183 CKZ

zacetna stran
imensko kazalo avtorjev
iskanje po letnikih
pomoc
vsebina
Darij Zadnikar
ODGOVORNOST
Andrej A. Luk{i~ Niklas Luhmann Andrej A. Luk{i~ Stojan Sor~an Andrej A. Luk{i~
9 11 29 41 67
RIZI^NA SLOVENIJA POJEM RIZIKA DAS RISIKO: RIZIKO ALI TVEGANJE TEHNOLOGIJA KOT MATERIALNA KULTURA LABORATORIJI SO ZAMENJALI PARLAMENT: POLITIKA, ZNANOST IN RAZVOJNE OPCIJE PRIHODNOSTI ZNANSTVENO-TEHNOLO[KI RAZVOJ IN NJEGOVI RIZIKI REFLEKSNO DOJEMANJE NE-VARNOSTI SUBJEKTIVITETA SKOZI TEKSTE V DRU@BI TVEGANJA AVTORITETA IN GENEALOGIJA SUBJEKTIVNOSTI SPREMEMBE EMOCIONALNIH STILOV OD INDUSTRIJSKE MODERNE K VISOKI MODERNOSTI TO K DRU@BENO KONSTRUKTIVISTI^NEMU OGRODJU TEHNOLO[KEGA OCENJEVANJA
Franc Mali Drago Kos Breda Luthar Nikolas Rose Zdenka [adl
81 93 107 131 161
Luk Van Langenhove, Robert Berloznik
177
Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ Andrej Kirn
191 197 203
PREDSTAVITEV GIBANJA PUGWASH RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST IN NEZA@ELENE POSLEDICE UPORABE ZNANOSTI 50. OBLETNICA HIRO[IME VARNOST, SODELOVANJE IN RAZORO@ITEV: LAHTI 1996
3
Joseph Rotblat Ljubica Jelu{i~
215 221
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~
227
LEONARD V. JOHNSON, UPOKOJENI GENERALMAJOR KANADSKE VOJSKE, MIROVNI AKTIVIST IN PRIPADNIK GIBANJA PUGWASH VOJA[KA POLITIKA ZA 21. STOLETJE JEDRSKA PROLIFERACIJA
Leonard V. Johnson Darko Lubi
231 239
recenzije
265
Andrej Pinter FILMSKI REALIZEM V KLJUÂVNICI Andrej Pinter VRNITEV K DEWEYJU MED REKONSTRUKCIJO KONVENCIONALNEGA IN KONVENCIONALNO REKONSTRUKCIJO Irena tupar IGRA S ÂSOM
prikazi in pregledi
273
Frederic Jameson THE SEEDS OF TIME (Klemen Fele) Brane kerjanc NADVLADA TELETOPI^NEGA MESTA
povzetki
281
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Odgovornost
Minilo je pol stoletja, odkar je bila natisnjena Dialektika razsvetljenstva, ena od najtemanejih knjig moderne, ki je razbila naivno enaenje znanja in lui. Platon je v svoji prispodobi o jami v sedmi knjigi Drave vednost povezal z lujo. Napredovanje k resnici je enail z vzponom iz votline k soncu. Rojstvo novega veka je spremljalo optimistino zaupanje v lu znanja. Znanost je zavzela mesto teoloke odreitve. lovek oboroen z znanostjo se je najprej osvobodil prisile narave, potem pa je gojil vztrajno upanje, da ga bo znanost reila drubene nesree. Ni dvoma, da je znanost izbojevala tevilne zmage nad boleznijo, trpljenjem, nesreo in mukotrpnim ivljenjem. Bilo pa bi v duhu srednjeveke teoloke domiljavosti, e bi verjeli, da lahko rei vse nae stiske. Izsledki znanosti in tehnina dognanja reujejo vrsto ivljenjskih teav, vendar hkrati proizvedejo kopico nepredvidljivih problemov. Posledice implementacije jedrske tehnologije, genskega inineringa, keminih snovi v kmetijstvu itd. so se ali pa se bodo, kljub optimistinim zagotovilom strokovnjakov, izkazale za nepredvidljive. Ta nepredvidljivost pa je tembolj grozea, ker ne obstajajo nikakrni drubeni in kulturni mehanizmi, ki bi sankcionirali odgovornost. Pravna drava zahteva odgovornost za nazaj: ne moremo ukrepati preventivno, kaznujemo lahko le za izvreno dejanje, povrnemo lahko le dejansko in ne hipotetino kodo ipd. Izsledki znanstvenih dognanj pa nam ne priajo o moni zlorabi ali nezaelenih posledicah stranskih uinkov. Zato se zdi, da sloni znanstveno-tehnoloka civilizacija na rizinih vzorcih obnaanja. Je pa problem globji: medtem, ko se rizinemu obnaanju lahko izognemo - seksamo s stalnim partnerjem ali pa uporabljamo kondom - se zdi, da smo v znanstveno-tehnoloki civilizaciji obsojeni tvegati. Zaradi obutka nemoi in ujetosti v nezaelene posledice znanosti in tehnologije se v zahodni kulturi, kot nekakno novo praznoverje in sodobni hiliazem, iri nastrojenost proti znanosti in tehniki. Na eni strani imamo naivno vero v vsemogonost znanosti, na drugi pa njeno nekritino zavraanje. Obe dri pa temeljita na isti logiki patologije moderne: na zavraanju in zvraanju odgovornosti za posledice. V prvem primeru je na delu ideologija o objektivnosti znanosti (ta je zato univerzalna in takoreko Znanost). Znanost pa je zgolj institucionaliziran diskurz, kjer se presojajo razlogi, ki potrjujejo ali pa zavraajo hipotetine izjave, ki tematizirajo zunanjo, predmetno oz. objektivno naravo. Sporazumi, ki jih (vsaj zaasno) doseejo ti institucionalizirani diskurzi, so znanstvene resnice. Znanstvena resnica je diskurzivni konstrukt, eprav je bolj uveljavljena metafora odkrivanja resnice kot lepotice izpod odeje. Od samega zaetka je torej na delu normativna logika, pa eprav je nasprotna imaginariju znanstvene objektivnosti. V diskurzu namre velja le pravilo boljega razloga, udeleenci so enakopravni, teje le tea njihovih izjav in ne drubene moi. Brez te socialno-normativne podlage ne bi bilo mogoe dosei objektivnih resnic. Znanstvena objektivnost je torej odvisna od subjektivne normativnosti. Vsak, ki kri ta normativna pravila (v argumentaciji
5
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zlorablja drubeno mo ali ponareja razloge), je upravieno izloen iz znanstvenega diskurza. Zaradi tega je nenavaden odpor znanstvenikov in tehnikov, ko prizadeta javnost govori o nezaelenih posledicah znanstvenih in tehninih dognanj. Objektivistini razlogi znanstvenega raziskovanja pri implementaciji znanstvenih dognanj nimajo priviligiranega poloaja nasproti argumentom ekonomije, politike in navadnih ljudi. Ljudje niso praznoverni, primitivni in nevedni e zato, ker noejo doloene tehnologije in jih ne prepriajo strokovni dokazi o njeni nenevarnosti. V sferi Lebenswelta nas tudi vodijo razlogi, ki niso ni manj nepredvidljivi kot posledice novih tehnologij. e tako lep, dober, pameten in bogat (vsaj v oeh starev) snubec ne bo preprial vsako dekle: e ree ne, je to zadosten razlog. Enako velja za voljo ljudstva. Zato se je pri angairanju strokovnega znanja treba zavedati pomembnega pravila: na podroju znanstvenega raziskovanja je znanost povsem avtonomna in odgovorna, pri presoji o primernosti implementacije znanstvenih dognanj pa le eden od sogovorcev. Tu tehnokracija ni alternativa demokraciji, strokovnjaki so odgovorni za veljavne informacije, politiki za zagotavljanje komunikativnih form, ljudje pa za lastne ivljenjske alternative. Le v tem kontekstu je mono reiti zvezo lui in znanja. Patriarhalen odnos znanosti do narave in podcenjevalen do ljudi, ki se ne razumejo na kvantno fiziko, razumejo pa svoje vsakdanje ivljenje bolj, kot katerikoli nobelovec iz ekonomije, pa mnoge vodi v naroje mranjakov in njihove antiznanstvene histerije. Ljudje, ki ne znajo nateti planetov naega osonja, kvasijo o odreilnih (vasih pa grozeih) mistinih kozminih energijah. Knjigarne so prenapolnjene z ezoterinimi uspenicami, v medijih kraljujejo novi odreeniki, znanstvena skepsa se umika pred aroganco puhloglavcev. Reitev pa ni v trenju znanosti ali v ikaniranju alternativnih vednosti. Ljudje bodo prisluhnili znanosti, ko bo ta sprejela vlogo odgovornega sogovorca in partnerja, ne pa tistega, ki hoe ljudem in naravi (s pomojo politike in kapitala) zagospodovati. V bistvu gre za vpraanje, ali pisati Znanost z veliko zaetnico. Marsikateri akademski krog pri nas dejansko bedo in mezdno hlapevstvo do dravne birokracije nadkompenzira z blodnjami o odlinosti (e bolj odlini ji pravijo ekscelentnost). Vse pa v posmeh sodobnim epistemolokim dognanjem, ki znanstveni resnici odrejajo bistveno skromnejo vlogo. Ekscelentni podeelski znanstveniki pa ne potrebujejo epistemologije. Njim je znanost teologija, dvom pa greh. Spomnim se primera, ko je mlad doktorant pri asopisu objavil pod psevdonimom, da ga ne bi mentor ekskomuniciral. Znanstvenik bi se moral spraevati, kaj je znanost in, kakne so mone posledice. Znanstvenik naj bi bil hkrati tudi filozof. Drugae pa ne vem, zakaj si nai doktorji na vizitke piejo Ph. d.. Anglosaksonske manire niso vedno najustrezneje - vsaj kar zadeva razumevanje science (naravoslovje) je ne gre meati z Wissenschaft (znanost). Amerikanizaciji razumevanja znanost oz. njenega enaenja z naravoslovjem pa niso krivi Ameriani, ampak akademski provincialci, ki bi se lahko nauili e kaken svetovni jezik. Darij Zadnikar
6
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Rizi~na Slovenija
Za slovenske razmere problematika rizinih tehnologij ni povsem akademske narave. Zdi se, da je napoil as, ko je treba tudi v irem javnem prostoru odpreti nekatera vpraanja, ki jih je pa treba prespraati zunaj ozko strokovnih krogov. Razpravljanje o rizinih tehnologijah v takem obsegu seveda ne bi imelo nikakrne veljave, e se ne bi v Sloveniji dnevno sreevali s tovrstno tehnologijo. Zavest o tem, da je neka tehnologija rizina, je v razvitih zahodnih industrijskih dravah dozorevala postopoma. Glede na posledice, ki jih je uporaba genske, jedrske in kemine tehnologije povzroala okolju, naravi in lovekovemu zdravju, se je postopoma spreminjalo tudi razumevanje teh tehnologij, in sicer v znanosti, ki je s svojimi spoznanji pripravila teoretine in tudi socialne osnove za njihovo implementacijo in uporabo, spreminjala pa se je tudi zavest ire javnosti, ki je te uinke doivljala na lastni koi. Tako je na primer v aprilu leta 1986 na milijone Evropejcev s strahom sprejemalo poroila o hitrosti vetra, deevnih padavinah in fizinih jedrskih delcih. V tej milijonski mnoici so se skrivali tudi taki, kot je nemki sociolog Urlich Beck, ki pa ga pravzaprav vest o ernobilski jedrski nesrei ni presenetila. Prav nasprotno. S ernobilsko jedrsko nesreo se je potrdila njegova teza o tem, da se je latentna stopnja groenj, ki jih povzroa riziko, konala. V veljavo stopa nova raven, kjer nevidni hazardi postajajo vse bolj transparentni. koda in unievanje narave ni ve skrito lovekovi osebni izkunji. Kemine, fizikalne, bioloke verine uinke lahko doivlja z lastnimi omi, uesi in nosom. V znanstveni skupnosti so skuali tehnoloke uinke in posledice sprva razumeti kot stranske, neelene in nenameravane. Takno razumevanje pa ni v osnovi prispevalo k zmanjevanju rizinosti teh tehnologij, niti ni pomirilo javnosti, ki se je zaela vse bolj odlono oglaati. ele po monih javnih protestih in zahtevah javnosti, da sodeluje pri temeljnih odloitvah, ko gre za vpraanje tehnologij, ki so rizine, so se v razvitih industrijskih drubah na razlinih ravneh razvili instrumenti javnega nadzora nad proizvodnjo in implementacijo taknih tehnologij. Znanost pa se je znala v poloaju, ko se je morala sooiti z razlinimi strokovnimi pogledi na isto vrsto tehnologije. Do pravega premika je prilo v sredini osemdesetih let, ko je Ulrich Beck posledice in uinke teh tehnologij postavil v ospredje premiljanja in na tem zgradil povsem novo koncepcijo razumevanja drube gre za tako imenovano rizino drubo, ki je prav zaradi rizikov, posledic in uinkov teh tehnologij spremenila svojo dosedanjo temeljno notranjo strukturo. ernobil, meni Beck, je bil opredeljujo moment. Potrdil je, da znanost postaja hkrati sovranik in reitelj, zaitnik in unievalec. Na prelomu v 21.
9
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
stoletje, v pogojih prerazvitih produkcijskih moi, je znanost pogosto hkrati razsvetljenska in antirazsvetljenska resnina in skrita, osvobojena inherentnih prisil in zaprta v objektivne ovire, ki jih je sama oblikovala. Zagovorniki in kritiki znanosti se nenehno medsebojno napadajo z ene ali z druge pozicije. Za znanost postaja vse bolj veljaven ljubezenski rek: You can not live with it, but you can not without it either. Toda razumeti moramo preprosto dejstvo, da danes ne moremo niti z znanostjo, takno, kot je, niti brez nje. Izhod iz tega zaaranega kroga v premiljanju do sedaj konstantnih spremenljivk, med katere sodi najprej metodoloka samopodoba, delitev dela v znanosti in obstojee institucionalne strukture. Samo tisti, ki lahko vidi in premakne bruno iracionalnosti v oeh znanosti, lahko oporeka drobcu iracionalnosti v oeh kritikov znanosti, pravi Beck, sicer pa, kaj je pravzaprav iracionalno? Protestiranje proti razvrednotenju okolja ali rizikom jedrske tehnologije ali manipulaciji lovekove genetike? Povsem na dnu vsega tega pa je vendarle vse veji obutek nemoi, helplessness international, kot ga je imenoval Beck. Tematiziranje rizinih tehnologij ter njenih predvsem socialnih, politinih in personalnih uinkov je za slovensko strokovno in iro javnost velikega pomena, e posebno zato, ker ta tematika e ni nala ustrezne pozornosti niti v znanstvenih krogih, kaj ele v iri javnosti. Po drugi strani pa tematika premea obutek ogroenosti slovenskega naroda, ki izhaja iz njegove malotevilnosti, na tehnologijo, ki ogroa ne le male narode, pa pa preivetje lovetva kot vrste in sploh ohranitev ivljenja na Zemlji. S to tevilko asopisa elimo premakniti pozornost javnosti od aktivistinega pristopa k reevanju tako pomembnih vpraanj, kot je jedrska tehnologija (zapiranje JE Krko, iskanje lokacije za nizko in srednje radioaktivne odpadke), na globalnejo in teoretsko bolj utemeljeno raven. Hkrati elimo opozoriti na slepe pege v zavesti znanstvene in ire javnosti, ko gre za gensko tehnologijo (Slovenija kljub e desetletni tradiciji uporabe genske tehnologije e nima zakonskih normativov) in kemino tehnologijo, ki v slovenski znanstveni, strokovni in iri javnosti sploh e ni navzoa kot praktini problem kakovosti ivljenja (problem uporabe keminih gnojil, pesticidov, zdravil itd.). Morda bo od sedaj dalje veljala tudi za Slovenijo Beckova ocena Velike Britanije, ki jo je povedal v nekem intervjuju. Tu se pojavlja zelo zanimiva razprava o globalizmu, tudi na socioloki ravni, ki pa je v Nemiji ni. SPD nemka socialdemokratska stranka praktino ni udeleena v taknih debatah. Situacija pri vas je povsem drugana. Po drugi strani pa s to tevilko elimo tudi prekiniti dosedanjo prevladujoo miselno tradicijo ekolokega gibanja in ekoloko ozaveene javnosti v Sloveniji, jo raziriti in na novo koncipirati. Zdi se, da je v tem trenutku po neuspelem zbiranju podpisov za referendum o zaprtju JE Krko to edino smiselno in trenutku primerno opravilo. Andrej A. Luki
10
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
Pojem rizika
I. O riziku govorimo danes na zelo razli~nih znanstvenih podro~jih, celo v razli~nih strokah. Tradicionalno statisti~no obravnavo kalkulacije rizika je za~elo tudi raziskovanje na podro~ju ekonomskih znanosti. Za veliko pomembnih pobud gre zahvala predvsem genialni zamisli Franka Knighta1. Tu je {lo prvotno za utemeljevanje dobi~ka podjetja s pomo~jo absorpcije negotovosti. Ta zamisel sicer ni bila nova, saj jo najdemo è pri Fichteju v povezavi z zemlji{ko posestjo in stanovskim razlikovanjem. V sodobnem kontekstu ekonomske znanosti pa bi bila lahko ustrezno povezana z makro- in mikroekonomskimi teorijami. Od takrat je Knightovo razlikovanje med rizikom in negotovostjo postalo neke vrste dogma, posledica tega pa je dejstvo, da bi se vsaki pojmovni inovaciji o~italo, da pojma ne uporablja pravilno. Druge panoge pa problema utemeljevanja dobi~ka podjetij sploh nimajo, prav tako nimajo opraviti z razliko v povezavi s tr`nimi in podjetni{kimi teorijami. Zakaj naj bi torej ustrezni pojem ~rpali iz tega vira? Statisti~nim teorijam se je pridruìla {e raba v okviru teorije odlo~anja in teorije iger, ki imajo opravka z lastnimi polemikami na primer o stopnji smiselne subjektivizacije pri~akovanj in preferenc. V neke vrste nasprotnem gibanju so psihologi in socialpsihologi ugotovili, da ljudje v resnici sploh ne kalkulirajo tako, kot bi morali, ~e bi èleli ohraniti tisto, kar statistiki imenujejo
R I Z I ^ N A
Glej Frank Knight, Risk, Uncertainty and Profit, Boston 1921. Glej Terezinha Nunes Carraher/David William Carraher/Analcia Schliemann, Mathematics in the Streets and Schools, v: British Journal of Developmental Psychology (1985), str. 2129; Terezinha N. Carraher/ Analcia Schliemann/ David William Carraher, Mathematical Concepts in Everyday Life, v: G.B. Saxe/ M. Gearheart (izd.), Childrens Mathematics. San Francisco 1988, str. 7187; Jean Lave, The Values of Quantification, v: John Law (izd.), Power, Action and Belief: A New Sociology of Knowledge?, London 1986, str. 88111; isti, Cognition in Practice: Mind, Mathematics and Culture in Everyday Life, Cambridge England 1988.
D R U @ B A
11
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
3
Med veliko izjavami o tej temi glej tudi Eric Ashby, Reconciling Man With the Environment, London 1978. Glej James G. March/Zur Shapira, Managerial Perspectives on Risk and Risk Taking, Management Science 33 (1987), str. 14041413, in tam obdelane empiri~ne {tudije. Za ob{irnej{i vpogled glej Elisabeth Cashdan (izd.), Risk and Uncertainty in Tribal Societies, Boulder 1990. Nadalje tudi Allen Johnson, Security and RiskTaking Among Poor Peasants: A Brazilian Case, v: George Dalton (izd.), Studies in Economic Anthropology, Washington 1971, str. 143150; James Roumasset, Rice and Risk: Decision Making Among Low-Income Farmers, Amsterdam 1976, isti et al. (izd.), Risk, Uncertainty, and Agricultural Development, New York 1979; John L. Dillon/ Pasquale L. Scandizzo, Risk Attitudes of Subsistence Farmers in North-East Brazil: A Sampling Approach, American Journal of Agricultural Economics 60 (1978), str. 425435. Glej Peter Lorange/Victor D. Norman, Risk Preference in Scandinavian Shipping, Applied Economics 5 (1973), str. 4959. O tem podrobneje v 6. poglavju. Zelo provokativno o tem Mary Douglas/Aaron Wildavsky, Risk and Culture: An Essay on Selection of Technological and Environmental
racionalno. Nekateri bi rekli, da delajo napake, spet drugi, da delujejo v skladu z vsakdanom. Kakorkoli è, opaziti je, da prihaja do odstopanja. Ta razpoka pa se je è zelo raz{irila in poglobila. Posamezne discipline se oddaljujejo ena od druge kot geografske celine. Sedaj vemo, da lahko gospodinje v veleblagovnicah in pocestni otroci v Braziliji zelo uspe{no kalkulirajo vendar ne tako, kot so se u~ili ali se niso u~ili v {oli.2 Vemo, da lahko vrednote predstavimo s {tevilkami, in na koncu sploh ne spoznamo ve~, kaj je bilo prvotno mi{ljeno.3 In ne le zasebniki, da se ne potrudijo, ali pa sploh ne poskusijo. Tudi tam, kjer je racionalnost obvezna in kjer se pri~akujeta posebna preudarnost in odgovornost na podro~ju rizika, namre~ v mened`mentu podjetij, se riziki ne kalkulirajo v {tevilkah, ali pa vsaj ne tako, kot to predvideva tradicionalna teorija odlo~anja.4 ê pa je è tako, kak{en smisel sploh imajo teorije o rizikih, ki vsebinsko temeljijo na {tevil~nih kalkulacijah? Ali gre le za to, kot se to dogaja znotraj dolo~enih moralnih teorij, namre~ da se vzpostavi ideal, na podlagi katerega lahko vsak ugotovi, da sam ne ustreza zahtevam in na sre~o drugi tudi ne? Postopek glede kvantitete in njena prakti~na relevanca so sedaj v igri vsaj v igri strok in panog. ê v okvir tega modela {tevil~ne kalkulacije rizika, ki se v splo{nem usmerja po subjektivnih pri~akovanjih u~inka, je treba, kot to vidimo danes, vnesti pomemben popravek. Ozna~ili ga bomo kot prag katastrofe. Rezultate take kalkulacije sprejmemo, ~e sploh, le takrat, kadar se ne dotikajo praga, za katerim se nesre~a (pa naj bo {e tako majhna) ob~uti kot katastrofa. Zato gospodarsko subsisten~no delujo~e dràve v veliki meri niso nagnjene k rizikom, saj jim stalno grozi lakota, izguba dràvnosti, nesposobnost nadaljevanja proizvodnje itd.5 Pod denarno-ekonomskimi pogoji najdemo ustrezne rezultate: podjetja, ki morajo ra~unati z likvidnostnimi teàvami, niso pripravljena tvegati toliko kot tista, ki jih pri dani velikosti rizika ta teàva ne pesti.6 Najverjetneje je treba tudi upo{tevati, da se prag katastrofe razli~no dojema, pa~ glede na to, ali smo pri riziku tisti, ki odlo~a, ali pa tisti, ki se nas tvegano odlo~anje ti~e.7 To {e oteì dejstvo, da bi v tak{ne kalkulacije privolili, tudi ~e gre za specifi~ne situacije. Toda to {e ni vse. V tem ~asu so tudi socialne znanosti odkrile problem rizika, vendar ne v lastnem vrtu, ~e lahko tako re~em, temve~ zato, ker sosed svojega vrta ni zadosti negoval in zalival. Kulturni antropologi, socialni antropologi in politologi opozarjajo in imajo gotovo prav na to, da ocena rizika in pripravljenost, da bomo riziko sprejeli, ni le psihi~ni, temve~ predvsem dru`beni problem. V takem primeru se obna{amo tako, kot se od relevantnih identifikacijskih skupin pri~akuje, ali pa v skladu z na{o stopnjo socializacije8 pa naj bo ta v skladu s splo{nim mnenjem ali pa temu nasprotna. Ozadje tega poloàja je, ~eprav je najprej postavljeno le kot kontroverzno teoriji, bolj{e razumevanje
D R U @ B A
12
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
obsega problema, ki ga navdihujejo predvsem tehnolo{ki in ekolo{ki problemi sodobne dru`be. S tem se v ospredje postavlja vpra{anje, kdo ali kaj odlo~a o tem, ali (in v kak{nem stvarnem in ~asovnem kontekstu) se bo neki riziko upo{teval ali ne. Poleg è ute~enih diskusij o kalkulaciji rizika, zaznavanju rizika, ocenitvi rizika in sprejemanju rizika pride sedaj v po{tev {e izbor med riziki, ki naj se upo{tevajo ali ne. In pano`no specifi~no raziskovanje lahko znova odkrije, da to ni slu~ajno vpra{anje, temve~ da dru`beni dejavniki, ki jih je mo~ navesti, vodijo proces izbora (selekcije). Ves ta trud pa izpostavlja {e eno individualisti~no izhodi{~e modificira namre~ rezultate psiholo{kih raziskav. ê se rezultat tega truda predloì kot primer, da posamezniki v vsakdanjih situacijah rizike tipi~no podcenjujejo zato ker jim je do sedaj zmeraj {lo dobro in ker za situacije, ki se jim {e niso zgodile, precenjujejo svoje sposobnosti nadzora nad njimi , se lahko vpra{amo, kak{na mora biti komunikacija, ki bo zavedanje obstoja rizika pove~ala.9 Brez dvoma so ti socialni konteksti in ravnanja potrebno dopolnilo psiholo{kih vpogledov in gotovo tudi prepri~ljiva pojasnila za primere, v katerih posamezniki v razli~nih socialnih situacijah razli~no reagirajo. Ko pa to vdenje nara{~a, pridemo kon~no do to~ke, pri kateri se moramo vpra{ati, ali je ra~unanje na posameznikovo odlo~anje (pa naj bo racionalno, intuitivno, v skladu z navadami itd.) sploh {e obstojno. Ali ne bi raje neodvisno od tega preizkusili strogo sociolo{ko postavko, ki pojem rizika zaobsega v okviru smisla komunikacij, kar seveda vklju~uje tudi komunikacijo posamezno sprejetih odlo~itev. Ne da bi v tej radikalnosti zavzela stali{~e, je tudi sociologija navsezadnje postala pozorna na problem rizika oziroma je besedo riziko vzela pod drobnogled. Po izteku antikapitalisti~ne pristranskosti najde sedaj novo prilo`nost, da svojo staro vlogo, namre~ alarmiranje dru`be, napolni z novo vsebino.10 To se trenutno dogaja {e na precej nepremi{ljen na~in, pri ~emer mislimo nepremi{ljen glede lastne vloge. Kajti ~e sociologija è ve, da se riziki izbirajo, zakaj in kako potem to sama stori? Zadostno teoreti~no premi{ljanje bi moralo spoznati vsaj avtologi~no komponento, ki zmeraj nastopi takrat, kadar opazovalci opazujejo opazovalce. Kar sociologija spozna na pogojenosti vseh doìvetij in ravnanj, velja tudi zanjo samo. Dru`be ne more opazovati od zunaj, saj deluje v dru`bi; in ravno ona bi morala to vedeti. Lahko si predpisuje moderne teme, podpira protestna gibanja, opisuje dimenzije nevarnosti moderne tehnologije ali svari pred nepopravljivimi ekolo{kimi {kodami. Vendar to delajo tudi drugi. Povzro~iti pa bi morala teorijo selektivnosti vseh dru`benih ravnanj, vklju~no s strukturami, ki ta ravnanja dolo~ajo. Za sociologijo bi ampak to je spet zelo strokovno specifi~no stali{~e tema rizika torej spadala v teorijo o
R I Z I ^ N A
Dangers, Berkeley 1982; Mary Douglas, Risk Acceptability According to the Social Sciences, London 1985. Nadalje glej tudi Branden B. Johnson/ Vincent T. Covello (izd.), The Social and Cultural Construction of Risk: Essays on Risk Selection and Perception, Dordrecht 1987; Lee Clarke, Explaining Choices Among Technological Risks, Social Problems 35 (1988), str. 2235 (s poudarjanjem intervenirajo~ih interesov organizacij); Christoph Lau, Diskurzi o riziku: dru`bena diskusija o definiciji rizika, Soziale Welt 40 (1989), str. 418 436 (s poudarkom razlike perspektiv med zainteresiranimi in prizadetimi); Aaron Wildavsky/Karl Drake, Theories of Risk Perception: Who Fears What and Why, Daedalus 119/4 (1990), str. 4160.
9
Raziskovanja o tem so bila opravljena na primer na podro~ju zaznavanja rizika pri reklamiranju izdelka (glej le W. Kip Viscusi/Wesley A. Magat, Learning About Risk: Consumer and Worker Responses to Hazard Information, Cambridge Mass. 1987). Sem spada tudi vsestranski trud, da bi zaradi rizika AIDS-a vplivali na spolno obna{anje ljudi. Na splo{no lahko domnevamo, da ima politika informiranja tukaj bolj{e mo`nosti kot pa jasno opazni nameni vzgajanja. Za nadaljnje napotke glej Douglas n.n.m. (1985), str. 31. Informacija sama posamezniku v dolo~eni meri potrdi njegovo lastno podobo in mu prepusti odlo~itev, medtem ko vse,
D R U @ B A
13
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
kar je ve~ kot to in kljub temu naslovljeno na posameznika, deluje pokroviteljsko in od posameznika pri~akuje, da bo sprejel vzpodbude, ki so v nasprotju z njegovimi nagnjenji.
10
Glej Ulrich Beck, Dru`ba rizika: na poti v drugo Moderno, Frankfurt 1986.
11 Tega sedaj ne gre brati kot opredelitev za idealisti~no ali subjektivisti~no verzijo spoznavne teorije. Povedalo naj bi le, da mora znanost (in ustrezno tudi dru`ba) svoja lastna ravnanja usmerjati glede na razlikovanje med lastno in tujo referenco, da svojih predmetov raziskovanja ne bi trajno zamenjala s samo sabo. Kot rezultat tak{ne (kot vedno notranje pogojene in evolucijsko vztrajne) razlikovalne prakse obstajajo tako za znanstvenega opazovalca povsem objektivne zadeve, ki jih je mo~ ozna~iti s pojmom riziko. Vendar v tem {e ni zagotovila za sovpadajo~o identifikacijo in dojemanje predmetov s strani ve~ine opazovalcev; in to {e toliko manj, kolikor bolj je v dru`bi in njenih pomo`nih sistemih razvito sistemsko razlikovanje. To je edini problem, ki ga èli besedilo pojasniti. 12 Baruch Fischhoff/ Stephan R. Watson/Chris Hope, Definig Risk, Policy Sciences 17 (1984), str. 123139, se na primer gibljejo med dvema ravnema: med ravnijo dolo~anja pojma rizika in med ravnijo merjenja konkretnih rizikov. Lawrence B. Gratt, Risk Analysis or Risk
sodobni dru`bi, ki bi jo oblikoval njen pojmovni aparat. Toda taka teorija ne obstaja in klasi~ne tradicije, po katerih se ve~ina teoretikov sociologije {e vedno orientira, ponujajo malo opornih to~k za teme, kot so ekologija, tehnologija, riziko, in mol~ijo o problemih lastne reference. Na tem mestu nam ne bi bilo treba razlagati splo{nih teàv interdisciplinarnega raziskovanja. Na posameznih ravneh projektov obstaja sodelovanje in obstajajo tudi podro~ja raziskovanja, ki bi jih lahko ozna~ili kot interdisciplinarne stroke, na primer kibernetika in sistemska teorija. Raziskovanje rizika bi lahko bila {e ena mo`nost. Nadalje naredijo vtis tudi negativne posledice sodelovanja velikega {tevila disciplin in strok. Pojem rizika, ki bi zado{~al znanstvenim zahtevam, ne obstaja. O~itno udeleènim strokam kot vodilo zadostuje è teorija, ki je odvisna od vsakega posameznega konteksta. Zato moramo pri posameznih strokah, zares pa {ele pri interdisciplinarnem sodelovanju, dvomiti o tem, ali sploh vedo, o ~em je govor. Zagotovo è iz spoznavno teoreti~nih razlogov ne smemo izhajati iz tega, da dolo~ena zadeva pomeni riziko in da ga je treba le odkriti in raziskati. Pojmovnost sestavlja tisto, o ~emer govorimo.11 Zunanji svet kot tak ne pozna rizikov, saj ne pozna ne razlikovanj, ne pri~akovanj, ne ovrednotenj in ne verjetnosti razen kot lastno udele`bo opazovanih sistemov v okolju drugih sistemov. ê i{~emo tisto, kar dolo~a pojem rizika, zaidemo takoj v gosto meglo in dobimo ob~utek, da vidljivost ne sega dlje kot pa do naslednjega avtomobilskega odbija~a. Celo v zadevnih prispevkih ni problem niti enkrat ustrezno obravnavan.12 Velikokrat je pojem rizika definiran kot nekak{na mera;13 toda ~e bi {lo le za merilni problem, potem ni jasno, zakaj se okoli njega zganja toliko cirkusa. Merilni problemi so problemi konvencije, in riziki merjenja (torej merilne napake) so na vsak na~in druga~ni od tistega, kar se meri kot riziko. Tak{ne primere lahko poljubno mnoìmo predvsem za natan~ne znanosti, kar je v bistvu paradoksalno, kajti tukaj o~itno velja domneva, da mora biti to~nost izraèna v obliki ra~una in da se vsakdanji jezik v skladu s tem lahko uporablja na zelo nemaren na~in. Na splo{no sicer velja kot dogovorjeno, da vpra{anjem definicij ne bomo posvetili preve~ pozornosti, saj le-te sluìjo le kot omejitve in ne kot primerni opisi (kaj {ele kot pojasnitve) predmetov. Kljub vsemu pa, ~e ni jasno, kateri predmet naj pravzaprav obravnavamo, raziskovanja sploh ne moremo za~eti. In sociolog sme upravi~eno ali neupravi~eno domnevati, da ta nejasnost ponuja mo`nost za menjavo tem pa~ glede na trenutno modo in mnenje in glede na naro~nika in dru`beno pozornost. Imamo torej dober povod, da se najprej malo posvetimo razmejitvi med podro~jem predmeta in raziskovanjem rizika.
14
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
II. Starej{e visoke kulture so za podobne probleme razvile druge tehnike re{evanja in zato niso imele potrebe po besedi, ki bi ozna~evala to, kar ozna~uje beseda riziko. Seveda pa smo imeli ljudje è od nekdaj opraviti z negotovostjo glede prihodnosti. Prete`no pa smo zaupali prero{ki praksi, ki sicer ni mogla dati zanesljive gotovosti, vendar je vseeno zagotavljala, da na{a odlo~itev ne bo povzro~ila jeze bogov ali drugih vi{jih sil, temve~ zagotovila stik s skrivnostjo usode.14 V veliko ozirih ponuja tudi semanti~ni kompleks greha (obna{anje, ki je v nasprotju z religioznimi navodili) funkcionalno ustreznico, v kolikor lahko sluì pojasnjevanju o tem, kako pride do nesre~e.15 @e v staroorientalski pomorski trgovini je obstajala zavest o riziku z ustreznimi pravnimi sredstvi16, ki jih je bilo na za~etku komaj mogo~e lo~iti od bo`jih programov, klicanja patronov itd., vendar pa so na pravnem podro~ju, {e posebej pri razdeljevanju vlog financerjev in pomor{~akov, jasno izpolnili svoje zavarovalne funkcije in so relativno neprekinjeno vse do srednjega veka vplivali na pravo pomorske trgovine in pomorskega zavarovanja. Celo v nekr{~anski antiki manjka tudi {e polno razvita zavest odlo~anja. O riziku govorimo {ele v dolgem prehodnem obdobju od srednjega veka do zgodnje moderne. Izvor besede je neznan. Nekateri mu pripisujejo arabske korenine. V Evropi najdemo besedo è v srednjeve{kih listinah, raz{iri pa se {ele s tiskanjem knjig in se najprej pojavi v Italiji in [paniji.17 Iz~rpnej{ih raziskav besede in zgodovine pojma ni18, kar je razumljivo, saj se je beseda pojavila relativno redkokdaj in na zelo razli~nih stvarnih podro~jih. Pomembni primeri uporabe so bili pomorstvo in trgovina. Pomorska zavarovanja so zgodnji primer na~rtovanega nadzorovanja rizika19, toda tudi neodvisno od tega najdemo formulacije, kot so: ad risicum et fortunam... ali pro securitate et risico... ali ad omnem risicum, periculum et fortunam Dei..., in sicer v pogodbah, ki urejajo, kdo mora kriti morebitno {kodo.20 Beseda riziko pa ne ostane omejena le na to podro~je, temve~ se pribli`no od leta 1500 {iri tudi zaradi za~etka tiskanja knjig. Scipio Ammirato na primer meni, da je tisti, ki {iri govorice, izpostavljen riziku (rischio), da ga bodo drugi vpra{ali po izvoru teh govoric.21 Giovanni Botero pravi takole: Chi non risica non guadagna (kdor ne riskira, ne bo zasluìl) in to na~elo omeji s staro tradicijo proti nekoristnim in vratolomnim projektom.22 Annibale Romei nekomu o~ita: ...non voler arrischiar la sua vita per la sua religione (no~e tvegati svojega ìvljenja za lastno vero).23 V pismu, ki ga je 15. septembra 1545 Luca Contile pisal Claudiu Tolomeu24, najdemo formulacijo: vivere in rischio di mettersi in mano di gente forestiere e forse barbare (ìveti z rizikom, da bi se zaupali tujim ljudem in morda
R I Z I ^ N A
Assessment: A Proposal for Consistent Definitions, v: Vincent T. Covello et al. (izd), Uncertainty in Risk Assessment, Risk Management, and Decision Making, New York 1987, str. 241249, pride po obrazloìtvi nekaterih poskusov definiranja do lastne definicije: The potential for realization of unwanted, adverse consequences to human life, health, property, or the environment (244, 248). Toda: consequences ~esa? In: ali ni mogo~e tvegati tudi ~esa drugega, na primer ugleda?
13
Primer: Robert W. Kates/ Jeanne X. Kasperson, Comparative Risk Analysis of Technological Hazards, Proceedings of the National Academy of Science 80 (1983), str. 70277038 (7029): A hazard, in our parlance, is a threat to pepole and to what they value (property, environmnt, future generations, etc.) and risk is a measure of hazard. To teoreti~no verzijo merjenja lahko razvijemo v mnoì~ne variante in stimuliramo {tevilne znanstvene prispevke. Za pregled glej Helmut Jungermann/Paul Sovic, Psihologija kognicije in ovrednotenje rizika, v: G. Bechmann (izd.), Riziko in dru`ba, Opladen (v tisku), str. 3. Vincent T. Covello in Jeryl Mumpower v knjigi Risk Analysis and Risk Management: A Historical Perspective, Risk Analysis 5 (1985), str. 103120, nekoliko hitro pristaneta na gotovost z religioznim posvetovanjem in avtoriteto. Kakorkoli è, pa lahko z evolucije zelo
14
D R U @ B A
15
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
kompleksnih sistemov boànstev v za~etnih pisnih kulturah Mezopotamije in Kitajske razberemo, da negotovost nikakor ni bila odpravljena, temve~ prene{ena v evolucijski razvoj, {e posebej v znanje, ki je postajalo vse bolj zapleteno, v pisne zapiske, v interpretacije potrebne ambivalence in protislovja in nenazadnje tudi v like t.i. self-fulfilling prophecy (tip Ojdipa), ki so svarili pred tem, da bi v lastne kalkulacije vklju~ili napovedi nesre~e, ker bi ravno s tem izni~ili pogoje njihovega nastanka. Veliko materiala o tem lahko najdemo pri Jean-Pierru Vernantu et al., Divination et Rationalit, Paris 1974.
15 Za to primerjavo glej Mary Douglas, Risk as a Forensic Resource, Daedalus 119/4 (1990), str. 116. 16 Glej A.L. Oppenheim, The Seafaring Merchants of Ur, Journal of the American Oriental Society 74 (1954), str. 617. 17
Za angle{ki jezik nam The Oxford English Dictionary, 2. izdaja, Oxford 1989, XIII zvezek, str. 987, navaja dokaze {ele iz 2. polovice 17. stoletja. Za nem{ki jezik nam nem{ki slovar tujk (Deutsches Fremdwrterbuch, izd. Hans Schulz, kasneje Otto Basler, Berlin 1977, 3. zvezek, str. 452), navaja dokaze iz srede 16. stoletja. Upo{tevati pa moramo, da je novolatinski risicum bil è dolgo prej v uporabi in to tudi v Nem~iji, tako da imajo tak{ni dokazi prej opraviti z vpra{anjem, ~e in kaj je bilo tiskanega v nem{kem jeziku.
celo barbarom). Glede na to, da dani jezik razpolaga z besedami za nevarnost, tveganje, slu~aj, sre~a, pogum, strah, pustolov{~ina (aventuyre)25 itd., smemo domnevati, da se je za~ela rabiti nova beseda, s katero se je ozna~eval problem, ki ga z drugimi besedami ni bilo mo~ dovolj natan~no izraziti. Po drugi strani pa beseda presega izhodi{~ni kontekst (kot na primer v citatu non voler arrischiar la sua vita per la sua religione), tako da ni lahko rekonstruirati razloga za nov pojem na podlagi razlogov nekaterih teh slu~ajnih odkritij. S tem pridr`kom domnevamo, da je problem v spoznanju, da je nekatere prednosti mo~ dose~i le, ~e dolo~ene stvari postavimo na kocko. Pri tem ne gre za problem stro{kov, ki jih lahko vnaprej izra~unamo in obra~unamo, nasproti dobi~ku. Veliko bolj gre za odlo~itev, ki jo bomo, kot lahko predvidimo, kasneje obàlovali, ~e nastopi {koda, za katero smo upali, da jo bomo lahko prepre~ili. Od institucionalizacije spovedi je vera z vsemi sredstvi posku{ala gre{nika pripraviti do kesanja. Pri kalkulaciji rizika gre o~itno za posvetno nasprotje nekak{nega programa minimalizacije kesanja. V vsakem primeru pa gre za v teku ~asa nekonsistentno nastavitev: najprej tako, potem tako. V vsakem primeru gre torej za ra~unanje s ~asom. In za razliko med religiozno in posvetno perspektivo je tudi napetost poznane verske kalkulacije, ki jo je predlagal Pascal26: riziko nevere je v vsakem primeru prevelik, ker damo s tem na kocko lasten du{ni blagor. Riziko vere, da morebiti popolnoma po nepotrebnem padamo na kolena, se zdi v primerjavi z zgornjim zanemarljiv. Ti skopi napotki dajejo prvi vtis, da je v ozadju kompleksen problem, ki motivira iznajdbo pojma, ki pa ga ne ozna~uje na zadosten na~in. Ne gre za golo kalkulacijo stro{kov na podlagi gotovih napovedi, prav tako pa ne gre za klasi~no eti~no supernormo zmernosti (modestas, mediocritas) in pravi~nosti (iustitia) pri stremenju za dobrinami, za katerimi je vredno stremeti. Ne gre za te tako reko~ brez~asne oblike racionalnosti, s katerimi je stacionarna dru`ba upo{tevala spoznanje, da je ìvljenje zdràlo v poloàju prednosti in pomanjkljivosti, odli~nosti in korupcije, v kateri zaradi preobilice dobrega ~loveku postane slabo. Ne gre le za poskus, da bi izrazili racionalnost v okviru metafizi~nega pravila, pa naj bo to pravilo optimiranja, pravilo zmerne sredine, ki sku{a kot enoto zajeti razlikovanje med dobrim in slabim in jo nato znova formulirati kot dobro (kot priporo~ljivo). Ne gre za tovrsten na~in re{evanja paradoksa, s katerim smo soo~eni, ko se shematizem dobrega in slabega uporabi na samem sebi. In ne gre niti za vzporedna retori~na igra~kanja, ki v dobrem spoznajo slabo in v slabem dobro.27 Zato odpovedo tudi stare previdnosti, ki so nas u~ile, kako biti kos razli~nim ìvljenjskim situacijam, v katerih varietas temporum in pa me{anica dobrih in slabih lastnosti soljudi igrajo dolo~eno
D R U @ B A
16
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
vlogo. Medtem ko je terminologija rizika è uporabljena, se vsa ta stara sredstva {e enkrat okrepljeno uporabijo tako v naukih o odlikah vladarjev in njihovih svetovalcev ali pa v pojmu dràvnih razlogov. Toda hkrati na dramatizaciji teh semanti~nih oblik spoznamo, da jim problemska stanja polzijo iz rok. Od kod je Richeliue vzel na~elo: Un mal qui ne peut arriver que rarement doit tre prsum narriver point. Principalement, si, pour lviter, on sexpose beaucoup dautre qui sont invitable et de plus grand consequences.28 Razlog za to bi lahko bil, da obstaja preve~ razlogov, zaradi katerih gre lahko nekaj narobe na neverjeten na~in in jih zato v racionalni kalkulaciji ne moremo upo{tevati. To na~elo nas vodi v osredje sedanjih politi~nih polemik o posledicah sodobne tehnologije in ekolo{kih problemov sodobne dru`be. To daje pojmu rizika, ki ga Richelieuju sploh ni bilo treba uporabiti, ~isto druga~no vlogo. Toda kak{no? Zgodovina besede sama nam ne da nobenih gotovih informacij. Da nam nekak{ne oporne to~ke, predvsem to, da je v tem ~asu zahteva po racionalnosti za{la v nara{~ajo~e neugodno razmerje. Oboje skupaj kaè na to, da gre za odlo~itve, s katerimi veèmo ~as, ~eprav prihodnosti sploh ne moremo zadostno poznati; in sicer {e najmanj prihodnosti, ki jo bomo povzro~ili z lastnimi odlo~itvami. Od Bacona, Locka in Vica je zaupanje v mo~ razmerij naraslo; v veliki meri domnevamo, da vdenje in vzpostavljivost korelirata. Ta pretenzija se v dolo~enih merah popravlja glede na pojem rizika, kakor na drug na~in tudi z na novo iznajdenimi kalkulacijami verjetnosti. Oba koncepta naj bi zagotavljala, da smo tudi takrat, kadar nam gre slabo, naredili dobro. Odlo~anje naredijo imuno na neuspehe, kolikor se le nau~imo, kako se napakam izogniti. Ustrezno se spreminja tudi pomen besede securitas. Latinska tradicija je s tem ozna~ila subjektivno razpoloèno brezskrbnost ali v negativnem pomenu lahkomiselnost posebej pri zadevah du{nega blagna (=acedia), v franco{~ini pa ima ta pojem (sret, kasneje pa se doda znova subjektivni pojem scurit) objektiven pomen29 kot ~e bi moral v razmerju z vedno negotovo prihodnostjo sedaj najti varne podlage za odlo~itev. Z vsem tem se podro~je in pa zahteve sposobnosti nasilno raz{irijo in stare kozmolo{ke omejitve, konstante bivanja in skrivnosti narave, se nadomestijo z novimi razlikovanji, ki spadajo na podro~je racionalnih kalkulacij. In na tem se drì razmerje rizika vse do danes. ê se vpra{amo po razumevanju problema te racionalisti~ne tradicije, dobimo enostaven in prepri~ljiv odgovor: [kodo je treba prepre~iti, ~e je le mogo~e. Glede na to, da bi to na~elo mo~no omejilo mo`nosti ravnanja, moramo dopustiti (kar pomeni tvegati) tudi ravnanja, ki na~eloma lahko povzro~ijo neizogibno {kodo, kolikor kalkulacija verjetnosti {kode in morebitna vi{ina {kode to
R I Z I ^ N A
18
Alternativa k temu bi lahko bila slikovna in simbolna zgodovinska raziskovanja. Glej Hartmut Kugler, Phaetonov padec v novo dobo: Poizkus zavesti o riziku, v: Thomas Cramer (izd.), Wege in die Neuzeit, Mnchen 1988, str. 122141.
19
Omembe vredna je pravna tipi~nost teh pogodb. Ker sta bila v akcijsko pravnem kontekstu civilno-pravne tradicije za to`bo potrebna nomen et causa, ni bilo mogo~e enostavno ustvariti nove vrste pogodb. Zato se je bilo treba posluìti stave, ki je bila è v rimskih ~asih v ta namen zlorabljena oblika. Poljubnost nekega negotovega dogodka, pri katerem se je lahko sklepalo stave o tem, ali bo do njega pri{lo ali ne, je bilo mo~ prenesti tudi na primer realnih bojazni. Glej Karin Nehlsen-von Stryk, Kalkulacije in hazard v pozno srednjeve{ki praksi pomorskega zavarovanja, Rechtshistorisches Journal 8 (1989), str. 195208. Glej Erich Maschke, Poklicna zavest srednjeve{kih daljnih trgovcev, v: Carl Haase (izd.), Die Stadt des Mittelalters, 3. zvezek, Darmstadt 1973, str. 177 216; Adolf Schraube, Resni~no stanje zavarovanja in ~as nastanka zavarovalni{tva, Jahrbcher fr Nationalkonomie und Statistik 60 (1893), str. 40 58, 473509 (42, 476). Della Segretezza, Venezia 1598, str. 19. Della Ragion di Stato (1589), citirano po izdaji v Bologni iz leta 1930, str.
20
21
22
D R U @ B A
17
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
73. O pojemanju moralne kritike na ra~un vratolomnosti, objestnosti, prevzetnosti itd. Glej tudi Kugler n.n.m. (1988).
23 Discorsi, Ferrara 1586, str. 61. 24 Citirano pri Claudiu Donatiju, Lidea di Nobilt in Italia: Secoli XIVXVIII, Rim 1988, str. 53. 25 Za obe nazadnje omenjeni, z dana{njo rabo rizika skoraj pomensko enaki besedi glej Bruno Kuske, Pojma strahu in pustolov{~ine v nem{kem gospodarstvu srednjega veka, Zeitschrift fr handelswissenschaftliche Forschung N.F. 1 (1949), str. 547550. 26 Penses Nr. 451 po popisu izdaje knji`nice Bibliotheque de la Pliade, Pariz 1950, str. 953. Pascal govori o hazardu, hazarderju. 27 Za primere glej Ortensio Lando, Paradossi, cioe sententie fuori del commun parere, Venezia 1545; isti, Confutatione del libro de paradossi nuovamente composta, in tre orationi distinta, brez navedbe kraja. 28 Citirano po izdaji: Maximes de Cardinal de Richelieu, Paris 1944, str. 42. Za nadaljnjo aktualnost glej Howard Kunreuther, Limited Knowledge and Insurance Protection, Public Policy 24 (1976), str. 227261. 29 Za {tevilne napotke glej Emil Winkler, Securite, Berlin 1939. Glej tudi raziskavo Franza-Xaverja Kaufmanna, ki prav tako dokazuje novodobno
dopustijo kot sprejemljivo. [e danes se riziko dolo~a z mnoènjem vi{ine {kode in verjetnosti {kode.30 Z drugimi besedami, gre za nadzorovano {irjenje podro~ja racionalnega ravnanja, podobno kot tudi v gospodarstvu tisti, ki operira z lastnim kapitalom in ne s krediti, ne iz~rpa mo`nosti racionalnega ravnanja. V ta namen zadostuje le, ~e razli~ne uporabne funkcije in porazdelitev verjetnosti domnevamo glede na posledice razli~nih odlo~itev in odlo~itev samo ozna~imo kot riskantno glede na razli~nost njenih rezultatov. Pojem rizika, ki izhaja iz tega, je pogre{ljiv in ga v zasnovi te teorije sploh ne bi bilo treba upo{tevati. Racionalisti~na tradicija lahko torej poda dobre razloge in bilo bi neprimerno, ~e bi ji na tej ravni ugovarjali. Odpovedati se riziku bi {e posebej pod dana{njimi pogoji pomenilo odpovedati se racionalnosti. Kljub temu pa ostaja dolo~eno neugodje. Racionalisti~ni tradiciji smo na splo{no o~itali, da ne vidi, ~esar ne vidi, ...failing to take into account of the blindness inherent in the way problems are formulated.31 ê pa èlimo opazovati, kako racionalisti~na teorija opazuje, se je treba najprej re{iti njenih problemov razumevanja. Njej sami je treba prepustiti njene probleme, hkrati pa imeti razumevanje za to, ~esar ne more videti. Teorijo moramo prenesti na raven opazovanja drugega reda. To pa postavlja dolo~ene zahteve za oblikovanje pojma, o katerih ne interdisciplinarni kontekst diskusije ne zgodovina besede in pojma ne dajeta zadostne podlage.
III. Na ravni drugega reda, pri opazovanju opazovanja, je potrebno posebno skrb posvetiti oblikovanju pojma. Izhajamo iz tega, da mora vsak opazovalec uporabiti dolo~eno razlikovanje, saj druga~e tistega, kar èli opazovati, ne bo mogel ozna~iti. Oznake so mo`ne le na podlagi razlikovanja ozna~enca, razlikovanja pa ponujajo mo`nost, da ozna~imo eno ali drugo stran razlikovanja. S temi osnovnimi na~eli sledimo oblikovnemu ra~unu Georgea Spencerja Browna32 in zato ob~asno govorimo o obliki takrat, kadar imamo v mislih razlikovanje, ki deli dve strani in terja delovanje (torej tudi ~as) pa naj bo to zato, da bi ponovili oznako ene strani, da bi zgostili identiteto, ali pa zato, da bi prekriàli mejo in s slede~im delovanjem za~eli z naslednje strani. To izhodi{~no to~ko smo namesto obi~ajne, pa najsi bo vzro~no teoreti~ne ali pa statisti~ne, metodologije izbrali zato, ker èlimo raziskati opazovanja, le-ta pa niso ni~ drugega kot razlikujo~e se oznake. [e ena opomba pa zadeva razlikovanje med opazovanji prvega in drugega reda. Vsako opazovanje se posluùje dolo~enega razlikovanja, da bi ozna~ilo eno ali drugo stran. Za prehod od
D R U @ B A
18
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
ene na drugo stran potrebuje ~as. Zato ne more obeh strani opazovati isto~asno, ~eprav je vsaka stran hkrati tudi druga stran druge strani. Prav tako ne more opazovati enotnosti razlikovanja, medtem ko se ga posluùje, kajti za to bi moral razlikovati samo razlikovanje, torej uporabiti drugo razlikovanje, za katero bi potem taisto veljalo. Na kratko: opazovanje se ne more opazovati samo, ~eprav ima opazovalec kot sistem ~as, da menja razlikovanja in lahko tako tudi v smislu opazovanja drugega reda opazuje samega sebe. Poleg tega moramo lo~iti med dvema vrstama razlikovanj. Eno ozna~uje nekaj v smislu razlike od vsega drugega, ne da bi specificiralo drugo stran razlikovanja. Kar se specificira s to vrsto razlikovanja, bomo v sklopu na{ega raziskovanja imenovali objekti.33 Pri opazovanju objektov pa oznaka in razlikovanje objekta sovpadeta; izvr{ujemo ju lahko le kot eno. Druga vrsta razlikovanja se pa nasprotno omejuje na to, kar pride v po{tev na drugi strani razlikovanja, na primer mo{ki/ènske, pravica/krivica, vro~e/mrzlo, krepost/greh, hvala/graja. Kondenzate tak{ne prakse razlikovanja bomo imenovali pojme. Tako objekti kot tudi pojmi so konstrukti opazovalca, ki so odvisni od razlikovanj. Pojmi pa opazovalca distancirajo mo~neje kot objekti, ker mo~neje lo~ujejo razlikovanje in ozna~evanje kot dejavnost opazovanja in zahtevajo razlikovanje razlikovanj. Zgodovinsko pozen pojav stanja, ki je ozna~eno z novo besedo riziko, je domnevno povezan s tem, da je bilo z njim v enem pojmu ozna~enih ve~ razlikovanj, ki so bila torej ozna~ena enotno. Tu ne gre le preprosto za opisovanje sveta nekega opazovalca prvega reda, ki vidi nekaj pozitivnega ali negativnega, nekaj ugotovi ali nekaj spregleda. Gre veliko bolj za rekonstrukcijo nekega pojava ve~kratne kontingence, ki zato razli~nim opazovalcem ponuja razli~ne perspektive. Po eni strani lahko v prihodnosti nastane dolo~ena {koda ali pa ne. Gledano s stali{~a sedanjosti je prihodnost negotova, medtem ko je è sedaj jasno, da bodo prihodnje sedanjosti v èlenih ali neèlenih ozirih dolo~ene. Le da sedaj {e ne moremo vedeti, kako. Lahko pa vemo, da bomo sami ali pa drugi opazovalci v prihodnji sedanjosti vedeli, za kaj gre, in bomo zadevo druga~e kot sedaj, vendar mogo~e tudi med sabo razli~no tolma~ili. Poleg tega pa je po drugi strani to, kar se bo v prihodnosti zgodilo, odvisno tudi {e od odlo~itev, ki jih je treba sprejeti v sedanjosti. Kajti o riziku govorimo le, kadar se lahko dogovorimo o kaki odlo~itvi, brez katere do {kode ne bi pri{lo. Za pojem to ne sme biti odlo~ujo~e (toda to je vpra{anje definicije), ali se odlo~ujo~i zaveda rizika, ki bo nastal kot posledica njegove odlo~itve, ali pa so tu drugi, ki bodo ta riziko pri{tevali; in odvisen ne sme biti niti od tega, v katerem trenutku se to zgodi ali ob trenutku odlo~itve ali pa kasneje, {ele v primeru {kode. Za
R I Z I ^ N A
pomensko premeno pojma, z naslovom Gotovost kot sociolo{ki in socialnopoliti~en problem: Raziskave o ideji vrednosti v zelo diferenciranih dru`bah, Stuttgart 1970.
30
O tem pa lahko zasledimo tudi dolo~ene kritike, nenazadnje tudi s strani uporabne matematike. Glej Hermann Biondi, Risk in Perspective, v: M.G. Cooper (izd.), Risk: Man-made Hazards to Man, Oxford 1985, str. 817. Terry Winograd/ Fernando Flores, Understanding Computers and Cognition: A New Foundation for Design, Reading Mass. 1987, str. 77. Glej tudi str. 97. Glej: Laws of Form, citirano po novem ponatisu iz leta 1979 v New Yorku. Seveda obstaja {e veliko drugih rab pojma objekt. Pomembno je, da se ne ustavimo pri razlikovanju objekt/subjekt, kajti izbira te oblike (recimo oblike subjekta) potem ne bi imela prostora za to, kar èlimo v besedilu ozna~iti kot trmine, in bi morala zato nastaviti trmine kot instrumente za opazovanje subjektov, s tem pa bi padla v past nere{ljivega problema intersubjektivnosti, ne bi mogla ve~ ustrezno opisati opazovanje opazovalca in verjetno bi za{la v go{~avje suma ideolo{kosti, relativizma, pragmatizma, pluralizma, teorije diskurza itd.
31
32
33
34 V Filozofskih {tudijah iz let 1795/96 po izboru izdaje Hansa-Joachima Mhla in
D R U @ B A
19
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
Richarda Samuela, Dela, dnevniki in pisma Friedricha von Hardenberga (Werke, Tagebcher und Briefe Friedrich von Hardenbergs), 2. zvezek, Darmstadt 1978, str. 14. Tam tudi: Shema je sama s sabo v izmeni~nem u~inkovanju. Vsaka stvar je na svojem mestu le to, kar je skozi druge.
35 Podrobneje: Niklas Luhmann, Dru`beni sistemi: temeljni oris splo{ne teorije (Soziale Systeme: Grundri einer allgemeinen Theorie), Frankfurt 1984, str. 92. 36 Med drugim je tudi to razlikovanje, ki se lahko povrne samo vase, kajti aktualno je v okviru mo`nega zase mo`no (in ne nemo`no), medtem ko so v mo`nem nakazane tudi druge mo`ne aktualizacije. 37 O tem: Niklas Luhmann, Isto~asnost in sinhronizacija (Gleichzeitigkeit und Synchronisation), Sociolo{ka pojasnjevanja, 5. zvezek: Konstruktivisti~ne perspektive, Opladen 1990, str. 95130. 38 Tudi tvegane odlo~itve so odlo~itve in jih je treba kot aktualne dogodke opazovati, saj se dogajajo pod pogojem isto~asnosti z drugim. In vse to se dogaja tako, kot se. 39 Za ustrezne probleme in za nujnost ve~vrednostne logike pri njihovi obravnavi glej Elena Esposito, Rischio e osservazione, Ms. 1990. 40 Glej Lola L. Lopez, Between Hope and Fear:
pojem, kot ga predlagamo tukaj, je odlo~ilno le, da je kontingen~na {koda kontingen~no torej izogibno povzro~ena. In tudi tukaj si lahko zamislimo razli~ne perspektive opazovanja, od katerih ima vsaka svoje mnenje o tem, ali naj se odlo~a o tem ali naj se z rizikom sprijaznimo. Pojem se z drugimi besedami nana{a na visokostopenjski kontingen~ni aran`ma. Opirajo~ se na kantovski pojem v njegovem ~asovnem okviru, bi lahko govorili tudi o kontingen~ni shemi. Ali pa z Novalisom o vseprisotnosti sheme.34 Pri tem è samo dejstvo, da sta dve kontingen~ni stanji, namre~ dogodek in {koda, kot kontingenci (in ne kot dejstvi!) tako tesno povezani, pa ~eprav ni nujno, da so si opazovalci v svojih mnenjih razli~ni. âsovne kontingence povzro~ajo dru`bene kontingence in tudi ta pluralnost se ne more opisati v formuli obstoja. Lahko se seveda strinjamo o tem, ali naj se odlo~a ali ne; toda to je potem stvar dogovora in stvar vdenja. Ko enkrat razpade na ~asovna in dru`bena razlikovanja, ni ve~ vrnitve k nedol`nosti svetovnega vdenja. Vrata v raj ostanejo zapahnjena. Z besedo riziko. Kar smo ozna~ili kot kontingen~no shemo, preobremeni smisel, v katerem mora vsako doìvetje in komuniciranje najti svojo obliko. Smisel lahko definiramo kot sredstvo, ki je nastalo zaradi prese`ka opozarjanj na druge mo`nosti.35 Konec koncev ves smisel temelji na razlikovanju med aktualnostjo in potencialnostjo.36 Pri tem je aktualnost zmeraj tak{na, kot je; in je na svetu vedno dana isto~asno z drugimi aktualnostmi.37 Ker vsi sistemi svoja delovanja izvajajo aktualno (ali pa jih ne izvajajo), ne more nikoli priti do sprostitve poljubnosti.38 Vendar na podro~ju mo`nega, ki sestavlja smisel, se lahko mnogo{tevilnost perspektiv pove~a in iskanje oblike postane ustrezno te`je. To lahko sprevidimo è pri tem, da nara{~ajo mo`nosti za negiranje rizika pa naj bo to v smeri gotovosti, ~e domnevamo, da do {kode v prihodnosti ne more priti, v smeri nevarnosti, ~e dolo~eni odlo~itivi zanikamo pripisovanje {kode, ali pa s pomo~jo sekundarnega odlo~anja kot znani/neznani riziki ali komunicirani/ nekomunicirani riziki. Tako kot v modalno logi~nih problemskih stanjih mora biti uporaba negacije torej specificirana.39 Vendar vse to se dogaja in v tem se kaè tudi prakti~ni u~inek tega prehoda na drugo ali tretjo raven opazovanja, pod pogojem, da je tudi negacija rizika pa kakr{nekoli vrste è je tudi sama riziko. Z vsem tem pa pogoji operativne uporabe pojma riziko {e vedno niso zadostno pojasnjeni. Kaj ozna~uje ta beseda? Katero stran katerega razlikovanja? Katero mo`nost negacije (katero stran katerega razlikovanja) implicira pojem, ~e ga èlimo natan~neje definirati za znanstveno uporabo? ê èlimo vedeti, kaj meni opazovalec (drugega reda), ko neko perspektivo opazovanja ozna~i kot riziko, moramo znati navesti, v okviru katerega
D R U @ B A
20
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
razlikovanja pojem riziko ozna~uje eno (in ne drugo ) stran. Druga~e povedano, spra{ujemo po obliki, ki nekega opazovalca vodi, ko neko zapaànje ozna~i kot riziko, pod obliko pa vedno razumemo nekak{no mejo, nekak{no zarezo, ki lo~uje dve strani, s posledico, da moramo navesti, s katere strani moramo pri naslednji operaciji izhajati. Jasno je, da zgoraj skicirana racionalisti~na tradicija sicer ponuja obliko, vendar ne razlage pojma riziko. Problem, ki bi se mu lahko kljub izrabi racionalisti~ne {kode izognili, prevede v kalkulacijsko direktivo. Kot oblika nato nastane optimalno/ neoptimalno in s tem celotna veriga sekundarnih odlo~itev razli~nih na~inov kalkulacij. [e enkrat: pomena problema in njegove specifi~ne sodobnosti ne gre podcenjevati, nasprotno, treba jih je poudarjati. Vendar v tem ne najdemo oblike, ki bi nam dala pojem rizika.40 Zelo raz{irjena je predstava, da je pojem riziko dolo~en kot nasprotni pojem varnosti. V politi~ni retoriki ima to dolo~eno prednost, namre~ kadar se izre~emo proti zelo tveganim podjetjem, se hkrati zdimo kot nekdo, ki si zelo jemlje k srcu splo{no cenjeno vrednost varnosti. To zelo hitro (in celo prehitro) vodi k predstavi, da si pravzaprav èlimo varnosti, vendar se moramo pri danih okoli{~inah spustiti v dolo~ene rizike. Oblika rizika postane s tem ena mo`nost razlikovanja razveseljiv/ nerazveseljiv. Nekoliko bolj prefinjeno verzijo lahko najdemo med strokovnjaki za varnost. Njihove poklicne izku{nje jih u~ijo, da absolutne varnosti ni mogo~e dose~i. Vedno se lahko zgodi karkoli.41 Prav zato uporabljajo pojem riziko, da bi ra~unsko precizirali svoje stremenje za varnostjo in pa mero dosegljivega na pameten na~in.42 Temu ustreza prehod z deterministi~nih na verjetnostne analize rizika. Podobno velja tudi za literaturo o za{~iti potro{nikov.43 To potrjuje raz{irjeno nagnjenje k temu, da se riziko definira kot nekak{no merilo za ra~unske postopke. Tako lahko s hitrim pogledom na sociologe priznamo, da pojem varnosti ozna~uje socialno fikcijo in da lahko raziskujemo, kaj se v socialni komunikaciji obravnava kot nesporno varno in kako stabilne so te fikcije pri nasprotujo~ih si izku{njah (na primer pri danih ~asih povezanih letov na letali{~ih).44 Pojem riziko kot antonim varnosti ostane v tej konstelaciji prazen, prav tako kot pojem zdravje v razlikovanju zdrav/bolan. Sluì torej le kot pojem refleksije, ali pa kot nekak{en ventil za socialne zahteve, ki prodirajo v izra~un rizika glede na spremenljive zahtevnostne ravni. Kot rezultat imamo par riziko/varnost, torej shemo opazovanja, ki na~eloma omogo~a, da z vidika njihovega rizika kalkuliramo vse odlo~itve. Ta oblika ima s tem zaslugo, ki je ni mo~ oporekati, namre~: zavedanje o riziku napravi univerzalno. Tako tudi ni le slu~aj, da od 17. stoletja dalje matematiki varnosti in matematiki rizika dozorevajo drug z drugim.
R I Z I ^ N A
The Psychology of Risk, Advances in Experimental Social Psychology 20 (1987), str. 225295.
41
S tega vidika potem radi re~emo: na podlagi ~love{kih pomanjkljivosti. B.E.N Bjordal, Risk from a Safety Executive Viewpoint, v : W.T. Singleton/Jan Hoven (izd.), Risk and Decision, Chichester 1987, str. 41 45. Glej tudi Sylvius Hartwig (izd.), Veliki tehni~ni nevarni potenciali: analiza rizika in vpra{anja varnosti (Groe technische Gefahrenpotentiale: Risikoanalysen und Sicherheitsfragen), Berlin 1983. Glej Peter Asch, Consumer Safety Regulation: Putting a Price on Life and Limb, Oxford 1988, npr. str. 43: The prevention of all consumer accidents and injuries zero risk is neither a realistic nor a useful goal. Drì! Toda kaj sedaj? Tudi prilagoditve na ob~utljivost javnega mnenja igrajo dolo~eno vlogo. Glej npr. Chris Whipple, Opportunities for the Social Sciences in Risk Analysis: An Engineers Viewpoint, v: Vincent T. Covello et al. (izd.), Environmental Impact Assessment, Technology Assessment, and Risk Analysis: Contributions from the Psychological and Decision Sciences, Berlin 1985, str. 91103. Na primeru menedèrskih odlo~itev glej Kenneth R. MacCrimmon/ Donald A. Wehrung, Taking Risks: The
42
43
44
45
D R U @ B A
21
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
Management of Uncertainty, New York 1986, str. 11 in dalje. In to kljub temu, da je pojem prilo`nostnih izgub avtorjem znan. (str. 10 in dalje).
46 U~inkovit material o tem pri Dorothy Nelkin (izd.), The Language of Risk: Collecting Perspectives on Occupational Health, Beverly Hills Cal. 1985. 47 Glej npr. Michael S. Brown, Disputed Knowledge: Worker Access to Hazard Information, v: Nelki et al., str. 6795. 48 Velikokrat se besedi riziko in nevarnost uporabljata kot sopomenki ali pa z nejasnim razlikovanjem. Risky choices are choices that have an elemnt of danger, pravi Lopezova (n.n.m., 1987, str. 264). Nicholas Rescher, Risk: A Philosophical Introduction to the Theory of Risk Evaluation and Mnagement, Washington 1983, sicer razlikuje med running a risk in taking a risk (str. 6), vendar se tega razlikovanja komaj kaj posluùje. Eksplicitno odklonilen pa je Anthony Giddens, The Consequences of Modernity, Stanford Cal. 1990, {e posebej str. 34, in sicer z utemeljitvijo, da je riziko prav nevarnost, da bo v prihodnosti pri{lo do nastanka {kode; to naj ne bi bilo odvisno od zavesti odlo~ujo~e osebe. In res: to ne bi smelo biti odvisno od zavesti kot ~istega psihi~nega pojava. Kljub temu pa moramo razlikovati glede na to, ali bi do {kode lahko pri{lo tudi brez kakr{nekoli odlo~itve ali ne pa kdorkoli è to vzro~no delovanje povzro~i.
Ta razmi{ljanja pripeljejo do vpra{anja, ali lahko pride do situacij, v katerih lahko izbiramo ali pa celo moramo izbirati med rizikom in varnostjo, med tveganimi in varnimi mo`nostmi. To vpra{anje sili k ostrej{i nastavitvi pojmovnosti. Ve~krat se o taki mo`nosti izbire lahko domneva.45 Navidez varna mo`nost implicira potem dvojno varnost o tem, da ne bo nastala nobena {koda in da smo zamudili mo`nost, ki bi jo morebiti lahko uresni~ili preko bolj tvegane variante. Vendar ta argument vara, saj izgubljena prilo`nost sama po sebi sploh ni bila varna. [e vedno ostaja negotovo, ali smo z odpovedjo dolo~eni mo`nosti kaj izgubili ali ne; in s tem ostaja tudi odprto vpra{anje, ali moramo nagnjenost k varnej{i mo`nosti obàlovati ali ne. Kakorkoli è, pa je to vpra{anje, na katero velikokrat sploh ni odgovora, ~e mo`nosti nismo pretehtali in dolo~enih vzrokov nismo pognali v tek. Riziko ene variante pa kljub temu obarva celoten poloàj odlo~anja. Negotovi prednosti se ne moremo odre~i z gotovostjo, saj odrekanja morda sploh ni (~esar pa v danem trenutku {e ne moremo vedeti). Lahko se sicer odre~emo temu, da bi se sploh orientirali po razlikovanjih, ki so povezana z rizikom recimo v kontekstu primarno religioznih ali kako druga~e fanati~nih projektov. ê pa se oziramo po rizikih, je vsaka mo`nost znotraj repertoarja morebitnih odlo~itev in s tem vsaka alternativa tvegana, pa naj gre le za riziko, da se ne bi zavedali prepoznavnih mo`nosti, ki bi se morebiti lahko izkazale kot prednostne. Strokovnjaki za varnost pa tudi vsi tisti, ki jim o~itajo, da ne storijo dovolj za varnost, so opazovalci prvega reda. Verjamejo dejstvom; in kadar pride do razprav ali obravnav, potem je to tipi~no na podlagi razli~nih interpretacij ali razli~nih zahtev v povezavi s temi dejstvi.46 Zahtevamo ve~ informacij, bolj{e informacije, pritoùjemo se nad pridrànjem informacij od tistih, ki bi drugim radi onemogo~ili projiciranje druga~nih interpretacij ali ve~jih zahtev do dejansko danega sveta dejstev47 kot da obstajajo informacije, ki jih lahko imamo oziroma nimamo. In kot re~eno: za opazovalca prvega reda je to realen svet. Za opazovalca drugega reda pa je teàva v tem, da nekaj, kar imajo razli~ni opazovalci za isto, zanje prinese popolnoma razli~ne informacije. Da bi do obeh ravni opazovanja ravnali pravi~no, bomo pojmu riziko dali novo obliko, in sicer s pomo~jo razlikovanja med rizikom in nevarnostjo. Razlikovanje predpostavlja (in se s tem razlikuje tudi od drugih razlikovanj), da v povezavi z bodo~o {kodo obstaja negotovost. Potem sta tu dve mo`nosti. Na morebitno {kodo se lahko gleda kot na posledico odlo~itve in se {koda torej pripi{e le-tej. V takem primeru govorimo o riziku, in sicer o riziku odlo~itve. Na morebitno {kodo pa lahko gledamo kot na nekaj, kar so povzro~ili zunanji dejavniki, in jo torej pripi{emo okolju. V takem primeru govorimo o nevarnosti.
D R U @ B A
22
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
V bogati literaturi o raziskovanju rizika to razlikovanje med rizikom in nevarnostjo ne igra nobene omembe vredne vloge.48 Za to lahko obstaja ve~ razlogov. Brezskrbnost pri terminolo{kih vpra{anjih smo è omenili. Vplivajo lahko tudi jezikovni razlogi. V prete`no angle{ko pisani literaturi so na razpolago besede risk, hazard in danger, uporabljajo pa se skoraj kot sopomenke.49 Sicer je znano, da pri zaznavanju in sprejemanju rizika igra pomembno vlogo dejstvo, ali smo se prostovoljno ali neprostovoljno podali v zelo nevarno situacijo50 in ali menimo, da imamo posledice lastnega obna{anja pod nadzorom ali ne. Vendar so s tem opisane le spremenljivke, s pomo~jo katerih lahko sklepamo in morebiti dokaèmo, da imajo vpliv na zaznavanje rizika oz. na pripravljenost na riziko. Pri tem ne gre za dolo~anje oblike pojma riziko. To obliko je treba po tukaj predlagani metodologiji uporabiti za dolo~anje nasprotnega pojma in s tem pri razlikovanju razlikovanj. Prav tako kot razlikovanje riziko/varnost je tudi razlikovanje riziko/nevarnost zgrajeno asimetri~no. V obeh primerih opisuje pojem riziko zapleteno stanje, s katerim imamo vsaj v sodobni dru`bi ponavadi opravka. Ta nasprotna stran sluì le kot refleksijski pojem, katerega funkcija je, da ponazori kontingenco stanj, ki spadajo pod pojem riziko. To je v primeru riziko/varnost mo~ spoznati pri teàvah merjenja, v primeru riziko/nevarnost pa po tem, da igra odlo~anje (torej kontingenca) dolo~eno vlogo le v primeru rizika. Nevarnostim smo izpostavljeni. Tudi tukaj igra seveda lastno obna{anje dolo~eno vlogo, vendar le v tem smislu, da nekoga pelje v dolo~eno situacijo, v kateri nato pride do nastanka {kode. (ê bi {li po drugi poti, nam opeka s strehe ne bi padla na glavo.) Drug skrajni primer je dan, ~e izbiramo med zelo podobnimi mo`nostmi, na primer med dvema letalskima dru`bama, pri ~emer izbrano letalo strmoglavi. Tudi v tem bomo komaj lahko videli odlo~itev za riziko, saj se vanj ne spu{~amo zaradi dolo~enih prednosti, temve~ moramo izbrati med dvema ali ve~ enakovrednimi re{itvami problemov, saj lahko uresni~imo le eno. Upravi~enost za neko odlo~itev mora torej ustrezati dolo~enim specifi~nim pogojem, med drugim tudi temu, da se alternative lahko jasno razlo~ijo glede na mo`nosti za {kodo. V primeru rizika vodi upravi~enost za odlo~itev k {tevilnim posledi~nim razlikovanjem, k seriji bifurkacij, ki potem vsaka zase spet ponujajo tvegane mo`nosti za odlo~itve. Prvo razlikovanje je: ali {koda {e spada v obi~ajen okvir stro{kov (torej na obmo~je dobi~ka) in stro{ke, ki jih je treba vzeti v zakup, le pove~a, ali pa s sabo pripelje dolo~eno situacijo, zaradi katere potem obàlujemo sprejeto odlo~itev.51 Le za ta primer morebitnih odlo~itev, ki jih obàlujemo, je bil razvit celoten aparat kalkulacij rizika; in ta oblika racionalnosti sluì razmahu paradoksa, namre~ dokazu, da je bila napa~na odlo~itev kljub vsemu pravilna.52
R I Z I ^ N A
49
Ortwin Renn, Risk Analysis: Scope and Limitations, v : Harry Otway/Malcolm Pelt (izd.), Regulating Industrial Risks: Science, Hazards and Public Protection, London 1985, str. 111127 (113) lahko na neki to~ki, ko bi pri~akovali pojasnitev trminov, preberemo:Risk analysis is the identification of potential hazards to individuals and society.... Predmet diskusij od knjige Chaunceyja Starra, Social Benefits versus Technological Risk, Science 165 (1969), str. 1232 1238. V zadnjem ~asu govorimo o postdecision surprises ali postdecision regret in ozna~uje tipi~no birokratsko obna{anje kot poskus, da bi predvideli postdecision surprises in se jim pod danimi okoli{~inami izognili (kar, kot je è omenjeno zgoraj, pripelje do izrabe mo`nosti racionalnosti). Glej David E. Bell, Regret in Decision Making Under Uncertainty, Operating Research 30 (1982), str. 961981; isti, Risk Premium for Decision Regret, Management Science 29 (1993), str. 11561166, za matemati~ne postopke in J. Richard Harrison/James G. March, Decision Making and Postdecision Surprises, Administrative Science Quarterly 29 (1984), str. 2642 ter priloèna diskusija. K temu se bomo {e vrnili. Lahko bi ugovarjali, da taka formulacija ne upo{teva ~asovne razlike med odlo~itvijo in nastopom {kode. To drì, drì pa tudi, da
50
51
52
D R U @ B A
23
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
asimetri~nost ~asovnega poteka s svoje strani paradokse razre{i. Za prefinjeno kalkulacijo odlo~itev, kot je tipi~na za organizacije, pa to vendar ni dovolj, saj se lahko zahteva, da se ~asovna razlika odraà s svoje strani. Z drugimi besedami, radi bi sedaj è bili gotovi, da bomo lahko v trenutku nastopa {kode lahko rekli, da smo se pravilno odlo~ili, ~eprav z vidika {kode odlo~itev lahko obàlujemo. Z drugimi besedami, gre za kompleks metafizi~nih pravil, ki zagotavljajo konsistentnost kljub inkonsistentnosti vrednotenja odlo~itev. Funkcionalno enakovreden mehanizem je seveda doìvljenjska slu`ba.
53 K metajezikovnemu razlikovanju para marked/ umarked glede strani dolo~enega razlikovanja glej John Lyons, Semantics, 1. zvezek, Cambridge Engl. 1977, str. 305311. V tej razpravi si predstavljamo, da ostane neozna~ena tista stran, ki smo ji domnevno bolj naklonjeni in je zato ni treba posebej ozna~iti. Ozna~evanje je nato sredstvo, s katerim pozornost usmerimo tja, kjer leì problem. 54 Za pregled glej Hans Mayer, Pripisovanje (Zurechnung), @epni slovar dràvoznanstva (Handwrterbuch der Staatswissenschaften), 8. zvezek, 4. ponatis, Jena 1928, str. 12061228. 55 Sproìl ga je predvsem Fritz Heider, preko njega pa se je ta pojem povezal s pravnimi in nacionalnoekonomskimi problemi metode (tukaj mislimo tudi
Pri shemi rizika in nevarnosti ostane interes do varnosti (ali averzija rizika ali ogibanje nevarnosti) predpostavljen, vendar ni ozna~en, ker se razume sam po sebi.53 Razlikovanje med rizikom in nevarnostjo omogo~a ozna~evanje na obeh straneh, vendar ne na obeh hkrati. Ozna~evanje rizika nam omogo~a, da pozabimo na nevarnosti, namre~ ozna~evanje nevarnosti v nasprotju z dobi~ki, ki bi jih lahko dosegli s tveganim odlo~anjem. V starej{ih dru`bah se torej prej ozna~i nevarnost, v sodobni dru`bi se je do nedavnega ozna~eval prej riziko, saj gre tu za vedno bolj{e izkori{~anje danih mo`nosti. Vpra{anje pa je, ali bo pri tem tudi ostalo ali pa mora biti aktualna situacija zaznamovana s tem, da odlo~ujo~i in pa prizadeti vsak zase ozna~ujeta razli~ne strani ene in iste odlo~itve in tako prideta v konflikt, saj s svojo lastno previdnostjo in pa s tisto, ki jo pripisujeta drug drugemu, druga~e razpolagata. Teh nekaj zaznamb è jasno pokaè na nekatere prednosti, ki jih lahko pridobimo, ~e presedlamo s sheme riziko/varnost na shemo riziko/nevarnost. Najbistvenej{a prednost te spremembe oblike je vsekakor v uporabi pojma pripisovanje, saj ta pojem spada na raven opazovanja drugega reda. Pojem ima dolgo zgodovino, {e posebej v pravu in nacionalni ekonomiji. Toda tam je {lo vedno za problem pravilnega pripisovanja na primer dolo~eno dejanje pripisati nekemu storilcu ali pa pove~anje vrednosti proizvodnim dejavnikom dràve, delu, kapitalu ali organizaciji.54 [ele po drugi svetovni vojni uveljavljeno psiholo{ko raziskovanje atribuiranja55 je doseglo raven opazovanja drugega reda, in to ne da bi s svoje strani razpolagalo s tem pojmom in njegovimi spoznavno teoreti~nimi in metodolo{kimi posledicami. Sedaj lahko opazujemo, kako opazovalec pripisuje, na primer na notranji ali zunanji ravni pri samem sebi in pri drugih, in ali stvari pripisuje stalnim ali pa spremenljivim dejavnikom, strukturam ali dogodkom, sistemom in situacijam. V tej tradiciji raziskovanja se na sam na~in pripisovanja gleda kot na kontingen~nega in se zato posku{ajo najti dejavniki, s katerimi bi na~in pripisovanja koreliral (osebne zna~ilnosti, sloj, zna~ilnosti situacije, konstelacija vlog kot npr. u~itelj/u~enec itd.). Zadnji korak bi bil avtologi~na posledica, torej uvidenje, da so tudi te korelacije pripisovanja, ki korelirajo s pogoji, zna~ilnimi za opazovalca drugega reda. Kajti tudi opazovalec drugega reda je opazovalec in tudi sam spada v podro~je predmetov, ki jih opazuje. Glede na to, da postane razlikovanje med rizikom in nevarnostjo odvisno od pripisovanj, {e nikakor ne pomeni, da je prepu{~eno volji opazovalca, ali bo nekaj razvrstil kot riziko ali kot nevarnost. Nekaj skrajnih primerov smo è navedli predvsem tega, da v sedanjosti niso razpoznavni nobeni kriteriji za razli~no odlo~anje, ali pa vsaj ne tisti, ki imajo opraviti z razli~no verjetnostjo prednosti in morebitnimi {kodami. Ve~ji
D R U @ B A
24
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
pomen ima drug primer. Ravno pri ekolo{ko povzro~enih {kodah je prestop nekak{en prag, nepovrnljivega spreminjanja ekolo{kih ravnoteìj ali pa za~etka katastrofe pa ni mogo~e pripisati posameznim odlo~itvam. Opazovalci se nato lahko kregajo glede deleèv, na primer pri vpra{anju, ali in v kolik{ni meri so avtomobilski izpu{ni plini odgovorni za umiranje gozda; vendar celo takrat ne bi priìganje avtomobilskega motorja {teli za tvegano odlo~itev. Odlo~itve, ki jih lahko pripi{emo neki stvari, bi morali takoreko~ iznajti na primer odlo~itev, da vo`nje z avtomobilom ne bomo prepovedali. Druga~e povedano, v akumulaciji u~inkov odlo~itve, v dolgoro~nih u~inkovanjih, ni ve~ odlo~itev, ki bi jih lahko identificirali, v nadkompleksnih in ni~ ve~ zasledljivih vzro~nih odnosih pogojev, ki bi lahko izzvali ob~utno {kodo, ne da bi jih lahko pripisali odlo~itvam, ~eprav je jasno, da brez dolo~enih odlo~itev do tak{ne {kode ne bi moglo priti.56 Odlo~itve lahko pripisujemo dolo~enim dejavnikom le, ~e si lahko predstavljamo izbiro med alternativami in o njej tudi domnevamo, ne glede na to, ali je oseba, ki odlo~a, v posameznih primerih videla riziko in alternativo ali pa ne. ê v okviru teh omejitev sprejmemo tak pojem rizika, potem ta pojem ne ozna~uje dejstva, ki obstaja neodvisno od tega, ali jo sploh kdo opazuje in kdo jo opazuje. Odprto {e vedno ostaja, ali naj na nekaj gledamo kot na riziko ali kot nevarnost, in ~e èlimo vedeti, za kaj v dolo~enem primeru gre, moramo opazovalca opazovati in se, ~e je potrebno, poglobiti v teorije o pogojenosti njegovega opazovanja. Obe strani razlikovanja je mogo~e, pa ~eprav v danih dru`bah z razli~no stopnjo verjetnosti, uporabiti za {e neznano {kodo, na primer za mo`nost, da bo potres podrl hi{e in ubil ljudi, da nas bodo prizadele avtomobilske nesre~e ali bolezni, da zakon ne bo potekal v harmoniji ali pa da bomo zvedeli kaj, ~esar v prihodnosti ne bomo mogli uporabiti. Za ekonomsko oko lahko {koda obstaja è, ~e ni dolo~enih prednosti, zaradi katerih smo se za investicijo sploh odlo~ili. Na primer: kupili smo avto na dizelski pogon, kmalu zatem pa se davek na to gorivo pove~a. Na~eloma bi se lahko s pravilno odlo~itvijo izognili vsakr{ni {kodi in jo tako pripisali kot riziko, lahko bi se izselili s potresnega obmo~ja, ne bi vozili avtomobila, se ne bi poro~ili itd. In tudi ~e se prednosti, ki jih pri~akujemo, ne uresni~ijo, pade najprej celotna prihodnost pod dihotomijo rizika in nevarnosti. Te pojme lahko obravnavamo kot stvarno poljubno generalizirane. Lahko pa pride do skrajnih primerov. Nevarnost padca meteorja s katastrofalnimi posledicami je primer, katerega verjetnost podcenjujemo le zato, ker proti njemu ne moremo ni~esar ukreniti. Primer nas poleg tega u~i tudi, da sodobna dru`ba gleda na nevarnosti kot na rizike in jih le kot rizike jemlje resno. Kakorkoli è, pa lahko iz vsakega interesa naredimo dihotomijo, ~e ga le opazujemo. Problem, do katerega nas
R I Z I ^ N A
na Maxa Webra) kot tudi na raziskovanja v smislu ge{taltizem o zaznavanju vzro~nih povezav. Glej predvsem Fritz Heider, The Psychology of Interpersonal Relations, New York 1958, in tudi Felix Kaufmann, Metodologija socialnih znanosti (Methodologie der Sozialwissenschaften), Dunaj 1936, ~igar pomembne izpeljave o pripisovanju (str. 181) niso na{le mesta v angle{ki izdaji (1944) in so zato ostale brez u~inka. (Heider jih je prav gotovo poznal.)
56
Wolfgang Bon, Negotovost in dru`ba argumenti za sociolo{ko raziskovanje rizika (Unsicherheit und Gesellschaft Argumente fr eine soziologische Risikoforschung), Ms. nov. 1990, govori v povezavi s tem o nevarnostih drugega reda.
D R U @ B A
25
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
pripelje tema rizika, se zato zdi, da ni v stvarni dimenziji. Veliko bolj je izrazit kot èlimo tudi izdatno pokazati v odnosu med ~asovno dimenzijo in dru`beno dimenzijo. ê nazadnje primerjamo {e enkrat obe obliki riziko/varnost in riziko/nevarnost, lahko è iz tega izpeljemo pomembno uvidenje, ~igar opazovanje javne diskusije na temo rizika odvzema veliko nepotrebnega in bi mu lahko pomagalo do elegantnej{e oblike. Za obe razlikovanji velja: ravnanja brez rizika ni. Za eno obliko velja, da ni nobene absolutne varnosti, za drugo obliko pa, da rizikov, ~e se è odlo~amo, ne moremo prepre~iti, kajti tisti, ki v nepreglednem ovinku kljub spodbujanjem ne prehiteva, je izpostavljen riziku, da ne bo tako hitro pri{el naprej, kot bi lahko, ~e nasproti ne bi pri{el noben avto. Lahko ra~unamo, kot ho~emo, in v nekaterih primerih lahko celo pridemo do jasnih rezultatov. Vendar to je le pomo~ pri odlo~anju in {e ne pomeni, da se bomo, ~e se bomo sploh odlo~ili, riziku lahko izognili. In v sodobnem svetu je samoumevno tudi neodlo~anje o odlo~itvi. ê ni odlo~itev, ki bi bile zagotovljene brez rizika, moramo opustiti upanje (ki pa ga opazovalec prvega reda {e vedno lahko goji), da bomo z ve~ raziskovanja in znanja lahko pre{li od rizika k varnosti. Izku{nje nas u~ijo ravno nasprotno: ve~ ko vemo, toliko bolj se tudi zavedamo tistega, ~esar ne vemo, in toliko prej se zavest o riziku tudi izoblikuje. Bolj racionalno ko kalkuliramo in bolj kompleksno ko kalkulacijo izrazimo, toliko ve~ izraznih oblik dobimo na vpogled glede gotovosti o prihodnosti in tako pridemo do rizika. Gledano s tega vidika torej ni naklju~je, da se je perspektiva rizika razvila paralelno z diferenciacijo znanosti. Sodobna dru`ba rizika torej ni le rezultat zaznavanja posledic tehni~nih realizacij, saj je podana è v izgradnji mo`nosti za raziskovanje in pa vdenja samega.
IV. Za konec tega poglavja je treba pogledati {e problem prepre~evanja, ki na na~in, ki ga je treba {e natan~neje definirati, posreduje med odlo~itvijo in rizikom. Pod prepre~evanjem je treba razumeti ~isto splo{no pripravljanje na negotove {kode, pa naj bo verjetnost nastopa {kode ali pa vi{ina {kode {e tako majhna. Prepre~evanja se lahko posluùjemo tako v primeru nevarnosti kot tudi v primeru rizika. Tudi za nevarnosti, ki jih ne moremo pripisati lastnemu odlo~anju, se lahko oboroìmo. Vadimo lahko v uporabi oro`ja, shranimo dolo~ene denarne rezerve za nujne primere ali pa se obrnemo na prijatelje in jih prosimo za pomo~. Tak{ne varnostne strategije pa te~ejo isto~asno. So splo{no motivirane glede na negotovosti poteka ìvljenja na tem svetu.
26
R I Z I ^ N A D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pojem rizika
ê pa gre za rizike, je situacija v pomembnih ozirih druga~na, kajti tukaj vpliva prepre~evanje na pripravljenost za riziko in s tem tudi na pogoje nastopa {kode. Prej smo se pripravljeni spustiti v proces z negotovim izidom, ~e imamo dolo~eno pravno za{~ito. ê seizmolo{ko gledano obstajajo dokaj varni na~ini gradnje, se bomo prej odlo~ili za gradnjo na obmo~ju, ki ni potresno ogroèno. Banka bo z ve~jo pripravljenostjo dodelila kredit, ~e se ji lahko v zameno ponudi var{~ina. Za izbiro lokacije jedrskega objekta so mo`nosti hitrega evakuiranja prebivalstva (na tem je pogorel poskus na Long Islandu) zelo pomemben dejavnik. Toda krog zmanj{anja in pove~evanja rizika, ki je pogojen z dejavniki pripravljenosti, sega dale~ izven tega. Kot vemo iz raziskav o obna{anju menedèrjev do rizika, so ti neredko nagnjeni k precenjevanju svojega nadzora nad potekom morebitnih {kodljivih smeri razvoja ali pa se celo opogumljajo z zavra~anjem danih podatkov in s priskrbo drugih, ugodnej{ih ocen. Z drugimi besedami, aktivno gremo v iskanje potrditev za domnevo, da lahko potek nadziramo. Tak{no obna{anje lahko opi{emo tudi kot strategijo za porazdelitev rizika. Prvi riziko odlo~itev blaì, dopolnjuje in slabi drugi riziko, toda ker je ta drugi riziko tudi riziko, lahko prvega tudi pove~a. Bremenilni in pa razbremenilni riziko lahko obstaja è s tem, da se mu je popolnoma nepotrebno izogniti: dan za dnem se lahko podimo skozi gozd, da bi ostali zdravi, in pri tem strmoglavimo z letalom. Ali pa se prepre~evanje izkaè za vzro~no neu~inkovito, ali pa je bila le koristna opogumljajo~a fikcija. Riziki, ki odganjajo riziko, ostanejo {e zmeraj riziko. Prvotni riziki so prav tako kot riziki prepre~evanja riziki, v obeh primerih pa se pokaèjo problemi ocenitve in sprejema rizika. Toda vzajemna odvisnost stanje stvari zaplete in ga nato ni ve~ mogo~e napovedati. Lahko se izkaè za dobro, da riziko prepre~evanja vidimo druga~e, in ga rade volje sprejmemo, saj sluì kot zavarovanje proti primarnemu riziku. I{~emo in najdemo riziko v obliki alibija. Poznamo rizike, ki so povezani s tehni~nimi napeljavami, in se zato toliko bolj zanesemo na ljudi, ki so name{~eni za nadzor teh rizikov. Ali pa za redundantnost druge vrste. Navsezadnje ima tukaj obravnavani problem tudi politi~no stran. Za politi~no oceno sprejemljive in dovoljene rizike igrajo varnostna tehnologija ter vse druge naprave, ki sluìjo zmanj{anju verjetnosti nastanka {kode ali pa zmanj{anju {kode v primeru nesre~: pomembna vloga, manevrski prostor pogajanj pa bo najverjetneje bolj na tem podro~ju kot pa v razhajanju mnenj o primarnem riziku. Toda prav s tem se politika poda na spolzko podro~je. Ni namre~ izpostavljena le obi~ajnim precenjevanjem in podcenjevanjem rizikov, ki spravljajo v pogon politizacijo tem, temve~ tudi popa~enostim, ki nastanejo s tem, da imamo primarni riziko za takega, da ga lahko nadziramo ali pa ne, kar drì glede
27
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Niklas Luhmann
na to, kak{en rezultat si èlimo. Vsako vrednotenje rizika je in bo povezano s kontekstom. Ne psiholo{ko in ne v skladu s prevladujo~imi dru`benimi pogoji ni abstraktne nagnjenosti ali pa nenagnjenosti do rizika. Toda kaj se zgodi, ko je kontekst, ki naj bi pripeljal do ovrednotenja rizika, tudi sam riziko? Navsezadnje moramo v tej povezavi in {e posebej v politi~ni perspektivi {e enkrat osvetliti razlikovanje med rizikom in nevarnostjo. Pa tudi ~e gre le za nevarnosti v smislu naravnih nesre~, postane opustitev prepre~evanja riziko. O~itno pa se lahko politi~no dosti la`je distanciramo od nevarnosti kot od rizikov in to tudi takrat, ko naj bi bila verjetnost {kode ali pa vi{ina {kode v primeru nevarnosti ve~ja kot pa v primeru rizika; in domnevno celo neodvisno od vpra{anja (kar je potrebno skrbno raziskati), kako zanesljivo dolo~eno prepre~evanje deluje v tem ali pa v drugem primeru in koliko bi stalo. Tudi ~e za obe vrsti situacij obstajajo mo`nosti prepre~evanja, je lahko znova relevantno, ali se primarni riziko ovrednoti kot nevarnost ali pa pripi{e kot riziko. Naj omenimo neki primer na [vedskem: politi~no je bilo bolj ustrezno ve~je {tevilo Laponcev evakuirati s helikopterjem, medtem ko so na njihovem ozemlju izvajali raketne poskuse; in to kljub temu, da je bila verjetnost obsega {kode pri strmoglavljenju helikopterja veliko ve~ja kot pa mo`nost, da bi na zelo redko poseljenem obmo~ju koga zadel ko{~ek rakete. Toda eno je bilo politi~no o~itno {teto za riziko, drugo pa (in to zelo krivi~no) le za nevarnost. Prevedla Katja @umer
28
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
Das Risiko: riziko ali tveganje
Povzetek: Avtor se zavzema, da se pojem das Risiko (ang. risk), ki je v dru`boslovno misel vstopil z Beckovo knjigo Risikogesellshaft (1986) sloveni s terminom riziko, ki ga slovenski jezik pozna od preloma stoletja in ki ga dopu{~a tudi Slovar slovenskega knji`nega jezika (1994) in ne s terminom tveganje, ~eprav se je ta è bolj ali manj mo~no uveljavil v slovenski dru`boslovni misli. Osnovni argument, ki ga avtor navaja za svoj predlog, pa ne i{~e le v jezikovni normi, pa~ pa zanj najde etimolo{ke in teoretske razloge, opirajo~ se na Luhmannovo analizo pojma rizika. Ulrich Beck je s knjigo Risikogesellschaft (1986) vpeljal nov paradigmatski pogled na dru`bene probleme sedanjosti. Antony Giddens pa se je prav tako kot Beck ukvarjal z raziskovanjem osnovne dinamike dru`be. Oba sta pri{la do ugotovitve, da so bili v moderni dru`beni razredi tisti, ki so povzro~ali dru`beno dinamiko, sedaj pa na njihovo mesto stopa riziko. [e posebno Beckova koncepcija rizi~ne dru`be je doìvela velik odmev tako v Nem~iji kot drugod po svetu. Po êrnobilu pa so razmi{ljanja o rizikih dobivala vse pomembnej{e mesto v dru`boslovni misli in v sociologiji se je celo razvila posebna veja, Sociologie des Risikos, kot jo je poimenoval Luhmann. Z mednarodnim uveljavljanjem Beckovega koncepta rizi~ne dru`be se nenem{ke znanstvene skupnosti sre~ujejo s problemom prevajanja njegovih temeljnih kategorij, {e posebno s prevajanjem
29
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
pojma rizika kot klju~ne kategorije njegove koncepcije. Pri slovenjenju pa imamo prav tako teàve tudi z angle{ko terminologijo Antonyja Giddensa. Prevajalec Beckove knjige Mark Ritter je v angle{kem prevodu ohranil besedo riziko: Beckovo temeljno kategorijo in tudi naslov Risikogesellschaft je prevedel z Risk Society (1992), ~eprav je imel na razpolago ve~ mo`nosti (glej ve~ v okviru 1). Po na~elu analogije bi se lahko tudi pri slovenjenju zatekli k tej re{itvi, {e posebno zato, ker termin riziko slovenski pravopis navaja in dopu{~a. Toda v dosedanji dru`boslovni praksi se zdi, da se je bolj uveljavila sopomenka tveganje, morda prav zaradi vsesplo{ne te`nje po slovenjenju tujk (tudi v dru`boslovnih tekstih) in sicer brez tehtnega terminolo{kega premisleka. Oba na~ina nereflektiranega jezikovnega ravnanja sklicevanje na analogijo ali izbira sinonimkov, ki zvenijo bolj slovensko pa za resno teoretsko (in prevajalsko) delo nista sprejemljiva, treba je vendarle nekaj ve~ napora vloìti v premislek o obstoje~em pomenskem polju tako termina tveganje kot riziko, kakor se je pa~ v slovenskem jeziku izoblikovalo v dosedanji rabi skozi ~as. S takim pristopom je mogo~e razviti ustreznej{o argumentacijo, na osnovi katere je mogo~e sprejeti s teoretskega vidika kompetentnej{o odlo~itev za uporabo tega ali onega termina.
Tveganje V slovenskem jeziku najdemo termin tveganje v razli~nih kontekstih. Za ponazoritev njegove prakti~ne rabe navajam nekaj primerov, ki jih je mogo~e najti v gradivu za Slovar slovenskega knji`nega jezika na In{titutu Frana Ramov{a na ZRC SAZU. V ta namen sem arbitrarno oblikoval nekaj kontekstualnih skupin: 1. svet ìvljenja posameznika v strahu se je odlo~il za tveganje; pri tveganju mu gre predvsem za ~ast in ponos; takega tveganja se nih~e ne loti; ~udna strast do tveganja, uni~evanja in razkroja; privolil je v tveganje; ustvarjalno tveganje; potovanje polno tveganj in o~itnih nevarnosti; neustra{no tveganje; odlo~itev za smrtno tveganje osvobodilnega boja; golo tveganje, v katerem ni ni~ zanesljivega; ni~ dolo~enega in trdnega; poèlenje po tveganju; tveganje je predrznost; postavljanje na kocko; tveganje brez vsakr{nega upanja na kakr{no koli prednost; za sleherno dejanje je potrebno tveganje; ne preostane ni~ razen tveganja; nobenega tveganja no~em priznati; seks brez tveganja je preve~ zmehaniziran (ne uporabljajo kondomov); iskanje daje ìvljenju smisel tveganja; zmo`nost tveganja; juna{ko tveganje; objestno tveganje; usodne odlo~itve in
30
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
skrajno tveganje; pripravljen na tveganje; pogum za tveganje, ki pri~a o sveìni duha; ni se spu{~al v tveganje; brez prehudega tveganja lahko sklenem svoja razmi{ljanja s tole mislijo; avantura tveganja; tveganje v osebnem in poklicnem ìvljenju; kljub vsemu tveganju se je odlo~il za poklic samostojnega arhitekta; s tveganji se je treba spopasti; vratolomno tveganje, ki se mu pameten pilot raje izogne; moralno tveganje; ustvarjanje v prepadnih vi{inah tveganja (B. [tih, Paradigme, 1973, str. 123) 2. misli o tveganju (prepri~anja): razviti teorijo o tveganju kot o glavnem elementu napredka v zgodovini in ìvljenju sploh; vrednote se ne dosegajo avtomati~no iz drugih vrednot, pa~ pa s tveganjem in s pogumnim riskiranjem ustvarja ~lovek vrednote (Kocbek: Strah in pogum, str.65); mo`nost nastanka konfliktnega tveganja; ìvljenje je eno samo veliko tveganje; oblike tveganja so neskon~ne, toda mene ne privla~ijo banalna tveganja, naprimer ruska ruleta. To bi bil brezploden strah... medtem pa me je tisto, ~esar ni mogo~e dolo~iti, predvideti, omejiti, vedno pritegovalo; psiholo{ko tveganje se kaè v nezadovoljstvu s kupljenim blagom 3. tehnologija: trenutek najve~jega tveganja je bil takrat, ko je Borman pognal za 4 minute glavni motor servisnega modula, ki {e sploh ni bil preizku{en v vesolju (@iT, 1969, {t.1, str. 6); postopki so zapleteni in dragi, kar pomeni tudi neizbe`no precej{nje tveganje in vedno znova se pojavljajo dvomljivci, ki pravijo, da bi bilo vendar vredno poskusiti {e s pridobivanjem teko~ih in plinastih goriv iz drugih izvirov (M. Tav~ar, @iT, 1977, {t. 6, str. 440). Zelo pomembno je, da znanstvena tehni~na inteligenca razgrne pred dru`bo in strokovno javnostjo najrazli~nej{e alternative in tveganja razli~nih tehni~nih re{itev, ne pa, da vzvi{eno zagotavlja, kako je v znanstvenem strokovnem pogledu vse odli~no re{eno (A. Kirn, NR, 1977, {t.19, str. 489/490) 4. medicina: kolik{no je tveganje, da operacija ne uspe; dejavniki tveganja (povi{an krvni pritisk...) 5. ekonomija: sklad tveganja (za posredovanje v primeru izgub in drugih teàv pri npr. prodaji vina); indeks tveganja (dobimo ga, ~e delimo najbolj{i pridelek/najslab{i pridelek); profesionalno tveganje (èleznica odgovarja za {kodo, o{kodovancu ni treba dokazovati njene krivde); na podro~ju prodaje obstaja
31
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
dolo~eno tveganje oz. prodajni riziko, ki predstavlja nevarnost, da z realizirano ceno na trgu podjetje ne krije niti stro{kov prodaje poslovno tveganje) 6. pravo: tveganje storilca kaznivega dejanja, da utegne biti zasa~en 7. {ah: tveganje se ni obneslo, posre~ilo, izpla~alo Iz zgoraj navedenih primerov uporabe termina tveganje se sicer da sklepati o njegovi ve~plastnosti in pomenskih odtenkih, ni pa mogo~e natan~no opredeliti, kaj naj bi termin tveganje ozna~eval. Zgo{~eno opredelitev pomenskega polja termina tveganje sem zato poiskal v Slovarju slovenskega knji`nega jezika (1994, V. del), kjer sem na{el naslednje izpeljav in njihov pomen: tvegati: 1. za dosego cilja iti v nevarnost a.) da se doìvi kaj nezaèlenega, slabega (nikoli ne tvega, igra zelo previdno, drzni, pogumni tvegajo, tvegati napad, ni tvegal priti, zdravniki operacije niso tvegali; tvegati plju~nico, poraz, posmeh) b.) da se izgubi kaj (tvegati premoènje, tvegati ìvljenje za prijatelja) 2. biti v nevarnosti zmote, o~itkov (tvegati napoved, trditev) tvegaje: preskakoval je ovire, tvegaje, da pade tvegajo~: tvegajo~, da se zadu{i tvegan: (tvegana odlo~itev) tvegav: tisti, ki rad tvega (tvegav ~lovek) tvegavec: tisti, kdor rad tvega Pomensko polje termina tveganje je tu opredeljeno na eni strani kot ciljno usmerjena aktivnost, ki vodi v nevarnost, in sicer da doìvimo kaj nezaèlenega, slabega ali pa da se kaj izgubi, na drugi strani pa ozna~uje stanje, ki mu grozi nevarnost zmote, o~itkov itd. Da bi to opredelitev lahko poglobil in dopolnil, sem pregledal {e druge pomembnej{e starej{e slovarje slovenskega jezika. V Etymologisches Wrterbuch der Slawischen Sprachen (1886: 336) je mogo~e razbrati, da beseda tveganje izhaja iz (nhd) entwegen v pomenu amovare (a-moveo: pro~- premikati; odmakniti, oddaljiti, odstraniti) in da je imela v tistem ~asu obliko utvegati se, tvegati se, in sicer v pomenu sich entschlagen (znebiti se, odre~i se ~esa), entbehren (biti brez ~esa, pogre{ati). V Pleter{nikovem Slovensko nem{kem slovarju (1895, II. del: 704) beseda izgubi pripono u, pa tudi pomen se nekoliko spremeni.
32
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
V Deutsch-Slovenisches Wrterbuch (1860: 1839) smo pod wagen na{li naslednje pomene: wagen vagati, poskusiti alles wagen vsega se tvegati (vsega se odre~i) eine Bitte wagen pro{njo poskusiti, drzniti prositi koga wer nicht wagen, gewinnt nichts kdor ne vaga (tvega, poskusi), je brez blaga weiter wagen ich es nicht dalje si ne upa, dalje ne drzne etwas auf gut Glck wagen kaj na dobro sre~o upati, drzniti, skusiti sich an Jemand wagen lotiti se koga das Leben wagen ìvljenja se tvegati der Gefhr ausfaen v nevarnost postaviti, nevarnost nastaviti, izro~iti
tvegati se: 1. wagen, aufs Spiel setzen (tvegati se ~esa tudi v Murnik, Cigale, Janeì~; tvegati se ìvljenja v Cigale; vsega se tvegati v Cigale) 2. entsagen (tvegati se ~esa v Gutsman, Cigale, Janeì~) (danes prevajamo entsagen z odre~i se, odpovedati se) Novo spremembo besede najdemo v Glonarjevem Slovarju slovenskega jezika (1963). V II. delu na strani 404 je zapisano: tvegati: riskirati, staviti, tvegati `rtev; tvegati vse V Glonarjevem slovarju torej {ele leta 1963 se prvi~ pojavi sopomenka riskirati za tvegati. Sicer pa je beseda riskirati è na prelomu stoletja na{la mesto tudi v slovenskem jeziku. Poleg tega pa lahko v sinonimni kartoteki za Slovar slovenskega knji`nega jezika najdemo {e naslednje sopomenke za pomensko polje termina tveganje: riskirati zastavljati (ekspr.) zastaviti (ekspr.) zalagati (knji`.: zalagali (zastavljali, zastavili) so svoja ìvljenja) tveganje: nevarnost spustiti se v nevarnost riziko tveganost = tvegavost
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
33
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
tvegan: tvegav riskanten rizi~en = nevaren nevaren / umazan posel vpra{ljiv (pot skozi sotesko je v~asih negotova, vpra{ljiva, tvegana) Celotno pomensko polje termina tveganje je torej mogo~e sintetizirano opredeliti, da gre za besedo, ki je nastala iz nem{ke besede entwegen v pomenu sich entschlagen (znebiti se, odre~i se ~esa), entbehren (biti brez ~esa, pogre{ati), in da se je ohranil tak osnovni pomen do danes. Sinonimno je dopu{~ena tudi raba besede riskirati od leta 1963, dejansko pa je v uporabi è od preloma stoletja. Opredelitev tveganja kot nevarnosti pa prina{a {ele Slovar slovenskega knji`nega jezika iz leta 1994. Iz tega gradiva lahko razberemo, da se je eden od pomenov termina tveganje, t. j. postaviti vse na kocko oziroma hazardirati, è izgubil.
Riziko Termin riziko je pri{el v rabo na prelomu stoletja. V gradivu za Slovar slovenskega knji`nega jezika obstaja prvi zapis besede riziko iz leta 1903 v kontekstu : Moja preselitev v Ljubljano je bila pravi riziko, ker bi se moral ìveti le od zdravni{ke prakse (J. Vo{njak, Slovan, 1903/04, str. 299). Leto kasneje najdemo v isti reviji tudi tale stavek : Ako se vam ne ljubi, potegovati se za svoje pravice, dovolili boste vsaj nam v va{em imenu na na{ riziko (I. Lah, Slovan, 1905, str. 361). Milan Pugelj je leta 1911 zapisal: ê me kdo zaèli, pa me ima takoj pri sebi. Riziko ni vreden vpo{tevanja (Mali ljudje, str. 117). Na strani 175 v @enskem svetu pa leta 1923 zapi{ejo: riziko je riziko, hvale`nost je pa hvale`nost. Pomensko polje besede se je tudi v sloven{~ini {irilo in beseda riziko se je uveljavljala na razli~nih podro~jih ìvljenja. Uporablja se v zavarovalni{tvu (...prof. dr. St. Cigoj v primerjalnopravni {tudiji Odgovornost za atomsko {kodo in zavarovanje atomskega rizika navaja, da je vprra{anje odgovornosti in zavarovanja è delno urejeno s posebnimi zakoni, kot so ameri{ki zakon o atomski energiji, angle{ki zakon o nuklearnih napravah iz leta 1959... V svoji {tudiji se dotika tega vpra{anja tudi z vidika mednarodnega zasebnega prava in pa vpra{anja odgovornosti za nuklearno {kodo v meddràvnem pravu. V poglavju o zavarovanju atomskega rizika avtor govori o splo{nem zavarovanju. Zavarovanju, ki se v zakonodaji imenuje finan~no varstvo, se pridruùje ponekod {e odgovornost dràve, ki v ta
34
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
namen ustanovi poseben od{kodninski sklad (A. F., Na{i razgledi, 1965, str. 181), v zavarovalni{tvu (razli~ne stopnje rizika oz. {kode, prenesti riziko za nastalo {kodo na zavarovalnice, vsi riziki (vse nevarnosti) niso zavarovani, mnoì~ni rizi~ni primeri, socializacija rizikov (npr. institut obveznega zavarovanja je mehanizem s.r.), profesionalni riziko, fiziolo{ki riziko, zavarovati ladjo pred raznimi nevarnostmi in riziki, riziko kot nevarnost, ki ji je predmet ali oseba izpostavljena, se v zavarovalni{tvu malo uporablja. Nadome{~ajo ga s pojmom nevarnost ali zavarovane nevarnosti. itd. ), v trgovini (cene so se zaradi rizika podeseterile, blago potuje na riziko kupca, riziko za razvrednotenje blaga zaradi po{kodb, riziko prevoza blaga (npr. steklenic vina) itd.), v ekonomiji (riziko zamude pri dobavi surovin, zmanj{ati riziko proizvodnje, minimiranje rizikov, transportni riziko, oceniti riziko in {anse svojega podjetja, poslovni riziko, oblikovanje cen po na~elu ponudbe in povpra{evanja je prevelik riziko za proizvajalce; skladi rizika; graditi stanovanja na riziko; konjunkturni riziko (riziko valovanja cen), komercialni riziko (nevarnost neuspeha v gospodarskem ìvljenju) itd.), v {olstvu (vzgojno delo se izogiba vsakemu riziku itd.), v ban~ni{tvu (kreditni riziko, deliti riziko s partnerji, kritje rizika s poro{tvom, valutni riziko, te~ajni riziko, veliki krediti so riziko za banko itd.), tehnologiji (kajti, ~e nam je tehnologija iz reaktorjev potrebna, potem tako moramo ra~unati z neko koli~ino ionizirajo~ega sevanja, ki ga pod vsemi kautelami sprejmemo kot vnaprej premi{ljen riziko (Na{i razgledi, 1960, str. 306) ali TV mora nositi riziko v iskanju umetni{kih vrednot (Delo, 1965, {t.117, str. 12), nuklearni riziko itd.), v znanosti (napovedovanje potresov z dolo~itvijo potresnega rizika s statisti~nimi metodami itd.), v gledali{~u (uprizoritev drame ne bi bil v nikakr{nem slu~aju riziko, marve~ v vsakem oziru gotov uspeh itd.), v {portu in {ahu (javnost vidi v plezalcih velik riziko in veliko nevarnost (Planinski vestnik, 1955, str. 254), brez rizika `rtvuje figuro itd.), v medicini (stra{en riziko, ki so ga bolniki prevzeli, rizik ob hormonski kontracepciji naraste, ves rizik nosi zdravstvena slu`ba itd.), v politiki (riziko in odgovornost za sprejete odlo~itve, prevalitev rizika in odgovornosti, z rizikom lastne pogube, je vladarju izkazala vdanost itd.), za ravnanje posameznikov (riziko svobodnega ìvljenja, verjetnost eksisten~nega rizika, pla~evati svoj drzni pesni{ki riziko: zaznamovan je bil in izob~en vse do svoje smrti, storil je to na svoj riziko (na svojo odgovornost) fraza, ki jo zasledimo tudi v drugih jezikih (U~inio je to na vlastitu odgovornost. Er hat es auf einige Verantwortung (Gefhr, Faust) getan. Il a fait cela sous sa propre responsabilite, a ses risques et perils. He has done it at his own risk.), riziko, ki ga mora vsak tvegati. Nekaj poguma pa je le treba imeti, midva prevzemava riziko in najin bo tudi dobi~ek,
35
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
kak{en riziko je to zanj in kak{no pogumno dejanje je, kar je storil, ob novem izdelku nekateri ~utijo visoko stopnjo rizika, vzeti nase ves riziko (tveganje), riziko manipulacije, zamol~ati riziko in napihniti obljubo itd.) in v literaturi (Riziko zasluì svoje ime, kadar so zanke v tihem spletene. Ferdo Kozak, Pun~ka, 1961, str. 47). V sinonimni kartoteki je prva navedba pridevnika rizi~en iz leta 1963 v naslednjem kontekstu: zavarovanje ima rizi~en, ne pa {tedni zna~aj. Danes se uporablja pridevnik v razli~nih kontekstih: tehnologija (novi tehni~ni predpisi za deponiranje predvidevajo, da deponija neprocesiranih oziroma nevtraliziranih rizi~nih odpadkov ni ve~ mogo~a, ~eprav bi bile na geolo{ki varni lokaciji; 4. rizi~ni razred je obmo~je znatno nad toksi~nimi pogoji;), ban~ni{tvo (financiranje po na~elih rizi~nega kapitala, rizi~na kapitalska nalo`ba; rizi~ni denar), zavarovalni{tvo (rizi~na skupnost = zavarovalnice = zavarovalna skupnost; mnoì~ni rizi~ni primeri; neto ali rizi~na premija (del premije, ki je namenjena za kritje {kode); rizi~en sklad ali sklad rizika sredstva, zbrana iz zavarovalnih premij za pokrivanje {kode zavarovancem; sklad, ki v gospodarskih organizacijah omogo~a pokrivanje izgub, nastalih ob skupnem riziku. V literaturi se oba pojma enakovredno uporabljata. Bistvo sklada je, da so sredstva namenjena za poravnavo eventualne {kode. Oblikuje ga lahko ena ali ve~ organizacij skupaj. Polemika glede pojmov je bila v za~etku osemdesetih let.), medicina (rizi~ni faktor (povi{an krvni pritisk, debelost), ki so pomembni za nastanek bolezni); rizi~ne skupine; visoka rizi~na nose~nost; prekancerogen predpona pre vnaprej izreka sodbo, da bo patolo{ki proces pre{el v karcinom. To pa ni mogo~e vselej potrditi. Dejstvo je namre~, da pogosteje pride do rakaste ra{~e iz navidez klini~no zdravega epiteta kot iz t. i. prekanceroze. Zato smo za te spremembe predlagali termin rizi~ni epitet, ki ni~esar vnaprej ne dolo~a, vendar pove, da moramo biti pri obravnavanju bolnikov s takimi spremembami v grlu previdni.), ekonomija (v kmetijstvu je ~ista specilizacija precej rizi~na; rizi~no blago). ê povzamemo opredelitev rizika po Leksikonu Cankarjeve zalo`be, pomeni: riziko: tveganje, nevarnost (npr. z vsakim gospodarskim poslovanjem povezana nevarnost izgube) jurist: mo`nost {kode, tveganost, nevarnost izgube a. premoènjski r. (nevarnost zmanj{anja ali izgube premoènja); poslovni, transportni r.; ob~inski skladi rizika, sklad rizika trgovskih podjetij za zavarovanje pred rizikom v trgovini s kmetijskimi pridelki; pokritje rizika... b. v pogodbenem zavarovanju: skupnost objektivnih in subjektivnih nevarnostnih momentov za verjetni nastop
36
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zavarovalnega primera: atomski, avionski, kmetijski, zavarovalni ... nastop zavarovalnega primera. c. v socialnem zavarovanju: (socialni r., zavarovalni r.) V Slovarju slovenskega knji`nega jezika (1994) je pomensko polje besede riziko zgo{~eno opredeljeno kot riziko: 1. tveganje, nevarnost: sprejeti riziko (spodbujal jih je k drznemu dejanju in zamol~al riziko) sodelovali so na svoj riziko (odgovornost) vzeti nase ves riziko (vzeti nase vse posledice dejanj) 2. (ekon.) mo`nost, da pride do {kode, izgube v poslovanju (veliki krediti so riziko za banko; zmanj{ati riziko v proizvodnji; sklad rizika) 3. (jur.) mo`nost, da se zavarovana oseba ponesre~i, zavarovani predmet po{koduje, uni~i (zavarovati blago proti vsem rizikom) riskirati: tvegati (pri kup~ijah nikoli ne riskira; riskirati pobeg iz tabori{~a) dati (za odpravo so riskirali veliko denarja) se je izpostavil smrtni nevarnosti (pri re{evanju je riskiral ìvljenje) kdor tvega, ima koristi, dobi~ek (kdor riskira, profitira) V Verbin~evem Slovarju tujk (1982) na strani 623 najdemo naslednjo opredelitev termina riziko, ki nas napotuje tudi na besedni izvor: riziko: tveganje, nevarnost ( v gospodarskih ipd. poslih, kjer obstaja mo`nost {kode ali izgube), izpostavljanje nevarnosti, postavljanje na kocko risico (ital.) iz risco ({pan.): morska ~er, prvotno nevarnost, ki je pretila ladjam Nadaljnje etimolo{ko preiskovanje pa nas vodi v staro gr{~ino, kjer najdemo besedico rhidzikon1 v pomenu: Wrzel eines Berges (korenina gore), Felsen (skala, pe~ina), Klippen (~er, greben; zapreka) oziroma rhidza v pomenu Wrzel (koren, korenina, korenika)2
Deutsches Fremdwrterbuch, III. del, Berlin, New York, 1977, str. 452. V Gr{ko-slovenskem slovarju, Ljubljana, 1915, str. 682 so naslednji pomeni za rhidza: 1. korenina; 2.a) mladika, poganjek; b) potomci; c) izvir, rod, koleno, vzrok rhidzikon: tega izraza v slovarju ni.
Ris(i)cos (srednjelatinsko) v pomenu Gefhr (nevarnost) izhaja od plitvine izhajajo~a nevarnost brodoloma. Beseda riziko je
37
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
3
Za pomo~ pri zbiranju gradiva za pri~ujo~i prispevek se zahvaljujem raziskovalcem In{tituta slovenskega jezika Frana Ramov{a, {e posebno pa g. Janezu Kebru, ki se je ve~krat odtrgal od svojega raziskovalnega dela in me z nasveti in znanjem usmerjal po obse`nem gradivu.
tudi v sloven{~ini ohranila ta prvotni pomen nevarnosti, ki grozi vse do danes.
Sklep: Na{ega jezikovnega preiskovanja ne èlim zaklju~iti z argumentom, da besede riziko in njenih izvedenk, za katere je è znano pomensko polje, ki obsega zelo {iroka podro~ja ìvljenja, ne slovenimo, kot to predlaga Sinonimna kartoteka In{tituta slovenskega jezika Frana Ramov{a (ZRC SAZU), in sicer: riziko tveganje; nevarnost; rizi~en tvegan, nevaren; riskanten tvegan, in da je treba nem{ko besedo Riziko ali angle{ko risk sloveniti z besedo riziko preprosto zato, ker to dopu{~a Slovar slovenskega knji`nega jezika. S tem argumentom sicer lahko opravimo s slovenskim jezikovnim puritanstvom {e posebno, ~e poudarimo, da je tudi termin tveganja tujejezi~nega (nem{kega) izvora. Uveljavljanje termina riziko kot sinonima v razli~nih evropskih jezikih, kot ugotavlja Luhmann, govori o tem, da so z novo besedo posku{ali ozna~iti kompleksen problem, ki ga z drugimi besedami ni bilo mogo~e dovolj natan~no izraziti. In ta argument se mi zdi teoretsko dovolj tehten in teoretsko produktiven za vztrajanje na tem, da je treba Risiko oziroma risk sloveniti z besedo riziko, saj ponuja ve~je mo`nosti za opis lastnosti sodobne dru`be, ki jih Beck in drugi dru`boslovci raziskujejo in opisujejo, kot pa termin tveganje. O tem pri~a tudi Luhmannova analiza pojma rizika, ki je objavljena v tej {tevilki âsopis za kritiko znanosti3.
Dr. Andrej A. Luk{i~, zaposlen kot direktor In{tituta za ekologijo, je strokovni javnosti poznan kot raziskovalec dru`benih vidikov ekologije, okoljevarstva, energetike in okolje- in naravovarstvenega mre`ja nevladnih organizacij v Sloveniji.
LITERATURA: Slovar slovenskega knji`nega jezika (1994), DZS, Ljubljana, V. del, Etymologisches Wrterbuch der Slawischen Sprachen (1886), Dunaj Deutsch-Slovenisches Wrterbuch (1860), Ljubljana Slovensko-nem{ki slovar (1895), II. del, Ljubljana Slovar slovenskega jezika (1963), II. del, Ljubljana Sinonimna kartoteka za SSKJ, In{titut Frana Ramov{a, ZRC SAZU Gradivo za SSKJ, In{titut Frana Ramov{a, ZRC SAZU
38
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Angleki prevod Beckove knjige je ohranil prvotni termin, kljub temu da je imel prevajalec na razpolago e druge sinonimne monosti. Pomensko polje besede risk Websters New International Dictionary opredeli takole: to risk: 1. to expose to risk, hazard or peril; venture; hazard; as, to risk ones person or reputation. transitive. 2. to insure the risk or danger of; to venture upon (something involving risk); as, to risk battle. transitive. 3. to make a crackling or grating sound (Scot.) intranzit. risk: 1. hazard; danger; peril (ogroati, spraviti v nevarnost); exposure to loss, injury, disadvantage, or destruction; as, mountain climbing involves great risks; risk of assassination. 2. In forest-protection usage, any agency that may cause a fire... 3. Insurance: a) the chance of loss or the perils to the subject matter of insurance covered by the contract; also, the degree of probability of such loss. b) short for amount at risk, that is, the amount which he company may lost c) loosely, a person or thing considered with reference to the risk involved in placing insurance upon him or it. d) the character of hazard involved in insurance, usually with a qualifying word; as, war risk, fire risk, catastrophe risk. riskish (adj.): tending to be risky; somewhat risky risky (adj.): 1. attended with risk or danger; hazardous; 2. incurring risks; venturesome 3. Risqu riskfull = riskfullness = risky (adj.) Pomensko polje besede riziko v nemkem jeziku nam najbolj zgoeno ponuja Deutsches Fremdwrterbuch, III. del, Berlin, New York (1977) na strani 452. Risiko pojavi se sredi 16. stoletja (1558 v Meder Handel-Buch) kot strokovni izraz trgovskega jezika. Beseda izhaja iz stare italijanine risico, risco (danes rischio) v pomenu Gefhr (nevarnost), Wagnis (tveganje). Kasneje se Risiko kot Wagnis (tveganje), Gefhr (nevarnost) omeji na podroje trgovanja. Wagnis (tveganje) je razumljeno kot iz posla izhajoa nevarnost izgube, torej v smislu poslovno tveganje. Risiko kot sodoben ekonomski izraz ima v kontekstu trnega gospodarstva naslednje povezave: Unternehmerrisiko, Geschftsrisiko, Betriebsrisiko, Risikoausgleichen... V 20. stoletju si Risiko utre pot tudi na druga podroja: Lebensrisiko, Sicherheitsrisiko, Unfallrisiko, Risikofaktor ein Risiko bernehmen (podvzeti), auf sich nehmen (nase vzeti), tragen (naprtiti) in v pomenu ein Risiko eingehen: wagen (tvegati), Gefhr laufen (obstaja nevarnost), aufs Spiel setzen (na igro dati, tvegati), riskieren (riskirati). riskieren glagol se v nemkem jeziku pojavi v poznem 17. stoletju v pomenu auf sich Gefhr nehmen (nase prevzeti nevarnost), aufs Spiel setzen, etwas (Riskantes) wagen (nekaj tvegati). riskant pridevnik se pojavi prvi v 19. stoletju v pomenu gewagt (drzen), gefhrlich (nevaren); waghalsig (predrzen, vratolomen), mit Risiko verbunden (povezano z rizikom)
39
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
Tehnologija kot materialna kultura
V pri~ujo~em tekstu èlim orisati sociolo{ke spremembe razumevanja tehnologije, ki bistveno dolo~ajo njeno razumevanje nasploh. Ost prikazovanja sprememb bo uperjena zoper linearni koncept tehnolo{kega razvoja, ki implicira post-modernisti~no kritiko rizi~nih tehnologij in dru`beno negativnih vplivov oziroma posledic tehnologij. Bistvo tega koncepta je analiti~no razdvajanje tehnologije in dru`be, ki empiri~no sicer ne eksistirata lo~eno. Razmi{ljanje o dru`benih vplivih tehnologije je zato lahko nevarno, saj se pozornost osredoto~i le na tehnologijo in tehnologe, ne pa tudi na dru`bo in javnost. Kot ugotavljajo sodobne sociolo{ke {tudije, je tehnologija namre~ dru`beno konstruirana. Analiza in kritika tehnolo{kega razvoja se mora zato pri~eti v razkrivanju dru`benega konstruiranja tehnologije, se pravi v analizi struktur in odnosov dru`bene mo~i, ki tehnologijo {ele vzpostavijo. Temu pristopu pa je konsistentnej{i koncept razumevanja tehnologije kot materialne kulture, ki je novej{i proizvod ~lovekove misli in predpostavlja, da je tehnologija sestavni del ~lovekove kulture in potemtakem tudi dru`be. Tak{no razumevanje tehnologije pa je v nasprotju s prevladujo~im teoreti~nim biolo{ko evolucionisti~nim in tehnolo{ko deterministi~nim pojmovanjem tehnologije kot kulturno in dru`beno nevtralne celote, ki je kot tak{no tudi prevladujo~e javno razumevanje tehnologije.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
41
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
1. Kaj je tehnologija? Tehnologija se ni nikoli, vse do na{ega ~asa, razdvajala od {ir{e kulture, v kateri je ~lovek deloval. V svojem izvornem pomenu se tehnologija nana{a na celoto ~lovekovega ìvljenja in ne le na delo ali na mo~. Tako tudi klasi~ni gr{ki termin techne, ki pomeni spretnost ali sposobnost spoznati se na to, kako se neka stvar proizvede ali naredi, ni delal nikakr{ne razlike med obrtno proizvodnjo in lepo ali simbolno umetnostjo. Razvoj tega pojma je {el v smeri redukcije njegove vsebine, ki se kaè v moderni osamosvojitvi znanosti, umetnosti in tehnologije. Techne je namre~ v gr{ki kulturi pomenila spretnost kot ve{~ino oziroma umetelnost, ki je bila neposredno vezana na um, torej na neko vrsto znanja. Nana{ala se je na nekaj ìvega in delujo~ega, ne pa na nekaj postvarelega in realiziranega, kot je to v primeru moderne tehnike oziroma tehnologije. Nosilec te sposobnosti oziroma umetelnosti je bil lahko le ~lovek. Techne je bila torej nekak{na prakti~na inteligenca, s katero se je ~lovek po razhodu z mitsko enotnostjo sveta ponovno uvajal v svet. Razumemo jo lahko tudi kot razumno in pronicljivo izigravanje naravnih sil proti ~loveku oziroma tistih sil, ki bi ga lahko ogroàle (Burger, 1979: 2024). Tako se je na~in ìvljenja gr{kih mislecev, kot ìvljenjski na~in zro~ih, ki je za Grke v svojem naj~istej{em liku mi{ljenje kot najvi{ja dejavnost, bistveno razlikoval od ìvljenja tistih, ki so se ukvarjali s prakti~nim delovanjem in materialnim proizvajanjem. In ~e so Grki iz moralnih razlogov prezirali tehniko kot obrtno proizvodnjo, ker naj bi le-ta deformirala du{o in telo, ter v nasprotju s kontemplativnim ìvljenjem prepre~evala ~loveku harmoni~en razvoj, pa s koncem srednjega veka, namre~ z renesanso, nastopi povsem druga~na mentaliteta. Francis Bacon je tehnolo{ki razvoj razumel kot bistven za razvoj ~lovekovega duha. In v 18. stoletju tehnolo{ki razvoj res postane klju~en del razvijajo~e se dru`be. Teorija tako ni ve~ varujo~e zrenje resnice, temve~ je kot motre~e preu~evanje obdelovalno poseganje v dejansko. Smisel znanosti ni ve~ teorija kot teorija, temve~ teorija kot tehnika. Techne se tako zreducira na abstraktne znanosti, na umetnost kot lepo umetnost in na tehniko kot mehani~no umetnost. S tem dobi tehnika bolj konkreten pomen, saj ozna~uje delovno prakso kako se stvari delajo, oziroma v kak{nem razmerju so si ljudje eden do drugega in do materialnega sveta (Debresson, 1987: 1 in 25). Gre torej za na~ine oziroma metode in sredstva, ki so potrebna za dosego dolo~enega smotra. [ele z zdruìtvijo znanosti in tehnike dobimo tehno-logijo v njenem pravem, se pravi modernem pomenu besede. Tehnologijo kot nauk oziroma znanost o tehniki. Po definiciji bi zato o tehnologiji morali govoriti samo takrat, kadar bi jo tako
42
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
povezovali z znanostjo, da bi o njej znanstveno govorili kot o sistemati~no urejenem znanju o tehniki. Toda tehnologija se v tem izvornem pomenu besede skorajda ne uporablja ve~. Pri uporabi pojmov tehnika in tehnologija se namre~ sre~ujemo s precej{njo terminolo{ko zmedo. Lewis Mumford v knjigi Mit o stroju (1986) pravi, da kljub nasprotnim dokazom {e vedno obstaja tendenca, da se orodja in stroji poistovetijo s tehnologijo: da se del postavi za celoto (Mumford, 1986: 6). Namesto tega danes raje govorimo o tehnologiji kot o moderni tehniki, se pravi o prakti~ni aplikaciji znanja in uporabe tehnike v produktivnih dejavnostih (Jary, 1991: 651). Ali ~e jo definiramo opisno: Tehnologija vsebuje tiste materialne stvari, tehnike in znanja, ki ~loveku omogo~ijo transformiranje in nadzor neìvega sveta (Westrum, 1991: 7). Tak{na definicija poudarja tehnologijo kot dru`beni produkt, ki vsebuje tako hardware oziroma tehni~no-materialni izdelek kot tudi software oziroma tehni~no znanje. Tehni~no znanje pa ni nujno odvisno od znanstvenega spoznanja. Retrospektivno je zato tehnika stara toliko kot ~love{tvo. Obstajala je è davno, preden je znanost pri~ela urejati znanje za izoblikovanje in nadzorovanje narave. Le kako naj si druga~e razloìmo briljantne tehni~ne dose`ke pri gradnji staroegip~anskih piramid ali pri staro-kitajskih izumih? Prav zaradi zanemarjanja svojskosti tehni~nega znanja pri tehni~nih izdelkih je pogosto prihajalo do napa~nega razumevanja tehnologije kot tehnike. Bistvena je namre~ tehni~nost moderne tehnologije, kar pomeni, da je tehnologija vpeta v tehni~ni kulturni kod modernih dru`b. [ele tehnika kot bistvena lastnost modernih dru`b daje tehnologiji pravi ton. Razmerje med tehniko in tehnologijo je torej razmerje med celoto in delom. O tehnologiji lahko govorimo kot o moderni tehniki, kjer ni poudarek samo na tehni~nem znanju, niti samo na tehni~nem izdelku, temve~, kot ugotavljajo sodobni sociologi tehnologije, tudi in zlasti na dru`bi. Zaradi tega tehnologija pomeni dru`benotehni~ni sistem (Hughes, 1991: 22). In prav zato smemo o tehnologiji govoriti kot o ~lovekovi materialni kulturi (Debresson, 1987: XI), ki je zgodovinsko dolo~ena s prioritetnim znanjem na eni strani ter dru`bo, ekonomijo in politiko na drugi strani.
2. Od biolo{kega k tehnolo{kemu determinizmu Razumevanje raznovrstnosti materialne kulture je star epistemolo{ki in ontolo{ki problem ~lovekove misli. Dolga stoletja ~lovekovega bivanja je na evropskem kulturnem prostoru odgovor zagotavljala judovsko-kr{~anska teologija s kreacionisti~nim pogledom na svet, ki ga je v sredini 19. stoletja zamenjala Darwinova biologisti~na interpretacija, po kateri je
43
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
raznovrstnost ìvljenja na zemlji rezultat evolucijskega procesa, ki se dogaja z biolo{ko reprodukcijo variacij in z naravno selekcijo. êprav Darwin ni nikoli apliciral svoje evolucijske teorije na tehnologijo, so {tevilni njegovi sodobniki iskali analogije med razvojem ìvih bitij in tehni~nih izdelkov. Kot meni Chris Debresson v knjigi Razumevanje tehnolo{ke spremembe (1987), je razumevanje tehni~nih sprememb naj~e{~e pogojeno z razumevanjem drugih stvari. Pri tem je dominantna analogija ve~ine piscev tehnolo{kih sprememb prav evolucija (Debresson, 1987: 155). Uporaba Darwinovega teoreti~nega koncepta za razlago tehnolo{kih sprememb izhaja iz prepri~anja, da imamo ljudje in ìvali nekaj skupnih lastnosti, ker se je pa~ ~lovek razvil iz ìvali. Logi~ni zaklju~ek je torej, da je ~lovek biolo{ko determiniran. To pa tudi pomeni, da so naravni selekcijski procesi pri izbiranju tehnologij primarnej{i od ~love{ke selekcije. Od biolo{kega determinizma do tehnolo{kega determinizma je torej le majhen korak. Tehnolo{ke zna~ilnosti so po njihovem mnenju namre~ zelo podobne biolo{kim evolucijskim procesom. Posamezni dogodki v zgodovini tehnologij so urejeni, nepovratni, potekajo enosmerno in kontinuirano ter so kumulativni. [tevilne tehnolo{ke spremembe so zato tudi med seboj povezane. Tako kronolo{ko je tudi akademska zgodovina tehnologije interpretirala njen razvoj, kjer je bil pri~akovani rezultat razvoja tehnologije vedno enak za~etni ideji. Ali kot lahko beremo v takratnih knjigah: Tehnolo{ko zgodovino moramo razumeti kot geneti~no posledico dogodkov. Tehnologija je jedro v evolucijskem procesu (Usher, 1954). George Bassala v knjigi Evolucija tehnologije (1988) ugotavlja, da je klju~ni koncept biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije nuja (necessity), s katero razlaga raznovrstnost materialne kulture. Gre za prepri~anje, da ljudje izumljajo tehni~ne izdelke zaradi svojih osnovnih biolo{kih potreb. Tak{no razmi{ljanje izhaja iz funkcionalisti~ne antropologije in sociobiologije, ki sta kulturo neposredno izvajali iz zadovoljevanja ~lovekovih prehranjevalnih, reproduktivnih, obrambnih in drugih potreb. Ker imamo ljudje potrebo po vodi, kopljemo vodnjake, zajezimo reke in potoke ter razvijamo hidravli~ne tehnologije. Ker potrebujemo za{~ito in obrambo, gradimo hi{e, utrdbe, mesta in voja{ke stroje. Ker potrebujemo hrano, kultiviramo plantaè in ìvali... Tehni~ni izdelki so torej absolutno bistveni za ~lovekovo preìvetje. Toda primerjalno preu~evanje ~lovekovih potreb in posameznih iznajdb je pokazalo, da je biolo{ka nuja relativen pojem. Dolo~ena nuja morda za nekatere ljudi, generacijo ali dru`bene skupine sploh nima nobene koristne vrednosti, medtem ko je za druge razko{je, ugotavlja Basalla (Basalla, 1988: 12). Brez tak{ne tehnologije, kot jo imamo danes, verjetno res ne bi mogli po~eti ve~ine stvari, ki jih danes po~nemo. Toda lahko bi
44
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
preìveli... je prepri~an Basalla. In ker tehnologija ne more biti odgovor na ~lovekovo nujo, je filozof Jose Ortega y Gasset (1961), v nasprotju s tem, definiral tehnologijo kot produkcijo nepotrebnega. Gaston Bachelard pa je k temu dodal, da nam osvajanje nepotrebnega nudi ve~jo duhovno spodbudo kot zadovoljevanje nuje, kajti ~lovek je zanj kreacija èlja, ne pa potreb (v Basalla, 1988: 14). Ljudje imamo namre~ druga~no razmerje do naravnega sveta kot ìvali. Dolo~iti specifikum razlo~evanja je seveda te`ko. Ne glede na prevzetno antropocentri~nost je nesporno dejstvo, da razlike obstajajo. Teoreti~ni spor pa je v tem, kak{ne so te razlike. Ne-evolucionisti~ni sociologi jo vidijo v tem, da narava vzdrùje ìvljenje ìvali in rastlin, ~loveku pa narava sluì kot vir materialov in energij, ki jih lahko koristno izrabi za bolj{e ìvljenje. Izhajajo~ iz tak{ne predpostavke, tudi Basalla zaklju~i kritiko biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije takole: Zato ker so naravni viri razli~ni in ker se ~lovekove vrednote in okusi razlikujejo od kulture do kulture, od ~asa do ~asa, od osebe do osebe, ne smemo biti presene~eni nad ogromno raznovrstnostjo tehni~nih produktov. Izdelki, ki konstituirajo narejen svet, niso samo gola re{itev problemov za zadovoljitev ~lovekovih osnovnih potreb, temve~ so materialna manifestacija razli~nih na~inov ~lovekovega definiranja in doseganja eksistence v ~asu. V tej lu~i je zgodovina tehnologije del veliko {ir{e zgodovine ~lovekovih navdihov, kjer je preobilnost narejenih stvari le produkt ~lovekovih mo`ganov, prepolnih fantazij, hrepenenj, zahtev in èlja (Basalla, 1989: 14). Najzgodnej{i in morda tudi najuglednej{i zagovornik tehnolo{ke evolucijske analogije v 19. stoletju je bil nedvomno Karl Marx. Tehnologijo je postavljal v aktivno razmerje do narave, s katero jo ~lovek izoblikuje. Narava tako postane dejanska razse`nost ~lovekovega telesa. Po drugi strani pa je z minimaliziranjem razlik med narejenim in ìvim svetom Darwinov evolucijski pristop transformiral na zgodovino ~lovekovih produktivnih organov. Trdil je, da lahko pomembne zna~ilnosti ~love{kega telesa razloìmo z evolucijskimi termini, kakor tudi tehnologijo samo, kot ~lovekov podalj{ek v naravo. Med Darwinovo in Marxovo evolucijo seveda obstaja pomembna razlika. Medtem ko se Darwinova teorija biolo{ke evolucije sama generira, pa je v Marxovem modelu tehnolo{ka evolucija nameren proces, ki ga zavestno usmerjajo ljudje znotraj dru`beno-zgodovinskih sil. Marx je bil namre~ prepri~an, da se, na primer, industrijska revolucija ni zgodila zaradi iznajdb posameznih izumiteljev, temve~ da so te iznajdbe dru`ben proces, ki se opirajo na akumulacijo mnogih predhodnih majhnih izbolj{av in izumov. Sintagma tehnologija kot dru`beni proces pa Marxa naj~e{~e povezuje s tehnolo{kim determinizmom. Toda o tem, ali je bil
45
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
Marx tehnolo{ki determinist, ni enotnega mnenja. Na to opozarja Bruce Bimber v besedilu Karl Marx in trije obrazi tehnolo{kega determinizma (1990). Kajti koncept tehnolo{kega determinizma je izmikajo~, saj ga mnogi avtorji uporabljajo pri razli~nih interpretacijah odnosov med tehnologijo in razli~nim vidiki ~lovekovega delovanja (Bimber, 1990: 333). Njegov spekter lahko sega od pozitivisti~nega opisovanja avtonomnosti tehnologije do tehnologije kot dominantnega faktorja dru`benih sprememb. V tem konceptu je bistvena beseda determinizem, ki predpostavlja, da je vse, kar obstaja, podrejeno vzro~nosti, kavzalnosti (Sruk, 1980: 63). To pomeni, da je zavrnjena vsaka mo`nost svobodne izbire posameznih dru`benih akterjev. Tako vse interpretacije tehnolo{kega determinizma poudarjajo odlo~ilen pomen tehnologije pri dru`benih spremembah, razlikujejo pa se pri razlaganju tega, zakaj in kako je tehnologija tako vplivna. Natan~no pojmovanje tehnolo{kega determinizma pomeni, da so: vse dru`bene in kulturne spremembe odvisne od tehnolo{kih sprememb; in da so vse tehnolo{ke spremembe neodvisne od dru`benih in kulturnih sprememb (Chant, 1989: 48). Tehnolo{ke spremembe naj bi torej izhajale iz logi~nega zaporedja inherentno tehnolo{kih zakonov. Izhajajo~ iz tak{nega pojmovanja tehnolo{kega determinizma lahko ugotovimo, da je Marx res postavil tehnologijo, bolj kot kdorkoli do takrat, v sredi{~e dru`bene teorije. Pri njegovem razumevanju tehnologije je pomembno zlasti to, da je poudarjal njeno dru`beno naravo, saj njen pomen izhaja iz ekonomske dejavnosti. Tehnologija pa je bila zanj zlasti sredstvo v boju med dru`benimi razredi. Marx tako pokaè na dru`beno izoblikovanost tehnologije, se pravi na njeno dialekti~no vpetost v obstoje~o dru`bo, s ~imer implicitno zavrne takrat prevladujo~e pozitivisti~no razumevanje tehnologije. Kot njegovo dedi{~ino moramo zato sprejeti zlasti zavra~anje nevtralnosti tehnologije. Tehnologija je dru`beno usmerjena, in sicer v skladu z dolo~enimi nameni. Ron Westrum v knjigi Tehnologija & dru`ba ugotavlja, da iz Marxovega preu~evanja tehnologije izhajajo naslednja temeljna vpra{anja: Kdo izoblikuje tehnologijo, za kak{en namen je bila razvita in kdo jo nadzira? (Westrum, 1991: 42). Vpra{anji, ki sta v nadaljnjem preu~evanju sociologije tehnologije dobili centralno mesto. êprav je bil Marx mnogo bolj optimisti~en glede znanstvenih in tehnolo{kih potencialov dru`be kot mnogi kritiki dana{nje jedrske in informacijske dobe, ga ne moremo ozna~iti za tehnolo{kega, prej za ekonomskega determinista. Prav tehni~no branje Marxa, kot temu pravi Colin Chant v knjigi Znanost, tehnologija in vsakdanje ìvljenje 18701950 (1989), je v marsi~em vodilo k mistifikaciji znanosti in tehnologije, ki kot tandem postajata najmo~nej{i instrument razredne dominacije v razvitem kapitalizmu (Chant, 1989: 52).
46
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Bolj kot kdorkoli pa tehnolo{ki determinizem utele{a ameri{ki sociolog William F. Ogburn, ki je po Marxu pravzaprav prvi resno preu~eval tehnologijo. Tehnologija je bila zanj neodvisna od mi{ljenja in delovanja posameznikov ter dru`benih namenov. Pomeni nevtralno materialno kulturo, ki je aktivni element v dru`benih spremembah. Dru`ba pa je pri tem le adaptivna, se pravi, da se tehnologiji pasivno prilagaja, ali pa tudi ne, na primer ob kulturnem zaostajanju (cultural lag). Tehnolo{ka evolucija je tako vpeta v {ir{o kulturno evolucijo. To je dokazoval s preu~evanjem dru`bene dinamike izumov. Pred njim so izume razumeli kot ob~asne dogodke herojskih izumiteljev. Ogburn pa je pokazal, da so izumi oziroma invencije konstantni, so torej rezultat majhnih sprememb, pri ~emer nobena od njih ne pomeni ostrega preloma s prej{njo materialno kulturo. Invencija je rezultat kombinacije è obstoje~ih in znanih elementov kulture v skladu z oblikovno zamislijo novega elementa. Posamezniki so pri tem prav tako pomembni kot dru`beno okolje. Na primer, parni stroj je bil neodvisno izumljen na razli~nih krajih v pribli`no istem ~asu. To pomeni, da izum ni izolirano dejanje posameznika, saj je vpet v procese akumulacije, raz{irjanja in urejanja tehnolo{kega znanja posameznih dru`b. To je bil zanj dovolj jasen dokaz kontinuirane tehnolo{ke evolucije, kjer posamezen izum pomeni nujen naslednji korak. Ogburn namre~ trdi, da je podoben odstotek ljudi s superiornimi sposobnostmi iznajditeljev mo~ najti v vsaki dru`bi. Tako kakor raste populacija v dru`bi, tako proporcionalno raste tudi {tevilo potencialnih iznajditeljev. ê se ti iznajditelji rodijo v dru`bi z razvito materialno kulturo in tehni~nim izobraèvanjem, potem se bo {tevilo iznajdb gotovo pove~alo. Ve~je {tevilo akumuliranih iznajdb pove~a stopnjo nadaljnjih iznajdb, kajti {tevilo elementov za kombinacijo je ve~je. Materialni razvoj je zato za Ogburna neizogiben (razvoj tehnologije je zato mogo~e statisti~no meriti in napovedovati) in kot tak{en ne sproà moralnih odlo~itev. Na primer, ko je bila izumljena televizija, je zanj postala njena uporaba naravna. Sicer pa se je Ogburn ukvarjal tudi z dru`benimi vplivi tehnologije. Ugotovil je, da ima posamezna invencija mnogo u~inkov, ki se v zaporedju hitro raz{irjajo. Vzrok invencije in njen dru`beni u~inek sta pogosto medsebojno prepletena procesa. V Ogburnovo {olo ameri{ke sociologije tehnologije {tejemo tudi Seana C. Gilfillana in Bernharda J. Sterna. Prvi se je na sofisticiran na~in ukvarjal z izumi kot po~asi razvijajo~im se logi~nim razvojem. Zanikal je revolucionarna odkritja tehnologij ter na primeru izuma ladje pokazal njeno stoletno evolucijsko pot od plavajo~ega hloda do moderne motorne ladje. V nasprotju z Ogburnom in Gilfillanom, ki znotraj tehnolo{kega determinizma razvijata konsenzualno sociologijo tehnologije (Westrum, 1991: 59), pa se Stern, kljub privzemanju Ogburnovega temeljnega
