Boris A.

Novak

VLOGA LEPOTE V ASU STRAHOVLADE PROFITA (nagovor tudentk in tudentov, prejemnic in prejemnikov fakultetnih Preernovih nagrad)

Spotovane kolegice, cenjeni kolegi prejemnice in prejemniki Fakultetnih Preernovih nagrad! V najveje veselje mi je, da Vam lahko iz srca estitam za to pomembno priznanje, obenem pa sem poaen, da Vas lahko ob tej lepi prilonosti nagovorim. Nagrada je poimenovana po naem Prvem Pesniku Francetu Preernu, kar klie po premisleku, v kakni zvezi je poezija z znanstvenim raziskovanjem, ki ste vanj s svojim intelektualnim naporom in tem priznanjem zanj pravkar inicirani. Kakno zvezo ima tako krhka in drubeno povsem nepomembna re, kakrna je lirska pesem, z znanostjo in izobraevanjem, z drubenimi institucijami in gospodarstvom, kar naj bi bili razglaeni cilji dela, ki ste ga tako uspeno opravljali in opravili v zadnjih letih? e naj vse raznovrstne pojavne oblike in uinke poezije strnem z eno samo besedo Lepota, ter vse pojavne oblike drubenega organiziranja in smotrov gospodarskega delovanja z eno samo besedo Korist, se vpraanje glasi: kakno je razmerje med Lepoto in Koristjo? Ali, z drugimi besedami: kakno korist ima lahko Korist od Lepote? Neposredne koristi nikakrne! In vendar ali je mogoe loveko iveti v drubi, ki je povsem podrejena diktatu Koristi, v kateri je vse lovekovo dejanje in nehanje le slunost potrebam Produkcije, po eni strani preivetja in po drugi strani Profita? Mar ni potreba po Lepoti tudi ena izmed temeljnih lovekovih potreb in pravic? Zgodovinsko pomembna, a tudi lepa, o da, lepa, je bila zahteva amerikih delavk v boju za socialne pravice pred stotimi leti Kruha in vrtnic (Bread and roses)! Lepota je naa neodtujljiva pravica! Ne pustimo se manipulirati profetom Kapitalskega Profita, da je edini smoter lovekovega ivljenja stopnja Profita. Kolegice in kolegi, ki ste pravkar z intenzivnim in poglobljenim intelektualnim delom z odlinostjo sklenili svoj tudij ter storili bistven korak k svojemu lastnemu duhovnemu in 1

