Zaetki jezikovne politike in nartovanja v prekmurskem knjinem jeziku 18. in 19.

stoletja

0 Do sredine 18. stoletja so obstajale na ozemlju Slovenije tri knjine jezikovne razliice. Normativno najbolj izoblikovan je bil osrednjeslovenski knjini jezik, ki je pokrival jezikovno ozemlje osrednjih narenih skupin, tretjina slovenskega prostora pa je pripadala t.i. vzhodnoslovenskemu knjinemu jeziku, ki je imel dve razliici prekmursko in vzhodnotajersko. Prekmurski jezik se je dolga leta izoblikoval loen od matinega ozemlja, zato so pri njem opazni nekateri manji vplivi kajkavine in madarine. Prekmurski knjini jezik, imenovan tudi isti ali stari slovenski jezik, se je v 18. stoletju ob sorodni kajkavini, ki so jo imenovali slovenski jezik, oblikoval kot nadnarena tvorba ravenskega in gorikega govora; v drugi polovici 19. stoletja so vanj zaele vdirati tudi dolinske glasoslovne znailnosti. Tak knjini jezik je po protestantih (npr. tevan Kzmi, Bako, Barla) nadaljeval in izpopolnjeval tudi najodmevneji katoliki pisec Miklo Kzmi (npr. Szveti evangeyeliomi, 1780; Kniga molitvena, 1782), najvijo stopnjo omikanosti pa je dosegel v narodno prebudnem delu Joefa Koia (npr. Zobrisan i Szloven i Slovenka med Mrov i Rabov, 184548; Zgodbe vogerszkoga kralesztva, 1848); prekmurski knjini jezik se je potrdil tudi v strokovnem (npr. ubeniki sestav, Agustiev Prirodopis s kepami za narodne ole, 1878) in publicistinem jeziku (npr. Agustiev Prijatel 18751878, Kleklove Novine od 1913. leta), na koncu pa se je pojavilo tudi spogledovanje z umetnostnim jezikom (predvsem v ubenikih, tj. berilih najve je bilo prevodov, nekaj tudi krajih izvirnih leposlovnih poskusov), in sicer tudi e v asu, ko se je po prikljuitvi Prekmurja k Sloveniji prekmurski knjini jezik poasi umikal enotni slovenski knjini normi, pisna ustvarjalnost pa je zaela prehajati v narene okvire. 1 Prvi nastavki jezikovne politike in nartovanja prekmurskega knjinega jezika segajo v 18. stoletje, v as, ko so se pojavile prve tiskane prekmurske knjige. lo je za pomembno protestantsko odloitev, da se Slovencem med Muro in Rabo omogoi branje svetega pisma v maternem jeziku. 1.1 Kajkavino, ki je bila do takrat tudi nadomestni knjini jezik v prekmurski cerkvi, je zamenjal nov slovenski knjini jezik, od tevana Kzmia
82

Zaetki jezikovne politike in nartovanja v prekmurskem knjinem jeziku 18. in 19. stoletja

