Univerza v Ljubljani

Biotehniška fakulteta
Katedra za antropologijo
Podiplomski študij antropologije

RASA in ŠPORT
Superiornost temnopoltih športnikov v športu: mit ali realnost?

Seminarska naloga: Fizična antropologija

Nosilec predmeta: dr. Marija Štefančič

Celje, september 2007 Lenart Kodre

1. UVOD

Je res, da so športniki črne rase boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih
tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam
to samo zdi ali je na tem kaj več?

Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost,

eksplozivnost, moč in hitre rekcijski čas, potrjujejo laično nocijo o črni atletski superiornosti.
To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Odgovor na to zapleteno vprašanje
presega obseg te seminarske poglobljeno in nujno vključuje analizo vseh dejavnikov, ki stanje
te realnosti odražajo. Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je
glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature" ali "nurture"?

Namen tega pisnega izdelka je pogledati zgolj v možne biološke razloge razlik med športniki
črne rase in ostalimi. V tem pogledu je seminarsko delo zgolj parcialno, saj ne upošteva socio-
kulturnih dejavnikov, ki so (lahko) pomemben, če že ne enakovreden faktor omenjenih razlik

2. ANTROPOLOGIJA IN ŠPORT

Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva, skoraj tabu

tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova,
kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij
v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi
metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, nasprotno.
A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske
izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin in antropologija je zbrala nemalo dokazov
o človeški raznolikosti.
Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških
značilnostih so stare vsaj toliko, od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril
"drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je
antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina.
Slika 1 : Primer rasistične klasifikacije, kjer so negroidi vmesna stopnja med kavkazijci in šimapzi v Indigenous
races of the earth (Nott & Gliddon, 1857).
(Vir: http://www.search.com/reference/Scientific_racism )

Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva
kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj
razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega
sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske
variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2005). Kljub temu
je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost
posameznih populacij.
Za namene seminarske naloge se bom držal klasične rasne sistematizacije, kateri ne moremo
ubežati tudi v vsakdanjem življenju - na podlagi barve kože. Ta deli človeštvo na štiri velike
skupine: kavkazioide, negroide, mongoloide in avstralide kot ločene rasne skupine.

Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave
eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko
"somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po
športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov
okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črnimi"
inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg
spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih".
Slika 2: Kenijski šampijoni na 3000m, olimpijske igre 2004: Ezekiel Kemboy, Brimin Kipruto and Paul Kipsiele
Koech.
(Vir:http://www.iaaf.org/oly04/multimedia/type=photos/index,page=7.htmx)

A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so

preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre
za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov
znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi
dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne
antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev.
Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je
Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda
(Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne
rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"?
Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih
telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini
klasifikacij telesne postave se dandanes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman
Heath in Lindsay Carterja ( Carter& Heath, 1990).
Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami:
1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja
2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti
3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave.

Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s
pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi
številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in
ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali
somatoskici.

Graf 1: Primer somatoplota za moške športnike po posameznih disciplinah. (Vir:http://www.hkpe.net)

Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da
je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3-
4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu,
rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak
šport torej izkazuje zaželene prevladujoče telesna razmerja.
Le posamezniki z točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski
športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da
prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz
somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke ( po Carter, 1990):
1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti
najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenih
zahtevam.
2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot
nešportne testne skupine.
3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne
panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin.
 4. Za nekatere športne discipline je značilni zelo podobni somatotipi, za druge
popolnoma drugačni.
5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met
krogle:tek na 5000 m).
6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj
športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki).
7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne
športne discipline.

3. ŠTEVILKE NE LAŽEJO

Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je
posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen.
A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim
boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere,...) te razlike še dodatno
okrepi ali zmanjša.
Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben faktor v
najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz
pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni
manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih, v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu.
V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (Po CIA world fact
book), a je ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in
skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70%
"črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v
baseballu (James, 1987).
 1 Kobe Bryant , LAL 31.6
2 Carmelo Anthony , DEN 28.9
3 Gilbert Arenas , WAS 28.4
4 LeBron James , CLE 27.3
5 Michael Redd , MIL 26.7
6 Ray Allen , SEA 26.4
7 Allen Iverson , DEN-PHI 26.3
8 Vince Carter , NJN 25.2
9 Joe Johnson , ATL 25.0
10 Tracy McGrady , HOU 24.6
11 Dirk Nowitzki , DAL 24.6
12 Zach Randolph , POR 23.6
13 Chris Bosh , TOR 22.6
14 Kevin Garnett , MIN 22.4
15 Ben Gordon , CHI 21.4
16 Carlos Boozer , UTA 20.9
17 Elton Brand , LAC 20.5
18 Amare Stoudemire , PHX 20.4
19 Kevin Martin , SAC 20.2
20 Tim Duncan , SAS 20.0
Tabela 1:Najboljši strelci v NBA sezoni 2006/2007. Z rdečo so označeni belci in ostali (Vir: www.nba.com)

1 Kevin Garnett , MIN 12.8

2 Tyson Chandler , NOK 12.4
3 Dwight Howard , ORL 12.3
4 Carlos Boozer , UTA 11.7
5 Marcus Camby , DEN 11.7
6 Emeka Okafor , CHA 11.3
7 Al Jefferson , BOS 11.0
8 Chris Bosh , TOR 10.7
9 Ben Wallace , CHI 10.7
10 Tim Duncan , SAS 10.6
11 David Lee , NYK 10.4
12 Zach Randolph , POR 10.1
13 Pau Gasol , MEM 9.8
14 Shawn Marion , PHX 9.8
15 Lamar Odom , LAL 9.8
16 Amare Stoudemire , PHX 9.6
17 Jermaine O'Neal , IND 9.6
18 Ming Yao , HOU 9.4
19 Elton Brand , LAC 9.3
20 Andris Biedrins , GSW 9.3