osebnemu dozorevanju, ste prihodnost nae humanistike. Naj beseda humanistika ne bo le slabalna oznaka za potronjo v ekonomski sferi prigaranega nacionalnega budeta, t. i. denarja davkoplaevalcev, temve izvorna zavest o lovekem obzorju naega zgodovinskega in kulturnega spomina, sredie in srce naega vrednostnega sistema! Floskule o tem, da zapravljamo denar davkoplaevalcev, zakrivajo dejstvo, da je Va in na vloek v tej igri vsa naa zavest, vse nae sposobnosti, vse nae ivljenje, na drudi stranik pa le drobtine bogato obloene mize Kapitalskega Profita. Mize, ki se v tem istem trenutku, ko to govorim, edalje bolj ibi od neznanskega profita, ki ga Kapitalu prinaa vsesplona ekonomska kriza. Kolegice in kolegi, ne pustite se preslepiti lokalnim sprevodnikom mednarodnega vlaka, da je vaa dolnost skrbeti za t. i. vitkost drave! Vitkost sme biti le va osebni lepotni ideal, nikakor pa ne cinina metafora za stradanje! Najbolj vitki so bili interniranci v Auschwitzu. Je bil Auschwitz modna pista? Politiki po nemarnem uporabljajo pesnika sredstva, da bi zakrili grdo prozo svojih namenov. Namen poezije je, da nas zmeraj znova s sveo rabo nam vseh danega jezika opozarja na lepoto bivanja, na lepoto ivljenja, ki Vas, kolegice in kolegi, aka! Ne dovolimo, da se Vaa upraviena priakovanja spremenijo v zagrenjenost in bridkost, zato ker lokalni sprevodniki mednarodnega vlaka hoejo poskrbeti za vitkost svojih potnikov! V tem kontekstu pozdravljam akcijo Vaih in naih kolegic in kolegov, ki so zasedli Filozofsko fakulteto in nam s tem dramatino pokazali, da pravzaprav e dolgo ivimo v obsednem stanju. Njihovo dejanje in delovanje zaslui vse spotovanje, kajti porojeno je iz globoke drubene odgovornosti, iz najbolje tradicije humanizma in humanistike. Sam sem jim hvaleen tudi iz nostalginih razlogov, saj so mi omogoili vrnitev spominskega filma za tirideset let, k prizorom iz mladosti, ko sem se tudi sam udeleil zasedbe Filozofske fakultete spomladi l. 1971. (O praktinih problemih, ki jih zasedba povzroa fakulteti, v tem slavnostnem trenutku ne bomo izgubljali besed.) Vrnimo se k premisleku drubene koristi poezije. Ni bolj krhke rei, kot je lirska pesem, ki v nekaj besedah upesni zaljubljenost, beni trenutek v naravi ali smrtno stisko. Gre tu le za osebna, tako reko privatna obutja, ki ne premorejo nikakrne drubene relevance? Kot je lucidno analiziral Walter Benjamin, je resnico zgodovine mogoe pogosto videti prav v navidezno nepomembnih detajlih lirske poezije. Na sledi profesorja literarne komparativistike Duana Pirjevca, ki smo mu v zadnjih dneh na fakulteti posvetili simpozij ob devetdesetletnici rojstva, lahko ugotovimo, da bi Preernova poezija ne mogla sluiti kot neformalni nacionalni program zgodovinske emancipacije Slovencev v 19. in 20. stoletju, e bi ne lo za ljubezensko 2

liriko. Le in ele ljubezenski kult Primieve Julije omogoa tisto lepoto, ki je bila potrebna, da je podelila izrazno mo pesnikovim tobam o viharjev jeznih mrzlih domaijah inferiornega slovenskega poloaja v zgodovini in njegovi viziji Prihodnosti. Storimo e korak naprej in premislimo, kakna je vloga pesnike in ire: umetnike oblike v zgodovini. S stalia vitkosti drave so stare Preernove rime le prijetno zvonkljanje besed, le dolgoasno okrasje na nujno potrebnih dravnih proslavah. Isti politiki, ki bi danes radi ukinili Ministrstvo za kulturo, se bodo e ez dva meseca, 8. februarja, drenjali na dravni proslavi Preernovega dne. Vi, kolegice in kolegi, ne boste dobili vstopnic za ta vlak, sprevodniki pa se zmeraj peljejo zastonj! A oglejmo si zgodovino najbolj imenitne forme sonetnega venca!

Sonetni venec zgodovina forme Originalno italijansko ime sonetnega venca je corona di sonetti. To formo so izumili in ji pravila definirali lani tako imenovane Sienske akademije, ki je bila formirana l. 1460. Literarna zgodovina al ne razpolaga z viri o sonetnem vencu iz prve roke. Zapis teh pravil dolgujemo dvema poznejima viroma: Giovanni Maria Crescimbeni, kanonik neke cerkve v Rimu ter obenem sonetist in lan Arkadije, ene izmed rimskih literarnih akademij, je pravila sonetnega venca zapisal v delu L'Istoria della volgar poesia, ki je izlo v Benetkah l. 1731. Na enak nain je ta pravila zapisal P. G. Bisso v knjigi Introduzione alla volgar poesia (Benetke, 1794). Po Crescimbeniju je corona di sonetti sestavljena iz petnajstih sonetov, med katerimi se zadnji imenuje 'magistralni'. Iz njega izvirajo uvodne in sklepne vrstice vseh preostalih tirinajstih: tako da se prvi sonet zane s prvo vrstico magistrala in se kona z njegovo drugo vrstico, drugi sonet se zane z drugo vrstico magistrala in s kona z njegovo tretjo vrstico, in tako vse do tirinajstega soneta, ki se zane s tirinajsto vrstico magistrala in se kona na novo, tako da se vrne k prvi vrstici magistrala ter na ta nain potem vstopi v magistrale in s seboj sklene krono sestavo v podobi venca. Prvi-in-zadnji verzi vseh sonetov se torej oglasijo trikrat: tretji v magistralnem sonetu. Zato Preeren v prvem sonetu Sonetnega venca na jedrnat in duhovit nain definira Magistrale kot pesem trikrat peto. tevilni slovenski preernoslovci so upravieno hvalili dovreno kompozicijo Preernovega Sonetnega venca, zanimivo pa je, da pri tem prevladujejo interpretacije, ki poudarjajo predvsem arhitektoniko, se pravi umetno, anorgansko naravo Sonetnega venca. Najbolj radikalen v tem smislu je bil Avgust igon (Tercinska arhitektonika v Preernu, 3

