Blaž Babič

Srečo Dragoš
Rafael Zupančič

April 2007
Naslov: Mala dežela vélike diskriminacije
Prva izdaja: 2007
Izdali in založili: KUD Priložnost, p.p. 3914, 1001 Ljubljana
E-naslov: kud_priloznost@yahoo.com
Za izdajatelja: Milan Bahić
Uredila: Blaž Babič, Rafael Zupančič
Lektoriranje: Cica Stele, Val Harris
Grafična oprema (ilustracije): Maja Fakin
Oblikovanje in prelom: Blaž Babič, Rafael Zupančič
Priprava in tisk: Janez Dermastja s.p.
Naklada: 1000 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

342.722

BABIČ, Blaž
Mala dežela vélike diskriminacije / Blaž Babič, Srečo Dragoš,
Rafael Zupančič. - 1. izd. - Ljubljana : KUD Priložnost, 2007

ISBN 978-961-92075-0-5
1. Dragoš, Srečo 2. Zupančič, Rafael
232611072

2
KAZALO
Elena Pečarič
SPREMNA BESEDA 3
1. UVOD 15
Rafael Zupančič Raf
2. INVALIDI IN INVALIDSKE ORGANIZACIJE
»Se invalidi res samo kregajo med sabo za denar?« 17
2.1. Terminologija 18
2.2. Številčnost in organiziranost 20
2.3. Financiranje in diskriminacija 32
2.4. Lobiranje in sodni postopki 46
2.5. Zaključek 50
2.6. Pravni viri 55
Srečo Dragoš
3. FINANCIRANJE VERSKIH SKUPNOSTI 67
3.1. Uvod 68
3.2. Načelo ločitve 68
3.3. Nova zakonska ureditev 79
3.4. Bogastvo RKC na Slovenskem 81
3.5. Sklep 86
3.6. Literatura 89
Blaž Babič
4. DISKRIMINACIJA MED POLITIČNIMI
STRANKAMI 91
4.1. Ne boj, finančno klanje ! 92
4.2. Liebigov zakon demokracije 97
4.3. Zvok, luč, akcija ! 101
4.4. Milenij se obrne 105
4.5. Vrednost neprecenljivega 112
4.6. Dan današnji 118
5. ZAKLJUČEK 123
6. SUMMARY 129
7. ZABELEŽKE 137

3
 1. U V O D

Po kopici pogovorov in opažanj smo avtorji ob upoštevanju

fraktalnega pogleda na človeške skupnosti prišli do točke, kjer
smo se odločili popisati dosedanja razmišljanja in jih ponuditi
širši slovenski javnosti v razpravo. Vsi smo – vsak iz svojega
samostojnega pristopa do tega sveta in z večletno časovno
razliko v življenjskih izkušnjah – prišli pri nekaterih osnovnih
družbeno-političnih vprašanjih do tako podobnih zaključkov, da
je bila možnost naključja prepričljivo izničena, družba, ki smo jo
vsak po svoje opazovali, pa se je pokazala kot ne-najbolj-
harmoničen fraktal, v katerem mi vsi skupaj živimo na presneto
podobne načine, pa najsi bo to na najvišjih ali najnižjih stopnjah.

Srečo je poznavalec področja verskih skupnosti in vztrajen

zagovornik ločitve države in verskih vsebin, Raf se je kmalu po
rojstvu moral navaditi in spoprijeti z obolelim mišičnim sistemom,
zaradi česar je dodobra spoznal delovanje in rezultate
organizacij, ki naj bi ščitile invalide/hendikepirane, Blaž pa se
aktivno ukvarja z vprašanji politike, političnih strank,
referendumov in neposredne demokracije.

Ugotovili smo – in temu je namenjen pričujoči tekst – da se v

naši majhni svetovni krajevni skupnosti nekateri vzorci
ponavljajo na načine, zaradi katerih je to družbo nemogoče
naslavljati kot tolerantno, svobodno in razvojno usmerjeno. Tudi
s pomočjo spleta in razmišljanj drugih avtorjev smo v tekstu
predstavili tri področja, na katerih je na skoraj identičen način
vzpostavljena sistemska diskriminacija, oziroma so posledice
dolgoletnih in načrtovanih diskriminatornosti ter elitizmov med
seboj ne le primerljive, ampak tudi zaskrbljujoče enake.

Na koncu smo poskusili še na hitro našteti nekaj drugih področij,

kjer se fraktalna slika diskriminacije ponavlja, ki pa jih zaradi

4
pomanjkanja časa in prostora (ter seveda sredstev za korektne
raziskave in razvoj, kajne) tokrat nismo mogli podrobneje
predstaviti. Seveda naj bo ta pomanjkljivost bralcem v
vzpodbudo in izziv, da sami pripravijo svoje preglede in analize,
s katerimi bo mogoče še bolje ali pravilneje povzeti zrcalo
današnje slovenske družbe in v skladu s sliko pripraviti
konkretne aktivnosti, s katerimi bo mogoče slabo sanirati in
dobro okrepiti.

5
 4. DISKRIMINACIJA MED
POLITIČNIMI STRANKAMI

Blaž Babič

4.1. Ne boj, finančno klanje !

Po drugi svetovni vojni se je v Zahodni Evropi razvila
strankarsko-parlamentarna demokracija na podlagi grenkih
izkušenj predvojnih časov vzpona fašizma in nacizma, ki pa
nista bila nič drugega kot incestna otroka dveh družbenih
podsistemov moči – politike in ekonomije. Način financiranja
političnih strank je pred vojnama pomenil pretok z računov
predvsem bogatejših slojev k političnim gledališčem tistega
časa, ki so igrali družbene predstave po scenarijih in kapricah
naročnikov. Bankirji ter industrialci (evropski in ameriški, tudi
židovskega porekla) so si želeli dobičkov na evropskih tleh,
najhitrejšo pot pa so – kot že večkrat v zgodovini – pomenila
vlaganja v proizvodnjo hitro-porabljivih izdelkov, t.j. vojno
industrijo. Vojne so očitna posledica pretesne povezanosti
biznisa, oblasti in medijev – tudi danes, tudi za Slovenijo.

Očiščena Zvezna republika Nemčija je, kot na vzhod obrnjeno

zahodno izložbeno okno, morala ponuditi vtis delujoče
strankarske, parlamentarne demokracije, zato so uvedli
popravljen sistem financiranja političnih strank, neposredno iz
skupne državne blagajne, na podlagi glasov volivcev, in tako
vsaj delno zmanjšali pritiske industrije na politike. Nemčijo
omenjamo zaradi tega, ker so naši ustavno-pravno-politični
krmarji svoje znanje v veliki meri kopirali iz nemških rešitev
»dobre prakse 60-ih let« in nas tako razvojno dejansko potisnili
kar nekaj desetletij nazaj. Nemške volivke in volivci so torej s
svojimi glasovi vplivali ne le na razdelitev glasov v parlamentu,

6
ampak hkrati tudi na višino denarnih sredstev, ki je mesečno
osrečevala njihove politične predstavnike. A Nemčija se svoje
temne sence preteklosti ni otresla in je z delno politično
lobotomijo poskusila izničiti vsakršen spomin na svoj nacizem,
tudi tako, da je prepovedala delovanje političnih gibanj z
aspiracijami nacizma, hkrati pa vzpostavila (kakor legitimne)
politične pragove, s katerimi naj bi dodatno onemogočila vstop
neprijetnežem v parlament in tako dolgoročno ohranjala stabilno
politično ozračje. Seveda pa vsaka soba brez zračenja postane
zatohla in vsak sistem brez zunanje konkurence prične gniti
navznoter.

Problem politične diskriminacije, ki ga bom v nadaljevanju

opisoval, se na slovenskem pričenja s samostojnostjo, seveda
pa ima svoje korenine v prejšnjem rdečem sistemu in nasploh v
vseh režimih oblastne kontrole pred njim. Samostojnost smo
bojda pridobili po 12-ih stoletjih, nato pa jo je nesrečna
generacija slovenskih politikov uspela zapraviti v kratkih 15-ih
letih. Politično in vojaško samostojnost so novodobni kvizlingi
pod ceno (svoboda cene nima) prodali leta 2004, ekonomsko
samostojnost pa so nam za zlato tele in judeževe evro-srebrnike
zamenjali letos januarja. Ko smo se Slovenke in Slovenci v 80-ih
navdihovali ob mislih na nov politični sistem, kjer bo vsakdo
lahko govoril, kar bo hotel in kolikor bo hotel, si seveda nismo
mogli predstavljati, kaj se bo zgodilo po 15-ih letih, ki so bila –
kar se tiče pranja možganov – tudi na svetovnem nivoju brez
primere v zgodovini. Kot je 11.9. služil za izgovor ZDA 1 na nivoju
planeta, je EU uporabila svojo širitev kot samozadostni zrcalni
dokaz na nivoju Evrope – prek manipulacije množic in ukinitve
demokracije, k močnejšim imperijem. Per manipulatio ad
imperium?

Nekdanje skupine političnega enoumja (Komunistična Partija,

Socialistična Zveza Delovnega Ljudstva, Zveza Socialistične

1
Priporočam ogled 18-minutnega filma na Google video: 9-11 Justice
7
Mladine Slovenije, Zveza Borcev...) so si z novokreiranimi
ekipami oblastiželjnih desnosučnih razdelili nepremičnine in
premoženje tako, da so ob delitvi iz vseh enačb dogovorno
izbrisali druge nebodijihtreba akterje. Za dodatno discipliniranje
naroda je bilo potrebno ubiti oziroma žrtvovati le enega politika
posameznika-solista, Ivana Krambergerja, pa je cele generacije
minila vsaka želja po političnem dvigovanju glave.

