Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

0 Uvod Slovaki in prekmurski Slovenci so bili po razpadu Velikomoravske drave in Kocljeve kneevine v 10. stoletju pritegnjeni v Ogrsko kraljestvo, ki se je razvijalo pod vplivom zahodne fevdalne kulture in je v svojih mejah predpisovalo latinino kot cerkveni, kulturni in administrativni jezik. Kraljestvo je bilo vejezino, latinina pa se je kot uradni jezik zadrala vse do sredine 19. stoletja (Mistrk 1984: 12). Slovaki in prekmurski Slovenci v narodnostno meani dravi vse do 18. stoletja niso mogli razviti svojega knjinega jezika, saj so slovansko misijonsko delo Cirila in Metoda pregnali iz teh krajev e pred prihodom Madarov, bogato knjinojezikovno delo v stari cerkveni slovanini pa se je moralo umakniti latinski, kasneje tudi nemki in madarski knjigi. Zgodovinsko-geografske in kulturno-politine razmere so tako prekinile obetaven narodnostni in jezikovni razvoj, ki se je Slovakom ponujal z Velikomoravsko dravo, panonskim Slovencem pa s Kocljevo kneevino. Slovaki in prekmurski Slovenci so se tako znali v skupnem venacionalnem ogrskem prostoru. Madarska nadoblast je vse do razsvetljenstva onemogoala razvoj nacionalnih interesov znotraj svojih meja, s tem pa tudi normiranje obeh slovanskih jezikov, tako da sta se slovaina in prekmurska slovenina uporabljali predvsem kot sporazumevalna domaa jezika med preprostimi ljudmi, medtem ko sta bila ob latinini in madarini t.i. nadomestna (knjina) jezika eina (v slovakem jezikovnem prostoru) in kajkavina (v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru). Slovaki in prekmurski jezik sta se kot knjini normi v panonskem jezikovnem prostoru zaela uveljavljati ele v 18. stoletju. Soasno z normiranjem prekmurskega knjinega jezika je na slovakem po tekalo prizadevanje za formiranje slovakega knjinega jezika. Odnos med ekim in slovakim knjinim jezikom je bil precej podoben razmeram na slovenskem etninem ozemlju in razmerju med osrednjeslovenskim in vzhod noslovenskim knjinim jezikom. Protestanti na Slovakem so sicer uporabljali Kralicko Biblijo in si prizadevali za (tudi jezikovna) zblianje s ekimi protestanti (uporabljali so ti biblino eino), vendar pa sta se vzporedno s temi prizadevanji v administraciji, pravni in kulturni rabi e uveljavili kulturna
72

Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

zahodna in srednja slovaina. Razlike med obema jezikovnima sistemoma so bile dovolj velike, da se je lahko e konec 18. stoletja formirala ob eini tudi slovaina kot samostojni knjini jezik, ki je ohranil kontinuiteto jezika Cirila in Metoda, medtem ko je eina imela zahodnoslovanske znailnosti (Pauliny 1983: 112 in naprej). Podobno je tudi prekmurski knjini jezik izhajal iz panonske narene baze in se je od osrednjeslovenskega knjinega jezika, ki ima alpske zakonitosti, v 18. stoletju e tako razlikoval, da je bila potreba po tiskih v vzhodnoslovenskem knjinem jeziku povsem upraviena. Za razliko od slovakega jezika, ki se je z nastopi bernolakovcev in turovcev osamosvojil in dokonno formiral kot knjini jezik ob starejem ekem, pa je prekmurski knjini jezik v prvi polovici 19. stoletja tako monost opustil in zaradi poenotenja jezikovne norme pristal na zdruitev v enoten slovenski knjini sistem. Slovaki in prekmurski Slovenci so bili skoraj celo tisoletje pritegnjeni v skup no dravo (prve so v njej imenovali tudi Ugroslovki, druge pa ogrski Slovenci), ki pa ni bila naklonjena njihovim nacionalnim interesom. olstvo je bilo sicer v rokah cerkve, vendar so domai duhovniki (katoliki ali pro testantski) lahko skrbeli le za skromen zaetni pouk v domaem jeziku (V. Novak 1976: 9), nadaljnje olanje pa je potekalo v latinskem, nemkem ali madarskem jeziku. Prekmurski Slovenci so se na visokoolski tudij, ki so ga redki posamezniki v 17. in 18. stoletju praviloma nadaljevali v Nemiji, organizirano pripravljali doma na Ogrskem, in sicer v opronu in Bratislavi (aplovi 1974: 78), in prav bratislavski licej je prekmurske protestante seznanjal s slovakim (cerk venim) slovstvom in prizadevanji za oblikovanje slovakega knjinega jezika. 1 Slovako -slovenski stiki na bratislavskem liceju 1.1 Bratislava je bila v 18. stoletju najveje in najpomembneje mesto na Ogrskem, njen protestantski licej, ki ga je od leta 1714 vodil rektor Matej Bel, pa je postal znamenita ola, organizirana po najmodernejih naelih pietistine pedagogike. Za prekmurske Slovence je bil tudij na liceju e toliko bolj zanimiv, ker se je v bratislavski evangelianski cerkvi pridigalo ob drugih tujih jezikih tudi v slovenini (aplovi 1974: 84). 1.2 Najznameniteji prekmurski tudent v Bratislavi je bil tevan Kzmi,10 prvi slovenski prevajalec Svetega pisma iz originala (Nouvi Zkon 1771), ki je
10 tevan

Kzmi se je do leta 1733 olal pri Sv. Benediktu in v Radgoni, kjer se je izpopolnjeval v materinini in nemini, verjetno tudi e v madarini, latinino in madarino je izpopolnjeval v opronu in Gyru, v slovakem okolju pa je nadaljeval tudij na bratislavskem liceju (prim. ebjani 1974: 40). 73

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

s tem prevodom postavil tudi normo in predpis za prekmurski knjini jezik. Slovako-prekmurski jezikovni in knjievni stiki so postali obojestranski: (1) tevan Kzmi se je v Bratislavi seznanil s slovakim jezikom, in sicer s slovakizirano eino, tj. bogoslunim jezikom slovakih protestantov, ki so nadaljevali jezikovno tradicijo eke Kralicke Biblije iz 15. stoletja. Tak pisni jezik je bil v prvi polovici 18. stoletja popularen predvsem v krogu Mateja Bela in Daniela Krmana.11 Leta 1746 je Pavl Doleal normiral t.i. biblijino v slovako-eki slovnici, ki jo je najverjetneje poznal12 tudi znameniti prekmurski protestant, saj je ravno takrat tudiral v Bratislavi,13 kjer si je pridobil tudi trdno znanje o slovenskih in drugih slovanskih protestantskih piscih;14
11 Leta

