BESeDA

ZLOINCI

E L E K T R O N S K A

BESeDA

K N J I G A

Fran Milinski

Zloinci

BESeDA

ZLOINCI

Fran Milinski
ZLOINCI
To izdajo pripravil
Franko Luin
franko@omnibus.se

ISBN 91-7301-212-2
beseda@omnibus.se
www.omnibus.se/beseda
2

BESeDA

ZLOINCI

BESeDA

oj ubogi prijatelj, upokojeni major Davorin Trn

je dokonno mrtev in temeljito pokopan; divji
brljan mu preprega gomilo, kjer poiva in aka sodnega dne in vesoljne mobilizacije. Taas bo vstal od mrtvih, reve, in gumbi se mu bodo svetili, da bodo vid jemali zvezdam.
Svojcev ni za njim.
Zato lahko povem, kaj mi je neko pravil, ko sva, prihajajo iz vajene krme, e krenila na kratek noni sprehod v samoten drevored.
Tisti veer je bilo izredno ivahno pri naem omizju.
Krmar je bil z vljudno besedo med nas posadil trgovca z Gorenjske, svojega prijatelja, hote ga s tem posebno poastiti, kajti nae omizje, katerega zaetek je segal
za dvajset let nazaj, je bila znamenitost in ponos njegove krme.
No, prijatelj z Gorenjske je bil vljuden in ponien gospod, hvaleen za vsako besedo, ki se mu je privoila,
in ganljivo dovzeten za one najstareje dovtipe, ki so se
hranili pri naem omizju posebe in zgolj za zunanje rodoljube, da se z njimi preizkusijo, koliko preneso.
3

ZLOINCI

BESeDA

Ko nas je z globokimi pokloni in z vdano zahvalo za

prijazno drubo zapustil el je na vlak ree profesor Duan I.: Hvala Bogu, da je e vendar odel! Nerodno je za isto mizo sedeti s lovekom, ki je e dva meseca jedel riet.
In tako je prilo na dan, da je ponini gospod z Gorenjske e v svojih vajenskih letih, zapeljan po gospodarjevem ukazu, po krivem prial in zato priel za dva
meseca v jeo.
Krmar se je opravieval, da je njegov prijatelj zlata,
potena dua; na tisti davni greh iz mladih let se res ni
ve spominjal itd. itd.
Del omizja se je hudoval in grozil, da se izseli, e prihodnji bo pozorni krmar okoli mize posadil zbirko
kaznjencev kar v njih linih krojih in, ako mogoe, z verigami na rokah.
Taas pa je posegel vmes starina, gospod Matej, sodnik v pokoju ravno si je basal pipo in zato izjemoma
imel usta na razpolago za pogovor in je rekel: Moje, ne bodite farizeji! Vsi smo greniki. Vpraam vas,
kaj dela sramoto, ali greh ali kazen? Recimo, naknadno
se je izkazalo in uradno ugotovilo, da je bil novi na prijatelj po nedolnem zaprt, ali bi tudi potem ne kazalo,
sedeti v njegovi drubi?
Vse omizje se je strinjalo, da v takem sluaju ne bi bila
ast gorenjskega prijatelja prav ni omadeevana.
4

ZLOINCI

BESeDA

Gotovo ne, eprav je sedel dva meseca, kaj ne. Nasprotno, kot muenik bi bil nemara deleen e vijega
spotovanja. Kazen torej ne dela sramote, sramoto dela
pregreek. Zdaj pa recimo, nekdo zagrei dejanje, ki bi
mu zanje sodilo po malem dva meseca jee, pa ima sreo, da ga ne primejo. Kazni torej nima nad sabo, pa pa
pregreek, in pregreek je tisto, kar dela, kajne, sramoto. Vpraam, ali s takim lovekom smemo sedeti za isto
mizo?
Omizje je molalo in mislilo.
Sodnik je nadaljeval: Ljudje boji, vi ne veste, koliko
kazenskih paragrafov je na svetu! Resnino vam povem,
ne enega ni za to mizo, ki se ne bi bil, kaj pravim: enkrat
petkrat in desetkrat e pregreil zoper to ali drugo
kazensko dolobo, pa le sedimo drug z drugim in se
imamo radi. Zato pravim: Greniki smo vsi, loimo se le
v tem: nekateri imajo smolo, da padejo pravici v kremplje, drugi se ji pa sreno umikamo do konca svojih dni.
Mladi profesor Duan je nekaj protestiral.
Sodnik pa mu je s sreno nabasano pipo zaugal in
rekel: e nocoj in vprio mene ste zagreili en pregreek in en zloin. Potolaite se, ne bom vas ovadil! Niti ne
bom vstal in el od mize. Nocojnji veerni list je zaplenjen, vi ste to vedeli, navzlic temu ali prav zato ste ga
z veliko glorijo prinesli v gostilno in ga dali omizju na

ZLOINCI

BESeDA

razpolago, da ga je italo. Tako razirjanje zaseenih

tiskovin se kaznuje kot pregreek zoper 24 tisk. zak. z
globo sto do petsto kron, pri ponovljeni obsodbi pa
vrhu tega z zaporom od enega tedna do enega meseca.
Pa to ni vredno besede. Zaplenjen je list zaradi uvodnega lanka; poklicana oblast vidi v uvodnem lanku pa
zloin veleizdaje ali po pravici ali ne, to je druga stvar;
da pa bo sodie zaplembo potrdilo, o tem ni dvoma, saj
vemo, v kakih razmerah ivimo. No in vi, gospod profesor, greste in zdi se vam umestno, da ba ta zaplenjeni
lanek nai zbrani drubi v tem javnem prostoru itate
na glas in e s kakim ognjem in tako pospeujete
nazore, ki po mnenju poklicanega oblastva merijo na to,
da se v nai dravi povea nevarnost od zunaj, kakor
poje tisti paragraf. S tem ste postali sokrivi zloina veleizdaje in si osvojili pravico do teke jee najmanj kaj
mislite? najmanj deset let!
Mladi profesor je silil v smeh, ki mu pa ni ni kaj prihajal od srca. Ozrl se je po krmi, e je navzo kak tuj
lovek, in glas mu je bil malce hripav, ko si je naroil e
etrtinko.
Sodnik je spustil par monih dimov od sebe. Sicer pa
vsak pometaj pred svojim pragom! V svojih vseuilikih letih sem bil blagajnik naega akademinega drutva. Potreba, e bolj pa prilika in predvsem nezrelost in