1906-1907), vendar tudi Boris Paternu v svojih analizah opozarja na arhitekturo Sonetnega venca. Pisec priujoe knjige pa nasprotno meni, da je venec v naslovu Preernovega dela treba vzeti dobesedno, e posebej v povezavi s podobjem tega pesnikega dela, ki v veliki meri temelji na metaforini paradigmi cvetja. Sonetni venec torej ni zgolj produkt umetnega in anorganskega sveta, temve je izrazito iva, naravna oblika, ki posnema cvetje: sonetni venec je venna aa, kjer v sredini kraljuje magistralni sonet, katerega kot cvetni listi obkroajo posamezni soneti.

Preeren prvi umetnik sonetnega venca Vse kae, da ni ohranjen niti en sam primer sonetnega venca, ki bi ga napisali lani Sienske akademije. Izumitelji sonetnega venca so torej zapustili le pravila tvorjenja te cikline forme, zato ne vemo natanno, ali so to zahtevno pesniko obliko sploh realizirali. Po ohranjenih podatkih je oitno, da so pripadniki te akademije sonetni venec razumeli kot verzifikatorsko nalogo, vrhunsko vajo v spretnosti kovanja verzov in rim, druabno igro izobraenih dvorskih krogov. Sama Sienska akademija pripada irokemu gibanju petrarkizma, ki se je edalje bolj izgubljalo v formalnih igrah in etudah ter je na koncu povsem pozabilo, da njihov veliki vzor Petrarca ni bil samo mojster jezika in forme, temve tudi pesnik ustveno pristne, globoke, bolee in radostne ljubezenske poezije. Tudi e je bil sonetni venec s strani Sienske akademije realiziran, na podlagi sicernje pesnike produkcije njenih lanov lahko sklepamo, da je lo zgolj za zahtevno manieristino igro. Svetozar Petrovi, eden izmed najpomembnejih sodobnih verzologov, je avtorju priujoe tudije povedal, da kljub iskanju ni nikjer nael nobenega primera realizacije sonetnega venca v asu nastanka samih pravil, se pravi v obdobju italijanske renesanse oziroma v poznejih obdobjih do romantike in Preernovega Sonetnega venca. Posledice te ugotovitve za literarnozgodovinski status Preernovega Sonetnega venca so velike: ker ni ohranjen noben sonetni venec Sienske akademije, je mono, da je Preeren prvi realiziral to obliko. Tudi e upotevamo monost ali celo verjetnost, da je kaken izmed lanov renesanne Sienske akademije ali poznejih pesnikov v drugih nacionalnih knjievnostih kdaj sestavil sonetni venec po teh pravilih, pa je slovenski pesnik France Preeren prvi, ki je tej zapleteni obliki vdihnil resnien umetniki naboj. Pravila igrive verzifikatorske oblike je torej dvignil na raven velike poezije, tej formi pa je podelil mitini

pomen, tako da je vse odtlej tako v slovenski kakor tudi v drugih knjievnostih rezervirana za najpomembneja pesnika sporoila.