1722 (Halle) sta Matej Bel in Daniel Krman izdala prevod Biblije, in sicer sta na novo jezikovno priredila prevod Kralicke Biblije; tevan Kzmi je ta prevod spoznal v Bratislavi in verjetno so se mu ob njem porodila vpraanja, ki so bila povezana s teavami pri normiranju knjine slovaine in prekmurine. 12 O tem nas prepria primerjava latinskega uvoda v Dolealovi slovnici, ki ga je napisal Matej Bel, s Predgovorom v Kzmievem Nouvem Zkonu prekmurski protestant je Belov pietistini odnos do slovaine (slovaino je postavil kot enakovredno drugim starejim potrjenim knjinim jezikom, pri tem pa je hvali njene posebnosti) pro svetljensko dopolnil in priredil slovenskim narodnostnim razmeram (najprej je predstavil slovanske deele in njihove jezike, nato pa je narodnostno povezal Kranjce, spodnje tajerce in vogrske Slovene), ko je jasnovidno ortal razvojno pot svojih rojakov v smeri osveenosti in privrenosti materini besedi, katere pretehtano uveljavljanje je v onem asu pomenilo vizijo nacionalne obstojnosti in napredka. (ebjani 1974: 44). 13 Prim. vpis tevana Kzmia (S. Sartorisa) v matino knjigo evangelianskega liceja v Bratislavi leta 1745. Novak (1976: 47) navaja, da je bil tam e leta 1744 (olal se je // od leta 1744 v Pounu Bratislavi na liceju, kjer se ni uil le predpisanih predmetov, marve se je seznanil tudi s slovakim jezikom in njegovim cerkvenim slovstvom.). Tudi ebjani (1974: 40) domneva, da se je Kzmi v Bratislavi nauil slovakega jezika: Glede na to, da so se v tem asu tako imenovani alumnisti /dijaki oskrbovanci/ e organizirano udeleevali zborovskega slovakega cerkvenega petja in imeli na razpolago verskovzgojno literaturo, se je prav gotovo tudi Kzmi v doloeni meri izobrazil v tem sorodnem jeziku, ki je poleg madarine tudi sicer pridobival na veljavi. 14 ebjani sklepa (1974: 44), da je Kzmi preteen del omenjenih knjinih natiskov poznal brkone e iz svojega bratislavskega obdobja. Predgovor v Kzmievem Nou vem Zkonu je za razmiljanje o slovakem in slovenskem jeziku zanimiv predvsem zaradi dveh podrobnosti: (1) Dalmatinov osrednjeslovenski knjini jezik 16. stoletja je oznaen za tajerskega (natis Biblije so podprli tudi deelni stanovi tajerske, knjiga pa se je med Slovenci na desni strani Mure uporabljala pri cerkvenih opravilih vse do novega Japljevega prevoda leta 1784 in nastopa Petra Dajnka ter poskusa, da se med Dravo in Muro normira samostojen tip knjinega jezika, t.i. vzhodnotajerski knjini jezik o tem prim. razprave v Dajnkovem zborniku, Maribor 1998, in Murkovem zborniku, Maribor 1999); (2) zapisane pa so tudi misli, ki so zelo verjetno prevzete iz slovakih tiskov (npr. pisec predgovora slavi jezikovno bogastvo svoje materinine in njeno pravilnost in istost /podobno kot Daniel Sinapius Horika leta 1678 v latinsko pisanem uvodu k delu Nov trh latinsko- slovensk/, ali pa naroa ogrskim Slovencem, 74

Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

(2) Slovaki so prav tako dobro poznali delo tevana Kzmia, saj so vodilni bratislavski protestanti (omeniti je potrebno tudi bratislavskega pastorja /po rodu Nemca/ Samuela Wilhelma Serpiliusa15 in plemia Jesenaka) moralno in finanno podpirali izdajo njegovih knjig (ebjani 1974: 47), Jur Ribay pa je Dobrovskega e leta 1787 opozoril na jezik prekmurskih Slovencev in mu priskrbel Vre krsztanszke kratki nauk, leto kasneje pa e Nouvi Zkon (Novak 1976: 20); Dobrovsky je obe Kzmievi knjigi predstavil leta 1814 v zborniku Slovanka (Kidri 1931: 154). Slovaki meceni so podpirali tudi Kzmievega naslednika v urdu, evangeliana Mihala Bakoa, ki se je od leta 1762 do leta 1768 prav tako olal na bratislavskem liceju finanno so pomagali pri izdaji prve prekmurske protestantske pesmarice (Nouvi Grduvl) ter ponatisih Szlovenszkega abecedaria in Malega katechismusa, ki jih je verjetno pripravil Bako. 1.3 Bratislavski evangelianski krog je v 18. stoletju opravil pomembno vlogo med prekmurskimi Slovenci, saj je zaradi cerkvenih interesov spodbujal tiskanje protestantskih knjig v prekmurskem knjinem jeziku, s tem pa je omogoil razvoj prekmurske knjievnosti in jezika, ki se je nato potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh. Stiki med Slovaki in Prekmurci so se zaeli najprej na bratislavskem liceju, ko sta se tam olala tevan Kzmi in Mihal Bako,16 v 18. stoletju jih je na njem utrjeval David Novak, ki je leta 1774 tam napisal in prebral prvo posvetno pesem v prekmurskem jeziku,17 sredi 19. stoletja pa so se na njem olali tudi turovci.
naj ljubijo in spotujejo svoj jezik in razirjajo znanje o njem /podobno je Vavinec Benedikt z Nedoier leta 1603 nagovarjal Slovake v prvi sistematini eki slovnici Grammaticae bohemicae/). 15 Serpilius je Kzmia spodbujal pri pisanju knjig v prekmurskem knjinem jeziku, in sicer po znani protestanski zahtevi, da je potrebno kranske nauke iriti v ljudem ra z umljivem jeziku tak jezikovni program je bil med Slovenci uresnien e v 16. stoletju, ko so Primo Trubar, Sebastijan Krelj in Jurij Dalmatin normirali osrednjeslo venski knjini jezik, med prekmurskimi protestanti pa se je to na enak nain ponovilo v 18. stoletju. Serpilius je Kzmia zavezal, da mora sluiti prekmurskemu slovenskemu narodu tako, da mu v njihovem jeziku iri kransko vero, in sicer mora svoje ljudstvo najprej nauiti brati (Abecednik), nato jim predstaviti glavne nauke vere (Mali kate kizem) in jim konno ponuditi prevod svetega pisma v prekmurskem knjinem jeziku (Nouvi Zkon). 16 Na pomembno vlogo bratislavskega liceja pri slovensko-slovakih stikih opozarja eb jani (1971: 162): Na oblikovanje Kzmieve in Bakoeve osebnosti etudi je med njuni olanjem v Pounu skoraj dvajsetletni presledek so prav gotovo vplivali naslednji dejavniki: visoka didaktina raven pouka, materialna pomo pounskih dobrodelnikov in stik s slovakim ethnicumom, ki je bil po jeziku zelo blizu njuni materini govorici. 17 Gre za pesem prekmurskega tretjeolca na bratislavskem liceju, ki je nastala ob branju latinskih klasikov in je bila prebrana na javnem olskem nastopu. Novak opozarja, da 75

