20

Delo četrtek, 8. novembra 2007 e-pošta znanost@delo.si

ZNANOST

Nevroznanost in spomin

Najzanesljivejši ojačevalec spomina je (še vedno) možganski trening
Simon Brežan
Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani

Solomonov spomin, spomin »savanta« se je zdel brez meja. Ponovil je 30, 40, celo 70 številk, besed ali glasov zgolj po enem branju in jih zrecitiral tudi od zadaj naprej, po želji. Prav tako mnogo vrstic Dantejeve Božanske komedije. Tudi mesece in leta kasneje je lahko vse naučeno oziroma prebrano natančno priklical nazaj v spomin, skupaj z vsemi okoliščinami, v katerih je bral.

S

tephen in Edelson iz Centra za študij avtizma iz Oregona opisujeta »sindrom savanta« kot enega najbolj fascinantnih kognitivnih fenomenov v študijah psihologije in različnosti med ljudmi. Sindrom je prvič opredelil dr. Down leta 1887, postal pa je bolj znan po z Oskarjem nagrajenem filmu »The Rain Man«. Izraz se nanaša na posameznike – nekateri od njih so avtisti, drugi pa imajo lahko drugačne tipe splošne možganske prizadetosti ali motnje v razvoju –, ki imajo nadpovprečne spretnosti. Nekateri pravijo, da nikoli ne bomo razumeli človeške kognicije in spomina, dokler ne bomo razumeli »čudežnih talentov« savantov. Razlog, zakaj imajo nekateri te spretnosti oziroma sposobnosti ni znan (www.autorg.com).

pri motnjah pozornosti pri hiperaktivnih otrocih. V ZDA je priljubljen tudi kot rekreativna droga študentov, ki se pripravljajo na izpite, saj naj bi jih ohranjal budne, polne energije in bolj dojemljive. Dolgoročni učinki in tveganja njegove uporabe sicer niso dovolj znani. Novejši podobni medikament, ki veliko obljublja, je nevrostimulans modafinil. Pri testiranih osebah je izboljšal kognitivne funkcije na več področjih, uporablja se ga tudi za zdravljenje narkolepsije – nevrološke motnje, kjer ljudje čez dan nenadoma zaspijo med opravljanjem dnevnih dejavnosti. Raziskuje se tudi v vojski za premagovanje pomanjkanja spanca in kot pomoč pri potovanjih in posledičnem »jet lagu«, pri nočni apnoi in pri delavcih v izmenskem delu oziroma pri kronični utrujenosti.

Vedno bolj bogata je ponudba različnih pripomočkov za možganski trening, predvsem starejših. Z dnevnimi vajami, ki ne trajajo dlje od 10 minut, lahko bistveno povečate zmogljivost oziroma zmanjšate starost svojih možgan. pili eksponentno. Raziskali so načine shranjevanja informacij, obkrožili značilnosti pozabljanja in opredelili kartografijo funkcij možganov. Na ta način so se lotili tudi biomedicinskih možnosti, kako manipulirati s procesi med in v nevronih, ki posredujejo naše spomine, da bi tako izboljšali spomin pri bolnih kot pri zdravih posameznikih, da bi vzbudili utrujeni um, izostrili in pospešili misli in omogočili otrokom in odraslim boljšo koncentracijo in učenje. Nobelovec E. Kandel meni, da bi tovrstne možnosti poseganja v naše možgane zgodovino lahko zaznamovale enako ali celo bolj močno, kot je genetika zaznamovala konec 20. stoletja ali kot je mehanizacija zaznamovala industrijsko revolucijo. Tako imenovana »pametna zdravila« (smart drugs) in stimulativne učinkovine, kot so kofein ali ginko biloba so že del vsakdana, čeprav njihova učinkovitost ostaja v glavnem nedokazana. To ne ustavlja njihovih protagonistov (predvsem v ZDA) pri prodaji »hrane za možgane« (brain booster formula), ki poleg omenjenih sestavin vsebuje še mešanico aminokislin, vitaminov, lipidov, lecitina, hormone in podobno. Psihofarmakologi pa ostajajo skeptični in raziskujejo druge možnosti, na primer Ritalin (metilfenidat), ki se ga običajno predpisuje

