Jan Dominik Bogataj

Rusko menitvo v misli in ivljenju F. M. Dostojevskega

e bi mi kdo povedal, da je Kristus izven resnice in bi bila resnica dejansko izven
Kristusa, bi se raje odloil biti Kristusom kot z resnico je zapisal Dostojevski v
pismu gospe Fonvisinovi1. Ta znani stavek lepo povzema fascinacijo
Dostojevskega nad Kristusom in kranstvom, katerega bistveni del pa je bilo e
posebej takrat v Rusiji in je e danes menitvo. Brez ruskega menitva ne bi bilo
kranstva, ki je tako globoko zaznamovalo najprej ivljenje in posledino tudi
misel ruskega umetnika, pisatelja in misleca Fjodorja Mihajlovia Dostojevskega.
Kako globoko ga je ruska menika tradicija zaznamovala in kaken izraz je dobila
v njegovi literaturi pa je torej vpraanje, ki ele omogoa razumeti
Dostojevskega.
Zgodovinski razvoj ruskega menitva
Rusko menitvo v vsej zgodovini, od uradnega sprejema kranstva v letu 988 do
dananje sodobne Rusije, predstavlja pomemben konstitutivni del zavesti ruskega
loveka. Skozi zgodovino se je ta pomen sicer spreminjal, odvisno od obdobja,
vladarja, loveka vendar vse do dananjih dni, preko hudih preizkuenj, pomeni
enega izmed virov ruske kulture in duhovnosti. Seveda bi sama zgodovina
menitva potrebovala drugaen in iri prostor obdelave, nas pa zanimajo
predvsem razlini naini rusko ivete svetosti: od vojakov za vero; do 'bojih
norkov', katerih Kristusov sijaj zavzame mesto, popolnoma nasprotno modrosti
tega sveta; pa vse do enega biserov ruske svetosti svetih starcev.
Rusko menitvo raste iz kranske tradicije, ki ima svoje prve menike izvore v
ivljenju prvih puavskih oetov (Pavel iz Teb, Anton Veliki), ko so e v 2. stol.
po Kr. v samoti puave iskali nain ivljenja, ki bi jih priblial Bogu in
posnemanju Kristusa. Bizantinska kultura je bila v prvem tisoletju okolje, ki je
ravno zaradi ve sovpadajoih dejavnikov (duhovna novost kranstva,
kontemplativnost helenistine misli, ) omogoalo razvoj menitva. Dediina, ki
so jo ustvarili velikani grke patristine misli je bila v veliki meri odloilna tudi za
irjenje kranstva proti severu, na iroko prostorje takratne drave Kijev, starega
Rusa.
e dobrega pol stoletja po uradnem sprejetju kranstva v Rusiji najdemo vire o
zaetkih menitva na ruskih tleh. Metropolit Hilarij e sredi 11. stoletja pie o
prisotnosti menihov. Kronike pa govorijo, da je bil leta 1051 ustanovljen prvi
samostan Kijevske jame, ki je kmalu postal pomembno kulturno in versko
sredie starega Rusa. Sprva je imel anahoretski (samotarski) znaaj, ki mu ga je
dal sv. Anton Peerski; kmalu pa je pod znanim sv. Fedosijem, ki je bil prvi iguman
samostana, prevzel cenobitski (skupnostni) nain ivljenja po studitskem pravilu
(sv. Teodor Studit). Sv. Fedosij, ki je bil prvi iguman samostana, je nekoliko
spremenil obstojee pravilo ter tako bistveno prispeval h kasnejemu razvoju
1 Bernhard Schultze, Russische Denker: Ihre Stellung zu Christus, kriche und Papstum
(Wien: Verlag Herder, 1950), 177.

