ARHEOZOOLOGIJA

TUDIJSKO GRADIVO ZA TUDENTE ARHEOLOGIJE

IRENA DEBELJAK

LJUBLJANA, 2008

UVOD

Z raziskavami ivalskih ostankov iz arheolokih najdi se ukvarja posebna veda: ARHEOZOOLOGIJA oz. ZOOARHEOLOGIJA. Pri tem je kljuen odnos lovek / ival.

Paleolitska umetnost zelo zgovorno pria o tem, kako pomembne so bile divje ivali za preivetje loveka v ledeni dobi. Lov in z njim povezane socialne interakcije so pomembno vplivale na razvoj loveka in drube. V primeru paleolitskih oz. pleistocenskih najdi pa so raziskave ivalskih ostankov nujno potrebne tudi za razlago nekdanjega okolja. Nekatere ivali so ivele npr. v gozdni pokrajini, druge v stepski; ene v mrzlih sunkih, druge v toplejih obdobjih (primeri!). Prisotnost nekaterih vrst (e posebej tistih s hitrim evolucijskim razvojem) vasih pomaga tudi kronoloko opredeliti nahajalie. Paleontologi in arheologi na podroju paleolitika zato e od nekdaj tesno sodelujejo, eprav mnogi ivalski ostanki iz jamskih paleolitskih najdi v tevilnih primerih niso ostanek lovekovega lova, ampak so ivali v njih poginile po naravni poti (npr. jamski medved med hibernacijo) ali pa so njihove ostanke zanesle v jamo zveri (volk, hijena, lev ...), mikrosesalce pa sove.

Po koncu ledene dobe so nastopile bistvene spremembe tako v ivalskem svetu kot tudi v loveki skupnost. Sestava favne je postajala vse bolj podobna dananji. Postopoma so ljudje udomaili nekatere ivali (domestikacija). Zaetek gojenja rastlin (poljedeljstvo) in ivali (ivinoreja) sta kljuna procesa neolitizacije oz. prehoda v neolitik, ki je na razlinih koncih sveta nastopil ob razlinem asu. Za arheologa, ki se ukvarja z neolitikom, je bistveno vpraanje, kdaj je lovek opustil lov kot izkljuen ali preteen vir mesne hrane in zael nartno rediti ivali (praia, govedo in drobnico). Zanima ga tudi, v katerem obdobju leta je bilo neko najdie poseljeno ali je lo za stalno naselbino ali morda za nomadski nain ivljenja ...

Kasneje (kovinska obdobja, antika) je analiza kostnih ostankov pomembna za ugotavljanje nekdanje ekonomije. Arheologa npr. zanima, ali so ljudje doloene ivali redili zaradi njihovega mesa, mleka, volne, kot delovno silo, ali so z mesom trgovali, ali so ga na kaken poseben nain pripravljali in skladiili ipd. Udomaitev in umetni 2

izbor sta sasoma mono vplivala na zgradbo telesa (znailno je npr. zmanjanje velikosti); pojavile so se razline pasme domaih ivali

Kosti se na prvi pogled morda ne zdijo pomembne za reevanje kulturno-historinih problemov, vendar so dragocena pria vsakdanjega ivljenja in obnaanja ljudi. Izkorianje ivali je bilo vedno ena glavnih dejavnosti loveka.

Prvotna oz. primarna uporaba divjih in kasneje tudi domaih ivali je izkorianje njihovega mesa in kostnega mozga. Veino ivalskih ostankov v arheolokem najdiu obiajno (ne pa vedno!) predstavljajo nekdanji "kuhinjski odpadki". Izkorianje sekundarnih produktov (mleko, sir, volna) se pojavi veliko kasneje. Dejavnosti v zvezi s pridobivanjem le-teh v arheolokem zapisu pustijo manj sledov kot pri "mesnem gospodarstvu".

Ljudje pa so e od vsega zaetka izkoriali ivali tudi v druge namene, ne le za prehrano (uporaba ko, kit; izdelovanje orodja in oroja iz kosti; varovanje bivali; transport; dekoracija - npr. koljke, rogovi; kosti kot gorivo ...) Mamutove kosti npr. so uporabljali celo pri gradnji bivali.

Prvi korak pri analizi ivalskih ostankov je doloanje oz. determinacija obiajno mono fragmentiranih skeletnih delov. Pri tem je zelo pomembno detajlno poznavanje osteologije oz. anatomije kosti ter dobra primerjalna zbirka. Natanno je treba pregledati in opredeliti tudi razline sledove na kosteh (npr. vreze, znake oganosti, izkorianja kostnega mozga itd.).

Sledi vrsta drugih analiz (doloanje starosti, spola ivali itd.), kvantitativnih obdelav (doloanje deleev razlinih skeletnih elementov itd.) in primerjava z drugimi najdii in dananjimi etnografskimi podatki ter na koncu interpretacija, s katero naj bi se arheozoolog imbolj priblial nekdanjemu odnosu med lovekom in ivaljo oz. lovekovim dejavnostim v zvezi z lovom in rejo razlinih ivali. Pri tem seveda obstajajo doloene omejitve, pogojene predvsem s koliino in ohranjenostjo materiala. Tudi tehnika oz. natannost izkopavanja lahko mono vpliva na rezultate!

Arheozoologija skupaj z antropologijo, paleobotaniko (oz. arheobotaniko), geologijo, kemijo in drugimi naravoslovnimi disciplinami pomaga arheologu rekonstruirati sliko naina ivljenja naih prednikov in okolja, v katerem so iveli PALEOEKOLOGIJA.

OBDELAVA IN UPORABA KOSTI IN DRUGIH SKELETNIH DELOV IZDELKI IZ KOSTI

ivalske kosti, rogovje in zobje so bili v kameni dobi zelo pomembne surovine za izdelavo razlinega orodja in oroja, pa tudi okrasnih predmetov.

Pronost je pomembna lastnost kosti. Prav zato jih je pralovek uporabljal tudi posredno - pri izdelovanju kamenega orodja. Primerne so za tolenje in luenje odbitkov iz kamenih jeder ali pa kot vmesnik, ki prestreza in prerazporedi silo udarcev ...

Pri neposredni uporabi kosti za orodje je pomembno vlogo odigrala njihova naravna oblika in oblika kostnih fragmentov. Pralovek je koristno uporabil tisto, kar je imel pri roki. Raba taknega (drugorazrednega, ad hoc) orodja je bila ponavadi le prilonostna in kratkotrajna. ele kasneje (v mlajem paleolitiku) so se pojavila prvovrstna, namensko izdelana, vnaprej nartovana orodja iz tono doloenih delov kosti kosti in rogovja.

Za izdelovanje koenih konic na primer so najvekrat uporabili jelenove metapodije. (*Povrina takega izdelka je znailno zglajena, na njej pa so vasih e vedno vidne tevilne raze, ki so nastale ob obdelavi kosti s kaenim orodjem).