Akrostih Preeren je stroga pravila sienskega sonetnega venca e dodatno zakompliciral z uvedbo akrostiha posvetila, ki se glasi Primicovi Jul'ji. Sam izraz akrostih pomeni v starogrini zunanji verz. Lahko si predstavljamo, kako okantno je Preernova odkritost pri imenovanju njegove ljubezni uinkovala v tedanji ozki meanski drubi, ki je temeljila na strogih konvencijah. Ker se je zavedal, da bi cenzura po vsej verjetnosti prepreila ta nezaslian druabni kandal, je v izvodu, ki ga je moral predloiti cenzurnemu uradu, spremenil zaporedje uvodnih besed v nekaterih verzih Magistral ter na ta nain zabrisal akrostih. Po cenzorjevem pregledu pa je spet popravil zaporedje besed in ponovno vzpostavil akrostih: ker je lo za navidezno nepomemben poseg, ni bil nihe nanj pozoren. Posledice poznamo: zgraanje in zasmehovanje okolice ter dokonen propad vsakrnih upov, da bi se odvetnik freigeistovskih politinih pogledov in z negotovim socialnim poloajem kdaj smel poroiti z gospodino iz bogate ljubljanske meanske druine. V psiholokem smislu je zanimivo vpraanje, kaj je Preerna gnalo, da je s tako odkritosrnostjo pred nenaklonjeno meansko javnostjo izpovedal ime svoje ljubezni. Prepriani pa smo, da motivi za to noro pesniko dejanje niso zgolj psiholoki, temve tudi literarni, toneje: povezani s samo naravo lirike. Za razumevanje Preernovega odnosa do Primieve Julije je bistvenega pomena dejstvo, da je na romantik svojo ljubezensko liriko zastavil kot odmev trubadurskega kulta Izvoljene dame. V nai literarni zgodovini je dovolj natanno obdelano Preernovo karseda pozitivno razmerje do Danteja in Petrarce, formativni vpliv teh dveh italijanskih klasikov pa je bolj ali manj znan tudi slehernemu kolikaj olanemu Slovencu, predvsem prek vzporednice med Primievo Julijo na eni strani ter Beatrice in Lauro na drugi strani: Julija naj bi v Preernovem ivljenju in pesnikem delu odigrala podobno vlogo, kakrno je za Danteja odigrala Beatrice, za Petrarco pa Laura. e pa v obravnavo pritegnemo tudi neizpodbitno dejstvo, da Dante in Petrarca svoj nain doivljanja in pesnikega izraanja ljubezni v veliki meri dolgujeta provansalskim trubadurjem (z ustvarjalnimi dodatki sicilske in toskanske ole ter sladkega novega sloga, ki mu je mladi Dante pripadal), potem postane e na naelni ravni jasno, da sta Preernovo opevanje Primieve Julije in njegova poetika na posreden nain povezana z 5

vrednostnim sistemom in poezijo trubadurjev. Preernovo hrepenenje je odmev temeljnega principa trubadurskega kulta ljubezni. Pri tem se na romantik tako kot trubadurji sedemsto let pred njim postavlja v vlogo sluabnika v odnosu do svoje izvoljene Gospe; le primerjajmo v tem smislu naslednje verze iz pesmi Ni udno, e zapojem Bernarta de Ventadorna in Ukazov Franceta Preerna: Samo to prosim, da usoda mi nakloni Va postati sluga; ne maram za plaila druga: ubogal Vas bom kot gospoda. * * * Da ne smem, si ukazala, belih rok se dotaknit'; zved'la, deklica si zala, kko znam pokoren bit. Pomenljive so tudi mnoge druge vzporednice na tematski in motivni ravni: Preernovi motivi pevca oz. godca, ptic, strun, pomladi, oi in opravljivcev sodijo v trubadurski motivni repertoar. Tudi Preernova poetika, ki ljubezensko pesem povezuje z visokim pesnikim jezikom, sledi zvrstnemu sistemu trubadurjev, kjer canso zavzema vrh hierarhine lestvice anrov. Preeren sebe pogosto primerja s Petrarco, Julijo pa z Lauro. V enem izmed povennih sonetov Preeren na simpatino skromen nain prizna Petrarci vejo teo (dobesedno!) na metaforini tehtnici umetnike veljave, vendar se razmerje med njima uravnovesi zaradi Julijine ednosti:

In tam na tehtnico svet'ga Mihela s Petrarkom d'jala sva sonete svoje, visoko moja skled'ca je zletela. Prid'jala ednosti sva nje in tvoje vsak svojim pesmam, in skodela njeg bila ni ni' od skled'ce moje.