Tabela 2: Najboljši skakalci v NBA sezoni 2006/2007 (Vir:www.nba.com)

Afrika prav tako predstavlja velesilo v tekaških disciplinah. Da smo vajeni tekačev afriškega
porekla videti na zmagovalnih odrih in podirati rekorde, se zdi samoumevno. A "talent" ni
enakomerno porazdeljen po afriškem kontinentu. Vsaka športna disciplina, tekaška razdalja,
od športnika "zahteva" drugačno kombinacijo biomehanskih, anaerobnih in aerobnih
zmogljivosti. Zahodnoafriške dežele ob Gvinejskem zalivu so izvorno "dom" najboljših
šprinterjev in skakalcev, severna Afrika je "dom" tekačev na srednje proge, medtem ko so
območja vzhodne Afrike (Etiopija, Kenija, Tanzanija, Burundi, Ruanda) izvorno kraj
najboljših tekačev na dolge razdalje (Kenijski maratonci,...). Le eden izmed osmih ljudi na
svetu je pripadnik "črne" rase, a je kar 70 % najboljših časov na svetu v lasti tekačev afriškega
porekla (Entine, 2000).

Graf 2: Postopna prevlada kenijskih tekačev v disclinah od 800m do maratona. (Vir:

http://www.bio.davidson.edu/ )

Najboljši rezultati na 100 m

WR 9.74* Asafa Powell JAM Rieti, 09 09 2007
stanje: 07/09/2007
Rank čas Veter Atlet Drž. Roj. Dat. Pos Kraj Datum
1. 9.74 1.7 Asafa Powell JAM 23 11 1982 1h2 Rieti 09 09 2007
Athína (Olympic
2. 9.77 1.6 Asafa Powell 1 14 06 2005
Stadium)
 3. 9.77 1.7 Justin Gatlin USA 10 02 1982 1 Doha 12 05 2006
4. 9.77 1.5 Asafa Powell 1 Gateshead 11 06 2006
5. 9.77 1.0 Asafa Powell 1r1 Zürich 18 08 2006
6. 9.78 0.0 Asafa Powell 1 Rieti 09 09 2007
7. 9.79 0.1 Maurice Greene USA 23 07 1974 1r3 Athína 16 06 1999
8. 9.80 0.2 Maurice Greene 1 Sevilla 22 08 1999
9. 9.82 -0.2 Maurice Greene 1 Edmonton 05 08 2001
10. 9.84 0.7 Donovan Bailey CAN 16 12 1967 1 Atlanta, GA 27 07 1996
11. 9.84 0.2 Bruny Surin CAN 12 07 1967 2 Sevilla 22 08 1999
12. 9.84 1.8 Asafa Powell 1 Kingston, JAM 07 05 2005
13. 9.84 1.0 Tyson Gay USA 09 08 1982 2r1 Zürich 18 08 2006
14. 9.84 -0.5 Tyson Gay 1 Indianapolis, IN 22 06 2007
15. 9.85 1.2 Leroy Burrell USA 21 02 1967 1 Lausanne 06 07 1994
16. 9.85 0.8 Maurice Greene 1 Roma 07 07 1999
17. 9.85 0.6 Justin Gatlin 1 Athína 22 08 2004
18. 9.85 0.6 Asafa Powell 1r1 Ostrava 09 06 2005
19. 9.85 1.7 Olusoji A. Fasuba NGR 09 07 1984 2 Doha 12 05 2006
20. 9.85 0.1 Asafa Powell 1r1 Paris Saint-Denis 08 07 2006
21. 9.85 0.5 Asafa Powell 1r1 Roma 14 07 2006
22. 9.85 -0.5 Tyson Gay 1 Osaka 26 08 2007
23. 9.86 1.2 Carl Lewis USA 01 07 1961 1 Tokyo 25 08 1991
24. 9.86 -0.4 Frank Fredericks NAM 02 10 1967 1r1 Lausanne 03 07 1996
25. 9.86 0.2 Maurice Greene 1 Athína 03 08 1997
26. 9.86 1.8 Ato Boldon TRI 30 12 1973 1 Walnut, CA 19 04 1998
27. 9.86 -0.4 Ato Boldon 1r3 Athína 17 06 1998
28. 9.86 0.1 Ato Boldon 2r3 Athína 16 06 1999
29. 9.86 0.4 Ato Boldon 1r1 Lausanne 02 07 1999
30. 9.86 -0.2 Maurice Greene 1r1 Berlin 01 09 2000
31. 9.86 0.6 Francis Obikwelu POR 22 11 1978 2 Athína 22 08 2004
32. 9.86 1.1 Justin Gatlin 1h1 Doha 12 05 2006
33. 9.86 0.2 Asafa Powell 1r1 Stockholm 25 07 2006
34. 9.86 -0.5 Asafa Powell 1 Berlin 03 09 2006
35. 9.87 0.3 Linford Christie GBR 02 04 1960 1 Stuttgart 15 08 1993
36. 9.87 1.9 Frank Fredericks 1 Helsinki 25 06 1996
37. 9.87 1.3 Ato Boldon 1qf1 Athína 02 08 1997
38. 9.87 A -0.2 Obadele Thompson BAR 30 03 1976 1 Johannesburg 11 09 1998
39. 9.87 0.6 Maurice Greene 1 Stockholm 30 07 1999
40. 9.87 -0.3 Maurice Greene 1 Sydney 23 09 2000
41. 9.87 0.6 Maurice Greene 3 Athína 22 08 2004
42. 9.87 0.2 Asafa Powell 1 Bruxelles 03 09 2004
43. 9.87 -0.1 Justin Gatlin 1 New York City, NY 03 06 2006
44. 9.88 1.2 Leroy Burrell 2 Tokyo 25 08 1991
45. 9.88 -0.1 Ato Boldon 1 Kuala Lumpur 17 09 1998
46. 9.88 2.0 Ato Boldon 1 Oslo 13 07 2001
47. 9.88 Maurice Greene 1qf2 Edmonton 04 08 2001
48. 9.88 1.8 Shawn Crawford USA 14 01 1978 1 Eugene, OR 19 06 2004
49. 9.88 0.4 Justin Gatlin 1 Helsinki 07 08 2005
50. 9.88 1.0 Justin Gatlin 1r1 Eugene, OR 28 05 2006

