Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19.

stoletju

Prekmursko olstvo ima dolgo in bogato tradicijo, o kateri priajo e zapisniki protestantskih in katolikih verskih vizitacij, ki segajo v drugo polovico 16. stoletja pa vse do konca 18. stoletja. Predreformacijsko olstvo je manj znano, saj cerkveni vizitacijski zapisniki gyrske kofije niso dostopni, kljub temu pa naj bi bile ole v Prekmurju, po ustnem izroilu seveda, ustanovljene hkrati s prvimi upnijami obstaja celo zapis v olski kroniki v Turniu, da je bila ola ustanovljena leta 1303. To so, al, le nepreverjeni drobci, prvi dokazljivi doseki pa segajo v drugo polovico 16. stoletja, ko si je lendavski graak tefan Bnffy prizadeval za protestantsko olo, v kateri sta v letih 15701574 uila znamenita olnika Jurij Rac in Jurij Kulcar (Gumilar 1956: 156). Do druge polovice 19. stoletja so prekmurske ole bile izkljuno verske ustanove, katolike ali protestantske, ki so uile po abecednikih in katekizmih iz osrednje Slovenije tako trdi zavedno slovenski Joef Koi: vsaki farar je predgao s kranjske knjige predgara lutheranskoga. Izjava je pomembna, saj potrjuje, da so bile osrednjeslovenske protestantske knjige razirjene tudi v Prekmurju, in drugi, ker kae na zavestno sprejemanje t.i. kranjine, tj. slovenskega oziroma osrednjeslovenskega knjinega jezika, kot skupnega jezika, in ne kajkavine, ki je bila prekmurini 16., 17. in 18. stoletja veliko blija (geografsko, upravno-politino) in razumljiveja. Seveda pa je potrebno kljub Koiu dodati, da so v cerkvah pridigali in uili tudi duhovniki, olani v Varadinu in Zagrebu, da je ozemlje bilo dolgo prikljueno zagrebki kofiji in da so zato prav tako pogosto uporabljali kajkavske lekcionarje predvsem katoliani, ki so kajakvske tekste radi obraali na stari slovenski jezik. Koi navaja, da je bila tudi med prekmurskimi Slovenci priljubljena in razirjena Krelj-Juriieva Spangenbergova Postila, ki se je med duhovino ohranila vse do 18. stoletja. Leta 1715 je protestant Ferenc Temlin izdal Mali katekizem, tj. prvo znano tiskano knjigo v prekmurskem jeziku. eprav gre za priredbo Luthrove knjige po madarskem prevodu (Gyrski katekizem), pa je to zagotovo tudi prvi ohranjeni prekmurski ubenik (seveda pogojno reeno, saj gre predvsem za knjigo verske vsebine), iz katerega so se uili naega slovenskega jezika brati in pisati.
218

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

Drava se je zaela zanimati za olstvo z Marijo Terezijo, in sicer je prevzela skrb za pouk in vzgojo po razsvetljenskih naelih (Gumilar 1956: 158). Osnova za organizacijo dravnih (prej e obinskih) ol je bila Splona olska naredba, na Ogrskem pa e posebej predlog olskega reda iz leta 1777 Ratio educationis ter istega leta tudi ustanovitev sombotelske kofije, ki je prvi v zgodovini zdruila vse prekmurske Slovence v eni cerkveni enoti. To je bil hkrati tudi as monega katolikega vpliva in prevlade v olstvu, saj protestanti zaradi karolinke resolucije (21. 3. 1731) niso smeli izraati svoje vere (to pa je pomenilo, da tudi niso mogli imeti ol) vse do tolerannega patenta leta 1781. Obinske ljudske ole so bile ustanovljene ele sredi 19. stoletja, v drugi polovici 19. stoletja pa e dravne ljudske ole (Etvsov prosvetni zakon leta 1868 navaja dravne, obinske, verske in zasebne ole ter splono olsko obveznost, ki traja osem let). Po tem zakonu so verske ole vzdrevale verske obine, obinske pa politine obine z dravno podporo; uno snov za verske je predpisoval episkopat, za obinske in dravne pa ministrstvo za uk in bogoastje (Gumilar 1956: 159). Za razvoj in uveljavitev prekmurskega knjinega jezika so bile veliko po membneje cerkvene ole;127 v 19. stoletju so glavno skrb za olanje v Prekmurju prevzele katolike, ki so ob verski in jezikovni vzgoji bile tudi narodnostno prebudne in so med Prekmurci irile ter poudarjale zavest o jezikovni in narodnostni pripadnosti s Slovenci na desni strani Mure; na drugi strani pa so prekmurski ubeniki protestantov v drugi polovici 19. stoletja bili sprejeti v dravne in obinske ole, ki so se po letu 1894 povsem pomadarile, kljub nenehnemu opozarjanju prekmurskih katolianov, da uenje jezikov, predvsem madarine, ni namen ljudske ole.128 Kljub dejstvom pa je bilo izrinjanje prekmurskega jezika iz ol nemogoe ustaviti. Zakonski len XVIII iz leta 1879 je doloil, da po 30. juniju 1882 ne bo prejel uiteljske diplome, ki si madarskega jezika v besedi in pismu toliko ne prisvoji, da bi ga mogel v ljudski oli pouevati. Leta 1879 je bilo na madarskem e 2616 uiteljev, ki niso obvladovali madarine, leta 1894 nobenega ve (I. kafar 1970: 329)
tem pria tudi Kovaiev spomin na Prekmurje iz leta 1893: Ljudske ole so bile na Ogrskem pred absolutizmom prav primitivne. Kjer je vobe bila kaka ljudska ola, bil je uitelj navaden kmet, ki e sam ni znal prav brati in pisati. A dunajska Bachova vlada je napela druge strune. Sporoila je takim uiteljem, da naj gredo se uit, ali pa krave past; veina jih je izbrala poslednje. (I. kafar 1970: 327). 128 Otroci govore doma le slovensko in kadar stopijo iz ole, izkadi se jim iz glave ves nauk, katerega so jim uitelji vtepli v glavo. koda na asu in denarju, ki se ga potroi na take ole. (I. kafar 1970: 328). 219
127 O

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Sicer pa unih knjig, napisanih v prekmurskem knjinem jeziku niti ni veliko (oziroma se jih ni veliko ohranilo) prevladovali so abecedniki129 in itanke,130 izle so tri slovnice131 vogerskoga jezika, ki so prinesle pomembno slovensko slovnino terminologijo (slovnica prekmurskega jezika je bila napisana ele leta 1942, vendar je ostala v rokopisu), nekaj metodik, e smem tako imenovati Kardoeve tiske,132 predvsem pa Potikazcs na zacstno rovatanye;133 Koi je rojake oskrbel s prvim zgodovinskim ubenikom v prekmurskem knjinem jeziku,134 prav tako pa je po vzoru Slomkovega Blaeta in Neice priredil tudi ubenik za nedeljsko olo;135 Agusti je izdal Prirodopis,136 ki na nekaterih mestih kae tesneje povezave z Erjavevim pisanjem, v Prekmurju so imeli tudi zanimiv, a danes al izgubljen ubenik prve pomoi,137 ubeniki sestav dopolnjuje e Cipotovo Vcseny konfirmtzie iz leta 1888, mogoe bi vanj lahko pritegnil e kakno izdajo sanjskih knjig s preloma 19. in 20. stoletja,
129 Abecedarium

