Osnove kapacitivnih in induktivnih

tipal
(povzetek gradiva dr. Denisa onlagia FERI
Maribor)

KAPACITIVNA TIPALA
Kapacitivna tipala temeljijo na spremembi kapacitivnosti kondenzatorja. Za ploati
kondenzator kjer je relativna dielektrina konstanta , povrino elektrod A in razdaljo med
elektrodami d velja izraz:
Dielektrina konstanta praznega prostora
znaa:
0 = 0,88542 . 10-12 F/cm.
Kapacitivna tipala temeljijo na spremembi kapacitete z spremembo geometrije (A, d) ali
spremembi dielektrinosti:
Spremembo geometrije (A,d) uporabljamo najpogosteje za merjenja premikov in drugih
veliin, ki jih lahko pretvorimo v (majhen) premik (npr. tlakov - upogib membrane pri
membranskih merilnikih tlaka, mikrofonih), itd. Spremembo r pogosto uporabljamo za
merjenja nivoja, vlanosti, itd.
Prednosti kapacitivnih senzorjev so: preprosta izvedba senzorskega elementa, zelo dobrie
dinamine lastnosti (hiter odziv), odlino razmerje signal um in s tem zelo visoka loljivost
(tudi do nanometersko podroje), delovanje v zmernem temperaturnem podroju in cenovna
izvedba. Slabosti so: obutljivost na nagib, zamik in premajhne dimenzije tare.
Kadar uporabljamo kapacitivne senzorje za merjenje premikov je konstrukcija senzorja je
odvisna od ciljne aplikacije:

za visoke loljivosti senzor konstruiramo tako, da deluje vplivna veliina na povrino

elektrod A.
za veliko loljivost, konstruiramo senzor tako, da vplivamo na razdaljo d.

Kapacitivna merilna tipala (zgoraj je izvedba, spodaj pa pripadajoa karakteristika: C

kapacitivnost ali U5 - napetost merilnega mostia;
a) in b) - enostavni in diferencialni kondenzator s premikom plo A (sprememba povrine A
ali relativne dielektrine konstante ); e) - vrtljivi kondenzator z zasukom , (sprememba
povrine A), lahko izveden tudi kot diferencialni - vrtljivi kondenzator.

Enostavni ploati kondenzator

je najbolj razirjena izvedba
kapacitivnega tipala. Veinoma v
vlogi
detektorjev
konnega
poloaja (od enostavnih izvedb
do dovrenih z nanometersko
loljivostjo). Do
spremembe
kapacitivnost
pride
zaradi
spremembe
razdalje
med
ploami
kondenzatorja.
Obiajno je ena izmed plo kondenzatorja kar prevodni merilni objekt (tara).
Ob premiku ene izmed plo je relativna nelinearna sprememba kapacitivnosti. V majhnem
podroju sprememb lahko karakteristiko lineariziramo. Oziroma obravnavamo kot (priblino)
linearno.
Primer taknega senzorja kae slika: Kapacitivni senzor premika (MTI instruments).
V primeru enostavnega kondenzatorja pogosto namesto kapacitivnosti C merimo impedanco
Z=1/(jC). Tedaj e sprememba Z premo sorazmerna s spremembo d. Za izboljanje
linearnosti enostavnega kondenzatorja z impedannim merilnikom v mnogih primerih
dodamo tipalu dodaten element za homogenizacijo elektrinega polja, ki mu pravimo tudi
varovalo (ang. guard). Nehomogenost polja namre povzroa nelinearnosti tudi kadar

merimo impedance, saj enaba (33) predpostavlja idealen ploat

kondenzator s
homogenim poljem. Varovalo je obiajno dodaten obro (kondenzator), ki obdaja senzorsko
ploo. Obro napajamo sinhrono s senzorsko ploo (posebno vezje skrbi, da je potencial
varovala vseskozi enak potencialu senzorja) in na ta nain doseemo, da je polje merilnega
kondenzatorja praktino homogoeno, kar ima za posledico linearizacijo karakteristike
Varovalni obro:
Enostaven ploati kondenzator uporabljamo pogosto tudi kot detektor konnega poloaja
(konno stikalo). Znailna praktina izvedba je na sliki 30 in vsebuje poleg senzorja tudi vsa
potrebna prilagoditvena vezja. Tovrstni senzorji so preprosti in ceneni.

