Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

0 Primo Trubar in tevan Kzmi sta bila prva Slovenca, ki sta Kranjcem in Prekmurcem prevajala novo zavezo v slovenino. Trubar je to storil v 16. stoletju, ko je s prevajanjem Novega testamenta (odlomki v Katekizmih, Matejev evangelij /1555/, Ta prvi dejl tiga novega testamenta /1557/ in Ta drugi dejl tiga novega testamenta /1560/, Noviga testamenta poslednji dejl /1577/, Ta celi novi testament /1582/) normiral osrednjeslovenski knjini jezik (kranjino), tevan Kzmi pa je 1771 prevedel Nouvi Zkon in normiral vzhodnoslovenski prekmurski knjini jezik. Pri oblikovanju dveh slovenskih knjinih norm gre za zanimive vzporednice, ki so opazne pri oblikovanju Trubarjevega (Oroen 1996a: 114129) in Kzmievega jezikovnega koncepta in so verjetno v doloenem pogledu vplivale tudi na poenotenje slovenske knjine norme sredi 19. stoletja. 1 Novoslovenina je bila v pomladi narodov, predvsem pa v narodnostno zelo vplivnem taborskem gibanju5 na Slovenskem, odloitev slovenskih intelektualcev, humanistov in politikov, ki so jezikovno enotnost razumeli kot predpogoj za dravotvornost Slovencev. Slovensko jezikovno vpraanje so povezali s politinim in izpostavili jezik kot najpomembneje znamenje narodne samobitnosti ter tako uresniili Trubarjevo eljo o enem, vsem razumljivem slovenskem knjinem jeziku. lo je za idejo, ki so ji v drugi polovici 19. stoletja sledili Slovenci v avstrijskem in madarskem delu monarhije. Trubarjeva in Kzmieva slovenina nista bili splono sprejemljivi za vse uporabnike slovenskega jezika, zato se je ele sredi 19. stoletja s t.i. novoslovenino prvi v zgodovini slovenskega jezika uveljavila enotna knjina norma za vse Slovence. To je pomembno dejstvo, ki kae, da: (1) Trubar ni bil zaetnik enotnega slovenskega knjinega jezika, ampak je v 16. stoletju ponudil sprejemljivo osnovo
5 Taborska

ideja zedinjene Slovenije je po novooblikarskem valu pripomogla k hitrejemu poenotenju slovenske knjine norme in spoznanju, da je popolna jezikovna in politina neodvisnost uresniljiva le v samostojni dravi vseh Slovencev in ker le-ta v 19. stoletju e ni bila mogoa, sta najpomembneji stvarni pridobitvi taborskega obdobja premik k funkcionalni popolnosti slovenskega knjinega jezika in spoznanje, da se mora slovenski lovek izobraevati s knjigami, napisanimi v slovenskem jeziku (Jesenek 2008b: 158).

62

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

za osrednjeslovensko knjino normo, (2) so se v prekmurskem prostoru zavedli (jezikovne) enotnosti s Slovenci na desni strani Mure;6 Ivanocy je lahko tako kljub moni madarizaciji in posledino spolitizirani ideji o (prekmurskem neslovenskem) vendskem jeziku Madarom jasno sporoil (Vazlatok a regmul korbol. Szombathely ujsag 1900, t. 9, 4. marec):
Med dananjim slovenskim ljudstvom na tajerskem in Madarskem v preteklosti ni mogoe potegniti take mejne rte, ki bi to ljudstvo kot narod delila. To ljudstvo je eno po svojem izvoru, jeziku in rodovni znailnosti. (citirano po I. kafar 2004: 28)

