12.4.2010 dr.

Matej Accetto

O pravnem pisanju, recenzijah in kritinosti

Nazadnje sem ob pisanju o kritinih recenzijah znanstvenih del omenil tudi slovenske razmere in nekaj potencialnih lastovk, ki bi lahko napovedovale pomlad resne kritinosti domaih strokovnih besedil. Tokrat se posveam takim lastovkam in se obenem sploneje spraujem, kako dale smo (e) od takne pomladi. V prejnji kolumni sem pisal o nedoumljivi kazenski ovadbi Josepha Weilerja kot urednika neke spletne strani zaradi objave kritine recenzije znanstvene monografije. Weiler je ob poroanju o tem akademsko sfero prosil tudi za pomo, naj mu posredujejo primere podobnih kritinih recenzij, da bi s tem na sodiu laje pokazal, da je kritinost (in, kadar je treba, neposrednost) do dogajanja na svojem znanstvenem podroju neizogibni del in odgovornost akademske svobode. Sam sem se odzval s posredovanjem spodnjih dveh recenzij. e vas tematika zanima, vas seveda vabim, da si ju v izvirnih publikacijah preberete v celoti spodaj pa navajam nekaj relevantnih odsekov, tudi zato, ker ti vodijo v tretji del tokratne kolumne. 1. Gorazd Kocijani je e pred nekaj leti napisal recenzijo o delu Janeza JuhantaZgodovina filozofije. Stari in srednji vek iz leta 2001. Recenzija z naslovom Tole bi moralo nekoga skrbeti, objavljena v njegovi knjigi Tistim zunaj(Logos, 2004), str. 170174, se zane takole: Hoete recept za pripravo povprenega pregleda zgodovine filozofije? Precej enostaven je. Vzamete nekaj novejih prironikov, napisanih v kaknem svetovnem jeziku, nato izberete svojega asa: njegovo zgodbo im duhoviteje poveste s svojimi besedami, preformulirate razporeditev snovi, primeate kaken svoj zapisek, nato pa im natanneje, nujno e po kaknem drugem viru, preverite prepisana imena in letnice, ter nato nastalo zgodbo predloite v pregled zanesljivemu lektorju, ki

mora biti ve tujih jezikov, e vam ti delajo teave [] Delo Janeza Juhanta, dolgoletnega profesorja Teoloke fakultete, bi lahko sodilo v to zvrst, saj avtor oitno nikoli ni imel ambicije, da bi napisal kar koli izvirnega. Morda je vsaj kar se tie naslanjanja na tuje vire celo slial za omenjeni fastfoodovski recept, vendar pa se zdi, da je bil zanj preve zamuden. [] Recenzija nato brez zadrkov in z vrsto konkretnih primerov docela uinkovito razgalja vsebinsko ubogost recenziranega dela. 2. Moj fakultetni kolega in rade volje priznam sopisarnik Ale Novak je pred dobrim letom napisal recenzijo o delu Roka Svetlia Filozofija prava Ronalda Dworkina. Recenzija z naslovom Kako Dworkina ne jemati resno, ki je bila objavljena v prvi letonji tevilki revije Pravnik (letnik 65, t. 1-2, str. 99110), uvodoma pohvali prizadevanje za priblianje Dworkina slovenskim bralcem in interdisciplinarni pristop, nato pa nadaljuje (opomba izpuena): Morda bi bilo modro, da bi se pri pisanju recenzije ustavil tu in pomagal vzdrevati nezdravo prakso pisanja (skoraj izkljuno) pozitivnih recenzij, ki je v slovenskem prostoru al prepogosta. Ker pa vsako delo, ki ima znanstvene ambicije, soustvarja merilo, s katerim presojamo pozneja dela e e ne kot ideal, h kateremu kae stremeti, pa vsaj kot najniji prag, ki ga je treba dosei za vstop v akademsko sfero bi bil moj molk neodgovoren. Recenzirano delo namre po vsebinski plati zbuja neupravieno predstavo, da je ukvarjanje s filozofijo prava amaterska dejavnost ter da za ukvarjanje z resnimi vpraanji zadoa le povrinsko in nepopolno poznavanje podroja, na katero se podajamo. al to e ni konec zgodbe in niti ne osrednji razlog za omembo te recenzije. Res je, kot recenzija nazorno prikazuje, avtor je napisal zelo povrno delo. Ker gre za avtorja mlaje generacije, je upati, da bo kritiko, eprav ostro, razumel kot umestno in zaslueno ter da bo v prihodnje pisal bolja dela, takna, kakrnih je gotovo sposoben. Tukaj se problem z avtorjem neha, zane pa se problem s kulturo razpravne skupnosti, v kateri je tako delo brez teav sprejeto. Navedena knjiga je namre predelana doktorska disertacija gre torej za delo, ki je preivelo ve formalnih sit za preverjanje kakovosti, zaeni pri mentorju doktorskega dela.

