Misli

o(b)

knjigah

Gaston Bachelard: Poetika prostora (prevedla Tanja Lesniar-Puko, prevod verzov Marija Javorek). tudentska zaloba 2001 (zbirka Koda). Seveda seje mogoe strinjati, daje "dobro povedano element dobrega ivljenja". Vseskozi pa ostaja odprto vpraanje, s katerega zornega kota se je mogoe dokopati do dobro orisane stvarnosti. Gaston Bachelard (v prvi polovici preteklega stoletja profesor filozofije znanosti na Sorboni) zagovarja prednosti, ki jih ima poetina podoba pred oznaevalno govorico. V ta namen ponuja razmislek, ki obenem upoteva "funkcije stvarnega in funkcije nestvarnega". Celovita metafizika, ki zajema zavest obenem z nezavednim, je seveda kompleksna, ni pa nedostopna. Znotraj pristne, prvobitne intimnosti se mu oba nivoja (kiju nikakor ne predstavlja kot nasprotujoi si skrajnosti) kaeta harmonino povezana. Njuno produktivno sodelovanje je oitno mogoe vzpostaviti e s premikom pozornosti. "V zaustavljenem asu, primernem za psiholoko poglabljanje", se vrednote due (tradicionalno v senci vrednot duha) osamosvojijo. "Poezija spravlja govorico v stanje kaljenja. ivljenje se v njej zarisuje s svojo ivahnostjo." Deskriptivnost ne zadoa za stvari, ki nas v resnici zadevajo. Na potezo mora priti tudi inspirativnost. "Tako vrednote nadomestijo dejstva. Takoj ko neko podobo vzljubimo, ne more biti ve kopija kaknega dejstva." Bachelardovi gibki mentalnosti nadvse ustreza fenomenoloki pristop. Na tem mestu se preizkua na (zapostavljenih) podrojih poezije in sanjarjenja. V naravnem delovanju lovekega bitja je vseskozi prisoten obutek za neizmerno. Se ve: pristno utenje dela stvari neizmerne. "Neizmernost je v nas. Navezana je na neke vrste irjenje bitja, ki ga ivljenje zavira, previdnost zaustavlja, ki pa se v samoti nadaljuje. Takoj ko smo negibni, smo drugje: sanjamo v neizmernem svetu." Sanjarjenju pripada privilegij prvobitnega opazovanja. Le na ta nain dosegljive globine prinaajo bedenje brez napetosti, poitek in dejavnost obenem. Sanjarjenje je velikoduno, intencionalnost, ki vee duha, pua dale za sabo. "Obutek obstoja je neizmerno povean." Znotraj zamaha, ki ga omogoa, ostaja dovolj prostora za uitek v lastnem bitju, za samovrednotenje. Dostojanstvo pa ne izhaja le samo iz sebe, v enaki meri se tie tudi predmeta obudovanja. Avtor ima v mislih nikoli precenjeno velikodunost, ko omenja povianje v "dostojanstvo bitja, ki obuduje". Prednosti pa se ne konajo na podroju uivakega subjektivizma, saj je e v vsakdanjem ivljenju oitno, da spontanost v mnogih primerih prekaa preraunanost. Pravzaprav "nenehno ivimo reitev problemov, ki se razmisleku zdijo brezupni." Bachelard gre e dlje in tvega domnevo, da bi lahko celo poskusili "razdvojenost, ki jo psihoanalitiki odkrijejo v motenih psihah, narediti veselo in lahkotno." Za razliko od Bergsona, ki mentalnost razume v smislu trajanja, je notranje ivljenje po Bachelardu bistveno vezano na svoj prostorski okvir. "Umestitev nekega spomina v asu zanima le biografa in ustreza le neki vrsti zunanje zgodovine, zgodovini za zunanjo rabo, za sporoanje drugim", si izjemoma privoi pikrost. V svoji raziskavi intimnih vrednot izhaja iz tako imenovane
Sodobnost 2002 I 1337

Misli

o(b)