Po Koiu in pred Ivanocyjem je bil med Prekmurci Borovnjak edini, ki se je tega pomembnega vpraanja zavedal ter si prizadeval za poenotenje slovenske knjine norme tudi med prekmurskimi Slovenci (Jesenek 2008: 168). Za vestno priblievanje in zavzemanje prekmurskega Trubarja (Jesenek 2008) za novoslovenino je spoznal tudi Anton Trstenjak, ko je obiskal Borovnjaka na Cankovi:
Seznanjal se je po nas z naimi razmerami. e leta 1862. zael se je pridno naroevati na nae asopise, a kar je potreboval knjig, naroeval si jih je iz Ljubljane in Maribora. Tako se je izuril v naem knjievnem jeziku sam in je isto pot kazal in priporoal on prvi svojim sobratom v vsaki priliki. (Trstenjak 2006: 189)

Trstenjak je opozoril, kako pomembno delo za slovenski jezik je v tistem asu opravljal Borovnjak, ki se je odlono uprl madarski vendski teoriji o izvoru prekmurskega jezika in je zavestno spodbujal mlaje duhovnike v ogrskem delu monarhije, naj ostanejo verni svojemu materinemu jeziku in narodnosti:
Zanimivo je, da Ratkovi v svojih Pripombah ne uporablja ve besede vend nyelv (prekmurina), ampak szlovn, namre slovenski prevod. Kakor je Ratkovi z dekanijskimi ocenjevalci (med katerimi je prav gotovo bil Joef Borovnjak) skrbel za istejo prekmurino, tako so tudi ivanocyjevci (Joef Klekl st. in Joef Klekl ml., Joef Sakovi, Ivan Baa idr.) vedno bolj in bolj svoje nareje priblievali knjini slovenini. (Smej 2001: 90)

To je pomenilo uvajanje slovenskega rkopisa v prekmurske tiske in priblievanje pisnemu jeziku slovenskemu, kar je po Borovnjakovem preprianju vodilo do zdruitve ogrskih Slovencev z matinim narodom. Trubarjeva in Kzmieva slovenina sta se sooili, tako da je enoten slovenski knjini jezik postal sprejemljiv za osrednje- in vzhodnoslovenski jezikovni prostor. Petsto let po Trubarju in sto petdeset let po poenotenju slovenskega knjinega jezika se vloge in pomena slovenskega knjinega jezika za obstoj in uveljavitev slovenske drave v novonastali evropski skupnosti, vsaj zdi se tako, premalo
6 Prekmursko

knjinojezikovno izroilo je bilo dve stoletji drugi slovenski knjini jezik (Toporii 1992a: 83, geslo: knjinojezikovna izroila). 63

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

in preslabo zavedamo. Trubar in Kzmi sta vsak v svojem asu in prostoru spregledala nemko oz. madarsko globalizacijo, vpraanje pa je, zakaj se tega vse manj zavedamo danes, ko je v Evropski zvezi in svetu pritisk glo balnega jezika e veji kot takrat, ko sta naa protestanta normirala slovenski jezikovni razliici in ob tem aktivno usmerjala slovensko jezikovno politiko in nartovanje.7 1.1 Trubar in Kzmi sta se zavedala, da je preprost in vsem uporabnikom sprejemljiv slovenski jezik pomemben za irjenje protestantskih knjig. ivost jezika je postalo pomembno izhodie njunih knjinih razliic. e sprejemamo govor Raice kot podlago za Trubarjevo slovenino le kot trop z navidezno parafrazo, ki je ne razumemo dobesedno (Pogorelec 1984: 189), tudi Kzmieve prekmurine ne smemo razumeti preozko, tako kot so jo govorili v ravenskem nareju. Temeljno naelo obeh protestantov je bila splona razumljivost, preseganje narenih znailnosti v besedju, skladnji in slogu pa je njuni knjini normi povzdignilo v urejena knjina sestava, v t.i. duhovnika jezika (Mole 1948). Trubar ni upoteval razlike med alpsko in panonsko slovenino slednje s svojim jezikovnim konceptom nikoli ni pokril, eprav je mislil, da osrednjeslovenski jezik tih drugih deel ludi tudi mogo zastopiti. Pokazalo se je, da to ne dri. Prekmurski Slovenci so sicer poznali razmere v osrednjeslovenskem prostoru, vendar Trubarjevih in Dalmatinovih knjig niso brali in uporabljali.8 Kot nadomestni cerkveni knjini jezik so vse do izdaj prekmurskih knjig raje kot osrednjeslovenske uporabljali kajkavske prevode, zavedajo se, da tudi to ni na jezik. Kzmi je prekmurski jezik tudi formalno loil od hrvakega kajkavskega in opozoril na naravno povezavo prekmurskega in osrednjeslovenskega jezika. 1.2 eprav gre za dve razliici slovenskega knjinega jezika, ju povezuje veliko podobnosti glede na to, kako in v katerih okoliinah sta Trubar in Kzmi normirala osrednjeslovenski kranjski in vzhodnoslovenski prekmurski knjini jezik. France Novak (2000: 214) je prvi opozoril na smiselnost take primerjave,
7 Joef