47
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
postulata o pomembnosti materialne kulture, opira na Marxovo konfliktno teorijo. Stern se je osredoto~il na raziskovanje institucij, ki upravljajo tehnologijo. Trdil je, da razvoj novih tehnologij najpogosteje zavra~ajo mo~ni ekonomski interesi (npr. vloga financerjev), ki so zanj pomembnej{i kot Ogburnova kultura. Po Sternovem gledanju je napredek tehnologije dolgoro~no mogo~e res neizogiben, kratkoro~no pa mo~ne institucije krmarijo dru`bo po eni ali po drugi poti. Tehnolo{ki razvoj torej ni avtomati~en, temve~ je rezultanta funkcij razli~nih dru`benih akterjev, ki investirajo vanj. Ni dovolj le izumiti tehnologijo, temve~ jo je potrebno tudi razviti. To pa zahteva denar, ki ga nadzirajo velike in mo~ne institucije. David Dickson na primer pravi, da mit tehnolo{ke nevtralnosti legitimira dru`beno funkcijo tehnologije tako, da jo prikazuje izven politi~nih bojev. Zanj je namre~ vsaka aplikacija abstraktnega znanja na neko prakti~no nalogo è politi~no determiniran proces. Zato je tudi celoten proces tehnolo{kih inovacij politi~no obarvan. V proces so vpleteni tako cilji kot sredstva (Dicksons, 1986). Ravno to, namre~ lo~evanje ciljev in sredstev oziroma ~lovekovih vrednot na eni strani in instrumentalne tehnike na drugi strani, naredi tehnologijo nevtralno in kot tak{no primerno za tehnolo{ko deterministi~no razumevanje. Pod vplivom tehni~nega branja Marxa najdemo dolo~ene zvrsti tehnolo{kega determinizma tudi pri drugih, sociolo{ko pomembnih preu~evalcih tehnologije. Zlasti vplivno je bilo delo francoskega sociologa Jacques Ellula Tehnolo{ka dru`ba, kjer je definiral tehnologijo oziroma tehniko (technique) kot celoto racionalnih metod s popolno u~inkovitostjo na vseh podro~jih ~lovekove dejavnosti (Ellul, 1965: 1). Za Ellula tehnika dominira nad dru`benim, politi~nim in ekonomskim ìvljenjem, kolikor ta podro~ja sprejemajo logi~ne cilje in u~inkovitost delovanja. Znanost, kot oblika dru`benega delovanja, je zato le poseben vidik tehnike. Tehnika je tako avtonomna glede na ekonomijo in politiko, saj je njen razvoj neodvisen od dru`benih razmer, ~eprav ni nujno, da dru`ba vedno reflektira tehniko. Podobna stali{~a najdemo tudi pri branju G. A. Cohena, ki trdi, da tehnologija funkcionira kot neodvisen dejavnik zgodovine, da torej kulturne in dru`bene spremembe izhajajo iz tehnologije (Cohen, 1978). Robert Heilbroner pa na primer dokazuje, da tehnolo{ki razvoj zagotavlja evolucijsko pot, po kateri mora vsaka dru`ba (Heilbroner, 1961). Tudi zanj je tehnologija temeljni dejavnik dru`benih sprememb. O avtonomnosti tehnologije glede na dru`bene spremembe pi{e tudi Langdon Winner. Toda, tehnologija je izven na{ega nadzora (technology-out-of-control), iz ~esar sledijo nenamerne dru`bene posledice in dru`bena negotovost (Winner, 1977).
48
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
3. Ideologija tehnolo{kega razvoja Neodvisno od Marxovega in Ogburnovega branja je tehnologija tudi dejansko, se pravi empiri~no postajala inkarnirana instrumentalna racionalnost, ki je vse probleme, bodisi naravne, dru`bene ali kulturne, videla kot tehni~ne probleme, ki so racionalno razre{ljivi z akumuliranim objektivnim znanjem v vrednotno nevtralni obliki. Tehnolo{ko re{evanje tehni~nih problemov je bilo naj~e{~e povezano s pove~ano dru`beno in ekonomsko produktivnostjo. Tehnologija je per se dobra stvar. Tako se po Chantu sre~amo s specifi~no povezanostjo tehnologije in ideologije. Tehnologija povzro~a nara{~anje ideologije v vsakdanjem ìvljenju; ideologija pa sluì opravi~evanju ali legitimnosti tehnologije (Chant, 1989: 30). Gre za ideolo{ki vpliv tehnologije in hkrati za ideolo{ko legitimnost tehnologije. Nekateri kritiki ta pojav imenujejo ameri{ka ideologija (Wilson, 1977), ki je v dvajsetem stoletju postal tudi evropsko dominanten pogled na tehnologijo. Po mnenju Debressona ima tehnolo{ki napredek v 20. stoletju podobno vlogo, kot jo je imelo zlato v 15. in 16. stoletju. Zlato je bilo namre~ v merkantilnem gospodarstvu vir bogastva. V industrijskem gospodarstvu pa Adam Smith poudarja, da je neomajna produkcija dobrin {e ve~ji vir bogastva. Dominanten kredo laisser-faire pa je danes zamenjano z laisserinventure (Debresson, 1987: 159). Ob pove~evanju dru`bene vloge in mo~i tehnologije se tehnolo{ki determinizem ponovno reaktivira ob njegovi navidezni kritiki v frankfurtski kriti~ni teoriji, ki ob problematiziranju tradicionalnih filozofskih predpostavk zahodnoevropske kulture sku{a izoblikovati nov pogled na krizo sodobnega evropskega uma in s tem evropske usode nasploh. Ost njihovega mi{ljenja je v radikalni kritiki civilizacije in njenega uma. Tako Max Horkheimer in Theodor W. Adorno v procesih civilizacije vidita predvsem proces razsvetljenstva, ki je ljudem odvzel strah pred naravnimi silami in jih postavil za gospodarje narave (HorkheimerAdorno, 1981). Razum je tisti, ki je premagal praznoverje in pri~el zapovedovati nad naravo, in sicer tako, da je obvladal njo in ljudi. Tehnika je bistvo tega vedenja (okrepil S.S.). Ne meri na pojme in podobe, ne na sre~o vpogleda, temve~ na metodo, izkori{~anje drugih, kapital (Horkheimer-Adorno, 1981: 116). Herbert Marcuse gre tu {e dlje. Zanj tehnika ni nekaj nevtralnega, temve~ je zgodovinsko-dru`beni projekt. Sodobno znanost in tehniko obtoì, da je reakcionarna, ker pomaga vzdrèvati obstoje~i dru`beni red. V imenu racionalnosti, ki je inherentna institucionaliziranemu znanstveno-tehni~nemu razvoju, se {iri prikrita politi~na vladavina, kot gospostvo nad naravo in dru`bo. Tehnika je torej instrument kapitalisti~ne dominacije. Sam pojem tehni~nega uma je tako zanj è ideologija. Ne samo uporaba tehnike, temve~ è sama
49
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
tehnika je gospostvo (vladanje nad naravo in nad ljudmi), metodi~no, znanstveno, prera~unano in ra~unano gospostvo. Dolo~eni cilji in interesi gospostva niso naknadno in od zunaj vsiljeni tehniki ti pridejo vanjo è pri konstrukciji tehni~nega aparata; tehnika je vedno zgodovinsko-dru`beni projekt; v njej je projektirano to, kar neka dru`ba in interesi, ki v njej vladajo, nameravajo narediti z ljudmi in stvarmi (Marcuse, 1965; v Habermas, 1986: 54). To pomeni, da tehni~na racionalnost brani, ne pa ukinja legitimnost vladavine obstoje~ih dru`benih odnosov in da si emancipacije dru`be ne moremo zamisliti brez revolucioniranja same znanosti in tehnologije. Na tej to~ki, namre~ pri vpra{anju, ali tehnika lahko pomeni sredstvo za doseganje racionalnej{e in svobodnej{e dru`bene ureditve ali pa je tehnika prepreka za njeno emancipacijo, je druga~nega mi{ljenja Jurgen Habermas. Namesto Marcusejeve demonske vloge znanosti in tehnologije, ki jo je potrebno revolucionirati, postavi Habermas novo osnovo za kritiko instrumentalnega uma, in sicer tako, da zavaruje um. Pri tem Habermas ne govori samo o tehniki, temve~, kot pravi è v naslovu svojega klju~nega besedila, o znanosti in tehniki kot ideologiji oziroma o znanstveni tehniki v poznem kapitalizmu (Habermas, 1986: 72). Filozofiji subjektivno centriranega uma, ki vsa svoja spoznanja izvaja na temelju paradigme spoznavnega subjekta, postavlja alternativo komunikativnega uma oziroma intersubjektivnosti. Dosedanji paradigmi proizvajanja postavi nasproti paradigmo sporazumevanja. Njeno bistvo je v tem, da so dru`beni akterji v delovanju usmerjeni k sporazumevanju, da se torej v odnosih s svetom vedejo refleksivno. Jezik tako postane svojevrstno koordinirano delovanje, ki med akterji vzpostavlja intersubjektivnost. Od tod izhaja nova, optimisti~nej{a perspektiva moderne znanosti in tehnologije. Kriti~no zavrne Marcusejev koncept nove znanosti in nove tehnike ter se zavzame za druga~en, netehni~en odnos do narave, kjer narava ne bo predmet izkori{~anja, temve~ bo enakovreden partner v interakciji. To naj bi pomenilo predvsem spremembo v strukturi delovanja, in sicer iz racionalno smotrnega delovanja naj bi pre{li na simbolno posredovane interakcije. Ker znanost in tehnika ne moreta sami iz sebe proizvesti tak{nih odnosov, je potrebno dolo~eno dru`beno delovanje. To seveda {e ne pomeni, da je razvoj proizvajalnih sil za dru`beno emancipacijo irelevanten, temve~ da sta predvsem z racionalizacijo dru`benih norm, ki naj ne bi zagotavljale zgolj u~inkovitost in produktivnost, mo`ni nadaljnja emancipacija in progresivna individualizacija. Habermas je namre~ preve~ naivno videl realizacijo teh norm v {tudentskih uporih leta 1968, kot spreminjanje dru`bene zavesti v okviru Marxovega modela dru`bene nadstavbe.
50
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
4. Tehnolo{ke spremembe med kontinuiteto in diskontinuiteto Mit tehnolo{kega determinizma in tehnolo{ke nevtralnosti se je pri~el ru{iti hkrati z biolo{kim evolucionisti~nim razumevanjem tehnolo{kih sprememb. [tevilne zgodovinske in sociolo{ke primerjalne empiri~ne {tudije tehnolo{kega razvoja v razli~nih dru`bah dokazujejo, da tehnolo{ke spremembe nimajo nobene lastne logike ali gonilne sile. Tako postaja jasno, da posameznih tehnolo{kih sprememb ne moremo razumeti povsem neodvisno od drugih tehnolo{kih sprememb ter zlasti ne od netehnolo{kih faktorjev. Tako je, na primer, Lewis Mumford dokazal, da se je Marx zmotil, ker je postavil sredstva materialne proizvodnje v neposredno funkcijo ~lovekovega razvoja, in da je bil ~lovekov odhod iz ìvalskega sveta ter njegov razvoj odvisen izklju~no od njegovih sposobnosti izdelovanja in uporabe orodja. V izgradnji orodij ni bilo ni~ edinstveno ~love{kega, vse dokler niso postala modificirana z lingvisti~nimi simboli, estetskimi zamislimi in dru`beno posredovanim znanjem... Tehnika izdelovanja orodja pravzaprav ni ni~ drugega kot del biotehnike: ~lovekove popolne opremljenosti za ìvljenje (Mumford, 1986: 79). Opirajo~ se na knjigo J. Huizinga Homo Ludens, Mumford ponuja ogromno primerov, da bi dokazal, da je bolj kot delo oblikovala ~lovekovo kulturo igra. Torej ne roke, temve~ mo`gani. Mo`gani pa niso mogli biti samo proizvod roke, ker jih lahko najdemo è pri dobro razvitih {tirino`nih ìvalih, ki nimajo prostih prstov na ekstremitetah. Slabosti biolo{kih analogij so postale o~itne tudi drugje. Ena najpomembnej{ih je po Debressonu reduciranje zgodovine tehnologije na enostavne kronolo{ke dogodke (Debresson, 1987: 156), kjer za~etna ideja determinira kon~ni rezultat. Opisovanje kumulativno kontinuiranega tehnolo{kega razvoja, kjer noben tehni~ni izdelek ni enkraten in ~isto nov, temve~ je rezultat predhodnih izdelkov, zanemarja pomembne velike spremembe in prelome v smereh njenega razvoja, ki naj~e{~e nastajajo v posameznih kriznih obdobjih. To je sproìlo vpra{anje diskontinuitete tehnolo{kega razvoja, ki izhaja iz predpostavke o ~lovekovi pomembnosti pri (iz)oblikovanju posameznih tehnolo{kih dogodkov. Naj~e{~e pa je vezan na herojske izumitelje, kot na primer na Thomasa A. Edisona, Henryja Forda, brata Wright itd., katerih delo naj bi bilo zgolj rezultat njihove osebne genialnosti, ni~ pa naj ne bi dolgovali preteklosti in sedanjosti. Teorije o diskontinuiranem razvoju tehnologij se v glavnem opirajo na Kuhnov koncept revolucionarne narave znanstvenih sprememb; {e zlasti v okviru linearno-posledi~nega razumevanja razmerja med znanostjo in tehnologijo, kjer mora vsaka revolucionarna znanstvena sprememba (è po definiciji) sproìti tudi
51
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
revolucionarne tehnolo{ke spremembe. Tako je po vzoru Kuhnove Strukture znanstvenih revolucij Edward W. Constant napisal knjigo Izvori turboreakcijske revolucije (1980), v kateri je dokazoval diskontinuiteto med turboreakcijskim motorjem, kot najpomembnej{im letalskim izumom po drugi svetovni vojni, in med propelersko-batnim motorjem. Constant je bil prepri~an, da gre v tem primeru res za revolucijo, saj se turboreakcijski motor v vseh pogledih radikalno razlo~uje od prej{njega motorja. Razvil se je na osnovi najsodobnej{ih znanstvenih teorij o aerodinamiki in v povsem novi skupini strokovnjakov, ki ni pripadala prej{njim skupnostim razvijalcev letalskih strojev. Basalla se s Constantovo argumentacijo ne strinja. Ugotavlja namre~, da turboreakcijski motor ni stroj brez predhodnikov, saj pripada dvesto let stari tradiciji, ki zajema vodne turbine, vodne turbinske tla~ilke, parne turbine... Na ravni tehni~nega izdelka gre zato za kontinuiteto, ki jo Basalla razkriva tudi v drugih primerih navidezne diskontinuitete. Izvore diskontinuiranega interpretiranja tehnolo{kega razvoja Basalla i{~e zlasti v zakrivanju ali nepoznavanju prave zgodovine tehni~nih izdelkov, v nacionalisti~no romanti~nem povzdigovanju posameznih iznajditeljev, v patentnih sistemih modernih dru`b, ki posamezno iznajdbo personificirajo v iznajditelju, ki ga finan~no nagradijo, ter v konfuzni interpretaciji tehnologije in njenih dru`benih in ekonomskih razse`nostih. Tako se, na primer, angle{ka industrijska revolucija poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja naj~e{~e razlaga kot posledica pomembnih tehnolo{kih iznajdb, ki so se nato {irile v industrijo. Moderni frazi druge in tretje industrijske revolucije pomenita isto, namre~ uvajanje elektronike in ra~unalni{tva v industrijo. V bistvu pa je pri industrijski revoluciji {lo za ve~je spremembe v dru`bi, oziroma v strukturi srednjega razreda, ki jih je prinesla tehnologija. V spremenjenem na~inu ìvljenja ve~ine Angleèv je takrat verjetno res {lo za revolucijo, toda glede strojev tega ne bi mogli trditi. Basalla dokaè, da je parni stroj rezultat evolucijskih sprememb znotraj tehnologije same (Basalla, 1988: 5761). Prevrati v dru`beni in ekonomski sferi so tako pogosto interpretirani napa~no, kot pomembne revolucionarne spremembe v tehnologiji (Basalla, 1988: 62). Se pravi ~isto tehnolo{ko deterministi~no. Za Basallo so torej tehnolo{ke spremembe evolucionisti~ne, saj bolj ali manj sledijo kontinuiranemu razvoju. Toda njegova teorija, sam ji pravi moderna teorija tehnolo{ke evolucije, se bistveno razlikuje od klasi~ne biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije, saj ne izhaja iz analogije med organsko in mehani~no evolucijo. Termin evolucija uporablja zgolj kot produktivno metaforo. Moja teorija tehnolo{ke evolucije upo{teva prav tako velike spremembe, ki so ~esto zdruène z imeni iznajditeljev, kot tudi majhne spremembe, ki se dogajajo skozi dalj{e obdobje. Zato
52
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
sprejemam obdobja hitrih tehnolo{kih sprememb in obdobja relativne stabilnosti (Basalla, 1988: 25). Ali kot pravi Fernand Braudel v knjigi Strukture vsakdanjega ìvljenja: mogo~e in nemogo~e (1988): Tehnika je vse: silovito, pa tudi potrpe`ljivo in enoli~no vplivanje ljudi na zunanji svet; nagle spremembe, ki jih malce prehitro imenujemo revolucije (revolucija smodnika, plovbe po odprtem morju, tiskarstva, mlinov na vodo in veter, prvih strojev), pa tudi po~asne izbolj{ave postopkov in orodij ter naposled ne{teti gibi, ki gotovo nimajo novatorskega pomena... (Braudel, 1988: 95). Za razliko od klasi~ne biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije se Bassalova teorija vrti okoli {tirih analitskih konceptov: raznovrstnost, kontinuiteta, novost in selekcija. Raznovrstnost lahko razloìmo kot rezultat tehnolo{ke evolucije, ker tehni~ni izdelki kontinuirano obstajajo; novosti (tehni~nih izdelkov op. S.S.) so integralni del narejenega sveta, kjer selekcijski proces dolo~a izbiro novih izdelkov kot reproduciranja in dodajanja è obstoje~i zalogi narejenih stvari (Basalla, prav tam). Kot vire novosti Basalla navaja ~lovekovo imaginacijo, dru`benoekonomske in kulturne sile, raz{irjanje tehnologije in napredovanje znanosti. In ker je tehni~nih inovacij vedno ve~, kot jih lahko dru`ba izkoristi, Basalla navaja tudi klju~ne selekcijske procese, ki se izvajajo v skladu z dru`benimi vrednotami, njenimi potrebami in s tem, kar dru`ba razume s pojmom dobro ìvljenje. Ko je Lewis Mumford v knjigi Mit o stroju (1986) oporekal tezi o civilizaciji kot rezultatu tehnolo{kih sprememb, je pokazal, da je osnovni izum civilizacije hierarhi~na dru`bena struktura. S to protitezo dokazuje, da se je celoten tehni~ni razvoj prepletal s psihosocialnimi transformacijami. [e ve~, gre za teorijo, po kateri naj bi dru`bena organizacija pomenila glavno gonilno silo tehni~nih sprememb (Mumford, 1986: 197198). Civilizacija je bila namre~ è od vsega za~etka usmerjena na stroj... in ...mehaniziranje ~loveka se je zgodilo è davno pred mehaniziranjem njegovih proizvodnih sredstev, in to v precej starej{i ureditvi rituala (Mumford, 1986: 199 in 222). Ritual je namre~ zahteval strogo (samo)disciplino in spodbujal kulturo in ustvarjalnost. Mo~ tak{nega nevidnega stroja, ki se je kasneje transformirala v avtoritarno mo~, je anticipiral samo stroj, ki pa je tudi terjal mo~no institucionalno kontrolo. Prav zaradi tega se po Mumfordovem dokazovanju tehni~ni in dru`beni elementi civilizacije pojavijo skorajda isto~asno (Mumford, 1986: 199). Potencialne tehni~ne re{itve so obi~ajno res predhodne razvoju razli~nih dru`benotehni~nih sistemov oziroma tehnologij. Na primer, agrokulturne tehnike niso nastale z agrokulturno revolucijo pribli`no 6.000 let pr.n.{t., ~eprav so se z njo uveljavile, temve~ è davno prej. [ele ko so se takratne nomadske civilizacije zaradi razli~nih razlogov odlo~ile, da se bodo prostorsko ustalile,
53
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
so agrokulturne tehnike postale njihova dejanska praksa (Debresson, 1987: 27). Kljub temu, da je osnovni izvor tehni~nih iznajdb v èljah, pa so imeli v daljni zgodovini le vladarji, oziroma njihov kult, podprti z (astronomsko) znanostjo in religioznimi sankcijami, tisto sposobnost, da so naredili in usmerjali megastroj oziroma tehnologijo. Mumford je potrditev tega na{el è v najzgodnej{em obdobju velikih egip~anskih piramid, kot najpopolnej{em primeru tehni~ne umetnosti vseh ~asov in kultur. Kjerkoli se je pojavila institucija kraljevanja, se je z njo pojavil tudi neviden stroj... To velja tako za Mezopotamijo, Indijo, Kitajsko, Yucatan in Peru, kot tudi za Egipt (Mumford, 1986: 224). Samo manj{ina oziroma kraljeva boànska mo~ je lahko spreminjala ve~ino ljudi v mehanske predmete. To pa je lahko naredila le s pravim na~inom mobilizacije velikega {tevila ljudi in s strogo koordinacijo njihovega dela v prostoru in ~asu, za to~no vnaprej dolo~en, jasno zami{ljen in prera~unan smoter. Za delovanje tak{ne tehnologije je bila potrebna popolna kontrola v smislu zanesljive organizacije (tajnega) znanja, razgrajene strukture zapovedovanja in izvr{evanja ukazov ter verski zanos. Prvo je zagotavljala duhov{~ina, drugo birokracija, tretje pa kralji kot poosebljeno boànstvo. In kjerkoli je bila tak{na tehnologija vzpostavljena, je pove~ala koli~ino energije in opravila delo v do tedaj nezamisljivih razmerah. S sposobnostjo koncentracije mehani~nih sil se je pojavila nova dru`bena dinamika, ki je bistveno presegala rutino takratnih va{kih kultur. Ker so bili prvi kolektivni stroji oziroma tehnologije sestavljeni iz izklju~no ~love{kih delov, so bili prav tako krhki in ranljivi kot njihove teolo{ko-magijske koncepcije. Zaradi tega so skozi ~lovekovo najzgodnej{o zgodovino ~esto propadali. Vendar pa ni propadel tudi njihov arhe-tip. Namre~, vojska je prena{ala standardni model mega-stroja od kulture do kulture (Mumford, 1986: 224). Organizacijski strukturi vojske in tehnologije sta v na~elu enaki, ugotavlja Mumford. Na njunem na~elu mora biti neki um s to~no dolo~enim ciljem, ki z metodo prena{anja ukazov in absolutno pokor{~ino vseh organizacijskih delov doseè cilj. V kolektivni organizacijski naravi vojske in tehnologije tako ne obstaja niti posamezen vojak niti delavec. Med armado vojakov in armado delavcev ni nobene razlike, kakor tudi ne med prekletstvom vojne in prekletstvom rudnikov in tovarn. Iz tak{ne arhetipske narave tehnologije Mumford posname {e dve bistveni lastnosti; prvi~, negativen, prisilen in ~esto uni~ujo~ vidik tehnologij in drugi~, njen pozitiven, ìvljenjski in konstruktiven vidik. êprav na za~etku civilizacije obstajata {e dve vrsti tehnologij: demokratska ali razpr{ena (obrtno delo skromnega obsega) ter totalitarna ali centralizirana (delo postane prekletstvo), Mumford ugotavlja, da se je z razvojem civilizacije
54
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
logi~no razvijala prav slednja, ki {e potencira svojo destruktivno plat. In ~eprav so za razliko od prvih strojev kot naprav za izkori{~anje dela moderni stroji naprave za zmanj{evanje dela, ni ni~ nenavadnega, da avtoritarna industrijska in voja{ka tehnika postaneta temeljni steber civilizacijskega razvoja. Pri tem je potrebno {e posebej poudariti Mumfordov dokaz o adekvatnosti mega-stroja v primernih okoli{~inah (okrepil S.S.) (Mumford, 1986: 266). Prvi mega-stroji oziroma tehnologije pri izgradnji egip~anskih piramid ali velikega kitajskega zidu so lahko uspeli le v nekaterih bogatih poljedelskih podro~jih z velikim {tevilom prebivalstva in razvito urbano kulturo. Drugje se ne bi in se tudi niso uspeli razviti. To pomeni, kot na primer ugotavlja tudi Debresson, da je bistvo tehnologije dru`beni namen (okrepil S.S.), za katerega je le-ta narejena (Debresson, 1987: 13). Iz tak{nega sociolo{kega zornega kota zato la`je razumemo, zakaj so bili, na primer, tehnolo{ki dose`ki starega sveta ve~ji na podro~ju statike in ne dinamike; v civilni gradnji, ne pa v strojegradnji, v zgradbah in ne v strojih, in {e zlasti na podro~ju umetnosti, ne pa na ekonomskem podro~ju. Iz dana{nje perspektive so bile zato vse prej{nje kulture neinventivne. Sprva je podro~je invencije ìvelo v umetnosti. Estetska invencija pa je imela prav tako veliko vlogo kot prakti~ne potrebe. Gledano iz estetike in simbolike pa je tudi dana{nja kultura neinventivna. Skratka, tehnika ni nikoli sama, vedno je v dru`bi. Ali kot pravi Braudel: Najprej je inventio in {ele precej kasneje uporaba (usurpatio), ko dru`ba doseè èleno stopnjo sprejemljivosti. Na primer kosa. V 14. stoletju, po epidemijah, ki so zdesetkale Zahod, je postal Schnitter Tod, smrt, oboroèna s koso, vseobsegajo~a podoba. Toda s koso so tedaj kosili zgolj travo na travniku in je bila le redko orodje ànjca. Steble so rezali bolj ali manj visoko s srpom, nepoko{eno strni{~e prepustili ~redam in za steljo uporabljali gozdno listje in vejevje. Navzlic neznanskemu pritisku mest in skr~enju zasejanih polj v Evropi je kosa, ki so jo obtoèvali, da razsipava zrnje, postala obi~ajna {ele na za~etku 19. stoletja. [ele tedaj sta potreba po hitrej{em napredku in mo`nost vsaj majhnega zapravljanja zrnja zagotovili prednostno raz{iritev tega hitrega orodja (Braudel, 1988: 97). In {e sto in sto drugih primerov bi lahko povedalo isto. Vse velike novosti novega veka, od topovskega smodnika, proizvodnje stekla, tiskanja, ure, plovbe po odprtem morju, parnega stroja itd., bi nam razkrile podobno zgodbo. Glavna tehni~na invencija je namre~ vedno dru`bena. Vse te tehnolo{ke spremembe se torej niso zgodile samo zaradi posameznih iznajdb. V ozadju so tako morali biti nujni dru`beni pogoji, od finan~nih resursov do podjetnih posameznikov in zagotovljenega dobi~ka. Zgodovinsko gledano so tehnolo{ke spremembe povzro~ali tisti, ki so obvladovali
55
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
preseèk ekonomske produkcije. Pa tudi {tevilo ljudi, ki je lahko prispevalo k ustvarjanju tehni~nih izbir, je bilo v zgodovini razli~no, odvisno od posameznega dru`benega oziroma politi~nega sistema. Na primer, v suènjski dru`beni ureditvi je bila mo~ uvajanja tehni~nih sprememb koncentrirana v majhnih skupinah lastnikov su`njev. V srednjem veku lahko center novega tehni~nega oblikovanja lociramo v samostane, fevdalne gradove in mesta. Tekmovalne tehni~ne opcije so bile o~itne tudi med razli~nimi dru`benimi skupinami; v zgodnjem obdobju kapitalizma zlasti med cehi. Medtem ko so kmetje uporabljali ro~ni mlin za izdelovanje moke, so samostani in vi{je plemstvo è uporabljali vodni mlin. Zato Debresson tudi meni, da stopnja nakopi~ene ekonomske in politi~ne mo~i v dru`bi dolo~a tudi stopnjo uporabe tehni~nih izborov (Debresson, 1987: 15). Posamezne dru`bene skupine namre~ obi~ajno promovirajo tisto tehnologijo, ki podpira in raz{irja tak{no dru`beno organizacijo, ki jim omogo~a dobi~ek. Tehnologija tako manifestira èljo po mo~i, kajti posamezni tehnolo{ki sistemi so natan~no izbran instrument za tak{no ali druga~no reguliranje medsebojnih odnosov v posamezni dru`bi. Zato je tehnologija tudi predmet razli~nih dru`benih in ekonomskih konfliktov. Pravica do izbiranja posameznih tehnologij pa je pomemben vir dru`bene mo~i.
5. Od hierarhi~nega k interakcijskemu razmerju med znanostjo in tehnologijo Kritika biolo{ke teorije tehnolo{ke evolucije in tehnolo{kega determinizma ter nevtralnosti, kot bistvene lastnosti internalisti~nega preu~evanja tehnologije, se je prenesla tudi na linearno-posledi~no oziroma hierarhi~no razumevanje razmerja med znanostjo kot znanjem in tehnologijo kot tehni~nimi artefakti, kjer je znanost kontekst tehnologije oziroma je tehnologija aplicirana znanost. O tem, da sodobna znanost funkcionira na tehni~en na~in, se pravi kot empiri~no-raziskovalna dejavnost, ki se spozna na to, kako svet obvladovati, nadzorovati in razpolagati, seveda ni in ne more biti nobenega dvoma. Vendar je to tako le v novove{ki kulturi, kjer tehni~ni kulturni kod vzpostavlja klju~ne mehanizme dru`bene in ne le znanstvene proizvodnje smisla. Toda kot pravi Tine Hribar v besedilu Znanost-raziskovanje-znanost: Znanost kot znanost ni zgolj raziskovanje... Medtem ko se raziskovanje povezuje z metodologijo in se navezuje na tehnologijo (ta se razteza od strojne tehnologije prek genetskega inèniringa do socialne tehnologije in umetne inteligence), tako da tvori gonilno silo civilizacijskega razvoja, znanost kot teorija vzpostavlja
56
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
kulturo (Hribar, 1991B: 79). A kako naj se znanost kot znanost empiri~no razlo~uje od znanosti kot raziskovanja, se pravi znanosti kot tehnolgije, ~e se lahko, ali pa tudi ne, spoznanja ~iste znanosti kot znanosti uporabijo tudi kot izhodi{~e uporabne znanosti kot tehnologije oz. znanstvene tehnologije? Kaj pravzaprav dolo~a njun horizont? Vpra{anja, na katerega ni (bilo) zadovoljivih odgovorov. Teh pa ni (bilo) zato, ker je (bila) tehnologija lo~ena od preu~evanja znanosti, kakor tudi od njunega dru`benega konteksta. Vse dokler se namre~ pojavlja znanost kot kontekst tehnologije oziroma tehnologija kot preprosto aplicirana znanost (Hughes, 1988: 9), imamo opraviti z internalisti~nim raziskovalnim pristopom, kjer so prevladujo~e interpretacije znanosti in tehnologije vezane na objektivisti~no epistemologijo, se pravi, na njuno pozitivisti~no razumevanje. Mejo med znanostjo in tehnologijo dolo~ata tak{ni definiciji, kot ju, na primer, John Ziman v knjigi Uvod v {tudije znanosti (1984) povzame takole: Znanost kot proizvajanje znanja zaradi samega sebe in tehnologija kot skupek znanja, ki zadeva prakti~no tehniko (Ziman, 1984: 115). Oziroma znanost kot odkrivanje resnice in tehnologija kot apliciranje resnice (Pinch-Bijker,1987: 19). Odsev tak{nega razumevanja se je empiri~no potrjeval zlasti v znanstveni politiki, kjer lahko zasledimo tak{no definicijo razmerja med temeljno in aplikativno znanostjo: Temeljne raziskave vodijo do novega znanja in tako zagotavljajo znanstveni kapital. Iz njihovih zalog izhaja prakti~na aplikacija znanja (Bush, 1946: 5253, v Hughes, 1991: 20). Znotraj tak{nega interpretativnega modela je klasi~na sociologija znanosti pu{~ala ob strani preu~evanje tehnologije (Spiegel-Rosing, 1977: 19). Zakaj je bilo tako, v è omenjenem besedilu razloì T. Hribar: Problem, ki se je kazal v tem, da teorija kot izhodi{~e raziskovanja ne more biti hkrati v istem odnosu kot rezultat, ste~i{~e raziskovanja, smo re{evali tako, da smo ga razpletli relacijsko (okrepil S.S.), ~e{: to, kar se na kaki ravni, na primer na ravni teoretske fizike, pojavlja kot rezultat, se na drugi ravni raziskovanja uveljavlja kot izhodi{~e (Hribar, 1991: 7). Se pravi kot izhodi{~e tehnologije. Pri tehnologiji naj bi namre~ {lo za linearno posledi~no razmerje, torej za nadaljevanje znanosti. Zato se je njuno relacijsko razumevanje gibalo v krogu znanstveno zasnovane tehnologije (science-based technology) in tehnolo{ko zasnovane znanosti (technology-based science). Tehnologija je torej vedno znanstvena, torej znanstvena tehnologija. Prav zaradi tega tehnologija ni bila v sociologiji znanosti nikoli predmet posebne pozornosti, saj je bila kot nekaj izvedenega iz znanosti vedno drugotnega pomena. V tak{nem intelektualnem okolju se je razvijala sociologija tehnologije, ki je bolj ali manj sledila spoznanjem drugih dru`boslovnih disciplin na tem podro~ju, zlasti filozofiji in
57
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
zgodovini tehnologije. Njena glavna naloga je bila, kot ugotavljata Trevor J. Pinch in Wiebe E. Bijker, razlaga uspe{nih tehni~nih artefaktov. Podobno kot sociolo{ke {tudije znanosti, tudi {tudije tehnologije zanemarjajo preu~evanje tehnolo{kega znanja (Pinch-Bijker, 1987: 24). Zato je njihova analiza asimetri~na in nepopolna. Za sociolo{ko teorijo tehnologije bi le-ta moral biti explanandum, ne pa explanans (Pinch-Bijker, prav tam). Je pa bila zato tehnologija v sredi{~u raziskovalne pozornosti zgodovine tehnologije, ki se je ukvarjala z mestom tehnolo{kih sprememb v zgodovinski perspektivi. Toda, kot ugotavlja Thomas P. Hughes, njihova dela niso analizirala tehnolo{kih sprememb. Ti zgodovinarji so bili pozitivisti in redukcionisti, saj so dejansko ignorirali netehni~ne in neznanstvene dejavnike... V prikazovanju moderne tehnologije, kot primarno aplicirane znanosti in ekonomije, so bili implicitno ali eksplicitno tehnolo{ki deterministi (Hughes, 1991: 78). Tipi~en primer tak{nega razumevanja tehnologije najdemo v zborniku Zgodovina tehnologije (19541958), kjer so dru`beni vidiki tehnologije povsem zanemarjeni. Tehnolo{ki razvoj se dogaja v hermeti~no zaprtem prostoru izumov, inèniringa in znanosti, ki s svojimi rezultati povzro~a dolo~en enosmeren vpliv na dru`bo (social impact) (Singer et al, 19541958). Pri zgodovinskem pristopu k preu~evanju tehnologije predvsem za opisovanje uspe{nega razvoja posameznih tehnologij. Se pravi asimetri~ni fokus analize, podobno kot pri tradicionalni sociologiji znanosti. Tak{na analiza predpostavlja linearno strukturo tehnolo{kega razvoja, ki sugerira, kot pravi Eugene S. Ferguson, da celotna zgodovina tehnolo{kega razvoja sledi urejeno racionalno pot, kot da bi dana{nji svet bil natan~en rezultat neke zavestne odlo~itve pred za~etkom zgodovine (Ferguson, 1974: 19). To hkrati pomeni tudi to, da ni potrebno ni~esar ve~ pojasniti. Tudi ekonomske {tudije tehnologije, zlasti tehnolo{kih inovacij, sledijo podoben linearni model: Temeljna Aplikativna Tehnolo{ki razvoj Razvoj proizvoda Proizvodnja Uporaba
raziskava raziskava
Shema 1: eststopenjski linearno-posledini (op. S. S.) model inovacijskega procesa (Pinch-Bijker, 1987: 23)
V svoj raziskovalni fokus sku{ajo zajeti razli~ne dejavnike, ki vplivajo na uspeh inovacij (na primer obseg raziskav in razvoja, upravljanje, marketing). Zato Edwin T. Layton v znamenitem besedilu Tehnologija kot znanje napade razumevanje tehnologije kot tehnike in tehnologov kot tehnikov (Layton, 1974: 31). Po njegovem prepri~anju tak{en koncept namre~ zanika avtonomno in s tem
58
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
kognitivno dimenzijo tehnologije. ê je namre~ tehnologija zgolj aplicirana znanost, potem to pomeni, da je tehnolo{ko znanje v bistvu identi~no z naravoslovno filozofijo in da je to znanje nastalo po letu 1800, se pravi, ko je tehnologija pri~ela terjati znanstveno vsebino. Logi~na dedukcija teh premis pripelje Laytona do absurdnega sklepa: tehnologija pred letom 1800 ni vsebovala nikakr{nega znanja (Layton, prav tam). Pa tudi {tevilne zgodovinske {tudije tehnologije dokazujejo, da tehnologijo bolj kot materialni artefakti konstituirajo ideje in informacije. Lo~evanje znanja in tehnologije je zato umetno. Povezovanje tehnologije z znanjem ni namre~ ni~ novega. Layton tak{en koncept odkrije è pri Aristotelu, pa tudi pri {tevilnih ameri{kih zgodovinarjih, ki so poudarjali vlogo idej v tehnologiji Sam se pri tem oprime Alexandra Koyreja, ki ne reducira tehnologije na tehniko, ampak nasprotno insistira, da je tehnologija sistem mi{ljenja, ki se kot neodvisen sistem razlo~uje od znanosti... Zato je zanj zgodovina tehnologije nelo~ljivo povezana z intelektualno zgodovino (Layton, 1974: 35). Koyre ne zanika vpliva znanosti na tehnologijo, ki je zanj indirekten. Znanost in tehnologija imata le razli~en na~in mi{ljenja, ki se bistveno razlikujeta. Koyre ozna~i tehnolo{ko mi{ljenje kot zdravo razumsko (Layton, 1974: 36). Bli`je je umetni{kemu kot pa znanstvenemu ali filozofskemu, saj je bolj plasti~no, geometri~no in neverbalno. Koyrejevo razlikovanje med znanostjo in tehnologijo pa izhaja iz Platonovega razlikovanja med episteme (znanje) in techne (umetnost). Gre torej za razlikovanje med vedeti in delati. Glede na Koyrejevo razlo~evanje ima tehnologija svoja neodvisna pravila, ki konstituirajo tehnolo{ke teorije. Tehnolo{ko znanje se sicer transformira pod vplivom znanosti, toda rezultat tega ni preprosta aplikacija znanosti na tehnologijo, temve~ to, ~emur Koyre pravi technologie, kar lahko poslovenimo kot tehnolo{ka znanost. Opirajo~ se na Koyreja, je za Laytona skupni imenovalec tehnologije sposobnost oblikovanja. Oblikovanje (design) je sredi{~ni namen tehnologije, kar jo razlo~uje od znanosti in filozofije. Na tehnologijo lahko gledamo kot na spekter, kjer so na eni strani ideje, na drugi pa tehnike in stvari, njen sredi{~ni pojem pa je oblikovanje (Layton, 1974: 38). Za pravilno razumevanje tehnologije sta torej potrebna oba vidika tehnologije. Tak{no razlo~evanje tehnologije od znanosti rezultira v simetri~nem modelu znanstveno-tehnolo{kih interakcij (Layton, 1974: 40). In ~e Platonovo in Koyrejevo razlo~evanje znanja in umetnosti vodi k stati~nemu modelu, predlaga Layton dinami~en model njunih sprememb, ki izhaja iz spreminjajo~ega se dru`benega konteksta. Nekaj let kasneje Layton zapi{e: Delitev med znanostjo in tehnologijo ni delitev abstraktne funkcije vedenja in delanja. Delitev je dru`bena (Layton, 1977: 209).
59
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
Layton je s spoznanjem kognitivne dimenzije tehnologije, v nasprotju s prevladujo~o fizi~no dimenzijo, priznal intelektualno in epistemolo{ko avtonomnost tehnologije kot sistema znanja, ki je lo~en od znanosti. To pomeni, da ima tehnologija svoje zaloge znanja z njej lastno dinamiko sprememb in razvoja. S tem pa se je zgodila tudi pomembna sprememba v razumevanju odnosa med znanostjo in tehnologijo. Namesto podrejajo~ega odnosa med tehnologijo in znanostjo, kjer nosi prvi implikacije drugega, je prihajalo do spoznanja, da sta znanost in tehnologija medsebojno enakovredni ~lovekovi dejavnosti. Obe podro~ji bi lahko obstajali neodvisno eno od drugega, ~eprav se dejansko prepletata v simbioti~nem odnosu, se pravi, v medsebojno koristni interakciji. Kot pravi Govindan Parayil, je razmerje med znanostjo in tehnologijo postalo dialekti~no. Tehnologija in znanost se medsebojno okori{~ata. Ogromen razvoj v tehnologiji in znanosti, posebno v 20. stoletju, jasno kaè na proces medsebojnega bogatenja (Parayil, 1991: 290). Ali kot pravi Layton: Znanost in tehnologija postaneta medsebojno pome{ani. Moderna tehnologija vklju~uje znanstvenike, ki delajo tehnologijo in tehnologe, ki funkcionirajo kot znanstveniki (Layton, 1977: 210). Pri~ujo~o reorientacijo razumevanja je Barry Barnes analiti~no prikazal s konceptom hierarhi~nega in interaktivnega modela razmerij med znanostjo (Z) in tehnologijo (T): KONCEPT RAZMERIJ MED ZNANOSTJO (Z) IN TEHNOLOGIJO (T) PRIMERJAVA INSTITUCIJ SLABI STARI ÂSI OBLIKA DEJAVNOSTI Z = Odkrivanje Ustvarjanje znanja T = Aplikacija Uporaba znanja Z = Narava T = Znanost Z = Stanju v naravi T = Stanju v znanosti Z = Kreacija/konstrukcija T = Rutina/dedukcija SEDAJ Z = Invencija T = Invencija
GLAVNI VIRI
Z = Obstoje~a znanost T = Obstoje~a tehnologija T = Ni ene glavne zavezanosti Z = Ni ene glavne zavezanosti Z = Kreacija/konstrukcija T = Kreacija/konstrukcija
GLAVNA ZAVEZANOST REZULTATOV OBLIKE KOGNICIJE
60
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
NJUNO RAZMERJE SPLO[NA PODOBA Z ZT Enakopravna interakcija T Hierarhi~na odvisnost GLAVNI POSREDNIK DELOVANJA REZULTATI a. Za razvoj znanja Besede a. Napovedane posledice. T deducira implikacije Z in jim daje fizi~no podobo. Ni vpliva T na Z.
Ljudje a. Ni napovedanih posledic. T prilo`nostno kreativno uporablja Z. Z prilo`nostno kreativno uporablja T. Med T in Z je interakcija. b. Ni lo~enih vpra{anj. Interakcija. c. Z in T sta inventivni, obe sta vklju~eni v evalvacijo. Ni a priori razlogov, zakaj ne bi bilo delovanje T evalvirano z referencami, ki so relevantne za delovanje v Z, ali obratno.
b. Za razvoj sposobnosti in tehnik c. Za evalvacijo znanja in sposobnosti
b. Z lahko svobodno kreativno uporablja T kot vir v raziskovanju. c. Z evalvira odkritja v nespremenjenem kontekstu na neodvisen na~in. T je evalvirana v skladu s svojo sposobnostjo izvajanja implikacij Z. Uspeh T je ustrezen uporabi Z; neuspeh T je nekompetentna uporaba Z.
Shema: Koncepcija razmerja med znanostjo (Z) in tehnologijo (T), (Barnes, 1982: 167)
Barnes pripisuje glavni razlog za vzpostavitev interaktivnega modela tistim intelektualnim gibanjem, ki so pri~ela razumevati znanost in tehnologijo kot posebni obliki kulture, ter tistim, ki so ugotavljali, da znanje nima inherentno logi~nih implikacij. V prvem primeru gre za spoznanje, da se nova znanost ve~inoma razvija iz stare znanosti, ne pa le iz odkritij v naravi, in da se nova tehnologija razvija iz stare tehnologije, ne pa le iz znanstvenih spoznanj. Pinch in Bijker namre~ ugotavljata, da sta znanost in tehnologija dru`beno konstruirani kulturi, katerih meja je stvar dru`benega pogajanja (Pinch-Bijker, 1987). V drugem primeru pa gre za zavra~anje spoznanja, da je tehnologija le rutinsko delovanje, ki znanstvene implikacije deducira in realizira. Gre torej za novo spoznanje, da kognitivno ni bistvene razlike med ustvarjanjem znanstvenih teorij in njihovimi kasnej{imi aplikacijami (Barnes, 1982: 168). [e ve~. Mulkay je, na primer, v knjigi Znanost in sociologija znanja (1979) pokazal napa~nost prevladujo~e teze, po kateri prakti~na u~inkovitost tehnologije kaè na prevladujo~o
61
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
epistemologijo znanosti, kajti tudi napa~na ali delno napa~na teorija se lahko uporabi kot osnova za uspe{no prakti~no aplikacijo. Iz tega sledi, da je resni~nost ali napa~nost znanstvenega spoznanja irelevantna za sociolo{ko analizo tehnologije, kajti znanstveno spoznanje ne more razloìti uspeha tehnologij(e). In da bi uspe{nost tehnologij res lahko razumeli, Barnes predlaga, da interakcijski model razmerij med znanostjo in tehnologijo raz{irimo na druge subkulture, zlasti na njun dru`beni, politi~ni ali ekonomski kontekst. Interakcija znanosti in tehnologije namre~ kaè na obliko ~lovekove dejavnosti, ki se dogaja v nekem dru`benem in zgodovinskem okolju. Toda staro vpra{anje je è, kako sta znanost in tehnologija vstavljeni v dru`bo.
6. Dru`beno konstruiranje tehnologije Sociologija tehnologije se je kot samostojna znanstvena disciplina pravzaprav oblikovala {ele v okviru sodobnih kognitivnih teorij tehnologije in dru`be. Da sociologija tehnologije vznika {ele v tem ~asu, tudi ni naklju~no. Zaradi prevladujo~ih teoreti~nih tokov, kot sta bila zlasti pozitivizem in v okviru njega tehnolo{ki determinizem, ni bilo dru`beno relevantno in zato morda tudi ne intelektualno zanimivo preu~evati dru`benih procesov, delovanj in struktur, ki so povezani s tehnologijo. Ko pa je bilo teoreti~no sprejeto, da dru`beni kontekst mo~no izoblikuje tehnologijo, se je pri~el uveljavljati koncept dru`benega strukturiranja tehnologije (Hughes, 1988: 11). In Layton namesto prevladujo~ega makro pristopa k tovrstnemu preu~evanju predlaga mikro pristop. Potrebujemo razumevanje tehnologije od znotraj, in sicer kot znanje in kot dru`beni sistem... Tehnologijo preve~ pogosto razumemo kot ~rno skrinjo (Layton, 1977: 198). Tehnologija kot ~rna skrinja je postala predmet sociolo{ke preiskave v okviru kognitivnih teorij tehnologije in dru`be. Za razliko od nad-osebnih dru`benih sil in trendov Marxove in Ogburnove {ole so le-te osredoto~ene na akterje v delovanju. Poudarjajo izbire, odlo~itve in strategije posameznikov, skupin in institucij pri razvijanju posameznih tehnologij. Namesto poudarjanja dru`benega vpliva tehnologije se ukvarjajo z dru`benim izoblikovanjem tehnologije. Analiti~no lahko prepoznamo tri tak{ne teorije, ki se na posameznih ravneh razli~no medsebojno prepletajo in dopolnjujejo. Gre za sistemsko teorijo, teorijo mreè in teorijo dru`bene konstrukcije tehnologije. Prehod od hierarhi~nega k interakcijskemu razumevanju tehnologije je v okviru zgodovinskih preu~evanj prvi razvil Thomas P. Hughes. Njegov osnovni pojem je tehnolo{ki ali dru`benotehni~ni sistem kot integrirana mreà ljudi, tehnolo{kega znanja in na~rtov (Hughes, 1991: 22). S tem je postavil koncept
62
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
sistemske teorije, ki vzpostavlja znanost, tehnologijo in dru`bo v razmerje brez{ivnega tkiva (seamless-web systems). To pomeni, da so dihotomne analiti~ne kategorije razumevanja, kot so: tehnologija/znanost, temeljno/aplikativno, interno/eksterno in tehni~no/dru`beno v temelju preseène, saj so v konkretnem interakcijskem razmerju vstavljene ena v drugo. Tak{ne dihotomije so namre~ tuje razvijalcem posameznih tehnologij, ki pri tem niso sami, saj morajo upo{tevati razmerje tehnologij do dru`benih, ekonomskih, politi~nih, znanstvenih in drugih dejavnikov, s katerimi so si v medsebojnem sistemskem razmerju. Sistemsko naravo ve~ine tehnolo{kih aktivnosti je Hughes ilustriral z Edisonovim primerom. Njegov razvojni problem je bil hkrati ekonomski (kako priskrbeti elektri~no razsvetljavo po konkuren~ni ceni v primerjavi s plinom), politi~en (kako prepri~ati politike, da bodo dovolili razvoj elektri~nega sistema), tehni~en (kako dose~i, da se pri prenosu energije ne bo zmanj{ala njena mo~) in znanstven (kako odkriti àrni~no nit, ki bo visoko odporna proti segrevanju). ê je torej Edison hotel re{iti probleme, je moral povezati v tehnolo{ki sistem razli~ne elemente, ki so zagotavljali re{itev sistemskega cilja. V besedilu Evolucija velikih tehnolo{kih sistemov (1987) elemente tehnolo{kih oziroma dru`benotehni~nih sistemov razdeli na fizi~ne oziroma tehni~ne artefakte (npr. generatorji, transformatorji, elektri~ne lu~i), organizacije (npr. industrija, trgovina, banke), znanost (npr. knjige, ~lanki, univerzitetni u~itelji, raziskovalni programi) in zakonodajo (npr. zakoni, pravilniki). Pri tem je postavil tudi vzorec njihove evolucije (invencija, razvoj, inovacija, transfer, rast, konkuren~nost in stabiliziranje), ki ni linearno posledi~na, saj se lahko dogaja tudi v druga~nem zaporedju. Klju~no je, da Hughes obravnava tehnologijo in ljudi skupaj. Druga~e od Marxa in tudi Ogburna izhaja iz eksplicitne predpostavke, da tehnologija ne more delovati brez ljudi. In ker so sistemski razvijalci identificirani kot dru`beni akterji, so zato tudi tehni~ni artefakti dru`beno konstruirani. Ena od bistvenih zna~ilnosti sistemskih razvijalcev, J. Law jim pravi heterogeni inèniring (Law, 1987), je namre~ sposobnost, da konstruirajo ali prisilno vzpostavijo enotnost v razli~nosti, centralizacijo v pluralnosti in koherentnost v kaosu. Te konstrukcije pogosto hkrati pomenijo tudi dekonstrukcijo alternativnih sistemov. Zaradi doseganja sistemskega cilja so razmerja med deli sistema podvrèna medsebojni odvisnosti in centralno hierarhi~ni kontroli. Na podobnem stali{~u je tudi teorija dru`bene konstrukcije tehnologije, ki neposredno izhaja iz empiri~nega programa relativizma v sodobni sociologiji znanstvenega spoznanja. Njena protagonista Wiebe Bijker in Trevor Pinch v besedilu Dru`bena konstrukcija faktov in artefaktov (1987) pokaèta na uspe{en prenos konceptualnih in metodolo{kih vpra{anj in re{itev iz sociologije znanosti na sociologijo tehnologije. Podobno kot
63
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
znanstveno spoznanje je namre~ tudi tehnologija grajena na procesih dru`bene konstrukcije, se pravi na pogajanjih med razli~nimi dru`benimi interesi. Opirajo~ se na evolucijsko epistemologijo Toulmina in Campbella, opisujeta razvojne procese tehni~nih artefaktov kot spremembo variacije in selekcije (Bijker-Pinch, 1987: 28). Ta se v nasprotju s prevladujo~im linearnim modelom tehnolo{kega razvoja kaè v ve~smernem modelu tehnologije, katerega klju~ni kriterij je dru`bena mo~. Mreà zainteresiranih strank, ki tvori tehnolo{ki okvir, namre~ odlo~a, kaj je pomembno pri posameznem tehnolo{kem na~rtu ali sistemu in kako naj se le-ta razvija. Brez zainteresirane dru`bene mreè se namre~ ne more razviti nobena tehnologija. Glede na njuno teorijo je tehnologija dru`beno konstruirana, kar pomeni, da je njena narava determinirana z mreò zainteresiranih strani v dru`bi. Tehnologija se preprosto ne zgodi kar tako, temve~ je v dru`benem procesu izbrana, da privede do dolo~enega rezultata. Invencija novih tehnologij je kot individualna kreacija namre~ è dru`beni proces. Ne le od posameznika, odvisna je zlasti od dru`benega konteksta, od zahtev in interesov dru`be ter è od obstoje~ega znanja in ve{~in. Pomen dru`bene pogojenosti kreiranja tehnologij pa postane {e ve~ji, ~e upo{tevamo, da je potrebno invencije preko zapletenih dru`benih mehanizmov transformirati v dru`beno priznane in zaèljene inovacije ter le-te preko trga vpeljati v vsakdanje ìvljenje. Tehnologija tako ne lebdi prosto v dru`bi, temve~ je vdelana v posameznih dru`benih odnosih, skupinah in institucijah, ki jo kreirajo, dizajnirajo, sponzorirajo, proizvajajo, promovirajo, distribuirajo in regulirajo. Skratka, tehnologije izoblikujejo tiste dru`bene institucije, ki so odgovorne za njeno upravljanje in koristnost njenega delovanja. To so naj~e{~e tisti, ki razpolagajo s precej{njo ekonomsko, pa tudi s politi~no mo~jo. Med tehnologijami in tistimi dru`benimi institucijami, ki jih podpirajo, je mo~no medsebojno prepletanje. Tehnologije namre~ za svoje delovanje potrebujejo zavezni{tvo v institucijah, institucije pa za svoj obstoj potrebujejo kontinuiteto tehnologije, ki z njihovo pomo~jo sploh lahko funkcionirajo. Spremembe teh institucij zato pomenijo tudi spremembo tehnologije, kakor tudi tehnolo{ke spremembe povzro~ijo spremembe dru`benih institucij ter struktur in odnosov v dru`bi. Prav zato prihaja ob poskusih uvajanja druga~nih in novih tehnologij do tolik{nih institucionalnih odporov, konfliktov in neuspehov. Teorijo akter-mreà pa so razvili francoski sociologi Michel Callon, Bruno Latour in John Law. Njihova centralna ideja je, da se dru`benotehni~ni sistemi, se pravi tehnologija, razvijajo v povezovanju heterogenih elementov, ki sku{ajo drug drugemu vsiliti in prodati svojo konceptualno shemo. Ustaljene kategorije, kot so znanost, tehnologija, ekonomija, politika itd., Callon abstrahira v splo{en pojem akterjev. Akterji tako pomenijo heterogene entitete,
64
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ki za razliko od tradicionalnih akterjev sociologije vklju~ujejo tudi nepersonalne komponente; tako raziskovalce, inènirje, uporabnike kot tudi elektrone, akumulatorje ipd. Le-ti so v mre`ni interakciji, skozi katero ustvarjajo sebi koherenten svet. Mreò je Callon posku{al razumeti s pomo~jo filozofije Michela Serresa, in sicer z njegovo centralno kategorijo prevajanje (La traduction). Prevajanje je tako mehanizem in strategija, skozi katero akter kdorkoli je è identificira druge akterje ali elemente in jih vzpostavi v medsebojen odnos. Vsak akter izgrajuje okoli sebe univerzum kompleksnih in spreminjajo~ih mre` z razli~nimi elementi, ki jih sku{a medsebojno povezati in jih napraviti odvisne od sebe (Callon, 1983: 17). Pri akterjevem konstituiranju mreè Callon poudarja akterjevo sposobnost gradnje in hkrati redefiniranja è izgrajenega. Zato nastopajo teàve pri stabiliziranju mreè, kajti akterji v mreì so v nenehnem procesu transformiranja in ustvarjanja novih kombinacij s starimi entitetami. [tevilne mreè zato tudi propadejo. Callon je prepri~an, da lahko s tak{nim konceptom opi{emo vso heterogenost in kompleksnost tovrstne dru`bene dinamike oziroma dru`be v nastajanju (society in the making). Lahko ga apliciramo na celoten proces, saj akterji obsegajo in opisujejo ne le zavezni{tva in interakcije, ki se zgodijo v dolo~enem obdobju, temve~ tudi vse spremembe in razvoj, ki temu sledi (Callon, 1987: 100). Obi~ajno se namre~ misli, pravi Callon, da so na za~etku inovacijskih procesov problemi zgolj tehni~ni, v kasnej{em procesu pa da pridobijo pomembnost tudi dru`beni, ekonomski, politi~ni in tudi kulturni elementi. Njegova teorija pokaè, da ni tako. Kognitivne teorije tehnologije in dru`be so tako vzpostavile nov jezik in nove koncepte za prikaz novega razumevanja tehnolo{kih sprememb. Le-teh ne razumejo kot vnaprej dolo~en proces, ki se odvija po naravni trajektoriji od temeljnih do aplikativnih raziskav, razvoja, marketinga in proizvodnje, temve~ kot rezultat dinami~nega neravnovesja heterogenosti in kontingen~nosti. Uveljavljanje in stabiliziranje tehnologije je zato mo`no razumeti le, ~e posamezne tehni~ne izdelke postavimo v interakcijsko razmerje s {ir{imi netehni~nimi, se pravi dru`benimi dejavniki. Pri razvoju tehnologije gre za heterogenost dru`benih in tehni~nih razmerij. Nobeno od njiju ni privilegirano. Kot to kaèjo {tevilne empiri~ne {tudije, ni nikakr{ne osnove za razlo~evanje med svetom tehnologije in svetom dru`be. Tehnologije so dru`beno izoblikovane, oziroma tehnologija je dru`bena. Na{e tehnologije zrcalijo na{o dru`bo. Reproducirajo in utele{ajo kompleksno kombinacijo profesionalnih, tehni~nih, ekonomskih in politi~nih dejavnikov (Bijker-Law, 1992: 3).
Dr. Stojan Sor~an, sociolog znanosti, svetovalec vlade na ministrstvu za znanost in tehnologijo
65
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Stojan Sor~an
LITERATURA: BARNES, B. (1982): The Science-Technology Relationship: A Model and a Query, Social Studies of Science, zv. 12, str. 16672. BASSALA, G. (1989): The Evolution of Technology, Cambridge University Press, Sydney. BIJKER, W. E., HUGHES, T., PINCH, T. (1987): The Social Construction of Technological System, Cambridge, MIT Press. BIJKER, W. E., LAW, J. (1992): Shaping Technology/Building Society, The MIT Press, Massachusetts, London. BIMBER, B. (1990): Karl Marx and the Three Faces of Technological Determinism, Social Studies of Science, {t. 2. BRAUDEL, F. (1988): Strukture vsakdanjega ìvljenja, Studia Humanitatis, Ljubljana. BURGER, H. (1979): Filozofija tehnike, Naprijed, Zagreb. CHANT, C. (1989): Science, Technology and Everyday life 18701950, London in New York. DEBRESSON, C. (1987): Understanding Technological Change, Montreal. DICKSONS, D. (1986): Technology and the construction of social reality, v: LEVIDOW, L. (ur.): Radical Science Essays, Free Association Books. ELLUL, J. (1965): The Technological Society, Jonathan Cape. HABERMAS, J. (1986): Tehnika i znanost kao ideologija, [kolska knjiga, Zagreb. HORKHEIMER, M., ADORNO, T. W. (1981): Pojem razsvetljenstva, v: Kriti~na teorija dru`be, Mladinska knjiga, Ljubljana. HRIBAR, T. (1991): Znanost-raziskovanje-znanost, Raziskovalec, {t. 1, Ljubljana. HUGHES, T. (1988): The Seamless Web: Technology, Science, et cetera, et cetera, v: BRIAN, E., (ur.): Technology and Social Process, Edinburg University Press. HUGHES, T. (1991): From Deterministic Dynamos to Seamless-Web Systems, v: SLADOVICH, H. E. (ur.): Engineering as Social Enterprise, National Academy Press, Washington. JARY, D.&J. (1991): Dictionary of Sociology, Harper Collins Publishers, Glasgow. LAYTON, E. (1974): Technology as Knowledge, Technology and Culture, zv. 15, {t. 1. MUMFORD, L. (1986): Mit o ma{ini, Grafi~ki zavod Hrvatske, Zagreb. PARAYIL, G. (1991): Technological Knowledge and Technological Change, Technology in Society, zv. 13, {t. 3. PINCH, T., BIJKER, W. (1987): The social construction of facts and artifacts, v: BIJKER, W., HUGHES, T., PINCH, T. (ur.): The Social Construction of Technology Systems: New Directions in the Sociology and History of Technology, Mass.: MIT Press. SINGER, C., HOLMYARD, E.J., HALL, A., WILLIAMS, T. (195458): A History of Technology, Oxford University Press, New York. SPIEGEL-ROSING, I. (1977): Science, Technology and Society, Sage, London California. SRUK, V. (1980): Filozofsko izrazje in repertorij, Pomurska zalo`ba, Murska Sobota. VINCENTI, W. (1984): Technological knowledge without science, Technology and Culture, zv. 25. WESTRUM, R. (1991): Technologies & Society, Wadsworth Publishing Company, Belmont, California. WILSONS, H. T. (1977): The American Ideology: Science, Technology, and Organization as Modes of Rationality in Advanced Industrial Societies, Routledge & Kega Paul. WINNER, L. (1977): Autonomous Technology: Technics-out-of-control as a Theme in Political Though, MIT Press. ZIMAN, J. (1984): An Introduction to science studies, Cambridge University Press.
66
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
Laboratoriji so zamenjali parlament: politika, znanost in razvojne opcije prihodnosti
V razvitih industrijskih dràvah se je konec sedemdesetih let kon~ala epoha, v kateri se zaklju~ujeta dva zgodovinska procesa. Politika se je po eni strani borila proti notranjim mejam z ekspanzijo socialne dràve, po drugi pa so se mo`nosti za socialne spremembe zna{le v rokah znanosti, tehnologije in raziskovanja. Tako je ob institucionalni stabilnosti in nespremenjenih zakonih organizirana mo~ socialnega spreminjanja pre{la s podro~ja politike v subpolitiko. Razmi{ljanje o prihodnosti in oblikovanje dru`be se je temu ustrezno za~elo seliti iz parlamenta v raziskovalno-industrijske laboratorije. O idejah o alternativni dru`bi se ni ve~ razpravljalo v parlamentu ob razpravah pri sprejemanju novih zakonov, pa~ pa ob razpravah o aplikacijah mikroelektronike, genske tehnologije, in informacijskih medijev. Politi~ne utopije, kolikor jih je bilo, so bile le {e spekulacije o stranskih u~inkih novih tehnologij in zato niso mogle biti druga~ne kot negativne (katastrofi~ne) utopije. Strukturiranje nove prihodnosti je za~elo potekati indirektno in neprepoznavno v raziskovalnih laboratorijih in v pisarnah izvr{ilnih organov, ne pa v parlamentu ali v politi~nih strankah. Vsi drugi celo najodgovornej{i in najbolje obve{~eni ljudje v politiki in znanosti bolj ali manj ìvijo od drobtinic informacij, ki padejo z miz na~rtovalcev tehnolo{ke subpolitike. Raziskovalni laboratoriji in mened`ment v prihodnost usmerjenih industrij so pod masko normalnosti dejansko postali revolucionarne celice. Tukaj se strukture nove dru`be implementirajo z zahtevo po realizaciji
67
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
1
Najbolj jasno se to pokaè tam in takrat, ko stranski u~inki napredka po obsegu in formi postanejo epohalna socialna sprememba. V teh primerih postane povsem transparentna prava narava napredka v vsej svoji grozljivi podobi. Ta politi~na opcija ima ve~insko podporo tako v politiki in znanosti kot tudi v javni sferi. Pod njo izginjajo razlike v zapriseènih politi~nih pogledih in pozicijah in celo izginjajo nacionalne meje. Pod to opcijo se podpisuje veliko solidnih in uglednih ustanov. Morebitno nasprotovanje in oporekanje tem predpostavkam je ozna~eno kot nezasli{ana ignoranca ali kot mazohisti~no samouni~evanje.
ultimativnih ciljev napredka in znanja, ki so zunaj dosega parlamentarnega sistema. Tako pa ni zato, ker bi èleli nasprotovati parlamentarnemu sistemu, pa~ pa preprosto zato, ker je ignoriran. Nepolitika, ki jo udejanjajo neokonservativisti~ne politi~ne sile in ki nimajo niti zavesti o razvoju niti vpliva nanj, ima od sredine osemdesetih let odlo~ilno vlogo v politiki zahodnih demokracij. Politika postaja javno financirana agencija, ki propagira son~ne strani razvoja, ga pa ne pozna in nanj ne more aktivno vplivati. Politiki sku{ajo s svojim ravnanjem obraniti status quo, dejansko pa s tem pospe{ujejo transformacijo v alternativno dru`bo, ki je niti ne slutijo, hkrati pa krivijo kulturno agitacijo, ~e{ da sistemati~no spodbuja strah pred prihodnostjo. Na drugi strani pa poslovneì in znanstveniki, ki se pri svojem vsakodnevnem delu ukvarjajo z na~rti za revolucionarno strmoglavljenje sedanjega socialnega reda, vztrajajo z nedol`nimi obrazi objektivnosti pri tem, da niso odgovorni za ni~, kar prina{ajo njihovi na~rti in odlo~itve. To splo{no nezavestnost utirjenega procesa lahko preseka {ele groze~a nevarnost in tveganje, ki ti~i v njej kot notranji potencial ozave{~anja. Prvi koraki v tej smeri se è kaèjo v izgubi kredibilnosti. Kredibilnosti ne izgubljajo le posamezniki, ki igrajo svoje poklicne vloge, pa~ pa tudi poklicne vloge same1, ki jih igrajo posamezniki. V modernizacijskem procesu zahodnih dru`b je delitev oblasti in mo~i zelo fluidna in se giblje znotraj sive cone politi~nega aran`maja med tremi variantami, ki se med seboj ne izklju~ujejo, kljub temu pa ima ena hegemonsko pozicijo: 1. nazaj v industrijsko dru`bo, reindustrializacija 2. demokratizacija tehnolo{ke transformacije in 3. diferencirana politika.
Nazaj v industrijsko dru`bo in ugovori Reindustrializacija2 prisega na svoj trezni realizem, ki ga gradi na spoznanju in izku{njah iz zadnjih dvesto let na podro~ju napredka in civilizacije ter njune kritike, katere jedro je zajeto v ocenah ekonomskih razmer in nespremenljivih tr`nih silah3. Zagovorniki te opcije ocenjujejo, da imamo danes opraviti z oìvljanjem antimodernisti~nih gibanj in argumentov, ki so sicer è od vsega za~etka kot senca spremljali industrijski razvoj, toda brez realne mo~i, da bi zavrli industrijski napredek. Temu in trendom nove ekonomske nujnosti brezposelnost ali industrijska konkurenca , ki drasti~no zmanj{ujejo prostor politi~nemu manevriranju, se je ta opcija sposobna uspe{no upreti. Njeno temeljno prepri~anje je, da se bodo stvari naprej odvijale tako, kot so se dosedaj, le da bodo uvedeni {e nekateri
68
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ekolo{ki korekturni ukrepi, o ~emer natan~neje govorijo spoznanja o post-zgodovini in spoznanja o neizogibnosti razvojne poti v smeri industrijske dru`be. Zdi se, da gre celo pojem napredka tej opciji zelo na roke. Na vpra{anje, kaj naj bi storili (vpra{anje, ki si ga postavlja vsaka generacija znova), je odgovor jasen: Zaupati je treba v napredek. Vse bo tako kot do sedaj, samo da bo vse ve~je, hitrej{e in ve~. Scenarij ravnanj in misli, ki ga predvideva omenjena opcija, je povsem jasen: gre za ponovno izdajo izku{enj industrijske dru`be od 19. stoletja dalje, ki se projicirajo na dru`bo 21. stoletja. Tveganja, ki jih proizvaja in povzro~a industrializacija, dejansko za to opcijo niso povsem nova vrsta groènj, pa~ pa so tako kot v preteklosti izzivi za jutri{nji dan mobilizirajo nove znanstvene in tehnolo{ke mo~i, in tako se izdelujejo in postavljajo klini na lestvi napredka. Opciji reindustrializacije ne gre nasprotovati v njenih zahtevah, da je treba odpirati tr`ne mo`nosti na podlagi uveljavljene stare tr`ne logike, in tudi temu ne, da je sedanje nevarnosti {e vedno mogo~e prepu{~ati kasnej{im generacijam v prepri~anju, da bodo v prihodnosti tehni~no re{ljive in obvladljive. Opozoriti pa velja na dve neizpodbitni pomanjkljivosti pri tak{nem razumevanju dru`be: a) zna~aj industrijske dru`be kot polmoderne dru`be b) da kategorije, v katerih razmi{ljajo (modernizacija tradicije), in kategorije, v katerih ìvijo (modernizacija industrijske dru`be), pripadajo dvema razli~nima stoletjema in da se je v tem ~asu svet spremenil kot {e nikoli doslej. Zagovorniki te opcije niso uvideli, da se v modernizaciji to je v konstantnosti inovacij pojavi kvalitativna diskontinuiteta, in Beck (1986) opozarja na morebitne posledice, ki bodo sledile, ~e danes vztrajamo pri miselnosti, ki ustreza za~etku moderne. Ekonomske prioritete imajo v tej opciji osrednje mesto. Njihov imperativ pa prodira tudi v vse druge predmete in probleme (ekonomska kolonizacija). Tako je tudi zaradi pomena, ki se pripisuje zaposlovalni politiki. Tako skonstruiran osnovni interes seveda sili akterje k slepemu sprejemanju investicijskih odlo~itev, ki pa vzpostavlja in ohranja v gibanju tehnolo{ki in zato tudi socialni razvoj in ne terja spoznanja o tem, kam gredo stvari in zakaj ravno tja. Prakti~ni u~inki opredeljene opcije pa so dvosmerni: na polju tehnolo{kih subpolitik se kopi~i potencialna mo~ za strmoglavljenje obstoje~ih socialnih razmerij4, politiko postavlja v vlogo legitimacijskega za{~itnika njej zunanjih odlo~itev, ki pa dru`bo spreminjajo od spodaj navzgor5. S pojavom tveganj in groènj se je spremenil celoten kontekst razmi{ljanj in ravnanj. Za politiko postane javno zagovarjanje ne~esa, o ~emer nih~e nikakor ne more vedeti, kak{ni bodo kon~ni rezultati, zelo delikatno. Nepredvidljiv poloàj je odprt za
R I Z I ^ N A
Marx je sicer potencialno mo~ za strmoglavljenje obstoje~ih socialnih razmerij pripisal proletariatu, neupo{tevajo~ mo`nosti, da bo morda delavski razred lahko pri{el pod za{~ito dràvne oblasti in da bo izpostavljen kritiki neprijetne javnosti in druga~e organiziranim dru`benim silam, kot so delavski sindikati. Vlada v razmerah popolne demokrati~ne mo~i sama prevzame nase omejujo~o vlogo zagovornika napredka in razvoja, ki ga uradno omiljuje, je pa sama povsem v rokah in vedno v negotovosti elementarne mo~i, to je industrije. Ob mnoì~ni brezposelnosti se {e bolj okrepi omejevanje politike zgolj na legitimacijsko vlogo napredka. Bolj ko se ekonomska politika drì svoje usmeritve in bolj ko se stopnjuje mnoì~na brezposelnost, ve~ neomejenih mo`nosti imajo tovarne in manj prostora ostaja vladi, ko ho~e delovati v duhu svoje ekonomske politike. Politika se tako znajde na drse~em pobo~ju samoonemogo~anja.
D R U @ B A
69
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
6
Za to impotenco najdemo ilustrativne primere v polemikah, ki so se v zahodnih dru`bah odvijale v prvi polovici osemdesetih let, o vpeljevanju katalizatorja, o najve~ji dovoljeni hitrosti na avtocestah ali ob zakonodajnih razpravah, ki naj bi zmanj{ala onesnaènje in strupe v hrani, zraku in vodi.
dvome in strahove in velika verjetnost je, da volivci morebitnega spodrsljaja na naslednjih volitvah ne bodo spregledali. Zato se politika trudi, da bi tveganja pri{la pod njeno oziroma vladno jurisdikcijo, in postopoma si celo jemlje pravico intervencije v kontekste, iz katerih tveganja izhajajo, to je v industrijsko proizvodnjo. S tem pa dràva è vstopi na podro~je, ki se mu je prej odpovedala. Ravnanje politike je lahko tudi povsem druga~no. Glede na to, da predhodna odlo~itev determinira naslednjo s tem ostaja opcija sama v sebi konsistentna , pravi Beck, je zelo verjetno, da bo dràva predpostavljala in se delala, da tveganja dejansko sploh ne obstajajo. Tako ostajajo realna tveganja zamol~ana in izrinjena iz odlo~evalnega procesa. Cena, da se ohrani zvestoba do svoje prvotne temeljne predpostavke (tr`nost) in da se ohrani konsistentnost celotne opcije, je lahko zelo visoka, ne bo pa je pla~ala le vladajo~a politi~na elita. V tem kontekstu je razumljivo, sicer pa se zdi paradoksno, da z rastjo ob~utljivosti javnosti za tveganja hkrati raste tudi politi~na potreba po tem, da se raziskovanje te problematike minimalizira. S tak{nim ukrepanjem politika predvideva, da si bo ponovno pridobila jamstvo za svojo legitimno vlogo kot tako. Tveganja kljub vsemu le prodirajo v socialni proces (na primer umiranje gozdov) in zahteve po politi~no ustreznih zdravilih postajajo ~edalje prodornej{e. ê pa postanejo celo tako pomembne, da lahko odlo~ijo na volitvah, pride na dan samopredpisana impotenca politike, ki ovira njeno aktivnost v smeri oblikovanja ustreznega politi~nega zdravila6.
Beckova kritika koncepta reindustrializacije Beck na podlagi tega zaklju~i, da tej opciji ostaja prikrit in nerazpoznaven antagonizem med projektom industrijske dru`be in projektom moderne. Tako kot ni logika stvari (course of things) tako nespremenljiva, kot se pogosto kaè tehnokratom, prav tako tudi alternativa ni v antagonizmu med kapitalizmom in socializmom, kot so domnevali v tem in prej{njem stoletju zagovorniki socializma ali kapitalizma. S tema dvema primerjavama Beck namiguje, da je realne probleme treba pa~ pravilno zapopasti in si postaviti pravo vpra{anje. Morda je bil slepi mar{ v epohi industrijske dru`be nujen, v pogojih rizi~ne dru`be pa bi bila zgodovinsko napa~na presoja poloàja in razvojnih tendenc lahko usodna. Reindustrializacijska strategija, ki posku{a podalj{ati 19. v 21. stoletje, aspekt tveganja, nevarnosti in mo`nosti prehoda v dru`bo tveganja napa~no zapopade in razume. Izvorna napaka te strategije, trdi Beck, je v tem, da je antagonizem med industrijsko
70
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
dru`bo in moderno ostal prikrit in neprepoznan. Rezultat trajne izena~itve razvojnih pogojev moderne v 19. stoletju, ki so povzete v projektu industrijske dru`be, z razvojnim programom moderne sploh prepre~uje tej opciji pogled na to: a) da v centralnih podro~jih projekta industrijske dru`be obstaja bifurkacija, razcep, b) da privrènost izku{njam in maksimam moderne ponuja kontinuiteto in mo`nost za premagovanje omejenosti industrijske dru`be. Zato opcija reindustrializacije ni sposobna: prvi~, da bi z vstopom ènsk na trg dela, z demistifikacijo znanstvene racionalnosti, z izgubo vere v napredek, s spremembami v politi~ni kulturi, ki so se zgodile, in to ne z delovanjem parlamenta, branila zahteve moderne pred bifurkacijami, ki nastajajo v nedrih industrijske dru`be, in drugi~, da bi predlagala ustrezne institucionalne re{itve za tista socialna podro~ja, ki {e niso ustrezno urejena. V tem pogledu ji potenciali, ki jih nosi v sebi, tveganja in nevarnosti in ki jih tako moderna kot industrijska dru`ba sistemati~no osvobajata, ne da bi jih predvidevali in ne da bi ra~unali na zahtevo po racionalnosti, ne pomenijo izziva za kreativno domi{ljijo. S tem pa zapira mo`nost, da bi pri{le na povr{je ~love{ke sposobnosti o zavestnem oblikovanju dru`be in sveta, v katerem ~lovek ìvi. Za pravilno presojo razmer nam {ele pojem tveganja omogo~a vpeljavo nove strukturne diferenciacije med politiko in ekonomijo, ki poteka onstran njunih obstoje~ih institucionalnih meja. Brez pojma tveganja ostane delitveni poloàj med njima prav tako prikrit in neviden, kot so prikriti in nevidni razli~ni interesi posameznih sektorjev in skupin. Ko razmere ocenjujemo skozi prizmo tveganja, ni ve~ mogo~e govoriti o poenotenosti ekonomskih interesov. Vedno dobimo na eni strani tiste, ki nekaj dobijo, in na drugi tiste, ki nekaj izgubijo. Zato pojem tveganja ne prepre~uje, pa~ pa omogo~a politi~ne odlo~itve, in je zato zelo u~inkovit instrument za vodenje in izbiranje smeri ekonomskega razvoja. Glede na to je povsem pravilna in tudi statisti~no dobro podkrepljena ocena, da percepcije tveganja nasprotujejo ekonomskim interesom, toda ne v celoti, le selektivno, in tudi ni nujno, da ekolo{ka alternativa terja nevzdr`no visoke stro{ke. Delitev vlog med ekonomskimi interesi in politiko se s pojmom tveganja dokon~no skristalizira. Naj {e enkrat ponovim, da stranski u~inki tveganj padejo pod okrilje odgovornosti politike in ne biznisa. To pomeni, da biznis ni odgovoren za tisto, kar povzro~i, politika pa je odgovorna za nekaj, nad ~imer nima nobenega nadzora. V tem stanju ohranja politika strukturalno neugoden poloàj: politika nima samo opraviti s svojimi frustracijami (z javnostjo, stro{ki za zdravje ipd.), pa~ pa je tudi
71
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
7
Dosedanja izkustva z nepredvidenimi tveganji nam prepri~ljivo govorijo, kako hitro se lahko ta nenadoma spremenijo v dru`beno tvegane situacije ve~jega obsega. [ele v tak{nih trenutkih je v del javne zavesti prodrlo spoznanje, kako skromno so se obravnavali predvsem politi~ni in tudi tehnoznanstveni skriti potenciali tehnologije. K tej negotovosti je treba pri{teti {e nara{~ajo~o negotovost na podro~jih socialnega ìvljenja: v poklicih, druìni, odnosih med spoloma, zakonu itd., ki zaokroì celoto in omogo~a uvid v dinamizirano socialno razpoloènje in ostrino dru`benih razmer.
nenehno odgovorna za nekaj, kar je vedno te`je opravi~evati, saj sta vzrok in sprememba le-tega zunaj podro~ja njenega neposrednega vplivanja. Tako dolgo, dokler se vzdrùje tak{no stanje med politiko in ekonomijo, obstaja med njima tudi tak{na delitev odgovornosti. Izhod iz kroga samoonemogo~anja politike je v novi opredelitvi odgovornosti za tveganja in za stranske u~inke. Z zakonsko opredelitvijo tveganja politika lahko po eni strani opredeli odgovornosti, po drugi pa se v interesu splo{ne javnosti ustvarijo podro~ja nezakonitih sistemskih pogojev. Po drugi strani pa lahko pridobi tudi vpliv tako, da vztraja pri percepciji mo`nih tveganj in da jih tudi javno razkriva. Razkrivanje morebitnih tveganj ne hromi politi~ne akcije, in zato tudi ni potrebno, da se za vsako ceno s pomo~jo znanosti, ki je konceptualno slepa ali zunanje nadzorovana, prikrivajo è tako vznemirjeni javnosti. [e ve~. Vztrajanje pri opredeljevanju mo`nih tveganj odpira mo`nosti za oblikovanje novih politi~nih opcij, ki omogo~ajo, da se ponovno vzpostavi in okrepi demokrati~en parlamentarni vpliv. Navsezadnje pa zanikanje potencialnih tveganj v nobenem primeru ne odstranijo. Prav nasprotno. ê je bila na zanikanju zgrajena stabilizacijska politika, se lahko kaj hitro zgodi, da se ta sprevrè v svoje nasprotje in postane vzrok vsesplo{ne politi~ne destabilizacije7. Nara{~ajo~e javne ob~utljivosti za tveganja, ki se je krepila z internacionalizacijo demokrati~nih pravic, se ne da ve~ pote{iti z odmikajo~imi se in dolgoro~nimi demonstracijami politi~ne neu~inkovitosti ali le s simboli~nimi operacijami in kozmeti~nimi popravki. Beck travmati~no ocenjuje, da klima nara{~ajo~e javne senzibilnosti in hkratno zanikanje (nere{evanje) stranskih u~inkov vodita politiko v njeno uni~enje in vzpostavitev reìma trde roke. Dru`ba, ki je prilagojena na minimaliziranje problemov, je nepripravljena, ko jo udari {ok prihodnosti (Toffler, 1980). [ok bo pri ljudeh {e bolj intenziviral politi~no apatijo in cinizem, è obstoje~o vrzel med socialno strukturo in politiko (med politi~nimi strankami in volivci) pa samo {e bolj poglobil. Morda se vse skupaj le ne bo ustavilo pri izgubi javnega vpliva na posamezne predstavnike in stranke, pa~ pa se bo izgubil javni vpliv na oblikovanje sistema demokrati~nih pravil sploh. S tem pa bi zagotovo stara koalicija med negotovostjo in radikalizmom ponovno oìvela. @elja po politi~nem voditelju bi znova zlove{~e odjeknila. Hrepenenje po trdi roki bi raslo, dokler bi lahko ljudje okoli sebe opazovali le razpadanje sveta. @elja po redu in gotovosti bi oìvila duhove preteklosti. Stranski u~inki politike, ki ignorira stranske u~inke, grozijo, da uni~ijo politiko sploh. In kljub temu to spoznanje ne izklju~uje
D R U @ B A
72
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
mo`nosti, da postane neki koncept iz preteklosti mo`na razvojna opcija za prihodnost, ~eprav v druga~ni formi.
Demokratizacija tehnoekonomskega razvoja in ugovori Demokratizacija tehnoekonomskega razvoja je model razvoja, ki prisega na tradicijo moderne in na njeno idejo o mo`nosti institucionalne samoomejitve. Od samega za~etka moderne so bile tehnoekonomske inovacije razumljene kot motor permanentnih socialnih sprememb in kot take izklju~ene iz javnih razprav, o katerih bi bile mo`ne demokrati~ne konzultacije, monitoring in nasprotovanje. Tako je bilo zato, ker v inventivnem procesu ni bilo institucionalno zagotovljenih mo`nosti za demokrati~no razpravo. Eno temeljnih nasprotij industrijske dru`be je, da v njej ti~i mo`nost, da se odre~e èlji po znanju, ki jo poganja naprej, in da se odpove racionalnosti, razsvetljenskim principom in napredku8. Smo na stopnji razvoja dru`be, za katero je zna~ilna tako vera v progresivni razvoj kot tudi gro`nja in skepticizem vanj. V tej dvojnosti se dru`ba bolj obra~a stran in proti socialni formi, ki ji je bolj kot kateri koli drugi uspelo uveljaviti znanje in ki je postala sposobna, da zapopade osnovo lastnega razvoja. To je mogo~e prepoznati v doktrinarnih konfliktih, tendencah, da se nekaj ozna~uje za hereti~no, da se ponovno postavljajo grmade za seìganje in da se èlijo na neracionalen na~in re{evati konflikti in izbojevati bitka socialnega razvoja. Tej tendenci se je treba upreti s tem, da se znanost podvrè odlo~evalnemu procesu, in sicer na ustrezen na~in, ki bo javno dostopen, oziroma uvesti je treba demokratizacijo v znanosti. Presku{ene instrumente politi~nega sistema je treba torej prenesti na polje znanosti. Mogo~e je uveljaviti ve~ modelov: od parlamentarnega preverjanja korporativnega tehnolo{kega razvoja do posebnih modernizacijskih parlamentov, v katerih interdisciplinarne skupine strokovnjakov predvidevajo, razvijajo in sprejemajo na~rte, vse do vklju~evanja dràvljanskih skupin v tehnolo{ko na~rtovanje in procese odlo~anja v raziskovalni politiki. Vsem modalitetam demokratizacije tehnoekonomske subpolitike je skupna misel, da je treba pomo`no ali alternativno vlado, ~e na podro~ju znanosti in raziskovanja deluje pomo`na vlada, ki je svobodna pri odlo~itvah o investiranju in raziskovanju, podvre~i parlamentarni odgovornosti oziroma terjati od nje, da legitimira svoje odlo~itve racionalizacijskega procesa pred demokrati~nimi institucijami. Parlamentarizacija: Zagovorniki te opcije v svojih predlogih o demokratizaciji tehnoekonomske subpolitike tiho vztrajajo pri
R I Z I ^ N A
Modernizacija je racionalizacija, ~eprav se v sistemu hkrati dogaja {e nekaj, kar gre prek zavestnega znanja in nadzora.
D R U @ B A
73
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
9
Politi~na in zgodovinska pot tveganja rev{~ine je {la od grenkega zanikanja rev{~ine, prek boja za percepcijo in priznanje rev{~ine, pa do politi~ne in legalne posledice ekspanzije dràve blaginje. Zdi se, da gredo isto pot tudi tehnolo{ka tveganja.
10 Razli~ni zgodovinski primeri tveganj rev{~ine nam govorijo, da se za industrijsko proizvedene primere tveganj nasploh ni treba zatekati k zanikanju kot edini in najprimernej{i strategiji reagiranja. Primeri tveganja so lahko tudi spodbudne okoli{~ine za raz{iritev mo`nosti tako za nove politi~ne akcije kot za oblikovanje zahtev po raz{iritvi demokrati~nih pravic do varstva in za{~ite.
predstavi industrijske dru`be in demokracije 19. stoletja. V tem pogledu se v ni~emer ne lo~ijo od zagovornikov reindustrializacije. Demokracija 19. stoletja predpostavlja centralizacijo, birokratizacijo itd. in kot taka ustreza dolo~eni stopnji zgodovinskega razvoja dru`be. Postane pa vpra{ljiva v trenutku, ko ne ustreza ve~ spremenjenim dru`benim razmeram. Cilji, ki naj bi jih dosegli z demokratizacijo, so povsem jasni in prosojni: treba je prekiniti prakso, da pride do javnih politi~nih razprav {ele potem, ko so odlo~itve o raziskovanjih in investiranju è sprejete. To pomeni, da posledice in organizacijska svoboda delovanja mikroelektronike, jedrske ali genske tehnologije spadajo v parlament, in to preden se sprejmejo temeljne odlo~itve o njihovi aplikaciji. Rezultati uveljavitve te opcije pa ne bi prinesli ni~ drugega kot nove birokratsko parlamentarne ovire pri implementaciji avtomatizacije, tehni~nega znanja in znanstvenega raziskovanja. Socialna dràva: Druga mo`nost za prepre~evanje tveganj pa je nadaljnja ekspanzija socialne dràve, ki svojo argumentacijo utemeljuje s pri~ujo~imi dejstvi tehnolo{kega tveganja in z analogijo tveganj rev{~ine, zna~ilne za 19. stoletje in za prvo polovico 20. stoletja. Obe vrsti tveganj sta stranska u~inka industrializacijskega procesa, ki si sledita z dolo~eno zamudo. Ob dejstvu, da ima druga podobno politi~no pot kot prva9, je mogo~e od tveganja rev{~ine dobiti kak{ne koristne socialne in politi~ne izku{nje za pravilnej{e ravnanje s tehnolo{kimi tveganji10. Z raz{iritvijo funkcij socialne dràve {e na prepre~evanje tehnolo{kih tveganj dobimo pravzaprav ekolo{ko varianto socialne dràve, ki posku{a odgovoriti na dva danes temeljna problema: destrukcijo narave in mnoì~no brezposelnost. Za varstvo in za{~ito narave bi se moral z ustrezno zakonsko regulativo in politi~nimi institucijami oblikovati zavarovalni sistem. Agencije bi morale biti oblikovane in opremljene z ustreznimi normativi tako, da bi se lahko u~inkovito uprle izkori{~anju in destrukciji narave. Ta na~in zavarovanja narave bi moral biti v primerjavi s starim na~inom zavarovanja pred rev{~ino oblikovan tako, da bi ohranjal predvsem zdravje, ki ga ogroàta polucija okolja in hrane. V tem pogledu bi morali nujno spremeniti tudi zakonsko osnovo tako, da ne bi `rtvam poleg njihovih vsakdanjih problemov nalagali {e te`kih bremen dokazovanja. Pri uveljavljanju ekolo{ke variante socialne dràve pa je mogo~e pri~akovati odpor pri privatnih investitorjih in pri aktivistih dru`benih gibanj (iniciatorjih od spodaj), ~eprav ni nujno, da se ovire in omejitve ter stranski problemi, ki so nastajali ob intervencijah za omilitev tveganja rev{~ine, ponovijo tudi v pri varovanju in za{~iti narave. Odpor privatnih investitorjev je mogo~e utemeljiti z objektivnimi razlogi: nara{~ale bi pla~e in druge ugodnosti zaposlenih, tako kot so pri varstvu pred tveganji rev{~ine. Po
D R U @ B A
74
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
drugi strani pa na podjetnost posredno vplivajo tudi splo{na bremena, ki niso vklju~ena v pobude tehnolo{ke politike. Za nekatera podjetja so splo{na bremena stro{ek, drugim pa odpirajo nove trge. Torej bi se tudi v primeru varovanja in za{~ite narave mo`nosti za ekspanzijo in stro{ki neenakomerno porazdelili med sektorje in podjetja. Kak{na bi bila ta porazdelitev, pa bi bilo seveda odvisno od ekolo{ko usmerjene politike. Interesne skupine biznisa bi se zato selektivno razdelile glede na lastno presojo tveganja. Na tej podlagi bi se oblikovale koalicije, ki bi pomagale politikom, da bi s politi~nimi demokrati~nimi akcijami v realnost vna{ali anonimno kreativno mo~ napredka. Pobude od spodaj pa bi bilo mogo~e pri~akovati tam, kjer bi strupi ogroàli ìvljenje ljudi in naravo ali kjer bi bili temelji tradicionalnega dru`benega ìvljenja ali kooperativno delo ogroèni zaradi birokratskih avtomati~nih odredb oziroma ukrepov. V tak{nih okoli{~inah se sistemati~no porajajo pri~akovanja, ki bi se lahko iztekla v ekspanzijo politi~nih demokrati~nih pobud od spodaj. Ekolo{ka varianta socialne dràve ne opravi z dvema pomembnima problemoma, ki sta bila zna~ilna tudi za socialno dràvo: znanstvenim avtoritarizmom in prekomerno birokracijo.
11
Politi~ni nadzorni center so centralni organi odlo~anja, v katere se stekajo vse nadzorne niti dolo~enega politi~nega sistema. ê se kaj dogaja proti temu sistemu ali mimo njega, je to razumljeno kot neuspeh politike, demokracije itd.
Teoretski ugovori Ulricha Becka Beck opozarja {e na eno skupno predpostavko vseh do sedaj opisanih opcij, namre~ da ima industrijska dru`ba vodilni politi~ni nadzorni center, ki pokriva vse njene reprodukcije11. Modernizacija je v teh opcijah razumljena kot avtonomija, diferenciacija in individualizacija. Po drugi strani pa obe opciji i{~eta re{itve za subprocese v recentralizaciji politi~nega sistema, katerega jedro je model parlamentarne demokracije. Beck opozarja, da kritike ne gre usmeriti le v to, da opcija ekolo{ke socialne dràve ohranja temeljne plati birokratskega centralizma in intervencionizma, katerega neèlene strani so zaradi o~itnega javnega zavra~anja è izklju~ili, pa~ pa predvsem v to, da ignorira dejansko stanje, namre~ dejstvo, da dana{nja moderna dru`ba nima nadzornega centra. Vpra{anje, zakaj je pri{lo do tega, da so se avtonomne tendence bolj razmahnile, kot je dopu{~ala samokoordinacija subsistemov ali enot, prav tako pa tudi vpra{anje, zakaj je pri{lo do umanjkanja politi~nega centra ali usmeritve v moderni, sicer lahko naredimo za predmet razpravljanja in premi{ljanja, je pa zelo nevarno, da se znajdemo v slepi ulici. Ugotovitve, da alternative, sproducirane v procesu modernizacije, vodijo v enosmerno ulico anomij, temeljijo na strahu pred spremembami in neznanim, in zato terjajo krepitev
75
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
12 Beck (1986) odkriva, da so zaradi razvoja politi~ne kulture v Nem~iji v zadnjih petindvajsetih letih nastali naslednji modeli: medijska publiciteta, dràvljanske aktivne skupine, protestna gibanja in podobno.
politi~nega nadzornega centra. Mo`no pa je tudi ugotoviti, da se je mogo~e anomiji izogniti z oblikovanjem intermediarne forme vzajemnega nadzorovanja12, ki se izognejo parlamentarnemu centralizmu in ki terjajo parlamentaristi~nemu sistemu podobno obvezno legitimiranje. Ujetost v premise institucionalnih centrov politike seveda ne dovoljuje, da bi nove socialne pojave videli kako druga~e kot nepomembne, insuficientne, neprimerne, nestabilne forme, katerih delovanje je treba prav zaradi tega poriniti na rob neparlamentarne legalnosti. Njihovo vrednotenje se povsem spremeni, ~e se pri analizi opusti premisa nadzornega politi~nega centra in ~e se upo{teva stanje stvari celotnega politi~nega konteksta sodobnih dru`b. V tem primeru novi socialni pojavi, ki so nastali na ozadju obstoje~ih temeljnih pravic in diferencirane subpolitike, dobijo podobo form nastajajo~e eksperimentalne demokracije, saj vpeljujejo nove oblike neposrednega posvetovanja in deljenega nadzorovanja te se odpovedujejo fikciji centraliziranega usmerjanja in celo napredku kot takemu.
Diferencirane politike Opcija, ki zagovarja diferenciranost politike, izhaja iz predpostavke, da ne obstaja ve~ en center politike in da tega ni mogo~e ve~ zanikati. Na~rt prihodnosti politi~nega organiziranja temelji na unbinding of politics, kar pomeni, da obstaja {irok razpon politike (politics), ki gre od glavne usmeritve politik (politics), sekundarnih politik, subpolitik do aliternativnih politik, ki so sicer è nastale v razviti demokraciji in v povsem diferencirani dru`bi. Politika se je na dolo~en na~in generalizirala in je zato ostala brez lastnega centra. Tega se ne da spremeniti niti z zahtevo po demokratizaciji. Prehod izvr{ilne politike v politi~ni proces, s katerim je politika izgubila svojo edinost, svoj koncept in svoj na~in delovanja, in to hkrati, je seveda prilo`nost za àlovanje, je pa tudi prilo`nost za pogled v prihodnost. S prehodom se najavlja drugo obdobje modernizacije, obdobje, ki ga Beck opisuje s konceptom refleksivnosti. Zakon funkcionalne diferenciacije, ki je zna~ilen za prvo obdobje, je bil subvertiran z dediferenciacijami, to je s konflikti tveganja in kooperacije, z moralizacijo produkcije, z diferenciacijo subpolitik itd. S to drugo stopnjo racionalizacije se uvaja tudi princip fleksibilnosti, ki nasprotuje principu centralizacije in birokratizacije, skoncentriranem v rigidnosti socialnih struktur. V rizi~nih razmerah in negotovostih, ki smo jim pri~a, seveda fleksibilnost dobiva pri veljavi.
76
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Fleksibilnosti ustrezno nastajajo tudi nove, ~eprav {e ne dovolj premi{ljene forme nadzorovalnih (monitored) samokoordiniranih subsistemov13 in decentraliziranih akcijskih enot. Izku{nje za bolj prilagodljivo strukturo demokracije je mogo~e najti è v dosedanjih transformacijskih procesih, ki so se za~eli z uvajanjem na~ela delitve oblasti (uveljavljeno v modelu industrijske dru`be) in se nadaljevali z na~elom o svobodi tiska. Kljub razpadanju monopolov v razli~nih sferah tako na primer razpada monopol znanosti nad racionalnostjo, monopol ljudi nad poklicem, monopol zakona nad seksualnostjo in monopol politike (politics) nad politikami (policy)14 , ki so zrasli z industrijsko dru`bo in so bili vgrajeni v njene institucije, pa fasade nedol`ne realnosti vztrajajo in svetovi se ne zru{ijo. Se pa zaradi razli~nih razlogov vztrajno drobijo v ko{~ke. Razpadanje monopolov nosi s sabo tudi veliko tveganj za kontinuiteto udejanjanja koncepta moderne. Zato so v tem pogledu utemeljeni zagovori v smeri prepre~evanja razcepa (bifurkaciji) njenih na~el, kakor se udejanjajo v industrijski dru`bi. Negotovost, ki jo povzro~a razpadanje monopolov, odpira po drugi strani nove mo`nosti za nadaljnjo {iritev polj svobode, enakosti in samoizpolnitve, ki jih obljublja koncept moderne, kar ravno tako izziva ob~utke negotovosti. Ta na~ela so torej usmerjena proti omejitvam, proti funkcionalnim imperativom in fatalizmu napredka, ki so zna~ilni za industrijsko dru`bo. Vztrajanje fasad nedol`ne realnosti in razloge za to, da se svetovi, ki ustrezajo industrijski dru`bi, ne zru{ijo, Beck i{~e v ravnanju posameznikov, ki zaradi razhajanja dogovorjenih in dejanskih vlog, zaradi delitve na notranje in vnanje v posamezniku itd. popa~eno razumejo razvoj in socialne razmere. Igranje vlog kakor da je vgrajeno v industrijsko dru`bo kot na~in ravnanja posameznika, in na {tevilnih podro~jih posamezniki {e vedno igrajo svojo vlogo po besedilu industrijske dru`be, ~eprav ta ne ustreza ve~ socialnim razmeram, v katerih ìvijo. Pa jih kljub temu igrajo zase in za druge. Pri tem vztrajajo kljub zavesti, da se sicer vse odvija povsem druga~e15. Fikcije imajo svoje mesto v funkcionalnem igranju vlog in v strukturi mo~i industrijske dru`be, svoje mesto pa izgubijo v realnosti, za katero je zna~ilna mnoìca nejasnosti, ki so rezultat procesov refleksivne modernizacije. Beck z oìvljanjem è nekoliko pozabljene misli o socialnih protislovjih, ki gredo skozi vsakega posameznika in ki so jih prav zaradi tega sposobni tudi razre{iti, ponovno vra~a posameznikom potencialno mo~ kreatorja socialnih razmerij in s tem nadaljuje miselno tradicijo filozofije prakse in njenih predhodnikov.
13
Bistvene spremembe so se na primer zgodile v ekonomskem sistemu. Tudi tu dose`ki niso ve~ rezultati nevidnih interesov posameznikov in tehni~nih prisil, pa~ pa je tudi to podro~je regulirano z dolo~eno subpolitiko, ki upo{teva vidike socialnih sprememb, ki pa gredo lahko v razli~ne smeri. V tem pogledu se je tehnoekonomska prisila za polucijske emitente (onesnaèvalce) dopolnila {e s pritiskom javnosti tako, da se jim je med prej {tevilnimi mo`nimi re{itvami izbor omejil le na nekatere. Pomo`no vlado je dobila tudi zasebna sfera, ki sicer fizi~no ne obstaja, je pa dejavna in u~inkovito spreminja pogoje ìvljenjskih form, kar je razvidno iz hitrega nara{~anja variant modelov ìvljenja. Teh sprememb pa ji ni uspelo spodbuditi z zakoni in resolucijami, saj je zakonodajni poti odvzeta pravica in tudi mo`nost, da bi tu smela intervenirati. Mo~ pomo`ne vlade na tem podro~ju se skriva v spoznanju posameznika, da v zasebni sferi ni treba slediti tradicionalnim vzorcem zakona in druìne, odnosa med mo{kim in ènsko itd., ki pa je lahko pri{lo {ele potem, ko je imel znanje o splo{ni detradicionalizaciji, oziroma {ele, ko se je odlo~il zanjo. Monopoli so po Beckovi oceni navsezadnje tudi v nasprotju z na~eli, ki so se za~ela uveljavljati s konceptom moderne. Monopol znanosti nad racionalnostjo na primer izklju~uje samoskepticizem,
14
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
77
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
pa tudi profesionalni monopol je v nasprotju z univerzalisti~no zahtevo po enakosti, s katero je moderna sploh stopila na zgodovinski oder itd.
15 Ravnanje kakor da je obvladovalo sceno od 19. do 21. stoletja. Znanstveniki delujejo, kakor da bi imeli v najemu resnico, in morajo to po~eti za zunanji svet, ker je od tega odvisen njihov celoten socialni poloàj. Politiki so primorani {e posebej v ~asu volilnih bojev simulirati mo~ odlo~anja, ki jim ga nalaga sistemsko zgrajen mit o tem, da mo~ odlo~anja poznajo bolje kot kdorkoli drug itd.
Potreba po novi opredelitvi politike Nova opredelitev politike je pogoj, da bi sploh lahko razumeli doseèno stopnjo diferenciacije subpolitike. Razumevanje politike, ki je bila osnova za specializacijo politike v politi~nem sistemu, namre~ tega ne omogo~a iz preprostega razloga: ta opredelitev je generirala proces od znotraj, in zato z njo ne moremo od zunaj zapopasti rezultatov njenega procesa. Prav zato Beck na novo opredeli politiko kot necenter odlo~anja in nato raziskuje pomen te opredelitve. Spra{uje se, katere izgube in dose`ke prina{a unbining of politics politi~ni sferi in mreàm sub- in alternativni politiki, oziroma sku{a opredeliti, kaj sploh obsega. Politike (politics) na noben na~in ne generalizira v smislu {iroko razvejane demokracije. Izhaja namre~ iz zgodovinsko utemeljene zahteve, da mora politika postati kos samoomejevanju. Preden pa na novo opredeli politiko, opravi s fikcijo. Politika ni ve~ edino ali centralno mesto za sprejemanje odlo~itev o aran`majih (na~rtih) politi~ne prihodnosti. Pri volitvah in kampanjah ne gre ve~ za izvolitev vodje naroda, ki potem drì vajeti oblasti in ki je potem odgovoren za vse dobro in slabo, ki se zgodi za ~asa njegove izvolitve. ê bi bilo tako, bi ìveli v diktaturi, ki voli diktatorja, ne pa v demokraciji. Vse ideje centralizacije v politiki so obratnosorazmerne s stopnjo demokratizacije dru`be, pravi Beck. To spoznanje je klju~no, saj dejstvo, da operiramo s fikcijo centralizirane dràvne oblasti, vzpostavlja ozadje, na katero se projicira realna neodvisnost politike, ki se ji pripisuje ve~ja mo~, kot jo dejansko ima. Zato se lahko ob njeni izkazani {ibkosti in neuspehih kaè mo~na roka kot edina korektivna sila, ki dobi mo~ na podlagi rezultatov univerzalnega dràvljanskega uporni{tva, ki pa po svoji naravi terja aktivno sodelovanje in nasprotovanje. Isto velja tudi za drugo stran istega razmerja, torej za razli~na polja subpolitike. Biznis, znanost itd. se ne morejo ve~ sprenevedati, da ne delajo tega, kar delajo, to je, da spreminjajo pogoje socialnega ìvljenja in da z lastnimi sredstvi oblikujejo politiko. Nobenih zadr`kov in utemeljenih razlogov ni, da bi moralo ostati kaj skrito ali pritajeno. In to je zasluga moderne, ki je odprla mo`nosti zavestnih aran`majev in uporabo cele pahlja~e ravnanj. Beck naredi na tem mestu odlo~ilen obrat, ko ugotovi, da se je tam, kjer je vse mogo~e nadzorovati, kjer je vse produkt ~love{kih naporov, vzpostavila doba legitimiranja. Ni ve~ nobenih dominantnih objektivnih pritiskov, razen ~e jih posamezniki dovolijo in ~e jih naredijo, da jim dominirajo. S tem ko Beck zavestnim posameznikom vra~a mo~ kreacije, pa jim ne daje tudi samovolje: ne morejo vsega narediti tako, kot
D R U @ B A
78
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
si èlijo in jim ugaja. Daje jim le mo~, da lahko odvrèjo krinko objektivnih pritiskov in zavestno uravnoteìjo interese, stali{~a in mo`nosti. V tem kontekstu tudi ni ve~ mogo~e dopu{~ati akumuliranih privilegijev, ki ustvarjajo faits accomplis in ki so bili pripeti ali na optimisti~ne obljube napredka ali pa na kozmi~no nespornost (fatalizem). Vse postaja prosojno, ni~ se ne skriva ve~ za ni~imer, ni ve~ razklanosti.
Dr. Andrej A. Luk{i~, zaposlen kot direktor In{tituta za ekologijo, je strokovni javnosti poznan kot raziskovalec dru`benih vidikov ekologije, okoljevarstva, energetike in okolje- in naravovarstvenega mre`ja nevladnih organizacij v Sloveniji.
LITERATURA: AVERCH, HARVEY A.(1985): A strategic Analysis of Science and Technology Policy. Baltimore/London: Johns Hopkins University Press. BECK, ULRICH (1986): Risikogesellschaft. Weg in eine andere Moderne, Frankfurt /M. BRAND, K.W.(1987): Propitivanje paradigme industrijskog razvitka u novim dru{tvenim pokretima, v: Pavlovi}, V.: Obnova utopijskih energija, Beograd. CROZIER, M. J. in drugi (1982): Kriza demokracije i participacije (Izve{taj trilateralnoj komisiji), Zagreb. GLASER, Wilhelm (1972): Soziales und instrumentales Handeln: Probleme der Technologie bei Gehlen und J. Habermas. ISIS, str. 47, 1974. KIRN, ANDREJ (1995): Tveganje kot dru`benovrednotna kategorija, Teorija in praksa, {t. 34, str. 212219. KIRN, ANDREJ (1988): Preobrazba instrumentalnega dela v samoudejstvovanje in uìvanje, Teorija in praksa, {t. 910, str. 12771280. LUK[I^, ANDREJ (1991): Neokonservativizem, magistrska naloga, FDV, Ljubljana. NELKIN, DOROTHY (ur.) (1979): Controversy: Politics of technical decisions. (Sage focus editions, 8.) Beverly HillS, Calif.:Sage. ISIS, {t. 260, str. 73, 1980. NELKIN, DOROTHY, POLLAK, MICHAEL (1979a): Public participation in technological decisions: Realtity or grand illusion, Technology Review, 81 (8): 5564. ISIS, {t. 260, str. 73, 1980. OFFE, CLAUS (1987): Nova dru`bena gibanja: izziv mejam institucionalne politike, DE, Ljubljana. OFFE, CLAUS (1985): Dru`bena mo~ in politi~na oblast, Ljubljana. SIEFERLE, ROLF PETER (1985): Fortschrittsfeinde? Opposition gegen Technik und Industrie von der Romantik bis zur Gegenwart. (Die Sozialvertrglichkeit von Energiesystem, 5.), Mnchen: Beck.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
79
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
Znanstveno-tehnolo{ki razvoj in njegovi riziki
I. Ulrich Beck, Anthony Giddens in Scott Lash so v predgovoru k svojemu skupnem delu, ki se ukvarja s kontroverzami moderne, zapisali, da se z uveljavljanjem ideje refleksivne modernizacije sodobna teoretska sociolo{ka misel dokon~no poslavlja od predstave linearnega nara{~anja dru`bene racionalnosti in kontrole (U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996). êtudi iz razli~nih zornih kotov pojasnjujejo procese modernizacije in racionalizacije, vsi po vrsti odklanjajo predstave, da se spremembe v dru`bi dogajajo na osnovi kumulativne znanstveno-tehnolo{ke rasti. Z oceno uglednih sociolo{kih teoretikov se je najbr` treba strinjati. Tehnokratski koncepti enosmernega dru`beno-ekonomskega razvoja, njegove popolne predvidljivosti in manipulabilnosti, ki izhajajo iz poenostavljenih premis dru`bene tehnizacije in scientizacije, so v pogojih kompleksnih dru`benih strukturah moderne è zdavnaj pokazali svojo nemo~. Racionalna podstat modernih dru`b izgublja zna~aj gotovosti in rutiniranosti. Na mesto tega stopa negotovost. Skupna poanta razmi{ljanj prej omenjenih avtorjev je spoznanje (enako velja tudi za druge mislece moderne (glej npr.: N. Luhmann, 1992; W. Bonss, 1991; J. F. Lyotard, 1984)), da moderne dru`be negotovosti in tveganja, s katerimi se morajo neprestano soo~ati, v glavnem same producirajo. Zgodovinsko izkustvo nas u~i, da se ~love{ka dru`ba ne spreminja samo na osnovi v naprej zastavljenih ciljev,
81
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
1
Po Ulrichu Becku Luhmanov teoretski model funkcionalne dru`bene diferenciacije ni odpovedal samo v zvezi z vpra{anjem dru`bene integracije, ko se pojavi problem, kako umisliti in organizirati delne dru`bene sisteme isto~asno kot funkcionalno avtonomne in medsebojno koordinirane, temve~ tudi v iskanju bolj konkretnih odgovorov na probleme ekolo{ke krize, ki nosijo v sebi velik naboj rizi~nosti in konfliknosti (glej ob{irneje: U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996, str. 47).
temve~ tudi vsega tistega, kar je bilo najprej zunaj njenega vidnega polja in se je {ele kasneje pojavilo kot nekaj nepredvidljivega in nenadejanega. Tveganja, negotovosti, nevarnosti, kakr{en koli è izraz uporabimo, so imanentna lastnost dana{njega znanstveno-tehnolo{kega razvoja. êsa drugega od tistega podro~ja ~lovekove aktivnosti, ki je tako zelo mo~no zavezana noviteti, odmiku od tradicije in izkustva gotovosti, najbr` niti ni pri~akovati. To zna~ilnost modernega znanstveno-tehnolo{kega razvoja je na lapidaren na~in izrazil N. Luhmann: Nih~e ne more zanikati, da znanost vsebuje rizike in nevarnosti. O ciljih raziskovanja se odlo~amo v pogojih, ko ne vemo v naprej, kaj bo iz tega iz{lo (sicer sploh ne bi bilo potrebno za~eti) (N. Luhmann, 1991, str. 217). Z razvojem znanosti in tehnologije se izredno pove~uje riziko celotne dru`be. K temu nedvomno prispeva ekspanzivni in dinami~ni razvoj eksperimentalnih znanosti in velikih tehnologij. Nekateri avtorji za opis omenjene situacije uporabljajo kar metaforo dru`ba kot laboratorij (W. Krohn/J. Weyer, 1990, str. 89), s ~imer ho~ejo poudariti, da znanstveno-tehnolo{ke inovacije vedno bolj uporabljajo dru`bo in naravo v celoti kot polje svojega lastnega eksperimentiranja. Raziskovalni procesi segajo preko institucionalnih meja znanosti, tako da eksperimentalni laboratorij postaja kar cela dru`ba. To je mogo~e lepo opaziti pri razvoju jedrskih in voja{kih tehnologij, pri ukvarjanju s ~loveku {kodljivimi kemikalijami, pri uvajanju novih zdravil itd. V okviru teh procesov se ru{i ustaljena samopodoba znanosti. Ne izginjajo samo meje med temeljnim in uporabnim raziskovanjem, temve~ tudi meje med problemom in re{itvijo problema, pa tudi med znanjem in ne-znanjem. Re{itve problemov so vir vedno novih nevarnosti in z domnevno gotovim vedenjem hkrati nara{~a obmo~je (obseg) neznanja.
II. Sociologi niso povsem enotni, koliko k pove~evanju dru`benih tveganj prispevajo procesi funkcionalne dru`bene diferenciacije. ê bomo na eni strani naleteli na oceno, da teoretske pojasnitve sodobnega ustroja dru`b kot funkcionalno diferenciranih dru`b, naj si bo v Parsonsovi ali Luhmannovi ina~ici, izhajajo iz modela enostavne industrijske dru`bene modernizacije, saj mnogovrstne oblike procesov racionalizacije vedno podrejajo sistemsko specifi~nim ciljnim racionalnostim 1 , je na drugi strani tem teorijam pripisana glavna zasluga za to, da se problem rizika modernih dru`b danes obravnava v kontekstu splo{nej{ih sociolo{kih kategorij dru`benega delovanja in odlo~anja. S tem je ...formuliran sociolo{ki pojem rizika, v
82
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
katerem se restriktivna povezanost med rizikom in tehniko ukinja (E. Becker/P. Wehling, 1993, str. 15). Analiza celotnega Luhmannovega teoretskega opusa pokaè, da je nem{ki sociolog pojem redukcije kompleksnosti (je osrednja kategorija za njegovo pojasnitev delovanja dru`benih delnih sistemov v okolju) dosledno povezoval z nara{~anjem alternativnih izbir sistema (glej ve~ o tem: F. Mali, 1994, str. 107). Za Luhmanna problemski horizont delovanja znanstvenega sistema kot kompleksnega delnega dru`benega sistema ni samo spremenljiv in mnogostranski, temve~ tudi kontingenten in neprera~unljiv. Horizont ni samo {irok, je tudi odprt. Luhmann je zapisal: Kompleksnost pomeni prisilo k selekciji, le-ta pomeni kontingenco in kontingenca je tveganje. Sleherno kompleksno dejansko stanje temelji na selekciji odnosov med svojimi lastnimi elementi, ki jo uporabi, da bi se konstituiralo in ohranilo. Selekcija ume{~a in kvalificira elemente, ~eprav bi bili zanje mogo~i druga~ni odnosi. Ta tudi druga~e je mogo~e ozna~ujemo s polnim terminom kontingenca. Obenem nakazuje tudi mo`nost, da se najugodnej{e oblikovanje ne izvr{i (N. Luhmann, 1985, str. 47). Menim, da se je mogo~e tudi na osnovi prej citirane Luhmannove misli strinjati z zaklju~ki tistih avtorjev, ki pravijo, da obstaja tesna zveza med avtopoeti~nimi, funkcionalno izdiferenciranimi sistemi dru`be in moderno produkcijo rizikov. Ali kot pravi Klaus Peter Japp, eden izmed interpretov Luhmannove sociolo{ke kategorije rizika: V pogojih funkcionalno izdiferenciranih socialnih sistemov je nastop nekega rizika motiviran s {e ve~jim rizikom, ki ga v njem vsebovane mo`nosti ne percipirajo. Riziko è napotuje na rizik. (K. P. Japp, 1990, str. 38) Dejstvo je tudi, da v Luhmannovi teoriji funkcionalne dru`bene diferenciacije vsakokratno sistemsko pogojeno delovanje ni podvrèno kakim splo{no zavezujo~im normam. Ker ni danih kakih apriornih dru`benih oziroma individualnih orientacij, je stopnja kontingentnosti delovanja in nujnost sprejemanja raznovrstnih odlo~itev izredno visoka. ê je v predmodernih dru`bah rizi~nost odlo~anja bila po mo`nosti prikrita ali vsaj samo latentno prisotna ravno zaradi (najve~krat prisilne) zavezanosti moralno-religioznim normam, v modernih, funkcionalno diferenciranih dru`bah ta prikritost (latentnost) v glavnem odpade. Breme kontingentnih odlo~itev in s tem povezanih tveganj mora nositi vsakdo sam. V lu~i predhodnih izvajanj je treba razumeti tudi sistemsko-teoretsko lo~evanje pojma rizika od pojma nevarnosti. êtudi gre tako pri riziku kot pri nevarnosti za mo`nost nastopa {kodljivih posledic, in to z ve~jo ali manj{o verjetnostjo, pa se nana{ata na razli~ne dru`bene situacije. Nevarnost pomeni mo`ni dogodek, ki nastopi (ali ne nastopi) neodvisno od nas. Riziko
83
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
2
Kdor nosi ve~je tveganje v zvezi z uporabo posameznih tehnologij, ni nujno deleèn tudi njenih ve~jih koristi. Celo pri jedrskih centralah, ki pomeniju nevarnost planetarnih razse`nosti, so v primero nesre~ bolj ogroèni ljudje, ki ìvijo v njihovi neposredni bliìni, ~eprav pri uporabi njene energije nimajo prednosti pred drugimi.
vsebuje akt odlo~itve, v okviru katerega zavestno vzamemo v zakup mo`ne {kodljive posledice, vse z namenom, da pridemo do hotenih ciljev. Sociolo{ko gledano gre pri riziku in nevarnosti za razlikovanje dveh razli~nih procesov dru`benega pripisovanja. Niklas Luhmann pravi, da ... je pri nevarnosti nastop {kodljivih posledic pripisan okolju, pri riziku pa lastnemu delovanju oziroma nedelovanju. Znotraj tega temelji prevzem rizika na predo~enju nevarnosti. Moèn je vedno potem, ko se pojavijo tehnologije, ki ponujajo alternative, tako da morebitne {kodljive posledice nastopijo kot rezultat izbora (ali ne izbora) med alternativami (N. Luhmann, 1988, str. 269). êtudi se na tem mestu ne bomo ukvarjali z vpra{anji zgodovinskih izvorov dru`bene zavesti o navzo~nosti rizikov, o dojemanju le-teh v razli~nih civilizacijskih in kulturnih kontekstih (glej ve~ o tem: H. Luebbe, 1993), naj vendarle omenimo, da se je pojem rizika najprej pojavil v zvezi z ladijsko plovbo. Gotthard Bechmann pravi, da se je to zgodilo v 16. stoletju, ko se je pojavila zahteva po zavarovanju tovora, ki so ga prevaàle ladje na rizi~nih plovnih poteh (G. Bechmann, 1990, str. 124). Kot splo{ni dru`beni problem je postal rizik percipiran {ele z za~etkom industrializacije. Takrat se pojavi vrsta nevarnih situacij, ki nastopijo kot posledica samega ~lovekovega delovanja. In kar se zdi z vidika rizi~nosti sodobnega znanstveno-tehnolo{kega razvoja {e bolj pomembno nastopi asimetrija med koristmi in tveganji.2 V tem in {e vrsti drugih dejavnikov je glavni razlog, zakaj vzbuja danes vpra{anje znanstveno-tehnolo{kih rizikov vedno ve~je zanimanje javnosti. Znanstveno-tehnolo{ki razvoj vsebuje vrsto tveganj, ki se v do sedaj zgodovinsko neznanem obsegu in na~inu dotikajo prav vsakega zemljana. To tveganje se {e posebej navezuje na razvoj velikih tehni~nih sistemov. Zanje je zna~ilno, da se pojavljajo na osnovi organiziranih inovacijskih procesov in da se njihov vpliv na strukturo dru`benih odnosov pove~uje zlasti preko povezovanja v kompleksna omre`ja. Producirali so povsem nov tip dru`benih problemov, saj ...so uvedli v difuzni in ohlapno povezani dru`beni svet, ki ga ozna~uje nizka stopnja ireverzibilnosti in visoka stopnja redundance, dejavnike hiperkompleksnosti, nizke stopnje redundance, tako da imajo lahko le-ti v primeru napa~nih odlo~itev katastrofalne posledice za ves svet (J. Halfmann, 1990, str. 13). Razvoj rizi~nih tehnologij vsebuje visoko stopnjo kontingentnosti. Celotni splet vzrokov in posledic, ki vodi k morebitnim dru`beno-ekolo{kim nevarnostim, je preve~ kompleksen, da bi se jih dalo natan~no predvideti in se jim na osnovi to~ne prognoze tudi izogniti. Enostavni postopki kvantifikacije in kalkulacije tu odpovedujejo. Tudi teoretiki moderne so podali vrsto tehtnih argumentov zoper pojem rizika,
D R U @ B A
84
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ki naj bi temeljil na zanesljivih matemati~no-tehni~nih izra~unih (kot da bi bilo mogo~e vse {kodljive posledice natan~no predvideti). Tako na primer tudi za Anthonyja Giddensa tip rizika, ki se pojavlja kot na~in kalkuliranja in vsebuje zanesljive kvantificirane napovedi, pripada svetu, v okviru katerega se ve~ino stvari, vklju~no s prirodnim svetom in tradicionalnimi formami dru`benega ìvljenja, sprejema kot nekaj danega in nespremenljivega. Giddens pravi, da so se zadeve spremenile s pojavom novih problemov, ki so nastopili kot posledica dru`bene podreditve prirodnega sveta (U. Beck, A. Giddens, S. Lash, 1996). Vzemimo primer globalnega segrevanja zemeljske atmosfere. Tu ni mogo~e ve~ ra~unati na ocene tveganj, ki izhajajo iz tak{nih zanesljivih kalkulacij, temve~ samo {e iz vrste scenarijev, katerih plavzibilnost je najve~krat odvisna od zmo`nosti prepri~ati javnost o svojem prav. Za temi scenariji seveda stojijo razli~ne skupine ekspertov, ki vsaka na svoj na~in razlaga svojo resnico. Pojav ekspertov oziroma ekspertnega znanja je tesno povezan s procesi dru`bene diferenciacije in racionalizacije, s procesi birokratizacije dru`benega ìvljenja na eni in dru`bene funkcionalizacije znanosti (znanstveno utemeljevanje javnih odlo~itev) na drugi strani (glej ve~ o tem med drugim: J. Habermas, 1981; R. Muench, 1994). Je pojav modernega sveta, tako kot je to tudi vedno bolj kriti~no javno mnenje glede ekolo{kih rizikov, ki jih nosi s seboj znanstveno-tehnolo{ki razvoj. Kljub temu ugotovitve ekspertov bolj kot kdajkoli prej izgubljajo zaupanje v javnosti. ê se je znotraj razli~nih ravni dru`bene komunikacije odnos med javnostjo (laiki) in eksperti v prvi vrsti oblikoval na predpostavki posedovanja obsega informacij, kar je nenazadnje tudi posledica dejstva, da dandanes posameznik celo vrsto na novo nastalih tveganj znanstveno-tehnolo{kega razvoja, ki jim je sicer izpostavljen v vsakdanjem ìvljenju, ne more sam neposredno izkustveno zaznavati (vedenje o tem mu je posredovano preko drugih)3, pa so kontroverze med samimi nosilci ekspertnega znanja po mnenju nekaterih sociologov se to dogaja vsaj od konca sedemdesetih let naprej (glej: U. Felt/ H. Nowotny/K.Taschwer, 1995) vodile vedno bolj k prepri~anju, da nastop ekspertov ne pomeni drugega kot neke ritualne in manipulativne intervencije. êtudi bi bilo mogo~e temu stali{~u o~itati dolo~eno stopnjo poenostavitve4, vseeno ni mogo~e zanikati, da se dru`bena mo~ ekspertov v zvezi z znanstveno-tehnolo{kimi riziki danes zmanj{uje, ne pa pove~uje. Danes prakti~no vsaka velika tehni~na noviteta sproì obse`ne kontroverze v krogu strokovnjakov, kar vpliva negativno na zaupanje javnosti do teh inovacij. Prihaja do spremenjenega dru`benega zna~aja ekspertnega vedenja, kar se kaè med drugim tudi v naslednjih okoli{~inah: (1) politika je odkrila znanost kot
R I Z I ^ N A
Celo vrsto tehno-ekolo{kih tveganj je mogo~e zaznamovati samo {e s pomo~jo znanstvenih spoznavnih metod in temu ustreznih tehni~nih aparatur. Neposrednemu ~utnemo izkustvu so nedostopna. Vendar tudi vedenje samih ekspertov o rizikih, ne glede na posedovanje znanstvenih metod o tem ve~ kasneje je zgolj hipoteti~no. G. Bechmann v zvezi s tem zastavlja naslednje retori~no vpra{anje: Kdo bi lahko z razpolovno dobo 240.000 let, ki velja za razkroj radioaktivnih izotopov, sploh {e lahko povezal kakr{nokoli konkretno dru`beno predstavo? (G. Bechmann, 1990, str. 130). Ekspertno znanje je tako kot sama znanost v ambivalentnem poloàju. êtudi sodobni znanstveno-tehnolo{ki razvoj pomeni potencialno veliko gro`njo ekologiji, se znanstveno oziroma ekspertno vedenje, {e posebej ~e je problemsko orientirano,lahko hitro znajde v vlogi neizogibnega dejavnika re{evanja nastalih ekolo{kih katastrof. Kar seveda ne pomeni, kot na to opozarjata Egon Becker in Peter Wheling (E. Becker/P. Wehling, 1993, str. 12), da se v~asih zgodi, da predlagane re{itve nastale ekolo{ke probleme zgolj ~asovno ali prostorsko prestavijo, tako da to dolgoro~no vodi celo k njihovi zaostritvi. Kot {e dokaj nedolèn primer zato navajata politiko visokih dimnikov v {estdesetih letih, ki je privedla do obse`ne zastrupitve zraka z industrijskimi {kodljivimi
D R U @ B A
85
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
snovmi, s ~imer je bistveno prispevala k nastanku kislega de`ja in odmiranju gozdov.
5
Tudi za postsocialisti~ne dru`be bi lahko rekli, da so se po razkroju institucij, ki pokrivajo polje civilne dru`be, in potem, ko je bil javni ogled ekspertnega znanja (vedenja) zaradi njihove podrejenosti partikularnim politi~nim interesom dezavuiran,mediji dru`bene mo~i premaknili drugam.
dragoceno sredstvo lastnega legitimiranja, zato meja med znanostjo in politiko izginja5; (2) z industrializacijo znanosti je znanstveni sistem izgubil kontrolo nad dolo~anjem kriterijev, kdo naj bi in kdo naj ne bi veljal za eksperta; ravno v zvezi z velikimi tehni~nimi projekti je nastalo posebno znanje zunaj samega znanstvenega sistema in kar je {e pomembnej{e je tudi zunaj njegove kontrole; (3) samo ekspertno znanje je postalo mo~no kontingentno in hipoteti~no, kar pri lai~ni javnosti krepi prepri~anje, da njegova resnica ni absolutno veljavna. Menim, da se morajo predvsem eksperti sami zavedati meja lastnega vedenja (znanja). V ~asu dekonstrukcije ideje absolutno veljavne in zanesljive znanstvene resnice in s tem povezane kumulativne rasti znanstvenega vedenja tu se je treba spomniti samo na znano Popperjevo misel o tem, da je znanost na ìvem pesku, ne pa na trdih tleh, s ~imer je veliki filozof znanosti hotel poudariti njen hipoteti~ni zna~aj da je namre~ pripoznanje meja lastnega vedenja prvi korak k vzpostavitvi druga~nega, bolj produktivnega odnosa med eksperti kot nosilci specialisti~nega znanja in kriti~no javnostjo. Ne ìvimo ve~ v svetu vrhovne avtoritete znanosti. Zato tudi pojma rizika ni mogo~e zamejiti v enkrat za vselej dan (znanstveni) okvir. Znanost je izgubila velik del svoje nekdanje avre avtoritete. To naj bi med drugim vodilo k temu, da nimamo ve~ iluzij o blagodejnostih, ki naj bi jih ~love{tvu prina{ala tehnika. Odkritje zastra{ujo~e uni~evalne oboroìtve, globalne ekolo{ke krize in drugi negativni pojavi v tem stoletju so zadosten razlog, da celo najbolj vneti zagovorniki neomajnega znanstvenega raziskovanja, ki naj bi vodil k napredku, brzdajo svojo vnemo.
III. Kriti~na javnost negativnih ekolo{kih posledic in tveganj, ki jih nosi v sebi nara{~ajo~a tehnizacija dru`benega sveta, {e zdale~ ne opazuje nezainteresirano. Zato se mora znanost bolj kot kdajkoli prej v zgodovini prizadevati za doseganje svoje dru`bene legitimnosti in zaupanja te javnosti. Legitimna pravica znanosti, da svobodno raziskuje kar ni bilo nekaj samo po sebi umevnega v celotni zgodovini razvoja znanosti naj ne bi bila v demokrati~nih dru`bah postavljena pod vpra{aj. Vendar je tudi tu pojem legitimnosti svobode znanstvenega raziskovanja dolo~en z okviri delovanja drugih segmentov dru`be, naj si bo politike, gospodarstva, religije itd. Prostor delovanja znanosti dolo~ajo tak{ni dejavniki, kot so razpolo`ljiva sredstva za financiranje raziskovanja in razvoja, pravica svobodnega odlo~anja o njihovi uporabi, vloga ekspertnega znanja itd. Najstarej{i in tudi najbolj raz{irjen na~in vzpostavljanja
86
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
legitimnosti novodobne znanosti se pojavlja na temelju njenih tehni~nih koristi. Galileo, Bacon in Descartes so kot utemeljitelji novodobne znanosti od samega za~etka v povezanosti teoreti~nega vedenja in eksperimentalnih metod videli potencialne tehni~ne koristi znanstvenega spoznanja, ki naj bi na ta na~in preseglo tradicionalne tehnike in sholasti~ne modrosti. êprav je {lo bolj za prihodnjo vizijo potencialnih mo`nosti kot pa realni domet znanosti tistega ~asa, njihova argumentacija ni na{la svojega odmeva samo v tedanjih teoretskih spisih, temve~ tudi v tedanjih konstitutivnih na~elih akademij in znanstvenih zdruènj. Do nastopa znanstveno-tehni~nih revolucij sredi dvajsetega stoletja je mogo~e navesti le redke tehni~ne iznajdbe, ki izhajajo iz znanstvenih eksperimentov in teorij. Tehni~ne iznajdbe, ki so bile odlo~ilne za nastop industrijske revolucije (parni stroji, predilni stroji, statve), so izhajale neposredno iz ekonomije, ne pa iz znanosti. Znani zgodovinar znanosti Cohen je nekje zapisal, da ga je vedno fasciniralo, kako so znanstveniki skozi celotno zgodovino znanosti vedno tako uspe{no prodajali obet o prakti~ni koristnosti svojega raziskovanja, ~etudi postopoma ni bilo nobenih neposrednih mo`nosti, da bodo stro{ki, ki so bili vloèni v znanost, kakorkoli povrnjeni. Znanstvenikom je uspelo proizvesti vero v koristnost njihovega po~etja, ki se je lahko ohranjala neodvisno od njihovih prakti~nih uspehov. Mejnik v vzpostavljanju legitimnosti znanosti skozi njene tehni~ne koristi je bil doseèn takrat, ko se pod znanstveno teorijo ni ve~ proteìralo nekaj, kar ima neposredne koristi, temve~ so se pri~akovanja o potencialnih koristih postavljala v neopredeljen ~asovni horizont. Z nastopom znanstveno-tehni~ne revolucije sredi dvajsetega stoletja je pri{lo do dokon~nega preobrata. Uspe{nost znanosti se meri na temelju njene koristnosti. Vendar obstaja nevarnost, da se potencialne koristi znanosti podvrèjo ideologiji funkcionalnega utilitarizma. Da bi se izognili tej nevarnosti, so nekateri znanstveniki è zgodaj zanimivo, da predvsem tisti, ki so v svojem raziskovanju bili prakti~no orientirani (npr.: Helmholtz, Pasteur) sledili drugi poti legitimiranja znanosti. Ta, {e danes veljavni argument pravi, da je maksima znanosti ~isto spoznanje, ne pa njena uporabnost. Najbolj avtoritativno je to pozicijo ~istega spoznanja formuliral Pasteur z mislijo, da ni nobene kategorije znanosti, ki bi ji lahko dali ime uporabna znanost. Je samo znanost in uporaba znanosti, ki sta tako povezani, kot sta povezana sade` in drevo, na katerem je ta sade` zrasel. Danes vpra{anja dru`benih in ekolo{kih rizikov, ki jih nosi s seboj znanstveno-tehnolo{ki napredek, izredno mo~no zadevajo interes strokovne in lai~ne javnosti. êtudi je odnos med znanstveno-tehnolo{kim sistemom in javnostjo samo eden izmed elementov, ki dolo~ajo povezavo znanosti in tehnologije s {ir{im
87
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
6
Konstruktivisti~ne sociolo{ke in antropolo{ke raziskave so razkrile, da obstaja izredno mo~na povezava med posameznikovo percepcijo lastne pozicije in pomenom, ki ga pripisuje znanost. Posameznikova percepcija lastne pozicije ne opredeljuje samo njegovega zanimanja za znanstvene teme, temve~ tudi njegovo zaupanje v znanost oziroma njegovo identifikacijo z znanostjo. Ignoranca je lahko tipi~en znak nezaupanja, ~etudi ni nujno povezana z nerazumevanjem znanstvenih vpra{anj.
dru`benim okoljem, je eden najpomembnej{ih. Zaupanje javnosti v znanost in tehnologijo je odvisno tudi od tega, v kolik{ni meri vplivata na dru`bena razmerja in socialno identiteto te javnosti. Zato postaja stopnja informiranosti kriti~ni faktor. Ljudi pozivajo, naj se odlo~ijo na globalni (npr.: èlimo jedrsko energijo ali ne?) in lokalni ravni (ali naj vzamem dolo~ena zdravila?). Vsi ti procesi dokazujejo, da govoriti o javnosti in znanosti konec 20. stoletja pomeni na povsem nov na~in problematizirati tak{ne kategorije, kot so komunikacija in zaupanje, verodostojnost in avtoriteta, podpora in zavra~anje. Raziskovanje odnosa javnosti do sodobnega znanstveno-tehnolo{kega razvoja sledi dvema vrstama pristopov: eno predstavljajo obse`na anketna povpra{evanja javnega mnenja, drugo pa konstruktivisti~na sociolo{ka in antropolo{ka raziskovanja (glej ve~ o tem: B.Wynne, 1994; U. Felt /H. Nowotny /K. Taschwer, 1995)6. Uporaba javnomnenjskih anketiranj za to, da bi razkrili opredelitev ljudi do znanosti in tehnike, hkrati tudi ~e uporabimo ta vseskozi kontroverzen pojem stopnjo njihove znanstvene pismenosti, pridobiva pomen v zadnjem ~asu. Pri tem je treba lo~iti dve ravni povpra{evanja: en vidik je ob~i interes ljudi za znanost in tehniko, drug vidik predstavlja raziskovanje dejanskega poznavanja (razumevanja) novih znanstvenih spoznanj. Kategorijo javnega mnenja sestavlja ve~ konstitutivnih sestavin in ne samo trenutni posnetek javnih vrednotenj (ocenjevanj) o dolo~enem fenomenu v dolo~eni ~asovni to~ki. Na to so opozorile bolj poglobljene {tudije o javnem mnenju, ki se ne zadovoljujejo z enostavnim produciranjem vedno novih podatkov. êtudi ni na{ namen ukvarjati se z vpra{anji, ki è segajo bolj na podro~je metodologije raziskovanja javnega mnenja, je vendarle treba opozoriti, da javnomnenjske ankete o znanosti vse preve~krat pozabljajo, da je treba lo~iti obna{anje ljudi (javnosti) do znanosti v splo{nem (science-in-general) in do specifi~nega znanstveno-tehni~nega problema (science-in-particular) (glej ve~ o tem: M. Michael, 1992). Slovenski fizik J. Strnad meni, da je mogo~e podpreti nekatere izjave o javnosti in znanosti le z ne~im, kar v pravu ustreza indicem, ne pa z dokazi, ki v pravu ustrezajo strogim preskusom v naravoslovju. Zato moramo biti ...v razglabljanjih, ki zajemajo znanost in javnost, pripravljeni na teàve (J. Strnad, 1994, str. 14).
IV. Kljub vsem predhodnim opozorilom metodolo{ke narave naj v zaklju~ku na{ega razpravljanja na kratko komentiramo tiste rezultate s Slovenskega javnega mnenja, ki se nana{ajo na oceno povpre~nih Slovencev o koristnosti oziroma {kodljivosti razvoja znanosti, pri tem
88
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
pa jih sku{ajmo primerjati z rezultati podobnih raziskovanj v nekaterih drugih, znanstveno in tehnolo{ko razvitih deèlah. V raziskavi SJM iz leta 1995 se je 25 % anketiranih Slovencev strinjalo s trditvijo, da je v celoti gledano razvoj moderne znanosti bolj v {kodo kot v korist, 42 % je bilo nasprotnega mnenja, 20 % se jih glede tega ni moglo odlo~iti, 3 % so dejali, da tega ne vedo.7 V Nem~iji je leta 1989 na vpra{anje Ali mislite, da bo razvoj znanosti dolgoro~no koristil ali {kodoval? 41 % vpra{anih odgovorilo, da bo koristil, 12 %, da bo {kodoval, 41 % se jih ni moglo odlo~iti ne za eno in ne za drugo, 5 % pa jih odgovora ni vedelo. V Angliji je v javnomnenjski raziskavi istega leta 44 % vpra{anih menilo, da bo razvoj znanosti prinesel ve~ dobrega kot {kode, 9 % vpra{anih je menilo, da bo prinesel ve~ {kode, neodlo~nost je izrazilo 37 % vpra{ancev, 10 % jih je dalo odgovor ne vem. Za Avstralijo pa so podatki za leto 1989 naslednji: 56 % vpra{anih je menilo, da bo razvoj bolj koristil kot {kodoval, 10 %, da bo bolj {kodoval kot koristil, 32 % vpra{anih se ni moglo odlo~iti ne za eno in ne za drugo, 3 % so dejali, da ne vedo.8 @e beèn pogled na prikazane podatke pokaè, da Slovenci v pribli`no enaki meri kot pripadniki drugih narodov, ki se danes odlikujejo z izredno znanstveno in tehnolo{ko razvitostjo, ocenjujejo dru`beno koristnost znanosti. ê je procentualni dele` tistih, ki v Sloveniji trdijo, da razvoj znanosti povzro~a {kodo, primerjalno {e enkrat ve~ji kot v katerikoli izmed omenjenih treh dràv (pri teh ne presega 12 % anketirane populacije), hkrati pa je njihova neopredeljenost tako glede koristi kot {kode bistveno manj{a, bi bilo mogo~e pojasniti tudi kot bolj artikulirano obliko javne zavesti glede ekolo{kih rizikov, ki jih vsebuje nadaljnji znanstveni in tehnolo{ki razvoj. Nikakor pa ne kot vzorec predmodernisti~nega mi{ljenja, v okviru katerega je vse, kar vna{a spremembe v ustaljeni dru`beni red ìvljenja, {kodljivo. Da gre za porast kriti~ne zavesti glede rizikov znanstveno-tehnolo{kega razvoja, je mogo~e dokazovati tudi s podatki, ki so bili pridobljeni na temelju merjenja slovenskega javnega mnenja v dalj{i ~asovni seriji (primerjava podatkov SJM za leto 1987 in 1995): bolj kot pred pribli`no desetimi leti povpre~ni Slovenec pojem tehni~nega napredka povezuje z nevarnostjo odtujenosti v odnosih med ljudmi in z nevarnostjo novih ekolo{kih onesnaènj. Bolj artikulirano obliko javne zavesti na Slovenskem glede ekolo{kih in drugih dru`benih rizikov, ki jih nosi s seboj dolgoro~ni razvoj znanosti in tehnologije, ne moremo razumeti kot zmanj{evanje podpore slovenske javnosti samemu znanstvenemu raziskovanju. To navsezadnje dokazujejo tudi tisti podatki iz raziskave SJM-95, po katerih najve~ji del Slovencev izraà prepri~anje, da niso znanstveniki tisti, ki samo zapravljajo denar davkopla~evalcev (55,9 %). Ta dele` je bil bistveno ve~ji od deleà ocen, ki trdijo, da gre pri znanosti zgolj za dru`beno
R I Z I ^ N A
V letu 1995 je bilo v okviru Centra za preu~evanje javnega mnenja pri In{titutu za dru`bene vede FDV-ja opravljeno obse`no raziskovanje o tem, kak{en odnos ima do razli~nih vpra{anj znanosti, tehnologije, znanstvene politike slovenska javnost. Rezultati raziskovanj so bili objavljeni v raaziskovalnem poro~ilu Stali{~a o znanosti in tehnologiji (glej: SJM, 1995). Podatki omenjenih anketiranj, ki so jih v posameznih dràvah izvajali Gallupovi strokovnjaki, so bili objavljeni v revijah Physikalische Blaetter in New Scientist, mi jih povzemamo iz prispevka Janeza Strnada Javnost in fizika (J. Strnad, 1994).
D R U @ B A
89
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Franc Mali
potro{njo (16,9 %). (Dele` tistih, ki se glede tega ne morejo opredeliti, je 21,5 %, tistih, ki nimajo kaj povedati, pa je 5,7 %). V lu~i teh podatkov lahko zaklju~imo, da se javnost pri nas zaveda nujnosti preporoda in uveljavljanja vseh form racionalizacijskih procesov, o katerih je bila beseda na za~etku in ki pomenijo legitimni okvir delovanja vsake demokrati~ne dru`be. Te forme imajo neposreden vpliv na vse vrste institucionalnih transformacij, vklju~no z institucionalnimi transformacijami znanosti, ki se danes dogajajo pri nas. Hkrati tudi ni mogo~e zanikati, da se tudi pri nas uveljavlja kriti~na dru`bena zavest o vrsti vpra{anj, ki zadevajo razvoj znanosti in tehnologije in s tem razvojem povezana tveganja, negotovosti in nevarnosti. Namesto neomajne vere v linearni napredek je tudi v na{i kriti~ni javnosti vedno bolj navzo~e zavedanje, da dana{nji ~as prina{a polno protislovij, ambivalentnosti, paradoksov, tveganj in negotovosti. Vera v apodikti~no resnico znanosti je dokon~no minila. Na piedestal absolutno veljavne in gotove resnice znanosti stopa pojem rizika.
Dr. Franc Mali, docent na FDV, avtor knjige Znanost kot sistemski del dru`be (Ljubljana, 1994).
Klju~ni pojmi: znanost, tehnika, riziko, funkcionalna dru`bena diferenciacija, javno mnenje, eksperti
LITERATURA: BECK, U., GIDDENS, A., LASH, S. (1996): Reflexive Modernisierung Eine Kontroverse. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. BECKER, E. IN WEHLING, P. (1993): Risiko Wissenschaft ekologische Perspektiven in Wissenschaft und Hochschule, Frankfurt, New York: Campus Verlag. BECHMANN, G. (1990): Grosstechnische Systeme, Risiko und gesellschaftliche Unsicherheit, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann / K. P. Japp), Opladen: Westdeutsceh Verlag, str. 123150. BONSS, W. (1991): Unsicherheit und Gesellschaft - Argumente fr eine soziologische Risikoforschung, v: Soziale Welt, Jg.42, str. 6578. FELT, U. , NOWOTNY, H., TASCHWER, K. (1995): Wissenschaftsforschung Eine Einfhrung. Frankfurt, New York: Campus Verlag. HABERMAS, J. (1981): Theorie des kommunikativen Handelns 2. Frankfurt/ M.: Suhrkamp Verlag. HALFMAN, J. (1990): Technik und Soziale Organisation, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann, K. P. Japp), Opladen: Westdeutscher Verlag, str. 1234. JAPP, K. P. (1990): Das Risiko der Rationalitaet fuer technisch-oekologische Systeme, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale, Opalden: Westdeutscher Verlag, str. 3461. KROHN, W. WEYER, J. (1990): Gesellschaft als Labor Risikotransformation und
90
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

