UDK 811.163.

615 Marko Jesenek Filozofska fakulteta v Mariboru TRUBARJEVA IN KZMIEVA RAZLIICA SLOVENSKEGA KNJINEGA JEZIKA
Ob Trubarjevi petstoletnici se ponovno odpirajo vpraanja o razvoju jezika in oblikovanju (enotne) slovenske knjine norme. Zaetki slovenskega knjinega jezika so povezani z osrednje- slovenskim knjinojezikovnim izroilom 16. stoletja, v 18. stoletju pa se sreamo e z vzhodnoslovenskim, ki je prav tako preraslo okvire pokrajinskosti in se je razvilo v samostojen knjini jezik. Slovenina je imela do sredine 19. stoletja dvojno normo Trubar in Kzmi sta ustvarila nadnarena jezikovna sestava, izhajajoa iz govornega in predknjinega izroila, sredinih nareij in mestne (Trubar) oz. pokrajinske (Kzmi) govorice. Temeljno naelo njune stilistike je bila splona razumljivost, s preseganjem narenih posebnosti pa sta svojima jezikoma zagotovila knjini status ter doloila normo in predpis za osrednje- in vzhodnoslovenski knjini jezik. Trubars 500th birth anniversary opens up many questions about the development of language and the formation of (unitary) standard Slovenian. The beginnings of standard Slovenian are linked to a 16th-century Slovenian dialect that was spoken in central Slovenia. In the 18th century there was a shift towards the dialect of eastern Slovenia, which grew out of its dialectal connements and developed into an independent standard form. Until the middle of the 19th century the Slovenian language had two standard forms that were created by Trubar and Kzmi. Both these forms contained elements of the spoken and pre-standard language, yet Trubar was linked more with central Slovenian dialects and city language whereas Kzmis language was more rural. At the basis of their stylistics lay the idea that everyone should understand their language. By transcending dialectal limitations both the languages of Trubar and Kzmi became standard forms, thus setting the norm for a central Slovenian and eastern Slovenian standard form of language. Kljune besede: Primo Trubar, tevan Kzmi, osrednje- in vzhodnoslovenski knjini jezik, prekmurski knjini jezik, novoslovenina Key words: Primo Trubar, tevan Kzmi, central and eastern Slovenian standard language, Prekmurje standard language, new Slovenian

0 Primo Trubar in tevan Kzmi sta bila prva Slovenca, ki sta Kranjcem in Prekmurcem prevajala Novo zavezo v slovenino. Trubar je to storil v 16. stoletju, ko je s prevajanjem Novega testamenta (med drugim odlomki v Katekizmih, Matejev evangelij /1555/, Ta prvi dejl tiga novega testamenta /1557/ in Ta drugi dejl tiga novega testamenta /1560/, Noviga testamenta poslednji dejl /1577/, Ta celi novi testament /1582/) normiral osred njeslovenski knjini jezik (kranjino), tevan Kzmi pa je 1771 prevedel Nouvi Zakon in normiral vzhodnoslovenski prekmurski knjini jezik. Pri oblikovanju dveh slovenskih knjinih norm gre za zanimive vzporednice, ki so opazne pri oblikovanju Trubarjevega (Oroen 1996) in Kzmievega jezikovnega koncepta in so verjetno v doloenem pogledu vplivale tudi na poenotenje slovenske knjine norme sredi 19. stoletja.

200

Slavistina revija, letnik 56/2008, t. 4, 57/2009, t. 1

1 Novoslovenina je bila v pomladi narodov, predvsem pa v narodnostno zelo vpliv- nem taborskem gibanju1 na Slovenskem, odloitev slovenskih intelektualcev, humanistov in politikov, ki so jezikovno enotnost razumeli kot predpogoj za dravotvornost Slovencev. Slovensko jezikovno vpraanje so povezali s politinim in izpostavili jezik kot najpomembneje znamenje narodne samobitnosti ter tako uresniili Trubarjevo eljo o enem, vsem razumljivem slovenskem knjinem jeziku. lo je za idejo, ki so ji v drugi polovici 19. stoletja sledili Slovenci v avstrijskem in madarskem delu monarhije. Trubarjeva in Kzmieva slovenina nista bili splono sprejemljivi za vse uporabnike slovenskega jezika, zato se je ele sredi 19. stoletja s t. i. novoslovenino prvi v zgodovini slovenskega jezika uveljavila enotna knjina norma za vse Slovence. To je pomembno dejstvo, ki kae, da (1) Trubar ni bil zaetnik enotnega slovenskega knjinega jezika, ampak je v 16. stoletju ponudil sprejemljivo osnovo za osrednjeslovensko knjino normo, (2) da so se v prekmurskem prostoru zavedli (jezikovne) enotnosti s Slovenci na desni strani Mure;2 Ivanocy je lahko tako kljub moni madarizaciji in posledino spolitizirani ideji o (prekmurskem neslovenskem) vendskem jeziku Madarom jasno sporoil (Vazlatok a regmul korbol. Szombathely ujsag 1900, t. 9, 4. marec):
Med dananjim slovenskim ljudstvom na tajerskem in Madarskem v preteklosti ni mogoe potegniti take mejne rte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izvoru, jeziku in rodovni znailnosti (kafar 2004: 28).