Smej, odlien poznavalec jezikovnih in kulturni razmer v Prekmurju, opozarja na izkunje iz preteklosti in primerja nasilno madarizacijo slovenine konec 19. stoletja z nekritinim odnosom sodobne slovenske drube do anglizacije jezika: Nikakor ne bi bilo prav, e bi iz slovstvene zgodovine Prekmurja izbrisali skrb nekaterih duhovnikov za isteji slovenski jezik. Njihovo prizadevanje ni brezkoristen ostanek razdobja, v katerem je Prekmurje zajel val madarizacije, ampak je zdrav in klen opomin sodobni generaciji, ki drvi v angleino. (Smej 2001: 89). 8 Prim. Koiev zapis v Starinah eleznih in salajskih Slovanov, da so kranjski kramarji poceni ponujali Trubarja in Dalmatina. Jezikovno osrednjeslovenski jezik v prvi polo vici 19. stoletja e ni bil sprejemljiv za Prekmurje.

64

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

saj gre pri obeh protestantskih piscih za povzdig slovenine v knjini jezik. To pa je delo, ki ga je bilo potrebno opraviti premiljeno, odgovorno in sistematino; opravila sta ga na podoben nain in tako dobro, da se danes zdi, kot da Trubar v osredju in Kzmi na severovzhodu nista orala ledine, ampak sta imela pred seboj e ustaljeni knjini tradiciji in izdelana ter popolna knjina sistema. Razlike med njima seveda obstajajo, veliko lastnosti pa je zelo podobnih, zlasti // ko gre za uporabo jezika v besedilih (F. Novak 2000: 214). Trubar in Kzmi sta opravila pomembno delo. iv ljudski jezik svojih okolij sta izbrala za osnovo in se odloila za njegovo preraanje v urejen knjini sestav, s tem pa sta svoji razliici slovenskega jezika gradila po naravni poti iz ljudske osnove, tj. na nain, ki ga je v 19. stoletju tudi Kopitar prepoznal za najboljega oz. najsprejemljivejega za osrednjeslovenski knjini jezik (podobno tudi Koi, Borovnjak in Ivanocy za prekmurski jezikovni prostor). Trubar in Kzmi sta si glede naina oblikovanja knjine norme zelo podobna iskala sta e ustaljene jezikovne reitve iz ustne, pisne in (Kzmi tudi skromne prekmurske) knjine tradicije, jih prevzemala, prilagajala svojim potrebam in zmonostim naslovnikov, iskala nove jezikovne reitve in jih smiselno povezovala (Trubar bolj sinhrono gospod Trubarjeva kranjina; Kzmi bolj diahrono stari slovenski jezik) v normo in predpis dveh razliic slovenskega knjinega jezika. Izhodie za oblikovanje knjinega jezika je bilo pri obeh enako: protestantska zahteva, da med Bogom in vernikom ne sme biti posrednika in s tem povezano prevajanje Biblije ter opravljanje verske slube v vernikom razumljivem maternem jeziku. Iz tega naela izhajajoe podobnosti, ki so oba slovenska protestanta spodbudile k poknjienju ljudskega govora, so: (1) Oba sta bila protestanta in sta imela odline stike z evropsko reformacijo: Trubar z nemkimi in vicarskimi (kalvinisti, zvinglijanci, luteranstvo) idejami 15. in 16. stoletja (Glavan 2008), Kzmi z madarskimi (V. Novak 1976) in slovakimi (Jesenek 2000/01) v 18. stoletju. (2) Delovala sta predvsem v tujini, kjer sta pisala, prevajala in tiskala slovenske knjige Trubar v Nemiji (Derendingen, Urach), Kzmi na Madarskem (urd, omod). (3) Oba sta knjina jezika pripravljala najprej na prinici njuni razliici izhajata iz ivega govora, iz slovenske alpske in panonske pridigarske tradicije (Oroen 1996a: 80112), pri tem pa sta poznala Trubar le Stiki rokopis, Kzmi pa Martjansko pesmarco. (4) Izhajala sta iz reformatorskega koncepta, po katerem sta kot stranski produkt, pa vendar skoraj samoumevno (Rajhman 1977), nastala dva jasna koncepta knjinega jezika. (5) Oba sta normirala svoja knjina jezika kot zavestni nadnareni normi, izhajajoi iz slovenske ustne obredne in pisne tradicije (Oroen 1996a); gospod Trubarjeva kranjina je v 16. stoletju normirala osrednjeslovenski knjini jezik kot nadnareno tvorbo sredinih slovenskih nareij (z vejim deleem dolenjine kot gorenjine) in nastajajoega
65