Drugi primeri: - koene konice iz Potoke zijalke, ivanka ... - koene harpune, trnki

- kratke kosti (predvsem nekoliko modificirani astragalusi) so v razlinih kulturah lahko sluile kot igralne kocke ... Nekatere igre s kratkimi kostmi so se obdrale celo do dananjih dni.

Material:

Za izdelavo orodja je najbolj primerna kompakta iz najdebelejih delov diafize.

Izvrstna surovina je tudi cervidno rogovje, saj je njegova zgradba bolj homogena kot pri kosti. Poleg tega je rogovje mehkeje, manj krhko in zato bolj voljno pri obdelavi. Prednost je tudi, da loveku ni bilo treba ubiti ivali, da je priel do te surovine, saj je spomladi v okolici lahko nabral po naravni poti odpadlo rogovje (pod roo gladko zakljueno!). Dolge jelenove rogovile so e posebej primerne za izdelovanje razlinega orodja. Posamezne paroke so uporabili redkeje. Iz rogovja so bila pogosto izdelana tudi drala za kameno orodje! Obdelava rogovja je preivela e potem, ko je lovek praktino opustil obdelavo kosti.

Iz roenih bovidnih rogov e danes izdelujejo ae, trobila, glavnike, drala in razne okrasne predmete. Vemo, da je bilo tako tudi v preteklosti, eprav se roevina v arheolokih najdiih ni ohranila. Na uporabo roevine lahko sklepamo po znailnih sledovih na koenih nastavkih bovidnih rogov.

Preluknjane korenine ali baze ivalskih zob (npr. zverski podoniki, ekani divje svinje ) kaejo na to, da so bili uporabljeni kot obesek ali pa nanizani v ogrlico, ki je za paleolitskega lovca najbr pomenila statusni simbol. e praljudje so zbirali lupinice polev, koljk, fosile ...

Pomemben del paleolitske umetnosti so gravure na gladkih delih kosti in na slonovini iz mamutovih oklov. Le-ta je bila nasploh prvovrstna surovina za izdelovanje razlinih predmetov. Vasih jo je na prvi pogled teko loiti od kosti, vendar je s podrobnejim pregledom pod poveevalno lupo ali mikroskopom mogoe doloiti, ali gre za kost (Haversovi kanali) ali slonovino (Schregerjeve linije). 5

Rogovje ali pa ivalske lobanje lovci hranijo kot trofeje e danes. Ponekod si z njimi krasijo svoja bivalia. Tako je bilo najbr tudi v preteklosti. Sklepamo, da so takni predmeti vasih sluili tudi kot obredni pripomoki (primer mezoliskih "mask").

Nartovana oz. prvovrstna orodja iz kosti so sasoma, v mlajih arheolokih obdobjih izgubila svoj pomen, medtem ko so ornamentirani koeni artefakti, narejeni s kovinskim orodjem, e dolgo ostali v veljavi (npr. rimske lasne igle, srednjeveki roni venci itd.).

UPODOBITVE IVALI; PRAZGODOVINSKA UMETNOST, IKONOGRAFIJA

Upodobitve ivali so od mlajega paleolitika prisotne v vseh arheolokih obdobjih.

Glavnino paleolitske umetnosti (jamske slike, gravure, kipci) predstavljajo upodobitve lovne divjadi, kar kae na pomen ivali za loveka in njegovo preivetje. V neolitiku so risbe znailno stilizirane. Prikazujejo lahko prve zaetke pastirstva in ivinoreje. V kovinskih obdobjh e najdemo upodobitve, ki prikazujejo sekundarno rabo ivali (mola, transport ...). Za arheozoologe so posebej pomembne upodobitve tistih ivali, s katerimi se ljudje niso hranili, in zato njihove kosti le redko najdemo v arheolokih najdiih (npr. konj, osel, kamela, pes, prai na Blinjem vzhodu ...)! Na zaetku 2. tisoletja pred naim tetjem so Egipani upodobili prve pasme (bik apis, psi podobni mastifom in hrtom). Pri srednjevekih upodobitvah se pogosto ne moremo povsem zanesti na velikost ivali. Po drugi strani sta oblika in barva obiajno zelo verodostojno prikazani. Po drugi strani nekatere podobe ne odsevajo nujno resninega zoogeografskega stanja (npr. upodobitve levov )

Pri interpretaciji ivalskih kosti iz mlajih obdobij so nam lahko v veliko pomo tudi pisni viri, ko npr. rimljanske kuharske knjige, srednjeveki spiski dajatev in podobni dokumenti. 6

TAFONOMIJA

Tafonomija je veja arheozoologije, ki prouuje razline procese in dejavnike, ki so vplivali na kosti po odmrtju ivali (post mortem).

Zaradi destruktivnih tafonomskih dejavnikov pride do tafonomskih izgub doloeni skeletni deli se izgubijo oz. uniijo. (Glej slikovno prilogo 1!) Pomembno vlogo pri tem odigra lovekova aktivnost (npr. razbijanje kosti zaradi izkorianja kostnega mozga). Poleg antropogenih dejavnikov pa se prvotna koliina kosti drastino zmanja tudi zaradi razlinih naravnih dejavnikov (preperevanje, delovanje zveri itd.).

Zavedati se je treba, da se je od prvotne zdrube ivali, ki je ivela na nekem podroju, fosilno ohranil le majhen del in e manji vzorec mi dobimo v analizo ... Arheolog lahko vpliva na reprezentativnost tega vzorca (in s tem povezano kredibilnost rezultatov arheozooloke analize) le z izbiro izkopnega polja, tehnik izkopavanja in analitinih metod.

Pri rekonstrukciji tafonomskih procesov je v vsakem primeru treba natanno prouiti morebitne sledove na kosteh in oceniti ohranjenost kosti nasploh.

SLEDOVI NA KOSTEH

S pomojo razlinih sledov na kosteh - prepoznavamo dejavnike okolja, ki so vplivali na kosti po odmrtju (npr. preperevanje), - ugotavljamo, kdo je bil akumulator ivalskih ostankov (lovek, doloena zver ...), - rekonstruiramo morebitne lovekove aktivnosti (izkorianje kostnega mozga, razline mesarske tehnike, uporabo oz. obdelavo kosti itd.).

FRAGMENTIRANOST:

Velika veina kosti v arheolokih najdiih je fragmentirana. Vzroki so razlini in se pogosto prepletajo.

1. Namensko razbijanje

lovek je razbijal diafize cevastih kosti, da je priel do kostnega mozga. V doloenih razmerah je bil mozeg odraslih ivali zaradi visoke vsebnosti maob celo bolj pomembna in iskana sestavina prehrane kot samo meso. (e je bila konsumacija ogljikovih hidratov majhna ali celo zanemarljiva, je lovek nujno potreboval maobe za presnovo beljakovin iz mesa, sicer bi mu grozila smrt.)