szlovenszko, za drobno detzo. 1725 (protest.). Szlovenszki abeczedr za drouvno deczo v stmpani. V Posoni, 1786 (protest., M. Bako). Nvi abeczedr zni steri nemski tksi knizicz vkp pobrni. v-Soproni, 1822 (protest., . Llik, ponatisi: 1853, 1856, 1863). Nve ABC i zacstne knige csteny za veszncski sl prvi zlcs. V-Bdini, 1871 (protest., Kardo). ABC ali Nvuk na piszajo-csteny. V-Bcsi 1867 (protest., po Kardou). ABC zacstne knige csteny. V Budapesti, 1899 (protestant., po Kardou). Szlovenszki szilabikr. V-Soproni, 1780 (katol. M. Kzmi, ponatisi: 1821, 1828, 1847, 1851, 1853, 1857, 1860, 1864, 1870). ABC knisicza na nrodni soul haszek. V-Bdini 1790. (katol., M. Kzmi). Szlovenszki ABCDR. v-Lendavi, 1868 (katol., ponatis M. Kzmia, ponatisi: 1871, 1871). Abecednik za katholianske vesnike ol. V-Peti (katol., J. Murkovi, ponatis 1878). Szlovenszki ABCDR. v-Lendavi, 1868 (katol., ponatis M. Kzmia, ponatisi: 1871, 1871). 130 Nve knige csteny za vesznicski sl drgi zlcs. V-Bdini, 1870 (protest., Kardo, ponatisi: 1871, 1872). Nove ABC i zacstne knige csteny za vesznicski sl prvi zlcs. V-Bdini, 1871 (protest. Kardo). Szlovenszke nove knige cstenya za vesznicki sl III. zlocs. V-Bdini, 1872 (protest., Kardo). Szlovenszke nove knige cstenya za vesznicki sl IV. zlocs. V Bdini, 1872 (protest. Kardo). ABC zacstne knige cstnya za veszni cske sol. V Budapesti, 1899 (protest., ponatis Kardoa iz 1871). Perve knige teny za katolinske vesnike pl. V-Peti, 1871 (katol., J. Bagary, ponatis 1886). 131 J. Koi, Krtki nvuk vogrszkoga jezika za zacsetnke. V-Grdczi, 1833. J. Kardo, Nvod na vogrszki jezik. V-Bdini, 1871. I. Agusti, Nvuk vogrszkoga jezika, Budapest, 1876. 132 Nvod na flszanya vu govorenyi i razmnyi, V-Bdini, 1870. Jezcsna flszanya, V Bdini, 1871 Nvod vu szlovenszke A-B-C-ske i zcstnoga cstnya kniga za vucsitele. Buda, 1873. 133 Knjiga je izla v Bdini leta 1871 kot nvod za slszke vucsitele; al je danes edini izvod v Buimpetanski knjinici (Orszgos Szcnyi Knyvtr) zaloen. 134 Zgodbe vogerszkoga krlesztva. v-Szombotheli, 1848. 135 Zobriszani Szsloven i Szlovenka med Mrov in Rbov. v Krmendi, 1845. 136 Prirodopis s kepami za nrodne ole. Buda-Pet, 1878. 137 Ptikazanje za one, ki so ne vr, pri ozivvany ildi na po mrtvi Szombathely, 1871. 220

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

medtem ko so Regule mesterszke drstve szobotske (1896) pravzaprav e znailno uradovalne. Na jezik abecednikov in ubenikov 19. stoletja sta v Prekmurju vplivali dve smeri iz 18. stoletja., tj. protestantska in katolika, prva potrjena s tolerannim patentom, druga pa uzakonjena s splono olsko uredbo. Svetovnonazorska razdvojenost, ki je bila v Prekmurju ves as prisotna, je Slovence delila na katoliane in protestante, kar je povzroilo tudi kulturno-politine razlike in nasprotja ter loeno olstvo in dvojne ubenike, vendar pa, kar je zanimivo, ohranili so jezikovno enotnost vse do druge polovice 19. stoletja, ko so bile za obe strani norma in predpis jezikovne reitve v Kzmievem Nouvem Zkonu. Takrat so katoliani iz svojih tiskov zaeli umikati madarski rkopis in uvajati novoslovenino, protestanti pa so se separatistino oprijeli nareja in e uveljavljenega rkopisa, kar je podpirala in spretno izkoriala madarska oblast. e odmislimo Temlinov prvotisk,138 je prva una knjiga v prekmurskem knji nem jeziku izla leta 1725.139 Gre za prvi ohranjeni prekmurski abecednik, drobno knjiico z abecedo in zlogovanimi besedili, ki pa jezikovno ni bila odloilna, saj je tevan Kzmi ni poznal in je kot jezikovni vzor tudi ni mogel upotevati, ko je normiral prekmurski knjini jezik v Nouvem Zkonu. Zanimivo pa je, da je bil prav ta abecednik e enkrat izdan, in sicer leta 1786, ko so protestanti s tolerannim patentom ponovno dobili pravico do cerkvenega puka. Ponatis je pripravil Mihal Barla in ga je po vzoru na takrat e znane katolike abecednike imenoval Slovenski abecedar, pa z namenom, da bomo dali naim otrokom in poslualcem v roke prepotrebne knjige in sicer najprej abecedne (Kokolj 1976: 3746) program je bil, kot vidimo, popolnoma enak kot pri slovenskih protestantih v 16. stoletju. Katolika stran je izdala svoj prvi abecednik kmalu po zdruitvi vseh prekmurskih Slovencev v sombotelski kofiji in ko je bil leta 1777 objavljen Ratio educationis. kof Szily je pridobil Mikloa Kzmia, da je izdal Slovenski silabikar140 v latinsko pisanem razglasu je katoliane takole spodbujal k delu:
Da torej ne bodo e nadaje poigreali teh primernih in zvelianih sredstev, da se z njimi izobrazijo in globlje spoznajo skrivnosti nae vere, smo poskrbeli za natis abecednika v Vaem vandalskem jeziku, katerega naj uporabljajo uitelji za pouk mladine v olah. // Prevod smo naroili // vaemu ljudstvu v korist tako duhovno kakor asovno // Naj uitelji neno mladino obojega spola s pomojo natiskanih zaetnic // pouujejo.

