Pregledni znanstveni lanek

UDK 342.727:316.647.5

Mitja Sardo, Boris Vezjak

MED SVOBODO IZRAANJA

IN SOVRANIM GOVOROM:
DILEMATINA RAZMERJA
IZVLEEK
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno je svoboda izraanja ena izmed osnovnih
dravljanskih svoboin, ki jo povezujemo s sodobnim pojmovanjem dravljanstva, kakor
tudi eno najpomembnejih nael demokratine drube. lanek identificira razline funkcije,
ki jih povezujemo s svobodo izraanja, in predstavi z njo povezane osnovne interese. Sledi
analiza omejitev oz. mej svobode izraanja in s tem povezana problematika sovranega
govora ter predstavitev nekaterih razsenosti pravne podlage obravnave sovranega
govora. Razprava se ukvarja z vpraanjem, zakaj sovrani govor predstavlja mejo svobodi
izraanja, nato pa je predstavljen predlog uporabe konceptualne analize pri prepoznavanju in definiranju sovranega govora. V sklepnem delu so predstavljeni nekateri temeljnih
ugovorov zoper svobodo izraanja in sovrani govor.
KLJUNE BESEDE: svoboda izraanja, sovrani govor, meje svobode izraanja

Between freedom of expression and hate speech:

Dilemmatic relationships
ABSTRACT
Both historically and conceptually, freedom of expression is one of the basic civil liberties
associated with the rights-based conception of citizenship and also one of the most important
principles of a democratic society. The paper identifies both traditional and contemporary
functions associated with freedom of expression and presents the basic interests associated with it. This is followed by an analysis of the limits of freedom of expression and the
related issue of hate speech, along with a presentation of certain dimensions of the legal
basis of hate speech. We then discuss why hate speech represents the limits of freedom of
expression and present a proposal for the use of conceptual analysis in the identification
and definition of hate speech. The final section of the paper presents some fundamental
objections to both freedom of expression and hate speech.
KEYWORDS: freedom of expression, hate speech, limits of the freedom of expression
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

61

Mitja Sardo, Boris Vezjak

1 Svoboda izraanja in sovrani govor:

uvod in opredelitev problematike
Tako zgodovinsko kakor tudi konceptualno je svoboda izraanja ena izmed osnovnih
dravljanskih svoboin, ki jo povezujemo s sodobnim pojmovanjem dravljanstva, kakor
tudi eno najpomembnejih nael demokratine drube. Kakor je ob objavi karikatur preroka Mohameda v danskem asniku Jyllands-Posten v enem od svojih lankov izpostavil
Ronald Dworkin, svoboda govora tradicionalno ni zgolj in samo poseben in razpoznaven
znak zahodne kulture, temve tudi pogoj legitimnosti vladanja, saj zakoni in politike niso
legitimni, e niso bili sprejeti v okviru demokratinega procesa; proces pa ni demokratien,
e vlada preprei izraanje posameznikovih preprianj o tem, kakni naj bodo zakoni
in politike (Dworkin 2006).1 Tudi zato svobodi govora v panteonu liberalne politine
teorije pripada osrednje mesto, saj velja kakor opozarjajo tevilni strokovnjaki za
nekaken lakmusov test splone svobode v pluralno raznolikih drubah. To nenazadnje
potrjuje tudi dejstvo, da je na seznamu indikatorjev demokratinosti posamezne drave
svoboda izraanja in z njo povezana svoboda tiska v samem vrhu. Kakor opozarja Nigel
Warburton, je svoboda izraanja v samem srediu demokracije oz. osnovna lovekova
pravica, njena zaita pa je znak civilizirane in strpne drube (Warburton 2009: 1).
To potrjuje tudi osrednja vloga, ki jo ima svoboda izraanja v vseh pomembnejih mednarodnih dokumentih, vkljuno s Splono deklaracijo o lovekovih pravicah (19. len) in
Evropsko konvencijo o lovekovih pravicah (10. len). e ve, brez svobode izraanja se
demokracije lahko izrodijo v tiranijo (ibid.: 2). Kakor izpostavlja Anne Weber, svoboda
izraanja ni samo posledica demokracije, temve eden njenih pogojev (Weber 2009:
20)2 oz., kakor opozarja Amartya Sen, v nobeni dravi z razmeroma svobodnim tiskom
ni bilo veje lakote (Sen 1999: 78).
V nasprotju s tem pa je svoboda izraanja kot filozofski problem kakor zgovorno
izpostavlja Thomas Scanlon primer bolj splonega problema o naravi in statusu pravic
(Scanlon 2003: 84). Hkrati je znotraj filozofije, kot poudarja Alan Haworth, sodobna
razprava o svobodi govora zaela svoje ivljenje skozi polemiko o vlogi in pomenu verske
tolerance. Po sedemnajstem stoletju je bil argument soasno prenesen iz teolokega v
sekularni kontekst (Haworth 1998: 213).3 Hkrati je v samem srediu razprav o svobodi
1. Kakor je v svojem lanku The Right to Ridicule izpostavil Ronald Dworkin, Muslimani, ki so ogoreni zaradi danskih karikatur, opozarjajo, da je v ve evropskih dravah zloin javno zanikati,
kakor je zanikal predsednik Irana, da se holokavst ni nikoli zgodil. Pravijo tudi, da je skrb Zahoda
za svobodo govora samo egoistina hinavina, in za to imajo razlog. /.../ Potrebno je namre
novo razumevanje Evropske konvencije o lovekovih pravicah, ki bi preklicalo zakon o zanikanju
holokavsta in podobne zakone po vsej Evropi (Dworkin 2006).
2. To potrjuje tudi osrednja vloga, ki jo ima svoboda izraanja v temeljnih mednarodnih pravnih dokumentih, vkljuno s Splono deklaracijo o lovekovih pravicah (19. len) in Evropsko konvencijo
o lovekovih pravicah (10. len). Kot sta poudarila Dirk Voorhoof in Hannes Cannie, se 10. len
Evropske konvencije o lovekovih pravicah razume kot prvi dodatek Evrope /.../, kot kljuni garant
svobode izraanja in svobode tiska v Evropi (Voorhoof in Cannie 2010: 408409).
3. Glej 10. poglavje knjige Alana Hawortha Free Speech (1998), kjer podrobneje predstavi pojmovanje tolerance Johna Locka in njeno povezanost s svobodo izraanja.
62

