Kot otrok smo imeli doma muco po imenu Ordi, ki je vsake toliko asa povrgla v babiini sobi kupek

malih muc. Takrat sem imel te zanimive ivali zelo rad. Kdo bi se lahko uprl majhnim e komaj kosmatim kepicam, ki se stiskajo druga k drugi in akajo, da se vrne mama in jih nahrani? Seveda je moje veselje do teh ivali bilo na silo pretrgano, ko sem nekega dneva po boanju ene breje muce bog si ga vedi kdaj in kje cel zatekel in zael mono kihati. Postal sem alergien na make. Od takrat dalje sem, kljub temu da sem jih v dnu due e vedno imel rad, odganjal od sebe in se do njih sovrano obnaal. Vendar se je moj odnos do teh bitji spremenil, ko mi je pot prekrial muc Bilo je v zaetku maja, ko sta se kriali najini poti ivljenja. Bil je majhen, nemoen in zapuen sam v tem nevarnem svetu. Star je bil morda dva dni, ko je njegova mama odnesle njegova bratca ali sestrici in ga pustila samega v sodu, kjer se je rodil. Bil je muc kremasto bele barve, majhnih tak, mehkega puhastega kouka, ki je pokrival le del njegovega malega telesca in velike oi, vedno prekrite z vekami, zaradi katerih ne morem niti vedeti, kakne barve ima oi. Na trebuku je e imel ostanke tiste prve in najpomembneje vezi z mamo, ki ga je zapustila kmalu po tem, ko se je vez pretrgala. To majhno, prestraeno in osamljeno bitje sem vzel za svojega in mu dal ime. Nekako sem ga nahranil s pomojo injekcije, ki je bila zelo slab nadomestek za toplo in radodarno bradavico matere. Kljub temu je nekaj pojedel in zaspal v posteljici naslonjen na pliasto figurico mike. Tako kot velja za vsa bitja mu je manjkala toplina drugega bitja, tako sem si ga dal na prsni ko in ga pokril z roko, da je mirno spal. Ko si alergien na make, si alergien le na njihovo slino, zato sem se muca lahko dotikal, ga boal in grel. Nanj bi postal alergien ele, ko bi bil dovolj velik, da bi se zael sam umivati. Kaj bi se zgodilo takrat? Prisiljen bi mu narediti to, kar mu je enkrat e naredila mama; moral bi ga zapustiti. Seveda on tega ne bi razumel. Ne bi razumel, da sem ga e vedno imel nepopisno rad in da bi se ga rad dotaknil, ga boal in cartal. Vsaki, ko bi me videl, bi se me razveselil, jaz pa bi ga moral s tekim srcem odriniti. Ves zmeden bi me gledal, me prosil za dotik, katerega mu ne bi mogel nakloniti. To bi mu bil prisiljen narediti iz popolnoma egoistine elje po ohranjanju lastnega zdravja. A to se ne bo zgodilo, saj mi je danes on prizadel to grozno boleino prisilne loitve, ko me je na mojih prsih e zadnji dregnil v slovo in zapustil ta krut svet, kjer bi ga vsi, ki jih je imel rad, zapustili in je odel drugam, kjer ga bodo imeli vsi radi in mu bo vedno toplo. Nikoli ne bom vedel kakne barve so bile njegove oi