Novak to nazorno zapie ob zakljuku recenzije: Skrb pa zbuja, da je delo, ki je pred nami, moralo prepriati kar lepo tevilo univerzitetnih uiteljev. Nekoliko me sicer tolai, da v komisiji za zagovor kolikor vem ni sodeloval noben pravnik, vsekakor pa nihe, ki bi bil habilitiran za podroje filozofije prava (kar je najbr problem zase). A kljub temu! Kako resno so svoje delo opravili lani komisije za zagovor doktorske disertacije, kako resno strokovni recenzenti dela (e se je delo potegovalo za subvencijo) in konno, kako resno urednik zbirke, v kateri je delo izlo? Za zaokroitev tega vidika zgodbe pa je potrebno dodati e naslednje: kolega Novak je recenzijo v zaetku februarja 2009 najprej poslal na revijo Filozofski vestnik in s tem se je zaelo dopisovanje, ki sem ga kot sopisarnik z druge strani kabineta spremljal tudi sam. Od revije je najprej nekajkrat (enkrat po nekaj mesecih, drugi prej) dobil odziv, da recenzije na urednikem odboru e niso obravnavali, a da jo bodo kmalu; nato obvestilo, da je bila posredovana v recenzijo (Recenzija recenzije? e to je malo nenavadno, a naj bo! Le zakaj ne bi recenzirali tudi recenzij, e zlasti, e so napisane resno in dejansko izpadejo skoraj kot lanek?), konno pa, novembra lani, da je uredniki odbor znova obravnaval problematiko, povezano z recenzijo, da so recenzenti recenzije ugotovili, da je njegov prispevek [] dovolj strokoven, a preobseen, saj da naj bi bil obseg recenzij v Filozofskem vestniku med est in osem tipkanih strani, ter da se je urednitvo posledino odloilo, da recenzije ne objavi, saj da bi njena polemina narava zahtevala odgovor avtorja, za kar pa v reviji ni prostora. Tovrstne odloitve so vedno nerodna re, obveanje avtorja o njih pa e bolj, tako da je ta zadnji dopis z revije morda treba vzeti z malo rezerve, prav tako pa ne prehitro soditi konkretnega urednika, ki ga je moral spisati. A vendarle, pomudimo se malo ob vsem skupaj: i. Konni odgovor o (ne)objavi je priel devet mesecev po posredovanju v objavo. To samo po sebi za znanstvene revije, ki vasih ivijo bolj geoloko kot vsakdanje, ni usodno, a ob vrsti dopisovanj in dejstvu, da Filozofski vestniksicer izhaja trikrat letno, vseeno e malo nerodno. ii. Konna odloitev se opira na mnenje recenzentov (kar torej vsaj formalno pomeni oceno zunaj urednikega kroga in politike), da je recenzija sicer dovolj strokovna, a preobsena. Najprej za hip postojmo pri tevilkah: revija naj bi objavljala recenzije od est do osem strani, Novakova pa jih je imela devet (in v konni postavitvi revije