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

izraanja tudi problematika sovranega govora, ki je nenazadnje povezana z vpraanjem o mejah svobode izraanja. Kakor je v svoji knjigi Freedom of Speech and Its Limits
izpostavil Wojciech Sadurski, sta v kontekstu demokratinih drav,
javni in akademski diskurz o svobodi izraanja osredotoena na obrobje te svobode: poudarek je na njenih zunanjih mejah, in ne na osrednjem obmoju svobode
izraanja. Ti mejni primeri, v katerih med posamezniki, ki so sicer resnino predani
ideji svobode izraanja, prihaja do nesoglasij, vkljuujejo pornografijo, rasistien
sovrani govor in izraanje verske nestrpnosti, razalitev politikov in zasebnih oseb,
nespotovanje sodi, spodbujanje k nasilju, razkrivanje vojakih ali poslovnih
skrivnosti, oglaevanje blaga, kot so npr. alkohol ali cigarete, ali storitev in zabave,
kot so igre na sreo in prostitucija (Sadurski 1999: 1).
To se v vsej svoji neposrednosti manifestira skozi sovrani govor ter s tem povezano
spodbujanje sovratva, rasizma, nestrpnosti in drugih diskiriminatornih praks. Javni seigi
knjig in verskih simbolov ter spodbujanje sovratva in diskriminacije, ki je svojo najbolj
nedavno obliko privzelo v pozivih k nasilju do beguncev prek spletnih forumov in druabnih
omreij ter na javnih protestih v tevilnih evropskih mestih, so samo nekateri izmed primerov, ki opozarjajo, da svoboda izraanja navkljub njeni osrednji vlogi v zagotavljanju
odprte in svobodne drube ni absolutna oz. brezpogojna.
Ta sklep je vsaj za veino strokovnjakov na evropski strani Atlantskega oceana
priakovano neproblematien. Dediina oz. breme totalitarizmov 20. stoletja, ki smo jim
bili pria v Evropi, nakazuje, da je omejitev svobode izraanja v celoti legitimna varovalka
pred ksenofobijo, diskriminacijo in nestrpnostjo kot neposredno posledico sovranega
govora. Prav zato je spodbujanje sovratva, rasizma, nestrpnosti in drugih diskiriminatornih praks v zakonodaji tevilnih evropskih drav prepovedano. eprav je bila svoboda
izraanja v svoji dolgi zgodovini velikokrat na preizkunji, bi bil sklep veine strokovnjakov
na ameriki strani Atlantskega oceana nedvomno diametralno nasproten sklepu evropskih
kolegov: z omejitvijo svobode izraanja, na kateri temelji prepoved sovranega govora,
se potencialno odpre ve problemov, kakor pa se jih razrei.
Osnovni cilj priujoega prispevka je torej zagotoviti kritino predstavitev najpomembnejih argumentov o svobodi izraanja in njenih mejah, ki so najbolj neposredno razvidne
skozi problematiko sovranega govora. Prispevek sestavlja sedem loenih razdelkov.
Drugi razdelek identificira tako tradicionalne kot tudi sodobne funkcije, ki jih povezujemo
s svobodo izraanja. Tretji razdelek predstavi osnovne interese, ki jih povezujemo s svobodo izraanja, in sicer dravljanske ter individualne interese. Sledi analiza omejitev
oz. meje svobode izraanja in s tem povezana problematika sovranega govora. Peti
razdelek predstavi nekatere izmed razsenosti pravne podlage obravnave sovranega
govora. Sledi razprava o tem, zakaj sovrani govor predstavlja mejo svobodi izraanja
ter kje in v em so omejitve enega in drugega; prinaa tudi predlog uporabe konceptualne analize pri prepoznavanju in definiranju sovranega govora. Sklepni del predstavi
nekatere temeljnih ugovorov zoper svobodo izraanja in sovrani govor.