Farmacevtsko tekmovanje
Medtem poteka svetovno tekmovanje med farmacevtskimi podjetji, ki se ukvarjajo z izdelavo ojačevalcev spomina. Nekatere so osredotočene predvsem v biokemično-signalno kaskado reakcij v nevronih, ki temelji na vklapljanju spominskih genov, proizvodnji novih proteinov in rasti novih ter krnitvi odvečnih sinaps – živčnih stikov, ki se pri spominu spreminjajo, ojačujejo. Odkrili so tudi, da lahko iz nekaterih mirujočih celic, nastanejo celo novi nevroni, kar je bilo še pred kratkim obravnavano kot znanstvena fantastika. Kot odziv na zunanje dražljaje namreč v možganih nastajajo vedno znova strukturne spremembe: nevroni se na novo povezujejo, nekoristne povezave izginjajo. Toda možgani precenijo, kateri izmed dražljajev oziroma zaznav so pomembni, te shranijo, ostale pa hitro »izbrišejo«. V podjetjih so identificirali ciljne molekule znotraj signalnih poti, ki jim omogočajo, da farmakološko posežejo v proces spomina, pravi Unterbeck, predsednik enega izmed teh podjetij – na primer protein CREB, ki je glavno stikalo za nastanek dolgoročnih spominov. Snov MEM 1414 poskrbi, da je v celicah dovolj cAMP molekule, ki potem aktivira CREB. Na tak način je mogoče normalizirati starostno okvarjen spomin pri živalih. Začeli so se že prvi testi na zdravih prostovoljcih. Drugi se osredotočajo na zgodnejše faze procesa in ciljajo na spremembe receptorja AMPA, ki kot antena aktivira bližnji receptor NMDA, ki je pomemben

Tvegana manipulacija
Za »normalne pozabljivce« kot smo sami, znanstveniki razvijajo zdravila, ki naj bi izboljšala spomin in izostrila naše misli. O spominu, nekoč še popolni uganki, so raziskovalci izvedli že številne študije, s katerimi pomagajo razkrivati mehanizme, ki omogočajo kompleksno funkcijo spomina. Toda kako daleč smemo pri manipulaciji z našimi sivimi celicami? Stvar je privlačna, saj se tisti, ki normalno tudi pozabljajo, nenehno bojujejo s slabostmi svojega spomina, tako da morajo vsakič znova poiskati telefonsko številko zdravnika, hitro pozabijo imena novih znancev ali pa se težko naučijo besed tujega jezika. Vse to se izraža kontinuirano že od 20. leta dalje, še najbolj opazno pa je po 40. letu. Izguba vsebine prebranega, doživetega ali naučenega je lahko zelo boleča v moderni družbi, ki vse bolj temelji na bogastvu in moči informacij. Že od Antike dalje se zato ljudje bojujejo s pozabljivostjo s pomočjo mnemo-tehnik treninga spomina. Toda v zadnjem času se je mogoče stvari lotiti tudi drugače. Nevrobiologi in psihologi so svoje znanje v zadnjem desetletju okre-

vhodni kanal za kemične signale med nevroni. Prevaja namreč kalcij, ki po vdoru v celico aktivira različne spominske kaskade. S prvimi kliničnimi testi so že začeli s snovmi, ki naredijo receptor AMPA občutljivejši za reakcije. Toda vsi eksperti niso tako navdušeni kot farmacevtska industrija. Pravijo, da je spreminjanje delovanja ciljnih molekul premalo, in da za delovanje celote potrebujemo spremembe v celotni poti do spomina, in ne zgolj v delčku mozaika. To torej pomeni, da bi se morali osredotočiti na spominske mehanizme od mikro nivoja posameznega nevrona, kot so elektrokemični procesi na nevronskih membranah, delovanje ionskih kanalčkov in regulacije membranskih potencialov, nadalje delovanja nevrotransmitorjev, receptorjev in prevajanja impulzov po aksonih (akcijski potencial) pa do makro nivoja, kjer je pomembna aktivacija spominskih nevronskih omrežij oziroma interakcije, komunikacija med ciljnimi nevroni, torej njihova funkcionalna konektivnost (proces električne sinhronizacije oziroma koherence). Pravijo, da je malo verjetno, da pričakujemo tableto, ki nas bo v vseh mentalnih pogledih naredila učinkovitejše, morda pa uspemo najti snovi za izboljšanje specifičnih sposobnosti v specifičnih situacijah. Steven Rose, znani nevrobiolog, tudi kritično trdi, da so živalski modeli za študij spomina pri človeku nezadostni, zato na tej podlagi ne moremo pričakovati »pametne tabletke«. Sprašuje se tudi, ali je perfektni dolgoročni spomin sploh nekaj, kar naj si želimo? Psihološki mehanizmi, da filtriramo naše zaznave, so namreč brez dvoma koristni, saj s tem preprečimo, da bi se irelevantne ali zgolj prehodno potrebne informacije kopičile v dolgoročni shrambi.