Pravnik nato dobrih deset) ali gre tu res e za usodno prekoraitev neke nepisane (a, verjemimo, bolj ali manj ustaljene) prakse? Predvsem pa: ali prav razumem, da je zunanji recenzent reviji sporoil, da je besedilo za eno stran predolgo? Si lahko predstavljate kominost ivljenjske situacije, ko revija (zunanjega) recenzenta prosi za oceno kakovosti prejete recenzije, ki da jo v primeru pozitivne ocene namerava objaviti, ta pa ji v odzivu sporoi, da tako dolgih recenzij (ena stran preve!) revija al ne more objavljati? iii. Revija se nato odloi, da recenzije ne objavi, ker da bi zaradi poleminosti zahtevala odgovor avtorja, za to pa ni prostora. Da bi bil zahtevan odgovor avtorja, iz same recenzije-recenzije vsaj kakor je bila povzeta ni izhajalo, kar tudi ne bi bilo smiselno. Prav tako je nesmiselno rei, da bo revija odloitev glede razpololjivega prostora sprejela glede na mnenje take recenzije-recenzije. e dobro premislimo, se torej izkae, da za konno odloitev o (ne)objavi, ki je bila sprejeta na podlagi nekih drugih dejavnikov, recenzentsko mnenje sploh ni bilo relevantno, zaradi esar je bil potemtakem celoten recenzentski postopek nepotreben in izguba asa. Da revija nima prostora za odgovor avtorja na kvalitetno recenzijo, je konno e en loeni problem, s katerim se po mojem mnenju spet zamuja prilonost in odgovornosti za kritino izmenjavo mnenj in spodbujanje znanstvene odlinosti; a to breme naj pa nosi revija na svojih pleih. O vsem zapisanem pa si vendarle ustvarite tudi svoje mnenje. Si elimo take (ne)razpravne znanstvene skupnosti? 1+2=3. Morda ste se do tod e kar utrudili. Povsem razumem. Na tem mestu lahko kolumno brez teav za nekaj asa odloite na stran, potem pa se ob primernem trenutku vrnete za njen zadnji, a najdalji del. Ta je po eni strani nepovezan s prvima dvema, po drugi pa njuna implikacija in kombinacija. Gre za knjigo Milana Martina Cvikla Prenovljeno pravo Evropske unije, ki je lani izla pri zalobi Uradni list RS. Ne vem, ali ste jo e imeli monost ali potrebo drati v rokah. e ste taki kot jaz, ste si to nemara tudi eleli sam, priznam, sem bil ob prvi vesti o njej zauden, saj si nisem niti mislil, da bi bil Milan M. Cvikl pravnik, kaj ele, da bi se imel as, znanje in voljo poglobljeno ukvarjati s pravom EU, ki je tudi moje osrednje strokovno podroje. Kaj kmalu sem izvedel, da gospod Cvikl po izobrazbi res ni pravnik, temve ekonomist; nato me je le e toliko bolj zanimalo, kakna je njegova knjiga.