ruskega menitva. Ve pozornosti je dal socialni in karitativni dejavnosti menihov

zunaj svojega samostana, sprejemanju gostov, revnih in bolnih ljudi. Bistven del
urejenosti ivljenja je bila pokorina igumanu, ki bil duhovni in moralni voditelj
samostana. Prav to se je sasoma oblikovalo kot bistvena znailnost ruskega
menitva: popolna navezanost menihov na osebo, zgled in voljo igumana oz.
ustanovitelja samostana. V tem je torej ena izmed vejih razlik v primerjavi z
zahodnim menitvom, ki je vse od sv. Benedikta naprej dedi pokorine Pravilu
(lat. Regola). V tem zgodnjem obdobju ruskega menitva so se poleg obsenih
samostanov razvili tudi manji cenobitski samostani v mestih oz. na robu mest,
imenovani rus. ktitor, ki niso posedovali zemlje, marve so jih ustanavljale
premone in ugledne druine, vladarji ali episkopi.
Hudo obdobje, ki je sledilo tem obetavnim zaetkom, je prilo za asa vdorov
Tatarov in Mongolov v letih od 1237 do 1380. Mongolska zasedba je pomenila
unienje ivljenja in kulture stare Rusije, kar se je seveda odraalo tudi na
duhovnem podroju. Deelo so zasedli Mongoli, Rusijo pa je pred sesutjem vase
zaradi tevilnim bratomornih vojn pomagala reevati tudi Cerkev, ki je bila
dejavnik kontinuitete in edinosti. Med ljudstvom je vzor svetosti namesto mistikov
in kontemplativcev postal lik svetega bojevnika, drubeno aktivnega borca za
vero (predvsem tevilni sveti vladarji in episkopi kot npr. Aleksander Nevski). V
sredini 14. stoletja se je prebudila narodna zavest, rastoa iz zmag nad Tatari.
Tudi kranska zavest se je ob zmagah nad pogani irila in krepila. V tem asu se
je na novo prebudilo tudi zanimanje za duhovnost; ne ve v bogatih in posvetnih
mestnih samostanih, temve kot 'beg v puavo' kot odgovor na ponovno odkrite
prvotne ideale egipanskega in sirskega mistinega menitva. V tem obdobju se
je kvaliteta menikega ivljenja povzpela do vrhov, zato lahko to dobo upravieno
imenujemo doba asketizma, katere glavni je protagonist je bil slavni sv. Sergej
Radonski2.
Bil je eden izmed prvih, ki so se na novo navduili nad duhovnimi ideali prvih
asketov. Menitvo je zacvetelo v gozdovih, na odmaknjenih krajih, kjer je bilo
mono spet zaiveti anahoretsko. Pod sv. Sergejem se je tevilo samostanov
podvojilo (pred mongolsko dobo jih je bilo okoli 90, samo v 14. stol. pa jih je bilo
ustanovljenih e 80). Ponovno so prevzeli studitsko pravilo, ki je v asu mestnih
samostanov prilo na stranski tir. Duhovno ivljenje je spet zaivelo iz resninih
temeljev, sv. Sergej pa je zartal novo pot ruskega kenotinega ideala, ki je bil v
popolnem posnemanju Kristusove izredne poninosti 3. Samostani so postali glavni
nosilci duhovnosti, kulture in umetnosti, pa tudi politina in drubena sredia
(primer je slavna Lavra Sv. Trojice, ki jo je ustanovil prav sv. Sergej). Ponovno
obujen asketski ideal je mnoge menihe poslal na pot k prvotnim virov menike
duhovnosti in tradicije v Bizanc in na Sveto Goro Atos, kjer so menihi gojili
2 G. P. Fedotov, ur., A treasury of Russian spirituality (New York: Sheed & Ward,
1948), str. .
3 George Pattison in Diane Oenning Thompson, ur., Dostoevsky and the Christian
tradition (Cambridge: Cambridge University Press, 2008), 32.