Funkcijska magnetna resonanca (fMRI) – slikanje možganov z različnimi stopnjami aktivacije možganov med določeno vedenjsko paradigmo; rdeča pomeni visoko stopnjo aktivacije (vir Raziskava delovnega spomina; dr. Blaž Koritnik, KC Ljubljana). povezavi z določeno besedo ali vse podrobnosti epizod iz življenja, bi bile naše glave prepolne in neučinkovite. To lahko primerjamo s spletom in iskanjem podatkov. Bilo bi, kot če vnesemo iskalni niz s tisočimi zadetki, nato pa se morajo možgani prebijati skozi vso »nesnago«, da poiščejo iskano informacijo. Perfektni spomin bi nas torej naredil nesposobne za življenje. Tak se zdi tudi uvodoma omenjeni Solomon, ki je ob vseh svojih prekipevajočih spominih videti nekoliko zasanjan in zmeden, izgubljen. Medtem pa nekatere od zadnjih raziskav osvetljujejo sistem, ki za svoje delovanje uporablja nevrotransmiter glutamat. Ugotavljajo, da sestavine tega sistema igrajo pomembno vlogo pri nastanku spomina. Poleg tega dokazujejo, da metode, katerih tarča so deli tega sistema, lahko izboljšajo oziroma okrepijo delovanje spomina. Nova odkritja prinašajo jasnejšo sliko o samih bioloških osnovah spomina, prav tako pa vodijo k možnostim novih načinov zdravljenja za ljudi z motnjami spomina in mišljenja, vključno pri bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo (AB) – demenco.

Možgane potrebujemo za preživetje
Kajti ne bi smeli pozabiti, da narava ni ustvarila naših možganov za bliskovito računanje in shranjevanje vseh podatkov. Ne, naši možgani so veliko bolj ustvarjeni za to, da v spreminjajočem se okolju omogočajo prilagoditve in s tem naše preživetje. V takih razmerah je smiselno, da se tisto, kar se dlje časa ne uporablja več, izbriše. Kajti to pomeni, da obstaja velika verjetnost, da tega tudi v prihodnje ne bomo več potrebovali. Manj je lahko več. Kajti če bi si zapomnili enako dobro in trajno vse asociacije v

Vedno manj skrivnosti
Dolga leta so biološke osnove spomina ostajale zavite v skrivnost, kar je oviralo iskanje načinov zdravljenja za izboljšanje spomina in mentalnih funkcij pri ljudeh z nevrološkimi boleznimi, kot je AB. Zdaj pa je vrsta nedavnih odkritij prinesla pomemben napredek na tem področju. Študije razkrivajo več komponent možganov, ki igrajo pomembno vlogo pri procesih spomina. Še več, obstajajo dokazi, da metode, ki vplivajo na delovanje teh sestavin, lahko izboljšajo spomin. Taka odkritja vodijo k boljšemu razumevanju