Na prvi pogled gre za impresivno, obseno knjigo, natisnjeno na debelem papirju, ki jo bralec komaj prime v eno roko. Priakovanja dviga tudi uvodna beseda, ki hvali nazornost Cviklovih pojasnil in zanimivost njegovih razmiljanj. Ko bralec zane prebirati samo besedilo, pa se mu poasi zane odstirati pogled na njegovo vsebino. eprav je bila knjiga javnosti predstavljena e pred asom, vsi poglavitni vidiki morda vendarle e niso bili razgrnjeni. No, pa si jih poglejmo. a) Knjiga ima 1023 strani. Veliko. A e zgolj beno ovrknete kazalo, boste ugotovili, da je velika veina tega namenjena dvema prilogama: preienima razliicama obeh temeljnih pogodb, kot jih spreminja Lizbonska pogodba, tako v slovenskem (467 strani) kot v anglekem (453 strani) jeziku. Objava polnega besedila v slovenini me ne moti. Tudi glede tega zaradi doline besedila sicer imam nekaj drobnih zadrkov, saj je brezplano dostopno na spletu, a razumem, zakaj je kdaj prirono, da ima bralec besedilo na voljo tudi v tiskani in ne zgolj elektronski razliici. (Tu so bile poleg tega spremembe oznaene v besedilu, kar sta pripravili dve mlaji sodelavki knjige in kar je tiskani razliici besedila dalo nekaj dodane vrednosti, vsaj dokler ni bil novembra 2009 sprejet e cel kup dodatnih uradnih popravkov.) Zakaj je bilo treba celotno besedilo natisniti e v angleini, to pa mi res ni jasno. e bi kateri od bralcev kadarkoli potreboval angleko razliico pogodbe, jo v hipu dobi na spletu. Ali jo res potrebuje e v knjigi? Kakorkoli e: e odtejemo prilogi in uvodne besede, potem je vsebinskega besedila, pod katerega se je podpisal avtor, 70 strani. b) Teh 70 strani besedila ima nekako tri poglavitne dele: prvi je namenjen zgodovinskemu prikazu pravnega reda EU, drugi spodleteli ustavni pogodbi, tretji, poglavitni, pa novostim same Lizbonske pogodbe. Nemara se spodobi, da se jim posvetimo po vrsti. Pred tem imam za bralca le eno pronjo da si za ogrevanje e enkrat prebere izsek iz Kocijanieve recenzije, naveden pod toko 1 te kolumne. c) Prvi, historini del je pregledni opis zgodovine povezovanja in predvsem vsebine preteklih temeljnih pogodb, napisan dokaj poljudno, brez vsebinskih opomb ali sklicevanja na vire (teh ez celo knjigo ni skoraj ni). A da ne bom izgubljal besed in bralevega asa, naj takoj podam bistveno ugotovitev: besedilo tega dela je v presunljivo veliki meri presenetljivo podobno vsebini besedila, ki ga o isti tematiki

ponuja angleka razliica brezplane spletne enciklopedije, ki je plod dela bolj ali manj anonimnih, a zagnanih avtorjev da, ugotovili ste, govorim o Wikipediji. Nemara je prav, e za to ugotovitev ponudim nekaj primerov. Prvi je iz opisa Rimske pogodbe. (Mimogrede, tu avtor uvodoma (str. 30) nerodno ugotavlja, da [p]ojem Rimska pogodba zdruuje dve vsebinsko pomembni pogodbi; ustaljena raba je, da se obe pogodbi skupaj tejeta za Rimski pogodbi (v dvojini), kadar je uporabljena ednina, pa se pojem nanaa zgolj na Pogodbo o ustanovitvi EGS.) e besedilo Cviklove knjige o pomenu in vsebini Rimske pogodbe primerjamo s to spletno stranjo Wikipedije (ki je bila tudi priblino v asu redakcije knjige zelo podobna), naletimo na vrsto presenetljivih podobnosti. Cvikl tu denimo pravi (str. 31): Ugotovitve Spaakovega poroila so poudarile teavno integracijo posameznih gospodarskih sektorjev evropskih nacionalnih gospodarstev brez odpiranja monosti delovanja na irem trgu. Zato je bilo skladno s teorijo primerjalnih prednosti in ekonomije obsega predlagano, da se namesto nacionalnega delovanja omogoi horizontalna integracija gospodarstev s postopno ukinitvijo trgovinskih omejitev. Ta cilj se je uresniil z uveljavitvijo carinske unije kot prvega koraka skupnega trga. Na podroju integriranja energetskega sektorja so bila mnenja glede jedrske energije ter glede premoga in nafte razlina. [] Wikipedija pa je tedaj pravila tako: The Spaak report concluded that a sector by sector integration of the European economies would be difficult. Instead a horizontal integration of the economy by the gradual elimination of trade barriers seemed to be the way to continue. This goal was to be achieved by creating a customs union. On the integration of the energy sectors, there was a different stance for nuclear energy and for hydrocarbon energy sources (oil, coal). [] Podobnost se e zdi prevelika, da bi bilo zgolj nakljuje. A vse skupaj postane e bolj oitno, e s primerjavami nadaljujemo pri kasnejih pogodbah. e denimo Cviklovo besedilo o Amsterdamski pogodbi prav tako primerjamo z ustreznim besedilom z Wikipedije (ki je v priblino relevantnem asu izgledala tako). Cvikl tu med drugim

