Ivo Anti

1044

Ivo Anti

VALVASOR ZA
DANANJO RABO
Ob jubilejih se zastavlja vpraanje o njihovi smiselnosti, o njihovem globljem
pomenu, o njihovi simptomalnosti v asu zaokroitve. e jubilej ne omogoa
tehtneje aktualizacije ustreznega fenomena, je njegova vrednost omejena na
skromnost formalizma (ki pa sicer tudi sam kot tak nikoli ni brez doloenega
interesa).
Ob 300-letnici smrti znamenitega kranjskega polihistorja (po Reispu) Janeza
Vajkarda Valvasorja - igar polno ime se originalno glasi Johann Weikhard
Freiherr von Valvasor - se ni bati, da bi bil ta jubilej, ki se skoraj pokriva s 400letnico bitke pri Sisku (je v tem kaj simbolike?), v vseh svojih razsenostih zgolj
gola formalnost nekega muzejskega obletniarstva. Gre namre za tako markantno osebnost na kriiu prelomnega asa med protireformacijo in zaetki t. i.
razsvetljenstva (racionalizma) ter za tako pomembnega delavca na specifinem kulturnem podroju, da se nekatere aktualneje vzporednice ponujajo kar same od sebe.
V tem smislu so dovolj zgovorna nekatera dejstva, ki naj jih nakae priujoi zapis.
Zagon doloenega skupinskega interesa prej ali slej izpostavi (etudi ne vselej
povsem zavestno) reprezentanega posameznika; taki izbranci niso brez simbolinih razsenosti. Kae se torej linija Tmbar-Hren-Valvasor-Zois-Preeren kot razvojna shema reprezentannih tok stareje slovenske kulturne zgodovine (pravzaprav predzgodovine, ker se pravo literarno ivljenje ire razmahne ele v popre ernovskem obdobju, se pravi v drugi polovici 19. stol.). Po pionirskih protestantih
s Trubarjem na elu in po protireformacijski dejavnosti pod vodstvom kofa Hrena
predstavlja Valvasor s svojimi sodelavci na Bogenperku najviji vzpon tvorne kulturne zavesti na Slovenskem do razsvetljenskega literarnega preroda s Zoisovim
krogom kot predhodnikom Preernovih romantikov. S priblino ducatom del, ki
jih je izdal, je Valvasor zaetnik slovenske historiografije, geografije in etnologije,
saj ni bil le izdajatelj, marve tudi urednik, raziskovalec in pisec (da je bil svetovni
popotnik in vojak, tukaj ostaja ob strani). eprav je pisal v nemini, ima svoje
trdno mesto v slovenski kulturni in literarni zgodovini; v slednji zlasti kot bogat vir
podatkov in spodbud za mnoge literate (npr. Preeren: Krst). Pri tem kae omeniti,
da je npr. Leibniz, Valvasorjev sodobnik in velikan nemke filozofije in znanosti
(Aristotel 17. stol.), svoja dela pisal v francoini in latinini, se pravi, da je na
vpraanje tovrstne rabe jezika potrebno gledati v lui doloene kontekstualne irine.
Vsekakor pa je po svoje dovolj zgovorno tudi dejstvo, da uvod v Valvasorjevo Slavo
Vojv. Kranjske predstavlja Sisentschellijeva poslanica, ki je prva tiskana slovenska
posvetna pesem. Valvasorje poznal deelni ljudski jezik, zavedal se je njegovih zvez
s irim slovanstvom, z nemkimi je navajal tudi slovenske toponime. Seveda v letu
dvajsetega ljubljanskega grafinega bienala ne kae spregledati Valvasorjevega

1045

VALVASOR ZA DANANJO RABO

pomena tudi za slovensko likovno umetnost: zlasti kot iniciator in organizator je