Risikokonstitution durch moderne Forschung, v: Riskante Entscheidungen und Katastrophenpotentiale (Ur.: J. Halfmann, K. P. Japp). Opladen: Westdeutscher Verlag, str. 89123. LUHMANN, N. (1985): Soziale Systeme. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. LUHMANN, N. (1988): Die Wirtschaft der Gesellschaft. Frankfurt/M.: Suhrkamp Verlag. LUHMANN, N. (1991): Soziologie des Risikos. Frankfurt / New York: Campus Verlag. LUEBBE, H. (1993): Security. Risk Perception in the Civilization Process, v: Risk is a Construct - Perception of Risk Perception (Ur.: Bayerische Rueck), Munich: Knesebeck GmbH, str. 2341. LYOTARD, J. F. (1984): The postmodern condition: An inquiry into knowledge. Manchester: Manchester University Press. MALI, F. (1994): Znanost kot sistemski del dru`be. Ljubljana: Znanstvena knji`nica FDV. MICHAEL, M. (1992) Lay discourses of science: Science-in general, science in particular, and self. Science, Technology & Human Values, 17 (3), str. 313333. MUENCH, R. (1984) Struktur der Moderne. Frankfurt/M: Suhrkamp Verlag. SJM (1995): Stali{~a o znanosti in tehnologiji. Ljubljana: FDV-Center za raziskovanje javnega mnenja in mnoì~nih komunikacij. STRNAD, J. (1994) Javnost in fizika, Razgledi, 9. decembra 1994. WYNNE, B. (1994) Public Understanding of Science; v: S. Jasanoff: Handbook of Science and Technology Studies. London: Sage Publications, str. 361388.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
91
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
Refleksno dojemanje ne-varnosti
Za za~etek bi se veljalo vpra{ati, ali vedno intenzivnej{a razprava o ne/sprejemljivosti tveganja v post/modernih dru`bah sploh odpira kak{na res nova vpra{anja. Ali ni problem varnosti, tveganja starodavno temeljno vpra{anje vsega ìvega. Ali ni torej motivacija te razprave pravzaprav banalna zdravorazumska modrost, da je ìvljenje pa~ tvegano in da je eno temeljnih ~love{kih in dru`benih prizadevanj prav zagotavljanje varnosti. V tiso~letjih evolucije je bilo krmiljenje med vsakovrstnimi nevarnostmi osnovna preìvetvena strategija, zato tveganja prav gotovo ni mogo~e obravnavati kot posebno zna~ilnost post/ modernih, mo~no tehnolo{ko podprtih dru`b. Ali nimajo torej prav tisti razsvetljenski optimisti, za katere so razprave o tveganju zastarele ali pa vsaj mo~no pretirane in ki se zana{ajo na to, da bo znanost pravo~asno re{ila manj{e varnostne zaplete. Bistvena novost oz. posebnost novej{ih razprav o riziku je v tem, da na nov na~in locirajo izvor tveganja (Giddens, 1994: 185). V vsej dosedanji zgodovini so tveganja in nevarnosti izhajale iz neznanja, sedaj pa tveganje povzro~a znanje. Ta daljnose`ni obrat seveda zahteva prepri~ljivo argumentacijo, ker je modernisti~na znanstveno tehnolo{ka racionalnost eden temeljev funkcioniranja sodobnih dru`b. Modernim dru`bam je po za~etnih teàvah uspelo uveljaviti instrumentalno racionalnost, ki temelji predvsem na prepri~ljivosti industrijskih tehnologij. Vzporedni doseèk teh dru`b je bila potla~itev stranskih u~inkov oz. nezaèlenih posledic disperzne
93
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
uporabe teh novih tehnologij. Demonstracijski u~inek tehnolo{ke produktivnosti je bil tolik{en, da je za skoraj dve stoletji prekril nekatere manj prijetne podrobnosti. Ker pa so nekateri teh stranskih u~inkov kumulativno nara{~ali, jih je bilo vedno teè prikrivati oz. se jim umikati. Po nekaj {okih je rizi~nost modernih tehnolo{ko visoko razvitih dru`b nenadoma dosegla percepcijsko obzorje vsakdanjega ìvljenja. Nekoliko cini~no bi torej lahko rekli, da je imel Ulrich Beck pravzaprav sre~o ali pa predvsem dober ob~utek za timing. V ~asu konca velikih zgodb in predvidenega pri~etka dolgo~asne prihodnosti, brez privla~nih eshatologij, je s svojo rizi~no tezo {e enkrat obnovil è dolgo znane frankensteinovske strahove in tako ponovno dvignil zgodovinsko dramati~no napetost. Narcisisti~no senzibilizirana modernisti~na publika je tezo hitro posvojila. Beck je postal izredno vpliven avtor, njegov citation index je eksplodiral (Lasch in Wynne, 1992). Po zelo preprosti, vendar uveljavljeni modernisti~ni logiki velikanski odziv dokazuje, da je njegov pristop in {e bolj njegova tema zadela v sam mehki trebuh oz. slabo varovan popek post/modernisti~nih dru`b. V razpravo so se nemudoma vklju~ili drugi najbolje prodajani, torej najvplivnej{i sociolo{ki avtorji, tako da je sedaj mogo~e govoriti o è kar zelo solidnem publicisti~nem trendu. Tudi ~e odmislimo namig, da gre del uspeha pripisati podobnim razlogom, kot so tisti, ki dvigujejo bralnost ~rnih kronik, je odziv na njegovo tezo nedvomno pojav, ki zasluì skrbno obravnavo. Razprava o rizi~nih post/modernih dru`bah je postala popularna, obenem pa se je tudi è udoma~ila in izgubila del za~etne vznemirljivosti. Senzacionalisti~ne poudarke pri odkrivanju vedno novih ìvljenjskih nevarnosti v visoki tehnicisti~ni moderni je nadomestila teoretsko poglobljenej{a razprava o zavedanju nevarnosti v refleksivni moderni (Giddens, 1990). Hkrati se je pojavila tudi teza, da se modernisti~no tveganje ni pojavilo nenadoma, t.j. {ele s êrnobilom, razvojem genetske manipulacije in drugimi visokimi modernimi tehnologijami (Beck, 1992), temve~, da je negotovost, tveganje oz. nevarnost dejansko izhodi{~na, ~eprav do nedavnega nereflektirana zna~ilnost modernosti. Razvite dru`be od nekdaj, poleg bogastva, akumulirajo tudi tveganje (Beck, 1992: 19). Problem je seveda v tem, da tako bogastvo kot tudi tveganje izvirata iz istega vira bolj in manj sofisticiranih tehnologij. Novost torej ni tveganje samo, temve~ predvsem druga~en pogled oz. spoznavanje tveganja. Kljub relativno mo~ni argumentaciji je predvsem v za~etku razprava o rizi~nosti modernih dru`b praviloma naletela na dokaj visoko oviro, ki je posledica fevdalne logike modernih zadiferenciranih dru`b (Wynne, 1996). Protagonisti rizikologije so (bili) ve~inoma dru`boslovci, ki so s poseganjem na drugi breg, t.j. na (naravoslovno) tehnolo{ko podro~je,
94
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
o~itno kr{ili modernisti~ne principe stroge disciplinarne ekskluzivnosti. V razpravah o ve~inoma tehnolo{kem poreklu tveganja so bili in so {e vedno dru`boslovci sprejeti le kot preroki drugega reda. Prav gotovo drì, da so obravnave (tehnolo{kega) tveganja mo~no odvisne od informacij in interpretacij z naravoslovnega znanstvenega brega. Presoja tehnolo{kega tveganja brez transdisciplinarnega sodelovanja se zdi zato velikokrat neprepri~ljiva, v~asih celo diletantska. V razmerah modernisti~ne nekooperativnosti oz. celo tekmovalnosti nepovabljeno poseganje preko disciplinarnih meja sproì atavisti~ne cehovske obrambne reakcije, ki zelo oteìjo pretok informacij. Discipline se obna{ajo kot avtonomni sistemi, med katerimi je informacijski pretok skoraj zaustavljen. Prav to je eden temeljnih problemov modernih diferenciranih dru`b, problem ki se {e poglablja in ki mo~no vpliva na razpravo o rizi~nosti modernih dru`b. Z nara{~anjem specializacije se pravzaprav zmanj{ujejo mo`nosti, da bi vpra{anja disciplinarne interpenetracije sploh lahko zastavili kot resen problem (Offe, 1987). Zaradi tega je u~inek nepoklicanih dru`boslovnih obravnav tehnolo{kih rizikov, ne glede na upravi~enost in pravilnost ugotovitev, dejansko precej omejen. V lastne kanone zaverovana ekspertna ekskluzivnost se na kritike z drugega brega odziva podobno cini~no, kot se je srednjeve{ka katoli{ka cerkev na reformisti~ne zahteve (Beck, 1995: 120). Prav zaradi te, {e vedno mo~no rigidne disciplinarne zamejenosti nespecialisti~no ~ezmejno problematiziranje tveganja lahko celo zmanj{a kredibilnost celotne rizi~ne paradigme. Skratka, modernisti~na zamejenost je lahko tudi omejenost. Opozarjanje na rizi~ne prakse brez kompetentnih disidentov je ne samo zelo naporno, temve~ v~asih celo kontraproduktivno po~etje. To zlasti velja za pristope, ki se ukvarjajo predvsem s fascinantnimi oz. celo senzacionalisti~nimi interpretacijami rizi~nosti v dru`bah visoke moderne. S tem neeksperti tvegajo sistemsko mo~no podprto kritiko, da se spu{~ajo na podro~je, ki ga ne obvladajo, in s tem tudi (ne)hote prispevajo k mnoènju fundamentalisti~no poenostavljenih interpretacij. Prav zaradi tega je smiselno razpravo vrniti na doma~i breg. Koncept individualne in institucionalne refleksivnosti, kot samoopazovanje in samoopisovanje dogajanja v modernih dru`bah, v mnogo~em pojasnjuje skaljeno veselje ob modernisti~nih igrah na sre~o. O~itno je tudi Beck zgodaj zaznal nevarnost fundamentalisti~nih zlorab rizi~ne teorije, zato je skupaj z Giddensom, Laschom in drugimi v prvi polovici devetdesetih zelo aktivno sodeloval pri poglabljanju koncepta rizi~nosti1. Razprava je tako dobila nove poudarke in novo kvaliteto, predvsem pa se je izognila nevarnosti, da bi ji lahko o~itali
R I Z I ^ N A
Knjiga Refleksive modernization, ki so jo Beck, Giddens in Lasch l. 1994 skupno izdali, je namenjena prav temu utemeljevanju soodvisnosti rizika in refleksivnosti v modernih dru`bah.
D R U @ B A
95
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
2
Tudi navidezno najvarnej{e zavetje, tj. doma~e okolje, nenadoma ne nudi ve~ za{~ite pred vedno novimi nevarnostmi.
nekompetentno poseganje v tuje loge. Pri obravnavi tveganja z vidika refleksivnosti se sociologija giblje na povsem doma~em terenu. Vpra{anje varnosti oz. tveganja je dejansko arhetipsko dru`beno vpra{anje. Novost oz. presene~enje pri odkrivanju tveganja in nevarnosti je zgolj posledica pretiranega razsvetljenskega oz. modernisti~nega optimizma, ki temelji na potla~itvi oz. nekak{ni dru`beni amneziji. Glavna Beckova zasluga je predvsem v tem, da je v ~asu, ko se je zazdelo, da je tveganje v odnosu med dru`bo (~lovekom) in naravo è skoraj povsem rutinsko obvladano oz. ukro~eno, ponovno glasno radikaliziral to vpra{anje. Na deskriptivni ravni gre torej pravzaprav za {e enkrat reciklirano tezo, ki sta jo odmevno predstavila Adorno in Horkheimer è pred skoraj petdesetimi leti. Razprava o nihilizmu modernih tehnolo{kih dru`b, v katerih obstaja stalna nevarnost paranoidnih patologij, je s ponovnim odkritjem realnega rizika, ki realno ogroà ìvljenje, pre{la v novo fazo. ê ho~emo argumentirano govoriti o tesnobi, strahu, nevarnostih ìvljenja v modernih dru`bah, psihoanalitske konstrukcije tako niso ve~ nujno potrebne. Na voljo imamo nazornej{o empiri~no argumentacijo. Ko smo ponovno soo~eni z empiri~no preverljivimi nevarnostmi, se samopomilovanje, strah pred ne-smislom, ob~utek notranje izpraznjenosti, zatrte èlje, samozanikanje, skratka, celoten nabor narcisisti~nih patologij lahko pomakne v ozadje. S tega vidika lahko cini~no govorimo celo o odre{ilnih oz. zdravilnih u~inkih realnega rizika v dru`bah visoke moderne. Kljub temu je razsvetljenska oz. modernisti~na samozavest ponovno na~eta. Mol in Spaargaren (1994) nekoliko preve~ dramati~no govorita celo o antropolo{kem {oku, ki je posledica dejstva, da se nova tveganja in nevarnosti pojavljajo tam, kjer jih nih~e ni ve~ pri~akoval2. Vendar {tevilna in dokaj prepri~ljiva evidenca napeljuje na sklep, da ima lahko tudi najbolj dovr{ena modernisti~na udoma~itev narave mnoge nenadejane in nevarne posledice. Zaradi modernisti~ne institucionalne in individualne refleksivnosti (Gidens, 1990) postajajo tveganja tako mote~a, da jih ni ve~ mogo~e institucionalno niti individualno pomesti pod preprogo. Skratka, modernisti~na zgodba o cesarjevih novih obla~ilih glede varnosti ne deluje ve~. Temeljno vpra{anje je torej, zakaj v modernih dru`bah {e nedavno samodejni razvojni optimizem ne uspeva ve~ prikrivati oz. potla~iti modernisti~nih Scil in Karibd. Ali se torej refleksivnost, kot ena glavnih pridobitev modernosti, nenadoma obra~a proti modernosti sami. Enostavna terminolo{ka prekvalifikacija, da smo dejansko {ele na za~etku modernosti in ne è v postmoderni fazi (Beck, 1992: 10), je
D R U @ B A
96
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
preve~ preprosta oz. dejansko ne pojasni, zakaj je modernisti~no (samo)opazovanje in (samo)opisovanje, kljub vedno bolj sofisticiranim tehnologijam in kljub vedno bolj dognanim varovalnim mehanizmom za~elo producirati tako temne zgodbe. To je dejansko temeljno teoretsko vpra{anje in od odgovora nanj je odvisno, ali odkrivanje novih nevarnosti ozna~imo za patolo{ki narcisisti~ni senzacionalizem ali pa v tem premiku res lahko vidimo znake nove dobe oz. vsaj nove modernisti~ne faze. Moderne dru`be se torej razlikujejo od prej{njih med drugim tudi po na~inu samoopazovanja oz. samoopisovanja. Mitolo{ke oz. religiozne eshatologije (deloma) nadomesti racionalna refleksivnost. Vendar pa ima ta metoda opisovanja in razlaganja sveta v primerjavi s predmodernimi razlagami pomembno slabost. Moderne dru`be so se dejansko {ele z raz{iritvijo oz. socializacijo refleksivnosti soo~ile z negotovimi oz. tveganimi posledicami lastne modernosti. Ko rizi~nost poveèmo s konceptom refleksivnosti, ki najeda zaupanje v ekspertne sisteme in posledi~no v moderne institucije, izpostavimo tudi neracionalne, civilno religijske predpostavke modernih dru`b. Ker je racionalna refleksivnost necelovita, povzro~a motnje in zato dolgoro~no ne more dovolj zanesljivo zagotavljati legitimnosti. Zaradi tega je, tako kot v predmodernih tradicionalnih dru`bah oz. primitivnih skupnostih, tudi v modernizmu temeljna dru`bena integrativna vez odvisna od vere oz. od zaupanja. Zaupanje oz. vera v zanesljivost in varnost delovanja mnoè~ih se ekspertnih sistemov je osnovni pogoj, brez katerega je delovanje modernih diferenciranih sistemov zelo oteèno, lahko pa v posameznih delih popolnoma blokirano. Individualna in institucionalna refleksivnost, ki sicer prispeva k izredni ekspanziji opcij, pa isto~asno na~enja tudi slepo vero v ekspertnost ekspertnih sistemov oz. kvari avtomatizem elitnih diskurzov (Wynne, 1996: 49), kot temeljnega pogoja modernisti~ne razvojne dinamike. V vedno bolj kompleksnih (tehnolo{kih) sistemih se varnostni ra~un ne izide ve~ (Perrov, 1984). Zaradi tega se pojavlja dvom, nezaupanje in logi~no tudi strah pred nenameravanimi, predvsem pa nepri~akovanimi posledicami. Skratka, spri~o nara{~ajo~e individualne in institucionalne refleksivnosti postajajo ekspertna zagotovila neprepri~ljiva, posledica je atrofija kompetentnosti, o kateri govori è C. Lasch (1979). Ker lahko namesto absolutnih zagotovil eksperti ponudijo zgolj verjetnostni ra~un, gotovost zamenjuje negotovost, tesnoba, strah... Moderne dru`be na ta na~in izgubljajo temeljno oporno to~ko. Ugotovitev, da njeni temelji stojijo na zelo ìvahni (dinami~ni) podlagi, pravzaprav v ìvem pesku, je za mnoge neznosna oz. vsaj zelo te`ko sprejemljiva. Namesto varnosti, reda, determiniranosti, se na mnogih podro~jih pojavlja spolzka in nestabilna verjetnost3. ê je znotraj tehnolo{ke sfere izra~unljiva
R I Z I ^ N A
Ta klju~na sprememba je è relativno dolgo v dru`boslovni metodologiji. Res pa je, da je {olam, ki npr. izhajajo iz Webra in njegovega koncepta smotrne racionalnosti, analiza verjetnosti povsem tuja (Beck, 1994: 9).
D R U @ B A
97
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
4
To zelo dobro ilustrirajo javne razprave o odlagali{~u za nizko in srednjeradioaktivne odpadke ali pa npr. odpori proti postavitvi meteorolo{kih oz. voja{kih radarjev. Tudi dialog med Beckom, Giddensom in Laschom je o~itno prispeval k bolj teoretskim razpravam. Beck je {e dodatno poglobil svojo argumentacijo npr. s tekstom Ecological Politics in an Age of Risk (Beck, 1995). To je seveda zgolj parafraza Poperjeve davne ugotovitve o znanostih. Ob tem seveda ni mogo~e spregledati Foucaultovega (1987) prispevka, ki je za diskurzom resnice odkrival diskurz mo~i.
verjetnost v dolo~enih mejah {e sprejemljiva, pa je na dru`beni in psiholo{ki ravni dojeta kot nekredibilnost oz. nelegitimnost. To se zelo o~itno pokaè vsakokrat, ko lai~na javnost od ekspertov zahteva absolutna varnostna zagotovila, ti pa ji lahko ponudijo zgolj te`ko doumljivi abstraktni interval zaupanja4. V tem ti~i eden glavnih vzrokov krize legitimnosti v modernih dru`bah. Teza o refleksivnosti kot temeljni zna~ilnosti modernih dru`b je razpravi o riziku sicer odvzela del populisti~ne alarmantnosti oz. eksplozivnega potenciala, isto~asno pa ta teza omogo~a, da narcisisti~no motiviran aktivizem zamenja resna teoretska debata o vpra{anjih, ki ostajajo brez celovitega odgovora è od razsvetljenstva dalje5. Klju~no vpra{anje {e vedno ostaja, zakaj se je ob~utek ogroènosti okrepil prav v ~asu, ko je splahnela bojevitost pripovedovalcev velikih zgodb, ko se je nekaterim za hip zazdelo, da ni ve~ pravih ovir za dokon~anje modernizacijskega projekta. Morebiti je treba odgovor iskati prav v tem, da je pravzaprav {ele s koncem velikih zgodb nastalo nekak{no kontemplativno zati{je, ki omogo~a, da se moderne dru`be kon~no lahko ozrejo vase in refleksivno soo~ijo z dejstvom, da namesto na trdni ìvi skali dejansko temeljijo v ìvem pesku6. To vpra{anje postane {e te`je, ~e upo{tevamo pripombo, da refleksivno opazovanje modernosti dejansko ni nekaj povsem novega. @e v zgodnji moderni je obstajala napetost med lai~nimi in strokovnimi opisi in interpretacijami (Wynne, 1996). Vtis, da tovrstne divergence ni bilo, je mogo~e iskati predvsem v tem, da med lai~no in ekspertno refleksivnostjo skoraj ni bilo nobene komunikacije. Mo~ elitisti~nih, tj. ekspertnih diskurzov je bila avtomati~na, nasprotja se niso raz~i{~evala z argumentativno mo~jo, pa~ pa z argumentom mo~i7. Po Wynnu (1996) sta napa~ni dve temeljni Giddensovi (1994) predpostavki, a) da je v zgodnji moderni obstajalo (popolno) zaupanje v ekspertne sisteme in b) da je refleksivna kritika ekspertov vedno bila odvisna od prostovoljne, tj. avtonomne izbire. Njegova teza je prav obratna: a) disidenti znotraj ekspertnih krogov zberejo pogum {ele tedaj, ko tudi lai~ni krogi postanejo nezaupljivi do prej tako prepri~ljivih ekspertiz, in b) odsotnost nasprotovanj oz. protestov, ki je bila zna~ilna za donedavni modernizem, {e ne pomeni, da je do sedaj obstajalo neomajno zaupanje v modernisti~ne re{itve (Wynne, 1996: 45). Laiki so tudi v zgodnji moderni refleksivno, tj. kriti~no dojemali ekspertne usmeritve in zagotovila, vendar zaradi obstoje~ih dru`benih razmerij niso mogli uveljaviti svojih pogledov. V tej lu~i je mogo~e navidezni nekriti~ni razvojni optimizem interpretirati tudi kot svojevrstni modernisti~ni fatalizem. Tudi po tej interpretaciji je nenadna rizi~nost modernih dru`b predvsem posledica spremenjenih dru`benih razmerij in ne realno pove~anega rizika. Seveda pa na ta na~in nismo ni~ bliè
D R U @ B A
98
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
odgovoru, zakaj se je sprememba v percepciji tveganja pravzaprav zgodila. êrnobilska nesre~a, ki se ~asovno ujema s to spremembo, je verjetno precej pripomogla k temu, vendar pa se zdi, da Beck (1992) in mnogi drugi nekoliko pretirano posplo{ujejo pomen tega nesre~nega dogodka. Zdi se, da je odgovor na vpra{anje, zakaj je rizi~nost modernosti postala problem, predvsem sociolo{ki oz. socialnopsiholo{ki in ne toliko okoljski problem. Obetavna se zdi predvsem teza, da se je ob~utek rizi~nosti nenadoma pove~al tedaj, ko je refleksivnost v modernih dru`bah dosegla horizont vsakdanjega ìvljenja. Stranski, morebiti pa celo eden glavnih u~inkov refleksivnosti na tej ravni pa je ta, da je za~ela razpadati osnovna podlaga vsakdanje rutine, tj. zagotavljanje ontolo{ke varnosti (Giddens, 1990). Razprava o rizi~nosti modernih dru`b je dobila torej nove, {ir{e, celo populisti~ne razse`nosti tedaj, ko je individualna refleksivnost omajala zaupanje v modernisti~ne institucije, ki zagotavljajo oz. naj bi zagotavljale varnost vsakdanjega ìvljenja. Ob~utek negotovosti pa se je {e pove~al, ko so posamezniki refleksivno ugotovili, da pravzaprav sploh ni mogo~e racionalno preverjati delovanja institucij, pomembnih za varno odvijanje vsakdanjega ìvljenja. Razprava o rizi~nosti modernih dru`b torej neposredno zadeva vpra{anje, kako je na ravni vsakdanjega ìvljenja mogo~e zagotavljati legitimnost modernisti~nih institucij. Prav malo nadpovpre~ne (nekonformisti~ne) radovednosti je potrebno in è naletimo na meje preverljivosti, t.j. na nezmo`nost avtonomne racionalne presoje tega, kaj je v modernih dru`bah vredno in kaj ni vredno zaupanja. Po Giddensu je vsebina smotrnega vsakdanjega delovanja sestavljena iz akterjevega nepretrganega refleksivnega opazovanja lastne dejavnosti. V modernih dru`bah je opazovanje, tj. racionalna refleksija vzro~no utemeljevanje smotrnosti akterja z vednostjo o samem sebi in z vednostjo o dru`benih in materialnih svetovih, ki so okolje delujo~ega jaza (Giddens, 1989: 98). êprav je v modernih dru`bah vloga ekspertnih sistemov tudi pri vsakodnevnih presojah najpomembnej{a, je racionaliziranje delovanja tudi s pomo~jo zdrave pameti v vsakdanjem ìvljenju {e zelo pomembno, ker nam daje ontolo{ko varnost (prav tam: 132). Brez zaupanja v vsakodnevno rutino je normalno ìvljenje prakti~no nemogo~e (Giddens, 1990: 93). Zaupanje pa je emocionalna kategorija in zato ne more biti racionalno utemeljena. Kdor je torej emocionalno nezaupljiv do vsakodnevne rutine, ki je ni mogo~e racionalno pojasniti, se lahko soo~i z eksistencialno tesnobo, ki v skrajnih primerih vodi v hude patologije. Emocionalno ohranjanje okvira ontolo{ke varnosti je tako predpogoj normalnega funkcioniranja v vsakdanjem ìvljenju in je zaradi tega tudi zelo prakti~na potreba.
99
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
8
Zdi se, da je {e posebej veliko neracionalnih vedenjskih vzorcev pri sicer racionalnih ljudeh na podro~jih, ki se navezujejo na zdravo prehranjevanje oz. zdravo ìvljenje na sploh.
Tega tudi nadpovpre~na sposobnost racionalnega presojanja in delovanja ne more nadomestiti. Laikom torej kljub modernisti~ni refleksivnosti v zelo {tevilnih situacijah ne preostane drugega kot prostovoljno oz. neprostovoljno (Wynne, 1996) upanje oz. zaupanje. V mnogih vsakodnevnih situacijah se lahko opremo le na vero, podobno kot lahko le upamo, da bo sonce naslednji dan ponovno vz{lo. Ogromna ve~ina modernih individualcev tega najbolj obi~ajnega vsakodnevnega in eksistencialno nujnega dejstva prav gotovo ni sposobna racionalno pojasniti. Za pragmatiko njihovega vsakdanjega ìvljenja je celo bolje, da tega niti ne poizku{ajo, kajti sprotno preverjanje zanesljivosti vsakodnevne rutine neizbe`no vodi v blokade, ki jih preìvetvena pragmatika ne prenese. ê pa kdo kljub temu poizku{a (avtonomno) kontrolirati ali vsaj razumeti enostavne vsakodnevne dogodke in odnose, se njegovo vsakodnevno ìvljenje lahko zelo spremeni, tako zelo radikalno, da je za opis sprememb velikokrat potrebno uporabiti psihiatri~ne termine. Izkaè se torej, da je modernisti~na refleksivnost uporabna in produktivna le, ~e je parcialna oz. selektivna. To pa je kar precej o~iten contradictio in adjecto oz. okrogel kvadrat in {ele odkritje izhoda iz tega paradoksa bo omogo~ilo prehod iz moderne v postmoderno. Teze, da je ontolo{ka varnost v veliki meri neodvisna od racionalne refleksivnosti, ni te`ko ponazoriti. Tako na individualni kot tudi institucionalni ravni primerov ne manjka. Precej splo{no je znano, da ljudje, ki jih sicer dokazano odlikuje nadpovpre~na sposobnost racionalne presoje, v svojem vsakodnevnem ìvljenju po~nejo stvari, ki jih nikakor ni mogo~e ozna~iti kot racionalno smotrno delovanje. Njihovo ìvljenje je polno anekdot, t.j. bolj ali manj sme{nih dogodkov, ki veliko povedo o neracionalnosti oz. nenavadnosti genialnih protagonistov. Znano je npr., da je eden najpomembnej{ih predstavnikov razsvetljenstva Immanuel Kant zgolj z racionalno dedukcijo potrdil heliocentri~no hipotezo. ê lahko verjamemo njegovim biografom, pa je na bolj prozai~ni vsakdanji ravni prihajal do prav bizarnih sklepov. Tako je tudi nastanek u{i povezoval s son~nim sistemom. Z logi~no dedukcijo je namre~ pri{el do sklepa, da nastajajo v odvisnosti od son~ne svetlobe, zato jih je najbolje onemogo~iti tako, da jim prepre~imo dostop do bivalnih prostorov. Tudi najbolj znani balkanski elektrofizik Nikola Tesla je poleg genialnih odkritij znan tudi po nenavadnih vsakdanjih praksah. Pri prehranjevanju je dosledno vzdrèval izredno visoke higienske standarde, tako da je spravljal v zadrego osebje najbolj{ih hotelov. Zanimiv je tudi primer eminentnega sociologa z obmo~ja nekdanje Jugoslavije, ki je z `ve~ilnim gumijem, zataknjenim v vratne klju~avnice, prepre~eval zdravju {kodljiv prepih8.
D R U @ B A
100
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Podobnih primerov je toliko, da ~uda{tva in nerazumljive paranoje prav gotovo niso ve~ presenetljiva zna~ilnost profesorskih zna~ajev. Presoja ~uda{kih oz. celo zelo nenavadnih ìvljenjskih navad izjemnih ljudi je zaradi njihove izjemnosti sicer dele`na naklonjene prizanesljivosti. Ocena temelji na predpostavki, da imajo izjemni umi pravico do izjemnih posebnosti. Nemalokrat je ~uda{ko vedenje interpetirano tudi kot posledica popolne predanosti ustvarjalnemu delu, ki jim prepre~uje obvladovati vsakodnevno rutino. Naklonjena prizanesljivost je seveda dovolj jasno sporo~ilo, ki jih odvezuje od sicer obvezujo~ih socialnih ritualov. Tak{no dobrohotno opravi~evanje pa seveda ne pojasnjuje nenavadnega nasprotja med izrednimi miselnimi dose`ki in velikokrat povsem iracionalno vsakodnevno prakso. Raziskovanje osebnostne strukture genialnih ljudi je proizvedlo tudi precej teorije na to temo. Znanstvene interpretacije iracionalnega vedenja oseb z nadpovpre~no sposobnostjo racionalnega zaznavanja in opisovanja ìvljenja so zato kar {tevilne. Vendar bolj ali manj trdno soglasje obstaja zgolj o izhodi{~nem dejstvu, in sicer, da je pri populaciji genialcev mogo~e zaznati nadpovre~no veliko nenavadnosti in teàv v vsakdanjem ìvljenju. Tako se zdi {e najbolj prepri~ljiva pravzaprav najsplo{nej{a teza, da so izjemne sposobnosti velikokrat slabo integrirane v celotno osebnost, in prav to oteùje norim profesorjem vklju~evanje v normalno ~love{ko skupnost. Radikalnej{e so psihoanalitske interpretacije, ki ~uda{tva nadpovpre~no inteligentnih ljudi razlagajo kot simptom ob~asnih infantilnih regresij. Po teh teorijah tovrstno nihanje povzro~a tako izredne kreativne prebliske kot tudi nenavadne, ~uda{ke in celo nore vedenjske vzorce. Trstenjak sicer kreativce brani pred patolo{ko stigmo, ko pravi, da so psihopatolo{ke interpretacije è nekoliko zastarele. Vendar tudi on pristaja na zvezo med bogatim notranjim ìvljenjem in mo~nej{imi podzavestnimi vzgibi (Trstenjak 1981: 140). Pravzaprav ve~ina avtorjev i{~e razlago v veliki oz. nadpovpre~ni odprtosti za vzgibe iz zunanjega sveta. Odprtost je tako zna~ilnost kreativnih osebnosti v primerjavi z zaprtostjo normalnih ljudi. Zaradi tega so ti tudi precej slabovidnej{i pri spremljanju dogajanja v okolici. To z drugimi besedami pomeni, da so bolj konformisti~ni oz. sploh manj motivirani za opazovanje in interpretacijo dogajanja okrog sebe. Barron je pri opisovanju zna~ajskih potez produktivnih znanstvenikov poleg drugega ugotovil, da so: a) bolj opazovalni, b) bolj jih zanimajo nenavadnosti, c) v~asih vidijo stvari druga~e kot drugi, d) zelo cenijo jasnej{e dognanje, e) k opazovanju jih motivirajo razlogi samoza{~ite, f) imajo sposobnost kompleksnej{e sinteze, g) so ìvahnej{i in bolj (ìv~no) ~utni, h) njihovo veselje je bolj sestavljeno, i) radi imajo visoke napetosti, j)
101
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
dobivajo ve~ podzavestnih motivov, fantazijskega doìvljanja, k) imajo izredno mo~an jaz, ki je toliko mo~nej{i, kolikor globlje gre regresija, l) so ekscentriki, m) imajo {tevilne psihopatske poteze in n) {irok spekter lastnosti, ki se obi~ajno izklju~ujejo pri isti osebi, o) nagnjeni so k samostojnosti, ki se kaè v nekak{ni nedruàbnosti in osamljenosti. Po Trstenjaku najbolj prestièn raziskovalec osebnostne strukture izjemnih ustvarjalcev Cattel pa je pri{el do tegale opisa: Ustvarjalna osebnost je bolj shizotimna, bolj inteligentna, bolj oblastna, bolj zavrta, bolj radikalna in bolj samozadovoljna, je hkrati introvertirana in podjetna (Trstenjak 1981: 141151). Ve~jo sposobnost opazovanja in povezovanja oz. ve~jo sposobnost refleksije spremljajo torej tudi mnoge neprijetnosti, ki se kaèjo tudi kot bolj ali manj izrazite in pogoste psihopatologije. To vpra{anje bi seveda zahtevalo ob{irnej{o obravnavo, za na{o razpravo pa bo zado{~ala hipoteza, da je nenavadne ìvljenjske zgodbe nekaterih nadpovpre~no refleksivnih ljudi mogo~e pojasniti tudi kot posledico razlik med racionalno, tj. profesionalno refleksivnostjo in zdravorazumsko emocionalno zaznavo oz. refleksijo na ravni vsakdanjega ìvljenja. Profesorsko ~uda{tvo bi torej lahko pojasnjevali kot rezultat konflikta med a) metodi~no racionalno profesijo in b) racionalno emocionalnostjo vsakodnevnega ìvljenja. Prav gotovo ta teza ne pojasni celotne variance, je pa na ta na~in mogo~e nakazati kontekstualne vzroke iracionalnega vedenja racionalnih posameznikov. Racionalisti, ki se tudi v vsakodnevnem ìvljenju poizku{ajo avtonomno orientirati na osnovi racionalnih presoj, so tako reko~ obsojeni na po~etje neumnosti. Kljub temu da razpolagajo z nadpovpre~no sposobnostjo opazovanja in opisovanja oz. prav zaradi tega zapadajo v blokade in nenavadne situacije. Njihova racionalnost oz. refleksivnost je zunaj laboratorija oz. delovnega kabineta lahko precej mote~a in in dejansko prepre~uje normalno vsakodnevno rutino. Sociolo{ko gledano profesorska ~uda{tva razen za psihologijo ustvarjalnosti in sociologijo znanosti niso prav posebej zanimiva. ê pa neintegriranost refleksivnih, vendar norih profesorjev poveèmo s socializirano refleksivnostjo na dru`beni ravni, se nam vsiljuje prav nadle`na analogija. Nenadejana posledica refleksivnosti v modernih dru`bah je lahko tudi {iritev ~uda{tva oz. sindroma norih profesorjev. Pri tem se seveda takoj zastavlja vpra{anje, koliko tovrstne norosti lahko konkretno okolje prenese. Vsakdanjosti, ki so bile {e nedavno povsem rutinske, preko refleksivne percepcije postajajo problemati~ne. Vedno ve~ ljudi refleksivno izgublja zaupanje v zanesljivost vsakodnevnih ìvljenjskih opravil oz. v kredibilnost ekspertnih sistemov, ki jih
102
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
podpirajo in zagotavljajo. Proces poteka postopoma. Obi~ajno ne prihaja do nenadnih dramati~nih obratov9. Kljub temu je trend dokaj razpoznaven. Nazoren in precej aktualen primer je izgubljanje zaupanja v moderne prehranjevalske sisteme. V razvitih modernih dru`bah je prehranjevanje prav gotovo najbolj rutinska dejavnost vsakdanjega ìvljenja, ki pa je vklju~ena v kompleksne globalne verige oz. omre`ja. Zanesljivost globalnih prehranjevalnih verig je mo~no odvisna od zanesljivosti ekspertnih sistemov, ki naj bi zagotavljali neopore~nost vseh procedur od pridelave, predelave, distribucije do potro{nje. V resnici gre za zelo kompleksen proces, ki ga nih~e, ~e se {e tako trudi, racionalno metodi~no, tj. refleksivno ne more obvladovati. Kot zelo nazorno pokaè Falk (1994), je zavestna presoja o tem, katere substance bomo sprejeli vase, individualno zelo omejena. Podobno nesposobnost racionalne presoje pri prehranjevanju potrjuje tudi raziskava o percepciji kemikalij v hrani (Raats in Shepherd, 1996). Ve~ina normalih ljudi se zato brez velikega obotavljanja in premi{ljevanja pri zdravem prehranjevanju pragmati~no orientira nerefleksivno, zgolj na osnovi ekspertnih presoj ali pa predmodernega ljudskega (kulturnega) izro~ila. Krmiljenje krmljenja je torej odvisno od povsem neavtonomno socializiranega sistema zapovedi in prepovedi. Avtonomna, refleksivna presoja in kontrola procesov, ki pri tem potekajo, je minimalna. Ne/zavedni poizkus raz{iriti stopnjo avtonomije na ravni prehranjevalskega kemizma sili posameznika v dejanja, ki mu pravzaprav prepre~ujejo normalno hranjenje. S tega vidika je zaostritev prehranjevalskih higienskih standardov pri nekaterih genialnih ~udakih in vedno ve~jem {tevilu normalnih ljudi mogo~e razumeti kot (brezupno) prizadevanje kontrolirati procese, ki sicer potekajo v veliki meri izven obmo~ja refleksivnih sposobnosti posameznikov. Ker je to prakti~no nemogo~e, sorazmerno nara{~ajo tudi prehranjevalska ~uda{tva, motnje in strahovi (Mennell Murcott in Otterloo, 1992). Vedno bolj pa se zato {irijo tudi alternativne prehranjevalske prakse. Refleksivno opazovanje prehranjevalskih vzorcev ponovno aktualizira pradavno razliko med na{o in njihovo hrano oz. niha med neofobijo in neofilijo (Falk, 1994: 80). Pri odlo~anju za druga~ne (postmoderne) prehranjevalske na~ine pa ima prav kriterij kontrole, tj. obvladovanje prehranjevalske verige od za~etka do konca precej pomembno vlogo. Realno je to mogo~e predvsem s skraj{evanjem verige, t.j. s samoprodukcijo hrane, kar postaja ena od preìvetvenih strategij (C. Lasch, 1984) v razvitih modernih dru`bah. Pri~akovati je mogo~e, da bodo najnovej{e in zdi se tudi vedno pogostej{e kmetijsko prehranjevalske afere ta trend {e mo~no pospe{ile. Nezaupanje v zdravorazumsko oz. neracionalno vsakodnevno
R I Z I ^ N A
Res pa je, da so tudi {oki vedno pogostej{i, npr. angle{ke nore krave so radikalno vplivale na potro{njo govedine, podobno, le v manj{em obsegu, se dogaja tudi z drugimi globalno razgla{enimi kontaminiranimi ìvili.
D R U @ B A
103
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
rutino lahko torej privede do hudih individualnih psihi~nih motenj. Vendar pa tovrstna patologija ni omejena na individualno raven. Zaupanje v ekspertne sisteme, brez katerih orientacija v kompleksnih labirintih modernih dru`b prakti~no ni mogo~a, je pomembna tudi z vidika legitimnosti modernisti~nih institucij. Nezaupanje vanje privede do podobnih motenj kot nezaupanje v vsakodnevno zdravorazumsko rutino. To zelo nazorno potrjuje primer, ki je pred ~asom presenetil ljubljansko javnost, ko je neki sladkorni bolnik skoraj umrl, ker je opustil obi~ajno terapijo in poizku{al svojo hudo bolezen zdraviti po kitajski alternativni metodi. Nesre~ni dogodek (s sicer sre~nim razpletom) je dobra ilustracija rasto~ega nezaupanja v zdravstvo kot paradigmati~en modernisti~ni ekspertni sistem. V razviti moderni dru`bi so dejansko vsi modernisti~ni ekspertni sistemi soo~eni s konkurenco, ki je niso (ve~) pri~akovali. Vendar pa njihova temeljna teàva ni {ok zaradi presene~enja, pa~ pa odzivanje, ki zanemarja osnovi vzrok padanja zaupanja. Opozarjanje na tveganja oz. nevarnosti, ki spremljajo storitve neracionalnih alternativnih ekspertov (sistemov), ne more re{iti osnovnega vpra{anja t.j. iskanja vzrokov za zmanj{evanje zaupanja. Kot smo videli, to ni vpra{anje racionalnosti ali neracionalnosti. Tudi è dosedanje delovanje racionalnih modernih dru`b ne temelji na racionalno preverljivem odnosu, pa~ pa na emocionalno podloènem zaupanju v pravilnost vsakodnevne rutine oz. ekspertnih sistemov, ki jo infrastrukturno omogo~ajo. Na osnovi te argumentacije poizku{ajmo izpeljati temeljno tezo te razprave. Problem modernih dru`b prvenstveno niso nevarnosti, ki jih povzro~ajo nove, nedvomno rizi~ne tehnologije, pa~ pa je temeljni problem orientacija, tj. razlo~evanje ne-varnosti. Kljub moderni refleksivnosti je posameznik soo~en z nizko ali pa celo popolno nemo`nostjo razlo~evanja med varnimi in nevarnimi vsakodnevnimi stanji in procedurami. Te potekajo rutinsko in vedno bolj dinami~no ter izven dometa avtonomnih kompetenc tudi refleksivno zelo zagnanih ~lanov post/modernih dru`b. Presene~enje je torej predvsem v tem, da se je v dobi, ko je razsvetljenski optimizem obetal zanesljivost, gotovost in varnost, zgodilo nasprotno. Presoje varnosti so postale na ravni zdravorazumske vsakdanjosti nemogo~e, na ravni ekspertnih sistemov pa nekredibilne, ker je skoraj popolnoma izginila komunikacija med obzorjem vsakdanjega ìvljenja in neskon~no diferenciranimi, tj. specialisti~nimi ekspertnimi presojami. To pa seveda logi~no povzro~a padec zaupanja oz. komplementarno porast eksisten~ne tesnobe. Nelagodje in strah se {irita tudi pri stvareh, ki so jih posamezniki v modernih dru`bah {e pred ~asom samoumevno sprejemali. Skratka, v modernih kompleksnih dru`bah, v katerih je proces
104
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
diferenciacije in specializacije prakti~no podivjal, je individualna in tudi institucionalna orientacija vedno te`ja. Odvisnost od monopolnih ekspertnih specialisti~nih sistemov je tako velika, da spontano sproà odpore in iskanje obvladljivej{ih alternativ. Temeljni mehanizem, ki je zagotavljal samozavest modernih dru`b, se je torej omajan (Offe, 1987: 17). Alternative, ki se pojavljajo sicer v precej{nem {tevilu, pa {e zdale~ niso tako univerzalne, kot je bila dosedanja mo~na vera v zanesljivost oz. nezmotljivost ekspertnih presoj. ê torej nezaupanje v vsakodnevno rutino na individualni ravni ogroà ontolo{ko varnost, pa nezaupanje v ekspertne sisteme ogroà integrativno sposobnost modernisti~nih institucij. Individualno nezaupanje v varnost vsakdanjega ìvljenja vodi v tesnobo in blokado normalnega ìvljenja, v ekstremnih primerih pa celo v shizofrene patologije. Analogno pa nezaupanje v modernisti~ne ekspertne institucije ogroà societalno varnost, stanje, ki è spominja na anomijo. S tega vidika se zdi kriza institucij dràve blaginje, katerih temeljni namen je prav zagotavljanje (socialne) varnosti, le del krize kredibilnosti diferenciranih modernisti~nih institucij. Ena izmed mogo~ih smeri iskanja izhoda so poizkusi, kako poenostaviti sedaj res è nepregledno diferenciranost razvitih modernih dru`b. Vendar pa je ta smer bolj revolucionarna, kot se zdi na prvi pogled. Predpostavlja namre~ dediferenciacijo, tj. logiko, ki je v temeljnem nasprotju z dosedanjim modernisti~nim razvojem neprestane diferenciacije. Poleg tega pa se s tem pove~a tudi nevarnost regresivnega zdrsa v fundamentalisti~ne poenostavitve (Keane, 1990). Vendar pa je ta scenarij malo verjeten, ker kot je è bilo omenjeno, so decentri~ne modernisti~ne institucije zablokirane do te mere, da celo onemogo~ajo zastavitev pravih oz. bistvenih vpra{anj. Drugo iskanje gre v smeri paralelnih prostorov (Jencks 1985, Harvey, 1989), tj. nastajanja nekak{nih izoliranih enklav ali ni{, v katerih se konsenzualno dogaja dediferenciacija, ki omogo~a la`jo orientacijo med ve~jim in manj{im tveganjem. Nepremostljiva pomanjkljivost te variante pa je seveda v tem, da se mnoga modernisti~na tveganja ne zmenijo za fizi~ne niti simbolne prostorske zamejitve. Zaradi tega je zapiranje v prostorske ali socialne enklave lahko tudi samoslepilen manever oz. taktika z zelo omejeno u~inkovitostjo.
Dr. Drago Kos, je docent za socialno ekologijo na Fakulteti za dru`bene vede v Ljubljani.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
105
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drago Kos
LITERATURA: ADORNO, HORKHEIMER (1969): Dialektik der Aufklrung, Amsterdam. BECK, Ulrich (1992): Risk Society, Sage, London. BECK, Ulrich (1995): Ecogical Politics in an Age of Risk, Polity Press, Cambridge. BECK, GIDDENS, LASCH (1994): Reflexive modernization, Polity Press, Cambridge. EYSENCK, Michael, W. (1984): A Handbook of Cognitive Psychology, LEA, London FALK, Pasi (1994): The Consuming Body, Sage, London FOUCAULT, Michel (1987): Kaj je razsvetljenstvo, Vestnik, zv. 8, {t. 1, SAZU, Ljubljana. GIDDENS, Anthony (1989): Nova pravila sociolo{ke metode, [KUC/FF; Ljubljana. GIDDENS, Anthony (1990): The Consequences of Modernity, Polity Press, Cambridge. GIDDENS, Anthony (1994): Risk, trust, reflexivity, v: BECK, GIDDENS, LASCH: Reflexive modernization, Polity Press, Cambridge. HARVEY, David (1989): The Condition of Postmodernity, Basil Blackwel, Oxford. JENCKS, Charles (1985): Jezik postmoderne arhitekture, Zodijak, V. Karadì~, Beograd. KEANE, John (1990): Despotizem in demokracija, Krt, Ljubljana. KOS, Drago (1993): Racionalnost neformalnih prostorov, FDV, Ljubljana. LASCH, Christopher (1979): The Culture of Narcissism, Warner Books, New York. LASCH & WYNNE (1992): Introduction, v: BECK: Risk society, Sage, London. MENELL, MURCOTT, OTTERLOO (1992): The Sociology of Food: Eating, Diet and Culture, Sage, London. MOL, A. in SPAARGAREN, G. (1994): Konec narave narava v okolju refleksivne moderne in dru`be tveganja, âsopis za kritiko znanosti, {t. 168/ 169, Ljubljana. OFFE, Claus (1987): The utopia of zero-option: modernity and modernization as normative political criteria, Praxis International, zv.7, {t. 1. PERROW, Charles (1984): Normal Accidents, Basic Books, New York. POPPER, R. Karl (1979): Objective Knowledge: An Evolutionary Approach, Oxford. RAATS in SHEPHERD (1996): Developing a Subject-Derived Terminology to Describe Perceptions of Chemical in Foods, Risk Analysis, vol 16, {t. 2, Plenum Press NewYork. TRSTENJAK, Anton (1981): Psihologija ustvarjalnosti, Slovenska matica, Ljubljana. WYNNE, Brian (1996): May the Sheep Safely Graze? A Reflexive View of the Expert-Lay Knowledge Divide, v: LASH, SZERSZYNSKI, WYNNE (ur.): Risk, Environment & Modernity, Sage, London.
106
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
Subjektiviteta skozi tekste v dru`bi tveganja
Vedno je najte`je teoretizirati trivialne prakse. Kako misliti o modi (tako pomembnem delu na{ega ìvljenja, na{e samonaracije, na{ega prepoznavanja drugih in Drugega), o melodramah iz druìnsko-ènskih revij, o industriji zvezd iz globalne vasi in psevdo zvezd iz lokalne show-biz scene ali o jumbo plakatih velikih tekstilnih korporacij, ki svoj imid` povezujejo z emancipatori~nimi sporo~ili? Teoretska detrivializacija zahteva od avtorja, da je predvsem analitik in manj narator. V nasprotnem primeru se zlahka zgodi, da podobno kot publicist parazitira na zdravorazumskih konceptih in retori~ni argumentaciji. ê teh tekstov ne èlimo razumeti kot tekstov, ki sluìjo samo zabavi, oz. {e pogosteje kot nosilcev ideologije, je potrebno analizirati kontekst, znotraj katerega nastajajo kot ponudniki smisla. Potrebno jih je obravnavati kot vire konstrukcije identitet za uporabnike, kot vire uìtka in vire, iz katerih ti vzpostavljajo dru`benost/politi~nost. Cela vrsta najbolj raz{irjenih in najbolj vsakdanjih tekstov dru`be tveganja je v tesni zvezi z modernizacijo. Novinarski diskurz, ogla{evanje, nakupovanje in moda so morda najbolj o~itne prakse produkcije smisla v moderni. Obenem imamo v tako imenovani visokomoderni dru`bi ali dru`bi tveganja opraviti s celo vrsto novih ali prenovljenih tekstualnih sistemov. To so nove prakse in teksti, ki segajo od ra~unalni{ko posredovane komunikacije in elektronskega diskurza pa do novih ànrov v klasi~nih medijih. Po drugi strani pa imamo opravka s starimi (ali
107
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
1
Primer historizacije subjektivitete v dalj{i perspektivi je Ariesova zgodovina mentalitet.
modernimi) praksami in teksti, ki so si v visoki moderni nadeli drugo obliko in dobili nov pomen. Omenimo tu le osrednji pomen, ki ga ima za posameznikovo identitetno politiko nakupovanje, moda, kultiviranje telesa (ki vklju~uje tako shuj{evalne kure kot druge prehranjevalne reìme) ali spremenjena oblika in vloga medijev ter njihovega odnosa do realnosti. Ti tekstualni sistemi so postali v visoki moderni eno glavnih referen~nih okvirjev tako za individualno samokonstrukcijo kot tudi za konstrukcijo kolektivitete. Estetsko stiliziranje posameznika, npr., je del samokonstrukcije, obenem pa dolo~a diferenciacijo ali zavezni{tvo z drugimi. Hkrati s transformacijo tekstualnih sistemov virov, iz katerih posameznik ~rpa material za svojo identiteto se spreminja posameznikov na~in individualne samokonstrukcije in obenem tudi vrsta sociabilnosti. To pomeni, da se spreminja na~in, na katerega ta sklepa identitetna zavezni{tva z drugimi. Zakaj se zavzemamo za vrnitev k subjektu, ko govorimo o tekstih? Menimo, da se popularnih tekstov ne moremo lotevati brez dru`bene teorije sodobne subjektivitete. Kon~na motivacija histori~no-sociolo{kega pogleda na subjektiviteto na naslednjih straneh1 je v pripravi terena, ki nam bo omogo~il razumeti sodobno pomensko delo kulturnih tekstov in praks in njihovo politi~no dimenzijo. Subjektiviteto bomo za za~etek opredelili kot kombinacijo samorazumevanja in interpretacije drugih ali Drugega. Subjektiviteta tako seveda ni zbir lastnosti, ki jih ima tipi~ni subjekt, temve~ konstrukt (tako kot realnost). Pribliàmo se ji lahko tako, da interpretiramo njeno simbolno delo, ki dela njeno izkustvo smiselno. V vsakokratnem histori~nem kontekstu subjektiviteta vklju~uje posebne oblike sociabilnosti, ki ~rpajo material iz tekstualnih sistemov epohe. To pomeni, da refleksija visokomoderne subjektivitete lahko poteka le preko njenega simbolnega dela in obratno analiza tekstov je nujno utemeljena v (vsaj implicirani) teoriji o subjektiviteti. Subjektiviteta je tako po na{em mnenju dostopna preko tekstov. Po drugi strani pa kulturne tekste razumemo kot izraz sociabilnosti. Z drugimi besedami, teksti so artikulacija ~isto dolo~enega odnosa med posamezniki in dru`bo. V ironi~nem ~lanku bolj intelektualisti~ne trendovske revije o super manekenki v zasebni sferi je impliciran druga~en odnos med posameznikom in diskurzivno skupnostjo kot v prijaznem prispevku, ki govori o pravi, zasebni podobi in druìnski sre~i lokalnega politika, v druìnski reviji Jana na primer. Teksti so torej sredstva, s pomo~jo katerih je vzpostavljen odnos med individualnim in dru`benim. Tekste torej razumemo kot pripovedi o konstruiranih identitetah in skupnostih, ali druga~e, kot sredstva identitetne eksistence. Ko govorim o tekstih, imam v mislih tako tekste v o`jem smislu npr. medijske tekste, avto/biografske
D R U @ B A
108
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
naracije, psevdoterapevtsko literaturo ali ogla{evanje... kakor tudi kulturne prakse recimo popularno religioznost, kultivacijo telesa, modo, prehranjevalne reìme ... Konstrukcija pomena v komunikaciji je tista, zaradi katere neki naravni objekt postane tekst. Na ta na~in lahko govorimo npr. o pokrajini kot o tekstu. Del slovenske pokrajine (npr. travnik s kozolcem in zasneène Karavanke v ozadju) je lo~en in denaturaliziran, ko v razli~nih kulturnih tekstih kroì, da bi ozna~eval npr. tradicionalno slovensko zanesljivost v oglasu za delni~arsko dru`bo, tradicionalno slovensko gostoljubnost v ogla{evanju turizma ali hegemonizira reprezentacijo slovenstva v politi~nem ali popularnokulturnem diskurzu. Konstrukcija pomena v procesu denaturalizacije naravne entitete ali prakse v nastajanju teksta je neizogibno vedno politi~na. V dru`bi se stalno odvija pogajanje za pomen in vsaka utrditev ~isto dolo~enega javnega pomena, npr. slovenstva (kot ne~esa, kar je v avtenti~ni in naravni zvezi s katoli{tvom ali/in skupnostno ljudsko tradicijo), materinstva, ènskosti, seksualnosti itd. nujno marginalizira vse druge mogo~e javne pomene. Ali kot pravita E. Laclau in Ch. Mouffe, gre za zaustavitev toka razlik in za konstrukcijo sredi{~a. Na tem mestu se bomo posvetili le eni izmed dimenzij, ki so povezane s to temo. Zanima nas, kak{na je zveza med novo sociabilnostjo, ki vedno bolj poteka preko estetskih kulturnih praks, in spremembami v samorazumevanju in razumevanju drugih in Drugega. Historizacija subjektivitete in sociabilnosti je potrebna, da se ne bi ujeli v eno od tipi~nih pasti: prvi~, da tekste zaradi nemo~i ali pomanjkanja teoretskih konceptov presojamo z retori~nimi in ne teoretskimi argumenti. Drugi~, da podleèmo tako imenovanemu kulturnemu populizmu, kjer so prakse in artefakti vsaj implicitno pojmovani kot emancipatori~ni, ker so popularni. Ali pa tretji~, da nas pogled na te kulturne tekste kot na ideolo{ke tekste sploh odveè naloge analiziranja njihove pomenske produkcije in analize zveze te produkcije s sodobno sociabilnostjo, saj je moralizatorsko-politi~no presojo mogo~e dati vnaprej zaradi industrijske produkcije in komercialnega motiva te kulture. Teàve z novo sociabilnostjo/politi~nostjo bi bilo mogo~e ponazoriti z vrsto primerov kulturnih tekstov. Poskusimo z najbolj razvpitim; Benettonovo/Toscaninijevo ogla{evalno kampanjo, z enim od najbolj o~itnih primerov nemo~i modernisti~ne operacionalizacije ideolo{kega u~inka trivialne kulture. Publicisti~nih zdravorazumskih komentarjev v zvezi s katastrofi~no estetiko tega ogla{evanja je bilo veliko, teoretskih analiz na drugi strani z izjemo ekonomskih pa je presenetljivo malo2. Ve~ina teoretskih tematizacij tekstualnega potenciala tega ogla{evanja ostaja pri obsodbi Toscaninijeve ogla{evalne strategije v smislu: politika je definirana kot potro{nja podob, oblikuje svojo verzijo dru`benega, ki obstaja v harmoniji s tr`no ideologijo
R I Z I ^ N A
Ekonomske analize tematizirajo predvsem t. i. postfordizem oz. benettonizacijo proizvodnje, za katero je zna~ilna skrajna dezintegracija med dizajnom, proizvodnjo in distribucijo. To na kratko pomeni, da firma Benetton ne proizvaja, temve~ ima predvsem distribucijsko in informativno vlogo. Proizvodnja se odvija v malih druìnskih podjetjih, katerih proizvodnjo Benetton kontrolira, prodaja pa v trgovinah, ki prav tako niso Benettonova last, temve~ so v lasti komitentov, ki pa morajo upo{tevati njegove standarde, npr. glede notranje opreme trgovin.
D R U @ B A
109
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
3
Glej na primer obravnavi v P. Giroux, Disturbing Pleasures, Routledge 1994 ali P. Falk, The Consuming Body, Sage 1994.
in tr`nimi pobudami, se loti vpra{anj druga~nosti s pomo~jo reprezentacij, ki upo{tevajo konvencije spektakla, stila in mode, vklju~i v ogla{evanje politiko in jo tako depolitizira, promocijska kultura, ki uporablja pedago{ke prakse, da bi pozornost speljala od prodaje produktov k prodaji imidà odgovorne korporacije, spektakularni u~inek je priveden do skrajnosti in vzbuja iluzijo prisotnosti na prizori{~u dogajanja, kar ni dale~ od pornografskega u~inka... itd.3 Nobena teh analiz zares teoretsko ne legitimira svojih zaklju~kov in ostaja pri retori~ni argumentaciji. Benettonovo ogla{evanje je dober primer, kako ni mogo~e niti razumeti, kaj {ele analizirati sodobnega simbolnega okolja (od mode do ogla{evanja), ~e vztrajamo na moderni subjektiviteti in sociabilnosti in na tej podlagi presojamo pomenski potencial tekstov. V taki situaciji je potrebna nova konceptualizacija odnosa med politiko, estetiko in potro{njo, da bi bilo mogo~e ugotoviti, kak{ne vrste socialne integracije novi teksti omogo~ajo, ali druga~e, kako prepoznati emancipatori~ni ali marginalizirajo~i oz. konzervativni dru`beni, politi~ni potencial kulturnih artefaktov (bodisi ùrnalizma, pop kulture ali ogla{evanja). [e eno pojasnilo dolgujemo bralcu: v ~em je v na{em prispevku smisel poimenovanja sodobnosti dru`ba tveganja? U. Beck pojem dru`be tveganja uporablja v dvojnem smislu. Prvi pomen zadeva sistemati~no produkcijo globalnega tveganja nepopravljivega uni~enja vsega ìvljenja na zemlji in gre z roko v roki s tehnoekonomskim razvojem v visokomoderni dru`bi. Tveganje, ki je praviloma obravnavano tehnolo{ko in naturalisti~no, Beck analizira kot dru`beni, kulturni in politi~ni fenomen. V tem besedilu nas zanima drugi pomen Beckove dru`be tveganja ta zadeva ~lovekovo subjektiviteto. To je tveganje, ki je po svojem izvoru strukturno, artikulira pa se na osebni ravni. Ko metafori~no uporablja pojem dru`be tveganja na ravni jaza, ima pri tem v mislih tveganje, ki izhaja iz visokomodernih sprememb normalnih biografij, ìvljenjskega stila, oblik in norm ljubezni, oblik znanja, demistifikacije znanstvene racionalnosti in percepcij realnosti... Dru`beno predpisane biografije (ki jih je predpisovala pripadnost tradicionalni skupnosti ali relativno homogeni razredni kulturi v moderni dru`bi) in eksterno dolo~ene identitete se spreminjajo v proizvajane identitete in biografije-samoproizvode, ki jih akterji stalno proizvajajo s celo vrsto odlo~itev, ki jih morajo sprejemati. Posamezniki so se ob odsotnosti tipi~nih predpisanih biografij torej prisiljeni ne{tetokrat odlo~ati in na ta na~in refleksivno konstruirati svojo biografijo. V vsako odlo~itev (glede materinstva, partnerstva, poklicne poti itd.) pa je vedno vpleteno tveganje, da je odlo~itev morda napa~na. Danes je torej tveganje usoda posameznika, tako kot je bil na primer status usoda posameznika v tradicionalni dru`bi srednjega veka.
D R U @ B A
110
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Refleksivno urejanje vsakdanjega ìvljenja pa vedno bolj prevzemajo ne le znanstveni ali psevdoznanstveni ekspertni sistemi (ki so nadomestili tradicijo in religijo), temve~ estetski ekspertni sistemi. Refleksivnost se preme{~a iz sfere produkcije v sfero porabe. Estetika postaja moralni vir visokomodernega jaza. Z drugimi besedami, polja dru`benih konfliktov ne dolo~ajo ve~ ekonomski konflikti. Nova politizacija poteka kot politizacija kulture, slovnic oblik ìvljenja , identitetnih politik, ekspresivnosti. Estetskih ekspertnih sistemov kot virov refleksivnosti Beck sicer sploh ne omenja in je zato predmet kritike bolj postmodernih piscev (npr. Lasha in Urryja), ki mu o~itajo, da daje prevelik poudarek kognitivni dimenziji refleksivnosti v sodobni dru`bi. Na{e pisanje bomo temeljili na Beckovi metafori o rizi~nem jazu in govorili o spremembah subjektivitete v visoki moderni, vendar z druga~nimi cilji kot Beck. Zanima nas estetsko ekspresivna refleksivnost kot vir posameznikove identitetne politike in tako kot vir novih politi~nih konfliktov. V tem besedilu èlimo pokazati, kaj se s subjektiviteto zgodi v dru`bi tveganja in zakaj je tematizacija visokomoderne transformacije subjektivitete nujna za analizo tekstov sodobne popularne kulture in njihovega hegemoni~nega u~inka. Tematizacija sprememb na podro~ju samorazumevanja in interpretacije drugih je potrebna, da bi lahko ugotovili, na kak{en na~in prihaja v dru`bi tveganja do socialne integracije (oblikovanja kolektivitet s pomo~jo kulturnih tekstov), in da bi lahko analizirali vlogo, ki jo v tej integraciji igrajo teksti in prakse, ki dominirajo v novem simbolnem okolju. Najprej bomo obravnavali osnovne ~rte transformacije subjektivitete v visoki moderni, da bi lahko ugotovili, na kak{en na~in poteka samokonstrukcija, politika identitet in sociabilnost v visoki moderni. Ker je socialno tehnolo{ke tr`ne raziskave v najve~ji meri koloniziral pojem ìvljenjskega stila kot oblike nove izbrane sociabilnosti, bomo posku{ali reflektirati uporabo tega pojma v komercialnih raziskavah potro{ni{kih segmentov. Na koncu bomo posku{ali sklepati o tem, ali so lahko ìvljenjski stili, ki se oblikujejo na podlagi estetske refleksivnosti, politi~ni ali torej lahko tvorijo skupine z izbrano kolektivno identiteto ali pa ostajajo zgolj individualisti~na komercialna fikcija.
Subjektiviteta v visoki moderni Nova sociabilnost, o kateri govorimo, izhaja iz transformacije odnosa med objektiviteto (strukturo) in subjektiviteto (interakcijo in identiteto). Subjektiviteta in sociabilnost torej nimata ve~ne narave, nista ahistori~ni, kot implicitno predpostavljajo dominantne dru`bene vede ali zdravorazumski diskurz o sodobni
111
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
4
U Beck in E. B. Gernsheim, Individualisation and Precarious Freedoms: Perspectives and Controversies of a Subjectorientated Sociology. Slovenski prevod v Teoriji in praksi {t. 4, 1996.
dru`bi. Subjektiviteta je v visoki moderni vedno manj omejena s strukturnimi pogoji. To pa pomeni, da za posameznika nara{~a mo`nost izbire sredstev, s katerimi se bo identificiral z neko kolektiviteto, in sredstev, s katerimi se bo razlikoval od drugih kolektivitet. Univerzalnega vrednostnega sistema (kot sta npr. tradicija, naravna danost in religiozna ontologija), ki bi zanj povezoval vse te sfere, ni ve~. Sodobne teorije subjektivitete (~e na{tejemo le znane avtorje: Giddens, Beck, Z. Bauman, Lash, Featherstone) se zato na razli~ne na~ine ukvarjajo predvsem z relativnim osvobajanjem posameznika od njegovih strukturnih dolo~enosti in z njegovimi poskusi osmi{ljanja lastne eksistence v kontekstu relativne neodvisnosti od strukturnih dolo~enosti. Med razprave o na~inih in pripomo~kih bivanja v svetu lahko uvrstimo tako razli~ne analize, kot je a.) obravnava sodobnih privatnih konfliktov med mo{kim in ènsko kot personaliziranih kontradikcij popolnoma modernizirane dru`be, kjer postane posameznikovo ìvljenje biografska re{itev sistemskih kontradikcij (npr. U. Beck in E. B. Gernsheim, The Normal Chaos of Love, 1994), b.) prou~evanje vzorcev sodobne zavesti skozi prou~evanje diskurza o angle{ki kraljevi druìni (M. Billig, Talking of the Royal Family, 1992), c.) prou~evanje kultivacije telesa (M. Featherston et al., The Body, 1991) ali d.) obravnava nakupovanja kot tekstualne konstrukcije predvsem ènske identitete v vsakdanu (npr. H. Radner, Shopping around feminine culture and the pursuit of pleasure, 1995). Vpra{anje o odnosu med posameznikom in dru`bo v moderni in visokomoderni dru`bi, razli~nih mogo~ih oblikah in transformacijah tega odnosa, je sicer è nekaj ~asa ena izmed osrednjih razprav v sociolo{ki teoriji in kulturnih {tudijah. Vendar pa {ele zadnje desetletje zares prihaja do kontinuirane tematizacije zveze med spremembami v politi~nih in ekonomskih formacijah na eni strani in subjektiviteto na drugi strani. Vse tematizacije zveze med objektiviteto in subjektiviteto nam govorijo o tem, da je ta zveza pomembnej{a za analizo sodobnih pogojev, kot pa nas prepri~ujejo klasi~ne (ali moderne) sociolo{ke analize modernizacije. Pomembnost raziskovanja subjektivitete, ali kot nekateri raje re~ejo, pogojev biografije, tipi~nih ìvljenjskih usod, politike identitet itd. utemeljujejo predvsem z manj{o pojasnjevalno vrednostjo struktur oz. formacij v visoko moderni v primerjavi z modernimi ali predmodernimi dru`bami. Kar je bilo prej v dru`boslovju vztrajno odrivano kot hrup v ozadju, ki ga je potrebno zanemariti, postaja vedno bolj osrednje.4 Ali z drugimi besedami, delovanja akterjev ne moremo ve~ pojasnjevati predvsem s strukturno dolo~enostjo akterjev. Na kratko to pomeni, da ob tem, ko nara{~a mo`nost akterjevega aktivnega poseganja v lastno biografijo, nara{~a tudi pritisk na akterja posameznik se je prisiljen odlo~ati. Nobene
D R U @ B A
112
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
mo`nosti nima izogniti se odlo~itvam o poteku lastne biografije in obenem tveganju, ki je vpleteno v vsako odlo~itev. Za posameznika to na kratko pomeni, da je njegova biografija le relativno odvisna od njegovega socialnega poloàja, da se je njegova povezanost s tradicionalnimi skupnostmi (druìna, sorodstvo, sosedstvo) zmanj{ala. Obenem, ko se zmanj{uje pritisk in kontrola teh skupnosti, se zmanj{uje tudi njihova solidarnost. Individualizacija je v sodobnosti torej institucionalizirana posameznikova individualna situacija ni poljubno osvobojena vsakr{nega reda in prisil. Institucionalni red posameznike sili v individualizirano obna{anje.5 Nujnost izbiranja nujno implicira tudi tveganje vedno ko se je potrebno odlo~ati med ve~ mo`nostmi, vsaka izbira vklju~uje tveganje napa~nega izbiranja. V tesni zvezi s spremembo odnosa med strukturo in subjektiviteto (ali kot bi lahko dejali v bolj fundamentalisti~nem jeziku mainstream sociologije s spremembo odnosa med sistemsko in dru`beno integracijo) je sprememba sodobne subjektivitete. Pogoji za oblikovanje subjektivitete se bistveno spreminjajo v procesu dru`bene diferenciacije, torej z modernizacijo ali o`je industrializacijo dru`be in se stopnjujejo v postindustrijski ali visokomoderni dru`bi. V najve~ji meri je ta sprememba povezana z vedno manj{im vplivom dru`benostrukturnih pogojev na izoblikovanje zavesti in na na~in ìvljenja ~lanov dru`be. Spreminjajo se torej pogoji konstitucije in reprodukcije subjektivitete. V tradicionalni dru`bi, na primer, sta primarna skupina in socialna struktura tesno povezani in soodvisni. Za enostavne dru`bene oblike je zna~ilna socializacija v homogenem miljeju. Okolje daje majhno teò individualni diferenciaciji, uvr{~anja posameznikov so stabilna, saj temeljijo na pripisanih pripadnostih posameznikov. Neposredni ìvljenjski prostori (primarne druìnske skupnosti) in sekundarni ìvljenjski prostori (delo) so ozko povezani, prav tako primarna skupina in dru`bena struktura. ^lanstvo tako v eni kot v drugi je posledica pripisanega poloàja (spolne pripadnosti, pripadnosti druìnski skupnosti). Identiteta posameznika je v veliki meri identi~na identiteti skupine, ki ji pripada, obenem pa je ostro zamejena od zunanjega sveta, od tujcev. Tako je tudi reprodukcija identitete v teh dru`bah eksterno posredovana odvisna od kolektivne pripadnosti in posredovana prek zunanjega sveta. Posameznikova individualna identiteta je prakti~no identi~na kolektivni identiteti. To pomeni, da je ta individualna identiteta posledica posameznikove pripadnosti skupinam, ki jim po naravi pripada, ter da je zato le v omejenem smislu individualizirana. Identiteta omogo~a in dolo~a zunanji svet zopet druìnska skupnost in recimo va{ka skupnost in je v zelo omejeni meri individualizirana. Tako so tudi individualne biografije del dru`benega vzorca. Kadar prihaja do krize identitet,
R I Z I ^ N A
Maffesoli sicer ugotavlja iste trende v sodobni dru`bi, vendar meni, da govorijo o zatonu individualizma.
D R U @ B A
113
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
te niso individualno definirane, temve~ kolektivno. Primerno tako kolektivno definiranih in artikuliranih kriz identitet, na primer religiozne sekte, ki so bile zna~ilne za 16. stoletje ob reformaciji, ko ni bila pod vpra{aj postavljena le dominantna religiozna metafizika, temve~ tudi objektni svet (zemlja ni ve~ plo{~ata in ni ve~ sredi{~e vesolja) ter fevdalna struktura in s tem prevladujo~i tipi odnosov in identitet. Ob discipliniranih novih konceptih, ki so izraàli krizo identitet (protestantske sekte, npr. kalvinizem), so se pojavljale tudi anarhi~ne in utopi~ne milenaristi~ne sekte, kot so bi~arji, prekr{~evalci, anabaptisti itd. Strukturna kriza se torej v tradicionalni dru`bi, kje je identiteta posredovana prek zunanjega sveta, lomi v sferi kolektivnih identitet. Z modernizacijo pa prihaja do nara{~ajo~e razlike med subjekti in okoljem, torej do ve~je razdalje med neposrednimi in sekundarnimi ìvljenjskimi prostori (med dru`beno in sistemsko integracijo). Tendence diferenciacije, heterogenosti in velike dru`bene dinamike se v procesu modernizacije vse bolj radikalizirajo, tako da se tudi razdalja med subjekti in dru`bo vse bolj pove~uje. Spreminjanje odnosa med sistemsko in dru`beno integracijo se kaè v zmanj{evanju mo~i objektivnih dolo~itev subjektivne strani posameznikove eksistence. Kazalnik tega lo~evanja je na primer lo~evanje seksualnosti od reprodukcije, ki doseè kulminacijo v visoki moderni. Seksualni odnosi postanejo privatna tema in vpra{anje odlo~itve. Zakon in star{evstvo kot ìvljenjsko prakti~na nujnost in samoumevnost v tradicionalni dru`bi se spremenita v partnerski projekt, ki temelji na odnosu med star{i, ne pa zunaj tega odnosa, torej v skupnosti, ki ji star{a pripadata, ni ve~ metafizi~no legitimiran in naravno dan. Nov odnos med dru`bo in posameznikom, ki ga implicira lo~evanje individualnih svetov ìvljenja od socialnih bli`njih svetov, povzro~a, da postane subjektiviteta samostojna tema in se krepi usmerjenost nase. Subjektiviteta je torej bolj egocentri~na, ne pa tudi egoisti~na. Izguba nujnih pripisanih identifikacij, ki od zunaj vodijo subjektiviteto, in nujnost konstituiranja lastne identitete, nujnost dela za to identiteto, sta namre~ temeljna vzroka za egocentrizem in individualizem. Egocentrizem in individualizem sta tako dve plati iste medalje. ê prihaja torej do druga~nih povezanosti med objektiviteto in subjektiviteto, imamo opravka z druga~nimi kolektivnimi povezavami oz. kolektivitetami. Na naslednjih straneh bomo sku{ali pokazati, zakaj je analiza kolektivitet, ki nadome{~ajo tradicionalne ali moderne (razredne) pripadnosti, nujna kot podlaga za analizo visokomodernih kulturnih praks in reprezentacij, njihovega smisla in njihove vloge v konstrukciji kolektivitet. Identifikacija in diferenciacija sta bolj stvar konstrukcije kot kdajkoli prej. To pa pomeni, da lahko govorimo o identitetni politiki. Z modernizacijo prihaja do ve~je dru`bene diferenciacije
114
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
in torej tudi do diferenciacije na razli~ne ìvljenjske podsfere. Dru`ba razpade v razredno specifi~ne svetove ìvljenja, ki so sicer soodvisni in vendar lo~eni obenem. Dru`bena in osebna identiteta posameznika sta sicer povezani, vendar nista ve~ identi~ni kot v tradicionalni dru`bi in se razlikujeta. Zaradi lo~evanja okolja in subjektivitete prihaja do pove~ane notranje ali intrapsihi~ne komunikacije posameznika. Oblikuje se subjektiviteta kot samostojen osebni sistem. Klju~ne strukturne vzroke za deobjektivizacijo dru`be lahko i{~emo predvsem v pove~evanju materialnih, informativnih in varnostnih virov, potrebnih za ìvljenje. Gre za zbolj{anje materialne plati ìvljenjskega standarda, pove~anje koli~ine informacij, ki so na voljo ter v spremenjeni naravi eksisten~nega tveganja. Tveganja, kot smo dejali zgoraj, sicer v moderni ali visokomoderni dru`bi ni ni~ manj kot v predmoderni, celo ve~. Tveganje, ki ga nujno implicira ve~ja svoboda odlo~anja in oblikovanje lastne biografije in identitete, dolo~a temeljne zna~ilnosti modernih dru`b. Toda v tradicionalni dru`bi se vrste tveganja razlikujejo od rizikov, ki jim je izpostavljen ~lovek v visoko moderni dru`bi. V tradicionalni dru`bi so riziki povezani z naravnimi nesre~ami, od bolezni do su{e ali deèvja, ali pa nevarnosti povezane s ~love{kih nasiljem, na katere posameznik ne more vplivati. ê posamezniku v predmoderni dru`bi grozi nevarnost skupnostnega ali religioznega izob~enja, pa skupnostno ali religiozno izob~enje v visoki moderni na osebni ravni nadomesti gro`nja nesmiselnosti ìvljenja, ki izhaja iz samorefleksivnosti.6 Tudi na sistemski ravni ni v sodobnosti ni~ manj tveganja, pri{lo pa je do spremembe vrste rizikov, ki pretijo ~loveku in dru`bi. To je predvsem samoproizvedeno tveganje globalne vojne nevarnosti ter na osebni ravni tveganje, povezano z refleksivnim odlo~anjem posameznika glede razli~nih ìvljenjskih mo`nosti. Naslednja strukturna vzroka za deobjektivizacijo posameznikov sta velika mobilnost posameznikov in nara{~ajo~a konkurenca med posamezniki. Omejeni materialni viri, neinformiranost ter visoka stopnja nepredvidljivosti in tveganje so zmanj{evali avtonomijo posameznika. Majhna mobilnost povzro~a prilagajanje ljudi, mehani~na solidarnost kot nasprotje konkuren~nosti vpliva na konformnost obna{anja. Zmanj{anje pomanjkanja in relativno visok ìvljenjski standard, ki pove~uje {tevilo mo`nosti za organizacijo vsakdana, velika mobilnost, ko postane tradicija vedno manj zavezujo~a, ter konkuren~nost med posamezniki omogo~ajo relativno samostojno oblikovanje in izbiro ìvljenjskih oblik. Zapf (1987) navaja {tiri empiri~no dokazane razvojne strukturne tendence, ki pove~ujejo mo`nosti individualne izbire na razli~nih podro~jih ìvljenja: razvoj izobraèvanja, spremembe
R I Z I ^ N A
Po Giddensovem mnenju so v tradicionalni dru`bi sorodstveni odnosi, lokalna skupnost, religiozna kozmologija in tradicija kontekst, znotraj katerega se ustvarja zaupanje. V moderni in visokomoderni dru`bi pa na mesto sorodstvenih ali sosedskih odnosov stopijo osebni odnosi (bodisi prijateljski ali seksualno intimni), na mesto lokalne skupnosti pa abstraktni sistemi (npr. znanost ali psevdoznanost). (Giddens, 1990: 102)
D R U @ B A
115
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
7
J. A. Schlein (1989: 392) navaja {tiri zna~ilnosti, ki vplivajo na konstitucijo in reprodukcijo subjektivitete in so pomembne za analizo subjektivitete: objektni svet, prevladujo~i tipi odnosov in identitet, dru`bena struktura (institucije, poloàji, norme) in metafizika. Na podlagi teh {tirih tem je po njegovem mogo~e rekonstruirati strukturne spremembe v konstituciji in reprodukciji subjektivitete.
v strukturi gospodinjstev, zaposlenost ènsk in pove~anje dohodka. Nekatere od tendenc, ki jih navaja, se neposredno ujemajo s tistimi, ki smo jih navedli zgoraj (pove~anje materialnih in informacijskih virov, mobilnost in konkuren~nost). Spremembe v vi{ini posameznikovega dohodka pomenijo na sistemski ravni praviloma pove~anje materialnih virov sistema. Ve~ja konkuren~nost med posamezniki je delno posledica splo{ne dostopnosti izobraèvanja, prav tako tudi struktura gospodinjstev in zaposlenost ènsk. Splo{na dostopnost izobraèvanja, gospodinjstvo, zreducirano na mo{kega, ènsko in enega ali dva otroka, dostop ènsk do izobraèvanja in njihovo zaposlovanje ter zvi{evanje materialnih virov za preìvetje so po Zapfovem mnenju tiste strukturne zna~ilnosti, ki vodijo k individualizaciji posameznikov in k novim oblikam kolektivitet. Razvoj kompleksnih dru`benih struktur gre z roko v roki s pove~evanjem individualnih mo`nosti delovanja in z ve~jimi mo`nostmi za individualizacijo v zasebni sferi. Tu so se mo`nosti lastnega oblikovanja zasebnosti najbolj raz{irile. Na posameznikovo osebno identiteto in individualiteto gledajo kot na stalnico. Subjektiviteta je delno res transkulturna, sicer pa histori~no spremenljiva. Ker torej pogoji konstitucije in reprodukcije subjektivitete v visoki moderni niso enaki pogojem v tradicionalni ali klasi~ni moderni dru`bi, smo pri~a tudi spremenjenim oblikam subjektivitete. Ob spremembah, ki smo jih navajali, je presenetljivo, da se mainstream dru`boslovje in publicisti~na ali zdravorazumska kulturna kritika naslanja na fiksni, transhistori~ni model subjektivitete.7
Identiteta politika in boj za pomen Zgodovinskost subjektivitete in oblikovanja identitete lahko ponazorimo z oidipovskim kompleksom. Ta kaè, da se v sodobnosti spreminja logika intrapsihi~nih procesov potla~evanja. J. A. Schlein meni, da proces lo~evanja od star{ev strukturno pomeni transhistori~ni problem. Ni pa v vsaki dru`beni obliki tako dramati~en in nima tak{nega pomena, kot je to zna~ilno za svet vase usmerjenega me{~ana. Klini~ne izku{nje kaèjo, da drame, ki so Freudu posebno imponirale, danes nimajo ve~ tolik{nega pomena in funkcije strukturiranja nagona (1989: 403). Te drame so namre~ predpostavljale ostre tabuizirane meje v okolju ter nujno represivnost v obravnavi psihosocialnih tem. Ker ne enega ne drugega ni ve~, so v ospredju motnje samoidentifikacije in zamejitve do notranjosti ter do zunanjega sveta. Na te motnje ljudje ne reagirajo s potla~evanjem, temve~ z regresijo, depresijo in spreminjajo~o, nestalno identiteto. Kar je bilo prej zna~ilno za puberteto, je zdaj zna~ilno za identitetni
116
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
razvoj nasploh. @ivljenjsko prakti~ne orientacije niso dane in morajo biti vedno znova individualno vzpostavljene ter legitimirane. Smisel za posameznika torej ni ve~ pripravljen, je pa na voljo za individualno prila{~anje, selekcijo in legitimiranje. Rezultat tako spremenjenega odnosa med okoljem in subjektiviteto so visokospecializirani identitetni stili z razli~nimi stili obna{anja, razli~nimi za~asnimi tripi (biotrip, karierni trip, {portni trip, alternativni trip itd.). Nove institucionalne postavitve oblikujejo tudi nove mehanizme samoidentitete. Ker diferenciacija in heterogenost razli~nih podro~ij ìvljenja vplivata na identitetno strukturo, zahteva preìvetje v modernih dru`bah druga~no oblikovanje identitete kot v tradicionalnih. Intenzivnost menjave s svetom se tako pove~uje v obliki kulturnih praks, pri ~emer imajo mediji in kulturni teksti nasploh v tej izmenjavi pomembno vlogo. Skladno s spreminjanjem odnosa med subjektiviteto in objektivnimi pogoji, z osamosvajanjem subjektivitete od strukturne dolo~enosti in z nastajanjem individualne identitete, ki je sicer {e vedno odvisna od kolektivne identitete, ni pa ve~ identi~na z njo, se spreminja posameznikov odnos do zunanjega sveta. Prihaja do tipi~no visokomodernega pojava do refleksivnega jaza, do intenzivnega preiskovanja samega sebe in odnosa do drugih. Ta refleksivnost je lahko posameznikova ali refleksivnost institucije ali, po drugi strani, lahko je kognitivna ali estetska. Ta je v visokomoderni dru`bi lahko institucionalizirana preko terapevtskih slu`b. Te se seveda pojavljajo tudi v svoji psevdo obliki: psevdozdravstveni nasveti, psevdopsihologija v popularnih medijih, talk showi o intimnih problemih, ezoterika itd. Od tod tudi iz ZDA prihajajo~i izraz terapevtska dru`ba za sodobno dru`bo. Zaradi potrebe po samotematizaciji in tematizaciji odnosov, v katere stopamo, nara{~a tudi potreba po nasvetih in ponudba nasvetov o vplivanju na samoinscenacijo, nasvetov o vplivanju na realnost, na tehnike samopredstavitve. Ta potreba se v terapevtski dru`bi institucionalizira. Pove~uje se ponudba ìvljenjske pomo~i, ezoterike in drugih psihosocialnih storitev. Psihosocialne storitvene dejavnosti oz. psihosocialne tehnike pomenijo novo stopnjo ob~evanja s subjektiviteto, ki ustreza njeni novi obliki. Mediji so najpomembnej{i posrednik parazdravstvenih in parapsiholo{kih tehnik vplivanja na realnost. Poglejmo si na primer celo vrsto televizijskih ànrov, nekak{ne me{anice med ezoteriko in psihosocialnimi storitvami (od talk showov o najbolj intimnih problemih, od Maru~inih kristalov do Karme, Dannyjevih zvezd ipd.). Spremenjen odnos med strukturo in subjektiviteto v procesu modernizacije implicira tudi spremenjeno naravo interakcije. Tradicionalni vzorci izgubljajo interakcijsko mo~, tako da je ustvarjena potreba po novih interakcijskih mo`nostih. ê so
117
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
sankcije prej dolo~ale izbor alternativ obna{anja, zdaj izbor vodi oblikovanje specifi~nega na~ina interakcije. Za posameznika v visoki moderni je zna~ilna razli~nost (diverzifikacija) kontekstov interakcije ljudje delujejo v razli~nih miljejih, vsak od teh lahko zahteva razli~ne oblike primernega obna{anja. Posameznik tako prilagodi prezentacijo jaza zahtevam posebne situacije. Psihi~na struktura moderne osebnosti je zaradi vseh teh sprememb fleksibilnej{a in bolj diferencirana, saj prevzema razli~ne delne poloàje, obenem pa je moderna subjektiviteta osebnost trenutka, saj mora predelovati veliko {tevilo razli~nih situacij, obvladovati interakcije z razli~nimi partnerji in depersonaliziranimi formalnimi strukturami. Stalno prehaja od dela k small talk, od konkurence h kooperaciji in tako naprej. ê strnemo: ni ve~ nobenega osrednjega poloàja, ki je dodeljen posamezniku in ki bi dolo~al njegov vsakdanjik, temve~ obstaja cela vrsta posameznih, delnih poloàjnih segmentov, ki se med seboj ne ujemajo nujno. Vse to ne vpliva le na odnos med subjektiviteto in strukturo, temve~ tudi na intrapsihi~no strukturo subjektiviteta namre~ ne ostaja identi~na skozi razli~ne situacije. Od stalnega preverjanja okolja je odvisno tudi identitetno ravnote`je. Okolje (ki je v velikem delu medijsko posredovano) se namre~ reprezentira kot ponudnik delnih identitet. To pa pomeni, da je posameznikova identiteta vedno bolj rekonstituirana, delana, ne pa enostavno reproducirana na osnovi zunanjega vzorca. Izmenjava subjektivitete z okoljem se pove~uje, je vedno bolj zapletena, krepi se medsebojna odvisnost med okoljem in subjektiviteto, ki ni ve~ enostranska. Subjektna perspektiva je torej pomembnej{a kot prej v zgodovini. Obenem pa je odvisna od strukture in samostojna. Govorimo lahko torej o procesih razdruèvanja strukture in subjektivitete, ki prispevajo k subjektivizaciji zasnov ìvljenja, obenem pa temeljijo na neutrjenem in krizam podvrènem oblikovanju identitete. Ob vedno manj{i pomembnosti objektivne dolo~enosti dru`benega razlikovanja je konstrukcija razlik in podobnosti vedno ve~jega pomena. Simbolne aktivnosti in sociabilnosti (razli~ne prakse in teksti, od mode, razli~nih kultivacij telesa oz. splo{ne estetske refleksivnosti do reìmov prehranjevanja ali reìmov prostega ~asa) igrajo v tej konstrukciji osrednjo vlogo. Te spremembe povzro~ajo tudi spremenjen odnos posameznika do dru`be spremenjeni so pogoji vklju~evanja in izklju~evanja, torej identifikacije in diferenciacije. Nove kolektivitete se oblikujejo predvsem na podlagi kulturne diferenciacije in identifikacije. Oblikujejo se torej tudi na podlagi medijskih vsebin semanti~nega prostora, ki ga oblikujejo medijski teksti, ter semanti~nega prostora, znotraj katerega se ume{~ajo akterji (medijsko ob~instvo). Odlo~itev, kot so: kdo biti, kako se obla~iti,
118
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
kako biti, kako se odlo~ati, ne more prevzemati superekspert. Zato iz njih nastanejo eksistencialni in ne le trivialni problemi. Pomenijo del odgovora na vpra{anje, kako ìveti v radikalno detradicionaliziranem svetu in transformirani naravi. Ob tem ne moremo mimo vpra{anja, kako da je kljub tak{nim pogojem konstitucije in reprodukcije subjektivitete tradicionalno in naravnopravno legitimiranje ìvljenjsko prakti~ne orientacije (npr. legitimiranje na osnovi rase, naroda, religije) {e vedno tako prisotno in politi~no celo vedno bolj aktualno. Ponovno vzpostavljanje tradicije ali vzpostavljanje novih tradicij je kontradiktorna zahteva, saj pomeni vrnitev k moralni fiksnosti v vsakdanjiku, ki ga ne dolo~a ve~ ena avtoriteta, ki jo legitimira metafizika in/ali naravni red, temve~ pluralizem avtoritet. Posameznik sicer lahko tudi v dobi visoke moderne pobegne v tradicionalni svet ìvljenja, toda varnost in redukcija strahu, ki jo ta strategija ponuja, sta omejena. Posameznik se namre~ ne more izogniti zavesti, da je vsaka tak{na izbira le mo`nost med drugimi mo`nostmi. Ali ~e povemo z besedami Zygmunta Baumana: Skupnosti v Tnniesejevem stilu izpuhtijo tisti trenutek, ko se zavedajo samih sebe kot skupnosti. Izginejo takoj, ko re~emo kako lepo je biti v skupnosti (1991: 250).
@ivljenjski stili v komercialnih raziskavah razlik Individualizacija v dru`bi tveganja pomeni oblikovanje kolektivitet, kjer se pripadnost ne oblikuje na podlagi skupnostnih ali razrednih pripadnosti. Odlo~anje prevlada nad strukturno dolo~enostjo pripadnosti. Za identifikacijo socialnega poloàja akterja so postale konstitutivnega pomena njegove kulturne orientacije in interpretativne sheme, ki dolo~ajo njegovo kulturno prakso. Subjektivni vidiki diferenciacije (na primer vrednote, politi~na stali{~a, okus ali uporaba jezika) niso ve~ homologni z objektivnim poloàjem akterja v dru`benem prostoru. Dru`beni poloàj, zavest in morala se torej le delno ujemajo. Nimamo ve~ opravka s homogenimi razrednimi kulturami, kjer bi bila subjektivna stran razreda (njegova kultura) posledica njegovega strukturnega poloàja. Obenem je v relativno bogati dru`bi, kjer se neenakosti gibljejo onstran eksisten~nega minimuma, manj o~itnih zna~ilnosti socialne razslojenosti. Analiza neenakosti, nekdaj zavezana ekonomski dolo~enosti dru`benih razredov ali slojev, je danes bolj kot prej zavezana kulturni porabi. Obenem pa ima, obratno, kulturna poraba (v o`jem smislu torej tudi medijska) osrednji pomen za dru`bene konflikte in procese dru`benega diferenciranja. Kulturna poraba, ki diferencira, vklju~uje celo vrsto praks: prakse jezikovne uporabe, obla~enja, druènja, politi~nih preferenc itd.
119
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
8
Leta 1985 pi{e Habermas o spreminjanju slovnice predanih oblik ìvljenja in avtonomiji ìvljenjskih stilov. V Theorie des kommunikativen Handelns, Suhrkamp, 1981, str. 57 in v Die Neue Unbersichtlichkeit, Suhrkamp, 1985, str. 159.
Novi konflikti nastajajo predvsem na podro~ju kulturne reprodukcije, socialne integracije in socializacije. Opravka imamo torej s tretjo ravnijo konfliktov (poleg denarja in mo~i) to so konflikti, ki se oblikujejo na podlagi boja za definicije. Kdo bo poimenoval in definiral politi~ne probleme ter kak{na vrsta politi~nih zadev bo sploh imela legitimnost v javni agendi, sta vpra{anji najpomembnej{ih sodobnih konfliktov. V konfliktih zaradi poimenovanja in definiranja politi~nih problemov gre torej za to, katera definicija realnosti bo prevladala v javni sferi. ê bi torej uspelo na primer abortus v Sloveniji definirati in uveljaviti kot nacionalno substan~ni problem, bi to pomenilo zmago tradicionalnega moralnega sveta ìvljenja in obenem specifi~ne slovnice oblik ìvljenja, ki dolo~a druìnske oblike, ènsko in mo{ko vlogo, socializacijske prakse, legitimne seksualne prakse, legitimno druàbnost (sociabilnost) itd. Oglasi, ki nas v letu 1996 opozarjajo na nevarnost oku`be z aidsom, tako o~itno ilustrirajo, kako je mogo~e tekstualno bodisi zaustaviti tok razlik ali pa vzpostaviti tok razlik, da lahko sluìjo kot {olsko enostavna ilustracija na{emu argumentu. V prvo skupino spada ~rno bela psevdodokumentarna fotografija heteroseksualnega para v postelji, tekst pa pravi Samo ti. Drug oglas prikazuje dve sklenjeni roki (ena mo{ka, druga ènska), v ozadju so vidni obrisi cerkvice na gri~ku, tekst pa se glasi Zvestoba. V drugo skupino spada oglas z jumbo plakatov, ki kaè stilizirano fotografijo kondoma s pripisom [~itek za varen uìtek. Re{itev, ki jo za uspe{no za{~ito pred aidsom ponujata prva dva oglasa (prvi kot jumbo plakat, drugi pa kot plakat, distribuiran predvsem po fakultetah ljubljanske Univerze), je heteroseksualnost in monogamna seksualnost. [~itek za varen uìtek pa ponuja orodje (kondom) za za{~ito pred oku`bo, ne da bi predpisoval seksualne preference in kvantitete raznovrstnih seksualnih stikov. Obenem implicira, da seksualnost nima smisla onstran nje same (ne i{~e smisla v reprodukciji ali celo v reprodukciji slovenstvakatoli{tva, kot konotira cerkvica na gri~ku). Seveda nikoli ne moremo trditi, da serija oglasov lahko vpliva na percepcijo seksualnosti v dru`bi, vendar pa z vrsto drugih tekstov (od nacionalnega literarnega kanona, druìnske retorike, popularne kulture, politi~nega diskurza itd.) oblikuje simbolno okolje, ki konstruira sredi{~e in utrjuje percepcijo o naravni seksualnosti. Ko povzemamo izraz slovnice oblik ìvljenja8, je smiselno uvesti razlikovanje med obliko in na~inom ìvljenja. Sociologija razume pojem na~in ìvljenja kot dru`benoekonomske pogoje neke dru`bene formacije, ki so druga~ni od na~ina ìvljenja v drugi formaciji (npr. socialisti~ni na~in ìvljenja nasproti kapitalisti~nemu, ameri{ki na~in ìvljenja). Obliko ìvljenja K. Knorr Cetina (1988) razume kot simbolno prakso, tok vsakdanjega ìvljenja. Analiza oblike ìvljenja je tako po njenem analiza simbolne konstitucije in
D R U @ B A
120
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
socialne organizacije sveta. Gre za realnost dejanskih postopkov, ne pa za predpise o postopkih in njihove modele. Tu obliko ìvljenja definira kot ovrednoteno stali{~e oz. orientacijo, ki dolo~a delovanje, kot prakticiran svetovni nazor. Homoseksualnost ali urbanost bi lahko navedli kot primera tak{ne ìvljenjske oblike. Homoseksualnost kot spolna preferenca do istospolnih partnerjev sama po sebi {e ni oblika ìvljenja. Kot obliko ìvljenja jo vzpostavlja tako imenovani coming-out v jeziku gayevske subkulture. Zna~ilno za homoseksualnost kot obliko ìvljenja je, da se delovanje, ki tradicionalno spada k privatni sferi (kot obleka, glasbene preference, na~in socializiranja), sakralizira kot identitetno relevantno, v tem primeru kot relevantno za homoseksualno identiteto. Urbanost kot obliko ìvljenja, na primer, dolo~ajo pogoji ìvljenja v velikem mestu, kjer morajo ljudje razvijati nove oblike dru`bene interakcije. Podru`bljanje v urbanih pogojih v osnovi dolo~a dnevna vizualna interakcija z neznanci mimoido~imi. Ta vizualna kultura, kjer pomeni videti in biti viden glavno obliko socialnega stika, povzro~a pove~ano semiotsko senzibilnost (Laermans, 1993: 99). Ljudi se presoja po prvih vtisih in takoj{njih vizualnih podatkih. Skrbeti za svoj javni in dru`beni jaz je v pogojih urbanosti pravzaprav identi~no skrbi za svoj videz in tiste podatke o jazu, ki jih je mogo~e hitro dekodirati. Analiza oblike ìvljenja je tako analiza simbolne konstitucije in socialne organizacije sveta. Visokomoderni konflikti se torej vnemajo zaradi oblike ìvljenja kot prakticiranega Weltanschauunga na primer odnosa do tujcev, abortusa, kulturnega okusa, sredstev identitetne eksistence itd. Opisane dru`benostrukturne spremembe spreminjajo zgodovinske pogoje dru`bene integracije v sodobni dru`bi. To omogo~a izoblikovanje ìvljenjskih slogov onstran relativno homogenih tradicionalnih ali razrednih kultur. Ta individualizacijski proces formalno razumemo kot nara{~ajo~o diferenciacijo posameznikov glede na dru`beni sistem. To pomeni, da prihaja do selektivne izrabe ìvljenjskih mo`nosti in da je na~in ìvljenja vedno bolj osredi{~en na subjektu. Spreminjajo se mehanizmi podru`bljenja postajajo bolj partikularni, subjekt je sredi{~e teh mehanizmov. Teorije individualizacije v visoki moderni (med katere spada tudi Beckova dru`bena teorija) trdijo, da prvi~ v zgodovini osvobajanje ljudi obstoje~ih vezi (tradicije, sorodstvenih vezi, razrednih kultur) ne vodi k novim oblikam kolektivitet, k novim razredom. Beckova teorija neenakosti je ena tistih, ki se pri analizi neenakosti zadovolji s tem, da v visoki moderni ugotavlja procese destrukturiranja, razpadanja, ali kot pravi sam, individualizacije. V nadaljevanju bomo podrobneje analizirali obliko podru`bljenja (Vergesellschaftungsform), ki smo jo ozna~evali s pojmom ìvljenjski stil. Tokrat se bomo posvetili le njenemu
121
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
komercialnemu vidiku uporabi tega koncepta sociabilnosti v marketin{kih analizah potro{nikov. To je potrebno ne nazadnje zaradi tega, ker ima pojem visoko konjunkturo tako v marketin{kih {tudijah kot pri ozna~evanju individualnih ìvljenjskih stilov v psevdopsiholo{kem, psevdozdravstvenem, trendovskem itd. diskurzu v popularnem tisku. Socialno tehnolo{ko uporabo tega pojma je nato potrebno postaviti ob bok dru`boslovni. V industriji ogla{evanja se raziskovalci trga è vsaj od za~etka osemdesetih let, v ZDA pa è prej, pomikajo stran od modelov diferenciacije trgov glede na poklicne in demografske zna~ilnosti potencialnih potro{nikov k ìvljenjskostilni segmentaciji. Obenem pa se behavioristi~no inspiriranemu laboratorijskemu merjenju individualnih kognitivnih zmo`nosti (pomnjenje, bralni testi...) pridruùje raziskovanje dejavnikov, ki ozna~ujejo specifi~en ìvljenjski stil ali socio-style v jeziku francoskih ogla{evalcev. Ta preusmeritev je pravzaprav reakcija na psihologizem (temelje~ na modelu dra`ljaj-reakcija) in ekonomizem (z modelom racionalnega potro{nika) pri raziskovanju potro{nikov. Oba namre~ zapostavljata kulturne spremenljivke, sisteme vrednot, idej in morale. Psihologizmu in ekonomizmu, ki je predpostavljal socialno homogene porabnike, je sledila faza segmentacije, ki je najprej delila porabnike glede na njihov dru`benoekonomski status ali geografski poloàj. Ena najbolj znanih segmentacij te vrste je britanska segmentacija, ki jo je izvedel Joint Industry Committee for National Readership Surveys. Porabnike deli na {est skupin od skupine A (vi{ji srednji razred), kjer je druìnski poglavar uspe{ni poslovne`, strokovnjak ali lastnik kapitala, do skupine E, ki zajema prilo`nostne delavce ali nezaposlene, odvisne od socialne podpore. Model te segmentacije temelji pravzaprav na poklicni delitvi potro{nikov. Kolikor to redukcijo {e nekoliko opravi~uje specifi~na britanska povezanost razrednega poloàja, kulturnih praks in socialnih vezi na eni strani z dostopom do elitne izobrazbe na drugi, pa to v razredno manj stati~nih dru`bah, kot je britanska, z univerzalnej{im dostopom do izobraèvanja pomeni ne le bistveno redukcijo dru`benega poloàja na poklic in ekonomski kapital, temve~ tudi popa~enje dru`bene strukture. Moores (1993) naslavlja {e dva o~itka na to in podobne marketin{ke modele segmentacije porabnikov: poklic ali dru`beni poloàj se meri glede na poloàj glave druìne. Te raziskave tako napa~no opazujejo druìno kot enotno, neprotislovno porabni{ko celico. Po njegovem pa obstajajo znotraj druìne generacijske razlike in razlike glede na poloàj v ìvljenjskem ciklusu (S. Moores, 1993: 126). Znane so tudi raziskave, ki temeljijo na geografski segmentaciji (lahko bi rekli na prostorski razrednosti) porabnikov. Porabnike delijo v sosedstva, podlaga je kombinacija geografskih delitev na urbano in podeèlsko, na etni~no pripadnost in izobrazbo. Tako kot za
122
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
britansko poklicno segmentacijo tudi za prostorsko velja, da je smiselna, kadar je regionalna lokacija (poleg delitve na urbano in ruralno) kazalec dru`benega poloàja. Tem raziskavam so sledile ìvljenjskostilne ali psihografske segmentacije porabnikov. Psihografske zato, ker razlikujejo porabnike glede na njihove kognitivne stile, ki dolo~ajo (kulturno) porabo. Kognitivne stile ugotavljajo s podatki o aktivnosti anketiranca, njegovih interesih in mnenjih tako imenovane AIO (Activities, Interest, Opinions). U~benik za bodo~e ogla{evalce9 navaja ìvljenjskostilne dimenzije, ki jih je mogo~e raziskovati med porabniki: aktivnosti, kot so delo, hobiji, zabava, nakupovanje, {port idr., interese, kot so druìna, dom, moda, hrana, mediji, rekreacija idr., mnenja o samem sebi, o dru`benih zadevah, politiki, ekonomiji, produktih, prihodnosti, kulturi itd., ter demografske podatke, kot so starost, izobrazba, dohodek, poklic, velikost druìne, velikost mesta prebivanja, stopnja v ìvljenjskem ciklusu idr. Vpra{alniki vsebujejo trditve v okviru AOI, na katere intervjuvanci odgovarjajo pozitivno ali negativno. Tak{ne trditve so na primer: V{e~ mi je, da me {tejejo za voditelja, @enska sodi v dom, Zunajzakonski seks je nemoralen, Moja druìna je zame najpomembnej{a stvar, Pripravljen sem pla~ati ve~ za izdelek iz naravnih sestavin , Sem impulzivni kupec ali pa Veliko stvari kupujem s kreditno kartico. Na ta na~in psihografska segmentacija uvr{~a porabnike v razli~ne ìvljenjskostilne segmente. Ena najbolj znanih tovrstnih segmentacij je ameri{ka values and lifestyles segmentacija.10 Shemo, ki je ameri{ke potro{nike razdelila na devet prepoznavnih ìvljenjskih stilov, je utemeljil Arnold Mitchell (1984). V {tudiji Standford Research Instituta je ìvljenjski stil opredeljen kot edinstveni na~in ìvljenja, ki ga dolo~a zbir vrednot, motivacij, stali{~, potreb, sanj in posebnih na~inov gledanja na svet.11 Prva raziskava z ob{irnim vpra{alnikom na {tiriindvajsetih straneh je bila izvedena v marcu in aprilu 1980. Vpra{anja so se nana{ala na sociodemografske podatke, naravnanosti, finan~ne razmere, aktivnosti in vzorce porabe. Porabnike deli na {tiri osnovne skupine (skupina pomanjkanja, skupina zunanje usmerjenih, skupina notranje usmerjenih in skupina integriranih, ki ima tako lastnosti notranje kot zunanje usmerjenih). Shema deli glavne skupine v podskupine ìvljenjskih stilov, ki obsegajo: preìvetveni ìvljenjski stil, podporni{ki ìvljenjski stil, pripadnostni ìvljenjski stil, tekmovalni ìvljenjski stil, storilnostni ìvljenjski stil, jaz-semjaz ìvljenjski stil, doìvljajski ìvljenjski stil, dru`beno zavestni ìvljenjski stil.12 Pripadniki preìvetvenega ìvljenjskega stila so stari, zelo revni, depresivni in dale~ oddaljeni od povpre~ne kulturne participacije. Uvr{~eni v ìvljenjskostilno skupino pripadnosti, na primer so tradicionalisti, ponavadi starej{i ljudje, domoljubni in konvencionalni. Individualisti (jaz-sem-jaz ìvljenjski stil) so impulizivni, narcisoidni in aktivni, dru`beno zavestni
R I Z I ^ N A
Na primer D. L. Loudon in A. J. Della Bitta, Consumer Behaviour Concepts and Applications, McGraw Hill, 1993, 4. izdaja. V Avstraliji so razvili SCAN (Segmenting Change and New Values). Prav tako je ìvljenjskostilna segmentacija dobro razvita na Japonskem, kjer v uvodu k raziskovalnemu poro~ilu neke tak{ne raziskave pojem porabnika zamenjujejo s frazo oblikovalec ìvljenja. W. Leiss, S. Kline in S. Jhally, Social Communication in Advertising, Methuen 1986, str. 257. A. Mitchell, The Nine American Lifestyles. Who We Are And Where We Are Going, New York, 1984. Definicijo navaja W. Leiss, S. Kline, S. Jhally, Social Communication in Advertising, Methuen 1986, str. 256. Prevod VALS-ovih skupin prve segmentacije iz osemdesetih let smo si sposodili pri Mirjani Ule v M. Ule in M. Kline, Psihologija tr`nega komuniciranja, FDV, 1996.
10
11
12
D R U @ B A
123
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
13 Na primer H. P. Mller, Lebensstile. Ein neues Paradigma der Differenzierungs- und Ungleichheitsforschung?, v Klner Zeitschrift fr Soziologie und Sozialpsychologie, 1/1989.
ìvljenjski stil pa vodi njihovo poslanstvo, so zreli in uspe{ni. Sam A. Mitchell pravi, da je devet ìvljenjskih stilov dolo~enih, poimenovanih in ozna~enih na podlagi teorije, torej razumevanja ~love{ke narave. @ivljenjski stili predstavljajo razvojne faze ~loveka, kjer je kombinirani notranje-zunanji ìvljenjski stil najvi{ja zrelostna faza. Temeljni elementi te teorije izhajajo iz razvojne psihologije Abrahama Maslowa. Z razvojnimi hierarhijami so è prej sku{ali pojasnjevati ~love{ke zna~ilnosti, kot so psiholo{ka zrelost, motivacije, osebnost, moralnost, komuniciranje itd. H. P. Mller (1989: 58) ozna~uje Mitchellovo segmentacijo kot razvojno psiholo{ko, ki eklekti~no kombinira teorijo hierarhije potreb (po A. Maslowu) in tipov osebnosti (po D. Riesmanu) glede na usmerjenost vase ali usmerjenost k drugim. A. Mitchell sam priznava eklekticizem in raznovrstnost virov, iz katerih je ~rpal. Poudarja, da uporablja pojem notranje usmerjen, ki ga je skoval D. Riesman, druga~e kot v izvirniku, torej ne samozavedajo~, temve~ sebi~en (A. Mitchell 1984: 15). V The Nine American Lifestyles je Mitchell posku{al tudi preliminarno aplicirati svoje ìvljenjskostilne segmentacije na pet zahodnoevropskih dràv (Francijo, Italijo, [vedsko, Veliko Britanijo in Nem~ijo) in s tem ugotoviti, kako je VALS pristop primeren za kulture zunaj ZDA. Njegov sklep: Nasploh se zdi, da sta si ameri{ki in {vedski vzorec najbolj podobna, ameri{ki in nem{ki pa sta najbolj dale~ vsaksebi. (1983: 175). Poglejmo preìvetveni ìvljenjski stil na eni strani v ZDA in na drugi v Nem~iji, kot ju opisuje A. Mitchell (1983: 176). Ameri~ani, ki so uvr{~eni v ta stil, so stari nad 65 let, zelo revni, polni strahu, depresivni, obupani, neprilagojeni in oddaljeni od kulturnega povpre~ja. Sedeminsedemdest odstotkov pripadnikov je ènsk, njihov dohodek je pod 7500 dolarji, izobrazba osnovna, {tejejo pa okoli {est milijonov ameri{ke populacije. Nemci, uvr{~eni v to kategorijo (5,9 milijona), so del teh skupin v psiholo{kem smislu, ne pa ekonomskem ali demografskem: so prestra{eni, boje~i in odtujeni, zaskrbljeni za socialni poloàj, fizi~ni videz, nepodjetni, ve~ina pripadnikov so ènske. To razliko A. Mitchell psihologizira, saj pravi, da izobilje, ki ga je ustvaril nem{ki gospodarski ~ude`, ne zajema psiholo{ke stabilnosti: Veliko zaupanje Nemcev v lastno dru`bo izobilja spremlja stalen ob~utek nelagodja, vklju~no z latentnimi bojaznimi, dru`benim zavidanjem in apatijo vred pri 60 % populacije (1984: 194). To stanje pa potem pojasnjuje z zanj nenavadno racionalnimi razlogi (bojazen pred Sovjetsko zvezo in pred naivno, neu~inkovito in nezanesljivo politiko ZDA, strah za demokracijo, strah pred ponovitvijo predvojne ekonomske krize itd.) in se s tem izpostavlja kritiki nem{kih sociologov dru`bene segmentacije.13 Mller (1989) ob tej podobi postavlja vpra{anje o veljavnosti instrumenta VALS in njegovi uporabnosti za raziskovanje sprememb dolgega trajanja in kulturno primerjalne ìvljenjskostilne {tudije. Po njegovem s tem
D R U @ B A
124
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
instrumentarijem ni mogo~e ugotavljati tega, kar na primeru Nem~ije po~ne A. Mitchell: povezave med dru`benostrukturnimi in institucionalnimi spremembami na eni strani ter ìvljenjskostilnimi in vrednotnimi spremembami na drugi. Danes pa obstaja è VALS2, z ìvljenjskostilnimi skupinami, ki se nekoliko razlikujejo od prvega VALS-a ter vklju~ujejo v diferenciacijo tudi novo kulturno porabo (npr. na~in uporabe interneta). VALS2 ameri{ko populacijo deli v osem ìvljenjskih stilov14, ki jih tudi druga~e poimenuje kot v prvem VALS-u: verniki (believers), k uspehu usmerjeni ìvljenjski stil (achievers), borci (strivers), izkustveni ìvljenjski stil (experiencers), dovr{eni ìvljenjski stil (fullfileds), rokodelski ìvljenjski stil (makers), borci (strugglers), aktivni ìvljenjski stil (actualizers). Segmentacija je dru`beno hierarhi~na z verniki na dnu dru`bene lestvice in aktivnim ìvljenjskim stilom na vrhu. To kaè tudi podatek o prostorski segmentaciji na Beverly Hillsu, na primer, ìvi kar 36,5 % aktivnih, medtem ko ima ta skupina sicer 9,8 odstotni dele` v ZDA, verniki pa kar 16,5 odstotni dele` v dràvi na sploh. Na evropskih tleh je nedavno potekala raziskava evropskih ìvljenjskih stilov (Euro-Styles), ki jo je v Franciji izvedel Centre de communication avanc, in jo v svoji kritiki tr`nih raziskav omenja A. Mattelart (1991). Podatke zanjo so zbrali s 24.000 intervjuji v {estnajstih evropskih dràvah. Datoteka vsebuje 3000 spremenljivk.15 Za to in vse druge ìvljenjskostilne raziskave trga je tipi~no poimenovanje posameznih ìvljenjskostilnih skupin z metafori~nimi imeni, ki naj bi ozna~evala najtipi~neje v kognitivnem stilu posamezne skupine (npr. Poglej me, Moja druìna je na prvem mestu, Pleme mojega doma, Kristalno pleme itd.). Raziskava evropskih stilov naj bi pokazala na medkulturne razlike v socialnem obna{anju, vrednotnih orientacijah ter potro{ni{ki drì. Medtem je nekaj zahodnoevropskih raziskovalnih in{titutov izvedlo raziskave tudi v Vzhodni Evropi. Avstrijska raziskava je pokazala (K. Luger, 1992: 436), da so Avstrijci v primerjavi z drugimi Evropejci precej bolj konzervativni in konvencionalni, previdnej{i in bolj nezaupljivi, manj {irokosr~ni oz. manj pripravljeni za dobrodelne dejavnosti. Prav tako so manj poslovno aktivni, imajo pa nekaj ve~ protestnega potenciala kot evropsko povpre~je. Obenem Fessel GfK Institut v Avstriji letno izvaja ìvljenjskostilne analize na 4000 respondentih. Lo~ijo vrednotno in ìvljenjskostilno tipologijo in dodajajo vpra{anja o medijski porabi. Tako ìvljenjskostilna tipologija {teje podeèlsko-religiozno skupino, etablirane, prilagojene, doma~nostne, mestne upokojence, usmerjene k uìtku, zainteresirane starej{e ljudi, osebnostno usmerjene, usmerjene k principom, usmerjene k doìvljanju. Vrednostno tipologijo pa predstavljajo tradicionalno vrednostno usmerjeni, alternativci, tehnokratski mainstream, za naravo zaskrbljeni
R I Z I ^ N A
14
Skraj{ana ina~ica VALS2 ima celo home page na internetu, kjer se uporabnik lahko sam testira in uvrsti v enega od stilov in obenem dobi osnovne informacije o segmentaciji. Armand Mattelart, Advertising International: The Privatisation of Public Space, Routledge, 1991. Mattelart rezultate ironi~no imenuje ìvalski vrt evropskih stilov ìvljenja. Ti so namre~ poimenovani po ìvalih: potepu{ke ma~ke, sloni, sove, morski levi, albatrosi, morski psi, lisice itd. (1991: 168). Luger (1990) za razliko od A. Mattelarta govori o isti raziskavi, ki naj bi bila izvedena v 15 in ne 16 evropskih dràvah in je skupno delo raziskovalnih in{titutov, zdruènih v evropski panel. V Avstriji je to Raziskovalni In{titut GfK (Gesellschaft fr Konsum-, Markt- und Absatzforschung).
15
D R U @ B A
125
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
16 S. Moores, Interpreting Audiences The Ethnography of Media Consumption, Sage 1993, str. 129.
tradicionalisti, trdni konformisti, materialisti, usmerjeni k u~inku. Dnevni ~asopis, ki ga posamezni tipi prete`no berejo, je ustrezen kognitivnemu stilu posameznih tipov.
Zaklju~ek: nova sociabilnost ali komercialna fikcija? Po mnenju Shauna Mooresa so tovrstne psihografske segmentacije kljub psiholo{kemu redukcionizmu ve~ine tr`nih raziskav lahko delno uporabne za analizo kulture porabe: Ko prou~ujemo vzorce kulturne porabe, bi nas moralo zanimati, kako se sre~ujeta dru`bena demografija in socialna psihologija16 (1993: 129). Obenem ga kratke indikativne fraze, s katerimi raziskovalci poimenujejo skupine, ter metoda raziskovanja spominjata na Bourdieuja. To, kar Bourdieu poimenuje dispozicije ali habitus, raziskovalci porabnikov pravzaprav imenujejo skupine naravnanosti ali kognitivni stili. Mller (1989) pa nasprotno kritizira Values and Lifestyles raziskavo zaradi njene kulturne neprimerljivosti in neuporabnosti za zgodovinsko razvojni pregled dolgega trajanja. To pomanjkljivost povzro~a razvojno psiholo{ka osnova tega raziskovanja. Meni, da kot model, ki temelji na psihologiji zorenja, lahko sklepa le o individualnih spremembah vrednot, ne more pa sklepati o dru`benih spremembah. Tako tudi ne zmore vzpostaviti povezave med dru`benostrukturnimi in institucionalnimi spremembami na eni strani ter ìvljenskostilnimi in vrednotnimi spremembami na drugi. Obenem pa je prepri~an, da daje VALS in podobno raziskovanje nesporno veliko koristi. Je vseobsegajo~ model z obilo informacij, model je v ZDA dodobra preverjen in veljaven instrument, ima notranji hierarhi~ni red, kaè na mehanizme spreminjanja, tako individualno kot generacijsko, ter ponuja teoretsko povezavo med konvencionalnimi (zunanje usmerjeni) in alternativnimi (notranje usmerjeni) ìvljenjskimi stili (1986: 60). Luger (1992) pa celo uporablja opisano tipologijo avstrijskega in{tituta Fessel GfK kot veljavno tipologijo socialne diferenciacije v Avstriji in na njej utemeljuje svojo komunikolo{ko analizo medijske uporabe v povezavi z ìvljenjskim stilom pri mladini. Na kratko omeni le nevarnost, ki grozi tr`nim raziskavam, da s tipi skonstruirajo umetne artefakte, ki z realnostjo nimajo nobene zveze. Toda ta, po Lugerjevem mnenju najpomembnej{a slabost marketin{kih raziskav (torej konstruiranje agregatov v tehni~nem smislu, ne pa dru`benih skupin) ni rezervirana le za komercialno tr`no raziskovanje, torej za socialno tehnologijo. Ni~ manj kot socialno-tehnolo{ko raziskovanje porabni{kih tipov je tej nevarnosti podvrèno tudi sociolo{ko raziskovanje dru`bene diferenciacije bodisi na osnovi razrednega, slojevskega ali ìvljenjskostilnega modela. Nasprotno pa Mattelart (1991) v marketin{kem delu
126
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ìvljenjskostilnih segmentacij ne vidi ni~esar, ~esar ne bi sociologija ali politologija obravnavali è pred desetletji. Te raziskave naj bi uporabljale sociolo{ki jezik, da bi tako nasprotovale kriti~ni sociologiji, izpodrinile prepri~anje o segregirani dru`bi ter le obnavljale razmi{ljanje o novih oblikah dru`benega izklju~evanja. Mattelartova kritika ìvljenjskostilnih raziskav, tako v trènju kot v dru`benih vedah, je po na{em mnenju veliko preve~ impresionisti~na, da bi bila lahko veljavna. Mattelart pa bolj kot na poskusu teoreti~no utemeljene ali/in podatkovno podprte zavrnitve, z veliko mero pogosto neutemeljene ironije, anekdoti~no in splo{no kritizira te raziskovalne modele. Ena~i jih z dru`beno meteorologijo, podobno `rtvovanju ìvali pred morskimi plovbami v starem veku. @rtvovanje je imelo funkcijo psiholo{ke pomiritve in demonstracije spo{tovanja do bogov trga.17 Dru`beni razredi so mrtvi. Naj ìve ìvljenjski stili! je po mnenju A. Mattelarta moto ìvljenjskostilnih profesionalcev (1991: 167). Ne glede na to, ali menimo, da to geslo pa~i podobo o sodobni dru`beni strukturi ali pa se mu v osnovi tudi kot sociologi pridruùjemo, zasluì socialna tehnologija marketin{kih raziskav, predvsem pa sociologija, ki govori o novih kolektivitetah v visoki moderni, natan~nej{o in ne tako povr{no sovra`no zavrnitev. Ne nazadnje je klasi~na sociolo{ka tradicija, na katero se naslanjajo in upravi~eno sklicujejo nekatere bolj{e raziskave, preve~ prominentna predvsem gre za Thorsteina Veblena, Maxa Webra in Georga Simmla. Na splo{no pa velja, da nove teorije dru`bene neenakosti, podobno kot tr`ne segmentacije, ugotavljajo mnoìtev ìvljenjskih poloàjev. Oblikovanje novih kolektivitet bolj in bolj ~rpa iz simboli~nih virov in delnih poloàjev v dru`bi. Znotraj teh novih oblik dru`bene integracije so v raziskovanju dru`bene neenakosti ìvljenjski stili stopili v sredi{~e prou~evanja. Uvajali naj bi posttradicionalno oblikovanje skupnosti, nov psihosocialni organizacijski princip in bili sredi{~e, okoli katerega se zbira sodobno podru`bljenje (v nem{~ini Vergemeinschaftung). Osebna identiteta je latentno nestabilna in stalno producirana ravno zaradi tega, ker so mehanizmi dru`bene integracije neobvezujo~i, kratkotrajni in podvrèni krizam. @ivljenjski stil kot nova kolektiviteta je ve~ kot le moden in konceptualno prazen pojem. Je psihosocialni organizacijski princip in naslednik tega, kar so v~asih imenovali dru`beni zna~aj ali mentaliteta. V moderni, kjer ni ve~ univerzalnega smisla, ki bi povezoval razli~na ìvljenjska podro~ja, je upravljanje osebne identitete prepu{~eno posamezniku. Postane torej privatna zadeva. Subjektivna konstrukcija realnosti v modernih dru`bah sestoji iz delnih in heterogenih pomenskih elementov, ki si jih posameznik selektivno prisvaja in ureja. Tu se pojavi ìvljenjski stil kot instanca selekcije, ki filtrira dru`bene ponudbe smisla, jih tematsko ureja in interpretativno obdeluje.
R I Z I ^ N A
17
A. Mattelart v tej izjavi citira sociologa Nicolasa Herpina (Mattelart, 1991: 166).
D R U @ B A
127
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
18 Pojem miljeja Schulze (1990) definira kot skupino ljudi, ki se razlikuje od drugih skupin (miljejev) po specifi~nih oblikah eksistence in ki imajo pove~ano notranjo komunikacijo. Eksisten~ne oblike znotraj miljeja so kompleksni sindromi: a. ìvljenjske situacije (izobrazba, starost, spol, struktura gospodinjstva, okolje) in b. subjektivitete (vrednostne predstave, estetske preference, osebnostne zna~ilnosti, pomenski vzorec itd.). Pojem miljeja je torej v vseh definicijah omejen na tiste skupine, katerih ~lani kaèjo posebno komunikativno prepletenost in kjer je izkustveno mo`na vsakdanja interakcija. Za razliko od Hradila (1990) Schulze ne razlikuje med miljeji, ìvljenjskimi stili in subkulturami. 19 Predvsem v raziskovanju volitev in marketin{kih raziskavah doìvlja iskanje miljejev s kompleksnimi situacijsko subjektivnimi sindromi pravi vzpon. Te socialno-tehnolo{ko inspirirane raziskave i{~ejo subjektivitete, specifi~ne za dolo~en milje. 20 Identiteta se oblikuje prek predstave o nas samih ter znakov, s katerimi se kaèmo pred drugimi, in se usmerja glede na to, kaj velja za normalno. Gre za soglasen obstoj individualizacije in standardizacije.
V ~asu diferenciacije, partikularizacije in individualizacije nastajajo novi socialno moralni miljeji in netradicionalni razredni poloàji nove kulturno komunikativne segmentacije oz. sodobne oblike kolektivitete. V osnovi teh kolektivitet je 1. sprememba moderne subjektivitete in 2. znotraj te sprememba narave zanimanja za druge posameznike. Na{e zanimanje za druge je bolj doìvljajsko. Zato je pozornost posameznikov usmerjena na vsakdanje estetske stile ter starost in izobrazbo kot glavna znaka pripadnosti nekemu miljeju. Schulze se v pisanju o transformaciji socialnih miljejev v Nem~iji spra{uje, ali lahko govorimo o obstoju miljejsko specifi~ne subjektivitete.18 Razli~ne institucije namre~ nagovarjajo subjektivitetne tipe, ki so zna~ilni za specifi~ni milje. To so lahko mnoì~ni mediji, ki jih miljeji selektivno uporabljajo, ogla{evanje, politi~na propaganda ali ponudniki na trgu potro{nje doìvljanja (Schulze, 1990).19 Pri konceptualizaciji histori~no in kulturno specifi~ne subjektivitete ima konstitutivno vlogo pomen interesa za drugega posameznika. Ta se je, kot smo omenili, bistveno spremenil. Spreminjanje narave interesa za drugega vpliva tudi na selektivnost socialnega dojemanja. Osrednji element identitete niso ve~ vloge, pozicije, konvencije, temve~ predstave o lastni osebnosti 20. Gre za psihologizacijo dojemanja. Ta pa zaobjema tudi pogled na druge tudi tu prihaja do psihologizacije in intimizacije zanimanja za drugega. Njegove dru`bene koordinate obstoja, kot je dru`bena vloga, javna vloga, so vedno manj pomembne. Obenem s tem prihaja do estetizacije pogleda na drugega so~lovek se tematizira kot predmet nekega lepega doìvetja. Intimizacija (ali bolje, psevdointimizacija) in estetizacija dru`benih odnosov vodita do tega, da psihi~ni in telesni atributi stopajo v ospredje dojemanja drugega. Sindrom takih sprememb je è omenjena popularizacija psihologije, ki ne bi bila mo`na brez pripravljenosti za psihologiziranje. V popularnem, predvsem ènskem tisku se kaè v izobilju psevdopsiholo{kih vsebin. Schulze (1990) govori o sekularni difuziji usmerjenosti na doìvljanje. @e Simmel (1908) je ta razvoj opisal kot osrednji moment moderne subjektivitete in ga imenoval popularizacija doìvljajske orientacije. Da estetika lahko deluje kot znak pripadnosti miljeju, je potreben prehod od potro{nje nujnosti k potro{nji èlja. Stvari, ki jih kupujemo, tako ne kaèjo ve~ ìvljenjske potrebe, temve~ ravno doìvljajske orientacije blago torej ne odkriva ve~ neenakosti, temve~ subjektiviteto. Poraba postane tako demonstrativna, ljudje uprizarjajo samoinscenacijo preko nakupov, ki imajo doìvljajsko vrednost. Toda ne moremo govoriti o estetski ali stilisti~ni poljubnosti raziskave o preferencah v potro{nji kaèjo na sled dimenzionalne strukture. V estetskih izbirah vsakdanjega ìvljenja (od gledanja televizije, ~asopisne izbire, nakupov obleke, glasbe) delujejo integrirajo~i
D R U @ B A
128
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
principi. Govorimo torej lahko o novih principih oblikovanja socialnih kolektivitet, ne pa o poljubni individualizaciji. V takih razmerah je izbira ìvljenjskega stila vse bolj pomembna. @ivljenjski stil je namre~ vse pomembnej{i v konstituciji samoidentitete in dnevnega delovanja. Osebni odnosi so postali bolj intimni kot kdaj poprej, toda tudi tvegani in negotovi. Na~ini obna{anja v intimnem ìvljenju so mobilni in odprti. Transformacija intimnosti je en pol interakcije med globalnim in lokalnim izkustvom. En vidik te transformacije je gotovo zveza med razvojem telesa in ìvljenjskim stilom. Povezanost med ìvljenjskimi stili in telesom je vidna v razli~nih telesnih reìmih. Izraz reìm implicira pojmovanje telesa kot izraza konstituiranja in kontrole, ne pa kot narcisti~ne kultivacije telesnega videza. Tako kot drugi elementi samoidentitete je telo postalo predmet razli~nih izbir in opcij. Ne nazadnje je to vidno tudi v dru`boslovju telo je kon~no rekonstituirano kot predmet sociolo{kih obravnav.21 Ravno koncept reìma ima osrednji pomen za samoidentiteto. Reìm obla~enja na primer pomeni simboli~no razodetje, zunanjo podobo naracije samoidentitete. Podobno je z reìmom prehranjevanja. Reìme od vsakdanje rutine razlikuje to, da so nau~ene prakse, ki imajo kontrolo nad organskimi potrebami. So osrednjega pomena za samoidentiteto, predstavljajo podobo o sebi, ki jo posameznik(ica) nadzira. Tako na primer obleka povezuje konvencije s temeljnimi vidiki identitete (torej individualizacijo s standardizacijo). Identiteta posameznika tako ni v obna{anju, niti v reakciji drugih na obna{anje, temve~ v mo`nosti vzdrèvati specifi~no pripoved, naracijo. Ta naracija samoidentitete mora biti oblikovana, spreminjana, refleksivno vzdrèvana. Posameznik integrira informacije iz razli~nih posredovanih izkustev z lokalnimi neposrednimi izkustvi. Celo spolna identiteta ali telesni reìm postane stvar mo`nih opcij, telo pa neposredno relevantno za identiteto, ki jo promovira posameznik. Individualizirano oblikovanje identitete se raz{iri tudi z blagovne porabe na tekstualno. Diferencirana poraba je pomembna kot naracijska oblika, ki jo ponuja poraba dobrin, saj predlaga modele za konstrukcijo pripovedi o jazu. Del tega procesa je tudi poraba medijskih vsebin. Prek medijev posredovano izkustvo vpliva na samoidentiteto in organizacijo socialnega ìvljenja. Samoidentiteta in socialno ìvljenje postajata v medijih vedno bolj prepletena. Kulturne tekste torej razumemo kot proizvajalce pomena, subjektiviteta pa se oblikuje z identitetnim delom s pomo~jo tekstov. ê lahko govorimo o premiku od poudarka na dru`benih identitetah k individualnim v visoko moderni dru`bi, to kljub temu ne pomeni, da je v sodobnosti manj sociabilnosti, pomeni pa, da se sociabilnost (in s tem politi~nost) oblikuje iz drugih virov. Sociologija si zastavlja to vpra{anje takole: kak{na integracija je
R I Z I ^ N A
21
Od klasikov Goffmana, Foucaulta in Bourdieuja do novej{ih sociologij telesa kot npr. M. Featherstone, M. Hepworth in B. Turner, The Body: Social Process and Cultural Theory, Sage, 1992, ali Chris Schilling, The Body and the Social Theory, Sage, 1993.
D R U @ B A
129
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
22 Glej U. Beck in E. B.Gernsheim, 1996.
mo`na v visoko individualiziranih, posttradicionalnih dru`bah? Beck odgovarja, da niti preko skupnih vrednot niti preko skupnih materialnih interesov, temve~ je integracija mogo~a le v mislih. Torej, ~e è, preko samointerpretacije, samoopazovanja, samoodpiranja, samoodkrivanja, pravzaprav je integracija mogo~a le preko invencije same sebe.22 Integracija mora biti torej konstruirana. Ravno narava virov, iz katerih se ta oblikuje, je bistvenega pomena za naravo sociabilnosti in subjektivitete. V tem besedilu se lotevamo historizacije subjektivitete (na~ina samorazumevanja in interpretacije drugih), da bi odkrili, kako se spreminja sociabilnost in da bi na tej podlagi lahko analizirali vire (kulturne tekste), iz katerih se ta sociabilnost oblikuje. Menimo, da nam bo historizacija subjektivitete omogo~ila narediti pomemben korak k presoji o ideolo{kem u~inku (ali bolje, hegemoni~nem u~inku) novega simbolnega okolja, in ne nazadnje, korak k razumevanju politi~nosti v visoki moderni. V dru`bi tveganja namre~ nimamo opravka s staro sociabilnostjo, ki se soo~a z novim simbolnim okoljem (naj si bodo to novi mediji, nova medijska estetika ali ogla{evanje kot kulturno okolje). Ta dru`ba spreminja sociabilnost ob tem, ko se spreminjajo pogoji organiziranja identitete. Dru`benost oz. ~lanstvo v novih plemenih ozna~uje dolo~en tip obla~enja, skupinsko specifi~ni stili oboèvanja in razkazovanje skupnih vrednot in idealov kolektivitete (R. Shields v Maffesoli, 1996: xi).
Dr. Breda Luthar, je docentka za teoretsko komunikologijo na Fakulteti za dru`bene vede.