pravi (str. 36): Vsebinsko je Amsterdamska pogodba sestavljena iz 13 protokolov, 51 deklaracij, sprejetih na konferenci, in osmih, ki so jih sprejele drave lanice, ter iz amandmajev, ki spreminjajo in dopolnjujejo obstojee pogodbe v skupaj 15 lenih. len 1 (ki vkljuuje 16 odstavkov) spreminja splona doloila Pogodbe o Evropski uniji in vkljuuje sodelovanje na podroju skupne zunanje in varnostne politike ter sodelovanje pri kriminalnih in notranjih zadevah. Naslednji tirje leni (s 70 odstavki) dopolnjujejo Pogodbo o Evropski skupnosti, Pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ki se je iztekla leta 2002), Pogodbo o Euratomu in poseben dokument o volitvah v Evropski parlament. Konna doloila vkljuujejo tiri lene. Amsterdamska pogodba je poenostavila Pogodbo o Evropski skupnosti z izbrisom 56 odvenih lenov in pretevilenjem preostalih, da bi bila celotna zakonodaja jasneja. Tako je na primer len 189.b, ki je govoril o postopkih soodloanja, postal 251. len. Wikipedija pa je tedaj pravila tako: Amsterdam comprises 13 Protocols, 51 Declarations adopted by the Conference and 8 Declarations by Member States plus amendments to the existing Treaties set out in 15 Articles. Article 1 (containing 16 paragraphs) amends the general provisions of the Treaty on European Union and covers the CFSP and cooperation in criminal and police matters. The next four Articles (70 paragraphs) amend the EC Treaty, the European Coal and Steel Community Treaty (which expired in 2002), the Euratom Treaty and the Act concerning the election of the European Parliament. The final provisions contain four Articles. The new Treaty also set out to simplify the Community Treaties, deleting more than 56 obsolete articles and renumbering the rest in order to make the whole more legible. By way of example, Article 189b on the codecision procedure became Article 251. Stavek za stavkom Cviklove knjige sledi zapisu iz Wikipedije. Vkljuno z zadnjim stavkom, ki naj bi bil zgolj bolj ali manj nakljuno izbran primer za oris povedanega. Razumni dvom je na tej toki e zdavnaj preseen besedilo Cviklove knjige je v teh odsekih zgolj prosti prevod angleke strani Wikipedije. In navedeno e zdale ni edini primer. Vse skupaj se nadaljuje iz odstavka v odstavek, iz pogodbe v pogodbo. Za zadnji primer iz tega dela besedila lahko primerjamo zapisa o Pogodbi iz Nice. Tu Cvikl pravi (str. 39):