mehanizmov spomina in razvoju ojačevalcev spomina, ki bi lahko pomagali številnim ljudem. V preteklosti so se mnogi znanstveniki osredotočili na vlogo nevrotransmiterja acetilholina (AcH). Posamezniki z AB imajo v možganih manj te signalne molekule, kar nakazuje možnost, da je acetilholin pomemben za normalne spominske in miselne procese. Na podlagi te ideje so raziskovalci razvili zdravila, ki poskušajo ohraniti visoko raven AcH v možganih. Tovrstne terapije prinašajo zmerna izboljšanja spomina pri polovici pacientov z AB. Nedavno pa so znanstveniki zastavili nove študije, ki naj bi povečale razumevanje tega, kako v možganih nastaja spomin; da bi odkriti še boljše načine, kako spomin izboljšati. »Ojačevalci« spomina iz tovrstnih raziskav tako ne bi vplivali na vzroke nepravilnosti pri boleznih kot je AB, pač pa bi začasno izboljšali simptome leteh. V sinapsah možganov nekatere celice sproščajo nevrotransmiter glutamat. Ta molekula lahko potem aktivira molekularne komplekse, kot so receptorji AMPA in NMDA na bližnjih možganskih celicah in pripomore k reakcijam, ki sodelujejo pri procesu spomina, kot pravijo raziskave. Druga molekula, receptor GABA B pa, kot se zdi, zavira ta proces. Mnogo raziskovalcev razvija snovi, s katerimi bi lahko ciljno vplivali na komponente tega sistema, da bi ustvarili zdravila, ki bi lahko ojačala spomin in izboljšala mišljenje. Serija odkritij osvetljuje možganski sistem, ki za svoje delovanje uporablja nevrotransmiter glutamat. Sestavine tega sistema se zdijo odločilne pri nastanku spomina, in če se z njimi ustrezno manipulira, utegnejo izboljšati sposobnost spomina. Ta sistem vsebuje receptorje AMPA in NMDA, dvoje molekularnih kompleksov, ki se odzivajo na glutamat in aktivirajo omenjeni sistem. Raziskovalci so tako odkrili, da neka snov, ki spodbuja delovanje receptorjev AMPA, okrepi spomin pri podganah. Trenutno snov testirajo pri pacientih z AB in pri tistih z blago kognitivno okvaro, kjer so problemi s spominom manjši, lahko pa je ta motnja predstopnja v nastanku AB. Odkrili so tudi, da s pomočjo genetske tehnike, katere tarča je del receptorja NMDA, lahko stimulirajo funkcijo tega receptorja in posledično okrepijo delovanje spomina in izboljšajo učenje pri miših. Začeli so že lov za učinkovinami, ki bi lahko posnemale učinke

tovrstnih genetskih manipulacij. Toda vsa zgodba je bolj kompleksna, kot se zdi. Neko nedavno odobreno zdravilo za AB (Ebixa) lahko upočasni upad spomina – deloma zavira nekatere funkcije receptorjev NMDA in tako poveča razmerje signal/šum. Pri AB namreč včasih pretirano delovanje teh receptorjev povzroča probleme, kar zahteva uravnoteženje sistema, šele potem lahko spomin pravilno deluje. Naslednja tarča, ki vzbuja pozornost, je receptor GABA B. Delovanje te molekule verjetno zavira spominske procese. Raziskovalci so odkrili, da učinkovine, ki selektivno zavirajo funkcijo tega receptorja, izboljšajo uspešnost miši, podgan in opic na testih učenja in spomina. Trenutni rezultati kažejo, da ta učinkovina izboljšuje spomin tudi pri ljudeh z blago kognitivno okvaro. Kmalu jo bodo verjetno preizkusili še pri pacientih z AB. Intenzivno pa raziskujejo še mnogo ostalih tarčnih sistemov v možganih. Take strategije bi lahko služile izboljšanju spomina tudi pri zdravih posameznikih. Neka študija je tako ugotovila, da učinkovina, ki deluje na receptor AMPA, izboljšuje nekatere spominske funkcije pri študentih.

Učenje je varno in učinkovito
A raziskovalci dodajajo, da je za zdrave in mlade posameznike že zdaj na razpolago varen in učinkovit »ojačevalec« spomina – učenje in študij! Velja namreč obojesmerna povezava: s pomočjo možganov sicer lahko spreminjamo naš um oziroma spomin (na primer z ojačevalci spomina – psihostimulansi, antidepresivi, kofein itd.), a včasih je bolj varno in preprosto prek uma spreminjati naše možgane (na primer možganski trening – učenje, mnemonične tehnike, psihoterapija itd.). Ojačevalci spomina in druga psihoaktivna sredstva, kot tudi možnosti električne (globoka možganska stimulacija pri Parkinsonovi bolezni) ali magnetne stimulacije (transkranialna magnetna stimulacija – TMS) možganov, že danes manipulirajo z možgansko funkcijo milijonov ljudi po svetu. Farmacevtska podjetja obljubljajo v prihodnosti še več sredstev in učinkovin, ki bodo še bolj specifična in učinkovita, z manj stranskimi učinki. Ta nova orodja možganske kontrole pa po drugi strani odpirajo Pandorino skrinjico etičnih in filozofskih dilem, vključno s tem, kakšno družbo in kakšne nas same, si želimo.