hezihazem pod vodstvom velikih menihov, kot so npr. Teodozij iz Turnovega,

Simon Novi Teolog, Gregor Sinajski, Gregor Palamas ter patriarhi Kalist, Filotej in
Evtimij. Ponovno vzpostavljena vez z Bizancem je za Rusijo pomenila ti. 'Zlatko
dobo ruskega menitva', tako v duhovnem kot kulturnem, literarnem in
umetnostnem vidiku. Mnogo izvirne literature je bilo prevedeno, razvija se
ikonopisje, predvsem pa se je odkrival hezihazem, ki je pomenil nov mistien
zagon za menitvo. Za rusko kulturo je postal ideal prava svetost in vstop v
samostan ni pomenil beg iz sveta oz. skrb zgolj za osebno zvelianje, marve z
ivljenjem v skupnosti prievati tudi preko socialnega delovanja kransko
oznanilo. Menitvo je bilo razumljeno kot angelsko ivljenje zaradi prizadevanja za
podobnost s Kristusom, od tod tudi eno ruskih izmed imen za meniha:
prepodobnij, kar pomeni slien Kristusu.
V tem obdobju je ivel tudi veliki svetnik Nil Sorskij (1433-1508). Njegov ideal je
bil popolno ubotvo, najprej iveto v 'notranjem loveku'. V ti. skitih, menikih
naselbinah po velikosti med samotii in veliki cenobiji, so se menihi zavzeto
predajali globoki molitvi, notranjem zmagovanju nad strastmi ter pomoi ljudem
predvsem na duhoven nain. Idejni nasprotnik sv. Nila Sorkija pa je bil Josip iz
Volokolamska (+1515), ki je nasproti majhnim in ubogim skitom zagovarjal
samostane kot velika sredia. Zanimivo je, da iz vrst njegovih uencev ni izel
noben svetnik, le mnogo cerkvenih dostojanstvenikov. Tako je vse do 18. stoletja
prevladoval bolj 'pozunanjen' stil menitva. V povezanosti z sinodalno Cerkvijo,
katera je leta 1721 nadomestila patriarha na ukaz Petra Velikega in je pod
dravnim nadzorstvom trajala vse do 1917, ko je vodenje spet prevzel patriarh
Tihon, je slabila predanost notranji askezi na raun sekularizacije in laine kulture.
Patristina renesansa v Griji
Velik preobrat v zgodovini ruskega menitva je pomenil starec Paisij Ivanovi
Velikovski, rojen leta 1722, ki je kmalu po vstopu v samostan odkril, da so
menitvu zbledeli resnini temelji: poznavanje virov asketskega in mistinega
ivljenja. Da bi le to ponovno odkril se je leta 1746 odpravil na Atos, kjer je ob
virih ter tiini notranjega ivljenja prejel veliko shimno 4. Na pronjo nekega
mladega meniha, da bi prevzel duhovno vodstvo nad njim, pa se zave, da mu ne
preostane ni drugega, kot no in dan z boleino in solzami tudirati Sveto Pismo
in patristina dela, spraevati za nasvete goree brate menihe in se po vzoru
prvih oetov podvrei zapovedim in zgledom oetov 5. To je pomenil nov zagon in
obuditev ruskega starevstva. Prepoznal je kljuen pomen poznanja in prevajanja
izvirnih besedil oetov za vsakega meniha tako se je rodila grka patristina
renesansa v Rusiji. Paisij je imel velik mistien ut, prav tako pa tudi filoloki
talent, ker mu je omogoilo, da je lahko zael pripravljati kolosalno delo
prevajanja in izdajanja patristinih del. V knjinicah atokih samostanov je nael
neizmerne zaklade bogastva mistinih besedil, mnoga so bila do tedaj e
4 Oblailo menihov najvije stopnje v pravoslavnem menitvu.
5 itie i pisanija moldavskogo starca Paisija Velikovskogo (Moskva 1874, zaloil
samostan Optina).

neznana. Naloil si je ogromno delo ter prevedel in pripravil za objavo zbirko

spisov tiriindvajsetih oetov ter jih leta 1793 izdal kot ruska Filokalija
(Dobrotoljubje). Mnogim uencem, ki so se ob tem ponovno odkritem bogastvu
odloili za meniko ivljenje, je postal njihov starec. Po njegovi smrti leta 1794 so
se mnogi vrnili nazaj v Rusijo ter tako sproili nov val duhovnega dogajanja
starevstvo.
Optinski starci
V vseh jezikovnih okvirih so znotraj kranske tradicije imenovali 'starec' tiste, ki
so bili e na visoki stopnji duhovne poti (gr., lat. senex, rus. starets, arab.
sceikh,). To ni nujno pomenilo tudi visoke starosti, kot je razvidno e iz samega
izraza: gr. / lat. puer-senex6. Da je nek menih postal starec je moral biti
najprej zgled notranjega ivljenja, ivete askeze, uitelj molitve ter obdarovan s
posebno karizmo (duhovnim darom) vpogleda v due. V prvi vrsti je bil starec
duhovni voditelj in oe drugim menihom v samostanu, kateri so mu razgrinjali
svoje due z namenom, da bi jih s svojim uvidom in svetostjo razsvetlil in usmeril
naprej po pravi duhovni poti. K njim pa so prihajale tudi mnoice ljudi z
vsakdanjimi problemi, vpraanji, pronjami za molitev in hrepenenjem po udeih
ozdravljenja ali pa tudi zgolj senzacionalizma. Starci so tudi preko pisem mnogim
ljudem pomagali na njihovi poti s tem, ko so jih usmerjali in vodili k odreenju.
Med nasledniki uencev Paisija Velikovskega pa je bil tudi Leonid (1768-1841),
prvi optinski starec. Optina pustinj je eden izmed najvidnejih ruskih samostanov,
najbolj poznan predvsem po tradiciji starevstva. Zaetki segajo nekam v 13. oz.
14. stol., zatem pa dolga zgodovina menitva. Poseben preobrat se je zael z
letom 1821, ko so v okviru samostana odprli skit Janeza Kristnika, kamor so prili
znani anahoreti iz roslavskih gozdov: Dositej, Moisej, Antonij in Ilarij. Starec
Leonid je bil prvi pravi optinski starec. Z njim je starevstvo postalo posebna
sluba v samostanu, namenjena tako menihom, kot tudi narodu. na to slubo se
postavljajo skoraj po uradni proceduri njegovi nasledniki; uprava samostana pa
skrbi, da ima vedno enega 'uradnega' starca (lahko jih je bilo tudi ve). Kot so v
samostanu tudi druge slube npr. predstojnik, ekonom, tipikar ipd., tako je bil od
Leonida naprej tudi starec7.
Leonidov naslednik je bil starec Makarij (1788-1860), ki se je poleg ogromnega
posveanja ljudem in njihovim problemov ukvarjal tudi s pripravo in izdajo
patristine literature. S pomojo moskovskega patriarha Filareta ter v krogu
izobraencev tistega asa, kot so bili npr. N. Gogolj, Ivan in Peter Kireevski, A.S.
omjakov, evirev, Kavelin, ipd. je tako lahko nadaljeval dela Paisija
Velikovskega na podroju irjenja poznavanja patristine asketine literature.
Njegov naslednik pa je bil najbolj znani optinski starec Ambrozij (1812-1891). Z
6 Tom pidlk, La spiritualit dell'Oriente cristiano: Manuale sistematico (Roma:
Pontificium Institutum Orientale, 1985), 63.
7 Pavle Rak, Optina Pustinj in njeni starci, v: Stanko Janei, ur., Dom in svet:
Zbornik 1997 (Maribor: Slomkova zaloba, 1997), 23.