Vsebinsko so Pogodbo iz Nice mnogi kritizirali. Tako je (zdruena) Nemija zahtevala, da se njeno veliko tevilneje prebivalstvo ustrezno upoteva v veji utei pri glasovanju v Svetu. Temu je oporekala Francija, ki je elela ohraniti enakopravno pariteto med Francijo in Nemijo. Sprejet je bil predlog, ki naj bi zagotovil poenostavitev obstojeega sistema glasovanja s kvalificirano veino, in uveden je bil sistem dvojne veine tako drav lanic kot tevila prebivalcev Evropske unije. Tudi to je Francija zavrnila iz enakih razlogov. Doseen je bil kompromis, ki je zagotovil tako dvojno veino drav lanic kot oddanih glasov in po katerem so drave lanice lahko opcijsko zahtevale, da drave lanice, ki so podprle doloen predlog, predstavljajo zadovoljivo veino prebivalcev celotne Evropske unije. To je analiza tiste vrste, ki bi jo od poznavalca prava EU nemara lahko priakovali. Sicer je mestoma zapisana nekoliko okorno govoriti o enakopravni pariteti se zdi malo odve, pozornega bralca pa morda tudi zmoti, kako naj bi bil sprejet predlog, ki je bil zavrnjen a gre vsaj za sorazmerno zanimiv opis okoliin sprejemanja pogodbe. Toda kaj, ko gre ponovno zgolj za prosti prevod Wikipedije, ki je o tem sredi leta 2008 pravila (pa tudi danes ni dosti drugae): The Nice Treaty was attacked by many people as a flawed compromise. Germany had demanded that its greater population be reflected in a higher vote weighting in the Council; this was opposed by France, who insisted that the symbolic parity between France and Germany be maintained. One proposal made by many, which would have greatly simplified the current system, was to introduce a double majority of both member states and population, to replace the current Qualified Majority Voting (QMV) system. This was also rejected by France for similar reasons. A compromise was reached, which provided for a double majority of Member States and votes cast, and in which a Member State could optionally request verification that the countries voting in favour represented a sufficient proportion of the Union's population. e ste bili pozorni, ste ob branju lahko opazili, da Wikipedija ustrezneje govori o simbolni pariteti in o tem, da je bil sporni predlog dan, ne pa tudi sprejet. Cviklova izvirnost se v tem odstavku torej kae zgolj v napakah pri prevodu ter v drobnem dodatku (presenetljivo dodanem v oklepaju), ki ga v Wikipediji ni, da je lo za zahteve zdruene Nemije. Za vsak sluaj tu posebej poudarjam: Wikipedija ni kot vir omenjena nikjer v knjigi.

Seveda ne, saj bi to razgalilo avtorsko neizvirnost in pretvarjanje, ki veje iz knjige, e da je Cvikl dejanski avtor tega besedila. Razgaljena bi bila nevrednost tega besedila, ki kot tako ne bi niti smelo biti objavljeno. Ker je bilo objavljeno in ker je bil zamolan pravi vsebinski vir zapisanega, pa gre za hudo zavajanje bralcev in hudo kritev etike znanstvenega in strokovnega pisanja. ) al ni prav ni drugae tudi pri drugem delu besedila (za razliko od tretjega), namenjenem predstavitvi spodletele Pogodbe o Ustavi za Evropo. Primerjajte denimo naslove odsekov v Cviklovi knjigi (na str. 4352) z naslovi odsekov na Wikipedijini angleki strani o ustavni pogodbi iz sredine leta 2008 (od naslovaExisting, newly codified and strengthened provisions naprej). e bi to komentiral znani irski komentator Evrovizije Terry Wogan, bi dejal nekaj takega: Kot no sledi dnevu, tako naslovi odsekov v Cviklovi knjigi sledijo zaporedju naslovov Wikipedije. Ni kaj dosti drugae ni tudi z vsebino. O institucionalnih dolobah Cvikl denimo pie (str. 4344): Po Ustavni pogodbi naj bi bil Svet Evropske unije formalno preimenovan v Svet ministrov, kar je neformalno e njegovo ime. Prav tako naj bi se Svet za splone in zunanje zadeve razdelil na Svet za splone zadeve in Svet za zunanje zadeve. Oba sveta se neformalno loeno sestajata e od junija 2002. Ustavna pogodba naj bi doloala za Evropsko unijo tudi njeno zastavo, himno in slogan, ki pred tem niso bili formalno vkljueni v pogodbe, etudi so bili tako zastava, himna in slogan ('Zdrueni v razlinosti') dokaj prepoznavni. Wikipedija pa je sredi leta 2008 pravila: Under the TCE, the Council of the European Union would have been formally renamed the 'Council of Ministers', which is already its informal title. The 'General Affairs Council' would have been formally split from the 'Foreign Affairs Council', which had informally held meetings separately since June 2002. The TCE included a flag, an anthem and a motto, which had previously not had treaty recognition, although none of them are new. Ugibam, da mi bo bralec odpustil, e s taknimi primerjavami ne nadaljujem. Sporoilnost je, upam, doseena. Navsezadnje pa nas aka e tretji del vsebinskega besedila.