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

ljubljanskega govora (Jesenek 2008), na stari slovenski jezik obrnjeni Nouvi Zkon tevana Kzmia pa je slovenski jezik na levi strani Mure povezal v urejen sestav prekmurskega knjinega jezika, ki je imel ivo govorno podstavo v, za Slovence na Ogrskem, sredinem in prestinem ravenskogorikem okolju (Jesenek 1996, 2005). (6) Kranjina je dobila s Trubarjem veljavo modernega osrednjeslovenskega knjinega jezika (Rajhman 1977: 105), stari slovenski jezik tevana Kzmia pa znaaj sodobnega vzhodnoslovenskega (prekmurskega) knjinega jezika. (7) Predhodnika Trubarjevega in Kzmieno vega prevoda Nove zaveze sta katekizma in abecednika,9 v Prekmurju verjet tudi izgubljena Agenda Vandalica, tj. prvi slovenski obrednik iz leta 1587, ki naj bi ga natisnil Jan Mandelc (Munda Hirnk 2000: 172). 1.2.1 Pred Trubarjem in Kzmiem v osredju in na severovzhodu Slovenije ni bilo ljudi, ki bi si prizadevali za samostojen razvoj knjine slovenine in spodbujali rabo slovenine ali katerega izmed slovenskih nareij v razlinih funkcijskih zvrsteh jezika. Nareno razlenjevanje slovenskega ljudskega jezika je zaradi dravnih meja, upravnih razmer in cerkvenih podroij odpiralo vpraanje, kako normirati knjini jezik. Trubarjeva odloitev za osrednjeslovensko nadnareno tvorbo gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govora se je v razvoju slovenskega jezika pokazala za dobro premiljeno, stvarno in dolgorono reitev. V madarskem okolju so bili Slovenci jezikovno popolnoma odtegnjeni od osrednjega slovenskega ozemlja. Oglejska oblast nikoli ni segla ez Dravo, Mura pa je bila vse do 20. stoletja sploh ostra dravno-upravna, politina, zgodovinska in geografska lonica, ki je bila vzrok za e dalji neknjini status slovenskega prekmurskega jezika kot v osredju. Kzmi je zato lahko ele ve kot dvesto let po Trubarju tudi na levi strani Mure zael razmiljati o narodotvornosti prekmurskega knjinega jezika, oblikovanega kot nadnarena tvorba na osnovi ravensko-gorikih pokrajinskih jezikovnih znailnosti. 1.2.2 Trubar je z osrednjeslovenskim oz. kranjskim knjinim jezikom zdruil Slovence ljubljanske kofije (Kranjce, Koroce in tajerce), medtem ko so Slovenci, ki so bili v traki in graki kofiji, sicer utili povezanost z osred njim prostorom in jezikom, vendar so zlasti med Dravo in Muro do sredine 19. stoletja nenehno iskali e drugane jezikovne monosti, npr. oblikovanje
9 Slovenski