Po treh letih samostojne države je bilo potrebno tudi z zakonom

urediti demokratičen, pluralističen, bla... bla... bla... način
financiranja političnih strank, zaradi česar so leta 1994 sprejeli
nov, novcat Zakon o političnih strankah. A so že takrat, v času
pojemajoče svobode in upanja, v njegovem 23. členu tlakovali in
nato zacementirali pot k političnemu sistemu diskrimino-kracije,
vladavine na podlagi diskriminacije, ki se je doslej izkazala za
precej trdoživo.

Zakoni se ne pišejo sami. Zakone pišejo pravni stRokovnjači po

nareku naročnikov, političnih oblastnikov. Ti pa so imeli agendo
– onemogočiti vsakršen razvoj resne politične opozicije. Uničiti
vse, kar ni v okvirih zadanih ciljev in pod nadzorom večnih elit.
Kako na mehek način porezati vsako nenadzorovano drobno
kal? Nič lažjega, potrebno je vzpostaviti neenake pogoje na trgu
volilnih glasov in diskriminirati stranke, ki se niso uspele približati
vstopu v državni zbor, naj si bo zaradi nesposobnosti ali pa
načrtne medijske ignorance. Z umetnim gnojilom proračunskih
sredstev okrepiti vse »velike«, ki so bili tako ali tako prepojeni z
izkušenimi udbo-kadri, malim amaterjem pa odvzeti še vodo,
sonce in rodovitno prst. Nato mali postanejo tako šibki, da se niti
ne upirajo več in se samoukinejo iz zasede. Vae victis! Gorje
premaganim!

23.člen

Stranka, katere kandidatke oziroma kandidati so bili na

zadnjih volitvah izvoljeni v državni zbor, ima pravico do
8
 sredstev iz proračuna glede na število dobljenih glasov v
vseh volilnih enotah na zadnjih volitvah v državni zbor.
Stranka iz prejšnjega odstavka ima pravico do sredstev iz
proračuna za vsak dobljen glas na volilnega
upravičenca v višini 30 tolarjev. Znesek se dodeljuje
stranki mesečno.
Znesek iz prejšnjega odstavka se mesečno usklajuje z
indeksom rasti drobnoprodajnih cen po zadnjih znanih
podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko.

Nato poskrbiš, tudi s pomočjo Ustavnega sodišča, da taka

zakonodaja zdrži dovolj časa (vsaj dvoje volitev, 1996 in 2000)
in zadrži morebitni jernejski napad na okope pravice, potem pa v
novem, svežem naskoku ter okrepljen z novimi sredstvi ponovno
prevzameš politični prostor in izbrišeš slaboten ljudski spomin
na kakršnekoli drugačnosti in druge nevarnosti za »splošno
dobro«. Rezultati volitev 1996 po listah za celotno Slovenijo:

preštetih glasov: 1.136.211

veljavnih glasov: 1.069.204
neveljavnih glasov: 67.007
Kandidatna lista Št. glasov %

LDS - Liberalna demokracija Slovenije 288.783 27,01

SLS - Slovenska ljudska stranka 207.186 19,38

SDS – Socialdem. stranka Slovenije 172.470 16,13

SKD - Slovenski krščanski demokrati 102.852 9,62

ZL - Združena lista socialnih demokratov 96.597 9,03

DeSUS – Dem. stranka upokojencev Slo. 46.152 4,32

SNS - Slovenska nacionalna stranka 34.422 3,22

9
Skupaj torej 88,71% od »pravilno oddanih« glasov. Mimogrede
– slabih 6% glasovnic je bilo bojda nepravilnih. Kaj se je
dogajalo v resnici? Mar je pritisnjen narod, ali pa so bili rezultati
zmanipulirani. To bi lahko ugotovili le z resno preiskavo,
usmerjeno v kazenske vode. Resnični ključ počasne ugasnitve
političnih alternativ se je skrival v uzakonjeni diskriminatorni
delitvi, s katero je postalo 10,58% vseh pravilnih glasov brez
finančne povezave do svojih političnih strank/gibanj,
oziroma se je presekal razvoj njihove politične prihodnosti,
njihovih političnih programov. Seznam žrtev nove fašistoidno-
kapitalistične diskriminokracije, padlih l. 1996:

št.
kandidatna lista %
glasov
DS – Dem. stranka Slo. – Demokrati Slo. 28.624 2,68 %
ZELENI - Zeleni Slovenije 18.853 1,76 %
SOPS – Slo. obrtniško podjet. stranka 12.335 1,15 %
SF – Slo. forum, Z. za Primorsko, Z. za 11.383 1,06 %
Gorenjsko
LS - Liberalna stranka 7.972 0,75 %
NSD - Nacionalna stranka dela 5.827 0,54 %
ZA – Zel. alternativa Slo. – Zelena alternativa 5.602 0,52 %
RZS – Rep. zveza Slo., Republikanci Slovenije 5.071 0,47 %
KPS - Komunistična partija Slovenije 5.027 0,47 %
KSU - Krščansko socialna unija 4.767 0,45 %
SND - Slovenska nacionalna desnica 3.327 0,31 %
DEUS-LZS – Domolj. enotna upokoj. stranka 2.025 0,19 %
NS - Nova stranka 1.104 0,10 %
NPS - Naprej Slovenija 886 0,08 %
SED - Stranka enakopravnih dežel 541 0,05 %

Športna napoved 1996:

7 parlamentarnih koritnikov (88,71%) in
15 izven-parlamentarnih diskriminirancev (10,58%).

Dragi bralec, draga bralka, 113.344 je skupno število tistih, ki so

naslednja štiri leta plačevali prispevke v državni proračun,

10
vendar iz te iste skupne državne blagajne politični programi po
njihovih lastnih preferencah niso videli niti lipicanca (10 SIT).

Ob tem naj ponovimo, da so »bili v državni zbor izvoljeni« le

kandidatke oziroma kandidati2 strank, ki so zbrale več kot 3,22%
glasov. Kleptemeniti se je zmuznil skozi in volitve 1996 so
zakoličile prihodnji razvoj slovenske politične pokrajine z novim
političnim sistemom – plansko demokracijo. Plan pa je postajal
vsebolj izrisan – v EU in NATO za vsako ceno.

2
Ali ni lepo videti te navidezne spolne uravnoteženosti...
11
4.2. Liebigov zakon demokracije
V tem času sem imel 22 pomladi, za sabo dva letnika pravne
fakultete, sedem mesecev slovenskih tabornikov (vojske), pa
tudi politično zgodovino vsaj v smislu deškega opazovalca
demonstracij na Roški, zasedbe Metelkove, organiziranja
prireditev v Stari Ljubljani ob junijski osamosvojitvi in kar je bilo
poleg rednega sledenja medijem podobnih aktivnosti. To je bilo
tudi obdobje, ko se je že pričela masovna medijska EU in NATO
propaganda in dokaj instinktivno (uporabljajoč rek lastna hvala
se pod mizo vala) sem zaključil, da vsak sistem, ki potrebuje
toliko reklame, ali podpore ni vreden ali pa celo pomeni
določeno nevarnost, ki jo prekriva s Potemkinovimi fasadami.

Zato sem se po volitvah kljub dokaj neugodnim rezultatom, a

zaradi simpatičnega programa, pridružil Novi stranki in bil od
leta 1997 njen tajnik. Volilni program je spisal Samo Resnik,
govoril pa je o levici, o stranki in državi kot servisu državljanov, o
mirovništvu, o dobro izobraženih ljudeh in konec koncev o
dobrem žuranju.

Stranki sem želel pripomoči s svojim ustavnim amaterstvom, ki

pa ga je bilo potrebno nadgraditi s praktičnimi izkušnjami. Da bi
lahko drugim predstavil probleme slovenskih izven-
parlamentarnih strank in slovenske parlamentarne demokracije
nasploh, sem večkrat uporabil naravoslovno primero
Liebigovega zakona, temelja agrokemije.

Liebigov zakon minimuma pravi, da se rast rastlin zaustavi, če v

sistemu zmanjka le enega samega elementa, čeprav je vseh
ostalih dovolj na razpolago. Torej je vedno kritičen element, ki
ga imamo v sistemu najmanj. S to teorijo je Liebig razložil
osnovna pravila o prehranjevanju rastlin in pomen zadostne
količine anorganskih elementov v zemlji za pravilno rast rastlin.3

3
http://sl.wikipedia.org/wiki/Justus_von_Liebig
12
Moja politična modifikacija tega zakona pa pravi, da se da, sme
in mora na enak način testirati tudi demokracijo in da je povsem
mogoče skozi praktične analize poiskati in izpostaviti najnižje
letve, ter z njihovim zviševanjem prisiliti elito k večji akumulaciji
demokracije za celotno družbo.

V Sloveniji so namreč osnovni dolgoročni problemi gnitje elite in

družbe navznoter, zaprtost parlamenta ter okostenelost
požlahtenih položajev. Slovenski parlament se lahko obnaša
arogantno do posameznih pobud in civilne družbe le zato, ker
zunaj parlamenta ni dovolj ogrožujoče konkurence – govorimo o
vsebinski letvi.

Drugi del problema je spodjedanje neposredne demokracije in

referendumov kot temeljnih kamnov slovenske državnosti, v tem
primeru govorimo o proceduralni letvi.

Referendumski način sprejemanja zakonov je namreč v neki

Švici ne le povsem normalen način, dejansko moralno močno
prevladuje nad parlamentarnim. V Sloveniji je oblast ljudstva
sicer še vedno zapisana in branjena z Ustavo (3. člen):

Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki

temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda
do samo-odločbe.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani
jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve
oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.