d) Zadnjih 30 od skupno 70 strani Cviklovega vsebinskega besedila je namre namenjenih osrednji tematiki knjige, novostim Lizbonske pogodbe. Na njih avtor predstavi potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Vsaj na prvi videz pregledno in kompetentno. Tokrat bi bralec gotovo vsaj v splonem tudi zaman iskal pretirane podobnosti z Wikipedijo. Upanje, kolikor ga na tej toki sploh e lahko ostane, drobno zraste. A glej ga zlomka! Ko je slovenska vlada konec leta 2007 Dravnemu zboru v obravnavo in sprejem posredovala predlog zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, mu je priloila tudi obrazloitev. To obrazloitev si lahko skupaj s predlogom zakona preberete v Poroevalcu Dravnega zbora RS z zaetka 2008 (letnik XXXIV, tevilka 5). Najdete jo na straneh 273291 navedene tevilke Poroevalca. Gotovo vas ne bo presenetilo, da tudi ta obrazloitev obravnava potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Morda pa vas bo, da je besedilo obrazloitve v veliki meri skoraj identino tistemu v Cviklovi knjigi! Kaj se je tu zgodilo? Ali smo pria neverjetnemu kozminemu nakljuju, ali pa je eno od besedil v veliki meri bolj ali manj dobesedna kopija drugega? Besedili nista povsem identini, a prevladujoo stopnjo razlikovanja dokaj ustrezno ponazarja naslednja primerjava besedil o novostih glede Evropskega parlamenta. Lahko uganete, kateri odlomek je iz katerega besedila? Prvi: Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proraunsko funkcijo. Opravlja funkcijo politinega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Komisije. Na novo je doloena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov dravljanov Unije. Njihovo tevilo ne sme presei sedemsto petdeset, poleg predsednika. Dravljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoe, z najnijim pragom estih lanov na dravo lanico. Nobena drava lanica nima ve kot estindevetdeset sedeev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upotevanju nael iz prvega pododstavka. lani Evropskega parlamenta se volijo s splonim, neposrednim, svobodnim in tajnim

glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi lani (15. toka, len 9a PEU). Drugi: Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proraunsko funkcijo. Opravlja funkcijo politinega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Evropske komisije. Na novo je doloena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov dravljanov Unije. Njihovo tevilo ne sme presei sedemsto petdeset, poleg predsednika. Dravljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoe, z najnijim pragom estih lanov na dravo lanico. Nobena drava lanica nima ve kot estindevetdeset sedeev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upotevanju nael iz prvega pododstavka. lani Evropskega parlamenta se volijo s splonim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi lani. Teko, kajne? e odmislimo konni oklepaj, je edina razlika med besediloma na koncu prvega odstavka, kjer obrazloitev predloga zakona govori o predsedniku Komisije, Cviklovo besedilo (na str. 74) pa o predsedniku Evropske komisije. Le izjemoma je v Cviklovem besedilu kaj, esar v obrazloitvi ne najdemo. Tako se na primer Cvikl med obravnavo institucij za hip posveti Raunskemu sodiu EU, svojemu novemu slubenemu domovanju, ki ga obrazloitev tu preskoi. Cvikl zapie: Glede Raunskega sodia ni bilo nobenih pomembnih novost[i] z izjemo, da je bilo jasno izpostavljeno kot institucija Evropske unije. Naloga Raunskega sodia je revidiranje Evropske unije, torej pregled raunov vseh prejemkov in izdatkov Evropske unije z namenom pregleda raunov vseh organov, uradov in agencij Evropske unije, razen e to ni prepovedano. To poroilo vkljuuje ocene posameznih podroij aktivnosti Evropske unije. Priznam, da ne vem, kaj tono je miljeno s prvim stavkom, e da naj bi bil status Raunskega sodia kot institucije Evropske unije pomembna novost Lizbonske pogodbe Raunsko sodie je namre uradna institucija Evropskih skupnosti postalo