jezik je knjini status v obeh primerih dobil s protestanti: v osredju s Trubarjevima Katekizmom in Abecednikom (1550), v prekmurskem prostoru prav tako z malim katekizmom (Temlin 1715) in abecednikom (Abecedarium Szlovenszko, 1725). Najviji drubeni poloaj sta obema knjinima razliicama zagotovila Jurij Dalmatin in tevan Kzmi s prevodom svetega pisma (Biblija, 1584; Nouvi Zkon, 1771). (Jesenek 2008: 166).

66

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

knjine norme ob prevodih Parchamerjevega katekizma, razmiljanje o jeziku v t.i. svetourbanski akademiji, graki krog z Netajercem Primicem na elu in Dajnkovo kratkotrajno normiranje samostojnega knjinega jezika ter pisave med Dravo in Muro (Jesenek 2005a, 2005b). Kzmi je ponudil knjini jezik, ki je bil drubotvoren za vse Slovence na levi strani Mure, hkrati pa je oblikoval ob Trubarjevi e eno knjino razliico, v kateri je bilo nato v zelo kratkem asu ubesedeno skoraj celotno funkcijskozvrstno podroje prekmurskega jezika. Trubarjevi Kranjci in Kzmievi prekmurski Slovenci so se zdruili pod skupnim imenom Slovenci, ko so v pomladi narodov in taborskem gibanju spoznali narodotvorno vlogo skupnega slovenskega jezika (Jesenek 2008b). 1.2.3 Trubar in Kzmi sta tudi glede pisave razmiljala podobno. Bila sta pragmatika, zavedajo se, da ni dobro pretiravati z novostmi, zlasti ne v pisavi, ki je bila v njunih okoljih e dobro ustaljena. Trubar se zato v prvih dveh knjigah ni ukvarjal z novim pismom, ampak je pisavo enostavno prevzel oz. si jo je izposodil od sosedov Nemcev. Gotica je bila takrat splono uveljavljena latinina zahodnoevropska pisava, dobro znana tudi tiskarjem, vendar pa se je glede rabe umevcev pokazala za slovenini neprijazno. Trubar jo je zato e leta 1555 zamenjal za slovenico (bohoriico). Enako je ravnal Kzmi prevzel je madarsko latinino pisavo ogrico, ki je postala prepoznaven rkopis prekmurskega knjinega jezika, zamenjana za gajico prvi ele v Agustievem asopisu Prijatel v sedemdesetih letih 19. stoletja (Jesenek 2005a). Trubar in Kzmi sta se odloila za nemki oz. madarski rkopis. Ohranjanje neslovenskih vzorcev za pisavo sinikov in umevcev jima je sicer povzroalo teave, vendar sta bila prepriana, da bodo bralci sami nali pravo reitev po nainu in lastnostih naega jezika. Zanaanje na zahtevnejega bralca potrjuje tezo, da sta njuna knjina jezika sicer rasla iz ljudske osnove, nikoli pa nista temeljila na narejih, kakrni sta se govorili na Raici ali na Gorikem. 1.2.4 Tudi do vpraanja strokovnih izrazov, tj. predvsem teolokih besed in besednih zvez, sta imela podoben odnos. Bila sta zelo demokratina glede rabe germanizmov, latinizmov, kajkavizmov ali hungarizmov. Uporabljala sta jih, kadar v ljudskem besediu nista nala slovenskih ustreznic. Izbira besedja je bila pri obeh na preizkunji zaradi zahtevnega prevajanja svetopisemskih vsebin; oba sta morala iskati nove besede in postopoma uvajati novo protestantsko izrazje. Merilo ubeseditvene uspenosti je bila ljudska govorica, iz nje sta rpala stopnjo in kakovost svoje izrazitve. Iz strahu, da ju preprosti slovenski bralci zaradi rabe tujk ali prevzetih besed ne bi razumeli, sta si pomagala z novotvorbami ali pa sta starim pomenom pripisovala nove. S takim purizmom pri izbiranju besed pa nista pretiravala, saj so jima prav tujke, predvsem pa prevzete besede iz tujega jezika ali nareja, omogoale, da njuna jezika nista
67