Tabela 3: 50 najhitrejših časov na svetu. (www.iaaf.org)

Najboljši rezultati na 1500 m

WR 3:26.00 Hicham El Guerrouj MAR Roma, 14 07 1998
 Stanje: 31/08/2007
Rank Čas Atlet Drž Birth Pos Venue Date
1. 3:26.00 Hicham El Guerrouj MAR 14 09 1974 1 Roma 14 07 1998
2. 3:26.12 Hicham El Guerrouj 1 Bruxelles 24 08 2001
3. 3:26.34 Bernard Lagat KEN 12 12 1974 2 Bruxelles 24 08 2001
4. 3:26.45 Hicham El Guerrouj 1r1 Zürich 12 08 1998
5. 3:26.89 Hicham El Guerrouj 1 Zürich 16 08 2002
6. 3:26.96 Hicham El Guerrouj 1 Rieti 08 09 2002
7. 3:27.21 Hicham El Guerrouj 1r1 Zürich 11 08 2000
8. 3:27.34 Hicham El Guerrouj 1 Monaco 19 07 2002
9. 3:27.37 Noureddine Morceli ALG 28 02 1970 1 Nice 12 07 1995
10. 3:27.40 Bernard Lagat 1 Zürich 06 08 2004
11. 3:27.52 Noureddine Morceli 1 Monaco 25 07 1995
12. 3:27.64 Hicham El Guerrouj 2 Zürich 06 08 2004
13. 3:27.65 Hicham El Guerrouj 1 Sevilla 24 08 1999
14. 3:27.91 Bernard Lagat 2 Monaco 19 07 2002
15. 3:28.12 Noah Ngeny KEN 02 11 1978 2r1 Zürich 11 08 2000
16. 3:28.37 Noureddine Morceli 1 Monaco 09 09 1995
17. 3:28.37 Hicham El Guerrouj 1 Monaco 08 08 1998
18. 3:28.38 Hicham El Guerrouj 1 Paris Saint-Denis 06 07 2001
19. 3:28.40 Hicham El Guerrouj 1 Bruxelles 05 09 2003
20. 3:28.51 Bernard Lagat 3r1 Zürich 11 08 2000
21. 3:28.57 Hicham El Guerrouj 1r1 Zürich 11 08 1999
22. 3:28.73 Noah Ngeny 2 Sevilla 24 08 1999
23. 3:28.84 Noah Ngeny 1 Paris 21 07 1999
24. 3:28.86 Noureddine Morceli 1 Rieti 06 09 1992
25. 3:28.91 Hicham El Guerrouj 1 Zürich 13 08 1997
26. 3:28.92 Hicham El Guerrouj 1 Bruxelles 22 08 1997
27. 3:28.93 Noah Ngeny 1 München 11 09 1999
28. 3:28.95 Fermín Cacho ESP 16 02 1969 2 Zürich 13 08 1997
29. 3:28.98 Mehdi Baala FRA 17 08 1978 2 Bruxelles 05 09 2003
30. 3:29.02 Daniel Kipchirchir Komen KEN 27 11 1984 1 Roma 14 07 2006
31. 3:29.05 Hicham El Guerrouj 1 Bruxelles 23 08 1996
32. 3:29.06 Hicham El Guerrouj 1r1 Zürich 17 08 2001
33. 3:29.08 Hicham El Guerrouj 1 Rieti 02 09 2001
34. 3:29.12 Hicham El Guerrouj 1 Oslo 09 07 1998
35. 3:29.13 Hicham El Guerrouj 1 Zürich 15 08 2003
36. 3:29.14 Rashid Ramzi BRN 17 07 1980 2 Roma 14 07 2006
37. 3:29.18 Vénuste Niyongabo BDI 09 12 1973 2 Bruxelles 22 08 1997
38. 3:29.18 Hicham El Guerrouj 1 Heusden-Zolder 31 07 2004
39. 3:29.19 Noah Ngeny 1 Bruxelles 03 09 1999
40. 3:29.20 Noureddine Morceli 1 Narbonne 20 06 1993
41. 3:29.21 Bernard Lagat 1 Paris Saint-Denis 23 07 2004
42. 3:29.27 Hicham El Guerrouj 1 Paris 14 09 2002
43. 3:29.29 William Chirchir KEN 06 02 1979 3 Bruxelles 24 08 2001
44. 3:29.30 Hicham El Guerrouj 1 Stockholm 07 07 1997
45. 3:29.30 Bernard Lagat 1 Rieti 28 08 2005
46. 3:29.43 Vénuste Niyongabo 3 Zürich 13 08 1997
47. 3:29.46 Saïd Aouita MAR 02 11 1959 1 Berlin 23 08 1985
48. 3:29.46 Daniel Komen KEN 17 05 1976 1 Monaco 16 08 1997
49. 3:29.50 Noureddine Morceli 1 Paris 28 06 1996
50. 3:29.51 Hicham El Guerrouj 1 Hengelo 31 05 1997