Ambroziju doivimo razcvet starevstva. Na pragu njegove celice, kjer je

sprejemal goste, sta se lahko znala najrevneji kmet z pronjo za molitev ter
najviji intelektualci takratne Rusije, npr. Gogolj, Solovjov, Dostojevski, Tolstoj idr.,
ki so pri njem iskali navdih in intelektualni izziv.
Dostojevski in starci
Zgodovinska dejstva okoli sreevanja F. M. Dostojevskega za ruskimi starci,
predvsem optinskimi, so znana. Verjetno mu je N.N. Strahov govoril o tem, kako
je leta 1877 skupaj s Tolstojem obiskal Optino. V osebni knjinici je imel
Dostojevski ve knjig povezani z Optino: ivljenje starca meniha duhovnika
Leonida, Zgodovinski oris samotia Darovanja Device v templju v Optini, v regiji
Kozelj. Verjetno je tudi slial ve drugih novic in govoric o starevstvu iz drugih
virov, saj je bilo njegovo poznanje samostana dobro. Od ene F.M. Dostojevskega
Ane Grigorjevne pa izvemo o tem, kako sta se Dostojevski in Solovjov odpravila v
Optino leta 1878, po smrti sina Dostojevskega, Aljoa, ki je umrl 16 maja 1878. V
Anninem dnevniku beremo: Da bi se Fjodor Mihajlovi vsaj malo umiril in se
umaknil iz izpraznjene hie sem prosila Vladimirja Sergejevia Solovjova, ki je
priel na obisk v tej alostnih dneh, da bi povabil Fjodorja Mihajlovia, da bi la
skupaj v samotie Optina, kamor se je Solovjov nameraval umakniti tisto poletje.
Obisk samostana Optina je bila e dolgoletna elja Fjodorja Mihajlovia. 8 S
Solovjovom sta se tako 23. maja odpravila proti Optini. V arhivu gostov
samostana je zabeleeno, da je Dostojevski tam ostal tri dni. Zapisi o tem obisku
so redki, e najve izvemo iz dnevnika Ane Grigorjevne: Fjodor Mihajlovi se je
vrnil iz Optine umirjen in opazno pomirjen. Povedal mi je veliko stvari o navadah v
samostanu, kjer je ostal dva dni. Fjodor Mihajlovi se je trikrat sreal s
znamenitim starcem Ambrozijem: enkrat v gnei med ljudmi ter dvakrat sam; iz
njunih pogovorov mu je ostal globok in prodoren obutek Iz pripovedi Fjodorja
Mihajlovia je bilo jasno, da je ta starec, katerega so vsi astili, lahko prebral srca
in due ljudi ter napovedoval prihodnost.9 Zanimiv pa je tudi izrek, ki naj bi ga
rekel Ambrozij po sreanju z Dostojevskim o njem: On je spokornik (rus. to
kajuijsja). To naj bi v oeh starca pomenilo, da je bil slavni pisatelj na pravi poti,
vendar je imel pred seboj e dolgo pot. Da to ni bila le kliejska oznaka nam
govori tudi oznaka, kako je starec Ambrozij videl mlajega filozofa Solovjova: v
tem genialnem mladenii je razloil ponos in aroganco. Toliko je znano o obisku in
sreanju Dostojevskega s optinskimi starci, mono pa je, da je bil tam e vekrat.
V zaetku romana Bratje Karamazovi pisatelj takole spregovori o starcih, kar
izpriuje njegovo poznavanje zgodovine, razmer in pomena starevstva: Treba bi
bilo povedati tudi nekaj besed o tem, kaj so pravzaprav 'starci' v naem
samostanu, in tu mi je al, da se na tej poti ne utim dovolj poklicanega in
trdnega. Vendar pa hoem poskusiti, da to povem z malo besedami in v povrni
razlagi. Predvsem zatrjujejo veaki in poklicani ljudje, da so se starci in
starevstvo pojavili pri nas, v naih ruskih samostanih, ele povsem nedavno,
8 A.G. Dostojevskaja, Vospominanija (Spomini), (Moskva 1971), 322.
9 Ibid. 323.