Po Koiu in pred Ivanocyjem je bil med Prekmurci Borovnjak edini, ki se je tega pomembnega vpraanja zavedal ter si prizadeval za poenotenje slovenske knjine norme tudi med prekmurskimi Slovenci (Jesenek 2008a: 168). Zavestno priblievanje in zavzemanje prekmurskega Trubarja (Jesenek 2008a) za novoslovenino je spoznal tudi Anton Trstenjak, ko je obiskal Borovnjaka na Cankovi:
Seznanjal se je po nas z naimi razmerami. e leta 1862. zael se je pridno naroevati na nae asopise, a kar je potreboval knjig, naroeval si jih je iz Ljubljane in Maribora. Tako se je izuril v naem knjievnem jeziku sam in je isto pot kazal in priporoal on prvi svojim sobratom v vsaki priliki (Trstenjak 2006: 189).

Trstenjak je opozoril, kako pomembno delo za slovenski jezik je v tistem asu opravljal Borovnjak, ki se je odlono uprl madarski vendski teoriji o izvoru prekmurskega jezika in je zavestno spodbujal mlaje duhovnike v ogrskem delu monarhije, naj ostanejo verni svojemu materinemu jeziku in narodnosti:
Zanimivo je, da Ratkovi v svojih Pripombah ne uporablja ve besede vend nyelv (prekmurina), ampak szlovn, namre slovenski prevod. Kakor je Ratkovi z dekanijskimi ocenjevalci (med katerimi je prav gotovo bil Joef Borov- njak) skrbel za istejo prekmurino, tako so tudi ivanocyjevci (Joef Klekl st. in Joef
1 Taborska ideja zedinjene Slovenije je po novooblikarskem valu pripomogla k hitrejemu poenotenju slovenske knjine norme in spoznanju, da je popolna jezikovna in politina neodvisnost uresniljiva le v samostojni dravi vseh Slovencev in ker le-ta v 19. stoletju e ni bila mogoa, sta najpomembneji stvarni pridobitvi taborskega obdobja premik k funkcionalni popolnosti slovenskega knjinega jezika in spoznanje, da se mora slovenski lovek izobraevati s knjigami, napisanimi v slovenskem jeziku (Jesenek 2008b: 158). 2 Prekmursko knjinojezikovno izroilo je bilo dve stoletji drugi slovenski knjini jezik (Toporii 1992: 83, geslo: knjinojezikovna izroila).

Marko Jesenek, Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

201

Klekl ml., Joef Sakovi, Ivan Baa idr.) vedno bolj in bolj svoje nareje priblievali knjini slovenini (Smej 2001: 90).

To je pomenilo uvajanje slovenskega rkopisa v prekmurske tiske in priblievanje pisnemu jeziku slovenskemu, kar je po Borovnjakovem preprianju vodilo do zdruitve ogrskih Slovencev z matinim narodom. Trubarjeva in Kzmieva slovenina sta se sooili, tako da je enoten slovenski knjini jezik postal sprejemljiv za osrednje- in vzhodnoslovenski jezikovni prostor. Petsto let po Trubarju in sto petdeset let po poenotenju slovenskega knjinega jezika se vloge in pomena slovenskega knjinega jezika za obstoj in uveljavitev slovenske drave v novonastali evropski skupnosti, vsaj zdi se tako, premalo in preslabo zavedamo. Trubar in Kzmi sta vsak v svojem asu in prostoru spregledala nemko oz. madarsko globalizacijo, vpraanje pa je, zakaj se tega vse manj zavedamo danes, ko je v Evropski zvezi in svetu pritisk globalnega jezika e veji kot takrat, ko sta naa protestanta normirala slovenski jezikovni razliici in ob tem aktivno usmerjala slovensko jezikovno politiko in nartovanje.3 1.1 Trubar in Kzmi sta se zavedala, da je preprost in vsem uporabnikom sprejemljiv slovenski jezik pomemben za irjenje protestantskih knjig. ivost jezika je postala pomembno izhodie njunih knjinih razliic. e sprejemamo govor Raice kot pod- lago za Trubarjevo slovenino le kot trop z navidezno parafrazo, ki je ne razumemo dobesedno (Pogorelec 1984: 189), tudi Kzmieve prekmurine ne smemo razumeti preozko, tako kot so jo govorili v ravenskem nareju. Temeljno naelo obeh protestantov je bila splona razumljivost, preseganje narenih znailnosti v besedju, skladnji in slogu pa je njuni knjini normi povzdignilo v urejena knjina sestava, v t. i. duhovnika jezika (Mole 1948). Trubar ni upoteval razlike med alpsko in panonsko slovenino slednje s svojim jezikovnim konceptom nikoli ni pokril, eprav je mislil, da osrednjeslovenski jezik tih drugih deel ludi tudi mogo zastopiti. Pokazalo se je, da to ne dri. Prekmurski Slovenci so sicer poznali razmere v osrednjeslovenskem prostoru, vendar Trubarjevih in Dalmatinovih knjig niso brali in uporabljali.4 Kot nadomestni cerkveni knjini jezik so vse do izdaj prekmurskih knjig raje kot osrednjeslovenske uporabljali kajkavske prevode, zavedajo se, da tudi to ni na jezik. Kzmi je prekmurski jezik tudi formalno loil od hrvakega kajkavskega in opozoril na naravno povezavo prekmurskega in osrednjeslovenskega jezika.