knjigah

topo-analize, lovekove (tokrat) srene doloenosti s prostorom. Prek nje poasi razvije poetino dialektiko notranjega in zunanjega. V zaetku se sicer posluuje znane Jungove podobe hie - kot principa psihine integracije. Primerjava med zgradbo (hierarhijo njenih prostorov, asovnimi plastmi, kijih premore, retoriko nadstropij) in duo je ve kot slikovitost, pa tudi ve kot metafora. Nastanjenost je na tem mestu predstavljena kot osnovni psiholoki princip. Tenja po neizmernosti ni v nasprotju s tenjo po nastanjenosti, obe se, kot je bilo e reeno, sreno dopolnjujeta. Prostori, ki jih imamo radi, povzroajo irjenje bitja, bivanje pa se uigrava skozi "zapletene meanice sanjarjenj in spomina". In ko nam pripoveduje, da "so za vedno izgubljene hie v nas ive", smo e nadvse dale od kakrne koli psihoanalize. Pa pa je fenomenoloka varianta aplicirana na preproste podobe "srenega prostora", enkratnega in osebnega. Spomin na bivalia preteklosti se predstavlja kot vaja za bivanje v lastni notranjosti. Osreujoa spoznanja zadihajo skozi vabljivo izrisane prostore nostalgije. "Rojstna hia ni le nastanitveni korpus, je tudi telo sanj ... kako smo preseneeni, kadar se po desetletjih odisejade znova vrnemo v staro hio, in v njej nenadoma oivijo drobne kretnje, prvotne kretnje, e vedno brezhibne." Poitek v preteklosti zunanjo stvarnost povezuje z intimo in avtor se ne sramuje niti najbolj staromodnih razneenosti, ko opisuje, koliko "sanj imamo na zalogi, e se vrnemo v deelo mirnega ivljenja!" V poetinih vrednotah "katastra svojih izgubljenih pokrajin" bo vsakdo nael spokojnost, uglaeno z daljavami. Bachelardova ritemanaliza, naravni nasledek topofilije, upoteva hkrati "potrebo po poitku in irjenju, po preprostosti in veliastnosti." Skozi globine onirizma se raziskujejo ponotranjene razsenosti lovekih in ivalskih (gnezda, koljke) zatoi, pa tudi posebno vznemirljivih predelov naseljenega prostora (predali, kovki, omare, vrata). Skorajda sistematien postane skozi kritiko "sanjsko nepopolnih bivali", nainov gradnje in urbanizma, ki rahljajo "antropokozmine vezi". S smislom za nasprotja, ki se medsebojno krepijo, ne pa izniujejo, so opisani vplivi, kijih imajo na zaznavanje in domiljijo miniatura, intimna neizmernost in dialektika zunanjega in notranjega. Predstavitev se zaokroi s Fenomenologijo okroglega. Razprava, ki je nastala v poznih petdesetih letih minulega stoletja, se distancira od rutinskega pristopa psihologije in e posebej psihoanalize (nenazadnje pa so tudi cilji neprimerljivi). V glavnem se postavlja pod vpraaj razprostranjena razvada, da se umetnika dela razlaga po principih psihoanalize, da se jih psihologizira. Knjiga, ki je pred nami, lahko obvelja tudi kot uspel poskus, da se presee brezbarvni simbolizem vnaprej izdelanih konceptov. Odzvanjanje, druga najljuba Bachelardova beseda (takoj za onirizmom), pomeni mo, ki jo ima podoba, da razvije vse svoje bogastvo, da postopno razkrije globino svojih plasti. "In kar zadeva psihologa, ogluel je od rezonanc in hoe nenehno opisovati svoja ustva. Kar pa zadeva psihoanalitika, odzvanjanje preslii, ker je preve zaposlen z razvijanjem klobia svojih interpretacij." Za razliko od psihoanalize se tudi ne poglablja v sanje, pa pa dnevna sanjarjenja,
Sodobnost 2002 / 1338

Misli o ( b )

knjigah

dosti mu je do tega, da sanjar ostane v svetu, da se prepoznava v predmetih, da izkristalizira odnos med zunanjim in notranjim, in konno, da tudi uiva v dolgih odzvanjanjih. Zdravo nezavedno je dobro nastanjeno, sreno nastanjeno. Bachelard mu le pomaga, da se tega v polnosti zave. Analitik pa se ukvarja le z bolnim nezavednim, z intimo, ki je nasilno ali zahrbtno izkoreninjena. Psihoanalizi se na tem mestu seveda ne ie alternative in se ji ne spodmika prestola; opozarja le na principe, ki so postali avtomatizmi, predvsem pa na razsenosti, ki se izmikajo njeni fokusaciji; gre le za to, da ji ne bi pripisovali dometa, ki ga nima. Prav tako ne namerava diskreditirati racionalnega diskurza, ki pri njem ohranja mesto, ki mu gre; pa ni ve. "Znanje mora torej dopolnjevati enaka mera pozabe znanja. Ne-znanje ni nevednost, ampak teavno dejanje preseganja nauenega. Za to ceno je umetniko delo v vsakem trenutku tista vrsta istega zaetka, ki iz svojega ustvarjanja naredi vajo v svobodi ...V poeziji je nevednost prvi pogoj; e je pri pesnjenju kaj obrti, se ta uporablja za manj pomembne naloge povezovanja podob. ivost podobe pa je v celoti v njeni bliskovitosti, v dejstvu, daje podoba preseganje vseh znanih obutljivosti." Ko govori o tem, da bi se morali "razfilozofiti", je takoj jasno, da tu ne gre za kritikofilozofijekot take, pa pa za opozorilo potencialnim sanjalcem, ki so na tem, da si jo prekrojijo v udobno miselno navado. Med pogubne manirizme (cenene psiholoke poteze), ki duijo spontanost prvobitnih podob, priteva tudi spektakularni kompleks, slikovitost za vsako ceno, zvodenelo metaforiko in ilustrativnost. Vsaka na svoj nain duijo umirjeno udelebo v podobah neizmernosti, intimnost izmiljajoega bitja. Namig, kako brati (prav to knjigo), se skriva v Bachelardovem nasvetu, kako brati katero koli drugo, o dri, ki je potrebna za polnovredno literarno kontemplacijo. 'Takne dre skorajda ni mogoe zazvzeti ob prvem branju. To je e preve trpno. Ob njem je lovek e preve otrok, otrok, ki ga branje zabava. Vsako dobro knjigo pa je treba takoj po prvem branju znova vzeti v roke. Prvemu branju, ki je nekaken osnutek, sledi bralsko delo. Zdaj je treba poznati avtorjev problem. Drugo, tretje branje ... nam postopoma prinese reitev tega problema. Neopazno si zanemo domiljati, da sta tako problem kot njegova reitev naa." Kaj naj e reem? Berite. Saj nisem prva, ki izjavljam, da bi Slovenci imeli boljo realnost... e bi znali bolje sanjati.