zaetnik slovenske grafike in v tem okviru celo slikanice (ali stripa). V tem smislu
je pomembna zlasti prva Valvasorjeva publikacija, t. i. Pasijonska knjiica (1679), za
katero je slike narisal Johann Wiriex in bakroreze izdelal Andrej Trost, predstavlja
pa fabulativen niz podob Kristusovega trpljenja in krianja, se pravi, da gre za
nekakno starejo obliko stripa brez besed.
Valvasor za dananjo rabo pa se kae predvsem v naslednjih treh delih:
Metamorfoze (po Ovidiju, 1680), Prizorie loveke smrti (1682) in Slava Vojvodine
Kranjske (1689). Prvi dve knjigi sta podobni Pasijonski knjiici: obe sta namre
slikanici z reduciranim spremnim besedilom. Metamorfoze obsegajo 96 bakrorezov, ki ilustrirajo prizore iz znamenitega Ovidijevega pregleda antine mitologije; ob
teh podobah so kratke latinske razlage in nemki rimani dvostihi. Ovidijeve Metamorfoze so kot bogat vir ustvarjalnih spodbud skozi stoletja veljale za biblijo
slikarjev in biblijo pesnikov. Ne glede na to, kdo je bil avtor risb in verzov, je
Valvasorjeva publikacija Metamorfoz danes zanimiva kot stripski spoj grafike in
pesnitva (etudi le v smislu preprostega stihotvorstva). Posebno zanimiva pa se zdi
v psiholokem smislu, namre kot znailen primer likovno-literarne problematike,
ki se je, po vsem sode, Valvasorju kazala vredna vsega ustvarjalnega in organizatorskega truda. Na podlagi tega je mogoe sklepati, da so Ovidijeve Metamorfoze
doloeno, gotovo ne neznatno vlogo odigrale tudi pri zaokroanju Valvasorjevega
svetovnega nazora. Originalne Ovidijeve Metamorfoze, ki stojijo za Valvasorjevo
stripsko priredbo, so niz tevilnih (ok. 230) krajih zgodb, ki se - napisane
v heksametrih - prelivajo med sabo in zajemajo zgodovino sveta od kozminih
zaetkov do preobrazbe Julija Cezarja v blee komet. Pri koncu Metamorfoz
Ovidij izrecno poudarja svoje dialektino videnje resninosti: kako se vse spreminja, a ni ne propade; kako se vse z vsem pretaka in preobraa, kako si dua nadeva
razlina telesa in iz zveri prehaja v loveka ter spet nazaj, duh nima stalne oblike in
vendar je zmeraj isti... Prav v lui te ovidijevske vsesplone fluktualnosti in variabilnosti se nakazuje tudi aktualneja pomenljivost Valvasorjevih Metamorfoz.
Prizorie loveke smrti je potemtakem videti kot logino nadaljevanje: za
vse, kar biva, je smrt kljuna toka vseh preobrazb, kakrne razkriva rimski pesnik
v razvojnem dogajanju sveta (vrsta najbolj znanih zgodb v Ovidijevih Metamorfozah
tako ali drugae govori o smrti: Faeton, Narcis, Piram in Tisba, Nioba, Dedal in
Ikar, Orfej in Evridika, Ciparis, Orfejeva smrt...), e posebno je seveda smrt
usodna za loveka, za njegov pogled na svet, za njegovo izkustvo ivljenja. Prizorie je Valvasorjeva zadnja umetnostna publikacija, njegova zadnja grafina slikanica. Knjiga je sestavljena iz treh delov: Mrtvaki ples, Razline vrste smrti in Muke
pogubljenih. Vsako sliko spremljajo verzi v latinskem in nemkem jeziku, vrh tega
pa tudi citati iz Biblije. Avtor nemkih verzov je po mnenju strokovnjakov najverjetneje Valvasor, pri latinskih pa je najbr sodeloval hrvaki plemi Pavel Ritter
Vitezovi, ki je dve leti bival pri Valvasorju na Bogenperku in je napisal tudi
uvodno latinsko pesem v Prizoriu. Prvi del je grafina priredba po Mrtvakem
plesu Hansa Holbeina ml., slikarja nemke renesanse iz prve pol. 16. stol., podobe
za drugi in tretji del pa je izvirno narisal Janez Koch, novomeki slikar in Valvasorjev sodelavec (bakrorezec je bil A. Trost). Emilijan Cevc v spremni besedi k izdaji
Prizoria iz leta 1969 pravi: Tako se nam Valvasorjeva trilogija smrti, umiranja in
pekla izkae kot prava barona tragedija v treh dejanjih, kot resnien teater,
v katerem zveni poleg vasih kar drastinega izraza tudi za as znailno tragino
obutje ivljenja. Pognala je iz sorodnega duha kot pasijonske igre... (cit. str.
304). Isti avtor v zvezi z drugim delom Prizoria ugotavlja: Torej udna zbirka