LITERATURA: BAUMAN, Z., Modernity and Ambivalence, Polity Press, Cambridge 1991. BECK, U., Risk Society, Sage, London 1992. BECK, U. BECK-GERNSHEIM, E Individualization and precairous Freedoms: Perspectives and Controversies of a Subject-oriented Sociology, v: P. Heelas, Scott Lash & P. Morris, Detraditionalization, Blackwell, Cambridge 1996. BERGER, P. A., HRADIL, S. (Hg.), Lebenslagen, Lebenslufe, Lebenstile Soziale Welt, Sonderband 7, 1990. BERKING, H., NECKEL, S. Politik und Lebensstile, Aesthetik und Kommunikation, {t. 65/66, 1987. FALK, P., The Consuming Body, Sage 1994. GIDDENS, A. Modernity and Self-identity, Polity Press, Cambridge 1991. GIROUX, P., Disturbing Pleasures, Routledge 1994. LASH, S., Reflexive Modernization: The Aesthetic Dimension, v: Theory, Culture and Society, {t. 1, 1993. LASH, S., Urry, J., Economies of Signs and Spaces, Sage 1994. MAFFESOLI, M., The Time of the Tribes, Sage 1996 (francoski izvirnik 1988). SCHLEIN, J. A. Vernderung der Konstitutions- und Reproduktionsbedingungen von Subjektivitt, v: Knig, H., (Hg.), Politische Psychologie heute Leviathan Sonderband 9, 1988
130
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
Avtoriteta in genealogija subjektivnosti
Uvod Kak{na ~love{ka bitja smo postali? Zdi se, da se je to vpra{anje vrnilo v ospredje dru`bene teorije v obliki {tevilnih preiskovanj subjektivitete, jaza, telesa, èlje in identitete. Ponovno na~enja temo, ki je bila v prvih desetletjih dvajsetega stoletja v ospredju sociolo{ke in antropolo{ke misli. Durkheim, Weber, Mauss, Elias in Simmel so se na razli~ne na~ine posve~ali odnosom med dru`benimi ureditvami in sposobnostmi, moralnimi okvirji, kognitivno organizacijo in emocionalno ekonomijo ~loveka kot bitja z zgodovino in sociologijo. S tem, ko so se v teku 20. stoletja sociologija, psihologija in antropologija lo~ile in postale samostojne veje, je to vpra{anje doìvelo epistemolo{ko in metodolo{ko preobrazbo: izgubilo je svojo eti~no in politi~no mo~. Dejstvo, da se je sedaj ponovno pojavilo, je torej samo po sebi zgodovinski fenomen. V sami sr~iki ponovljenega vpra{anja se nedvomno nahaja zgodovinska teza: v na{i sodobni izku{nji je pri{lo do ne~esa z zna~ajem dogodka in ta dogodek je povezan z osebami, v katere smo se razvili. Ali te teze ne potrjujejo nekatere o~itne spremembe v na{i kulturi? Gre za precej{en strah, povezan z osebno identiteto, ki se izraà v na~inih, na katere toliko na{ih sodobnikov ìvi projekt samouresni~itve in neprestano i{~e same sebe. V ~asopisih, na televiziji in v {tevilnih knjigah in revijah lahko najdemo jezik ìvljenjskega sloga, ki nakazuje, da se posamezniki in skupine ne
R I Z I ^ N A
Prvi verziji tega poglavja sta bili predstavljeni 3. junija 1993 na Oddelku za sociologijo univerze Open University in decembra 1993 na seminarju o identiteti, modernosti in politiki na [oli za azijske in afri{ke {tudije Univerze v Londonu. Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi ponudili svoje mnenje. [e posebej se èlim za nasvete in prispevek zahvaliti Thomasu Osbornu.
D R U @ B A
131
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
identificirajo ne ve~ glede na svoj dru`beni razred ali poloàj, temve~ glede na to, kako ìvijo: osebni videz, prtljago, imid`, glasbeni okus in podobno. Na nek na~in je politi~ni diskurz vse bolj osnovan na vrednoti nara{~anja osebne svobode in izbire in poziva vsakega posameznika in druìno, da prevzame odgovornost in skrbi sama zase za svoje zdravje (prehrambene navade, kajenje, alkohol), strasti (varen seks, uporaba kontracepcijskih sredstev), nadaljevanje vrste (splav, genetska tehnologija), socialno varstvo za prihodnost (osebno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje) in varnost (protivlomne alarmne naprave, osebni varnostni sistemi). Obdaja nas mnoìca strokovnjakov za jaz zdravnikov, svetovalcev, terapevtov, avtorjev ~asopisnih podlistkov in televizijskih programov ki nam ponujajo vodstvo pri ustvarjanju ìvljenja, polnega osebnega zadovoljstva, uìtka, izpolnjenosti in samouresni~itve, pri nadzoru nad lastnimi strahovi in negotovosti in pri premagovanju udarcev usode. Ali nam to ne pove, da ìvimo izjemno obliko ìvljenja, ki je blagoslovljeno oziroma prekleto, s poudarjanjem vrednote subjektivnega? Mogo~e je bil Jacob Burckhardt tisti, ki je leta 1860 prvi raz{iril v javnosti tezo, da je pohod zgodovine rodil novo vrsto posameznika. Medtem ko se je v srednjem veku ~lovek samega sebe zavedal kot ~lana rase, naroda, stranke, druìne ali zdruènja le v obliki neke splo{ne kategorije, je v italijanski renesansi postal duhovni posameznik in samega sebe kot tak{nega tudi priznal (1990, str. 98). Burckhardt je pozneje izgubil zaupanje v svojo lastno zgodbo o individualizmu, vendar pa so na podoben na~in svoje zgodovine pisali drugi. Dru`beni teoretiki devetnajstega stoletja so tako uporabili podobo tradicije za definicijo posebnosti svoje lastne dobe. Marx, Weber, Durkheim in {tevilni drugi so razvili {tevilne razli~ice teze, da je posameznik oziroma individualizem moderen pojav, ki ga je mo~ tako povzdigovati kot zani~evati ter razloìti na {tevilne na~ine, obenem pa tudi sociolo{ki pojav posledica vpliva sprememb dru`bene organizacije kolektivnega ìvljenja na ~love{ka bitja. S svojimi diagnozami na{ega sedanjega stanja so se sodobni sociologi in dru`beni zgodovinarji odlo~ili napisati postmoderni drugi del, v katerem je vse ve~je {tevilo vpra{anj o jazu razumljeno kot posledica, na mikroravni procesa detradicionalizacije, s katerim se je za~ela doba poznega modernizma, postmodernizma in rizi~ne dru`be. Vendar pa je po mojem mnenju na{ sedanji problem subjekta nemogo~e uporabno razumeti, ~e zgolj dodamo novo poglavje zgodovinski basni, ki so jo misleci v devetnajstem stoletju uporabili za dolo~itev posebnosti svoje dobe. Na~ini, na katere ~love{ka bitja razumejo same sebe in vplivajo nase in na druge, ne spadajo v tak{no linearno zgodbo ter prav tako niso posledica temeljitej{ih
132
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
sprememb kje drugje v pogojih za proizvodnjo, v druìnskih oblikah ali v kulturi. Subjektivnost ima svojo lastno zgodovino in ta zgodovina je bolj heterogena, bolj prakti~na in bolj tehni~na, kot je v teh zgodbah. V tem poglavju trdim, da se mora kriti~na zgodovina jaza osredoto~iti neposredno na prakse, v katerih so se v na{em ~asu in v preteklosti ~love{ka bitja oblikovala kot subjekti: predpostavke o ~love{kih bitjih, ki so jih podprle, jeziki, tehnike, postopki in oblike presojanja, s pomo~jo katerih so ~love{ka bitja pri~ela razumevati sama sebe in delovati nase kot na jaz dolo~ene vrste. S tak{no {tudijo ne bi posku{ali napisati zgodovine ~love{ke psihologije; obravnavala bi tiste heterogene avtoritete, ki so v razli~nih obdobjih in na razli~nih mestih problematizirale ~lovekovo vedenje in razvile bolj ali manj premi{ljene programe in tehnike za njegovo oblikovanje in preoblikovanje avtoritete, ki so tako raznovrstne, kot so raznovrstni voditelji verskih sekt, lastniki popravnih ustanov in nori{nic, sanitarni reformatorji, filozofi, politiki, ekonomisti in sociologi. Preu~ila bi oblike znanja in sistemov resnice, ki so podprli te programe, ter intelektualne in prakti~ne tehnike, ki so bile izumljene in pripravljene za uporabo od posta do prilagajanja vedenja. Obravnavala bi prakse, ki so jih ti programi rodili, problematizirali ali posku{ali oblikovati prakse kazenskega in civilnega prava, {olanja, proizvodnje, gospodinjenja, verske vzgoje, rekreacije in tako naprej. Upo{tevala bi na~ine, na katere je ta razvoj ~love{kim bitjem prinesel razli~na sredstva za opisovanje, presojanje, usmerjanje svojega lastnega vedenja v vlogi subjekta, jaza, dràvljana, posameznika, generala, ljubimca, u~itelja, delavca, ène, moà, kurtizane ali bitja kak{ne druge vrste. Tako bi bila to {tudija povezav med resnicami, zaradi katerih je ~lovek zamisljiv med vrednotami, ki so pripisane podobam, slovarjem, razlagam itd. ter tehnikami, instrumenti in aparati, ki predpostavljajo, da je ~lovek bitje dolo~ene vrste, in nanj temu ustrezno delujejo. V tej zvezi je {e posebej pomembno pisanje Michela Foucaulta. Njegove {tudije opisujejo razli~ne vidike na~inov, na katere so se ~love{ka bitja v na{i kulturi pretvorila v subjekte. Obstajala so diskurzivna polja, znotraj katerih je ~love{ko bitje postalo subjekt znanja, reìmov razlag, klasifikacij in interpretacij, ki jim vladajo norme resnice. Nadalje, obstajali so aparati, znotraj katerih je ~love{ko bitje postalo subjekt uravnavanja, praks, ki so posku{ale upravljati vedenje posameznikov, jih usmerjati k razli~nim ciljem in njihovo vedenje oblikovati znotraj razli~nih reìmov nadvlade, prisile, prepri~evanja, podkupovanja in zapeljevanja v zaporih, {olah, sanatorijih, ubo`nicah, tovarnah, druìnah in drugih mestih discipliniranja. In obstajale so tehnologije, ki so ~love{ka bitja naredile za subjekte raznih tehnik jaza, tehnologij, povezanih z
133
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
na~ini pristopa k prakti~ni organizaciji posameznikovega vedenja v vsakodnevnem ìvljenju, glede na to, kak{en naj bi posameznik bil in kako naj bi ìvel. Foucaulteva raba izraza etika v zvezi z zadnjim sklopom vpra{anj naj bi preusmerila pozornost od morale kot sklopa idealov k bolj prakti~nim ciljem, sodbam in pravilom vedenja, s pomo~jo katerih se posamezniki izraàjo o svojem lastnem vsakodnevnem vedenju (Minson, 1993, ponuja odli~no razpravo o tem pristopu k etiki). Svoje poizvedovanje je usmeril k prakti~nim besedilom, ki so ponujala pravila, mnenja in nasvete o tem, kako se je potrebno obna{ati; besedila, ki so bila zami{ljena kot funkcionalna sredstva, ki naj bi posameznikom omogo~ila, da vpra{ajo o svojem vsakdanjem vedenju in jim sluìla kot vodi~ za vsakdanje ìvljenje. To je bila domena vpra{anja o jazu: dolo~eni na~ini za skrbi o sebi, obremenjenost s samim sabo, bojazni o samem sebi, ki so recipro~no povezane s {iritvijo dolo~enih praks skrbi zase, negovanja samega sebe, previdnosti glede samega sebe, podreditve samega sebe tehnikam so~ustvovanja in pozornosti. Foucault je svoje {tudije za~el z namenom, da bi razbil na~ine, na katere se je sodobni ~lovek pri~el doìvljati kot subjekt spolnosti z obveznostjo, da se obna{a v skladu z nekak{no hermenevtiko jaza, kjer je zahteva po poznavanju samega sebe razumljena kot dol`nost raziskovanja in odkrivanja resnice o samem sebi v obliki lastnih èlja. Po njegovem mnenju naj bi njegove raziskave gr{ke, rimske in zgodnje kr{~anske etike tvorile del genealogije umetnosti obstoja. Delo o tehnikah jaza bi, z ovinkom k antiki, postavilo pod vpra{aj neizogibnost povezav med resnico, èljo in zatopljenostjo vase, ki so zna~ilne za na{e lastne na~ine biti ~lovek. Ta reìm jaza bi utemeljilo z vklju~evanjem dolo~enih oblik duhovne prakse najprej v potrjevanje duhovni{ke mo~i v zgodnjem kr{~anstvu in pozneje v izobraèvalne, zdravstvene in psiholo{ke vrste prakse (Fucault, 1986a, str. 11). Izraz etika je lahko zavajajo~, ~e pod eti~no razumemo tiste prakse, ki odnos do sebe nasilno uvajajo preko delitev na resnico in neresnico, dovoljeno in prepovedano, zaèleno in nezaèleno. Na primer, zgodovinarji in antropologi so raziskali na~ine, na katere se je intelekt preoblikoval z uvedbo tehnike branja, pisanja in ra~unanja. Drugi so pri~eli pisati zgodovino tehnik, s katerimi se je telo oblikovalo z vklju~evanjem tehnik vedenja, obla~enja in izraànja ~ustev (Elias, 1978; Bourdieu, 1979). Foucault pa je prou~eval probleme, prakse, tehnike in oblike znanja, ki so posku{ale pove~ati in nadzorovati sposobnosti ~loveka, posameznikov in skupin s pomo~jo normalizacije in nadzora ter podobnih na~inov in s pomo~jo uvedbe odnosa do jaza v obliki norm in discipline. Tehnike intelekta, razkazovanja in telesa so pogosto ukazane, uporabljene in pripravljene kot pomo~
134
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
programom moralnega oblikovanja in preoblikovanja ~loveka ali kot sredstvo moralnega razkazovanja. Na primer, nekateri od evropskih estetikov devetnajstega stoletja so plavanje skupaj z oceno dolo~enega odnosa do tega, kar je naravno razumeli kot del oblikovanja in razkazovanja dolo~enih romanti~nih oseb. Izredna pozornost, ki so jo urjenju telesnih sposobnosti namenjali v {olah devetnajstega stoletja na primer glede pisave in drè telesa je bila del prizadevanj, da bi oblikovali sposobnosti, ki bi bile obenem uporabne in ki bi vsebovale nekak{en kultiviran odnos do samega sebe. V Zdruènih dràvah Amerike so republikanski u~itelji spodbujali vcepljanje numeri~ne pismenosti, ker so verjeli, da lahko nekatere numeri~ne sposobnosti {e posebej sposobnost ra~unanja z decimalnimi {tevili oblikujejo zdrav odnos do sluènja in tro{enja denarja, in s tem do trgovine, politi~nega udejstvovanja in ìvljenja na sploh. Genealogija subjektifikacije mora torej biti osnovana na teh {tevilnih prese~i{~ih med programi vladanja drugim in prakti~nimi sredstvi, ki so bila ~love{kim bitjem dana za razumevanje samih sebe in delovanje nase. To pa ne zadeva zgodovine idej o sebi ali kulturnih pomenov, ki jih dajemo osebnosti ali identiteti. Seveda je mogo~e napisati zgodovino razli~nih pojmovanj ~loveka v kozmologiji, filozofiji, estetiki, knjièvnosti, znanosti in tako naprej. Vendar pa bi bilo nespametno, ~e bi na osnovi teh dokazov prehitro sklepali o organizaciji in predpostavkah mondenih vsakodnevnih praks, ki na dolo~enih mestih posku{ajo oblikovati ~lovekovo vedenje. Saj imajo te prakse prav tako svojo lastno zgodovino. ^lovekovo mesto ni v homogeni domeni predstavitve osebnosti, ki vklju~uje vse prakse in tehnike, prav tako pa z vstopom v sistem pomenov ne prevzame dolo~enega pogleda na samega sebe. Veliko avtorjev je s pomo~jo zgodovine filozofije è posku{alo napisati zgodovino sodobnih oblik samo-razumevanja (npr. Taylor, 1989). Vendar pa filozofija v genealogiji subjektivnosti ne uìva nobenega privilegija. Filozofske doktrine ne kaèjo na dolo~en duh dobe, ne podpirajo dogodkov v drugih domenah in praksah in se ne {irijo v dru`bi, ker bi vsebovale ideje, ki bi se v dolo~enem zgodovinskem trenutku zdele privla~ne. Z vidika analize obvladovanja obna{anja so filozofske refleksije o ~love{ki naravi zanimive toliko, kolikor so bolj kontekstualne, prakti~ne ali tehni~ne, kot se zdi na prvi pogled. James Tully (1993) je v rubriki vladanje nad vedenjem pokazal, da filozofska in moralna razmi{ljanja o osebi in ~lovekovem obna{anju, kot jih je predstavil John Locke, ne vzniknejo v breztelesnem prostoru meditacije, temve~ jih prikli~ejo dolo~eni zelo specifi~ni problemi, kot na primer tisti, povezani z obvladovanjem delavskega razreda; vpra{anja civilnih in verskih konfliktov, skrb za ravnote`je mo~i in na~ine za{~ite ter
135
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
1
Mesto filozofskih razmi{ljanj v genealogiji subjektifikacije se seveda spreminja. Jeffrey Minson, na primer, govori o pomenu Kantove etike v zvezi s tako razli~nimi temami, kot je osnutek avstrijskega civilnega zakonika in vsebina francoskih priro~nikov za otro{ko pedagogiko s konca devetnajstega stoletja (1993).
2
Medtem ko nekateri predlagajo materialnost telesa kot vedno spreminjajo~o se podlago, na katero se zapisujejo diskurzi in tehnike (glej npr. Butler, 1990; Grosz, 1993; Probyn, 1993), telesnost ~love{kega bitja ne definira prostora, v katerem so si ljudje zgradili svojo ontologijo. Pojem ~loveka kot v temelju utele{enega je sam del dolo~enega sloga razmi{ljanja in delovanja na ~love{ko bitje.
poglabljanje poslovnih odnosov v meddràvni konkurenci. Tully tudi trdi, da je Locke posku{al ta razmi{ljanja preliti v dolo~ene prakse vladanja nad ~lovekom: v Bo`je-previdnostni aparat Cerkve in zakona, v humanisti~ni aparat izobraèvanja elite, v aparat obvladovanja revnih s pomo~jo Kraljeve mornarice, popravnih ustanov, prisilne vajenske dobe itd.Vendar pa velika besedila filozofskega kanona nimajo nobene prednosti pri prou~evanju vladanja nad vedenjem. êprav so se filozofi v preteklosti ukvarjali z vpra{anji vladanja, na{e novo razumevanje nas samih izvira iz bolj mondenega sveta, iz vsakodnevnih filozofij tistih, ki so posku{ali vladati norcem, kriminalcem, bolnikom, nepokornim otrokom, histeri~nim ènskam, parom brez otrok, upornemu delovi{~u ali nevarnemu mestu. Primerna besedila niso tista, za katere velja konvencionalno mnenje, da jim gre osrednje mesto v na{i intelektualni dedi{~ini, temve~ tista, ki jim je dodeljeno marginalno mesto: sanjske bukve, frenolo{ki priro~niki, zdravstveni pamfleti o vzgoji otrok, na~rti in programi sanitarnih reformatorjev ali predlogi za novo vrsto zaporov oziroma nori{nic.1 Tako kot druge reprezentacije ~loveka je filozofija za genealogijo obna{anja ustrezna le toliko, kolikor je tehni~na in povezana z oblastmi in tehnikami oblikovanja ìvljenja v raznih okoljih in v raznih praksah. Prav tako osrednje vloge pri prou~evanje genealogije subjektifikacije ne gre pripisati jazu. Jaz ne tvori splo{nega substrata ali predmeta praks biti ~lovek, temve~ predstavlja dolo~en slog ali odnos, ki ga je ~love{ko bitje primorano vzpostaviti do samega sebe in ki genealo{ko povezuje dolo~ene prakse Grka, Rimljana in kristjana s praksami na{ega ~asa.Ta previdnost glede jaza ni povezana le z besedami. Kakr{en koli na~in opisovanja nas samih in drugih v smislu oseb, jazov, posameznikov, zna~ajev, teles dolo~enega spola, ... je rezultat prou~evanih procesov. ê bi o teh procesih govorili kot o sestavnih delih jaza, bi to pomenilo, da je jaz se{tevek teh odnosov to pa bi bilo izredno dvomljivo.2 Zato analiza, ki jo zagovarjam, ne sku{a oblikovati teorije ali graditi na teoriji jaza v psiholo{ki ali telesni preobleki. Namesto tega po vzoru Foucaultovih razmi{ljanj o odnosu do jaza sku{a identificirati in analizirati tipe intelektualnega in prakti~nega dela, ki ga je ~lovek usmeril k sebi in k drugim pripadnikom svoje vrste (Deleuze, 1988, str. 94ss). Jaz ni nekaj, kar oblikuje zgodovina, temve~ je dolo~ena zgodovinska raven projekcije dolo~enih projektov in programov, ki naj bi ~loveka obvladovali tako, da ga pripravijo do tega, da na dolo~en na~in razmi{lja o svojem obna{anju in s pomo~jo dolo~enih tehnik vpliva nase. ^love{ko bitje je s tega zornega kota manj kot entiteta, celo manj kot entiteta z zgodovino, temve~ je prizori{~e {tevilnih praks in prizadevanj. Njegova notranjost ni psiholo{ki sistem, temve~
D R U @ B A
136
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
prekinjena povr{ina, mnoìca prostorov, votlin, odnosov, delitev, osnovanih na neke vrste zunanjosti, ki se zliva navznoter. To, kar se zliva navznoter, pa je sestavljeno iz vsega, kar lahko v dolo~enem trenutku in prostoru pridobi status avtoritete: odredbe, nasveti, pomeni, tehnike, majhne miselne in ~ustvene navade, ki ne tvorijo sfere notranjosti, temve~ celo vrsto rutin biti ~lovek. ^lovek je bitje tak{ne vrste, ki ima zgodovinsko ontologijo; njegova zgodovina zahteva prou~evanje heterogenega in lokaliziranega intelektualca in prakti~ne tehnike, ki tvorijo nekak{na orodja, s pomo~jo katerih se bitje oblikuje. Le-te pa se ne oblikujejo v nekak{nem abstraktnem miselnem prostoru, temve~ vedno zgolj v povezavi z dolo~enimi praksami: prostori in mesti, aparati, odnosi in rutinami, ki ~loveka veèjo na kompleksne sestavljanke vida, dejanja in presojanja: le-te se lahko nana{ajo na doma~o eksistenco, spolne odnose, delo, obna{anje v javnosti ali potro{njo. Zgodovina na{ega odnosa do nas samih ne sme biti osnovana na idejah, temve~ na tehnologijah: na intelektualnih in prakti~nih orodjih in napravah, ki so ~love{kim bitjem vsiljeni za oblikovanje in vodenje njihovih na~inov biti ~lovek. Genealogiji subjektivnosti lahko sledimo po {tevilnih poteh.3 Prvi~, problematizacija: kje, v povezavi s kak{nimi pogoji in s pomo~jo kak{nih podob ali razumevanj ~love{kih bitij postanejo dolo~eni vidiki predmet zaskrbljenosti, nadzora, oblikovanja ali preoblikovanja: volja, zna~aj, èlja, nezavedno, jaz? Drugi~, tehnike: kak{nih sredstev se lahko posluùjemo za vladanje nad ~love{kim bitjem: vlaganje vrednot in energije v postopke usposabljanja, oblikovanja, prilagajanja, obvladovanja, spremljanja dolo~enih vidikov posameznika njegove telesne oblike, govora, drè, olike, strasti z namenom, da jih izbolj{amo; da se izbolj{amo? Askeza in disciplina na primer sta dva od {tevilnih na~inov delovanja na ~love{ko bitje. Tretji~, ekspertiza: kak{no avtoriteto so si prisvojili tisti, ki so si pridobili mo~, da govorijo resnico o ljudeh, da ponujajo resni~ne odgovore na vpra{anje, kako naj posameznik ìvi, kam naj posameznik usmeri in kako naj preoblikuje svoje ìvljenje? êtrti~, kaj so cilji vsega tega dela na ~loveku, kak{no obliko subjekta èlijo izdelati: kaj so podobe ali modeli idealnih posameznikov, ki jih zagovarjajo te prakse moder, odgovoren, krotek, solidaren, neodvisen, podjeten, aktiven dràvljan ali kaj drugega? In nenazadnje, kaj so cilji teh praks, kak{ne strategije skrivajo? Na kak{en na~in so posameznikove sposobnosti povezane s poskusi ustvariti dolo~eno vrsto druìne, delovne sile, populacije ali dru`be? Kako je vladanje nad obna{anjem povezano z oblikovanjem in {irjenjem omejitev politi~nega aparata ter lo~evanjem le-tega od drugih podro~ij, na primer osebnega ìvljenja ali javnega mnenja?
Ta vpra{anja so {iroko povzeta iz Foucaultevih razmi{ljanj o tej temi. Kot je nedavno zapisal Mitchell Dean (Dean, 1994), je Foucault predlagal razlikovanje med ontologijo (~emu naj vladamo: uìtku, telesu, èlji), estetiko (kako naj vladamo, s pomo~jo katerih tehnik: molitvijo, spovedjo, pisanjem dnevnika), deontologijo (na~in pokoritve, na{ odnos do teh pravil in norm in razlogi za ta odnos: ìveti plemenito in lepo ìvljenje, pokoritev bo`jim zapovedim, postati razumno bitje, dose~i samouresni~itev) in teleologijo (cilj teh praks v smislu ustvarjenja dolo~enega na~ina obstoja: samoobvladovanje s pomo~jo zmernosti, odre{enje s pomo~jo samoodpovedovanja, emancipacija) (prim. Foucault, 1985; 1986; in 1986b).
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
137
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
Sociolo{ka zgodovina individualnosti? Kak{ne vire ponujajo sociolo{ki pristopi zgodovini jaza za tak{no raziskavo? Sociolo{ka zgodba o tem, kako si je ~love{ko bitje pridobilo individualnost, ki je bila è ne{tetokrat ponovljena v pojmu detradicionalizacije, je zgodba, v kateri posameznik ali individualizacija nastopata tako kot zna~ilno moderen del posledic razsvetljenstva, proizvod italijanske renesanse 15. stoletja kot tudi prehoda v tr`no in blagovno proizvodnjo od 16. do 18. stoletja. Tako nekako gre. Spremembe, povezane z moderno dobo, so uni~ile fiksne dru`bene in kulturne oblike skupnosti in sorodstva, ki so od zunaj tvorile identiteto subjektov, posamezniku odrejale stabilen statusni poloàj v transcendentni in neizprosni kozmologiji v dolo~enem ~eprav imaginarnem prostoru in ~asu. Te osebe niso bili posamezniki v modernem smislu besede; njihova osebnost je bila osnovana na kolektivnem pomenu identitete, njihova volja je bila usmerjena v skladu s tradicionalnim in nedotakljivim moralnim redom, njihova zavest ni bila zavest enkratnega posameznika temve~ osebe z dolo~eno usodo. Z moderno dobo, s preselitvijo s podeèlja v mesto, s prehodom od stabilnosti in fiksiranosti k spremembi in fluidnosti, od fevdalizma in kmetijstva h kapitalizmu, blagovni proizvodnji in trènju delovne sile, je oseba dobila novo obliko: postala je enkraten, zavesten, odgovoren, atomiziran, diskreten, vezan, koherenten, izbirajo~, dejaven posameznik, opremljen z osebno zavestjo in osebno vestjo. Ta oseba je obenem subjekt svobode z drugimi besedami, usojeno mu je, da izbira in oblikuje svoje ìvljenje z vsakodnevnimi odlo~itvami glede svojega vedenja in odgovornosti se pravi, lokusa izvr{evanja moralnih, duhovnih in komercialnih obveznosti, povezanih z vedenjem. V sedanjem ~asu pa se zdi, da ni~ manj temeljna transformacija dru`benih odnosov povzro~a {e eno enkratno transformacijo ~loveka. Te transformacije je mo~ razumeti kot vrh procesov, ki è so v moderni dobi v delih Anthonyja Giddensa, ki govori o pozni moderni dobi, ali Ulricha Becka, ki govori o refleksivni moderni dobi, ali pa jih razumemo kot osnovno mutacijo dru`benih odnosov, ki jo drugi opisujejo z besedi{~em postmoderne dobe (Giddens, 1991; Beck, 1992; Lash in Friedman, 1992). Kljub tem razlikam pa so si opisane teme podobne. Globalizacija naj bi odpravila {e zadnje ostanke stabilnosti, ki jih zagotavljajo lokalno okolje, skupnost in tradicija, ter tako zmotila ~asovne in prostorske referen~ne to~ke. Zdi se, da je bila negotovost {e zaostrena s pove~anjem tveganja na osebni, kolektivni in planetarni ravni, kar od vsake sedanje odlo~itve glede obna{anja zahteva upo{tevanje bodo~ih posledic. V pogojih zloma stabilnosti dru`benih razredov in vzorcev delovne sile, pravil udoma~ene nuklearne druìne, vlog in delitev mo{kega in ènske tistih standardnih oblik ìvljenja, ki jih je
138
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zagovarjal modernizacijski proces 19. stoletja, je vsa negibljiva tradicija skupaj z uveljavljenimi navadami postavljena pod vpra{aj tako kot nikoli prej. To novo nara{~anje mo`nih oblik ìvljenja pospe{ujejo podobe ìvljenjskega sloga, ki jih objavljajo mediji javnega obve{~anja, in je vra{~ena v nenehni spirali odredb o na~inu potro{nje, ki naj bi oblikoval dolo~eno vrsto ljudi. V tem novem babilonskem stolpu, kjer mnoìca glasov zahteva oblast, je vsak posameznik vpra{ljiv in dvomljiv: nih~e ne more ustvariti svoje hegemonije. Tako se zdi, da so posamezniki prvi~ osvobojeni spon, ki so v preteklosti dolo~ale na~in ìvljenja: od njih se zahteva, da si izberejo na~in ìvljenja v pogojih maksimalne negotovosti. V teh novih pogojih naj bi bile same oblike identitete, ki jih narekuje moderna doba, destabilizirane in transformirane. Identitete ne doìvljamo ve~ kot naravnega, koherentnega in nespremenljivega atributa posameznika, temve~ kot negotov in razdrobljen rezultat osebnih odlo~itev in na~rtov. Biografija in identiteta postaneta samorefleksivni, nekaj, kar je potrebno zgraditi, oblikovati, rezultat izbire obleke, poroke, odnosov, prehrane pri ~emer je sam posameznik samozavedno sredi{~e dejanja. Sodobno nara{~anje {tevila projektov identitete in politike identitete je mo~ pojasniti: simultano prisegata na poudarjanje identitete in njenega temeljnega problemati~nega zna~aja. Popularizacija terapije in svetovanja prav tako izvira v dru`benih in kulturnih spremembah: posamezniki se zatekajo k terapiji in svetovanju po strokovno pomo~ kot sredstvo za na~rtovanje osebnega ìvljenja strokovni sistemi, ki utrjujejo in ne vdirajo, zahtevajo, da je ìvljenje osebna zgodba samo-odlo~anja. Zgodovinarji pogosto menijo, da dru`beni in kulturni odnosi vsake dobe prinesejo dolo~eno obliko osebnosti tudi takrat, ko dokazi, o katerih razpravljajo, kaèjo na nekaj drugega. Vzemimo na primer odli~no delo v petih zvezkih History of Private Life (Zgodovina zasebnega ìvljenja), ki sta ga za~ela urednika Philippe Aries in George Duby (Veyne, 1987; Duby, 1988; Chartier, 1989; Perrot, 1990; Prost in Vincent, 1991). Ti zvezki so po besedah enega izmed soavtorjev nastali kot protiute` heroi~nim zgodovinam posameznika in individualizma, ki so tako pri srcu tradicionalnim zgodovinarjem (Ranum, 1989, str. 207) Orest Ranum s tem nedvomno misli na Buckhardta in njegove naslednike. Menim, da so te {tudije pomembne, ker prina{ajo dokaze o izredni heterogenosti praks, prostorov, potez, ekzemplarnih podob in predstavitev oseb, in o na~inih, kako je potrebno le-te portretirati in jih pou~iti o oblikah vedenja, ritualih in tehnikah. Za razliko od velikih filozofskih zgodovin osebe ali jaza ne opisujejo zgodovinskega trenutka, v katerem se je posameznik rodil v zahodni kulturi. Namesto tega kaèjo, da je od poganskega Rima do Bizanca ter pozneje bilo ~lovekovo vedenje s pomo~jo cele
139
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
vrste praks, od doma~e arhitekture do zakonske morale in spolnega odrekanja, na {tevilne razli~ne na~ine do najmanj{ih podrobnosti opazovano, opisano, ocenjeno, kodificirano in nau~eno. Ta dru`bena zgodovina notranjosti razkriva, da je sam odnos do samega sebe v obliki notranjega prostora zasebnega, enkratnega, omejenega stvar razvoja posebnih tehnik na dolo~enih mestih. Raznolikosti oblik ìvljenja v razli~nih zgodovinskih trenutkih prav gotovo ni mo~ povzeti v eni sami obliki subjekta, ki obstaja v eni sami kulturni konfiguraciji. Ne samo, da postanemo zavestni heterogenosti oblik osebe, kot jo poznamo iz razli~nih praks mestni prebivalec, podeèlski va{~an, delavski reve`, premo`ni lastnik kapitala temve~ lahko prav tako vidimo raznolikost pravil obna{anja, ki vsakega ~loveka vodijo na razli~nih podro~jih mi{ljenja in delovanja, eroti~nem, duhovnem, ekonomskem, estetskem, doma~em itd. ê è potrebujemo dokaze, te {tudije kaèjo, da na{i sedanji na~ini razumevanja in vzpostavljanja odnosa do samega sebe ne pomenijo vrhunca enotne zgodovine resni~nega ~asa ene same linearne kronike, ki se kljub napredovanju in zaostankom giblje od fiksiranosti k negotovosti, od navade k refleksivnosti, prek vseh domen obstoja in izku{nje. âs si moramo predstavljati na na~ine, ki so {tevilnej{i od tistih predstavljivih v ~asovnosti tradicije in detradicionalizacije. Namesto da narativiziramo na~ine biti ~lovek, moramo mogo~e poprostoriti bitje. Tak{no poprostorjenje bi naredilo bitje razumljivo v smislu lokalizacije repertoarjev navad, rutin in podob samorazumevanja in samokultivacije znotraj dolo~enih domen mi{ljenja, delovanja in vrednot knji`nic in {tudijskih sob, spalnic in kopali{~, trgov in veleblagovnic, dnevnih sob in kavarn. Kot nasprotje navidezne enkratnosti in linearnosti ~asa ter osebe znotraj ~asa lahko vzamemo mnogo{tevil~nost prostorov, ravni in praks, izmed katerih vsak aktivira repertoarje obna{anja, ki jih ne obkroàjo meje ~love{ke koè: notranj{~ine, ki so vedno tudi zunanj{~ine, mreè napetosti v prostoru, ki ~love{ka bitja usposabljajo tako, da jih povezujejo s slovarji, orodji in pripomo~ki. Ariesovo delo in delo njegovih kolegov izpostavlja skopost sociolo{kih zgodovin jaza, saj razmnoì in poprostori zgodovine odnosov, ki jih je ~lovek vzpostavil do samega sebe. Vendar pa si s sociolo{kimi zgodovinami {e vedno deli nekaj problemati~nega. Nedvomno je mamljivo za zgodovinarja ~love{kega subjekta, da bi v obliki pisanja, slikanja, jezika, obla~enja, arhitekturne ureditve ali ~esa podobnega v dolo~enem trenutku odkril materializacijo dolo~ene zavesti jaza. Medtem ko se zgodovinarji zasebnega ìvljenja ponavadi dovolj zavedajo kompleksnosti praks obna{anja, da se lahko izognejo trditvi, da dolo~en tip osebnosti oblikuje vsaka zgodovinska konfiguracija, so sociolo{ki zgodovinarji manj
140
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
izbir~ni. Njihove interpretativne sheme obravnavajo kulturne artefakte kot kazalce, izraze ali izvore notranjskosti. Tako strpajo razli~ne prakse, ki so organizirane z razli~nimi nameni ali s pomo~jo razli~nih pravil, ki se nana{ajo na razne cilje, v izraze subjektivnosti ~lanov neke kulture. Vendar pa se na primer podobe osebe v knjièvnosti, slikarstvu, televizijskih programih, filmih, filozofiji in estetiki ravnajo po svojih lastnih pravilih in imajo lastno zgodovino. Poskusi razbiranja subjektivnosti iz tak{nih dokazov vsebujejo zapeljivo, vendar naivno hermenevtiko. Poskusi iskanja smisla preteklosti na psiholo{ki na~in neizogibno preslikavajo sodobno samorazumevanje nazaj na zgodovinske sledi. Samo morebitna kontinuiteta ~loveka kot subjekta kulturne zgodovine, kot subjekta z osmisljujo~imi sposobnostmi lahko tem poskusom interpretacije zagotovi transhistori~ni a priori. Kakr{en koli je è poudarek na zgodovini dru`bene reprezentacije, pa iz te zgodovine ne smemo povzemati zgodbe o transformaciji identitete ~ez celo dru`bo, kaj {ele ~ez celo dobo. Nadalje velja vztrajati pri tem, da spremembe v dru`beni ureditvi avtomati~no ne transformirajo narave in oblike biti ~lovek s pomo~jo neke izku{nje, ki jo povzro~ijo. Nespametno bi bilo povzemati subjektivitete iz zna~ilnosti dru`benega ìvljenja, kot so posledice mestnega ìvljenja, nove oblike komunikacije, spremembe v doma~em in zakonskem ìvljenju, trgovinskih odnosih, organizaciji delavske sile, geografski mobilnosti, starosti ob sklepanju zakonskih zvez in smrti, itd. Zgodovine subjektifikacije ne moremo oblikovati tako, da jo izvedemo iz kak{nega drugega glavnega podro~ja resni~nosti, niti je ne moremo odkriti z interpretacijo drugih kulturnih ali dru`benih oblik. Tak{na naloga zahteva raziskavo posebnih besednjakov, tehnik in avtoritet, ki vladajo posameznikovemu odnosu do samega sebe: ki oblikujejo na~ine, na katere ~love{ka bitja razumejo sama sebe in so razumljena od drugih, vrsto osebe, za katero se imajo ali pa za katero jih imajo v razli~nih praksah, ki jim vladajo. Le-te povzro~ajo izku{njo, izku{nja ne povzro~a njih. Zato si moramo zastaviti druga~na vpra{anja. Do kak{ne mere avtoritativni diskurzi politi~ni, verski, gospodarski, estetski, eroti~ni... poudarjajo enkratno osebo kot klju~no vrednoto v primerjavi s skupino, ~redo, dru`bo, ljudsko maso, dràvo? Do kak{ne mere se oblike avtoritete v razli~nih okoljih in v povezavi z razli~nimi sloji in sektorji mo{ki in ènske, mladi in stari, su`nji in svobodni posve~ajo posameznikovim zna~ilnostim in posebnostim, notranjskosti in osebnosti in ne kraju rojstva, druìnskim podatkom, statusu in podobnim? Kateri jeziki naredijo ~love{ka bitja razumljiva samim sebi: nesmrtni duh in meso iz ilovice, podedovana sestava in oblika zna~aja, prirojene zna~ilnosti in socializirana osebnost, nemirna podzavest in
141
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
ekonomija projekcij in identifikacij? Do kak{ne mere in na kak{ne na~ine so osebe razumljene in upravljane, od njih samih in drugih, glede na vrednote, pripisane notranjemu jazu? Vendar, ali niso ta vpra{anja zanimiva prav zato, ker delujejo psiholo{ko in oblikujejo razli~ne vrste ljudi? Norbert Elias (1978) je bil najvidnej{i sociolog, ki je posku{al poenotiti in pojasniti zgodovine pravil obna{anja znotraj psihologije. Njegova History of Manners (Zgodovina olike) ponuja zadostne dokaze o fragmentaciji zgodovine jaza v vrsto problemov nadzora nad vedenjem v razli~nih praksah, za razli~ne sektorje dru`be in glede na razli~ne modele, podobe in vzorne oblike obstoja dvorno plemstvo, podeèlska gospoda, mladi fantje in dekleta premo`nej{ih slojev, vitezi in zapletene procese, s katerimi so cerkvene in druge oblasti posku{ale te ideje {iriti in jih umestiti v odnose, ki naj bi jih vsaka oseba imela sama s sabo. Elias ni bil edini, ki je posku{al svoje dokaze razumeti v obliki poenotene psiholo{ke narative, torej v obliki nasilnega omejevanja izraànja nagonov in njihovo ponotranjanje v superego s pomo~jo socializacije. Zdi se, da se ta odlo~enost za poenotenje s pomo~jo psihologije drì celo najbolj prefinjenih sociolo{kih zgodovinarjev osebe. Paradoks vseh interpretacij pa je, da morajo tudi te graditi na dolo~eni teoriji jaza. Tako gradijo na misli ki se je oblikovala samo v Evropi 19. stoletja da je za ~love{ka bitja zna~ilno nekaj podobnega psiholo{ki osebnosti, notranje podro~je, kjer se vplivi kulture zapisujejo, organizirajo in oblikujejo v dolo~en razpoznaven zna~aj. Na to kro`nost ne opozarjam zgolj zaradi debate. V tem ~asu so namre~ izumili na~ine razumevanja in prakticiranja na{ega obstoja kot ~love{kih bitij v obliki enotnosti subjekta, zasidranega v sklopu psiholo{kih procesov; osnovne notranjskosti subjektivnosti, ki je starej{a od svojega izraza v misli, obna{anju, ~ustvu in dejanju; odnosov do znanja in ekspertize, ki jo to prina{a to~no to moramo razjasniti, ~e èlimo razumeti reìme, ki nam danes vladajo. Za na{ ~as je zna~ilno, da se, ko posku{amo razumeti, kdo smo in kaj naj naredimo, sklicujemo na epistemologijo, da posku{amo razjasniti lastne izku{nje in mo`nosti tako, da se obra~amo k znanju du{e. Vendar pa se sama kriti~na zgodovina subjektivnosti ne more zana{ati na tak{no resnico. Nasprotno, cilj kriti~ne zgodovine je pokazati pogoje pojava te zahteve, na~ine njenega delovanja in kak{no ceno pla~amo, ~e se do sebe obna{amo na tak{en na~in.
Ali je na{a izku{nja nas samih res tako druga~na? Sodobni sociolo{ki opisi trditev o jazu se ravnajo po dolo~enem slogu refleksije: nenehno poudarjajo na{o druga~nost od vsega, kar je v~asih bilo. Vendar pa mogo~e ne
142
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
stojimo na pragu nove dobe oziroma nismo pri~e konca stare dobe in ne ìvimo v ~asu, ki naj bi bil tako zelo pozen, nov ali post. @e povr{en pogled po nekaterih zgodovinskih dokazih zadostuje, da vidimo, da je linearna kronologija, zarisana v teh opisih, nesmiselna, vsaj kolikor se nana{a na sloge, ki so zna~ilni za ~lovekov razmislek o sebi in delovanju nase. Primere intenzivnega ukvarjanja s praksami samouravnavanja je mo~ najti v kulturah izredno razli~nih oblik. [tudija Petra Browna z naslovom The Body and Society: Men, Women and Sexual Renunciation in Early Christianity (Telo in dru`ba: mo{ki, ènske in odpovedovanje spolnosti v zgodnjem kr{~anstvu; 1989) ponuja prepri~ljive dokaze o tem, da intenzivna problematizacija vedenja jaza ni ni~ enkratnega in da so pogoji, v katerih se ta samoproblematizacija pojavlja, heterogeni in povezani z dolo~enimi praksami. Tako v Rimu v dobi prvih dveh stoletij na{ega {tetja lahko najdemo mnoge zna~ilnosti, ki jih sociologi povezujejo z individualizacijo problematizacijo odnosov ljudi do njih samih na raznih podro~jih vedenja, skrbi za notranji zna~aj tega odnosa, poudarka na posameznikovi odgovornosti za oblikovanje svojega vedenja. Vendar pa se je ta problematizacija pojavila v dolo~enem sklopu dru`benih odnosov, ki niso bili niti najmanj individualizirani v smislu prepoznavanja naklju~nosti jaza vseh ~love{kih bitij, osvobojenosti od tradicionalnih vezi in statusnih odnosov in podobnega. Zanimanje, ki ga dokumentira Brown, ni niti psiholo{ko niti kulturno. Oblikovano je v dolo~enih doktrinah, ki zadevajo osebe, doktrinah, ki si prisvajajo ali pa jim je pripisana vrednota resnice. Povezano je z dolo~enimi oblikami govora, vizualizacije in razlag, s pomo~jo katerih naj bi posamezniki razumeli in problematizirali sami sebe. In to ni le ideja, temve~ je del dolo~enih praks od mehanizmov vladanja do vodenja gospodinjstva in dolo~enih poskusov oblikovanja ali vodenja vedenja posameznikov, ki se teh praks udeleùjejo. Nekateri trdijo, da je specifi~nost na{ega ~asa v pluralizaciji jezikov samoobna{anja, v potrebi po izbiri med raznovrstnimi duhovnimi voditelji, ki nas èlijo u~iti, kako naj ìvimo, v osebnem odnosu med subjektom in mentorjem. Vendar pa za sedanjost niso zna~ilne niti pluralnost niti izbira ali prostovoljnost. Brown poudarja raznolikost kr{~anskih u~iteljev prvega in drugega stoletja, klju~no vlogo, ki so jo v ustanavljanju in eti~nem oblikovanju razli~nih kr{~anskih skupnosti igrali razli~ni nauki o spolnosti, poroki, vzdr`nosti, prehranjevanju, postu in organizaciji ìvljenja, raznolike tehnike ìvljenja in zavesti, ki so jih ti nauki priporo~ali in ki so jih njihovi prista{i uporabljali, in razli~ne predstave o posamezniku, ki so jih ti nauki razgla{ali. Na{o pozornost usmeri k temu, kako je v drugem stoletju vsak ugleden kristjan pri~akoval, da je njegova duhovna rast odvisna od zasebne konzultacije na {tiri o~i z njegovim priljubljenim
143
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
u~iteljem, in k intenzivnosti, s katero so si posamezni prista{i posku{ali pridobiti trajen intimen stik z duhovnim voditeljem, namesto da bi poslu{ali suhoparne pridige duhovnikov (str. 104). Kot je dejal Ian Hunter (1993), so bile v teh praksah dolo~ene tehnike zavesti, kot na primer problematizacija lastnega vedenja s pomo~jo samokritike ter oblikovanje in prakticiranje tehnik samoobvladovanja, izdelane kot odgovor na to~no dolo~ene probleme vladanja nad vedenjem znotraj dolo~enih slojev in delov prebivalstva. Kaj pa trditev, da sodobne teàve jaza izvirajo iz zaostritve tveganja in negotovosti in spremljajo~ih okoli{~in in posledic za posameznikovo na~rtovanje ìvljenja? Beck (1992) pravi, da se v dru`bah, sestavljenih iz razredov, posameznikom ni bilo potrebno postavljati v sredi{~e njihovega lastnega na~rtovanja in upravljanja ìvljenja, danes pa si mora vsak izbrati dru`beno identiteto ter izbrati ali spremeniti skupino ali podkulturo, s katero se èli poistovetiti (str. 88). Ta tema pa ni ni~ novega: pojavlja se izredno pogosto pri avtorjih, ki è vsaj od dvanajstega stoletja razmi{ljajo o naravi njihove sedanjosti. Tako kot tedaj je tradicija tudi sedaj naraven na~in ìvljenja, ki je izgubljen, in katerega vrednote si lahko ponovno pridobimo z izrecnimi dejanji vladanja in vladanja nad samim seboj. Ta tema je {e posebej zraven pri razpravljanju o mestnem ìvljenju. Spreminjajo~o se naravo sedanjosti vseh teh razli~nih sedanjosti in na~ine, na katere mestno ìvljenje trga tradicionalne vezi in ru{i tradicionalno gotovost in tako posameznike sili, da si to, kar jim je prej delila usoda, pridobijo s svojo odlo~itvijo, povezuje vedno znova pojavljajo~ se argument. [tudije avtorjev, kot je Jacques Le Goff (1990), in njegovih kolegov so pokazale, kako je zaradi tak{nih strahov zasebno in javno vedenje v srednjeve{kih mestih hranjenje, obla~enje, govor, drà in podobno postalo predmet izdelanih ritualov, ki so bili dolo~eni in izraèni s posebnimi pravili. Nadalje, ìvljenje v tak{nih okoli{~inah je vklju~evalo raznolike izra~une glede primerne starosti za sklepanje zakonskih zvez, vrsto obrti in oblik morale: ti so bili prav tako podvrèni zme{njavi pravil in avtoritet, ki so posku{ale zagotoviti, da so posamezniki postali sredi{~e na~rtovanega ìvljenja. Drug tak{en primer je dejstvo, da so v Evropi {estnajstega in sedemnajstega stoletja, za katero prav gotovo niso bile zna~ilne politi~ne doktrine individualizma, avtoritete obna{anja dajale analogno mo~an in izrazit poudarek na notranje kvalitete samoobvladovanja in samokontrole, razvoj fizi~nih, mentalnih in duhovnih kvalitet s pomo~jo dela na samem sebi, {e posebej od oseb, ki naj bi vladale drugim. Kot dokazuje Gerhjard Oestrich (1982) v svojem delu Neo-Stoicism and the Early Modern State (Neostoicizem in zgodnja moderna dràva), to ne obsega niti u~inka spremembe dru`bene organizacije niti spremembe kulture.
144
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Dolo~ene doktrine uravnavanja lastnega vedenja so oblikovane v povezavi s posebnimi problemi vladanja, avtoritete tistih, ki naj bi vladali, ter s spremembami oblik izvajanja politi~ne avtoritete v razli~nih politi~nih konfiguracijah. Izvajanje razli~nih dejavnosti je problematizirano iz dolo~enih zornih kotov in v povezavi z razli~nimi teàvami. Boji o resnici se bijejo o tem, kako naj ~lovekovo vedenje najbolje razumemo. Zato, da se oblikujejo v ustrezni smeri, so posameznikom, ki se lotevajo novih nalog voja{kih, politi~nih predpisane nove tehnike. Tako se zdi, da periodi~ni porast zanimanja za tehnike uravnavanja lastnega vedenja ni v skladu s kakr{no koli logiko individualizacije ali detradicionalizacije. Namesto tega je potrebno izslediti na~ine, na katere eksplicitni avtoritativni jeziki in tehnike vladanja nad vedenjem ki se razlikujejo glede na status, spol in problemsko podro~je zagotavljajo predpisane podobe, norme in ideale za ~lovekovo razumevanje samega sebe. Menim, da ti primeri v zadostni meri prikazujejo, kako je celotna analiza individualizacije zgre{ena. Nima nobenega smisla nasprotovati tradicionalnim praksam, ki problematizirajo ~love{ka bitja v smislu povezanosti s skupnostjo, rodbino ali skupino , prav tako pa tudi ne modernim praksam, ki jih problematizirajo v smislu individualnosti in avtonomije. Upravljanje oseb kot posameznikov vedno vklju~uje identifikacijo subjektov v smislu norm dolo~enih kolektivov naj si bo to rasa, populacija, spol ali dru`beni razred. Recipro~no posku{ajo projekti upravljanja posameznikov v obliki kolektivov naj si bo s ciljem oblikovanja naroda, vojske, politi~ne stranke ali delovne skupine za oblikovanje jaza dolo~iti posebne tehnike in atribute jezik, obleka, prehranjevalne navade, na~ini govora, olika, kognitivne sposobnosti, spolna etika. Prakse za identifikacijo oseb vedno nastopijo s pomo~jo operacij, ki tako lo~ujejo kot locirajo. Zahteva po dolo~eni vrsti osebe je vedno povezana z dejanjem lo~evanja: da si, kar si, ne sme{ biti to, kar nisi. Zopet je tu pou~no Brownovo delo. Biti mo{ki je bilo za mladeni~a iz privilegiranega razreda rimskega cesarstva v drugem stoletju na{ega {tetja intrinzi~no povezano z druga~nostjo od ènske in ènskosti in je izklju~evalo vse hojo, ritem govora, samoobvladovanje kar bi lahko pomenilo mehkobo in ènskost ali grozilo, da le-to rodi (Brown, 1989, str. 11). Tema spolne vzdr`nosti je sluìla tako za razlikovanje zgodnjih kr{~anskih sekt od @idov kot tudi kot oblika identifikacije, ki so jo prakticirali domnevno predani. ê povzamem po Michaelu Taussigu (1993), lahko re~emo, da prakse uravnavanja vedenja obsegajo tako druga~nost kot podobnost oblikovanje posameznika v obliki kopije, ki je tako podobna kot razli~na od kopij, katerih osebe se nana{ajo na tega posameznika (str. 129). Ta dvojni odnos se je obdràl celo v klju~nem
145
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
individualizacijskem momentu devetnajstega stoletja, v momentu dednosti in rase. V definiranju posameznika v smislu tako razli~nosti kot povezanosti v rodovniku, enkratnost ne obstaja navkljub, temve~ zaradi izdelave posameznika kot nekoga, ki tako kopira atribute svojih predhodnikov (v oblikah, ki dajejo vrednost njegovi podobi) kot od njih odstopa (v obliki svoje biografije). Ta igra podobe, vrednosti, kopije in razlike je klju~na tehnika v smislu ekzemplari~nosti, uporabljene za {irjenje raznih verovanj in sekt. Vendar je bil v devetnajstem stoletju ta odnos prenesen v posvetno ìvljenje in na podro~je vlade. Tako v priro~nikih o dostojnem vedenju, ki jih je bilo v devetnajstem stoletju na kupe, beremo, da ustrezno obvladovanje samega sebe in drugih vedno pomeni identifikacijo samega sebe z dobro èno, materjo ali h~erjo, oziroma z o~etom, pisarjem, lastnikom ali delavcem. Zahteva po poistovetenju z dolo~eno vrsto osebnosti kot so jo pozneje imenovali z oblikovanjem podobe vredne kopije se ni pojavila v surovem svetu dru`benih odnosov, temve~ v prera~unanih domenah duhovnega vodstva, ki so jih sedaj poleg duhovnikov oblikovali tudi zdravniki. Oblikovanje osebne identitete in identifikacija s skupino, statusom, sektorjem ali slogom si nista intrinzi~no nasprotni: spremembe v identifikaciji niso ontolo{ke, temve~ zgodovinske in tehni~ne.
Avtoriteta avtoritete Pri opisovanju zna~ilnosti na{e sedanjosti se sodobni sociologi pogosto posve~ajo problemu, ki bi ga lahko ozna~ili kot avtoriteto avtoritete na{a negotovost glede nas samih, morale in kaj naj ~utimo ali kako naj se obna{amo v dolo~enih situacijah, je zaostrena, saj tisti, ki so neko~ bili, avtoritete na teh podro~jih, ne morejo ni~ ve~ pri~akovati na{e poslu{nosti (prim. Giddens, 1991). V na{i dobi pove~ane refleksivnosti se morajo avtoritete nenehno potrjevati, vendar pa sredstva, ki so jim za to na razpolago, niso ve~ avtoritativna. Seveda, tematizacija na{ih teàv pri uravnavanju na{ega vedenja v smislu zamiranja vere, izgube moralne avtoritete verskih ustanov in politi~nega moraliziranja, ki ga je podpirala cerkev, se zdi znana. Vendar pa vpra{anje, kaj avtoriteti daje avtoriteto, in samokritika avtoritete tako od tistih, ki jo izvajajo, kot onih, ki so ji podvrèni, ni nova. Za Grke je bilo posebej pomembno, da tisti, ki imajo premo~ nad drugimi, lahko prav tako obvladujejo svoj apetit in strasti. Samo tisti, ki so svobodni na ta na~in tisti, ki niso su`nji samih sebe so primerni za poloàj oblasti v mestu, skupnosti ali v odnosu do drugih. In kot je jasno iz è omenjenih primerov, je morala tistih, ki vladajo nad drugimi, problem, ki se vedno znova pojavlja. Pravila spolnega vedenja so bila v drugem
146
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
stoletju na{ega {tetja namenjena tistim, ki naj bi vladali; prefinjenost in samoobvladovanje naj bi v njihovih o~eh ter v o~eh njihovih podanikov ustvarila eti~no osnovo za oblast (Brown, 1989, str. 532). Ideje rimskega stoicizma in filozofije Justusa Lipsiusa humanisti~ne kvalitete ljubezni, zaupanja, ugleda, prijateljskega prepri~evanja, ne`nega postopanja, pravice, razvoja fizi~nih, mentalnih in duhovnih kvalitet, mo~i in kreposti so ponovno oìvele v Evropi sedemnajstega in osemnajstega stoletja, v voja{kem aparatu, med politi~no elito in v mnoìci okolij in praks, ki so oblastem o~itale okostenelost, podkupljivost ali druge slabe lastnosti. Devetnajsto stoletje je bilo obdobje velike inventivnosti oblik avtorizacije avtoritet, kot na primer pojav oblik akreditacije v profesionalizaciji prava, medicine itd. uvedba kolidèv in na~inov usposabljanja za javne slu`be, ki je bilo osredoto~eno predvsem na moralno vzgojo tistih, ki naj bi izvajali oblast: zdravnik, pravnik, kolonialni vladni uslu`benec. Zaradi svoje prenosljivosti je posebej pomemben izum nove etike v uradih v obliki birokracije. Prav moderno je birokrata zani~evati kot neeti~no obliko obstoja. (B)irokrat, pi{e Philip Rieff v novem predgovoru k The triumph of the Therapeutic (Triumf terapevtskega; 1987), sedi za svojo neosebnostjo, je ekspert pri redistribuciji àrgona in urejanju kartotek ... mojster organizacije na{e strastne indiference do resni~nih potreb dolo~enih posameznikov. Vendar, kot je s svojim prou~evanjem birokracije jasno pokazal Weber (1978), je bil izum novih na~inov samorefleksije, samoobvladovanja in samonadzora za tiste na poloàjih v organizacijah vseh vrst precej{en eti~ni doseèk, nova tehnologija za opazovanje in delovanje na osebo uradnika, ki je vklju~evala novo razlo~evanje med osebnimi in neosebnimi vidiki administracije, ter nov na~in normalizacije, ki opravi~uje in ocenjuje tiste na pomembnih poloàjih v javnih in zasebnih organizacijah (str. 9561005; prim. Hunter, 1994, in Osborne, 1994). V kontekstu ponavljajo~ega se zanimanja za vedenje kompetentnih za izvajanje oblasti na{e sodobne krize avtoritete ne moremo ve~ jemati kot posledico refleksivnosti poznega modernega ~asa. Moramo jo razumeti v smislu na~inov povezave problematizacije avtoritete s sodobnimi politi~nimi utemeljitvami in eti~nimi prioritetami birokratskega menedèrja je sedaj potrebno problematizirati v povezavi z opaènim pomanjkanjem konkuren~nosti industrije; strokovnjaka je sedaj potrebno problematizirati v povezavi s poloàjem odvisnosti, ki je vsiljena njegovemu klientu; javnega uslu`benca je potrebno problematizirati zaradi njegove zvestobe prav tistim liberalnim humanisti~nim vrednotam, ki naj bi neko~ odgovorile na problem izvajanja uradne avtoritete, itd. Ta problematizacija avtoritete se ujema z izumom {tevilnih novih tehnologij, ki vladajo tistim, ki
147
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
imajo oblast nad vedenjem in ki so logiko profesionalne etike nadomestile z izumom novega in kvazi tr`nega prostora konkurence in nadzora: ra~unovodstvo in prora~unska disciplina, proizvod in cilj, spremljanje, ocenjevanje in pregled ra~unov. Cilj te diskusije ni nadomestiti historicizem sociolo{kih ra~unov individualizacije z enako izvedljivo doktrino univerzalnosti. Glede obna{anja ~love{kih bitij pa v teh zgodovinskih besedilih ne odkrijemo dokazov za splo{ne in enosmerne spremembe v oblikah jaza skozi zgodovino. Namesto tega opazimo v razli~nih zgodovinskih trenutkih na~ine vladanja nad ~lovekovim vedenjem, njegove podreditve avtoriteti razli~nih oblik resnice, strokovnim osebam in bolj ali manj racionaliziranim tehnikam (pre)oblikovanja. Pojem detradicionaliziranega jaza je malo uporaben, saj se mu ne uspe vklju~iti v na~ine, na katere razli~ne lokalizirane prakse doma~nosti in spolnosti, porabe in trènja, proizvodnje in upravljanja, kaznovanja in popravnih ukrepov, zdravja in bolezni, varnosti in zavarovanja, spora in bojevanja, upravljanja in vladanja predpostavljajo, predstavljajo in delujejo na ~love{ka bitja, kot da so le-ta osebe dolo~ene vrste. Genealogija subjektifikacije naj bi se dotaknila elementa misli, ki je intrinzi~en vsem na~inom, na katere so ~love{ka bitja posku{ala delovati nase in na druge, avtoritetam misli in tehni~nim oblikam, ki jih je imela misel v povezavi s ~love{kim vedenjem.
Politika obna{anja od devetnajstega stoletja do na{ega ~asa Iz tega zornega kota je posebni zna~aj na{ih sedanjih na~inov subjektifikacije potrebno razumeti v kontekstu preobilja novih razlogov in tehnologij za vladanje nad vedenjem, ki so v uporabi od za~etka devetnajstega stoletja. Izumljenih je bilo veliko {tevilo pripomo~kov, ki naj bi programe za re{evanje cele vrste razli~nih problemov glede gospodarskega poloàja, nivoja javnih financ, mestnega reda in nereda, padca morale, norosti, rojevanja in umiranja prebivalstva povezali s pomo~jo tehnik nadzora nad samouravnavanjem vedenja posameznih ~love{kih bitij. Z zakonom uveljavljena doktrina svobode posameznika naj bi se ujemala z zlitjem sklopa avtoritet v tega svobodnega posameznika, ki so bile tako posvetne kot duhovne narave in ki so postavile zahteve po preudarnosti, redu, zmernosti, vzdr`nosti, odgovornosti, stanovitnosti, ubogljivosti in kreposti, ki so se oblikovale v navade in ìvljenjska okolja v mnoìco majhnih praks iz vsakdanjega ìvljenja in fizi~no organizacijo prostorov, kjer se te prakse odvijajo. Veliki stroji morale, ki so bili izumljeni v devetnajstem stoletju, so prevzeli predvsem prostorsko obliko (Markus, 1993).4 Delovali so preko prostorske organizacije ~love{kih bitij, preko
148
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
instrumentalizacije institucijskega ~asa, preko prakti~nega zbiranja, klasificiranja in delitve ljudi, preko materializiranja odnosov avtoritete v fizi~nih odnosih med delovodjo in delavcem, u~iteljem in u~encem, je~arjem in jetnikom, predstojnikom umobolnice in bolnikom. Kot je è bilo ve~krat poudarjeno, niti arhitekturne oblike niti organizacijske tehnike niso bile nove te pripomo~ke so preizkusili v samostanih, nedeljskih {olah, {olah za reveè in v celi vrsti poizkusov v kolonijah. Vendar pa so v teku devetnajstega stoletja bili ti primeri pogosto posnemani. [ole za majhne in ve~je otroke so bile ve~krat poligon za {tevilne razli~ne programe oblikovanja zna~aja en masse s ciljem vcepiti telesne in moralne navade delavnosti in ubogljivosti v predstavnike delavskih razredov, usposobiti jih, da postanejo dobri sluàbniki dobri obrtniki dobri o~etje dobre matere, in spo{tovanja vredni dràvljani; intelektualno kultiviran kr{~anski mehanik je najbolj{e zagotovilo za na{ narod, njegova moralna vsebina je sol in kvas civilne dru`be. Novi reìmi telesa njegova ~istost, higiena, spolna vzdr`nost naj bi re{ili probleme, povezane s spolnostjo, boleznimi in krepostjo. Novi reìmi uma poznavanje {tevil, pismenost, poznavanje ra~unskih operacij naj bi poskrbeli za jasnovidnost, preudarnost in na~rtovalen odnos do prihodnosti. Dru`bena nevarnost je bila preimenovana v kr{enje norm uglednih dràvljanov in izumljen je bil nov na~in za odbiranje in zapiranje tistih, ki bi lahko na tak{en ali druga~en na~in v dru`beni red uvedli kaos (Markus, 1993, str. 95), za preoblikovanje moralnega zna~aja s pomo~jo ukrepov proti telesu kr{itelja zapori, umobolnice, ubo`nice. Izumljeni so bili tudi analogni prostori za rekvalifikacijo tistih, ki jih je diskvalificirala bolezen bolni{nice in sanatoriji ter za o~i{~enje du{e preko medija telesa kopali{~a in umivalnice. Prostorsko je bilo potrebno organizirati tudi rekreacijo ki se ni ve~ odvijala v hrupnem in pregre{nem vrveù trga, sejma ali {~uvanjem psov na medvede temve~ v novih moralnih okoljih javnih parkih, ob~inskih plavalnih bazenih. Znanje naj bi civilizirali, uredili in utelesili kot sredstvo izobraèvanja javnosti v ìvalskih vrtovih, botani~nih vrtovih, knji`nicah, muzejih, panoramah, dioramah in na razstavah prostorih, ki obenem zdruùjejo vljudnost z nadzorom nad zunanjimi znaki zna~aja in urejenim pou~evanjem. Prostor, kjer se odvija delo samo, manufaktura, je bil problematiziran ne samo v smislu neposrednega gospodarjenja s premoènjem, temve~ tudi v smislu njegovega vpliva na navade delovne sile zmernost, marljivost, spolna, pristojnost. Delav~ev prostor izven dela pa je postal predmet statisti~nega in knjièvnega prou~evanja, ki je mesto pojasnilo v smislu prostorske delitve. [tevilke, diagrami, zemljevidi, slikoviti opisi izpod peresa raziskovalcev dru`be so pokazali na soprisotnost topografij dru`benih razredov, poklicev,
R I Z I ^ N A
4 Tu veliko dolgujem odli~ni in podrobni {tudiji Buildings and Power (Zgradbe in mo~; 1993) avtorja Thomasa Markusa. Markus (str. 41) pri opisovanju teh sredstev citira Coleridgea: Neprimerljiv stroj ogromna moralna parna lokomotiva. Kot nam je pokazal Michel Serres, je mehani~ni model ve~ kot zgolj metafora ~e parna lokomotiva deluje kot splet domi{ljije, znanja, mita in tehnike v podobi vro~ine, vode, cevi, pritiskov, koles in zobnikov, potem je predstava o na{i novi tehnologiji v smislu komunikacijskega prostora oddajanje, pretvarjanje, podobe, tokovi in podobno prav tako ve~ kot zgolj metafora. Je primer {tevilnih to~k izmenjave med tehni~nimi znanostmi, znanostmi o ~love{kem bitju, razlogih za vladanje in skrbjo zase (Serres, 1982).
D R U @ B A
149
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
5
Za ta opis vpra{anja se zahvaljujem Thomasu Osbornu.
morale, kriminala in bolezni. Tako je prostor mesta postal razumljiv na nov na~in, v prostorski domi{ljiji, ki so jo oblikovali vsi tisti, ki so menili, da je za u~inkovitej{i nadzor nad odnosi med ljudmi potrebno te odnose najprej opisati. Na kratko, tako postane o~itno, da je {tevilo laboratorijev vedenja, kjer je bila na ~love{kih bitjih izvedena cela vrsta eti~nih poizkusov, raslo.5 Ve~ razlogov imam za poudarjanje prostorskosti teh pluralnih poti, ravni, lokacij, zemljevidov, s pomo~jo katerih naj bi v devetnajstem stoletju povezali avtoritativno problematizacijo s skrbjo posameznikov za same zase. @elim poudariti, da je bilo moralno oblikovanje ve~ kot zgolj nedolo~en kulturni pojav obsegal je to~no dolo~ena sredstva, ureditve iz opeke in malte, kanalizacijske cevi in rekreacijska igri{~a, zemljevide in klasifikacije. Za razliko od tistih, ki v tem vidijo delo dràve, èlim poudariti, da je to podro~je bolj kompleksno, saj vklju~uje aktivnosti cele vrste avtoritet, ki prevajajo splo{ne izjave o problemati~nih zna~ilnostih nacionalnega ìvljenja v dolo~ene tehnike za oblikovanje in preoblikovanje vedenja: avtoritet, ki v velikem {tevilu primerov politikom in zakonodajalcem vsiljujejo na~ine mi{ljenja in delovanja. Nadalje èlim opozoriti na na~ine, ki tega podro~ja niso povezovali toliko s formalnimi povezavami med posameznimi elementi kot preko {irjenja dolo~enega jezika za razumevanje odnosov med vedenjem in okoli{~inami. Sredi devetnajstega stoletja je jezik zna~aja ustvaril sklop mobilnih in produktivnih povezav med politi~nimi problematizacijami vedenja in tehni~nim nadzorom nad osebo: oblikovanje ustreznega moralnega zna~aja je dobilo klju~no vlogo v strategijah za prepre~evanje vseh vrst politi~nih in gospodarskih teàv. Kot je poudaril Stefano Collini (1979), je na razli~nih straneh obveljala trditev, da bi moral razvoj zna~ajskih kreposti samozadostnost, treznost, neodvisnost, samoobvladovanje, ugled, samoizbolj{evanje predstavljati pozitivno funkcijo dràve: cilj, ki naj bi ga v programih zakonodaje in reform dràvniki imeli venomer pred o~mi (str. 29ss). Teàve ~love{kega vedenja so postale izraz moralnega zna~aja, zna~aj je sedaj postal rezultat interakcije med ustavo ali konvencijo in vedenjskimi navadami, ki so se jih ljudje nau~ili z opazovanjem primerov ali pa so jim bile vcepljene, nadalje, dober zna~aj naj bi spodbujale organizacije ~love{kih bitij v razli~nih odnosih bliìne, hierarhije, vidnosti itd. Tako so med odgovornostmi politikov in obveznostmi politi~nih subjektov nastale nove povezave. Kot govorijo {tevilna teolo{ka, fiziolo{ka in izobraèvalna dela, je obstajala potreba po izvr{evanju oblasti nad vedenjem: vpra{anje moralnega nadzora. To je bilo najbolj intenzivno v otro{tvu. Izobraèvanje delavskih razredov je bilo sredstvo za pove~evanje mo`nosti nadzora reflektivnega uma nad naravo telesa, s pomo~jo katerega naj bi se re{ili izpod suènjskega jarma predsodkov, zla in
D R U @ B A
150
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
trenutnih strasti. Vendar pa je bil boj za nadzor dolgotrajna naloga: pomanjkanje tega nadzora naj bi bil razlog za celo vrsto patologij vedenja, od norosti, napadov na politi~ni red do vpra{anja ènsk. Pojavile so se nove delitve in klasifikacije oseb od drugih, ne njih samih: delitve med razredi oseb, izraènih v oblikah ìvljenja, ki tako uresni~ujejo kot ustvarjajo dolo~ene oblike zna~aja; tako Charles Booth deli prebivalstvo na osem razredov, katerih vsak je skupek na~ina zaposlitve, moralnega zna~aja in oblike ìvljenja (Booth, 18927; prim. diskusijo v Rose, 1985). Od tega trenutka dalje je bilo potrebno ponovno definirati odnos med avtoriteto in njenimi subjekti; to naj bi dosegli z nasilno vklju~itvijo oseb v prakse, ki so organizirane s predpostavko, da so ~love{ka bitja osebe nove vrste. To delo moralnega oblikovanja, vcepljanje novih oblik posvetne avtoritete v subjekt v obliki zna~aja, ni bilo zgolj vpra{anje dru`benega nadzora nevarnih razredov prav tako je bilo povezano s samooblikovanjem podjetnika, uradnika, me{~anske matere kot z oblikovanjem rokodelcev, revnih delavcev in reveèv. Tako na primer najdemo povsem nov program preoblikovanja pristojnosti posvetnih oblasti v sklopu urada in v sklopu javne slu`be, oblikovanje novih reìmov samokritike in samoobvladovanja za zaposlene na teh administrativnih poloàjih, ki je povezano z avtoriteto tako zasebnih kot javnih oblasti v liberalni dru`bi. Prav tako lahko vidimo preoblikovanje na~inov vedenja v skladu z me{~anskim doma~im okoljem, familiarizacijo in udoma~enje strasti, hkratno erotizacijo odnosov med moèm in èno in nadzorovanje nedovoljenih odnosov v doma~em okolju, povezanih z vpra{anji, kot so masturbacija, incest in histerija (Foucault, 1979). To pa je zahtevalo nove povezave med politi~nimi vpra{anji na celotnem dràvnem ozemlju in vpra{anji jaza, organiziranega v doma~em okolju, ter postalo izvedljivo z novo avtorizacijo zdravnika kot strokovnjaka za blagor naroda in napredovanje posameznika (Donzelot, 1979). Devetnajsto stoletje je bilo tako pri~a mnoìci posvetnih pedagogik za izvajanje vedenja in sekularizaciji cerkvene polemike o morali. Zdravniki, u~itelji in arhitekti predstavljajo tri razli~ne na~ine, na katere vlada dru`be postane odvisna od nove vrste inènirjev ~love{ke du{e, ki modrost povezujejo s tehniko in ki z enim o~esom nepremi~no zrejo k politi~nim ciljem, medtem ko z drugim opazujejo vedenje posameznika diagnosticiranje, klasificiranje, oblikovanje ali ponovno oblikovanje moralnega reda posameznika s pomo~jo tehnike, osnovane na resnici. Tu pa seveda ni mo~ najti prostora za dogovor mnoìca glasov tekmuje za mo~ resnice, in poteka veliko pravnih bojev tako na primer spori v pravnem aparatu med zdravniki in pravniki o tem, kdo naj ima oblast nad
151
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
kriminalcem in pod katerimi pogoji naj bo vedenje razumljeno, sojeno in preoblikovano. In temu jeziku preudarnosti, ubogljivosti, marljivosti, jasnovidnosti in zna~aja nasprotujejo diskurzi, izraèni v {tevilnih oblikah. Sindikati in levi~arske stranke oblikujejo etiko kolektivnosti in vzajemnosti, na~in vedenja, ki je utele{en v {tevilnih organizacijskih oblikah in v vzornosti njihovih voditeljev. Romantiki v knjièvnosti in z oblikovanjem lastnih ìvljenj v umetni{ko delo ustvarijo esteticirano vizijo ~love{kega bitja in zagovarjajo cel reìm samokultivacije in samorazkazovanja. Pluralnost prostorov in glasov, kot sem è poudaril, ni zna~ilna samo za na{o dobo. Vendar pa je izkori{~anje strokovne avtoritete na mestih za oblikovanje in preoblikovanje vedenja posebnega pomena, saj so se iz vseh teh soo~enj javnih ciljev in tehnik subjektifikacije rodila pozitivna znanja o ~love{kem bitju kot posamezniku in en masse. Ta pozitivna znanja klini~na medicina, psihiatrija, kriminologija, psihologija, statistika, pedagogika, sociologija so na{la temelje za svoje rojstvo v problematizacijah vedenja od raznih politi~nih in ekonomskih sil na razli~nih mestih in v povezavi z razli~nimi vpra{anji. Oblikovala so nove resnice, ki so delovale v skladu s pravili in tehnikami pozitivnega znanja eksperimentiranje, dokazovanje, akumulacija in novimi aparati akreditacije laboratoriji, univerze, znanstvene publikacije. Te resnice so zrasle z vseh tistih razli~nih prizori{~, ki so bila izumljena za nadzorovanje vedenja {ole, umobolnice, je~e, preoblikovana javna mesta za razstave, muzeji, parki in vrtovi. Domenam pa sku{ajo vladati v skladu z njihovimi notranjimi zakoni in resnicami in ne v skladu z zunanjimi krepostmi: saj te avtoritete za vedenje vidijo resnico, kako u~i sama sebe o osebi in nadzoru nad osebo. In na tem mestu se pojavi teritorij jaza v obliki psiholo{ko enotne domene, o kateri sem govoril prej. Medtem ko se ta psiholo{ka domena oblikuje z lastnimi notranjimi zakoni in procesi, jo poseli vrsta novih osebnosti otrok, norec, kriminalec, mati, najstnik, homoseksualec ki jih je mo~ spoznati in obvladati s strokovnostjo. Od tod naprej bodo v to domeno usmerjene vse zapovedi in vsa hermenevtika jaza. V devetnajstem in dvajsetem stoletju so te nove avtoritete in norme pozitivnega znanja, ki ga oblikujejo, postopoma kolonizirale druge prakse in razloge za samooblikovanje in samonadzor, {e posebej tiste, ki so povezane z nespo{tovanjem zakonov, kaznovanjem, preoblikovanjem, delom, rev{~ino, spolnostjo in otro{tvom. Diskurzi o degenerativnosti, ki so dosegli vrhunec z evgeni~nim gibanjem v zgodnjem dvajsetem stoletju, so le najbolj o~iten na~in za izraànje resnice o vedenju v jeziku znanosti. Novo strokovno znanje o ~love{kem vedenju je vzpostavilo kompleksne in tekmovalne odnose z drugimi etikami in praksami osebe, ne samo teolo{kimi, temve~ tudi tistimi, ki so
152
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
jih oblikovale sodne in obi~ajne oblasti. Ne glede na to, ali so bile te sodbe sprejete ali ne, so dosegle, da je postala njihova prisotnost obvezna na celi vrsti prizori{~ tako sta psihiatrija in kriminologija postali nepogre{ljivi pri izrekanju sodb na sodi{~ih, pedagogika je postala nepogre{ljiva pri pou~evanju mladine, psihologija pri pastoralni oskrbi, ki jo nudi duhov{~ina, klini~na medicina pri moralnih zapovedih, ki jih politiki ponujajo v povezavi s promiskuiteto in prostitucijo, itd. Nadalje, ti na~ini nadzora nad osebo so povezani s presojanjem, strategijami in obveznostmi politi~ne oblasti in so kodirani v aparatih oblikovanja dràvljanov: skupaj so dolo~ili nov dru`beni prostor, kjer je vlada dru`be intrinzi~no povezana z nadzorom nad samoobvladovanjem odgovornega dràvljana. Ko so ~love{ka bitja na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje za~ela razumevati sama sebe kot posedovalce psiholo{ke vsebine, ki je obenem enkratna od posameznika do posameznika in podvrèna splo{nim procesom in zakonom, se je rodil recipro~ni dru`beni teritorij. Ta teritorij ni bil dolo~en le geografsko, temve~ v smislu nove topografije kolektivnega ~love{kega obstoja. Odzivni in formalisti~ni mehanizmi prava in pravic sedaj niso mogli ve~ vplivati na novo odkrite dru`bene in gospodarske zakone in procese, ki so medsebojno povezovali ali lo~evali izolirane posameznike: vrsta novih strategij je sedaj posku{ala delovati obrambno in profilakti~no in tako ustvariti solidarnost in varovati pred kolektivnimi nevarnostmi odtujenosti in motenj, s katerimi so grozili rev{~ina, slabo zdravje in nesposobnost oziroma izguba dela. Dru`bene in zavarovalni{ke tehnologije, ki so bile izumljene, niso prenehale upati v vladanje nad posameznikovim vedenjem, in so to posku{ale dose~i s pomo~jo tehnik, ki so se zdele sposobne re{iti obse`nih, kolektivnih in sistemati~nih nevarnosti urbanega industrijskega ìvljenja. Programi za tehnologije blagostanja, osnovane na zavarovanju, na primer, vklju~ujejo argumente o tem, katere oblike dràvljanstva naj bi tehni~ni mehanizmi kolektivizacije usode vdahnili v posameznike in njihove druìne. Etika osebne odgovornosti je bila del jezika demokrati~nega dràvljanstva, ki se je oblikoval v teku dvajsetega stoletja. Odgovornost do samega sebe, svoje druìne, sodelavcev in drugih dràvljanov je bila od Beveridgevih shem socialnega zavarovanja, preko Reithovega videnja vloge nacionalnega sistema javnih medijev do vrste posegov v doma~i prostor druìne in produktivni prostor tovarne ve~ kot zgolj retori~na. Dosegli naj bi jo s pomo~jo tehni~nih oblik nadzora, vcepljenih v osebo z navadami poslu{anja radijskega sprejemnika kot tudi s pomo~jo vsebine oddaj, majhnih ritualov ìgosanja kartic nacionalnega zavarovanja in dejavnosti za dvig morale na delovnem mestu, z na
153
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
novo nau~enimi na~ini mi{ljenja mater in postopanja z otroki (bolj podrobno obravnavano glej v Rose, 1989). Z vzpostavitvijo tak{nega odnosa do svojih subjektov, z obravnavanjem le-teh kot dràvljanov demokracije z dol`nostmi in svobo{~inami, mnenji in navadami, ki se ne zatekajo k statusu, temve~ k modrosti, pridobljeni z znanjem, in katerega ubogljivost si je mo~ zagotoviti z izobraèvanjem in informiranjem, so oblasti oblikovale same sebe v skladu z novo demokrati~no vlogo. Te dru`bene povezave med vladanjem nad drugimi in vladanjem nad sabo so individualizirane tehnike za vladanje nad du{o prestavile med nove dru`bene pripomo~ke: naj omenim samo drenj vseh tistih malih sodnikov psihe v {olah, na sodi{~ih, delovnih mestih, v bolni{nicah, zaporih in na drugih mestih, kjer je vedenje posameznika ostalo predmet oblikovanja in preoblikovanja. Poleg tega je med zavarovalni{kimi sistemi vedno obstajal pol, usmerjen proti tistim, katerih vedenje je iz tak{nega ali druga~nega razloga bilo problemati~no. Pluralnost prizori{~ za individualizacijo in diagnosticiranje patolo{kega obna{anja je prevzela obliko vozli{~ v socialnih zavarovalni{kih mreàh od testa razpolo`ljivosti za delo, ki je bil vedno element sistemov izpla~evanja nadomestil za nezaposlenost, osnovanih na zavarovanju, do slu`benih klubov in podobnih ustanov za zmanj{evanje demoralizacije dalj ~asa nezaposlenih; klinike za vodenje otrok, kjer poteka psiholo{ko diagnosticiranje teàvnih otrok in otrok s teàvami, itd. (Miller, 1986; Walters, 1994). Pedagogike dràvljanstva so tu prevzele precej neposredno obliko: avtoriteta, ki bolj sloni na svoji politi~ni in pravni avtorizaciji kot na eti~nem nagovoru svojih subjektov. Od tod dalje se, povezave med vladanjem nad drugimi in vladanjem nad samim sabo mnoìjo povladenje etike, virov, h katerim se posamezniki zate~ejo pri razumevanju, na~rtovanju in presojanju vsakodnevnega vedenja, strasti in èlja.
Sodoben dogodek v vladanju nad subjektivnostjo? Namesto da bi posebnost na{ega ~asa iskali v postmodernih zna~ilnostih, kot so na primer refleksivnost, samokritika, fragmentacija in raznolikost, lahko vpra{anje o nas samih in na{i sedanjosti oblikujemo takole. Ali raznolikost avtoritet jaza v na{em sedanjem ~asu, pluralizacija moralnih pravil, o~itna oslabitev povezav med politi~no vlado in nadzorom nad vedenjem, heterogenost oblik ìvljenja, ovrednotenje odlo~itev in svobode pri oblikovanju ìvljenjskega sloga, simultano slavljenje individualnosti in nara{~anje {tevila tehnik skupinske identifikacije in segmentacije ali vse to pomeni, da je pri{lo do preobrata v ontologiji, s pomo~jo katere razmi{ljamo o sebi, v tehnikah, s pomo~jo katerih uravnavamo na{e vedenje, v odnosih
154
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
z avtoriteto, s pomo~jo katerih se distanciramo in identificiramo z dolo~eno vrsto oseb, izraàmo dolo~eno vrsto skrbi zase, s pomo~jo katerih smo vladani in vladamo sami nad seboj kot nad ~love{kimi bitji dolo~ene vrste? ê so se danes pojavili novi na~ini subjektifikacije, v katerih praksah je pri{lo do tega, v povezavi s katerimi problemi in problematizacijami, znotraj katerih lokacij, v skladu s katerimi pravili resnice, pod okriljem katerih avtoritet, s pomo~jo katerih tehnik, v katerih novih delitvah in v povezavi s katerimi splo{nimi strategijami vladanja? V razmi{ljanju o teh vpra{anjih iz zornega kota na{ega trenutka, po mojem mnenju, ne opazimo globalnega preobrata v oblikah identitete, ki je povezan s preobrati v dru`benih oblikah druìne, gospodarstva ali lokalnega okolja. Tako na primer menim, da na{a sedanja problematika tveganja ni vzniknila iz novih eksistencialnih zna~ilnosti na{e sedanje dobe, temve~ se je pojavila kot nov na~in razmi{ljanja o tej izku{nji. Pri poizkusih, da bi naredili nevarnosti prihodnosti izra~unljive v sedanjosti, da bi obvladali usodo tako, da jo dolo~imo s prerokovanjem in upravljanjem, so ti novi na~ini razmi{ljanja obenem pove~ali strah pred posledicami vsakega od na{ih sedanjih dejanj za na{e ìvljenje v prihodnosti. Po eni strani besednjak in tehnike tveganja omogo~ajo nove na~ine za strokovno problematizacijo podro~ij, ki obsegajo vse od odlaganja odpadkov do izpu{~anja psihiatri~nih bolnikov v skupnost. Pojavi se nova vloga zdravstvenih in znanstvenih strokovnjakov, ki sedaj postanejo svetovalci za tveganje, u~itelji o tveganju in upravljalci tveganja tako na ravni skupnosti kot na ravni posameznika. Po drugi strani pa so posameznikom postali dostopni novi jeziki in tehnike za vzpostavljanje odnosa do njih samih in svojega vedenja, za upravljanje usode s pomo~jo odlo~itev glede prehranjevalnih in pivskih navad, financ, kariere in spolnega vedenja zato, da s svojo sedanjo izbiro ìvljenjskega sloga ustvarijo vtis, da je njihova prihodnost pod nadzorom. Na podoben na~in je potrebno eti~no ovrednotenje dolo~enih potez osebe avtonomija, svoboda, izbira, avtenti~nost, podjetnost, ìvljenjski slog razumeti v kontekstu novih razlogov za vladanje in novih tehnologij za uravnavanje vedenja. Na celi vrsti razli~nih podro~ij ne samo v spolnosti, prehranjevalnih navadah ali promociji potro{ni{kih dobrin, temve~ tudi na podro~ju dela in oblikovanja politi~nih zadev naj bi bila oseba aktivna, z èljo uveljavljati z znanjem podprto, avtonomno in posvetno odgovornost za svojo lastno usodo. Jezik avtonomije, identitete, samouresni~itve in iskanje izpolnitve sluì za okvir nadzornih zamisli, ne v amorfnem kulturnem prostoru, temve~ v zdravnikovi ordinaciji, v tovarni in v pisarni kadrovskega direktorja, pri usposabljanju brezposelne mladine in oblikovanju politi~nih programov. Obenem je ta jezik odgovornega
155
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
samonapredovanja povezan z novim pogledom na tiste, ki so zunaj polja vljudnosti na tiste odrinjene na rob, ki zaradi lastne odlo~itve, nesposobnosti ali neznanja ne morejo ali no~ejo prevzeti tak{ne odgovornosti in ki jih za to izobraùje ali poobla{~a pedagogika mnoìce novih strokovnjakov, ki uporabljajo psiholo{ke tehnike, od oblikovanja socialnih spretnosti do skupinskih odnosov. Te nove problematizacije ~love{kega subjekta so intrinzi~no povezane z novimi na~ini ume{~anja avtoritete v jaz. Raznolike tehnike psiholo{kih znanosti ne samo tehnike ovrednotenja, klasifikacije in discipline, temve~ tudi tiste, ki oblikujejo znanje socialnih nagnjenj (kot na primer lestvice navad), tiste, ki se ukvarjajo z motivacijami, strastmi in èljami oblikujejo celo vrsto tehnik za terapevtske posege pri osebah in skupinah. Imajo posebno sposobnost, da se poglobijo v prera~unljivost in dejanja vseh tistih, ki morajo na vedenje vplivati na {tevilnih razli~nih prizori{~ih duhovniki, socialni delavci, zdravniki, u~itelji in veliko drugih (Rose, 1989). S tem, ko predlaga na~ine, na katere lahko tisti z avtoriteto le-to izvajajo v povezavi z znanjem o notranji naravi tistih, ki so avtoriteti podvrèni, je psiholo{ko strokovno znanje na novo eti~no utemeljeno kot vrsta terapevtske dejavnosti. Strokovnjaki s podro~ja psihologije prav tako prispevajo lokalne in prakti~ne tehnike za vladanje nad vedenjem na lokalnih prizori{~ih, ki pa se dobro ujemajo s splo{nej{imi programi razumevanja in delovanja na ~love{ka bitja kot avtonomne subjekte. Obenem je habitat modernega subjekta postal nasi~en z medijskimi podobami vedenja, samooblikovanja in samoproblematizacije. To se ne dogaja le v obliki pedago{kih televizijskih programov in dokumentarcev, temve~ tudi v obliki moralnih zadreg, prikazanih v novicah, dramah in limonadah ki predpostavljajo dolo~ene repertoarje osebnosti kot a priori oblike ìvljenja, ki jih prikazujejo. Obenem tehnologije trènja, ki uporabljajo znanje teorij in tehnik psiholo{kih znanosti, raz{irjajo podobe vedenja v smislu novih odnosov med nakupom dobrin in storitev in oblikovanjem jaza. Tu, na podro~ju potro{ni{tva, lahko opazimo pojav mo~nih novih avtoritet in tehnologij za vladanje nad vedenjem, {irjenjem na~inov, tehnik in podob samooblikovanja in samoproblematizacije, ki delujejo v skladu z negeografsko topografijo, z vodilno logiko dobi~ka in ne v skladu z moralo. Do subjektov ustvarjajo odnos, ki predpostavlja svobodo, svobodo, ki je razumljena v smislu èlje posameznikov, da uravnavajo svoje ìvljenje kot projekte za kar najve~je zmanj{anje tveganj in pove~anje ìvljenja. In ti novi na~ini subjektifikacije so postali v obratni smeri dostopni tehnikam za uravnavanje vedenja, na primer uporaba ogla{evalnih tehnik za promocijo zdravja. Ker postajajo na premi{ljen na~in slogi samorazkazovanja poistoveteni z identifikacijo in razlikovanjem na~inov biti ~lovek, zrcalni ples
156
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
posnemanja in druga~nosti dobiva nove oblike, ki so izredno uravnavane, ki pa obstajajo v zapletenem in pogosto tekmovalnem odnosu do politi~nih, teolo{kih, zdravstvenih in psiholo{kih podob in norm vedenja. Novi na~ini ume{~anja avtoritete v du{o so povezani z revidiranimi problematizacijami politi~ne oblasti. Premiki v politi~ni retoriki, kot na primer premik od socialnega dràvljana iz diskurzov o socialnem skrbstvu do aktivnega in podjetnega dràvljana dana{nje dobe, ter premiki v politi~ni tehnologiji, kot na primer premik od univerzalne zagotovitve socialnega zavarovanja do prilagojene razumnosti, kjer mora vsak posameznik in druìna poskrbeti za svojo prihodnost z vlaganjem v pokojninske sheme in zdravstveno zavarovanje, kaèjo na to, da so vpra{anja varnosti, mirnosti in nacionalne blaginje sedaj razumljeni na nove na~ine. Strategije ni~ ve~ ne posku{ajo zagotoviti re{itev teh vpra{anj s krepitvijo socialnih vezi, ki povezujejo posameznike, temve~ z aktivacijo samopromocijskih teènj posameznikov samih, kjer naj vsak postane podjetnik svojega lastnega ìvljenja in upravlja svoj obstoj kot neko vrsto podjetje za svoje napredovanje in napredovanje svoje druìne in izraà svoje zahteve po za{~iti in izbolj{anju lastne skupnosti. Pojavlja se cela vrsta novih lokacij, prizori{~, pripomo~kov in tehnik skrbi zase, ki so na razli~ne na~ine propagirani med razli~nimi starostnimi skupinami, spoloma, sektorji in segmenti prebivalstva. Iz tega zornega kota, detradicionalizacije jaza ne vidimo v na{em sedanjem ~asu, temve~ kot modifikacijo zapletenega sklopa avtoritet, ki vladajo nad odnosi, ki jih morajo sami s sabo vzpostaviti razli~ni sektorji prebivalstva v razli~nih praksah, in kot modifikacijo na{ih odnosov s temi avtoritetami subjektifikacije. Analiza teh novih odnosov ni kritika izpostavljen ni noben pretekli ali prihodnji trenutek, ko jaz, osvobojen teè politi~nih pri~akovanj in eti~nih obveznosti, vzpostavim odnos do samega sebe na neposreden na~in. Kljub temu pa ima vladanje nad ~love{kimi bitji vedno svojo ceno. To ni o~itno le v {tevilnih trenutkih, ko oseba z odstopom od njej dolo~ene oblike osebnosti tvega, da bo podvrèna nasilju od suènjstva do inkvizicije ali drugim na~inom izvajanja prisile od zakonov za omejitev razko{ja do psihiatrije. Pojavlja se tudi vpra{anje tiso~ majhnih poniànj, samozatajevanja, prevar, laì, zapeljevanja, cinizma, podkupovanja, upov in razo~aranj, ki skupaj predstavljajo ceno, drugo stran teh civilizacijskih procesov vpra{anje cene gojenja ìvali, ki se lahko po~uti krivo in nosi odgovornost zase in za svoje vedenje, za kar mora sama nastopati kot porok (Nietzsche, 1956, str. 189). In pojavlja se tudi vpra{anje cene, ki jo v vsakdanjem ìvljenju pla~a katerokoli ~love{ko bitje pri neizogibnem pre~kanju posameznih in pomanjkljivih eti~nih domen s tekmovalnimi in pogosto nezdru`ljivimi zahtevami.
157
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Nikolas Rose
Vendar prav zaradi pluralnosti, nedolo~nosti in heterogenosti jezikov prostori in prakse, ki nam, ~love{kim bitjem, vladajo tako danes kot v preteklosti vklju~ujejo diferenciacijo in izbiro moralnih dilem in eti~nih nesoglasij. Vrednost prou~evanja avtoritete in subjektivnosti v na{em ~asu je potemtakem v sposobnosti tehtanja cene in koristi, ne v osvoboditvi izpod vlade, temve~ v vladanju nas samih na druga~en na~in.
Prevedla Ljubica Klan~ar
LITERATURA BECK, Ulrich (1992): Risk Society: Towards a New Modernity. London: Sage. BOURDIEU, Pierre (1979): Life and Labour of the People of London, (10 volumes). London: Routledge and Kegan Paul. BROWN, Peter (1989): The Body and Society: Men, Women and Sexual Renunciation in Early Christianity. London: Faber. BUCHARDT, Jacob (1990): The Civilization of the Renaissance in Italy. London: Penguin. CASTEL, Robert (1988): The Regulation of Madness. Cambridge: Polity. CARTIER, Roger, ur. (1989): A History of Private Life, Vol. 3: Passions of the Renaissance. Cambridge: Harvard University Press. COLLINI, Stefan (1979): Liberalism and Sociology: L.T. Hobhouse and Political Argument in Dean, 1880-1914. Cambridge University Press. DELEUZE, Gilles (1988): Foucault, Mineapolis: University of Minnesota Press. DONZELOT, Jacques (1979): The Policing of Families. London: Hutchinson. DUBY, George, ur. (1988): A History of Private Life, Vol. 2: Revelations of the Medieval World. Cambridge: Cambridge University Press. ELIAS, Norbert (1978): The Civilizing Process, Vol. 1: The History of Menners. Oxford: Basil Blackwell. FOUCAULT, Michel (1979): The History of Sexuality, Vol.1: The Will to Thruth. London: Allen Lane. FOUCAULT, Michel (1985): The History of Sexuality, Vol. 2: The Use of Pleasure. (prevod R. Hurley). New York: Random House. FOUCAULT, Michel (1986a): The History of Sexuality, Vol.3: The Care of the Self. New York: Pantheon. FOUCAULT, Michel (1986b): On the Geneology of Ethics: An Overviewof Work in Progress, v: P. Rabinow, ur., The Foucault Reader, Harmondsworth: Penguin, str. 340-71. GIDDENS, Anthony (1991): Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Modern Age. Cambridge: Polity. HUNTER, Ian (1993): The Pastorl Bureaucracy: Thowards a less Principled Understanding of State schooling, v: D. Meredyth in D. Tyler, ur., Child and Citizen: Genealogies of Schooling and Subjectivity, Queensland: Griffity University, Institute of Cultural Policy Studies, str. 237-87. HUNTER, Ian (1994): Rethinking the School: Subjectivity, Bureaucracy, Criticism. St Leonards, Australia: Alien and Unwin. LASH, Scott in Friedman, Jonathon, ur. (1992): Modernity and Identity. Oxford: Blackwell. MARCUS, Thomas (1993): Buildings and Power: Freedom and Control in the Origin of Modern Building Typs. London: Routledge. MINSON, Jeffrey (1993): Questions of Conduct. London: Mcmillan. NIETZSCHE, Friedrich (1956): The Genealogy of Morals. New York:Doubleday.
158
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