ZLOINCI

BESeDA

lahkomiselnost so me zapeljale, da sem poneveril drutvu nad sto goldinarjev, zanaajo se, saj potegnem ez
par mesecev ustanovo in potem poravnam vse z obrestmi vred. Po nakljuju je ta stvar prila nenadoma in pred
asom na dan; jaz brez denarja tri dni so mi dali odloga ali sem cepetal! Komaj, komaj sem si na posodo
izprosil potrebno vsoto, da sem prepreil ovadbo. Tako
sem e uel jei. Da, da, gospod profesor Duan, ni vam
ne bom zameril, ako ne marate ve sedeti v moji drubi.
Profesor Duan je zopet nael ravnoteje; ez mizo je
tril s svojim kozarcem ob sodnikovega in rekel ivio!
Oglasil se je notar nae drube, trebuni gospod
Tone, in je rekel: Mlada kri, mlada kri! Ko sem bil v peti
gimnazijalki, ali sem bil gad! Proti koncu drugega polletja je bilo; bal sem se izprievala vedel sem pa zakaj e bolj pa oetove jeze. Pa sem oetu vlomil v
pisalno mizo, mu pobasal tri stotake, pa hajdi v Trst!
Namenjen sem bil kar tako, brez potnega lista in brez
vsega v Ameriko. Policija me je nala na nekem brodu,
namenjenem menda v Jakin, za sodi sem bil skrit, kar
kontrabant sem se hotel peljati in pet emelj sem imel
s sabo. e sedaj nazaj mislim, sam sebe ne razumem, kaj
se mi je taas godilo v mojih moganih.
Zdravnik dr. agar tako se mu je menda reklo,
ker je za vsako malenkost, makar za nahod, koj predla7

ZLOINCI

BESeDA

gal operacijo je pokimal z glavo in pripomnil: Puberteta! Potem pa je povedal svoj dogodek: Sodnik
ima prav. O duevno podvrednotnih protidruabnih
elementih, o rojenih hudodelcih in o hudodelcih iz navade ne govorim. Ali tudi pri normalnem, potenem,
drubi koristnem loveku je skoraj res od golega sluaja,
od sree ali smole odvisno, ali je ugleden dostojanstvenik ali za vse ivljenje v kraj potisnjen omadeevanec.
Mene je imelo e grdo pri fraku; tiso vragov, e danes
me je groza, e se spominjam, v kaki nevarnosti sem bil
vsa moja bodonost je visela na tankem lasu ...
Stvar je, hvala Bogu, zastarana te paragrafe poznam!
zato jo lahko zdaj pravim.
Sekundarij sem bil tukaj v bolnici, mlad in strahovit
krokar. Preve energije, premalo telesnega dela telovadili taas e nismo, po hribih tudi ne lazili, in e lovek drugae ne zna duka dati prekipevajoi telesni sili,
jo pa ubija z alkoholom. Torej krokali smo navdueno
in vztrajno. Policaji so nas poznali; e smo kriali po
cesti, so nas vljudno opozorili, naj uvamo noni mir, in
e se nismo brigali za opomin, so bili tako pametni, da
so salutirali in li svojo pot. Pa nam zanese vrag neki
veer novega policaja naproti. Ta nas ni poznal niti ni
vedel, kako se ravna s pijanci, skratka, ko smo kakor po
navadi docela prezirali njegov opomin, se je util ua-

ZLOINCI

BESeDA

ljenega, privlekel je tiste svoje bukvice na dan, nas vpraal, kako se piemo trije smo bili in lepo resno in
poasi si zapisoval naa imena: Janez Meningitis, ivko
Tebece in Vratoslav Laparotomija. Zlasti zadnje ime mu
je bilo preteavno, ponavljal ga je Laparomatija mi
v krohot, razjezil se je, nemara se mu je zasvitalo, da ga
vleemo, pa prime mene in e enega za roko halo: V
imenu zakona aretirani! Menite, da sem taas sploh kaj
preudarjal ali namerjal kar samo od sebe je prilo, da
sem policaja zgrabil za vrat. Tovaria sta tudi storila svoje, ena dve je bil mo na tleh; e malo osuvali smo ga,
potem pa zbeali in s seboj odnesli e njegovo knjiico
kot dokaz svojega junakega ina, ki smo bili tisti hip
nanj neznansko ponosni. Toda ta maek drugega dne,
ko smo med dnevnimi novicami itali, da je bil policaj
pri nonem napadu lahko pokodovan, in ko smo po
ovinkih poizvedeli, da se na junaki in uradno imenuje hudodelstvo javne posilnosti 81 k. z. kajne, sudac? in se kaznuje z jeo od enega do petih let! In na
doktorat bi bil el rakom vigat in z njim vsa naa bodonost. Tiso vragov, taas sem si kupil kazenski zakon
in ga ital in ital. Ali nas je imelo! Ali smo odslej lepo
molali po cestah! Povem vam, zaprti nismo bili; strah
pa, ki smo ga taas prestali, je bil za nas v naem poloaju nemara huja kazen nego za drugega, kateri nima

ZLOINCI

BESeDA

esa izgubiti, zaprtje v jei. Nikomur ne privoim esa

takega!
Tako je vedel vsak kaj povedati in sodnik je rekel:
Lepi hudodelci sedimo vkup. Prav je, da je prijatelj z
Gorenjske odel, menda res e ni spadal v nao drubo...
Tisti veer je torej bilo, ko me je Davorin Trn iz krme
s sabo zvabil e na izprehod v molei drevored.
Bil je izredno dobre volje, dral me je pod pazduho,
zavigal je veselo fanfaro, udno vase se je zasmejal in
potem rekel: Nocoj ste se izpovedovali svojih grehov,
jaz pa sem molal. Molal sem, ne, ker nimam niesar
na vesti, ampak ker moja stvar morebiti e ni zastarala
in je rahlo reeno prekleto koljiva. Porotniki navsezadnje ne vem, kaj bi rekli; ali tudi preiskovalni zapor je neroden in pri nekaterih zloinih obligaten ...
tudi jaz sem si kupil kazenski zakon, neprijetne bukve:
celo o vealih je v njih branje ...
Zopet se je tiho zasmejal ...
Potem je povedal svojo zgodbo.
Ve, to je bilo oni as, ko sem bil blagajnik Drutva
zoper bedo. Za take posle so upokojeni majorji kakor
nala, pa e prav odlini in celo brezobzirni morajo biti
vasi. Zakaj? Zato: Kjer je beda, tam je tudi zanikrnost,