Tabela 4: 50 najhitrejših časov na 1500m. (Vir: www.iaaf.org)

 Najboljši rezultati v maratonu
WR 2:04:55 Paul Tergat KEN Berlin, 28 09 2003
Stanje: 31/08/2007
Rank Čas Atlet Drž Roj.dat. Prelož Kraj Datum
1. 2:04:55 Paul Tergat KEN 17 06 1969 1 Berlin 28 09 2003
2. 2:04:56 Sammy Korir KEN 12 12 1971 2 Berlin 28 09 2003
3. 2:05:38 Khalid Khannouchi USA 22 12 1971 1 London 14 04 2002
4. 2:05:42 Khalid Khannouchi 1 Chicago, IL 24 10 1999
5. 2:05:48 Paul Tergat 2 London 14 04 2002
6. 2:05:50 Evans Rutto KEN 08 04 1978 1 Chicago, IL 12 10 2003
7. 2:05:56 Khalid Khannouchi 1 Chicago, IL 13 10 2002
8. 2:05:56 Haile Gebrselassie ETH 18 04 1973 1 Berlin 24 09 2006
9. 2:06:05 Ronaldo da Costa BRA 07 06 1970 1 Berlin 20 09 1998
10. 2:06:14 Felix Limo KEN 22 08 1980 1 Rotterdam 04 04 2004
11. 2:06:15 Titus Munji KEN 1979 3 Berlin 28 09 2003
12. 2:06:16 Moses Tanui KEN 20 08 1965 2 Chicago, IL 24 10 1999
13. 2:06:16 Daniel Njenga KEN 07 05 1976 2 Chicago, IL 13 10 2002
14. 2:06:16 Toshinari Takaoka JPN 24 09 1970 3 Chicago, IL 13 10 2002
15. 2:06:16 Evans Rutto 1 Chicago, IL 10 10 2004
16. 2:06:18 Paul Tergat 4 Chicago, IL 13 10 2002
17. 2:06:18 Evans Rutto 1 London 18 04 2004
18. 2:06:20 Haile Gebrselassie 1 Amsterdam 16 10 2005
19. 2:06:23 Robert Cheboror KEN 1978 1 Amsterdam 17 10 2004
20. 2:06:33 Gert Thys RSA 12 11 1971 1 Tokyo 14 02 1999
21. 2:06:33 Michael Kosgei Rotich KEN 26 10 1982 1 Paris 06 04 2003
22. 2:06:35 Haile Gebrselassie 3 London 14 04 2002
23. 2:06:36 António Pinto POR 22 03 1966 1 London 16 04 2000
24. 2:06:36 Benoit Zwierzchiewski FRA 19 08 1976 2 Paris 06 04 2003
25. 2:06:38 Sammy Korir 1 Rotterdam 09 04 2006
26. 2:06:39 William Kipsang KEN 1977 1 Amsterdam 19 10 2003
27. 2:06:39 Felix Limo 1 London 23 04 2006
28. 2:06:41 Martin Lel KEN 29 10 1978 2 London 23 04 2006
29. 2:06:42 Felix Limo 2 Amsterdam 19 10 2003
30. 2:06:44 Josephat Kiprono KEN 12 12 1973 1 Berlin 26 09 1999
31. 2:06:44 Felix Limo 1 Berlin 26 09 2004
32. 2:06:44 Paul Kiprop Kirui KEN 05 02 1980 2 Rotterdam 09 04 2006
33. 2:06:46 Abdelkader El Mouaziz MAR 01 01 1969 5 Chicago, IL 13 10 2002
34. 2:06:47 Fred Kiprop KEN 03 06 1974 1 Amsterdam 17 10 1999
35. 2:06:47 Raymond Kipkoech Chemwelo KEN 1975 1 Berlin 29 09 2002
36. 2:06:47 Wilson Onsare KEN 15 06 1976 3 Paris 06 04 2003
37. 2:06:48 Driss El Himer FRA 04 04 1974 4 Paris 06 04 2003
38. 2:06:48 Sammy Korir 2 London 18 04 2004
39. 2:06:49 Tesfaye Jifar ETH 23 04 1976 2 Amsterdam 17 10 1999
40. 2:06:49 Simon Biwott KEN 03 03 1970 2 Berlin 29 09 2002
41. 2:06:49 Joseph Muriithi Riri KEN 1973 2 Berlin 26 09 2004
42. 2:06:50 Belayneh Dinsamo ETH 28 06 1965 1 Rotterdam 17 04 1988
43. 2:06:50 William Kiplagat KEN 21 06 1972 3 Amsterdam 17 10 1999
44. 2:06:50 Josephat Kiprono 1 Rotterdam 22 04 2001
45. 2:06:51 Atsushi Fujita JPN 06 11 1976 1 Fukuoka 03 12 2000
46. 2:06:52 Abdelkader El Mouaziz 4 London 14 04 2002
47. 2:06:52 Vincent Kipsos KEN 22 06 1976 3 Berlin 29 09 2002
48. 2:06:52 Charles Kibiwott KEN 08 08 1974 3 Rotterdam 09 04 2006
49. 2:06:52 Julio Rey ESP 13 01 1972 1 Hamburg 23 04 2006
50. 2:06:52 Haile Gebrselassie 1 Fukuoka 03 12 2006
Tabela 5: Najhitrejši rezultati v maratonu. (Vir: www.iaaf.org)