leta 1771 razloevalno imenovan tudi stari slovenski jezik v naslovu svojega znamenitega prevoda nove zaveze je zapisal, da gre za Nouvi Zkon ali Testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa zdaj oprics zGrcskoga na sztari szlovenszki jezik obrnyeni. S tem je opozoril, da v kajkavskih knjigah pred tem imenovani slovenski jezik ni materni jezik Slovencev med Muro in Rabo, ampak je to sinonim za knjino kajkavino zato je novi prekmurski knjini jezik tudi razlikovalno poimenoval stari slovenski jezik. S tem je opozoril na njegovo arhainost in (govorno) tradicijo, ki sega v ase pred normiranjem knjine kajkavine, v skupni panonski jezikovni prostor, v katerem so se po prihodu Cirila in Metoda v Kocljevo dravo iz skupne starocerkvenoslovanske osnove postopoma razvili trije slovanski knjini jeziki: kajkavski, prekmurski in na prelomu 18. ter 19. stoletja e vzhodnotajerski knjini jezik. Za oblikovanje prekmurske knjine norme in razumevanje jezikovnega nartovanja pa je bilo tudi jasno e dodatno Kzmievo naznanilo v naslovu, da gre za prvi slovenski prevod iz grine, tj. originalnega jezika Nove zaveze. Grki oblikoslovno-skladenjski sistem je namre ponujal drugane prevajalske vzorce in reitve kot latinsko-nemki, po katerem so prevajali slovenski protestanti 16. stoletja v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru. Dvojna razlikovalna znailnost prekmurskega knjinega jezika (do kajkavine in osrednjeslovenskega knjinega jezika), na katero je tako jasno opozoril Kzmi v naslovu Nouvega Zkona je na samem zaetku zaznamovala njegov knjini status in narodnopredstavno vlogo. Kzmi mu je doloil govorno podstavo v irokem ravensko-gorikem prostoru, zborno obliko pa je predstavil v prevodu Nouvega Zkona, ki je tako postal ne le verska knjiga, ampak tudi jezikovni prironik nove razliice slovenskega knjinega jezika. Prekmurski knjini jezik se je tako osvobodil oznake manjinskega, pokrajinskega ali nareno -pogovornega jezika in se je zael uveljavljati kot knjino sporazumevalno sredstvo med prekmurskimi Slovenci. 1.2 tevan Kzmi je v Predgovoru k svoji knjigi Vre krsztanszke kratki navuk (1754) postavil temeljne obrise za razumevanje jezikovno-kulturnih vpraanj med prekmurskimi Slovenci. Zahteval je vsestransko razvit knjini jezik (Kalin Golob 2003: 256), ko je razmiljal o knjigi in njenem mestu v duhovnem ivljenju svoje rodne krajine:
Z Rok, teri me je na pisanje i v tampanje eti mali, ali dnok z velikim dugovanjem puni, kniic podigno, igli bi zvrejdnim talom mogao biti zmenkanje Slovenskoga devnoga pisma; geto so nam nai starii, zvn Temlin Ferenca, i Vaneaj Mihala, niki stopajov svoje gjedrnosti nej nehali, nej znevejdnost navuka; (ar je njim vsamogoui Boug svoje nezgovorne miloe vsigdar moudre i vene lidi dao) nego ali metnosti jezika, ali svoje, kou zboleznostjov srca spoznati i vadlvati moremo, ne marne vtraglivosti; tera je nje vu obionoj zemlej bole na onoga potrdjavanje pelala. (V. Novak 1976: 48) 83

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Kzmi je v Predgovoru izpostavil vpraanje jezikovne kultiviranosti upo rabnikov prekmurskega jezika v 18. stoletju in ugotovil, da jezik takrat e ni bil samodejno sredstvo doseganja skladnosti vsebine in jezikovnega izraza (Vidovi Muha 1991: 20). Vzroke za tako stanje vidi v pomanjkanju knjine produkcije, ki bi irila zavest o knjinem jeziku in njegovi narodnopredstavni vlogi. Knjigi Franca Temlina (Mali Katechizmus, 1715) in Mihaela Severja (Red zvelianstva, 1747) sta bili e premalo za ohranjevalne potrebe prekmurskega knjinega jezika, pri tem pa je potrebno poudariti, da je pozabil na drugo, sicer le devet strani obsegajoo, ohranjeno prekmursko knjigo iz leta 1725 Abecedarium Slowensko. lo je za abecednik, ki je podobno kot Trubarjev v osrednjeslovenskem prostoru imel e izrazito didaktino vlogo in je spodbujal k posnemanju prekmurske knjine norme, ki je v tem prironiku e nihala med kajkavsko in prekmursko razliico. 1.3 Nastavki za aktivno jezikovno politiko so v Predgovoru zelo oitni pri poimenovanju Prekmurcev, ki jih je oznail s skupinsko svojilnostjo med naim Slovenskim narodom in jih tako doloil z mnoinsko govorno podstavo v pomenu, da prekmurski Slovenci pripadajo Slovencem:
Dabi se zato ta nevola med naim Slovenskim narodom skakim talom zvraiti mogla: vtaki red sem postavo, vse eto delo, da, liki sem njemi ime dao: Vre krstanske kratki navuk

Slovence (vkljuujo prekmurske) je loil od Neslovencev, tudi drugih Slo vanov in Praslovanov, ki jih je v Predgovoru oznail s skupinskim imenom Sloveni (stari pravi Sloveni). 1.4 V Predgovoru k Nouvemu Zkonu je besedna zveza slovenski narod sicer razirjena na iri slovanski prostor:
// da liki je od srejdnjega mourja notri do Bejloga vso Dalmatzio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, Horvaki, Krajnski, tajerski, Vogrski, Morski, eki, Polski i Mokovitanski orsag napuno.