10

ZLOINCI

BESeDA

in ne vedno, toda skoraj vedno je ba zanikrnost vzrok

bede. Zoper zanikrnost pa je treba zaropotati. In sploh,
im odloneje nastopa, tem manj se ti bodo lagali, laejo pa vsi prosilci ali vsaj mono pretiravajo; takna je
pa e stara obiajna oblika prosjaenja za podpore.
Tako sem se seznanil tudi z druino Koretovo.
Neka dama, podpornica naega drutva, mi je poslala
Korelo, naj jo posluam in potem pomagam, kakor bo
kazalo.
Korela je bila suha, izmuena enska. Na glavi je
imela rno ipkasto ruto, ogrnjena je bila s pelerino,
roke so ji tiale v rnih polrokavicah, skratka obleena
je bila tako, kakor se oblaijo enske, ki prosijo v boljih
hiah in ne marajo, da bi jih odpravili kar pri durih, kakor se odpravijo vinarski berai ob petkih; poznalo se je
pa obleki, da je izproena in znoena iz raznih krajev.
Govorila je gladko, uporabljala izbrane besede, imela je
pa precejnjo vajo v takih poslih, in manir je znala ve
nego jaz: pri vsaki besedi: oprostite in: prosim. Desnega oesa ni imela ...
Razkladala in toila mi je svoje razmere. Njen mo je
agent, ivalne stroje prodaja in pa tiste svete podobice
z godbo, vse na obroke. Pred tirinajstimi dnevi je odpotoval, pet goldinarjev ji je pustil za ivljenje, po navadi
ni izostal ez en teden, dan na dan ga je priakovala: ni

11

ZLOINCI

BESeDA

ga niti pisma od njega niti denarja! Bila je pri tvrdki, za

katero potuje, in prosila za par goldinarjev na njegov
raun, pa so jo hoteli ven vrei, ker ima mo tako e ve
predujma nego zasluka. V skrbeh je, ali se je mou kaj
pripetilo; iveti pa tudi nima ob em s svojimi otroii,
obupati mora, e se je ne usmilijo dobri ljudje.
Priel sem jo izpraevati po obiajnem kopitu.
Koliko imate otrok?
Prosim, ivi so trije.
Koliko jih je umrlo?
Prosim, enajst.
Enajst? Vso ast! To je precej! Kaj ste pa poeli z njimi?
Prosim, slabotna sem ... prepila hrana ... mraz
... in vedni strah ... Pa saj je bolje zanje, da jih je vzel
Bog!
No, in ivi otroci, koliko so stari?
Prosim, najstareja, Malka, je stara devetnajst let, pa
ta ne stanuje doma, stanuje pri botrici in hodi v zadnji
letnik uiteljia. Ustanovo ima, drugo pa botrica trpi iz
svojega. Doma imam dva: Mirko je pet let star, Ivo tri
... kar sama sem ju doma pustila v zaklenjeni sobi...
ujte, sem rekel, kar naravnost mi povejte: va
mo je pijanec, kajne? Koliko asa pa je e tak?

12

ZLOINCI

BESeDA

Prosim, pil je e takrat rad, ko sva se spoznala. Saj ga

ne bi bila vzela, pa mi je tako ivo prisegal, da pusti pijao. Potem pa je bilo vedno huje. Zdaj, e nima e navsezgodaj ruma, se tako trese, da si e evljev sam ne
obuje!
Vas pretepa seveda?
Prikimala je, in ker sem jo le e vpraujoe gledal, je
povesila glavo in rekla: Tega je e dolgo, pet let, odkar
mi je izbil oko. Pa sem mu odpustila. Pijan je bil in v
pijanosti ljubosumen. Taas bi ga bila lahko dala zapreti, pa je kleal pred mano, jokal se, butal z glavo ob tla
in se pri ivem Bogu rotil, da ne pokusi ve ganja. Komaj teden dni se je dral besede ...
Drugega ni bilo priakovati. Pijanec se ne pobolja.
Tepeni ste bili in tepeni e boste, dokler bosta ivela
vkup. In prvi pot zdaj tudi ni, da vas je pustil brez poroil in brez denarja. Bog ve, koliko let e takole okoli
pritiskate kljuke, da preivljate sebe in deco in tistega
svojega pijanca. Zoper tako bedo ni pomoi, dokler bosta vkup ivela. Ali se kaj briga za otroke? Ni?
Bi se e, pa kaj, ko je vedno pijan. V pijanosti pa je
kakor zverina. Nikogar ne pozna, ni mu ni sveto. Lastna hi ni bila varna pred njim, morala sem jo dati iz hie;
Bog, da jo je hotela botrica!

13

ZLOINCI

BESeDA

Nakazal sem ji majhno podporo za prvi hip in obljubil, da se zavzemam zanjo in za otroia, toda le s pogojem, da se ukloni mojim odredbam.
Bil je sluaj, kakrnih je dosti in kjer zgolj s podporo
ni kaj pomagano, ako hkratu ne dosee, da se druina
loi od oeta. To je jasno vsakomur le prizadetim ne.
Popoldne sem poiskal drutveno podpredsednico,
pokojno Fajfarico, pa sva jo mahnila na lice mesta, da se
prepriava, kako in kaj.
Koretovi so stanovali pred mestom vsa beda in
nesnaga je tam na kupu. Niso le ceneja stanovanja, ki
zvabljajo ljudi semkaj, ampak zlasti to, da tukaj ni toliko
tistega zoprnega raznovrstnega neprijetnega nadzorstva, ki greni ivljenje po mestu, in pa e nekaj: ljudje,
ivei v nerednih razmerah, se radi selijo vkup, enaki
med enakimi se najbolje poutijo.
Procesija bab naju je spremljala na dvorie, pokazat
Koretovo stanovanje, in je spotoma hitela nama dajati pojasnila. Danes dopoldne se je privlekel domov,
mrha pijana. Vrata so bila zaklenjena, nje ni bilo doma,
je pa okno ubil in se je noter prevalil kakor prai. Uboga otroia, kako sta kriala ...
V prisilno delavnico z dedcem, pa bo dobro, prej
ne! je dela druga in tretja se je zgraala, da se taki pijanci podpirajo, seveda nje, govornice, ki ima treznega
moa in pet otroiev, nje nikdo ne vidi.
14

