primorske novice št. 197 petek, 26.

avgusta 2011

DRUŽBA
7val@primorske.si

15

7. val

Pričevanja delavcev, zaposlenih v podjetjih podizvajalcev pristaniških storitev

ZAKAJ ZGODBE?

“Poznam samo Luko, šefa in telefon”
M
oje ime je morda Dušan, pravzaprav pa moje ime niti ni pomembno. Pomemben je vzrok, zakaj bom ostal anonimen, imenovan z izmišljenim imenom, ki bo zakril mojo pravo identiteto. Nisem enak kot ostali, sem pa podoben mnogim. Da bi se izognil morebitnemu šikaniranju, mobingu ali sankcijam delodajalca, bo moje pravo ime ostalo skrito.
To je zdaj nemogoče, saj komajda preživim sam sebe. Pa saj v teh razmerah niti nimam časa, da bi si sploh poiskal dekle. Če sedanje življenje primerjam z življenjem v Bosni, lahko rečem, da sem prišel iz slabega v še slabše. Tam sem zaslužil enako kot tukaj, le da so bili življenjski stroški nekajkrat nižji kot tu. Sem luški transportni delavec, zaposlen v enem od podjetij podizvajalcev pristaniških storitev v Luki Koper. Sem član Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS) in skupaj s sodelavci sem v začetku avgusta za teden dni ustavil svoje delo v pristanišču. Zakaj? Upam, da boste odgovor na to vprašanje lahko izluščili iz moje zgodbe. Prihajam iz srednje velikega mesta v Bosni in Hercegovini. Sem eden tistih, ki smo vojno doživeli v najstniških letih. Doma imam mamo in očeta, sestra je že poročena. Po poklicu sem avtomehanik, vendar je vsa moja generacija šolo končala med vojno brez ene same ure praktičnega dela. Zaradi tega, kljub diplomi, ne morem opravljati tega poklica. Nihče iz moje generacije ga ne more. Po vojni sem tako nekaj časa delal v gradbeništvu. Bil je to čas, ko so se bosanska mesta obnavljala, pa je bilo mogoče dobiti delo, čeprav je bilo mizerno plačano. Ko je bila obnova končana, je dela zmanjkalo, zato sem se odločil, da grem za svojimi sorodniki, ki so delo našli v Sloveniji. Prek njih sem tako prišel v Luko. Delam na lesnem terminalu. Tu sem že štiri leta. Z delodajalcem imam sklenjeno pogodbo za določen čas (eno leto). Tako je že četrto leto zapored, vedno podaljšuje pogodbo za eno leto. Delam tudi po 12 ur dnevno. Vsak mesec oddelam okoli 250 ur, delam tudi ponoči, ob sobotah, nedeljah in praznikih. Delo je fizično zelo zahtevno. Večinoma ročno prekladam in zlagam les ter ga natovarjam na ladje. Moja urna postavka je okoli 2,40 evra, velikokrat pa tudi manj. Za najtežje delo, t.i. vitlanje (zlaganje lesa za sušenje), dobim najnižje plačilo - okoli 8 do 10 evrov na dan. To delo je najtežje, ker so deske zelo težke. Poleg tega tudi strojno povezujemo les. To pomeni, da deske s plastičnimi vezicami povezujemo v pakete. Najslabše je plačano paketiranje letvic. Za dela delodajalec nenehno spreminja postavke, zato je nemogoče izračunati, kolikšno plačo boš dobil. Dopust mi delodajalec vedno obračuna po najnižji tarifi, 13 evrov na dan. V podjetju pa delavci nismo enakopravni. Nekaj več kot polovica jih vedno dobiva samo najnižjo plačo, približno tretjina pa ima zagotovljenih okoli 1000 evrov plače, ne glede na to, koliko delajo, kdaj delajo in ali sploh delajo. Ti ljudje delajo enako delo kot jaz, med stavko se nam niso pridružili, saj so rekli, da je njihov dogovor z delodajalcem zadovoljiv, zato se jim ni treba boriti za pravice. Najbrž ima teh nekaj ljudi spodobne plače zato, da je delodajalec navidezno zaščiten pri inšpektorjih, pa da se mu ne bi vsi delavci uprli. Tako tudi ohranja razkol med nami. Druge razlage za to početje enostavno ne najdem. V vseh podjetjih je stanje podobno. Vsak delodajalec ima izbranih nekaj ljudi, ki jim plačuje spodobno plačo, ostali pa garajo za najnižjo možno urno postavko,