Operacija hipofiznih tumorjev skozi nos

Z minimalnim rezom varno do notranjosti glave
Dragica Bošnjak
Operacije hipofiznih tumorjev skozi nos so stare skoraj sto let. V svetu so se uveljavile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in s posebno mikrokirurško tehniko jih tudi v Ljubljani na ta način operirajo že od začetka osemdesetih let. V novejšem obdobju pa so se zaradi tehničnega napredka in sodelovanja različnih medicinskih strok, tudi pri nas v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, še bistveno izboljšale možnosti tovrstne kirurgije, ki se je potrdila kot varna in za bolnike manj travmatična.
mogoče enako dobro, se pravi varno in zanesljivo, skozi nos odstraniti tudi bistveno večje, celo za jajce velike tumorje hipofize. To omogočajo prirejeni instrumenti in druga sodobna oprema, operacijski mikroskop, posebno dolgi instrumenti ter endoskop, s katerim kirurg poišče tumor »okrog vogalov«. Predvsem pa, kot še pojasnjuje prof. Bošnjak, »panoramski pogled v turško sedlo skozi nos omogoča, da se ohrani delovanje preostanka zdravega žleznega tkiva. Kirurško odpiranje glave je potrebno le v tistih primerih, kjer tumor raste predvsem stransko v tako imenovani paraselarni prostor, ali pa je kakšne druge vrste.« delka Interne klinike v UKC Ljubljana, kjer odkrijejo največ bolnikov s tumorji hipofize in jih po operaciji spremljajo vse življenje, ob tem poudarja, kako je zaradi zahtevnega prepoznavanja in diagnostike hipofiznih tumorjev pomembno, da bolnike vodijo v specializiranem centru in jih celovito obravnavajo po najsodobnejših smernicah. »Na Endokrinološkem oddelku testiramo, ali je tumor hormonsko aktiven in ali preostala hipofiza normalno izloča za življenje pomembne hormone. Če ne, jih nadomeščamo. Odločitve o načinu zdravljenja sprejmemo na skupnem endokrinološko-rentgenološkem konziliju, ki se ga udeleži tudi prof. dr. Roman Bošnjak, ki je specializiran za transsfenoidne operacije hipofiznih tumorjev. Znano je, da je operativno zdravljenje hipofiznih tumorjev najbolj uspešno tedaj, če ga opravlja zelo izkušen specializiran nevrokirurg za večje geografsko območje, kot je na primer Slovenija.«

Na kratko
Želve so se v morje preselile s celine

Spremljanje bolnikov v enem centru
Doc. dr. Marija Pfeifer, dr. med., vodja endokrinološkega od-

Foto Univerzitetni klinični center, Ljubljana

P

redvsem se je potrdilo, da je marsikateremu bolniku tudi z obsežnejšo bolezensko spremembo na težko dostopnih delih v notranjosti glave, prihranjeno operativno odpiranje lobanje. Prof. dr. Roman Bošnjak, dr. med. s Kliničnega oddelka za nevrokirurgijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, ki se zadnjih deset let intenzivno ukvarja s posebno, tako imenovano transsfenoidno kirurgijo, je, kot pojasnjuje, z izpo-

polnjeno metodo uspešen pri odstranjevanju tudi do 4 cm velikih adenomov hipofize. Kot še razlaga, namreč v čem je novost, če gre za sicer že dolgo znan pristop – je z omenjeno trans-sfenoidno kirurgijo »tako kot z avtomobilom. Tudi avtomobil je star več kot sto let, vendar se danes vozimo z njim povsem drugače kot nekoč. Operacije skozi nos imajo vse značilnosti sodobne minimalno invazivne kirurgije, kjer v telo vstopamo skozi čim manjšo odprtino in s pomočjo endoskopske povečave in osvetlitve ter posebnih inštrumentov napravimo isto, kot drugi skozi veliko rano.«