Znailni tipi fraktur: e je lovek namenoma razbijal kosti, so diafize mono fragmentirane; skoraj do nerazpoznavnosti. Preostali so le sklepni deli kosti. Frakture so obiajno komplicirane: spiralne s stopniastim robom. Na robu odbitkov vasih opazimo udarno toko; ob udarcu so na tem mestu odletavali drobni koki kosti. Namensko razbijanje lahko prepoznamo tudi po tem, da so diafize mozgovnih kosti (humerus, femur) bolj intenzivno fragmentirane kot kosti z malo mozga (npr. metapodiji). Diafize dolgih kosti so ljudje razbijali tudi, e so iz njih kuhali lepilo. V tem primeru so odstranili sklepne dele, ker hrustanec zmanjuje adhezivno sposobnost oz. kvaliteto lepila. Ljudje so pogosto razbijali tudi lobanje (neurocranium), da so prili do moganov. Zelo znailni so tudi ostanki mandibul z odbitim spodnjim robom - tako so odprli mandibularni kanal s hranljivimi snovmi.

2. Delovanje zveri

Zveri zgrizejo kosti z istim namenom kot lovek: da pridejo do kostnega mozga. Na kostnih fragmentih pri glodanju pustijo znailne sledove, ki jih razmeroma lahko prepoznamo. 8

Zveri lahko uniijo sklepne, manj odporne dele kosti, skoraj nemogoe pa je, da bi zdrobile mone diafize dolgih kosti vejih ivali. Izjema je hijena, ki je najbolj uinkovit lomilec kosti med zvermi; specializirana za mrhovinarski nain ivljenja.

Za razliko od loveka, ki pri razbijanju kosti za sabo pusti mono fragmentirane diafize, sklepni deli pa ostanejo celi, ivali torej zgrizejo sklepne dele, diafize pa pustijo.

3. Teptanje

Zaradi teptanja (na primer ob jamskem vhodu) so nastali preprosti prelomi v osrednjem delu diafiz.

4. Preperevanje

Pri preperevanju lahko kosti razpadejo na zelo majhne fragmente oz. luske. To se zgodi, e kost dolgo lei na povrini in je tako izpostavljena spreminjajoim se atmosferskim vplivom (raztezanje, krenje zaradi zmrzali, isuevanje zaradi sonca ...) Intenzivna popokanost povrine kosti je znailen znak preperevanja. Razpoke veinoma potekajo v smeri dolge osi kosti (ker v tej smeri potekajo osteoni).

5. Drugi vzroki

Kosti so se lahko pokodujejo tudi med izkopavanjem, ali pa razpadejo kasneje (npr. zaradi krenja pri prehitrem suenju na soncu; e posebej je to problem pri zobeh). Svee prelome navadno spoznamo po svetleji barvi in ostrih robovih. "Stari" prelomi iz arheolokih najdi pa so obiajno oglajeni in enake barve kot povrina kosti.

OGANOST:

Ponavadi je vidno ogan (pornel oz. karboniziran) le tisti del kosti, ki je bil neposredno izpostavljen visokim temperaturam. Kratkotrajen stik z ognjem na kosti navadno ne pusti vidnih posledic. Prav tako niso ogani tisti deli kosti, ki so bili pri peenju na debelo prekriti z mesom.

Pozor: Kosti lahko zelo potemnijo tudi zaradi posebnih pogojev med fosilizacijo: V movirskih sedimentih (redukcijsko okolje), vendar so take kosti bolj enakomerno obarvane, medtem ko je pri oganosti navadno pornel le del kosti. Zaradi fosfatnih prevlek ali pa rnih prevlek Mn-oksidov, ki so pogost pojav v pleistocenskih jamskih najdiih. (*e odlomimo majhen delek potemnele kosti, mora biti prelom enake barve, sicer gre le za mineralno prevleko!)

Tiste kosti, ki so bile dalj asa izpostavljene najvijim temperaturam (v skrajni fazi je to kremiranje), zaradi oksidacije dobijo belo barvo (lahko z modrikastim odtenkom) in so zelo krhke, tako da zlahka razpadejo na majhne delke. Pravimo, da so kalcinirane.

Ogana kost se lahko skri za polovico, zato taknih kosti nikoli ne merimo!

VREZI:

V mlajih arheolokih obdobjih navadno zlahka razpoznamo vreze, narejene s kvalitetnim, kovinskim orodjem. Teje je pravilno interpretirati sledi sileksa. Sledovi zverskih zob in raze, ki so nastale pri teptanju in trenju v sedimentu, so na prvi pogled lahko podobni vrezom, zato je treba dobro poznati znailnosti pravih vrezov:

Pravi vrezi imajo tipien "V profil" (ki lahko postopoma poplitvi in preide v "U profil", e se rob sileksa obrabi).

Na stenah oz. ramenih vreza so pod velikimi poveavami (elektronski mikroskop) vidne vzporedne strije. 10

Pogosto najdemo skupaj ve komaj opaznih, kot las tankih, vzporednih, ravnih vrezov. Takni primeri so nedvomno antropogeni. Raze, ki so nastale npr. ob trenju kosti v sedimentu, so namre nakljuno orientirane v ve smereh.

Prave vreze obiajno najdemo na znailnih mestih: Preni vrezi ob sklepih in narastiih kit so nastali nastali pri razkosavanju in odstranjevanju mesa. Vrezi na metapodijih, lobanji (na bazi rogov, ob uesih) in drugih kosteh, ki lee neposredno pod koo, so lahko znak odiranja koe (e posebej to velja za tiste ivali, s katerimi se lovek obiajno ni prehranjeval npr. lisica, pes ...). (*Pri nekaterih ivalih pa so ape z metapodiji in falangami kar pustili v koi; prav tako npr. lisije repe ...) Po vrezih na atlasu lahko npr. sklepamo tudi na nain rtvovanja ivali.

Vrezi na kosteh so lahko pomemben dokaz, da je ivali v nekem najdiu uplenil lovek (primeri; problematika "kulta jamskega medveda" pri odsotnosti vrezov na kosteh ...)

ZASEKANINE, ODAGANI DELI ...

Takni sledovi lahko marsikaj povedo o "mesarskih tehnikah", ki so se spreminjale v prostoru in asu. V nekaterih primerih lahko sklepamo tudi na doloeno pripravo mesa. (Npr.: prebodena lopatica lahko kae na dimljenje plenega dela. Razlini naini razsekavanja vretenc in reber ) Preno odrezani kosi koenih nastavkov rogov pri govedu lahko kaejo na uporabo roevine. (Rog so naagali s koenim nastavkom vred, ker bi se drugae roevina polomila ...) Po nekaterih sledovih lahko sklepamo tudi na uporabo doloenega orodja (npr. sekire, age ...).