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

bila konstrukta, ampak sta nadaljevala tradicijo ivega pridigarskega izroila na Slovenskem. Njuni knjini normi sta prav s tem dobivali znaaj modernih funkcijsko razvitih jezikov. 2 To so podobnosti, vzporednice med nastajanjem Trubarjeve kranjine in Kzmievega starega slovenskega jezika, od tu naprej pa se sreujemo z druganima jezikovnima sestavoma. Razlikovalno besedje (F. Novak, Jakopin, Mere 1996), besedne zveze, glasovje (Mere, Jakopin, F. Novak 1992), oblikoslovje (Mere 2003), (Oroen 1996a), skladnja in s tem povezano ubesedenje (Mere 1990) ter slog (Oroen 1996a: 130147) razkrivajo razlina jezikovna koncepta, izhajajoa iz slovenske alpske in panonske tradicije (Oroen 1996a: 80112). Trubarjev jezik se spogleduje z nekaterimi znailnimi starejimi alpskoslovenskimi reitvami v besedju (T: utim zhau te Babiloniske iezhe; K: za vrejmena Babilonzkoga zeljenya; T: ta angel tiga Gopudi; K: Angyel Gozpodnov) in oblikoslovju (npr. rod. ed. bugi), praviloma pa uveljavlja knjino normo, ki je izrazito sinhrona in predpostavlja mlaje (narene) jezikovne prvine in stilne postopke (Oroen 1996a: 130147). Trubar je poknjiil pogovorno skladenjsko povezovanje, predvsem priredno vezljivost. Stavne enote v povedi (pogosto se zaenja z veznikom inu) so natevalno oblikoslovno povezane z veznikom inu ali pa so na podlagi slovnine vezljivosti druene v podredne zveze in sestavljajo zloeno poved, v kateri se izmenjavajo podredni in priredni stavni vzorci, slednji najpogosteje kot zaporedje, protivnost ali vzronost. Ujemalna sila (npr. osebka na povedek) in vezava (npr. predmeta na glagol) prilagajata med seboj povezane stavne enote na nain, ki doloa novo skladnjo, presegajoo vzorce iz slovenskega pogovornega in tudi kliejskega obrednega jezika. Manj izkoriena je le e skladenjska raba loil:
Inu vaki, kir letu muie gouorene poslusha, inu tu itu ne dei, ta ie glih enimu norskimu moshu, kir ie uio hisho aidal na ta peik. Inu kadar ta desh pade, inu ta pouudne pride, inu ti vetri pisheio inu pehaio na to hi ho tar to doli pahneio, inu nee padez ie uelik. Inu pergudilu e ie, de kadar ie Ieus letu gouoriene dokonal, o e ty ludie trahom azhudili zhes nega vuk, Sakai on ie oblatio pridigal, inu nekar koker Piari (Trubar, Mt 6,2629).

Kzmiev jezik predpostavlja normo, ki upoteva panonsko-slovensko je zikovno tradicijo; njegova prekmurska norma je bolj enotna kot Trubarjeva kranjska, skladenjsko in oblikoslovno bolj koherentna (zapleteno zloene povedi, skladenjsko strnjanje, izraba tvornih in /izvirnoslovenskih oz. slovanskih/ trpnih konstrukcij, panonska negacija) ter prepoznavno manj kalkirana (nekateri besedni in skladenjski germanizmi pri Trubarju, razmeroma malo madarskih izposojenk in kajkavskih vplivov pri Kzmiu):
68