Kapacitivno konno stikalo: Premer

18mm, max. doseg 20mm, napajalna
napetost 10-30V, NPN izhod.

V praksi lahko dosee enostavni kondenzator izjemno loljivost (tja do nekaj nm).

Znailne praktine izvedbe enostavnih kondenzatorjev.

Primeri enostavnih kondenzatorjev z varovanjem pro izvajalca LION Precision ter
pripadajajoe delavno obmoje in loljivost. Dosee lahko loljivost vsega nekaj nm!

Enostaven ploati kondenzator uporabljamo pogosto tudi kot detektor konnega poloaja
(konno stikalo). Znailna praktina izvedba je na sliki 30 in vsebuje poleg senzorja tudi vsa
potrebna prilagoditvena vezja. Tovrstni senzorji so preprosti in ceneni.

Enostavni kondenzator je mono uporabiti tudi za merjenje poloaja dielektrinih objektov.

Dielektrino taro vstavimo v tem primeru med senzor in prevodno taro. V kolikor se sedaj
spremeni poloaj, gostota ali debelina dielektrine tare, se bo to odrazilo na spremembi
kapacitvnosti

Uporaba dielektrine tare

V primeru, kadar nimamo na voljo referenne prevodne podlage

(kovinske tare), lahko s pomojo kapacitivnih tipal zaznavamo
in merimo prisotnost dielektrine tare tudi tako, da izrabimo
ohije senzorja, kot drugo elektrodo. Silnice polja se tako
zakljuijo med senzorjem in ohijem pri tem pa delno prekajo
taro. S spremembo razdalje tare se tako ponovno spremeni
kapacitivnost merilnega kondenzatorja.

Diferencialni kondenzator ima linearno karakteristiko, kadar ga

uporabimo v izmeninem mostiu. Pogosto ga sreamo kot
tipalo v merilnih pretvornikih za nizke in diferencialne tlake.
Konfiguracijo z vzdolnim premikom elektrod najpogosteje
sreujemo v obliki valjnega kondenzatorja. Pri kronih premikih
uporabljamo vrtljive kondenzatorje za merjenja kotov. Pri tem
lahko ob uporabi primernih oblik vrtljive ploe doseemo
poljubno (linearno ali nelinearno) karakteristiko, ( pri tem je kot
zasuka).
Ploati in valjni kondenzator s spremenljivo viino in poloajem
dielektrika obravnavamo spremembo kapacitivnosti C ploatih in valjnih kondenzatorjev.
Tovrstne kondenzatorje uporabljamo za merjenja nivoja, ki se odrazi kot sprememba viine
snovi x v kondenzatorju ali za merjenja premikov.

Ploati (a) in valjni (b) kondenzator s spremenljivo viino dielektrika x

Celotna kapacitivnost je C = C0 + C1, pri emer je C0 kapacitivnost dela kondenzatorja, v
katerem se nahaja zrak. Kapacitivnost C1 je kapacitivnost dela kondenzatorja, ki je
napolnjen z merjeno snovjo.