11

UGRIZI; DELOVANJE ZVERI:

Zobje zveri med glodanjem spodletavajo na gladki kosti in na povrini vasih pustijo vrezom podobne raze. Za razliko od pravih vrezov je zanje znailen gladek "U profil" brez notranjih strij, poleg tega so te raze bolj ali manj plitve, neravne, nepravilne in nakjuno usmerjene (medtem ko so pravi vrezi pogostokrat vzporedni).

Stoasti kanini, predvsem pa konice deraev (kanini obiajno sluijo le za napad, prijemanje plena, ne pa za grizenje kosti!) lahko naredijo tevilne jamiaste vdolbine in udrtine ali celo luknje. Takne luknje navadno najdemo na mehkejih, spongioznih delih kosti s tanko kompakto, npr. ob sklepih in na ploatih kosteh. (Skoraj nemogoe je, da bi zver preluknjala debelo kompakto v osrednjem delu diafize cevaste kosti.)

*V srednjem in tudi e mlajem paleolitiku je lovek lahko izdeloval luknje s pritiskom oz. prebijanjem kosti. Takne namensko izdelane luknje so lahko podobne luknjam, ki jih naredijo zverski zobje. Loevanje je velikokrat teavno. ele ob koncu paleolitika se je pojavila tehnika vrtanja v kost, ki jo zlahka prepoznamo zaradi lijakaste odprtine.

Tiste kosti, ki jih je ival (npr. pes) intenzivno obdelala, so brez sklepnih delov (epifiz). Znailno je, da so diafize na konceh viliasto ali pa cikcakasto oglodane. Povrina je v taknih primerih mono "izlizana" ter polna vdolbinic in raz.

*Takni sledovi so lahko npr. pomemben dokaz o prisotnosti psov v doloenem arheolokem najdiu oz. obdobju. Njihovo meso so ljudje konsumirali le izjemoma, zato v arheolokih najdiih obiajno ne najdemo pasjih kosti.

Glodalci ob bruenju incizivov pustijo znailne vzporedne sledi oz. brazde, ki jih je zelo lahko prepoznati. Usmerjene so pravokotno na dolgo os kosti.

Hijene goltajo cele kose kosti, ki se pod vplivom prebavnih sokov in encimov (digestivna korozija) tako spremenijo, da lahko izgledajo kot delo loveka (svetlea, zglajena povrina, luknje z zaokroenimi robovi ...).

12

ZGLAJENOST KOSTI IN ZOB:

Kosti oz. deli kosti, ki so bili uporabljani kot orodje, so pogosto mono zglajeni (spolirani). Vendar, do podobnih sledov lahko pride tudi po naravni poti (erodiranost, obraba zob zaradi starosti ...). e je v sedimentu mehak material (suho listje, iglice), so kosti lahko zglajene do sijaja. V paleolitiku je ugotavljanje antropogenih sledov obrabe oz. uporabe na kosteh lahko zelo koljivo. Velikokrat so se prvotne antropogene interpretacije izkazale za zmotne.

SPREMENJENA POVRINA KOSTI:

Odtisi koreninic (podobni razpletu krvnih il) so posledica tega, da korenine kemino najedajo povrino kosti.

Zasiganost. V razmeroma toplem in vlanem okolju je prilo do izloanja kalcita, ki je vasih prekril povrino kosti, e so prosto leale na jamskih tleh, ali pa kosti in sediment dobesedno zacementiral v kostno breo.

Korodiranost. V kislih tleh ali pa v jamskih najdiih z obilico fosfatov (tvori se fosforjeva kislina) so kosti lahko mono razjedene (e posebej pod gnezdii sov).

Erodiranost. Zaradi mehanskega drgnjenja in trenja so kosti pogosto zbruene in oglajene. To je e posebej oitno, e je prilo do vodnega transporta. Takih kosti ne merimo!

Barva kosti je odvisna od okolikega sedimenta. (npr. kraka ilovica obarva kosti rdee, na barju najdemo temno rjave kosti ...)

PATOLOKE SPREMEMBE NA KOSTEH:

Bolezenske spremembe na kosteh so pogosto zbujale veliko pozornost pri raziskovalcih. (Npr. jamskega medveda so neko opisovali kot ival, ki je v nezdravem jamskem okolju hudo trpela zaradi pokodb, rahitisa in revmatinih sprememb. V resnici so takni primerki redki ...) 13

Nekaj tipinih obolenj kosti oz. patolokih sprememb: Ankiloza zraanje kosti v sklepu (zaradi pokodbe ali bolezni) Osteoartritis degenerativna bolezen, ki povzroa vnetne spremembe na sklepnih delih kosti Eksostoza prekomerna rast kosti (npr. zaradi prevelikih pritiskov na doloenih delih) Osteoporoza redenje kostnine Osteomielitis vnetje kosti (zaradi bakterijske okube; nekrotine spremembe) Frakture zlomi Tumorji (oseosarkom ...) Motnje v rasti in razvoju kosti (npr. zaradi rahitisa ...)

Bolezenske spremembe na kosteh so sicer normalen in naraven pojav, v doloenih primerih pa nam lahko marsikaj povedo o zunanjih vplivih. Npr. pravilno naravnani in zaceljeni zlomi kaejo na lovekovo skrb za domao ival. Delovne ivali imajo lahko prekomerno razvita narastia za kite. Pri tovornih ivalih se lahko pojavijo patoloke spremembe na sklepih metapodijev in falang. Pri domaih ivalih, ki se ne morejo dovolj gibati, se lahko pojavi redenje kostnine ...

Obolenja zob: Na zobeh in eljustnicah opaamo posledice kariesa, granulomov, abscesov, parodontoze, nepravilnega ugriza (malokluzija) ... Ob pomanjkanju vitamina D je zobna sklenina slabo kalcificirana (hypoplasia). Takne bolezenske spremembe so ponavadi bolj izrazite pri domaih kot pri divjih ivalih. (Primer: divja svinja ima bolj zdravo zobovje kot doma prai, ki ivi ob loveki prehrani in ima poleg tega preve nagnetene zobe pri umetni vzreji je namre prilo do preoblikovanja glave in s tem skrajanja eljusti.) Na eljustnicah konjev so lahko vidne znailne spremembe zaradi uzde ...

