavesti Koiev molitvenik pomembneji od leposlovja. Koieva knjiga Jezus moje poelenje je bila natisnjena 21-krat, kar kae, da je bila med Prekmurci zelo priljubljena in brana, torej zelo pomembna, jezikovno vplivna in normativno odloilna. Zaradi ljubezni do prekmurskega jezika, za radi vere v prekmurskega loveka in zaradi upanja, da se bo ohranila slovenska zavest, kof Smej zna gledati na prekmurske stvari drugae kot ostali, kajti lovek je tisto, kar je pred Bogom. To je edino merilo. Zdaj pa osztne vera, vpanye, lbzen eta trja: naj vksa je pa tot lbzen (1 Kor 13,13). Takrat sem se zavedal, kako veliko se moramo e uiti od kofa Smeja. Kasneje sem kofa Smeja vekrat sreeval na simpozijih in razlinih priredit vah in vedno mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da sem se z njim lahko pogo varjal in se od njega uil o Prekmurcih in prekmurskem jeziku. V zanimivem spominu imam tudi lanskoletni obisk pri njem doma, na Slomkovem trgu v Mariboru, kamor me je povabil, ko sva se v teoloki knjinici pogovarjala o prekmurskih rokopisnih pridigah. Svetoval mi je, kako se lotiti dela, kje so rokopisi dosegljivi, izroil pa mi je tudi svoj e neobjavljeni zapis o prekmurski pridigarski besedi. Priznam, da mi je bilo posebno ljubo, ker me je gospod kof povabil v svoje stanovanje na kofiji in prav z otroko radovednostjo sem vstopil v njegov dom. Sicer pa nisva bila sama z menoj je bil ves as tudi Koi oz. njegova navodila, kako se je potrebno obnaati pri Gospoudu: Nesedi si doli, doke ti nevelijo. Sedei se ne gugaj, niti skrioma noge nemej. Neohaj se po glavi indi, kak vivec; negrizi si nojete. Videl sem, da kof Smej ivi za knjige in z njimi obe veliki sobi, v kateri me je povabil, sta polni knjig: police so prenapolnjene in knjige zasedajo prostor tudi na tleh, na stolih, mizah, povsod, kjer je kaj prostora. Se sploh ne udim, zakaj mu je tudi teoloka knjinica e kar pregovorno eden izmed najbolj priljubljenih kotikov v mestu. kof mi je pripovedoval o razirjenosti in pomenu pridigarske ive in zapisane besede v Prekmurju in as je hitro tekel. Koi me je spet opominjal: Pri Gospoudi se predugo nemdi. A kaj, ko je bil kof Smej tako zanimiv pripovedovalec, nazadnje je spregovoril e o isto vsakdanjih stvareh in mi je razigran ter dobre volje pokazal tudi nogavice iz domae volne, ki mu jih je spletla za rojstni dan znana mariborska slavistka: Poglejte, kako lepe tople nogavice sem dobil. Zelo sem jih vesel, eprav so mi premajhne. Pa nikar tega ne povejte gospe. Koi me je priganjal, v knjinici sva se s kofom sreala ob pol enajstih, sedaj pa je bila ura e skoraj dve popoldan: Gda opravi pri
202