Žalostno pa je, da moram(o) sodržavljanom zadnjih 10 let

ponavljati eno in isto, tega “znanja” jim sistem namreč ne ponudi
ne v osnovni ne v srednji šoli. Dokler se ne bo vsak državljan-
posameznik zavedal pomena ustave in je ne znal tudi praktično
uporabljati v vsakdanjih pravnih razmerjih, do takrat se bo lahko
elita z nevedneži poigravala v svojo korist. V teh časih ne
zadošča več le navadna pismenost, to so zgodbe prejšnjih
13
stoletij. Človek danes potrebuje še funkcionalno pismenost, pa
ekonomsko, pravno, politično, medijsko … vse, kar omogoča
resnično izravnavanje dostojanstva in dejansko enakopravnost
med člani družbe.

Zgodbe o 3. členu Ustave s tem še ni konec. Zaradi velikanskih

političnih potreb so tik pred referendumoma o EU in NATO-u
spreminjali Ustavo tudi z vrinjenim 3.a členom. V njem so
zapisali, da:

Pred ratifikacijo mednarodne pogodbe iz prejšnjega

odstavka lahko državni zbor razpiše referendum. Predlog
je na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina
volivcev, ki so veljavno glasovali.

Protidemokratično in državno-udarno je to, da si je elita

zagotovila uspeh ne glede na udeležbo, kot je bil standard npr.
pri plebiscitu za samostojnost in pri dotedanji referendumski
zakonodaji4. Tudi če bi prišli na EU in NATO referenduma le 3
volivci, bi dva lahko premagala enega. Pravzaprav bi potrebovali
le enega (mitičnega zadnjega) Slovenca, ki bi si sam izglasoval
pot v sramoto. Ampak saj ni bilo prvič v zgodovini, da so bili
Slovenci poraženi s plebiscitom in preštevanjem glasov.

Ko govorimo o Liebigovih letvah, je potrebno upoštevati oba

konca palice. Kratke letve nam povzročajo probleme zaradi
odtoka energije kolektiva, zaradi dolgih letev pa boli glava
obkoritne klonirane elitneže, včasih pa cele imperije. Problem
dolgih letev se namreč skriva v formuli »strah pred dobrim
primerom« ali po angleško »fear of a good example«. No, saj
ravno anglosaksonci pri nas vzpodbujajo natečaje »Dobre
družbe« prek centralističnih NVO-jev, pa se na teh razpisih nikoli
ne bodo znašli resnično dobri akterji, le zrežirane ali pa

4
Najbolj korektno je to degradacijo opisal prof. dr. Ivan Kristan v Državnem
svetu: Večina in prag udeležbe na referendumu, 11.3.2002
14
neškodljive grupacije. Angleški prevod tudi zato, ker je
dandanes na nivoju ZDA mogoče pokazati, kako globoko v
psiho posameznika mora sekati velik sistem, če se mu hoče v
podzavesti še vedno predstavljati kot najboljši možni. Kaj bi
pomenilo za ZDA ali EU, seveda tudi za Kitajsko in Rusijo, kot
celote, če bi njihovi prebivalci smeli dojeti, da je v resnici bolje
živeti v manjših političnih skupnostih, ki delujejo kot sistemi
raznolikih varnostnih komor, razporejenih po raznorodnih,
medsebojno spoštujočih se političnih nišah, ne pa v kolektivno
pobebavljenih homogeniziranih klavnicah duha in duše
orwellovsko-huxleyanskega tipa?

Kot govorijo sveti teksti o notranjih svetovih, čakrah, energetskih

nivojih in kanalih ipd., je nasproti temu mikrokozmosu mogoče
postaviti človekovo makro okolje in pogledati, kako posameznik
živi na nivoju družine, prijateljev in sorodstva in kariere, lokalne
skupnosti, regije, države, celine in planeta. Prav vse se da
razumeti in razrešiti, če le se v probleme usmeri dovolj
pozornosti. Če pa nekateri zavoljo lastnih koristi skrbijo
neprestano le za to, da se ljudem pozornost usmerja na ne-
umne, ne-spametne, ne-lepe in ne-dobre reči, potem je mogoče
parazitske matrične kanale presekati le na nivoju posameznika
15
in mora vsakogar od nas posamično doleteti spoznanje, da smo
sami krojači svojih dejanj, sami slikarjih svojih pogledov in sami
igralci na svoje strune.

4.3. Zvok, luč, akcija !

Ko smo torej v Novi povezali hendikep izvenparlamentarnih
strank, Zakon o političnih strankah, Državni zbor, Ustavo in
Ustavno sodišče, se je na domu večnega kandidata za
ljubljanskega župana, Blaža Svetka, na našo pobudo zbralo
okoli 10 izvenparlamentarnih strank. Na podlagi tega sicer
simpatičnega sestanka je nato le kvartet na Ustavno sodišče
vložil pobudo za oceno ustavnosti finančnega praga, ki razlikuje
med »velikimi« in »malimi« na podlagi vstopa v parlament. V
kvartetu so bile: Nacionalna stranka dela, ki jo je zastopal
predsednik Marjan Poljšak, Nova stranka, ki sem jo zastopal
sam, Republikanci Slovenije, ki jih je zastopal Adolf Štorman in
Stranka enakopravnih dežel, ki jih je zastopal Jožef Jarh.
Oglejte si še enkrat lestvico 15-ih »osmoljencev« iz leta 1996 in
razmislite o tem, kdo je takrat z dejanji potrdil svojo resnost,
zrelost in kdo ne. Kakšni igralci so v politični igri le za ego ali za
meglo in kdo razume vsaj temeljna politična vprašanja, tudi zlato
pravilo dejanja – le po teh se bomo prepoznali.

Naj dodam, da je marsikatera zunajparlamentarna skupina ali

posameznik vreden vsega spoštovanja, vsaj glede določenih
dejanj. Kljub vsem analizam »levičarjev« o »desničarjih« sem
zaradi preprostega dejstva, da je uspel, vedno spoštoval
Matjaža Gerlanca, saj je zelo pripomogel – verjeli ali ne – k
razvoju referendumske zakonodaje. Zaradi njegove pobude je
na Ustavnem sodišču padel tedanji 10. člen Zakona o
referendumu in ljudski iniciativi, ki je močno omejeval vrsto
referendumskih vprašanj. Če bi ne bilo njega in sorodnih
Republikancev, potem Slovenci (do) danes ne bi mogli
razpisovati referendumov o:

16
 • zakonih, od katerih je neposredno odvisno izvrševanje
proračuna;
• zakonih za izvrševanje ratificiranih medn. pogodb;
• zakonih, ki se sprejemajo po hitrem postopku, kadar to
zahtevajo izredne potrebe države, interesi obrambe ali
naravne nesreče.
Mislim, da je več kot jasno, da bi se »izredne potrebe države« in
»interesi obrambe« zlahka uporabili kot protiargumenti proti
EU&NATO ter njim podobnim referendumom, tako da bi si elita
še dodatno okrancljala masko legitimnosti (a maska vseeno
ostane le maska).

Smešno, kajne? Tisti, ki naj bi najbolj ogrožali slovensko

demokracijo, so jo pravzaprav najbolje branili. Kdo se je
Gerlancu in Štormanu kdajkoli zahvalil za to obrambo ljudskega
referenduma? Gospoda, hvala!5

Pobudo za oceno ustavnosti ZPolS smo tako skupaj predali

»vrhovnemu varuhu«, nadzorniku pravice in ustavnosti, a ker le-
tega ne nadzoruje nihče (quis custodet custodes?), se je tudi
tukaj po malem sfižilo v neka nemška sechszigen. Večina sodb
nemškega ustavnega sodišča, ki jih naši ustavni stRokovnjači
uporabljajo na tem izredno občutljivem področju, je zaradi
hitrosti informacijsko-mrežnega razvoja družbe 21. stoletja sicer
še kredibilna v okvirih pravnih razprav, politično-razvojno pa so
že za leseno žlico. Dojemanje diskriminacije in senzibilnost za
enakost v družbi sta bila namreč v ZRN po drugi svetovni vojni
na nivoju traktorjev.

Za potrebe ustavne pobude sem iskal tudi podatke o

financiranju političnih strank po raznih koncih Evrope in mukoma
dobil primerjave, da na Danskem politična stranka ali gibanje
prejme iz proračuna 11 SIT na glas na mesec, v Franciji pa 5
SIT na glas na mesec. Ti dve državi sem navedel našim
5
Seveda pa se ne strinjam z napadi na južnjake, kaj čemo ... 
17
ustavnim sodnikom tudi zato, ker tamkaj pač ne poznajo
diskriminacije pri financiranju iz državnega proračuna.6 Ti
podatki so žal zelo približni, saj je potrebno zaobiti marsikatero
informacijsko in jezikovno oviro, veljajo pa za obdobje, ko je v
Sloveniji na podlagi 23. člena ZpolS vsaka »pridna« stranka
dobila približno 45 SIT na glas na mesec. Do volitev leta 2000,
ko je bila zakonodaja spremenjena, se je začetna vsota 30 SIT
dvignila na približno 50 SIT na glas na mesec (na lokalnem
nivoju revalorizacije ni bilo), kar dejansko pomeni, da so bili – in
so še vedno – naši partijski prašički eni najbolje gojenih na
evropski celini. Kmetija, indeed! Mimo grêde, s prijateljem sva
se vedno hihitala ob spominu na naslednjo izjavo: »Vi ste
navaden kmet! Ampak veste, kaj je najbolj grozno? To, da je v
Sloveniji beseda kmet žaljivka.« Ta biser pripada simpatičnemu
odojku, ki mu je stara garda že odstopila nadzor nad aranžmaji,
sodi pa med retorične trike volilnih kampanj, ki jim žal naivni
ljudje v času štiriletnega rituala še preradi nasedajo.