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

63

Mitja Sardo, Boris Vezjak

2 Funkcije, ki jih povezujemo s svobodo izraanja4

Kakor je bilo izpostavljeno e v samem uvodu, opravlja v pluralno raznolikih drubah
svoboda izraanja vrsto loenih funkcij, saj se njena vrednost razlikuje predvsem glede
na primarno vlogo, ki jo svoboda izraanja opravlja. Na eni strani so posamezne funkcije
predvsem drubeno naravnane, npr. demokratina ali pa egalitarna funkcija, medtem ko
so na drugi strani nekatere izmed funkcij primarno individualne narave, npr. z vrlinami
povezana funkcija ali epistemoloka funkcija. Razlikujemo lahko med petimi loenimi
funkcijami, ki jih povezujemo s svobodo izraanja, in sicer (i) demokratina funkcija, (ii)
egalitarna funkcija, (iii) epistemoloka funkcija, (iv) z vrlinami povezana funkcija in (v) s
samospotovanjem povezana funkcija.
2.1 Demokratina funkcija
Resolucija 1510 (2006) Parlamentarne skupine Sveta Evrope o svobodi izraanja in
spotovanju verskih preprianj izpostavlja, da
brez svobode izraanja ni demokratine drube. Napredek drube in razvoj
vsakega posameznika je odvisen od monosti za sprejemanje ter posredovanje
informacij in idej. Ta svoboina se ne uporablja samo za izraze, ki so sprejeti
ugodno ali tejejo kot nekodljivi, temve tudi za tiste, ki lahko okirajo, alijo ali
vznemirjajo dravo oz. katerikoli del prebivalstva v skladu z 10. lenom Evropske
konvencije o lovekovih pravicah (ETS No. 5).5
Podobno tudi 1. len Resolucije 1636 (2008) Indikatorji medijev in demokracije
opozarja, da je /s/voboda izraanja in informacij v medijih temeljna zahteva
demokracije. Sodelovanje javnosti v demokratinem procesu odloanja zahteva,
da je javnost dobro obveena in da ima monost, da svobodno razpravlja o
razlinih mnenjih.6 Tudi Resolucija 428 (1970) Parlamentarne skupine Sveta
Evrope izpostavlja, da pravica do svobode izraanja vkljuuje pravico do iskanja, sprejemanja, dajanja, posredovanja ali irjenja informacij javnega interesa.
2.2 Egalitarna funkcija
Svoboda izraanja je povezana tudi z zagotavljanjem dravljanske enakosti. Kakor
izpostavlja Cass Sunstein, svoboda izraanja zmanjuje vrzel med voditelji naroda in
njegovimi dravljani, zato spodbuja njihovo spremljanje (Sunstein 2003: 97). Hkrati pa
kot poudarja Nigel Warburton je pomen svobode izraanja e posebej pomemben
v demokratini drubi, saj imajo
volivci interes sliati in izpodbijati irok spekter mnenj, in v tem, da imajo dostop
do dejstev in interpretacij kot tudi nasprotujoih si pogledov, tudi e menijo, da
so izraeni pogledi politino, moralno ali osebno aljivi (Warburton 2009: 3).
4. Za celovito predstavitev utemeljitev svobode izraanja glej lanek Kenta Greenawalta Free Speech
Justifications (1989).
5. Glej Council of Europe (2006).
6. Glej Council of Europe (2008).
64