14

OHRANJENOST KOSTI

Na ohranjenost kosti vplivajo razlini faktorji:

1. Funkcionalna zgradba in s tem povezana trdnost in odpornost kosti:

Ponavadi se najbolje in najbolj tevilno ohranijo zobje in kompaktni, vrsti deli kosti (npr. kratke kosti). Najmanj so odporne kosti mladih ivali (ki so zaradi veje vsebnosti organskih snovi bolj porozne) in ploate kosti z veliko povrino in krhko zgradbo te imajo najveje TAFONOMSKE IZGUBE. Tisti deli skeleta oz. kosti in zob, ki se v ontogenetskem razvoju formirajo prej, imajo ve monosti, da se fosilno ohranijo! Primeri: vedno najdemo bistveno ve distalnih delov humerusa, ker se proksimalna epifiza izoblikuje in zraste z diafizo precej bolj pozno (glej slik. prilogo 3). Zobje v fazi izraanja imajo votle in krhke krone, zato utrpijo neprimerno veje tafonomske izgube kot dokonno izraeni in izoblikovani zobje. Tisti zobje, ki prej zrastejo, se torej bolj tevilno ohranijo ... To dejstvo je treba vedno upotevati pri interpretaciji deleev razlinih starostnih skupin.

2. Modifikacije po odmrtju:

a) lovekova aktivnost Dolge kosti z veliko mozga so ljudje namenoma razbijali, zato jih zelo redko najdemo nepokodovane. Nasprotno so kosti z malo mozga (npr. metapodiji) ule tovrstni destrukciji. Kuhanje kosti ne prizadane. Nasprotno pa je kost, ki so jo pekli ali celo gali, zelo krhka in se zlahka zdrobi. b) drugi dejavniki Kostne odpadke (predvsem sklepne dele) so pogosto raznesli in oglodali psi, glodalci in vasih celo praii.

15

Teptanje in druge mehanske pritiske so najbolje prenesle kosti, ki imajo trdno zgradbo in manje kosti (npr. kratke kosti, falange, zobje), najslabe pa ploate kosti. Zaradi preperevanja lahko kost popolnoma razpade (e posebej ob monih nihanjih temperature ez dan).

3. Znailnosti tal oz. sedimenta:

ph: V kislih tleh (z veliko razpadajoe organske snovi ali pa e je v matini kamnini veliko kremena) kosti prej propadejo, ker pride do raztapljanja anorganske snovi. V bazinih tleh (karbonatne kamnine apnenec in dolomit) se kosti veliko bolje ohranijo (idealen je pH 7,8-7,9). Zranost: V slabo vezanih, grobozrnatih sedimentih (npr. produ) je ve zranih epov kot v manj poroznih tleh (npr. ilovici). Zaradi prisotnosti kisika organske snovi zelo hitro propadejo (oksidacija; delovanje aerobnih bakterij), e preden jih postopoma nadomestijo mineralne snovi iz okolice, zato kost razpade. Prisotnost vode: Obasna (ciklina) izpostavljenost vodi lahko povzroi veliko kode na kosteh. e gre za stojeo vodo, pa se lahko kosti vseeno dobro ohranijo (manja bakterijska aktivnost, ni teptanja ...). Temperatura tal: Ekstremne temperaturne spremembe lahko povzroijo pokanje kosti v sedimentu (npr. ob krioturbaciji - deformiranju plasti v zelo hladni, periglacialni klimi).

Kosti so se najbolje ohranile, e jih je hitro prekril drobnozrnat sediment in jih tako zaitil pred teptanjem in drugimi vplivi. Zelo pomembno je tudi, da je okolje im bolj stalno, da v njem ne prihaja do velikih nihanj v temperaturi in vlagi. Zelo stabilno je jamsko okolje!

Izjemni naini fosilizacije: mamut v sibirskem ledu, naftna polja, mumifikacija pri visoki aridnosti ... 16

ZBIRANJE KOSTI MED IZKOPAVANJI, prepariranje v laboratoriju

1. Tako kot druge najdbe je treba tudi kosti prostorsko imbolj natanno vzoriti po plasteh oz. stratigrafskih enotah.

To je pomembno za opredelitev starosti. e je izkopno polje dovolj veliko in najdemo veliko kostnega materiala, lahko razlike med posameznimi nivoji pokaejo ekoloke in ekonomske spremembe v asu. po podronih enotah (tloris, kvadranti).

Le tako lahko pravilno interpretiramo razline aktivnosti, ki so se odvijale na posameznih mestih in doloimo pomen najdb (npr. smetie, rtveno mesto, grob ...)

Najdbe brez konteksta so praktino brez vrednosti. Ponavadi jih ne moremo niti starostno opredeliti.

2. Zbiramo in shranjujemo vse ostanke; tudi fragmente, ne le celih kosti! Morebitna selekcija bi lahko zelo vplivala na rezultate arheozooloke analize.

3. Sediment po monosti spiramo pod tekoo vodo in zbiramo na sitih, sicer so praktino vse manje najdbe izgubljene.

4. Shranimo in pregledamo del sedimenta, ki je ostal na spodnjem situ (premer odprtin 1 mm). Morda so v njem ostanki mikrosesalcev in rib.

Mikrosesalci (netopirji, ukojedi, glodalci) so izredno pomembni za rekonstrukcijo nekdanjega okolja; vegetacije in klime. e posebej pomembna skupina so voluharice. (Akumulacije mikrosesalcev so nastale pri gnezdenju sov. V jamskih najdiih lahko naletimo na prave plasti glodalcev. V najdiih na prostem so najdbe mikrosesalcev veliko redkeje).

5. Za izkopane skeletne ostanke (predvsem zobe) je najbolje, e se suijo v senci, ne na soncu. Obutljivih in pomembnih najdb ne peremo, ampak jih le na suho skrtaimo.

17

Vlanih kosti ne shranjujemo v polivinilaste vreke, ker bi zaele plesneti.

6. Kosti, ki so namenjene za radiokarbonske datacije, posuimo na zraku in zavijemo v aluminijasto folijo, da ne pride v stik z organskimi snovmi (npr. s papirjem ali z vato ...)

7. Krhke, zelo pomembne najdbe zaitimo (razlini premazi, alu-folija, mavec) e na terenu.

8. Cel skelet oz. veje skupine kosti v arheolokem kontekstu je treba natanno dokumentirati in izrisati.

9. V laboratoriju: Ob koncu izkopavanj krhke kosti in zobe po potrebi zaitimo. Pogosto se v ta namen uporablja z vodo razredeno mizarsko lepilo. Najbolje pa je, e kost namoimo v raztopino polivinil-acetata (do 25% PVA) in poakamo, da se temeljito prepoji. Kalcitno skorjo lahko odstranimo z zobozdravnikim svedrom ali vibratulom, vasih tudi z ocetno kislino ali pa s 5-10% solno kislino (HCl). Za razganjanje vezanih sedimentov uporabljamo kalijev lug (KOH) ali pa peroksid (H2O2).