MERILNA VEZJA NA OSNOVI MERJENJA IMPEDANCE

Meritev impedance je zelo prikladen nain za merjenje kapacitivnosti, zlasti enostavnih
merilnih kondenzatorjev. Pri enostavnem merilnem kondenzatorju je kapacitivnost C obratno

sorazmerna z razmikom med ploami d, kar pomeni, da je impedanca Z= (1/jC) premo

sorazmerna z merjeno veliino.
Po impedannem postopku lahko merimo statine in dinamine merilne veliine, saj so
zaradi obiajno majhnih kapacitivnosti, napajalne frekvence visoke (tipino 1MHz), kar
omogoa doseganje dobrih dinaminih lastnosti merilnega vezja oziroma pretvornika. Zelo
pogosto uporabljamo meritve impedance v konfiguraciji z napetostnim delilnikom ali
izmeninim merilnim mostikom, (e posebej, kadar imamo opravka z diferencialnim
kondenzatorjem).
Merilni mostiek napajamo z izmenino napetostjo z nosilno frekvenco U0.

Mostina izhodna napetost U5 je sorazmerna z vplivno veliino. Opraviti imamo torej z

amplitudno moduliranim merilnim signalom, ki ga moramo e ustrezno demodulirati
(usmeriti). Vezje napajamo z napetostmi
s im vijo nosilno frekvenco (tj. fnf = (0,5
... 4) MHz), saj so kapacitivnosti tipal
obiajno zelo majhne (pogosto vsega
nekaj pF). Uporaba visokih frekvence je
nujna, saj postanejo na ta nain
impedance xc = 1/C ustrezno velike in
lae merljive.
Danes sreamo na triu celo serijo merilnikov impedance, ki so namenjeni kapacitivnim
tipalom. Znailen primer proizvajalca LION Precision je na sliki je industrijski merilnik
impedance, namenjen za uporabo s kapacitivnimi tipali

OSCILATORSKA MERILNA VEZJA

V oscilatorskih merilnih vezjih veemo merilno tipalo s kapactivnostjo C v oscilatorsko vezje,
pri
katerem
je
frekvenca odvisna
od kapactivnosti. V
ta
namen
uporabljamo RC ali
LC
oscilatorje.
Izhodna
napetost
RC ali RL oscilatorja
ima
konstantno
amplitudo,
frekvenca pa se
spreminja
s
spremembo
kapacitivnosti.
Frekvenco
lahko
pretvorimo

neposredno v digitalno obliko na razline naine s pomojo digitalnih tevcev ali pa v

analogno obliko s pomojo f/U pretvornikov.
Za meritve kapacitivnosti pogosto uporabljamo tudi razline monostabilne multivibratorje.
irina izhodnega pulza je tako doloena z RC konstanto (C je merjena kapacitivnost). e
monostabilni multivbrator proimo s konstantno frekvenco, dobimo tako pulznoirinsko
moduliran izhod (PWM), ki ga lahko prevedemo v analogni signal (potrebno je dodati le
nizkopasovni filter) ali pa v digitalno obliko (uporabimo digitalne tevce z ustrezno logiko)

INDUKTIVNA TIPALA
Induktivna tipala temeljijo na spremembi induktivnosti s spremembo: preseka A, doline
magnetnega kroga ali relativne permeabilnosti (na primer pri tipalih sile). Induktivna tipala so
zelo razirjena v industrijski praksi, saj imajo vrsto dobrih lastnosti: ponujajo iroko
temperaturno obmoje delovanja, temperaturni vpliv je obiajno majhen, dosegajo dobro
loljivost in tonost, so cenovno ugodni elementi, itd.
Od slabosti navedimo relativno velike dimenzije, povratne vplive, potrebo po izmeninih
napajalnih napetostih ali tokovih in v mnogih primerih dalje odzivne ase (odvisno do
izvedbe).
Preprosta merilna duilka: s spremembo doline
zrane ree l0 se spremeni induktivnost duilke.
Pri spremembi zrane ree za l0 dobimo
spremembo induktivnosti. Odvisnost je hiperbolina
L ~ 1/l0. Za majhne premike l0 lahko predpostavimo
linearno obmoje delovanja.
Znailna induktivnost preprostih merilnih duilk je
med 5 in 0,5 mH. Uporabljamo jih kot brezstina
tipala premikov (poti).
Preprosto duilko uporabljamo tudi kot indikator
konnega poloaja (konno stikalo).
Merilno duilko lahko izvedemo tudi v obliki z
vzdolnim jedrom. Karakteristika takne duilke je
skoraj linearna. Merilna duilka z vzdolnim jedrom:

Diferencialne duilke veemo v mostina vezja. Kadar se jedro nahaja v sredinem

poloaju, je induktivnost obeh jeder tuljavic enaka, zato je diagonalno napetost U5 = 0. Pri
premiku jedra v smeri osi pride do poruitve simetrije, zato pride do spremembe napetosti
U5.

Diferencialno duilko s prenim jedrom kae slika a, duilko z vzdolnim (vlenim) jedrom pa
slika b.
Pri diferencialni tuljavici z vzdolnim jedrom dosee napetost s premikom neko maksimalno
vrednost, pri nadaljnjem potegu jedra pa napetost upada in spet dosee vrednost ni. V
uporabnem podroju imamo opravka s priblino linearnim potekom karakteristike U5 = f(s).
Diferencialne duilke s prenim jedrom so obiajno zgrajene za manje premike. Nazivna
obmoja diferencialnih duilk s prenim so obiajno v velikostnem razredu aN=20m - 1 mm.
Diferencialne duilke z vzdolnim jedrom so obiajno zgrajene za merjenja vejih premikov.
Nazivno delovno obmoje je obiajno med aN = (1 - 500)mm.
Diferencialne tuljavice uporabljamo kot merilna tipala premikov. Diferencialne tuljavice z
ukrivljenim jedrom pa uporabljamo kot tipala kronih premikov za nazivne kote do aN 900.
Transformatorska merilna metoda - Linearni
diferencialni transformator ali LDVT (Linear
differential variable transformer) Osnovno
izvedbo kae slika:
Primarno navitje napajamo z napajalno
napetostjo z nosilno frekvenco U1. V vsaki
tuljavici se inducira napetost, amplituda
napetosti pa je odvisna od poloaja jedra.
Tuljavici poveemo tako, da se inducirani
izmenini napetosti U'2 U''2 in odtejeta.
Izhodna napetost transformatorja je zato ni,
kadar je jedro v sredini, ob premiku jedra iz

sredia pa se na izhodu pojavi napetost, ki je sorazmerna z odmikom. Smer premika (levo

ali desno) lahko doloimo iz fazne razlike med vzbujalnim in merilnim signalom, oziroma s
posebnim demodulacijskim vezjem, kot ga kae slika:

Primarna in sekundarna navitja tuljavic so lahko postavljena eno

zraven drugega ali navita eno preko drugega in jih lahko v vezju
zamenjamo. Ob primernem dimenzioniranju jedra in primarne
induktivnosti imajo diferencialni transformatorji zanemarljivo
majhne povratne vplive na premino elezno jedro. Kot tipala
premikov jih lahko uporabljamo z relativno enostavnimi
prilagoditvenimi vezji. Diferencialni transformatorji so uporabni
tudi za merjenja kotov zasukov.

SINHRONI JAVLJALNIK
Sinhroni javljalnik zasuka (Synchro) je rotacijski sistem. Lahko ga opazujemo tudi kot vrtljiva
transformatorja z vrtljivim rotorjem, na katerem se nahaja enofazno navitje, ter najpogosteje
tremi navitji na statorju.