ZLOINCI

BESeDA

Skratka, kakor obiajno: malo usmiljenja, malo hinavstva in precej zavisti je donelo iz ust najinega astnega
spremstva in under je bil tak, da je privabil Korelo v
duri.
Bilo jo je sram, ko me je spoznala; hitro naju je prosila, da vstopiva, in je zaprla duri.
Tako smo bili v Koretovem salonu, ki je hkratu sluil za kuhinjo in za vse drugo.
Ali je mo doma? sem vpraal bolj tiho. Ker ga ni
bilo videti, sem pa domneval, da kod lei in spi, in mu
nisem maral motiti prepotrebnega spanja.
Prosim, spi, je rekla in pokazala z glavo proti kotu,
kjer je v resnici nekaj hrealo. Prosim, lahko streljate
s kanonom, pa se ne bo zbudil. Kaken je priel! Ves raztrgan in po obrazu rn in krvav, Bog ve, kje so ga zopet
stepli. Kolikokrat jo je e izkupil, pa mu pijanemu jezik
e vedno ne da miru. Zdaj je ob edino obleko, ki je mogel z njo med ljudi kako bo zdaj sluil? Oprostite,
vsa sem zmeana, koj stopim po par stolov: pri nas ...
in hotela je skozi duri.
Pustite! sem rekel in taas ele sem postal pozoren,
da je soba pravzaprav prazna: ni stolov, ni mize, ni
postelj, le skrinja, par kupov cunj po tleh, nekaj oblail,
viseih na durih in na steni, in nekaj kuhinjskih brkljarij na ognjiu.

15

ZLOINCI

BESeDA

Prosim, pozimi smo vse razsekali in pokurili, je pojasnila, tako je bilo mraz in mo je rekel: Spomladi pojdemo tako v Trst, tam lahko dobi slubo hinika in bo
zraven zopet evljaril. e bi se le hotel zopet poprijeti
evljarstva! Koliko bolje smo iveli, zasluek ni velik, ali
stanoviten, in vsaj doma se je dral mo in ni toliko popival.
Prekinil jo je iv otroki jok iz kota za ognjiem. Fajfarica je stikala po sobi, krilo je drala visoko, kakor da
brede vodo, pa je nala poleg smreega pijanca oba
otroka. Stareji, petletni, je izmaknil oetu znano stekleniico, jo odmail in pokual vsebino, mlaje pa je
radovedno zijalo, iztegalo roici in cmevaje zahtevalo
tudi svoj dele. Ko pa jima je Fajfarica vzela nevarno
igraico, sta se slono priela dreti.
Mati je skoila k njima in z gronjo: Ata se bo zbudil, hitro ustavila jok. Privedla ju je blie obleena
sta bila bolj ne, nego da, umazana, rumena, suha.
Fajfarica je e vedela, kaj in kako, in rekla: Otroka
nesite e danes oba v bolnico!
Prosim, je odgovorila mati, saj sem e sama hotela, pa nimata toliko oblei, da bi mogla z njima ez
cesto.
V svojo pelerino ju zavijte in nesite, enega za drugim
potem jima e napravimo oblekci! je svetovala Fajfarica.
16

ZLOINCI

BESeDA

Jaz sem e vpraal: Zakaj pa niste li v Trst? Zakaj pa

ne prine mo zopet s evljarstvom?
Prosim, je rekla, za pot nisva imela denarja in pa
orodja mo ni ve nima ... e bi dobil kod kakih trideset goldinarjev, je rekel, da si nabavi zopet orodje, bi
koj priel evljariti. Saj je bil dober delavec.
Rekel sem ji, naj mi polje moa, da ga spoznam, morebiti se kaj pametnega pomeniva in la sva s Fajfarico.
Na dvoriu zbrano radovedno soseino sva pozvala, naj skrbi, da se otroka preneseta e danes v bolnico.
Ta ukrep se jim je videl senzacionalen in zato so z vnemo obljubile svoje sodelovanje.
Po poti domov sem rekel Fajfarici: eprav nisva ni
sedla, spanja le nisva odnesla pijancu.
Spanja ne, je odgovorila Fajfarica, tem ve pa
bolh! Nala sem vzela najkraje krilo in natupala sem
nogavice s caherlinom, toda kakor vidim oziroma utim, ni dosti pomagalo. Bila je enska izkuena na
polju dobrodelnosti.
Drugega dne je bil mir; ne Koreta ni bilo blizu, ne
Korele jima e ni bila sila. Le Fajfarico sem sreal na
cesti in mi je iztresla svoj koek novic.
Otroka sta v bolnici, je pravila, oba e novo obleena in se prav dobro poutita. Zdrava sta, ali sestra-

17

ZLOINCI

BESeDA

dana, da je groza, kar ne dasta se napasti. iva sta, po

bolnici tekata za usmiljenkami, tako sta prila tudi v kuhinjo, kjer sta hitro iztaknila pomije in se z veliko slast
jo spravila nadnje. Ne ubogata rada, le e ju kdo postrai, da bosta morala domov, se koj vdasta. Stareji, ki je
pet let star, bi vsaj kri e lahko znal narediti, pa ga ne
zna, pa pa preklinja v treh jezikih, slovenski, nemki in
laki, in manja opica verno brblja za njim. Taka sta kakor cigana. Najstareje dekle, Malka, ki je uiteljska
kandidatka in stanuje pri botri, ta je res pridna, te dni
ima zrelostni izpit in ni dvoma, da ga naredi. V jeseni bo
pa e imela kako slubico in potem bi se dalo nemara
urediti, da gre mati z malima ciganoma k njej.
Izborno, sem rekel, sluaj je reen!
Par dni pozneje se je prikazala zopet Korela.
Oprostite, je rekla, da ni moa, kakor ste blagovolili naroiti. Toda mo je tako spraskan, marogast in raztrgan, da se ne upa drugae na cesto kakor ponoi. Zelo
je hvaleen za blago pomo, pride se e sam zahvalit
... Hudo rad bi zopet priel s evljarstvom, ali treba je
orodja in blaga in poteno opremljene delavnice ... in
tvrdki, ki zanjo potuje, bi moral vrniti predujem ... e
bi mogel kod dobiti kakih sto goldinarjev ...
Veste, sem jo ustavil, premiljeval sem o tej vai
stvari. Pijancev poznam mnogo, poboljanega prav no-