Ah, kje smo ostali? Pri Ustavnem sodišču RS – v pobudi smo

izpostavili 2., 3., 14. in 43. člen Ustave. Sodniškemu zboru je za
jasen izgon diskriminacije iz Slovenije očitno zmanjkalo volje.
U-I-367/96 | Uradni list RS, št. 24/99, z dne 11.3.1999 7:

V neskladju z Ustavo je, da prvi odstavek 23. člena Zakona

o političnih strankah omejuje financiranje političnih strank iz
državnega proračuna na stranke, katerih kandidatke
oziroma kandidati so bili na zadnjih volitvah izvoljeni v
Državni zbor.

Izločitev političnih strank, ki niso pridobile mandatov na

volitvah v Državni zbor, iz državnega financiranja, pomeni
nedopustno diskriminacijo teh strank in s tem poseg v
enakost volilne pravice (43. člen Ustave).
6
Primerljivi podatki morda na:
http://www.idea.int/publications/funding_parties/
7
http://odlocitve.us-rs.si/
18
 Zakonodajalec sicer lahko določi prag za pridobivanje
sredstev iz državnega proračuna, vendar je lahko ta prag
le tolikšen, da izloči iz državnega financiranja politične
stranke, ki so predlagale liste, za katere se je na
volitvah izkazalo, da niso imele realnih možnosti za
pridobitev vsaj enega mandata. S tem namreč
zakonodajalec preprečuje kandidiranje zgolj z namenom
pridobivati sredstva iz državnega proračuna.

Odločitev je bila sprejeta poldrugo leto pred naslednjimi

volitvami 2000, a je z njo Ustavno sodišče ob uzurpaciji oblasti
s strani politične elite časovno usklajeno pridržalo vrečo
diskriminacije in še samo pljunilo v obraz vsem malim in
šibkejšim. In kje so bili vsa ta leta drugi dežurni branilci
človekovih pravic ter borci za usmerjanje pozornosti javnosti?
Še največji borci za človekove pravice na levici so bili na tem
nivoju barvno slepi, nekdo mi je celo rekel, da se za male
stranke ne gre zavzemati, saj le odžirajo glasove takratni ZLSD,
torej reformirani Partiji. So se oglašali zapiti intelektualčki
opozicijske desnice? So oni občutili takšno krivico, kot so jo čutili
v svojih zgodovinskih travmah sami zase? Kaj pa raziskovalni in
prepisovalni novinarji? Vsi po vrsti slepi, brez milosti, brez
sočutja – in brez pameti. To namreč, kar se je zgodilo na
političnem področju takrat, se je kot virus širilo naprej. Kot v stari
modrosti iz nacistične Nemčije – če ne dvigneš glasu
pravočasno takrat, ko zapirajo druge, boš slej ko prej prišel na
vrsto tudi sam. Zato se danes mediji po nareku in plačilu politike
raje ukvarjajo s fokusiranjem drugih, za politično elito manj
»škodljivih« področij diskriminacije, kot so spol, vera, starost...
Pri nas se to izpelje skozi projekte izbrisanih, Strojanov,
homoseksualcev in podobne. V EU se to izpelje z npr. 80
milijoni evrov letno za projekt Diversity-Raznolikost, plačanih
podjetju Media Consulta, z izpostavo tudi v Sloveniji. Želim
poudariti, da so vsi ti našteti problemi resnično to, kar so –
problemi. Stvar politične taktike in gumerabike pa je, kako se jih
19
lotiti. Ali morda tako, da reševanje prepuščamo tistim, ki so
probleme v prvi vrsti ustvarjali, ali pa resnično dopustimo vstop
celostno drugačnega političnega razmišljanja, ki bo v izhodišču
presekalo z nepotrebnimi in umetnimi dilemami. Jasno je, da so
Romi/Cigani pri nas »vredni« enako kot vsak prebivalec
Slovenije. Jasno je, da vsakdo potrebuje streho nad glavo in
osnovna finančna sredstva, če sploh želimo govoriti o
enakopravnosti. Jasno je, da pri političnem razmišljanju ni več
mogoče preslišati narave in ekologije, niti ne 5 milijard ljudi,
revnejših od povprečnega Slovenca. Jasno je, da smo vsi
skupaj hočeš-nočeš na istem planetu in da smo obsojeni ali pa
blagoslovljeni z drug drugim.

Zato še enkrat. Za resnične premike je potrebna politična

modrost in praksa skozi dejanja iskrenosti, sicer se nam bo
prihodnost zmanipulirala v geslo: Vsi drugačni – ostali pa lačni!

4.4. Milenij se obrne

Leta 2000 je bila Nova stranka že ena vodilnih
izvenparlamentarnih strank, saj ji je uspelo ne le preživeti,
ampak se celo prebiti navzgor, navkljub finančno nemogočim
pogojem. Čakali in dočakali smo nov ZpolS, protiustavno in od
diskriminacije nabreklo skropucalo. Zakaj tako kritično?
Enostavno, po »napeti debati«8, se je odvilo po pričakovanjih:

1. Državni zbor je izkoristil ponujeno priložnost in diskriminacijo

ohranil, le da je prag prestavil na 1%. Če imaš v rokah vse
vzvode oblasti, potem si lahko kot oblastnik miren tudi pri
1%, saj lahko z laboratorijsko natančnostjo meriš in določaš
protiukrepe v slovenskem Trumanovem šovu9.

8
Državni zbor, 19. julija 2000, nadaljevanje 52. izredne seje
9
Umetno vzgojeno protitelo se je na volitvah 2000 imenovalo SMS, na
volitvah 2004 pa sta mutirali še dve podvrsti – AS in SJN.
20
2. Resnično največji udarec slovenski demokraciji pa se je
primeril daleč od kamer, daleč od komentarjev in v istem
zakonu. Skoraj briljantna pogruntavščina elite, kako si
zagotoviti politično nesmrtnost, večne in neskončne vire
financiranja iz državnega proračuna. Takih primerov
bypassov v naši zakonodaji sploh ni malo, že prej smo
omenili 3.a člen Ustave. Tu gre pa takole – namesto politične
merske enote SIT/glas volivca/mesec (lahko jo poizkusno
imenujemo »politični kredit«), so se parlamentarni elitaši v
želji po finančni neodvisnosti svoje parazitske kaste od
telesa svojega gostitelja – volilnega telesa – odločili za nov
način določanja vsote denarja. Namesto da bi se stranke
borile za vsakega volivca-proračunodajalca-državljana, saj bi
vsak pozitivni glas zanje pomenil dodatna finančna sredstva
iz proračuna, so sprejele sistem, v katerem se velikim
strankam po kartelnem dogovoru sploh ni več potrebno boriti
za večjo politično angažiranost sodržavljanov, ampak jim
njihova pasivnost celo zelo ustreza. Spremenjeni 23. člen
ZPolS se namreč v celoti glasi:

Stranke, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor kandidirale

svoje kandidatke ali kandidate, imajo pravico do sredstev
iz državnega proračuna, če so v državi dobile najmanj 1%
glasov volivcev in so svoje kandidatke ali kandidate
kandidirale najmanj v 3/4 volilnih enot.

Če je na volitvah več strank predložilo skupno kandidatno

listo, imajo pravico do sredstev iz državnega proračuna, če
so v državi dobile najmanj 1,2% glasov (če sta skupno
listo predložili dve stranki) oziroma najmanj 1,5% glasov
(če so skupno kandidatno listo predložile tri ali več strank)
in so svoje kandidatke ali kandidate kandidirale najmanj v
3/4 volilnih enot.

Stranke iz prvega in drugega odstavka tega člena so

upravičene do 10% sredstev, namenjenih v proračunu za
21
 financiranje političnih strank, v enakih deležih, do
preostalih 90% sredstev pa so upravičene sorazmerno s
številom glasov volivcev, ki so jih dobile v vseh volilnih
enotah. Stranke, ki so predložile skupno kandidatno listo,
si delijo sredstva, pridobljena na podlagi proporcionalne
delitve, v skladu z medsebojnim sporazumom, če
sporazum ni sklenjen, pa po enakih deležih.
Sredstva, namenjena financiranju političnih strank v letu
2000, se določijo v proračunu Republike Slovenije in ne
smejo preseči 0,017% bruto družbenega proizvoda,
doseženega v letu 1998, v naslednjih letih pa ne smejo
preseči navedenega odstotka bruto družbenega proizvoda
v letu pred sprejetjem proračuna. Višino sredstev, ki
pripadajo posamezni stranki, določi državni zbor na prvi
seji po sprejetju proračuna.

Sredstva se strankam izplačujejo po dvanajstinah.

Kdor torej nasprotuje samim političnim strankam in jim želi s

svojo pasivnostjo, ali pa z voljenjem nestrankarskega kandidata
oziroma nestrankarske liste, pokazati nestrinjanje ali prezir, s
tem svojim dejanjem ne doseže prav nobenega finančnega
učinka – njegov davkoplačevalski denar bo, ne glede na
njegovo ravnanje po volitvah, še naprej tekel izključno k
strankarsko organizirani politični kasti. Enako velja za volivce
strank, ki so zbrale manj kot 1% glasov. Tudi denar teh volivcev
bo iz proračuna tekel k politični konkurenci njihovih političnih
vizij. Jasno, dokler se narod ne zbudi.