Sinhroni javljalnik kot induktivni daljinski dajalnik: O - oddajnik (generator) S - sprejemnik

(motor) UN - napajalna napetost, 0, S - kota zasuka rotorja
Z vzbujalno napetostjo UN = (24 ... 50) V in frekvenco f N = (50 ... 400) Hz napajamo preko
drsnih obroev rotorska navitja oddajnika O in elektrino enakega sprejemnika S. Vzbujalna
napetost poene v rotorskih navitjih sinusna vzbujalna toka IN, ki ustvarita izmenino
magnetno polje v statorjih. V statorskih navitjih se tako inducirajo sinusne napetosti.
Amplituda teh napetosti je odvisna od poloaja rotorja, oziroma od sin njegovega kota
zasuka.
Pri enakih rotorskih kotih (0 = S) na oddajniku O in sprejemniku S imamo opravka z
ravnotenim stanjem statorskih napetosti, saj so napetosti, ki se inducirajo v obeh statorjih
povsem enake. Pri zasuku oddajnega rotorja se ravnovesje podre in skozi rotorska navitja
steejo izravnalni tokovi. To povzroi premik rotorja sprejemnika, tako da se ponovno
vzpostavi ravnovesje. Rotor sprejemnika (ali rotorji sprejemnika, katerih je lahko ve) tako
sledi rotorju oddajnika (princip je zelo podoben sinhronemu trifaznemu motorju).
Kotni poloaj oddajnega rotorja se lahko spreminja tudi za ve kot 360. Absolutni pogreek
sistema je v velikostnem razredu F = 0,1. Sinhroni javljalniki imajo obiajno moi P =
(10 ... 50) W in vrtilni moment M = (0,01 ... 0,1) Nm.
Uporabljamo jih za daljinska merjenja in daljinske prenose kotov zasuka 360, oziroma
za pridobivanje vrtilnih momentov ali kot krmilne dajalnike.
Za merjenja z induktivnimi tipali uporabljamo izmenino napajalno napetost. Frekvenca
napajalne napetosti je odvisna od izvedbe tipala. Tipala z eleznim jedrom obiajno ne
dopuajo visokih frekvenc zaradi pojava vrtinnih tokov in s tem povezanih izgub. Izgube
namre povzroijo, da dobi naa impedanca Z poleg induktivnega znaaja e ohmsko
komponento, ta pa je temperaturno in frekvenno odvisna ter povzroa parazitni zamik faze,
kar vodi v potrebo po bolj kompleksnih vezjih in kalibraciji.
Po drugi strani nije napajalne frekvence pomenijo omejitev v odzivnih asih, saj je pri veini
analognih induktivnih tipalih informacija o merjeni veliini sorazmerna z amplitudo elektrinih
signalov. Amplitude pa na splono ne moremo zanesljivo doloiti v asu, ki je kraji od ene
periode, kar pomeni, da v primeru napajanj s 50 Hz vzbujalnim signalom ne moremo
zanesljivo doloiti amplitudi v asu, ki je kraji od 20ms. Zato si mnogi proizvajalci trudijo

izdelati takna tipala (uporaba feritnih jeder), ki dopuajo uporabo im vijih frekvenc ob
minimalnem pojavu izgub. Znailna frekvenca za induktivna tipala je tako med 50 Hz in
nekaj 10KHz.

ELEKTRODINAMINA TIPALA
Pri aktivnih elektro-dinaminih tipalih izrabljamo indukcijski zakon. V primeru, da se giblje
vodnik z dolino l v magnetnem polju z gostoto B in s hitrostjo v, se na sponkah vodnika
inducira napetost u:
u = l B v.
V primeru, da se nahaja navitje v asovno spremenljivem magnetnem polju B, se v zanki
inducira napetost u, ki je doloena z :
u = N d / dt
Pri tem je magnetni pretok (=B A; A presek zanke).
V primeru, da so veliine N, l in B konstantne, je povezava med napetostjo u in hitrostjo v pri
translatornem (dolinskem), ter med napetostjo u in kotno hitrostjo pri rotacijskem gibanju
linearna. Indukcija je zato zelo primeren princip za merjenje hitrosti (translatornih in kronih
premikov) ter izdelavo pospekometrov in vibrometrov.
Princip izvedbe elektrodinaminega (generatorskega) merilnega tipala za merjenje
translatorne hitrosti v pri dolinskem gibanju je zelo enostavno. Hitrost premikanja je
proporcionalna z inducirano napetostjo u ~ v.