Med nevidnimi delavci
Samoopevani osamosvojitelji so sila bistroumno ugotavljali, da Slovenija potrebuje kapitaliste, če želi postati obljubljena deželica. Rekli so, naj bo dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Rekli so, naj bo pravna država za tiste, ki si jo lahko privoščijo. Rekli so, da žrtve bodo. Padli bodo tisti, ki ne bodo že od vsega začetka kradli in “ubijali”. Padli bodo sočutni in usmiljeni. Pravični bodo odrinjeni. Saj vemo, kjer je kapitalizem, ni morale. Tu je dobiček vrhovni vladar. Kaj vladar, bog! In imamo, kar imamo. Pravzaprav nimamo ničesar, razen negotovosti. Danes ni dostojno govoriti ne o kapitalistih ne o delavcih. Dobili smo delodajalce in delojemalce. Dobili smo free market. Svobodno tržišče, kjer se dogaja razprodaja naših življenj. Na njem eni postanejo gospodarji, drugi sužnji. Na strani prvih je pravica, na strani drugih je krivica. Ve se, na kateri strani je država. Že dvajset let je na strani bogatinov, tajkunov, menedžerjev. Osamosvojitelji so vedeli, na katero stran naj potisnejo državni aparat, da bi lahko iz nič ustvarili kapitaliste. Zdaj nimamo kapitalistov. Dobili smo tajkune. Ti so najslabša karikatura najslabšega kapitalista iz Dickensovih romanov. Slovenskega gospodarstva skorajda ni več. Razgrabljeno je in razprodano. Imamo delojemalce, ki so kot prekopirani iz Marxovega Komunističnega manifesta. Ničesar nimajo, samo moč svojih rok lahko prodajajo, in znanje, ki so ga pridobili v manj temnih časih, ko je bilo šolstvo še brezplačno in dosegljivo za vse. So delavci, ki so čisto na dnu, bolj na dnu od tistih na dnu. Ki so izven tudi najbolj zunanjega kroga urejene družbe. So delavci, za katere ne veljajo več kot stoletje stari dosežki delavskih in sindikalnih bojev: osemurni delavnik, čas za počitek in spanje, čas zase in za družino. Družine običajno nimajo, saj nimajo časa, da bi si jo ustvarili. Nimajo prostega časa za oddih in izobraževanje, ker jim ga delodajalci pač ne dajo. Če bi jim ga, bi se dajalci dela, njih lastniki, morali odpovedati četrtemu avtomobilu, tretji jahti in drugi vili z bazenom. Za mizerno plačo ti delavci delajo 12 ur in več. Če se uprejo, jim najnižji med delodajalci pokaže vrata. So brez državljanstva, brez državljanskih pravic (ki bi morale biti univerzalne), zato se morajo vrniti, od koder so prišli, večinoma v Bosno. Nevidni so. Za vsakim stoji drugi, ki je pripravljen za drobiž prijeti za delo odpuščenega. Politiki so rekli, da je potrebno ustvariti prijazno okolje za kapitaliste. Vsak dan nam mediji vsiljujejo občutek, da živimo v potrošniškem raju, pa čeprav do vratu in čez tičimo v blatu izkoriščanja. Prijazno okolje za kapitaliste pomeni pekel za delavce. Raj za kapitaliste, pekel za delavce. Spustili smo se v ta pekel, med najbolj brezpravne delavce, da bi ugotovili, kakšna bo naša prihodnost, če ne bomo danes in tukaj ničesar storili zanje. Njihova sedanjost je namreč naša skupna prihodnost. Prihodnost brez prihodnosti. Pravijo, da je kriza in da je treba varčevati in potrpeti. Toda pasove zatiskajo samo nekateri, drugi, delodajalci, krize ne občutijo. O krizi govorijo kot o meteorološkem ali celo nadnaravnem pojavu, na katerega navadni smrtniki nimamo vpliva. Ampak to je prevara. Krizo ustvarjajo ljudje s svojimi dejanji. A je kriza tu med nami zato, da bomo eni imeli še manj, drugi pa še več? ROBERT ŠKRLJ