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

Svoboda izraanja torej vsaj naeloma vsem lanom politine skupnosti omogoa, da imajo dostop do informacij, ki jim omogoajo, da opravijo dobre izbire med
razlinimi pojmovanji dobrega itd. Hkrati je svoboda izraanja v svojem jedru, kakor
poudarja Cass Sunstein, namenjena zaiti politinega nesoglasja in nestrinjanja /.../,
saj zagotavlja temelje za demokratino samoupravo (Sunstein 2003: 98). Pravzaprav
svoboda izraanja vladam prepoveduje kaznovanje ljudi za javno zavrnitev splono
razirjenih preprianj (Sunstein 2003: 97).
2.3 Epistemoloka funkcija
Epistemoloko funkcijo najbolje ponazarja prispodoba o izmenjavi idej kot razlogu
za utemeljitev svobode izraanja, saj temelji na predpostavki, da najbolji predlog, postopek ali rezultat izhaja iz medsebojnega sooanja razlinih idej. V tem smislu imamo
s primerjavo razlinih stali, izkuenj in pogledov na voljo ve informacij o doloenem
vpraanju oz. smo seznanjeni z razlinimi izkunjami in pogledi, tako pa imamo na voljo
tudi ve monosti, med katerimi lahko izbiramo. V tem smislu svoboda izraanja bistveno
prispeva k podpori idej, povezanih s t. i. klasinim argumentom o pomenu svobode izraanja Johna Stuarta Milla.
Eden najpomembnejih drubenih kot tudi individualnih uinkov, ki so povezani s svobodo izraanja, je tudi njen prispevek k iritvi vednosti. Vrednost raznolikosti, opozarja
Cass Sunstein, prihaja iz opazovanja vrste perspektiv, vkljuno s ustvi, ki so povezana z
njimi in od tega, da smo v dejanski fizini prisotnosti ljudi, ki imajo te perspektive in jih ni
mogoe zlahka odpraviti (Sunstein 2003: 205). Poleg tega imajo uenci z izpostavljenostjo raznolikosti vrednot, kultur in tradicij ve monosti, ki so na voljo, da jih lahko izberejo.
e imamo na voljo razline monosti, svoje pripadnosti in preprianja laje reflektiramo.
Izpostavljenost drugim nainom ivljenja, izpostavlja Will Kymlicka, pomaga ljudem, da
opravijo informirane sodbe o tem, kaj je resnino vredno (Kymlicka 1996: 8990).
2.4 S samospotovanjem povezana funkcija
Svoboda izraanja opravlja tudi funkcijo, povezano z razvojem samospotovanja.
S tem ko se lahko vsak lan politine skupnosti svobodno izraa, bistveno prispeva
kot poudarja Jeremy Waldron k lastnemu samospotovanju in dostojanstvu v smislu
osnovnega socialnega poloaja teh oseb na podlagi njihovega priznavanja kot socialno
enakih in njihovega statusa, ki je nosilec lovekovih pravic in ustavnih svoboin (Waldron
2009: 1610). Kljub temu pa je treba izpostaviti, kot je poudaril Bhikhu Parekh, da mora biti
svoboda izraanja uravnoteena s samospotovanjem ter dostojanstvom posameznikov
in skupin (Parekh 2000: 320).
Kakor jasno kaejo ti primeri, je najpogosteji zagovor svobode izraanja utemeljen
na predpostavki o kontaktni hipotezi, in sicer s trditvijo, da svoboda izraanja in s tem
povezana izpostavljenost raznolikosti spodbuja medrasno, medetnino, medkulturno ali
medversko spotovanje in solidarnost med posamezniki ter ima zato vrsto drubenih in
individualnih koristi. Kot je bilo predstavljeno v tem delu analize, glavni konsekvencialistini
argumenti, ki jih povezujemo s svobodo izraanja, vkljuujejo trditve o odkritju resnice,
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

65

Mitja Sardo, Boris Vezjak

socialne stabilnosti, osebnega razvoja, demokracije itd. Osnovna utemeljitev za svobodo

izraanja, kot poudarja Kent Greenawalt, je, da govor spodbuja odkrivanje resnice
(Greenawalt 1989: 130). Hkrati pa je bila svoboda izraanja pogosto utemeljena tudi
kot ena izmed najpomembnejih varovalk pred zlorabo oblasti.