4. NEGROIDNA ATLETSKA SUPERIORNOST: MIT ALI REALNOST?

4.1. Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških

športnikov

Uspeh športnikov (zahodno)afriškega porekla v disciplinah, ki vključujejo hitrost in moč, po

mnenju znanstvenikov temelji na:
1. biomehanskih in biokemičnih razlikah med njimi in ostalimi atleti.
2. biokemičnimi razlikami med njimi in ostalimi Afričani

Biomehanske prednosti Afričanov (to ne velja za vse populacije iz afriške celine):

 manjši delež podkožnega maščevja-manjša endomorfija (Hunter, 1988),
 daljše okončine in ožji boki (Nelson & Jacobsen & Barondess & Partiff, 1995;
Metheny, 1939; Tanner, 1964),
ki vplivajo na boljše navorno razmerje (sila x vzvod) so znane in so posledica evolucije v
tropskih področjih. To torej ni sporno.
Mnenja so deljena glede biokemičnih razlik oz. prednosti. Po eni hipotezi (Morrison, 2006)
naj bi te razlike, predvsem razlike v pretvorbi glukoze med zahodnoafričani in ostalimi,
vključno z ostalimi Afričani, bile posledica procesa "srpanja" (sickling) hemoglobina. Za
potrebe seminarja bom predstavil to teorijo. Srpaste hemoglobinske celice so manj
"gostoljubne" do plazmodija, povzročitelja malarije, zato naj bi ta mutacija v omejenem
obsegu imela funkcijo obrambe pred le-to. Mutacija naj bi nadalje sprožila niz fizioloških
sprememb, ki (nehote) ugodno vplivajo na nekatere atletske sposobnosti. Te spremembe oz.
prilagoditve, znanstveno preverjene, so:
  večji delež mišičnih vlaken tipa I,"hitrih vlaken" (fast-twitch fibers)
 večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti
 višja stopnja oksidacije

Slika 3: Srpasti in normalni eritrociti. (Vir: library.thinkquest.org/.../bsickleintro.html)

Vse te spremembe vplivajo na posameznikovo sposobnost skladiščenja in koriščenja energije,

potrebne za krčenje skeletnih mišic, ter pospešujejo zmožnost izgradnje novih mišičnih
vlaken in regeneracijo. Povezava med atletskimi zmožnostmi športnikov, izvirajočih iz
Zahodne Afrike in njihovim biološkim obrambnim mehanizmom proti malariji ni niti tako
nova, kot tudi ne radikalna (Carlson, 1984).

4.1.1. Somatotip in genotip

Prvi indikatorji, da so fizične sposobnosti športnikov zahodnoafriškega izvora neke vrsta

kompenzacijski mehanizem za negativne posledice srpanja rdečih krvnih celic, so prišli iz
študije (Program of Genetics and Human Biology) več kot 1000 olimpiskijh atletov leta 1968
v Mexico Cityju (Caray, Levine, Carter, 1974). Za razliko od nekaterih starejših študij, ki so
se osredotočale bolj na morfološke razloge športne uspešnosti, je ta zajela in analizirala vrsto
genetskih dejavnikov in antropoloških karakteristik športnikov. Kot tudi Tannerjeva študija iz
leta 1960, je tudi ta pokazala korelacijo med somatotipom in športnimi rezultati, kar sem že
omenil, kot tudi razlike v telesnih proporcijih med negroidi in ostalimi. Antropometrična
dognanja torej niso prinesla novih revolucionarnih spoznanj. Zanimiva dognanja so prišla na
genetskem nivoju. Avtorji raziskave sicer niso uspeli najti neposredne povezave med
atletskimi sposobnostmi in nekaterimi genskimi markerji (ABO, MN, Rh, ...), a so izrazili
začudenje nad pomembno velikim številom negroidnih atletov z genom za anemijo srpastih
celic, ki pa je v heterozigotnem stanju manj škodljiv kot v homozigotnem. Po vseh pravilih bi
morali atleti z genom za srpanje celic zaradi velike potrebe po kisiku imeti manjšo zmožnost
prenašanja kisika v tkiva, saj naj bi bil njihov sistem za prenos kisika slabši, a se to v realnosti
ne dogaja. Leta 1975 je raziskava v ZDA (Garn & Smith & Clark, 1975), ki je vključevala več
kot 30 000 posameznikov (deset zveznih držav in NYC) pokazala, da imajo ne le posamezniki
z genom za srpanje krvnih celic nižje vrednosti hemoglobina, ampak da izkazujejo Afro-
američani nasploh isto tendenco. Kako je torej mogoče, da potomci Afričanov shajajo s tem
(navideznim) biološkim hendikepom? Sklep je bil, da morajo obstajati nekateri mehanizmi, ki
izničujejo negativne posledice nižje ravni hemoglobina.
Dve desetletji po študiji iz Mexico Citya, ki je prva pokazala na genetske podlage razlik v
metabolnih procesih med atleti, je neka druga študija (Ama & Lagasse & Bouchard &
Simoneau, 1990) osvetlila problematiko različnih razmerij med tipi mišičnih vlaken in načinu,
kako skletne mišice dobivajo energijo. Študija je pokazala razlike med kavkazoidnimi in
negroidnimi študenti iz Kameruna, Sengala, Zaira Slonokoščene obale in Burundija, v
različnih deležih tipov mišičnih vlaken ("hitra in počasna vlakna"), kot tudi količini mišičnih
encimov. Mišična biopsija je pokazala večji delež "hitrih" mišičnih vlaken in manjši delež
"počasnih" (slow twitch fibres) pri tujih afriških študentih, kot tudi 30 do 40 % večjo
učinkovitost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, torej boljši
izkoristek energije. Študija pa ni zajela afro-ameriške in afro-karibske populacije in tako
zanemarila evgenične posledice trgovine s sužnji, kot tudi možne regionalne razlike v
Zahodni Afriki. Možno je namreč, da so današnji najboljši atleti/športniki potomci populacije,
ki izhaja iz relativno majhnega področja Zahodne Afrike (Davidson, 1970).
Slika 4: Stalnica teka na 100 m. ( Vir: www.mir.com.my/.../FilmTransport/index.htm)

