marna gora

Grmada (v sredini) in marna gora (desno)

Zaradi svoje osamele lege in oblike, ki po ljudskem izroilu spominja na ensko oprsje, [1] je marna gora (v ozadju, na sredini) eden prepoznavnejih vrhov v ljubljanski okolici

marna gora je osamelec na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova: nijo marno goro (669 m) in vijo, Grmado (676 m). Zaradi lege in razgleda je postala priljubljen izletniki cilj. Z gore se ob lepem vremenu vidi Triglav, Stol in koroki Obir, v juni smeri se vidi Krim, Snenik in Trdinov vrh na Gorjancih. Blinje vzpetine pa so Golo brdo, Toko elo, Ronik,Raica in Polhograjski Dolomiti. marna gora je toka na Slovenski geoloki poti, eznjo pa je speljana tudi gozdna una pot. Juno poboje marne gore veinoma poraata puhasti hrast (Quercus pubescens) in rni gaber (Ostrya carpinifolia), severna poboja pa bukov gozd. Obmoje med marne goro in Raico na severni, ter reko Savo na juni strani je del mestne obine Ljubljana, ki spada vetrtno skupnost marna gora. V martnem je osnovna ola, pota ter upnijska cerkev sv. Martina.

Vsebina
[skrij]

1 Zgodovina

1.1 Zgodovina orgel in zvonov

2 Poti na marno goro z opisanimi dostopi

2.1 Seznam poti

3 Reference 4 Viri 5 Glej tudi 6 Zunanje povezave

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pogled na Ljubljano s marne gore pozimi

Vrh marne gore je bil poseljen e v prazgodovini. Najdba rimske zapestnice na vrhu marne gore in arheoloko najdie rimskih grobov v martnem pod marno goro dopuajo domnevo, da so bili na njej tudi Rimljani, ki so jo imenovali Mons Cetius. Verjetnost te podmene poveuje odkritje gradi na hribu nad Mednim in na Raici ter zaiteno gradie elezne dobe nad Zavrhom, ki je obstajalo nekaj stoletij pred naim tetjem. marna gora je dobila ime po Mariji, zavetnici marnogorske (marijinogorske) cerkve. V arhivih je romarska cerkev prvi omenjena leta1324. Po pripovedovanju naj bi bila v srednjem veku na tem mestu zgrajena utrdba in pred letom 1216 tudi Marijina kapela. Tedaj so vzpetino imenovali kar Holm. Po zaslugi oglejskega patriarha Ottobona je cerkev postala znana dale na okoli, saj so si lahko romarji v njej izprosili odpustke. Prvotna kapela je v dobrih sto letih postala premajhna in preskromna za obisk romarjev in za veje obrede. Leta 1432[2]je bila zgrajena romarska cerkev Matere v gotskem slogu; o njej je pisal tudi Janez Vajkard Valvasor. O gradnji cerkve v 15. stoletju govoriPreerenova pesem Od zidanja cerkve na marni gori, prvi objavljena 1866, ki se opira na ljudsko izroilo. Prevzeten oenjen graak, naj bi se zabaval z dekleti iz okolice in eno dekle naj bi zanosilo. Ker bodoega oeta zatem ni bilo na obisk kar do sedmega meseca njene nosenosti, se je dekle v skrbeh za njegovo zdravje odloilo, da ga poie. Na poti na goro je v goi zalo, vendar je med tavanjem prilo do koe, v kateri je bival samotar, puavnik. Upalo je, da ji bo pokazal pot do gradu. Toda on je spoznal njeno tegobo

in ker se je blial veer in nevihta, jo je vabil naj to no varno prenoi v njegovi koi. Dekle pa je vztrajalo, da bo nadaljevalo pot, zato ji je puavnik razodel resnico, da je njen moak poroen grajski gospod. Dekle je ob tem spoznanju omedlelo, v tej tegobi rodilo deka in umrlo. Puavnik je zavrnil plailo, in skrbel za deka tako dolgo, da je postal duhovnik.

Pot na marno goro mimo Turnca - Poganikova pot

V asu turkih vpadov koncem 15. stoletja so jo obzidali in je sluila kot protiturki tabor[2].