Hkrati s tem tektonskim posegom se je v vzporedni zakonodaji

meja za vstop v parlament dvignila na 4%10. Na ta način je
politična elita ustvarila dva praga in tri območja političnega
financiranja. Najprej imamo območje neobstoja, tam do 1%.
Potem se med 1% in 4% nahaja vmesno področje, kjer dobiš

10
http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=356
22
sredstva, ne pa medijske pozornosti, in nato ... strogo varovano
območje večnih prihodkov in medijske pozornosti – Teater
Ovcestrižnik. A pojdimo k beri leta 2000. Hrošča ni bilo, jesenski
plodovi na volitvah pa so bili taki:

kandidatna lista št. glasov %

Liberalna Demokracija Slovenije 390.306 36,26
Socialdem. Stranka Slovenije 170.228 15,81
Združena Lista Socialnih Demokratov 130.079 12,08
SLS + SKD Slov. Ljudska Stranka 102.691 9,54
Nova Slovenija-Kršč. Ljud. Stranka 93.247 8,66
Demo.Stranka Upokojencev Slovenije 55.634 5,17
Slovenska Nacionalna Stranka 47.214 4,39
Stranka Mladih Slovenije 46.674 4,34

Skupaj 1.036.073 volivcev, kar pomeni 96,25% pravilno oddanih

glasov, financira praktično iste ekipe iz leta 1996, z dodanimi
mladinci, tako da npr. leta 2002 sredstva dosežejo skupno višino
45,666.000,00 SIT na mesec11. Do leta 2007 se ta vsota –
navkljub vse manjši udeležbi na volitvah in vse večji politični
apatiji – »čudežno« poveča na 54.307.333,00 SIT ali v kvizlinški
valuti 226.620,50 € mesečno. To v celem letu 2007 pomeni 2,7
milijona € ali 651,69 milijona SIT.
In še seznam žrtev slovenske kakor-demokracije, l. 2000:

kandidatna lista št. glasov %

Združ. Zeleni=Zel. Slo.+Zel. Alternativa 9.691 0,90
Demokratska Stranka Slovenije 8.079 0,75
Nova Stranka 6.338 0,59
Glas Žensk Slovenije 4.745 0,44
Naprej Slovenija 3.300 0,31
Stranka Demokratske Akcije Slovenije 3.208 0,30
Komunistična Partija Slovenije 1.945 0,18
Deželna Stranka Štajerske 732 0,07
Mojca 697 0,06
Neodvisni kandidat - Planinšič Franc 518 0,05

11
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO359.html
23
 Mirko Justin in skupina volivcev 404 0,04
Peter-Črtomir Gorjanc 276 0,03
Milan Robič in skupina volivcev 261 0,02
Valter Skok in skupina volivcev 178 0,02
izumitelj Hinko Stakne 75 0,01
Naj še enkrat osvežimo spomin – tistih 15 strank, ki skupaj
zberejo 3,77% vseh pravilnih glasovnic od 40.447
volivk/volivcev, davkoplačevalk/davkoplače-valcev, državljank/
državljanov se tudi po mnenju najvišjega varuha ustavnih pravic
s politiko ukvarja »zgolj zaradi keša« ... Nova stranka je v času
suše močno napredovala, na tretje mesto izven parlamenta,
ostali so hirali in odmirali.

V dogajanju pred volitvami 2000 in kasneje se tudi sicer skriva

ključ za razumevanje tehnik elit. Za vsako ceno preprečiti najbolj
nevarnim vstop v (ne)posvečene prostore, bodisi z mimikrijo,
posnemanjem, bodisi z neposrednimi napadi, različic je nebroj.
Osnovna podlaga je bil že opisani nov ZPolS, ki ni rešil ničesar,
zapletel pa dodatno vse. Prva politična finta je bilo do-
imenovanje SKD z Novo Slovenijo (katera Nova zdaj?), druga
vstop bleferskega SMS na prizorišče (s pomočjo posojila
Delavske hranilnice Semoličeve Zveze svobodnih sindikatov
Slovenije v višini 100 tisoč mark), tretje spodnašanje Nove
stranke pa je marca 2002 storilo podjetje, sedaj pod nadzorom
nemškega kapitala, ki je marca izdalo rumeneče trobilo s
popolnoma skopiranim logotipom Nove.

Še en trik se stalno ponavlja, umazano delo opravljajo merilci

javnega mnenja. Nikoli ne boste pred sebe dobili spiska vseh
(sedaj že 55) političnih strank, oziroma vseh tistih, ki kandidirajo,
izmed katerih bi lahko odločali. Vedno vas bodo povprašali le o
izbranih parlamentarnih izdelkih in s tem umetelno preusmerjali
pozornost nanje.

Ko že govorimo o fokusu - največja zasebna televizija gre lahko

zaradi načrtnega izpusta zasebnih medijev pri Zakonu o volilni

24
kampanji tako daleč, da je le od dobre volje in političnih
kalkulacij samih urednikov odvisno, katere stranke bodo
pripustili k javnim razpravam v času volilne kampanje. Malih,
EU- in NATO-kritičnih ni bilo nikoli zraven.

No, Nova na svoji pravni poti ni odnehala in je še naprej

vztrajala v pravnih zahtevah po enakopravni politični tekmi za
volilne glasove in politične kredite. Že kmalu po sprejetju ZPolS
2000 smo ponovno vložili pobudo za oceno ustavnosti, tokrat v
navezi z delno prebujeno Demokratsko stranko in Zelenimi
Slovenije Dušana Puha, ki so si verjetno potiho obetali kakšno
odškodninsko kombinacijo iz preteklosti. Odločitev US U-I-
223/00 | Uradni list RS, št. 94/2002, z dne 24.10.2002, je le še
en žebelj v krsto slovenske demokracije. US je sicer odpravilo
prostorsko omejitev – diskriminacijo strank, ki ne nastopijo vsaj v
¾ volilnih enot – vendar je v ustavno-pravnem deliriju ponovno
branilo nesprejemljive argumente za finančno diskriminacijo:

Omejitev financiranja političnih strank z določitvijo volilnega

praga, izraženega v 1% veljavnih glasov, je prav tako v
skladu z načelom sorazmernosti. Omejitev financiranja je
nujna in brez nje ni mogoče doseči ustavno dopustnega cilja.
Financiranje političnih strank bi izgubilo svoj smisel, če bi bilo
mogoče sredstva iz državnega proračuna pridobiti zgolj s
kandidiranjem kandidatov na volitvah. Politično stranko lahko
ustanovi 200 državljanov (10. člen ZPolS). Politična stranka
lahko predlaga kandidate oziroma liste kandidatov v volilni
enoti ob podpori 50 ali 100 volivcev s stalnim prebivališčem v
volilni enoti (43. člen ZVDZ). Glede na navedene pogoje se
politična stranka lahko udeleži volitev, ne da bi imela
kakršnekoli možnosti za uspeh na volitvah, tudi ne možnosti
za dosego 1 % volilnega praga za financiranje. Ustavno
sodišče je že v odločbi št. U-I-367/96 opredelilo, da je
mogoče cilj, ki se zasleduje s financiranjem strank, doseči s
postavitvijo volilnega praga. Iz navedenega zakonodajnega
gradiva (stran 17) je razvidno, da je zakonodajalec preučil
25
 tudi nekaj drugih možnosti financiranja strank, vendar jih je
ocenil kot neustrezne (število članstva politične stranke,
število strankinih teritorialnih enot). Zato Ustavno sodišče
ponovno ugotavlja, da je volilni prag za pridobitev sredstev iz
državnega proračuna primeren ukrep in da že navedenega
cilja ne bi bilo mogoče doseči s kakšnim drugim ali milejšim
ukrepom. Ukrep je tudi sorazmeren. Volilni prag (1 %
volivcev) predstavlja le manjšo oviro za pridobitev sredstev iz
državnega proračuna. Za politične stranke, ki na volitvah niso
pridobile vsaj 1 % volivcev, se lahko šteje, da nimajo
zadostne podpore volivcev, oziroma je njihova politična moč
še neznatna. Zato je poseg v pasivno volilno pravico, ki
nastaja zaradi navedene omejitve, v primerjavi z dosego cilja,
ki ga želi doseči minimalen. Ker je postavitev volilnega praga
(1 %) za pridobitev pravice do financiranja iz državnega
proračuna v skladu z načelom sorazmernosti, je Ustavno
sodišče ugotovilo, da določbi prvega in drugega odstavka 23.
člena ZPolS v delu, po katerem imajo politične stranke
pravico do sredstev iz državnega proračuna, če so dobile
najmanj 1% oziroma 1,2 ? in 1,5 ? glasov volivcev, nista v
neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

Na eni strani je nek fantomski »ustavno dopusten cilj« -

preprečiti pridobivanje sredstev tistim političnim strankam,
ki nimajo nobenih možnosti za uspeh na volitvah. Kakšen cilj
je to, por favor? Po katerem členu ustave je zapovedano
tovrstno preprečevanje? Mar ne govori 14. člen Ustave dovolj
jasno o prepovedi politične diskriminacije? Mar ni eksplicite
navedeno tudi politično prepričanje? Mar ni moj glas na volitvah
enako vreden kot glas vsakega od nas? So mar to varčevalni
ukrepi socialne države, katere elita razmetava z denarjem kot
svinja z mehom? Ali se sploh še varčuje, če pa 0,017% BDP
ostaja vedno enaka skupna vsota?

Na drugi strani imamo »objektivnega Zakonodajalca« (beri,

parlamentarne strankarske elite), ki določi minimalne ukrepe in
26
minimalno poseže v pasivno volilno pravico ... tako, da
politično in finančno zafučka razvoj kar 15-ih političnih strank
40.447-ih volivk/ volivcev, jih moralno povozi in jim dejansko
sporoči, da so njihovi glasovi ničvredni. Poseg Ustavnega
sodišča in Državnega zbora v pasivno volilno pravico je tako
minimalen, kot je minimalen Bushev vojaški poseg v Iraku. Na
volitvah 2000 ni niti ena izvenparlamentarna stranka dosegla vic
med 1% in 4%, kjer bi lahko vsaj prevedrila hude čase.