Kljub temu pa opozarja na najtesnejo povezavo Prekmurcev, tajercev in Kranjcev (i se spomenemo s Kranjcov i zdolnji tajercov; kak timamo znaimi Vogrskimi vu eleznoj, Sala i omokoj stolici bodouimi sloveni vret), ki jih imenuje Sloveni (v pomenu: najbliji /juni/ Slovani, ne pa Slovenci in jih zgodovinsko napano izenai z Vandali; Kranjci, tajerci in Prekmurci so ostanki Vandaluov). Tak pomenski premik v pojmovanju Slovencev in Slovanov v obeh Predgovorih je verjetno nastal pod vplivom Bohorievega uvoda v Zimske urice (1584), saj gre za oitno povezavo, ki kae, da so prek murski protestanti poznali osrednjeslovenske protestantske tiske 16. stoletja. V nadaljevanju 13. paragrafa Predgovora med drugimi navaja tudi Trubarja in Dalmatinov prevod Biblije. eprav je pod Predgovor k Nouvemu Zkonu podpisan
84

Zaetki jezikovne politike in nartovanja v prekmurskem knjinem jeziku 18. in 19. stoletja

M. Torko Joef prednjeii Farar opronski, je pri odstavkih o Slovencih in slovanskih prevodih sv. pisma /je/ moral sodelovati Kzmi sam (V. Novak 1976: 50). In pomembno je, da je tako kot v naslovu (stari slovenski jezik) tudi v Predgovoru izpostavil druganost prekmurskega knjinega jezika v primerjavi s kranjskim osrednjeslovenskim in hrvakim kajkavskim. Kranjski jezik je sicer prekmurskemu blizu, kljub temu pa je Kzmi jasno povedal: Ar tej nai Vogrski slovenov jezik od vsej drgi dosta thogai sebi lastivnoga ma. To je pomenilo, da gre za samostojen knjini jezik, v sedemdesetih letih 18. stoletja e tako kultiviran, da je omogoil prevod Svetega pisma. Tako se je tudi med prekmurskimi protestanti normiral knjini jezik kot stranski produkt protestantizma, tj. zahteve, da mora vsak vernik brati Sveto pismo v svojem jeziku; jezik pa je predstavljen kot boji dar:
Zato je potrejbno bilou takemi loveki naprej stoupiti: ki bi vetom delao Bougi na diko, a svojemi narodi pa na zvelianje. Liki je i Gospodin Boug na tou nadigno tevan Kzmia Surdanskoga Farara: ki je z Grkoga pouleg premoui i pomaganja Dha svetoga z velikom gjedrnostjom na ete, kakega te i uje, jezik cejli Nouvi Zkon obrnjeni i strokom vnougi vrni dic v zotampani i tebi ravno tak za toga zroka, za teroga volo ti je e pred temtoga od njega spravleni Vre Krstanske Kratki Navuk i vu Halli 1754. tampani, vroke dani.