18

ZLOINCI

BESeDA

benega. Ne verjamem, da bo va mo prva izjema. koda se mi zdi vsakega vinarja, ki ga potroimo za poizkuse ga poboljati. Orodje, blago, oprava, kar mu nabavimo, vse bo lo za rum. Kar meni verjemite! Preprian sem, vaega in vaih otrok trpljenja ne bo konec, e
ne greste pro od moa.
Prosim, teko mi je ... pred oltarjem sem mu obljubila zvestobo.
Kaj e! sem rekel. Zvestobo ste obljubili mou po
boji podobi, ne pa pijani zverini. Glejte mo se vam
smili, otroka pa ne, ki morata isto podivjati v takem
ivljenju!
Otrla si je solzo. Prosim, kako sta srena v bolnici!
Stareji se je e nauil jesti z lico.
Saj ni treba mou jemati vsega upanja, sem nadaljeval. Recite mu tako, naj se najprej pobolja in si zaslui zaupanje, potem mu utegnemo nakloniti potrebno podporo. Saj se ne mudi tako s evljarstvom, en mesec ali dva naj le e potuje za svojo tvrdko in dobro se
naj dri in trezno. Bomo videli ... Otroka sta tako v
bolnici, vi greste lahko v kako delo, v teku dveh mesecev si oba kaj prihranita, vi in mo, ako bo res ... Potem vama pa e drutvo see pod pazduho. e pa mo
ostane, kakren je, potem se ne brigajmo ve zanj, naj
poenja, kar hoe, vi z otrokoma ga pustite in se prese-

19

ZLOINCI

BESeDA

lite k herki Malki, ki bo taas e imela slubico uiteljice, nekaj podpore se vam bo pa tudi dobilo.
Ne vem, kaj bo rekel, je zatarnala, hudo mi je misliti na loitev.
Bila je videti potrta, ko je la.
Pa pridrvi proti veeru Fajfarica: Hola, popoldne je bil
Kore v bolnici, smrdel je po ganju in zahteval otroka:
on je oe, njegova sta otroka, on stori z njima, kar hoe!
Pa so mu izroili otroka, braniti mu ju niso mogli brez
sodne prepovedi. koda za revka stareji se je bil
pravkar privadil jesti z lico, prej menda vse svoje ive
dni e ni videl takega orodja.
Tako je hitela praviti in poirek konjaka ji je prav dobro del.
No, da! Podpore deliti je jako lahko: denar vsakdo rad
vzame. Pomagati pa je zelo teko! Vsaka pomo, da bo
trajna, zahteva predvsem, da se izpremene zanikrne
razmere, ki so vzrok bedi. Ta izprememba pa ne gre
brez bolein in brez boja ako sploh gre. Dedec se
je pa po svoje maeval, ker mu nismo kar jadrno pomolili zaelenih sto goldinarjev. Zdaj smo bili tam kakor od kraja!
Moja misel je bila ta: Ako baba ne mara pro od dedca, pustimo vse v miru, saj ne pridemo do nikakega cilja.
Fajfarica pa: Ne in ne, otroka sta revea, otrok ne
smemo zapustiti! Korela res nima mone volje, ali ka20

ZLOINCI

BESeDA

dar bom jaz rodil leto za letom tirinajst otrok mi je

oitala Fajfarica je tudi ne bom imel. Zato ne smemo
Korele dosti vpraevati in posluati, ampak ji po resnem preudarku kar ukazovati, sodie kot varstvena oblast pa je poklicano, da nam pomaga! Fajfarica je bila
res izborna enska.
el sem torej na sodie. Tam so me poiljali iz ene
sobe v drugo, slednji sem se sreno ustavil pri mladem
gospodu; menda se je zbal, ko sem mu povedal, da sem
major, in me ni naprej zapodil. Bil je prav prijazen gospodi; take lepe kravate ne vidi vsak dan, kakor je diila njega, ponudil mi je celo stol in vse sva se pomenila.
Obljubil je, da bodo oroniki preiskali vso stvar
zasliali bodo prie in potem bo sodie ukrenilo svoje.
Vpraal sem, e lahko otroka takoj zopet vzamemo;
odgovoril je, naj raji poakamo e bo sila, bodo e
oroniki storili svoje.
Prosil sem ga e pojasnila, v kolikem asu se utegne
stvar reiti. Povedal je, da v kakih treh, tirih tednih; seveda nadaljnjih tirinajst dni ima Kore e pravico pritobe, in e se pritouje do konca, pa lahko par mesecev potee, preden stvar stopi v pravno mo ...
Dovolil sem si pripomnjo, da so razmere pri Koretovih tako napete, da lahko kar v hipu pride do katastrofe mladi sodnik pa me je potolail: Saj so oroniki tukaj! Imel je ganljivo zaupanje v oronike in ne21

ZLOINCI

BESeDA

koliko sem e dvomil, ali sem prav storil, da sem el na

sodie, ali bi se ne bil bolje obrnil naravnost na oronike.
Torej akati!
Korele ni bilo ve k meni, ne vem zakaj ne ... zatekala se je raji k Fajfarici. Podpirali smo ji otroka z mlekom in kruhom zase in za svojega ljubega moa si je
pa e drugod priberaila prehrano. Herka Amalija
je prebila zrelostni izpit s prav dobrim uspehom in komaj je priakovala, da jo nastavijo in da vzame mater in
bratca k sebi. Stopil sem k deelnemu olskemu nadzorniku in jo priporoil, naj jo vtakne im dalje pro od
Ljubljane kam v hribe, kamor dedec izlahka ne najde za
njimi. Nadzornik je obljubil, da bo upoteval razmere
vsa stvar je bila torej v dobrem tiru.
Ali lovek ne bi verjel, kako teko je reiti ljudi iz
movirja bede!
Pretee teden, preteeta dva, pa prisopiha zopet Fajfarica nadme: Malka je poslala vest oe je pretepel
mater, da nezavestna lei, e e ni umrla; soseda je bila
prihitela k botrici ji to sporoit za bojo voljo naj torej poveznem svoj klobuk na glavo in teem na sodie!
Seveda jaz koj pokonci in jo uberem tja proti hramu
pravice, pa ko zagledam sodno poslopje, se mi obude
spomini, kako sem romal od vrat do vrat in kako dolgo

22

ZLOINCI

BESeDA

tukaj stvar potrebuje, da stopi v pravno mo pa

sem se obrnil in se peljal na oronitvo.
Tam loveku res bolje postreejo. Bridki mo postave me je poslual, e se je opasal in okomotal in la sva
h Koretovim.
Njega, Koreta, ni bilo doma. Korela je leala na tleh,
glavo je imela v naroju Malke, ki je sedela na tleh in
moila materi elo, oni mali, ki se je v bolnici seznanil z
lico, je pa pripravljal obkladke. In smrdelo je, da se mi
je kar elodec obraal.
Malka je bila v zadregi. Hitela je praviti, da ni tako
hudo, kakor se je bala ... mami je le slabo ... pa ji e
odlega ...
Oronik se je sklonil ez bolnico, potem se je ozrl e
po sobi, res je nael na tleh za pest enskih las in mi jih
pokazal. Naroil je e Malki, e bo treba, naj le poljejo
k oronikom. Potem sva zopet la skozi vrsto zbranega
radovednega enstva in naraaja.
op las ji je izruval, je rekel oronik, to je res, toda
ali jo je to spravilo ob zavest, je drugo vpraanje. enska
je pijana, tako smrdi iz nje kakor iz piritnega soda!
Obljubil je, da napravi ovadbo na sodie, in la sva narazen vsak na svojo stran.
Korela pijana! Vrag veruj kaj ljudem! In jim pomagaj!