PERROT, Michelle (1990): A History of Private Life, Vol.4: From the Fires of Revolution to the Great War. Cambridge: Cambridge University Press. PROST, Antoine in Vincent, Gerard, ur. (1991): A History of Private Life, Vol.5: Riddles of identity in Modern Times. Cambridge: Belknap Press. RANUM, Orest (1989): The Refuges of Intimacy, v: R. Chartier, ur., A History of Private Life, Vol. 3: Passions of the Renaissance, Cambridge Mass: Harvard University Press, pp. 207-63. ROSE, Nikolas (1989): Governing the Soul: The Shaping of the Private Self. London: Routledge. SERRES, Michel (1982): Hermes: Literature, Science, Philosophy, ur. Josue Harari in David Bell. Baltimore: John Hopkins University Press. TAUSSIG, Michel (1993): Mimesis and Alterity: A Particular History of the Senses. London: Routledge. TAYLOR, Charles (1989): Sources of the Self: The Making of the Modern Identity. Cambridge: Cambridge University Press. TULLY, James (1993): Governing Conduct, v: J. Tully, An Approach to Political Philosophy: Lock in Contexts, Cambridge: Cambridge University Press. VEYNE, Poul, ur. (1987): A History of Private Life, Vol. 1: From Pagan Rome to Byzantium. Cambridge: Harvard Unversity Press. WEBER, Max (1978): Economy and Society: An Outline of Interpretative Sociology, ur. Guenther Roth in Claus Wittich. Berkeley: University of California Press.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
159
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
Spremembe emocionalnih stilov od industrijske moderne k visoki modernosti
Uvod Dru`benostrukturalne spremembe so povezane s spremembami dru`benega vedenja in prevladujo~ih oblik njegove kontrole, na~inov razumevanja v vsakdanjem ìvljenju, zna~ilnih tipov osebnosti, identitetnih koncepcij itd., povezane pa so tudi s spremembami na~inov, s katerimi posamezniki upravljanjo nove dru`bene situacije in identitete v svojem vsakdanjem ìvljenju. Histori~no razumevanje subjektivitete, osebnosti in identitete kot simbolnih konstruktov, iz katerega izhajamo v na{em besedilu, pomeni, da je dru`beno konstruirana in podvrèna procesom dru`benih sprememb tudi ~love{ka emocionalnost ~ustva so ena od temeljnih dimenzij subjektivitete, so del sleherne identitetne koncepcije (emocionalni jaz) in bistveni element interpersonalnih odnosov ter dru`benih interakcij. Predpostavka o dru`beni konstruiranosti torej implicira povezanost ~love{kega ~ustvovanja, emocionalnih stilov s splo{nimi dru`benimi procesi, strukturami in dru`benimi spremembami. Kljub temu je akademsko prou~evanje psiholo{kih posledic modernizacije oziroma u~inkov {ir{ih societalnih sprememb na vsakdanje izkustvo ljudi (na moralno, kognitivno, behavioralno-dru`beno raven, na zadrànja in ìvljenjske stile) redko namenjalo eksplicitno pozornost emocionalnim dimenzijam spreminjajo~ih se izkustev.1 Med redke zgodnje sociologe, ki so ~ustva obravnavali v
R I Z I ^ N A
Treba je poudariti, da govorimo o pomanjkanju eksplicitne pozornosti; z natan~nej{o analizo je mogo~e pokazati, da nekateri osrednji sociolo{ki koncepti (npr. solidarnost, samomor) implicitno zadevajo ~ustva, to je, da v veliki meri temeljijo na emocionalnih procesih, ki pa v sociolo{kih teorijah niso bili eksplicitno obravnavani.
D R U @ B A
161
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
2
de Rougement D. (1983), Love in the Western World, NJ: Princeton University Press; Jacoby S. (1983), Wild Justice: The Evolution of Revenge. N.Y.: Harper; Gay P. (1984, 1986), The Bourgeois Experience: vol. I. Education of Senses, vol. II. The Tender Passions, New York: Oxford.
kontekstu razvoja in strukture modernih dru`b, sodi Georg Simmel (1977). Avtor je vzpon modernizma povezoval z oblikovanjem denarnega gospodarstva: denar postane dominantna oblika dru`bene konstrukcije realnosti oziroma temeljno strukturirajo~e na~elo modernih ìvljenjskih stilov, dru`benih odnosov, interakcij in kulture. Denar kot dominanten medij komunikacije v modernih dru`bah pomeni prevlado racionalne kalkulacije, ki potla~uje emocionalne vsebine personalnega izkustva, interpersonalnega in dru`benega ìvljenja, zna~ilne za predmoderne, emocionalno strukturirane societalne oblike. Procesi reifikacije in instrumentalizacije kot osnovni in univerzalni zna~ilnosti moderne vodijo po avtorju v prevlado analiti~nega in kalkulativnega duha. V moderni kulturi virtuozi ~ustev niso ve~ mo`ni. êprav je Simmel è v zgodnjih fazah razvoja dru`benih ved utemeljil sociolo{ko razumevanje ~ustev, so ~ustva in t.i. upravljanje ~ustev (emotion management) pritegnili eksplicitno pozornost akademskih krogov {ele v sredini sedemdesetih let tega stoletja. Tedaj se je v dru`benih teorijah oblikoval tudi sam koncept ~ustva, kar je polagoma vodilo v integracijo ~ustev in upravljanja ~ustev, v nekatere teoretske perspektive. Z razmahom novej{ih sociolo{kih in zgodovinskih {tudij emocionalnosti je predpostavka o ~ustvih kot zgolj biolo{kih, ne-dru`benih pojavih (ki je prevladovala v dolgi kulturni in intelektualni tradiciji zahodnih dru`b) izgubila podporo ve~ine dru`benih teoretikov. Predpostavka o ~ustvih je splo{no sprejeta med ~edalje ve~jim {tevilom dru`boslovcev kot histori~na kategorija. Spremembe emocionalnih stilov ali vsaj posameznih ~ustev ter odnos med temi spremembami in drugimi aspekti zgodovinskega obdobja so v zadnjih dekadah pridobili sloves spo{tovane sociolo{ke in zgodovinske topike (Stearns, 1986, 1994; Elias, 1939).2 V sociologiji se je oblikovala teoretska perspektiva, t.i. sociologija ~ustev, ki obravnava ~ustva kot simboli~ne, kulturno in histori~no spremenljive pojave in procese (Hocschild, 1975, 1979, 1983; Schott, 1979; Denzin, 1984; Kemper, 1978; Scheff, 1983). ûstva razumemo v na{em sestavku kot dru`bene prakse, kulturne pridobitve, odvisne od okoli{~in in konceptov posamezne kulture, dru`be, skupnosti, v okviru katerih ljudje doìvljajo in upravljajo svoje ob~utke, razpoloènja in ~ustva. Povedano druga~e, ~ustev ne pojmujemo kot genetsko dolo~ene substance v krvi ali kot univerzalne atribute ~love{ke narave, tudi ne kot individualne pojave oziroma strogo osebne lastnosti posameznikov; izhajamo iz predpostavke o ~ustvih kot izkustvih, ki so v primeru vsakega danega posameznika v vsakem danem trenutku konstruirana z enkratno interakcijo razli~nih dejavnikov: organizem, osebnost, ìvljenjska zgodovina, dru`bena struktura,
D R U @ B A
162
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
kultura. V skladu s Simmlovim interpretativnim pristopom (1977, 7) dalje menimo, da je v procesu konstrukcije ~ustev klju~na akterjeva interpretacija dru`beno-strukturalnih pogojev in kulturnih vzorcev interpretacije. êprav enkratnost individualnega izkustva oteùje iskanje pravilnosti in ob~osti ter posplo{evanja (posamezniki z razli~nimi osebnostnimi strukturami ali razli~nimi subkulturami se na pritiske dru`bene organizacije odzivajo razli~no), nas bo v tem sestavku zanimala zveza med kulturnimi in dru`benimi zna~ilnostmi, ki oblikujejo dobo industrijske modernosti oziroma dobo visoke modernosti, in emocionalnimi oblikami ìvljenja. Izhajamo iz teze, prvi~, da so klju~ni konstitutivni procesi modernih dru`b na splo{no oblikovali vsakdanje ìvljenjsko izkustvo ljudi, in drugi~, da dru`beno-ekonomske in kulturne okoli{~ine v dobi visoke modernosti pomenijo hkrati tiste pogoje, ki vplivajo na emocionalno sfero. Zanimale nas bodo torej splo{ne povezave med dru`beno-kulturnimi spremembami na eni strani in ~ustvi, vzorci njihove individualne in dru`bene regulacije in kontrole na drugi strani. Pri poskusu razkrivanja povezav (oblikujo~ega vpliva moderne dru`be in radikalizirane moderne na emocionalna izkustva) se bomo osredoto~ili na kulturne vplive danih dru`benih pogojev. Vpliv kulture, razumljene kot kolektivne interpretacijske sheme, na emocionalne oblike ìvljenja poteka preko t.i. pravil ~ustvovanja in pravil izraànja (feeling rules, display rules), ki jih Hochschild (1979, 1983) definira kot interpretativne vzorce, ki dolo~ajo, kaj ob~utiti in kako izraziti v kak{ni vrsti situacije. Posku{ali bomo torej identificirati t.im. kulturo ~ustev, ki jo Gerhards (1989, 738) opredeli kot interpretacijo ~ustev, ki jo delijo ljudje v dani dru`bi ali delu dru`be. Sestavni del kulture ~ustev je tudi kulturno kodificiranje identitetnih koncepcij kot nocij o samem sebi, ki vklju~ujejo tudi predpostavke o lastnem emocionalnem jazu.
Emocionalni stil moderne Izhajamo iz teze, po kateri spremembe v emocionalni sferi niso posledice klju~nih dimenzij ustvarjanja modernih zahodnih dru`b per se (npr. industrializacije ali birokratizacije), temve~ je treba izvore u~inkov iskati v prevladi zahodnega racionalizma, ki je ozna~eval razvoj teh dimenzij, to je razvoj vseh klju~nih oblik moderne dru`bene organizacije. Ali bolj to~no, spremembe emocionalnih oblik ìvljenja so povezane s prevlado kognitivnoinstrumentalne oblike racionalnosti. To omejeno vizijo racionalnosti ozna~uje te`nja po tehni~ni kontroli nad objektivnim svetom, ki vzpostavlja prevlado tehnike, kontrole, kalkulacije in brezosebnosti v modernem ìvljenju. Na~ela u~inkovitosti,
163
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
3
Pred-moderne dru`be opredeli Simmel (1977) kot emocionalno strukturirane; v nasprotju z intelektualizmom modernega psihi~nega ìvljenja omogo~ajo bolj globoko ob~utene in emocionalne odnose. Podobno opisuje te dru`be tudi F. Tonnies, ki govori o intimnih, sentimentalnih in stabilnih odnosih gemeinschafta v nasprotju z brezosebnimi odnosi, ki prevladujejo v gesellschaftu. Po Eliasu (1939) pomeni proces civilizacije nara{~ajo~o kontrolo ~ustev. êprav je civilizacija proces brez za~etka (vsaka dru`ba pogojuje na~ine sprejemljivega vedenja), je renesansa tisto obdobje (srednjeve{ki standardi vedenja so relativno stati~ni), ko postane o~iten dolgoro~en trend k ve~jim zahtevam glede upravljanja oziroma kontrole ~ustev.
produktivnosti, sistemati~nosti, objektivnosti, nevtralnosti in kalkulativnosti so zajela sfero ~love{ke emocionalnosti in povzro~ila spremembe njenih pred-modernih oblik oziroma zna~ilnosti.3 Participacija v procesih modernizacije oziroma adaptacija na nove dru`bene in ìvljenjske pogoje sta od dràvljanov zahodnih dru`b zahtevali oblikovanje specifi~nega emocionalnega stila. Ker je preobrazba dru`benega sveta in individualnih biografij potekala na {tevilne na~ine, bomo tezo naslonili na nekaj klju~nih dimenzij ustvarjanja modernih dru`b. Po Webru se vpliv modernizacije kaè na ravni organizacije osebnosti in je povezan z metodi~nim na~inom ìvljenja, ki se je raz{iril med dru`benimi razredi, povezanimi z vzponom kapitalizma v Evropi. Avtor je pokazal na tesno povezavo med puritansko vzdr`nostjo in podjetni{kim stilom ìvljenja v zgodnjem kapitalizmu. S protestantizmom, ki je zamenjal bolj emocionalno in ekspresivno naravo katolicizma, se oblikuje in prevlada kognitivno-instrumentalna drà, ki je zna~ilna tako v odnosu do okolja kot tudi do notranjega izkustva in interpersonalnih odnosov (Mommsen, 1987, v Sloan, 1996, 60). V protestantski semantiki se ~ustva pojavljajo kot omejitev pri doseganju dobi~ka in reinvesticiji ustvarjenega bogastva v proizvodnjo. Naravnanost k emocionalno kontroliranemu vedenju, ki so jo zahtevali kalvinisti in puritanci, je po Webru (1988) etiko kapitalisti~nega duha docela oropala vseh evdemisti~nih ali sploh hedonisti~nih vidikov. Racionaliziran na~in ìvljenja zahteva nenehno nadziranje svojih lastnih dejanj in dosledno izogibanje in zatiranje eroti~nih èlja, afektov in ~ustev. Na~in ìvljenja idealnega tipa kapitalisti~nega podjetnika ima, kot pravi Weber, zato pogosto nekak{en asketski pe~at (str. 58). V nasprotju s pred-modernimi oblikami dela, kjer so delovne ritme dolo~ali razli~ni dejavniki (kot npr. obdobje dnevne svetlobe), narekujejo moderne oblike dela v industrijskem kapitalizmu (industrijska delitev dela) disciplino ure. Sinhronizacija dela, tiranija ure, askeza rednega dela zahtevajo, kot je ugotavljal è Elias (1939), podrejanje posameznikovih trenutnih èlja in potreb bolj pomembnim potrebam medsebojne odvisnosti. Disciplina ~asa in gibanja v tovarnah je, pravi dalje Elias (1939, II, 233), povzro~ila globlje psiholo{ke spremembe. Ljudi je nau~ila odstranjevati nestalnosti iz vedenja in doseganja bolj stalne (zavestne in tudi samodejne oblike) samo-kontrole. Pri delu se mora posameznik torej obvladovati in funkcionirati kot del stroja na delovnem mestu ni prostora za ob~utke in ~ustva ter ~ustveno izraànje. Logika produkcijskega procesa narekuje kontrolo nad svobodno obliko emocionalnosti (Berger in dr., 1974, 35). êprav zahteva participacija v tehnolo{ki produkciji kontrolirano obliko emocionalnosti, dovoljuje delovna situacija tudi ni{e za svobodnej{e oblike emocionalnega izraànja (npr.
D R U @ B A
164
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
emocionalno obarvani vzdevki, {ale), ki pa ne smejo presegati meja primernih delovnih zadrànj oziroma morale. To lahko povzro~i razkol v emocionalni ekonomiji posameznika, za prepre~evanje katerega je potreben proces upravljanja ~ustev (emotional management). Proces upravljanja ~ustev vodijo na eni strani postopki in slu`be (vklju~no z eksplicitno terapevtskimi postopki in slu`bami), ki jih organizirajo upravljalci tehnolo{ke produkcije (zunanje upravljanje ~ustev) in na drugi strani posamezniki sami (notranje upravljanje ~ustev). Ti procesi ne vplivajo le na psihi~no ìvljenje posameznika, ampak celo na ~love{ki organizem, v katerega se vtiskujejo visoko racionalne strukture (npr. ~asovni ritmi in funkcionalno u~inkoviti vzorci fizi~nega gibanja). Skratka, novi pogoji dela v modernih dru`bah so nominalno svobodne ljudi podvrgli nadzorstvu, disciplini in regulaciji industrijskega kapitalizma. Kontrolo ~ustev narekuje tudi participacija v svetu birokracije kot tipi~ne racionalne oblike organizacije in ene od osrednjih zna~ilnosti modernih dru`b. Birokratsko organizirane institucije vklju~ujejo specializacijo nalog in predpisujejo dominantne na~ine delovanja, ki predpostavljajo specifi~no emocionalno kontrolo. Glede na svoje jasno dolo~ene dol`nosti in odgovornosti (zahteve vloge) so zaposlene osebe zavezane k strogi kontroli emocionalnih stanj svoje lastne ob~utke in interese morajo podrediti interesom organizacije. Birokracija celo dolo~a emocionalna stanja zaposlenih (Berger in dr., 1974, 57), npr. preko predpisov, kot so uokvirjanje osebnih pristranosti, objektivno razvr{~anje primerov, skrbno upo{tevanje pravih postopkov tudi v stresnih situacijah. Weber (1968, 340) govori v tej zvezi o prevladi duha formalisti~ne brezosebnosti, Sine ira et Studio, brez sovra{tva ali strasti in zato brez ~ustev ali zanosa. Neosebnim, formalnim pravilom birokratskih postopkov (npr. izpolnjevanje formularjev) se morajo podrejati tudi klienti; v stikih z birokracijo zato vselej doìvljajo potencialno emocionalno napetost (Berger in dr., 1974, 59). Racionalno dolo~eno zavest (zavest, ki je manj neposredno obarvana z emocionalnostjo) spodbuja in zahteva tudi ìvljenje v urbaniziranih okoljih moderne dru`be. Urbanizacija ustvari novo vrsto fizi~nega in dru`benega okolja, ki producira novo dru`beno izkustvo, spremembe na ravni osebnosti, zadrànj in odnosov. Po Simmlu (1964) ustvarja metropolitansko ìvljenje psiholo{ke pogoje, intenzifikacijo ìv~ne stimulacije, pred katero se posamezniki zavarujejo s pomo~jo vi{je stopnje intelektualnosti (varovalno funkcijo intelekta omogo~a njegova manj{a senzitivnost in ume{~enost v povr{inske plasti osebnosti). Metropolitanski tip ~loveka reagira s svojo glavo namesto s svojim srcem (str. 410). Za ljudi, ki ìvijo v velikih mestih, je zna~ilna brez~utnost (blase attitude ravnodu{nost). Brez~utnost se razvije v pogojih hitro
165
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
4
H kontroli in omejevanju ~ustev so prispevale tudi spremembe v vzorcih vzgoje otrok; vzbujanje nenehnega omejevanja v otrocih je potekalo kot priprava na izvajanje funkcij v odrasli dobi (Elias, N. (1939), II, str. 241244; Stearns, P. in Stearns C. (1986)). Po M. Schneiderju (Schneider, M. (1975), Neurosis and Civilization: A MarxistFreudian Synthesis, New York: Seabury) so se socializacijske prakse delavskega razreda spremenile kasneje kot pri vzpenjajo~em se kapitalisti~nem razredu; star{i so pri~eli potla~evati polimorfno perverznost svojih otrok v funkciji priprave na tovarni{ko ìvljenje (ki se je v 19. stoletju pogosto pri~elo pri sedmih letih), potem ko je buròazija pridobila politi~no mo~ in pri~ela delovni sili vse bolj podalj{evati delovni ~as. V okviru buròazne polarizacije spolov so veljali za resni~no racionalne in zato tudi spo{tovanja vredne samo beli heteroseksualni mo{ki (Young, I. M. (1991), Justice and the Politics of Difference, Princeton, New Jersey: University Press, str. 138). Izìvetje nagonov in ~ustev dovoljujejo moderne dru`be le v predvidenem ~asovnem in prostorskem okviru, nekontrolirane afekte v kontroliranih okoli{~inah (npr. {port) (Elias, N. in Dunning, E. (1986), Quest for Excitement, Oxford: Basil Blackwell).
spreminjajo~ih se in zgo{~enih si nasprotujo~ih stimulacij ìv~evja, ki so jim ljudje izpostavljeni dalj ~asa, zato pomeni izgubo sposobnosti reagiranja na nenehno ponavljajo~e se dra`ljaje. Kompleksnost in obse`nost metropolitanskega ìvljenja v modernih dru`bah sta v moderno dru`beno ìvljenje in odnose vnesla to~nost, kalkulativnost, ekzaktnost, brezosebnost in podobne lastnosti, ki izklju~ujejo spontanej{e oblike emocionalnosti in njenega izraànja. Intelektualna sofisticiranost modernega ~loveka ne zapopade intimnih in emocionalnih odnosov in se ne ozira na avtenti~no individualnost. Prevladujejo, skratka, racionalne relacije, kjer ~lovek nastopa zgolj kot {tevilo, element, ki je sam po sebi nepomemben. V tak{nih dru`benih okoli{~inah je tudi ljubezen postala instrumentalizirana in, kot è re~eno, virtuozi ~ustev niso ve~ mo`ni. Moderna zahodna kultura, skratka, pri~akuje od svojih dràvljanov, da vodijo racionaliziran na~in ìvljenja (pravila ~ustvovanja) in kultivirajo kognitivne sposobnosti, ne pa da jih vodijo in obvladujejo ~ustva ali strasti (identitetne koncepcije).4 Ljudje z mo~nimi ob~utki in emocionalnimi na~ini odzivanja in biti so {teti za iracionalne in nepredvidljive. Racionalni jaz temelji na neosebni, racionalni kalkulaciji, je metodi~en, sistemati~en, natan~en in redoljuben. Racionalna oseba se ne zana{a na slutnje (te izhajajo iz ob~utkov), ne povzdiguje glasu, ozna~uje jo stalnost v mi{ljenju in vedenju, metodi~no pove~uje svoj kognitivni in finan~ni kapital, njena bistvena lastnost pa je vselej emocionalna obvladanost. Omejevanje in zatiranje strasti, èlja, telesnih potreb, impulzov zahteva strogo disciplino in nenehno nadzorovanje vedenja, in samo tisti, ki to dosegajo, so resni~no racionalni.5 Moderna kultura ~ustev se ujema z racionalno, kalkulativno, neemocionalno mentaliteto, z brezstrastnim modernim izkustvom oziroma tipom zavesti, ki ustreza Eliasovemu (1939) konceptu posameznika s strogim nadjazom (kontrola ~ustev preko ponotranjenih zunanjih norm). Moderne dru`be namenjajo relativno malo prostora za izraànje mo~nih ob~utkov, zato jih Elias in Dunning poimenujeta nerazburljive dru`be, dru`be, ki ponujajo malo mo`nosti za bolj nereflektirano izraànje vznemirjenja.6 Delitev izkustva na razum in ~ustva ni bila zgolj intelektualne narave, temve~ strukturirajo~a osnova ìvljenja na societalni in osebni ravni ter temelj celotnega pristopa k vzgoji, moralnemu izobraèvanju in dru`benemu redu.
Nekatere {ir{e zna~ilnosti in spremembe v sodobnih dru`bah ter njihovi u~inki na ravni emocionalnosti Po nekaterih avtorjih naj bi bilo za drugo polovico 20. stoletja zna~ilna t.i. emancipacija ~ustev. V sodobnosti naj bi ljudje imeli
166
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ve~ svobode v izraànju vse ve~jega {tevila ~ustev kot v preteklosti, ta svoboda pa ni omejena samo na dolo~ene domene (npr. {port in umetnost), ampak zajema ~edalje ve~ ìvljenjskih sfer (Wounters, 1986, 1992). Nasprotna teza pravi, da je za sodobno zahodno, zlasti ameri{ko kulturo 20. stoletja zna~ilna pove~ana te`nja po emocionalnem omejevanju (Stearns, 1994). Po tretji tezi, ki jo bomo posku{ali orisati v nadaljevanju, so stali{~a o emancipiranih ~ustvih kot splo{nem trendu, ki da zajema sodobno kulturo v celoti, preuranjena oziroma enostranska; po drugi strani ne sprejema stali{~, ki zagovarjajo zgolj preprosto nadaljevanje kod emocionalne kontrole. Tezo bomo posku{ali, v skladu s histori~nim razumevanjem ~love{ke emocionalnosti, nasloniti na nekaj osrednjih zna~ilnosti in trendov v sodobnih zahodnih dru`bah (Beck, 1992; Gergen, 1991; Giddens, 1991; Wernick, 1991; Hochschild, 1983; de Swaan, 1990; Wounters, 1986, 1992). 1. Razpadanje tradicionalnih dru`benih oblik in vezi: odprtost, fleksibilnost, osebna konstrukcija in samorefleksivnost biografij (Beck, 1992); multiplikacija dru`benih odnosov v pogojih sodobne dru`bene saturacije post-modernih dru`b (Gergen, 1991) Doba visoke modernosti je po Becku zgodovinsko obdobje, katerega stopnja osvobojenosti od tradicionalnih dru`benih omejitev in ìvljenjskih stilov ni primerljiva z nobeno poprej{njo dru`beno formacijo: posamezniki {e nikoli niso bili v tolik{ni meri prepu{~eni sami sebi kot akterjem lastnega ìvljenja. Proces osvobajanja od odvisnosti in omejitev, ki so jih nalagale tradicionalne dru`bene oblike in vezi v industrijski dru`bi (dru`beni razred oziroma razredna kultura, druìna, spolne vloge, organizacija dela), vodi v t.i. individualizacijo ìvljenjskih situacij. Razkroj organiziranih struktur razumevanja za interpretacijo in asimilacijo tradicionalnega sveta in proces individualizacije sta povzro~ila, da je posameznik sam postal enota dru`bene reprodukcije znotraj ìvljenjskega sveta in poslednja referenca, izvir pomenov za interpretacijo tega sveta. Posameznik celo sam izbira, upravlja in spreminja svojo osebno in dru`beno identiteto. V ìvljenju, ki ga mora posameznik voditi sam, kot sredi{~e (na~rtovanja) svojega lastnega delovanja, orientacij, odnosov, odlo~itev in pomenov, so ustvarjeni pogoji za prehod od standardne k do-it-yourself biografiji. Osebna konstrukcija, samo-refleksivnost, fleksibilnost in odprtost postanejo temeljne dolo~ilnice biografskega ìvljenja v individualizirani dru`bi. Ta proces je o~iten npr. v sferi odnosov med spoloma. Mo{ki in ènske se osvobajajo fevdalnih diktatov spola, ki jih industrijska stopnja moderne ({e) ni uspela razkrojiti. Tradicionalno delitev
167
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
7
Po R. Turnerju se novej{e spremembe v kulturni definiciji pravega jaza kaèjo v prehajanju od institucionalnega jaza k impulzivnimu jazu: institucionalizirana pri~akovanja in vloge kot reference identitetne konstrukcije se vse bolj odmikajo notranjim potrebam in emocionalnim stanjem (The True Self: From Institution to Impulze, American Journal of Sociology (1976)81, 9861007). Gerhards (1989, 743746) povezuje spremembe v kulturi ~ustev s spremembami vrednot, v okviru katerih so ~ustva sama postala prednostna vrednota. Nov odnos do ~ustev v zavesti sodobnega ~loveka pogojujejo ekonomske spremembe (izbolj{anje materialnih pogojev ìvljenja v dràvah blaginje po 2. svetovni vojni) in proces sekularizacije, ki ga H. Meulemann (1985) povezuje z nara{~anjem vrednot samo-dolo~anja, avtonomije in enakopravnosti med spoloma.
vlog po spolu vse bolj nadome{~ajo pogajanja o tem, kdo je kdo in kaj kdo dela. Po Gergenu je saturacija (zasi~enost) osnovna zna~ilnost sodobnih dru`b. Pogoji dru`bene saturacije v post-moderni dru`bi ustvarjajo nove, multiple in spremenljive oblike dru`benih odnosov, kar usmerja akterje v iskanje novih vzorcev in strategij delovanja ter oblikovanje novih identitetnih koncepcij. Spremenljiva situacijska pri~akovanja zahtevajo fleksibilnost za hitro in u~inkovito obvladovanje dru`benih situacij. V pogojih post-moderne, kompeksne dru`be ni drugega jaza kot tisti, ki je konstruiran znotraj neke dru`bene situacije. Klju~en pomen pridobi sposobnost hitrega vstopanja v razli~ne identitete in spremenljive oblike odnosov. Medtem ko so identitete in odnosi v tradicionalnih pogojih utrjene lastnosti danih vlog in pozicij, so v sodobnih dru`bah refleksivno oblikovani v procesu pogajanj, rezultat dialoga med udeleènci interakcije. Novi dru`beni pogoji post-tradicionalnih dru`b postavljajo, skratka, pred individualne akterje nove zahteve in pri~akovanja. Po Becku imajo v dobi visoke modernosti prednost tiste osebe, ki so sposobne fleksibilnega ustvarjanja vtisov oziroma spreminjanja imidà. Podobno trdi Gergen: senzitivnost za javni imid`, situacijsko-specifi~ne zahteve glede primernega vedenja, sposobnost kontrole in spreminjanja pojavnosti zagotavljajo fleksibilnost za hitro in u~inkovito obvladovanje spremenljivih situacijskih zahtev; ta visoka stopnja samonadzorovanja prina{a posamezniku substancialne nagrade. Sklepamo lahko, da obvladovanje spremenljivih situacijskih zahtev, razli~nih oblik interakcij in pravil ~ustvovanja (feeling rules) vklju~uje tudi odprtost in fleksibilnost glede oblik emocionalnosti fleksibilno samokontrolo (vklju~no z opcijo spontane ekspresije), situacijskospecifi~no upravljanje ~ustev in sposobnost hitrega spreminjanja ob~utkov. Z drugimi besedami, pomembno je delati na svojih ~ustvih, kar pomeni, da postanejo ob~utki in emocionalna stanja objekt stalne refleksije. V nasprotju s tradicionalnim vzorcem, po katerem so ~ustva vezana na pri~akovanja glede dane vloge in pozicije, ponuja odprtost biografskega ìvljenja v posttradicionalni dru`bi ve~je mo`nosti za samodefiniranje emocionalnih stanj in s tem manj{o podvrènost kodam emocionalne kontrole. Konstantno refleksivno ukvarjanje z lastnimi ~ustvi vse bolj nadome{~a eksterno posredovane definicije (emocionalne) identitete (religiozne vezi, dru`beni konformizem), ki so jih vsiljevale tradicionalne oblike ìvljenja in dela. Razkrajanje institucionaliziranih vzorcev interpretacije odpira nove orientacije v procesu konstrukcije identitet: namesto zunanjim pri~akovanjem vlog in potrebam drugih sledijo posamezniki lastnim notranjim potrebam in emocionalnim stanjem7. Z besedami McCarthyja
D R U @ B A
168
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
(1989, 64) bi lahko rekli, da so posamezniki v sodobnem svetu ne samo samo-zavedajo~i, ampak tudi emotion conscious, to je, zavedajo~i se svojih ~ustev. ûstvenemu ìvljenju namenjamo ve~ pozornosti kot poprej{nje generacije temu, kaj in kako ob~utimo, in pa znanju in zavesti o ~ustvih pripisujemo ve~ji pomen; analiziramo posamezna emocionalna stanja, se o tem pogovarjamo z drugimi, v ukvarjanje s ~ustvi investiramo vse ve~ ~asa in denarja. Toda ti procesi vodijo po drugi strani v nove oblike odvisnosti. 2. Osrednja vloga ekspertnih sistemov v organizaciji dru`benega ìvljenja in konstrukciji identitete kot refleksivnega procesa v sodobni dru`bi (Giddens, 1991); proto-profesionalizacija kot eksterni u~inek procesa profesionalizacije v sodobnih dru`bah (de Swaan, 1990) Osrednjo pozornost v razpravi o sodobni kulturi ~ustev namenjamo institucijam in ljudem, ki {irijo in izvajajo ekspertno znanje o ~ustvih (svetovalci, psihologi, terapevti ipd.). V tej zvezi postavljamo tezo, da refleksivna konstrukcija identitete in emocionalnega jaza (kot njenega sestavnega dela) vklju~uje nara{~ajo~o odvisnost od visoko specializiranega znanja ekspertnih sistemov. Tezo utemeljujemo z ugotovitvijo Giddensa (1991, 32), da segajo ekspertni sistemi celo v samo jedro jaza. V primeru ~ustev to pomeni, da emocionalno zavest (emotion consciousness) vse bolj oblikujejo posredovalci znanja o ~ustvih. V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih nara{~ajo razli~ne institucionalizirane oblike ukvarjanja s ~ustvi (terapije, posvetovanja), kar se ujema tudi z velikim nara{~anjem trga psiholo{ke oziroma svetovalne literature s podro~ja emocionalnega ìvljenja (Gerhards, 1989, 746, 747; McCarthy, 1989, 64; Stearns in Stearns, 1986)). Knjige8, posvetovanja in terapije9 postajajo vse bolj pomembni usmerjevalci samorefleksije, ali druga~e, refleksivna konstrukcija (emocionalne) identitete vse bolj vklju~uje uporabo znanja o ~ustvih, ki ga razvijajo strokovnjaki s podro~ja svetovanja, posvetovanja in terapevtskega zdravljenja. Proces nara{~ajo~e profesionalizacije je povzro~il, da so postale tradicionalne oblike vzajemne pomo~i (med sorodniki, sosedi, sodelavci ipd.) manj pomembne in manj pogoste: pomo~ v teàvah je v sodobnih dru`bah razumljena kot naloga razli~nih strokovnjakov. Posamezniki, ki jim zaupajo znaten dele` svojih teàv, pa se znajdejo pred nalogo: kako izbrati pravo pomo~ za svoje teàve. Po de Swanu (1990) spremlja profesionalizacijo poklicev, ki so bolj ali manj povezani s psihoterapevtskim na~inom dela, proces proto-profesionalizacije (profesionalizacije klientov), v katerem laiki prisvojijo temeljne koncepte strok in postanejo proto-strokovnjaki. O teàvah, ki jih doìvljajo ljudje,
R I Z I ^ N A
Za ilustracijo navedimo nekaj novej{ih naslovov iz naglo razvijajo~e se zvrsti knjig, namenjenih ènskam, ki se sre~ujejo s problemom emocionalno neodzivnih partnerjev v heteroseksualnih zvezah: Women Who Love Too Much; Men Who Hate Women and Women Who Loves Them; Men who Cant Love: How to Recognize a Commitment-Phobic Man Before He Breaks Your Heart; What To Do When He Wont Change; Why Men Dont Get Enough Sex and Women Dont Get Enough Love: With a TenStep Great Love, Great Sex Programme Too Transform Your Relationship and Your Life; If This Is Love Why Do I Feel Insecure; Why Do I Think I Am Nothing Without A Man (Duncombe J. in D. Marsden, D. (1993), Love and Intimacy, Sociology, 27, str. 238). Medtem ko je v celotnem modernem obdobju iskanje spiritualnega vodstva oziroma kakr{nekoli pomo~i v skladu s pri~akovanji glede samoobvladovanja in kljub dostopnosti instituta spovedi pomenilo {ibkost in priznanje neuspeha, se je za generacijo {estdesetih let tak{no podcenjevanje ~ustev kon~alo. To je odprlo pot svobodnej{emu priznavanju negotovih ob~utkov in potrebe priti v stik s svojimi ob~utki. Iskanje strokovne pomo~i in obiskovanje terapij ni ve~ izraz {ibkosti, ampak resni~ne serioznosti. (Toulmin, S. (1991), Cosmopolis: The Hidden Agenda of Modernity, New York: The Free Press, str. 163164.) Z vsakim desetletjem v tem stoletju
D R U @ B A
169
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
nara{~a {tevilo tistih, ki i{~ejo pomo~ pri psihologih, svetovalcih ali terapevtih in opisujejo svoja ìvljenja v smislu ~ustvenih problemov (Veroff in dr. (1981), The Inner American: A SelfPortrait from 1957 to 1976. New York: Basic; Veroff in dr. (1981), Mental Health in America: Patterns of Help-Seeking from 1957 to 1976. New York: Basic; Castel in dr. (1982), The Psyhiatric Society. New York: Columbia University Press).
10 Pred samim razvojem psihoterapije kot novega ekspertnega sistema ljudje svojih teàv ali psihi~nih problemov niso prepoznavali in doìvljali (kolikor so jih sploh opazili in so menili, da je o njih smiselno razpravljati) kot take, ampak na {tevilne razli~ne na~ine. @ivljenje v okoljih, kjer je ozna~evanje vsakdanjih izkustev v skladu s psihoterapevtskimi kategorijami obi~ajna praksa, pomeni ve~jo verjetnost iskanja psihoterapevtske pomo~i (de Swaan, 1990, 101). 11 Pomen stalne refleksije o lastnih ~ustvih, ki razvije posameznika v svojega lastnega eksperta za ~ustva, poudarjajo nekatere terapevtske metode upravljanja ~ustev. Na primer, po metodi R. Novaca vodijo pacienti t.i. dnevnik jeze, ki jim pomaga odkriti vzorec pojavljanja tega ~ustva glede na dolo~ene situacije, dolo~ene ljudi ali dolo~ene provokacije (Tavris, C. (1989), Anger: The Misunderstood Emotion, New York, London, Toronto: A Touchstone Book).
tako pogosto te`ko govorijo druga~e kot s pomo~jo vokabularja, ki ga razvije stroka za svoje problemsko podro~je. Z raz{iritvijo profesionalnih konceptov in kategorij ljudje redefinirajo svoje teàve10 kot psihi~ne probleme, primerne za psihoterapevtsko zdravljenje (ali kot zdravstveni problem, zopet druge kot primer za odvetnika itd.), in se razvijejo v strokovnjake za delitev dela med razli~nimi strokami. Psiho-terapevtska protoprofesionalizacija torej vklju~uje, prvi~, dolo~eno mero znanja o tem, katere teàve zdravijo psihoterapevti, in drugi~, te`njo po prisvojitvi osnovnih stali{~ in konceptov psihoterapije. Sposobnost prepoznavanja vsakdanjih teàv kot problemov za terapevta predpostavlja odkrivanje dolo~enega vzorca in ponavljanja v celotnem sklopu delovanj in dogodkov; nujno je tudi, da posameznik prepozna, v samem sebi in vsakem drugem, namere in ob~utke (tudi tiste, ki niso eksplicitno izraèni ali celo sploh zavestno percepirani) in da ta ~ustva in namere identificira z neko stopnjo to~nosti.11 Proto-profesionalizacija predpostavlja torej opazovanje, refleksijo in razumevanje kot (delno) zunanje u~inke psihoterapevtske profesije ~ustev. Proces proto-profesionalizacije kot prisvojitev navad in stali{~ stroke ne pomeni le kognitivne orientacije, ampak vklju~uje tudi spremembe v vsakdanjih vzorcih orientacije in dnevnih navadah laikov.12 Medikalizacija (upo{tevanje pravil higiene), legalizacija (samo-kontrola v urejanju medsebojnih konfliktov: upo{tevanje splo{nih pravil namesto neposredno svojih interesov ali ob~utkov) in psihologizacija (npr. zadrànje odzivov na lastno ali tuje vedenje) vsakdanjega ìvljenja vplivajo na sama ~ustva in ob~utke ljudi ter na kontrolo teh ~ustev in ob~utkov. Dejanski ob~utki sodobnih ljudi se v primerjavi s poprej{njimi generacijami dosti bolj ujemajo z dru`benim znanjem in idejami o njihovih ~ustvih. Kontrolo in regulacijo ~ustev klientov izvajajo psihoterapevti tudi neposredno v sami terapevtski situaciji. Hardesty (1986) razkriva ustvarjanje emocionalne odvisnosti pacientov v tipi~ni terapevtski interakciji. Terapevti spodbujajo in vodijo ~ustva pacientov, da bi utrdili svojo profesionalno avtoriteto in ustvarili asimetrijo mo~i v razvoju samih terapevtskih odnosov. V procesu upravljanja ~ustev izvabljajo, definirajo in celo dolo~ajo ~ustva pacientom ter regulirajo cilje njihovega emocionalnega izraànja. Dolo~ena ~ustva in ~ustvena izraànja zahtevajo, zopet druga omejujejo; nadzorujejo, katera ~ustva so izraèna, kdaj in v odnosu do koga. Cilj regulacije in strate{ke kontrole ~ustev je utrditev identitet, skupnih ciljev in pripravljenosti za nadaljnja terapevtska sre~anja. Imaginarna konstrukcija identitete in ~ustev pacienta je v fazi prevzemanja identitet usmerjena v doseganje emocionalne ranljivosti, pri ~emer je klju~nega pomena, da pacient sprejme definicijo o emocionalni naravi njegovih osebnih
D R U @ B A
170
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
teàv. Pacient postane odvisna oseba, ki govori s ~ustvi in o njih, medtem ko prevzame terapevt identiteto strokovnjaka, ki definira in interpretira ob~utke pacienta. Pacientu ponudi oznako za opis dogodkov, ki jo ta sprejme.13 Potem,ko so dodeljene identitete in se pri~ne razprava o problemih pacienta, terapevt nadaljuje specificiranje ob~utkov pacienta, pogosto {e preden so ti ob~utki sploh artikulirani.14 Zahteve po visoki stopnji sposobnosti za dialog in komunikacijskih spretnosti kot posledica nara{~ajo~ega pomena pogajanj v sodobnem dru`benem ìvljenju (glej (1) zgoraj) opredeljujejo tudi odnose med strokovnjaki in klienti. To, da postajajo identitete in odnosi rezultat pogajanj, pomeni na eni strani ve~je mo`nosti v primerjavi z utrjenimi odnosi in identitetami tradicionalne dru`be, toda na drugi strani tudi ve~ja tveganja in nove vrste odvisnosti, standardizacije in kontrole.15 3. Promocijska narava sodobne kulture (Wernick, 1991); nara{~ajo~e zahteve po emocionalnem delu v okviru ekspanzije in sprememb storitvenega sektorja v sodobni dru`bi (Hochschild, 1983) Koncept promocijske kulture povezuje Wernick s posplo{itvijo promocije kot komunikacijske funkcije: diskurz postane sredstvo za prodajo dobrin, storitev, osebnosti, idej. Bolj ali manj odkrit promocijski namen ozna~uje veliko ve~ino diskurzivnih praks, kar vodi v njihovo instrumentalizacijo (doseganje strate{kih u~inkov). Promocija postaja v sodobnih dru`bah orientacija, ki se ji je vse te`je izogniti. V posttradicionalnih dru`bah je samopromocija postala sestavni del konstrukcije identitete v okviru pogajalske narave dru`benih odnosov (glej (1) zgoraj). Pomembno vlogo pa pridobiva promocija tudi v okviru izvajanja {tevilnih poklicev v terciarnem sektorju (show biznis, mediji, poklici, kot so prodajalci, socialni delavci ipd.), ki zahtevajo visoko razvite sposobnosti za dialog oziroma t.i. komunikacijske spretnosti. V postindustrijski dru`bi nara{~a storitveni sektor, kjer vstopajo ljudje v neposredne stike in odnose; v dru`bi, ki postaja igra med osebami in kjer izkustvo realnosti dolo~a primarno recipro~na zavest o drugih, postane komunikacija sredi{~en delovni odnos.16 Storitveni delavci, ki imajo neposredne (face to face or voice to voice) stike z javnostjo, ustvarjajo in ohranjajo odnos, razpoloènje, ob~utke, kar Hochschild (1983) poimenuje emocionalno delo (emotional labour). V okviru ekspanzije terciarnega sektorja so se zahteve po obliki komunikacije, ki predpostavlja visoko stopnjo usposobljenosti za upravljanje lastnih emocionalnih stanj, mo~no pove~ale; poklici, ki zahtevajo emocionalno delo, naglo nara{~ajo v sodobni k-storitvamusmerjeni dru`bi (Paseka, 1994, 48; Gerhards, 1989, 741).17
R I Z I ^ N A
12
Zunanji u~inki procesa profesionalizacije so pogostej{i in temeljitej{i v okoljih, ki so blizu profesionalnim krogom (klienti in biv{i klienti, ljudje s podobno oziroma vi{jo izobrazbo). K diseminaciji znanja in konceptov strok prispevajo tudi mediji, toda protoprofesionalizacija se v najve~ji meri {iri na neformalen in spontan na~in v konverzacijah in klepetih si ljudje pripovedujejo o svojih lastnih in tujih (emocionalnih) teàvah, o tem, kaj je mogo~e narediti v zvezi z njimi in kak{ni so rezultati. P: Danes sem jo sre~al in ona le Oh, hej, Mike, kot da se ni nikoli ni~ zgodilo. T: Malo ste àlostni in jezni isto~asno, huh? P: Ja (premor), ne vem, res, ja. (str. 251). Na problem pripisovanja ~ustev pacientom opozarja tudi C. Tavris (ibid, str. 2324). Terapevti v skladu s svojo posebno {olo terapije in izbiro metod pogosto sami ustvarjajo problem, ki ga diagnosticirajo. Tako neko ~ustvo, pravi avtorica, pogosto obstaja samo v o~eh terapevta. V zgoraj omenjeni {tudiji dru`bene kontrole ~ustev se je pokazalo, da so mo`nosti vzpostavljanja emocionalne odvisnosti in kontrole manj{e v tistih primerih, ko pacienti izkazujejo razvite sposobnosti za dialog; tak{ni primeri vodijo obi~ajno v prekinitev terapevtskega odnosa oziroma zdravljenja (Hardesty, 1986, 256 260).
13
14
15
D R U @ B A
171
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
16 Bell, D. (1976), The Cultural Contradiction of Capitalism, New York: Basic, str. 14849 in (1973), The Coming of Post-Industrial Society, New York: Basic Books. 17 Pojem emocionalno delo ima v znanstveni literaturi samostojen status, primerljiv z manualnim in intelektualnim delom (Battistina, What is Emotional Labour? (referat), 2nd European feminist Research Conference 1994, Graz/ Austia). Hochschild razlikuje emotional labour, ki se prodaja za mezdo in ima menjalno vrednost, od emotional work v privatni sferi, ki ima uporabno vrednost (1983, 7). Ve~ino poklicev, ki vklju~ujejo emocionalno delo, izvajajo ènske.
Racionalnost maksimalizacije profita in pogoji konkurence zahtevajo od storitvenih delavcev visoko stopnjo prilagajanja potrebam klientov. Definicije primernih ~ustev in ~ustvenih izraànj niso prepu{~ene delavcem (njihovi aktivni interpretaciji kulturno specifi~nih vzorcev) oziroma pogajanjem o pomenih ~ustev, ampak so del poklicnih vlog, ki jih storitveni delavci prisvojijo s pomo~jo formalnega usposabljanja, navodil in predpisov (institucionalizacija emocionalnega dela). To zlasti velja za poklic stevardes, kar je v svoji {tudiji pokazala A. Hochschild (1983). Prijaznost stevardese do vznemirjenega potnika ni avtenti~na, ampak je simulirana zaradi doseganja instrumentalnih u~inkov (instrumentalizacija in komercializacija ~ustev). Definiranje pravil ~ustvovanja v skladu s tr`nimi kriteriji in ekonomsko racionalnostjo (kognitivno-instrumentalno obliko racionalnosti), ki pomeni izlo~itev procesa konstrukcije pomenov iz sfere simbolnih komunikacijskih aktivnosti ìvljenjskega sveta, povzro~i kolonizacijo ~ustev. 4. Upadanje hierarhi~nih dru`benih struktur in tradicionalnih kriterijev socialnega razvr{~anja v sodobnih zahodnih dru`bah Procesi diferenciacije in integracije v zahodnih dru`bah vklju~ujejo dolgoro~en trend upadanja razlik glede na mo~, status in bogastvo med dru`benimi razredi, spoloma in generacijami. êprav neenakosti glede na bogastvo, rojstvo ipd. niso izgubile vloge kriterija socialnega razvr{~anja, pa se je njihova pomembnost v primerjavi s preteklostjo zmanj{ala (skupaj z dru`beno in psiholo{ko distanco med ljudmi). Posledica dru`benega izena~evanja je izginjanje skupin na skrajnih polih socialne lestvice ter nara{~anje statusnega boja med ~edalje ve~jim {tevilom ljudi v sredini lestvice. Demokratizacijo in dru`beno izena~evanje spremljajo spremembe kod dru`benega vedenja ali proces neformalizacije (informalization), rahljanja pravil vedenja. Proces obsega na eni strani nara{~ajo~e zavra~anje vseh tistih na~inov vedenja, ki simbolizirajo institucionalizirane odnose mo~i, in na drugi strani ~edalje ve~jo diferencializacijo in raznolikost dru`beno priznanih na~inov vedenja in izraànja. Dostop do centrov nasilja in denarja, menedèrskih in komercialnih centrov je po Wountersu {e vedno dominanten kriterij socialnega razvr{~anja, toda v dru`bah blaginje je relativno visoka stopnja fizi~ne in materialne varnosti raz{irila in diferencirala spektrum kriterijev razvr{~anja. V boju za mo~ in status postaja vse bolj pomemben tudi individualni stil upravljanja ~ustev. Egalitarne in demokrati~ne zna~ilnosti sedanjih dru`b ter intenzivirana statusna kompeticija znotraj raz{irjenih in vse bolj gostih mre` medsebojne odvisnosti dolo~ajo nara{~ajo~i pomen emocionalnega
172
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
ìvljenja nara{~a pritisk k pogostej{emu upo{tevanju drug drugega, kar pomeni nara{~ajo~o senzitivnost za emocionalno ìvljenje drug drugega. To vodi k {ir{emu dru`benemu sprejemanju vseh vrst ~ustev, razen ob~utkov superiornosti in inferiornosti. Glede na to, da ob~utke in izraànje superiornosti/inferiornosti inherentno izziva vsaka oblika kompeticije, je individualno upravljanje teh ob~utkov postalo klju~nega pomena pri doseganju in ohranjanju posameznikovega statusa, ugleda in pozitivne samopodobe.18 Statusna kompeticija v dru`bah razrahljane hierarhije (zmanj{evanje nasprotij v vedenju in ob~utkih, izginjanje ekstremnih izrazov dru`bene in psiholo{ke distance) zahteva na drugi strani nov na~in razlikovanja od drugih odkrivanje in preizku{anje novih vedenjskih in ekspresivnih alternativ, ìvljenjskih stilov, zavest o ~ustvih in upravljanju ~ustev. Nara{~anje dru`beno priznanih emocionalnih in behavioralnih alternativ pomeni rahljanje kontrole ~ustev, kod, ki predpisujejo zadrèvanje, potla~evanje in/ali prikrivanje ~ustev. Rekodiranje pravil ~ustvovanja, ki jih prina{a neformalizacija, omogo~a posamezniku, da neposredno izrazi in pokaè svoja ~ustva drugim. Z znièvanjem praga sramu in zadrege so pridobili priznanje regularnih in normalnih sestavin emocionalnega ìvljenja tudi nasilni impulzi in ~ustva. Medtem ko so bili v preteklosti pojmovani kot vir nevarnosti in nasilja, postajajo v sodobnih dru`bah vse bolj pogosta topika konverzacije, vse ve~je {tevilo ljudi pa jih tudi izraà preko razli~nih nenasilnih vedenj (kot so npr. psovanje, aluzije na nasilje ipd.). Gre za obliko eksperimentiranja s ~ustvi in impulzi, ki so jih ljudje morali {e do nedavnega strogo kontrolirati, zanikati in potla~iti. Ta emancipacija ~ustev predpostavlja po avtorju visoko stopnjo samokontrole, ki prepre~uje, da bi vse bolj neposredno izraànje in kazanje nasilnih ~ustev vodilo v nasilno vedenje samo. Nov dominanten na~in upravljanja ~ustev torej pomeni, da ljudje sami sebi in drugim vse bolj priznavajo nasilna in seksualna ~ustva brez strahu, da bi pri tem izgubili samokontrolo. Tezo o nara{~ajo~i neformalizaciji in rahljanju zunanje emocionalne kontrole podpirajo rezultati nekaterih empiri~nih, komparativnih {tudij (Brinkgreve, Korzec, 1979; Wounters, 1986; Clement, 1986; glej Gerhards, 1989). Zgornji poskus identifikacije implikacij nekaterih {ir{ih kulturnih in dru`benih sprememb, trendov in zna~ilnosti sodobnih dru`b na ravni ~love{ke emocionalnosti in njenega upravljanja razkriva heterogene zna~ilnosti in trende v sodobni kulturi ~ustev. Rekodiranje ~ustev kaè na prehod od bolj enotnega kulturnega kodiranja ~ustev v moderni dru`bi k ve~ji raznolikosti (emocionalnih kod) v dobi visoke modernosti. Tip zavesti, ki jo zahtevajo spremembe v kulturi ~ustev, ne ustreza ve~ posamezniku s strogim nadjazom, ampak prej lastnostim, ki
R I Z I ^ N A
18
I. M. Young (Justice and the Politics of Difference. Princeton, New Jersey: University Press, 1990, str. 138155) trdi, da {tevilne sodobne dru`be spo{tujejo na~ela spo{tovanja in enakopravnega obravnavanja vseh ljudi ne glede na njihovo skupinsko pripadnost in identifikacijo; javno izraànje ob~utkov superiornosti velja za dru`beno neprimerno vedenje. êprav rasizem, seksizem, klasizem (classism) ipd. niso ve~ dejavni na ravni diskurzivne zavesti, pa ni mogo~e sklepati, da so izgubili vsakr{no mo~. V obliki nezavednih predpostavk, reakcij, ob~utkov, nereflektiranih oblik govora, navad in stereotipov, telesnih reakcij na druge, estetskih ocen, {al, konvencionalnih praks vsakdanje interakcije ipd. obstajajo {e naprej na ravni prakti~ne zavesti in sistema osnovne varnosti.
D R U @ B A
173
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
jih Gergen (1991) opisuje s konceptom pastiche osebnosti. ê v primeru predmodernih oziroma modernih dru`b govorimo o obstoju romanti~ne osebe oziroma racionalnega jaza, je za dobo visoke modernosti zna~ilno izginjanje same kategorije jaza. Kdo in kaj smo, je vse manj odvisno od nekak{ne osebne esence (npr. ~ustva ali razum), ampak ~edalje bolj od procesa konstrukcije kot poteka v {tevilnih razli~nih dru`benih odnosih. Spremenljive situacijske zahteve in pravila ~ustvovanja zahtevajo od posameznika fleksibilnost za hitro, u~inkovito in diferencirano obvladovanje heterogenih pri~akovanj. Nasprotno od prevladujo~ega vzorca emocionalno kontroliranega vedenja moderne dru`be zahteva doba visoke modernosti stil vedenja, ki ga z besedami Gergena (1991, 177) lahko opi{emo kot spremenljive prezentacije rahlo~utnosti in predrznosti, ~ustvenosti in kalkulativnosti, serioznosti in neresnosti.
Sklep Razpadanje tradicionalnih ìvljenjskih kontekstov, vzorcev in praks (glej (1) in (4) zgoraj) omogo~a na eni strani osvobajanje od tradicionalnih spon (dru`beni razred, nuklearna druìna) in s tem ve~jo vlogo individualnih akterjev v konstrukciji biografskega ìvljenja. Z besedami Becka (1992, 130): modernizacija je vodila k oblikovanju novih vrst biografskih vzorcev individualiziranim ìvljenjskim stilom in ìvljenjskim situacijam. Ti procesi oslabijo podvrènost kodam emocionalne kontrole in ustvarjajo ve~je mo`nosti usmerjenosti individualnega delovanja k individualnim emocionalnim stanjem (samodefiniranje in samodolo~anje ~ustev). Toda, ~e se naveèmo na Beckovo ugotavljanje, da je predstava o individualni kontroli v dobi visoke modernosti zmotna in da procese individualizacije spremljajo nove mo`nosti za kontrolo in reintegracijo, potem lahko na drugi strani govorimo o nadaljevanju procesa kontrole ~ustev. Vlogo tradicionalnih vezi in odnosov nadomestijo odvisnosti oziroma omejitve (zunanja kontrola in standardizacija), ki jih vklju~uje vloga potro{nika nasvetov in terapij (glej (2) zgoraj) oziroma proces komercializacije in kolonizacije ~ustev (glej (3) zgoraj). Kako ljudje v sedanji realnosti ob~utijo in govorijo o teh ob~utkih in ~ustvih, je povezano s tem, kaj vedo o ~ustvih. To znanje v sodobnih dru`bah pomembno posredujejo institucije, ki {irijo in prakticirajo znanje o ~ustvih to znanje pa ne le izraà, ampak tudi oblikuje subjektivno izkustvo ljudi. Procesi protoprofesionalizacije, institucionalizirane oblike ukvarjanja s ~ustvi in komercializacija ~ustev odpirajo mo`nosti nove odvisnosti od institucionalnih struktur razumevanja in interpretiranja, kar bi z besedami Becka lahko opisali kot institucionalno pogojeno
174
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
strukturo kontrole individualnih situacij oziroma kot nov na~in reintegracije in kontrole posameznikov. Z drugimi besedami, govorimo lahko o kontrolirani dekontrolizaciji ~ustev. ê so zgornja sklepanja pravilna, se ~love{ka emocionalnost razkrije kot eden izmed klju~nih in zato nezanemarljivih medijev novega na~ina reintegracije oziroma societalizacije v dobi visoke modernosti. Zdenka âdl, mag. sociologije, asistentka, zaposlena na Fakulteti za dru`bene vede v Ljubljani.
LITERATURA BECK, U. (1992). Risk Society. Towards a New Modernity. London: Sage Publications. BERGER, P., BERGER, B. in KELLNER, H. (1974). The Homeless Mind: Modernization and Cousciousness. New York: Vintage Books. A Division of Random House. DENZIN, N. K. (1984). On Understanding Emotions. San Francisco: JosseyBass. DE SWAAN, A. (1990). The Management of Normality. Critical Essays in Health and Wefare, London and New York: Routledge. ELIAS, N. (1939). The Civilizing Process. Vol. I: The History of Manners. Oxford: Basic Blackwell, 1978. Vol. II: State Formation and civilization. Oxford: Basic Blackwell, 1982. ELIAS, N. in DUNNING E. (1986). Quest for Excitement. Oxford: Basil Blackwell. GERGEN, K. J. (1991). The Saturated Self. Dilemmas on Identity in Contemporary Life. A Division of Harper Collins Publishers. GIDDENS, A. (1991). Modernity and Self-Identity. Cambridge: Polity Press. GERHARDS J. (1989). The Changing Culture of Emotions in Modern Society, Social Science Information, 28 (4): 737754. HARDESTY, M. J. (1986). The Social Control of Emotions in the Development of Therapy relations, v: The Sociological Quarterly, 28 (2): 247264. HOCHSCHILD A. R. (1975). The Sociology of Feeling and Emotion, v: M. Millman in R. Kanter (ur.), Another Voice. New York: Anchor Books (280307). HOCHSCHILD, A. R. (1979). Emotion work, Feeling Rules, and Social Structure, American Journal of Sociology, 85: 551575. HOCHSCHILD, A. R. (1983). The Managed Heart: Commercialization of Human Feelings, Berkeley, Los Angeles, London: University of California Press. KEMPER, T. D. (1978). A Social Interactional Theory of Emotions. New York: Wiley. MCCARTHY, E. D. (1989). Emotions Are Social Things, The Sociology of Emotions: Original Essays and Research Papers. Greenwich in London: Jai Press Inc. SCHEFF, T. J. (1983). Toward Integration in the Social Psychology of Emotions, Annual Review of Sociology, 9, 333354. SCHOTT, S. (1979). Emotion and Social Life: A Symbolic Internacionalist Analysis, v: American Journal of Sociology, 84, 13171334. SLOAN, T. (1996). Damaged Life. The Crisis of the Modern Psyche. London, New York: Routledge. SIMMEL, G. (1977). Philosophie des Geldes. Aufl., Berlin: Duncker & Humblot.
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
175
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Zdenka [adl
SIMMEL, G. (1964). The Metropolis and Mental Life, v: K.H. Wolff (uredil, prevedel in napisal uvod), The Sociology of Georg Simmel. London, Collier-Macmillan Limited: The Free Press of Glencoe. STEARNS, P. N. in STEARNS, C. Z. (1986). Anger: The Struggle for Emotional Control in America s History. Chicago: University of Chicago Press. STERANS, P. N. (1994). American Cool. Constructing a Twentieth-Century Emotional Style. New York in London: New York University Press. WEBER M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. WEBER, M. (1968). The Theory of Social and Economic Organization, T. Parsons (ur. in napisal uvod), The Macmillan Company: A Free Press Paperback. WERNICK, A. (1991). Promotional Culture. London: Sage. WOUNTERS, C. (1986). Formalization and Informalization: Changing Tension Balances in Civilizing Processes, Theory, Culture &Society, 3 (2), 118. WOUNTERS, C. ( 1992). On Status Competition and Emotion Management: The Study of Emotions as a New Field, Theory, Culture & Society, 9: 229252.
176
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
TO K dru`beno konstruktivisti~nemu ogrodju tehnolo{kega ocenjevanja
Uvod Znano je, da lahko pojav koncepta tehnolo{kega ocenjevanja v znanstveni in politi~ni literaturi ter zgodovinski razvoj praks TO obravnavamo kot poskuse oblikovanja nara{~ajo~e potrebe po dru`beno dolo~enih procesih odlo~anja o tehnologijah.1 Prvi val TO v {estdesetih letih je bil ozna~en kot zgodnji-opozorilnisistem, ki je bil namenjen napovedovanju bodo~ih tehnolo{kih razvojev. Oblikovalci politik in znanstveniki so pri~akovali, da bo tako TO generirane informacije in napovedi mogo~e uporabiti pri oblikovanju tehnolo{kih politik. S~asoma je postalo jasno, da je napovedovanje o tehnologijah izjemno te`ko, ~e ne celo popolnoma nemogo~e. Prav tako ni bilo jamstva, da bodo oblikovalci politik dostopne dobre informacije ali napovedi, osnovane na TO, sploh uporabili. Na za~etku osemdesetih let se je pojavil nov koncept TO. Pozornost se je premaknila od problema napovedi na problem, kako in kdaj bi lahko ali bodo informacije o tehnologiji uporabili oblikovalci politik oziroma katera koli stranka, vklju~ena v tehnolo{ko razvojni proces. Smith in Leyten sta novo paradigmo definirala kot proces, sestavljen iz (i) analiz tehnolo{kih razvojev in njihovih posledic ter (ii) diskusij, ki jih te analize porajajo. Cilj analiziranja ali diskusijskih procesov je proizvajanje informacij, ki lahko vklju~enim v tehnolo{ke razvoje pomagajo pri dolo~anju njihovih strate{kih politik. Tovrstno TO je lahko usmerjeno h krepitvi odnosov med R&D in razvojem produkta na
R I Z I ^ N A
Smith, R. & Leyten, J. (1991),Tehnology Assessment: Waakohond of speurhond? Naar een integraal Technologiebeleid.
D R U @ B A
177
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

2 C. Daey Ouwens, et al. (1987), Constructief Technologisch Aspecten Onderzoek, Den Haag. 3
Candaele, A. (1992), Constructieve Technology Assessment van Informatietechnologie. Een verkenning en integratieve invulling op inhoudelijk en methodologisch vlak, Brussel; neobjavljena BA teza, Communication Science, Vrije Universiteit Brussel. Za pregled parlamentarnega TO glej Coenen, R. et al. (1991), Parlamentarische TAEinrichtungen und ihre gegenwertige Themen, TAmonitoring Bericht I, TABArbeitsbericht 5/91, Karlsuhe: AFAS. Maloney, J. D. (1982), How companies Assess Technology, Technological Forecasting and Social Change 22, str. 321329.
Furstenwerth, H. (1993), Technology Management and Technology Assessment in the Chemical Industry. Proceedings of the 3th European Conference on Technology Assessment, Copenhagen 4th7th november 1992, Copenhagen.
eni strani ter uporabnim okoljem na drugi. Smith in Leyten sta to obliko TO poimenovala konstruktivno tehnolo{ko ocenjevanje (KTO), ker je usmerjeno h konstrukciji tehnologij.2 KTO posku{a v razvoj tehnologij vklju~iti javni interes, javne zahteve in ali aspiracije. Candaele3 je pred kratkim zapisal, da je obrat od TO zgodnjega opozorila KTO potekal vzporedno s paradigmatskim preobratom v dru`benih {tudijah o tehnologijah. [tudije so se od preu~evanja vplivov tehnologij na dru`bo preusmerile k preu~evanju vplivov dru`be na razvoj tehnologij. TO se je kot praksa institucionaliziralo v razli~nih oblikah. Prva oblika je parlamentarno TO s specifi~nimi institucijami, katerih namen je svetovanje ~lanom parlamenta. Urad TO Zdruènih dràv Amerike (OTA) je bil prvi parlamentarni TO urad, ustanovljen leta 1973 kot analiti~na veja ameri{kega kongresa. [tevilne evropske dràve so v zadnjih letih ustanovile podobne urade.4 Druga institucionalna oblika TO so nacionalna ali supranacionalna prizadevanja za promoviranje ali podporo ideji in praksi TO. Ve~je {tevilo vlad vklju~uje TO v svoje nacionalne znanstvene in tehnolo{ke programe. Evropska komisija namenja TO vedno ve~jo pozornost. Program FAST (Napovedovanje in ocenjevanje v znanosti in tehnologiji) je dobro znan, pobude TO pa podpira tudi novej{i program EC VALUE II. Tretja oblika institucionalizacije TO postopoma poteka znotraj univerze v obliki lo~enih oddelkov ali delov oddelkov, usmerjenih k prou~evanju odnosov med znanostjo, tehnologijo in dru`bo. êtrto obliko pomeni po~asna institucionalizacija nevidnega kolidà oseb, ki so vklju~ene v promoviranje ali izvajanje TO. Evropski kongresi o tehnolo{kem ocenjevanju privabljajo ljudi iz vseh zgoraj omenjenih institucij. Na koncu moramo omeniti tudi obstoj industrijske oblike TO. V zadnjem ~asu uporabljajo v zasebnih podjetjih za pomo~ pri strate{kem na~rtovanju veliko sredstev, ki so podobna TO. Te prakse pogosto niso imenovane TO, temve~ podjetni{ko na~rtovanje ali uporabno TO5, 6. Kljub nara{~ajo~i institucionalizaciji TO ni soglasja o tem, kaj TO to~no je, kako naj bi se izvajalo ter kdo naj bi bili njegovi poobla{~enci in klienti. Velika razprava te~e tudi o koristnosti TO in o tem, kako naj bi bilo organizirano. Debata je videti nejasna, ker se TO alternativno obravnava kot politi~na in (dru`beno) znanstvena aktivnost. TO tako nekateri {tejejo za del regulativne veje javne politike, drugi pa jo imajo za akademsko disciplino. Razprava o TO je nejasna tudi zato, ker se koncept TO prepogosto obravnava kot ~rna skrinjica. Vsi pro in contra niso naslovljeni na temeljno vpra{anje: kako naj bo tehnologija ocenjevana? Na osnovno metodolo{ko vpra{anje lahko odgovorimo le, ~e TO obravnavamo kot dru`beno prakso na tleh znanstvenih in politi~nih zadev. Razprava za ali proti in reflektiranje o mo`ni organizaciji TO ne more potekati neodvisno od teko~ih diskusij o
D R U @ B A
178
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
naravi znanstvenih praks in politi~nih sistemov. V tem tekstu bomo delno posku{ali odpreti ~rno skrinjico TO z osredoto~anjem na odnose med TO in dru`benimi znanostmi.
Dru`beno konstruktivisti~na smer v dru`benih znanostih in njen pomen za TO V uvodu je bilo re~eno, da moramo TO obravnavati kot dru`beno prakso. TO se nana{a na politi~ni in znanstveni na~in pogleda na realnost in je tako na dva na~ina povezano z dru`benimi znanostmi: (i) kot dru`bena praksa je TO lahko in mora biti prou~evano z dru`beno znanstvene perspektive ter je (ii) kot delno znanstvena praksa tudi del dru`benih znanosti. Zadnje namiguje na dejstvo, da na koncepte o TO nujno vplivajo teko~e razprave v dru`benih znanostih. TO ni vrednostno nevtralno (s tem se danes strinja ve~ina znanstvenikov) in ni neodvisno od teoreti~nih in metodolo{kih izbir. Razumevanje TO in delovanje v smeri ve~ in bolj{ega TO torej ni mo`no brez njegove umestitve v kontekst dru`benih znanosti. Odlo~ilno vlogo pri uspehu ali neuspehu katere koli vrste TO kot znanstvene prakse igra naslednje: (i) projektna uprava TO, (ii) tehnike zbiranja informacij, (iii) metodolo{ki okvir in (iv) teoreti~ni okvir. Vsak projekt ali praksa vsebuje upravna vpra{anja. Uprava je izredno pomembna predvsem v primeru KTO, ker morata biti znanstveni projekt in diskusijski projekt vzpostavljena in med seboj povezana. TO se ne moremo lotiti brez zbranih informacij. Tehnike procesa zbiranja informacij so obi~ajno izposojene od dru`benih znanosti. Problem je bil do sedaj predvsem v tem, da je bila izbira tehnik obravnavana kot neproblemati~na. Izbira pa je vendarle odvisna od metodolo{kega in teoreti~nega okvira, v katerem nekdo dela. Kot bo re~eno spodaj, je pozitivizem dolgo bil in je v veliki meri {e zmeraj dominantna metodolo{ka paradigma TO. Obstaja veliko razlogov za opustitev pozitivisti~ne paradigme v dru`benih znanostih in njeno nadomestitev s paradigmo, ki bi bila bolj prirejena dru`benemu svetu, kot ga obravnavajo dru`bene znanosti. Pozitivisti~ni koncepti tehnolo{kega razvoja so sicer res izginili iz novej{ega TO razmi{ljanja, vendar TO skupnost {e vedno ni dovolj dobro spoznala, da je pozitivizem potrebno opustiti tudi na metodolo{ki in tehni~ni ravni. Trdiva, da je TO lahko uspe{no organizirano samo, ~e prevzame ne-pozitivisti~ne koncepte dru`benih znanosti. Le-ti vklju~ujejo uporabo nepozitivisti~nih raziskovalnih metod in tehnik v procesu zbiranja informacij ter namenjajo dovolj pozornosti tudi teoreti~nim vidikom. Pomembna lastnost pozitivizma je od teorije neodvisna uporaba tehnik in metod. Presenetljivo je, da je TO v veliki meri
179
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

7
J.Van Boxsel, (1992), The Relevance of Technology Dynamics for the Practise of Constructive Technology Assessment, neobjavljen tekst, MERIT, PO Box 616, 6200 MD Maastricht, Netherlands.
8
J. D.Greenwood, (1991), Relations and Representations: An Introduction to the Philosophy of Social Psychological Science, Routledge, London.
9
Glej 8 in R. Harre, in P. F. Secord, (1972), The Explanation of Social Behaviour, Blackwell, Oxford.
10
P. L. Berger, in T. Luckmann, (1971), The Social Construction of Reality, Penguin, Harmondsworth. R. Harre, (1992), Whats Real Psychology: A Plea for Persons, Theory and Psychology, 2 (2), str. 153158. K. J. Gergen, (1985), The Social Constructionist Movement in Modern Psychology, American Psychologist, 40, str. 266275.
11
12
organizirano brez mo~ne teoreti~ne podpore. Van Boxsel meni, da je podro~je {tudij tehnolo{ke dinamike redka izjema, ki se lahko obna{a kot teorija za KTO.7 Pozitivizem je dolgo dominiral v dru`benih znanostih, predvsem v sociologiji in psihologiji. Uporaba pozitivisti~nega koncepta znanosti v dru`benem svetu rezultira z mehanicisti~nim pogledom na svet, v katerem obstajajo preprosti vzro~ni odnosi med dru`benimi entitetami. Dru`beni pojavi v pozitivisti~ni praksi dru`benih znanosti ~akajo, da jih bodo odkrili dru`beni znanstveniki. Greenwood8 je to poimenoval model spe~e lepotice, kjer princ-preiskovalec pride mimo in prebudi pojav. Stari TO koncept zgodnjega opozorila se dobro ujema s takim pogledom na dru`beni svet in dru`beno znanost. Prvi koncept TO je prevzel takrat prevladujo~i pozitivisti~ni na~in razmi{ljanja, zato ni za~udujo~e, da je bilo TO obravnavano kot instrument za merjenje in kontrolo u~inkov tehnologij. Tehnolo{ki ocenjevalec je bil neke vrste princ-preiskovalec, ki je sposoben odkriti skrite u~inke tehnologij. Pozitivisti~na main-stream paradigma v dru`benih znanostih je znotraj dru`benih znanosti è najmanj zadnja tri desetletja podvrèna te`kim kritikam.9 Rezultat kriticizma je, da nepozitivisti~ni koncepti postajajo vedno bolj pomembni. Dru`beni konstruktivizem je danes ena najbolj cveto~ih novih paradigem znotraj dru`benih znanosti. Za~etke dru`benega konstruktivizma lahko najdemo v delu Bergerja in Luckmana10, ki sta trdila, da adekvatno razumevanje realnosti sui generis zahteva preiskavo na~ina konstrukcije realnosti. Danes obstajajo razli~ne verzije dru`benega konstruktivizma. Harre11 meni, da je skupna teza vseh razli~ic diskurzivna produciranost psiholo{kih fenomenov in bitij, v katerih so realizirani. K tej trditvi je mogo~e dodati, da si lahko zamislimo diskurzivno producirane tudi dru`bene pojave, prakse in institucije, v katerih se realizirajo. Ena sredi{~nih to~k te paradigme je, da je ~lovek konstruktor (dru`bene) realnosti. Mnenja se razhajajo glede tega, kako in do kolik{ne mere je dru`bena realnost konstruirana. Razlika med {ibkim in mo~nim dru`benim konstruktivizmom omogo~a u~inkovit prikaz raznovrstnosti dru`benega konstruktivizma. Mo~na oblika dru`benega konstruktivizma trdi, da je objektiven opis sveta nemogo~, ker lahko govorimo samo o svetu. Gergen12 pravi, da dru`beni konstruktivisti obravnavajo teorije o svetu kot izdelek javne izmenjave. Dru`beni konstruktivizem v svoji {ibki obliki nasprotno trdi, da je moèn opis realnega sveta, vendar moramo vedno upo{tevati tudi mesto oblikovalca teorij. Poudarek {ibke verzije je na mno{tvu in relativnosti ~love{kih interpretacij realnosti. Mo~ne verzije pa poudarjajo posledice, ki jih dru`bene konstrukcije pu{~ajo na ~love{kem mi{ljenju in delovanju. Gibanje dru`benih konstruktivistov v dru`benih znanostih do sedaj {e ni bilo neposredno povezano s TO, vendar za to obstajajo
D R U @ B A
180
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
te`nje. Najpomembnej{a je konvergenca med KTO in gibanjem dru`benih konstruktivistov v raziskavi tehnolo{ke dinamike.13 Dru`beno konstruktivisti~ne {tudije znanosti in tehnologije so bile v zadnjih letih pomembne predvsem na podro~jih sociologije znanosti, {tudija znanstveno-tehnolo{kih odnosov in {tudija dinamike tehnolo{kih razvojev.14, 15, 16, 17 Znanstveno prou~evanje znanosti ima svoje izvore v filozofskih teorijah znanosti, kjer so bile subjekt analize najprej znanstvene izjave in teorije (Carnap) ter kasneje znanstvene raziskovalne tradicije (Lakatos, Kuhn). Med razli~nimi pristopi pa obstajata dva klju~na problema. Je znanstveno reprezentiran svet ali na{e izkustvo sveta? Kako lahko razlikujemo resni~ne in napa~ne predstave med seboj? Spoznanje je v prvih poskusih znanosti znanstvenih {tudij igralo pomembno vlogo in produkcija znanstvenega vedenja ni vklju~evala dru`benih faktorjev. Mertonova sociologija znanosti in {e bolj Fleckova analiza dru`benih procesov, vklju~enih v produkcijo dejstev, pa sta pozornost preusmerili s kognitivnega funkcioniranja posameznih znanstvenikov k znanosti kot normativno uravnanim produktom strukturiranih dru`benih skupin. Mertonova strukturalno-funkcionalna analiza je postala relativno cveto~e polje v prou~evanju znanosti in v sociologiji znanosti. Sociologija znanosti se je postopoma premaknila k bolj antropolo{kemu stali{~u in izzvala mertonisti~ni ideal znanstvenih norm. Vlogo dru`benih faktorjev v znanstveni produkciji predstav sta poudarili tako edinbur{ka (mo~an Bloorov program18) kot pari{ka {ola (Bourdieu, Latour, Woolgar, Knorr-Cetina). Dru`beno konstruktivisti~ni pristop, vezan na Latourjeva19, Woolgarjeva in Knor-Cetinova dela, je celo zagovarjal stali{~e, da predstave svet prej ustvarjajo kot reflektirajo. V teh klju~nih {tudijah so uporabili antropolo{ko metodo za prou~evanje dela znanstvenikov v laboratorijih. Njihov najbolj izstopajo~ zaklju~ek je bil, da se znanstvena resnica konstruira v procesu od eksperimenta do objavljenega teksta. Knorr-Cetina je pokazal, da znanstvena besedila lahko razumemo tudi kot vajo v depersonalizaciji. Vse dru`bene interakcije, ki so bistveni del znanstvenega eksperimenta, so odstranjene, dokler ne ostane besedilo, ki predstavlja ~isto zgodbo. Sorazmerno neodvisno od pristopa dru`benih konstruktivistov se je pojavil prenovljeni interes za kognitivne aspekte znanosti.20 Woolgar21 pravi, da je danes glavno vpra{anje znanstvenih {tudij, do katere mere so lahko integrirani dru`beni in kognitivni pristopi. Meniva, da ima gibanje dru`benih konstruktivistov v dru`benih znanostih za TO trojni pomen. Prvi~, zagotavlja teoreti~ni okvir za razmi{ljanje o subjektu TO, namre~ o tehnolo{kih raziskavah in razvojih. Drugi~, zagotavlja epistemolo{ke alternative pozitivisti~nim konceptom TO in tretji~, dopu{~a, da o TO razmi{ljamo kot o dru`beni konstrukciji. Prvi vidik je znotraj TO {iroko priznan, medtem ko sta drugi mo`ni relevanci slabo raziskani. Naslednja razdelka vsebujeta zagovor in delni razvoj
R I Z I ^ N A
13
T. J. Pinch, in W.E. Bijker, (1984), The Social Construction of Facts and Arte Facts; or how the Sociology of Science and the Sociology of Technology might benefit from each other, Social Studies in Science, 14, str. 399441.
14
K. D. Knorr-Cetina, (1981), The Manufacture of Knowledge, Pergamon & Press, Oxford. B. Latour, (1987), Science in Action, Open University Press, Milton Keynes. W. E. Bijker, Th. P. Hughes, in T. J. Pinch, (1987), The Social Construction of Technological Systems. New Directions in the Sociology and History of Technology, MIT Press, Cambridge.
15
16
17 M. Dierkes, in U. Hoffmann, (1992), New Technologies at the Outset. Social Forces in the Shaping of Technological Innovations, Campus Verlag, Frankfurt/ New York. 18
D. Bloor, (1976), Knowledge And Social Imaagery, Routledge and Keagen Paul, London.
19 B. Latour, in S. Woolgar, (1979), Laboratory Life, Sage Publications, Los Angeles. 20
M. De Mey, (1982), The Cognitive Paradigm, Dordrecht: Ridel. S. Woolgar, (1989), Representation, Cognition and Self: What Hope for an Integration of Psychology and Sociology. V: S. Fuller et al. (Eds), The Cognitive Turn:
21
D R U @ B A
181
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

Sociological and Psychological Perspectives on Science, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht. B. Davies, in R. Harre, (1990), Positioning: The Discursive Production of Selves, Journal for the Theory of social Behaviour, 20 (1), str. 4363.
23 R. Harre, in L. Van Langenhove, (1991), Varities of Positioning. Journal for the Theory of Social Behaviour, 21, str. 393407. 24 L. Van Langenhove, in R. Harre, (1993), Positioning and Autobiography: Telling your Life. V: N. Coupland in J. Nussbaum (Ed.), Discourse and Life-span Development, Reidel, Dordrecht. 25 22
dru`beno konstruktivisti~nega pristopa k TO, ki obravnava omenjene probleme.
Pristop pozicionisti~ne teorije (positioning theory) k TO Dru`beno konstruktivisti~ni pristop k tehnolo{ki dinamiki trdi, da je tehnologija dru`beno konstruiran proces. Rada bi poudarila, da je poleg tehnologije tudi tehnolo{ko ocenjevanje dru`beno konstruiran pojav. ê se strinjamo, da je potrebno razumeti mnogodelno dru`beno realnost, v kateri se tehnologija pojavlja, da bi razumeli njen razvoj, potem si lahko TO zamislimo kot specifi~no dru`beno dejanje, kjer so dejavniki aktivno vklju~eni v dru`beno konstruiranje tehnologije. Najina trditev je, da moramo TO razumeti kot specifi~no obliko dru`bene konstrukcije tehnologije. êprav lahko re~emo, da so vse tehnologije dru`beno konstruirane, pa niso vse TO. Posebnost TO dru`bene konstrukcije tehnologije bi lahko bila, da se v proces vklju~eni dejavniki zavedajo pogledov dru`benih konstruktivistov na njihova dejanja. Pristop dru`benih konstruktivistov k tehnolo{kemu ocenjevanju se za~ne s trditvijo, da je TO specifi~na vrsta diskurza med ljudmi, v katerem je dru`beno konstruirana tehnologija in njene ocene. Dru`beno konstruktivisti~na analiza TO vklju~uje vsaj naslednje: (i) identifikacijo oseb, vklju~enih v diskurz TO, in (ii) analizo diskurza TO. Dru`beni konstruktivizem se ukvarja predvsem s tem, kako akterji producirajo diskurze, in z vplivom diskurzov na akterje. V naslednjih razdelkih bova predstavila in uporabila temeljna na~ela pozicionisti~ne teorije kot poskus razvoja takega dru`beno konstruktivisti~nega pristopa k TO. Najprej bodo na kratko prezentirani temeljni elementi pozicionisti~ne teorije, njim pa bo sledila raziskava konceptov scenarijev TO in pozicij TO.
L.Van Langenhove, in R. Harre, (1993), Positioning in Scientific Discourse. V: R. Harre (Ed), Reason and Rethoric, The Edwin Mellen Press, Lewiston.
26 Koncepta pozicije in pozicioniranja izhajata iz podro~ja marketinga, kjer se pozicija nana{a na komunikacijske strategije, ki dovoljujejo umestiti dolo~en proizvod med njegove konkurente. Uporaba pojma je blizu militantnemu pojmu pozicije: pozicijo se vedno zavzame nasproti poziciji sovra`nika.
Pozicionisti~na teorija Pozicionisti~na teorija22, 23, 24, 25 predstavlja koncepta pozicije in pozicioniranja kot metafori zato, da dojamemo, da so osebe znotraj konverzacij locirane kot observativno in subjektivno koherentni udeleènci skupno produciranih scenarijev26. Razprava je tekla o tem, da dru`bene sile dejanj govora, pozicij in scenarijev v konverzacijah oblikujejo medsebojno dolo~ujo~e triade. Privzetje pozicije vklju~uje uporabo retori~nih sredstev, ki nas same in druge govorce predstavijo v razli~nih vrstah odnosov. Ti vklju~ujejo refleksijo mo~i, odnose sposobnosti (vednost/ignoranca), odnose moralnih pozicij (zaupanja vreden/
D R U @ B A
182
R I Z I ^ N A
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zaupajo~) in tako dalje. Vsaka pozicija obstaja samo kot recipro~nost druge pozicije. Koncept je bistveno konverzacijski. V diskurzivnih procesih se dogajata dve bistveni stvari: (i) ljudje pozicionirajo sami sebe in (i) druge ter (ii) predstavljajo verzije materialnega in dru`benega sveta s pomo~jo retori~nih re-opisov. Zadnje se pogosto doseè z diskurzivno produkcijo zgodb o materialnih in dru`benih dogodkih v skladu z dolo~enimi lokalno sprejemljivimi pripovedovalnimi konvencijami. Koncepte pozicioniranja in retori~ne rekonstrukcije lahko uporabimo tudi za razumevanje kreacije razli~nih dru`benih svetov in jazov, ki jih naseljujejo. Pozicionisti~no teorijo tako lahko uporabimo v {tevilnih institucionaliziranih diskurzivnih procesih, kot so pravo, znanost, politika, umetnostna kritika in tako dalje. V vsakem primeru lahko prakse takega institucionaliziranega polja razumemo v terminih pozicionirajo~ih dejanj udeleèncev in tega, kako tipi~ne diskurzivne prakse dolo~enega polja proizvajajo specifi~ne re-opise dolo~enih aspektov sveta in jih tako osnujejo. Hitro lahko opazimo, da se ilokucionarna mo~ in pozicija medsebojno dolo~ata. Konverzacije imajo scenarije in z njimi bodo povezane pozicije, ki jih ljudje v pogovoru zavzemajo. Nekdo se lahko obna{a kot u~itelj tako, da njen/njegov glas privzame poznano formo: scenarij in{trukcij, dogajanj v razredu. Vìvljanje v govor in v dejanja osebe s pedago{kimi scenariji vklju~uje privzemanje takih in druga~nih pozicij; isto~asno postanejo besede in dejanja relativno dolo~ena kot dru`bena dejanja in{trukcij, popravljanja, graje, nagrajevanja in drugega.
Scenariji TO V na{i dru`bi se pojavljajo {tevilne razprave o tehnologiji. Kadar koli je razvita nova tehnologija ali pa je è obstoje~a na novo implementirana, se pojavijo specifi~ni scenariji o tej tehnologiji. Scenarije moramo razumeti kot konverzacije med akterji, ki so vpleteni v dolo~en tehnolo{ki razvoj ali implementarni proces. Dejanje konverzacije mora biti {iroko definirano. Pisani scenariji v pismih in formularjih (raziskovalni predlogi, pisana komunikacija, osnutki ~lankov...) morajo biti prav tako obravnavani kot konverzacije. Naslednja izmenjava naj sluì kot primer, kako se lahko razpravlja o tehnolo{kih razvojih: A: Razvoj tega senzorja je znanstveno izredno pomemben in je lahko koristen za industrijske aplikacije. B: Da, strinjam se. Da bi upravni odbor prepri~ali, naj vlaga ve~ v na{o raziskavo, potrebujemo podatke, ki bi podprli na{o stvar. Zato moramo nujno izvesti tr`no raziskavo.
183
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Drugi primer konverzacije o tehnologiji je lahko naslednji: X: Ta genetsko modificirana rastlina tobaka je kon~no imuna na ve~ino bolezni, ki jih lahko najdemo na tem podro~ju. Bojim pa se, da bi javni odpor do tega lahko prina{al probleme. Zato menim, da potrebujemo {e ve~ raziskav o tveganjih v primeru izpustitve modificiranih rastlin v naravno okolje. Y: @al mi je, vendar ta mo`nost ni obstajala na za~etku projekta. Kupec ~aka na rezultate, z javnim nezaupanjem pa bomo opravili kasneje. Dva kratka primera kaèta, da se v preprostih konverzacijah o tehnolo{kih razvojih dogaja veliko ve~ kot zgolj govorjenje. Te konverzacije prikaèjo, da vsak tehnolo{ki problem obdaja kompleksna mreà diskurzov z razli~nimi scenariji. Zna~ilnost takih scenarijev je, da vodijo k dolo~enemu razpletu (prina{anju odlo~itev). Tehnologije so v teh scenarijih vedno ocenjevane. Ocenjevanja so mnogostranska: razli~ni ljudje bodo ocenjevali dano tehnologijo ob razli~nih prilo`nostih in ob razli~nem ~asu. Vsa ta ocenjevanja pa lahko razumemo samo, ~e so ume{~ena v svoj kontekst scenarijev in razpletov. ê potrdimo, da sta vsak tehnolo{ki razvoj ali implementacija vedno postavljena v scenarije med ljudmi ter med institucijami in ljudmi, lahko ocenjujemo dve stvari. Tehnologije se skozi konverzacije o tehnologijah dru`beno konstruirajo. Po drugi strani pa se znotraj scenarijev neizbe`no postavljajo vpra{anja o tehnologijah. Tehnologije so kot take vedno ocenjevane, ostane nam le vpra{anje, kdaj, od koga in kot del kak{nih vrst scenarijev. ê pogledamo podrobnosti poteka vpra{anj, lahko re~emo, da obstajata dve {iroki kategoriji: (1) regresijska vpra{anja in (2) progresijska vpra{anja. Temeljni obliki regresijskih vpra{anj sta vpra{anji zakaj in kako. Zakaj se je stroj pokvaril? In kako je do nesre~e pri{lo?. Temeljni obliki progresijskih vpra{anj pa sta kaj se bo zgodilo? in kak{ne bodo posledice stvari, ki se bo zgodila?. Potek vpra{anj o tehnologijah ne vklju~uje le vpra{anj, temve~ ponuja tudi odgovore. Odgovore na regresijska vpra{anja lahko imenujemo poro~ila ali opravi~ila. Odgovori na progresijska vpra{anja pa so vidiki. Tehnolo{ko ocenjevanje vedno vklju~uje potek vpra{anj in odgovorov, ki poraja govorna dejanja poro~ila ali vidika o tehnologiji. Tovrstna govorna dejanja imajo lahko dolo~eno mo~. Ko evalvator R&D predloga re~e ne, ima to govorno dejanje mo~, da ustavi dolo~eno linijo fundiranja tehnolo{kega razvoja. Govorna dejanja imajo tudi druge mo~i, kot je dolo~itev nadaljevanja scenarijev, katerih del so, in vpliv na ljudi, ki so vanje vklju~eni. Razumevanje TO v terminih scenarijev prina{a ve~ reda v nejasne razprave, ki so bile omenjene v prvem delu. Razpravam o potrebnosti ali nepotrebnosti TO lahko preprosto odgovorimo z
184
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
izjavo, da je postavljeno napa~no vpra{anje. Scenariji TO se vedno pojavijo, ~e jih tako imenujemo ali ne. Bolj relevantna vpra{anja so vpra{anja, kako, kdaj in zakaj se pojavljajo scenariji TO. K temu se bomo vrnili kasneje. Hkrati lahko potrdimo, da isto~asno obstajajo razli~ni scenariji za vsako dano tehnologijo. Obstoj posameznega scenarija ni moèn. Tehnolo{kih ocenjevanj je toliko kot teko~ih diskurzov. To nakazuje, da bi med razli~nimi tipi tehnologij lahko obstajale razlike glede na njihovo ocenjevanje. Nekatere tehnologije so subjekt velikega {tevila scenarijev v dru`bi, druge pa le redko dobijo prostor v dru`benih diskurzih. Sprejetost nove tehnologije naj se ne bi ena~ila z majhnim {tevilom teko~ih scenarijev. Za~etek in konec dolo~enega scenarija TO je te`ko natan~no dolo~iti. Posledica tega je, da te`ko govorimo o TO kot o ne~em, kar je treba storiti in ~igar u~inkov po dovr{itvi ni ve~. Akter lahko v najbolj{em primeru za~ne nov scenarij in ga uradno imenuje TO. Pomembno je poudariti, da tovrstno uradno TO nikoli ni prvo. Vedno obstajajo drugi scenariji TO, preden se pojavi uradni. Pred-uradne scenarije TO bi lahko poimenovali prvovrstne TO (ocenjevanja v teko~ih razpravah, ki niso ozna~ena s TO). Prvovrstni scenariji so bili v pozitivisti~nih konceptih zanemarjeni. Z dru`beno konstruktivisti~ne perspektive pa morajo biti prvovrstni scenariji TO pridruèni uradnim scenarijem TO, ki jih potem lahko imenujemo drugovrstni scenariji TO: specifi~ni scenariji delno o drugih preteklih in teko~ih scenarijih. Kadar koli tovarna prevzema novo tehnologijo v produkcijskem procesu, bo nova tehnologija ocenjevana na delovni ravni na upravni ravni ... Vse to so prvovrstni scenariji, ki so lahko in naj bi bili pridruèni kateremu koli uradnemu TO. Tako imenovano uradno TO morda najbolje lahko obravnavamo tudi kot poskus zbliànja razli~nih teko~ih diskurzov. Celo uradni scenarij TO je lahko vklju~en v druge vi{je vrste scenarijev. Scenarij tehnolo{kega ocenjevanja je lahko tudi sam ocenjen. Pomembna razlika v vseh scenarijih je stopnja, do katere imajo nekatera govorna dejanja dolo~ene mo~i zunaj scenarijev.
Pozicije TO Do zdaj smo se osredoto~ali na scenarije TO kot posebno vrsto diskurza, v katerem so tehnologije dru`beno kreirane. Tovrstne scenarije TO izvajajo akterji, ki so vklju~eni v razvijanje ali implementacijo tehnologij. Vsi tak{ni akterji so na dolo~enih pozicijah in so tudi sami pozicionirani od drugih akterjev. Mo`ne pozicije, ki zadevajo tehnologije, reflektirajo dvojni odnos med ljudmi in tehnologijami: osebe so tisti, ki stavijo in lahko z implementacijo tehnologij pridobijo ali izgubijo, ter imajo {irok
185
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