pred niti ne sto leti, medtem ko obstoje na vsem pravoslavnem Vzhodu, posebno
na Sinaju in na Sveti Gori e dosti dlje ko tiso let. Zatrjujejo, da je starevstvo
bilo pri nas v Rusiji e v najstarejih asih, ali vsaj, da je neogibno moralo biti, a
da se je zaradi nesre Rusije, tatarine, homatij in pretrganj odnosov z Vzhodom
po padcu Carigrada ta ustanova pri nas pozabila in so starci zginili. Znova se je
porodila pri nas konec preteklega stoletja po zaslugi enega izmed velikih
vojakov bojih (kakor ga imenujejo) Paisija Velikovskega in njegovih uencev; a
tudi dandanes, po malone sto letih, obstoji ele v prav malo samostanih in je bila
nekaterikrat celo preganjana kot novotarija, nezasliana v Rusiji. Starevstvo se
je pri nas na Ruskem posebno razcvetelo v neki znameniti samostanski pustinji,
Kozeljski optini. Kdaj in po kom je bilo zaneseno tudi v samostan v naem mestu,
ne morem povedati; vsekako so teli v njem e tretje nasledstvo starcev in starec
Zosima je bil poslednji od njih. Samostan se je bil razcvetel in zaslovel po vsej
Rusiji ravno zaradi starcev; po tisoe vrst dale so se trumoma zbirali k nam
romarji iz vse Rusije, da bi jih videli in sliali 10.
Vloga menihov/starcev v literaturi Dostojevskega
Oitno je, da so omenjena sreanja in poznavanje pravoslavne menike tradicije
za Dostojevskega pomenila velik navdih in vir za njegovo literaturo. Lahko
reemo, da je Dostojevski navkljub izredni slinosti z resninimi vzori za njegove
like (svetniki kot so Tihon Zadonski, Serafim Sarov itd., starci e posebno
Ambrozij) nekateri mu oitajo zgolj kopiranje resninih oseb starcev v literaturiin ukoreninjenosti v izroilu uspel ustvariti izvirne literarne osebe.
Resnini menihi, ki jih je sreeval, so Dostojevskega prevzeli predvsem v njegovi
tenji po orisu idealnega loveka, moralno popolnega, ki bi bil upodobljen po
Kristusovi osebi. Izmed likov v njegovih romanih najbolj izstopajo Princ Mikin v
romanu Idiot, menih Tihon iz romana Besi in gotovo najbolj relevanten za to
raziskavo, starec Zosima v romanu Bratje Karamazovi. Starec Zosima je izmed
teh oseb najbolj dodelan lik, v katerem se najgloblje razodene recepcija ruskega
menitva pri Dostojevskem.
Starec Zosima v romanu Bratje Karamazovi, ki je zadnji in v mnogih pogledih
najbolji roman Dostojevskega, zavzema posebno mesto. Z njim se sicer sreamo
le v dveh izmed 12 knjig romana - v drugi z naslovom 'Neprijetno sreanje' in v
esti, ki nosi naslov 'Ruski menih' vendar pa njegovega vpliva in pomena skozi
celoten roman ni mogoe prezreti.
Najprej sreamo starca torej v drugi knjigi, kjer sicer kvantitativno nima
prevladujoe vloge, vendar pa njegova tiha in mestoma skrivnostno-odlona
prisotnost dominira v pripovedi. Vsa Karamazova druina se zbere v starevi
celici z namenom, da bi se sprte strani v druini sooile pred nekom, ki je
nevtralen, nedolen in nevpleten. Med brati in oetom se seveda takoj zgodi
prepir, nekakna burka in zato najmlaji sin, Aljoa, ki se pripravlja pri starcu
Zosimi na vstop v samostan, doivlja globoko sramoto. Ves kaos, ki se odvija pred
10 Fjodor M. Dostojevski, Bratje Karamazovi: prvi zvezek (Ljubljana: DZS, 1968),
33-34.