23

ZLOINCI

BESeDA

Ogoren sem bil. Zamalo se mi je zdelo, da sem smatral to ensko za pridno in da sem se ji dal na led speljati
s svojo usmiljenostjo, jaz, ki sem se tel za strokovnjaka
na polju sistematine dobrodelnosti.
Toda prezgodaj sem sodil in se jezil. Korela je bila
usmiljenja vredna reva, eprav je bila pijana. Tista njena pijanost je bila obupen poizkus samomora ... Tako
se je prila opravievat k Fajfarici in njeni povesti se je
poznalo, da ni izmiljena. Mo, ki je docela zanemarjal
svoj posel, je priel domov in zahteval od ene denarja
ako si ona slui denar Bog ve kako, mora vsaj on tudi
imeti kaj od tega. Povedala mu je, da ni nima in da bi
morala z otroki vred poginiti, da je drutvo ne podpira
z ivili. On pa le: Denar sem in denar, obkladal jo je z
najgrimi priimki in oitki in uil otroka, kako naj zmerjata mater. Zavpila je nad njim, on ji je skoil v lase, si jih
ovil okoli roke in vlekel eno na tla, na kolena. Taas, v
duevnih in telesnih boleinah in vsa obupana, mu je iz
epa potegnila steklenico in izpila v duku vso vsebino,
ki jo sicer tako mrzi. Nato se je nezavestna zgrudila.
Tako je pravila Fajfarici. Zdaj vsaj uvideva, da ji res ni
ve moi obstajati z moem, in voljna je storiti, karkoli
izprevidimo, da je prav za otroke.
Posvetovala sva se s Fajfarico.
Ali naj poakava, kaj poree sodie? Zdaj ima v rokah mojo ovadbo in ovadbo oronika, zdaj mu ne bo
24

ZLOINCI

BESeDA

teko izvaliti svoj sklep in vzeti Koretu mo nad otroki.

Beite mi s tistim sodiem, je rekla Fajfarica. Oba
sta bila gor klicana, Kore in Korela, pa ju je sodnik
ozmerjal: ,Kaj mislita zakonski morajo drug z drugim
potrpeti; kar je Bog zdruil, ne sme lovek loiti! in silil
je Korelo, da mora mou odpustiti, pa je rekla: da, in se
podpisala. Ali naj bi rekla: ne, da jo potem mo doma s
sekiro ubije? Beite mi s sodiem!
Sodia res niso kos takim vpraanjem. Tam so gospodje bolj pravniki kakor ljudje. Stopila sva torej e
enkrat s Fajfarico vkup k olskemu nadzorniku, mo
ima ve otrok kakor denarja, z njim se je dalo govoriti in
dosegla sva to: zagotovil je Malki takoj prosto uiteljsko
mesto v I., tri ure od eleznice; stanovanje je na razpolago, koj gre lahko tja. Dobro! Nae drutvo preskrbi
najnujnejo opravo, selitev in zaasno prehrano Malka, mati in otroka naj se kar hitro in natihoma preselijo v I. in Koretu ni povedati!
Korela in Malka sta se obvestili o naem nartu, obe
preseneeni in zadovoljni, in domenilo in ukrenilo se je
vse potrebno.
No in tako je priel veer 29. avgusta.
Doma sem bil in lovil ribe. Saj ve, taas sem stanoval
e v oni stari hii tik za Ljubljanico. Stanovanje je bilo

25

ZLOINCI

BESeDA

pritlino, okna so gledala na vodo; tako mi je bilo v

izborno zabavo, sloneti v oknu in paziti na vrvico, kdaj
se zgane nikomur na potu in brez zijal okoli sebe. Iz
stanovanja sem imel svoje stopnice na Ljubljanico in na
Ljubljanici svoj lastni oln. Pa ni treba misliti, da sem
ribe kradel imel sem poteno in pravilno ribolovno
karto.
Lovil sem torej ribe in vmes ulil svoj cviek s slatino.
ivo se spominjam vsega, kakor da je bilo nocoj. Tri
mrene sem ujel in eno peenko pa so tudi lipani v
Ljubljanici, da ve, celo kako postrv naleti vasi! Med
tem se je dodobra znoilo, pustil sem ribe in slonel kar
tako v oknu, dihal hlad in dremal. Kar me je vzdramil
krik in um, prihajal je od mostu, ki mi ga je prikrival
ovinek hie. Kaj je to? pravim asa sem imel dovolj,
pa stopim dol po svojih stopnicah in ez kamenite ploe ob bregu v svoj oln odtod se je videlo na most.
Na razsvetljenem mostu rna gnea. Kaj vpijejo, se ni
dalo razloiti, predale je bilo. Stojim, gledam eno
minuto, dve taas nekaj zadene v moj oln, komaj
sem se ujel, toliko da se nisem prekopicnil v vodo.
ine mi misel v glavo poenem, pogledam res: e
sem dral za suknjo loveka, ki ga je voda tiala ob
oln.
Lep plen!