Ljubezen pa kot vemo ni edina tema Sonetnega venca: z njo se prepletajo e tri teme eksistencialna, nacionalna in pesnika.

Sonetni venec v slovenski poeziji po Preernu Po Preernovem zgledu je sonetni venec postal mitina pesnika oblika, rezervirana za najgloblja in najbolj vzviena eksistencialna spoznanja. Matja Kmecl v Mali literarni teoriji (1977) navaja, da slovenska slovstvena zgodovina belei ez 50 sonetnih vencev po Preernu. Poleg mnogih epigonskih izdelkov so nekateri avtorji uspeli tej Preernovi obliki vdihniti oseben peat in umetniko mo: tako v vrh slovenske lirike sodita sonetna venca Franceta Balantia (drugi al nedokonan). Po drugi svetovni vojni sta po tej zahtevni formi posegla Janez Menart (Ovenela krizantema v zbirki Prva jesen, 1955), Vladimir Gajek (Amfionova plunka, 1973), B. A. Novak (tirje sonetni venci v zbirki Kronanje, 1984) in Matej Krajnc (Vsakdanjost, 2003). Slovenska poezija je v zakladnico svetovnih pesnikih oblik prispevala celo sonetni venec sonetnih vencev. Idejo za to skrajno zapleteno artistino kompozicijo je lansiral davni uradnik Joef Zazula v prvi polovici 20. stoletja; dokonna varianta je ohranjena v rokopisu, ki je nastal med drugo svetovno vojno, ko je Zazula kot izgnanec bival na Hrvakem. Takoj po koncu vojne je sonetni venec sonetnih vencev z naslovom Sla spomina uresniil tudi Janko Moder, sicer bolj znan kot prevajalec: nastal je v zaporu, zaradi politinih okoliin nastanka pa je izel ele l. 1994. Za avtorja forme je nekaj asa veljal Mitja arabon, ki ga je prvi objavil l. 1971. Najveji mojster te gigantske forme pa je nedvomno Valentin Cundri, ki jo je realiziral kar osemkrat, saj ustreza njegovemu mistinemu doivljanja kozmosa, zgodovine in lovekove usode.

Mednarodni razcvet sonetnih vencev Sonetni venec Franceta Preerna je opravil inicialno vlogo pri uveljavitvi te forme v ruski poeziji in drugih slovanskih knjievnostih. Kljuno vlogo v tem procesu diseminacije Preernove umetnine je odigral ruski prevod Sonetnega venca, objavljen l. 1889 v asopisu Ruskaja misl (Ruska misel), delo Fedorja E. Kora, nadarjenega pesnika in prevajalca, 7