3 Joef Smej, odlien poznavalec jezikovnih in kulturni razmer v Prekmurju, opozarja na izkunje iz preteklosti in primerja nasilno madarizacijo slovenine konec 19. stoletja z nekritinim odnosom sodobne slovenske drube do anglizacije jezika: Nikakor ne bi bilo prav, e bi iz slovstvene zgodovine Prekmurja izbrisali skrb nekaterih duhovnikov za isteji slovenski jezik. Njihovo prizadevanje ni brezkoristen ostanek razdobja, v katerem je Prekmurje zajel val madarizacije, ampak je zdrav in klen opomin sodobni generaciji, ki drvi v angleino (Smej 2001: 89). 4 Prim. Koiev zapis v Starinah eleznih in salajskih Slovanov, da so kranjski kramarji poceni ponujali Trubarja in Dalmatina. Jezikovno osrednjeslovenski jezik v prvi polovici 19. stoletja e ni bil sprejemljiv za Prekmurje.

202

Slavistina revija, letnik 56/2008, t. 4, 57/2009, t. 1

1.2 eprav gre za dve razliici slovenskega knjinega jezika, ju povezuje veliko podobnosti glede na to, kako in v katerih okoliinah sta Trubar in Kzmi normirala osrednjeslovenski kranjski in vzhodnoslovenski prekmurski knjini jezik. France Novak (2000: 214) je prvi opozoril na smiselnost take primerjave, saj gre pri obeh protestantskih piscih za povzdig slovenine v knjini jezik. To pa je delo, ki ga je bilo potrebno opraviti premiljeno, odgovorno in sistematino; opravila sta ga na podoben nain in tako dobro, da se danes zdi, kot da Trubar v osredju in Kzmi na severovzhodu nista orala ledine, ampak sta imela pred seboj e ustaljeni knjini tradiciji in izdelana ter popolna knjina sistema. Razlike med njima seveda obstajajo, veliko lastnosti pa je zelo podobnih, zlasti // ko gre za uporabo jezika v besedilih (Novak 2000: 214). Trubar in Kzmi sta opravila pomembno delo. iv ljudski jezik svojih okolij sta izbrala za osnovo in se odloila za njegovo preraanje v urejen knjini sestav, s tem pa sta svoji razliici slovenskega jezika gradila po naravni poti iz ljudske osnove, tj. na nain, ki ga je v 19. stoletju tudi Kopitar prepoznal za najboljega oz. najsprejemljivejega za osrednjeslovenski knjini jezik (podobno tudi Koi, Borov- njak in Ivanocy za prekmurski jezikovni prostor). Trubar in Kzmi sta si glede naina oblikovanja knjine norme zelo podobna: iskala sta e ustaljene jezikovne reitve iz ustne, pisne in (Kzmi tudi skromne prekmurske) knjine tradicije, jih prevzemala, prilagajala svojim potrebam in zmonostim naslovnikov, iskala nove jezikovne reitve in jih smiselno povezovala (Trubar bolj sinhrono gospod Trubarjeva kranjina; Kzmi bolj diahrono stari slovenski jezik) v normo in predpis dveh razliic slovenskega knjinega jezika. Izhodie za oblikovanje knjinega jezika je bilo pri obeh enako: protestantska zahteva, da med Bogom in vernikom ne sme biti posrednika, in s tem povezano prevajanje biblije ter opravljanje verske slube v vernikom razumljivem maternem jeziku. Iz tega naela izhajajoe podobnosti, ki so oba slovenska protestanta spodbudile k poknjienju ljudskega govora, so: (1) Oba sta bila protestanta in sta imela odline stike z evropsko reformacijo: Trubar z nemkimi in vicarskimi (kalvinisti, cvinglijanci, luteranstvo) idejami 15. in 16. stoletja (Glavan 2008), Kzmi z madarskimi (Novak 1976) in slovakimi (Jesenek 2000/01) v 18. stoletju. (2) Delovala sta predvsem v tujini, kjer sta pisala, prevajala in tiskala slovenske knjige Trubar v Nemiji (Derendingen, Urach), Kzmi na Madarskem (urd, omod). (3) Oba sta knjina jezika pripravljala najprej na prinici njuni razliici izhajata iz ivega govora, iz slovenske alpske in panonske pridigarske tradicije (Oroen 1996a), pri tem pa je poznal Trubar le Stiki rokopis, Kzmi pa Martjansko pesmarco. (4) Izhajala sta iz reformatorskega koncepta, po katerem sta kot stranski produkt, pa vendar skoraj samoumevno (Rajhman 1977), nastala dva jasna koncepta knjinega jezika. (5) Oba sta normirala svoja knjina jezika kot zavestni nadnareni normi, izhajajoi iz slovenske ustne obredne in pisne tradicije (Oroen 1996b); gospod Trubarjeva kranjina je v 16. stoletju normirala osrednjeslovenski knjini jezik kot nadnareno tvorbo sredinih slovenskih nareij (z vejim deleem dolenjine kot gorenjine) in nastajajoega ljubljanskega govora (Jesenek 2008a), na stari slovenski jezik obrnjeni Nouvi Zakon tevana Kzmia pa je slovenski jezik na levi strani Mure povezal v urejen sestav prekmurskega knjinega jezika, ki je imel ivo govorno podstavo v, za Slovence na Ogrskem, sredinem in prestinem ravensko-gorikem okolju (Jesenek 1996, 2005a).