26

ZLOINCI

BESeDA

Kaj sem hotel! Prijemljem, dvigam in udni ta plen

poasi in previdno ob olnu izvleem na breg. Dedec je
bil nezavesten; ali iv ali mrtev kaj sem vedel.
Komaj sem ga imel na kopnem, revea, in sem e preudarjal, kaj in kako bi z njim, e se je priel daviti in bruhala je iz njega voda, kakor iz tiste kamenite glave pri
cerkvi Sv. Florijana. Dral sem ga, brisal mu obraz, teko
je sopel, koleni sta mu klecali, drugega ni zmogel, nego
zamrmral je nekaj, taas sem mislil, da zahvalo, morebiti pa je bila kletev. Radoveden sem bil, kako bitje sem
pravzaprav ohranil lovetvu.
S trudom sem ga zrinil po stopnicah navzgor v sobo,
prislonil sem ga ob steno, pregrnil sem divan z rjuho in
ga posadil nanj. Potem sem natoil konjaka in mu ga vlil
v usta.
Poiral ga je, zamial je, potem je rekel: e! No,
torej!
Spoznal sem, da utegnem opraviti svoje reilno delo
brez padarja. Natoil sem mu e kozarek, veselilo me
je, kako je z omi spremljal natakanje skratka: vidno
so se mu vraale telesne in duevne sile. e en kozarek,
pa je e razlono zaklel, hvala Bogu!
Bil je bolj majhne rasti, malo skrivljenih nog, koenega, golega obraza, kakih petintirideset let star, obleen po meansko ali dobro, ali slabo, se ni loilo, ker

27

ZLOINCI

BESeDA

je bil moker, da se je kar cedilo od njega in pa narodni

znak je imel pripet na suknjo.
Mislil sem, ali bi mu e skuhal aj; pa sem preudaril,
da ne. Toliko se je e zopet okrepil, da ga bo lahko odpraviti domov, doma so morebiti v skrbeh torej v voz
z njim, pa domov! Naj se e doma z njim malo pozabavajo! Jaz sem bil ves moker, in v sobi so mi stale lue.
Imel pa nisem nikogar, da ga poljem po voz saj
ve, samec sem imel le postrekinjo, posteljo mi je prihajala postiljat in evlje snait in prah je vasi malo pobrisala, e jo je bila volja. Stanoval sem v onem koncu
hie nad vodo sam, treba torej, da grem ez dvorie v
spodnji konec ob cesti, tam e dobim loveka, ki ga poprosim, da mi stopi po izvoka.
Dedca mi nikdo ne ukrade, e ga pustim za hip samega, sem si mislil, pa grem tak, kakren sem bil, kar
v copatah iz stanovanja. Ali ko pridem na dvorie, se
spomnim: Kam pa naj pelje izvoek dedca, morebiti
niti tukaj ni doma, ampak je tujec.
Vrnem se torej, da ga vpraam, kdo je in odkod, odprem duri ali ti ne dri dedec steklenice s konjakom
pri ustih, in poira in poira!
No, ivio! sem rekel in si mislil: Temu niti ne bo
treba voza, ta pe tudi najde svojo pot.
Moj gost na divanu je iroko upiral oi vame, odstavil pa ni steklenice, e je lok lok lok teklo vanj, pre28

ZLOINCI

BESeDA

den jo je dal od ust. Zdaj se je globoko oddahnil in rekel: Prekleto je dober!

Kako se poutite? sem ga vpraal in zdaj me je prielo jeziti, da sem si z njim oneistil sobo, in zakaj ga
nisem pustil v vei, pokore! Ali naj poljem po voz? Kje
pa stanujete?
Mokri prijatelj se je oziral po sebi, okoli sebe, po sobi
in skozi okno. Potegnili ste me iz vode. Skoraj sem
gagnil ... Kimal je z glavo, zmigaval z njo, potem je
skremil obraz in rekel z jokavim glasom: Ljubi moj
gospod, alostno je, da loveka krivica in obup poeneta
v vodo in v bridko smrt. Vi gotovo mislite ... toda jaz
sem poten lovek, olikan lovek ich kann auch
deutsch, mein lieber Herr, mich verfolgt ein Unglcksstern. Priel je glasno ihteti.
Pomirite se, sem ga tolail, tudi za vas bo kaj pomoi na svetu! Saj je Bog nad nami, Bog gotovo ni pozabil na vas! Take tolailne besede, ve, je treba imeti vedno pri rokah, vasih ve zaleejo kakor drobi.
Mo si je s prsti obrisal oi in nos, potem je steklenico
zopet nastavil k ustom. Bil je konjak po deset kron, lahko mu je dial! Bog ve kaj imenitnega nisem reil lovetvu, sem si mislil, ko je tako poiral. Zanimanje zanj
mi je edalje bolj plahnelo, stvar mi je postajala dolgoasna. Rad bi se ga bil odkrial.

29

ZLOINCI

BESeDA

Toda gost moj je sedel kakor priliman, buljil predse in

poihteval skozi nos, na levi strani nosu je imel velik mozolj, bel in zrel, oi so se mi zaele spotikati ob tem mozolju. Potem pa dvigne svojo desnico in mi pod nos pomoli svoj palec. Na palcu ni bilo videti ni posebnega, le
noht je bil rumen in zguban.
Tako sem pohabljen, vidite! Pa ne dobim od nobene
strani ni podpore. Ves sem bolan. Ali verjamete, e
malo zakaljam, pa me v mezincu zaboli. Ampak Slovenca nikjer ne poznajo in najmanj doma.
Uglobil se je v misli.
Kaj pa kape, ali kape niste ujeli? isto nova je bila,
pet kron me je stala. No, pa je la! Mene povsod nesrea preganja! Vi, gospod, e bi me vi poznali, kakor
me ne poznate, in e bi vse vedeli, kakor ne veste
razjokali bi se tako gotovo, kakor je Bog v nebesih, ako
nimate kamna namesto srca. Poglejte me, tirinajst sem
imel krstov, enajst pogrebov: To niso maje solze! Enajst
jih je Bog vzel k sebi, mojih otrok, sreni so! Dva bi e
bila soldata, e bi ivela ... Trije so mi e ostali in pa
ena. Za stanovanje jim skrbim, za obleko, za hrano
koliko pojedo, draginja pa taka! Pa ni ne reem Bog
jih blagoslovi saj sem mo in oe. Ali spotovati me
morajo kakor oeta in moa. Kaj pravi boja zapoved?
O, jaz jih prav uim! Vera mora biti! Mirko, pet let je

30

ZLOINCI

BESeDA

star, je pobral ik, pa sem mu ga izbil iz zob. Zakaj? Zaradi due! Dua mora biti! ,Prej bo birmo opravil, sem
rekel, ,potem bo kadil. O, jaz ampak za zahvalo...
Segel si je s prsti v lase in zakripal z zobmi.
Zbujala se mi je slutnja ... Gromska strela, e bi bilo
res ...
Oprostite, prijatelj, ali dale stanujete?
In zdaj je prilo na dan, kar sem z gnevom slutil, in
globoka groza mi je mozeg pretresla ob tem preudnem, neverjetnem nakljuju: tole, kar je stokalo in sikalo
tukajle na mojem divanu, je bil Kore. Po tem isto
izrednem potu je usoda posredovala, da slednji vendarle osebno spoznam tega loveka.
Kore je vstal. Majal se je in si ga privoil e en poirek. Kri se mu je bila zopet povrnila v zabuhli obraz,
po elu in nosu so se mu poznali stari obrunki in tisti
gnusni mozolj na nosu se mu je medlo svetil kakor biser.
Prigugal se je do mene.
Gospod, sami recite, ali je to krivica ali ni! Jaz, mo,
dober z eno, e predober. Kolikokrat so mi e rekli prijatelji: ,Pusti staro babo! pa sem odgovoril: ,Saj je mlada, e vseh zob nima! in sem ji zvest. Ona pa, ena, me
goljufa; za mojim hrbtom me goljufa, denar pa prikriva.