e je pisec tega Predgovora Torko, potem so taki pomenski premiki pri pojmovanju poimenovanja za Slovence in Slovane razumljivi tevan Kzmi mu je pri pisanju le svetoval; gotovo pa je potrebno Kzmiu pripisati oznako za prekmurske Slovence (naim med Mrov i Rabov prebivajouim slovenom), ki se uporablja e danes, in njegovo pomembno ugotovitev, da imajo Slovenci med Muro in Rabo svoj jezik, po terom samom li vu svoji Prorokov i Apotolov pismaj gueega Boga razmijo, obraati? Geti je i njim zapovidava Gospodin Boug teti. Gre za prvi zapisano spoznanje o rabi prekmurskega knjinega jezika (svoj jezik), ki ga je Kzmi normiral v prevodu Nouvega Zkona ter zelo jasno zapisal, da Prekmurci ne morejo sprejeti osrednjeslovenskega Trubarjev in Dalmatinov jezika za svoj knjini jezik, kakti i vu naprej zraunani se veliki razloek nahaja. 2 Mihal Bako je v Predgovoru Nouvega Graduvala (1789) odpravil pomenska razhajanja pri poimenovanju za Slovence in Slovane iz predgovorov k obema Kzmievima knjigama. Prekmurski knjini jezik se je e uveljavil in potrdili so ga tudi katoliki pisci Miklo Kzmi ga je v pismu kofu Szilyju imenoval na jezik , to pa je postal drugi najpogosteji sinonim za prekmurski knjini jezik, oz. sploh prvo poimenovanje tega jezika, kadar so se o njem pogovarjali prekmurski izobraenci v zaetku 19. stoletja. Bako je v nagovoru vernikom, naj v cerkvi ve pojejo, uveljavljeno besedno zvezo za poimenovanje prekmurskega knjinega jezika preimenoval in prilagodil
85

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

tudi bralcu jezik prekmurskih izobraencev (na jezik) je postal jezik vseh Prekmurcev (tvoj jezik):
Ovo v rouke ti dam knige, tere si trno elo v tvojem jeziki: Nouvi Graduval, zove se tak, ar je do eti mao pobone pesmi, tere se eti nahajajo, nie v ete red spravlene ne dao tampati.

Ta pomenski in vsebinski premik kae, da je bila Kzmieva ravensko-go rika podstava na prelomu 18. in 19. stoletja e splono sprejeta protestantska in katolika prekmurska jezikovna norma, njegov upor proti kajkavski ali osrednjeslovenski jezikovni rabi (nadomestna knjina jezika med Muro in Rabo) pa zaetek prekmurskega knjinega jezika in s tem zavedanja, da imajo Prekmurci svojo razliico slovenskega knjinega jezika. 2.1 Bako je v Predgovoru opozoril, da prekmurski knjini jezik ni nastal ez no, ampak je bilo potrebno trdno delo za uveljavitev njegove norme, ki ga je prvi opravil tevan Kzmi:
Potuvani Kzmi tevan, pouleg svoje vrejle jedrnosti, zano je v leti 1771 pobogavati i vred spravlati Slovenske pesmi, tere je i z svojimi rokami malo pred smrtjov doli spisao.

Gre za zelo pomembno spoznanje, da se je prekmurski knjini jezik razvil iz jezikovne tradicije, ki je v prostoru med Muro in Rabo obstajala e mnogo pred izidom prvih prekmurskih knjig, tj. iz ljudske osnove ( pobogavati i vred spravlati). 2.2 Hkrati pa Bakoev zapis zapis kae, da je besedna zveza slovenske pesmi rabljena kot sinonim za pesmi, napisane v prekmurskem knjinem jeziku; v nadaljevanju imenuje Prekmurce s skupnim imenom moj slovenski narod, in sicer razume moj jezik in moj narod e v izrazito romantinem pomenu kot en jezik in en narod, ki je in ki obstaja enako kot npr. Vogrski ali Nemki narod. Bako je ob skupinski svojilnosti slovenski narod zapisal tudi zemljepisno last no ime, poimenovanje za slovenske prebivalce med Muro in Rabo, Slovenje (slovenski pripadajo Slovenjem):
Nasledjte eto lejpo navado slovenje i vi potomtoga, i ka so v tom tali vai starikje z vami dobroga zmdili, tero alvati moremo, opominam vas, vi z vaov decov ne zamdte.

3 Mihal Barla (Krsanske nove pesmene knige, 1823) je poimenovanje za prekmurski knjini jezik (sinonim za slovenski jezik) v pridevniki besedni zvezi e dodatno raziril z levim doloilom:
V eti knigaj se ti Krsanske nove Pesmi davajo v roke. Spravlene so v istom Tvojem Slovenskom jeziki: iste so i na krsanstvo gledo, takaj razumne i pobone. 86

Zaetki jezikovne politike in nartovanja v prekmurskem knjinem jeziku 18. in 19. stoletja

Levo doloilo isti jezik pomeni jezik brez primesi, torej se Barla pokae kot jezikovni purist, ki je nasprotoval rabi prevzetih jezikovnih sredstev v prekmurskem knjinem jeziku in jih je elel (glede na svoje predhodnike) zamenjati z domaimi:
V tom prvom Graduvali se je dosta zmenkanja nahajalo, i nitere nespodobne rei; niti ta Slovenina je nej bila prava, nego vu vnogom tali na thi jezik zaobrnjena: tero vsaki lehko na pamet vzeme.