138 F.

Temlin, Mali Katchismus. v-Saxonii v-meszti Halla, 1715. Szlowensko, 1725. 140 M. Kzmi, Szlovenszki szilabikr. V-Soproni, 1780.
139 Abecedarium

221

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Abecednik je e prevzel knjino oblikoslovno-skladenjsko podobo prekmurskega jezika, ki jo je normiral tevan Kzmi v Nouvem Zkonu, bil pa je tudi najrazirjeneji tovrstni prironik v 19. stoletju, saj so ga kar enajstkrat ponatisnili in uporabljali najbr tudi na desni strani Mure, kakor lahko sklepamo iz Vedo danj na koncu Dajnkovih tiskov,141 ki priporoajo Kzmievo ABC za Slovence na Vogerskom. V 19. stoletju je ta knjiica izhajala pod tremi naslovi: Slovenski silabikar, Abecedar in Slovenski ABCDAR.142 e pomembneja pa je bila ABC kniica,143 tj. abecednik in itanka, iz katere, zlasti itanke, so prevzemala vsa berila 19. stoletja. Gre za prvo znano prekmursko berilo, ki ui brati in pisati slovensko in madarsko. Dvojezina knjiica prinaa na levi strani slovensko, tj. prekmursko, na desni pa e madarsko besedilo in tako poudarja prednost maternega jezika pred madarino. Kzmia je pri delu vzpodbujal tudi kof Szily,144 vendar pa se je kljub njegovi naklonjenosti sam odloil, da postavi slovenino na prvo mesto, kar kae tudi na narodno in jezikovno osveenost ter na vpliv, ki ga je slovenska razsvetljenska miselnost imela tudi v Prekmurju. Miklo Kzmi je ta pomemben prekmurski ubenik (berila so izrazito razsvetljenska in moralno vzgojna) najverjetneje sestavil po Kumerdejevih Vodenjih za brati v vse sorte pisanju za olarje teh deelskih ol iz leta 1778 (itanka ima 28 enakih sestavkov) in podobnem madarskem prevodu nemkega Felbigerjevega Drugega dela berila (Andoljek 1956: 96104); za obe predlogi pa je znailno, da je nemina na prvem, materinina, tj. slovenina in madarina, pa na drugem mestu. V prvi polovici 19. stoletja so protestanti izdali Novi abecedar, ki je bil e trikrat ponatisnjen,145 katoliani pa so ob ponatisih Kzmievega silabikarja146 razirili ubeniki sestav z deli najbolj mnogostranskega prekmurskega pisatelja Joefa Koia.147 Druga polovica 19. stoletja pa je prinesla med katoliani in protestanti tudi jezikovni razkol. Vodilni protestantski pisec metodinih ubenikov je bil Jano Kardo, ki je bil imenovan za uradnega pisca ubenikov
njegov Abecednik, 1824. op. 129. 143 M. Kzmi, ABC knisicza na nrodni soul haszek. V-Bdini 1790. 144 Nai Vandali pa, ki prebivajo v nai kofiji od Sv. Gottharda /vendar ta ni vtet/ do Radgone, ker so nevei vsakega drugega jezika razen rodnega, tega pa se vrsto drijo, nimajo nobene opore v knjigah, zato si zdaj elijo vejo izobrazbo // (Ivan kafar 1975a: 248). 145 . Llik, 1821; ponatisi leta 1853, 1856 in 1863. 146 Prim. op. 129. 147 Koi je avtor madarske slovnice (Krtki nvuk vogrszkoga jezika za zacsetnke. VGrdczi, 1833), prve zgodovine, napisane v prekmurskem jeziku (Zgodbe vogersz koga krlesztva. v-Szombotheli, 1848), in pouno-vzgojne knjiice Zobriszani Szsloven i Szlovenka med Mrov in Rbov. v Krmendi, 1845.
142 Prim. 141 Npr.

222

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

v Prekmurju po sprejetju prosvetnega zakona priblino deset let (18681880) je ta zakon e dovoljeval pouk v materinini. Kardo je po naroilu madarskega naunega ministrstva prevedel iz madarine v slovenino celo vrsto ubenikov: abecednike je izdajal pod naslovom Nove ABC i zaetne knige tenja za vesnike ol IIV zlo (18701874), itanke pa so se imenovale Nove knige tenja za vesnike ol IIIV zlo (18701874) in so z abecedniki bile sestavni del Vesniko-olskih knig tenja; metodinih ubenikov je bilo ve, in sicer Navod za nove knige tenja za vuitele, Navod za flisanje vu govorjenju, Potikaza za zaetno rovatanje, Navod na vogerski jezik; med metodinim ubenikom in pravopisom ter pravorejem pa so bila Jezina flisanja. Katoliani so takrat imeli dva od drave nepotrjena ubenika (abecednik148 in itanko149), ki so ju uporabljali v svojih katolikih olah. Oba sta bila napisana v gajici, jezikovno pa sta sprejela normo in predpise enotnega novoslovenskega knjinega jezika, kar ni bilo ve uradni madarski (jezikovni) politiki v Prekmurju. Kljub temu pa je bila Bagaryjeva itanka zelo razirjena, tako da je bil leta 1886 potreben e tretji natis. Tudi Mirkovi je v abecednik vnesel novoslovenski besedni zaklad in nekatere tajerske oblike, odloilno je vplival na razvoj novega rkopisa in jezika in tako omogoil, da se je enotni slovenski knjini jezik s pomojo ubenikov zael uveljavljati tudi v Prekmurju (Andoljek 1976a: 163167). Povsem razumljivo je, da je Kardo, ki je ostajal zvest narodnemu jeziku, oba vzporedna katolika ubenika kritiziral.150 Tretjo jezikovno razliico, isto samosvojo smer, je predstavljalo jezikovno delo, ki ga je opravil Imre Agusti. Njegov asopis Prijatel (Jesenek 1999a) kae, da je bil Agusti jezikovni samohodec, ki je v Budimpeti izgubil stik s slovenskim jezikom, kljub temu pa se je zavedal, da je za obstoj prekmurskih Slovencev potrebno sprejeti enoten slovenski knjini jezik. Pot, isto samosvojo, pa vendar pravo, je nakazal v Prirodopisu,151 ko je razumljivo skladenjsko zgradbo prekmurskega knjinega jezika iz beril in abecednikov obogatil z besedjem novoslovenskega knjinega jezika leta 1878 se je zavedal, da iskanje in ustvarjanje prekmurskega strokovnega besedja (naravoslovnih terminov) ob pomankanju prekmurskih slovarjev in tenji po enotnem slovenskem knjinem

148 Avtor 149 Avtor 150 Za

loveka z zdravo pametjo je nerazumljivo, kako bi mogli dosei ta namen v popolnoma nerazumljivem jeziku. povsem tuj jezik, nerazumljiv za ogrskega Venda. neznan jezik, niti hrvaki, niti ilirski, niti slovenski, od ogrske vendine pa se povsem razlikuje: (Andoljek 1976a: 166). 151 I. Agusti, Prirodopis s kepami za nrodne ole. Buda-Pet, 1878. 223

130.

je e imenovani J. Murkovi. Prim. op. 129. je Joef Bagary (1871; Prve knige tenja za katolianske vesnike ole); prim. op.