Marko Jesenek, Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

203

(6) Kranjina je dobila s Trubarjem veljavo modernega osrednjeslovenskega knjinega jezika (Rajhman 1977: 105), stari slovenski jezik tevana Kzmia pa znaaj sodobnega vzhodnoslovenskega (prekmurskega) knjinega jezika. (7) Predhodnika Trubarjevega in Kzmievega prevoda Nove zaveze sta katekizma in abecednika,5 v Prekmurju verjetno tudi izgubljena Agenda Vandalica, tj. prvi slovenski obrednik iz leta 1587, ki naj bi ga natisnil Jan Mandelc (Munda Hirnk 2000: 172). 1.2.1 Pred Trubarjem in Kzmiem v osredju in na severovzhodu Slovenije ni bilo ljudi, ki bi si prizadevali za samostojen razvoj knjine slovenine in spodbujali rabo slovenine ali katerega izmed slovenskih nareij v razlinih funkcijskih zvrsteh jezika. Nareno razlenjevanje slovenskega ljudskega jezika zaradi dravnih meja, upravnih razmer in cerkvenih podroij je odpiralo vpraanje, kako normirati knjini jezik. Trubarjeva odloitev za osrednjeslovensko nadnareno tvorbo gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govora se je v razvoju slovenskega jezika pokazala za dobro premiljeno, stvarno in dolgorono reitev. V madarskem okolju so bili Slovenci jezikovno popolnoma odtegnjeni od osred- njega slovenskega ozemlja. Oglejska oblast nikoli ni segla ez Dravo, Mura pa je bila vse do 20. stoletja sploh ostra dravno-upravna, politina, zgodovinska in geografska lonica, ki je bila vzrok za e dalji neknjini status slovenskega prekmurskega jezika kot v osredju. Kzmi je zato lahko ele ve kot dvesto let po Trubarju tudi na levi strani Mure zael razmiljati o narodotvornosti prekmurskega knjinega jezika, oblikovanega kot nadnarena tvorba na osnovi ravensko-gorikih pokrajinskih jezikovnih znailnosti. 1.2.2 Trubar je z osrednjeslovenskim oz. kranjskim knjinim jezikom zdruil Slovence ljubljanske koje (Kranjce, Koroce in tajerce), medtem ko so Slovenci, ki so bili v traki in graki koji, sicer utili povezanost z osrednjim prostorom in jezikom, vendar so zlasti med Dravo in Muro do sredine 19. stoletja nenehno iskali e drugane jezikovne monosti, npr. oblikovanje knjine norme ob prevodih Parchamerjevega katekizma, razmiljanje o jeziku v t. i. svetourbanski akademiji, graki krog z Netajercem Primcem na elu in Dajnkovo kratkotrajno normiranje samostojnega knjinega jezika ter pisave med Dravo in Muro (Jesenek 2005a, 2005b). Kzmi je ponudil knjini jezik, ki je bil drubotvoren za vse Slovence na levi strani Mure, hkrati pa je oblikoval ob Trubarjevi e eno knjino razliico, v kateri je bilo nato v zelo kratkem asu ubesedeno skoraj celotno funkcijskozvrstno podroje prekmurskega jezika. Trubarjevi Kranjci in Kzmievi prekmurski Slovenci so se zdruili pod skupnim imenom Slovenci, ko so v pomladi narodov in taborskem gibanju spoznali narodotvorno vlogo skupnega slovenskega jezika (Jesenek 2008b).

5 Slovenski jezik je knjini status v obeh primerih dobil s protestanti: v osredju s Trubarjevima Katekizmom in Abecednikom (1550), v prekmurskem prostoru prav tako z malim katekizmom (Temlin, 1715) in abecednikom (Abecedarium Szlovenszko, 1725). Najviji drubeni poloaj sta obema knjinima razliicama zagotovila Jurij Dalmatin in tevan Kzmi s prevodom Svetega pisma (Biblija, 1584; Nouvi Zakon, 1771). (Jesenek 2008a: 166.)