omi starca pa le-ta prenaa popolnoma mirno, neprizadeto. Prav v tem je glavni
cilj pisatelja, prikazati starca s popolnim nadzorom nad seboj, nad ustvi in
doivljanji; lovek, ki je notranje tako moan in trden, da ga 'tuzemsko' sramotno
dogajanje ne more spraviti s tira, marve ohranja nasmeh. Moan kontrast s
Karamazovimi se pokae tudi v nenadnosti njihovih odloitev in delovanj,
nenadnih spremembah in nekonsistentnosti medtem ko je starec popolnoma
miren, dober do vseh in nikoli ne ravna brez vzroka ali v svojo korist.
Starec Zosima pa se nam e bolj razkrije v esti knjigi, naslovljeni 'Ruski menih',
ki je v celoti posveena njemu. V prvem delu sreamo umirajoega starca med
svojimi menikimi prijatelji. V zadnjem razgovoru z njimi ohrani nenost in milino.
V tem kljunem trenutku tudi spregovori Aljoi: Takole pa mislim o tebi: da
pojde ven iz teh zidov, med svetom pa bo ivel kakor menih. mnogo
nasprotnikov bo imel, a tudi tvoji sovraniki te bodo ljubili. Veliko nesre ti bo
prineslo ivljenje, a prav zaradi njih bo sreen in bo blagoslavljal ivljenje in
pripravljal tudi druge do tega, da ga bodo blagoslavljali to pa je najvaneje. 11
Tu sta prikazani dve glavni sploni znailnosti resninega starca: globok uvid v
duo in ivljenje oseb ter duhovna spodbuda, beseda reitve. Drugi, najobseneji
del te druge knjige pa je namenjen predstaviti ivljenja starca Zosima, ki ga
spremljamo prav od njegovim otrokih let pa vse do vstopa v samostan. Ta
pripoved ima realistien znaaj in namen, prikae nam loveko plat starca in
njegovo zgodovino v kateri lahko razberemo mnoge teke trenutke, njegove
zablode, boje in duhovno rast preko spreobrnjenja. Namen Dostojevskega je bil
prikazati nekaj karamazovskega v starevi mladosti, kar torej nakazuje prehojeno
pot od demoninega do svetnitva. S tem v zavesti in izkunji je bil lahko starec
veliko bolj relevanten sogovornik ljudem z najrazlinejimi stiskami in zablodami,
v prvi vrsti bratoma Ivanu in Dimitriju.
V osebi starca Zosima se tako zdruijo moralni ekstremi, kar je znailno za
realistino literaturo. Literarni kritiki Dostojevskemu oitajo, da je starec
predstavljen povsem enostransko, le v svoji moralni popolnosti, ki kljub sramotni
preteklosti sedaj v sedanjosti nima ve bojev, ni ve odstopanj in nagnjenja k
slabemu. Pripoved o ivljenju starca Zosima dobiva svoj navdih v mnogih
ivljenjih svetnikov; literarni vrsti, pogosti in znailni za tisti as. Zosima je trden
in enoten v moralnem smislu, ni odstopanj od pravega nauka; vendar pa k
njegovi aktualnosti in ivosti pripomorejo njegove besede o politinem dogajanju,
kar dokazuje tudi variacije v stilu njegovega govora. Dostojevski sam je zapisal,
da se starec sam ni mogel izraziti v druganem jeziku ali druganem duhu, kot
sem mu ga dal. e bi ga Dostojevski torej ustvaril druganega, bolj
'realistinega', tako ne bi bil ve poseben lovek, kot ga je elel predstaviti
Dostojevski. Literarni problem se torej zastavi v razpetosti med 'realistinim'
opisom notranjih bojev in dilem, moralne razklanosti in notranjih konfliktov ter
med opisom na nain ivljenja svetnika, kar je starec gotovo bil v oeh
Dostojevskega. Z relativno malo realistinih prvin pisatelj torej odpira prostor
nadnaravnemu.
11 Fjodor M. Dostojevski, Bratje Karamazovi: prvi zvezek (Ljubljana: DZS, 1968),
344.