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

I vaki, teri csje ete moje ricsi, i ne csinije, priglihavani bode kblaznomi mouzi, teri je vojo hizo na pejek poczimprao. I doli je prisla ploha, i sli zo potoczke, i pihali zo vtrovje, i vdarili zo vhizo ono, i zpadnola je, i bio je zpadaj nye veliki. I zgoudilo ze je, da bi zkoncsao Jezus ricsi ete: csdivalo ze je lztvo nad vcsenyejm nyegovim. Ar je vcio, liki oblazt majoucsi; i nej liki pizacske. (Kzmi, Mt 6,2629)

2.1 V 16. stoletju si je gmajn jezik uspeno utiral pot v drubo evropskih jezikov (Megiserjev slovar), eprav mu je bila kot stranskemu produktu protestantizma sprva namenjena le vloga domaega jezika in neke vrste metodolokega pripomoka v cerkvi (Rajhman 1977: 13). Bohorieva slovnica, ki je nastajala ob tiskanju Biblije, je bila e vedno pisana v jeziku humanistov, tj. v latinini. Nemina je takrat bila deelni jezik in je imela status, ki ga je osrednjeslovenskemu jeziku zagotoviti ele Trubar, ko ga je zael postopoma uvajati za enoten obredni in cerkveni jezik evangelianske cerkve (Kidri 1951: 48). Njegova odloitev je bila vizionarna prodor slovenskega jezika v cerkev in njegovo normiranje za liturgini jezik osrednjeslovenskega prostora sta napovedala zaetek nove dobe v razvoju slovenskega jezika jezikovnemu elementu je bil dodan e politini in ideja o narodni zavesti je zaela loevati med slovenstvom in hrvatvom (kajkavina), kasneje e nemkutarstvom, nemevanjem in madarizacijo (Rajhman 1977: 14). 2.2 Glavne razlike, ki doloajo Trubarjevo in Kzmievo razliico slovenskega knjinega jezika, so: (1) Trubarjeva knjina norma izhaja iz slovenske alpske, Kzmieva iz panonske jezikovne tradicije (Oroen 1996a: 80112). (2) Na Trubarjev jezik in slog je vplivala prerodno renesanna, na Kzmiev pa preporodna razsvetljenska miselnost. (3) Trubar je Biblijo prevajal iz nemine in latinine, Kzmi iz grine, poznal pa je tudi madarske predloge (Bajzek 2005), kajkavske tiske in Dalmatina. (4) Za oba je znailno, da sta presegla odvisnost od predlog in sta zlasti skladenjsko povsem neodvisna in izvirno slovenska. (5) Trubar je prevajal bolj po duhu kot po rki (Rajhman 1986a), Kzmi pa je bolj pazil tudi na natannost prevajanja. (6) Trubarjev jezikovni koncept je sinhrono zastavljen (Oroen 1996a: 114129), Kzmiev pa je bolj diahron s prepoznavno arhainimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi in skladenjskimi reitvami (Jesenek 2005a). (7) Trubar se je v osrednjeslovenskem prostoru 16. stoletja sociolingvistino sreeval z latinino kot kulturnim jezikom in nemino kot deelnim jezikom, slovenini pa je moral ele izboriti in utrditi status drugega deelnega jezika in predvsem jezika v cerkvi (Rajhman 1977: 13); na Ogrskem je imela latinina v 18. stoletju status globalnega uradovalnega jezika, madarina je bila prevladni in dravni jezik, slovenina pa je bila samoumevna, ker je bila pokrajinski sporazumevalni jezik med Muro in Rabo (15.000 Slovencev), kajkavina pa njihov nadomestni jezik v cerkvi. (8) Trubar se je naslonil na mestni govor Ljubljane, ki je takrat
69