Na koncu moramo priznati, da gre za bitko elite proti vsakršni

konkurenci. Resnično žrtvovanje na oltarju virtualne
demokracije.

4.5. Vrednost neprecenljivega

Mnogo premnogokrat sem slišal ljudi govoriti, da je politika
kurba. To sporočajo ljudem le politični zvodniki, saj imajo od
tega dvojno korist. Ljudem se v podzavest zažre slika
umazanega početja, ki se ga je potrebno ogibati, politiki pa
lahko svojo privatizirano »kurbo« še naprej prodajajo po svojih
cenah.

Nekaj ljudi se je že v preteklosti zavedalo, danes pa je takih vse

več, da je potrebno pri reševanju družbenih problemov aktivno
sodelovati, če ne, gredo stvari, prepuščene sami sebi, le na
slabše. Nova stranka na primer je v času svojega delovanja
odpirala številna vprašanja in izpeljala veliko konkretnih akcij, ki
so silile elite v pokrivanje lastnih lukenj. Bili smo eni redkih, ki
smo odpirali vprašanja ob EnoUmju hkrati tudi artikulirali
zahtevo po aktivni nevtralnosti Slovenije namesto povezav z
militarističnim besnilom NATO zveze.

27
Magnetogram javne predstavitve mnenj "Slovenija pred
vrhunskim zasedanjem zveze NATO v Pragi"12, dne 16. januarja
2002, ki jo je v Državnem zboru vodil Rudolf Petan, predsednik
odbora za obrambo, je zabeležil naslednjo razpravo:

ANTON BEBLER, »nevladno« društvo Atlantski svet:

.. .da so slovenski volivci na vseh svobodnih volitvah od leta
1999 vedno glasovali za stranke, ki so si javno prizadevale
za vključitev Slovenije, to čimprejšno odločitev Slovenije za
evroatlantske integracije in Nato. Hkrati so pogorele tudi na
zadnjih državnozborskih volitvah vse tiste stranke, ki so
izrecno nasprotovale vstopu Slovenije v Nato. Pogorela je
Nova stranka. Pogorela je Komunistična partija Slovenije. In
tako dalje in tako dalje. To je temelj legitimnosti te politike...

GORAZD DREVENŠEK, predsednik NOVE stranke:

Trdite, da smo s parlamentarnimi volitvami izvolili stranke, ki
ta proces podpirajo. Res je, ampak na volitvah debate o
vstopu v EU in NATO enostavno ni bilo. Jaz mislim, da tudi iz
enega čisto posebnega razloga, ker je bilo zelo malo
kandidatov, ki so znali, mogli in upali govoriti o negotovosti
vstopa v NATO in EU, kaj šele, da bi lahko odgovorili s
kakršnimikoli jasnimi in konkretnimi vprašanji.

Bebler je bil predsednik Atlantskega sveta, umetne vladne

tvorbe13, namensko ustvarjene tik pred referendumom, ki je iz
proračuna Zunanjega ministrstva brez razpisa prejela 10.000,00
USD za organizacijo posveta vojaških stRokovnjačev na Bledu.
Podobnih zgodbic je ogromno, ta družba je pod stalnim
nadzorom. Mimogrede – ko to pišem, sem izvedel, da Urad
Vlade za informiranje (orwellovski Urad za Resnico) na razpisu
ponovno ni namenil nobenega denarja EU-kritičnim

12
http://nato.gov.si/slo/slovenija-nato/javna-mnenja/magnetogram/
13
Takrat sta na pomoč priskočila tudi tRupel in Ivan Janša.
28
organizacijam. Piše se leto 2007, Slovenija mora naslednje leto
varno in nadzorovano prekrmariti predsedovanje EU.
Odstopanja niso dovoljena, sužnji!

Nova stranka je na volitvah leta 2000 nastopila z največjim

številom kandidatk v zgodovini Republike Slovenije14:

Kandidati
Stranke %
št. vseh št. žensk
žensk
Nova stranka 64 44 68,7
ZLSD 87 29 33,3
Glas žensk Slovenije 22 22 100,0
LDS 83 21 25,3
DeSUS 88 15 17,0
Nova Slovenija NSi 87 14 16,0
Stranka mladih Slovenije SMS 71 13 18,3
Slovenska nacionalna stranka 59 12 20,3
Demokratska stranka DS 77 11 14,2
SDS 86 11 12,7
Slovenska ljudska stranka 86 11 12,7
Združeni zeleni 68 10 14,7
Naprej Slovenija 42 9 21,4
Dež. stranka Štajerske 14 5 35,7
Stranka demokratske akcije 36 3 8,3
Komunistična partija Slovenije 18 3 16,6
Samostojni skupaj 7 1 14,2
SKUPAJ 995 234 23,5
Italijanska skupnost 1 0 0
Madžarska skupnost 5 1 20,0
VSI SKUPAJ 1001 235 23,4

Nova stranka je na teh volitvah uporabila dokaj žalostne sivo-

oranžne plakate z geslom Njena vizija, lansirali pa smo tudi
programsko točko z imenom »politika enakih možnosti«. To
formulacijo nam je svetovala kandidatka z izkušnjami s
Švedske.
14
Vir: Urad za žensko politiko - Podatki o kandidatih so povzeti po Javni
objavi seznama potrjenih list kandidatov, Dnevnik 30.9.2000
29
Zakaj to razlagam? Zato ker se elita potiho odziva na vse dobre
pobude, same akterje pa izriva na rob obstoja. Leta 1992 je bil
ustanovljen Urad za žensko politiko kot samostojna strokovna
služba Vlade Republike Slovenije. Leta 2001 so Urad za žensko
politiko preimenovali v Urad za enake možnosti… Naključje?
I don't think so. Not anymore.

Isti Urad je leta 2001, s pomočjo »borke« Sonje Lokar, ki je

preko Soroševe Odprte družbe iz Budimpešte koordinirala
projekte tudi za Slovenijo, organiziral poseben tečaj za ženske v
politiki. Ko sem za to izvedel iz medijev, sem seveda povprašal
na Uradu, zakaj Nova ni dobila vabila na tečaj, ko pa je vendar
imela največ ženskih kandidatk. Odgovor je bil enostaven –
veste, mi smo povabili le parlamentarne stranke… In tak
odgovor od urada, ki nam je ukradel ime in naj bi se boril proti
diskriminaciji. Ko se s politiko ukvarjate dovolj časa, ugotovite,
koliko projektov je dejansko iskrenih in koliko jih je v medije
pripuščenih zaradi dogovorne ekonomije. Znane osebnosti,
medijem ljubi politični analitiki, meritve javnih mnenj,
vsakodnevna poročila, vsi skupaj so prepleteni v klobčič
gordijskih razsežnosti.

Leta 2003 sem iz Nove izstopil zaradi raznosmernih pritiskov,

stranka pa je morala biti kmalu nato (finančno!) izbrisana. A
mojega delovanja v smeri enakopravnosti ni bilo konec. Leta
2005 sem zaradi novega Zakona o enakih možnostih še enkrat
poskusil na Uradu za enake možnosti:

Urad za enake možnosti

Tržaška 19a
1000 Ljubljana

Ljubljana, 13.10.2005

ZADEVA: Rešitev politične diskriminacije

30
Zakon o političnih strankah in Zakon o volilni kampanji povzročata
naslednje kršitve temeljne človekove pravice do enakopravnega
sodelovanja v političnih procesih in soodločanju:

1. NE financira se političnih strank, ki ne zberejo enako ali

več kot 1% glasov.

2.NE financira se nestrankarskih skupin, posameznikov/

posameznic, in podobnih političnih akterjev, s čimer se
preprečuje in diskriminira oblikovanje strankam alternativnih
možnosti.

3. NE povrne se finančnih sredstev za kampanjo

(enakovrstna diskriminacija kot pri 1. in 2.)

4. Politične stranke se financirajo v višini 0'017% BDP, kar

pomeni, da je vsota fiksirana, ne glede na UDELEŽBO na
volitvah (le-ta je v zadnjih letih padla za več kot 10%). Da bi 1
GLAS ENEGA VOLIVCA IMEL ENAKO VREDNOST, bi
morali urediti financiranje tako, kot je bilo v prejšnjem ZpolS
(npr. 40 SIT/glas). Volivec/volivka ima PRAVICO, da s svojo
ODTEGNITVIJO glasu NIKOMUR ne nakloni/določi fin.
sredstev.

Pričakujem hitro in logično reševanje primera

Blaž Babič

-- I --

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE

Urad za enake možnosti

Številka: UEM - 0921-26/2005-2

Datum: 8.11.2005

31
Spoštovani g. Babič,

prejeli smo vaš dopis, v katerem se sklicujete na diskriminacijo, ki

naj bi jo povzročala Zakon o političnih strankah in Zakon o volilni
kampanji, in sicer iz razlogov, ker niso financirane politične
stranke, ki ne dosežejo najmanj 1% glasov; niso financirane
nestrankarske skupine, posamezniki/ posameznice in podobni
politični akterji; niso povrnjena finančna sredstva za kampanjo in
ker je vsota financiranja fiksna, ne glede na udeležbo na volitvah.

Zagovornica načela enakosti, ki deluje v okviru Urada za enake

možnosti, v skladu z Zakonom o uresničevanju načela enakega
obravnavanja (ZUNEO, Uradni list RS, št. 50/2004) obravnava
primere domnevne diskriminacije zaradi spola, starosti, invalidnosti
in zdravstvenega stanja, jezika, rase ali etničnega porekla itd. na
katerem koli področju družbenega življenja, kot npr. na
področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vzgoje in izobraževanja,
socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev.