27 E. Guba, in Y. Lincoln, (1989), Forth Generation Evaluation, Sage Publishers, London. 28 Evalvacija je praksa, ki izhaja iz izobraèvanja. Dandanes je veliko ~love{kih dejanj evalvirano na znanstven na~in: posel, terapije, raziskovalni programi... V evalvacijskih {tudijah se bijejo enake paradigmatske bitke kot drugod v dru`benih znanostih. Od leta 1980 naprej pridobivajo podro~je kvalitativne oblike evalvacije. Najbolj obdelano obliko kvalitativne evalvacije sta razvila Guba in Lincoln. Skovala sta izraz evalvacija ~etrte generacije za evalvacijsko prakso, ki jo je inspiriral dru`beni konstruktivizem.
prostor za prina{anje odlo~itev o tehnologijah. Guba in Lincoln27 sta glede na evalvacije28 identificirala tri {iroke razrede tistih, ki stavijo. Na podlagi njunih dognanj lahko govorimo o naslednjih skupinah le-teh, ki so vklju~ene v razvoj in uporabo novih tehnologij: Zastopniki: osebe, vklju~ene v produkcijo, razvoj in implementacijo tehnologij; to so vklju~eni (a) znanstveniki in inènirji ter (b) tisti, ki sprejemajo odlo~itve. Uporabniki: osebe, ki jim implementirana ali razvita tehnologija prina{a dobi~ek. Med mo`nimi uporabniki so: (a) neposredni uporabniki; (b) posredni uporabniki osebe, katerih odnos z neposrednimi uporabniki je posredovan, olaj{an, stopnjevan ali pa je nanj druga~e pozitivno vplivano; in (c) osebe, ki pridobijo z dejstvom, da je tehnologija producirana. @rtve: osebe, na katere tehnologija negativno vpliva: (a) skupine, ki so sistemati~no izklju~ene od uporabe tehnologij; (b) skupine, ki trpijo zaradi negativnih stranskih u~inkov, in (c) osebe, ki imajo prilo`nostne stro{ke zaradi opu{~enih prilo`nosti. Navedeni seznam tistih, ki stavijo, ni obseèn in ni tipologija, kar pomeni, da lahko vsaka oseba isto~asno uspe{no igra razli~ne vloge pri stavljenju. Poleg tega so lahko tisti, ki stavijo, pogosto identificirani tudi kot skupine. Vsaka taka skupina ima lastne trditve, skrbi in probleme v zvezi s tehnologijami. Trditev je vsaka tehnologiji naklonjena izjava. Skrb je vsaka izjava, predstavljena od tistih, ki stavijo, ki tehnologiji ni naklonjena, problem pa katero koli stali{~e, s katerim se razumne osebe lahko ne strinjajo. Igra med razli~nimi osebami, ki stavijo, poraja zgoraj omenjene scenarije TO, vendar to {e ne pomeni nujno, da se vsak od njih pozicionira ali je pozicioniran za tehnolo{kega ocenjevalca. Izjava, da nekdo izvaja tehnolo{ko ocenjevanje ali da je le-to nujno, pomeni, da se namerno pozicioniramo na dolo~en na~in. To pozicijo lahko imenujemo zagovarjano pozicioniranje TO, ki glede na pozicionisti~no teorijo nujno vklju~uje pozicioniranje drugih, ki stavijo. Z zagovarjanjem TO so nekateri, ki stavijo, pozicionirani tako, da morajo ocenjevanje dovoliti ali izvesti. Preprosto dejstvo, da se v zagovarjani poziciji TO zatrjuje nujnost TO, odpira ne-TO pozicijo, ki lahko hitro dobi negativno konotacijo. Za~ete in ustvarjene pozicije skupaj omogo~ajo dolo~ene scenarije in dolo~ena dejanja.
K {tudiju diskurza TO in pozicij TO V prej{njih razdelkih smo zagovarjali mnenje, da lahko TO obravnavamo kot konfrontacijo razli~nih konstrukcij tehnologije z razli~nimi skupinami tistih, ki stavijo. Dejstvo, da imajo te razli~ne skupine razli~ne koncepte TO, ne pomeni, da ima vsaka skupina
186
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
vedno samo en koncept. Nasprotno, koncepti TO nastajajo v diskurzih (znotraj skupine in z zunanjim svetom) in so zato delno dolo~eni z na~inom konverzacij, v katere je vklju~ena skupina tistih, ki stavijo. Druga~e povedano, so koncepti TO kreirani in rekreirani v diskurzih. Uporaba pozicionisti~ne teorije nam omogo~a koristen pogled na ta proces v kak{ni analiti~ni podrobnosti. ê TO obravnavamo kot nekaj, kar zbliùje razli~ne konstrukcije zaradi stopnjevanja pogajalskega procesa, mora biti jasno, da ne more obstajati ena sama resnica TO o tehnologiji. Vsaka skupina tistih, ki stavijo, ima svoj lastni diskurz TO. Sistemati~no TO se razlikuje od teh diskurzov TO v tem, da (a) posku{a slediti rigorozni metodi, (b) posku{a zdruìti razli~ne diskurze TO in (c) posku{a biti kriti~na do lastnega diskurza TO. Tovrsten dru`beno konstruktivisti~ni pristop k TO ne nagla{uje neposrednega ocenjevanja posledic ali prihodnosti tehnologij, temve~ poudarja konceptualizacijo posledic ter razpravljanje o posledicah med posamezniki. Vloga tehnolo{kega ocenjevalca v takem pristopu je vloga organizatorja in olaj{evalca, ki prina{a (znanstvene) informacije in omogo~a konfrontacije. Pomembno je poudariti, da tehnolo{ki ocenjevalec ne stoji nad ali pod tistimi, ki stavijo, temve~ stavi v resnici on sam! Tehnolo{ko ocenjevanje se mora {e naprej razvijati kot orodje za upravljanje tehnolo{kih razvojev. Da bi to dosegli, je potrebno spodbuditi razvoj instrumentalnih in metodolo{kih aspektov TO, poleg tega pa bi tudi TO samo moralo postati tema ocenjevanja. Na{e prepri~anje je, da so empiri~ni {tudiji TO kot prakse in diskurza ter teoreti~no osnovanje TO v diskurzivni analizi (pozicionisti~ni teoriji) nujno potrebni koraki v vsakem poskusu okrepitve u~inkovitosti in uspe{nosti TO.
Robert Berloznik je {tudiral politi~ne vede na Vrije Universiteit v Bruslju (VUB). Na Flamskem in{titutu za tehnolo{ke raziskave je koordinator tehnolo{kega ocenjevanja (VITO, Mol Belgija).
R I Z I ^ N A
D R U @ B A
187
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~
Predstavitev gibanja Pugwash
Smo v najbolj nevarnem obdobju odkar se je za~ela jedrska doba, obstaja namre~ resna nevarnost, da izgubimo slu`be. (Pugwash Newsletter, julij/oktober 1995) Razumevanje tehnologije se je, kolikor je bila tehnologija sploh predmet socialnega in politi~nega premi{ljanja, v glavnem skr~ilo na idejo, da je tehnolo{ki razvoj poleg drugih zelo pomemben za ekonomski razvoj in sploh za blaginjo celotne dru`be. Tehnologija in njene razli~ne manifestacije so postale v razpravah o politiki in dru`bi resen predmet premi{ljanja {ele v {estdesetih letih. Dru`boslovci, politiki, birokrati, poslovneì, radikalne {tudentske skupine, pa tudi nekateri naravoslovni znanstveniki in inènirji so se ~ez ~as poenotili v tem, da je tisto, kar imenujemo tehnologija, v jedru pogojev, ki omogo~ajo obstoj na{ega zahodnega sveta. Konsenz o tem, kaj je prava {irina problema, ali druga~e re~eno, strinjanje s tistim, kar mora inteligenca vklju~iti v polje premi{ljanja o dru`bi, je odprl nova obzorja, ki so odsevala tudi v odkrivanju novih razse`nosti samorazumevanja zahodne dru`be kot celote.
Premik v razmi{ljanju o tehnologiji in tehniki je imel za razli~ne socialne skupine razli~en pomen. Tako se je znanstvenikom in tehnikom novo spoznanje kazalo v formi moralne dileme, ki presega njihovo neposredno delo. Po drugi svetovni vojni so postali ob~utljivi za dejstvo, da ima lahko znanstvena tehnologija neposredne posledice za ves svet. Nevtralnost tako njihovega poklica kot njihovih spoznanj in rezultatov je postala dvomljiva. Zato so se za~eli intenzivno ukvarjati s politi~nim in moralnim kontekstom, v katerega je vpeta njihova znanstvena dejavnost. Tradicionalno ravnanje znanstvenikov, ki se je kazalo tudi v indiferentnem ob~utku za socialne in politi~ne vplive njihovega raziskovanja, se je spremenilo. K temu je najve~ prispeval nara{~ajo~ ob~utek moralne odgovornosti, ki je terjal od njih, da pomagajo pri omejevanju, in ~e je le mogo~e, pri ukinjanju dejanskih in potencialnih {kodljivih u~inkov znanstvene in tehni~ne eksplozije, ki postaja za{~itni znak na{ega ~asa. Vedno ve~ znanstvenikov se je zavedalo, da so soodgovorni za uporabo znanja, ki ga je treba izkori{~ati v konstruktivne namene, ki so onstran individualnih, skupinskih in nacionalnih interesov, in da se uporabljajo dose`ki znanosti in tehnologije v korist blaginje vsega ~love{tva in ne v njegovo {kodo.
P U G W A S H
191
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ Gibanje Pugwash je zaradi tega najbolj ~ista odslikava tistega, kar se je po drugi svetovni vojni spremenilo v razmerju med znanstveniki in dru`bo. jedrskega arzenala, za ukrepe, ki bi ovirali proliferacijo jedrskega oro`ja na preostale dràve, z obravnavanjem mo`nosti re{evanja kriznih àri{~
Leta 1995 so podelili Nobelovo nagrado za mir Pugwash Conferences on Science and World Affairs in Josephu Rotblatu, protijedrskemu aktivistu, ki je pomagal pri ustanavljanju organizacije in ji sedaj predseduje Pugwasheve konference zdruùjejo znanstvenike, u~enjake in javne osebnosti z Vzhoda in Zahoda, da razpravljajo o jedrskih vpra{anjih in vpra{anjih varnosti sre~anja koreninijo v letu 1955 napisanem protivojnem manifestu. Manifest je napisal britanski filozof Bertrand Russell med drugimi ga je podpisal tudi Albert Einstein na vrhuncu trenj med Vzhodom in Zahodom. Znanstveniki sveta so se s tem hoteli zoperstaviti pogubnemu oro`ju za mnoì~no uni~evanje dve leti kasneje je bilo prvo sre~anje znanstvenikov v Pugwashu, Nova [kotska, okoli 70 milj od glavega mesta province Halifax, v poletni hi{i kanadskega industrijalca Cyrus-a Eaton-a; na sre~anju je bilo 22 znanstvenikov iz 10 dràv Eaton, ki je uspel z ban~ni{tvom in èlezarsko industrijo, je bil rojen v Pugwashu njegova poletna hi{a je bila va{ka zna~ilnost {kotski vpliv je tu tako mo~an, da so mnogi cestni znaki napisani v gal{~ini in angle{~ini ime vasi izhaja iz Indijanske Micmac besede Pagwechk, kar pomeni plitva voda ali plitvina Pugwash konference so {e vedno v razli~nih krajih sveta in nekatere so {e tudi v Pugwashu. od leta 1957 je bilo ve~ kot 500 konferenc, ki se jih je udeleìlo preko 10.000 znanstvenikov, akademikov, politikov in voja{kih osebnosti udeleènci so povabljeni na osnovi osebnih kvalitet in niso predstavniki vlad ali institucij sre~anja so zaprta za tisk, da spodbujajo odprto razpravo, zaklju~no poro~ilo pa se sprejme na koncu konference Pugwash konference so bile temelj za Partial Test Ban Treaty of 1963, the Non-Proliferation Treaty of 1968, and the Antiballistic Missile Treaty of 1972. Gibanje je dobilo ime po vasici Nova [kotska v Kanadi, kjer so se leta 1957 prvi~ sre~ali znanstveniki z Vzhoda in Zahoda, da bi razpravljali o izzivih, ki jih je Russell-Einsteinov Manifest iz leta 1955 naslovil na vso svetovno znanstveno skupnost: porast nevarnosti, ki ji pomeni razvoj oroìj za mnoì~no uni~evanje, in pomo~ pri prepre~itvi termonuklearne vojne, ki bi uni~ila ~love{tvo in civilizacijo. Gro`nja jedrske vojne in tveganja, ki nastajajo zaradi testiranja jedrskega oro`ja, {e posebno pa izpostavljena vloga, ki jo lahko igrajo znanstveniki pri re{evanju teh problemov, so bile zato osrednje teme prvih sre~anj. Od tod izhaja tudi poimenovanje letnih sre~anj Pugwash Conferences on Science and World Affairs. Z vsestransko jedrsko razoroìtvijo kot prioritetno tematiko sre~anj je Pugwash nenehno kazal na navarnosti jedrske oboroèvalne tekme, zavzemajo~ se za popolno in delno prepoved testiranja z jedrskim oro`jem, za zmanj{evanje pa je prispeval k prepre~evanju mo`ne raz{iritve konflikta v jedrski spopad. S~asoma je postalo o~itno, da se bodo morale razprave v Pugwashu lotiti tudi dodatnih sorodnih tem, ki so pomembne za ohranitev miru. Agenda se je za~ela postopoma {iriti, vseskozi pa se je ohranjala osnovna poanta, kako se izogniti jedrski vojni. Gibanje Pugwash od samega za~etka deluje v duhu opozarjanja znanstvenikov predvsem na njihovo dru`beno odgovornost. Znanstveniki si preprosto ne morejo dovoliti, da ne bi imeli vpliva tudi na uporabo svojih rezultatov. Kljub temu pa ne smemo pozabiti na mnoìco tistih znanstvenikov, tudi vrhunskih, ki sodelujejo pri izdelavi uni~evalskih oroìj, ker jih ène izziv novih znanj in mo`nost svoje tehni~ne koncepte videti v praksi, v dejanskem oro`ju. Tako je npr. v projektu Manhattan ostalo mnogo znanstvenikov, pa tudi ameri{ko reaganovsko Strate{ko obrambno pobudo (Strategic Defence Initiative)
192
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Predstavitev gibanja Pugwash so najbolj pozdravljali znanstveniki, ki so v njej videli neomejene mo`nosti raziskovanja in eksperimentiranja, torej tisto, kar jim je bilo zaradi vse manj{ih javnih sredstev, namenjenih raziskovanju, drugod è onemogo~eno. Znanost ni nevtralna, tudi najbolj tehni~na znanost ne more biti nevtralna. To dejstvo je dokon~no potrdila atomska bomba nad Hiro{imo. Etika zavezanosti razvoju ~love~anstva bi morala znanstvenikom prepovedovati sodelovanje pri izdelavi oroìj za mnoì~no uni~evanje. ê bi vsi znanstveniki to sprejeli, bi ne bilo nobene nove jedrske bojne glave, ne novih kemi~nih ali biolo{kih oroìj. Tudi na drugih podro~jih znanstvenega raziskovanja se lahko odkritja uporabijo v {kodo ~love{tvu, zato bi znanstveniki morali kot del svojega eti~nega kodeksa sprejeti nalogo javnega razkrinkavanja zlorabe znanosti. Joseph Rotblat je v svojem predavanju ob sprejemu Nobelove nagrade za mir dejal, da je pri{el ~as za oblikovanje smernic eti~nega kodeksa za znanstvenike, za nekak{no prostovoljno Hipokratovo zavezo (Rotblat, 1995b: 9). Ta eti~na drà je tako Rotblata kot tudi Theodorja Taylorja, glavnega oblikovalca atomske bombe iz Los Alamosa, in mnoge druge zdruìla v gibanje Pugwash. Ob tem pa si lahko postavimo vpra{anje, ali niso morda za boj proti uni~evalnim izumom v ~love{ki zgodovini najbolj poklicani tisti, ki so pri njih sodelovali. Zdi se nam povsem razumljivo, da je na ~elu gibanja proti atomski bombi Joseph Rotblat, o njeni uni~evalni mo~i in zna~ilnosti ve ogromno, navsezadnje je sodeloval pri odkritju prve atomske bombe, kasneje pa vodil kampanjo proti vodikovi bombi, ki je nastajala v skupnih laboratorijih manhattanskega projekta, in bila je veliko bolj uni~evalna kot atomska. Na ~elu gibanja Pugwash najdemo veliko vplivnih osebnosti tudi iz voja{kega sveta. In spet se nam zazdi samo po sebi umevno, da se v boju proti vojni izpostavljajo tisti, ki so za njeno vodenje najbolj usposobljeni, to je visoki voja{ki poveljniki. Mnogi med njimi so jih dejansko vodili, ~eprav tudi proti svoji volji, nekateri so poveljevali mirovnim operacijam, nekateri so bili v vrhu strate{kih in planskih obrambnih struktur svojih dràv. Za bolj{i in varnej{i svet se moramo boriti vsi, politiki, javne osebnosti, znanstveniki, posamezniki vseh veroizpovedi in ras, obeh spolov. Mir je blagor ~love{tva, ne domislica najbolj pou~enih. Leonard V. Johnson, upokojeni generalmajor kanadske vojske, tudi eden vplivnej{ih kanadskih pugwashevcev, je dejal, da so mirovni aktivisti ljudje vseh oblik in velikosti, vseh starosti in obeh spolov. Nekateri imajo za seboj profesionalno kariero, ki jim pomaga pri mirovni{kem delovanju, nekateri so pri{li do aktivizma s pomo~jo raziskovanja ali zavesti o dru`beni odgovornosti (Johnson, 27. 11. 1996).1 Ti ljudje so v zadnjih {tiridesetih letih pomembno sooblikovali poglede na jedrsko tehnologijo in na odnos do jedrskih vpra{anj. Na prvem sre~anju je {lo za boj proti gro`nji z jedrsko vojno, na naslednjih Pugwashevih sre~anjih so se bolj osredoto~ili na zmanj{evanje nevarnosti jedrske oboroèvalne tekme, potem so se zavzeli za popolno prepoved poskusov z jedrskim oro`jem, pa iskali pravila za omejevanje razra{~anja jedrskega oro`ja v nove dràve, prou~evali sredstva za umirjanje kriz, da ne bi pri{lo do njihove zaostritve v jedrsko vojno, danes je aktualen boj za oblikovanje sveta brez jedrskega oro`ja (nuclear-weapon-free world). S ~asom se je pokazalo, da so z mirom in stabilnostjo povezana tudi druga vpra{anja, ki so ravno tako pomembna za razpravo v gibanju Pugwash (Pugwash, 1990: 3-4). Dnevni red se je {iril na boj proti drugim vrstam oro`ja, proti kemi~nemu in biolo{kemu oro`ju, proti konvencionalnim silam, proti trgovini z oro`jem, danes je v ospredju tema o prepovedi razra{~anja majhnega oro`ja, posebej zaustavitev proizvodnje protipehotnih min, ki iz voja{kega oro`ja prera{~ajo v oro`je proti civilnemu prebivalstvu po kon~anih vojnah. Danes je cilj Pugwasha odprava vojne nasploh, odprava vseh vrst vojne iz ~love{ke skupnosti. Pugwash je kombinacija idealizma in dejanskosti. Ne spu{~a se v populisti~ne javne izjave, v katerih ni upanja za udejanjenje. Kratek pogled na zgodovino procesa razoroèvanja in nadzora nad oboroèvanjem pokaè, da namere gibanja Pugwash niso bile
1
V programu predmeta Mirovne {tudije na Katedri za obramboslovje Fakultete za dru`bene vede je leta 1996 preko elektronskih povezav neposredno sodeloval Leonard Johnson, tako, da je odgovarjal na komentarje in vpra{anja {tudentov, ki so se jim zastavila ob branju njegove knjige A General for Peace (James Lorimer, Toronto 1987). Zgornja navedba je iz enega njegovih pisem {tudentom, poslanega iz Kanade 27. novembra 1996.
P U G W A S H
193
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ utopi~ne. Ker je proces razoroèvanja in nadzora nad oboroèvanjem podrobno obdelan drugje, bomo na tem mestu opozorili samo na tiste primere, kjer je imelo gibanje Pugwash neposreden vpliv na proces odlo~anja, pa najsi bo z zaklju~ki, oblikovanimi na sre~anjih, ali pa z vplivom na javne osebnosti, ki so sodelovale na sre~anjih in kasneje soodlo~ale o razoroìtvenih pobudah. Gibanje Pugwash je tako vplivalo na Sporazum o prepovedi jedrskih poskusov (in sicer na delni sporazum iz leta 1963), na Sporazum o nerazra{~anju jedrskega oro`ja iz leta 1968, oblikovalo je ideje o brezjedrskih conah (Sporazum za Latinsko Ameriko in Ju`ni Pacifik, nordijske deèle, Balkan, danes Srednja Evropa in Bli`nji vzhod), vplivalo na bilateralne pogovore ZDA in Sovjetske zveze o omejevanju strate{kega oro`ja (SALT), o omejevanju razvoja protibalisti~nih izstrelkov (ABMT, 1972), sodelovalo pri nastajanju Konvencije o biolo{kem vojskovanju in Sporazuma o kemi~nem vojskovanju, sooblikovalo obrise evropske varnosti in sodelovanja skozi Helsin{ko listino, posebej intenzivno pa sodelovalo pri Sporazumu o jedrskih silah srednjega dosega v Evropi (1987). Spisek tem, ki se jim Pugwash posve~a, postaja vse {ir{i. Ne gre ve~ samo za zoperstavljanje atomski vojni, jedrski oboroèvalni tekmi ali vojni kot taki. Na vrsti so svetovni problemi, v katerih je uporabljeno ~love{ko nasilje in zaradi katerih umira ~love{tvo, ali pa si zapravlja mo`nosti prihodnjega bivanja na zemlji: okoljevarstvene gro`nje, transfer tehnologije v nerazvite dràve, lakota, svetovne migracije. Omenjene tematike so ~lani gibanja Pugwash obravnavali na rednih letnih konferencah, bolj pogosteje pa se dobivajo tudi v manj{ih skupinah (od dvajset do petdeset udeleèncev), na simpozijih in delovnih skupinah, ki obravnavajo bolj specializirane probleme. Na za~etku so se, kot smo è omenili, v gibanje Pugwash vklju~evali le znanstveniki s podro~ja naravoslovja, dejansko le fiziki, danes pa je okoli tretjina udeleèncev è iz vrst drugih znanstvenih disciplin: ekonomije, prava, zgodovine, sociologije, politike. [iritev interesnih podro~ij je povzro~ilo tudi viden porast {tevila udeleèncev na konferencah. V letu 1957 je bilo v Pugwashu v Novi [kotski prisotnih 22, sedaj pa rednim letnim konferencam prisostvuje 150 do 250 udeleèncev. Udeleènci so na prvo sre~anje pri{li iz desetih dràv, danes pa prihajajo iz ve~ kot 75 dràv iz vsega sveta. Konference, simpoziji, delovne skupine so forum za debate o zelo kontroverznih zadevah. Da bi zagotovili svobodno in iskreno izmenjavo pogledov med znanstveniki, da bi pospe{ili pojavljanja izvirnih idej, se morajo debate odvijati v pogojih zasebnosti. To je osnovni modus operandi gibanja Pugwash. Zaradi privatnosti, neoficialnosti in neformalnosti nastajanja dokumentov je te`ko predvideti, kaj bo pugva{ka konferenca, simpozij ali delovna skupina predlagala kot solucijo ogromnih in kompleksnih problemov, ki so se zna{li v njihovi agendi. Jasno pa je, da Pugwash ponuja izjemno mo`nost za komunikacijo med znanstveniki z zelo razli~nimi socialnimi in politi~nimi pogledi, da se predebatirajo mo~no kontroverzne zadeve, ki so pogosto voja{ke ali politi~ne narave, in da se i{~ejo skupni pristopi, osnovani na znanstveni objektivnosti in spo{tovanju. Pugwash je do sedaj identificiral velike probleme, ki so se pojavljali kot nasledki znanstvenih in tehni~nih inovacij, in nanje opozarjal è v njihovi za~etni fazi. Osnovne zna~ilnosti gibanja pri vodenju in izvajanju aktivnosti: udeleènci so vabljeni zaradi svojih osebnih kapacitet in na sre~anjih ne predstavljajo nikogar drugega kot le sebe udeleènci so znanstveniki in u~enjaki udeleènci pokrivajo {irok (ideolo{ki in geografski) spekter znanstvene skupnosti ni formalnega ~lanstva, formalizirana struktura je zvedena na minimum razprave na sre~anjih se vodijo v znanstvenem duhu kot privatna in neodvisna organizacija Pugwash obi~ajno ne izvaja skupnih akcij z drugimi organizacijami, razen z OZN in njenimi specializiranimi agencijami. Gibanje Pugwash si poleg tega, da vpliva na vlade s sklepi, do katerih so pri{li udeleènci na osnovi argumentiranih razprav in debat, zastavlja za cilj tudi izobraèvati znanstveno skupnost in sooblikovati splo{no javno mnenje s stali{~i Sveta gre za poseben tip sre~evanj in z javnimi publikacijami, ki jih gibanje izdaja. V nekaterih
194
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Predstavitev gibanja Pugwash primerih pa velja prepri~anje, da morajo zaklju~ki sre~anj neposredno vplivati na odlo~itve nacionalnih vlad, ki so vpletene v konflikte, posebno ko gre za vpra{anja nadzora voja{ke mo~i in razoroìtve. Mednarodno dejavnost Pugwasha organizira Svet Pugwasha in njegov izvr{ni komite. Za nacionalne dejavnosti Pugwasha so odgovorne nacionalne skupine, ki so povezane s Svetom. Te skupine organizirajo in financirajo konference, simpozije in delovne skupine, ~e se odvijajo v njihovih deèlah, in pomagajo pokriti tudi potne stro{ke znanstvenikom, ki prihajajo iz drugih deèl in se èlijo udeleìti pugwa{kih sre~anj. Nacionalne skupine pokrivajo tudi stro{ke Centralne pisarne.
LITERATURA: JOSEPH ROTBLAT (1995a). Reminiscences on the 40th Anniversary of the Russell-Einstein Manifesto, Closing Address by the President of Pugwash. Pugwash Newsletter, julij /oktober 1995. JOSEPH ROTBLAT (1995b). The Nobel Lecture given by The Nobel Peace Prize Laureate 1995, Oslo, 10. 1995. December The Nobel Foundation, Stockholm. LEONARD V. JOHNSON. Elektronsko pismo {tudentom obramboslovja, 27. 11. 1996. A Brief Description of Pugwash Conferences on Sciences and World Affairs (1996). Pugwash Conferences on Science and World Affairs, Geneva, London, Rome. Last updated 13. julij 1996. The Pugwash Conferences on Science and World Affairs (1990). The Pugwash Council, London.
P U G W A S H
195
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Russell-Einsteinov manifest
V tragi~ni situaciji, s katero so soo~a ~love{tvo, ~utimo, da bi se znanstveniki morali zbrati na konferenci, kjer bi ocenili gro`nje, nastale kot rezultat razvoja oro`ja za mnoì~no uni~evanje, in razpravljali o resoluciji v duhu dodanega osnutka. Ob tej prilo`nosti ne govorimo kot ~lani tega ali onega naroda, celine ali prepri~anja, temve~ kot ~love{ka bitja, kot pripadniki ~love{ke vrste, katere nadaljnji obstoj je dvomljiv. Svet je poln konfliktov; velikanski boj komunizma in anti-komunizma pa je tisti, ki zakriva vse majhne spore. Skoraj vsak politi~no zavedni posameznik goji mo~na ~ustva do ene ali ve~ tovrstnih zadev; èlimo, da ~e ste tega zmo`ni, ta ~ustva postavite na stran in nastopite samo kot pripadniki biolo{ke vrste z izredno zgodovino, katere izginotja si nih~e izmed nas ne more èleti. Trudili se bomo, da ne bi izrekli niti besede, ki bi bolj ugajala eni skupini kot drugi. Vsi so enakovredno v nevarnosti, in ~e jo bodo razumeli, obstaja upanje, da bi jo kolektivno odvrnili. Nau~iti se moramo razmi{ljati na nov na~in. Nau~iti se moramo, kako si postavljati vpra{anja ne, kak{ni so lahko koraki do voja{ke zmage katere koli skupine, ki ji dajemo prednost; kajti takih korakov ni ve~; vpra{ati se moramo: kaj lahko storimo, da prepre~imo voja{ki spor, zaradi katerega mora zadeva postati katastrofa za vse strani. Ob~a javnost in celo {tevilni vplivni ljudje niso doumeli, kaj bi vklju~evala jedrska vojna. Ob~a javnost {e vedno razmi{lja v terminih uni~enja mest. Razumejo, da so nove bombe mo~nej{e kot stare, in da ~e lahko ena atomska bomba uni~i Hiro{imo, lahko
P U G W A S H
197
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
vodikova bomba uni~i najve~ja mesta, kot so London, Pariz, New York in Moskva. Najve~ja mesta bi bila v vojni z vodikovimi bombami nedvomno uni~ena, kar pa bi bila ena manj{ih katastrof, s katero bi se morali soo~iti. Svet bi si v nekaj stoletjih verjetno opomogel, ~e bi bili pokon~ani vsi prebivalci Londona, New Yorka in Moskve. Vendar predvsem od bikini testa naprej vemo, da lahko nuklearne bombe postopoma {irijo uni~enje po veliko ve~jem podro~ju kot je bilo predpostavljeno. Iz dobro obve{~enega vira izhaja trditev, da lahko danes proizvedejo 2500-krat mo~nej{o bombo od tiste, ki je uni~ila Hiro{imo. ê tovrstna bomba eksplodira blizu zemlje ali pod vodo, po{lje radioaktivne del~ke v zrak. Del~ki postopoma padajo in doseèjo povr{ino zemlje v obliki smrtonosnega prahu ali de`ja. Japonske ribi~e in njihov ulov je okuìl prav ta prah. Nih~e ne ve, kako dale~ se lahko razpr{ijo smrtonosni radioaktivni del~ki, vendar najbolj{e avtoritete sogla{ajo, da lahko vojna z vodikovimi bombami pripelje do konca ~love{ke vrste. Obstaja strah, da bi ob uporabi velikega {tevila vodikovih bomb pri{lo do univerzalne smrti nagle samo za manj{ino, za ve~ino pa v obliki po~asnega umiranja v mu~nih boleznih. Ugledni znanstveniki in vplivne osebe v voja{ki strategiji so
Manifest je poziv vsem znanstvenikom razlinih politinih preprianj, naj se zberejo in skupaj razpravljajo o nevarnosti za loveko civilizacijo, ki jo prinaa pojav jedrskega oroja. Manifest je bil javno razglaen 9. julija 1955. Manifest sta sestavila Bertrand Russel, borec za lovekove pravice in Nobelov nagrajenec za literaturo, ter fizik Albert Einstein, sopodpisalo pa e devet znanstvenikov. Russell je k podpisu povabil razline znanstvenike. Podpisnikov ni iskal samo med Nobelovimi nagrajenci, pa pa tudi med znanstveniki razlinih politinih preprianj. al pa med znanstveniki iz komunistinega in iz tretjega sveta ni bilo veliko nobelovcev, pa tudi veina med njimi ni sprejela pobude. Manifest je podpisal samo en poljski znanstvenik in pa edini zahodni leviarski nobelovec, lan Komunistine stranke, Frederic Joliot-Curie. Edini danes e ivei podpisnik tega manifesta je 88-letni Joseph Rotblat (rojen leta 1908 v Varavi), ki je kot najmlaji njegov podpisnik vodil tudi tiskovno konferenco ob njegovi javni predstavitvi. Na tiskovno konferenco so prili novinarji z vsega sveta. Zakaj je tiskovno konferenco vodil najmlaji med podpisniki? Russlla je namre skrbelo, da bi kdo na konferenci postavil tehnina vpraanja o vodikovi bombi, na katera sam ne bi znal odgovoriti. Rotblat pa je bil med podpisniki edini, ki je sodeloval v projektu Manhattan, in bi znal odgovoriti na takna vpraanja.
198
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
izrekle {tevilna opozorila. Nih~e izmed njih pa ne bo izjavil, da so najhuj{i rezultati nedvomni. Pravijo, da so rezultati mo`ni, in nih~e ne more biti prepri~ani, da ne bodo tudi realizirani. Do zdaj {e nismo ugotovili, da bi bili pogledi strokovnjakov na to vpra{anje kakor koli odvisni od njihove politike in predsodkov. Na{e raziskave so pokazale, da so pogledi odvisni zgolj od stopnje znanja dolo~enega strokovnjaka. Ugotovili smo, da so ljudje, ki vedo najve~, najbolj mra~ni. Tukaj je torej problem, ki vam ga predstavljamo odlo~en, stra{en in neizbeèn: naj naredimo konec ~love{ki vrsti ali naj ~love{tvo opusti vojno? Ljudje se ne bodo soo~ili z alternativo, ker je vojno tako te`ko odpraviti. Odprava vojne bo zahtevala nezaèlene omejitve nacionalne suverenosti. Razumevanje situacije morda bolj kot kar koli drugega ovira nejasnost in abstraktnost termina ~love{tvo. Ljudje si {e v domi{ljiji komaj predstavljajo, da nevarnost grozi njim, njihovim otrokom in vnukom ter ne zgolj nejasno zaskrbljenemu ~love{tvu. Komaj doumejo, da so oni sami in njihovi ljubljeni v nenehni nevarnosti, da preminejo v agoniji. In tako upajo, da bo vojna morda {e naprej dovoljena ob prepovedi dostopnega modernega oro`ja. To upanje je iluzorno. Sporazumi o neuporabi vodikovih bomb, sprejeti v miru, ne bi bili ve~ obvezujo~i v vojni in obe strani bi
Ob 40. obletnici manifesta, leta 1995, je Joseph Rotblat ob obujanju spomina na nastanek Manifesta obnovil zgodbo o dramatinih trenutkih njegovega rojevanja. Ideja za Manifest je bila Russllova, temeljila pa je na njegovi boini poslanici na radiu BBC 23. decembra 1954, ko je v zvezi z jedrsko oboroevalno tekmo in pripravo na jedrsko vojno opomnil lovetvo, da je odgovorno za svojo lovenost: e se je zave in se odpove vojni, je pred njim raj, e pa se vojni ne zmore odpovedati, je pred njim univerzalna smrt. Odmevi na poslanico so bili zelo ugodni, zato je Russell hotel pripraviti javno izjavo, ki bi jo podprli slavni znanstveniki, kajpada dobitniki Nobelovih nagrad. Najeminentneji ivei znanstvenik tistega asa je bil Albert Einstein, ki je idejo podprl, treba jo je bilo samo e pripraviti za javnost. Russell je boino poslanico popravil in predelal v mnoinsko obliko in besedilo poslal Einsteinu v podpis. Ko je 18. aprila 1955 potoval z letalom iz Rima v Pariz, je pilot potnikom sporoil, da je ravnokar zvedel za Einsteinovo smrt. Za Russlla je bil to hud udarec, mislil je, da je projekt javne obsodbe jedrske vojne brez Einsteinove podpore propadel. V hotelu v Parizu ga je akalo preseneenje, Einsteinovo pismo s podpisom k pripravljeni javni izjavi. Dejstvo, da je podpis Manifesta eno zadnjih dejanj v Einsteinovem ivljenju, daje temu manifestu poseben pomen. Je zadnje sporoilo loveka, ki je bil simbol veliine lovekega razuma.
P U G W A S H
199
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
za~eli proizvajati vodikove bombe, takoj ko bi izbruhnila vojna. Kajti ~e bi bombe proizvajala samo ena stran in druga ne, bi bila stran, ki bi jih proizvajala, neizogibna zmagovalka. êprav sporazum o odpravi jedrskega oro`ja kot del vsesplo{nega zmanj{anja oboroìtve ne bi pomenil ultimativne re{itve, bi kljub temu sluìl pomembnim namenom. Prvi~ zato, ker je vsak sporazum med Vzhodom in Zahodom dober, ~e teì k zmanj{anju napetosti. Drugi~ pa bi odprava termonuklearnega oro`ja ~e bi obe strani verjeli, da nasprotna stran odpravo iskreno spo{tuje zmanj{ala strah pred nenadnim napadom v stilu Pearl Harbourja, ki zdaj obe strani drì v nervozni pripravljenosti. Tako obliko sporazuma bi zato morali pozdraviti, ~eprav samo kot prvi korak. Ve~ina nas ni ~ustveno nevtralnih, vendar si moramo kot ~love{ka bitja zapomniti, da ~e se bo o problemih med Vzhodom in Zahodom odlo~alo na na~in, ki lahko zadovolji kogar koli, naj bo komunist ali anti-komunist, Azijec, Evropejec ali Ameri~an, ~rn ali bel, to ne more biti odlo~anje z vojno. @eleti bi morali, da bi to razumeli tako na Vzhodu kot na Zahodu. Nenehni napredek v sre~i, znanju in modrosti je pred nami, ~e ga izberemo. Naj namesto njega izberemo smrt, ker ne moremo pozabiti na{ih prepirov? Kot ~love{ka bitja pozivamo ~love{ka bitja:
In kaj je bil projekt Manhattan? Verjetno najpomembneji dogodek za zaetek jedrske oboroevalne tekme. Projekt so si skupaj zamislili britanski in ameriki znanstveniki, kmalu po odkritju fizije uranovih jeder. Nakljuje je bilo, da so se odkritja na tem podroju asovno ujemala z zaetkom druge svetovne vojne. Znanstveniki univerze v Liverpoolu in v Los Alamosu so od leta 1939 dalje sodelovali pri izdelavi atomske bombe v preprianju, da morajo prvi izdelati tako bombo. Prepriani so bili, da bombe ne bo treba nikoli uporabiti. e sama gronja z bombo naj bi Hitlerja odvraala od morebitne uporabe take bombe. Rotblat, ki je izdelal eksperiment verine reakcije v fiziji, je pri izdelavi atomske bombe sodeloval od leta 1939, iz projekta pa je izstopil konec leta 1944 in imel zaradi tega teave z obveevalno slubo, ki ga je hotela razglasiti za sovjetskega vohuna. Sredi leta 1945 je postalo jasno, da je ameriki predsednik Truman hotel imeti atomsko bombo zato, da bi jo uporabil, eprav so mu nekateri znanstveniki in politiki to odsvetovali. Vojne z Japonsko, ki je e bila na tleh, ni bilo treba konati z atomsko bombo, toda uporabljena je bila kot gronja Sovjetski zvezi. Z uporabo atomske bombe na Japonskem avgusta 1945 se je v resnici zaela hladna vojna. Samo znanstveniki, ki so bombo izdelovali, so razumeli, da bodo podobno bombo lahko izdelali tudi na drugi strani. Samo pet let kasneje so denimo izvedeli, da je bila nemka znanost leta 1942 blie atomski bombi, kot pa so ji bili v manhattanskem projektu.
200
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Pomnite svojo ~love{kost in pozabite vse drugo. ê ste tega zmo`ni, vam ostaja odprta pot v novi raj; druga~e vam preti nevarnost univerzalne smrti.
Resolucija Pozivamo kongres in preko njega znanstvenike sveta in {ir{o javnost, naj podpi{e tole resolucijo: Na podlagi dejstva, da bo v kateri koli prihodnji svetovni vojni nedvomno uporabljeno jedrsko oro`je in da tako oro`je ogroà nadaljnji obstoj ~love{tva, rotimo svetovne vlade, naj uvidijo in javno priznajo, da svojih ciljev ne morejo dose~i s svetovno vojno, ter naj zato za ureditev vseh prepirov med seboj poi{~ejo mirna sredstva. Max Born, Frederic Joliot-Curie, Joseph Rotblat, Percy W. Bridgeman, Herman J. Muller, Bertrand Russell, Albert Einstein, Linus Pauling, Hideki Yukawa, Leopold Infeld, Cecil F. Powell Prevedla Gita Zadnikar
P U G W A S H
201
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
Russell-Einsteinov manifest in nezaèlene posledice uporabe znanosti
Manifest o zgodovinski alternativi ~love{tva Praviloma vsaka ~lovekova dejavnost prej ali slej postane sama sebi problem. Tako se je zgodilo tudi z znanstveno ustvarjalnostjo. Kriti~ni razmislek ne prihaja samo od zunaj od humanistov, filozofov, dru`boslovcev, ampak tudi iz znanosti same. V spoznavno-ontolo{kem smislu je znanost problem za filozofijo, odkar obstaja znanost. Tej tradicionalni filozofski refleksiji znanosti sta se v 19. in 20. stoletju pridruìli {e sociolo{ka in eti~na. Ustanovitev gibanja Pugwash v petdesetih letih po drugi svetovni vojni je po moji sodbi prva mednarodna institucionalizacija globoke eti~ne zaskrbljenosti o usodi dru`bene uporabe znanstvenih odkritij. Gibanje Pugwash v bistvu è naznanja novo postmoderno razmerje med znanostjo in dru`bo, ne glede na to, da je miselno {e silno obremenjeno s tradicionalnim prosvetljenskim optimisti~nim odnosom do znanstvenotehni~nega napredka. Joseph Rotblat, kot je zapisal v svojih spominih ob 40. obletnici Russell-Einsteinovega manifesta, je imel za najbolj pomembno, da se pri ljudeh obnovi vera v znanost, ki je pojemala ob uporabi te znanosti za izdelavo atomskega oro`ja (Rotblat 1995, 4852). To enostransko prizadevanje za obnovo vere v znanost je globoko zaznamovalo gibanje Pugwash in tudi onemogo~ilo bolj prodoren celostni pregled nad konfliktno naravo znanstvenotehni~nega napredka sploh, in ne samo na njegovo specifi~no in tedaj najbolj
Tekst je prispevek na okrogli mizi skupine Pugwash za Slovenijo, ki jo vodi akademik Zdravko Mlinar. Razprava o temi Nenameravane posledice znanstvenega delovanja je bila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 12. junija 1996.
P U G W A S H
203
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
dramati~no usodno obliko, kot jo je pomenila atomska znanost in atomska voja{ka tehnologija. Ta omejitev je razumljiva z vidika danih zgodovinskih okoli{~in. Druge sen~ne strani znanstvenotehni~nega napredka, predvsem ekolo{ke, tedaj v petdesetih letih {e niso stopile v ospredje. Razumljivo je bilo, da se je zaradi destruktivnega psiholo{ko-vrednostnega u~inka prve uporabe atomskega oro`ja in realne nevarnosti vsesplo{ne jedrske vojne kot protiute` izpostavila mo`na svetla bodo~nost ~love{tva, ~e se odre~e jedrski oboroìtvi in vojni sploh. Russell-Einsteinov manifest, objavljen 9. julija 1955, ki je bil podlaga za ustanovitev gibanja Pugwash, je tragi~no dojel poloàj, s katerim se soo~a ~love{tvo, in opozoril na naslednjo veliko zgodovinsko alternativo: ali bo ~love{tvo izbralo stalno napredovanje k sre~i, znanju in modrosti, pot v novi paradi`, ali pa tveganje vseob~e smrti. Smo mar to alternativo è pozitivno razre{ili 40 let po objavi Russell-Einsteinovega manifesta? Moj odgovor je negativen. Kon~ala se je sicer hladna vojna, s katero so se soo~ali pionirji gibanj Pugwash, pri{lo je do delne atomske razoroìtve, do razli~nih sporazumov med jedrskimi velesilami, ki so vsaj delno obrzdali tekmo v oboroèvanju, do sporazuma o ne{irjenju jedrskega oro`ja, do ustavitve jedrskih poskusov, vendar zaradi tega {e ne moremo re~i, da je ~love{tvo è vstopilo v novi paradi`, kot so upali prvi podpisniki Russell-Einsteinovega manifesta. Jedrsko oro`je je {e tu, in dokler bo, alternativa {e vedno ostaja. [e ve~. Lahko re~emo, da dokler bodo obstajali vzroki voja{kega re{evanja ~love{kih konfliktov, bo vedno obstajala nevarnost, da bo oro`je, ki je sicer prepovedano ali celo uni~eno, ponovno proizvedeno in uporabljeno v konfliktu. V manifestu je ugotovljena bridka resnica, da kar se spo{tuje in velja v ~asu miru, ne velja v ~asu vojne. Veliko je simbolike v tragi~nem naklju~ju, da je bil podpis manifesta Einsteinovo intelektualno dejanje, kar manifestu daje {e posebno teò. S svojimi znanstvenimi dose`ki Einstein gotovo izraà izredno vi{ino in veli~ino, ki jo je zmoèn dose~i ~love{ki intelekt. Einsteinov genij je dal neizbrisen pe~at znanosti in ~love{ki kulturi sploh, toda hkrati je njegovo spoznanje omogo~ilo tudi udejanjenje strahotnih destruktivnih mo`nosti. Podpis manifesta lahko razumemo tudi kot Einsteinov poslednji poziv in svarilo ~love{tvu, naj mo~i znanosti ne obrne proti samemu sebi, ker bo s tem uni~ilo ne samo vse dose`ke znanosti in z njimi povezano kulturo, ampak tudi ~love{tvo samo. Usmeritev podpisnikov manifesta je bila v ~asu hladne vojne resni~no vizionarska. Kaè, da je njihovemu pozivu, naj pozabimo na medsebojne prepire, da bomo lahko izbrali ìvljenje in sre~o, ne pa smrt, {e danes te`ko slediti tako v splo{nem ~love{kocivilizacijskem kot o`jem nacionalnem kontekstu. Poglejmo samo sami sebe, na{o malo Slovenijo! Raj{i se strankarsko odlo~amo za pogrevanje preteklih zamer in sporov, namesto da bi se zavzemali
204
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
za sedanjo in bodo~o blaginjo celotnega slovenskega naroda. Protagonisti gibanj Pugwash se zavedajo, da dokler bodo velike in neznosne socialno-ekonomske razlike med dràvami in tudi znotraj iste dràve, toliko ~asa bodo neizogibni tudi veliki konflikti znotraj dràv in med njimi. Tradicionalnim voja{ko, ekonomsko-socialno, politi~no, versko, kulturno generiranim konfliktom in nevarnostim so se pridruìli {e novi: ekolo{ki. Zato ni ~udno, da je gibanje Pugwash v zadnjih letih raz{irilo svojo pozornost k tem trem podro~jem: splo{ni izvori dru`benih konfliktov kot potencialne gro`nje miru, globalne ekolo{ke nevarnosti za ~love{tvo in eti~na odgovornost znanosti, povezana z novimi spoznanji in mo`nostjo njihove uporabe. Manifest je pozival, naj za~nemo ~utiti in misliti univerzalno kot pripadniki biolo{ke vrste in ne zgolj in predvsem kot pripadniki te ali one dru`benopoliti~ne in nacionalne partikularnosti. Einstein in Russell sta spoznala, da se moramo u~iti in misliti na nov na~in, ko smo soo~eni z mo`nostjo popolnega uni~enja. Toda to mo`nost smo ustvarili sami s pomo~jo znanosti.
Parcialnost napredka Ekolo{ki in zlasti {e ekolo{ki globalni problemi nas silijo, da ponovno premislimo na{e bolj ali manj ustaljene predstave o splo{ni koristi znanosti in njeni vlogi v ~love{kem napredku sploh. ê govorimo o napredku, moramo razpolagati z merili napredka in imeti cilj, ob katerem bi lahko nesporno ugotovili, da res korakamo nekam naprej, ne pa nazaj ali vstran. O kak{nem vsesplo{nem napredku ne moremo govoriti. Opravka imamo samo s parcialnimi napredki v prostorskem, ~asovnem in podro~nem smislu. Napredki v dolo~enem ~asu, dolo~enem prostoru, na dolo~enem podro~ju, za dolo~ene ljudi predstavljajo hkrati nazadovanje in izgubo. Kar npr. pomeni napredek za ljudi, gotovo v ekolo{kem smislu ne pomeni napredka za preostalo ìvljenje, ko pa se pogoji za njegov obstoj vedno bolj zoùjejo. Uporaba znanstvenih spoznanj, ki je vodila ne samo k nepredvidenim, ampak hkrati tudi k neèlenim posledicam, je zamajala linearno optimisti~no predstavo o napredku in poglobila na{o zavest o njeni konfliktni naravi. Posledice so lahko predvidene ali nepredvidene, predvidene pa èlene ali neèlene. @elene posledice pa so lahko hotene in namerne ali nehotene in nenamerne. Neèlene posledice, ki zadevajo same akterje, pa naj bodo to predvidene ali nepredvidene, niso hotene in namerne. Najbolj neprijeten poloàj je, ~e imamo opravka z nepredvidenimi, neèlenimi, nehotenimi in nenamernimi posledicami hkrati. Znanost naj bi bila sposobna predvideti posledice svoje uporabe in predvideti njihovo èlenost
P U G W A S H
205
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
in neèlenost. Uporaba znanja v bistvu zajema predvidene èlene posledice. ê se poleg tega pokaèjo {e nepredvidene, toda èlene posledice, potem je to toliko bolje. ê bi predvidevali samo neèlene posledice, potem znanja nih~e ne bi uporabil. Ocene tveganj nam govorijo o tem, da so nam posledice na{ih dejanj do dolo~ene stopnje è poznane in predvidene. Kdor kadi, bolj ali manj pozna mo`ne posledice za zdravje, toda teh posledic ne izziva namerno in hoteno. Gotovo bi bil vsak kadilec bolj vesel, ~e bi se predajal uìtku brez tveganja za svoje zdravje. Posledice kajenja so torej neèlene, nenamerne in nehotene, so pa predvidene in ta predvidenost je izraèna z oceno tveganja. Nepredvidenost in z njo povezana negotovost in nezaèlenost posledic ~lovekovih dejanj je konstanta ~lovekovega ìvljenja. Svobodo ~loveka na temelju znanja nujno spremlja nesvoboda ~loveka na temelju neznanja in pomanjkljivega znanja.
Asimetri~nost napovedi in razlage Sociolog August Comte je è v 19. stoletji izjavil: vedeti, da bi predvideli. Predvidevanje naj bi bil torej bistven, nepogre{ljiv konstitutivni element znanstvenega vedenja. Nekateri (Michael Scriven, Adolf Grunbaum) so zastopali stali{~e asimetri~nosti med razlago in napovedjo, kar naj bi pomenilo, da razlaga ne vklju~uje nujno napovedi in napoved ne razlage. Npr. vzroke potresov lahko razloìte, ne morete pa jih napovedati. Ljudje so lahko ob hudem mrazu napovedali, da bo voda zmrznila, niso pa dali razlage za ta pojav. Nekateri pa zagovarjajo stali{~e simetri~nega odnosa med razlago in napovedjo, ~e{ vsaka razlaga je implicitno tudi napoved in obratno. Npr. zakon gravitacije je tudi napoved v tem smislu, da iz njega izhaja, da bo vsaka stvar, ki jo vrèmo v zrak, tudi padla na zemljo, ~e ne deluje nasprotna sila. Vsaka napoved pa bi obratno vsebovala tudi neko razlago. Napoved izbruha nacionalizma vsebuje neko razlago nacionalizma. Sodim, da niti znanost niti vsakdanje izkustvo na vsej ~rti ne potrjuje simetrije med napovedjo in razlago. Mislim, da je treba tudi razlikovati napoved nekega pojava na osnovi teorije in zakona od napovedi dogodka, ki izhaja iz evolucijskega procesa. Eno je napovedati, da bo vrèni kamen padel na zemljo, drugo pa npr., kak{en bo razvoj jezikov na na{em planetu zaradi intenzivnih procesov komunikacije in globalizacije. Pri pojavih, ki izhajajo iz evolucijskih procesov, ne obstaja simetrija med napovedjo in razlago. Pri evolucijskih procesih napovedi ni mogo~e preprosto deducirati iz teoreti~nih razlag, ker te nikdar ne vklju~ujejo celotnih kontekstov predvidenih dogodkov. Zaradi tega sodim, da {e tako popolno znanje nikdar ne bo moglo predvideti vseh mo`nih nezaèlenih posledic.
206
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ontolo{ka in epistemolo{ka nujnost nezaèlenih posledic Uporaba znanosti bo vedno izvor nezaèlenih posledic, hkrati pa bo iskala sredstva in na~ine, kako bi se jim izognila in jih zmanj{ala. Dokler bo znanosti uspevalo to dvoje dràti v nekem za ljudi sprejemljivem razmerju, toliko ~asa bo najbr` tudi prevladovalo pozitivno vrednotenje znanosti in njene uporabe. Kakor hitro pa bi se zgodilo, da bi npr. neèlene dru`bene in ekolo{ke posledice znanstvenih tehnologij dobile zna~aj velikih katastrofi~nih ireverzibilnih razse`nosti, se bo v temelju spremenil odnos javnosti do znanosti. To bi bila sprememba odnosa do znanosti na temelju tragi~nega in negativnega izkustva. Kriti~na zavest znotraj znanosti same, ki opozarja, da trenutno ne more dati zanesljivega vedenja o mo`nih nezaèlenih u~inkih za ~lovekovo zdravje in okolje sploh, pa prispeva k temu, da se v javnosti oblikuje bolj trezen in bolj realisti~en odnos do uresni~evanja znanstvenotehni~nih mo`nosti. Tako znotraj ekspertne znanstvenotehni~ne racionalnosti kot tudi v {ir{i dru`bi bo morala dobiti priznanje stara kitajska modrost, ki pravi: Kdor ho~e imeti samo dobro brez zla, red brez nereda, ta ne pozna na~el nebes in zemlje in ne ve, kako so povezane stvari. Ne samo laiki, ampak tudi strokovnjaki {e vedno mislijo, da lahko ponudijo samo dobro brez zla, red brez nereda. Dosedanji znanstvenotehnolo{ki napredek ne opravi~uje tak{nega pri~akovanja. Mnoge neèlene posledice uporabe znanja za ~lovekove potrebe in uìtke so sicer rezultat kratkoro~nih ekonomskih profitnih interesov, prometejske ambicioznosti in usodne domi{ljavosti. Toda, ~etudi bodo kdaj v kak{ni bolj ~love{ki dru`bi izginili ti izvori neèlenih posledic, bodo {e vedno ostali epistemolo{ki izvori, ki so nujni rezultat ~lovekovega nepopolnega vedenja. Ne morejo se vnaprej predvideti vse mo`ne posledice v praksi, ki izhajajo iz uporabe znanja. Vedno obstaja razkorak med spoznanjem in ravnanjem. Vedno so razlike med eksperimentom in vitro in njegovo izvedbo in vivo. @e Nietzsche je opozoril na nepredvidljivost posledic ~lovekovih postopkov. Pri vsakem delovanju, po njegovem, doseèmo mnogo tega, na kar ne mislimo. Samo za bli`nje posledice po Nietzscheju lahko re~emo, da so koristne. Dolgoro~no pa se po njegovem vsak postopek lahko ozna~i enako kot koristen ali {kodljiv. âs ne samo da zrelativizira koristnost in {kodljivost stvari, ampak razkrije tudi njihovo slabost, na~elno pomanjkljivost in minljivost. Nietzsche je zapisal, da nas posledice na{ih dejanj drìjo za u{esa in jim je
P U G W A S H
207
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
presneto malo mar, da smo se med tem è pobolj{ali. V ekolo{kem smislu nas za u{esa drì na tiso~e velikih odkritij in na njih temelje~ih inovacij, ki smo jih svoj ~as sprejeli brez zadr`kov in z velikim navdu{enjem. Spomnimo se samo hladilnika in azbesta. Pri vsaki uporabi znanja moramo è danes misliti na to, kako nas bodo jutri na{a dejanja in uporabljena spoznanja dràla za u{esa, pa ~eprav se bomo medtem mogo~e è pobolj{ali, tako da bomo sprejeli npr. ustrezne okoljske zakone, nove tehnoekolo{ke standarde in podobno. Poleg epistemolo{kih izvorov nujnih neèlenih ekolo{kih posledic so tu {e vzroki ontolo{ke narave. V koliziji so tri razli~ne ontolo{ke entitete: narava, dru`ba in tehnologija. Tehnologije so po ~loveku in dru`bi realizirane spoznavne mo`nosti. Realizirane tehni~ne konstrukcije, proizvodi in procesi so vedno namensko specializirani, funkcionirajo pa v okolju, ki je izredno kompleksno in mnogofunkcionalno. Predmet gibanj Pugwash so bile do nedavnega predvsem do dolo~enega obsega predvidene in z vidika voja{kih in politi~nih akterjev namerne posledice. ^love{tvo pa se sedaj vse bolj soo~a z obvladovanjem neèlenih, nenamernih in nepredvidenih posledic, tako {ir{ih ekolo{kih, zdravstvenih kot ekonomsko-politi~nih.
Zasluge in krivde znanosti Postavlja se vpra{anje o zaslugi znanosti za èlene in odgovornost za neèlene posledice njene uporabe. Nesporno je, da je uporabljena znanost postala bistvena sestavina materialnega in dru`benega ìvljenja sodobnega ~loveka. Znanost si lasti zasluge, da je v pozitivnem smislu spremenila ~lovekove delovne pogoje, prispevala k izbolj{anju njegovega zdravja, dvignila produktivnost ~lovekovega dela in omogo~ila raz{iritev terciarnega in kvartarnega sektorja, omogo~ila svetovni transport in komunikacije in {e in {e bi lahko na{tevali. Znanost je revolucionirala poljedelstvo s pomo~jo botanike, genetike, kemije, tehnike, tako da 510 % aktivnega prebivalstva v nekaterih dràvah prehrani vse preostalo prebivalstvo. Mar niso sen~ne ekolo{ke strani tak{nega kemiziranega in tehniziranega kmetijstva samo druga stran njenega uspeha? Odmislite njene sen~ne strani, in v veliki meri bo izginil tudi njen uspeh. Razbremenite znanost krivde za njene sen~ne strani, in odvzeti ji morate tudi njene zasluge za uspehe. Neposredna ali posredna udele`ba znanosti v vseh teh spremembah skoraj ni predmet spora in dvoma. Moderna znanost je pri moderni tehnologiji nenamerno soudeleèna pri proizvodnji neèlenih posledic kot tudi pri proizvodnji uspehov. Moderna znanost ne more zanikati svojih povezav s tehnologijo in njenimi proizvodi. Samo ~e bi dokazali, da moderna znanost ni v
208
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
nikakr{ni, niti pozitivni niti negativni povezavi s tehnolo{kimi temelji sodobne civilizacije, bi znanost lahko razbremenili soudele`be pri nastajanju nenamernih in neèlenih posledic sodobnih tehnologij. Uporabljena znanost je postala usodno povezana ne samo s ~lovekovim ìvljenjem, ampak s celotnim ìvljenjem na na{em planetu. Vsi ljudje, skupaj z znanstveniki in inènirji stojimo pred vpra{anjem, kak{en svet ustvarjamo s pomo~jo znanosti in na njih temelje~ih tehnologijah? Pri dru`benomoralni sporni, toda namerni uporabi ali celo zlorabi znanosti je odgovor nedvoumno jasen: odgovoren je tisti, ki je izpeljal tak{no uporabo znanosti za dru`bene in moralno problemati~ne ali celo o~itno nesprejemljive cilje. ê so pri tem sodelovali znanstveniki, so pa~ tudi oni odgovorni. V na~elu pa znanstveniki ne morejo biti odgovorni za to, kako se njihova odkritja uporabijo za voja{ke, ekonomske, tehnolo{ke in politi~ne cilje. Za to so odgovorni biznis, vojska, politika. Toda, kdo je kriv za nenamerne in nezaèlene stranske u~inke uporabe znanja, ki jih nih~e ni hotel in tudi ne na~rtoval? Ali znanost lahko odvrne: to mene ne zadeva, jaz si lastim samo zasluge za pozitivne hotene rezultate uporabe znanstvenih spoznanj? Iz tega sledi, da ~e so cilji sprejemljivi, potem je vsaka uporaba znanja nujno dobra in ne more pri tem nastati ni~esar slabega in negativnega. Ta aksiom je v o~itnem sporu z vsem izkustvom moderne uporabe znanosti od industrijske revolucije dalje. Ekolo{ko dejstvo je, da so nenamerne in nezaèlene posledice za dolo~en ~as tako nelo~ljivo povezane s pozitivno èlenimi rezultati in funkcijami, kot sta nelo~ljivi obe strani bankovcev. Kot ne moremo vzeti bankovca tako, da bi vzeli samo eno njegovo stran, tako moramo vzeti kot celoto tudi tehnolo{ko re{itev, z njenimi èlenimi in neèlenimi u~inki. ê ne sprejmemo te celote, tudi ne moremo uìvati dobrih strani. Seveda pa lahko eno tehnolo{ko re{itev, v kateri je dolo~en splet èlenih in neèlenih u~inkov, znanstvenotehnolo{ko ustvarjalno zamenjamo z drugo re{itvijo, kjer bo sicer druga~en splet èlenih in neèlenih u~inkov, toda praviloma nikdar nimamo samo èlenih u~inkov. Obi~ajno smo razo~arani, ~e mislimo, da neèlenih u~inkov ni. Ta odsotnost je samo navidezna, za~asna, dokler nezaèleni u~inki ne postanejo manifestni oziroma smo jih sposobni identificirati z razpolo`ljivimi raziskovalnimi sredstvi in metodami. Degradacija stratosferskega ozona zaradi freonov v na{ih hladilnikih, zaradi sestavine na{ih sprejev in drugih sredstev je potekala è davno prej, preden se je ta proces empiri~no raziskovalno nesporno potrdil. Ni tehnolo{kih re{itev s pomo~jo znanosti, ki ne bi bila vsaj v nekem pogledu obremenilna za okolje in v tem smislu nezaèlena z vidika ~lovekovih ocen in kriterijev. To dejstvo je biokemik Barry Commoner na literarni simbolni na~in formuliral kot ekolo{ki zakon, ki se glasi: brezpla~nega kosila ni. ê si znanost lasti
P U G W A S H
209
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
zasluge za {tevilne koristi, ~esar ji ni mogo~e odrekati, potem mora biti samo dosledna in nase prevzeti tudi nev{e~no breme nenamernih neèlenih posledic njene uporabe. Znanost kot izvir hotenega èlenega dobrega je hkrati izvir nehotenega in nenamernega zla. Vlogo znanosti v ~love{ki kulturi bomo dojeli v vsej resnici, ~e bomo razkrili ontolo{ke in epistemolo{ke izvore neèlenih posledic pri njeni uporabi. Tak{no razkritje nima namena, da bi znanost moralno obsojalo, ampak da bi lahko odkrito in pogumno pogledali tudi v grozljiva tveganja, ki so povezana z na{o ustvarjalno uporabo znanja, ~eprav nas pri tem lahko vodijo vzvi{eni in plemeniti moralni cilji. Pozneje smo odkrili nezaèlene in nenamerne stranske ekolo{ke u~inke uporabe pesticidov, herbicidov, umetnih gnojil. Nismo {e odkrili, kak{ni so u~inki na na{e zdravje tiso~ih kemi~nih sestavin, ki so v na{em okolju in v na{i hrani zaradi postopka njene pridelave in predelave. Ne vemo, kak{ne vse bi lahko bile nezaèlene posledice uporabe genske tehnologije v kmetijstvu. Domi{ljavo bi bilo re~i, da so dosedanje nenamerne in nezaèlene posledice tehnolo{ke uporabe znanosti zgolj posledica splo{ne ekolo{ke nevednosti in neprevidnosti, da pa bo odslej vse druga~e. Znanost je sicer sama sposobna odkrivati nezaèlene posledice, toda ne vedno pravo~asno. Uporaba znanja jih bo tudi vedno proizvajala. Mogo~e obstaja celo tale odvisnost med èlenimi in neèlenimi posledicami: kolikor bolj so radikalne èlene posledice, toliko bolj je verjetno, da bodo tudi bolj radikalne ali celo katastrofi~ne neèlene posledice.
Dru`benomoralna odgovornost znanosti Glede dru`benomoralne odgovornosti znanosti obstajata dva nasprotujo~a si odgovora: zmeren in radikalno-fundamentalen. Zagovorniki zmernega stali{~a sodijo, da obstaja odgovornost samo na ravni uporabnikov znanja, na ravni proizvodnje znanja pa obstaja odgovornost znanstvenikov samo za kakovost znanja. Radikalno-fundamentalno stali{~e pa sodi, da se eti~ni problemi iz sfere uporabe znanosti postopoma selijo in {irijo v sfero samega raziskovanja. Medicina je gotovo najstarej{i primer eti~ne regulacije raziskovanja. Na primeru za~asnega moratorija dolo~enih tipov raziskav se je v sredini sedemdesetih let pojavila eti~na regulacija tudi na podro~ju molekularne genetike. Nekateri ta moratorij celo ocenjujejo kot prvi primer prostovoljne omejitve raziskovanja v zgodovini znanosti od same znanstvene skupnosti, ki je izhajala iz ob~utka odgovornosti do mo`nih tveganj. Dejstvo je, da ne moremo pridobiti kakr{nega koli znanja, npr. na podro~ju psihologije, medicine, pedagogike, sociologije, ~e bi tak{na pridobitev ogrozila in prizadela sociopsiholo{ko
210
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
osebnostno integriteto ~loveka ali njegovo zdravje. V tem neeksplicitnem in neformaliziranem moralnem okviru v glavnem potekajo raziskovanja na tem podro~ju, in te omejitve se jemljejo kot samoumevne. Ker se ne posku{ajo prekora~iti ti okviri, se te omejitve sploh ne ob~utijo kot eti~ne meje raziskovanja. Gotovo tudi na naravoslovnem, biotehni~nem in tehni~nem podro~ju ne bi bilo moralno izvesti eksperimente, ~e bi ti lahko ogrozili ljudi, njihovo zdravje ali njihovo blaginjo. Moralno bi bilo tudi sporno, ~e tovrstni poskusi sicer ne bi prizadeli sedanjih ljudi, bi pa obremenili s svojimi ~asovno oddaljenimi posledicami prihodnje generacije. Eksplicitni formalni premik eti~ne regulacije v sfero samega raziskovanja v bistvu pomeni, da se mora tudi znanje pridobivati pod dolo~enimi eti~nimi pogoji, kjer pridobitev novega znanja ne more za vsako ceno izstopati kot absolutna, torej od drugih vrednot neodvisna vrednota. V tem smislu ne bi bila posebno sporna eti~na odgovornost znanstvenikov na ravni samega raziskovanja. Na hudo nesoglasje in odpor pa naleti razumevanje znanstvenikove odgovornosti na ravni samega pridobivanja znanja, ~e se razume kot odgovornost za prakti~ne mo`nosti, ki ti~ijo v sami teoriji in v pridobljenem spoznanju sploh. ê sku{ajo znanstvenike raziskovalno prakti~no angaìrati za o~itne neeti~ne cilje, potem je seveda mo`na eti~na drà posameznikov, ne glede na dvomljivost njihovega uspeha, da odklonijo svoje storitve. Tako je Hans Bethe v svojem pismu pozval vse znanstvenike sveta, naj se odre~ejo sodelovanju pri ustvarjanju, razvoju, izbolj{anju in proizvodnji nuklearnega oro`ja (Bethe 1995, 30). Kako pa naj znanstvenik ravna, ~e raziskovanje nima nobenih prakti~nih ciljev, bolj ali manj jasno pa se slutijo tudi njegove mo`ne prakti~ne neeti~ne aplikacije? Naj se mar zaradi tega odre~ejo nadaljnjemu raziskovanju? To za znanstveno skupnost gotovo ni sprejemljiva re{itev. ê samo raziskovanje ne ogroà ljudi in njihove blaginje, potem ostane edino to, da tako {ir{o strokovno kot lai~no javnost vseskozi informirajo o mo`nih poteh zlorabe odkritij in da niso ravnodu{ni do na~ina, kako se v dru`bi uporabljajo njihova odkritja. Bertrand Russell je è leta 1959 zavrnil omejeno pojmovanje odgovornosti znanstvenikov, ~e{ da je njihova edina vloga, da priskrbijo znanje, ne pa da bi se ~utili odgovorne tudi za na~in, kako dru`ba uporablja njihova odkritja. Po Russllu so znanstveniki dol`ni skrbeti, da se njihova znanja uporabljajo v splo{nem interesu. Russell {e ni bil pozoren na to, kako je s problemom odgovornosti znanosti tedaj, ko se znanje sicer uporablja v splo{nem interesu, pa vseeno nastopijo nezaèlene in nenamerne posledice. Russella je v tem ~asu skrbela, kar je bilo razumljivo, namerna zloraba znanosti, ne pa nenamerne in nezaèlene posledice. Opozoril je, da je bila znanost od vsega za~etka tesno in zlove{~e povezana z vojno. Arhimed je svoje znanje prodal siraku{kemu tiranu, ki ga je
P U G W A S H
211
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
uporabil za boj proti Rimljanom, Leonardo da Vinci je dobil od milanskega vojvode pla~ilo za utrdbe, Galilea pa je zaposlil veliki vojvoda Toskanski, ker je znal ra~unati pot izstrelkov. Znanstvenike, ki so v francoski revoluciji u{li giljotini, so usmerili k raziskovanju razstreliv. Med ~astne izjeme, ki niso sluìli vojnim me{etarjem, je Russell pri{tel Faradaya. Med krimsko vojno se je britanska vlada obrnila nanj po nasvet glede uporabe strupenih plinov pri napadu na utrdbo. Faraday je odgovoril, da je stvar popolnoma izvedljiva, da pa je ne~love{ka in sam ne èli imeti opravka s tem (Russell 1988, 225226). Da se mora znanost ~utiti odgovorna in prizadeta tudi za na~in, kako se njena spoznanja uporabljajo v dru`bi, izhaja è iz tega, da spoznanja stalno raz{irjajo svet mo`nega delovanja. Brez znanja ne bi bila mo`na niti njegova uporaba niti zloraba, niti obstoj zaèlenih, pa tudi ne nezaèlenih posledic. Velika genija dvajsetega stoletja, fizik Einstein in filozof Heidegger, sta npr. do istega zgodovinskega pojava, to je nacionalsocializma, pokazala zelo razli~no, ~e è ne kar nasprotno moralno drò. Ko so Einsteina po porazu nacisti~ne Nem~ije leta 1946 povabili, naj se znova pridruì Bavarski akademiji znanosti, je povabilo zavrnil in zapisal: Nemci so poklali moje ìdovske brate; z Nemci ne maram imeti nobenega opravka ve~ (Hoffmann, Ducas 1980, 229). Ko so Einsteina leta 1949 povabili, naj uradno obnovi zveze z institutom cesarja Viljema, ki se je preimenoval v in{titut Maxa Plancka, je ponudbo takole zavrnil: Nem{ki zlo~in je v resnici najbolj gnusen v zgodovini tako imenovanih civiliziranih narodov. Nem{ki intelektualci se kot celota niso obna{ali ni~ bolje kakor drhal. In {e zdaj ni nobenega znaka kakega obàlovanja in nobene resne èlje, da bi popravili tisto malo, kar je po mnoì~nem pobijanju {e mogo~e popraviti. Zaradi teh okoli{~in ~utim neukrotljiv odpor do tega, da bi sodeloval pri ~emer koli, kar ima kakr{no koli zvezo z javnim ìvljenjem v Nem~iji... ( Hoffman, Ducas 1980, 229). Einsteinova sodba v bistvu zadene tudi Heideggerjevo drò. Ne glede na to, zakaj, kako in koliko ~asa je bil Heidegger povezan z nacionalsocializmom, je {e bolj tragi~no in nerazumljivo to, da vsaj do sedaj ni znano, da bi po drugi svetovni vojni javno obsodil nacionalsocializem in njegove zlo~ine ter obàloval svoje sprege z nacisti~nim reìmom. Tudi za sodobno ekolo{ko zavest je relevantna naravnanost Russell-Einsteinovega manifesta, ki se obra~a na ljudi kot pripadnike biolo{ke vrste, ne pa kot na pripadnike posami~nih dràv, strank, ver in nacij. Kot je pojav atomskega oro`ja po Russllu in Einsteinu zahteval nov na~in mi{ljenja in u~enja, tako tudi sedanji ekolo{ki poloàj ~love{tva zahteva nov na~in mi{ljenja, u~enja in ravnanja. Dr. Andrej Kirn, redni profesor na Fakulteti za dru`bene vede v Ljubljani.
212
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

LITERATURA HOFFMAN, BANESH in DUKAS, HELEN: Einstein. Ustvarjalec in upornik. Zalo`ba Obzorja, Maribor, 1980. The RUSSELL-EINSTEIN MANIFESTO, v: The Pugwash Conferences on Science and World Affairs, The Pugwash Council, London 1990. Pismo by HANS BETHE, v: Pugwash Newsletter, julij/oktober 1995, 30. ROTKBLAT, JOSEPH: Reminiscences on th 40th Anniversary of the Russell-Einstein Manifesto. Pugwash Newsletter, julij/oktober 1955, 4852. RUSSELL, BERTRAND: Dru`bena odgovornost znanstvenikov, v: Andrej Kirn (ur.) Znanost v dru`benovrednotnem svetu. Delavska enotnost, Ljubljana 1988, 225.
P U G W A S H
213
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Joseph Rotblat
50. obletnica Hiro{ime
Bomba na Hiro{imo pred petdesetimi leti je naznanila novo dobo. Nuklearna doba je stvaritev znanstvenikov, vendar je bila zanje grenka è od samega za~etka. S popolnim omalovaèvanjem temeljnih na~el znanosti odprtosti in univerzalnosti je bila spo~eta v tajnosti in uzurpirana celo pred rojstvom od ene dràve, da ji zagotovi politi~no dominacijo. Ob takih kontingen~nih pomanjkljivostih in vzreji vojske dr. Strangelovov ni presenetljivo, da je kreacija prerasla v po{ast; po{ast s sedemdesettiso~imi glavami, nuklearnimi bojnimi glavami; po{ast, ki je sejala strah in nezaupanje ter ogroàla nadaljnji obstoj ~love{tva na tem planetu. Mi znanstveniki moramo za to veliko odgovarjati. Kar je tako àlostno pri tem, je, da so bili na{i nameni dobri. Znanstveniki v Angliji in Ameriki, ki so za~eli projekt atomske bombe, so bili prepri~ani, da je bila bomba potrebna zato, da ne bi bila uporabljena. Ideja o atomski bombi se je {tevilnim znanstvenikom porodila kmalu po odkritju cepitve urana, in nesre~a zgodovine je bila, da se je to ~asovno ujelo z izbruhom druge svetovne vojne, vojne, v kateri je bilo na kocki preìvetje osnovnih civilizacijskih vrednot, velikanski boj med demokracijo in najslab{o obliko totalitarizma. Namen uporabe znanstvenega odkritja za izdelavo oro`ja za mnoì~no uni~evanje bi za znanstvenika obi~ajno pomenilo prekletstvo; ker pa se je pojavilo prav v tistem trenutku, je znanstvenike postavilo pred hudo dilemo, pred kriti~ni test njihove dru`bene odgovornosti. Po drugi strani razvijanje
P U G W A S H
215
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Joseph Rotblat
instrumenta uni~enja nasprotuje temeljnim idealom znanosti. Po drugi pa so bili prav ti ideali v nevarnosti, da bodo izkoreninjeni, ~e bi z odklonitvijo izdelave bombe najbolj podlemu reìmu omogo~ili prevzem svetovne dominacije. To je bila resni~no izbira med hudi~em in globokim morjem. Kot je obi~ajno pri ~love{kem vedenju, je prednost dobila neposredna nevarnost. Ve~ina znanstvenikov soo~enih z izbiro, se je odlo~ila nadaljevati raziskavo in utemeljiti izvedljivost atomske bombe. Britanski in ameri{ki znanstveniki so se bali, da bi nem{ki znanstveniki razvili bombo. Ko so na{i izra~uni pokazali izvedljivost atomske bombe, je bila normalna na{a predpostavka, da so nem{ki znanstveniki pri{li do enakega zaklju~ka. [ele ~ez pet let smo izvedeli, da je bil strah neosnovan; zaradi napa~nih teoreti~nih izra~unov in pomanjkljivih eksperimentov so projekt atomske bombe v Nem~iji zaradi prakti~nih razlogov prekinili è leta 1942, {e preden se je zares za~el projekt Manhattan v Zdruènih dràvah. Vendar tega takrat nismo vedeli. Bali smo se, da bi Hitlerju oro`je, ~e bi ga dobil, omogo~ilo zmago v vojni. Stra{ljivi vidik nas je prepri~al, da smo projekt za~eli. Do takrat smo izdelali racionalo za samostojno izdelavo bombe. Racionala je enaka tisti, ki se {e do danes uporablja kot razlog za ohranjanje nuklearnih arzenalov: nuklearni strah. Edini na~in, da bi Hitlerja odvrnili od uporabe bombe proti nam, bi bil, da bi jo imeli tudi mi in bi grozili z ma{~evanjem. Potrebovali smo bombo, zato da ne bi bila uporabljena. Izkazalo pa se je, da nismo imeli prav: bomba je bila uporabljena; uporabljena je bila takoj, ko je bila izdelana; uporabljena je bila proti ljudem v Hiro{imi. Petdeset let po teh pomembnih dogodkih je vpra{anje {e vedno pred nami: Je bilo uni~enje Hiro{ime in Nagasakija potrebno? Preprosta dejstva dozdevno nakazujejo pritrdilni odgovor na vpra{anje. Pet dni po nagasa{ki bombi, 14. avgusta 1945, se je kon~ala vojna. Japonska se je predala. Mnoga ìvljenja med oboroènimi silami na obeh straneh, ki bi bila izgubljena, ~e bi se vojna nadaljevala, so bila re{ena. Smrti v Hiro{imi in Nagasakiju so bile nujna `rtev, da je bilo prizaneseno veliko ve~jemu {tevilu drugih ìvljenj. Odgovor na to vpra{anje, ki je ponujeno otrokom v zgodovinskih lekcijah, je torej: potrebno je bilo uporabiti bombe. Obstaja pa {e druga verzija dogodkov, verzija, ki spravlja ljudi na Zahodu v tako zelo neprijeten poloàj, da je zamol~ana. Ko je med pripravami na 50. obletnico bombe Smithsonian Institution v Zdruènih dràvah nameraval opozoriti na to vpra{anje, je bil deleèn tako izprijenega divjega napada, da je moral opustiti celoten projekt. Ameri{ka legija pa nas kljub svoji mo~i ne more zaustaviti pri zastavljanju vpra{anj. Dokazi, ki podpirajo drugo verzijo, so premo~ni, da bi jih opustili. Za za~etek obstaja nagnusen argument o relativnih izgubah ìvljenj v dveh scenarijih: kon~anje vojne z atomsko vojno ali brez
216
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
nje. Winston Churchill, britanski ministrski predsednik, je v svoji zgodovini druge svetovne vojne leta 1953 napisal: Zadu{itev japonskega odpora s ~lovekom za ~lovekom ... bi prav lahko zahtevala izgubo milijona ameri{kih ìvljenj in polovico tega {tevila britanskih ali ve~. Kakor koli è, je {tevilka v ostrem nasprotju z napovedmi zdruènega poveljstva Zdruènih dràv o `rtvah, ki bi lahko bile posledica poskusov izkrcanja ameri{kih ~et na japonskih otokih. V memorandumu predsedniku Trumanu junija 1945 so podali oceno {tevila `rtev kot posledice treh razli~nih operacij izkrcavanja. Te nihajo od 25.000 do 45.000, kar je veliko manj `rtev kot v Hiro{imi in Nagasakiju. Vendar je bilo po mnenju nekaterih zgodovinarjev celo to {tevilo ameri{kih ìvljenj manj{e, ker bi se vojna lahko prej kon~ala. Japonska je bila voja{ko premagana, preden je bila izdelana atomska bomba, in se je bila pripravljena predati pod pogoji, ki so bili kasneje dejansko sprejeti. Vendar je Truman pogajanje odklonil. Pred analiziranjem razlogov za Trumanovo zavrnitev moramo poudariti, da atomska bomba ni bila potrebna za dokon~anje vojne z Japonsko. Winston Churchill v isti knjigi pravi: Napaka bi bilo predpostavljati, da je usodo Japonske dolo~ila atomska bomba. Njen poraz je bil nedvomen, preden je padla prva bomba. [e ve~ pove izjava Dwighta Eisenhowerja, ki je bil takrat vrhovni poveljnik zdruènih sil: Izraàm ... resno zaskrbljenost, prvi~ na temelju svojega prepri~anja, da je bila Japonska è premagana in da je bilo povsem nepotrebno vre~i bombo, in drugi~ zato, ker sem mislil, da bi se na{a deèla morala izogniti {okiranju svetovnega mnenja z uporabo oro`ja, katerega uporaba ni bila, kot sem mislil, ve~ poobla{~eni ukrep za re{itev ameri{kih ìvljenj. Potem ko so bile bombe odvrène, je admiral William D. Leahy, predsednik zdruènega poveljstva, takole izrazil svoje mo~ne ob~utke: Japonci so bili è premagani in pripravljeni na predajo. Uporaba tega barbarskega oro`ja na Hiro{imi in v Nagasakiju ni pomenila nobene materialne pomo~i v na{i vojni proti Japonski. Kot prvi, ki smo jo uporabili, smo ... privzeli eti~ni standard, zna~ilen za barbare mra~nega veka. Nisem bil nau~en vojskovati se na ta na~in. Zakaj je predsednik Truman ob tako mo~nih ~ustvih sprejel priporo~ila drugih svetovalcev, naj nadaljuje vojno, dokler bombe ne bodo pripravljene za uporabo? Obstajajo trdni temelji za prepri~anje, da razlog ni bil voja{ki, temve~ politi~ni, namre~ da je bila bomba od za~etka mo~en instrument v ideolo{kem boju med Zdruènimi dràvami in Sovjetsko zvezo. Nedavni ~lanek v Biltenu atomskih znanstvenikov nas je
P U G W A S H
217
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Joseph Rotblat
spomnil na dejstvo, da je bila Japonska dolo~ena za tar~o pri uporabi atomske bombe skoraj od za~etka projekta Manhattan. @e maja 1943 je memorandum voja{kega politi~nega komiteja priporo~il, naj bi bila tar~a koncentracija japonskega ladjevja. General Leslie Groves, vodja projekta Manhattan, je aprila 1945, ve~ mesecev preden je bila bomba izdelana, rekel: Tar~a je in vedno je bilo pri~akovano, da bo Japonska. Znanstveniki, ki so delo za~eli, pa niso nikoli razmi{ljali o Japonski kot tar~i. Argument strahu glavna motivacija za za~etek projekta se ni nana{al na Japonsko, ker nismo imeli nobenih dokazov, da Japonska namerava izdelati atomsko bombo. Med politi~nimi voditelji, ki so predsedniku Trumanu svetovali, naj nadaljuje vojno, dokler bomba ne bo pripravljena, je bil dràvni sekretar James F. Byrnes. Rekel je: ê bi imeli in demonstrirali bombo, bi to Rusijo naredilo bolj prilagodljivo. General Groves je bil {e celo bolj jasen glede namena bombe: ... nikoli v pribli`no dveh tednih, kar sem prevzel ta projekt, nisem imel nobene iluzije, Rusija je na{ sovra`nik in projekt je voden na tej osnovi. Obstaja torej utemeljen razlog za prepri~anje, da uni~enje Hiro{ime in Nagasakija ni pomenilo toliko konca druge svetovne vojne kolikor za~etek hladne vojne, prvi korak v usodno verigo dogodkov, za~etek nore oboroèvalne tekme, ki nas je pripeljala zelo blizu nuklearnega holokavsta in uni~enja civilizacije. Ve~ina znanstvenikov pri manhattanskem projektu je bila nesre~na zaradi dogodkov, ki so sledili: Eden najve~jih znanstvenikov v tistem ~asu, Niels Bohr, je dejansko napovedal, da bo ta politika pripeljala do jedrske oboroèvalne tekme, in predvidel njene stra{ne posledice. Dolgo pred izdelavo bombe je izdelal na~rt za prepre~itev oboroèvalne tekme, vendar je bil ta zavrnjen, kljub temu da ga je predsednik Roosevelt simpati~no sprejel. Ko je bila bomba è skoraj pripravljena, so znanstveniki izdali memorandum, Franckovo poro~ilo, ki je mo~no nasprotovalo uporabi bombe proti civilnemu ljudstvu in ponovno opozarjalo, da bi taka uporaba pripeljala do oboroèvalne tekme z resnimi posledicami. Poro~ilu je sledila peticija Lea Szilarda, ki je uporabi bombe nasprotovala na moralnih temeljih. Vendar peticije niso podpirali vsi znanstveniki. Eden tistih, ki ji je nasprotoval, je bil Edward Teller. Teller je è veliko pred izdelavo jedrske bombe delal pri pripravi vodikove bombe v Los Alamosu. V odgovor Szilardu je dejal: Od najine diskusije naprej sem nekaj ~asa premi{ljeval o va{ih ugovorih neposredni voja{ki uporabi oro`ja, ki bi ga lahko izdelali. Odlo~il sem se, da ne storim ni~esar ... Nesre~a, da smo izdelali to stra{no stvar, naj nam ne bi dajala odgovornosti za izrekanje o tem, kako mora biti uporabljena. Tu predstavljeni pogled, da naj znanstveniki ne bi imeli
218
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
besede o na~inu uporabe rezultata svojega dela, je v znanstveni skupnosti na àlost {e vedno pogost. Najve~ja hipokrizija pa je, da je to moral izre~i ~lovek, ki je bolj kot kdor koli drug vplival na politi~ne in voja{ke voditelje, da so nadaljevali razvijanje jedrskega oro`ja. @alostno dejstvo je, da so mnogi znanstveniki, dale~ od nasprotovanja jedrski oboroèvalni tekmi, imeli vodilno vlogo pri podpiranju pobude, pogosto preprosto zaradi zadovoljitve lastne radovednosti ali kot izziv njihovi bistroumnosti v izumljanju vedno bolj sofisticiranih sredstev uni~evanja. Theodore Taylor, ki je bil nekdaj glavni konstruktor atomskih bomb v Los Alamosu in je sedaj gore~ pripadnik gibanja Pugwash je ustrezno opisal zasvojenost konstruktorjev bomb: ... najbolj stimulativen dejavnik nasploh je bila preprosto intenzivna poìvitev, ki jo izkusi vsak znanstvenik ali inènir, ko ima (on ali ona) svobodo, da razi{~e popolnoma nove tehni~ne koncepte in jih realizira. êprav nimam neposrednega citata, sem prepri~an, da isto velja v Sovjetski zvezi, v razli~nih ustanovah êljabinsk in Arzamas. Kot sem rekel, moramo mi znanstveniki za veliko odgovarjati. Vendar in to je potrebno mo~no poudariti je bilo na Zahodu mnogo znanstvenikov, ki so se od za~etka in vsa leta borili proti zlorabi znanosti in se nepopustljivo trudili, da bi odvrnili nevarnosti, ki izhajajo iz znanstvenih odkritij, predvsem iz razvoja jedrskega oro`ja. Rad bi posebej omenil nenehne in pogumne kampanje Federacije ameri{kih znanstvenikov, ki jih je podpiral Bilten atomskih znanstvenikov. In seveda v mednarodni areni gibanje Pugwash. Znanstvenikom iz 46 dràv, ki smo pri{li v Hiro{imo na to konferenco, kot tudi na{im japonskim gostiteljem ni vseeno, na kak{en na~in se uporablja znanost resno jemljemo svojo dru`beno odgovornost. Veliko ~asa in energije posve~amo prepre~evanju zlorabe znanstvenih dose`kov. Opazovanje vladnih politik in opozarjanje javnosti na gro`nje nepremi{ljenih politik {tejemo za svojo dol`nost. Predvsem pa si prizadevamo izkoristiti svoje specializirano znanje in profesionalne spretnosti za prepre~evanje voja{kih spopadov, {e posebej nuklearne gro`nje, in za ustanovitev ozra~ja miroljubnega sodelovanja med narodi. V skladu s to nalogo bomo delovali ta teden v Hiro{imi. Na otvoritvenem zasedanju v po~astitev spomina na hiro{imske `rtve ob 50. obletnici tega dogodka sem govoril s stali{~a znanstvenika. Naslednji govornik, profesor [ui~i Kato, bo predstavil pogled navadnih dràvljanov, predvsem tistih, ki so v vojni tako zelo trpeli. Vendar bi mu rad povedal, da sem poleg tega, da sem znanstvenik, tudi navaden dràvljan. Tudi jaz sem med drugo svetovno vojno mo~no trpel: prav zares, celo med prvo svetovno vojno. V vojni vsi trpimo, fizi~no, emocionalno in intelektualno.
P U G W A S H
219
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Joseph Rotblat
Vojna ima vedno dehumanizacijski u~inek. Prisili nas, da opravljamo neizrekljiva dejanja. Ne more biti dvoma, da sta obe strani v vojni zagre{ili stra{ne krutosti. Japonsko ravnanje z vojnimi ujetniki je bilo monstruozno; uni~enje Tokia v mnoì~nem letalskem napadu Zdruènih dràv je bilo barbarsko. Obe strani bi to morali spoznati in se ena drugi iskreno opravi~iti. Japonskemu ljudstvu bi se kot znanstvenik za atomske bombe tudi rad opravi~il. Njihova uporaba je bila neupravi~ena; njihova izdelava nepotrebna. Ne samo, da so zahtevale tako veliko ìvljenj, tolik{no uni~enje na Japonskem, temve~ so bile hkrati tudi predhodnice nuklearne oboroèvalne tekme in ve~ne nevarnosti, v kateri je vsa na{a civilizacija. Svet ne bo nikoli ve~ enak. Damoklejev me~ bo vedno visel nad na{imi glavami. To nalaga vsem nam, znanstvenikom in navadnim dràvljanom, dodatno dol`nost nenehne budnosti. Odpraviti moramo vojno, ker lahko tudi tako imenovana konvencionalna vojna prizadene velikansko trpljenje. To moramo storiti, ker se lahko vsaka za~eta vojna stopnjuje v jedrsko vojno. Tragedija tega mesta pred petdesetimi leti, smrt in trpljenje njegovih ljudi bo popla~ano samo, ~e bo imelo za posledico odpravo vojne kot sredstva za re{evanje prepirov, se pravi, ~e bo tlakovalo pot k varnemu in mirnemu svetu.
Prevedla Gita Zadnikar
220
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~
Varnost, sodelovanje in razoroìtev: Lahti 1996
Lahti, smu~arsko sredi{~e na ju`nem Finskem, je bilo septembra 1996 zbirali{~e znanstvenikov z vsega sveta in iz razli~nih disciplinarnih podro~ij. Na letni konferenci o znanosti in svetovnih zadevah so se è {estin{tirideseti~ zbrali pripadniki gibanja Pugwash, gibanja, ki je skupaj s svojim legendarnim predsednikom, Josephom Rotblatom, leta 1995 dobilo Nobelovo nagrado za mir. Letna konferenca gibanja Pugwash v Lahtiju je delovala v {estih delovnih skupinah in na ve~ plenarnih sre~anjih (o svetovni trgovini z oro`jem, o mirovnih operacijah OZN, o svetovni varnosti). Posebej zanimive so bile razprave v delovnih skupinah, s katerimi se posameznik lahko seznani le preko pisanega gradiva. Ni v navadi, da bi posamezniki menjavali delovne skupine ali hodili od ene do druge, ker bi s tem motili razpravo v posameznih skupinah. Zavezanost gibanja Pugwash Russell-Einsteinovemu manifestu se kaè na to~ki presti`nosti jedrskega vpra{anja. Manifest je bil namre~ usmerjen proti vojnam kot pojavu, predvsem pa proti jedrskemu oro`ju in proti morebitni jedrski vojni. Pugwash izvira iz skrbi zaradi uni~evalne mo~i jedrskega oro`ja, zato je to {e vedno njegova prioriteta. Na konferencah Pugwash je tako najpomembnej{a prva delovna skupina, dandanes namenjena razpravi o
oblikovanju sveta brez jedrskega oro`ja. [e vedno je najbolj elitna glede na eminentnost znanstvenikov, in {e vedno ima najve~ razpravljalcev oziroma udeleèncev. Konferenca v Lahtiju s skupnim naslovom Varnost, sodelovanje in razoroìtev: nedokon~ani dnevni red za devetdeseta leta je pokazala, da je skrb za varnost ~love{tva povezana z veliko nejedrskimi problemi in da je napredek na drugih podro~jih varnosti videti celo bolj dejanski, nekako bli`ji, ker je bolj razpr{en na veliko ve~ dejavnikov, kot pa to velja za nadzor in odpravo jedrskega oro`ja. Na zaklju~nem plenarnem sre~anju so bile videti pobude druge delovne skupine o razra{~anju majhnega oro`ja najbolj uresni~ljive. Tretja delovna skupina o bodo~ih sistemih regionalne obrambe na primeru raz{irjene Evropske zveze je bila ujeta v mednarodno uveljavljene politi~ne koncepte Nata, zato pobude niso kazale posebne revolucionarnosti. êtrta delovna skupina je razpravljala o mo`nosti globalne akcije v porabi energije in pri spreminjanju klime. Peta delovna skupina je obdelovala probleme razvoja nerazvitih v miru. [esta delovna skupina je razmi{ljala o Organizaciji zdruènih narodov, ob njeni petdeseti obletnici delovanja je morda ~as za njeno preoblikovanje v svetovno vlado.
P U G W A S H
221
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~ O sami konferenci je treba povedati, da se je je udeleìlo pribli`no 150 znanstvenikov, politikov, voja{kih poveljnikov, diplomatov in drugih javnih osebnosti iz vsega sveta, posebej {tevilna je bila udele`ba iz dràve gostiteljice ter iz sosednjih, nordijskih dràv, kar kaè na veliko popularnost gibanja v tem delu sveta, ter iz Rusije; nekdanje socialisti~ne dràve pa se tudi na tem podro~ju vse bolj opazno kaèjo kot tretji svet pri{li so posamezniki, zainteresirani predvsem za diskusije o evropski varnosti in prihodnosti zveze Nato. Znanstveniki iz Afrike, Ju`ne Amerike, Bli`njega vzhoda in Azije so videti bolj zainteresirani za razprave o razvoju ter razmerju med energetskimi resursi, klimo in gospodarsko rastjo. razmi{ljanju o jedrski razoroìtvi je pred dvema letoma pri{lo do preobrata, kajti dotlej se o popolnem uni~enju jedrskega oro`ja ni razpravljalo kot o resni mo`nosti. Canberrska komisija in drugi vpleteni dejavniki ne razmi{ljajo ve~ o mo`nosti popolne odprave jedrskega oro`ja, temve~ è o tem, kako to izpeljati. Prakti~ni koraki v tej smeri so: ratifikacija sporazuma START II3 v ameri{kem senatu in upanje, da bo ruska duma storila enako v bli`nji prihodnosti, namig ameri{ke vlade, da bi nadaljevala s START III, kjer bi bila opravljena {e ve~ja kr~enja strate{kega oro`ja, uni~evanje takti~nega jedrskega oro`ja4 , ki temelji na enostranskih izjavah predsednikov Georga Busha in Mihaila Gorba~ova (septembra in oktobra 1991), ve~ja transparentnost procesa razstavljanja in uni~evanja jedrskih bojnih glav ter skladi{~ materialov, uporabnih za izdelavo jedrskega oro`ja. O zelo veliki odprtosti za javnost zgoraj navedenih procesov ne moremo govoriti, res pa je, da se javnost (Burgers, 19965 : 11)6 ni vedno pretirano zanimala za razoroìtvene pobude. Samo za primer ponovimo, da je Pugwash zanimiral 10.000 ljudi v nekaj manj kot {tiridesetih letih. Jedrsko razoroèvanje ni videti smiselno, ~e se po eni strani uni~ujejo bojne glave, hkrati pa izdelujejo nove, ali pa se uni~ujejo skladi{~a
3
Svet brez jedrskega oro`ja (Nuclear-Weapon-Free World, NWFW) 1

Temeljno vodilo gibanja Pugwash je bilo in je {e vedno prepre~evanje jedrske vojne. Jedrsko razoroèvanje se je kon~no za~elo in to je najbli`ja pot do onemogo~anja jedrske vojne. V ZDA v zadnjih letih uni~ijo preko tiso~ jedrskih bojnih glav na leto, verjetno uni~ujejo tak{no oro`je tudi v Rusiji, ~eprav podatkov s tega dela sveta ni. Ta proces razoroèvanja poteka izven sporazumov o razoroèvanju, vendar je treba ra~unati, da bi pri pribli`no petdeset tiso~ jedrskih bojnih glavah potrebovali ob zdaj{njem tempu nekaj desetletij do popolnega uni~enja vsega tovrstnega oro`ja. Gibanje Pugwash je izdalo monografijo ve~ avtorjev (uredniki J. Rotblat, J. Steinberger, B. Udgaonkar) z naslovom A Nuclear-Weapon-Free World: Desirable? Feasible?, kjer govorijo o ureditvi sveta brez jedrskega oro`ja z namenom prepre~iti pojav novega jedrskega oro`ja. S tem namenom je bila ob podpori avstralske vlade ustanovljena Canberrska komisija2 ; sestavlja jo 17 intelektualcev in uglednih politikov iz petih dràv lastnic jedrskega oro`ja ter iz drugih dràv in organizacij, med njimi tudi Pugwash. V
1 2
Povzeto po poro~ilu Prve delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 27. 9. 1996. Executive Summary, Report of the Canberra Commission on the Elimination of Nuclear Weapons (1996). Commonwealth of Australia, Canberra, avgust 1996.
Po sporazumu START II bi se moralo {tevilo strate{kih jedrskih bojnih glav zmanj{ati na 3000 do 3500 do leta 2003. Takti~no jedrsko oro`je je nevarno zaradi mo`nosti uporabe po nesre~i in zaradi ve~je dostopnosti za nepoklicane. Jan Herman Burgers, Foreword. V: Huub Jaspers (1996). Beyond The Bomb. The Extension of the NonProliferation Treaty and the Future of Nuclear Weapons. Transnational Institute, World Information Service on Energy, Greenpeace International, Amsterdam 1996. Burgers v predgovoru h knjigi Beyond The Bomb (Jaspers, 1996) o {iritvi Sporazuma o nerazra{~anju jedrskega oro`ja razmi{lja o letih med 1965 in 1975, ko so se nekateri zanesenjaki borili za ta sporazum, medtem ko niti mediji niti javnost niso bili zainteresirani zanj.
222
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Varnost, sodelovanje in razoroìtev: Lahti 1996 jedrskih snovi za fizijo, hkrati pa se {e naprej proizvajajo taki materiali. Po mnenju Prve delovne skupine gibanja Pugwash je treba z mednarodnim sporazumom zagotoviti prekinitev proizvodnje takih materialov oziroma oro`ja. Mednarodni pogajalski forum, ki je namenjen nadzoru nad oboroèvanjem in razoroìtvi, je Konferenca o razoroìtvi, ki se sestaja periodi~no v @enevi. Forum postaja neu~inkovit zaradi svoje velikosti (na pogajanjih sodeluje è 61 dràv) in zaradi procedure, po kateri se uspe dotakniti samo ene teme na vsakem sre~anju. Trenutno te~ejo pogajanja za sprejem Sporazuma o vsestranski prepovedi poskusov (Comprehensive Test Ban Treaty, CTBT). Prepoved poskusov pomeni, da ne bo ve~ mo`no odkrivati novih tipov jedrskega oro`ja, temve~ samo na~ine varnega shranjevanja preostalega oro`ja. Prva delovna skupina Pugwasha je na konferenci v Lahtiju podprla prizadevanja ènevske konference o razoroìtvi, pozdravila kitajsko oznanitev moratorija na jedrske poskuse (potem ko je 26. julija 1996 zaklju~ila s serijo jedrskih poskusov) in pripravljenost podpisati omenjeni sporazum. ZDA in Rusiji pripada 95 % vsega obstoje~ega jedrskega oro`ja, vendar morajo v proces jedrskega razoroèvanja vstopiti tudi druge dràve, lastnice jedrskega oro`ja. Velika Britanija in Francija sta è za~eli zmanj{evati zaloge teh oroìj, ~eprav obstaja miselnost, ki mo~no zavira ta proces. Velika Britanija in Francija bi namre~ radi postali evropska jedrska velesila, nekak{no jedrsko jedro Evropske zveze, kajti po razoroìtvenih sporazumih naj bi bilo v prihodnje jedrsko oro`je samo {e na tleh dràve lastnice. Tako bi se iz Evrope moralo umakniti vse ameri{ko jedrsko oro`je. Zaradi prepre~itve iracionalnih jedrskih apetitov teh dveh dràv bi bilo zelo pomembno v delu Evrope oblikovati cone brez jedrskega oro`ja. Pri udejanjenju sveta brez jedrskega oro`ja je treba enakovredno obravnavati {e Kitajsko, Izrael, Indijo in Pakistan, ki è imajo programe za izdelavo jedrskega oro`ja, pri vzpostavitvi reìma nerazra{~anja jedrskega oro`ja pa upo{tevati jedrske ambicije Argentine, Brazilije, Ju`ne Afrike, Belorusije, Kazahstana, Ukrajine, Iraka in Severne Koreje. Pomembno je tudi postopno pokrivanje zemeljske oble z brezjedrskimi conami. Razpravljalci v Lahtiju izpostavijo tudi problem nadzora nad potekom jedrskega razoroèvanja oziroma dostopnosti javnosti do podatkov in mehanizmov, ki izvr{ujejo razoroìtvene sporazume. V razpravi prve delovne skupine v Lahtiju je bilo sli{ati veliko navdu{enja na ra~un svetovalnega stali{~a Mednarodnega sodi{~a, da je treba dolo~iti nezakonitost gro`nje z uporabo ali uporabe jedrskega oro`ja kot del mednarodnega prava in kr{ilce nato tudi kaznovati. Skupina je podala predlog za pripravo konvencije o odpravi jedrskega oro`ja.
Razra{~anje majhnega oro`ja 7

Druga delovna skupina je na konferenci v Lahtiju obravnavala majhna oro`ja, in sicer predvsem lahko oro`je, protipehotne mine, nesmrtonosno oro`je. Po tradiciji je v vseh mirovni{kih in razoroìtvenih konceptih lahkemu oro`ju namenjene malo pozornosti, ~eprav so v zadnjih vojnah ravno ta oro`ja glavni krivec za ubijanje. Lahko oro`je ima stalno ponavljajo~i se vzorec nasilja ko se namre~ konflikt nekje kon~a, se oro`je prenese v obmo~je novih konfliktov. Obstaja vrsta nacionalnih in mednarodnih pobud za kr~enje, zmanj{evanje zalog lahkega oro`ja, vendar pa niso dele`ne skoraj nikakr{ne pozornosti pri medijih, pri politikih, pa tudi pri javnosti ne. V Zdruènih narodih obstaja ekspertna skupina za majhno oro`je, spodbudni so videti procesi razoroèvanja v Afriki, v Maliju so denimo uni~ili 3000 kosov takega oro`ja, Komisija o razoroìtvi v @enevi posku{a vzpostaviti nadzor nad trgovino z oro`jem. Napredek je moèn pri prepre~evanju konfliktov oziroma pri njihovem mirnem re{evanju. Pomembno bi bilo dose~i sporazum o uni~enju prese`kov lahkega oro`ja ali o uni~enju vsega tistega oro`ja, ki je zaplenjeno v kakem konfliktu. Protipehotne mine so oro`je za mnoì~no uni~evanje v po~asnem tempu, pravijo poznavalci. Druga Pugwasheva delovna skupina se je zavzela za prepoved izdelovanja vseh vrst protipehotnih min ter za razvoj bolj{ih tehnik za njihovo odkrivanje, ~i{~enje in uni~evanje. Prizadevanja za prepoved protipehotnih min imajo nekaj
7
Povzeto po poro~ilu in referatih Druge delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2 7. 9. 1996.
P U G W A S H
223
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~ mednarodnih uspehov. V nedavno obnovljeni konvenciji o dolo~enih konvencionalnih oro`jih je protokol o minah raz{irjen na mednarodne in notranje oboroène konflikte. Dolo~a tudi, da morajo tisti, ki mine poloìjo, poskrbeti tudi za njihovo ~i{~enje. O uspehih na tem podro~ju poro~a mednarodni komite Rde~ega krià: do julija 1996 naj bi ve~ kot 50 dràv ustavilo izvoz protipehotnih min, ve~ kot 20 pa jih je prepovedalo proizvodnjo tega oro`ja. Videti je, da bo v prihodnje ravno podro~je prepovedi protipehotnih min tematika, ki bo zdruèvala razli~ne nevladne organizacije, kot so humanitarne organizacije, skupine za nadzor nad oro`jem, znanstveniki, ki se trudijo izbolj{ati na~in odkrivanja in ~i{~enja min. Vsi ti posamezniki è veliko vedo o protipehotnih minah, zato bo boj s proizvajalci min in polagalci min nekoliko la`ji. Trenutno so za protiminska prizadevanja najbolj pomembne izku{nje iz Ju`ne Afrike, Angole, Mozambika in Hrva{ke ter Bosne in Hercegovine. Afri{ke dràve imajo zaradi neodkritih minskih polj razvojne teàve. Poljedelstvo je namre~ onemogo~eno, kajti postavljene mine je prerasla trava in grmi~evje, `rtve in po{kodbe pa lahko povzro~i è odhod po dnevnih opravkih. Za minska polja ne obstajajo nikakr{ni na~rti, kajti postavljali so jih kar kmetje sami, tako da so okrog svoje njive z ìtom poloìli mine, potem pa jih je deèvje odneslo drugam. V Mozambiku, kjer se je vojna kon~ala pred {tirimi leti, je vsak mesec 45 ljudi v bolni{nicah registriranih kot ponesre~enih zaradi eksplodiranih min; v tej {tevilki niso v{teti tisti, ki umrejo takoj (ve~inoma otroci), in tisti, ki ne grejo v bolni{nice. Po nekaterih raziskavah naj bi bilo vseh `rtev min osemkrat ve~ od registriranih v bolni{nicah (Dippenaar, 1996: 1)8. Predlogi Druge delovne skupine v zvezi z nadzorom in odpravo majhnega oro`ja vseh vrst zadevajo: oblikovanje regionalnih registrov lahkega oro`ja za la`je ugotavljanje njegovega transferja; uvedbo kodeksa za transfer konvencionalnega oro`ja; podporo delovanju Registra Zdruènih narodov o konvencionalnem oro`ju. Register vsebuje poro~ila dràv o uvozu in izvozu oro`ja. Dràve so bile za podatke
8
zapro{ene è ~etrti~, vendar jih ne po{iljajo vsako leto. Doslej je v vsaj enem registrovem letu sodelovalo 120 dràv, vendar med njimi ni klju~nih dràv sprejemnic oro`ja. Register ima naravo ukrepa za krepitev zaupanja.
Bodo~i sistemi regionalne obrambe: primer raz{irjene Evropske zveze 9

Tretja delovna skupina je, kot è re~eno, privla~ila znanstvenike iz evropskih nordijskih dràv in iz dràv nekdanje socialisti~ne Evrope. Tako ene kot druge je prizadevalo vpra{anje {irjenja zveze Nato, vendar je zanimivo, da se ideali znanstvenikov iz teh dveh zemljepisnih obmo~ij mo~no razlikujejo. Znanstveniki iz nordijskih deèl so odlo~no nasprotovali mo`nosti {irjenja Nata brez vzpostavitve dodatnih varnostnih mehanizmov v Srednji in Severni Evropi. Prepri~ani so, da bi morebitno {irjenje Nata na Vzhod pomenilo risanje novih meja v Evropi, vzpostavitev nove èlezne zavese in ve~je gro`nje Rusije sosednjim dràvam. Znanstveniki iz nekdanjih socialisti~nih dràv so zatrjevali, da je za varnost v Evropi dovolj dobro poskrbljeno samo pod pla{~em Nata. Ruska nevarnost je {e ìva, srbska na Balkanu pa celo aktivna. Zanimivo je bilo, da so bili zaradi {iritve Nata zaskrbljeni tudi znanstveniki iz Rusije. Povedali so, da rusko javno mnenje razume {irjenje Nata kot novo nevarnost in temu procesu ne re~ejo {irjenje (enlargement), temve~ striktno ekspanzija (expansion). Znanstveniki iz zahodne Evrope pa so dopovedovali, da si vzhodne dràve èlijo vstopiti v Nato, kakr{nega ne bo ve~. Nato se mora ob nameravani {iritvi najprej preoblikovati navznotraj, in sicer iz sistema kolektivne obrambe (to bi rade vzhodne, nekdanje socialisti~ne dràve) v sistem kolektivne varnosti. Razpravljalci v Tretji delovni skupini so menili, da bi bilo treba v procese evropske varnosti vklju~iti Rusijo. Veliko pozornosti je bilo namenjene oblikovanju cone brez jedrskega oro`ja v obmo~ju od Balti{kega do ^rnega morja. Ta brezjedrska cona bi v povezavi s {irjenjem Nata na Vzhod
9
Nola Dippenaar (1996). Landmines deadly legacy. Referat na 46-ti letni konferenci Pugwash, Lahti, 27. 9. 1996.
Povzeto po poro~ilu in referatih Tretje delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 2 7. 9. 1996
224
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Varnost, sodelovanje in razoroìtev: Lahti 1996 pomenila nekak{en varnostni tampon, ki bi pri ruskem javnem mnenju utrdil ob~utek, da jedrsko oro`je nikoli ne bo name{~eno na same ruske meje (~e bi se Nato do tam zares raz{iril). Prihod Nata na ruske meje pomeni za Rusijo ru{enje konvencionalnega ravnote`ja, zato obstaja nevarnost, da bo ta svoj primanjkljaj posku{ala nadomestiti z jedrskim oro`jem. Ali lahko brezjedrska cona s svojimi garancijami nadomesti mikavnost Nata za vzhodnoevropske dràve? Verjetno ne. Brezjedrska cona zahteva veliko enostranskih razoroìtvenih akcij, za katere pa ni mehanizmov nadzora ali sankcioniranja. Tak{na varnost je potem bistveno manj vredna od tiste, ki naj bi jo ponudil Nato. Vendar obstaja {e druga nevarnost ~e se Nato raz{iri na tri ali najve~ {tiri dràve, ali ne pu{~a potem drugih {estnajst ali sedemnajst vzhodnoevropskih dràv samih s svojo ni~ bolj{o, ~e ne celo poslab{ano varnostjo? ve~je pregrevanje ozra~ja. Kak{na konverzija vzorcev energetske porabe je torej mo`na? Reciklaà odpadkov lahko znià porabo energije iz primarnih virov, vendar je ne more nadomestiti. Med tehni~no najbolj razvite sisteme hitre proizvodnje visoko kakovostne energije sodijo sistemi za jedrsko fizijo. Vendar se tu pojavi problem ekolo{kega rizika, skladi{~enja radioaktivnih odpadkov, mo`nosti predelave teh odpadkov v jedrsko oro`je ter velik ob~utek nevarnosti v javnem mnenju zaradi jedrskih nesre~. Tehni~ne re{itve za vse navedene probleme so zelo dobre, zato bo preusmeritev na jedrsko energijo dokaj verjetna. Delovna skupina je predlagala pove~ano prou~evanje tehnologij za izrabo obnavljajo~ih se virov energije, kot so veter, sonce in biomase.
Razvoj v miru Globalna akcija o medsebojni odvisnosti energije in klime 10

êtrta Pugwasheva delovna skupina je najprej opredelila sodobne vzorce porabe energije v svetu, pri ~emer 76 % energije izvira iz predelave naravnih virov, preostalo iz umetnih snovi in jedrske fizije, hkrati pa se proizvaja in emitira v zrak dvakrat ve~ ogljikovega dioksida, kot ga atmosfera lahko razgradi po naravni poti. To vpliva na globalni klimatski sistem ter pove~uje atmosfersko nastajanje zelene (tople) grede (pregrevanje zemeljske povr{ine). Posledice naj bi bile vidne è v dveh do treh desetletjih, in sicer dvig gladine morja, pomanjkanje sveè pitne vode v predelih, ki so è sedaj v teàvah s pridelovanjem hrane, mo~nej{a neurja in naravne katastrofe. Vse kaè, da bodo zaradi pregrevanja zemlje in spremenjene klime najbolj trpeli revni predeli sveta, medtem ko se bodo bogatej{i, sedanji povzro~itelji klimatskih sprememb, najhuj{im posledicam izognili. Pri~akovati je trend pove~evanja porabe energije v prihodnje in sicer tako v industrijskih dràvah kot tudi v manj razvitih, kar pomeni pove~ano porabo naravnih materialov za predelavo, zato pa tudi {e ve~je koli~ine CO2 in {e
10
Peta delovna skupina na konferenci v Lahtiju je bila namenjena razpravam o razvoju v miru, pri ~emer so bile izpostavljene teme kot: ekonomski razvoj in globalne finan~ne institucije ter njihovo restrukturiranje; nacionalne in mednarodne politike za prepre~evanje rev{~ine; kriza mednarodne pomo~i; migracije prebivalstva kot posledica rev{~ine in vojn in kot vzrok za nestabilnost ter pomanjkanje ~love{kih potencialov. Etni~no ~i{~enje na Balkanu je bilo samo omenjeno kot primer transfera populacij z vsemi prej navedenimi zna~ilnostmi.
Zdruèni narodi po petdeseti obletnici obstoja svetovna vlada 11