4.1.2. Bio-kemične razlike

Negroidni atleti, predsem zaradi večjega deleža "hitrih mišičnih vlaken, hitreje pretvarjajo
glukozo v energijo (ATP-adenozin tri-fosfat) kot njihovi kavkazoidni vrstniki.
Prva stopnja tega cikla, glikoliza, proizvede dvakrat več molekul ATP, kot druga stopnja, ki
se vrši v mitohondrijih. A glikoliza je energetsko manj učinkovita, saj iz ene molekule
glukoze nastane malo uporabne ATP. Tako kavkazoidi in negroidi pretvarjajo glukozo v
gorivo ATP po obeh poteh, z anaerobno glikolizo, kot tudi ob prisotnosti kisika v
mitohondrijih. A razlike med obojimi so v energetski učinkovitosti teh dveh ciklov, kar lahko
ima odločilne posledice ob fizičnih naporih, ko je poraba kisika in ATP največja.

Slika 5: Moč, hitrost, ekspolozivnost. (Vir: http://blog.oregonlive.com/tailgate/large_lebron0601kuntz.jpg )

Mišice so ključnega pomena za vsakega športnika. Skeletne mišice so sestavljene iz dveh
tipov vlaken: hitrih (fast-twitch) in počasnih (slow-twitch), klasificiranih glede na hitrost
krčenja, zmožnost porabe kisika in odpornost na utrujenost. Slow-twitch ali rdeča vlakna, z
visokim delež mioglobina in posledično večjo zmožnost porabe kisika, proizvajajo ATP na
počasen, a učinkovit način z aerobnim metabolizmom. Hemoglobin v erirtocitih "dovaža"
kisik v mišice, mioglobin pa nato prenese kisik od celične membrane do mitohondrijev, kjer
se kisik porabi.
Fast-twitch ali bela mišična vlakna so nasprotje rdečim. Zaradi manjše ravni mioglobina, so ta
odvisna od glikolize (anaerobni metabolizem). To je ključnega fiziološkega pomena za
aktivnosti, ki zahtevajo hitre, a kratke izbruhe energije (šprint).

Slika 6: Rdeča in bela mišična vlakna.

Slika 7: Aktivacijski čas kontrakcije obeh tipov skeletnih mišic

(Vir obeh slik: http://www.bio.davidson.edu/courses/genomics/2004/Wilson/endurancegene.html , po Wang et al.
2004)
Večja aktivnost v fosfagenični, glikolitični in laktat-dehidrogenazni metabolni poti, odkrita pri
nekaterim negroidih, posledično ne pomeni zgolj hitrejše produkcije ATP, ampak tudi hitrejše
in učinkovitejše regeneracije zalog ATP. Ko se zaloge ATP kritično zmanjšajo, mišice začnejo
hitro porabljati energijo, ki nastane iz kreatin fosfata. Skeletne mišice pretvorijo kemično
energijo v gibanje dokaj učinkovito; le 30-35 % se je izgubi v obliki toplote. Posledično so že
majhne razlike v proizvodnji kemične energije fiziološko pomembne.
Hitrejša proizvodnja in povečana regeneracija zalog ATP pa ne more biti zadosten
pojasnjevalni dejavnik Afro-ameriške biokemične superiornosti v športih, ki zahtevajo hitrost
in moč. Obstaja tudi občutno učinkovitejša in povečana aktivnost v laktat-dehidrogenazni
metabolni poti, ki zmanjšuje mišično utrujenost s pretvorbo mlečne kisline nazaj v glukozo za
hrano mišicam. Ta ciklični niz kemičnih reakcij, iz mišic v jetra in nazaj v mišice, se imenuje
Corijev cikel in je izjemno pomemben med intenzivno fizično aktivnostjo. Pretvorba
odpadnih snovi (mlečne kisline) nazaj v glukozo je ključna, saj bi se mišice drugače morale
"zanašati" zgolj na glukozo iz krvi (hrane) ali maščobe, ki pa ni najbolj učinkovito gorivo.
Raven glukoze v krvi ob povečanih naporih bi lahko nevarno padla in ogrozila delovanje
živčnega sistema (Po Morrison, 2006).

