Fenomenologija I.

1. Fenomenolokost
SAMO-ZAVEDANJE = (6) e imam zavest in se obenem tudi e zavedam te zavesti.

JAZ mislim. (7) Mislim vselej v ednini, v prvi osebi, nikoli v mnoini, nikoli kot mnoica.
Mnoica ne misli. Mnoica kvejemu deluje.
Misliti pomeni misliti z lastno glavo: misliti ne glede na razline ideologije, kolektivne
predstave in podedovane miselne vzorce.

PHAINOMENON (fenomen) VS NOUMENON (Kantovska stvar na sebi):
Fenomen = (8) Je stvar, koliko in kakor se kae prav meni.
Noumenon = (9) Stvar na sebi! (Ding an sich)

Narava kot PHYSIS: (9) je celokupnost fenomenov kot stvari samih: kot stvari, kakor se
nam v svetlobi sveta kaejo same od sebe.
Fenomen kot stvar sama je svoje lastno bistvo. Se pravi: v fenomenu ni razlike in nasprotja
med bistvom in pojavom.

Fenomen = 1. sij in 2. videz

(12) Fenomenoloka radovednost ne pomeni prisvajanja (ne teoretinega ne
praktinega), marve pomeni dopuanje stvari. Pomeni vrnitev ali obraanje k stvarem
samim.
Pustiti biti, to bo naa zaveza.


Heideggrova terminologija iz Hribarjeve
Filozofije religije (2000)

(str 8) Biti v svetu pomeni biti izpostavljen smrti in biti skozi njo nagnjen v ni: eksistirati
pomeni insistirati v biti, toda tudi koeksistirati z niem. Od tod Heideggrovo poudarjanje
tesnobe ... ob kateri stvari okoli nas zgubijo ves svoj pomen, tako da se v trenutku
znajdemo ne le pred nesmislom ivljenja, ampak tudi pred nesmislom bivajoega v celoti.

(8) Ni, s katerim se sreamo v tesnobi, nas torej odvrne od bivajoega in zaobrne k biti.
To ni nini ni, marve bivajoe niujoi ni. Ni kot sinonim biti. Saj bit kot taka ni (str 9) ni
bivajoega. Je z vidika bivajoega ista presenost. Presegamo, transcendiramo tudi samega
sebe kot nekaj bivajoega. lovek kot eksistenca je e tudi svoja lastna transcendenca. Kot
eksistenca insistiramo v biti, koeksistiramo z niem in transcendiramo bivajoe.

Eksistiranje ima 2 plati: svetlo in temno. Radost biti je pred grozo zgolj nia.
Radost biti (=svetlo) je pred grozo zgolj nia (=temno). Najprej Lozarjeva vedrina, e le
nato Zajeva tiina.

(str 10-11) Heidegger loi med OARANJEM (Verwunderung), OBUDOVANJEM
(Bewunderung), UDENJEM (Staunen) in ZA-UDENJEM (Er-staunen).
Oaranje: nastopi, ko si neesa ne znamo pojasniti. Tedaj nas pritegne samo ta stvar, vse
drugo pa nekako potone v ozadje dokler se ne naveliamo in se ne zanemo
dolgoasiti.
P: oaran si lahko nad Henryjem Millerjem, prebira vneto vse knjige, nato pa se ga
navelia. In najde npr. Vitomila Zupana (se navdui in kasneje zdolgoasi), nato
Houellebecqa (se navdui in kasneje zdolgoasi) in kasneje e Faldbakkena (se navdui in
kasneje zdolgoasi).

Obudovanje: se nanaa na posamezno nenavadno, ki je nenavadno in neobiajno zato,
ker odstopa od navadnega.
P: Obuduje Tino Maze, ker smua bolje od ostalih smuark. Preseneen si, ker je tako
hitra.

udenje: tisto, emur se udimo, ni podvreno naim merilom. Zato nad njim nismo le
preseneeni, ampak ob njem osupnemo in obstrmimo.
P: Ne more se uditi Tini Maze, ker je njena hitrost smuanja podvrena naim merilom
(topanje, tehnika smuanja ipd.). Lahko pa se udi npr. vesolju.

Za-udenje: pravzaprav gre za bolj prvinsko udenje. Je poelo oz. izhodie filozofije.
P: za nekaj je in ne raje ni.

(str 12): Aletheia = ne-skritost. Neskritost je grko razumljeno bistvo biti same. Bistvo, ki
ga lovek izkusi ravno v za-udenju.

lovek, kolikor misli (), se za-udenju ne more izmakniti. e ni pripravljen na ne-skritost,
e se zapre pred svojo odprtostjo za odprtost biti, izgubi svojo lovekost.

Hribar vekrat skua opisat rado-vednost (str 13) V radovednosti pa vzdrimo, e ne
podleemo obiajni tenji po obrazloitvi, po zvedbi nenavadnega na navadno. e torej
vztrajamo pri nenavadnosti nenavadnega, zavedajo se, da ta nenavadnost in ob-raz-loljiva.
Da ni speljiva na kaj drugega.

Dopuanje biti bivajoega: (str 14): Pustiti kaki rei, da se pokae kot to, kar je in kakor
je, pomeni pustiti tej rei biti. In samo tako, e k bivajoemu ne pristopamo, da bi ga
zapopadli in nato spremenili po svoji podobi ali zamisli, ostajamo varuhi bivajoega v njegovi
biti. Varuhi navadnega v njegovi nenavadnosti. (Heidegger uporablja posreeno sintagmo,
tj. da je lovek pastir biti. Heidegger je bil sicer kmet)

Kako se Heidegger zoperstavi Platonu? (str 15)
Br ko stopi v ospredje izgled, poudarek e ni ve na neskritosti izgleda, temve na
pravilnosti pogleda. Resnica kot neskritost ponikne v resnici kot pravilnosti: aletheia je odslej
razumljena kot orthodes. Filozofijo kot rado-vednost zane spodrivati ortodoksnost.
To je (po moje) najlepa razlaga zaetka metafizike, ko izgled (neke stvari ali toneje biti)
zane nadomeati pravilnost gledanja (se pravi: jaz kot gledalec prevladam nad stvarjo
samo). Nadalje Hribar razlaga, zakaj je Platonova drava policijska drava

(str 16) Za-udenje je torej udenje bivajoemu v njegovi biti in ne kakemu
posameznemu bivajoemu. To pa ne velja za filozofijo kot metafiziko. Ne velja za udenje
kot metafizino obudovanje: od Platonovega oboevanja Ideje Dobrega do Nietzschejevega
oboevanja nadlovekega Dioniza.
To je denimo pozni Heidegger oz. Heidegger po obratu.