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

2 Vpraanje knjine norme in nareja Slovaki in prekmurski knjini jezik sta se normirala sorazmerno pozno (18. in prva polovica 19. stoletja) za oba je bilo znailno, da sta se v okviru ve jezikovne ogrske drave morala omejiti od sorodnih knjinih jezikov, hkrati pa poiskati take jezikovne reitve, ki se niso premono oddaljevale od podobe ivega govora, razdeljenega na tevilna nareja. 2.1 Slovaina in prekmurina sta bili vse do 18. stoletja odvisni od sorodnih jezikov, tj. eine in kajkavine, ki sta jima zasilno nadomeali e neprevedena nabona besedila in jezik cerkvenih obredov. 2.1.1 Prekmurski Slovenci, jezikovno izhajajoi iz panonske narene baze in jezikovne tradicije Cirila in Metoda, niso mogli sprejeti osrednjeslovenske knjine norme, ki je gradila na alpski nareni bazi in se je zaradi hitrih narenih sprememb e v trinajstem stoletju mono oddaljila od arhaineje vzhod noslovenske (tj. prekmurske) knjine norme (Oroen 1996a: 80102). Ker svojih tiskov pred 18. stoletjem e niso imeli, so za cerkvene potrebe sprejeli kajkavske lekcionarje (V. Novak 1978: 102109; 1979: 95103) razlogov za to je bilo ve, in sicer (1) je bila knjina kajkavina, izhajajoa iz panonskega jezikovnega prostora, prekmurini blija kot osrednja slovenina, (2) prekmurski Slovenci so bili od 11. stoletja politino loeni od matinega naroda in skupaj s kajkavci pritegnjeni v ogrski prostor in (3) duhovniki, ki so pridigali v prekmurskih cerkvah, so bili praviloma olani v dveh kajkavskih centrih, tj. Varadinu in Zagrebu, zato so v cerkvi govorili knjino kajkavino (Oroen 1996a: 373381). Kajkavino so zavestno sprejeli kot nadomestilo za svoj knjini jezik, dokler niso v 18. stoletju normirali prekmurskega knjinega jezika, najprej v cerkvenih besedilih, nato pa so ga v 19. stoletju razirili tudi v posvetnih (Oroen 1996a: 356372). 2.1.2 Tudi Slovaki so pred oblikovanjem svojega knjinega jezika uporabljali za cerkvene potrebe nadomestni knjini jezik, tj. eino, vendar pa si je niso samo izposodili tako kot Prekmurci kajkavino, ampak so jo posamezni pisci (osebna korespondenca, uradovalna slovaina) tudi slovakizirali in jo tako poasi preoblikovali v t.i. kulturno slovaino.18
je med licejskimi rokopisi ob Novakovi pesmi ohranjena tudi snovno, motivno in tematsko podobna slovaka pesem, ki jo je napisal Jn Podhradsk; soolca sta pri zlaganju pesmi sodelovala, kar kae na zanimive in e premalo raziskane slovako-prekmurske jezikovne povezave v 18. stoletju. Kot zanimivost dodajam, da je prekmurska pesem imenovana Versus Vandalici, slovaka pa Versus Slavic, kar kae tudi na takratno poimenovanje obeh jezikov (V. Novak 1970: 129140). 18 Eugen Pauliny zavraa trdovratno ponavljanje, da so Slovaki vse do 18. stoletja ime li eino za svoj knjini jezik. V odnosu med obema jezikoma je ves as lo za 76

Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

2.2 Sinhrono gledano so bile narene razmere na Slovakem in v Prekmurju podobne, saj so se do 18. stoletja e oblikovale narene posebnosti, ki so razdelile oba jezikovna prostora na tri dele: slovakega na vzhodno-, osrednje- in zahodnoslovaki, prekmurskega pa na dolinski, ravenski in goriki del; znotraj tako razdeljenih skupin je na obeh straneh prihajalo e do dodatnih delitev na manja nareja in posamezne govore. Ozadje navidezno podobne slovake in prekmurske narene delitve pa opozarja na razlike, ki izhajajo iz dejstva, da je slovaka narena trojnost posledica naselitvenih procesov (Stanislav 1967: 40), medtem ko za prekmursko to ne velja. Narena razcepljenost je seveda oteevala poenotenje jezika in normiranje knjine slovaine oziroma prekmurine, od piscev pa je zahtevala pretehtane odloitve in iskanje takih norm, ki bosta zadovoljili uporabnike knjinih jezikov iz vseh delov Slovake in Prekmurja. 2.2.1 Na Slovakem so katoliki pisci v 17. stoletju zaeli v t.i. kulturni jezik vnaati jezikovne prvine zahodnoslovakih nareij, in sicer najprej jezuiti v Trnavi (Stanislav 1967: 49, Pauliny 1983: 118), nato pa je Anton Bernolk konec 18. stoletja tako prakso poskual normirati kot knjino. Protestantski pisci so do konca 18. stoletja ostali zadrani do zahodnoslovakih jezikovnih elementov, nato pa je Ludevit tr, ki se je olal na bratislavskem liceju, v 19. stoletju normiral slovaki knjini jezik (Jna 1985: 87) na osnovah osrednjeslovakih jezikovnih elementov.19 2.2.2 V panonskem prekmurskem jezikovnem prostoru so protestantski in katoliki pisci 18. in prve polovice 19. stoletja izhajali iz ravenskega in gorikega narenega prostora, ki sta vplivala predvsem na glasoslovno-oblikoslovno podobo prekmurskih tiskov. Posamezni pisci so prihajali z razlinih koncev Prekmurja, zajemali pa so tudi e iz drugih nareij in jezikov, tako da se je v 18. stoletju oblikovala posebna knjina prekmurina, ki zaradi tega ni bila enotna (V. Novak 1976: 12) in je tako primerljiva s prav tako neenotnim kulturnim jezikom pri Slovakih. V 20. stoletju, ko je prekmurski jezik e preel iz knjinih v narene okvire, so se v njem pojavili tudi moni dolinski elementi, zlasti pri katolikih piscih
medsebojno dopolnjevanje in spreminjanje eine s posameznimi slovakimi elementi (V skutonosti je pravda, e Slovci v tomto ase /16.18. st./ etinu ako spisovn jazyk jednak pouvali, jednak im bola vzorom a zsobrnou vyjadrovania pre tak spsoby jazykovch prejavov, stnych i psomnch, ktor boli relatvne ustlen a ktor nijako u nemono pokladat za esk. (Pauliny 1983: 104). 19 Pri tem je potrebno upotevati e jezikovne poglede celotne turove generacije (npr. Jozefa Miloslava Hurbana, Michala Miloslava Hoda) in njihovih predhodnikov (npr. Juraja Palkovia, Jna Kollra, Josefa Jungmanna in Pavla Jozefa afrika). 77