204

Slavistina revija, letnik 56/2008, t. 4, 57/2009, t. 1

1.2.3 Trubar in Kzmi sta tudi glede pisave razmiljala podobno. Bila sta pragmatika, zavedajo se, da ni dobro pretiravati z novostmi, zlasti ne v pisavi, ki je bila v njunih okoljih e dobro ustaljena. Trubar se zato v prvih dveh knjigah ni ukvarjal z novim pismom, ampak je pisavo enostavno prevzel oz. si jo je izposodil od sosedov Nemcev. Gotica je bila takrat splono uveljavljena latinina zahodnoevropska pisava, dobro znana tudi tiskarjem, vendar pa se je glede rabe umevcev pokazala za slovenini neprijazno. Trubar jo je zato e leta 1555 zamenjal za slovenico (bohoriico). Enako je ravnal Kzmi prevzel je madarsko latinino pisavo ogrico, ki je postala prepoznaven rkopis prekmurskega knjinega jezika, zamenjana za gajico prvi ele v Agustievem asopisu Prijatel v sedemdesetih letih 19. stoletja (Jesenek 2005b). Trubar in Kzmi sta se odloila za nemki oz. madarski rkopis. Ohranjanje neslovenskih vzorcev za pisavo sinikov in umevcev jima je sicer povzroalo teave, vendar sta bila prepriana, da bodo bralci sami nali pravo reitev po nainu in lastnostih naega jezika. Zanaanje na zahtevnejega bralca potrjuje tezo, da sta njuna knjina jezika sicer rasla iz ljudske osnove, nikoli pa nista temeljila na narejih, kakrni sta se govorili na Raici ali na Gorikem. 1.2.4 Tudi do vpraanja strokovnih izrazov, tj. predvsem teolokih besed in besednih zvez sta imela podoben odnos. Bila sta zelo demokratina glede rabe germanizmov, lati- nizmov, kajkavizmov ali hungarizmov. Uporabljala sta jih, kadar v ljudskem besediu nista nala slovenskih ustreznic. Izbira besedja je bila pri obeh na preizkunji zaradi zahtevnega prevajanja svetopisemskih vsebin; oba sta morala iskati nove besede in postopoma uvajati novo protestantsko izrazje. Merilo ubeseditvene uspenosti je bila ljudska govorica, iz nje sta rpala stopnjo in kakovost svoje izrazitve. Iz strahu, da ju preprosti slovenski bralci zaradi rabe tujk ali prevzetih besed ne bi razumeli, sta si pomagala z novotvorbami ali pa sta starim pomenom pripisovala nove. S tako higieno pri izbiranju besed pa nista pretiravala, saj so jima prav tujke, predvsem pa prevzete besede iz tujega jezika ali nareja omogoale, da njuna jezika nista bila konstrukta, ampak sta nadaljevala tradicijo ivega pridigarskega izroila na Slovenskem. Njuni knjini normi sta prav s tem dobivali znaaj modernih funkcijsko razvitih jezikov. 2 To so podobnosti, vzporednice med nastajanjem Trubarjeve kranjine in Kzmie- vega starega slovenskega jezika, od tod naprej pa se sreujemo z druganima jezikovnima sestavoma. Razlikovalno besedje (Novak, Jakopin, Mere 1996), besedne zveze, glasovje (Mere, Jakopin, Novak 1992), oblikoslovje (Mere 2003, Oroen 1996b), skladnja in s tem povezano ubesedenje (Mere 1990) ter slog (Oroen 1996c) razkrivajo razlina jezikovna koncepta, izhajajoa iz slovenske alpske in panonske tradicije (Oroen 1996a). Trubarjev jezik se spogleduje z nekaterimi znailnimi starejimi alpskoslovenskimi reitvami v besedju (T: utim zhau te Babiloniske iezhe; K: za vrejmena Babilonzkoga zeljenya; T: ta angel tiga Gopudi; K: Angyel Gozpodnov) in oblikoslovju (npr. rod. ed. bugi), praviloma pa uveljavlja knjino normo, ki je izrazito sinhrona in predpostav- lja mlaje (narene) jezikovne prvine in stilne postopke (Oroen 1996c). Trubar je poknjiil pogovorno skladenjsko povezovanje, predvsem priredno vezljivost. Stavne

Marko Jesenek, Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

205

enote v povedi (pogosto se zaenja z veznikom inu) so natevalno oblikoslovno povezane z veznikom inu ali pa so na podlagi slovnine vezljivosti druene v podredne zveze in sestavljajo zloeno poved, v kateri se izmenjavajo podredni in priredni stavni vzorci, slednji najpogosteje kot zaporedje, protivnost ali vzronost. Ujemalna sila (npr. osebka na povedek) in vezava (npr. predmeta na glagol) prilagajata med seboj povezane stavne enote na nain, ki doloa novo skladnjo, presegajoo vzorce iz slovenskega pogovornega in tudi kliejskega obrednega jezika. Manj izkoriena je le e skladenjska raba loil:
Inu vaki, kir letu muie gouorene poslusha, inu tu itu ne dei, ta ie glih enimu norskimu moshu, kir ie uio hisho aidal na ta peik. Inu kadar ta desh pade, inu ta pouudne pride, inu ti vetri pisheio inu pehaio na to hiho tar to doli pahneio, inu nee padez ie uelik. Inu pergudilu e ie, de kadar ie Ieus letu gouoriene dokonal, o e ty ludie trahom azhudili zhes nega vuk, Sakai on ie oblatio pridigal, inu nekar koker ty Piari (Trubar 1555, Mt 7,2629).

Kzmiev jezik predpostavlja normo, ki upoteva panonsko-slovensko jezikovno tradicijo; njegova prekmurska norma je bolj enotna kot Trubarjeva kranjska, skladenjsko in oblikoslovno bolj koherentna (zapleteno zloene povedi, skladenjsko strnjanje, izraba tvornih in /izvirnoslovenskih oz. slovanskih/ trpnih konstrukcij, panonska negacija ...) ter prepoznavno manj kalkirana (nekateri besedni in skladenjski germanizmi pri Trubarju, razmeroma malo madarskih izposojenk in kajkavskih vplivov pri Kzmiu):
I vaki, teri csje ete moje ricsi, i ne csinije, priglihavani bode kblaznomi mouzi, teri je vojo hizo na pejzek poczimprao. I doli je prisla ploha, i sli zo potoczke, i pihali zo vtrov- je, i vdarili zo vhizo ono, i zpadnola je, i bio je zpadaj nye veliki. I zgoudilo ze je, da bi zkoncsao Jezus ricsi ete: csdivalo ze je lztvo nad vcsenyejm nyegovim. Ar je jevcio, liki oblazt majoucsi; i nejj liki pizacske. (Kzmi, Mt 7,2629)