ANALIZA KOSTNEGA MATERIALA

1. Identifikacija kostnih ostankov, determinacija ivalskih vrst:

Pri doloanju potrebujemo komparativno osteoloko zbirko. Najlaje je doloiti cele kosti, sklepne dele in zobe. Najteje in vasih nemogoe je doloiti majhne fragmente diafiz vejih ivali, fragmente vretenc in reber. (Vasih lahko ugotovimo le velikostni razred ivali.) Posamezne ivali je po kosteh zelo teko razlikovati (npr. ovca in koza imata skoraj enake kosti) v teh primerih uporabljamo specializirano literaturo.

18

Med determiniranjem dokumentiramo vse podatke: vrsto ivali, za katero kost oz. del kosti gre, starostno skupino ... Pri zapisovanju si lahko pomagamo z mednarodno sprejetimi kodami (npr. KNOCOD).

2. Identifikacija sledov na kosteh:

Beleimo vse sledove: vreze, ugrize, znake namenskega razbijanja kosti ipd. ...

3. Doloanje spola, starosti in sezone smrti ivali:

A) SPOL IVALI Pri posameznih skeletnih elementih nekaterih ivali je mono izraen spolni dimorfizem (priloga 2, sl. 3). V taknih primerih zlahka doloimo spol. (Npr. po kaninih pri medvedu in praiu, rogovih, medenici, atlasu pri drobnici ipd.) Pri vejih populacijah pa lahko ugotavljamo razmerje spolov s statistinimi analizami meritev doloenih skeletnih elementov (npr. metapodijev pri drobnici).

B) STAROST IVALI Obiajno doloimo samo osnovne starostne skupine: neonati, juvenilni, subadultni, adultni, (senilni). Vasih pa so zaelene tudi natanneje doloitve starosti.

Razmerje razlinih starostnih skupin in spolov je lahko pomemben podatek pri ugotavljanju nekdanje paleoekonomije. e je lovek gojil ivali primarno zaradi mesa, bo med ostanki najmoneje zastopana subadultna skupina (pri drobnici npr. je to starostna skupina 6-12 mesecev). Najbolj ekonomino je namre, da lovek zakolje ival, ko se telesna rast ustavi, saj z nadaljnjim vlaganjem krme v to ival ne bi pridobil ni ve mesa, le njegova kvaliteta bi bila s starostjo vse slaba. Pri "mlenem" gospodarstvu pa lahko med skeletnimi ostanki priakujemo velik dele mlajih mladiev (pri drobnici manj kot 6 mesecev) in starejih ivali (ve kot 5 let), med katerimi mono prevladujejo samice.

19

Mortalitetni profil ivali (priloga 2, sl. 2) nam lahko pomaga razloiti vzroke pogina (primeri ...). To je e posebej pomembno v jamskih paleolitskih najdiih, ko nismo prepriani, ali je lovek uplenil ivali ali pa so poginile kako drugae. Takne analize so seveda smiselne le, e imamo na voljo dovolj veliko tevilo primerkov (ve kot 30 zob)!

e v najdiu prevladujejo predvsem mladii in stare ivali ("U" oblika mortalitetnega profila), zrelih odraslih (najmonejih, najbolj odpornih) ivali pa je malo, to kae, da je njihovo smrt povzroil nek mortalitetni dejavnik, ki je deloval predvsem na najibkeje osebke (lakota, plenilci, zasledovalna tehnika lova). V primeru, da gre za ostanke lova, lahko veji dele zrelih odraslih osebkov kae na napredovalo tehniko lova (ker je te ivali najteje ujeti). e je starostna struktura podobna kot v ivi populaciji, to lahko kae na nek katastrofini dogodek (npr. vulkanski izbruh bi pobil celo redo; lov s pastjo ...)

Starost ivali lahko doloimo - po zobeh: Stanje oz. formiranost mlenih in stalnih zob v fazi izraanja (zapolnjevanje krone in korenine z dentinom) nam lahko pomaga doloiti starost mlade ivali. e posebej ugodno je, e imamo na voljo celo eljust v doloeni ontogenetski fazi razvoja zob. Na splono velja: mlaja kot je ival, bolj natanna je lahko ocena starosti. Obraba zob rastlinojedih ivali napreduje razmeroma pravilno; nastajajo obrabni vzorci, ki so znailni za doloeno starost. Pri nekaterih vrstah (npr. pri konju) je za oceno starosti merodajna tudi viina krone. Najbolj zanesljiva metoda doloanja individulne starosti pa je tetje prirastnic na zobnem cementu. (priloga 2, sl. 1) V tem primeru je treba s posebnimi laboratorijskimi tehnikami obdelati povrino prereza zobne korenine ali pa narediti zbruske, da lahko pod mikroskopom tejemo prirastnice v presevni svetlobi.

20

- po kosteh: Pomemben podatek je as, ko se epifize zraajo z diafizami (priloga 3). e se na sklepnem delu kosti e vidi epifizna linija, osebku zlahka doloimo starost. Starost ugotavljamo tudi glede na zraenost lobanjskih kosti in izginjanje sutur med njimi ter po razvitosti kolnice.

C) SEZONO SMRTI lahko ugotovimo s pomojo: - prirastnic na zobnem cementu (pogledamo, ali je na obodu zimska ali letna prirastnica; ponavadi ire prirastnice predstavljajo obdobja intenzivne rasti, tanje pa zaostanek v rasti - zimo ...) - prirastnic na ribjih vretencih, otolitih (= slune koice pri ribah) in hiicah koljk - eljustnic najmlajih mladiev - pri ivalih, ki se skotijo v doloeni sezoni (npr. jeleni kotijo mladie pozno spomladi in e najdemo eljustnico 3-mesenega mladia, lahko sklepamo, da je poginil konec poletja). - rogovja cervidov (razen seveda, e so odpadli po naravni poti! Drati se ga mora e del elnice.) - ptijih kosti (selivke, gnezdenje) Podatki o sezoni smrti nam lahko povedo, kdaj je bilo najdie poseljeno (ali je lo npr. poletni tabor lovcev na severnega jelena) in e je bilo poseljeno vse leto, kaken je bil sistem izkorianja ivali (npr. zakol pred zimo).

4. Merjenje kosti:

Obstajajo standardi (Driesch, 1976), kako je treba meriti kosti in zobe, da so podatki lahko primerljivi. Najbolj informativne so meritve dolgih kosti odraslih ivali in kosti lobanje. Problem je v tem, da se le redko ohranijo. Nikoli ne merimo erodiranih in oganih kosti! S pomojo meritev vasih lahko priblino doloimo velikost (oz. pleno viino) ivali. Podatki o velikosti ivali so pomembne pri razlagah: klime - (Bergmanovo pravilo: v hladneji klimi so ivali veje - tako je telesna povrina in izguba toplote relativno manja glede na volumen telesa. Ne velja vedno!) 21

starosti - (Npr. jelen je bil v zaetku holocena precej veji kot danes. Govedo iz elezne dobe je manje kot v neolitiku ...)

udomaitve - (Z domestikacijo se je velikost ivali drastino zmanjala. Zmanjala se je tudi razlika v velikosti med spoloma. Po velikosti skeletnih delov loujemo npr. divjo od domae make, divjo svinjo od praia itd.)