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

jeziku ni ve potrebno, zato je v izvirnih zapisih sprejel Erjavevo terminologijo152 in tako nakazal pot, ki je tudi vodila do jezikovnega poenotenja. Primerjava Agustievega in Erjavevega strokovnega (poljudnoznanstvenega) jezika Agustiev Prirodopis ni tako obseen kot Erjaveve Domae in tuje ivali v podobah, saj prinaa le osnovno vedenje oziroma kratke opise ivali (v oklepaju dosledno navaja tudi njihova madarska imena), vendar pa je naslonitev na Erjavev jezik in besedje dovolj opazna v ubeseditvenem nainu pri zaznavanju, presojanju in razumevanju narave. Jezik obeh avtorjev mnogokrat presega zakonitosti strokovnega ali poljudnoznanstvenega besedila in se zavestno spogleduje z literaturo (namesto zapletenih samostalnikih zvez uporabljata logino in razumljivo skladenjsko zgrajene stavke s prevladujoim sedanjikim izraanjem v prvi osebi mnoine in veliko ukrasnih pridevnikov ter tako natanno naslikata idilino naravo in romantino razpoloenje, ki nimata prav ni ve skupnega z gospodarnostjo jezikovnih sredstev in neustvenostjo):
Ob potoku se solnijo abe; ko pa utijo nae stopinje, hitro zopet na glavo poskaejo v vodo, da male ribice preplaene begajo sem ter tje. // Sedaj se bliamo gozdu. e od dale ujemo glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detal. V lepaj pisanej suknji pleza po steblu sedaj gori, sedaj doli in tole s krepkim kljunom po skorji, da bi prepodil in potem pozobal v njej skrite uke, ki izjedajo drevo. Ko se udimo lepemu plezalcu, zaumi nam nekaj pod nogami. Sivomodra belouka je; nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. (Erjavec 1868: 6) Blivajmo se k potoki. Zvod kaa z blisketeimi omi nas zavrala, i i aba, tero smo splodili, z velkimi skkami nam odbeati, notri v istoj i mrzloj vodi pa se veslo pregnjajo ribice, tere se hitro k bregi bliajo, i tem nemrnim gostom mle krne drobtinice meemo. // V bliini zajemo neprestano pokanje i na drevi zapsimo delavno uno; mali dervar neprehenjano klka s svojim klnastom klni na dreva stbli. Z ednim zapsimo poasnoga pua, teri z velikim trdom svojo hiico za sebov vlai. (Agusti 1878: 3)

Uvod je pri obeh pisateljih zelo ustveno zaznamovan in tudi pri Agustiu kae, da bi se prekmurski knjini jezik lahko literarno uspeno razvijal, saj se v uvodnem poglavju Prirodopisa sreujemo z bogatim besediem, ki v besedotvorju uporablja za obudovanje narave tudi onopatopoetske izraze in novotvorjene glagole, v skladnji pa za izvirno opisovanje izrablja brezvezje, kopienje in primere, seveda ob opazni rabi ukrasnih in stalnih pridevkov:

152 F.

Erjavec, Domae in tuje ivali v podobah. Celovec, 18681871.

224

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

i se v lepom letnom dnvi po poli, ali gder indri, sprehjamo, jemo, kak fkajo i vrkajo pernti pevci po zrki i po vejej drevaj; vidimo kak lejejo pisani metli z korine na korino, kak mijo mice, kak lazijo roi prek poti, kak mravle palivo delajo, vle md i vosk berjo, i kak veslo po trv mi i vri, tak da bi na vsakoj betvi sedela stvr, tera se svojemi ivlenji veseli. (Agusti 1878: 3)

Naslednji primeri kaejo podobnosti in razlike v tvorbenem nainu Erjavevega in Agustievega besedila, zlasti izrabo stilno zaznamovanih jezikovnih sredstev ter okoliin, ki vplivajo na izbiro besed in skladenjskih vzorcev, predvsem pa Agostievo jezikovno odprtost in pozitivno pripravljenost, da sprejme strokovno besedje enotnega novoslovenskega knjinega jezika. Opisi ivali so pri Agustiu praviloma neustveni in natanni, vendar pa v njih iz beril delno prodira tudi umetnostna zvrst jezika:
Trobec je slonu najimenitneji ud, nos in roka ob jednem, ker z njim diha, voha, tiplje in grabi. S trobcem natrga si krme in jo nosi v usta; s trobcem pije, napolnivi si ga namre z vodo, vtakne ga v usta in spusti vodo va-njo. // S trobcem se brani, ker ima v njem toliko mo, da drevesa iz zemlje ruje // Konec trobca ima giben mesnat rogliek, kakor lovek s prstom, pobere majhno stvarco s tal, zavee in razvee ozel, izvlee zamaek iz steklenice, sproi pitolo itd. (Erjavec 1869: 133) Elefant je jako edna stvr. Najimenitneji tao te stvari je rilec. Te je na vse strani gibek i premokliv. Elefant ga zn dale raztgnoti, pa nazaj skriti i zviti. S tem pobera hrano, cca vodo, s rilom diha, trobi, njemi zgrabi svojega protivnika, i ga poene na tla, de ga ee z monimi nogmi poklai. Z onim rogliom zna vsaki list od tla gorpobrati, ali i je okrotn, krajcar prijeti, z glaa tik vvzeti, voz narditi i razvzati (Agusti 1878: 47) Labud je lepa, smemo rei najlepa povodna tica. // Ribnjak v zelenem gaji je mrtev in prazen, ako se po njem ne vozi par labudov z mehko vkrivljenimi vratovi in z napol privzdignjenimi perutmi. (Erjavec 1870: 61) Labd je lepa ista stvar i lepo je viditi gda svojim belim prjom, egavo zavitim injekom po vrh vode plava. (Agusti 1878: 27) Na glavi nosi pernato krono, drobna glava, vitek vrat in persi so temno plave kakor indike. (Erjavec 1870: 54) Pav ma lep plinjek, na glvi pernato korono, velki zlto-rumankasti rp s bleseimi omi. (Agusti 1878: 24)

Sicer pa Agustievi kratki opisi predstavljajo ivali predvsem po obliki, videzu in lastnostih:
Veliko glvo okoli obte gosta duga griba. (Lev, str. 11) Zgoraj klkaste nezj zavite, gladke rogl. (Kozorog, str. 16) Kln, teri je zgoraj na konci klkasto zaviti, noge so mone z zakrivlenmi piastimi kramplami. (Orla, str. 25) Navi se nitere rei guati i pesmi fkati. (kvorc, str. 28)

225

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

V besedotvorju so pri Agustiu opazne samostalnike novotvorbe na -ci (e tvrorokci, rokokrilci, brezzobci, cecavci, vodozemci, dvivotnici, brez hrbetnici ali brezontnici, zgrablivci; zanimivo je, da je samostalnik zgrablivci izpeljan iz glagola zgrabiti /Zgrablivci se s temi slabejimi stvri hranijo, tere za volo toga se pijo zgrabiti./ in ne iz pridevnika zgrabljiv, ki v prekmurskem knjinem jeziku pomeni popadljiv). Zanimive so tudi onomatopoetske reitve, npr. bibic /Bibic je jako aljiv fti, sem ta kroano lee i vsigdar krii: bibic!/, kripec /S cimetovnov frbov s arnimi nogami, teri se glsi, i ga v zapertoj roki k vham drimo./ ali pa hupka /Hupka je zto to im dobo, r se tak glasi: hup! hup!/, ali pa poimenovanja po kakni znailnosti, npr. prevari /Prevari to poreto hrno po cajti nezj v gobec gorpistijo i znovi zgerzejo/, ali turbari /Stvari turbari majoi tko posebno lastivnost, ka na trbhi kakti edno gorvrezano turbo mjo, ali samo ti k enskami spoli sliajoi i i so pretiskvanoj sili, te svoje mlde v eto turbo denejo i njimi odbiijo./. Navajam e nekatere znailne besedotvorne in glasoslovne reitve pri poimenovanju ivali, rastlin in rudnin: stvari /ivali/ tigri, tor /od s pvane vonjje je poznan/, oroslan /lev/, gamila /kamela/, elefant; truc /noj/, reca, kvorjanec, vrabeo, deteo; vaganca /elva/; vipera /pri nas so kae ne kodlive, samo edna, vipera m mer/, velikanska kaa /udav/, naoalka; ro, herkul /najveji hro/, zlata minica /je zlti blii ro, teri se po ogradaj na cvetji na gostoma njde/, ivanica /kresnica/, boika /pikapolonica/; devnik ali devna glista, pijajca /pijavka/; nrasi /rastline/ hajdina, kukorca; lk, ti kev, karfiola; grah /fiol/, grai /grah/, pargeo, krumpia; petreo, mrkevca, dohan, kropliva; grka, renja, jablan, breskev, mandolja, malinovo drevo /murva/; ribizel, maline, borojca /brinje/, trnine /rni trn/; janez, kamelija, aj fik /ajbelj/, kumin; kopalinje ilojca /lonrska, pipna, porcelnova/ penta zemla, kerlo, vapnena zemla, kreida, gips, alabaster, morska pena, kaplanik /kapnik/. Nekatere glasoslovne in oblikoslovne znailnosti
samostalnikov v prekmurskih itankah in abecednikih