2.1 V 16. stoletju si je gmajn jezik uspeno utiral pot v drubo evropskih jezikov (Megiserjev slovar), eprav mu je bila kot stranskemu produktu protestantizma sprva namenjena le vloga domaega jezika in neke vrste metodolokega pripomoka v cerkvi (Rajhman 1977: 13). Bohorieva slovnica, ki je nastajala ob tiskanju Biblije, je bila e vedno pisana v jeziku humanistov, tj. v latinini. Nemina je takrat bila deelni jezik in je imela status, ki ga je osrednjeslovenskemu jeziku zagotovil ele Trubar, ko ga je zael postopoma uvajati za enoten obredni in cerkveni jezik evangelianske cerkve (Kidri 1951: 48). Njegova odloitev je bila vizionarna prodor slovenskega jezika v cerkev in njegovo normiranje za liturgini jezik osrednjeslovenskega prostora sta napovedala zaetek nove dobe v razvoju slovenskega jezika jezikovnemu elementu je bil dodan e politini in ideja o narodni zavesti je zaela loevati med slovenstvom in hrvatvom (kajkavina), kasneje e nemkutarstvom, nemevanjem in madarizacijo (Rajhman 1977: 14). 2.2 Glavne razlike, ki doloajo Trubarjevo in Kzmievo razliico slovenskega knjinega jezika, so: (1) Trubarjeva knjina norma izhaja iz slovenske alpske, Kzmieva iz panonske jezikovne tradicije (Oroen 1996a). (2) Na Trubarjev jezik in slog je vplivala prerodno renesanna, na Kzmiev pa preporodna razsvetljenska

206

Slavistina revija, letnik 56/2008, t. 4, 57/2009, t. 1

miselnost. (3) Trubar je Biblijo prevajal iz nemine in latinine, Kzmi iz grine, poznal pa je tudi madarske predloge (Bajzek 2005), kajkavske tiske in Dalmatina. (4) Za oba je znailno, da sta presegla odvisnost od predlog in sta zlasti skladenjsko povsem neodvisna in izvirno slovenska. (5) Trubar je prevajal bolj po duhu kot po rki (Rajhman 1986b), Kzmi pa je bolj pazil tudi na natannost prevajanja. (6) Trubarjev jezikovni koncept je sinhrono zastavljen (Oroen, 1996), Kzmiev pa je bolj diahron s prepoznavno arhainimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi in skladenjskimi reitvami (Jesenek 2005b). (7) Trubar se je v osrednjeslovenskem prostoru 16. stoletja sociolingvistino sreeval z latinino kot kulturnim jezikom in nemino kot deelnim jezikom, slovenini pa je moral ele izboriti in utrditi status drugega deelnega jezika in predvsem jezika v cerkvi (Rajhman 1977: 13); na Ogrskem je imela latinina v 18. stoletju status globalnega uradovalnega jezika, madarina je bila prevladni in dravni jezik, slovenina pa je bila samoumevna, ker je bila pokrajinski sporazumevalni jezik med Muro in Rabo (15.000 Slovencev), kajkavina pa njihov nadomestni jezik v cerkvi. (8) Trubar se je naslonil na mestni govor Ljubljane, ki je takrat imela priblino 4.000 prebivalcev (Pogorelec 1986: 197), v Prekmurju pa v Kzmievem asu ni bilo mest niti meanov (Nori 2000). (9) Trubar je bil jezikovno zdruevalen, razumljiv je elel biti im ve Slovencem, Kzmi pa je bil zavestno razlikovalen (do kajkavine in osrednjeslovenskega jezika), verjetno z mislijo o samostojnem knjinem jeziku po vzoru bernolakovcev na Slovakem (Jesenek 2005a). (10) Trubar je prepoznal kranjsko nareje za naravno vez med Slovenci v osredju, ni pa upoteval severovzhodnega slovenskega prostora. Kzmi je za prekmurske Slovence po Trubarjevem vzoru ponudil ravensko-goriko nadnareno osnovo kot zdruevalno jezikovno vez, vzhodnotajerska jezikovna razliica Petra Dajnka pa je bila v prvi polovici 19. stoletja vmesna stopnja, neke vrste most med osrednjeslovenskim in prekmurskim knjinim jezikom, za laje priblievanje in poenotenje obeh slovenskih knjinih razliic. (11) Trubar je moral v veliki meri sproti, na novo oblikovati besedje svojega besedila, zlasti terminologijo, in tvoriti, iskati nove izraze. Pri tem je ustvarjal besedje za osrednjeslovenski prevod Biblije, ki je zdralo vse do 20. stoletja (Breznik 1986), saj je s svojim gmajn jezikom uspeno sledil Lutrovi zahtevi po im iri razumljivosti (Rigler 1968: 7374, 231). Kzmi v Prekmurju ni ve oral ledine. Izgubljena Agenda Vandalica (ebjani 1971: 160) in obsena Martjanska pesmarica (Novak 1997) sta jezikovno omogoali veliko ve kot socialno- in funkcijskozvrstno skromni Stiki rokopis, ve kot dvestoletna asovna razlika med Kzmiem in Trubarjem pa je v razvoju slovenskega jezika napravila velike premike, ki so Kzmiu omogoali drugano izrazno sposobnost, predvsem kakovostnejo stopnjo izrazitve. 3 Posebnost protestantizma v Prekmurju je bila, da je zemljika gospoda morala bolj upotevati kmeko prebivalstvo, ker meanstva tam ni bilo oz. ga je bilo zelo malo, tako da ni moglo odloilno podpirati protestantizma kot v osredju. Pri oblikovanju prekmurske knjine norme so bila pomembna vaka naselja s trkimi pravicami do tedenskih sejmov, trgovsko-obrtnika dejavnost in petdeset mlinov na Muri (Nori 2000: 4850), kar je ob rednih tedenskih stikih med ljudmi iz razlinih narenih prostorov imelo podobno vlogo kot ljubljanska mestna govorica. Kljub tej pomembni razliki