Elektrodinamino merilno tipalo: a) s premino tuljavico Sb; b) s preminim trajnim

magnetom Mb
Generator izmenine napetosti sestavlja senzorsko navitje navito na statorju, rotirajoa
ploa z trajnimi magneti (brez drsnih obroev). Napetostna karakteristika u = f() je
linearna.

Elektrini generator za meritve tevila vrtljajev n, oziroma kotne hitrosti . a) generator

izmenine napetosti s polariziranim rotorjem N S; b) generator enosmerne napetosti pri
vzbujanju s trajnim magnetom N S; c) napetostna karakteristika
Enosmerni generatorji s komutatorjem iz vzbujanjem s permanentnimi magneti (slika 38b)
dajejo napetosti s polariteto, ki je odvisna od smeri vrtenja. Unipolarni generatorji dajejo
teoretino idealno enosmerno napetost, vendar le nekaj mV. Enosmerne generatorje
uporabljamo v merilnih in krmilnih napravah kot tipala vrtilne hitrosti.

SENZORJI NA OSNOVI HALLOVEGA POJAVA

Hallov pojav omogoa merjenje in zaznavanje magnetnega polja.
Fizikalni pojav je odkril leta 1879 E. H. Hall. Pojav temelji na vplivu med gibljivimi nosilci
naboja v prevodniku in zunanjim magnetnim poljem. V primeru kovin so nosilci elektroni.
Kadar se elektron giblje skozi magnetno polje, nanj deluje sila, ki je pravokotna na smer
polja.
Hallov pojav razloimo na slede nain:
Oglejmo is tanko kovinsko ploo kvadratne oblike, ki se nahaja v magnetnem polju B, tako
da so silnice polja pravokotne na ploo. Ploa naj ima tiri kontakte, na vsakem robu po
enega. Na kontakta, ki se nahajata na ojem robu kvadra, priklopimo napajalno napetost
tako, da skozi ploi stee konstanten tok I. Na elektrone, ki se gibljejo vzdol ploe, deluje
zaradi zunanjega polja sila F. To povzroi premik elektronov proti
desnemu robu ploe, zato postane desna stran ploe bolj
negativna kakor leva stran. Magnetno polje in tok skozi ploo
tako povzroi elektrini potencial na robovih ploe. Imenujmo ga
transverzalni Hallow potencial VH ali kar Hallova napetost.
Predznak in velikost potenciala sta odvisna od obeh veliin, tako
toka, kakor tudi od magnetnega polja.

V splonem so lahko nosilci naboja tudi pozitivni (npr. vrzeli v

polprevodnikih). V taknem primeru zavzame izhodna napetost
nasproten predznak.

Hallov senzor ima obiajno tiri prikljuke. Prikljuka, preko katerih vsilimo pogonski tok,
imenujemo nadzorna prikljuka, upornost med njima pa imenujemo nadzorna upornost Ri.
Prikljuka na katerih merimo Hallovo napetost imenujemo diferencialna izhodna prikljuka,
upornost med tema prikljukoma pa imenujemo diferencialna izhodna upornost.
Nadomestno vezje je podano na sliki. Znailne vrednosti za obe upornosti so med 1 in 10
K. Hallowe elemente izdelujemo obiajno iz polprevodnikih materialov (Si, GE, GaAs,
itd.).
Nadomestno vezje Hallovega elementa
Hallove senzorje sreamo v razlinih izvedbah.
Pogosto so integrirani skupaj z ojaevalnikom,
kar poenostavi njihovo uporabo. Sreamo jih
bodisi kot linearne oziroma zvezne senzorje ali
pa kot stikala in so namenjeni za zaznavanje
prisotnosti oziroma odsotnosti magnetnega polja.

Linearne senzorje sreamo npr. v merilnikih pomika, stikala pa kot dajalnike konne pozicije,
merilnike tevila vrtljajev itd.