'Pravovernost' Dostojevskega ?
Med tevilnimi literarnimi kritiki, filozofi, teologi in drugimi, ki so se posveali
delom Dostojevskega lahko zaznamo enega izmed najvejih nasprotji ravno pri
oceni njegove zvestobe pravoslavju oz. kranstvu. Najveje kritike s pravoslavne
strani je doivljal ravno na raun prikaza starca Zosime in drugih menihov v
samostanu. Konstantin Leont'ev mu je oital, da slika preve 'ronato' kranstvo,
da je njegov nauk o raju na Zemlji popolnoma tuj kranskemu pogledu na
nepopolnost sveta. Pisatelju sicer priznava vse najbolje namene in zasluge, da je
reil mnoge mlade pred grozeim zlom nihilizma, vendar pa mu ravno na
njegovem podroju realizma oita, da ne upoteva in prikazuje resninega
ivljenja, ki je sestavljeno iz dvojnosti zla, boleine, zloinom, strasti ter dobrote,
odpuanja, rtvovanja. Prav na podroju menikega ivljenja se je ta 'nerealnost' po mnenju Leont'eva najbolj pokazala, ko pravi: Pravoslavni menihi
imajo zelo pomembno vlogo v romanu Bratje Karamazovi. Avtorjev odnos do njih
je globoka ljubezen in spotovanje; nekatere osebe vijega razreda jih vidijo kot
tiste, ki uivajo veliko duhovno avtoriteto. Starec Zosima ima celo mistien dar
vpogleda (njegov preroki poklon Dimitriju Karazovemu, ki je bil kasneje krivo
obtoen oetomora) itd. Vendar pa tudi v Bratih Karamazovih govor menihov ni
niti malo podoben govoru dobrih menihov v resninem ivljenju, najsi bodo v
Rusiji ali na Atosu, najsi bodo Rusi, Grki ali Bolgari. Tudi zelo malo je povedanega
o menikih zadolitvah in opravilih, ni omenjena niti ena maa, niti ena molitev
Tisti samotar in resnien postnik, Ferapont, ki nima veliko stika z ljudmi, je z
razlogom opisan neprijazno in (derisively) In po nekem razlogu truplo
pokojnega starca Zosima po smrti dobi vonj pokvarljivosti, kar zmoti menihe, ki
so ga imeli za svetnika. Mislim, da to ni nain, kako je potrebno pisati, niti e
stojimo povsem na 'realnih tleh'. Mislim, da bi bilo veliko bolje spojiti moneji
mistini obutek z bolj natannim realistinim opisom: to bi bilo bolj resnino in
uporabno. Dostojevski pa v tem romanu striktno mistina obutja izrazi bolj
bledo, v govoru menihov pa dovoli, da je sentimentalnost humanitarnega
idealizma izraena navdueno in na dolgo 12. Znano naj bi bilo tudi, da optinski
starci niso priznali velike avtentinosti samemu romanu. e samo trpljenje zaradi
bolezni ob smrti starca Zosima je v primerjavi z mukami starca Ambrozija
prikazano zelo idealistino. Glavna smer kritike prikaza menitva gre v torej v
smer pomanjkanja opisa resninosti ivljenja, ki dobi v ravno v boju in konfliktu
svoj pravi odtenek. e posebej romanu Bratje Karamazovi tako kritiki oitajo
pomanjkanje tega duhovnega boja v liku starca Zosima, kar je in bi morala biti
osrednja tema asketine duhovnosti.
Izredno zanimiva in tehta je ocena Nikolaja Berdjajeva, ko presoja in obuduje
vrednost novosti, ki jo prinaa lik Zosime v primerjavi z doloeno mero
'konzervativnosti' ruskega menitva v tistem asu: Podobi Zosime in Aljoe s
katerima Dostojevski povezuje svoje pozitivne religiozne ideje, nista umetniko
posebno posreeni. Lika Ivana Karamazova je moneji in prepriljiveji, saj skozi
12 Sven Linnr, Starets Zosima in The Brothers Karamazov: A study in the mimesis of
virtue (Stockholm: Almqvist & Wiksell International, 1975), 97-98.