Marko Jesenek, Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

207

sta se oba slovenska protestanta pri oblikovanju knjinih norm naslonila na enako, tj. ustno izroilo osrednjeslovenskega alpskega in vzhodnoslovenskega panonskega jezikovnega prostora. Trubarjev koncept osrednjeslovenskega jezika se je izkazal za premiljeno predstavo o tem, kaken naj bo razvoj slovenskega jezika. Kzmi je njegovi usmeritvi sledil, vendar pa je bil v jezikovnem pogledu povsem neodvisen in zavestno razlikovalen od Trubarjeve kranjine. Seveda je tudi pri njem lo za znailno slovensko protestantsko dro, za nekakno trubarjansko tradicijo, ki je zahtevala slovenski knjini jezik, oblikovan iz ivega ljudskega govora in nadnarenih jezikovnih prvin, to pa je tudi v Prekmurju in Porabju spodbudilo prebujanje slovenske narodne zavesti, ki je ostro loila med panonsko slovenino in kajkavino, kasneje pa je kljubovala tudi nasilni madarizaciji. Trubarjeva in Kzmieva slovenina nista bili sprejemljivi za celoten slovenski jezikovni prostor; delovali sta lokalno, tj. osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko prekmursko, spodbujali pa sta prizadevanja, ki so sredi 19. stoletja omogoila oblikovanje t. i. novoslovenine in poenotenje slovenskega knjinega jezika. LITERATURA
Kozma AHAI, 2007: Zgodovina misli o jeziku in knjievnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana: Zaloba ZRC, ZRC SAZU, (Zbirka Linguistica et philologica 18). Marija BAJZEK, 2005: Madarske izposojenke v Kzmievem prevodu Novega zakona. Knji no in nareno besedoslovje slovenskega jezika. Maribor: Slavistino drutvo Maribor (Zora 32). 436448. Anton BREZNIK, 1982: Literarna tradicija v evangelijih in listih. Jezikoslovne razprave. Ljub- ljana: Slovenska matica. Mihael GLAVAN, 2008: Trubarjev album. Romanje s Trubarjem. Ljubljana: Mladinska knjiga. Josip GRUDEN, 1914: Starine eleznih in salajskih Slovenov. Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev. asopis za zgodovino in narodopisje. Maribor. 117. Marko JESENEK, 1996: Borko in vpraanje prekmurskega jezika. Borkov zbornik. Maribor: Slavistino drutvo. 113126. 2000/01: Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika. Jezik in slovstvo 46/78. 297303. 2005a: Nastanek in razvoj prekmurskega jezika. Spremembe slovenskega jezika skozi as in prostor. Maribor: Slavistino drutvo (Zora 33). 2005b: The Slovene language in the Alpine and Pannonian language area: the history of the Slovene language. Krakw: Universitas. 2008a: Borovnjak in prekmurski knjini jezik. ivljenje in delo Joefa Borovnjaka. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti (Zora 55). 166179. 2008b: Slovenski jezik od malonedeljske besede do ljutomerskega tabora. asopis za zgodovino in narodopisje 79 Nova vrsta 44. Maribor. 145159. France KIDRI, 1951: Primo Trubar. Ljubljana: Slovenski knjini zavod v Ljubljani. Majda MERE, 1990: Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove zaveze. Razprave XIII. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 163179. 2003: Glagolski vid v stari knjini prekmurini in v osrednjem knjinem jeziku. Prekmurska narena slovstvena ustvarjalnost. Petanjci: Ustanova dr. iftarjeva fundacija. 140157.