Glasoslono-oblikoslovna podoba prekmurskih abecednikov in itank je bila ustaljena in se je tako pri protestantih kot pri katolianih navezovala na normo in predpise, ki so se izoblikovali v Kzmievem prevodu Nouvega Zkona 1771. leta. Rahla glasoslovna in oblikoslovna prilagajanja so na zaetku 19. stoletju utrdila prekmurski knjini jezik kot naddialektalno tvorbo, nato pa se je zaelo medsebojno prevzemanje in priblievanje z osrednjeslovenskim
226

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

knjinim jezikom, tako da se je v drugi polovici 19. stoletja lahko oblikoval enoten slovenski knjini jezik (Jesenek 1996: 113126). Spremembe se niso zgodile ez no, saj je lo za dalje obdobje jezikovne odprtosti, ko sta se osrednjeslovenski in prekmurski knjini jezik lahko prilagajala tudi zaradi uresnievanja knjinega jezika na severovzhodu tajerske.153 Dokler pa sta na slovenskem narodnostnem ozemlju obstajali dve knjini normi, se je v prekmurskih itankah in abecednikih pojavljala prekmurska knjina glaso slovno-oblikoslovna podoba, za katero navajam nekatere osnovne znailnosti, ki so jih sprejeli skoraj vsi prekmurski pisci.154 Znailne in splono sprejete glasoslovne spremembe: l l (cl, krlesztvo, kralevcsnci, lbznoszt, ld je, ocsonklnye, pole, premislvanje, szpravitel, vola, vucsitel; skodliv, trpliv, zelni; clati, lbiti, premislvati, pripelati), plj, blj, mlj, vlj pl, bl, ml, vl ( plnovsi, vplem; lbleni, pogiblvjo; neogivliv, szprvlen, osznvlanye; zemla; sivlenje, oprvlati, osznovlen), nj ny (csteny, cstenye, dugovnya, fliszanye, govorenye, najmenye naprednye, naszlednyi, na zdsnyoj sztopnyi, potrdjenye, razmenye, szlejdnye mazanje, znnye), -h j /pri samostalnikih/, -h - /pri pridevnikih in zaimkih/, h- , -h -jh ( po vejaj drevaj, vu nebeszj, v-mali laj; po nyegovi mokaj, po zeleni travnikaj, kelko je taksi od Goszpodna Krisztussa nasztavleni szveszt; lejhko je z-vina jeszi napraviti,
153 Gre

za poskus, oblikovati knjini jezik v t.i. panoskem jezikovnem prostoru. Vzhod notajerski pisci so bili ves as pritegnjeni v kranjski jezikovni prostor, eprav so osrednjeslovensko iz Trubarjeve in Dalmatinove protestantske jezikovne tradicije izhajajoo knjino normo neradi sprejemali. Svoj knjini jezik so neuspeno poskuali normirati najprej v t.i. svetourbanski akademiji (ostali pa so opazni vplivi v slovenskem slovaropisju; Jesenek 1998: 6270), uspeneji pa je bil Dajnkov krog, saj so oblikovali knjini jezik, ki je pozitivno vplival na priblievanje knjinih norm v slovenskem alpskem in panonskem jezikovnem prostoru (taka teza je bila potrjena na Dajnkovem simpoziju v renjevcih pri Gornji Radgoni, ki ga je novembra 1997 organiziralo Slavistino drutvo Maribor; zbornik referatov je izel leta 1998); vsi pioi na severovzhodu Slovenije seveda niso sledili Dajnku Krempl je odkrito nasprotoval tajerskemu separatizmu, vendar pa je tudi on napisal prvo zgodovino v slovenskem jeziku v Dajnkovem knjinem jeziku, saj za zgodovinski nain pisanja ni imel vzorov v osrednjeslovenski knjini produkciji (Jesenek 1988: 200215). Normiranje dveh knjini razliic v panonskem jezikovnem podroju je pospeilo normiranje enotnega slovenskega knjinega jezika v slovenskem narodnostnem prostoru, in sicer tudi tako, da je na slovenskem tajerskem in korokem obrobju zael jezikovno zdruevalno delovati Slomek; vzhodnotajerska slovniarja Murko in Murec sta spoznala, da je na majhnem slovenskem ozemlju prostor le za enoten knjini jezik, taka odloitev pa je pospeila tudi zblianje prekmurskega in osrednjeslovenskega knjinega jezika (Jesenek 2009). 154 Od norme je vidno odstopal le Agusti, ki je, potem ko je v Budimpeti izgubil stik s slovenskim prekmurskim govorjenim in knjinim jezikom, oblikoval povsem samosvojo knjino razliico (Jesenek 1999a). 227

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

csi gli dvej naturi ma; e /hoe/, ostia /hosija/; vszejh grejh, djh, ne praznjh gre za etimoloki in izgovorni j ter za etimoloki h; leta 1851 ima peti natis Kzmievega szilabikarja e zapis ne praznjh, dvanajsti natis iz leta okoli 1871 pa e ne praznj), -st - (miloscs). Konzonantski skupini -dj- in -sta ohranjeni (rodjen szin, potrdjen, potrdjavi; szoszedscsina, voscsis); -l -o (hraniteo, nepriateo, anygeo, vuiteo, voditeo; podao, priao, obarvao, prikazao, sztvouro, je bio izgovarja se ozko, skoraj kot -u (Novak 1974: 14)); -bn -vn (vnougo, Szlovenszki abeczedr za drouvno deczo v stmpani), ohranjena sta protetina v in p/f (vszta, vuciteo, fcsiti, nvuk, ptji), upotevana je II. palatalizacija (vucj, Trci, gresnicke), opazna sta tudi soglasniki izpad in krenje (seszdeszet, maszno, dvicza, mva, njmre, inda; ilojca, ido). e nekaj oblikoslovnih posebnosti:155 Samostalnik goszpa ima v im. mn. dvojnico goszpe in goszpv, daj. mn. gosz pam, mest. mn. pri goszpaj, or. mn. z goszpami; po enski a-jevski sklanjatvi se sklanja tudi samostalnik ocs, rod. ed. ocs (Pavel navaja tudi dvojnici ocso in ocsa), im. mn. ocsevje, rod. mn. ocsev, mest. mn. pri ocsaj, or. mn. z ocsa mi (Pavel ima pri im. in rod. ed. e dvojnici ocsovje in ocsov; stalna besedna zveza ocsin blagoszlov); . or. ed. ima konnico -ov/-ouv (z- jezc sniczouv, z-vodouv, z-vrov, z-materjov, z-molitvouv zadnji samostalnik ima v im. ed. dvojnico moltev : molitva), v mest. mn. pa gre v II. enski sklanjatvi za e v glasoslovju predstavljeni prehod konnega -h v -j (-ah -aj/-ej, npr. vu czerkvaj, vu rdej, vu solj, pri omornosztjaj, pri cserj; celi den spi tak, ka doli obernyenov glavov na zadnjih nogaj visi). Samostalniki mokega spola na -l se im. ed. zapisuje z -o, ki se zelo ozko, skoraj kot -u, izgovarja, vendar pa se v rod. ed. -l ponovno zapisuje (angyeo, angyela; neprijateo, neprijatela; szpraviteo, szpravitela; pekeo, pekla; krao, krala). Samostalnik pesz (im. mn. pszovi) ima v mest. in or. ed. pri pszovi, z-pszom, v mnoini pa sta met. in or. pri pszaj, z-pszami; samostalnik den, dneva ima or. ed. z-dnevom, v mn. z-dnevami. Samostalni cslovik ima v mn. obliko ldje (kamo ido po szmrti vrnih i pobosnih ludih duse), mest. mn. pri trej ldej; samostalnik keli /kelih, a/ ima v neimenovalnikem sklonu soglasnik h, ki je v imenovalniku onemel (Potom merka, geto Msnik roke drsi ober keliha).
155 V