njegovo temo proseva moneja lu. Ni nakljuje, da Dostojevski izloi Zosimo v

samem zaetku romana. Ne bi ga mogel prikazovati v toku celega romana. A
vseeno se mu je v Zosimo posreilo vloiti poteze svojega novega kranstva.
Zosima ni lik tradicionalnega starevstva. Ni podoben optinskemu starcu
Ambroziju. Optinski starci ga niso priznali za svojega. Zosima pa je e prehodil
tisto tragino pot, po kateri Dostojevski vodi loveka. Preve dobro je razumel
karamazovsko prvino v loveku. Bol je sposoben odgovoriti na novo loveko
muko, na katero starci tradicionalnega tipa ne morejo odgovoriti. Obrnjen je e k
radosti vstajenja. Starec Optinske Pustinje verjetno ne bi mogel rei: 'Bratje, ne
bojte se greha ljudi, ljubite loveka tudi v njegovem grehu, kajti to je e podoba
ljubezni boje in vrhunec ljubezni na zemlji. Ljubite stvarstvo boje v celoti in
vsako zrnce peska posebej. Vsak listi in vsak arek boji ljubite! Ljubite ivali,
ljubite rastline, ljubite sleherno stvar. Ako bo ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila
tudi skrivnost boja v stvareh.' Starcu Ambroziju je bila ta ekstatinost popolnoma
tuja. Pri njem ni bilo te usmerjenosti k mistini zemlji in k novemu pojmovanju
narave. Ti bi bilo mogoe iskati sorodne poteze s sv. Franikom Asikim,
religioznim genijem, ki je izstopal iz meja uradnih vzorov svetosti. Vendar se
umbrijska zemlja zelo razlikuje od ruske in na vsaki od njiju uspeva razlino
cvetje. Cvetu vesoljne svetosti, ki je zrasel na umbrijski zemlji, ni para. Zosima je
le odraz prerokih slutenj Dostojevskega, ki ne najdejo umetniko popolnoma
ustreznega izraza. Nova svetost se bo neizbeno pojavila potem, ko bo lovek
prebrodil svojo tragino pot13.
Sporoilo starevstva in menitva pri Dostojevskem
Gotovo je roman Bratje Karamazovi eden izmed biserov ruske, svetovne in tudi
kranske knjievnosti, ne glede na bolj ali manj upraviene kritike. Za enega
izmed leitmotivov romana Dostojevski izbere ustanovo starevstva, cvet ruskega
menitva, unikaten pojav, ki vzklil na ruskih tleh ter je e danes navdih mnogim
ljudem po svetu. Ta izbira je silno pomenljiva, Dostojevski pa je izbral motiv
starca, da bi, poleg Legende o velikem inkvizitorju, preko njega najbolj izrazil
svoje kranstvo. Kranstvo, ki je bistveno zasidrano tako v verskem,
pravoslavnem izroilu kot tudi v ruski narodni zavesti. V liku starca se tako
odsevajo iskreno in globoko mistino kranstvo, silna tenja po svobodi in
veselju, vabilo v duhovni svet, tenja po vesoljnem bratstvu. Vsa ta svoja
najgloblja preprianja je Dostojevski na eni strani prejel od menihov ter jih potem
pretoil v literaturo in najgloblje izrazil ravno prek osebe starca.
Vabilo k radikalni svobodi, ki ga je tako globoko obutil Dostojevski je izrazil prav
preko opisa starca: Kaj je potemtakem starec? Starec je tisti, ki sprejme vao
duo in vao voljo v svojo duo in svojo voljo. S tem, da si izberete starca, se
odreete svoji volji in je predaste njemu v popolno poslunost, s popolnim
zatajenjem samega sebe. To skunjo, to strano olo ivljenja si tisti, kdor se
preda, dobrovoljno naloi, v upanju, da bo po dolgi skunji premagal sebe in se
obvladal v tolikni meri, da bo mogel naposled s poslunostjo vsega svojega
13 Nikolaj Berdjajev, Svetovni nazor Dostojevskega (Celje: Celjska Mohorjeva druba :
Drutvo Mohorjeva druba, 2011), 195-197.

ivljenja dosei popolno svobodo, to je, svobodo od samega sebe, in ubeati

usodi tistih, ki so preiveli vse svoje ivljenje, sebe pa v sebi niso nali. 14
Globoko obudovanje menihov je Dostojevski zapisal v tretjem delu druge knjige
Bratov Karamazovih, z naslovom 'Nekaj o ruskem menihu in njegovem monem
pomenu': Oetje in uitelji, kaj je menih? Dandanes izgovarjajo to besedo
nekateri prosvetljeni e kar z nasmekom, drugi pa celo kot psovko. edalje huje
je v tem pogledu. Res je, oh, res je, da je tudi v menikem stanu mnogo
zajedalcev, hotljivcev, sladostrastnikov in nesramnih potepuhov. na te kaejo
izobraeni posvetnjaki, e: 'Lenuhi ste in jalovi lani drube; ob tujem trudu
ivite, berai brez sramu.' In vendar, koliko je v menitvu poninih in krotkih,
ejnih samote in goree molitve v tiini. Na te ne kaejo tako radi ali pa celo
vobe molijo o njih; kako bi se naudili, e bi jim rekel, da bo prav od teh krotkih
in ejnih samotne molitve morda e enkrat prilo odreenje ruske deele! Saj ti so
resnino v tiini pripravljeni 'na dan in uro, na mesec in leto'. Dotlej pa hranijo v
svoji samoti Kristusov duhovni obraz krasen in nepopaen, v istosti boje
resnice, pa sporoilu najstarodavnejih oetov, apostolov in muenikov, in kadar
bo treba, ga bodo odkrili omajani resnici sveta. Ta misel je veliastna. Na vzhodu
bo zasijala ta zvezda!15
Najlepe pa Dostojevski povzema svojo fascinacijo nad menitvom z enim samim
stavkom, ki ga je poloil v usta Aljoi, ko je navedel svoj razlog za vstop v
samostan. Kot izvemo iz nadaljnjega poteka romana, je moral Aljoa zapustiti
starca in samostan ter oditi v svet. Ni pa izgubil menikega ideala, kar tudi
Dostojevski predlaga za program kranskega ivljenja vsakega, naj bo v
samostanu ali v svetu: Hoem iveti za nesmrtnost in ne privolim v poloviarski
kompromis.

14 Fjodor M. Dostojevski, Bratje Karamazovi: prvi zvezek (Ljubljana: DZS, 1968),

36.
15 Fjodor M. Dostojevski, Bratje Karamazovi: prvi zvezek (Ljubljana: DZS, 1968),
378.