Sestava oklepov je razkrila, da želve prvotno niso živele v vodi. Bild der Wissenschaft poroča, da sta paleontologa Torsten Scheyer in Martin Sander z Univerze v Bonnu na podlagi raziskave potrdila teorijo, da so prve želve pred več sto milijoni let živele na kopnem in ne v vodi. Omenjena znanstvenika sta raziskala oklepe skoraj štiridesetih danes živečih vrst želv in jih primerjala s fosilnimi ostanki sedemdesetih vrst, ki so že davno izumrle (nekatere so bile stare celo do 200 milijonov let). Izkazalo se je, da so oklepi fosilov zelo podobni oklepom današnjih želv, saj so zelo kompaktni in skoraj nimajo votlinic, ki so značilne za vodne želve. Te votlinice omogočajo boljšo plovnost in tako lahko vodne želve prihranijo veliko energije. Scheyer je iz rezultatov zaključil, da so bile prve želve najverjetneje kopenske živali. Že leta 2004 so tudi ameriški znanstveniki podvomili v takratno prepričanje, da so želve najprej živele v vodi. Walter Joyce in Jacques Gauthier z Univerze v Yalu sta namreč analizirala fosilne ostanke nekaterih plazilcev in ugotovila, da njihove noge niso bile primerne za plavanje. U. P.

Hitrejše okrevanje
V tem primeru je pri nas to dobro organizirano. Z opisano zahtevno metodo kirurške odstranitve velikih hipofiznih tumorjev skozi nos se v Sloveniji ukvarja le prof. dr. Bošnjak. Bolniki operacijo skozi nos dobro prenašajo in ni večjih pooperativnih zapletov. Ob tem je pomembno tudi poudariti, da so, tako kot pri drugih minimalno invazivnih posegih, tudi ti za bolnika prijaznejši in okrevanje hitrejše. Na leto tako prof. dr. Bošnjak operira 15–20 bolnikov. Pri operaciji sodelujejo z otorinolaringologi, ki pripravijo nosni pristop. Kakovostno opravljena operacija in timska obravnava bistveno izboljšata življenje bolnikov, v mnogih primerih pa je omogočeno tudi trajno ozdravljenje.

Hipofiza leži v turškem sedlu (puščica). Operacijo hipofiznega tumorja opravijo skozi eno nosnico in pod mikroskopsko povečavo.

Kot fižolček majhna žleza
Normalna hipofiza je, kakor je znano iz fiziologije, majhna kot fižolček in leži v turškem sedlu na lobanjskem dnu pod možgani. Kot razlaga prof. Bošnjak, lahko kirurg skozi nos pride do hipofize od spodaj, po naravnem hodniku, ki je tako ozek in dolg, da pravzaprav »operirajo kot skozi epruveto«. Včasih so bili uspešni le pri odstranjevanju majhnih tumorjev hipofize skozi nos, to je takih, ki skoraj niso segali zunaj turškega sedla, večje pa so operirali z drugimi pristopi, s klasično operacijo z odpiranjem lobanje. Danes so dosegli pomemben napredek v tem, da je

Več kot 400 let stara školjka
Britanski znanstveniki z Univerze Bangor so ob obali Islandije iz morja potegnili školjko (Arctica islandica), za katero so ocenili, da je stara med 405 in 410 let. Starost školjke so določili s štetjem črt na njeni lupini, doslej pa je za najstarejšo školjko te vrste veljala tista, ki so jo leta 1982 našli ob ameriški obali in je bila stara približno 220 let. Morski biolog Chris Richardson je dejal, da je za znanstvenike zanimiva predvsem celična zgradba školjke, ki ji omogoča tako počasno staranje. M. R.

Foto Dragica Bošnjak

Prof. dr. Roman Bošnjak, dr. med.

Hipofizni tumor lahko doseže velikost jajca, navzgor pritisne na vidna živca in povsem uniči hipofizo. Prikazana sta stranski in sprednji pogled na hipofizni tumor (obkroženo rdeče) in stanje po njegovi odstranitvi skozi nos.

Foto Igor Modic

Sign up to vote on this title
UsefulNot useful