kratkem pregledu navajam predvsem tiste oblike, ki jih je leta 1942 poznal tudi Pavel v rokopisni slovnici Vend nyelvtan, 1942 (tipkopis v tudijski in pokrajinski knji nici v Murski Soboti). Raziskovanje oblikoslovja zahteva natanneji in bolj izrpen prikaz in seveda primerjalno skladenjsko analizo. Nekaj posameznih raziskav je e bilo opravljenih, prim. npr. Vilko Novak (1993: 4550; 197), Oroen (1988: 93106; 1989: 3760), Zorko (1993: 128135), Jesenek (1990: 175187; 1991: 340355).

228

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

Med samostalniki srednjega spola le redki podaljujejo osnovo z n, t ali s (im. mn. ima dvojnico vreimeni/vreimena, rod. mn. reimenov; nebesza, mest. mn. pri nbszaj, or. mn. z-nebeszami; kre, kreta/kreti. Leito, mest. mn. leitaj, or. mn. z-leitami; vho/vjo, za vhov; skupna imena: rogouje, or. mn. z-rougami; kopalinje, cslovesztvo. Samostalniki abecedarium, szilabikr, abecedr v naslovih
prekmurskih abecednikov

Prekmurski abecedniki so izhajali pod razlinimi naslovi,156 vendar pa se je v njih pojavljala vedno dvojnica szilabikr : abecedr /szilabikr z-steroga sze decza steti more navcsit, z-nkimi rejcsniczami navkp; abecedr z-steroga sze deteza prv szlovriti, takj cseti navcsi/. Samostalnik szilabikr je prevzet iz latinine (syllaba, ae = zlog; termin szillaba se v tem pomenu pojavlja tudi v Koievi in Agustievi slovnici madarskega jezika, v naslovu silabikarja iz leta 1870 pa je M. Kzmi zapisal dvojnico rejcsnicza, tj. izpeljanko iz samostalnika rejcs, ki pri Koiu in Agustiu pomeni beseda, samo pri Koiu e tudi glagol; Kardo je za zlog uporabljal termin kotriga.), in sicer gre za neke vrste zlogovalnik (szlovriti /Abeczedr, 1828/ in szlovkati /Koi, 1833/ =

156 ABC

ali Nvuk na piszajocs-csteny za szlovenszke vucsevnice vdni. J. Kardo. V-Bcsi, 1867. ABC knisizca na nrodni soul haszek. M. Kzmi. V-Bdini, 1790. ABC zacstne knige csteny za vesznicske sol. I. Berke. V Budapesti, 1899. Abecedr z-steroga sze detcza prv szlovriti, takj cseti navcsi poulek vnougoga haszna razuma z-nouvics z-ostampani. M. Kzmi. Vu Varasdini, 1828. Abecedarium szlowenszko, za drobno detzo, vn szpscheno. 1725. Abecednik za katholianske vesnike ol. J. Murkovi. V-Peti, 1871. Krscansztva ABZCe to je krszcsanszke vere nvuka prvi zacstek. A. Terplan. 1845. Nve ABC i zacstne knige csteny za veszncski sl prvi zlcs. J. Kardo. V-Bdini 1871. Nvi abeczedr z-nisteri nemski tksi knizicz vkp pobrni. . Llik. v-Soprni, 1820. Szlovenszki ABCDR, krsztsnszko-katolicsnszki nvuk i drgi za malo decsiczo potrebne recsi. V-Lendavi, 1868 (10. natis M. Kzmia). Szlovenszki abeczedr za drouvno deczo v stmpani. M. Bako. V Posoni, 1786. Szlovenszki szilabikr, z-steroga sze decza steti more navcsiti, z nikimi rejcsniczami navkpe pod perspan stampanya dni. M. Kzmi. V-Soproni, 1780. Katoliki prekmurski abecednik je bil znan tudi med tajerci na desni strani Mure, saj sta ga v svojih tiskih omenjala Peter Dajnko (Poleg totih knig e so vRadgoni, pri Alojzi Wajcingeri, knigari tydi dobiti // Kzmi A, B, C, za Slovence na Vogerskem, // Prim. P. Dajnko, Abecedna kniica, Vedo danje na koncu abecednika. v Radgoni 1824) in Martin Veri (leta 1833 v Duhovnem varuhu za mladost navaja pravi naslov, tj. Szlovenszki szilabikr); na zadnji strani Szvte krisne pouti, Krmendin 1853, je J. Sabar zapisal e en nepopolni naslov Kzmievega abecednika, in sicer A b c Szilabi kr, ki se dobi pri zaloniku Ferencu Udvaryju v Krmendu. 229