3.1 Barla je s tem odprl vpraanje jezikovne kulture v prekmurskem jeziku in ga omejil predvsem na jezikovni purizem, s katerim so se v osrednjeslovenskem prostoru spoprijeli e Krelj, Hren, Hipolit in v Barlovem asu predvsem Kopitar. Barla je uporabil mono ekspresivno besedje (zmenkanje, nespodobne rei, slovenina je nej bila prava, na thi jezik zobrnjena), ki kae na njegovo ustveno prizadetost in strah, da bi prekmurski knjini jezik vse natete pomanjkljivosti pokvarile ali celo ogrozile. V skrbi za isti prekmurski slovenski jezik je zael nadomeati tuje prvine iz jezika, s tem pa je v razmiljanja o nadaljnji usodi prekmurskega jezika prvi uvedel puristini nazor. 3.2 V dvajsetih leti 19. stoletja sta se osrednji- in vzhodnoslovenski knjini jezik e opazno in od jezikoslovcev v osredju spodbujano pribliala. Slovenska jezikovna politika je spoznala, da jezikovni partikularizem in vztrajanje pri treh razliicah slovenskega knjinega jezika ni prava pot, saj se je upravieno pojavljala monost, da bo porajajoa ideja ilirizma naredila v neenotnem slovenskem jezikovnem prostoru nepopravljivo kodo. Sredi stoletja je vejezinost avstrijskih in ogrskih Slovencev postala ovira za narodnostno zdruitev jezikovna politika je takrat zahtevala jezikovno poenotenje osrednje- in vzhodnoslovenskega knjinega jezika v skupen slovenski knjini jezik (novoslovenina), ki je po romantinem razumevanju naroda postal najpomembneji pogoj za zdruitev vseh Slovencev v skupni dravi. Povezovalni jezikovni procesi so Barlo potegnili v purizem in razmiljanje, kaj je v prekmurske jeziku sploh zaeleno. Jezik je elel oistiti vseh po manjkljivosti in grdih besed ter prevzemanja iz tujih jezikov, predvsem v stiku z madarino, nemino, kajkavino in osrednjeslovenino. Kljub takemu staliu pa primerjava pesmi v obeh Graduvalih kae, da je bil Barla vendar t.i. zmerni purist, ki je zagovarjal jezikovnokulturno prizadevanje za ohranitve prekmurskega knjinega jezika in njegove samobitnosti (Koroec 1985: 61, 70) v asu, ko je poenotenje slovenske knjine norme postajalo vse bolj nujno in potrebno. Prekmurski katoliki pisci so tako potrebo v doloenem zgodovinskem trenutku razumeli in so ji sledili, tako da je sredi 19. stoletja z novimi oblikami tudi uradno prilo do poenotenja slovenske knjine norme. Protestantski pisci na elu s Kardoem pa so e naprej vztrajali pri starem
87

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

slovenskem jeziku, kar se je v drugi polovici 19. stoletja zelo hitro izkazalo kot slabo jezikovno nartovanje, ki je e nadaljnjih sto let omogoalo razline jezikovne zablode v Podonavskem panonskem jezikovnem prostoru. 4 Kljub poenotenju slovenske knjine norme sredi 19. stoletja pa je vejezinost drubenega ivljenja v Avstro-Ogrski ostala prisotna: v avstrijskem delu nemina, v madarskem pa madarina; v Jugoslaviji je nemko-madarsko jezikovno nadvlado nadomestila srbohrvaka, danes pa angleka jezikovna prevlada je, al, tako zgodovinska stalnica, ki Slovence doloa kot vejezino drubo, slovenino pa kot mali jezik postavlja v podrejen poloaj v vsakokratnih javnih stikih (sporazumevanje v javnem ivljenju) s t.i. velikimi jeziki.

88