e z Maastrichtsko pogodbo leta 1993, z zaetkom veljavnosti Amsterdamske pogodbe leta 1999 pa so se njegove pristojnosti razirile na vsa podroja delovanja Evropske unije. Z Lizbonsko pogodbo sta novi instituciji EU postala Evropski svet in Evropska centralna banka (esar Cvikl vsaj v tem odseku ne omenja). Malo nerodno je tudi govoriti o tem, da bi bilo revidiranje Raunskega sodia EU v doloenih primerih prepovedano, e gre v resnici preprosto za to, kot govorijo tudi uradna besedila EU, da je njegova pristojnost z ustanovnimi akti posameznih organov lahko izkljuena. A tako pikolovstvo glede terminolokih podrobnosti morda povsem na koncu opravljene analize niti ni umestno. Namesto tega je nemara bolje skleniti s splono oceno dela. 4. Milan Martin Cvikl in ugledna zaloba Uradni list RS sta izdala knjigo z naslovomPrenovljeno pravo Evropske unije. Kar je na prvi pogled impresivna knjiga z dobrimi tiso stranmi besedila, ki naj bi jo oitno razumeli kot udarni pravni prvenec ekonomista-politika o kompleksnem podroju prava Evropske unije, je v resnici poleg preienih razliic temeljnih pogodb v dveh jezikih 70 strani vsebinskega besedila, ki je z redkimi izjemami skoraj v celoti prepisano oziroma prevedeno, delno iz obrazloitve predloga zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, delno kar iz spletne enciklopedije Wikipedija. Gre za kandalozno prodajanje gole forme brez kakrnekoli dodane vrednosti vsebine, za prevaro bralcev, ki ni vredna resne zalobe. Knjiga in zaloba si zasluita resno grajo, pretvarjanje Milana Cvikla, da lahko sam avtoritativno pie o pravnem redu Evropske unije, pa vsaj v mojih oeh znotraj pravnega sveta pomeni njegovo popolno diskvalifikacijo. V zadnjem asu, ko sem si zael ogledovati Cviklovo knjigo, sem sam nekajkrat moral kritino presojati besedila kaknih svojih resnih sogovornikov na podroju prava Evropske unije. Vsaki sem obenem pomislil na to, ali ni vsaj malo neestetsko, e sam kritiziram njihove nehotene spodrsljaje (ali oni moje), medtem ko Cviklova knjiga uiva nezasluen mir kot navidezno resno delo. Eno je kritina razprava z iskrenimi sogovorniki, nekaj drugega pa brezsramno pretvarjanje oziroma zlagana strokovnost. Bojim se, da nam e vedno (ali celo vedno bolj) zvoni. Da se odloimo, v kakni razpravni in strokovni skupnosti hoemo iveti. V brezupni mlaki mediokritete in pasivnosti, kjer smo tiho, kadar nas formalno ugledne zalobe in formalno ugledni avtorji elijo imeti za norce, kjer se pretvarjamo, da slabih del zalobe ne objavljajo, kjer vsako kritiko razumemo kot nezaeleno polemiko? Morda celo, e se

spomnimo moje prejnje kolumne, v takem svetu, kjer naj bi bila kritina recenzija povod za kazensko ovadbo? Ali pa, nasprotno, v takem svetu strokovnega pisanja in raziskovanja, kjer dobro pohvalimo, slabo grajamo, kandalozno pa odlono zavremo? Moja odloitev je na dlani zato sem tudi napisal to kolumno. P.S. (dodano 15. 4. 2010): V lui odziva mag. Cvikla, ki oitke zavraa, pa tudi sploneje zaradi poroanja o tej kolumni v mnoinih obilih si lahko na blogu Kvarkadabra preberete e dodatek h kolumni. dr. Matej Accetto matej.accetto@pf.uni-lj.si