Zakon razlikuje med dvema oblikama diskriminacije, in sicer

neposredno in posredno. Neposredna diskriminacija obstaja, če je
oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v
enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga
oseba. Posredna diskriminacija obstaja, če na videz nevtralne
določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah ali
pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj
ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali
ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva
za dosego tega cilja primerna in potrebna.

Zagovornica obravnava samo primere, v katerih je fizična oseba

ali skupina oseb zaradi kakšne svoje osebne okoliščine
diskriminirana pri uveljavljanju svojih pravic ali obveznosti.
Zagovornica pa ne obravnava primerov morebitne
diskriminacije pravnih oseb, kamor sodijo tudi politične
stranke, saj takšne pobude ne sodijo v njeno pristojnost.
Zaradi tega v skladu z drugim odstavkom 12. člena ZUNEO, ki
določa, da zagovornica ne obravnava pobud, iz katerih očitno

32
 izhaja, da ne gre za kršitve prepovedi diskriminacije, vaše
pobude ne bo obravnavala.

Lepo vas pozdravljamo,

Tatjana Strojan
Zagovornica

Vlada RS, Urad za enake možnosti, Tržaška 19/a, 1000 Ljubljana

Telefon: 01 478 8460 // Telefaks: 01 478 84 71
uem@gov.si // http://www.uem-rs-si

Pa zdaj vlecite kalkulacije ob tej »neočitni« diskriminaciji. Lep

pozdrav, zagovornica vlade.

4.6. Dan današnji

Bojda demokracija neustavljivo napreduje na vseh frontah
(iraški, afganistanski, iranski, balkanski…), zato si lahko
ogledamo to »izboljšano« stanje pri nas danes, poldrugo
desetletje po uporabi osamosvojitvene formule zahodne
demokracije.

Na podlagi še-vedno-diskriminatornega Zakona o političnih

strankah (ZpolS, Uradni list RS, št. 62/94, 70/2000 in 51/02) je
danes v Sloveniji favoriziranih in iz skupnega državnega
proračuna polno financiranih deset (10) političnih strank, od tega
sedem (7) v parlamentu ter tri (3) izven njega (AS, SJN, SMS),
kar šestnajst (16) političnih strank oziroma političnih opcij pa je v
svojem politično-družbenem razvoju onemogočenih. Med
šestnajsterico so tudi trije samostojni kandidati (Brecelj,
Svanjak, Hudobivnik), ki že zaradi truda zaslužijo omembo.

Politična kakor-elita majhne Slovenije lahko še naprej

vzpostavlja samo sebe, se obnavlja in reciklira izključno na
račun žrtvovanja majhnih in nepomembnih, ne glede na to, da

33
mi Slovenci in Slovenke še kako krvavo potrebujemo vsakega,
ki sploh še želi in zmore trezno razmišljati.

Volitve 2004 kažejo naslednjo podobo:

skupno št. % vseh % sredstva

število
število strank volivcev glasov €, letno
vseh
1.634.402 100,00 2.719.445
volivcev
pravilnih
968.772 23+3 60,65 100,00 100,00%
glasov
PS 855.090 7 52,31 88,27 89,81%
PIPS 74.284 3 4,54 7,67 10,19%
DIPS 39.398 13+3 2,41 4,05 0,00%
PS = parlamentarne stranke
PIPS = privilegirane izvenaparlamentarne stranke
DIPS = diskriminirane izvenparlamentarne stranke

Namreč, sedem večpartijsko-diktaturnih političnih strank/

programskih opcij, ki nato naslednja štiri leta kroji usodo celotne
države, je dobilo podporo le še 52,31% vseh volivcev, kar
pomeni 88% tistih, ki so pravilno oddali glas.

Mimogrede, če verjamete statistikam, potem je leta 2004 na

volišča prišlo 140 volivk in volivcev, pa sploh ni oddalo listka.
Dosti bolj je zaskrbljujoč podatek, da je število volivk in volivcev,
ki bojda še vedno oddajajo neveljavne, neberljive volilne lističe –
bilo kar 22.351 oziroma več kot 2,26% udeležencev. Sicer
izboljšava izpred 10 let, ampak vseeno... znak razvoja
slovenske funkcionalne in politične pismenosti. Sistem očitno še
naprej ne le tolerira, ampak celo vzpodbuja take pojave.
Oglejte si naslednji graf:

34
 Financiranje pol. strank 2007

300.000 4,5
4
250.000
3,5
št. glasov volilcev

200.000 3

€ / glavo
2,5
150.000
2
100.000 1,5
1
50.000
0,5
0 0
DeSUS

SJN
LDS

SNS
NSi
SDS

SMS
SD

SLS

AS

št glasov
€ / glavo
politična stranka

Če ste glasovali za SMS, potem je vaš glas danes vreden

okrogle 4€, če pa ste volili zmagovalce časa, pa vaš glas vaši
stranki prinese le 2,7€ letno, seveda vse iz našega skupnega
proračuna. Če je vaša stranka dobila manj glasov kot SMS,
oziroma manj kot 1%, ne prejme iz skupnega proračuna nič.
SMS je danes najbolj privilegirana politična stranka v državi. Kaj
je ponudila volivkam in volivcem? Neuspešen zakon o
brezplačnih vrtcih. Kaj je ponudil SJM? Palme v Kopru. Kaj je
ponudil AS? TV zabavljaštvo. Torej tri dokaj neresne stranke
plačane izvenparlamentarne opozicije prepričajo 4,54% vseh
volivcev, kar pomeni slabih 8% tistih, ki so oddali glas, pa za to
prejmejo okroglih 14% vseh sredstev, ki so na podlagi
rezultatov na volilni borzi namenjena delovanju političnih strank.
In kar neverjetnih šestnajst (16) različnih majhnih in alternativnih
političnih opcij, ki se trudijo preživotariti naslednja štiri leta izven
medijske blagovoljnosti, prepriča 2,41% VSEH volivk in volivcev,

35
kar pomeni 4,05% tistih, ki so glasovali. To je mimogrede tudi
PRAG ZA PRIDOBITEV ENEGA MANDATA. No, njih se
vehementno izloči in se jim pove, da se oni ukvarjajo s politiko
»le zaradi keša«...

Pa to še ni vse! Za ceno ene diskriminacije, dobite paket. Zakon

o volilni kampanji vzpostavlja celo serijo razlikovanj v škodo
šibkejših. V šestem poglavju (21. do 24.b člen) so nastavljeni
dodatni »obrambni pragovi«. Povrnjen denar za volilno
kampanjo dobijo le tisti organizatorji (beri: stranke z močnim
aparatom), katerih liste na državno-zborskih volitvah v
posamezni volilni enoti presežejo 6 % ali pa v celotni državi 2 %
glasov. Pri volitvah za predsednika RS se stroški kampanje
povrnejo le tistim organizatorjem, katerih kandidat preseže
10 %. Občine (beri: občinske politične elite) lahko za lokalne
volitve samovoljno določijo pravila igre financiranja. Mar lahko
kdo s čisto vestjo in zdravim razumom razloži, kako to, da v eni
taki mali deželi velja toliko različnih pravil in zakaj se iz
skupnega proračuna brez sramu financira samo velike, iz
prejšnjega sistema ali pa iz RKC podprte partije? Že prej
omenjena dodatna medijska diskriminacija je zagotovljena v
5. členu istega zakona. Ta je dvojno sladka. Najprej zato, ker v
tretjem odstavku govori le o javnih glasilih v pretežno javni lasti
in torej načrtno izpušča zasebne medije, torej vse, ki niso del
ekipe RTV Slovenija.

Informativno-politična javna glasila v pretežno javni lasti

morajo zagotoviti vsem organizatorjem volilne kampanje
enake pogoje za objavljanje volilnih propagandnih sporočil.

Drugi, zasebniki, lahko svobodno konkubinirajo s prinašalci

velikih naročil, male pa zapodijo od bogato obložene mize.
Druga cvetka je še slajša in omogoča kreativno manipulacijo, saj
lahko namreč uredniki vseh javnih glasil:

36
 …predvidijo posebne termine ali prostor za politične stranke,
ki so že zastopane v državnem zboru ali v občinskih svetih
oziroma za politične stranke, ki še niso zastopane v
državnem zboru ali v občinskih svetih…

In če se temu ne reče diskriminacija, potem res več ničesar ne

razumem. Tako stanje je posledica dolgoročnega in
sistematičnega so-delovanja in številnih vzvodov politične moči,
od samih parlamentarcev, ki si krojijo lastna oblačila, in vseh
močnejših političnih strank, do političnih in pravnih
stRokovnjačev ter nenazadnje celo samih varuhov prava in
pravičnosti, ki ne le, da ne zmorejo dovolj pokončnosti za
presekanje s starim načinom razmišljanja, ampak 14. členu
Ustave navkljub pravno aplavdirajo politični diskriminaciji in
njenemu nadaljevanju. Tri izvenparlamentarne stranke so
deležne t.i. pozitivne diskriminacije, a kar njim koristi, škodi
vsem skupinam izven parlamenta. Te tri stranke so postavljene
kot obrambni nasip rdeče-črne oblasti proti resničnim novim
načinom političnega delovanja in razmišljanja.
Človek je veličastno bitje še neodkritih potencialov, posamezniki
in družbe pa morajo, namesto zadnja-leta-trajajočega zastoja v
razvoju boljših rešitev, skupaj oblikovati orodja za resnično,
učinkovito, pravičnejše in modrejše urejanje medsebojnih
odnosov. Zaščite morajo biti deležni v prvi vrsti majhni in
šibkejši, saj se v njih skrivajo preštevilni zakladi življenja.
Zmanjšanje diskriminacije bo eliti sicer odneslo drobec
umetnega raja, a bo vsem skupaj prineslo nova kakovostna
spoznanja in nam v 21. stoletju omogočilo kvantne preskoke na
bolje.
Nasvidenje v naslednji knjigi, morda o referendumih in
neposredni demokraciji.