Ob 85-letnici mariborskega kofa dr. Joefa Smeja

Gospoudu svoj poseo, goristani, stolec postavi ta, gde je prvle bio; preporoui se njim govore: nikaj mi naj ne zamerijo, z Bougom naj ostanejo, hvalen bojdi Jezu Kristu. Poslovil sem se in odel. Upam, da nisem greil preve, ker kofa nisem ubogal, saj je kmalu zatem dobil nove dovolj velike domae pletene volnene nogavice. Nazadnje sva se sreala letos februarja na mednarodnem dialektolokem simpoziju ob 70-letnici akademikinje Zinke Zorko. Gospod kof je priel na otvoritev, nato pa je moral zaradi drugih obveznosti simpozij zapustiti. Kako me je presenetil, ko je naslednji dan popoldan priel v mojo sekcijo, me pri jazno pozdravil in ogovoril: Sem obljubil, da Vas pridem posluat. Bil sem poaen, hkrati pa sem se preprial, da v ivljenju ni nakljuij imel sem referat o znailnem besedju prekmurskega jezika, sekcijo je vodila profesorica Martina Oroen, v prvi vrsti med poslualci pa je sedel kof Joef Smej, ki je nato tudi prvi komentiral in dopolnil moje predavanje. 2 Predlog za posebno nagrado za ivljenjsko delo dr. Joefu Smeju, ki ga podeljuje Slavistino drutvo Slovenije Dr. Joef Smej, kof, znanstvenik, poliglot (v gimnaziji se je nauil francosko, nemko in latinsko, v bogoslovju madarsko, grko in hebrejsko), pesnik, pi satelj, prevajalec, cerkveni zgodovinar, osebnost leta 2003 v Pomurju, se je rodil 15. februarja 1922 v Bogojini; bogoslovje je tudiral v Sombotelu. Slu boval je najprej v Dokleovju, Dobrovniku in Turniu, nato 21 let v Murski Soboti, od 1969 pa je v Mariboru pape Janez Pavel II. ga je 15. aprila 1983 izbral za mariborskega pomonega kofa. Ob duhovnikem in kofovskem poklicu, ki ga dr. Joef Smej predano opra vlja, ima e eno velike ljubezen: slovenski jezik, predvsem skrb za prekmurski jezik in znanstveno raziskovanje dela tistih ustvarjalcev, ki so to razliico slovenskega knjinega jezika oblikovali, razvijali in ohranjali tudi v asih, ki slovenstvu v ogrskem delu nekdanje monarhije niso bili naklonjeni. Osebna bibliografija kofa Smeja obsega ve kot petsto bibliografskih enot in e ve liko ve nezabeleenih, saj je prevedel ali objavil veliko stvari, ki jih nikoli ni podpisal, kot ugotavlja Drago Soboan v 800 strani obseni biografiji Ob 85. ivljenjskem miljniku kofa dr. Joefa Smeja. Slovenistine prispevke ob javlja v Slavistini reviji, Zgodovinskem asopisu, asopisu za zgodovino in narodopisje, Bogoslovnem vestniku, Stopinjah ter domaih in mednarodnih znanstvenih zbornikih. Njegova obirna bibliografija s podroja prekmuriane ga uvra med nae najveje znanstvenike s tega podroja. Doktoriral je iz svojih Prekmurcev
203

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

(Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga), nato pa znanstveno ves as od kriva in razlaga posebnosti, znamenitosti in drobce iz ivljenja in dela svojih prekmurskih rojakov (nazadnje je v monografiji o ivljenju in delu Joefa Borovnjaka objavil razpravo Joef Borovnjak kot prevajalec, v kateri je s pri merjalno analizo izvirnika, predlog in prevoda dokazal, da je bil Borovnjak zares mojster v prevajanju in da je s tem bogatil tudi prekmurski jezik). Od disertacije leta 1973 do Borovnjaka 2008 se je Smej raziskovalno zanimal za: prekmurske pesmarice od prve najstareje Martjanske do Pustaijeve iz leta 1893; seveda ni mogel mimo tvorcev prekmurskega knjinega jezika, protestanta tevana in katolika Mikloa Kzmia; vsega, kar je povezano z njegovo rodno Bogojino (npr. duhovniki bogojan ske upnije, bogojanska cerkev, pesem in zvonovi, tefan Benkovi, Baa, arhitekt Plenik); zelo sta ga zanimala Koi in Pavel; ve razprav je namenil vpraanju olnikov in olstva v Prekmurju in Po rabju oz. vpraanjem slovenskega jezika v Porabju (posebej opozarja na konti nuiteto v razvoju od stare cerkvene slovanine do prekmurskega knjinega jezika razlaga slovenskost krajevnih imen v skupnem madar skem prostoru); ukvarja se s poloajem porabskih Slovencev in cerkve v zgodovinskem razvoju; v odnosu med madarskim dravnim aparatom, cerkveno oblastjo in slo venstvom so ga raziskovalno privlaili vloga kralja Matjaa, kneza Koclja ter Cirila in Metoda v panonskem prostoru, kof Szily, Bagary, Ratkovi, Borovnjak, Ivanocy (ki ga Smej imenuje kar prekmurski Slomek) in ce loten Ivanocyjev krog, Baa, Klekl, Khar, kafar, Halas, Zelko, Novak Vsega ni mogoe nateti v tako kratki predstavitvi, e samo monografij je ve, kot jih zmore napisati navaden smrtnik (ve kot 30 monografij, ki jih je ali sam napisal ali je bil njihov urednik) navajam samo izbor: Bogojinski gospod plebano Ivan Baa, Murska Sobota 1948, Joef Klekl st., Murska Sobota 1954, Muza Mikloa Kuzmia, Murska Sobota 1976, Velikan s Krajne: Joef Klekl st., Maribor 1996, Murski rnci in njihov jubilej, Murska Sobota 1997, Bakovci in njihova zgodovina, Murska Sobota 2001
204