Dušan, avgust 2011 brez plačanih nadur, brez dodatka za nedeljske ali praznične ure, brez dodatka na nočno delo. Vse stroške podjetja in svojega zaslužka delodajalec očitno poravnava prek naših hrbtov, saj denarja za opravljene nadure (teh ima vsak delavec na mesec preko 100) ne vidimo nikoli. Življenja, poleg pristanišča, pravzaprav nimam. Poznam samo Luko, šefa in telefon. Delodajalcu moram biti nenehno na razpolago, nenehno dosegljiv. Kadarkoli me lahko pokliče in mi ukaže, naj grem delat. Redno me kliče uro pred koncem izmene, da moram podaljšati še za štiri ali pet ur. Tako nimam nobenega delovnega urnika, saj sproti določa, kdaj in koliko bom delal. Nikoli ne morem ničesar načrtovati. Nikoli ne morem nikamor iti, saj največkrat delam tudi po 12 ur dnevno, neprostovoljno, enostavno moram iti delat, sicer mi šef grozi z odpovedjo. Že štiri leta je tako. Plača je vedno obračunana po postavkah, ki jih razume samo šef, urne postavke za različna dela namreč po svoji volji nenehno spreminja. Sami si tako nikakor ne moremo izračunati, koliko bi nam sploh moral plačati. Ko smo ga na to opozorili, nam je zgolj odvrnil, da lahko gremo kam drugam, če imamo boljšo možnost, on pa bo že našel druge delavce. Pravilno izpisane plačilne liste dobimo samo takrat, ko jih moramo priložiti vlogi za podaljšanje delovnega dovoljenja. Stroške za vlogo in izdajo delovnega dovoljenja mi delodajalec vsakič trga od plače. Da tega ne bi smel početi, nisem vedel do nedavnega, dokler se nisem priključili sindikatu IPS, kjer so me na to opozorili. Star sem že več kot 30 let. Želel bi si ustvariti družino. Smisel življenja je vendar v tem, da imaš delo, ženo, otroke. Saj vsak dan razmišljam o tem, da bi se vrnil, vendar je v Bosni dela še manj. Zakaj ostajam? Ker tukaj vsaj nisem na grbi staršev, ki so prav tako brez dohodkov. Oče je pred vojno 20 let delal v Sloveniji, zdaj pa čaka na pokojnino, saj v Bosni ni več našel dela. Mati je gospodinja, prav tako brez dohodkov. Sorodniki v Bosni so povečini brez služb, zato računajo na nas, da jim bomo mi, ki delamo v Sloveniji, finančno pomagali. Vendar - kako naj jim pomagam, če še sam komaj preživim iz meseca v mesec? Saj pomagam, občasno pošiljam denar domov, vendar to pomeni, da si potem sposodim od sodelavca 50, 100 evrov, da preživim do konca meseca. Tako si pomagamo tukaj, drug od drugega si sposojamo denar, da ga lahko pošljemo domačim v Bosno, potem pa tukaj preživimo kot vemo in znamo. Ostajam tudi zato, ker upam, da se bodo zadeve uredile. Če že ne zame, vsaj za tiste, ki bodo prišli za mano. To upanje nam zdaj vlivata predvsem naš sindikat in novo pridobljena zavest, da imamo pravico boriti se za svoje pravice. Želimo le to, kar delavcem po slovenskih zakonih pripada. Želimo si redno plačo, ki ne bi bila odvisna od volje delodajalca, želimo si zakonit delovni urnik, ki nam bo omogočil tudi čas za zasebno življenje. Želimo si, da ne bi ves čas delali po 12 ur. Enostavno, želimo urejene osnovne pogoje za delo. Je to res preveč? Zgodbe delavcev iz podjetij izvajalcev pristaniških storitev (IPS) objavljamo v sodelovanju z antropologinjama Uršulo Lipovec Čebron in Evo Brajkovič, ki zbirata njihova pričevanja. Dušanovo zgodbo je zapisala Eva.

Foto: Maksimiljana Ipavec