208

Slavistina revija, letnik 56/2008, t. 4, 57/2009, t. 1

2006: Trubar v krabevem jezikoslovju. Jezikoslovci in njihova dela v krabevih oeh: krabeva misel V: zbornik s simpozija 2005. Nova Gorica: Franikanski samostan Kostanjevica. 4969. Majda MERE, Franc JAKOPIN, France NOVAK, 1992: Fonoloki sistem knjinega jezika slovenskih protestantov. SR 40/4. 321340. Majda MERE, Kozma AHAI, Andreja LEGAN RAVNIKAR, Joica NARAT, France NOVAK, Francka PREMK, 2006: Wortschatz der slowenischen Bibelbersetzungen des 16. Jahrhunderst. Joe KRAOVEC (ur.), Majda MERE (ur.), Hans ROTHE (ur.). Matthus-Evangelium (1555). Paulus, Rmerbrief (1560). Paulus-Briefe (1561, 1567). Psalter (1566). Neues Testament (15811582). Pentateuch (1578). Proverbia (1580). Paderborn [etc.]: F. Schningh, bd. 3,2: Kommentare, (Biblia Slavica, Ser. 4, Sdslavische Bibeln, Bd. 3). 99325. Marian MOLE, 1948: Z historii prasowiaskiego w soweskim. Rozcnik Slawistyczny 16. 2427. Katalin MUNDA HIRNK, 2000: Protireformacija v Porabju do konca 17 stoletja. Protestantizem zatoie izgnanih na Petanjcih (Ndasdyjev dvorec). Petanjci: Ustanova dr. iftarjeva fundacija; Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 169176. Oto NORI, 2000: Drubeno-ekonomski vidiki protestantskega gibanja in protireforma cije v Prekmurju. Protestantizem zatoie izgnanih na Petanjcih (Ndasdyjev dvorec). Petanjc i: Ustanova dr. iftarjeva fundacija; Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 4356. France NOVAK, Franc JAKOPIN, Majda MERE, 1996: Karakteristika besedia slovenskih protestantov. III. Trubarjev zbornik: ob tiristoletnici smrti Primoa Trubarja. Ljubljana: Slovenska matica, Slovensko protestantsko drutvo Primo Trubar. 293307. France NOVAK, 2000: Vloga protestantizma pri oblikovanju slovenskega knjinega jezika. Protestantizem zatoie izgnanih na Petanjcih (Ndasdyjev dvorec). Petanjci: Ustanova dr. iftarjeva fundacija; Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU. 213229. Vilko NOVAK, 1976: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katolikih duhovnikov. 1997: Martjanska pesmarica. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zaloba ZRC. Martina OROEN, 1996a: Molitveni obrazci starejih obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodno- slovenskem knjinem jeziku. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjinega jezika: (od Briinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovan- ske jezike in knjievnosti. 80112. 1996b: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjinega jezika: (od Briinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti. 1996c: Stilni problemi Trubarjevega jezika. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjinega jezika: (od Briinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti. 130 147. 1996: Trubarjev jezikovni nazor in njegov knjini sistem v obrednih besedilih. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjinega jezika: (od Briinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjievnosti. 114129. Breda POGORELEC, 1984: Novi pogledi na slovenski knjini jezik. Protestantismus bei den Slowenen = Protestantizem pri Slovencih. Wien: Institut fr Slawistik der Universitt Wien, (Wiener slawistischer Almanach. Sonderband, 13). 181208. Breda POGORELEC (ur.), 1986: 16. stoletje v slovenskem jeziku, knjievnosti in kulturi. Ljubljana: Filozofska fakulteta (Obdobja 6). Joe RAJHMAN, 1977: Prva slovenska knjiga v lui teolokih, literarno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Marko Jesenek, Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

209

1986a: Pisma Primoa Trubarja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 1986b: Trubarjev svet. Trst: Zalonitvo trakega tiska. Jakob RIGLER, 1965: Osnove Trubarjevega jezika. JiS 10, t. 6/7. 161172. 1968: Zaetki slovenskega knjinega jezika. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Joef SMEJ, 2001: Skrb dekana Vendela Ratkovia in dekanijske komisije za isteji jezik v Malem katekizmusu Mikloa Luttarja iz leta 1888. SR 49, t. 1/2. 8593. Franc EBJANI, 1971: Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do 18. stoletja. asopis za zgodovino in narodopisje 42, Maribor. 159164. Ivan KAFAR, 2004: Slovenska narodna zavest dr. Franca Ivanocyja in narodnostni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju. Ivanu kafarju v spomin. Ob 20-letnici smrti duhovnika in zgodovinarja. Maribor: Postulatura. Joe TOPORII, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zaloba v Ljub- ljani. Anton TRSTENJAK, 2006: Slovenci na Ogrskem. Narodopisna in knjievna rtica. Maribor: Pokrajinski arhiv.

SUMMARY
In the 18th century tevan Kzmi put the standard language of Prekmurje into norm under the example of Primo Trubar and the latters work with 16th-century Carniolan language. Both were the rst who tried to shape a form of standard Slovenian that would transcend the dialectal plane but would at the same time be based on Slovenian oral, written and ceremonial tradition. Both of them also had to select an appropriate writing system for the new standard language. Trubars Carniolan language was an above-dialectal formation of central Slovenian dialects (with slightly more dialects from Dolenjska and Gorenjska) and the then forming language of Ljubljana. In contrast the language of tevan Kzmi (Nouvi Zakon) was based on the languages of eastern Slovenia. The Slovenian languages of Trubar and Kzmi exhibit differences and reveal two different linguistic concepts, originating from the tradition of Slovenian alpine and Pannonian territories. Trubars Slovenian as a rule enforces the synchronic form of standard language, which favours younger (dialectal) linguistic features and stylistic procedures. Trubar put spoken syntactical connections, mostly coordination, into norm. Clauses in a sentence are strung in an enumerative morphological connection with the conjunction inu, or are on the basis of grammatical coordination joined into subordinate units and make for a compound sentence in which subordinating and coordinating sentence patterns intertwine, the latter usually as a consecutive, adversative or causal coordination. The agreement (e.g. between the subject and the predicator) and coordination adapt sentences between the two of them in such a way which denes new syntax, transcending the patterns of Slovenian colloquial or clich ceremonial language, though syntactical use of punctuation could still be explored further. Kzmis Slovenian adopts an extremely diachronic norm and takes the Pannonian-Slovenian linguistic tradition into consideration. His Slovenian is more uniform than Trubars Carniolan Slovenian; in terms of syntax and morphology it is more coherent and there are less direct translations (there are some verbal and syntax germanizations in Trubars Slovenian, whereas with Kzmi there are relatively few Hungarian loan words and Kajkav Croatian inuences). The norms of Trubar and Kzmi were not, however, acceptable for all Slovenians; they were of a more local predisposition, providing all the while the necessary impetus for a gradual standardisation of the Slovenian language in mid 19th century out of which the so-called New Slovenian arose.