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

imela priblino 4.000 prebivalcev (Pogorelec 1986: 197), v Prekmurju pa v Kzmievem asu ni bilo mest niti meanov (Nori 2000). (9) Trubar je bil jezikovno zdruevalen, razumljiv je elel biti im ve Slovencem, Kzmi pa je bil zavestno razlikovalen (do kajkavine in osrednjeslovenskega jezika), verjetno z mislijo o samostojnem knjinem jeziku po vzoru bernolakovcev na Slovakem (Jesenek 2005b). (10) Trubar je prepoznal kranjsko nareje za naravno vez med Slovenci v osredju, ni pa upoteval severovzhodnega slo venskega prostora. Kzmi je za prekmurske Slovence po Trubarjevem vzoru ponudil ravensko-goriko nadnareno osnovo kot zdruevalno jezikovno vez, vzhodnotajerska jezikovna razliica Petra Dajnka pa je bila v prvi polovici 19. stoletja vmesna stopnja, neke vrste most med osrednjeslovenskim in prekmurskim knjinim jezikom, za laje priblievanje in poenotenje obeh slovenskih knjinih razliic. (11) Trubar je moral v veliki meri sproti, na novo oblikovati besedje svojega besedila, zlasti terminologijo, in tvoriti, iskati nove izraze. Pri tem je ustvarjal besedje za osrednjeslovenski prevod Biblije, ki je zdralo vse do 20. stoletja (Breznik 1986), saj je s svojim gmajn jezikom uspeno sledil Lutrovi zahtevi po im iri razumljivosti (Rigler 1968: 7374, 231). Kzmi v Prekmurju ni ve oral ledine. Izgubljena Agenda Vandalica (ebjani 1971: 160) in obsena Martjanska pesmarica (Novak 1997) sta jezikovno omogoali veliko ve kot socialno- in funkcijskozvrstno skromni Stiki rokopis, ve kot dvestoletna asovna razlika med njim in Trubarjem pa je v razvoju slovenskega jezika napravila velike premike, ki so Kzmiu omogoali drugano izrazno sposobnost, predvsem kakovostnejo stopnjo izrazitve. 3 Posebnost protestantizma v Prekmurju je bila, da je zemljika gospoda morala bolj upotevati kmeko prebivalstvo, ker meanstva tam ni bilo, oz. ga je bilo zelo malo, tako da ni moglo odloilno podpirati protestantizma kot v osredju. Pri oblikovanju prekmurske knjine norme so bila pomembna vaka naselja s trkimi pravicami do tedenskih sejmov, trgovsko-obrtnika dejavnost in petdeset mlinov na Muri (Nori 2000: 4850), kar je ob rednih tedenskih stikih med ljudmi iz razlinih narenih prostorov imelo podobno vlogo kot ljubljanska mestna govorica. Kljub tej pomembni razliki sta se oba slovenska protestanta pri oblikovanju knjinih norm naslonila na enako, tj. ustno izroilo osrednjeslovenskega alpskega in vzhodnoslovenskega panonskega jezikovnega prostora. Trubarjev koncept osrednjeslovenskega jezika se je izkazal za premiljeno predstavo o tem, kaken naj bo razvoj slovenskega jezika. Kzmi je njegovi usmeritvi sledil, vendar pa je bil v jezikovnem pogledu povsem neodvisen in zavestno razlikovalen od Trubarjeve kranjine. Seveda je tudi pri njem lo za znailno slovensko protestantsko dro, za nekakno trubarjansko tradicijo, ki je zahtevala slovenski knjini jezik, oblikovan iz ivega ljudskega govora
70

Trubarjeva in Kzmieva razliica slovenskega knjinega jezika

in nadnarenih jezikovnih prvin, to pa je tudi v Prekmurju in Porabju spodbudilo prebujanje slovenske narodne zavesti, ki je ostro loila med panonsko slovenino in kajkavino, kasneje pa je kljubovala tudi nasilni madarizaciji. Trubarjeva in Kzmieva slovenina nista bili sprejemljivi za celoten slovenski jezikovni prostor; delovali sta lokalno, tj. osrednjeslovensko kranjsko in vzhodnoslovensko prekmursko, spodbujali pa sta prizadevanja, ki so sredi 19. stoletja omogoila oblikovanje t.i. novoslovenine in poenotenje slovenskega knjinega jezika.

71