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

zlogovati), tj. knjiico, ki ui brati po zlogovalni metodi; naslov je Kzmiev, vendar se je v trinajstih natisih spreminjal.157 Oblikovanje slovenskega strokovnega slovnikega izrazja Slovensko slovnino terminologijo lahko spremljamo v estih prekmurskih ubenikih, med katerimi so tri slovnice madarskega jezika,158 dve metodiki za pouk madarskega159 in slovenskega160 jezika, poskus glasoslovja, pravo reja in pravopisa za Slovence, tj. nekaken jezikovni prironik z najvanejimi pravili za pravilno pisanje in branje161 in rokopisna slovnica prekmurskga knjinega jezika, ki jo je leta 1942 napisal A. Pavel. Koi je uveljavil zanimivo slovensko slovnino izrazje,162 ki ga je z manjimi popravki prevzel tudi Agusti; razlike nastajajo pri Kardou, ki ima samosvoje bolj nerodne opise slovninih zakonitosti, in Pavlu, ki uporablja v brezniku (Breznik 1934) uveljavljeno slovnino terminologijo sredine 20. stoletja. Koi in Agusti v glasoslovju litere (Kardo ima za rko izraz pi szek) razvrata na glasznczke (samolasniki) in vkpglaszncke (soglasniki), samoglasniki so dvoujefele, tj. kratki in dugi, soglasniki pa so szamosni in vkpdjani (npr. cs, cz, ds, dz, gy); rejcs (beseda) se deli na szilabe (zlog; pri Kardou kotrga). V oblikoslovju Koi pozna naslednje govorjenja tale (besedne vrste), ki jim v oklepaju dodaja e latinsko izrazje: imenik (tj. madarski spolnik), ime (nomen), zaime (pronomen), rejcs (verbum), deliven (paricip), prirejcsje (adverb), zaposztavek , veznik (conjunktiv), medszta vek (interjekcija); Agusti je po njem prevzel imenk , zaposztavek , zaim, prirecsje, veznik in medsztavek , za polnopomenske besedne vrste (razen zaimka) pa je sprejel izrazje Janeieve slovnice, in sicer szamosztavnik , pridovnik, racsunszkoim in vrmena rcs. Pri samostalniku so e nakazana imena sklonov (imenvaven, rodiven, dajaven, tosiven, zvavev, odnesziven), pri pridevniku pa je opozorjeno na stop njevanje ( prvi sztub, szrdny stub, zvisseni stub), pri tevniku Koi racsunski nomen deli na glavni, redovni,
157 Devetkrat

je ostal enak kot pri M. Kzmiu Szlovenszki szilabikr (izdaje V-Soproni 1780, v-Radgoni okoli 1821, v-Radgoni 1847, v-Radgoni 1851, v Krmendu 1853, v -Lendove 1857, v-Radgoni 1861, v-Radgoni 1864, v-Radgoni 1870), enkrat se imenuje samo Abecedr (Vu Varasdini 1826), trikrat pa Szlovenszki ABCDR (v-Lendavi 1868, V-Radgoni 1780, V-Radgoni okoli 1871). 158 Koieva, Kardoeva in Agustieva; prim. op. 131. 159 Kardo; prim. op. 132. 160 Kardo, prim. op. 132. 161 Kardo, prim. op. 132. 162 Slovarek tega izrazja je izdelala Marija Bajzek-Luka (1994: 191193). 230

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

razdelni in povnosni, zaimki so oszobni, ladavni, nanasajoucsi, kazajoucsi, povracsajoucsi, pitajoucsi, negvisni; po nainu (znamen vnoszt) so glagoli djanszki, szredyi in terpivni, pri vugibayu (spreganju) vrejmena rejcsi pa so obravnavani e vrejmen (csasz Agusti), modus ali nacsin (gre za naklon), racsun (tevilo), perszone (asi Agusti) in forme vugibanya (naklon). Ko i in Agusti uporabljata naslednje izraze za glagolske oblike, ki izraajo asovno trajanje: zdasnye vrejmen (sedanjik), komajpreminoucse vrejmen (imperfekt), preminoucse vrejmen (preteklik), davopreminoucse vrejmen (predpreteklik), prisesztno vrejmen (prihodnjik); naklonske kategorije so kazaven modus (indikativ), zapovediven modus (imperativ) in zvezilvaven modus (konjunktiv), Agusti loi e zelevavni in delivni modus, oba pa med naklonske oblike pritevata tudi neokoncsiven modus (nedolonik); po tevilu so glagoli jedinszki ali edniki (edninski) in vnosinszki ali vecsniki (mnoinski), dvojine ne imenujeta; vidsko imajo glagoli nedokoncsani in dokoncsani razum forme. Oba slovniarja sta se zanimala tudi e za besedotvorje, ki je predstavljeno v posebnem poglavju Od zgrntvanya rejscih, v katerem opo zarjata na vkpvzanje rejcsi (Koi) oz. vkpszkladanye (Agusti) ter rejcsi zjednjanje (Koi) oz. recsiszhajanye (Agusti); pri zloenkah Agusti loi podszekno in sztolmacslivo recs, pri izpeljankah pa koren in szhajo (obrazilo), tudi korenasto ali penaszto recs in szhjavlivo recs. Zanimivo je tudi izrazje za loila, ki na nekaterih mestih spominja na Pohlinovo: siba (vejica), napih njena siba (podpije), dvojapiknja (dvopije), koncsna piknja (pika), pitanja znamenje (vpraaj), goriszkricsanja znamenje (klicaj), zapiranja znamenje (vpraaj), szpominanja znamenje (narekovaj), premiszlavanja, pocsivanja ali merkanja znamenje (pomiljaj) Koievo in Agustievo izrazje, predvsem pa Agustiev jezik, kaejo, da se je prekmurski strokovni jezik elel pribliati enotnemu slovenskemu jeziku, in sicer predvsem v delih prekmurskih katolikih piscev, medtem ko so se protestanti, v drugi polovici 19. stoletja vzpodbujani od madarske oblasti, povsem oprijeli nareja. To se lepo vidi v Kardoevih jezikovnih prironikih, predvsem v Jezicsnih fliszanjih, kjer so zbrana slovenska prekmurska jezikovna pravila, ki jih je Kardo oblikoval, ko je pisal Nvod na vogrszki jezik. Gre za zanimive opise slovninih pravil in zakonitosti prekmurskega jezika, ki pa je pristal povsem v narenih okvirih. Medsebojno nestvarno povezane povedi, nenavadna tvorba besed, podrta lenitev po aktualnosti in neglagolsko izraanje ter izraalna nespretnost na vseh ravninah, zlasti v skladnji in besedju, kaejo, da se zahtevne jezikovne strokovne pomenske podstave v nareju ne morejo ve primerno upovediti:
Vu bvoszti povszemvszega gorivzti cl nvuka maternoga jezika, je t: da sze vucsenk, szpodoben vcsin na razmnye gucsa i pszma drgi ldi, i na redovno naprdnye 231

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

laszni oszvojeni mszel vu govornyi ali pszanyi. Nyega cl vu szebi zdrzva znamenitoszt szvojo. Govornye i pszmo je obcstnaa skr mszel. Ki drgi mszli ino ny razmnye za cl m; on sze vu globocsno dh cslovecsega psztiti setje; po drgi ldi mszlaj szvoje lasztivne csszti i poprvl, sztan razmnya szvojega razsrjva, szpoznanye dopunyva, z-ednov rcsjv: v cs sze brezi vucstela. (Navod na vogrszki jezik. Predgovor i nvod, str. 1)

Narene posebnosti v Kardoevem jezikovnem prironiku ne dosegajo ve ravni, na katero bi se lahko opiral prekmurski knjini jezik, nareno besedie pa je e tako skromno, da razlage uinkujejo nebogljeno:
Rcs telko kotrg m, kelkokrt genemo z-lampami, gda jo vprvimo (kelko szamoglaszni je vu steroj rcsi, telko kotrg ma ono. toti v vogrszkom jeziki; ali v-szlovenszkom jeszo i takse recsi, v-steri ni ednoga szamoglasznoga nega, i dnok majo kotrge, kakti eti: brs, drk, frk, hrt, szmrt, strk, vrt. // I to je velka falinga vu jeziki. (Navod na vogrszki jezik, str. 2728) Govor je vpovedanye miszli z-recsjov. Podsztava je vu govori eno dugovanje, od steroga ka stimamo. Vu govori vszigdar jeszte taksa recs, z-sterov od dugovanya govora od podsztave ka stimamo. To je stimanka. Govor redovno dve kotrige ma, to edno je podsztava, ta druga stimanka. (Navod na vogrszki jezik, str. 7475).