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

in v publicistiki,20 kar je prav tako primerljivo z razmerami na Slovakem, kjer je lo za vdor zahodno- in osrednjeslovakih narenih prvin v sestav knjinega jezika. Taka dvojnost je prisotna tudi v razvoju osrednjeslovenskega knjinega jezika, v katerem so se od 16. do sredine 19. stoletja izmenino pojavljali moneji dolenjski ali gorenjski jezikovni vplivi. 3 Normiranje knjine slovaine in prekmurine Norma in predpis obeh knjinih jezikov sta se oblikovala v 18. stoletju v okviru ogrske drave, tako da se je slovaina dokonno loila od eine, prekmurina pa od kajkavine in osrednje slovenine. Oba knjina jezika sta se oblikovala kot nadnareni tvorbi. 3.1 Slovaina se je kot knjini jezik potrdila v dveh korakih: (1) v 18. stolet ju je Bernolak ob upotevanju katolike jezikovne tradicije 17. in 18. stoletja normiral knjini jezik tako, da je jezuitsko slovaino /biblijino/ nadgradil z elementi zahodne slovaine; interdialekt je ustvaril tako, da je na osnovi knji ne eine oblikoval kulturno zahodno slovaino (Habovtiak 1956: 218), tj. nadnareno tvorbo zahodnoslovakih nareij in kulturnega jezika (Jna 1985: 1819), (2) tr pa je v 19. stoletju od Bernolaka prevzel idejo samostojnega slovakega knjinega jezika, in sicer je bernolakovino izkoristil kot most med eino in osrednjo slovaino, nato pa je enotni slovaki knjini jezik normiral kot nadnareno tvorbo kulturne osrednje slovaine in osrednjeslovakega nareja (Jna 1985: 24). 3.2 Prekmurski knjini jezik je prav tako imel dve razvojni stopnji: (1) normiral ga je tevan Kzmi v znamenitem prevodu Nouvega Zkona leta 1771, in sicer tako, da se je zavestno odloil za nadnareno tvorbo ravenskih in gorikih glasoslovnih, oblikoslovnih in skladenjskih posebnosti. Pri tem se je zgledoval po osrednjeslovenskih protestantih (Trubar, Krelj, Dalmatin, Bohori), ki so v 16. stoletju normirali osrednjeslovenski knjini jezik kot nadnareno tvorbo gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govora, hkrati pa je ravnal enako kot pri Slovakih Bernolak in tr, ki sta se pri normiranju slovakega knjinega jezika prav tako odloila za interdialekt; (2) druga stopnja v razvoju prekmurskega knjinega jezika pa se je razlikovala od jezikovnih razmer na Slovakem, kjer so turovci oblikovali knjino slovaino kot jezik enega izmed slovanskih narodov. V Prekmurju je razvoj potekal drugae (Prek murci se nikoli niso izpostavljali kot samostojen slovanski narod), saj prva polovica
20 Vdor