Slika 8: Eksplozivnost naj bi bila prednost črnih športnikov. »Kiss the rim« D. Howarda.
(Vir: http://www.alexrudloff.com/media/2006/08/dwight-howard.jpg )

4.1.3. Motorični geniji

Dokazi znanstvenikov so pokazali, da so otroci črne polti v prvih dveh letih življenja
motorično bolj razviti, kot njihovi beli sovrstniki (Capute, 1953; Williams & Scott, 1953;
Cintas, 1988, Kilbride et al., 1970). Afro-ameriški četrto, peto in šestošolci dosegajo hitrejše
rezultate v teku na 35 jardov (cca. 32 m) (Malina. 1969; Nelson & Nelson, 1986). V ameriških
srednjih šolah so bile izmerjene razlike v višini vertikalnega odriva med črnimi in belimi
učenci. Pregled študij med leti 1938 in 1976, ki so se ukvarjale z motoričnimi razlikami med
belo in črno raso ter te razlike tudi potrdile, je leta 1988 objavil Malina ( Malina, 1988) v
Canadian Journal of Sport Sciences.

Slika 9: Le desetkrat v zgodovini lige NBA se je pripetilo, da več kot 30 cm nižji igralec blokiral met
nasportniku. To je 2007 uspelo N. Robinsonu na kitajskem velikanu Y. Mingu.
(Vir: http://www.nba.com/media/yao_nate_160.jpg )

4.1.4. Razlike v dihanju

Študija State University of New York iz Buffala (Damon, 1966) je pokazala, da je izkazovala
preučevana skupina negroidov in kavkazoidov razlike v pljučni kapaciteti in vzorcih dihanja.
Negroidna skupina je imela povprečna manjšo pljučno kapaciteto, a je bila pri njih
presenetljivo absorpcija kisika višja kot pri belcih. To naj bi bila posledica drugačnega načina
dihanja, višje frekvence dihanja, ki je bila dosežena z sorazmernim krajšanjem inspiratornega
in ekspiratornega cikla.

4.1.5. Kosti

Večja gostota telesa, torej večja mezomorfičnost pri Afro-američanih je verjetno posledica
večje gostote njihovih kosti. Močnejša konstrukcija lahko na sebi "nosi" več mišic. Študije so
pokazale (Heaney, 1995), da imajo le-ti gostejše/težje kosti od ostalih v vseh življenjskih
obdobjih, kljub velikemu deležu laktozne intolerance, ki preprečuje vnos kalcija v telo z
mlečnimi izdelki.
4.1.6. Hormoni

Testosteron deluje kot anabolik v odnosu do mišic in katabolik, ko gre za maščobo. Nekaj
redkih študij dokazuje majhne, a opazne razlike (3-19%) v ravni hormona testosterona med
črno in belo raso (James, 1993).

5. ZAKLJUČEK

Opisani niz evolucijskih somato-genetskih posebnosti, izraženih v anatomski sestavi mišičnih

vlaken, biokemičnih metabolnih poti, pulmonarne fiziologije, boljši motoriki, višji ravni
testosterona ter višji gostoti kosti naj bi potomcem nekaterih afriških populacij in današnjim
Afričanom omogočale boljše rezultate v športnih disciplinah, kjer so potrebni moč, hitrost,
vzdržljivost in koordinacija. Te posebnosti naj bi bile po teoriji odgovor na negativne
posledice anemije srpastih celic, ki jo ima le ta na transport kisika v telesu. O tem pričajo
številke, ki se na barvo kože ne ozirajo.
Kaj daje torej črnim športnikom prednost na igrišču, stezi ali dvorani? Je res vse zgolj stvar
biologije? Odgovor na vprašanje, kaj je pomembnejše, narava ali nurtura, je tak kot na vsako
vprašanje, kjer se moramo odločati med dvema skrajnostima. Resnica je nekje vmes.
Vrhunski športniki se rodijo, a tudi "naredijo". Njihove telesne predispozicije bi lahko
primerjali s kvalitetno glino, ki pa je neuporabna, če je ne oblikuje mojster. Kultura in
biologija sodelujeta v dinamičnem ravnovesju; druga drugo večno vzajemno "poganjata", kot
dve veliki zobati kolesi v veličastnem mehanizmu stvarstva.
Ideja za seminarsko nalogo se mi je med drugim utrnila ob branju navidez nedolžnega članka
z naslovom: The Chase (Lov), E. Adelsona. Čar le-tega je v tem, da nehote osvetli prav
dilemo nature-nurture in se hkrati posredno dotakne tudi moje teme. Članek pripoveduje
zgodbo o majhnem odmaknjenem kraju na Floridi, ki je poznavalcem znan kot ..."the fastest
place in the entire country...". To revno, po večini Afro-ameriško okrožje ob obalah jezera
Okeechobee, kjer živi zgolj 35 000 prebivalcev, je v svoji zgodovini osvojilo tri državne
(floridske) srednješolske naslove v ameriškem nogometu, kar je glede na število prebivalcev
in priljubljenost tega športa izjemno. V zadnjih 29 letih, je kar 28 mladeničem iz Muck (blato)
Citya uspelo podpisati milijonske pogodbe in zaigrati v profesionalni ligi NFL. To je skoraj
eden na leto. Ameriški nogomet je šport, kjer štejejo hitrost, moč, koordinacija in zmožnost
sprejemanja odločitev v delcih sekunde. In prav hitrosti fantom iz Muck Citya ne manjka. Kaj
torej dela te mladeniče, potomce afriških sužnjev, ki so morali stoletja prisilno delati na
okoliških plantažah sladkornega trsa, boljše od ostalih? Razlog je dokaj banalen, a
pomemben. Območje spada med ekonomska izredno šibka; veliko ljudi še danes dela na
plantažah in v industriji pridelave sladkorja. Da bi zaslužili nekaj dodatnega denarja za
preživetje, fantje že več generacij, od malih nog naprej, "honorarno" lovijo po poljih zajce. In
jih tudi ulovijo. Brez pripomočkov. Z golimi rokami, zgolj z tekom. Ni potrebno zgubljati
besed, o zahtevnosti tega početja. Mnogi od njih igrajo po okoliških klubih in te vrste
»trening« jim še kako pride prav.