[esta delovna skupina je obravnavala tri sporna vpra{anja OZN: Varnostni svet, zanesljivost znotraj OZN in operacije za vzdrèvanje miru. Razprava je potekala v zavesti, da zelo radikalnih sprememb v bli`nji prihodnosti ne bo. Varnostni svet OZN je postal zanimiv za javnost zaradi zahtev po {iritvi njegovega ~lanstva, seveda v povezavi s pravico do veta. Vpra{anje je, ali s {irjenjem Varnostnega sveta {iriti tudi pravico
11
Povzeto po poro~ilu êtrte delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 27. 9. 1996
Povzeto po poro~ilu [este delovne skupine 46-te letne konference Pugwash v Lahtiju, 27. 9. 1996
P U G W A S H
225
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~ do veta kot pravico velesil, problemati~no pa je dejstvo, da med stalnimi ~lanicami Latinska Amerika in Afrika sploh nista zastopani. Problemati~na je vloga Generalne skup{~ine, katere resolucije imajo samo naravo priporo~ila, niso pa obvezujo~e. Vpra{anje zanesljivosti znotraj OZN prihaja do izraza pri stanju ~lovekovih pravic. Pogosto se dogaja, da dràve, ki imajo same zelo slabo zagotovljene ~lovekove pravice, gore~e podpirajo akcije proti drugim dràvam z enako slabo ureditvijo. Potrebni so mednarodni standardi za ~lovekove pravice v praksi. Predlagana je bila ustanovitev novega mednarodnega sodi{~a za vojne zlo~ince, posebej za potrebe Ruande in Bosne in Hercegovine. Zdruèni narodi imajo o~itne teàve s financami, pri ~emer je vpra{ljiva posebej zanesljivost ~lanic, ki ne poravnavajo svojih obveznosti. Je pa to povezano z naslednjo obravnavano temo, in sicer z mirovnimi operacijami. Le-te namre~ porabijo veliko denarja, ki pa ga je za vse potrebe tako in tako premalo. V razpravi je bilo odprto razmerje med vzdrèvanjem miru in vzpostavljanjem miru. Za vzdrèvanje miru je bila pomembna nevtralnost mirovnih sil, lo~evanje sprtih strani in nevme{avanje v njihove zadeve. Vzpostavljanje miru pa pomeni izgubo nevtralnosti. Tveganost je velika, tako za `rtve kot za mo`nost odprtja voja{kega, politi~nega in finan~nega podviga brez razvidne re{itve. Potrebno je denimo ve~ civilnih uradnikov kot voja{kih, toda `rtve, do katerih lahko pride, ~lanice OZN odvra~ajo od tovrstnih akcij. Uporaba prostovoljcev je na~in za zmanj{evanje problema `rtev, ravno tako uporaba letalske tehnologije, ki so jo pokazale ZDA v nekdanji Jugoslaviji. Evropske zaveznice so nasprotovale ameri{kemu na~inu poseganja in so zagovarjale samo omejene operacije za vzdrèvanje miru. Kdaj je torej intervencija OZN opravi~ljiva? Ko gre za genocid ali tudi v drugih primerih? Ali ni bolje izpeljati transfera prebivalstva, ~e je etni~no sovra{tvo tako hudo, da lahko vodi v dràvljansko vojno? Delovna skupina je zaklju~ila z ugotovitvijo, da bo svet moral ìveti s takim sistemom OZN, kakr{nega pa~ dràve ~lanice ne èlijo spremeniti. In ker so dràve ~lanice mehanizmi za uresni~evanje èlja ljudi, smo torej za OZN, tako kakr{na je, krivi vsi skupaj. Gibanje Pugwash si je tudi s to letno konferenco odprlo celo vrsto front, na katerih lahko preizku{a svoj znanstveni pristop, z veliko mero skepticizma in pripravljenosti za pou~evanje. Splo{na javnost in politiki ter javni uradniki bodo potrebovali {e veliko znanj za soo~anje in odlo~anje o globalnih problemih. Pugwash lahko ponudi veliko argumentov, dokazov in izra~unov, potrebnih v prizadevanjih za bolj{i in varnej{i svet.
226
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~
Leonard V. Johnson, upokojeni generalmajor kanadske vojske, mirovni aktivist in pripadnik gibanja Pugwash
Leonard V. Johnson se je rodil leta 1929 v Saskatchewanu v Kanadi in odra{~al v ~asu velike depresije ter druge svetovne vojne. Pri 14 letih, januarja 1944, je za {tiri leta vstopil v rezervo kanadske vojske, kasneje je delal kot gozdni nadzorni pilot. Leta 1951 je uspe{no opravil teste za voja{kega pilota in postal pilot pri transportnem letalstvu. Dosegel je vse poveljni{ke ravni kanadske vojske, v letih 1979 in 1980 je bil kanadski predstavnik v skupnem ameri{ko-kanadskem obrambnem odboru, sekretar namestnika ministra za politiko v kanadskem obrambnem ministrstvu ter {ef za evalvacijo obrambnih oboroìtvenih ter
1
izobraèvalnih programov. Voja{ko kariero je kon~al kot poveljnik [ole za nacionalno obrambo, najvi{je kanadske voja{ke {ole. Dodiplomsko in podiplomsko {tabno in general{tabno {olanje je opravil na ameri{kih voja{kih in {tabnih {olah. Upokojen je bil leta 1984 po 34 letih voja{ke slu`be. Johnson je ~lan organizacij: Generali za mir in razoroìtev1, Veterani proti jedrskemu oro`ju, Skupina 782 ter vrste drugih mirovni{kih in protivojnih gibanj in organizacij. Ve~krat je bil ~lan mirovne misije za Srednjo Ameriko, na kar ima zelo àlostne spomine. Od leta 1984 sodeluje v gibanju Pugwash, od leta 1990 dalje je predsednik
jo je zdruènje z naslovom Svetovno svetovalno zdruènje upokojenih generalov in admiralov. Slovenski javnosti sta znana vsaj dva ~lana nekdanjih Generalov za mir in razoroìtev: nem{ki generalmajor Gert Bastien, mirovnik in sopotnik Petre Kelly, poslanke Zelenih v nem{kem zveznem parlamentu (oba sta umrla v {e nerazjasnjenih okoli{~inah), ter ustanovitelj organizacije, Michael Harbottle Obe, na~elnik {taba mirovnih sil na Cipru in avtor popularnega Priro~nika za mirovne operacije. Skupina 78 (Group of 78) je neformalno zdruènje slavnih Kanad~anov, ki si prizadevajo za mir in razoroìtev, enakopraven razvoj vseh narodov in za mo~no Organizacijo zdruènih narodov.
Generali za mir in razoroìtev (Generals for Peace and Disarmament) je bila organizacija nekdanjih visokih voja{kih oficirjev Nata, ki so se zbrali kot delovna skupina za oblikovanje idej in predlogov glede re{itve problemov, ki zavirajo proces nadzora nad oboroèvanjem in razoroìtvena pogajanja. êprav so bili iz Nata, se niso omejili samo na evropsko situacijo, temve~ so razmi{ljali o odnosih med Vzhodom in Zahodom, o ukrepih za krepitev zaupanja ter o tistih dejavnikih, ki povzro~ajo lokalne vojne in s tem ogroàjo svetovno varnost kot celoto. Za svoje delovanje niso imeli podpore Natove administracije, posku{ali so jim celo pripisati sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Organizacija je pred leti razpadla, nasledilo pa
P U G W A S H
227
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~ kanadske skupine Pugwash. Napisal je {tevilne ~lanke, preglede, pisma in uvodnike in dal vrsto intervjujev za razli~ne kanadske ~asopise, revije in knjige. Je kolumnist pri ~asopisu Rideau ReviewMirror, kjer pi{e o obrambi, miru, nenasilju, strpnosti in mednarodnem razumevanju. Leta 1987 je pri zalo`bi James Lorimer, Toronto, izdal avtobiografijo A General for Peace. To je zgodba o de~ku, ki se iz kanadske tundre prebija po voja{kih stopni~kah, o ljudeh, ki jih je sre~eval, o herojih in poraèncih, o politikih, o voja{tvu. Iz poglavja v poglavje je to vse bolj zgodba o nestrinjanju z voja{kim mi{ljenjem, o zoperstavljanju logiki sile in iskanja sovra`nikov in zgodba o odlo~itvi, da po upokojitvi ostane aktiven kot mirovni aktivist. V svoji mirovni{ki karieri je obiskal mnogo {ol, univerz, tovarn in drugih ustanov, predaval je o zmotni voja{ki politiki, ki ho~e z zastra{evanjem svojih in drugih ljudi zagotoviti varnost. Na skoraj vsakem javnem sre~anju se je pojavil kdo, ki mu je postavil vpra{anje: Kaj je iz vas, generala, naredilo mirovnega aktivista?. Ljudje so pri~akovali, da bo govoril o kakem dramati~nem dogodku, pa tega ni mogel storiti. Razumel je, da vpra{anje izhaja iz predpostavke o protislovju med cilji generalov in cilji mirovnih aktivistov. Predpostavka je zmotna, kajti cilj generalov in mirovnikov je varnost, eni in drugi se razlikujejo samo v izbiri sredstev za zagotovitev varnosti. Johnson zato trdi, da je izstopil iz voja{ke logike oziroma sistema takrat, ko je dokon~no ugotovil, da gro`nja z jedrsko vojno ni pot k miru in varnosti (Johnson, 1987: xi). Pred letom 1980 je bil Johnson klasi~en voja{ki oficir, prepri~an v ideologijo hladne vojne in o mo~i kot zagotovilu miru. Verjel je v instrumentalni profesionalni voja{ki etos, po katerem je vojska izlo~ena iz politike in je podrejena civilni politi~ni oblasti (Johnson, 1987: 66). Vendar je kot kriti~en oficir s samostojnim mi{ljenjem ugotavljal, da vi{je kot slu`buje v voja{ki hierarhiji, manj mo`nosti ima za kakr{nekoli, celo profesionalne spremembe v svojem okolju. Ugotavlja, da dejansko drì voja{ka {ala, ki pravi, da imajo poro~niki tovari{e, polkovniki sotekmovalce, generali pa samo {e sovra`nike. V letih poveljevanja [oli za nacionalno obrambo (19801984)3 se je njegova miselnost
3
[ole za nacionalno obrambo danes ni ve~, ukinili so jo pred nekaj leti zaradi kr~enja obrambnega prora~una.
dramati~no spremenila. Zna~ilnost te {ole je bila, da so bili njeni slu{atelji ne le visoki voja{ki poveljniki, temve~ tudi diplomati, politiki, javni delavci, univerzitetni profesorji, poslovneì in duhovniki, iz razli~nih dràv, ve~inoma iz ZDA, Avstralije, Nove Zelandije, Velike Britanije in Kanade. Vsak slu{atelj je v pedago{ki proces vnesel svoja znanja in izku{nje, tako da so se voja{ki poveljniki nau~ili razumevanja civilnih politi~nih perspektiv, civilni slu{atelji pa so globlje spoznali voja{ko profesijo in njene skrbi. [tudij je potekal v obliki predavanj, individualnega {tudija in potovanj po svetu. Na predavanja so vabili ugledne profesorje, tuje politike in diplomate, tudi take, ki so govorili o alternativnih pristopih k varnosti, torej tudi mirovnike. Najpomembnej{i predavatelj iz te stroke je bil Anatol Rapoport, matematik, psiholog, glasbenik, profesor za mirovne {tudije na Univerzi v Torontu. Verjetno je ena klju~nih osebnosti, ki so povsem omajale Johnsonovo vero v pomen voja{ke sile. Zakaj predstaviti Leonarda V. Johnsona slovenski javnosti? Morda zato, ker je generalmajor, ki ne verjame v mo~ voja{ke sile in propagira mirno re{evanje sporov. Morda zato, ker bi preko njega kot simbola radi videli vrsto generalov, s katerimi smo Slovenci imeli opravka v svoji zgodovini, pa se niso nikoli spremenili v mirovnike? Ali pa zato, ker nekateri slovenski generali iz nekdanje jugoslovanske vojske nekoliko spominjajo na Johnsona? Malce zato, ker je eden vidnej{ih ~lanov gibanja Pugwash, v okviru katerega se bojuje proti jedrskemu oro`ju. Morda pa tudi zato, ker je na poseben na~in povezan s Slovenijo. Sodeluje namre~ pri predmetu Mirovne {tudije na Katedri za obramboslovje Fakultete za dru`bene vede v Ljubljani. Preko elektronske po{te po{ilja {tudentom ideje za {tudij, za simulacije, odgovarja na njihova vpra{anja in dvome glede mirovni{tva, razlaga svoje zapisane misli in ideje. [tudentje mirovnih {tudij v {tudijskem letu1996/97 so bili {e posebej prizadevni, kajti pre{tudirali so njegovo avtobiografijo ter mu zastavili vrsto zanimivih in tudi malce nejevernih vpra{anj. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj odgovorov in komentarjev, iz katerih je videti Johnsonov dana{nji na~in razmi{ljanja. Za âsopis za kritiko znanosti smo priredili tudi utrinek iz Johnsonovih spominov na leta jedrskega zastra{evanja, ki ga je napisal v Lahtiju na Finskem, med 46-to letno konferenco Pugwash
228
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Leonard V. Johnson septembra 1996, posebej za slovenske bralce. Prevod ~lanka z naslovom Voja{ka politika za enaindvajseto stoletje je iz zbornika World Security (Toronto, 1994), ki ga je uredilo nekaj ~lanov kanadske nacionalne skupine Pugwash. Objavljen je z dovoljenjem avtorja. heroju, je, da je pozabljen in da lahko ìvi obi~ajno ìvljenje. [tudentje spra{ujejo: Ste kdaj pogre{ali dru`beno okolje vojske? Ali je va{a mirovni{ka kariera vplivala na va{o druìno? So vas podpirali ali je to ogroàlo njihove kariere? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Ne moja èna ne jaz nisva nikoli pogre{ala voja{kega druàbnega ìvljenja, v bistvu sva bila zelo vesela, ko sva se ga re{ila. Najprej mi je bilo neprijetno zaradi javne pozornosti, ki sem jo vzbudil po upokojitvi, vendar sem se na to navadil. Ni bilo lahko prenesti kritik svojih nekdanjih kolegov. Sedaj, ko se je svet tako zelo spremenil, kot si takrat nisem mogel niti zamisliti, so moje takratne ideje videti prero{ke. Moj starej{i sin, ki je visok voja{ki oficir, me je vedno podpiral, tudi drugi otroci so me, kolikor jih je moje delovanje zanimalo. [tudentje spra{ujejo: Ali ste vojski zamerili, ker vas je izobraèvala v zaprti voja{ki miselnosti? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Nikoli nisem bil na urjenju na voja{ki {oli. Moja izobrazba je nastajala na osnovi mojih {ir{ih interesov (zato sem {tudiral umetnost), spodbujala so me potovanja, izpopolnjeval sem se z branjem. Kot transportni pilot sem se profesionalno uril predvsem z izku{njami, nau~il sem se raziskovati in sistemati~no na~rtovati. Kot {tabni oficir sem se nau~il poslu{ati druge in odkrivati ideje o izbolj{anju tistega, kar smo po~eli. Pri 17 letih sem se nau~il tipkati in to je ve{~ina neprecenljive vrednosti. Odkril sem, da ni ni~ bolj neuporabnega kot ideja, ki je tako dale~ pred svojim ~asom, da je utopi~na, in da so veliko bolj sprejemljive ideje, katerih ~as ravno prihaja. [tudentje spra{ujejo: Ali bi se znova odlo~ili za voja{ko kariero, ~e bi bilo pred vami novo ìvljenje? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Voja{ka kariera mi je dala podlago za to, kar sem danes. Zato ne obàlujem, da sem jo izbral. Morda bi jo spet, le da so mo`nosti danes manj bogate, kot so bile pred {tiridesetimi leti. [tudentje spra{ujejo: Ali ste {e vedno zagovornik enostranske jedrske razoroìtve? Johnson (elektronsko pismo 27. 11. 1996): Da, enostranska jedrska razoroìtev je {e vedno bolj{a kot pa jedrska oboroèvalna tekma. Mislim, da bi jedrsko kr~enje lahko povzro~ilo procese zadrèvanja razvoja in uporabe novih in bolj nevarnih oroìj. Kar se zgradi, je mo`no tudi poru{iti. Jedrska oboroèvalna tekma je bila prava norost.
Iz elektronske korespondence med Leonardom V. Johnsonom in {tudenti 4

[tudentje spra{ujejo: Kaj mislite o herojih, kak{ne vrste herojev priznavate in ali ste jih imeli med svojimi voja{kimi kolegi? Johnson (elektronsko pismo 23. 11. 1996): V mojih letih me heroji ne impresionirajo ve~. Ljudje, ki sem jih med voja{ko kariero najbolj ob~udoval, so postali obi~ajni ljudje, ko so slekli uniforme in izgubili presti` svojega ~ina in slu`be. Voja{ke heroje krasi njihovo pogumno dejanje, toda pogosto jih za heroje razglasijo vlade, ker potrebujejo heroje za dvigovanje podpore javnosti svojim vojnim prizadevanjim. Ko izpolnijo ta namen, so heroji pozabljeni, kar ima zanje v~asih tragi~ne posledice. Od vseh vojakov, ki se jih spomnim, najbolj ob~udujem generala Georga C. Marshalla, na~elnika {taba ameri{ke vojske med drugo svetovno vojno. Po vojni je postal dràvni sekretar in avtor Marshallovega na~rta za obnovo Evrope. Ob~udujem vojake, ki so inovativni in ustvarjalni, so pred svojim ~asom in so sposobni obdràti svoje poslanstvo v humani perspektivi. ^love~nost je pomembna lastnost, tako kot po{tenost, odlo~nost, modrost in pogum. Dobro je, ~e so {ir{e izobraèni in usmerjeni tudi v humanistiko in umetnost. Ne bi rad videl, da bi moji sinovi in h~ere sluìli pod generalom, ki ne bi znal jokati na vojakovem grobu. [tudentje spra{ujejo: Ali ste dobili kak{no voja{ko odlikovanje? Johnson (elektronsko pismo 23. 11. 1996): Nisem. Jaz sem antiheroj. Nikoli se nisem vojskoval v vojni. ê bi se mi to zgodilo in bi bil celo razgla{en za heroja, upam, da bi znal ohraniti ob~utek za treznost in ne bi za~el napihovati svojega pomena. Najbolj{a stvar, ki se lahko zgodi
4
Povzeto po Mirovni mapi za Mirovne {tudije, {tudijsko leto 1996/97, Katedra za obramboslovje, Fakulteta za dru`bene vede v Ljubljani.
P U G W A S H
229
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Ljubica Jelu{i~
Midnight jet-lag ponderings 5 (No~na razmi{ljanja v ~asovnem zamiku)

Leta 1979 sem kot kanadski ~lan skupnega ameri{ko-kanadskega stalnega odbora za obrambo opazoval poveljni{ko {tabno vajo, v kateri je bil ra~unalni{ko simuliran jedrski napad na Zdruène dràve Amerike. Vaja je potekala v okolju podzemeljskega sedeà poveljstva severnoameri{kih letalskih sil, pod gorovjem Cheyenne v Colorado Springsu. Igralci so bili ~lani ameri{kega in kanadskega bojnega {taba pod poveljstvom kanadskega generalpolkovnika Kena Lewisa. Njegova naloga je bila prepoznati napad nasprotnika ter ugotoviti, ali radarji in drugi detektorji zaznavajo prihajajo~e jedrske izstrelke ali samo jato lete~ih gosi. Imel je manj kot trideset minut ~asa za odlo~itev, to je ~as, v katerem je {e mo`no odgovoriti na napad, preden bi bile ma{~evalne naprave uni~ene. Ko so bojne glave vstopile na radarske zaslone, je bojni {tab opravil verifikacijo. Ko je pre{tevanje bojnih glav doseglo {tevilko 1000, je Ken Lewis dvignil vro~o linijo in obvestil oficirje, ki so igrali predsednika ZDA, torej vrhovno poveljstvo: Gospod predsednik, ugotovil sem, da je bil na ZDA izvr{en jedrski napad. V tem trenutku so se ra~unalniki izklju~ili, ekrani so se spraznili, napad je bil kon~an. Tako kot je bilo predvideno, je predsednik ukazal izstreliti svoje bojne glave in poslati milijone Rusov v smrt kot ma{~evanje za smrt milijonov Ameri~anov. Takrat sem pomislil, da iz tega ne bo ni~ dobrega. Igralci so se vrnili na svoje dol`nosti in k svojim malicam. Jaz sem se vrnil v svojo zavest. Ne verjamem, da so Ken Lewis ali kdorkoli drug na poveljni{kem mestu sploh pomislili na posledice, v katere jih vodi njihova delovna dol`nost. Tudi zase ne morem trditi, da sem v tistem kratkem ~asu poteka vaje sprevidel, kam vse to vodi. Verjamem pa, da so morali vsi tisti6 , ki so se zavedeli posledic skupnega jedrskega uni~enja, kot ene od jedrskih strategij zahodnega
5
bloka, spoznati voja{ko nesmiselnost jedrskega oro`ja. Ni se mogo~e izogniti zaklju~ku, da so se morali znebiti koncepta jedrskega oro`ja, ker je bilo dale~ preve~ nevarno, da bi se {li igre z njim. Zakaj neki se pet jedrskih velesil tako oprijemlje jedrskega oro`ja? Najbr` ne zato, ker ne bi razumele pomena argumentov za odpravo jedrskega oro`ja. Mislim, da je nekaj drugega za vsem tem. Konference gibanja Pugwash, Canberrska komisija in razoroìtvena skupnost vlagajo veliko ~asa in energije v iskanje tega, kar je {e pred nedavnim predstavljalo trd boj za skope in nepomembne dose`ke. Ali je to morda zato, ker se bojujemo na napa~nem ozemlju, na zgre{enih temeljih? Mislim, da je celo to mo`no. Prizori{~e na{ega boja je teolo{ko. Jedrska oro`ja so fali~ni simbol Baala, idola stare zaveze, ki se je boril za srca, razum in du{e bo`jih izbrancev, izraelskega ljudstva. Jedrski sve~eniki jedrskih velesil vihtijo jedrsko oro`je, opremljeni z njegovo nadnaravno mo~jo, da bi uni~ili bo`je ljudstvo. Morali bomo prekiniti jetni{tvo jedrskega malikovanja, pa ne tako, da bomo iz~rpali ves na{ razum, pa~ pa z nekim novim, morda celo teolo{kim na~inom razmi{ljanja. Zastaviti si moramo vpra{anje, kako izkoreniniti nuklearizem? Nekako smo è dolo~ili cilj to je svet brez jedrskega oro`ja, vzpostavili smo celo intelektualno osnovo za ta cilj. Kar sedaj potrebujemo, je nekaj novih oroìj, ki jih ne bomo usmerili v samo jedrsko oro`je, pa~ pa proti sve~enikom, ki ga ~astijo. VIRI: Carl G. Jacobsen, Morris Miller, Metta Spencer, Eric L.Tollefson (ur.) (1994). World Security The New Challenge. Canadian Pugwash Group, Toronto. Leonard V. Johnson (1987). A General for Peace. James Lorimer, Toronto.
6
Jet-lag je oznaka za ~asovni zamik pri letalskih potovanjih, ko letalo zamenja ve~ ~asovnih pasov, in ima za Johnsona simboli~en pomen. Ko je potoval s slu{atelji [ole za nacionalno obrambo po vsem svetu, je v ~asu, ki ga je pridobil zaradi ~asovnih razlik, prebral ogromno knjig. V Lahtiju je zaradi podobnega zamika sredi no~i pisal spomine na jedrske ~ase za slovenske bralce.
Johnson misli, da so se ravno zato v Canberrski komisiji zna{li tudi nekdanji vodilni protagonisti jedrskega zastra{evanja, Lee Butler (upokojeni ameri{ki general, poveljnik ameri{kega strate{kega zra~nega poveljstva, odgovoren za jedrske zastra{evalne sile, sodeloval pri razvoju ameri{ke jedrske doktrine), Michael Curver (mar{al britanske armade, na~elnik general{taba in obrambnega {taba Velike Britanije) in Robert McNamara (ameri{ki sekretar za obrambo v Kennedyjevem in Johnsonovem ~asu).
230
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Leonard V. Johnson
Voja{ka politika za 21. stoletje
Kanadsko varnost bodo na za~etku tiso~letja ogroàle situacijske gro`nje, ki jih ustvarjajo razmere v globalni vasi. Te razmere so è dobro uveljavljene: erozija prsti, uni~evanje gozdov, dezertifikacija, iz~rpavanje sveè vode, prenaseljenost, rev{~ina, bolezni, lakota, dolgovi in neugodni pogoji menjave, ~e omenimo nekatere. Voja{ke re{itve teàv ne re{ujejo, temve~ nasprotno zapravljajo sredstva, potrebna za izbolj{anje razmer. Po drugi strani pa se z globalnimi situacijskimi gro`njami vseeno ne moremo soo~ati brez voja{ke varnosti. Rezultata ne moremo ve~ dose~i z oboroèvanjem proti drugim dràvam, temve~ zgolj v kooperaciji z njimi. Klasi~ne vloge nacionalnih oboroènih sil se iz obrambe pred voja{kim napadom spreminjajo v slu`bo multinacionalnim silam Zdruènih narodov s ciljem izbolj{ati humanitarne in politi~ne razmere, ki so posledica zloma civilnega reda zaradi vojne, ekonomskih neuspehov ali revolucije in politi~nega kolapsa. Ta trend je è o~iten. Rivalski nacionalizmi v multinacionalnih dràvah, ki so razdrli Jugoslavijo in se pojavili v nekdanjih sovjetskih republikah, bodo verjetno producirali dràvljanske vojne in gibanja za neodvisnost, dokler bodo obstajali. S tem, ko dràve izgubljajo suvereno kontrolo nad svojimi zadevami v korist ekonomskih in finan~nih globalnih sil, bodo vedno manj sposobne zavarovati kulture svojih narodov. Lojalnost dràvi se bo tako zmanj{ala med tistimi, ki jim grozijo spremembe, nad katerimi nimajo nobene kontrole. Sveta, v katerem bodo ìveli na{i otroci, po vsej verjetnosti ne bo
P U G W A S H
231
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Leonard V. Johnson
zaznamoval mir ter stabilen in uspe{en mednarodni red, marve~ anarhija in nasilje. Njihov svet bi lahko bil svet ve~nega konflikta, Hobbesova borba za preìvetje brez meja ali pribeàli{~, brez zmag in mo`nih politi~nih ali voja{kih re{itev. Voja{ko posredovanje bo prevzelo obliko za{~ite in pomo~i mednarodnim avtoritetam ter ne-vladnim organizacijam z namenom nahraniti la~ne ter obnoviti politi~ni in ekonomski red. Materialni standardi industrializiranih zahodnih dràv niso dostopni dràvljanom Latinske Amerike, Afrike, ve~jemu delu Azije in mikrodràvam svetovnih oceanov. Ti standardi niso dostopni niti vedno ve~jemu {tevilu dràvljanov Zahoda, ljudem, ki so bili marginalizirani zaradi tehnolo{kih sprememb, iz~rpanja virov, tr`nih trendov in neuspeha, da se spoprimejo z novimi ekonomskimi razmerami v svetu. Globalizacija svetovne ekonomije bo koristna, vendar je malo verjetno, da bo blaginjo nepristransko razporedila ali prinesla vi{ji ìvljenjski standard ve~ini svetovnega prebivalstva. Sedanje obdobje bi lahko bilo katastrofalno za dru`be s tradicionalnimi in odrejanimi ekonomijami, ki jim primanjkuje ideologija in infrastruktura kapitalizma. Prav to nam zdaj kaèjo dràve, ki so izpostavljene odlokom Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne banke. Razvijajo~a se globalna dràvljanska vojna je v eni svojih dimenzij vojna med tistimi, ki imajo preve~, in tistimi, ki imajo premalo med tistimi, ki imajo blaginjo in mo~, ki ju ho~ejo ohraniti in pove~ati, ter tistimi, ki so ujeti v rev{~ino in nimajo ~esa izgubiti. @rtve pa niso nemo~ne: urbano nasilje in teroristi~ni bombni napadi so dokazali ranljivost tudi najmo~nej{ih dràv. Nobena dràva si v tem zadolènem svetu ne more privo{~iti ekstravagance voja{kih sil, da bi zadovoljila oddaljene ali imaginarne gro`nje. Hladna vojna je priskrbela verjetne gro`nje, ki so opravi~evale voja{ko-industrijske ustanove. Le-te so si kmalu pridobile zaupanje v pripravljenost in interese varovale za {~itom dvoumnosti in polresnic. Zdaj, ko so gro`nje izginile, ponujeno opravi~ilo ni ve~ verjetno. Kanada si ne more ve~ privo{~iti priprav na imaginarne gro`nje, kot so sovjetska opori{~a na Arktiki, bombni napadi preko pola ali priprave na oddaljene hipoteti~ne gro`nje, izmi{ljene za potrebe voja{kih in industrijskih ustanov, ki i{~ejo opravi~ila. Nove naloge se pojavljajo in bodo {e naprej izzivale iznajdljivost voja{kega in politi~nega vodstva. Prihodnost obljublja, da bo druga~na in bolj zahtevna kot preteklost. Bolj zahtevna zato, ker so nove naloge te`je kot stare in poznane, poleg tega pa bo potreben tudi veliko vi{ji standard politi~ne in voja{ke presoje kot v stati~nih razmerah hladne vojne. Te`ke odlo~itve morajo pasti, ker kanadska voja{ka politika ne sme biti suènj politi~nih, ekonomskih in voja{kih interesov.
232
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Kak{ne bodo voja{ke naloge v svetu prihodnosti in kak{ne sile bodo potrebne za njihovo izvr{itev? Za~nimo s tem, kako Kanada ne bo delovala. Kanada ne bo del Britanskega imperija kot leta 1914, ko je bila legalno zavezana imperialni obrambi, in ne bo hitela ob stran imperiju, ko ne bo ve~ njegov del, kot leta 1939. Imperialna obramba ne obstaja ve~ in ne bo ve~ imperialnih vojn, ki bi vklju~evale Kanado. Kolaps ruskega imperija leta 1991 je zaznamoval konec velikih imperijev, ki so osvajali, kolonizirali in izkori{~ali tako velik del sveta. Nobena velika mo~ jih ne more obnoviti. Brez imperialnega rivalstva, katerega najbolj sve` primer je hladna vojna, pa ne more biti ve~ svetovnih vojn. Britanija, ~lanica Evropske ekonomske skupnosti, ne bo ve~ balansirajo~a mo~ v Evropi, ki je zavezana prepre~evanju dominacije Nem~ije, Francije ali Rusije. Zaradi neizogibnega slabljenja Nata, Britanija ne bo imela ve~ posebnega odnosa z ZDA, s pomo~jo katerega je posku{ala ohraniti ameri{ko obvezo do evropske obrambe in svoj vpliv na ameri{ko voja{ko politiko, medtem ko se je distancirala od preostalih Evropejcev. Kanada in Zdruène dràve v Evropi ne bodo imele svojih garnizij ali drugih obvez, ki opravi~ujejo priprave na novo evropsko vojno. Francija in Nem~ija se kot demokrati~ni ~lanici Evropske skupnosti ne bosta ve~ vojskovali kot v letih 1870, 1914 in 1939, tudi v primeru, da Maastrichtski sporazum ne bo ratificiran in bo Evropska skupnost stagnirala ali pa se obrnila v nasprotje. Kljub ponovnemu pojavu neonacizma v Nem~iji nikakor ni verjetno, da bi se ponovile razmere, ki so vodile k Hitlerjevemu vzponu. Potrebna pa je evropska pomo~ rehabilitaciji Nem{ke demokrati~ne republike, predvsem pri olaj{evanju tamkaj{njega ekonomskega in dru`benega pritiska. Demokracijo najbolj ogroàjo frustrirana pri~akovanja, ki izhajajo iz obljube, da bo osvoboditev od komunizma prinesla bolj{e ìvljenjske razmere. Zahod je morda res zmagal v hladni vojni, vendar mora {ele premagati mir. Zdruène dràve brez sovjetske gro`nje ne bodo ve~ imele nobenega opravi~ila za voja{ko intervencijo proti {iritvi sovjetskega vpliva ali za zagotavljanje varnosti in voja{ke pomo~i klientelnim dràvam, kot so Izrael, Ju`na Koreja ter Pakistan. Zdruène dràve bodo verjetno ostale najmo~nej{a svetovna voja{ka sila, vendar njena mo~ ne bo kupila politi~nega in ekonomskega vpliva, primernega stro{ku njenega vzdrèvanja, niti ne bo varovala lastnika pred posledicami anarhije v svetovnem ekonomskem in politi~nem redu. Zgodovinska naloga oboroènih sil varovanje nacionalnega teritorija in tujih interesov se bo, tam in drugod, zmanj{ala do funkcij obalne straè proti teroristom, trgovcem z drogo in ilegalnim imigrantom, ki beìjo pred lakoto in pritiskom voja{kih gospodarjev z oboroènimi milicami.
P U G W A S H
233
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Leonard V. Johnson
Japonska brez pritiska Zdruènih dràv naj prevzame ve~je breme regionalne obrambe v Zahodnem Pacifiku; verjetno ne bo spremenila konstitucionalnih omejitev uporabe svojih oboroènih sil zunaj japonskega teritorija, razen morda v omejeni neborbeni podpori Zdruènim narodom. Celo ~e se Rusija in nekdanje sovjetske republike izognejo groze~emu kaosu, bodo voja{ko verjetno ogroàle samo sebe in ne drugih. Kitajska in Indija bosta prezaposleni z nastanitvijo in prehranjevanjem svojih mnoìc. Kdo si v tem blokiranem svetu sploh lahko privo{~i zadovoljevanje sanj o zmagi in kdo se bo po~util dovolj ogroènega, da bo {e naprej `rtvoval skromne vire za neuporabno in nepotrebno voja{ko mo~? Dnevi mnoì~nih voja{kih rekrutacij in velikih flot so nedvomno kon~ani. Velika poplava oro`ja, ki je oboroèvalo klientelne dràve med hladno vojno, pa {e ni kon~ana. Prodaja oro`ja je prinesla dobi~ke, ki so produkcijskim dràvam, predvsem petim stalnim ~lanicam Varnostnega sveta, pomagali nadomestiti stro{ke nacionalne voja{ke nabave. êprav se bo izvoz oro`ja zmanj{al, ker se nacionalne oboroène sile manj{ajo in so se prenehale oboroèvati, pa bodo M-16 in kala{nikovi {e vedno smrtonosni v rokah zasebnih milic in oboroènih band, ki i{~ejo dobi~ek v propadu civilnega reda. Ni {e prepozno, da se zaustavi tekma kvalitativnega nuklearnega oboroèvanja med petimi nuklearnimi velesilami, vendar si bodo {e naprej razmeroma lahko celo majhne dràve privo{~ile nuklearno oro`je in kriàrske rakete. Tehnologija letal, motorji jetov, avto-piloti in sistemi vodenja so na dosegu vseh, razen najrevnej{ih dràv, in zanesljive obrambe pred njimi ni. ê bi bili izstrelki scud, ki so pristali v Tel Avivu, nuklearni, bi se zalivska vojna zagotovo spremenila v nuklearno vojno. ê nuklearno oro`je ne bo odpravljeno pod mednarodnim nadzorom in verifikacijo, se bo naglo raz{irilo in po mnenju nekaterih spet postalo ultimativna garancija voja{ke varnosti. Dokler pet deklariranih velesil in {tevilne nedeklarirane nuklearne sile ohranjajo svoje arzenale in vztrajajo, da oro`je zagotavlja njihovo varnost, ne moremo obtoèvati tistih, ki jim sledijo. Konec hladne vojne in problemi, ki jih je povzro~il v klientelnih dràvah, so prebudili zadu{ene nacionalizme. Dràve se delijo na etni~ne enklave in minidràvice disidentskih manj{in z èljo po nacionalni samoodlo~bi. Nobena multinacionalna dràva verjetno ne bo pobegnila centrifugalnim te`njam etni~nega nacionalizma, dokler bo etnocentrizem ìv. Centralisti~ne vlade so vedno manj sposobne zadovoljiti regionalne in provincialne zahteve, zato bo mo~ vse bolj teìla k razpr{itvi v klan, pleme in druge tradicionalne avtoritete, ki se borijo zanjo. Demokracija ali vsaj èlja po demokraciji, kakor koli jo razumemo je izbruhnila domala povsod, in demokrati~ne
234
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
dràve se ne vojskujejo med seboj. Mo`nost velike meddràvne vojne je tako majhna kot {e nikoli. Vojne ne bo med stalnimi ~lanicami Varnostnega sveta, ~lanicami Nata, skupine sedmih ali dràvami OECD. Konferenca 52 ~lanic o varnosti in sodelovanju v Evropi je bolj problemati~na glede balkanskih dràv in nekaterih na novo neodvisnih nekdanjih sovjetskih republik. Vendar ima konflikt med njimi le malo mo`nosti, pod`gati novo svetovno vojno, preprosto zato, ker niso dovolj pomembne, da bi v vojno potegnile tudi velesile. Angole, Mozambiki, Somalije, Srbije, Hrva{ke, Salvadorji in Nikaragve tega sveta so s koncem hladne vojne izgubile za~asno pomembnost in si pridobile svobodo, da posku{ajo notranje prepire re{iti z lastnimi sredstvi, kar vklju~uje tudi uporabo oro`ja, priskrbljenega od hladnih bojevnikov. Medtem ko demokracije niso nagnjene k medsebojnemu vojskovanju, pa demokrati~ne vlade ne morejo `rtvovati volilcev za oddaljene in negotove koristi. V nasprotju s prvotnimi prebivalci Severne Amerike ne sprejemajo odlo~itev glede na posledice, ki bi jih imele za sedem prihodnjih generacij, temve~ zgolj glede na kratkoro~ne u~inke za volilno uspe{nost vladajo~e stranke. Postopno zmanj{evanje {tevila zasebnih avtomobilov bi zmanj{alo porabo goriva in s tem tudi {kodo v okolju in ~love{ke `rtve, ki negativno presegajo celo `rtve vojne. Posledice pa bi bile nesprejemljive za vse gospodarske dejavnosti, ki so odvisne od avtomobilov. Podobno bi prepoved prodaje alkohola in tobaka zmanj{ala negativne zdravstvene posledice in hkrati vlade prikraj{ala za glavne vire dav~nih dohodkov. Vsak mnoì~ni poskus ponovne razdelitve bogastva bi naletel na oster upor bogatih, ki pa so tudi dovolj mo~ni, da prepre~ijo, zmanj{evanje njihovega privilegiranega dostopa do izobilja. V ~asu propagande, komitejev politi~ne akcije, politi~nih lobijev in mnoì~nih medijev celo svobodne volitve niso zadovoljiv pogoj za demokracijo. Svobodne volitve same tako niso zadosten pogoj za mir in pravico. Generalni sekretar Zdruènih narodov je v svojem poro~ilu Agenda za mir leta 1992 identificiral {tiri funkcije, od katerih je odvisen mednarodni mir in varnost. V zaporedju so to: preventivna diplomacija, kreiranje, ohranjanje miru in postkonfliktno grajenje miru. Pomembno je poudariti, da se te funkcije pojavljajo v ustanovni listini Zdruènih narodov, t.j. med suverenimi dràvami ~lanicami in ne znotraj njih. Humanitarna ali dobra uradna asistenca znotraj dràv ali nekdanjih dràv, kot so Somalija, biv{a Jugoslavija, Nikaragva, Salvador, Kambodà in Namibija, bo bolj dovzetna za usmerjanje pozornosti kot za ohranjanje miru med dràvami, katerih nove instance so redke. Konflikt ima lastno hitrost, katere smer in pospe{ki so nepredvidljivi, zato posredovanje prina{a neslutena tveganja, stro{ke in nobenega zagotovila za uspeh prej kot v nekaj letih ali
P U G W A S H
235
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Leonard V. Johnson
celo desetletjih. êtudi bi konflikt lahko obvladovali s silo, ga ne moremo re{iti, dokler ne odpravimo njegovih dru`benih, politi~nih in ekonomskih virov. Kak{no nalogo naj bi v tem kontekstu opravljale kanadske oboroène sile? Opravljale naloge obalne straè, kot je nadzor in kontrola kanadskega ozemlja in pristopov do njega pred manj{im nadlegovanjem. Druga naloga je lahko pomo~ civilnim silam pri gro`njah avtoriteti oblasti, kot v Oki in Quebecu leta 1991. Ostale naloge so lahko: pomo~ civilni vladi v zagotavljanju varnosti, ko naloga presega zmogljivost civilne policije, pomo~ pri katastrofah, humanitarna pomo~, iskanje, re{evanje in prilo`nostne kontingen~ne naloge, kot je ga{enje poàrov in ~i{~enje okolja. Ve~ino teh povsem doma~ih nacionalnih nalog bi lahko opravile civilne agencije, ~e bi imele sredstva. Ker pa jih nimajo, bo naloge {e naprej izvajal oddelek za nacionalno obrambo, ki sredstva ima. Po drugi strani ni opravi~ila za vzdrèvanje voja{kih sil pri opravljanju civilnih del, ~e ni voja{kih nalog, ki jih morajo izvajati. Razpolo`ljivost oboroènih sil za te naloge je ultimativno odvisna od opravi~ila zunanjega voja{kega namena. Poveljstvo zra~ne obrambe Severne Amerike je na{lo novi cilj v prestrezanju letalskega transporta narkotikov, ~eprav poleti ne potekajo po polarnih poteh, kjer lahko uporabijo Severni opozorilni sistem. Kljub temu, da se modernizacija Severnega opozorilnega sistema, operativnih baz v severni Kanadi ter komandne, kontrolne in komunikacijske infrastrukture obrambe zra~nega prostora, blià popolnosti, je le-ta odve~en brez kredibilne ruske gro`nje z bombniki ali raketami, katere nadaljevanje in nadaljnji razvoj je zelo malo verjeten. To ne pomeni, da bodo Severni opozorilni sistem kmalu opustili, temve~ da verjetno ne bo ponovno moderniziran. Problem se bo pojavil, ko bo obravnavana zamenjava CF-18. Kanadske pomorske sile so {e vedno strukturirane in opremljene za obrambo oskrbovalnih poti v Evropo pred podmornicami v na~rtovani vojni. Tudi to je izgubilo pomen. Omejitev kanadskega patrolnega fregatnega programa vklju~no s helikopterjem EH-101, nadomestkom za Morskega kralja ne bi bila enostavna odlo~itev o opremi, temve~ odlo~itev o odstranitvi povr{inskih pomorskih sil. Njihova prihodnja vloga nad kanadskimi vodami bo pomo~ pri krepitvi sankcij Zdruènih narodov proti dràvam napadalkam in prepre~evanje nepoobla{~enega posredovanja v konfliktih. Prihodnost kanadskih kopenskih sil je bila do razpada Jugoslavije videti pusta. Umik iz Evrope in groze~e majhno {tevilo bojnih enot, potrebnih za ohranjanje miru, je povzro~ilo, da so oboroène sile nameravali zmanj{ati za okoli 5000 ljudi. Kopenske sile naj bi bile pri tem dele`ne najve~jih kr~enj. Pehota je leta 1992 ponovno postala potrebna, zaradi novih obvez na
236
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Hrva{kem, v Bosni in Somaliji, tako da je sedaj premalo {tevilna za opravljanje obveznosti (okrog 4500). Odhod kanadskih enot s Cipra in iz Nem~ije zadeve ne bo za stalno spremenil. Visoki stro{ki bodo mo~no ovirali kanadsko voja{ko ljudsko silo, zato je pove~anje kopenskih sil malo verjetno. Pojav mirovni{tva je svoje potrebe pove~al z nekaj sto lahko opremljenih opazovalcev, ki so operirali v permisivnem okolju, na tiso~e bojnih sil, zmo`nih premagati oboroèno opozicijo. Mirovni{kih zahtev v tem trenutku ne moremo zadovoljiti brez bojne sile, organizacije in logistike Zdruènih dràv, ki bo breme morala deliti s Kanado in drugimi dràvami. Domneva, da so popolno opremljene in izurjene bojne enote najbolj{i mirovniki in da naj bi svoj del prispevala tudi Kanada, je vpra{ljiva. Predvsem ne smemo dovoliti, da mirovni{tvo v Kanadi ali kjer koli drugje postane institucionalno opravi~ilo za pove~evanje ali celo ohranjanje voja{kega zapravljanja na ravni hladne vojne. Kvalitativni in kvantitativni pogoji mirovni{tva, izdelani v izkustvenem laboratoriju, nakazujejo mo`nost, da bo kolektivna varnost vsaj tako zahtevna kot kolektivna obramba. Voja{ke zahteve do Kanade bi lahko primerjali z Natovimi zahtevami v zadnjih letih, kar kaè, da je nadaljnje substancialno zmanj{evanje voja{kega zapravljanja povsem dvomljivo. Tako imenovana dividenda miru je prilo`nost za napredovanje razlogov kolektivne varnosti, ki s tem lahko zadrì dezintegracijo civilnega reda v svetu. Svetovne oboroène sile lahko najdejo skupni cilj v slu`bi miru in varnosti, v sodelovanju pri za{~iti prihodnjih generacij pred {ibo vojne. Prilo`nost je predobra, da bi jo izpustili iz rok.
Prevedla Gita Zadnikar
P U G W A S H
237
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
Jedrska proliferacija
Jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje
1.0. UVOD Med {tevilnimi polstoletnimi obletnicami, ki smo jih obeleèvali v letu 1995, je bila tudi tak{na, ki nas navdaja z me{animi ob~utki. Bilo je 16. julija leta 1945, ko je ~lovek dokon~no stopil v atomsko ali jedrsko ero svojega obstoja. Odkritje temeljnih skrivnosti atoma je velikemu delu ~love{tva omogo~ilo velik znanstveno-tehnolo{ki in gospodarski napredek, hkrati pa ga kot biolo{ko vrsto postavilo pred izziv preìvetja, ki nima presedana. Nastop jedrske ere se je namre~ najprej in predvsem odrazil v nuklearizaciji voja{ke sile, ki je postopoma dosegla kataklizmi~no sposobnost. Z za~etkom jedrske ere so se na mednarodnem politi~novarnostnem podro~ju vsi dotedanji pojavi in procesi pokazali v precej druga~ni lu~i, predvsem pa se je mednarodna skupnost soo~ila s povsem novimi problemi. Med njimi je za~ela poleg (jedrske) oboroèvalne tekme med jedrskima velesilama in njunima politi~no-voja{kima zvezama è zelo zgodaj kot poseben in svojevrsten problem izstopati mo`nost pove~evanja {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja in zmogljivosti za njegovo izdelavo t. i. horizontalna jedrska proliferacija. Zgodnje napovedi politikov in strokovnjakov o neizbe`nosti n-{tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja se do danes sicer niso uresni~ile, toda treba se je zavedati, da gre pri horizontalni jedrski proliferaciji za pojav, ki spominja na zgodbo o Pandorini skrinjici.
P U G W A S H
239
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
1
Pojem jedrsko oro`je bomo uporabljali v naj{ir{em smislu za ozna~itev kakr{negakoli eksplozivnega sredstva, ki izkori{~a mo~ atoma (Ali, 1989: 200). Sredi 80. let naj bi bilo na ta na~in z jedrskim oro`jem neposredno ali posredno pokritih ve~ kot 62 dràv na vseh celinah sveta, razen na Antarktiki (Udgaonkar, 1989: 249).
Zato ne presene~a dejstvo, da tudi v ~asu po hladni vojni {tevilni politiki in strokovnjaki horizontalno jedrsko proliferacijo uvr{~ajo med najbolj pere~e svetovne politi~no-varnostne pojave. V svetovni znanstveno-strokovni produkciji s podro~ja jedrske (ne)proliferacije se pojmovnim razpravam nikdar ni posve~ala posebna pozornost. To in pa dejstvo, da se v slovenski dru`boslovni publicistiki jedrska era {ele prav za~enja, sta razloga, da se bomo v pri~ujo~em sestavku osredoto~ili v glavnem na zelo nehvale`no opravilo pojmovnih razlag in iskanja ustreznih definicij. V stanju domala devi{ke ~istosti pa je tudi {e pravi ~as, da razmislimo o terminolo{kih vpra{anjih. Tudi temu je namenjen pri~ujo~i sestavek.
2.0. OBLIKE JEDRSKE PROLIFERACIJE Sintagma jedrska proliferacija ozna~uje kompleksen pojav (stanje in proces) na podro~ju jedrskega oboroèvanja, ki nastopa v ve~ oblikah. V literaturi o jedrski proliferaciji in njenem prepre~evanju oziroma zaustavljanju (neproliferaciji) zasledimo razlikovanje predvsem med dvema oblikama: vertikalno in horizontalno. Z vertikalno jedrsko proliferacijo se ozna~uje tako koli~inska rast arzenalov obstoje~ih vrst jedrskega oro`ja kakor tudi izpopolnjevanje starih in razvoj novih vrst (tipov) tega oro`ja. Horizontalna jedrska proliferacija pa najprej in predvsem pomeni sprejemanje jedrskega oro`ja ali drugih jedrskih eksplozivnih sredstev od strani tistih dràv, ki danes tega oro`ja oziroma teh sredstev {e nimajo.1 Toda po mnenju nekaterih piscev razlikovanje med vertikalno in horizontalno jedrsko proliferacijo pojava jedrske proliferacije ne zajema v celoti. Navedenima oblikama jedrske proliferacije zato dodajajo vsaj {e dve, ki sta po njihovem mnenju prav tako zelo pomembni, ~eprav doslej nista budili domala nikakr{ne pozornosti: prva je prostorska jedrska proliferacija, ki pomeni predvsem razme{~anje jedrskega oro`ja ter ustrezne opreme, ki omogo~a njegovo uporabo, od è obstoje~ih jedrskih voja{kih sil na novih geografskih obmo~jih sveta in zunaj njihovega mati~nega dràvnega ozemlja (Mohan, 1985: 128)2; druga oblika jedrske proliferacije pa zadeva pove~(ev)anje {tevila subjektov, ki lahko (v zelo zaostrenih varnostnih razmerah) odlo~ijo o bojni uporabi jedrskega oro`ja, in bi jo lahko poimenovali pristojnostna jedrska proliferacija. V tem primeru naj bi {lo za specifi~no in prikrito obliko horizontalne jedrske proliferacije (Subrahmanyam, 1985: 5455). V nadaljevanju bomo prikazali vsebino in glavne implikacije
240
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
prvih dveh oblik jedrske proliferacije, ki sta s politi~no-varnostnega vidika najpomembnej{i sestavini svetovnega proliferacijskega problema, s tem da bo relativno najve~ja pozornost posve~ena horizontalni razse`nosti jedrske proliferacije.3
2.1. Vertikalna jedrska proliferacija Kot smo ugotovili uvodoma, ozna~uje sintagma vertikalna jedrska proliferacija pove~evanje koli~ine ali kopi~enje in izpopolnjevanje obstoje~ih tipov jedrskega oro`ja ter razvoj kakovostno novih tipov te vrste oro`ja s strani dràve, ki ima jedrsko oro`je è v svojem arzenalu. To pomeni, da so nosilec procesa vertikalne jedrske proliferacije è obstoje~e dràve posestnice jedrskega oro`ja. Med njimi sta imeli v celotnem jedrskem obdobju teì{~no vlogo obe jedrski velesili ZDA in SZ (Rusija) ki sta procesu kakovostnega razvoja in koli~inskega kopi~enja jedrskega oro`ja dajali osnovni ton in tempo. K vertikalni jedrski proliferaciji so po svojih mo~eh prispevale tudi druge tri uradne ~lanice t. i. jedrskega kluba Velika Britanija, Francija in Kitajska. Vendar je njihova vloga v tem procesu vsaj v dveh stvareh bistveno razli~na od vloge obeh jedrskih velesil: prvi~, njihov tempo kopi~enja jedrskega oro`ja je bil delno iz ekonomskih in delno iz varnostno-politi~nih in strate{kih razlogov veliko bla`ji od tistega, ki sta ga druga drugi vsiljevali velesili; drugi~, t. i. drugorazredne jedrske sile so bile in so {e danes v glavnem v podrejenem poloàju tudi pri kakovostnem razvoju jedrskega oro`ja. Ko razpravljamo o vertikalni jedrski proliferaciji pri obeh jedrskih velesilah, naletimo {e na eno, po 2. svetovni vojni zelo pogosto uporabljano pojmovno konstrukcijo tj. jedrska oboroèvalna tekma. Oboroèvalna tekma ni posebnost dana{njega ~asa ali na{ega stoletja, ampak je è dolgo sestavina mednarodnih odnosov, in je pogosta. Tisto, kar je na podro~ju oboroèvalnega tekmovanja med dràvami novega prinesla druga polovica XX. stoletja, pa je jedrska razse`nost tovrstnega tekmovanja. O oboroèvalni tekmi, ki je poleg vojne najbolj izrazita voja{ka oblika tekmovanja med dràvami, je na splo{no upravi~eno govoriti le tedaj, ko se tekmovanje (tekmovalni odnos) pojavlja v obliki izrazito intenzivnega (in hitrega) pove~evanja koli~ine in/ali izbolj{evanja kakovosti oro`ja v rokah dolo~ene dràve. Tak{no opredelitev oboroèvalne tekme podaja tudi H. Bull, ki v svoji klasi~ni {tudiji o vpra{anjih oboroèvanja, razoroèvanja in uravnavanja oboroèvanja (angl. arms control) pravi, da je oboroèvalna tekma intenzivno tekmovanje med nasprotujo~imi si dràvami ali skupinami dràv, v katerem sku{a vsaka stran dose~i v voja{ki mo~i prednost pred nasprotno stranjo s pove~evanjem
Osredoto~enje na vertikalno in horizontalno jedrsko proliferacijo {e ne pomeni, da drugi dve obliki ne zasluìta obravnave. Zlasti to ne velja za pristojnostno proliferacijo, pri kateri je lahko na primer sporno è to, da jo uvr{~amo med oblike jedrske proliferacije. Treba je namre~ natan~no poznati vsebino t. i. aran`majev dvojnega klju~a (angl. double-key arrangements). Poleg tega pa se postavlja vpra{anje, ali so omenjeni aran`ma, gostitev jedrskega oro`ja zavezni{ke dràve na lastnem ozemlju in sprejem jedrske za{~ite s strani zavezni{ke dràve zares dovolj mo~ni argumenti, kot meni K. Subrahmanyam (1985: 5455), da lahko kaki dràvi zanikamo status neposestnice jedrskega oro`ja. Po drugi strani obstoj prostorske jedrske proliferacije ni sporen, vendar gre za pojav, katerega vsebina je bila v preteklosti odvisna v glavnem od procesa vertikalne in horizontalne jedrske proliferacije, in enako lahko pri~akujemo v prihodnje.
P U G W A S H
241
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
4
Pionirski esej o oboroèvalni tekmi pa je delo Samuela P. Huntingtona iz leta 1958 z naslovom: Arms Races: Prerequisites and Results. Public Policy, Harvard University, Yearbook of the Graduate School of Public Administration.
koli~ine ali izbolj{evanjem kakovosti svojega oro`ja ali oboroènih sil (1961: 5)4. Ker je oboroèvanje obeh jedrskih velesil z jedrskim oro`jem domala ves ~as po 2. svetovni vojni potekalo v skladu s temeljnimi zna~ilnostmi oboroèvalne tekme nasploh, lahko povsem upravi~eno re~emo, da je bila jedrska oboroèvalna tekma tipi~na sestavina njunega voja{kega odnosa. Iz podane opredelitve pojma oboroèvalna tekma je razvidno, da je ta pojem vsebinsko tesno povezan s pojmom vertikalna jedrska proliferacija. Vendar je pojem oboroèvalna tekma nekoliko {ir{i, saj vklju~uje tudi namen oboroèvanja. Udeleènci sodelujejo v oboroèvalnem tekmovanju z namenom, da bi glede stopnje svoje oboroènosti pred morebitnim(-i) sovra`nikom(-i) dosegli premo~ ali popravili dejansko ali samo dozdevno neenakost. V celoti gledano je torej pojem oboroèvalna tekma uporaben tudi za razlago procesa vertikalne jedrske proliferacije. S tem, ko po eni strani vklju~uje namen kopi~enja in kakovostnega razvoja jedrskega oro`ja, po drugi strani pa tekmovalni odnos, ki nastaja med subjekti oboroèvanja, namre~ dodatno opredeljuje bistvo vertikalne jedrske proliferacije, kot se je kazalo ve~ kot 40 let. Tako se pokaèjo tudi politi~ni motivi in politi~ne ter varnostne implikacije procesa vertikalne jedrske proliferacije. Brez upo{tevanja {ir{ega vsebinskega okvira jedrske oboroèvalne tekme bi lahko nastal napa~en vtis, da sta (bila) kopi~enje in nadaljnji razvoj jedrskega oro`ja pri velesilah apoliti~ne narave in brez pravega smotra, torej sama sebi namen. Sintagmi vertikalna jedrska proliferacija in jedrska oboroèvalna tekma potemtakem nista sopomenki, ampak termina, ki ozna~ujeta pojma, ki sta v razmerju del in celota. Pri tem je treba upo{tevati, da je stopnja odvisnosti dela od celote bistveno druga~na, kot to velja obratno. Del, ki ga tvori vertikalna jedrska proliferacija, je namre~ od celote relativno neodvisen in se lahko pojavlja tudi kot samostojna celota. Tako je mo`no, da dolo~ena dràva koli~insko in kakovostno sicer krepi svoj jedrski arzenal, vendar hkrati ni zapletena v tekmovalni odnos z drugo (rivalsko) jedrsko silo. Po drugi strani pa je odvisnost jedrske oboroèvalne tekme od vertikalne jedrske proliferacije usodna brez kopi~enja in nadaljnjega razvoja jedrskega oro`ja v vsaj dveh dràvah oboroèvalne tekme ne more biti. Dober primer vertikalno jedrsko proliferacijo brez jedrske oboroèvalne tekme najdemo tako v preteklem in (tudi {e) dana{njem jedrskem oboroìtvenem obna{anju treh t. i. drugorazrednih jedrskih sil Velike Britanije, Francije in Kitajske kot tudi v ameri{ko-ruskih jedrskih odnosih v obdobju po koncu hladne vojne. êtudi so Velika Britanija, Francija in Kitajska v preteklosti morda relativno hitro (nasploh je hitrost oboroèvanja zelo relativna kategorija) koli~insko in kakovostno krepile svoj jedrski arzenal, pa pri tem zagotovo niso tekmovale niti med sabo
242
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
niti s katero izmed jedrskih velesil. Za medsebojno tekmovanje bodisi ni bilo potrebe (npr. med Veliko Britanijo in Francijo zaradi v bistvu zavezni{kega odnosa) bodisi objektivnih mo`nosti (npr. zaradi prevelike medsebojne fizi~ne oddaljenosti oziroma prekratkega dometa sredstev za prenos jedrskega oro`ja bi bile gro`nje o uporabi jedrskega oro`ja med Kitajsko na eni ter Veliko Britanijo in Francijo na drugi strani nerealne oziroma nesmiselne5). Za tekmovanje z ZDA ali SZ pa nobena izmed drugorazrednih jedrskih sil ni izpolnjevala pogoja o relativni primerljivosti voja{ke mo~i tekmujo~ih dràv, ki ga A. Majeed uvr{~a med temeljne pogoje za obstoj oboroèvalne tekme (1991: 149150). Zaradi pozitivnih tektonskih politi~no-varnostnih in voja{kostrate{kih premikov v mednarodnih odnosih v zadnjih {estih, sedmih letih je jedrska oboroèvalna tekma tudi v ameri{ko-sovjetskih/ruskih odnosih stvar preteklosti. Kako pa kaè v prihodnje s procesom vertikalne jedrske proliferacije? Sode~ po jedrskih oboroìtvenih programih deklariranih dràv posestnic jedrskega oro`ja, so po koncu hladne vojne ZDA, Rusija, Francija in deloma tudi Velika Britanija koli~insko krepitev svojega jedrskega arzenala opustile, za Kitajsko pa tega ne bi mogli trditi. Programe za nadaljnji kakovostni razvoj jedrskega oro`ja pa imajo vse jedrske sile, ~eprav so bile prisiljene njihov obseg drasti~no skr~iti in upo~asniti tempo njihovega uresni~evanja. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da v glavnem ne gre za iskanje kak{nih revolucionarno novih jedrskih oboroìtvenih sistemov, ampak predvsem za nadaljnje izpopolnjevanje è obstoje~ih glavnih vrst jedrskega oro`ja.6 Glede prihodnosti vertikalne jedrske proliferacije lahko zato dokaj utemeljeno pri~akujemo: prvi~, da se bo nakazana razvojna usmeritev s teì{~em na kakovosti nadaljevala, seveda, v ~e se ne bodo mednarodne politi~no-varnostne razmere bistveno poslab{ale, in drugi~, da bo vertikalna jedrska proliferacija v celoti zaustavljena najverjetneje {ele potem, ko bo jedrsko oro`je iz nacionalnih arzenalov popolnoma odstranjeno.
Ko so omenjene jedrske sile v svojo oboroìtev uvedle podmornice, oboroène z balisti~nimi raketnimi izstrelki z dometom ve~ tiso~ kilometrov, so objektivne mo`nosti za tekmovanje sicer nastale, vendar vsaj za zdaj o jedrskem oboroèvalnem tekmovanju med njimi ne moremo govoriti. Glej podrobneje o tem na primer v: Robert S. Norris et al.: Nuclear weapons. V: SIPRI Yearbook 1991, str. 340; Richard Fieldhouse: Nuclear weapon developments and unilateral reduction initiatives. V: SIPRI Yearbook 1992, str. 6584; Dunbar Loockwood & Jon Brook Wolfsthal: Nuclear weapon developments and proliferation. V: SIPRI Yearbook 1993, str. 221 254; Dunbar Loockwood: Nuclear weapon developments. V: SIPRI Yearbook 1994, str. 277 307; Frank Barnaby: The Role and Controle of Weapons in the 1990s. London, New York: Routledge, 1992. Dosledno razumljen ozna~uje termin proliferacija neko dogajanje, katerega vsebina je v primeru horizontalne jedrske proliferacije odvisna od opredelitve te pojmovne zveze. Toda pogojno lahko ta termin uporabimo tudi za oznako stanja (resni~nosti), ki nastane kot posledica dolo~enega dogajanja (Eighteenth Strategy For Peace, 1977: 3).
2.2. Horizontalna jedrska proliferacija V nasprotju z vertikalno (pa tudi prostorsko) jedrsko proliferacijo, kjer je v glavnem jasno, kak{ne procese in kak{no stanje na podro~ju jedrskega oboroèvanja ozna~uje ta sintagma,7 je prvi velik problem v zvezi z razpravo o horizontalni jedrski proliferaciji è njena definicija. Glede razumevanja vsebine pojma horizontalna jedrska proliferacija (ali na kratko samo jedrska proliferacija, kot se najpogosteje pojavlja v literaturi, s tem da je obi~ajno mi{ljena njena horizontalna razse`nost) namre~ ni konsenza. To je po eni strani posledica kompleksnosti same
P U G W A S H
243
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
8 Tako S. R. Ali v svojem slovarju o miru in jedrski vojni razlago gesla horizontalna proliferacija in jedrska proliferacija za~enja z opredelitvijo, da je to {irjenje (angl. spread) jedrskega oro`ja v/na nejedrske dràve (Ali, 1989: 99, 188). Eden izmed ameri{kih slovarjev voja{kih terminov, ki podaja hkrati opredelitev ameri{kega obrambnega ministrstva, opredeljuje pojem proliferacija (jedrskega oro`ja) takole: Proces, s katerim postajajo dràve druga za drugo posestnice jedrskega oro`ja, ali pridobivajo pravico, da odlo~ijo o uporabi tovrstnega oro`ja, pri ~emer je vsaka sposobna izvesti jedrski napad na drugo dràvo (Dictionary of Military Terms, 1990: 313314). Tipi~ni primer tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije je tudi opredelitev, ki jo je ugledni ameri{ki strokovnjak s podro~ja jedrske (ne)proliferacije G. H. Quester zapisal v svojem tematskem ~lanku v Mednarodni voja{ki in obrambni enciklopediji: Jedrsko proliferacijo, v~asih imenovano horizontalna jedrska proliferacija tj. {irjenje (angl. spreading) jedrskega oro`ja v arzenale novih dràv obravnavamo kot vir ogroànja sveta (IMDE/4, 1993: 1980).
problematike, po drugi pa mo~ne interesne obarvanosti razprav o njej, tudi na znanstveno-strokovni ravni. Tako dràve razpravljajo in se pogajajo o pojavu, glede katerega ni niti splo{no sprejete definicije njegove vsebine, kar hkrati nujno pomeni, da razpravljajo o istem problemu razli~nih izhodi{~ (Kapur, 1979: 13).
2.2.1. Klasi~no (tradicionalno) pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije Opredelitev pojma horizontalna jedrska proliferacija je navidez tako preprosta stvar, da se zdi, da vsaka dodatna razprava o tem enostavnem vpra{anju vodi k njegovemu nepotrebnemu zapletanju. Morda je treba tudi v tak{nem prepri~anju iskati razlog za dejstvo, da so tako v klasi~ni kot sodobni literaturi o horizontalni jedrski (ne)proliferaciji, katere seznam je sicer zelo obseèn, {tudije, ki se zaustavijo tudi ob vpra{anju definicije pojma (horizontalna) jedrska proliferacija, zelo redke. Uvodoma smo navedli, da ozna~uje horizontalna razse`nost jedrske proliferacije {irjenje jedrskega oro`ja (ali drugih jedrskih eksplozivnih sredstev) od dràv (ali v dràve), ki te vrste oro`ja dotlej niso imele. Temu je treba dodati, da prehod dràve iz nejedrskega oboroìtvenega v jedrski oboroìtveni status oziroma iz statusa dràve neposestnice jedrskega oro`ja (angl. Non-nuclear Weapon State) v status dràve posestnice jedrskega oro`ja (angl. Nuclear Weapon State) nakazuje njena izvedba jedrske eksplozije (jedrskega poskusa). To je t. i. klasi~na (tradicionalna) opredelitev horizontalne jedrske proliferacije. Z njo se zadovolijo {tevilni pisci (tudi poglobljenih {tudij) o problematiki jedrske (ne)proliferacije in obi~ajno jo najdemo tudi v raznih bolj ali manj specializiranih priro~nikih (slovarjih, enciklopedijah, leksikonih ipd.) o mednarodni politi~no-varnostni tematiki.8 Za zna~ilni primer tradicionalnega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije pisci radi navajajo tudi Pogodbo o neproliferaciji jedrskega oro`ja (angl. Treaty on the NonProliferation of Nuclear Weapons ali skraj{ano Non-Proliferation Treaty) iz leta 1968. Vendar je ta ugotovitev to~na samo deloma. Ker v tej mednarodni pogodbi pojem horizontalne jedrske proliferacije eksplicitno ni opredeljen, se o njegovem tradicionalnem razumevanju sklepa na temelju njene 3. to~ke IX. ~lena. Ta med drugim dolo~a, da je za potrebe te pogodbe dràva posestnica jedrskega oro`ja tista dràva, ki je proizvedla jedrsko oro`je ali drugo jedrsko eksplozivno sredstvo in opravila eksplozijo tega oro`ja oziroma sredstva pred 1. januarjem 1967 (pod~rtal D. L.). Pogodba o neproliferaciji jedrskega oro`ja resda jasno razlikuje med dràvami posestnicami in dràvami neposestnicami jedrskega oro`ja in za temeljno merilo
244
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
razlikovanja jemlje konstitutivni sestavini tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije tj. javno posedovanje jedrskega oro`ja in izvedbo jedrske eksplozije (poskusa). Res je tudi, da pogodba, ko uporablja pojem proliferacija, le-tega (tudi v naslovu) eksplicitno povezuje samo z è izdelanim jedrskim oro`jem. Toda po drugi strani ne gre prezreti III. ~lena iste pogodbe, ki govori o prepre~evanju diverzije uporabe jedrskih materialov iz miroljubnih (civilnih) v oboroìtvene namene, in tako premika problematiko proliferacije tudi na ~as pred dokon~no osvojitvijo jedrske eksplozivne sposobnosti. To omogo~a sklep, da je v Pogodbi o neproliferaciji jedrskega oro`ja vsaj implicitno tudi {ir{e razumevanje problema horizontalne jedrske proliferacije. Iz opisanega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije logi~no izhaja, da v klasi~nem (tradicionalnem) smislu ta oblika jedrske proliferacije preprosto pomeni pove~evanje {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja, dejansko pa pride do proliferacije tedaj, ko kaka nova dràva samostojno izvede jedrsko eksplozijo ali jedrski poskus. Teoreti~na podlaga klasi~nega razumevanja horizontalne jedrske proliferacije je pojmovanje, da dràva na poti k osvojitvi jedrskega oro`ja nujno napravi to~no dolo~eno {tevilo zaporednih korakov, ki pomenijo uresni~evanje njene poprej{nje zavestne odlo~itve za izdelavo jedrskega oro`ja. Vsi koraki skupaj tvorijo nekak{no proliferacijsko lestev. V skladu s proliferacijskim modelom, ki izhaja iz projekta Manhattan, obsega proliferacijska lestev osem stopenj, ki se raztezajo od osvojitve temeljnih znanstveno-teoreti~nih in tehnolo{ko-tehni~nih znanj o jedrskih vpra{anjih do bojne razmestitve jedrskega oro`ja kot sestavine nacionalne voja{ke sile.9 Po klasi~nem gledanju na horizontalno jedrsko proliferacijo je klju~na stopnja izvedba jedrskega poskusa (eksplozije). Z njo proces nuklearizacije voja{ke sile dolo~ene dràve zapusti svojo relativno kratko obdobje tajnosti in postane viden, javen. Manhattanski model nuklearizacije in na njem temelje~e klasi~no pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije zado{~a za razlago in opis proliferacijskega ravnanja dana{njih javnih (odkritih) posestnic jedrskega oro`ja. Vse ~lanice t. i. jedrskega kluba (ZDA, SZ oziroma Rusija, Velika Britanija, Francija in Kitajska) so namre~ za izdelavo jedrskega oro`ja (ali najprej osvojitev jedrske eksplozivne sposobnosti) vzpostavile poseben jedrski oboroìtveni program, svoj prehod iz dràve neposestnice v dràvo posestnico jedrskega oro`ja in s tem akt proliferacije so izvedle javno z odkrito jedrsko eksplozijo (jedrskim poskusom), ki jo je spremljala ustrezna politi~na deklaracija, nato pa so bolj ali manj hitro nadaljevale razvoj v smeri osvojitve dejanske jedrske voja{ke sposobnosti (nadaljnje izvajanje jedrskih poskusov, razvoj sredstev za prenos
Po A. Cohenu in B. Frankelu so te stopnje naslednje: razvoj temeljne jedrske infrastrukture (temeljna znanstveno-teoreti~na in tehnolo{ko-tehni~na znanja o jedrskih vpra{anjih, zadostno {tevilo strokovnjakov, jedrski reaktor ipd.); osvojitev sposobnosti izdelave oro`nega fisijskega materiala tj. postavitev ustreznih proizvodnih objektov bodisi za obogatitev urana bodisi za pridobitev plutonija z reprocesiranjem izrabljenega reaktorskega goriva; osvojitev sposobnosti za izdelavo konstrukcijskega na~rta jedrskega oro`ja in njegovih nejedrskih sestavin ter sposobnosti za zdruìtev jedrskih in nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja v u~inkovito celoto (bombo); izvedba jedrskega poskusa, ki ji sledi ustrezna politi~na deklaracija; razvoj in izdelava sredstev za prenos jedrskega oro`ja (bombe); objava jedrske doktrine kot podlage za opredelitev vloge jedrskega oro`ja v nacionalni varnostnoobrambni politiki in dejavnosti; izgradnja jedrskega arzenala v skladu z razgla{eno jedrsko doktrino; bojna razmestitev jedrskega oro`ja in vzpostavitev sistema za u~inkovito vodenje in poveljevanje nacionalnim jedrskim silam, zlasti v primeru kriznih varnostnih razmer (1990: 1718).
P U G W A S H
245
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
jedrskega oro`ja, koli~inska in kakovostna krepitev jedrskega arzenala, razglasitev jedrske voja{ke doktrine idr.). Opisani vzorec obna{anja v zvezi z osvojitvijo jedrskega oro`ja predstavlja t. i. vidni ali o~itni (angl. visible) model horizontalne jedrske proliferacije in je zna~ilen za prvo generacijo dràv, ki so izvedle jedrsko proliferacijo (Cohen & Frankel, 1990: 14).
2.2.2. Sodobno pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije ê je klasi~na definicija horizontalne jedrske proliferacije primerna (oziroma povsem zadostuje) za obravnavo (ne)proliferacijske problematike, ki jo prina{a vidni model jedrske proliferacije, pa za obravnavo proliferacijske prakse, ki je posledica drugih mo`nih modelov in poti, pojasnjevalna mo~ te definicije ne zado{~a. Na temelju tega spoznanja in kot kritika ozkosti tradicionalnega razumevanja se je v 70. letih pojavilo novo, sodobno pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije, ki sicer ni enopomensko, vendar je njegova skupna zna~ilnost ta, da klasi~no pojmovanje bistveno raz{irja. Pretirana ozkost in togost klasi~ne definicije horizontalne jedrske proliferacije se najprej pokaè v opredelitvi vloge in pomena jedrske eksplozije. Klasi~na definicija obravnava izvedbo jedrskega poskusa kot stopnjo na poti k osvojitvi jedrskega oro`ja, ki je nujna predvsem iz operativno-tehni~nih (ugotovitev zanesljivosti doseène jedrske eksplozivne sposobnosti), pa tudi politi~nih razlogov (najava vstopa v jedrski klub); poleg tega pa vidi v demonstraciji jedrske eksplozivne sposobnosti zadostni (izlo~ilni) razlog, da se dràvi pripi{e status posestnice jedrskega oro`ja. Z vidika proliferacijske prakse, ki je sledila vidnemu modelu proliferacije, je opisano sklepanje klasi~ne definicije sporno predvsem iz tehle razlogov: 1. Vsaj od za~etka 80. let naprej v strokovnih in politi~nih krogih prevladuje stali{~e, da izvedba jedrskega poskusa iz operativno-tehni~nih razlogov ni ve~ nujna sestavina jedrskega oboroìtvenega prizadevanja. Danes lahko dràva osvoji dovolj zanesljivo jedrsko eksplozivno sposobnost tudi z razli~nimi ra~unalni{kimi simulacijskimi tehnikami, kar spodbija temeljno premiso klasi~ne definicije (Taylor, 1990: 175176). Po drugi strani pa je vpra{ljiva tudi teà politi~nih razlogov za izvedbo jedrskega poskusa, saj si lahko dràva prizadeva prav nasprotno tj. da glede svoje jedrske eksplozivne in s tem oboroìtvene sposobnosti vodi dvoumno politiko (npr. Izrael). 2. ê jedrski poskus ni ve~ nujno potreben, potem izgubimo temeljni kazalnik za posedovanje jedrskega oro`ja kake nove
246
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
dràve, to pa nadalje pomeni, da lahko dràva poseduje jedrsko oro`je z zadovoljivo stopnjo operativne zanesljivosti, tudi ~e ni izvedla jedrskega poskusa. 3. Primer Indije, ki je maja 1974 izvedla jedrsko eksplozijo, jo razglasila za miroljubno in nato ni nadaljevala razvoj jedrske voja{ke sile, spodbija trditev klasi~ne definicije o nujnosti izpeljave vseh zaporednih stopenj na predstavljeni proliferacijski lestvi. Da je razumevanje horizontalne jedrske proliferacije po klasi~ni definiciji za dana{nji ~as preozko, se nadalje pokaè v zvezi z vpra{anjem, kaj je predmet horizontalne oblike proliferacije: ali je to izklju~no è izdelano in preizku{eno jedrsko oro`je, kot pravi klasi~na definicija, ali je mogo~e (in treba) predmet raz{iriti v smeri stanj pred dokon~no izdelavo in preizkusom tega oro`ja. Z raz{iritvijo predmeta, ki jo neizpodbitno narekuje praksa zadnjih 20 do 25 let, se odpre obseèn in zapleten problem razmerja med zmogljivostjo izdelati jedrsko oro`je in pojavom horizontalne jedrske proliferacije. Zmogljivost izdelati jedrsko oro`je je lastnost, katere vrednost se pojavlja na kontinuumu z dvema skrajnima poloma in velikim {tevilom vmesnih, kakovostno razli~nih stanj. ê kot najpomembnej{e prvine tovrstne zmogljivosti dràve izpostavimo njeno znanstveno-raziskovalno in tehnolo{ko-tehni~no (proizvodno) sposobnost na jedrskem podro~ju nasploh, kar je osnovni pogoj za izvedbo kakr{nega koli zahtevnej{ega jedrskega projekta (civilnega ali voja{kega), v okviru proizvodne sposobnosti pa zlasti obogatitveno in reprocesirno sposobnost,10 ki pomeni glavno pot do oro`nega fisijskega materiala, potem lahko na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja v grobem razlikujemo naslednja temeljna stanja: stanje brez kakr{ne koli znanstveno-raziskovalne in tehnolo{ko-tehni~ne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (tudi civilnem) lahko bi rekli stanje jedrske nepismenosti; stanje, ko sta na jedrskem podro~ju samo temeljno teoreti~no vedenje in znanstveno-raziskovalno delo v skromnem obsegu; stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (npr. obstoj enega ali ve~ raziskovalnih reaktorjev in raziskovalnih ustanov) brez jedrske proizvodne sposobnosti; stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti na jedrskem podro~ju (npr. obstoj enega ali ve~ raziskovalnih in energijskih reaktorjev) brez obogatitvene in reprocesirne zmogljivosti; stanje visoke stopnje znanstveno-raziskovalne in proizvodne
10
Obogatitvena sposobnost se nana{a na spreminjanje razmerja v uranovem fisijskem materialu med izotopom U-235, ki ima visoko fisijsko sposobnost in ga je v naravnem uranu samo 0,7 odstotka, in fertilnim izotopom U238, udeleènim v naravnem uranu z 99,3 odstotka, v korist prvega izotopa. Obogatitev (za potrebe reaktorskega goriva obi~ajno na 3 do 4 odstotke, za potrebe izdelave oro`nega U-235) se izvaja v posebnih tovarnah, kjer z razli~nimi bolj ali manj tehnolo{ko zahtevnimi in energetsko po`re{nimi postopki fizikalne separacije pove~ujejo vsebnost U-235 v uranovem heksafluoridu (UF6 ). Reprocesirna sposobnost pa se nana{a na kemi~ni postopek, s katerim se z razli~nimi bolj ali manj tehnolo{ko zahtevnimi metodami v izrabljenem reaktorskem gorivu zaèleni fisijsko zelo aktivni izotop Pu-239 lo~uje od drugih produktov jedrske reakcije (uranovih izotopov U-235, U-236 in U-238, plutonijevih izotopov Pu-238, Pu-240, Pu-241 in Pu-242, aktinidov neptunija, americija in kurija ter od vrste drugih fisijskih produktov). Plutonij proizvajajo vse vrste jedrskih reaktorjev namenski (za njegovo proizvodnjo), energijski in raziskovalni. êprav se koli~ina proizvedenega plutonija nasploh, zlasti pa vsebnost Pu-239 v njem, z vrsto, tipom in na~inom delovanja reaktorja bistveno spreminja, je reprocesiranje (ali separiranje) izstro{enega reaktorskega goriva v vseh
P U G W A S H
247
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
primerih nujna sestavina postopka za pridobitev ustrezno (ve~ kot 90 odstotno) fizikalno ~istega plutonija. Ve~ o tem glej na primer v: Rotblat, 1979 in Kokoski, 1995.
11 Jedrski fisijski material je na svoji ìvljenjski poti izpostavljen razli~nim postopkom kemi~ne ali fizikalne obdelave. Vse te postopke in ustrezne objekte, v katerih se izvajajo od rudnikov uranove rude prek tovarn za obogatitev urana in izdelavo reaktorskega goriva, jedrskih reaktorjev do skladi{~ izrabljenega jedrskega goriva zdruùjemo pod pojem jedrski gorilni ciklus (JGC). Glede na vrsto vhodnega fisijskega materiala lo~imo uranov in torijev JGC, od katerih je zadnji {e zmeraj samo v teoreti~nih razmi{ljanjih. ê JGC ne vklju~uje reprocesiranja izrabljenega reaktorskega goriva zaradi njegove ponovne uporabe (v obliki separiranega plutonija) kot reaktorskega goriva, ta ciklus nima povsem cikli~nega zna~aja. V nasprotnem primeru, ko je ciklus sklenjen, pa govorimo o sklenjenem JGC. 12 Mednarodne neproliferacijske norme obna{anja pomenijo oziroma narekujejo sprejemanje in{pekcijskega nadzora nad ob~utljivimi sestavinami JGC predvsem od Mednarodne agencije za atomsko energijo (angl. International Atomic Energy Agency IAEA) z Dunaja, bodisi na temelju podpisa pogodbe o ne{irjenju jedrskega oro`ja bodisi brez njenega podpisa, lahko pa tudi (ali
zmogljivosti na jedrskem podro~ju, vklju~no z obogatitveno in reprocesirno zmogljivostjo tj. stanje sklenjenega jedrskega gorilnega ciklusa.11 Z razlikovanjem navedenih temeljnih stanj na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja se tudi proliferacijska lestev primerno podalj{a. Tako H. Mller na tej lestvi razlikuje skupno 13 stopenj oziroma korakov. Izvedbo prvega jedrskega poskusa uvr{~a {ele na osmo mesto, pred tem pa razlikuje: 1. stanje brez vsakr{ne zmogljivosti na jedrskem podro~ju; 2. obstoj temeljnih znanj o jedrski tematiki in manj{ega raziskovalnega programa; 3. obstoj obse`nih raziskovalnih zmogljivosti, raziskovalnih in energijskih reaktorjev in skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva pod mednarodnim neproliferacijskim nadzorom; 4. obstoj reprocesirne/obogatitvene tovarne, skladi{~a plutonija in hitrega oplodnega reaktorja pod mednarodnim neproliferacijskim nadzorom; 5. obstoj raziskovalnega(-ih) in energijskega(-ih) reaktorja(-ev) ter skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva brez mednarodnega neproliferacijskega nadzora; 6. obstoj reprocesirne/obogatitvene tovarne in skladi{~a plutonija brez mednarodnega neproliferacijskega nadzora in 7. obstoj razstavljene t. i. bombe v kleti (angl. bomb in the basement) (Mller, 1984: 16). Celotna zmogljivost za izdelavo jedrskega oro`ja seveda vklju~uje tudi sposobnost izdelave nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja, vendar ta sposobnost z zmogljivostjo izdelave jedrskih sestavin tega oro`ja ni neposredno povezana. Tako lahko vsaj teoreti~no predpostavimo, da je nejedrske sestavine sposobna izdelati celo dràva, ki je na splo{no relativno visoko znanstveno, tehnolo{ko in industrijsko razvita, ~eprav se glede zmogljivosti izdelave jedrskih sestavin jedrskega oro`ja uvr{~a v prvo ali drugo prej navedeno stanje. Skoraj zagotovo pa je nejedrske sestavine jedrskega oro`ja brez ve~jih teàv sposobna izdelati dràva, ki je na eni od preostalih vi{jih stopenj (tretji, ~etrti ali peti). Poznavanje stopenj oziroma stanj na kontinuumu zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja nekaterim avtorjem è zadostuje za oblikovanje {ir{e definicije horizontalne jedrske proliferacije. Vendar je po na{em mnenju tak{en pristop podobno enostranski (pomanjkljiv), kot je klasi~na definicija. Zanemarja namre~ presojo stanja glede dejanske izrabe zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja. Dejansko obna{anje dràve v zvezi z izdelavo jedrskega oro`ja odkriva vrsta kazalnikov, prvi in eden najpomembnej{ih pa je zagotovo njeno sprejemanje in spo{tovanje sprejetih mednarodnih ali bilateralnih neproliferacijskih norm obna{anja.12 Upo{tevajo~ tudi to merilo tj. dejansko izrabo zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja lahko zopet razlikujemo ve~ (kakovostno)
248
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
razli~nih stanj. Z vidika iskanja ustrezne definicije horizontalne jedrske proliferacije so zanimiva zlasti tale: stanje, ko obstaja na civilnem jedrskem podro~ju sicer relativno visoka stopnja znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti, vendar brez obogatitvene in reprocesirne sposobnosti, ob~utljivi jedrski objekti13 pa bodisi so bodisi niso pod neproliferacijskim nadzorom, bodisi se (je) dràva temu nadzoru uspe{no izogiba (izognila); stanje, ko obstaja na civilnem jedrskem podro~ju visoka stopnja znanstveno-raziskovalne in proizvodne zmogljivosti, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti bodisi so bodisi niso pod neproliferacijskim nadzorom, bodisi se (je) dràva temu nadzoru uspe{no izogiba (izognila); stanje, ko obstaja na jedrskem podro~ju namenska (ali voja{ka) znanstveno-raziskovalna in proizvodna zmogljivost, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti (seveda) niso pod neproliferacijskim nadzorom; stanje, ko so è izdelane vse sestavine jedrskega oro`ja, tako da je le-to bodisi v sestavljeni in nepreizku{eni bodisi v razstavljeni obliki. ê pri opredeljevanju horizontalne jedrske proliferacije upo{tevamo tudi zgoraj opisana stanja, usmerimo pozornost tudi na ~as pred demonstracijo jedrske eksplozivne sposobnosti in javnim posedovanjem jedrskega oro`ja in tako klasi~no (tradicionalno) definicijo nujno bolj ali manj raz{irimo. To je zna~ilnost sodobnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, ki pa, kot re~eno, ni monolitno. Njegova neenotnost (razcepljenost) je v glavnem posledica dejstva, da imamo, opirajo~ se na predhodno opisana stanja, tudi glede obsega {iritve tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije na voljo vsaj {tiri mo`nosti: 1. V najbolj radikalnem smislu lahko s horizontalno jedrsko proliferacijo razumemo (tudi) obstoj oziroma {irjenje znanja (t. i. know-howa) ter znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju, in sicer ne glede na to, da je celotni jedrski program (tudi obogatitvene in reprocesirne naprave, ~e obstajajo) pod neproliferacijskim nadzorom.14 2. Nekoliko manj radikalno mo`nost pomeni pojmovanje, ki v horizontalno jedrsko proliferacijo vklju~uje (tudi) obstoj oziroma {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju, in sicer pod
hkrati) od regionalnih organizacij, kot sta na primer EURATOM (kraj{e poimenovanje za European Atomic Energy Community) in OPANAL ({p. Organizacion para la Proscripcion de Armas Nucleares en la America Latina). V bilateralni obliki so neproliferacijske norme obna{anja obi~ajno zajete v meddràvnih pogodbah o dobavi jedrskega materiala ali tehnologije ali v sprejemanju in{pekcijskega nadzora nad ob~utljivimi jedrskimi objekti od bilateralnih nadzornih organizacij, kakr{na je na primer leta 1991 ustanovljena Brazilskoargentinska agencija za merjenje in nadzor jedrskih materialov (s {p. kratico ABACC). Ve~ o tem glej na primer v: Goldblat, 1994.
13
êprav natan~na definicija, kateri so z vidika njihove zlorabe v oboroìtvene namene ob~utljivi jedrski objekti, ne obstaja, mednje v glavnem uvr{~amo: tovarne za obogatitev urana, raziskovalne in energijske reaktorje, tovarne za reprocesiranje izrabljenega reaktorskega goriva, tovarne za izdelavo reaktorskega goriva, zlasti iz visokoobogatenega urana in me{anega (uranplutonijevega) oksida, in skladi{~a izrabljenega reaktorskega goriva. To pojmovanje je ob inavguraciji nove neproliferacijske politike ZDA leta 1977 vpeljal ameri{ki predsednik J. Carter (Kapur; 1979: 13). [irina tovrstnega pojmovanja je na primer lepo razvidna iz tegale stali{~a: Natan~no
14
P U G W A S H
249
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
povedano, katera koli dràva, ki ima strokovnjake (ljudi), ki so izurjeni na katerem koli podro~ju jedrske tehnologije ali raziskovalne dejavnosti, ~etudi nima jedrskih naprav per se, se je za~ela premikati v tej smeri (tj. v smeri osvojitve jedrskega oro`ja op. D. L.), ne glede na svoje dolgoro~ne namene (Greenwood et al., 1977: 148).
15 Tak{no opredelitev horizontalne jedrske proliferacije na primer podaja {tudija ameri{kega kongresa o problematiki jedrske proliferacije in njenega prepre~evanja, ki uvodoma navaja: V tem poro~ilu je definicija proliferacije raz{irjena, tako da zajema katero koli dràvo, ki je pridobila zmogljivost hitro izdelati jedrsko eksplozivno sredstvo, t.j. dràvo, ki ima za zdruìtev pripravljene è vse sestavine eksploziva. Kriti~ni element je politi~na volja. Dràva, ki se je odlo~ila osvojiti sestavine jedrskega oro`ja, in je to tudi storila, je dràva posestnica jedrskega oro`ja, ~etudi postopkov sestavitve, oboroìtve in detonacije sredstva {e ni izpeljala. Seveda pa to ne pomeni, da je dejanska detonacija sredstva nepomembna; prav nasprotno. ... (Nuclear Proliferation and Safeguards, 1977: 7.) 16 Lep primer, kako razumevanje izhodi{~nega pojma vpliva na ocenjevanje, najdemo v oceni stanja in prihodnosti horizontalne jedrske proliferacije. Tako imamo na eni strani benevolentne ocene, ki svoje zadovoljstvo
pogojem: a) da ob~utljivi jedrski objekti (zlasti njene obogatitvene in/ali reprocesirne naprave, ~e obstajajo) niso pod neproliferacijskim nadzorom; b) da v nadzorovanih ob~utljivih jedrskih objektih prihaja do kr{itev sprejetih neproliferacijskih norm obna{anja v obliki t. i. diverzije fisijskega materiala in c) da dràva izvaja postopke (npr. izdelava in preizkus nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja), ki ji po zagotovitvi ustrezne koli~ine (oro`nega) fisijskega materiala omogo~ajo hiter napredek v smeri dejanske izdelave jedrskega oro`ja. 3. Naslednje manj radikalno je tisto pojmovanje, po katerem pomeni horizontalna jedrska proliferacija (tudi) obstoj oziroma {irjenje namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti, vklju~no z obogatitveno in/ali reprocesirno sposobnostjo, potrebno za izdelavo jedrskih sestavin (zlasti oro`nega fisijskega materiala) jedrskega oro`ja, pri ~emer ob~utljivi jedrski objekti (seveda) niso pod neproliferacijskim nadzorom. 4. Najmanj radikalni pristop pa se è mo~no priblià klasi~nemu pojmovanju, saj s pojmom horizontalna jedrska proliferacija razume samo {e obstoj oziroma {irjenje è izdelanega, vendar nepreizku{enega jedrskega oro`ja in posameznih sestavin (jedrskih in nejedrskih) tega oro`ja, ki jih je treba samo {e zdruìti.15
2.2.3. Poskus definicije horizontalne jedrske proliferacije Razlikovanje med prikazanimi pojmovanji horizontalne jedrske proliferacije klasi~nim in sodobnimi ni samo teoreti~no pomembno, ampak ima tudi veliko uporabno vrednost. Dolo~eno pojmovanje namre~ v veliki meri opredeljuje tudi pristope, poglede, stali{~a, ocene ipd. v zvezi s konkretnimi vpra{anji s podro~ja horizontalne jedrske proliferacije in neproliferacije, kot na primer: kdaj postane proliferacija resni~nost oziroma dejstvo, kak{no je dana{nje stanje glede horizontalne jedrske proliferacije in kak{ni so obeti za prihodnost, kak{ni naj bi bili optimalna neproliferacijska politika in strategija ipd.16 Na tem mestu nam prostorska omejitev ne dovoljuje, da bi se spustili v iskanje pravega odgovora na omenjena vpra{anja. Vendar tudi v nasprotnem primeru tak{ne naloge ne bi mogli korektno opraviti, ~e ne bi poprej izoblikovali lastne opredelitve pojmovne zveze horizontalna jedrska proliferacija. Zato se bomo v na{i razpravi zadovoljili s poskusom definicije horizontalne jedrske proliferacije, zavedajo~ se tveganosti tak{nega po~etja, ~etudi gre samo za delovno definicijo. Ob ustreznih predhodnih pripravah je danes dejansko mogo~e jedrsko oro`je dokon~no izdelati oziroma njegove sestavine zdruìti v relativno kratkem ~asu nekaj dni, ~e ne celo ur. Zato je
250
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
klasi~na (tradicionalna) definicija horizontalne jedrske proliferacije resni~no preozka in ve~ prikriva, kot pojasnjuje. Pristati samo na klasi~no pojmovanje in prezreti, kaj se dogaja pred manifestacijo jedrske eksplozivne sposobnosti, je znak nevednosti, sprenevedanja ali birokratske okorelosti. Klasi~no pojmovanje je torej nedvomno treba raz{iriti, postavlja pa se vpra{anje obsega {iritve tj., na kateri stopnji tehnolo{kotehni~ne in drugih zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja, predvsem pa, v kak{nih spremljevalnih okoli{~inah glede dejanske izrabe teh zmogljivosti in obstoja neproliferacijskega nadzora zaradi prepre~evanja zlorabe civilnih jedrskih raziskovalnih in proizvodnih zmogljivosti v oboroìtvene namene je upravi~eno govoriti o pojavu horizontalne jedrske proliferacije. Odgovor na zastavljeno vpra{anje gre seveda iskati s pomo~jo presoje sprejemljivosti nakazanih {tirih mo`nosti za {iritev tradicionalnega pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, kar bomo na kratko storili v nadaljevanju. Da mora sodobno razumevanje horizontalne jedrske proliferacije vklju~evati tudi ~etrto pojmovanje, ni sporno. Zlasti velja to v primeru stanja t. i. bombe v kleti, ko dolo~ena dràva izdela jedrsko oro`je, vendar ga ne preizkusi z jedrskim poskusom, in ga nato skladi{~i lo~eno od ustreznih prenosnih sredstev. In tudi {e korak pred tem, ko so è izdelane vse sestavine jedrskega oro`ja, ki resda niso povezane v celoto, vendar jih je mogo~e sestaviti v operativno jedrsko oro`je samo z nekaj zavoji izvija~a, je postavljanje vpra{anja, ali jedrsko oro`je obstaja ali ne, ~ista sholastika.17 Tovrstna oblika horizontalne jedrske proliferacije se od vidne ali o~itne najbolj opazno razlikuje po odsotnosti jedrske eksplozije oziroma jedrskega poskusa, in zato nima teoreti~ne podlage v konceptu proliferacijske lestve. Poleg tega ima v idealni ali ~isti podobi {e te zna~ilnosti: 1. zanikanje posedovanja è izdelanega jedrskega oro`ja ob so~asnem priznavanju tehnolo{kotehni~ne zmogljivosti za njegovo hitro izdelavo; 2. neizraànje neposrednih jedrskih groènj od dràve, ki je nosilka te oblike horizontalne jedrske proliferacije; 3. neobstoj jedrske voja{ke doktrine (strategije); 4. jedrsko oro`je ni operativno (bojno) razme{~eno; 5. odsotnost javnih razprav o vlogi jedrskega oro`ja pri zagotavljanju nacionalne varnosti in 6. nepovezovanje jedrskih oboroìtvenih vpra{anj (aktivnosti) z obi~ajnimi vpra{anji (aktivnostmi) s podro~ja zunanje in obrambne politike. Tovrstna proliferacija, ki v ~isti ali idealni obliki razumljivo ne obstaja, je na~in obna{anja v zvezi z jedrskimi oboroìtvenimi vpra{anji, ki je zna~ilen za drugo generacijo dràv nosilk horizontalne jedrske proliferacije. Med njimi se idealnemu tipu najbolj pribliùje Izrael (Cohen in Frankel, 1990: 2123). Tudi obstoj namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in
z obstoje~im stanjem in optimisti~ni pogled na prihodnost ~rpajo iz dejstva, da kljub ~rnogledim napovedim iz 60. in 70. let o neizbe`nosti obstoja n{tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja, {tevilo dràv z manifestirano jedrsko eksplozivno sposobnostjo v celotnem povojnem obdobju ni preseglo pol ducata (ZDA, SZ oziroma Rusija, Velika Britanija, Francija, Kitajska in Indija). Na drugi strani pa zasledimo ocene, ki v skladu s svojim tehnolo{kodeterministi~nim pristopom k problematiki horizontalne jedrske proliferacije v smislu, da {irjenje civilne jedrske tehnologije è samo po sebi nujno vodi k proliferaciji jedrskega oro`ja, bijejo plat zvona, ~e{ da se ~as izteka.
17
Ali potemtakem jedrska bomba, ki je poru{ila Hiro{imo in je bila med poletom letala B-29 z otoka Tinian iz varnostnih razlogov razstavljena, naj ne bi imela zna~aja jedrskega oro`ja (bombe) tako dolgo, dokler je niso sestavili, ko se je letalo dovolj pribliàlo cilju (Quester, 1991: 212).
P U G W A S H
251
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
18 V nasprotju z drugim je bistvo prvega modela nuklearizacije osvojitev jedrske oboroìtvene opcije in nato njena konverzija v dejansko jedrsko voja{ko sposobnost. 19 Poloàj Indije je specifi~en, saj je ta dràva maja 1974 izvedla jedrsko eksplozijo, vendar nato ni nadaljevala gradnje jedrskega arzenala. Zato uvr{~ajo nekateri pisci Indijo med nosilke vidne proliferacije, drugi izena~ujejo indijski primer z izraelskim, tretji pa pri{tevajo Indijo med mejne dràve. 20 Avtor te misli je Ernst Bergmann, nekdanji direktor izraelske Komisije za atomsko energijo (povzeto po: Schoettle, 1979: 2).
proizvodne (industrijske) zmogljivosti za izdelavo jedrskih sestavin jedrskega oro`ja ob odsotnosti neproliferacijskega nadzora je nedvomno ena izmed oblik ali stopenj proliferacijskega obna{anja. Kapur v zvezi s tem govori o drugem modelu (izmed dveh) nuklearizacije voja{ke sile. Zanj je zna~ilno, da dràva sprejme jedrsko oboroìtveno opcijo, katere verodostojnost se kaè v njeni popolni zmogljivosti izdelati jedrsko oro`je, nato pa izvaja politiko nekonverzije te opcije v smeri dejanske izdelave in posedovanja jedrskega oro`ja (Kapur, 1979: 5657).18 Dràve, ki vodijo tak{no proliferacijsko politiko, se v strokovni literaturi obi~ajno imenujejo mejne dràve (angl. threshold states) (npr. Pakistan, pa tudi Indija,19 in {e pred kratkim Ju`noafri{ka republika, Argentina in Brazilija). Odlo~itev o tem, kaj sodi k horizontalni jedrski proliferaciji, je relativno preprosta tudi v primeru najbolj radikalne izmed prikazanih mo`nosti. To (prvo) pojmovanje je po na{em mnenju pre{iroko in povsem nesprejemljivo. Res je sicer, da je velik del znanja in opreme, ki je potrebna za uporabo jedrske energije v civilne (miroljubne) namene, mogo~e uporabiti oziroma zlorabiti tudi za izdelavo jedrskega oro`ja. Izdelava preprostega prvega jedrskega oro`ja è dolgo ni ve~ povezana z odkritjem kak{nih velikih skrivnosti ter ne zahteva ve~ (~e je sploh kdaj) genijev in ogromne vsote denarja. Vendar upo{tevanje teh izhodi{~nih dejstev v zvezi z naravo jedrske problematike, najbolj strnjeno izraènih v misli, da ne obstajata dve atomski energiji,20 {e ne opravi~uje stali{~a, da je {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne sposobnosti na civilnem jedrskem podro~ju samo po sebi sestavina oziroma ena izmed pojavnih oblik horizontalne jedrske proliferacije. Tak{no stali{~e je posledica tehnolo{kodeterministi~nega pristopa k problematiki horizontalne jedrske proliferacije, ki tehnolo{ko-tehni~no zmogljivost za izdelavo jedrskega oro`ja vzro~no-posledi~no povezuje z odlo~itvijo za osvojitev jedrske voja{ke sile ali vsaj jedrske oboroìtvene opcije in zato zanemarja subjektivno oziroma politi~no plat te odlo~itve. ê pristanemo na tak{no pojmovanje, potem se ne moremo izogniti sklepu, da ima horizontalna jedrska proliferacija veliko bogatej{o prakso, kot se obi~ajno misli: ne obsega samo okoli ducata dràv, katerih neproliferacijsko obna{anje je (bilo) bolj ali manj sporno, ampak tudi vsaj {e dva ducata visoko razvitih industrijskih dràv (npr. Nem~ijo, Japonsko, Italijo, Belgijo, Nizozemsko, [vico, [vedsko, Kanado idr.), ki so jedrsko oro`je nedvomno è dolgo sposobne izdelati, vendar bi jim ve~je kr{itve neproliferacijskih norm obna{anja te`ko o~itali. V tem primeru lahko re~emo samo {e credo, quia absurdum! Kon~no nam preostane {e odlo~itev, ki pa je nekoliko bolj ko~ljiva kaj storiti glede drugega pojmovanja. Tudi to pojmovanje horizontalne jedrske proliferacije je precej {iroko.
252
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Kljub temu pa je ta pristop v primerjavi s prej obravnavanim (tj. najbolj radikalnim) veliko bolj selektiven, saj vklju~uje dve bistveni omejitvi. Najprej kot bistven izlo~itveni pogoj navaja odsotnost ali kr{itev sprejetih neproliferacijskih obveznosti glede nezlorabe namenskosti civilnih jedrskih znanstveno-raziskovalnih in proizvodnih naprav; poleg tega pa kot dodatni kazalnik obna{anja dràve v zvezi z izdelavo jedrskega oro`ja vklju~uje samo tisto dogajanje na nejedrskem podro~ju, ki je neposredno v funkciji izdelave jedrskega oro`ja ali (vsaj) osvojitve jedrske oboroìtvene opcije. Zato je po na{em mnenju stanje, ko dràva glede delovanja svojih ob~utljivih jedrskih objektov ni pripravljena sprejeti mednarodnega (ali bilateralnega) neproliferacijskega nadzora ali pa sprejete obveznosti zavestno kr{i in ko izvaja postopke, ki ji omogo~ajo hiter napredek v smeri izdelave jedrskega oro`ja, potem ko pridobi {e zadostno koli~ino oro`nega fisijskega materiala, dovolj utemeljeno obravnavati kot prvo obliko proliferacijskega obna{anja. êprav je lahko njena pot do osvojitve jedrskega oro`ja v demonstrirani obliki {e precej dolga, tak{na dràva zagotovo ni ve~ ~ista neposestnica jedrskega oro`ja. Da lahko namre~ dràvi pripi{emo status ~iste neposestnice jedrskega oro`ja, mora po H. Mllerju izpolnjevati vsaj dva izmed naslednjih {tirih pogojev: a) odsotnost tehnolo{kotehni~ne zmogljivosti in/ali materiala, potrebne(ga) za izdelavo jedrskega oro`ja; b) odsotnost znamenj ali trdnih dokazov, da se bo v bli`nji prihodnosti (tj. v pribli`no desetih letih) stanje glede prej{njega pogoja spremenilo; c) obstoj zavezanosti dolo~ilom Pogodbe o neproliferaciji jedrskega oro`ja ali druge podobne pogodbe in d) odsotnost znamenj ali trdnih dokazov, da dràva kr{i ali namerava kr{iti prej omenjene pogodbene obveznosti (Mller, 1991: 308). Na temelju kriti~ne presoje vsakega izmed navedenih {tirih mo`nih {ir{ih pojmovanj horizontalne jedrske proliferacije lahko na{ poskus definicije tega pojma sklenemo takole: poleg {irjenja jedrskega oro`ja v vidni obliki vklju~uje horizontalna jedrska proliferacija tudi: {irjenje è izdelanega, vendar nepreizku{enega jedrskega oro`ja in posameznih sestavin tega oro`ja, ki jih je treba samo {e zdruìti; {irjenje namenske (voja{ke) znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti, potrebne za izdelavo jedrskega oro`ja, ki ni pod neproliferacijskim (mednarodnim ali bilateralnim) nadzorom, ter {irjenje znanstveno-raziskovalne in proizvodne (industrijske) zmogljivosti na civilnem jedrskem podro~ju ob nesprejemanju ali zavestnem kr{enju sprejetih neproliferacijskih norm obna{anja ter izvajanju tistih postopkov, ki omogo~ajo hiter napredek v smeri
P U G W A S H
253
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
izdelave jedrskega oro`ja, potem ko se zagotovi ({e) zadostna koli~ina ustreznega (oro`nega) fisijskega materiala.
2.2.4. Poimenovanje posameznih oblik (vrst) horizontalne jedrske proliferacije Stanja glede izpolnjevanja zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja in njegove dejanske izrabe, na katerih temeljijo opisana {tiri {ir{a sodobna pojmovanja horizontalne jedrske proliferacije, so v anglosa{ki strokovni literaturi razli~no poimenovana. Prvo, drugo in tretje stanje se obi~ajno poimenujejo s skupnim terminom latentna proliferacija, ~etrto stanje pa se ozna~uje s termini negotova (angl. ambiguous), prikrita (angl. covert), tajna (angl. classified) ali nejasna (angl. opaque) proliferacija. Cohen in Frankel v svoji obravnavi druge generacije oziroma modela horizontalne jedrske proliferacije na temelju primerjalne semanti~ne analize razli~nih pridevnikov ugotavljata, da se njihov pomen sicer v precej{nji meri prekriva, da pa je to generacijo (model) najustrezneje poimenovati nejasna (mra~na) proliferacija (angl. opaque proliferation) (Cohen in Frankel, 1990: 1821). Razli~ne oblike oziroma vrste horizontalne jedrske proliferacije zasluìjo ustrezno poimenovanje tudi v slovenskem jeziku. êprav je v angle{kem jeziku Cohenova in Franklova izbira med navedenimi pridevniki v korist pridevnika nejasna (opaque) morda utemeljena, pa lahko v sloven{~ini nejasnost glede obstoja ne~esa {e bolj natan~no poimenujemo z dele`nikom prikrit, ki ozna~uje nekaj, kar obstaja, a se na zunaj ({e) ne opazi, ne vidi (SSKJ/IV, 1985: 142). Ko gre za obstoj jedrskega oro`ja v sestavljeni in nepreizku{eni ali razstavljeni obliki, imamo torej opraviti s prikrito obliko horizontalne jedrske proliferacije, ali kratko, prikrito proliferacijo. Vendar je z uporabo termina prikrit povezana teàva. Ta termin se namre~ semanti~no prekriva s terminom latenten, ki pa naj bi ozna~eval vsebinsko bistveno druga~na stanja. ê se tako kot pri poimenovanju prikrite proliferacije tudi tukaj opremo na dejanski obstoj jedrskega oro`ja in temu merilu dodamo {e stopnjo (tehnolo{ko-tehni~ne) zmogljivosti in odlo~enosti izdelati jedrsko oro`je, potem lahko nastalo terminolo{ko zadrego razre{imo tako, da: vse oblike oziroma vrste horizontalne jedrske proliferacije, ki presegajo njeno klasi~no pojmovanje, ozna~imo s pojmom nevidna proliferacija. Poimenovanje resda ni najbolj{e, vendar je privla~no, ker je precej splo{no, tako da lahko z njim zajamemo kakovostno zelo razli~na stanja. Poleg tega pa je nevidna proliferacija nasprotje vidne proliferacije;
254
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
obliko horizontalne jedrske proliferacije, ki se kaè v obstoju prepri~ljive jedrske oboroìtvene zmogljivosti in opcije, medtem ko napredek v smeri njene materializacije in s tem prikrite proliferacije pa ni gotov, poimenujemo negotova proliferacija; obliko horizontalne jedrske proliferacije, ko niti prepri~ljiva jedrska oboroìtvena zmogljivost niti opcija {e ne obstaja, dolo~eni znaki (npr. odsotnost neproliferacijskega nadzora nad ob~utljivimi jedrskimi objekti, izdelava in preizkus nejedrskih sestavin jedrskega oro`ja) pa nakazujejo mo`nost razvoja v tak{ni smeri, poimenujemo mo`na (potencialna) proliferacija.21 Iz ponujenih poimenovalnih re{itev je mogo~e prej navedeno definicijo horizontalne jedrske proliferacije (HJP) prikazati tudi takole: HJP = vidna proliferacija + nevidna proliferacija (prikrita + negotova + mo`na)
21
Prvo tj. najbolj radikalno pojmovanje pa tako ali tako ne potrebuje posebnega poimenovanja, saj smo ugotovili, da je pre{iroko, in ga zato ne gre uvr{~ati pod pojem horizontalna jedrska proliferacija.
3.0. JEDRSKA PROLIFERACIJA: JEDRSKO BOHOTANJE ALI RAZRA[ÂNJE IN JEDRSKO [IRJENJE Proliferacija in proliferirati sta termina, ki se v dana{njih politi~no-varnostnih razpravah pogosto uporabljata. Nepogre{ljiva sta zlasti v literaturi in publicistiki o jedrski strategiji, jedrskem oboroèvanju in razoroèvanju, uravnavanju jedrskega oboroèvanja (angl. nuclear arms control), uporabi jedrske energije in tehnologije ipd. Ker gre za termina, ki sta bila na politi~no-varnostno podro~je prevzeta iz biolo{kih in medicinskih znanosti in ved, ne bo uvodoma odve~ nekaj etimolo{kosemanti~nih pojasnil. To tem manj pri slovenskem jeziku, ker velja trditev o pogostosti pojavljanja besed proliferacija in proliferirati predvsem za tujo strokovno publicistiko, pri nas pa sta, razen v biolo{ki in medicinski terminologiji, omenjeni besedi tako reko~ neznani. Za slovensko politolo{ko, obramboslovno in voja{ko terminologijo tak{no stanje tudi ne presene~a, ~e upo{tevamo dejstvo, da je v na{i strokovni literaturi jedrska problematika, vklju~no ali predvsem s problematiko horizontalne jedrske (ne)proliferacije, zelo skromno zastopana.
3.1. Etimolo{ko-semanti~na razlaga terminov proliferacija in proliferirati Ob razlagi izvora in pomena terminov proliferacija in proliferirati je koristno najprej razlikovati med tistimi sodobnimi jeziki, kjer sta ti dve besedi tako v splo{ni kot strokovni rabi, in jeziki, kjer ju najdemo le kot termina v nekaterih strokovnih
P U G W A S H
255
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
22 Glej npr. razlago v: Diccionario de la Lengua Espaola. Madrid: Real Academia Espanola, 1992, str. 1188. 23 Glej npr. razlago v: Il nuovo Zingarelli: vocabolario della lingua Italiana di Nicola Zingarelli. Bologna: Zingarelli, 1992, str. 1482 ali Dizionario enciclopedico italiano. Roma: Instituto della enciclopedia Italiana, 1958, str. 833. 24
V tem primeru naj bi bila etimon srednjeve{ka latinska beseda (pridevnik) prolifer, nastala s sklapljanjem besed proles in ferre, iz nje pa so nato z dajanjem pripon -ous, -tion in -ate nastali angle{ki pridevnik proliferous, samostalnik proliferation in glagol to proliferate [Websters New World Dictionary of the American Language (College Edition). Cleveland, New York: The World Publishing Company, 1952, str. 1165; Webster Comprehensive Dictionary (Encyclopedic Edition). Chicago: J. G. Ferguson Publishing Company, 1992, Vol. 2, str. 1008]. Po tej razlagi naj bi bil glagol to proliferate neke vrste derivativ (angl. back formation) samostalnika proliferation, slednji pa naj bi pri{el v angle{~ino s prevzemom francoske besede prolifration. V franco{~ini naj bi samostalnik izpeljali iz glagola prolifrer, glagol iz pridevnika prolifre, slednji pa je nastal s sklapljanjem latinskih besed proles in fero, ferre (The Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principles, 1956: 1596; Longman
25
terminologijah. V prvi skupini jezikov etimolo{ko razlago terminov proliferacija in proliferirati izpeljujejo iz latinskega jezika. Tipi~ni primer je franco{~ina, kjer je pridevnik prolifre kot etimon za francoski samostalnik prolifration in glagol prolifrer nastal s sklapljanjem latinskih besed proles (slov. nara{~aj, otrok, potomec, potomstvo, pomladek) in fero, ferre (slov. nesti, nositi, na/v/pri sebi nositi etc.) (Le dictionnaire du Franais, 1992: 1312). Enako velja za druga dva najve~ja romanska jezika {pan{~ino22 in italijan{~ino,23 za angle{~ino pa enosmiselne (enotne) etimolo{ke razlage ni mogo~e podati. Po eni razlagi izhajata angle{ka termina proliferation in to proliferate neposredno iz latin{~ine.24 druga razlaga pa pripisuje posredni{ko vlogo franco{~ini.25 V novej{em ~asu se obravnavani besedi pojavljata tudi v nem{kem jeziku, vendar imata status tujk, ki sta bili prevzeti iz angle{~ine.26 V nasprotju z omenjenimi jeziki se v ru{~ini kot najve~jem med slovanskimi jeziki obravnavani besedi ne pojavljata niti kot tujki.27 Nenazadnje sodi med tiste jezike, ki v svojem besedi{~u, namenjenemu splo{ni rabi, nimajo besed proliferacija in proliferirati, tudi sloven{~ina.28 V vseh obravnavanih sodobnih svetovnih jezikih in tudi v sloven{~ini, (srbo)hrva{~ini in drugih jezikih pa sta termina proliferacija in proliferirati povsem normalni sestavini biolo{ke, zlasti botani~ne, in medicinske terminologije; in povsod se njuna etimologija povezuje z latin{~ino v smislu è navedene razlage.29 ê so med posameznimi jeziki dolo~ene razlike glede obstoja besed proliferacija in proliferirati in njune etimologije, pa razlike domala povsem izginejo, ko gre za pomen teh besed. V splo{ni in o`jestrokovni rabi obeh besed se pomenske razlike pojavljajo le v odtenkih. Tako iz primerjalne analize francoskih in angloameri{kih leksikalnih virov izhaja, da ozna~uje termin proliferacija hitro in koli~insko obse`no nastajanje novih delov (npr. celic, potomcev ali brsti~ev), hitro in bujno mnoènje (multipliciranje). V skladu s tem pa proliferirati pomeni nastajati hitro in v velikem {tevilu, hitro in mo~no se mnoìti (multiplicirati), obnavljati (reproducirati) ali razvijati se ali rasti s hitrim in obilnim nastajanjem novih delov (npr. celic, popkov, brsti~ev, potomcev, mladi~ev ipd.) skratka, obilno se reproducirati v hitrem zaporedju (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984: 8/8503; Longman Dictionary of the English Language, 1991: 1282; Websters Third New International Dictionary of the English Language Unabridged, 1986: 1814). Pomensko bistvo proliferacije je torej v oznaki, da se (neki proces) odvija hitro in v velikem obsegu, v hitrem in bujnem dogajanju. To zadnjo ugotovitev lepo potrjuje dejstvo, da sta v franco{~ini, kjer je la prolifration zagotovo nativna beseda, njeni sopomenki poleg la multiplication (slov. mnoènje, pomnoìtev; razmnoèvanje; pove~anje) tudi le
256
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
foisonnement (slov. mnoènje, nara{~anje, mrgolenje; fig. preobilica, pretek) in le pullulement (slov. mrgolenje; gne~a; hitra mnoìtev) (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984: 8/8503). Termina proliferacija in proliferirati imata enak osnovni pomen tudi na podro~ju medicine in biologije, ~eprav je tukaj med posameznimi viri mogo~e opaziti dolo~ene razlike v poudarjanju hitrosti in bujnosti dogajanja.30 Glede pomena na medicinskem in biolo{kem podro~ju velja omeniti {e dejstvo, da ima termin proliferacija lahko tudi negativno konotacijo v smislu oznake za hitro mnoènje malignih, patolo{kih, morbidnih celic, cist ipd. Vendar bi bilo sklepanje, da imata besedi proliferacija in proliferirati na splo{no in nujno pejorativni pomen, napa~no, saj se na podro~ju medicine termin proliferacija uporablja tudi za opisovanje povsem normalnega dogajanja, na primer pri menstruaciji ali celjenju rane.31 V angle{~ini sta se tako v splo{ni rabi kakor tudi v patologiji, zoologiji in botaniki termina proliferacija in proliferirati pojavila v drugi polovici XIX. stoletja32 in tako je bilo nato do druge polovice XX. stoletja. Tedaj pa je tudi raba termina proliferacija proliferirala. Z za~etkom jedrske ere in nato s postopnim osve{~anjem, da se bo {tevilo dràv posestnic jedrskega oro`ja nujno bolj ali manj hitro pove~evalo, se je namre~ pojavila potreba po terminu za poimenovanje tega pojava. Problematiki pove~evanja {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja so zaradi neposredne prizadetosti ZDA prvi za~eli posve~ati ve~jo pozornost v ameri{kih politi~nih in strokovnih krogih ter v ameri{ki politi~no-varnostni literaturi. Pri tem so sprva v glavnem uporabljali nativni nagle{ki besedi spreading in to spread, nato pa so ju postopoma nadomestili s proliferation in to proliferate. Tako sta se do danes zadnja dva termina tudi v znanstveno-strokovni literaturi o (jedrski) razoroìtvi in uravnavanju jedrskega oboroèvanja (angl. nuclear arms control) è povsem utrdila, in to ne samo v angle{kem, ampak tudi v ve~ini drugih svetovnih jezikov. Na politi~no-varnostnem podro~ju se beseda proliferacija najpogosteje uporablja v kontekstu {irjenja jedrskega oro`ja in v zvezi s tem jedrske tehnologije nasploh, tako da è sam termin proliferacija brez pojasnila jedrska asociira na nekaj, kar je na kakr{en koli na~in povezano z jedrskim oro`jem. Ko razmi{ljamo o potrebi in mo`nosti prevoda angle{kega termina proliferacija, bi bilo zelo koristno najti razloge, zakaj je v angle{~ini spreading postopoma izgubil dvoboj s proliferation. V izredno obse`ni literaturi o jedrski proliferaciji na to vpra{anje ne najdemo odgovora. Lahko le domnevamo, da je bila ta zamenjava posledica pretirano ominoznega ocenjevanja tempa pove~evanja {tevila jedrskih voja{kih sil in vnaprej{nje sodbe o
Dictionary of the English Language, 1991: 1281).