31

ZLOINCI

BESeDA

Ali jaz nisem neumen, jaz vem vse, vse! Z nekim starim
majorjem se vlai, nesnaga. So ga videli v hii. Kdo mi
kaj more, e ga poturam? Nikdo, ker so take postave!
Baba taji, tudi denar mi je utajila ... Pa sem jo strojil, da se je kar lupila, ora krmeljava, in jo bom e! Na
kolena, pravim, na kolena! Mo ima pravico eni dajati strah, so rekli na sodniji; neumnica me je la toit, tam
jih je sliala! Jaz e vem, kako govori postava ... Jaz se
nikogar ne bojim, ne biria ne hudia jaz ne!
Buljil je vame in omahoval s steklenico, ki jo je bil e
skoraj izpraznil do dna. Pijanost se mu je razvijala.
ujte, velecenjeni, sem ga vpraal, zakaj ste pa nocoj pravzaprav li v vodo? Kaj? V vodo zakaj ste li?
Strmel je, kakor da se ne zaveda ve, kaj je bilo in kje
je. Videlo se mu je, kako se napenja, da se mu zbero
misli. Ula mi je ula z otroki vred. Baba ima denar,
e vem, odkod! Malka je tudi ula ... Malka je fino dekle e bi jo videli kako je raena ... Ula je! Botra, arha stara, ni hotela povedati, kam ... Vsi so zoper
mene! Kristus krvavi, le enkrat e naj mi pridejo v
roke! Vrat zavijem babi, zadi naj nosi tisto larfo! Tako
sem bil jezen kar zasukalo se mi je v glavi pa sem
se pognal ez most. Meni ne uidejo e vem ... Na
sodniji zvem, kje so. Kjer so ena in otroci, tam bo tudi
oe in mo. Le akajte me! Na kolena, pravim, na kolena...
32

ZLOINCI

BESeDA

Izpil je e ostanek iz steklenice in se opotekel. Ujel

sem ga in potlail na divan, steklenica mu je padla iz
rok, mrmrajo je zaspal betija!
Taka zverina! e ne bo dal miru ubogi druinici, telesno in duevno jo hoe ugonobiti. In ni pomoi zoper
njega! Zaradi kakega sumljivega eneta, kako so takoj
vsa oblastva pokonci pasja zaprtija, nagobniki, vrvice, konjai, andarji: prava mobilizacija raznih varnostnih odredb! Stekel lovek pa lahko neoviran okoli leta in
okrog sebe grize!
V mislih sem gledal Koretovo drunico: simpatino
Malko, ki si je navzlic svoji mladosti naprtila blaeno
skrb za mater in bratca, Korelo, ki bo nala v malem
gospodinjstvu svoj mirni delokrog in se oddahnila od
neprestanega gladu, groze in sile; bratca, ki ju red in
vzgoja vendarle reita pretee jima zanikrnosti. Nemara so e v svojem novem zavetju, zadovoljni in sreni. In
zdaj bo mednje prihrula zopet tale pijana ival, namah
razdrla gnezdo, uniila etvero ivljenj! Ali zoper to res
ni pomoi?
Ogoren sem bil in jezen, preklinjal sem samega sebe,
zakaj sem iz vode potegnil to protidrubeno prikazen,
ki je kakor ubita leala na ponesnaenem divanu. Fej!
Jaz sem zdaj kriv vsega gorja, ki visi nad nedolnimi glavami!

33

ZLOINCI

BESeDA

Ves sem bil iz sebe, roki sta se mi krili v pest, do krvi

sem se grizel v ustnici, mrzlica me je izpreletala potem pa ne vem, kako je prilo, kar na hip mi je prela
razburjenost in priel sem zgolj mirno tehtati in preudarjati ...
Prijatelj Davorin je prekinil svoje pripovedovanje. Od
mesta sva ula biti dve.
Fant, as je, da greva spat! je rekel.
Krenila sva proti domu.
In kaj je bilo s Koretom? sem vpraal.
S Koretom? Drugi dan so v Ljubljanici, zdolaj pri
Fuinah, nali utopljenca, spoznali so ga za Koreta.
V listih se je bralo, da je prejnji veer z mostu bil skoil
v vodo ...
Major Trn se je tiho nasmejal. Potem se je ustavil in
me prijel za gumb: Prijatelj, dobro me posluaj! e se
morebiti kdaj spozabi in se drzne kjerkoli proti komurkoli trditi, da je upokojeni major Davorin Trn pijanega Koreta nazaj stresel tja, koder ga je pobral, te toi
upokojeni major Davorin Trn zaradi razaljenja asti in
bo brez usmiljenja zait, razume! Kdo mi more kaj dokazati? Koreta sploh ni bilo pri meni. In e je bil, lahko je sam zael na stopnice, ki drijo na vodo, zdrsnilo
mu je, pa je el addio mondo! Izkual sem ga reiti,
seveda, tvegal sem ivljenje in svetle hlae, zastonj!

34

ZLOINCI

BESeDA

Ne, tak lopov nisem, da bi ga izkual reiti! Raji hudodelec kakor lopov! Dolgo je tega, dolgo ... kaj jaz vem,
kako je bilo! To pa oitno trdim: prav je, da se je spravil tako ali tako izpred nog. Smrt je bila najkoristneji in njegovega ivljenja. Eno ivljenje in kko
za tiri! ... Koretova druina, glej, kako zdaj izborno
uspeva, mlaja dva hodita pri Malki v olo, mati ima
nekaj njivice v najemu, redi kravico in gospodinji. Onemu, ki se je ele v bolninici privadil lici, sem vezal birmo; nadarjen fanti je, morebiti ga letos spravim v gimnazijo ...
Tako je konal major Davorin Trn svojo povest.

35

BESeDA

ZLOINCI

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-212-2
36