dolinskih elementov je prikazan npr. v analizi prekmurskega publicistinega jezika (Jesenek 2000a: 167175).

78

Stine toke pri oblikovanju slovakega in prekmurskega knjinega jezika

19. stoletja v zgodovini slovenskega knjinega jezika pomeni obdobje medsebojnega priblievanja osrednje- in vzhodnoslovenskega knjinega jezika, ki se je zakljuilo sredi stoletja s poenotenjem slovenskega knjinega jezika in prehodom prekmurskega jezika v narene okvire. Po letu 1800 so se v osredju zaeli zanimati za prekmurski knjini jezik, ki sta ga svojim rojakom priporoala najprej Kopitar in op, in sicer sta jezik Kzmievega prevoda Nove zaveze postavljala pred katoliki Japljev prevod in ga priporoala osrednjeslovenskim piscem kot zgled iste arhaine slovenine. Ko je Ravnikar prevajal Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (181517), je kot prvi Slovenec prenesel neko oblikoslovno-skladenjsko kategorijo iz sestava ene slovenske knjine norme v drugo, in sicer se je navduil nad deleniko-deleijskim izraanjem v Nouvem Zkonu oblike na - in -i je prenesel v osrednjeslovenski jezikovni prostor, od koder so po Briinskih spomenikih praktino izginile predvsem oblike na -i (Jesenek 1999) in tako napovedal sooenje dveh razlinih slovenskih knjinih norm, s tem pa je posredno omogoil tudi kasneje poenotenje slovenskega knjinega jezika sredi 19. stoletja. Takrat so se podobnosti pri oblikovanju slovake in prekmurske knjine norme zakljuile slovaina se je dokonno potrdila kot knjini jezik slovakega naroda, prekmurina pa je zaradi sociolingvistinih razlogov zaela prehajati v narene okvire in se na knjini ravni nadomeati z enotnim slovenskim knjinim jezikom. 4 Zakljuek Zaradi poenotenja knjinega jezika na Slovenskem sredi 19. stoletja je kljub tevilnim podobnostim pri oblikovanju slovake in slovenske prekmurske knjine norme med njima nastala velika razlika: slovaina se je ohranila kot samostojen knjini jezik enega izmed slovanskih narodov, prekmurski knjini jezik pa se je sredi 19. stoletja zdruil z osrednjeslovenskim v t.i. novoslovenino, tj. v enoten knjini jezik vseh Slovencev Prekmurce je namre od matinega slovenskega naroda dolga stoletja loevala politina in geografska meja; dve knjini normi pa na majhnem slovenskem narodnostnem ozemlju v pomladi narodov nista bili dravotvorni, zato je ideja Zedinjene Slovenije zahtevala jezikovno enotnost, ki je bila nato pogoj za reevanje slovenskega politinega vpraanja znotraj avstro-ogrske monarhije. Nateti in e nekateri drugi sociolingvistini razlogi (Jesenek 1996: 113126) so povzroili, da je prekmurina v drugi polovici 19. stoletja prela iz knjinih v narene okvire in da se je po konani prvi svetovni vojni, ko je bilo tudi slovensko Prekmurje prikljueno matinemu slovenskemu ozemlju, uveljavil enotni slovenski knjini jezik na celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju.
79