26
Glej npr. razlago v: Mackensen Deutsches Wrterbuch (Rechtschreibung, Grammatik, Stil, Wrterklarung, Fremdwrterbuch, Geschichte des deutschen Wortschatzs). Kln et al.: Vehling Verlag, 1983, str. 837 ali Duden Deutsches Universalwrterbuch. Mannheim et al.: Dudenverlag, 1989, str. 1186. Da je v nem{~ini splo{na raba terminov proliferacija in proliferirati novej{i pojav, dokazuje odsotnost teh besed v starej{ih nem{ko-nem{kih slovarjih [npr. Der Grobe Duden etymologie (Herkunftswrterbuch der deutschen Sprache). Mnchen et al.: Dudenverlag, 1963 ali Hermann Paul: Deutsches Worterbuch. Halle: Veb Max Niemeyer verlag, 1961]. Enako je mogo~e ugotoviti na temelju pregleda starej{ih in najnovej{ega nem{koslovenskega slovarja. Ob tem pa je zanimivo, da zadnji nem{ko-slovenski slovar (Debenjak, Ljubljana: DZS, 1992) nem{ki termin proliferation razlaga z besedo proliferacija, ki pa je slovenski jezik ne pozna.
27
Besed proliferacija in proliferirati ne najdemo niti v precej obse`nih splo{nih rusko-angle{kih slovarjih (gl. npr.: Russkoangliskij slovar. Moskva: Izdateljstvo Ruskij jezik, 1975 ali Marcus Wheeler: The Oxford Russian-English Dictionary. Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press, 1972). Slovar slovenskega
28
P U G W A S H
257
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
knji`nega jezika glagol proliferirati sicer vklju~uje, vendar nas s kvalifikatorjem medicina pou~i, da gre za strokovni medicinski izraz (SSKJ/IV, 1985: 239). Ta slovar je tudi edini slovenski splo{ni leksikalni vir, ki omenja vsaj besedo proliferirati. Besed proliferacija in/ali proliferirati namre~ ne najdemo niti v Verbin~evem (1987) ali Bun~evem (1991) Slovarju tujk, niti v Leksikonu Cankarjeve zalo`be (tretja izdaja, 1994) ali Mali splo{ni enciklopediji (1976).
29
negativnih varnostnih implikacijah tega pojava v povezavi z mo`no negativno konotacijo termina proliferacija.33 Ker pa so se zgodnje napovedi glede hitrosti pove~evanja {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja pokazale kot preve~ ~rnoglede, je nastal glede rabe termina proliferacija na jedrskem oro`nem podro~ju protisloven poloàj. Z njim se obi~ajno poimenuje pojav, pri katerem hitrosti in bujnosti kot klju~nih semanti~nih sestavin proliferacije vsaj za zdaj niso prisotne, tako da je med pojavom in terminom veliko neskladje. Po drugi strani pa se termin proliferacija kot ustrezen redko uporablja za ozna~itev pojava, ki je (bil) navzo~ vse od sredine tega stoletja tj. hitro koli~insko pove~evanje (multipliciranje) jedrskega arzenala ter nadaljnji kakovostni razvoj jedrskega oro`ja v dràvah, ki to vrsto oro`ja è imajo.34
Da gre za o`ja strokovna termina, obi~ajno nakazujejo è navedeni in drugi splo{ni leksikalni viri, zlasti pa je to razvidno iz ve~- ali enojezi~nih specializiranih biolo{kih (botani~nih) in medicinskih slovarjev, kot na primer: 1. Elseviers Dictionary of Botany (II. General Terms) in English, French, German and Russian. Amsterdam et al.: Elsevier, 1982, str. 305, 708; 2. E. Veillon:: Dictionnaire medical Medizinisches Wrterbuch Medical Dictionary. Berne: Editions Hans Huber, 1950, str. 327; 3. Elseviers Encyclopaedic Dictionary of Medicine (Part A: General Medicine) in 5 languages (English, FrenchGerman, Italian and Spanish). Amsterdam et al.: Elsevier, 1987, str. 688; 4. Aleksandar \. Kosti}: Vi{ejezi~ki medicinski re~nik (Lexicon medicum polyglottum) (latinskonem{ko-angle{ko-francoskoitalijansko-ruskosrbohrvatski). Beograd: Nolit, 1987, str. 436; 5. Lexikon der Biologie (in acht Banden). Freiburg et al.: Herder, 1986, zv. 7, str.
3.2. Prevod terminov proliferacija in proliferirati: Da? Ne? Kako? Kon~no posku{ajmo na temelju vsega doslej povedanega razre{iti v zvezi s terminoma proliferacija in proliferirati dilemo: prevod da? Ne? Kako? Ta prevodna dilema sestoji iz dveh bistvenih vpra{anj: 1. ali je za tujki proliferacija in proliferirati treba in ali je zaèleno poiskati doma~i besedi? in 2. Ali je ti dve tujki sploh mogo~e ustrezno prevesti? Iskanje odgovora na prvo vpra{anje sodi v veliki meri na podro~je jezikovne kulture in naj bi bilo najprej in predvsem stvar jezikoslovcev. Toda eno izmed jezikovnokulturnih pravil nas zavezuje, da je skrb za nego knji`nega jezika tudi dol`nost vsakega uporabnika tega jezika. Poleg tega v prid prizadevanja za uvedbo doma~ega strokovnega izraza govori na~elno stali{~e, da sta razvoj kake stroke in njeno izrazje medsebojno pogojena. In ~e pri tem upo{tevamo relativno nerazvitost slovenske obramboslovno-voja{ke terminologije vsaj na jedrskem oro`nem in oboroèvalnem podro~ju, potem se nalogi, da na navedeni dve vpra{anji ponudimo tudi lastni odgovor, kljub tveganosti tak{nega opravila, ne moremo oziroma ne smemo izogniti. Navsezadnje pa lahko tudi pri~ujo~a razprava kaè, da raz~i{~evanje pojmovnega kategorialnega aparata obramboslovne vede najbolje te~e v doma~em jeziku, torej z onomatolo{kimi sredstvi, naslonjenimi na slovenski jezik. Glede rabe tujk je mogo~e sogla{ati s splo{nim priporo~ilom, da naj ima dobra doma~a beseda prednost pred tujko. Toda kako ravnati, ko imamo opraviti z bolj zapletenim poloàjem, na primer z na~elno izbiro med pomanjkljivo poslovenjeno tujko, ki jo imajo tudi drugi jeziki, in pomensko natan~nim in nedvoumnim mednarodnim izrazom. V takem primeru se lahko z vidika na~el
258
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
jezikovne kulture opremo na dva glavna pristopa: a) funkcijskega, za katerega je zna~ilen racionalni odnos do jezika, in b) puristi~nega, ki izhaja iz emocionalnega odnosa do jezika. Izhajajo~ iz osnovne (sporazumevalne) funkcije jezika, se sodobna jezikovna kultura vedno odlo~a za drugo mo`nost tj. uporabo pomensko natan~nega tujega (mednarodnega) izraza. Puristi, predvsem skrajni, pa po drugi strani menijo, da nam mora biti (vsaj) ideal, da za vsako tujko najdemo ali naredimo ustrezno doma~o besedo (Urban~i~, 1987: 12, 51). To pomeni, da so skrajni puristi v svojem odnosu do tujk ne samo izrazito konzervativni in neìvljenjski, ampak se tudi vnaprej odrekajo nekaterim splo{nim prednostim, ki jih za jezik prina{a uporaba tujk. ê tujke niso sinonimi (sopomenke), se z njihovo uporabo namre~ pove~uje izrazna sposobnost jezika; zaradi njihove pomenske ozkosti se pove~uje natan~nost izraànja, kar je zelo pomembno pri ustvarjanju strokovnih terminologij, in obratno, dobre strani prina{a tudi pogosta pomenska {irina tujk (npr. beseda blok); ne nazadnje pa je dobra zna~ilnost tujk tudi njihova mednarodnost, njihova raz{irjenost med kulturnimi jeziki (ibidem, 58, 59). Preden lahko ponudimo na vpra{anje, ali sta tujki proliferacija in proliferirati v slovenski obramboslovno-voja{ki terminologiji (ne)potrebni in (ne)zaèleni, svoj dokon~ni odgovor, moramo seveda preveriti, ali v slovenskem jeziku ustrezni doma~i besedi, ki bi ju lahko uporabili kot termin oziroma sestavino sintagme, sploh obstajata. Upo{tevajo~ splo{ni in strokovni pomen besed proliferacija in proliferirati, kot smo ga natan~no opisali, se zdi, da sta temeljni pomenski zna~ilnosti teh dveh izrazov hitrost in bujnost ustrezno zajeti v slovenskih besedah bohotanje oziroma bohotati. Z bohotanjem so termin proliferacija razloìli tudi strokovnjaki za slovensko medicinsko terminologijo (êrni~, 1987: 320; del Cott, 1987: 209), temu blizu pa je tudi razlaga bujno, hitro se razmnoèvati, kakor glagol proliferirati pojasnjuje Slovar slovenskega knji`nega jezika (SSKJ/IV, 1985: 239). Ali imamo torej pri presojanju glede rabe tujk proliferacija in proliferirati v slovenski obramboslovno-voja{ki terminologiji opraviti s preprosto ali zapleteno izbiro? Poglobljeni razmislek pokaè, da gre za dokaj zapleten primer. Glede na navedeno ekvivalentno razmerje med izrazi proliferacija, proliferirati in bohotanje, bohotati lahko navedeno splo{no priporo~ilo glede rabe tujk upo{tevamo in namesto (jedrske) proliferacije/ proliferirati uporabimo (jedrsko) bohotanje/bohotati. S tem sicer izgubimo medjezi~no primerljivost doma~ih terminov in hkrati zavrnemo tujki, ki sta v nasprotju z doma~im bohotanjem/ bohotati pomensko precej manj zasedeni in pomensko bolj natan~ni. Vendar dokon~ne odlo~itve o izbiri med proliferacijo/ proliferirati in bohotanjem/bohotati ne zapleta spoznanje, da z odlo~itvijo za doma~i besedi izgubimo dolo~ene
17; 6. Georg Boros: Botanisches Wrterbuch. Zrich: Hirzel, 1955, str. 142; Ivan [ugar: Botani~ki leksikon (latinsko-hrvatski i hrvatsko-latinski). Zagreb: Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnosti, Globus, 1990, str. 256; 7. Stanko Bani~ (ur.): Mikrobiolo{ki slovar. I. izdaja, Ljubljana: Slovensko mikrobiolo{ko dru{tvo, 1994, str. 201; 8. The American Illustrated Medical Dictionary. 22. izdaja. Philadelphia & London: W. B. Sanders Company, 1952, str. 1220; 9. Stedmans Medical Dictionary. 20th edition completly revised, Baltimore: The Williams & Wilkins Company, 1961, str. 1225; 10. Louis de Vries: German-English Medical Dictionary. Prva izdaja, New York et al.: McGraw-Hill Book Company, Inc., 1952, str. 338.; 11. Wrterbuch medizinischer Fachausdrucke. Stuttgart: Dudenverlag, 1968, str. 473; 12. Enciklopedi~eskij slovar medicinskih terminov. Prva izdanja, Moskva: Izdateljstvo Sovetskaja enciklopedija, 1993, str. 337; 13. Medicinski leksikon. Zagreb: Leksikografski zavod Miroslav Krleà, 1992, str. 679; 14. Rudolf del Cott: Medicinski terminolo{ki slovar. Ljubljana: DZS, 1987, str. 209; 15. Mirko êrni~ et al.: Slovenski zdravstveni besednjak. Maribor: Zalo`ba Obzorja Maribor, 1987, str. 320.
30 Tako na primer ameri{ki medicinski slovarji geslo proliferacija razlagajo kot rast in {tevil~no pove~evanje z reproduciranjem podobnih tvorb oziroma
P U G W A S H
259
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
celic, ne da bi hitrost in koli~ino dogajanja posebej poudarjali (The American Illustrated Medical Dictionary, str. 1220; Stedmans Medical Dictionary, 1961, str. 1225). Nasprotno pa nem{ki splo{ni in medicinski slovarji pri razlagi istega gesla praviloma uporabljajo izraz Wucherung torej bujna rast ali bohotanje, npr. tkiva zaradi celi~ne delitve (Wrterbuch medizinischer Fachausdrcke, 1968, str. 473; Bertelsmann Handlexikon, 1978, str. 966). Podobno Larrousov enciklopedi~ni slovar, ko pojasnjuje pomen termina proliferacija na biolo{kem podro~ju, pravi, da gre za hiter potek celi~ne delitve (Grand Dictionnaire Encyclopedique Larousse, 1984, zv. VIII, str. 8503), medtem ko je opredelitev v Hachettovem francoskem razlagalnem slovarju, da je proliferacija normalna ali patolo{ka multiplikacija (mnoènje) celic, bakterij, tkiva, organizmov nekoliko manj dolo~na (Le dictionnaire du Franais, 1992, 1312).
31 S tak{no oceno sogla{a tudi ugledni slovenski fiziopatolog prof. dr. M. Korda{ (ustni vir). 32 Samostalnik proliferation se je v splo{ni rabi prvi~ pojavil leta 1858, glagol to proliferate leta 1873, nato pa sta oba termina postopoma prodirala v botani~no (1858), patolo{ko (1867) in zoolo{ko (1894) terminologijo. Zanimivo je, da sta bila v ob~em jeziku in na podro~ju biologije pridevnika prolific in proliferous v rabi è od sredine 17. stoletja (The
jezikovnofunkcijske prednosti, ki jih ponujata tujki, ampak dejstvo, da na ta na~in opravimo le del poimenovalne naloge. Razlog je v è opisanem neskladju med terminom proliferacija in pojavom, ki naj bi ga poimenoval. Kot re~eno lahko s terminom proliferacija ustrezno poimenujemo samo vertikalno obliko celotnega pojava tj. koli~insko rast in kakovostno izbolj{evanje jedrskega arzenala v dràvah, ki jedrsko oro`je è posedujejo. Za poimenovanje njegove horizontalne oblike pa ta termin ni primeren tako zaradi svoje temeljne pomenske oznake (hitrost in bujnost dogajanja) kakor tudi zaradi odsotnosti oznake, da gre za pojav, pri katerem je pomembna prostorska razse`nost dogajanja. To pomeni, da moramo v slovenskem poimenovanju poleg bohotanja/bohotati vpeljati {e druga dva izraza. Po na{em mnenju sta med doma~imi najprimernej{a {irjenje oziroma {iriti. Morda bi veljalo razmisliti tudi o smotrnosti nadomestitve bohotanja in bohotati z razra{~anjem in razra{~ati se. Glagol bohotati (in njegov glagolnik bohotanje) je namre~ pomensko zelo ozek, saj pomeni izklju~no bujno in hitro rasti, pri ~emer pridevnik bujen pomeni, da nekaj obstaja v zelo veliki meri (SSKJ/I, 1980: 164, 223). Nasprotno pa imata glagol razra{~ati se in iz njega izpeljan glagolnik razra{~anje {tiri glavne pomene med drugim tudi delati poganjke, veje... in postajati ve~ji a) po obsegu... b) po intenzivnosti (SSKJ/IV, 1985: 401). Ta {ir{i in z vidika intenzivnosti dogajanja bolj umirjen pomen bi lahko bil primeren tudi za slovensko poimenovanje tistega, kar èli ozna~iti sintagma vertikalna jedrska proliferacija. Zlasti danes, ko je znano, da obstoje~i jedrski arzenali bodisi sploh ve~ ne rastejo bodisi se le po~asi koli~insko krepijo in da tudi njihovo kakovostno izbolj{evanje nima ve~ zna~aja bujnosti. Po slovensko bi torej lahko rekli, da je nekdanje jedrsko bohotanje danes pre{lo v jedrsko razra{~anje, in upajmo, da ne bo treba kdaj koli zopet govoriti o obratnem procesu. To pa pomeni, da lahko angle{ki sintagmi vertical nuclear proliferation in horizontal nuclear proliferation nadomestimo z vsebinsko bolj ustreznima doma~ima zvezama jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje. Na àlost za rabo na politi~no-varnostnem in voja{kem podro~ju niti termin bohotanje niti razra{~anje ni povsem ustrezen, ker je mogo~e z njim zajeti samo ali predvsem koli~insko plat dogajanja; vemo pa, da je (bil) pri razvoju obstoje~ih jedrskih arzenalov zelo pomemben tudi kakovostni vidik. Toda bolj{e ali popolnoma ustrezne besede v slovenskem jeziku ne najdemo. [e vedno pa lahko izbiro doma~e sintagme namesto tuje utemeljimo z dejstvom, da kakovostnega vidika tudi termin proliferacija ne vklju~uje. Lahko, da je izraèna pobuda, naj se celotna pomenska {irina pojava upo{teva tudi pri poimenovanju, pretirana, skrupulozna. Toda vertikalna in horizontalna jedrska proliferacija sta dve
260
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
razli~ni stvari, jeziku pa je samo v korist, ~e ima vsak pojem svoje lastno poimenovanje, pravijo jezikoslovci (Urban~i~, 1987: 15). Poleg tega pa, zakaj bi poimenovalne slabosti iz drugih jezikov prena{ali tudi v sloven{~ino.
Oxford English Dictionary, 1933: 8/1448; The Shorter Oxford English Dictionary on Historical Principles, 1956: 1596).
33 To domnevo v svojem kratkem razmi{ljanju o natan~nosti terminologije na podro~ju jedrske proliferacije posredno potrjuje J. Simpson. Po njegovem mnenju naj bi bil eden od razlog za uveljavitev termina proliferacija konec 50. in na za~etku 60. let èlja razlikovati med pove~evanjem {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja zaradi lastne (doma~e) proizvodnje tega oro`ja v novih dràvah ter pove~evanjem zaradi transferja jedrskega oro`ja iz obstoje~ih v nove posestnice tega oro`ja, kar se je ozna~evalo kot difuzija. In termin (jedrska) proliferacija se je pojavil v ~asu, ko se je napovedovalo, da bodo {tevilne dràve, zlasti zahodnoevropske, ~e si bodo zagotovile zadostno koli~ino urana, hitro izdelale lastno jedrsko oro`je, in sicer tako zaradi tega, ker so za to postale tehnolo{ko-tehni~no sposobne, kot tudi zaradi èleznega zakona mednarodne politike, po katerem bodo èlele vse dràve z osvojitvijo jedrskega oro`ja okrepiti svojo nacionalno mo~. (Simpson, 1984: 175) Na vpra{anje, zakaj so v angle{kem jeziku za poimenovanje tega pojava izbrali termin proliferation, ne pa zadràli spreading, pa tudi ta avtor ne daje odgovora. 34
LITERATURA ALI, R. Sheikh (1989): The Peace and Nuclear War Dictionary. Santa Barbara, Oxford: ABC-CLIO. ARMS CONTROL AND DISARMAMENT AGREEMENTS Text and History of Negotiations (1975). Washington, D. C.: U.S. Arms Control and Disarmament Agency. BULL, Hedley (1961): The Control of the Arms Race Disarmament and Arms Control in the Missile Age. New York: Frederick A. Praeger for The Institute for Strategic Studies. COHEN, Avner & Benjamin FRANKEL (1990): Opaque Nuclear Proliferation. V: Opaque Nuclear Proliferation: Methodological and Policy Implications. The Journal of Strategic Studies (Special Issue). London: Frank Cass & Co. Ltd., zv. 13, {t. 3. del COTT, Rudolf (1987): Medicinski terminolo{ki slovar. Ljubljana: Dràvna zalo`ba Slovenije. ÊRNI^, Mirko et al. (1987): Slovenski zdravstveni besednjak. Maribor: Zalo`ba Obzorja Maribor. DICTIONARY OF MILITARY TERMS U. S. Department of Defense, Joint Chiefs of Staff (1990). Nova revidirana izdaja. London, California: Greenhill Books, Presidio Press. EIGHTEENTH STRATEGY FOR PEACE. Conference Report, 13.16. oktober 1977, Warenton, Virginia: Airlie House, sponsored by The Stanley Foundation. GOLDBLAT, Jozef (1994): Arms Control A Guide to Negotiations and Agreements. London et al.: SAGE Publications, PRIO. GRAND DICTIONNAIRE ENCYCLOPEDIQUE LAROUSSE (1984). Pariz, zv. 8. GREENWOOD, Ted & Harold A. Feiveson & Theodore B. Taylor (1977): Nuclear Proliferation Motivations, Capabilities, and Strategies for Control. New York et al.: McGraw-Hill Book Company. INTERNATIONAL MILITARY AND DEFENSE ENCYCLOPEDIA (1993). Washington, New York: Brasseys (US), Inc., zv. 4. KAPUR, Ashok (1979): International Nuclear Proliferation Multilateral Diplomacy and Regional Aspects. New York et al.: Praeger Publishers. KOKOSKI, Richard (1995): Technology and the Proliferation of Nuclear Weapons. Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. LE DICTIONNAIRE DU FRANAIS (1992). Paris: Hachette. LONGMAN DICTIONARY OF THE ENGLISH LANGUAGE (1991). Harlow, Essex: Longman Group UK Ltd. MAJEED, Akhtar (1991): No Farewell To Arms: Strategic Issues in International Relations. New Delhi: Lancer Publishers. MOHAN, C. Raja (1985): Global Nuclearisation. V: Nuclear Proliferation and International Security. K. Subrahmanyam (ur.), New Delhi: Lancer International, Institute for Defence Studies and Analyses. MLLER, Harald (1991): Maintaining non-nuclear weapon status. V: Security with Nuclear Weapons? Different Perspectives on National Security. Regina Cowen Karp (ur.), Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. MLLER, Harald (1984): Nuclear Proliferation: Facing Reality. Bruxelles: Centre for European Studies. NUCLEAR PROLIFERATION AND SAFEGUARDS (1977). New York: Praeger Publishers.
Eden redkih ali celo edini pisec z mednarodnega politi~no-
P U G W A S H
261
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Darko Lubi
varnostnega podro~ja, ki izrecno priznava in opozarja na neprimernost termina proliferacija za ozna~itev pojava pove~evanja {tevila dràv posestnic jedrskega oro`ja, je K. Waltz. êprav ta avtor ne podaja etimolo{kosemanti~ne razlage termina proliferacija, è v naslovu svoje znamenite {tudije o varnostnih implikacijah {irjenja jedrskega oro`ja uporabi termin the spread, za~enja pa jo s tole ugotovitvijo: Kaj bo {irjenje (spread) jedrskega oro`ja naredilo svetu? Raje kot proliferacija (proliferation) pravim {irjenje (spread), kajti doslej je jedrsko oro`je proliferiralo samo vertikalno, s tem ko so (sta) ga velike(-i) sile(-i) dodajale svojim(-a) arzenalom(-a). Horizontalno pa se je po~asi {irilo v dràve in malo verjetno je, da se bo ta hitrost mo~no spremenila. Kratkoro~ni kandidati za vstop v jedrski klub niso zelo {tevilni in verjetno ne bodo drveli v jedrski voja{ki biznis. (1981: 1; 1995: 1) THE OXFORD ENGLISH DICTIONARY (1933). A new English Dictionary on Historical Principles. Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press, Vol. 8. QUESTER, H. George (1991): Conceptions of nuclear threshold status. V: Security with Nuclear Weapons? Different Perspectives on National Security. Regina Cowen Karp (ur.), Oxford et al.: Oxford University Press, SIPRI. ROTBLAT, Joseph (1979): Nuclear energy and nuclear weapon proliferation. V: Nuclear Energy and Nuclear Weapon Proliferation. London: Taylor & Francis Ltd. SANDERS, Ben (1986): Preventing the Spread of Nuclear Weapons. V: Coexistence, cooperation, and Common Security Annals of Pugwash 1986. Joseph Rotblat & Laszlo Valki (ur.), London: Macmillan Press. SCHOETTLE, C. B. Enid (1979): Postures for Non-Proliferation Arms Limitation and Security Policies to Minimize Nuclear Proliferation. London: Taylor & Francis Ltd., SIPRI. THE SHORTER OXFORD ENGLISH DICTIONARY ON HISTORICAL PRINCIPLES (1956). Third edItion, Glasgow et al.: Oxford at the Clarendon Press. SIMPSON, John (1984): The Nuclear Non-Proliferation Problem: Diagnosis and Treatment. V: John Simpson & Anthony G. McGrew (ur.) The International Nuclear Non-Proliferation System. London & Basingstoke: The Macmillan Press Ltd. SLOVAR SLOVENSKEGA KNJI@NEGA JEZIKA (1980, 1985). Ljubljana: SAZU, DZS. SUBRAHMANYAM, K. (1985): The Real Proliferation. V: Nuclear Proliferation and International Security. K. Subrahmanyam (ur.), New Delhi: Lancer International, Institute for Defence Studies and Analyses. TAYLOR, B. Theodore (1990): Nuclear Tests and Nuclear Weapons. V: Opaque Nuclear Proliferation: Methodological and Policy Implications. The Journal of Strategic Studies (Special Issue). London: Frank Cass & Co. Ltd., vol. 13, No. 3. UDGAONKAR, Bahlchandra (1989): Beyond Non-proliferation. V: Building Global Security Through Cooperation Proceedings of the 39th Pugwash Conference on Science and World Affairs. URBANÎ^, Boris (1987): O jezikovni kulturi. Ljubljana: Delavska enotnost. WALTZ, N. Kenneth (1981): The Spread of Nuclear Weapons: More May Be Better. Adelphi Paper {t. 171, London: International Institute for Strategic Studies. WALTZ, N. Kenneth (1995): More May Be Better. V: Sagan D. Scott & Kenneth N. Waltz: The Spread of Nuclear Weapons: A Debate. New York & London: W. W. Norton & Company. WEBSTERS THIRD NEW INTERNATIONAL DICTIONARY OF THE ENGLISH LANGUAGE UNABRIDGED (1986). Springfield, Mass.: Merriam-Webster Inc., Publishers.
262
P U G W A S H
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
recenzije
Andrej Pinter
Filmski realizem v klju~avnici

Gregory Currie. Image and Mind: Film, Philosophy and Cognitive Science. Cambridge: Cambridge University Press. 1995. ISBN 0-521-45356-9. 35.00. xxvi + 301 str. Bistvo knjige Gregoryja Currieja, Image and mind, ni toliko v tem, kar izpostavljajo uvodne in spremne tudije, kjer pie, da je to predvsem knjiga o naravi filma. Nasprotno, bistvo knjige je v tem, kako se vsebina knjige sooa s sebi nasprotno tradicijo pisanja o isti temi. Ne gre torej toliko za to, kaj Currie pie, kot gre za to, kako je to, kar pie, argumentirano in umeeno v obstojei korpus razprav. Treba je namre vedeti, da je Currie filmski realist, oziroma natanneje, da se za filmskega realista prav glasno poimenuje sam, ne oziraje se na to, da takna oznaka sama na sebi (brez kakrnih koli dodatnih pojasnil) bolj malo zares pove. Dejstvo pa ostaja, da bi takno poimenovanje le redko kdo izmed filmskih teoretikov etablirane usmeritve sprejel. Vendarle je obstojea tradicija filmske teorije predvsem psihoanalitina in/ali semiotina in obutek, ki pre-
vladuje, je kljub vsemu ta, da se je teorija po Bazinu obrnila in nadaljevala v drugo smer zato, ker lahko s svojim, z druganim analitinim aparatom pojasni in pove ve. Morda je zato za trenutek mogoe pomisliti, da je Curriejeva poanta natanno v tem, da se poskusi lansirati in uveljaviti kot avtor, ki razbija konvencije, ki rine v drugo smer samo zato, ker tja nihe ve ne pokuka. Toda ne, ker je pred estimi leti e izdal The Nature of Fiction, kjer se je na enak nain spoprijel s kljunim konceptom ustvarjanja in razumevanja kulturnih vsebin, s fikcijo, je treba zakljuiti, da je knjiga Image and Mind predvsem nadaljevanje v e zartani smeri. Filmski realizem torej ni Curriejeva muha enodnevnica, ampak sestavni del metafizinega projekta tega avstralskega avtorja. Image and mind je zato treba brati na tirih loenih ravneh: najprej na ravni konkretne vsebine, njene izpeljave in njene argumentacije; zatem na ravni uspenosti spoprijemanja z nasprotnimi teorijami in uspenosti umeanja v obstojee razprave; hkrati je treba upotevati tudi raven konkretnih implikacij ponujenega modela razumevanja; in, nenazadnje, knjigo je potrebno brati tudi na ravni realistine metafizike. Moj vtis je, da Currie na nobeni od teh ravni ni povsem uspeen, niti se mi ne zdi posebej prepriljiv v svoji argumentaciji, vseeno pa se mi zdi, da je njegov poskus vreden pozornosti. Sam Currie pravi v uvodu, da eli s to knjigo postaviti film v razmerje z drugimi stvarmi: z drugimi umetnostmi iste ali drugane vrste; z naini reprezentiranja, kot so slike ali jezik; s asom in reprezentacijo asa; s pripovedjo in razumevanjem pripovedi; z domiljijo in preprianjem; z resninim svetom. V tem kratkem pojasnilu stoji popolno programsko, celotno epistemoloko in vse vsebinsko jedro Curriejevega dela. Medtem ko je vsebinska ideja eksplicitna in verjetno ni sporna, programski del implicitno in na zelo eleganten nain odreka obstojeim filmskim teorijam njihovo pojasnjevalno mo. Kot da obstojee teorije filma ne postavljajo v razmerje z drugimi stvarmi in e z vsem drugim, kar nateva tudi Currie. No, teava je, da Curriejeva postavitev razmerij, kot se izkae kasneje, ne deluje ravno najbolje. Morda najbolj problematina pa je epistemoloka odlo-
italnica
zacetna stran
265
iskanje po letnikih
pomoc
recenzije
itev avtorja. e bi lahko vsebinski dimenziji prikimali kot sprejemljivi in e bi pri programski zastavitvi e kdo lahko zatisnil kakno od oes ali vsaj pogledal skozi prste, je Curriejeva izhodina epistemoloka premisa nevzdrno paradoksalna. Vsebuje namre protislovje med dvema izkljuujoima se ekstremoma, med realizmom in, recimo temu, konstrukcionizmom: po eni strani Currie utemeljuje objektivno eksistenco doloenih parametrov, lastnosti in zakonov filmskega medija, po drugi strani ponuja avtorski konstrukt o relacijah (ne o le njihovi kvaliteti, ampak sploh o obstoju ali neobstoju teh relacij), v katere ti elementi vzajemno vstopajo. Ker se Currie tega izhodia v knjigi trdno dri, je mogoe v analizi avtorjeve argumentacije, zakljukov, predpostavk itn. s tem istim paradoksom posredovati na kateri koli toki, na katerem koli vsebinskem momentu in tako postaviti nepremostljive ovire na poljubnem mestu. Toda, e bi se ustavili na tem mestu z zmagovito karto v roki, bi zamudili marsikaj zanimivega. Samo dejstvo, da se Currie svojega predmeta prouevanja loti precej nespretno, namre e ne pomeni, da je projekt, kot si ga je zamislil, zanemarljiv ali nezanimiv. Celo nasprotno, problemi, ki se jih Currie loteva, in vpraanja, s katerimi se ukvarja, so kar le mogoe dale od nezanimivosti. Svojo teorijo o filmu kot mediju postavlja na osnovi esencialistine oziroma metafizine analize fimskega medija; e posebna pozornost pa se v knjigi Image and mind vrti okoli treh propozicij: in sicer, da se a) gledalec ne identificira s pogledom kamere; da sta b) naravni jezik in jezik filmskega medija dve razlini stvari; in da c) ni vsak filmski realizem pravi realizem. Vrstni red je tu ravno obraten v primerjavi s Curriejevim strukturiranjem razprave v knjigi, toda to v tem trenutku niti ni posebej pomembno, saj se zdi, da je mogoe omenjene tri propozicije obravnavati kot avtonomne (eprav jih avtor vee v skupno teoretsko mreo). Zanimivo vpraanje, s katerim se Currie obseneje ukvarja, je kritika (semiotinega) izenaevanja naravnega jezika in jezika filmskega medija. Po njegovem mnenju je takno izenaevanje nevzdrno in neutemeljeno, da je, skratka, ad hoc in premalo premiljena predpostavka. Ideja
266
je dobra, kajti za uveljavljen pristop k teoriji filma kritina refleksija o tem kljunem postulatu praviloma umanjka. Toda, Currieja argumentacija zanese drugam, kot bi sam najbr hotel, in eprav ne gre dvomiti o tem, da obvlada filozofijo jezika, je njegov pristop vsaj metodoloko sporen. Ker eli potrditi predpostavko o razlinosti naravnega jezika in tega, kar pogojno imenuje jezik filma, enostavno mora izgraditi dovolj trden in dovolj prepoznaven koncept za vsakega posameznega od njiju, kajti ele tedaj lahko med njima narie neenaaj. In na tem mestu sledi napaka: namre izmed mnoice spoznanj o naravnem jeziku, ki je e vedno kontroverzen predmet (ta trenutek morda celo bolj kot kdajkoli prej) akademskih razprav in o katerih e vedno ni vzpostavljenega veliko konsenzualnega znanja, Currie privzame tisto, kar potrebuje za potrditev svoje predpostavljene znailne razlike. Naravo enega elementa, torej filmskega jezika, obdela zelo dobro (pravi, da je vezan na specifien medij, da ni prevedljiv itd.), vendar svojo primerjavo izpelje iz zelo povrno izdelane in slabo argumentirane podobe o naravnem jeziku. Povsem drugana zgodba pa je z obravnavo realizma oziroma realizmov, ki se je loti Currie. Tu poteka argumentacija usklajeno in razlike med posameznimi (idealnotipskimi) pozicijami realizma, pozicijo transparentnosti (film je transparenten v tem smislu, da skozi njega vidimo realen svet), pozicijo istosti (izkunja filma je ali bi lahko bila enaka izkunji realnega sveta), pozicijo iluzionizma (film je realistien v tem smislu, da v gledalcu ustvarja podobo o realnosti in prisotnosti fikcijskih oseb in dogodkov, ki so prikazani), se odkrivajo spontano. V Curriejevem jeziku pomenijo posamezne pozicije metafizina izhodia pri razumevanju filma, ki so sicer blizu druga drugi, da pa se med seboj, kot pravi avtor, izkljuujejo (str. 21). Zato je logino, da njegova analiza ne more vsebovati vseh treh, temve dalje gradi le na eni. Njegova pozicija je pozicija istosti (likeness), za katero pravi, da je edina obranljiva verzija filmskega realizma. e ve, Currie celo radikalno trdi, da filmska teorija sploh ne more brez predpostavke istosti, njegov paradni argument pa sta nain reprezentacije prostorskih
italnica
imensko kazalo avtorjev iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
recenzije
relacij in asa v filmu. Toda, e bi se Currie ustavil na tej toki, bi bil njegov prispevek neopazno majhen. Kar je pomembno pri njegovi teoriji, je povezanost tovrstnega realizma s problemom interpretacije. Slednjega avtor reuje v zadnjih dveh poglavjih, pri emer je njegova teorija interpretacije v bistvu eklektien kola znanih epistemolokih sestavin (Occamovo rezilo, pojasnjevalna mo, potrjevanje, preverjanje etc.), ki so prilepljene klasini inferenni teoriji interpretacije. Ni dramatino novega v Oceaniji, torej; zanimivo pa je vseeno to, kako so posamezni elementi argumentativno zlepljeni v celoto in od kod ter po kateri poti je avtor do njih sploh priel. Sploni vtis ob Curriejevem projektu je, da avtorju ni povsem uspelo dosei tistega, kar je bil njegov osnovni namen. Njegova velika teorija o filmskem mediju ni prepriljiva, vsebuje preve lukenj in ustvari preve nekonsistenc, da bi lahko bila taka kot je sedaj kaj ve kot le poskus. Vsekakor pa je tema, ki jo odpira, intelektualno zanimivo in plodno podroje, morda pravi izziv za nadaljnje delo. Svoj sklep, da taken poskus ni zanemarljiv in da ga ne gre kar pozabiti, lahko podprem s tem, da avtor odpira zanimiva in pomembna vpraanja. Naprimer: ker gre v analizi globoko v temelje, odpira debato o tem, kaj sploh so slikovni (pictorial) mediji; ponuja monost razumevanja razlinih variacij realizma; v ospredje razmiljanja postavlja prepogosto povrno obravnavano in samoumevno razreeno vpraanje o razmerju med filmskim jezikom in naravnim jezikom; sprauje po mehanizmih interpretacije fiktivnih vsebin; ukvarja se s kljunima konceptoma podobnosti in konvencije in tako naprej. Po drugi strani Currie tudi metodoloko ubira smer, ki bo verjetno kmalo doivela popularen odziv; spoznanja sodobne kognitivistike, filozofije in teorije filma so namre izjemno komplementarna, hkrati pa zdruujejo zimzelene, vedno aktualne akademske (in tudi nekoliko manj akademske) probleme. Skratka: Curriejevo delo je, e odmislimo pristop k problemu in nain reevanja, ki morebitno reitev e vnaprej obsoja na neuspeh, povsem simpatino in intelektualno stimulativno in mestoma provokativno branje, ki vsekakor zaslui pozornost.
Andrej Pinter
Vrnitev k Deweyju med rekonstrukcijo konvencionalnega in konvencionalno rekonstrukcijo

Jim Garrison (ur.): The New Scholarship on Dewey. Kluwer Academic Publishers: Dordrecht, Boston, London. 1995. 236 strani. Veliki miselni sistemi se menjajo pragmatizem ostaja. Tako nekako je mogoe rei za intelektualno zgodovino pragmatizma vse od njegovega vstopa na prizorie akademskega dogajanja. Pravzaprav je pragmatizem mogoe opredeliti e bolj natanno. Vselej je namre nekje vmes, nekje na robu med marginal(izira)no periferijo in med prepoznavnim srediem akademskega diskurza in/ali zanimanja. V posameznih obdobjih se je za pragmatizem spreminjalo zgolj to, da so bili njegovi protagonisti vedno novi avtorji, ni bistvenega pa se ni zgodilo s statusom oziroma s poloajem miselnega
italnica
zacetna stran
267
iskanje po letnikih
pomoc
recenzije
sistema samega. V tem smislu torej dri, da se za pragmatizem zgodba ponavlja. Menjajo se le igralci: premiero pragmatizma so namre odigrali Peirce, Dewey in James; v naslednji igralski zasedbi najdemo denimo Blumerja ter Quina; v osemdesetih pa je pragmatizem preigral kot monodramo najprej Rorty, ele v zadnjem asu pa lahko opazujemo, kako se mu v aktualiziranju pragmatizma pridruuje tudi nekaj mlajih navduencev za to izvirno idejno tradicijo. Zbornik The New Scholarship on Dewey (TNSD) prinaa prispevke prav te najmlaje generacije. In v tem se skriva tudi ena od pomembnejih odlik knjige, kajti na enem mestu so zbrana besedila avtorjev, ki so (po mnenju urednika, in tu mu lahko kar verjamemo) reprezentativna za celoten post-rortyjevski povratek k Deweyju. S tem pa TNSD ponuja eno prvih, e ne sploh kar prvo enotno predstavitev tega obetajoega sodobnega miselnega sistema, ki ga lahko upravieno imenujemo neopragmatizem. Za razumevanje vrednosti knjige kot celote pa je po mojem mnenju treba upotevati tri bistvene in med seboj povezane znailnosti ali pa kar posebnosti te nove generacije (the new scholarship). Dovolil si bom malenkosten metodini preskok, ker bom ugotovitve, ki jih je treba z branjem (ali po njem) ele deducirati iz besedil v zborniku, predstavil, preden bom sploh prikazal vsebino samo. Toda, tovrsten preskok v loginem sosledju opraviujem s tem, da lahko brez upotevanja znailnosti, ki jih imam v mislih, ob branju TNSD marsikaj pomembnega in vrednega pozornosti uide. Zbornik The New Scholarship on Dewey namre opredeljujejo tri znailnosti, ki jih je mogoe predstaviti v poljubnem zaporedju, da so le vse tri skupaj, in za katere lahko na osnovi avtorske zasedbe sklepamo, da so doloujoe in indikativne za celotno neopragmatino teorijo. Prvi, avtorji generacije novega pragmatizma sami dosledno postavljajo eksplicitno distanco do svojega neposrednega predhodnika, posmodernega liberalnega pragmatista (str. 1), Richarda Rortyja. Kar izhaja iz tega, je, da se ideje in pogledi Rortyja preprosto ne smejo slepo izenaevati z idejami tistih, ki prihajajo za njim, eprav je pomen Ror268
tyjevega kreativnega nerazumevanja pragmatistine tradicije (str. 105) za revitalizacijo samega pragmatizma neizogibno kljuen in eprav vpliv na neopragmatiste nikakor ni sporen. V tem smislu je nujno upotevati prepotrebno razmejitveno rto med neopragmatizmom (naprimer) avtorjev iz TNSD in postmodernim pragmatizmom Richarda Rortyja. Drugi, ker neopragmatisti (iz TNSD) zavraajo Rortyjevo razumevanje znanosti kot zgolj terapevtske naracije, vendar pa ne (samo) zaradi tega, sami v razmerju do obstojeih teorij, filozofij, paradigem itd. nastopajo s precej bolj eklektinim pristopom. Niti spoznavni horizont niti epistemoloki domet, ki je (v TNSD) preteno le impliciten, nista omejena zgolj s tradicijo zgodnjega pragmatizma, in na ta nain neopragmatisti ne zmanjujejo svojih potencialov za vkljuitev v iri akademski diskurz e vnaprej. Ker sodobno druboslovje in/oziroma humanizem obstaja kot neunitarna diskurzivna sfera, v kateri sobiva ve soprisotnih miselnih sistemov, ima tako (neo)pragmatizem vse monosti, da ostane enakovreden oziroma enako pomemben partner v akademskem diskurzu kot kateri koli drug miselni sistem. In e tretji, neopragmatizem avtorjev iz TNSD je znailno razlien od preostalih generacij pragmatistov v tem smislu, da nima kaknih posebno vidnih aspiracij po konstruiranju svoje lastne velike (grand) teorije. Medtem ko zgodneji avtorji pragmatizma, ki sem jih zgoraj e omenil, niso skrivali svojih ambicij po taknem tipu teorije pa naj je bil to Peirce, Dewey, Quine, Rorty ali pa kdo drug , neopragmatiki veliko teorijo privzemajo e v izhodiu. V tem pogledu so celo bolj pragmatini, oziroma bolje reeno, bolj zvesti tradiciji od, recimo, Rortyja ali Quina ali Blumerja: medtem ko so le-ti iz pragmatizma povzemali, kar je bilo uporabno za njihovo (sic!) razumevanje pojavnega sveta, neopragmatisti privzemajo tisto, kar naj bi bilo uporabno za (obe) razumevanje pojavnega sveta. S tem implicitno neopragmatisti prestavljajo pragmatini kriterij uporabnosti iz (navidezne) subjektivnosti v (navidezno) objektivnost oziroma obosti. Seveda ne trdim, da je kateri koli od obeh nainov, rortyjevski ali neopragmatien, nelegitimen, pomenljiv pa je taken fragment vseeno, saj se v postavitvi tega kriterija
italnica
pomoc
zacetna stran
recenzije
natanno kae najprej epistemoloko izhodie, zatem odnos posameznega avtorja do svoje izvorne tradicije, do tradicije zgodnjega pragmatizma, in nenazadnje tudi odnos do svoje lastne teoretske osnove. Menim, da so te tri lastnosti kljune za razumevanje zbornika The New Scholarship on Dewey, kajti vsem skupnim tokam in razlikam med posameznimi prispevki v zborniku navkljub vendarle nudijo dovolj irok in dovolj pomemben skupni imenovalec, da je prispevke same mogoe misliti skupaj. Struktura zbornika sama od sebe namre govori razline jezike na ve razlinih ravneh. Tako se ponujajo tile pomembneji poudarki: razmislek o uporabnosti Deweyjevega razumevanja pedagogike v sodobni pedagoki praksi, poskus osredienja Deweyjeve estetike in s tem potreba po reformulaciji razumevanja in vrednotenja celotnega Deweyjevega znanstvenega prispevka, poskusi aplikacije sodobne problematike (feminizem, postmoderna itd.) na Deweyjevo teoretsko ogrodje in e vrsta drugih. e najbolj oitna, in po moji sodbi tudi najbolj pomembna, pa je zgodba o mestu Deweyja v sodobnem druboslovju. Kot reeno, je urednik, Jim Garrison, za rdeo nit zbornika postavil kontekst vzgoje, izobraevanja oziroma uenja, toda avtorji se v prispevkih ukvarjajo praktino z vsem, kar stoji pomembnega ob imenu Johna Deweyja. Obravnave namre segajo na podroja estetike (Philip Jackson, Richard Shusterman), epistemologije oziroma teorije raziskovanja /inquiry/ (John Holder, James Marshall), filozofije religije (Siebren Miedema), politine filozofije (Steven Fesmire, Mary Leach), teorije demokracije (Thomas Alexander, J. E. Tiles), pedagogike (Gert Biesta, Susan Laird, Larry Hickman, Raymond Boisvert) in socialne psihologije (Craig Cunningham). Seveda so obravnave povsem deweyjevske, toda v besedilih ne gre za premlevanje e napisanega, ampak se, zanimivo, pojavlja preplet dveh nasprotnih si prizadevanj. Po eni strani se zdi, da se avtorji elijo vrniti k Deweyju z rekonstrukcijo tega, kar je v druboslovju konvencionalno ali pa to ele postaja, in sicer s pomojo deweyjevske analize; po drugi strani pa zaradi eklektinega ra-
zumevanja sodobnega druboslovja avtorji izvajajo tudi povsem konvencionalno rekonstrukcijo Deweyjeve velike teorije, katero praviloma privzemajo v izhodiu, ji zlezejo pod koo in potem raziejo njeno uporabnost ob aktualnih drubenih problemih. V tem smislu je zbornik The New Scholarship on Dewey nekakna posebnost na osi med konvencionalnim in rekonstruiranim kar trikrat hkrati. Prvi, Deweyjeve ideje se sicer na posameznih raziskovalnih podrojih pojavljajo kar pogosto (predvsem gre, poleg e natetih podroij, za obravnave javnosti in javnega mnenja, filozofijo znanosti itd.), toda reference na Deweyja hic et nunc niso etablirane kot mainstream praktino na nobenem od teh podroij. Po drugi strani je sam Dewey precej konvencionalen, zmeren avtor in svojega kompleksnega razumevanja pojavnega sveta okoli sebe ni konstruiral s kaknimi izjemno radikalnimi stalii. In e tretji, nain obravnave, ki omahuje med rekonstrukcijo konvencialnega in konvencionalno rekonstrukcijo, je redek in precej neobiajen, vsaj za poskuse aktualizacije posameznih klasinih avtorjev. Sploen vtis ob TNSD je zelo ugoden in tega ne moti niti dejstvo, da je zbornik v bistvu ponatis (reprint) dvojne tematske tevilke revije Studies in Philosophy and Education. Celo nasprotno, pogumna odloitev znane zalobe Kluwer je hvalevredna, saj je besedila naredila bolj dostopna iremu avditoriju. Za zbornik je znailna tudi raznovrstna mednarodna zasedba, kar je verjetno porok za to, da neopragmatizem ni kratkega daha, saj je oitno, da nikakor ni zgolj lokalen, prostorsko vezan pojav, izenaen z institucionalnim okvirjem ve istomisleih avtorjev. e ve, neopragmatizem, kakor je predstavljen v TNSD, je, prav nasprotno, (bolj ali manj) spontano oblikovan soroden in skladen pogled ve razlino misleih in institucionalno nepovezanih avtorjev. Koliken je intelektualen potencial njihovega projekta, je razvidno iz zbornika moja ocena je, da je zelo obetajo , toda za oceno tega, koliko bo dejansko realiziran, bo pa treba e poakati kake pol ducata let ali pa e kakno ez.
italnica
zacetna stran
269
iskanje po letnikih
pomoc
recenzije
Irena tupar
Igra s ~asom
The Philosophy of Time uredila Robin le Poidevin in Murray MacBeath Oxford University Press New York, 1993, 230 str. e mislite, da veste kaj gotovega o asu, bo zbir tekstov razlinih avtorjev v knjigi The Philosophy of Time ve kot primeren, da vam vedno znova dokae, da se o naravi asa ne da povedati skoraj ni gotovega. Zbrani avtorji namre od teksta do teksta argumentirano relativizirajo trditve o asu, pa naj se pri tem postavljajo proti klasikom: Kantu, Aristotelu, Avgutinu, Newtonu, ali analitinim filozofom 20. stoletja. Recimo, da sprememba obstaja, je resnina, se dogaja. V kaknem odnosu sta sprememba in as? Je as samostojna, neomejena entiteta, v katero se umea sprememba? Iz tega sledi, ali da je vesolje vedno e bilo, saj je vesolje tisto, ki se spreminja, ali pa, da je as sam sprememba. e bi imelo vesolje zaetek, potem bi as kot samostojna entiteta bival e pred zaetkom,
270
torej e preden bi se spremembe zaele. Kako bi v tem primeru potem sploh prilo do zaetka vesolja? Torej bi vesolje vedno e moralo biti. Druga monost je, da je as sam sprememba, as povzroa spremembo (kar se spreminja, je as, ki s tem povzroa spremembo), in za J. M. E. McTaggarta (The Unreality of Time) je to edino pravilno pojmovanje spremembe. McTaggart ne pojmuje sprememb kot nalaganje novih in novih dejstev na e znana, pa pa kot njihovo pomikanje po asovni seriji prihodnost-sedanjostpreteklost. Sprememba se zgodi, e dogodek, ki je bil v prihodnosti, postane sedanji in kasneje pretekli, sedanji postane pretekli, pretekli predpretekli... Vendar, glede na kaj se godi ta sprememba, e so asovni dogodki v nespremenljivi relaciji prej-potem? McTaggart ugotavlja, da bi bilo teko najti tak zunanji X. e huje je: znajdemo se v razcepu med tem, da noben dogodek ne more biti hkrati pretekli, sedanji in prihodnji, po drugi strani pa mora biti vse troje hkrati. Vzemimo primer: neki sedanji dogodek M ni obenem tudi pretekli in prihodnji, in vendar mora biti pretekli glede na prihodnji as in prihodnji glede na pretekli as. Torej smo zali v oitno protislovje. McTaggart ugotavlja, da e relacija prihodnostsedanjost-preteklost nujno spada k naravi asa, zaradi protislovja, v katerega vodi, ne more zagovarjati realnosti asa. Filozofi niso enotni v tem, kaj je sprememba in mnogi menijo, da McTaggartova sprememba ni naravna (genuine change). Naravna sprememba je, e se kakemu predmetu spremeni barva, oblika, velikost, tea... Mono je, da se predmet v nekem doloenem asovnem intervalu ne spreminja, vendar je nujno, da se v vsakem delu asa zgodi vsaj kakna sprememba. Tako tudi mi v nadaljnje pojmujmo spremembo. Drugano pojmovanje asa se umea med dve trditvi: 1. sprememba vsebuje as, 2. as vsebuje spremembo. Prva je oitni truizem, saj se sprememba dogaja v asu, pa e ga pojmujemo kot samostojno entiteto ali zgolj kot konstrukt na podlagi dogodkov. Glede drugega pa: ali je mogoe, da obstaja as, ko (e) se ne dogaja nobena sprememba, torej da obstaja prazen as? Pojem praznega asa je tesno po-
italnica
pomoc
zacetna stran
recenzije
vezan z zaetkom vesolja, pred katerim bi se odvili eoni praznega asa, in se radikalno postavlja proti konceptu, da ima tudi as svoj zaetek, ki sovpada s prvim dogodkom vesolja. e zapustimo dogajanje pred eoni asa, se nam glede praznega asa zastavi drugo zanimivo vpraanje: kako si zamisliti svet, kjer bi se periodino za doloen as ustavili vsi procesi in kjer se ne bi zgodila nobena sprememba? Sidney Shoemaker (Time without Change) se zaveda epistemolokega problema, saj neposredno zavedanje praznega asa ni mogoe, ker bi se v tem trenutku mi spremenili, kar se upira sami definiciji praznega asa. Torej je edina monost sklepanje za nazaj. Shoemaker si zamilja mogo svet, sestavljen iz treh podroij: A, B, C. Izmenino se na doloeno tevilo let v teh podrojih dogajajo zamrznitve. Iz shranjenih podatkov zadnjega pol stoletja lahko ugotovim, da nastopi zamrznitev v podroju A vsaka tri leta, v podroju B vsaka tiri leta in v podroju C vsakih pet let. Vsako dvanajsto leto sta hkrati zamrznjeni podroji A in B, vsako petnajsto A in C, vsako dvajseto B in C. Izraunam lahko, da bo vsako estdeseto leto nastopila popolna zamrznitev v vseh treh obmojih. Na enak nain bi lahko sklepali tudi prebivalci tega sveta. Vendar bi bilo iz danih podatkov mogoe sklepati tudi tako: vsako devetinpetdeseto leto pride do anomalije, s katero se kona stari in zane novi ciklus. Problem v zagovarjanju monosti totalne zamrznitve (eprav je ta razlaga bolj preprosta) je v tem, da nam ta ne odgovori na vpraanje, kaj povzroi prvo spremembo po doloenem intervalu praznega asa. Relacionizem sledi Leibnizovemu pojmovanju asa. Leibniz pravi, da izven stvari trenutki niso ni in da ne obstajajo v niemer drugem kot v njihovem zaporedju. Relacionistini zapis bi se glasil: Obstaja as t, ki je n enot pred/za nekim dejanskim dogodkom e, e in samo e je mogoe, da mora obstajati dogodek n enot pred/po e. Relacionisti zanikajo monost obstoja asa pred morebitnim prvim dogodkom in skonstruirajo as na podlagi dejanskih in mogoih dogodkov. Trda verzija relacionizma, ki jo je zagovarjal tudi Leibniz, je redukcija asa
zgolj na dejanske dogodke. Rezultat je aktualna asovna serija, ki ustreza dejanskemu nizu dogodkov. Zoper redukcionizem se postavlja koncept, da je vedno logino mogoe, da med dvema dejanskima dogodkoma potee poljubna koliina praznega asa, ki nam ni predoljiva zaradi same narave praznega asa. Robin Le Poidevin (Relationism and Temporal Topology: Physics or Metaphysics?) zavrne to monost s tem, da skonstruira as iz dejanskih in mogoih dogodkov, tako da si zamisli mogoe vzporedne svetove. Neki dogodek je mogo le, e je v nekem mogoem svetu aktualen. Npr.: Dogodek F je aktualen dogodek v nekem mogoem svetu Bljk, ta isti dogodek je znotraj asovne serije drugega sveta Mljk mogoi dogodek. Ker gre za isti dogodek F, njegova dolina ni poljubna, temve tono doloena. Razlini svetovi imajo torej lahko skupne dejanske in mogoe dogodke, razlikujejo pa se v svojih svetovnih dogoditvah (world occurrence). Tesna zveza med asom in spremembo spada k sami naravi asa. Temu e najbolj pritrjuje relacionizem, ki si asa ne more predstavljati izven dogodkov in njihovih relacij. Vpraanje, ki se postavlja, je, ali lahko z isto gotovostjo asu pripiemo doloene topoloke znailnosti, tj. ali je as eno- ali dvodimenzionalen, ciklien ali linearen, omejen ali neomejen, konen ali neskonen, diskreten, zgoen ali kontinuiran... Le Poidevin usmeri svoj trud v to, da bi iz relacionizma a priori izpeljal standardno topologijo, to pa je naloga, ki so si jo na drugane naine zadali tudi e pred njim, npr. Richard Swinburne (Space and Time, Macmillan, London 1968). Poskus, da bi dokazal, da je as po nujnosti neomejen, kontinuiran, neskonno raztezajo se in linearen, mu v konni fazi spodleti. Vendar je topoloke znailnosti asa, ki so standardnim nasprotne, prav tako teko pokazati. Kako npr. razviti monost ciklinega asa? V ciklinem asu je relacija prej-potem simetrina. Dogodek, ki bi bil v asovni seriji pred nekim drugim dogodkom, bi bil hkrati tudi za njim; asovna serija se torej sklene v krog. V svetu s ciklinim asom in ni mogoe vnaprej izkljuiti, da dejanski as ne poteka v krogu je za vsak do-
italnica
zacetna stran
271
iskanje po letnikih
pomoc
recenzije
godek e logino mogoe, da obstaja drug dogodek, e, tako da bo e n enot pred e in n enot po e. Takna asovna smer nasprotuje drugemu velikemu poskusu: doloiti asovno linearnost s smerjo vzronosti. Ker je vzroni odnos asimetrien, bi uspena redukcija zavrnila monost ciklinega asa. V igri med linearnostjo in ciklinostjo asa je mogoe skonstruirati eksperiment, katerega uspenost bi utrdila ciklini as. Recimo, da leta 2057 zanem redna asovna potovanja. Na sedmem potovanju se mi zazdi, da sem tu e bila, da sem to e videla, dogodke, ki sem jim pravkar pria, e imam v spominu. Ko preverim, ugotovim, da je to nemogoe, saj sem izbrala popolnoma nov as. In vendar mi je vse tako znano. V naslednjih potovanjih se mi deja vu e vekrat zgodi. In po mnogih potovanjih pomislim, da se dogodki nenehno ponavljajo, jaz pa blodim in skaem iz enega cikla v drugega. e bi fiziki prili do odkritja, da fizikalni zakoni dopuajo zgolj konno tevilo kvalitativno razlinih stanj vesolja in bi to tezo kriali z neomejenostjo (no boundary condition; Stephen Hawking: Kratka zgodovina asa, CZ, Ljubljana 1990), bi lahko prili do podobnega sklepa. Podobno teko je prepriljivo prikazati druge nestandardne topoloke znailnosti asa, npr. dvodimenzionalnost, o kateri govori Murray MacBeath (Times Square), monost, da bi imel as zaetek (o tem govori W. H. Newton-Smith (The Beginning of Time)) ali da bi bil as razvejan: monost, ki jo obravnava tekst Anthonyja Quintona (Spaces and Times). Od Gdla naprej velja, da so topoloke znailnosti asa nakljune. Dober zgled loginega konstrukta, ki izpostavi topoloke znailnosti na podlagi indicov, je denimo MacBeathova izpeljava, kjer je glavni problem, ali je znotraj dvodimenzionalnega asa mogoa komunikacija med osebama, ki ivita v razlinih dimenzijah. Zgolj na podlagi komunikacije bi ti dve osebi lahko sklepali, da je as dvodimenzionalen. Torej, v primeru, da komunikacija v teh pogojih ni mogoa, nikakor ne moremo vedeti, koliko dimenzij ima v resnici as. Taken nain loginega konstruiranja je kot izrisan za tiste avtorje, ki uvajajo
272
nestandardne topoloke znailnosti asa (Michael Dummett, David Lewis, Murray MacBeath). Ti avtorji so zaradi svojih izvirnih zamisli e posebno zanimivi. Obsenemu referennemu polju, na katerega se obraajo teksti, je na koncu knjige dodana e bibliografija lankov in knjig, ki so v oji povezavi z obravnavanimi temami, ter kratke biografije avtorjev.
italnica
pomoc
zacetna stran
prikazi in pregledi
Frederic Jameson
The seeds of time

Columbia University Press, New York, 1994 215 str., cena 17.50 funtov
Semena asa so zadnje delo Frederica Jamesona, ki je pri nas poznan po prevodu izbranih besedil z naslovom Postmodernizem. Na knjigo je opozoril Slavoj iek, s tem da jo je oznail za najbolje filozofsko delo leta 1994. Jameson omenja ika na dveh mestih svoje knjige, a to zagotovo ni vzrok omenjene izjave. Semena asa so bila spredavana v aprilu 1991 na University of California, Irvine in so ez tri leta izla e v knjini obliki. Kot predhodno branje si je priporoljivo ogledati nekaj besedil, ki so na razpolago tudi v slovenskem jeziku. Sem spada prevod Platonovega evengurja, ki je izel v zbirki XX. stoletje pri Cankarjevi zalobi. S tem utopinim romanom se Jameson ukvarja v drugem delu knjige Semena asa, ko e prikae temeljne antinomije postmoderne. Ena izmed njih je utopija, ki je na tem mestu brana kot postmodernistino besedilo iz Drugega sveta. Poleg Althusserjevih besedil velja prebrati e knjigo Hegemonija in socialistina strategija Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe. Laclau bo v letonjem letu najbr obiskal Slovenijo, tako da s tem ubijete dve muhi na mah. Tako opremljeni se spustimo k Semenom asa. Knjiga je sestavljena iz treh delov, ki tvorijo odprt krog za diskusijo. V prvem delu so izpostavljene tiri antinomije postmoderne. Preden se jih lotimo, poglejmo, kako Jameson opredeli pojem antinomije v skladu z dialektino metodo. Kot nasprotje ji postavi kontradikcijo, ki jo bomo na tem mestu poslovenili s protislovjem. Na as je bolj naklonjen antinomijam kot protislovju. Protislovje vsebuje gibanje, antinomija pa je simptom protislovja. Tako pojem protislovja nima ekvivalenta v pojmu antinomije. Antino-
mija kot tudi Identiteta in Razlika so izrazito nedialektine kategorije. Z vidika gibanja pojma je razumljiva vrnitev h Kantu, kar lahko razumemo kot e enkrat ponovljeno nedialektino potezo. Kanta je treba potegniti skozi ogenj Hegla, kot pravi Bloch, pri tem pa dodobra spihati Kantov pepel. Lotimo se torej antinomij, ki imajo nekoliko drugano postavitev kot pri Kantu, in bi jo lahko poimenovali sled Kantovih antinomij. Prva antinomija je prostor-as in je povezana z razkrojem dvojice subjekt-objekt. Konec dualizma nas ne privede v neposrednost z objektom, ampak v neposrednost s simulakri, kjer as postane multikulturalen. Na tem mestu citirajmo Althusserja, ki pravi, da vsak produkcijski nain proizvede specifino asovnost. Teledelo gre z roko v roki s pojavom pozitivnega asa, ki je vezan na svetlobno hitrost. Pri tem velja omeniti Jamesonovo poznavanje kiberkulture, ki z Viriliom vpelje pojem hitrosti in trajekta. Sam Jameson omenja kiberpunk v tretjem delu, ko opisuje zadrege postmoderne s pomojo novih trendov v arhitekturi. Umazani realizem (Dirty Realism) se pojavi kot nasprotje dekonstruktivizma, e toneje, kritinega regionalizma. Za umazani realizem sta znailna dva pojma, in sicer totaliteta in replikacija. Pojem umazanega realizma je prenesen iz literature v arhitekturo. Pojavi se kot skrajni razvoj kratke zgodbe (Short Stories), ki opisuje znaaje iz izrazito neurbanih podroij, kjer se prebivalci preivljajo kot tatovi, zvodniki ali cipe. Tako literarni pojav opisuje zagovornik kritinega regionalizma Buford. Jameson postavi nasproti kiberpunk, ki se razvije iz dveh sredi. Prvi kot nadaljevanje naturalizma, ki je v devetnajstem stoletju omogoal varno branje meanom v naslonjaih in soutje do razlike s proletariatom. Drugo sredie je simptomatina reprezentacija konca civilne drube, ki se e kae v arhitekturi Rema Koolhaasa. Politika razlik se je razvila v slabljenje realnosti in objektivne diference. Razvoj, imenovan demokratizacija, je dosegel plebejskost, ki ima
posledice v nasprotju med racionalnim in iracionalnim. Ta proces je le slabo nadomestilo za staro etino dvojico Dobro-Zlo. Druga antinomija se nanaa na monost spremembe sistema kot celote, ki ima najve opraviti s prostorom, kar je do konca izpeljano v navezavi na postmodernistino arhitekturo. Jameson ohranja delitev sveta na prvi, drugi in tretji svet. e gre v prvem svetu za izginjanje ruralnih podroij na raun globalne urbanizacije, pa ostaja vsaj v obdobju hladne vojne drugi svet kot analogon ruralnega. e sledimo tej razlagi, postmodernizem pravzaprav v drugem in tretjem svetu ni mogo, dokler ni izpeljana urbanizacija. Pri opisovanju prostora gre za problem homogenosti in heterogenosti. Produkcijski naini prvega sveta narekujejo globalne spremembe vsemu preostalemu svetu. Tu so na delu brutalni procesi poslednjega oznaevalca. Razvoj poznega kapitalizma distribuira mo tria kot zmago duha nad materijo, kar vodi v virtualizacijo in globalizacijo celotnega planeta. Heterogenost je z abstraktnim nasiljem in homogenizacijo prisiljena v razpritev, ki prinaa denar z logiko udobnosti tria nazaj v prostor sam. Na ravni ivljenja v megapolisih urbano skoraj popolnoma prekrije ruralno. Tretja antinomija se tie narave in lovekove narave. Na tem mestu se Jameson opre na Rortyjevo knjigo Filozofija in ogledalo narave, ki je prevedena v sarajevski zbirki Logos. Po kritinem premisleku izpostavi dve ideoloki stalii, in to sta antiesencializem in antifundalizem (foundation = temelj). Sprememba socialnega okolja je privedla do nekakne vrnitve potlaene Narave. Antiesencializem se pojavi kot vrsta odgovora na Sartrov eksistencializem, ki je razvil svojevrstno dialektiko, ki jo Jameson poimenuje zaporn(ik)a dialektika (arrested dialectic). Za antiesencializem je znailna stroga delitev forme in vsebine. Na pojem antiesencializma se vee tudi del feministine teorije, ki vztraja na egalitarizmu in s tem uniuje to, kar je specifino ens-
italnica
zacetna stran
273
iskanje po letnikih
pomoc
prikazi in pregledi
kega, da bi zagotovil spolno slepoto in demokratino enakost. Rortyjev antifundalizem odpravlja analize subjektivnosti in koncept filozofskega sistema. S to gesto zaostri e zdaj prenapeto individualizacijo na novo razsredienega postmodernega subjekta. Tu nastane nevarnost sprevraanja filozofije v neko vrsto zgodovine Collingwoodovega tipa. Postmoderni pozitivizem je zavzel mesto filozofije in ideologije. S tem pa je ideoloka kritika zgubila svoje poslanstvo, in to prav v trenutku, ko je skrajni as za ideoloko in polino aktivnost, ne pa za ukinitev vse filozofske aktivnosti. Obe ideoloki stalii sta pravzaprav v nasprotju z informacijskimi tehnologijami, ki prikazujejo nenaravno in arbitrarno strukturo signalov, znakov, sporoil, vrednot, ustev in obutkov. Na eni strani imamo zagotovilo, da Narava pravzaprav nikoli ni obstajala, na drugi strani pa mona ekoloka gibanja, ki v skrajnem dometu spreminjajo odnos posameznika do Drugega. S tem smo prili do toke, kjer se narava in lovekova narava prekrivata. etrta antinomija postmoderne je utopija, ki jo Jameson razvije s primerom e omenjenega Platonovega romana evengur v drugem delu knjige z naslovom Utopija, modernizem in smrt. Postmodernizem se sreuje z antiutopizmom, e posebej v lui dogodkov v drugem svetu. Zato je analiza utopije e toliko bolj zanimiva. Postmodernistina kritika je uperjena proti represivnosti, totalizaciji, falocentrizmu, avtoritarnosti visokega modernizma. Utopini impulz je pravzaprav ignoriran. Na tem mestu Jameson postavi nasproti utopiji distopijo, ki bi jo lahko zamejili z Orwellom, Morissom in Wellsom. Enako kot po Deleuzu mazohizem ni nasprotje sadizma (sadist ni tisti, ki ga ie pri zadovoljitvi mazohist), utopija in distopija nista v protivnem razmerju. Distopija je veinoma narativne narave, medtem ko je utopija nenarativna in ima izrazito nesubjektivno pozicijo. Po Jamesonovem mnenju je bila distopija v jeziku znanstvenofantastinega kriticizma ved-
no oznaena kot stranski lik. Opisuje namre hipne katastrofe, kot so prenaseljenost, kuga, lakota, jedrska nesrea. Utopija na drugi strani izdela celotne mehanizme delovanja popolne drube. S tem izpolnjuje svoje mesijansko poslanstvo. Doloen odmik iz te konstelacije pa je prav evengur, tipini utopini roman, ki je nastal v prvih letih po oktobrski revoluciji. Naj to pisanje zakljuim z zaetnimi stavki drugega dela knjige Semena asa: O literaturi in kulturi tretjega sveta je bilo hitro kaj aljivega izreeno ali namignjeno; pogosto smo priznali, da obstoj kulture prvega sveta sledi prav iz tega. Kulture drugega sveta pa ni bilo mono razumeti brez preziranja in celo strastnega zavraanja. Z veseljem ugotavljam, da bomo morali priznati obstoj pristne socialistine kulture in socialistine literature, ki je utemeljena na socialistinih znailnostih in pedagokih strukturah, ko so jih socialistine institucije in lastninski sistemi (v katerih je bila psevdosocialistina kultura samo ideoloka krinka ali policijska direktiva) po vsej Sovjetski zvezi zavrteli nazaj. Odkrili bomo, pravzaprav e odkrivamo, da ljudje v netrni, nepotroniki drubi mislijo drugae kot mi. e se vzdrimo skunjave (zdaj povsod ponovno vstajajoe) pripisati te razlike starim stereotipom nacionalizma in etninim posebnostim tu so to razlike pravega slovanskega Weltanschauunga lahko odkrijemo temelje in porajajoe se oblike nove forme socialistine kulture, ki je popolnoma razlina od socialistinega realizma in se pribliuje oddaljeni prihodnosti loveke zgodovine, ki je nismo bili sposobni zapopasti. (Str.74)
Klemen Fele
274
italnica
pomoc
zacetna stran
prikazi in pregledi
Brane kerjanc
Nadvlada teletopi~nega mesta

PAUL VIRILIO, Hitrost osvoboditve, (tudentska organizacija Univerze v Ljubljani Knji`na zbirka KODA, Ljubljana, 1996, 174 str., cena: 2.940 SIT)
Po enoletnem zamiku se je na slovenskih knjinih policah pojavila knjiga Hitrost osvoboditve, najnoveje delo teoretika hitrostnih fenomenov in vodje parike Ecole spciale de larchitecture Paula Virilia, ki je na izviren nain razvil dromologijo kot znanost, katera je nastala kot rezultat sodelovanja tevilnih razlinih disciplin. Vojaka strategija, zgodovina znanosti, urbanistika, estetika, fizika in metafizika so tista izhodia, na katerih Virilio gradi svojo filozofsko teorijo, oblikovano predvsem z antropolokega in estetskega vidika. e na zaetku moramo poudariti njegovo temeljno zahtevo po povezovanju filozofije in fizike. Hitrosti ni samo ontologiziral, temve jo razumeva v izrazito fizikalnem smislu in jo tako obravnava na eksakten, naravosloven nain.
Hitrost osvoboditve je potrebna, da uidemo zemeljski tenosti in si tako omogoimo beg pred realnim prostorom naega planeta. Ta beg in osvoboditev pa je hkrati tudi izguba, izguba sobivanja, razlike, ... Medijska bliina, ki nas spremlja na vsakem koraku, vse dolguje svetlobni hitrosti in je s svojo prosojno mojo zavladala loveku. Tako se bomo morali privaditi na spremembe pojmovanja perspektive. Sodobna manipulacija je mogoa ravno na principu vseobsegajoega pogleda, za katerega je znailno, da ga je uveljavil e medij panorame (in kasneje diorame), ki opazovalcu omogoa vstop v sliko in s tem biti v sliki, to pa je podroje, s katerim se je prelomno ukvarjal e Walter Benjamin. Virtualna resninost pa je s svojo monostjo daljinske prisotnosti temelj velikega kulturnega preobrata, ki ga je Virilio oznail s taktilno perspektivo. e je podlaga vizualne in avditivne perspektive videti in posluati iz distance, je na obmoju kiberprostora bistveno obutiti iz distance, in tako je perspektiva prestavljena v domeno telekontakta. asu dolgotrajnosti se pridruuje as, ki se eksponira trenutno, to je as krajih trajanj s podroja elektromagnetizma in tenosti. Privaditi se bomo morali na uinke distorzije videzov, ki jo povzroa perspektiva realnega asa telekomunikacij, v kateri se nekdanje obzorje prikazuje v okviru ekrana, elektrooptika pa nadomea optiko naih oal. Svet se je po zaslugi hitrosti osvoboditve zmanjal, kajti e v nekaj mikrosekundah zvemo, kaj se dogaja na obmojih, ki so za nas v tistem trenutku nedostopna. Tu ni ve prostora za geografijo narodov, ne majhnih ne velikih, in tako bo druba jutrinjega dne razslojena na tiste, ki bodo iveli v virtualni skupnosti preskrbljenih, in druge, ki bodo preiveli na robovih realnega prostora mest. Virilio opozarja na krenje geofizikalnega prostora, katerega nezavedne rtve postajamo s pospeevanjem komunikacijskih sredstev in se z neustavljivo hitrostjo pribliujemo kritinemu prostoru, v katerem se ukinja
sleherno trajanje, sleherni zamik prenosa sporoil in podob. S tem niso ve kritine samo tri prostorske razsenosti, temve predvsem etrta, asovna razsenost, ki jo poimenuje razsenost sedanjosti. Vpliv sodobnih tehnologij pa ni negativen samo za naravo lovekovega okolja, temve tudi za naravo posameznika, vse bolj odvisnega od najrazlinejih vmesnikov (tipkovnica, katodini ekran, podatkovna rokavica ali obleka itd.), na katere je lovek priklenjen in iz njega naredijo invalida. Aktualna revolucija prenosov pomeni iznajdbo poslednjega vozila, statinega avdiovizualnega vozila. asa (trajanja) in prostora (razsenosti) ne moremo ve misliti brez svetlobne hitrosti. Interaktivnost teleakterja tedaj ni ve toliko prostorsko doloena kot asovno. Priklopljen je na razne sonde in detektorje, ki mu hipno dostavljajo podatke o oddaljeni realnosti. Glede na to lahko sklepamo, da zmaga realnega asa nad asovnim zamikom pomeni vstop v ekspeditivno proceduro fizine eliminacije objekta in subjekta v izkljuno prednost trajekta toda trajekta brez trajektorija, torej nujno neobvladljivega, kakor zapie Virilio (Hitrost osvoboditve, str. 31). e smo do sedaj govorili o urbanizaciji realnega prostora, sedaj lahko sledi urbanizacija samega telesa posameznika, ki postaja motorini invalid brez vsake potrebe po fizinem premikanju, saj lahko kontrolira svojo blinjo in oddaljeno okolico z minimalnimi gibi telesa. Statinost fizinega telesa pa nujno vpliva tudi na posameznikovo psihino strukturo, ki je zmanipulirana v totalni individualizem, v obmoju katerega ni prostora za blinje, prijatelja, stare ali sosede. Zato Virilio individualizem bolj pripisuje uinku razvoja tehnik urejanja javnega in zasebnega prostora kot pa liberalizaciji nravi. Obdobje podobe v realnem asu ni ve obdobje konkretne informacije, temve diskretne, kjer smo pria nenadnemu razmahu paradoksalnega neposrednega spomina, zvezanega z vsemojo podobe. Uinek stroja asa na okolje je pomem-
italnica
zacetna stran
275
iskanje po letnikih
pomoc
prikazi in pregledi
ben tudi z ekolokega vidika, saj danes ni aktualno samo vpraanje o atmosferskem in hidrosferskem onesnaenju, temve tudi vpraanje o onesnaenju, ki ga avtor poimenuje dromosfersko (od dromos dirka) in dosega ivahnost subjekta mobilnost objekta, pri tem pa atrofira trajekt, da ga naredi neuporabnega (str. 45). Vstopamo v obdobje teletopinega mesta, metamesta, kjer naravna velikost ne more biti ve merilo realnega. Realno se namre skriva skozi redukcijo podob na ekranu, perspektiva realnega asa pa ni ve ujeta v zemeljsko tenost, saj se obzorje TV ekrana izmuzne gravitaciji, ker temelji na sami svetlobni hitrosti. Avtorjev pristop k razumevanju sodobnega sveta je kritien in eksakten. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti na stilsko bogat in domiseln jezik, ki naravnost oara bralca in ga popelje v svet misli podob, v svet dvajsetega stoletja, v as institucije pogleda, kjer se celoten razvoj gledanja in podobe kona v avtomatiziranem videnju, v videnju brez pogleda, ki ni pomembno samo za razvoj vojakih tehnologij, temve zajame tudi sodobnikovo vsakdanjost in predvsem v oblikah virtualne resninosti stimulira tudi njegov otip. Do zagovornikov tehnosfere avtor ni le kritien, temve tudi ironino zbadljiv, na trenutke celo groteskno temaen. In knjiga, ki je nastala pod vplivom razlinih druboslovnih in naravoslovnih teorij, ni ve tradicionalno filozofsko delo, saj s svojim na trenutke kar literariziranim jezikom nenehno vstopa v svet teoretikov kiberkulture in piscev kiberpanka (npr. William Gibson, Jim Starlin, Pat Cadigan itd.). Poznavanje samih konic vojake tehnologije kar avtor dokazuje s svojimi prejnjimi deli, kot sta knjiga Puavski veter (Pariz 1991) in pred njo v letu 1988 izlo delo Stroj, ki vidi, namenjeno problematiki avtomatizirane zaznave omogoa ilustracijo sodobnikove tesne zveze s stroji, in sicer z napravami tretje tehnoloke revolucije (v terminologiji Daniela Bella), ko se zdrav preopremljeni lovek s pomojo biotehnologije v obliki
mikro- in nanostrojev, ki posegajo v njegovo telo, spreminja v motorinega invalida. Te sodobne tehnologije posegajo v same ontoloke koncepte realnosti in omogoajo spremembe na podroju zaznavanja. Tako tudi oblika vojskovanja danes dobiva isto drugano podobo, saj vojno stvari in predmetov danes nadomesti vojna slik in zvokov. V letu 1983 izlem delu ista vojna se seznanimo z druganim razumevanjem geografije, ki se zaradi transportnih vektorjev in nosilnih raket spreminja v geografijo asa hitrostnega dneva. Gre za spremembo razmerja med bogastvom in hitrostjo, kajti kdor ima hitrost, ima tudi mo, tako da se mo ne izraa ve v smislu bogastva, temve v smislu hitrosti. eprav skuajo nekateri sodobniki Viriliovo misel razumeti v smislu stroge filozofije in celo tehnoplatonizma, je njegov pristop do hitrosti, ki jo ontologizira v dominantno naelo in povee z dekonstrukcijo realnosti, prej empiristien in pozitivistien, saj v vseh svojih delih sledi profanemu sodobne znanosti in tehnologije. Ravno dekonstrukcija realnosti pa zadeva tudi vpraanja Levinasove in Heideggerjeve filozofije, s katero je Virilio v nenehnem dialogu. Spomnimo se lahko, kako se Heidegger sprauje, ali ni ravno tehnika dovritev metafizike. Viriliu pa bi vseeno lahko oitali predvsem preibko strogost ob umeanju teorije glede na druge tradicije, ki je nujna pri odgovornosti filozofskega miljenja. Virilio v knjigi Hitrost osvoboditve skoraj ni ne citira in se premalo ozira na misli Jeana Baudrillarda, katerega refleksija se odvija v simetrinih tokovih z njegovo. Oba pa pozabljata na Friedericha Nietzcheja, ki je eden izmed prvih vplival na nastanek tovrstnih oblik sodobnega miljenja. Na ravni jezika sicer Virilio zelo spretno operira s sestavljankami po zgledu nietzschejanskega nadloveka, npr. nadrazdraenec, nadopremljen zdrav lovek, biotehnoloka nadvitalnost in nadrazdraenost utov. Ne smemo prezreti tudi vpliva francoske kulturoloke tradicije (npr. Georges Bataill) in pa tudi
teorije o zgodovini znanosti, ki jo je prispeval Michel Serres. Tudi njegova redukcija sveta na ni bi si zasluila ire izdelano konceptualizacijo, pozablja pa tudi na jasnejo refleksijo o fenomenih mree in njene urbanizacije, o kateri razmilja William J. Mitchell v svojem delu Mesto bitov. Institucija pogleda je bistvena za loveka dvajsetega stoletja, saj razmerje med realnostjo in podobo zavzema v povojnem obdobju eno osrednjih mest obravnave teoretinih in znanstvenih razprav. Po tem, ko si je lovek s svojo bistroumnostjo ustvaril tevilne tehnine pripomoke, ko se je revolucija transportnih sredstev v 19. st. iztekla v revolucijo medijev v dvajsetem stoletju in napoveduje prihodnjo revolucijo transplantacij, je lovek zael dvomiti o prvenstvu razuma, ker pa ugotavlja, da mu osvoboditev sveta nezadrno bei iz obmoja kontrole, kjer bo zavladala transnacionalna politika in virtualna ekonomija. O nevarnostih premoi tehnolokega (virtualnega) razreda je v svojih delih na temo virtualnega kapitalizma razmiljal e Arthur Kroker. Tudi Paul Virilio opozarja na nevarnost delitve sveta v smeri teleoptinega mesta in realnega prostora lokalnih mest. Sprijazniti se moramo s podvojitvijo sveta med reprezentacijo in njegovo realnostjo. lovek se je sooil z odkritjem poslednje oblike energije, ki ji Virilio pravi kinematina energija, to je energija v obliki slik in informacije, ki se je pridruila kinetini in potencialni energiji. Po zaslugi podatkovne rokavice in jutrinje teletaktilne kombinacije se blia industrijska produkcija podvojitve osebnosti, instantno kloniranje ivega loveka in tako bomo prie tehnini kreaciji mita dvojnika. Tu naj spomnimo na teoretike kiborga (kibernetinega organizma), ki razvijajo strategije o kopiranju lovekega duha na trajneje, ne ve bioloke, telesne nosilce. Tem problemom Virilio posveti svoje mesto tudi, ko napove ergonomskega dvojnika s spektralno prisotnostjo. Podvojitev med aktivnostjo in interaktivnostjo, prisotnostjo in telepri-
276
italnica
pomoc
zacetna stran
prikazi in pregledi
sotnostjo, eksistenco in teleeksistenco zastavlja tudi vpraanje onesnaenosti naravne velikosti. Na to vpraanje pa ne more zadovoljivo odgovoriti zelena ekologija, temve avtor predlaga izraz siva ekologija, pri kateri gre za onesnaenost distanc in dolin asa. Virilio v problematiziranju onesnaenja na podroju infosfere napoveduje tudi monost splone nezgode, grozljive virtualne katastrofe, ki jo primerja z jedrsko. e za moderne filozofe velja, da je substanca nujna, akcidenca pa relativna in nakljuna, tedaj postmoderni trdijo, da smo prie prevratu lenov enega za drugim, saj zdaj nezgoda, akcidenca, postaja absolutna, substanca, sploh sleherna substanca, pa relativna in nakljuna, zapie v Hitrosti osvoboditve Paul Virilio (str. 81). Nezgoda se sedaj ne more ve pripetiti v prostoru-asu, temve se umesti v svetovni as in pridobi tako apokaliptino razsenost. Bi si mar ne veljalo zamisliti svojevrstne pravice do slepote, kot e obstaja pravica do relativne gluhote, vsaj do znianja ravni hrupa v skupnih prostorih, na javnih krajih? Bi mar ne morali kar najhitreje zahtevati znianja intenzivnosti difuzije videzov? (Str. 103.) To so vpraanja, ki si jih na izviren in domiseln nain zastavlja avtor skozi celotno delo. Tako bralca spodbuja v elji po odkritju odgovorov te apokaliptine pustolovine, ki sploh ni pisana v obliki duhamorne teorije, temve prej spominja na obliko kakega kiberpank romana. Antropoloko gledano pa je za avtorja pomembna tudi problematika razvrednotenja fizine bliine. S telematino tehnologijo je omogoen drugaen odnos do blinjega in na durgi strani daljnega, kar ima lahko za lovetvo strahovite posledice: Imeti raje virtualno bitje oddaljeno namesto realnega bitja blinjega pomeni sei po golobu na strehi, preferirati figure in klona namesto substancialnega bitja, ki vam je v napoto, ki ga imate dobesedno na rokah, bitje iz krvi in mesa, ki je le po pomoti tu, tukaj in zdaj, namesto da bi bilo tam (str. 109
110). Ob tem pa se njegova ostra vpraanja ne izrpajo samo na podroju erotike in seksa, ampak poseejo tudi na podroje (naravne) reprodukcije ljudi, ki z razvojem biotehnologije zgublja svojo prvotno obliko. Ko dejanje ploditve izgubi obmoje telesa in temelji zgolj e na razumu, je vpraanje obstoja loveke vrste eno izmed prvih, ki bi si ga morali zastaviti. Sam kiberseks, ki temelji na povezovanju preko daljinskih sistemov in mre, bo pripeljalo svet v situacijo kozminega bordela, v katerem se bo presenetljivost razvoja vroih linij po zaslugi udes interaktivne telekomunikacije ponavljala v neskonnost (str. 119). Na koncu naj omenimo, da je knjiga Hitrost osvoboditve uspela ohraniti distanco do vseh kulturnih obratov in preusmeritev v znanostih in da ni zapadla pod vpliv raznih ideologij in smernic, ki spremljajo tehnini razvoj, kot se to dogaja tevilnim delom s podobno tematiko. Baudrillardovo zadnje delo Popoln zloin tudi opozarja na praznino tehnificirane in mediatizirane realnosti, kar pa nas vodi v skrajno kompleksno integralno realnost (Baudrillardov izraz), kjer vlada akcidenca nad substanco, virtualnost nad aktualnostjo in inertnost nad prostorskim premikanjem. Tako kot tudi v prejnjih delih, lahko tudi med teoretikovima zadnjima knjigama, izlima v enoletnem presledku, opazimo veliko podobnosti.
italnica
zacetna stran
277
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
POVZETKI
Andrej A. Luk{i~, Das Risiko
RIZIKO ALI TVEGANJE
zumljene kot vnaprej dolo~en proces, ki se odvija po naravni trajektoriji, temve~ so rezultat dinami~nega neravnovesja dru`bene heterogenosti in kontingen~nosti. Klju~ni pojmi: tehnologija, dru`ba, tehnolo{ki razvoj, tehnolo{ki determinizem, tehnolo{ki evolucionizem, znanost
(Povzetek) Avtor se zavzema, da se pojem das Risiko (ang. risk), ki je v dru`boslovno misel vstopil z Beckovo knjigo Risikogesellshaft (1986) sloveni s terminom riziko, ki ga slovenski jezik pozna od preloma stoletja in ki ga dopu{~a tudi Slovar slovenskega knji`nega jezika (1994) in ne s terminom tveganje, ~eprav se je ta è bolj ali manj mo~no uveljavil v slovenski dru`boslovni misli. Osnovni argument, ki ga avtor navaja za svoj predlog, pa ne i{~e le v jezikovni normi, pa~ pa zanj najde etimolo{ke in teoretske razloge, opirajo~ se na Luhmannovo analizo pojma rizika. Klju~ni pojmi: Das Risiko, risk, riziko, tveganje, preiskovanje pomenskega polja Stojan Sor~an
TEHNOLOGIJA KULTURA KOT MATERIALNA
Andrej A. Luk{i~
LABORATORIJI PARLAMENT: SO ZAMENJALI ZNANOST POLITIKA,
IN RAZVOJNE OPCIJE PRIHODNOSTI
(Povzetek) Avtor dokazuje, da se je mo~ spreminjanja dru`be preselila iz politike v polje subpolitike in sicer v polje znanosti. Razmi{ljanje o prihodnosti in oblikovanje dru`be se je temu ustrezno za~elo seliti iz parlamenta v raziskovalno-industrijske laboratorije. O idejah o alternativni dru`bi se ne razpravlja ve~ v parlamentu ob razpravah pri sprejemanju novih zakonov, pa~ pa ob razpravah o aplikacijah mikroelektronike, genske tehnologije in informacijskih medijev. V modernizacijskem procesu zahodnih dru`b je delitev oblasti in mo~i med politiko in znanostjo zelo fluidna in se giblje znotraj sive cone politi~nega aran`maja med tremi variantami, ki se med seboj ne izklju~ujejo, kljub temu pa ima ena hegemonsko pozicijo: nazaj v industrijsko dru`bo (reindustrializacija), demokratizacija tehnolo{ke transformacije in diferencirana politika. Od tega, katera varianta zavzema hegemonsko pozicijo, pa govori o stopnji splo{ne zavesti o tehnolo{kem riziku in dru`benem tveganju kake dru`be. Klju~ni pojmi: opcije razvoja, razmerje znanost politika, riziko, tveganje, nova politika, industrijska dru`ba, diferencirana politika, neokonzervativnost, socialna dràva
(Povzetek) Razumevanje tehnologije kot materialne kulture je star epistemolo{ki in ontolo{ki problem ~lovekove misli. Tehnologija je namre~ zgodovinsko dolo~ena s prioritetnim znanjem na eni strani, ter {irokim kompleksom kulture in dru`be na drugi strani. Razvoj starogr{kega pojma techne je {el v smeri redukcije njegove vsebine. O tehnologiji lahko zato govorimo kot o moderni tehniki, kjer je poudarek tudi in zlasti na dru`bi. To se kaè zlasti v prevladujo~i moderni ideologiji tehnolo{kega razvoja, ki je zasnovan na biolo{ko evolucionisti~nem in tehnolo{ko deterministi~nem pojmovanju tehnologije. Zlasti Mumfordov dokaz o adekvatnosti mega-stroja v primernih dru`benih okoli{~inah pa postavlja optiko tehnolo{kih sprememb med kontinuiteto in diskontinuiteto njenega razvoja. Kritika tehni~nosti moderne tehnologije pripoznava kognitivne dimenzije tehnologije, ki vzpostavljajo prehod od hierarhi~nega k interakcijskemu razmerju med znanostjo, tehnologijo in dru`bo. Kot ugotavljajo sodobne sociolo{ke {tudije je tehnologija dru`beno izoblikovana v heterogenosti dru`benih in tehnolo{kih razmerij. In zato tehnolo{ke spremembe niso ve~ ra-
Franc Mali
ZNANSTVENO -TEHNOLO{KI IN NJEGOVI RIZIKI RAZVOJ
(Povzetek) Prispevek se ukvarja s problemom znanstvenotehnolo{kega razvoja in dru`benim rizikom. Avtor
P O V Z E T K I - A B S T R A C T S - Z U S A M M E N F A S S U N G E N
281
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
izhaja iz teze teoretikov moderne, da je racionalna substanca modernih dru`b polna tveganj, nevarnosti in negotovosti. V okviru te izhodi{~ne predpostavke analizira dru`beno vlogo velikih tehni~nih sistemov pri produkciji rizikov. Dotakne se tudi vpra{anja ustroja modernih funkcionalno diferenciranih dru`b in (samo)produkcije znanstveno-tehnolo{kih rizikov. Njegova glavna teza je, da so kontroverze med eksperti v zadnjih nekaj desetletjih dodatno zmanj{ale zaupanje v neomajno rast znanosti in tehnologije. Tudi rezultati raziskovanj v okviru slovenskega javnega mnenja so pokazali, da je pri{lo do konstitucije kriti~ne dru`bene zavesti glede znanstveno-tehnolo{kega razvoja in njegovih rizikov. Klju~ni pojmi: znanstveno-tehnolo{ki razvoj, rizi~na dru`ba, moderna
Klju~ni pojmi: modernizem, racionalnost, rizik, refleksivnost, vsakdanje ìvljenje
Breda Luthar
SUBJEKTIVITETA DRU@BI SKOZI TEKSTE V TVEGANJA
(Povzetek) ^lanek govori o subjektiviteti v dru`bi tveganja ali v visoki moderni. Obravnava transformacijo samorazumevanja in transformacijo interpretacije drugih in Drugega v visokomoderni dru`bi. Meni, da tekstualni sistemi epohe predstavljajo vire za samorazumevanje in sociabilnost. Da bi torej lahko govorili o pomenu kulturnih tekstov in praks zna~ilnih za visokomoderno dru`bo (tudi njihovem politi~nem ali ideolo{kem u~inku) se moramo najprej vrniti k subjektu in odgovoriti na vpra{anje, na kak{en na~in poteka individualna samokonstrukcija in sociabilnost v dru`bi tveganja. Na koncu ~lanek obravnava tr`ne interpretacije ìvljenskih stilov novih konstruiranih kolektivitet in oblik sociabilnosti, ki temeljijo na estetski refleksivnosti. Klju~ni pojmi: dru`ba tveganja, visoka moderna, kulturni teksti, subjektiviteta, sociabilnost, kolektiviteta, refleksivni jaz, estetska refleksivnost, identitetna politika
Drago Kos
REFLEKSIVNO NEVARNOSTI DOJEMANJE
(Povzetek) Intenzivne razprave o rizi~nosti dru`b visoke moderne lahko podleèjo svojevrstnemu senzacionalizmu. Temu se izognemo, ~e na rizi~nost gledamo skozi koncept refleksivnosti. Na ta na~in je mogo~e pokazati, da je dojemanje ne-varnosti v tesni zvezi z individualnim in institucionalnim opisovanjem dogajanja v modernem okolju. Sociolo{ko je zlasti pomembno vpra{anje, zakaj se je razprava o rizi~nosti modernih dru`b tako razmahnila prav sedaj, ko pa je è od nekdaj znano, da kompleksne tehnologije poleg bogastva akumulirajo tudi tveganja. Besedilo poizku{a nakazati nekatere okoli{~ine, ki pospe{ujejo rizikologijo v dru`bah visoke moderne. Zati{je, nastalo ob koncu velikih zgodb, je {ele omogo~ilo osredoto~enje na nekatera dolgo zanemarjena vpra{anja moderne. V razpravi pa je poudarjeno predvsem dejstvo, da se refleksivni individualec te`ko soo~i s konceptom verjetnosti, ki nujno zamenjuje gotovost. Zaradi tega prihaja do zapletov na ravni rutinskega vsakdanjega ìvljenja. To pa je poleg nara{~anja rizi~nih tehnologij tudi eden najpomembnej{ih razlogov, zaradi katerih so teoretske analize rizi~nosti v modernih dru`bah precej oz. vedno bolj odmevne.
Zdenka [adl
SPREMEMBA STILOV EMOCIONALNIH
(Povzetek) ^lanek izhaja iz teze, da so dru`beno-strukturalne spremembe povezane s spremembami emocionalnih stilov to sku{a prikazati na primeru procesa modernizacije in vzpostavljanja novih dru`benih pogojev v dobi visoke modernosti. Avtorica posku{a najprej orisati nekatere klju~ne zna~ilnosti moderne eksistence in odkriti zvezo z emocionalnimi oblikami ìvljenja. Ugotavlja, da zahteva participacija v klju~nih oblikah moderne dru`bene organizacije specifi~en emocionalni stil, naravnanost k emocionalno kontroliranemu vedenju. V drugem delu ~lanka posku{a pokazati, da predstavljajo nekatere dru`bene in kulturne okoli{~ine, ki ozna~ujejo dobo visoke modernosti
282
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
tiste pogoje, ki dolo~ajo spremembe emocionalnega stila. Z naslonitvijo na koncept kulture ~ustev ugotavlja, da ta v dobi visoke modernosti vklju~uje ve~ heterogenih trendov oziroma interpretativnih vzorcev. Medtem ko razkrajanje tradicionalnih dru`benih oblik in vezi odpira nove mo`nosti emocionalnega samo-dolo~anja, vodijo procesi individualizacije na drugi strani v nove oblike odvisnosti, standardizacije in kontrole, te pa kaèjo nov na~in reintegracije oziroma societalizacije v sodobnih zahodnih dru`bah. Klju~ni pojmi: moderna /modernity, die Moderne/, emocionalni stili, emocionalne oblike ìvljenja, kultura ~ustev
Andrej Kirn
RUSSELL-EINSTEINOV MANIFEST IN NEZA@ELENE ZNANOSTI POSLEDICE UPORABE
(Povzetek) Ustanovitev gibanja Pugwash po drugi svetovni vojni je prva mednarodna institucionalizacija globoke eti~ne zaskrbljenosti nad usodo dru`bene uporabe znanstvenih odkritij. V ospredju gibanja so bile bolj ali manj predvidene posledice rabe in zlorabe jedrskega oro`ja. Njegove pozornosti {e niso pritegnile nenamerne in neèlene posledice uporabe znanosti sploh. Znanost je zaslu`na tako za uspehe kot tudi kriva za njihove spremljajo~e nezaèlene, nehotene in nenamerne posledice. Oboje tvori celoto v danih znanstvenotehnolo{kih in dru`benih pogojih. ê se odmislijo neèlene posledice, se je treba odre~i tudi èlenim rezultatom. Znanstvenotehni~na ustvarjalnost in dru`beno prizadevanje pa lahko en splet èlenih in neèlenih posledic zamenja za drugega. Sporo~ilo Russell-Einsteinovega manifesta, da se je zaradi mo`nosti jedrskega samouni~enja potrebno u~iti in misliti na nov na~in, velja tudi za sodobno ekolo{ko krizo. Klju~ni pojmi: èlene in nezaèlene posledice, namerne in nenamerne posledice, uporaba znanosti, odgovornost znanosti, napoved in razlaga, epistemolo{ki in ontolo{ki izvori nezaèlenih posledic

K DRU@BENO KONSTRUKTIVISTI^NEM TEHNOLO[KEGA OGRODJU
OCENJEVANJA
(Povzetek) Besedilo obravnava tehnolo{ko ocenjevanje (TO) /t. assesment TA/ s stali{~a dru`benega konstruktivizma. Obstaja mnogo razli~nih praks in diskurzov TO in ne en sam pristop. V prvem delu so analizirane razli~ne institucionalizacije TO, s poudarkom na upravnih in metodolo{kih problemih. V drugem delu besedila je obravnavan dru`beni konstruktivizem in njegov pomen za razumevanje in bolj{o organizacijo TO. Osrednja tema tretjega dela je predstavitev orisa pozicionisti~ne teorije (positioning theory), novega dru`beno konstruktivisti~nega teoreti~nega pristopa k TO. Pozicionisti~na teorija pravi, da bi za~etek {tudija TO moral biti {tudij diskurzov TO z uporabo konceptov pozicij TO, dejanj TO in scenarijev TO. Razumevanje odnosa med tehnologijo in dru`benimi spremembami predpostavlja bolj{e razumevanje na~inov razvoja scenarijev TO. Besedilo se zaklju~i z razpravo o prakti~nih posledicah teoreti~nega pristopa, predvsem o tem, kako lahko institucije bolje organizirajo TO. Klju~ni pojmi: tehnolo{ko ocenjevanje, dru`beni konstruktivizem
Darko Lubi
JEDRSKA PROLIFERACIJA
(Povzetek) Prispevek se loteva zelo aktualnega mednarodnega politi~no-varnostnega vpra{anja jedrske proliferacije s prete`no teoreti~nega vidika, z dvema temeljnima ciljema: (1) na temelju pojmovne razlage dveh temeljnih oblik jedrske proliferacije (vertikalne in horizontalne) poiskati primerno definicijo njene horizontalne razse`nosti, (2) za omenjeni dve najpomembnej{i obliki proliferacije ponuditi primerno slovensko poimenovalno re{itev. V nasprotju z vertikalno jerdrsko proliferacijo, ki preprosto pomeni koli~insko in kakovostno rast arzenalov dràv odkritih posestnic jedrskega oro`ja, pomeni prvi velik problem ob razpravi o horizontalni jedrski proliferaciji è njena definicija.
283
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Klasi~na (tradicionalna) definicija, po kateri je horizontalna jedrska proliferacija pove~evanje {tevila dràv, ki so izvedle jedrsko eksplozijo ali jedrski poskus, je za sodobne razmere preozka. Enotna sodobna definicija pa ne obstaja, ker ni soglasja o tem, katere sestavine jedrske tehnolo{ke zmogljivosti in kateri postopki dràve na civilnem jedrskem podro~ju è imajo jedrske oboroìtvene implikacije. Ob upo{tevanju stopenj na kontinuumu tehnolo{ko tehni~ne zmogljivosti za izdelavo jedrskega oro`ja in dejanske izrabe te zmogljivosti avtor ponuja svojo delovno definicijo horizontalne jedrske proliferacije. V njej njeno klasi~no definicijo zdruùje s tremi kakovostnimi stanji v okviru sodobnega razumevanja tega pojma. Zaradi terminolo{ke praznine v slovenski obramboslovni terminologiji na podro~ju jedrske proliferacije in jedrske problematike nasploh in da se v njej ne bi zasidrali pomensko samo deloma ustrezni tujki proliferacija in proliferirati, je drugi del razprave namenjen iskanju njunega ustreznega slovenskega nadomestila. Na temelju etimolo{ko-semanti~ne razlage terminov proliferacija in proliferirati in upo{tevanja predstavljenega razumevanja angle{kih sintagem vertical nuclear proliferation in horizontal nuclear proliferation avtor ponuja slovenski strokovni javnosti v presojo po njegovem mnenju bolj ustrezni doma~i besedni zvezi jedrsko razra{~anje in jedrsko {irjenje. Klju~ni pojmi: jedrsko oro`je, jedrsko oboroèvanje, jedrska oboroèvalna tekma, jedrska tehnologija, jedrska proliferacija, obramboslovje, terminologija
maintains that this translation is more appropriate than tveganje, although the latter has become more or less common in Slovene social sciences. The author s defence of his proposal is not only based on linguistics, but also on etymology and theory, in accordance with Luhmanns analysis of the term risk. Keywords: Das Risiko, risk, riziko, tveganje, investigation of the plane of meaning
Stojan Sor~an
TECHNOLOGY AS MATERIAL CULTURE
(Abstract) The understanding of technology in terms of material culture is an old epistemological and ontological problem of human thought. Technology is historically defined by priority knowledge on one hand and a broad complex of culture and society on the other. The evolution of the ancient Greek term techne led towards the reduction of its meaning. Technology can be discussed in terms of modern machinery because the main emphasis is laid on society. This is particularly obvious in the prevalent modern ideology of technological development which is based on the biological evolutionist and technologically deterministic understanding of technology. But Mumfords proof of the adequacy of the mega-machine in appropriate social conditions, in particular, sets the optics of technological changes between the continuity and discontinuity of its development. The criticism of the technicality of modern technology acknowledges the cognitive dimensions of technology, which create a transition from the hierarchical to the interactive relationship between science, technology and society. According to contemporary sociological studies, technology is socially modified in the heterogeneity of social and technological relations. For this reason, technological changes are no longer understood as a predetermined process taking place along a natural trajectory, but as a result of a dynamic imbalance between social heterogeneity and contingency. Keywords: technology, society, technological development, technological determinism, technological evolutionism, science
ABSTRACT
Andrej A. Luk{i~: Das Risiko
RIZIKO OR TVEGANJE
(Abstract) The author proposes that the term das Risiko (English: risk), which was introduced into the social sciences with Becks work Risikogesellshaft (1986), be translated into Slovene as riziko, a term known in the Slovene language since the beginning of the century and validated in Slovar slovenskega knji`nega jezika (The Dictionary of the Slovene Literary Language; 1994). The author
284
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej A. Luk{i~
LABORATORIES PARLIAMENT: REPLACE SCIENCE POLITICS,
AND FUTURE OPTIONS FOR DEVELOPMENT
(Abstract) The author argues that societys power to change has moved away from politics to the sphere of sub-politics, that is to the sphere of science. Accordingly, debates on the future and the forming of society have begun to move from the parliament to industrial research laboratories. The ideas of an alternative society are no longer discussed in the parliament during the adoption of new laws, but during meetings on the applications of micro-electronics, genetic technology and information media. In the modernisation process of western societies, the division of authority and power between politics and science is highly fluid and moves between three options within the grey zone of political arrangement, which are not mutually exclusive, although one of them holds a hegemonic position: return to the industrial society (re-industrialisation), democratisation of technological transformation and differentiated politics. The fact which of these three possibilities holds the hegemonic position points to the level of general awareness of technological and social risk in a certain society. Keywords: options of development, relationship science-politics, risk, new politics, industrial society, differentiated society, neo-conservatism, social welfare state
logical risk. His main assumption is that the controversies among experts during the last few decades have also reduced public trust in the unlimited growth of science and technology. The results of public polls in Slovenia have shown that a critical social awareness concerning scientific and technological development and its risks has developed. Keywords: scientific and technological development, risk society, modernity
Drago Kos
REFLECTIVE UNDERSTANDING OF THREAT
(Abstract) Heated discussions on the level of risk in the societies of high modernity may fall prey to a special kind of sensationalism. This can be avoided if risk is regarded through the concept of reflection. In this way, it is possible to point out that the perception of threat is closely connected with the individual and institutional description of developments in a modern environment. Of particular sociological significance is the question why the debate on the risk level of modern society flared up at this very moment if it has always been a known fact that complex technologies not only accumulate wealth but also risk. The article attempts to point out some of the circumstances which in societies of high modernity promote riskology. The calm which descended at the end of the great stories redirected public attention to some of the long-neglected modern issues. The article emphasises that the reflective individual finds it difficult to face the concept of probability which necessarily replaces certainty. For this reason, difficulties arise at the level of routine everyday life. And, apart from the increase in risk technologies, this is one of the main reasons why certain theoretical analyses of risk in modern society are extremely or even increasingly influential. Keywords: modernism, rationality, risk, reflection, everyday life
Franc Mali
SCIENTIFIC TECHNOLOGICAL DEVELOPMENT AND ITS RISKS
(Abstract) The article deals with the problems of scientific and technological development and social risk. By applying the thesis of modern theorists that the rational substance of modern society is uncertain and risky, the author analyses the social role of large technical systems in creating risks. Furthermore, the author touches upon the problem of the functional differentiation of societies and the (self) generation of scientific and techno-
285
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Breda Luthar
SUBJECTIVITY AS SEEN THROUGH TEXTS IN THE SOCIETY OF RISK
(Abstract) The article discusses subjectivity in the society of risk or high modernity. It deals with the transformation of self-understanding and the transformation of the interpretation of others and the Other in high modern society. The author maintains that the textual systems of the era represent sources for self-understanding and sociability. In order to be able to speak about the significance of cultural texts and practices characteristic of high modern society (including their political or ideological impacts), we must first return to the individual and answer the question how individual self-construction and sociability is carried out in a society of risk. The author concludes by discussing market interpretations of different lifestyles of newly-formed collectives and forms of sociability which are based on aesthetic reflection. Keywords: society of risk, high modernity, cultural texts, subjectivity, sociability, collective, reflective self, aesthetic reflection, identity policy
of emotions, she asserts that in an age of high modernity, this culture encompasses several heterogeneous trends or patterns of interpretation. On one hand, the disintegration of traditional social forms and ties opens up new possibilities for emotional self-determination whilst, on the other hand, the processes of individualisation lead into new forms of dependence, standardisation and control, which point to a new way of re-integration or socialisation in contemporary western society. Keywords: modernity /die Moderne/, emotional styles, emotional forms of life, culture of emotions

TOWARDS THE SOCIAL CONSTRUCTIVIST TECHNOLOGICAL FRAMEWORK ASSESSMENT OF
(Abstract) The article discusses technological assessment (TA) from the viewpoint of social constructivism. There exists a number of different TA practices and discourses rather than a single approach. In the first part of the article, different forms of TA institutionalisation are analysed, with the main emphasis on administrative and methodological problems. In the second part of the article, social constructivism and its implications for the understanding and better organisation of TA are discussed. The third part of the article concentrates on the presentation of the positioning theory, this new social constructivist approach to TA. According to the positioning theory, the beginning of the study of TA should in fact be the study of TA discourses through the application of concepts of TA positions, actions and scenarios. The understanding of the relationship between technology and social changes implies a better understanding of the ways of TA scenario development. The article ends with a discussion on the practical consequences of theoretical approach and, above all, on how TA could be better organised by institutions. Keywords: technological assessment, social constructivism
Zdenka [adl
CHANGES OF EMOTIONAL STYLES
(Abstract) The article is based on the thesis that changes in social structure are connected with changes of emotional styles. The author attempts to illustrate the issue on the example of the process of modernisation and establishing of new social conditions in the age of high modernity. The author first describes some of the key characteristics of modern existence and speculates on the connection between these and the emotional forms of life. She asserts that participation in the key forms of modern social organisation demands a specific emotional style or a tendency towards emotionally controlled behaviour. She proceeds by maintaining that certain social and cultural circumstances which determine the age of high modernity represent exactly the same conditions as those which determine the changes of emotional style. By drawing on the concept of the culture
286
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Andrej Kirn
RUSSELL-EINSTEIN MANIFESTO AND THE UNWANTED CONSEQUENCES OF THE APPLICATION OF SCIENCE
(Abstract) The founding of the Pugwash movement after the Second World War represents the first international institutionalisation expressing great ethical concern over the consequences of the application of scientific discoveries in society. The movements main concern was the more-or-less foreseen implications of the use and abuse of nuclear weapons. At the time, the movements attention was still not directed towards the unintentional and undesired consequences of the application of science in general. Nevertheless, science holds the merit for both achievements and their accompanying unwanted and unintentional consequences. In the current scientific, technological and social conditions, the two form an indivisible whole. If we want to ignore the unwanted consequences, the desired results must be renounced as well. Scientific and technological creativity and social efforts can replace one plethora of wanted and unwanted consequences with another. The message of the Russell-Einstein Manifesto that due to the possibility of nuclear self-destruction, humanity must find a new way of learning and thinking is also valid in the present ecological crisis. Keywords: wanted and unwanted consequences, intentional and unintentional consequences, application of science, responsibility of science, forecasts and explanation, epistemological and ontological sources of unwanted consequences
vertical nuclear proliferation, which simply denotes a quantitative and qualitative increase of nuclear arsenals in countries which are officially declared to own nuclear weapons, the mere definition of horizontal nuclear proliferation represents a great problem. The traditional definition, according to which horizontal nuclear proliferation denotes the growing number of countries which have conducted a nuclear explosion or a nuclear test is too narrow for the contemporary situation. Still, there is no single contemporary definition, for there is lack of consensus as to which elements of technological capability and which state procedures in the civil and nuclear sphere have the implications of nuclear armament. Considering the different levels of the continuous technological and technical capacity for the production of nuclear weapons and the actual use of this capacity, the author offers his, working, definition of the horizontal nuclear proliferation. He combines the traditional definitions with three quality conditions within the contemporary understanding of the notion. Due to the lack of Slovene defence terminology with regard to nuclear proliferation and nuclear technology in general and in order to avoid the only partially suitable foreign expressions such as proliferation and proliferate, the second part of the article concentrates on the search for suitable Slovene terminology. Based on the etymological and semantic explanation of the terms proliferation and proliferate and the understanding of the English terms vertical nuclear proliferation and horizontal nuclear proliferation, the author proposes to the Slovene public what he considers to be the most appropriate Slovene expressions: jedrsko razra{~anje and jedrsko {irjenje. Keywords: nuclear weapons, nuclear armament, nuclear armament race, nuclear technology, nuclear proliferation, defence sciences, terminology
Darko Lubi
NUCLEAR PROLIFERATION
(Abstract) The article deals with the highly topical political issue of security concerning nuclear proliferation from a mostly theoretical point of view and with two main objectives: (1) to find a suitable definition of the horizontal dimension of nuclear proliferation, based on the notional explanation of its two basic forms (the vertical and horizontal), (2) to propose suitable Slovene terminology for these two main forms of proliferation. Unlike
ZUSSAMENFASSUNG
Andrej A. Luk{i~: Das Risiko
RISIKO ODER WAGNIS
(Zusammenfassung) Der Autor setzt sich dafr ein, da der deutsche Begriff Risiko (engl.: risk), der durch Becks Buch Risikogesellschaft (1986) in die gesell-
287
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
schaftswissenschaftliche Denkweise Eintritt gefunden hat, durch den slowenischen Terminus riziko (dt.: Risiko) benannt wird und nicht durch den Begriff tveganje (dt.: Wagnis), der sich mehr oder minder in der slowenischen gesellschaftswissenschaftlichen Denkweise durchgesetzt hat. Der Terminus riziko ist im Slowenischen seit der Jahrhundertwende bekannt und vom Wrterbuch der slowenischen Schriftsprache (1994) zugelassen. Als Hauptargument fhrt der Autor in seinem Vorschlag nicht nur die Sprachnorm an, sondern auch andere etymologische und theoretische Begrndungen, die auf Luhmanns Analyse des Risikobegriffes basieren. Schlsselwrter: das Risiko, risk, riziko, Wagnis
durch die Heterogenitt gesellschaftlicher und technologischer Verhltnisse geformt, und deswegen werden technologische Vernderungen nicht mehr als ein im voraus bestimmter Proze verstanden, die nach einer natrlichen Trajektorie verlaufen, sondern als Resultat eines dynamischen Ungleichgewichts zwischen der gesellschaftlichen Heterogenitt und Kontigentitt. Schlsselwrter: Technologie, Gesellschaft, technologischer Fortschritt, technologischer Determinismus, technologische Evolution, Wissenschaft
Andrej A. Luk{i~
LABORATORIEN POLITIK: UND ERSETZEN DIE POLITIK, WISSENSCHAFT
Stojan Sor~an
TECHNOLOGIE KULTUR ALS MATERIELLE
ENTWICKLUNGSMGLICHKEITEN DER ZUKUNFT
(Zusammenfassung) In diesem Artikel beweist der Autor, da sich die gesellschaftliche Macht von der Politik in die Wissenschaft verlagert hat. berlegungen ber die Zukunft und ber die Gestaltung der Gesellschaft verlagern sich dementsprechend von den Parlamenten in industrielle Entwicklungslaboratorien. ber Ideen ber eine alternative Gesellschaft wird nicht mehr im Parlament bei Gesetzesvorlagen diskutiert, sondern bei Diskussionen ber elektronische Applikationen, bei der Gentechnologie und bei Debatten ber Massenmedien. Im Modernesierungsproze entwickelter Gesellschaften ist die Verteilung von Gewalt und Macht zwischen Politik und Wissenschaft in einem sehr fluiden Zustand, wobei sie sich in einer Grauzone des politischen Arrangement zwischen drei sich nicht ausschlieenden Varianten bewegt. Dennoch nimmt eine der folgenden Varianten eine hegemonistische Position ein: zurck zur Industriegesellschaft (Reindustrialisierung), die Demokratisierung der technologischen Transformation und eine differenzierte Politik. Aufschlu ber das allgemeine gesellschaftliche Bewutsein gegenber technologischen und gesellschaftlichen Risiken gibt jene Variante, die die hegemonistische Position einnimmt. Schlsselwrter: Entwicklungsmglichkeiten, Verhltnis zwischen Wissenschaft und Politik, Risiko,
(Zusammenfassung) Das Verstndnis der Technologie als materielle Kultur stellt ein altes epistemologisches und ontologisches Problem des menschlichen Geistes dar. Die Technologie ist nmlich durch das prioritre Wissen auf der einen Seite und durch einen weiteren kulturellen und gesellschaftlichen Komplex auf der anderen Seite historisch bedingt. Die Entwicklung des altgriechischen Begriffes techne ging in Richtung der Reduktion seines Inhaltes. Unter Technologie kann also die moderne Technik verstanden werden, bei der ein wesentlicher Schwerpunkt auch auf der Gesellschaft liegt, was sich gerade in der vorherrschenden modernen Ideologie des technologischen Fortschritts zeigt, die auf der biologisch-evolutionren und technologisch-determinierten Benennung der Technologie begrndet ist, und Insbesondere Mumfords Beweis ber die Adquatheit von Megamaschinen in geeigneten gesellschaftlichen Umstnden fixiert technologische Vernderungen zwischen der Kontinuitt und Diskontinuitt ihrer eigenen Entwicklung. Die Kritik an der Technizitt der modernen Technologie erkennt die kognitive Dimensionen der Technologie, die eine Brcke von einem hierarchischen zu einem interaktiven Verhltnis zwischen der Wissenschaft, Technologie und der Gesellschaft schlgt. Wie zeitgenssische soziologische Studien feststellen, wird die Technologie
288
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
Wagnis, neue Politik, Industriegesellschaft, differenzierte Politik, Neokonservatismus, Sozialstaat
Franc Mali
DIE WISSENSCHAFTLICHTECHNISCHE ENTWICKLUNG UND IHRE RISIKEN
(Zusammenfassung) Der Artikel befat sich mit dem Problem der wissenschaftlich-technischen Entwicklung und dem gesellschaftlichen Risiko. Der Autor geht vom Standpunkt der Theoretiker der Moderne aus, da die rationale Substanz moderner Gesellschaften voller Wagnisse, Gefahren und Unsicherheiten ist. Im Rahmen dieses Ausgangspunktes analysiert der Autor die gesellschaftliche Rolle groer technischer Systeme bei der Schaffung von Risiken, wobei auch das Problem der Verflechtung moderner funktional differenzierter Gesellschaften und der (Selbst-)Produktion wissenschaftlich-technologischer Risiken betrachtet wird. Seine Hauptthese geht davon aus, da die Kontroversen zwischen Experten in den letzten Jahrzehnten zustzlich dazu beigetragen haben, da das Vertrauen in das unbeirrbare Wachstum von Wissenschaft und Technologie gesunken ist; auch die Resultate der Meinungsumfragen in der slowenischen ffentlichkeit haben gezeigt, da es zu einer Konstitution des kritischen gesellschaftlichen Bewutseins gegenber dem wissenschaftlich-technologischen Fortschritts und seinen Risiken gekommen ist. Schlsselwrter: wissenschaftlich-technischer Fortschritt, Risikogesellschaft, Moderne
der Un-Sicherheit in einem engen Zusammenhang mit der individuellen und institutionalisierten Darstellung des Geschehens in der modernen Umwelt steht. Aus soziologischer Sicht ist vor allem die Frage von Bedeutung, warum gerade jetzt sich die Diskussion ber die Risiken in modernen Gesellschaften so ausgebreitet hat, wo doch seit jeher bekannt ist, da komplexe Technologien neben Wohlstand auch Risiken akkumulieren. Der Artikel versucht einige Umstnde aufzuzeigen, die die Risikologie in den Gesellschaften der Hochmoderne vorantreiben. Die Stille, die am Ende groer Geschichten entstand, hat es erst ermglicht, da man sich auf einige lange vernachlssigte Fragen der Moderne konzentriert. Die Abhandlung betont die Tatsache, da sich das reflexive Individuum schwer dem Konzept der Wahrscheinlichkeit gegenberstellt, weil dami gezwungenermaen die Gewiheit wegfllt, was dazu fhrt, da es zu Komplikationen auf der Ebene des alltglichen Lebens kommt. Das ist neben dem Anwachsen von risikohaften Technologien einer der Hauptgrnde, weshalb theoretische Risikoanalysen in modernen Gesellschaften stark bzw. immer strker widerhallen. Schlsselwrter: Moderne, Rationalitt, Risiko, Reflexivitt, alltgliches Leben
Breda Luthar
SUBJEKTIVITT IN TEXTEN DER RISIKOGESELLSCHAFT
(Zusammenfassung) Der Artikel behandelt die Subjektivitt in der Risikogesellschaft bzw. in der Hochmodernen, bzw. die Transformation des Selbstverstndnisses und die Transformation der Interpretation der anderen und des Anderen in der Hochmoderne. Die Autorin ist der Meinung, da Textsysteme dieser Epoche Quellen fr das Selbstverstndnis und die Soziabilitt darstellen. Um ber die Bedeutung kultureller Texte und Praxen (aber auch ihren politischen und ideologischen Wirkungen), die typisch fr die Hochmoderne sind, sprechen zu knnen, mu man zunchst zum Subjekt zurckkehren und die Frage beantworten, wie in der Risikogesellschaft die individuelle Selbstkonstruktion und Soziabilitt verluft. Zum Schlu behandelt die Autorin Marktinterpretationen ver-
Drago Kos
DAS REFLEXIVE ERFASSEN DER UNSICHERHEIT
(Zusammenfassung) Lebhafte Diskussionen ber die gesellschaftlichen Risiken in der Hochmoderne knnen einem eigenartigen Sensationalismus unterliegen, den man vermeiden kann, wenn man die Risiken vom Standpunkt der Reflixivitt aus betrachtet. Auf diese Art kann man darstellen, da das Erfassen
289
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
schiedener Lebensstile neue Formen der Kollektivitt und Soziabilitt, die auf der sthetischen Reflixivitt basieren. Schlsselwrter: Risikogesellschaft, Hochmoderne, kulturelle Texte, Subjektivitt, Soziabilitt, Kollektivitt, reflexives Ich, sthetische Reflexivitt, Identittspolitik

ZUM GESELLSCHAFTLICHEN GERST KONSTRUKTIONISTISCHEN
DES TECHNOLOGICAL ASSESSMENT
(Zusammenfassung) Der Text behandelt das Technological assessment (TA) aus der Sicht des gesellschaftlichen Konstruktionismus. Hinsichtlich des TA liegt nicht nur ein Ansatz vor, sondern viele verschiedene Praxen und Diskurse. Im ersten Abschnitt werden verschiedene Institutionalisierungen des TA analysiert, unter besonderer Bercksichtigung administrativer und methodologischer Probleme. Im zweiten Teil wird der gesellschaftliche Konstruktionismus und seine Bedeutung fr das Verstndnis und eine bessere Organisation des TA behandelt. Im dritten Teil des Artikels wird die Positioning Theory umrissen ein neuer gesellschaftlicher konstruktionistischer theoretischer Ansatz zum TA. Die Positioning theory besagt, da am Anfang des TA-Studiums ein Studium der Diskurse zum TA stehen mte, der die Konzepte der Positionen hinsichtlich des TA und die Akte und Szenarien des TAs mitbercksichtigt. Das Verstndnis der Beziehung zwischen der Technologie und gesellschaftlichen Vernderungen setzt ein besseres Verstndnis fr die Art der Entwicklung verschiedener Szenarien voraus, die das TA betreffen. Eine Abhandlung ber die praktischen Folgen des theoretischen Ansatzes, vor allem des Aspektes, wie aus institutineller Sicht das TA besser organisiert werden knnte, schliet den Artikel ab. Schlsselwrter: Technological assessment, gesellschaftlicher Konstruktionismus
Zdenka [adl
VERNDERUNGEN IN EMOTIONALEN STILEN
(Zusammenfassung) Der Artikel geht von der These aus, da gesellschaftlich-strukturellr Vernderungen mit Vernderungen von emotionalen Stilen verbunden sind, was an Beispiel des Modernisierungsprozesses und der Errichtung neuer gesellschaftlicher Bedingungen in der Hochmoderne gezeigt werden soll. Die Autorin versucht zuerst, einige bedeutende Charakteristika der modernen Existenz zu umreien und die Verbindung mit emotionalen Formen des Lebens aufzudecken. Sie kommt zum Schlu, da die Partizipation in Schlsselfunktionen der modernen gesellschaftlichen Organisation einen spezifischen emotionalen Stil verlangt, der auf die Kontrolle des emotionalen Verhaltens gerichtet ist. Im zweiten Teil des Artikels versucht die Autorin darzustellen, da einige gesellschaftliche und kulturelle Umstnde, die die Hochmoderne kennzeichnen, jene Bedingungen vorstellen, die die nderungen des Emotionsstils bestimmen. In Anlehnung an das Konzept der Kultur der Gefhle stellt die Autorin fest, da dieses Konzept in der Hochmoderne mehrere heterogene Trends bzw. Interpretationsmuster miteinschliet. Whrend der Zerfall traditioneller gesellschaftlicher Formen und Bindungen neue Mglichkeiten der emotionaler Selbstbestimmung einerseits ermglichen, fhren Individualisirungsprozesse anderseits zu neuen Formen der Abhngigkeit, Standardisierung und Kontrolle, die eine neue Art der Reintegration bzw. Sozialisierung in modernen entwickelten industriellen Gesellschaften zeigen. Schlsselwrter: Moderne, emotionale Stile, emotionale Lebensformen, Kultur der Gefhle
Andre Kirn
DAS RUSSELL-EINSTEIN-MANIFEST UND DIE UNERWNSCHTEN FOLGEN DER VERWENDUNG DER WISSENSCHAFT
(Zusammenfassung) Die Pugwash-Bewegung nach dem Zweiten Weltkrieg ist die erste Institutionalisierung der tiefen ethischen Besorgtheit ber das Schicksal der Verwendung wissenschaftlicher Entdeckungen seitens der Gesellschaft. Im Vordergrund der Be-
290
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc
wegung standen die mehr oder weniger vorhersehbare Folgen des Gebrauchs und Mibrauchs von Atomwaffen. Das bedeutet, da unerwnschte und unabsichtliche Folgen der Verwendung der Wissenschaft noch nicht behandelt wurden. Der Wissenschaft kommen sowohl die Erfolge als auch die Schuld fr ihre unerwnschten, ungewollten und unabsichtlichen Begleiterscheinungen zu. Beide Aspekte bilden eine Ganzheit in den gegebenen wissenschaftlich-technologischen und gesellschaftlichen Umstnden. Denkt man sich die unerwnschten Begleiterscheinungen weg, so mu man auch auf die gewnschten Ergebnisse verzichten, denn der wissenschaftliche Einfallsreichtum und die Bestrebungen der Gesellschaft knnen ein Netzwerk erwnschter und unerwnschter Folgen durch ein anderes ersetzen. Die Botschaft des Russell-Einstein-Manifests, da wegen der Mglichkeit der Selbstvernichtung durch atomare Waffen eine neue Form des Denkens und Lernens notwendig ist, ist auch heute, zur Zeit der kologischen Krise, von groer Bedeutung. Schlsselwrter: erwnschte und unerwnschte Folgen, gewollte und ungewollte Folgen, Verwendung der Wissenschaft, Verantwortung der Wissenschaft, Vorhersagen und Erluterungen, epistemologische und ontologische Ursprnge ungewollter Folgen
Darko Lubi
ATOMARE PROLIFERATION
(Zusammenfassung) Der Beitrag beschftigt sich mit dem hochaktuellen internationalen sicherheitspolitischen Problem der atomaren Proliferation aus berwiegend theoretischer Sicht mit den folgenden Zielen: 1. Auf Grundlage der Begriffserklrung zweier Grundformen der atomaren Proliferation (sowohl der vertikalen als auch der horizontalen) soll eine geeignete Definition fr die horizontale Grenordnung gefunden werden. 2. Fr die zwei wichtigsten Formen der atomaren Proliferation sollen geeignete slowenische begriffliche Erklrungen gefunden werden. Im Gegensatz zur vertikalen atomaren Proliferation, die die quantitative und qualitative Zunahme des Atomwaffenarsenals von Lndern darstellt, die in Besitz von Atomwaffen sind, stellt das erste Problem bei der Diskussion
ber die horizontale atomare Proliferation schon allein die Definition dieses Begriffes dar. Die klassische (traditionelle) Definition, wonach die horizontale Proliferation die Zunahme jener Lnder darstellt, die Atomwaffentests oder atomare Versuche durchfhren, ist den derzeitigen Verhltnissen nicht angemessen. Eine zeitgenssische allgemeingltige Definition existiert nicht, weil es keine bereinkunft darber gibt, welche Bestandteile der atomar-technologischen Mglichkeit und welche staatliche Schritte auf dem Gebiet der zivilen Nutzung der Atomenergie schon eine atomare Rstung implizieren. Unter der Bercksichtigung der Stufen auf dem Kontinuum der technologischen und technischen Mglichkeiten zur Herstellung von Atomwaffen bietet der Autor seine Arbeitsdefinition der horizontalen atomaren Proliferation an, die neben der klassischen Definition drei qualitative Zustnde zusammenschliet, die im Rahmen des zeitgenssischen Verstndnisses dieses Begriffes stehen. Da es in der slowenischen Wehrwissenschaft an Termini auf dem Gebiet der atomaren Proliferation und der atomaren Problematik im Allgemeinem fehlt, ist der zweite Teil fr die Bestimmung eines slowenischen Begriffes bestimmt; dies geschieht auch deshalb, da sich begrifflich nur bedingt angemessene Fremdwrter wie Proliferation und proliferieren im Sprachgebrauch nicht verankern. Auf der Grundlage etymologisch-semantischer Erluterungen der Termini Proliferation und proliferieren und der Bercksichtigung des vorgestellten Verstndnisses der englischen Sintagmen vertical nuclear proliferation und horizontal nuclear proliferation stellt der Auto der slowenischen fachkundigen ffentlichkeit zur Beurteilung die Begriffe jedrsko razra{~enje (dt.: atomares Anwachsen) und jedrsko {irenje (dt.: atomare Verbreitung) vor, die seiner Meinung nach angemessener sind. Schlsselwrter: Atomwaffen, atomare Rstung, atomares Wettrsten, atomare Technologie, atomare Proliferation, Wehrwissenschaft, Terminologie
291
zacetna stran
iskanje po letnikih
pomoc

183 CKZ

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

183 CKZ

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

zacetna stran

imensko kazalo avtorjev

81 93 107 131 161

Luk Van Langenhove, Robert Berloznik

Andrej A. Luk{i~, Ljubica Jelu{i~ Andrej Kirn

191 197 203

Joseph Rotblat Ljubica Jelu{i~

imensko kazalo avtorjev

Leonard V. Johnson Darko Lubi

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

34 V Filozofskih {tudijah iz let 1795/96 po izboru izdaje Hansa-Joachima Mhla in

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

tudi v sloven{~ini ohranila ta prvotni pomen nevarnosti, ki grozi vse do danes.

imensko kazalo avtorjev

Das Risiko: riziko ali tveganje

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Tehnologija kot materialna kultura

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Tehnologija kot materialna kultura

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev

Tehnologija kot materialna kultura

imensko kazalo avtorjev

imensko kazalo avtorjev