Slika 10: Hitri kot zajci. (Vir: http://sports.espn.go.com/espn/page2/index )

V tem vidim možen mehanizem nastanka razlik med belimi in črnimi športniki, vsaj kar se
tiče razmer v ZDA. Dokazane so prirojene somato-genetske adaptacije ljudi
(zahodno)afriškega porekla, katerih potomci so Afro-američani. Nadalje je treba upoštevati
posledice trgovine s sužnji, neozirajoč se njeno nehumanost, nemoralnost in neetičnost. V tem
pogledu je bila trgovina s sužnji neke vrste evgenično sito, kjer so morali preživeti le
najboljši, najvzdržljivejši in za suženjsko fizično delo najprimernejši osebki. Prirojene fizične
prednosti so se tekom stoletij še "izkristalizirale" in okrepile. Potem je tu še umestitev športa
v kontekst današnjih kulturnih in socio-ekonomskih razmer, bodisi ko gre za košarkarje lige
NBA, odraščajočih na uličnih igriščih v urbanih džunglah ameriških velemest ali za lovce na
zajce po močvirjih Evergladesa, ki bodo nekoč lovili okroglo usnje pred nabito polnimi
štadioni lige NFL.
Kultura in evolucija tako sodelujeta kot usklajeno moštvo, kjer ima vsak člen (igralec) svoje
mesto. Končni rezultat pa je vedno pisan po meri zmagovalca.
6. VIRI in LITERATURA

Ama, PFM., Lagasse, P., Bouchard, C., Simoneau, JA. Anaerobic Performances in Black and
White subjects. Med Sci Sports and Exer 1990; 22: 508-11.

Capute, A. J. et al. Normal gross motor development: The influences of race, sex and
socioeconomic status. Dev Med Child Neurol 1953; 24: 103-121.

Caray AL., Levine, L., Carter, IEL. Genetic and Anthropological studies of Olympic Athletes.
Academic press, 1974.

Carlson, DG. African Fever: A study of British Science, Technology and Politics in West
Africa, 1787-1864. Science History Publications, 1984.

Cintas, HM. Cross-cultural variation in infant motor development. Physical and Occupational
Therapy in Pediatrics 1988; 8(4): 1-20.

Damon, A. Negro-white differences in pulmonary function ( vital capacity, timed vital

capacity and expiratory flow rate). Human Biology 1966; 38: 381-93.

Davidson, B. The African Slave trade. Little, Brown and Co. Boston, 1970.

Entine, J. Taboo: why black athletes dominate sports and why we`re afraid to talk about it.
PublicAffairs, New York, 2000.

Garn, S., Smith, N., Clark, D. Lifelong differences in hemoglobin levels between Blacks and
Whites. Journal of National Medical Association 1975; 67: 91-6.

Heaney, RP. Bone mass, the mechanostat and ethnic diferences. Jornal of Clinical
Endocrinology and Metabolism 1995; 80 (8): 2289-2290.

Hunter, DW. A comparison of anaerobic power between black and white adoloscent males.
Doctoral Dissertation. Ohio State University, 1988.

James, WH. Causes of racial differences in testosterone levels of men. Journal of the National
Cancer Institute 1993; 85(6): 506.

James, B. Bill James Historical Baseball Abstract. Random House, New York, 1987;55-71.

Kilbride, J.E. et al. The comparative motor development of Baganda, American white and
American black infants. An Anthropologist 1970; 72: 1422-1428.
Levi-Strauss, C. Structural Anthropology. New York in London, 1963.

Malina, R. Racial/ethnic variation in the motor development and performance of American

children. Canadian Journal of Sport Sciences 1988; 13(2): 136-148.

Malina, R. Quantification of fat, muscle and bone in man. Clinical Orthopaedics and related
Research 1969; 65: 9-38.

Metheny, E. Some differences in body proportions between American negro and ehite male
college students as related to athletic performance. Research Quarterly 1939; 10:41-53.

Morrison, A. Some bio-medical mechanisms in athletic prowess. West Indian Medical Journal
2006; Vol. 55, no. 3.
Nelson, JK., Nelson, KR. Skinfold profiles of black and white boys and girls ages 11-13.
Human Biology 1986; 58(3):379-390.

Nelson, DA., Jacobsen, G., Barondess, DA., Partiff, AM. Ethnic differences in regional bone
density, hip axis lenght and lifestyle variables among healtha black and white men. Journal of
Bone & Mineral research 1995; 10(5): 782-7.

Tanner, J. The Physique of teh Olympic Athlete. George Allen and Unwin. London, 1964.

Wells, S. Odiseja človeštva. Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2005.

Williams, JR., Scott, RB. Growth and development of Negro infants. Child Development
1953; 24: 103-121.

Internetni viri

Adelson, E. The Chase. Objavljeno na http:// sports.espn.go.com, april 2007.

Wang et al. Regulation of Muscle Fiber Type and Running Endurance by PPARδ. Public
Library of Science. August 24, 2004. Dostopno na:
http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pubmed&pubmedid=15328533

Statistični podatki:
www.iaaf.org
www.nba.com
https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook
http://www.hkpe.net
http://www.bio.davidson.edu/
http://blog.oregonlive.com/tailgate/
http://www.alexrudloff.com
library.thinkquest.org/.../bsickleintro.html