Loevanje nekaterih ivali je mono predvsem na podlagi velikosti (npr. volk/pes, konj/osel.) Doloanje spola ivali na podlagi merjenja kosti in zob je mono pri tistih ivalih, kjer je samec veliko veji od samice (spolni dimorfizem).

5. tevilnost oz. zastopanost posameznih vrst ivali izrazimo s pomojo:

NISP (number of identifiable specimens) = tevilo vseh dololjivih skeletnih delov (tudi fragmentov) neke vrste ivali. Iz tega se potem izraunajo odstotni delei razlinih vrst v najdiu. Na NISP zelo vpliva natannost izkopavanja in zbiranja materiala. (Npr. manje ivali so podzastopane, e materiala nismo presejali.) Upotevati je treba, da nimajo vse ivali enakega tevila kosti. Zavedati se moramo, da je fragmentacija nekaterih, predvsem vejih kosti moneja. (Takne fragmente je veliko teje doloiti in zato pogosto niso zajeti v NISP). Obstaja ve metod za uravnavanje oz. uravnoteenje NISP.

MNI (minimum number of individuals) = najmanje tevilo osebkov. MNI doloi najbolj pogost skeletni element. (Velikokrat so to zobje). Zavedati se moramo, da MNI ne pokae tevilnosti neke ivali v absolutnem smislu, ker je velika veina kosti vendarle propadla. (Npr. 5 praiev iz 300-letne naselitve ) Upotevati je treba tudi agregacijski efekt. (MNI setet iz manjih enot bo vedno veji kot skupen MNI za celo najdie, ker so kosti iste ivali lahko razsejane po ve enotah). Metoda MNI je najbolj zanesljiva pri majhni koliini kostnega materiala iz omejenega, funkcionalno opredeljenega podroja (npr. grob, rtveno mesto ) ali pa pri zelo veliki koliini materiala v tem primeru NISP in MNI prineta konvergirati!

22

Pri majhni koliini izkopanega materiala (npr. pri sondiranju) MNI sam po sebi nima nobenega pomena, lahko pa pomaga razloiti vrednosti NISP. Tea vseh doloenih kosti neke ivali: V idealnem primeru naj bi bila tea kosti neke ivali sorazmerna porabi njenega mesa, vendar je na ta nain teko primerjati najdia z razlino stopnjo fosilizacije.

Pri doloanju tevilnosti posameznih ivali upotevamo rogovje le v tistih primerih, ko se e vedno dri lobanje. Ljudje so namre cervidno rogovje pogostokrat pobrali v okolici in jim zato ni bilo treba upleniti ivali. (e je roa ohranjena, zlahka presodimo, ali gre za po naravni poti odpadlo rogovje.)

Upotevati je treba, da je veina kostnih ostankov v arheolokih najdiih (razen v paleolitskih jamskih najdiih) preostanek primarne uporabe ivali to je izkorianje mesa in kostnega mozga. Omenjene metode doloanja tevilnosti posameznih vrst lahko torej pokaejo pomen razlinih ivali za mesno prehrano, ne pa za ekonomijo nasploh! V arheolokih najdiih le redko naletimo na kosti tistih ivali, ki niso bile namenjene prehranjevanju (npr. konj, pes ...). Poseben problem v arheozoologiji je dokazovanje sekundarne uporabe ivali. Na uporabo mleka in volne lahko sklepamo na podlagi starostne in spolne strukture ivalskih ostankov.

6. Doloanje stopnje fragmentiranosti kostnega materiala:

Osnovno informacijo o fragmentiranosti materiala lahko dobimo, e teo doloenih kosti primerjamo z NISP.

e preprosteje je merjenje doline fragmentov. Opredelimo razline velikostne razrede (intervali so obiajno 2,5 cm narazen) in pretejemo, koliko fragmentov sodi vanje. Odstotne delee potem primerjamo z NISP.

7. Analiza zastopanosti razlinih skeletnih elementov doloene ivali:

Pri tem je treba upotevati, da so naravne tafonomske izgube pri razlinih kosteh razline (plenica npr. se ohrani veliko redkeje kot npr. kratke kosti)! 23

Doloimo lahko zastopanost razlinih kategorij kosti, ki so nekaken ekvivalent kategorijam mesa: Kategorija A: Mesnate kosti so recimo: lopatica (pleni del), kolnica, proksimalni deli okonin (humerus, femur), vretenca. Kategorija B: Srednje cenjeni deli mesa oz. odgovarjajoe kosti so: neurocranium (mogani), mandibula (jezik, vekalna miica), rebra in grodnica in spodnji deli nog. Kategorija C: Manj cenjene dele mesa predstavljajo npr. obrazne kosti lobanje, repna vretenca in zapestne ter nartne kosti. Upotevati je treba tudi, da imajo razlini deli mesa v razlinih kulturah razlino vrednost (npr. volovski rep je ponekod zelo cenjen, eprav se po zgornji razvrstitvi uvra zelo nizko.)

S pomojo relativne zastopanosti razlinih skeletnih delov lahko razloimo razline lovekove aktivnosti. Primeri: kosti ap in repnih vretenc, ki jih najdemo v grobovih so lahko ostanki nekdanjih ko ... Ljudje so ival ubili, odrli in razkosali zunaj naselja in domov prinesli le v njeno koo zavite uporabne dele, ali pa je bilo morda meso kupljeno oz. prodano na trgu. V takih primerih doloeni skeletni elementi na najdiu "manjkajo"

8. Primerjava z drugimi najdii podobne starosti.

9. Posebne analize Radiokarbonske datacije (temeljijo na ohranjenosti kolagena ...) Izotopske analize (klima, prehrana ivali ...) Moderne medicinske preiskave kostnine (npr. raunalnika tomografija, histoloke analize kostnih in zobnih tkiv itd.) Aktualistine tudije:

Primerjalne antropoloke in etnografske tudije primitivnih ljudstev, ki e vedno ivijo v tesni odvisnosti od ivali nam lahko veliko povedo o ivljenju nekdanjih

24

lovsko-nabiralnikih, lovskih in nomadskih plemen. Raziskovalci npr. prouujejo, kaj ostane od ivali po razlinih lovekovih aktivnostih in potem stanje primerjajo s fosilno situacijo. (Primeri: ivljenjske navade eskimov, primerjave s paleolitskimi lovci na severnega jelena ...)

Posebno podroje je eksperimentalna arheozoologija. Raziskovalci s poskusi ugotavljajo, kakni sledovi nastanejo na kosteh ob razlinih dejavnostih (npr. razkosavanju mesa s kamenim orodjem in podobno).