Do takrat pa

Mir, Ljubezen in Kreativnost.

37
5. ZAKLJUČEK

Evropska skupnost je leto 2007 razglasila za leto enakih

možnosti. Tudi mi smo del Evrope in problematika enakosti je
tudi slovenska problematika. Avtorji v tej knjigi opozarjamo na tri
taka področja: na probleme z neenakostjo med
invalidi/hendikepiranimi, na neenakost med verskimi skupnostmi
in na neenakost pri financiranju političnih strank. Teh treh
področij ne izpostavljamo zato, ker bi mislili, da so edina
problematična. Nasprotno. Problemi z neenakimi možnostmi v
naši državi so tako različni, pogosti in številni, da se ni mogoče
izogniti vprašanju o ozadju, torej o tem, kaj jih vzpostavlja,
vzdržuje, poganja.

Naš pristop smo poimenovali za »fraktalnega«, ker smo hoteli

opozoriti na pojav, da tisto, kar se v zvezi z enakostjo zalomi na
enem področju, postane zelo podobno mentaliteti, pravilom,
poteku in učinkom, ki se dogajajo na nekem povsem drugem
področju, nakar se enaka struktura ponavlja na tretjem področju,
pa na četrtem in tako dalje. Zakaj enak vzorec pri tako različnih
vprašanjih? Ali ni primerjava področij telesne in socialne
oviranosti, verjetja v neko transcendenco ter regulacije finančnih
dotacij političnim strankam nekaj takega kot jabolka, arašidi in
krompir? Ali ne gre za neprimerljiva področja, ki imajo povsem
različne probleme, različna pravila, skupine, zgodovino, storitve
in različne deleže javne pozornosti? A vendar - slovenska
država, ki združuje vse te različnosti, je več kot navadna košara.
Je posoda z notranjo strukturo, ki je tako sestavljena, da se vse,
kar vržemo vanjo, po nekakšni inerciji vedno razporedi po
različnih nivojih. Samo nekatera jabolka, nekateri arašidi in
samo določen krompir pade povsem na dno, večina se jih ujame
nekje v vmesnem delu posode, samo nekateri pridelki pa
pristanejo zgoraj. Zato je taka posoda od zunaj videti lepa, na
vrhu so lepo zloženi kosi, medtem ko se od znotraj - iz dna - širi
vonj po gnilobi. Je torej problem v neenakem položaju različnih
stvari, ki so vržene v posodo, je problem v strukturi same
38
posode, mogoče v kakovosti tistih vsebin, ki padejo na dno, ali
pa je problematično pričakovanje, da bi moralo vse, kar
stresemo v posodo, ostati na vrhu?

Ko smo prejšnji sistem – posodo - zamenjali z današnjo,

kapitalistično, smo se poslovili od končne enakosti. Socializem
smo opustili, ko je postalo očitno, da ni mogoče vseh skupin, še
manj vsakega posameznika, postaviti niti obdržati na isti ravni.
Ljudje smo različni po sposobnostih, interesih, vrednotah,
zaslugah, željah, torej je nemogoče, da bi na cilj pritekli vsi
hkrati v isti vrsti. Ker bi končna enakost bila nepravična, se zato
med različnimi ljudmi in skupinami pravičnost lahko uveljavlja le
skozi enakost možnosti. Šele, če so startne možnosti različnih
tekmovalcev - velikih in majhnih, hitrejših in počasnejših,
prizadevnih in manj prizadevnih - zares enake, šele takrat so
končne neenakosti pravične, sicer pa niso. Pravila, ki
omogočajo takšno tekmo, imenujemo formalna ali pravna
enakost. Vsakomur je jasno, da brez formalnih pravil ni
enakopravne tekme, manj jasno pa je, da zgolj pravila niso
dovolj. Na primer: recimo, da v imenu enakopravnosti
sprejmemo zakon, ki vsem, tako bogatim kot revnim,
prepoveduje krajo kruha, prosjačenje in spanje pod mostovi. Naj
bo tak zakon še tako dosledno sprejet po demokratični poti in se
izvaja še tako dosledno za vse državljane, je očitno, da je nastal
samo zaradi zaščite interesov bogatejših in da je uperjen
izrecno proti najrevnejšim, čeprav uporablja nediskriminatorno
terminologijo. Skratka, formalna oz. pravna enakopravnost - če
se vzpostavlja v razmerah neenakih možnosti – deluje kot
ideologija, s katero se privilegiji elit povzdignejo v status
legitimnosti. Gre za isti mehanizem, ki na različnih področjih
stopnjuje enak problem: neenakost možnosti. V kakšnem
smislu?

…..........

39
Tretji del knjige nastavlja zrcalo politiki. Na podlagi
diskriminatorne zakonodaje o financiranju političnih strank je
danes v Sloveniji favoriziranih in iz skupnega državnega
proračuna polno financiranih deset političnih strank, od tega
sedem parlamentarnih in le tri neparlamentarne. Ostalih
šestnajst političnih strank (oz. kolektivno organiziranih političnih
alternativ), ki so prav tako z udeležbo na volitvah prepričale
opazen delež volilcev, da so jim zaupali svoj glas, pa je razvojno
onemogočenih, vsaj v smislu materialne osnove njihovega
delovanja. Zakaj so sistemsko favorizirane samo ene politične
stranke, druge pa ne, čeprav so politični akterji v javnosti deležni
najnižje stopnje zaupanja (podobno kot kleriki RKC) in kljub
temu, da moramo prav vsi davkoplačevalci preko proračuna
plačevati financiranje različnih političnih strank, tako večjih kot
manjših, levih kot desnih, oblastvenih in opozicijskih, bolj
uspešnih in manj uspešnih? Kako razumeti uzakonjeno delitev
finančnih sredstev, s katero je na (zadnjih) volitvah bilo kar
dobre štiri odstotke oddanih volilnih glasov - namenjenih
šestnajstim političnim strankam - sistemsko izključenih iz
financiranja tistih, ki so jim bili ti glasovi podeljeni. Hkrati pa se
vsi drugi glasovi volilcev, ki so volili ostalih deset političnih
strank, štejejo kot merilo za financiranje teh desetih strank.
Zakaj imajo eni glasovi volilcev priznano (sorazmerno) finančno
težo, drugi glasovi volilcev pa prav nikakršne? Se s takim
sistemom demokracija v Sloveniji krepi ali krni? Je res najbolj
učinkovito, da se razvoj demokracije pospešuje samo s
financiranjem manjšine največjih strank, ali pa bi bilo bolje, da
se finančno stimulira tudi večina manjših strank? Ali ni res, da
tudi manjše stranke predstavljajo alternativo obstoječim
politikam? Glavni splošni ugovor, ki se sklicuje na »varčevanje«,
pravi, da si država ne more privoščiti, da bi proračunsko
financirala vse politične akterje glede na prejeto število glasov. A
ta ugovor je za lase privlečen. Kajti ravno obstoječi sistem, kjer
je delež proračuna, namenjen financiranju političnih strank,
vsakoletno fiksiran, sistemsko preprečuje vsakršno varčevanje.
Če si hipotetično predstavljamo situacijo, kjer bi na volitvah
40
nastopali samo ena ali dve politični stranki, tudi v tem primeru bi
za njuno financiranje šel povsem enak odstotek proračuna kot
pa v primeru, če se jih na volitvah pojavi desetkrat več.
Diskriminatorno financiranje ni uvedeno zaradi podpore
političnemu pluralizmu, ampak zaradi statusnega zapiranja
etabliranih političnih elit, da v majhni Sloveniji lahko še naprej
vzpostavljajo same sebe. Ko se v političnem prostoru na račun
inovacije favorizira retencija političnih elit, takrat narašča volilna
abstinenca in mogoče velja tudi obratno. Ne pozabimo, da bo
temeljni problem nadaljne demokratizacije Slovenije vse manj
odvisen od izbora te ali one politične stranke, programa ali
osebe, vse bolj pa od motivacije ljudi, da se o tem sploh
sprašujejo.

Mala dežela vélike diskriminacije je knjiga, ki je nismo mogli tako

razširiti, da bi zajela vsa področja diskriminacij. Zato
izpostavljamo samo tri področja. Tega nismo naredili zaradi
naivnosti, ker bi mislili, da bo bolje. Zavedamo se, da gre pri
obravnavanih vprašanjih za probleme manjšin, ki so že s tem,
ker sploh so - ker obstajajo - deležne manjše pozornosti. Kar
nekako samoumevno se zdi, da se manjšinskim vprašanjem
podeljuje obroben status, saj ne gre za probleme večine - tudi to
razumemo. A ne odobravamo. Proti temu protestiramo iz dveh
razlogov. Najprej zato, ker nikakor ni nujno, da postane
manjšina tudi marginalizirana zato, ker je manjšina. Ne
pozabimo, da marginalizacija ni nič drugega kot ime za situacijo
tistih, ki so trajno izključeni iz dostopa do dobrin na večih,
življenjsko pomembnih področjih. Zato neenakost možnosti ne
sme postati samoumevna. In drugič, ker v sodobnih družbah
vsako izključevanje podlega principu snežne kepe. Inertnost
izključevanja je v tem, da se nikoli ne konča pri tistih, kjer se
začne, ampak gre naprej. Ko večina marginalizira manjšino,
ponavlja isti princip dalje, znotraj sebe. Šele razumevanje tega
principa je prvi pogoj, da mu ne podležemo. V tem je bistvo, nič
drugega nismo hoteli povedati.

41