Ivo Anti

1046

udnih smrti, bolj strahotna kot pouna... (cit. ibid. str. 300). Za drastinost
izraza v Prizoriu je dober primer predstavitev smrti heretinega duhovnika Arija iz
Aleksandrije (4. stol.); duo izpua med opravljanjem velike potrebe, v verznem
komentarju pa je tudi naslednja poetina izjava: Z blatom njegova odla je dua
v smrdljivo kloako. (cit. ibid. str. 136). Morda je ta Kochova risba celo nekakno
rojstvo slovenske karikature...
Ker je klasina dramaturgija za tragedijo predpisovala pet dejanj in za komedijo tri dejanja, se Valvasorjevo Prizorie, ki je tragedija v treh dejanjih, tudi
v tem smislu kae kot nekakna tragikomedija. Drastino groteskni elementi znotraj
traginega dogajanja in vizija sveta kot mrtvakega teatra niso le srednjeveka
dediina, marve evocirajo tudi shakespearsko gledalie (na proelju gledalia,
v katerem je deloval Shakespeare, je bil napis: Totus mundus agit histrionem - Ves
svet igra; med dolgoletnim potepanjem po Evropi je Valvasor menda priel tudi
v Anglijo). eprav Valvasorjeva formalno sicer korektna verzifikacija ne premore
vijih pesnikih razsenosti, je vendarle pomembna, in to predvsem po svoji simptomalnosti, na podlagi katere je mogoe rekonstruirati avtorjevo slikovito (elementi
barone ekspresivnosti) ideologijo, ki jo v lui obravnavane trilogije (Metamorfoze, Prizorie, Slava) povzemajo trije pojmi: menjave, smrt, domovina. Prva dva
pojma v jeziku dananje fizike pomenita kaos in katastrofinost, aktualnost Valvasorjevega kranjskega (slovenskega) in srednjeevropskega patriotizma pa je razvidna
tako reko sama po sebi. V imenu tega patriotizma se je Valvasor kot vojaki
strokovnjak vkjueval v boje proti Turkom (zlasti na Hrvakem, kamor je naposled
zaradi dolgov prodal svojo knjinico, saj na Kranjskem nihe ni maral zanjo),
v istem imenu je tudi vse svoje sile posvetil kulturnemu napredku domovine in njeni
predstavitvi v svetu, saj jo je tako reko kolumbovsko odkril za Evropo, kar
seveda velja zlasti za njegovo monumentalno enciklopedijo Slava Vojvodine
Kranjske. Sploh se Valvasorjev patriotizem zdi nadvse zanimiv: pripadal je plemstvu, ki je bilo veinoma tujerodno (po oetu je bil italijanskega, po materi, potomki
Adama Ravbarja, zmagovalca nad Turki pri Sisku, pa nemkega porekla), a je za
domovino deloval naravnost fanatino do premoenjskega in fizinega zloma (umrl
je v skromni meanski hii v Krkem, se pravi v mestu protestantskih pionirjev
slovenske kulture, prim. Bohori, Dalmatin). Bil je torej eden od velikih samozalonikov (prim. Trubar, Preeren), ki so utemeljili slovensko kulturo in literaturo.
Hkrati se Valvasorjev patriotizem danes kae tudi zgodovinsko in narodnostno
realistien (tudi v tem je doloena podobnost s Trubarjem in Preernom), saj ga ni
zanaalo ne v panslovanstvo ne v vsehrvako jugoslovanstvo, kar se je sicer
pripetilo njegovima hrvakima sodobnikoma, e bolj traginima velikanoma uenosti
Krianiu in Vitezoviu. Ob slednjima je treba v zvezi z Valvasorjem omeniti e
tretjega Hrvata, namre Krleo, igar stoletnica rojstva se dopolnjuje prav v letu
300-letnice Valvasorjeve smrti, 400-letnice bitke pri Sisku in 500-letnice bitke na
Krbavi (turko unienje hrv. plemstva). Krleeve Balade Petrice Kerempuha (prva
izdaja v Ljubljani 1936) s svojim arhainim jezikom iz valvasorskih asov izraajo
pravzaprav isto barono tragikomino vizijo sveta kot Valvasorjevo Prizorie. In
kot so grafike prvega dela Prizoria posnete po Holbeinovem Mrtvakem plesu, so
s primerki iz njegovega Alfabeta mrtvakega plesa opremljene tudi Balade, ki so
danes, glede na to, kar se dogaja v vojni na Hrvakem in v BiH, znova povsem
aktualne. Holbeinov Mrtvaki ples je v knjini obliki izel v Lyonu leta 1538; tam so
prvi izle tudi Nostradamusove Prerokbe (1555), v Lyonu pa je Valvasor od
1670-72 tudiral zgodovino, arheologijo, matematiko - pa tudi magijo in alkimijo.
So magino aktualne tudi te zveze?