uenega filologa in akademika. Ta prevod je doivel izjemno intenzivno recepcijo med ruskimi pesniki, saj je sproil pravcati val sonetnih vencev v tej knjievnosti. Kor je kot profesor na Moskovski univerzi s svojim navduenjem za pesnike oblike okuil tudi svojega tudenta Valerija Brjusova, enega izmed osrednjih pesnikov ruskega simbolizma in pomembnega raziskovalca pesnikih oblik. Najbr je prav pod vplivom Korovega prevoda Preernove umetnine Brjusov napisal dva sonetna venca. Brjusovu so s pisanjem sonetnih vencev sledili mnogi pomembni ruski pesniki, med drugim znameniti simbolist Vjaeslav Ivanov, M. Voloin, S. Kirsanov, M. Dudin itd. Od konca 19. stoletja naprej sonetni venec figurira kot mitina forma ruske poezije, rezervirana za najpomembneja pesnika in bivanjska sporoila ta emfatini pomen pa ruska recepcija te forme nedvomno dolguje Preernu. e je kazalo, da je z nastopom moderne lirike v drugi polovici 19. stoletja in avantgardistinih gibanj 20. stoletja doba razcveta sonetnega venca kot stroge in zahtevne klasine forme nepovratno minila, vendar smo prie ponovnega interesa za to ciklino obliko v zadnjih desetletjih, kar je morda posledica post-modernistine rehabilitacije literarnega izroila. Naj na tem mestu poleg ruske omenimo primere sonetnih vencev v nemki, srbski, hrvatski in nizozemski poeziji ter velik interes, ki ga za to zahtevno in redko formo v zadnjem asu izkazujejo sestavljalci tevilnih literarnih leksikonov in prironikov. Skratka: dovolj je znamenj, ki priajo, da se je sonetni venec kot oblika trdno prijel: ne predstavlja zgolj manieristine kuriozitete italijanske renesanne poezije ali le ustvarjalnega doseka slovenskega romantika Preerna, temve je prerasel v obliko mednarodnega dometa in pomena. eprav je na romantik uporabil pravila sonetnega venca renesanne Sienske akademije, je to zahtevno obliko e dodatno obogatil z akrostihom, predvsem pa je prvi pesnik v zgodovini svetovne lirike, ki je to igrivo in manieristino obliko druabnega dvorskega pesnikovanja napolnil s ustvenim arom in resninim pesnikim sporoilom. Slovenci se zaradi svoje malotevilnosti in nenaklonjenih zgodovinskih okoliin radi pohvalimo s svojimi prispevki evropski civilizaciji in kulturi, a smo v zvezi s Preernovim Sonetnim vencem nenavadno in pretirano skromni: zgodovinsko dejstvo je, da je ele Preeren iz komplicirane verzifikatorske druabne igre naredil pesniko obliko z umetnikim nabojem in z najvijimi sporoilnimi ambicijami. Mednarodni razcvet te forme v 19. in 20. stoletju torej precej dolguje vlikemu pesniku malega naroda Francetu Preernu.

Pesem za Preerna Dovolite mi, da svoj nagovor sklenem na oseben in obenem pesniki nain. Po nakljuju sem tudi sam rojen 3. decembra, 153 let po Preernu. Dananja slovesnost ob podelitvi fakultetnih Preernovih nagrad torej sovpada tudi z mojim rojstnim dnem. 8. februarja 2002, ko sem do dne natanko dopolnil starost, ki jo je imel France Preeren v trenutku smrti, sem napisal pesem Tercine za pesnikega vrstnika. Ne zato, da bi se kakorkoli primerjal z naim Prvim Pesnikom, ampak zato, da bi mu izrazil svoj hommage in izrekel nekatere bistvene rei o poloaju poezije in pesnikov v slovenski zgodovini, tudi danes. TERCINE ZA PESNIKEGA VRSTNIKA Istega dne sva se oba rodila, in danes sem star toliko kot ti, ko si umrl. Zato me udna sila spomina ene k tebi. Sred noi, ki je izgnala zvezde iz doline zakotnega pogorja, si gazi materne govorice dvignil do miline, razkoja in resnice. Ti, prvi pesnik, ki si plemenu senc brez zgodovine podaril zgodbo. S pesmijo ljubezni. Vsi mi smo veji, ker stojimo na tvojih ramenih, velikan. Ubili so te jezni pogledi, rne vrae ibkih, roji zavisti. Tebe, ki si z mojo jezika ustvaril svet, je ubil epet. Muhe. Molji

Nakar so te povzdignili do spomenika, okamenelega spomina. koda je za podalpske mutce takega jezika. Ker pesniti za gluhe je zabloda Tvoj rod je zdaj prost, prihodnost je prisojna. A kot da se ponavlja krtova usoda. e je kje v bliini kakna vojna, tvoj rod obrne drug TV kanal. Ob hikah rad strie ive meje. Neobstojna je moja pesem. Tvoj rod me gleda zvika. Bojim se, da zavida moji srei. Da brez umora ne dosee vika. Bojim se ljudstva, ki uiva v nesrei. Bojim se ljudstva, ki se boji dotika. To sem ti hotel na skrivaj izrei. Le tebi. Ker sva pesnika vrstnika.

10