Kljub jezikovnim slabostim pa je Kardo zagovarjal potrebo, da se je jezika potrebno uiti, da jezik potrebuje pravila, ki so zapisana in priznana kot norma in predpisi za vse pioe in beroe Prekmurce; zato si je prizadeval uveljaviti najpotrebneja pravopisna pravila in izpeljati prenovo pouka v prekmurskih protestantskih olah:
K-ednoj kotrgi rcsi szlisajocsi piszkov je n szlobodno od endrgoga odlcsiti, gda jo vu drgi rd prkneszemo. (Navod na vogrszki jezik, str. 27) Mozko i zenska imna i poprek prvi piszki imn ldi sze z-velkimi piszki morejo pi szati. (Navod na vogrszki jezik, str. 38) To piknye sztojcse recsizacsten piszk sze z-velikim piszkom pse. (Navod na vogrszki jezik, str. 39) Pri pinyi med cstenyom prehnyati trb. (Navod na vogrszki jezik, str. 41) Nrodne vucsevnice nase sze pleg ete vidme vrmena morejo preobrziti, csi med timi drgimi nsztavami blzensztva obcsinszkoga tivristva upravno meszto szvoje obdrzati scsjo. Pleg toga vucsevnice nase neszmjo vecs vlcsne sol, nego takse nsztave morejo bidti, stere zvn naprdvati nvukov zednim i ono osznovnoszt rzumnoszti ogvsijo, stero vu preszvetsenom vrmeni etom sztan nroda na obcsinszko blzenosztvo gledcs uprav zel. Na tom temeli morejo nrodne vucsevnice nase zacsnoti cimper szvoj. (Navod na flszanye vu govornyi, str. 1)

232

Jezik prekmurskih abecednikov in ubenikov v 19. stoletju

Prekmurski knjini jezik v leposlovju eprav so predvsem katoliki pisci ubenikov v drugi polovici 19. stoletja e uvajali v svoje tiske novoslovenino, pa se je predvsem v itankah163 e nalo dovolj asa in prostora, da se je prekmurski knjini jezik potrdil tudi v leposlovju. Izvirnega knjinega ustvarjanja, ki bi presegel ozke prekmurske okvire in se uveljavil v slovenskem in irem avstroogrskem literarnem prostoru sicer ni bilo, zato pa so sestavljalci itank oz. beril pripravili nekaj zanimivih prevodov uveljavljenih madarskih piscev, predvsem pesnikov romantikov, npr. Petfija, Vrsmartyja, Gyulayja (V. Novak 1974: 72) Prekmurski knjini jezik v poeziji, predvsem prevodih, spretno izkoria zunanjo zgradbo pesnikih oblik, ritminost in metrum, je zborno omikan, hkrati pa tudi jezikovno-stilno usposobljen za rabo prvin vseh jezikovnih zvrsti. Za ilustracijo, kako drugae je zvenela poezija v knjini prekmurini od strokovnih besedil v nareju, kaejo tudi Kardoevi164 prevodi v njegovem berilu iz leta 1870:
Hej, pero, zibe pero, perce! Moje pero, n szi t za norce: Vcsena glva more bidti, csi teb prav scs vodti. Eja, pero, hajh! Hej, pero, moje vrlo perce! Bogme szi mi hvle vrdno, perce: Gda t po papri drcss, Ka vsze mi lep nemceses, Eja, pero, hajh. Locs! ka szi mi dnk vcsnilo. Joj! szvinyko szi mi szkotilo. Ah! csi vucsitel t vra. Kzo mi doliodpra. Joj pojebi, joj! Li zda mi naj nika nede, Szledi vsze t nacsi bode.Hcs, detlka! hj v z-sle! Indri je za tbe ple. Hcs, detlka, hcs. (Dte i pero. Nove knige cstenya za vesnike ol II.-IV. zlo, str. 7)

163 Prim.

164 Mono

op. 130. pa se razlikuje od Barle glede pravilnih rim, ki jih je skrbno iskal. Zavoljo skrbno, vekrat pa umetno iskanih izrazov je njegova dikcija slovesna, celo patetina (V. Novak 1974: 7172). 233

Marko Jesenek, Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjinega jezika

Kljub skromnemu tevilu naslovov so bile itanke med Prekmurci zelo razirjene in so se pogosto ponatiskovale, kar dokazuje, da je bila prekmurina vendar tudi funkcijsko zvrstno razgiban jezik, knjino oblikovan in potrjen najprej v protestantskih tiskih lo je za enako uveljavljanje in normiranje knjine razliice kot pri kranjskih protestantih v 16. stoletju: po Trubarjevem vzoru (nadnarena tvorba gorenjine, dolenjine in ljubljanskega govora kot osnova ti. osrednjeslovenskega knjinega jezika) je tevan Kzmi v 18. stoletju na vzhodu Slovenije izdelal nadnareno tvorbo dolinskega, ravenskega in porabskega govora, ki se je kot prekmurski knjini jezik potrdil v prevodu Nouvega Zkona (1771) in nato uveljavil tudi v leposlovju in drugih funkcijskih zvrsteh jezika. al je v prekmurskem jezikovnem prostoru v drugi polovici 19. stoletja zmanjkalo asa za kaj ve (Oroen 1989: 3760) obstoj in preivetje Slovencev v Evropi sta bila povezana z idejo Zedinjene Slovenije, v njej pa bi sredi 19. stoletja po pomladi narodov na majhnem narodnostnem ozemlju dva knjina jezika delovala preve raznarodovalno; kljub temu se je prekmurski knjini jezik potrdil tudi v strokovnem (praktino-strokovnem) jeziku ubenikov 19. stoletja, v itankah pa se je priblial tudi leposlovju (poskusi razvoja izvirnega umetnostnega jezika in prevodov, zlasti iz madarine Kardo je kar uspeno prevajal madarske pesnike za svoje knige tenja); e pri tem upotevamo tudi vse oblike publicistinega jezika e v Agustievem Prijatelu in kasneje pri Kleklu, pa uradovalne poskuse v e imenovanih Regulah meterskih in oblikovanje strokovnega slovnikega izrazja in pravil, potem vidimo, da je prekmurski knjini jezik hitro nadoknadil 200-letno zamudnitvo in se je v 18. stoletju brez teav normiral kot knjini jezik, nato pa se je e v slabih sto letih uspel potrditi v vseh jezikovnih zvrsteh, vplivati na razvoj slovenskega knjinega jezika v prvi polovici 19. stoletja in se sredi stoletja po daljem medsebojnem prevzemanju in priblievanju z osrednjeslovensko jezikovno razliico zdruiti v enoten slovenski knjini jezik. Ker se je potrdil v vseh funkcijskih zvrsteh jezika, ga moremo razumeti kot najvijo socialno zvrst jezika med Prekmurci na Ogrskem v 18. in 19. stoletju je imel narodnoprebudni pomen, saj so le z njegovo pomojo z Slovenci na Ogrskem dokazovali svojo identiteto in se potrjevali kot zgodovinski narod.

234