Ob 85-letnici mariborskega kofa dr. Joefa Smeja

Satahovci nekdaj in dane, Murska Sobota 2002 (skoraj o vsaki prekmurski vasi je napisal knjigo). Prav tako bogato je njegovo literarno in umetniko delo, ki je povezano s Prek murjem in Porabjem. Med leposlovnimi deli je na prvem mestu znameniti roman o Miklou Kzmiu (Po sledovih zlatega peresa, Murska Sobota 1980), ali pa biografski roman o Smejevem krstitelju, bogojinskem upniku Ivanu Bai (Psalmi vakega upnika, Celje 1992) prekmursko trilogijo zakljuuje zadnji roman Ivanocyjeva skrivnost, Tiina 2012. V biografiji o Joefu Smeju je navedenih 36 njegovih prevodov sodeloval je npr. pri prevajanju Bogo slunega molitvenika, Zakonika cerkvenega prava, Svetega pisma stare in nove zaveze ter komentarjev k psalmom (med drugim omenjamo e Podatki o zgodovini tiinske upnije, Murska Sobota 19501960, roman Geze Gardonyja, Atila, bi boji, Murska sobota 1973, Pisma Mikloa Kzmia zemljikemu gospodu (11 pisem), ZN 1981, Biblini distihi v Hbnerjevi knjigi, Maribor 2006). Dr. Joef Smej je znanstvenik, intelektualec, pesnik, pisatelj in humanist, mariborski pomoni kof, ki je svoje veliko znanje, vdenje in raziskovalne moi v slovenistiki poloil na oltar prekmurskega jezika, literature in kulture. ivljenjsko delo kofa dr. Joefa Smeja je veliko in vsestransko na podroju slovenistike je osredinjeno na raziskovanje ivljenja tistih mo, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali slovenski jezik, kulturo in vero. Danes, ko se s hitrimi koraki blia svoji devetdesetletnici tuzemskega ivljenja, se v Slavistinem drutvu Slovenije na zborovanju med porabskimi Slovenci v Monotru zavedamo, da je eden izmed najvejih mo Slovenske okrogline, enak med najvejimi v znameniti etverici s svojim sombotelskim uiteljem in jezikoslovcem Avgustom Pavlom, raziskovalcem prekmurskega jezika in knjievnosti Vilkom Novakom ter akademikom in astnim lanom naega drutva dr. Antonom Vratuo. Slavistino drutvo Slovenije je na seji Upravnega odbora, 1. 7. 2009, sklenilo, da dr. Joefu Smeju podeli posebno nagrado za ivljenjsko delo za doseke na podroju slovenskega jezika, e posebno za neprecenljivo delo, ki ga opravlja za prekmurski jezik, literaturo in kulturo.

205