10. Interpretacija

MONOSTI IN OMEJITVE ARHEOZOOLOGIJE

Najmanj, kar lahko priakujemo od analize kostnih ostankov, je favnistina lista seznam ivali, ki so bile najdene v arheolokem najdiu. Arheozoolog s pomojo sledov na kosteh in z razlinimi kvantitativnimi analizami skua ugotoviti, katere ivali je lovek neko izkorial in na kaken nain (ekonomski pomen ivali). Pomembno je tudi, kaj se je dogajalo z ivalskimi ostanki po smrti, predvsem bi radi prepoznali lovekove aktivnosti. Arheozoologija danes veliko operira z numerinimi in metrinimi podatki. Pomemben je kvantitativen pristop in statistine analize.

Zavedati se moramo, da se od prvotnih kosti ohrani razmeroma majhen del. Nikoli nam v celoti ne uspe rekonstruirati prvotnega stanja, saj je kostni material utrpel vekratno selekcijo zaradi e opisanih dejavnikov (glej prilogo 1). Arheozoolog pa po drugi strani lahko vpliva na pravilnost interpretacije s svojim znanjem, natannostjo in izbiro raziskovalnih metod. Pomembno vlogo odigra tudi tehnika izkopavanja (izbira izkopnega polja, sejanje, spiranje sedimenta, natannost dokumentiranja najdb, pravilno skladienje )

25

Koliina

izkopanega

materiala

neposredno

vpliva

na

natannost

arheozoologove interpretacije:

10 doloenih kosti pokae, katere ivalske vrste so neko izkoriali v najdiu 100 pokae priblina razmerja posameznih vrst (npr. domae/lovne ivali) 1000 pokaejo se razmerja razlinih starostnih skupin in spolov (razlaga ekonomije) 10000 dovolj mandibul oz. zob za izdelavo mortalitetnih profilov. Pri veji koliini materiala je mona tudi stratigrafska primerjava po plasteh ...

Posebno poglavje je analiza ivalskih ostankov iz pleistocenskih oz. paleolitskih najdi. ivalski ostanki v njih pogosto sploh niso neposredno povezani s lovekovim delovanjem, lahko pa nam veliko povedo o tem, v kaknem okolju je lovek ivel. S tako starimi ostanki se obiajno ne ukvarjajo arheozoologi, ampak paleontologi.

Arheologija postaja interdisciplinaren tudij in to je danes sploen trend v znanosti. Naravoslovne vede in raziskave je danes nujno vkljuiti v vsestransko obdelavo nekega najdia. Kljub omejitvam asa in sredstev moramo poskrbeti, da bodo pri analizi arheolokega najdia upotevani in obdelani vsi moni viri informacij, seveda tudi ivalski ostanki. Izkopavanja so po svoji naravi destruktivna in prvotno stanje najdia je praktino nemogoe obnoviti. Izgubljeni podatki so izgubljeni za vedno.

26

DODATNA LITERATURA

BAKER, J. & BROTHWELL, 1980: Animal Diseases in Archaeology. Academic Press, London. BEHRENSMEYER, A. K. & HILL, A. P. (eds.), 1980: Fossils in the Making. Vertebrate taphonomy and Paleoecology. University of Chicago Press. BENECKE, N., 1994: Der Mensch und seine Haustiere. Konrad Theiss Verlag, Stuttgart. BINFORD, L. R., 1981: Bones: ancient men and modern myths. - Academic Press, New York. BRAIN, C. K., 1981: The hunters or the hunted? An introduction to African cave taphonomy. - Chicago Press. CHAPLIN, R. E., 1971: The Study of Animal Bones from Archaeological Sites. Seminar Press, London. CLUTTON-BROCK, J., 1999: A natural history of domesticated mammals. 2nd ed., University Press, Cambridge. DAVIS, S. J. M., 1987: The Archaeology of Animals. B. T. Bratsford Ltd., London. von den DRIESCH, A., 1976: A Guide to the Measurement of Animal Bones from Archaeological Sites. Peabody Museum Bulletin 1. Harvard University. GRAYSON, D. K., 1984: Quantitative Zooarchaeology. Topics in the Analysis of Archaeological Faunas. Academic Press, London. HILLSON, S., 1986: Teeth. Cambridge Manuals in Archaeology. Cambridge University Press. KLEIN, R. G. & CRUZ-URIBE, K., 1984: The Analysis of Animal Bones from Archaeological Sites. University of Chicago Press. LYMAN, R. L., 1994: Vertebrate taphonomy. Cambridge Manuals in Archaeology. Cambridge University Press. LYMAN, R. L., 2008: Quantitative Paleozoology. Cambridge manuals in Archaeology; Camridge University Press. MASON, I. L. (ed.), 1984: Evolution of domesticated animals. Longman Group Ltd., New York. PETRU, S., 2008: Paleolitska umetnost. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. 27

RACKHAM, D. J., 1994: Animal bones Interpreting the Past. University of California Press. REITZ, E. J. & WING, E. S., 1999: Zooarchaeology. Cambridge Manuals in Archaeology. Cambridge University Press. VARC, K., 2005: Antropogene modifikacije na povrini ivalskih kosti iz arheolokih najdi. Diplomsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta,

Univerza v ljubljani. WILSON, B., GRIGSON, C. & PAYNE, S., 1982: Ageing and Sexing Animal Bones from Archaeological Sites. BAR Bitish Series 109, Oxford.

Nekatere specializirane revije:

JOURNAL OF ARCHAEOLOGICAL SCIENCE. Academic Press, London. ENVIRONMENTAL ARCHAEOLOGY. The Journal of Human Palaeoecology. Association for Environmental Archaeology, Oxbow Books, Oxford. INTERNATIONAL JOURNAL OF OSTEOARCHAEOLOGY. - John Willey & Sons, New York.

WEB:

International Council for Archaeozoology (ICAZ): http://www.alexandriaarchive.org/icaz/ Association for Environmental Archaeology (AEA): http://www.envarch.net/ Archozoo Collaborative website of Archaeozoology: http://www.archeozoo.org/en

28

29

2
Sl. 1: Doloanje individualne starosti in sezone smrti. Prirastnice na zobnem cementu (jamski medved); irina slike priblino 0,8 mm.

Sl. 2: Mortalitetni profil (jamski medved iz Mokrike jame).

N
30 25 20 15 10 5 0
~10 ~11 ~12 ~13 ~14 ~15 ~16 ~17 ~18 ~19 ~20 ~21 ~22 ~23 ~24 ~25 ~26 ~27 ~28 ~29 <0,5 ~30 ~1 ~2 ~3 ~4 ~5 ~6 ~7 ~8 ~9

years

Sl. 3: Doloanje spola. Premer kaninov jamskega medveda iz Mokrike jame; izrazit spolni dimorfizem.

crown width (mm)

30

3 2 2

31