3 Svoboda izraanja in z njo povezani interesi

Interese, ki so povezani s svobodo izraanja, lahko razvrstimo v dve loeni skupini, in
sicer (i) dravljanske interese in (ii) individualne interese.7 Kljub dejstvu, da se ti dve utemeljitvi obiajno prekrivata, ju je treba loiti. Interes, da se lahko izraamo, je treba loiti
od interesov, ki jih imamo, da smo izpostavljeni ostalim, ki imajo kaj povedati (Scanlon
2003: 85). Hkrati pa svoboda izraanja ne iti le posameznih govorcev, temve tudi,
kot poudarja Cass Sunstein, neteto tevilo ljudi, ki imajo korist od poguma // tistih, ki
so nezadovoljni (Sunstein 2003: 98).8

4 Svoboda izraanja in sovrani govor

Kot veina drugih pravic in svoboin tudi svoboda izraanja ni absolutna oz. brezpogojna. Pri njenem uveljavljanju je namre treba upotevati tudi druge pravice in interese.
Kot primer njene meje navedimo tako imenovani sovrani govor, ki je v pravni in politini
teoriji in praksi verbalno, simbolino in komunikacijsko dejanje, s katerim se premiljeno
izreka antipatija proti neki skupini ljudi ali posamezniku, ki pripada tej skupini, na podlagi
etnine, verske in spolne usmeritve ali pripadnosti. V praktinem oziru vsebuje verbalno
zlorabo, ki temelji na uporabi aljivih izrazov in oznaevalcev kot v primeru ekstremnega politinega in religioznega govora (na primer izjav o tem, da so muslimani teroristi,
da so geji in lezbijke drugorazredni dravljani), ki jih vasih spremljajo tudi drugi simboli
sovratva (npr. svastika in simboli faizma ali nacizma). Kakor opozarja David Brink,
zaposluje sovrani govor diskriminatorne prakse aljenja in stigmatiziranja drugih na
podlagi njihove rase, spola, spolne usmerjenosti ali drugih oblik skupinske pripadnosti
(Brink 2001: 119).
Za dejanje sovranega govora je bistven namen zanievanja, uperjenega v posameznika ali skupino ljudi. Kar dela razpravo o sovranem govoru teavno, je njegova
razmejitev v odnosu do svobode izraanja in statusa, ki ga ima v demokratinih postopkih.
Ker je treba v okviru liberalnega pojmovanja demokracije svobodo izraanja neizbeno
razumeti kot posebej zaiteno in absolutno pravico, da bi z njo zamejili nevarnost
vmeavanja drave ali oblasti v procese javnih razprav, so nekateri, kot denimo Dworkin
7. Za poglobljeno analizo razlinih interesov, ki jih tradicionalno povezujemo s svobodo izraanja,
glej esej Thomasa Scanlona Freedom of Expression and Categories of Expression, ki je objavljen
v knjigi The Difficulty of Toleration (2003).
8. Pentagon Papers je dober primer, kjer g. Daniel Ellsberg, bivi javni uslubenec, fotokopira
tajno tudijo o vietnamski vojni. Kakor je v svoji knjigi Why Societies Need Dissent izpostavil Cass
Sunstein, ta primer predstavlja dramatini simbol ustavnega varovanja, ki se nanaa na razkritje
in nesoglasje (2003: 9899).
66

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

(1994), v svobodi izraanja videli nedotakljiv temelj. e branimo svobodo izraanja kot
zelo nedotakljivo pravico, bo posledino skopnela dimenzija tega, kaj je in kakno vlogo
ima sovrani govor liberalec ali libertarec bo v tem pogledu e njegovo prepoznanje,
kaj ele pregon, podredil vije postavljeni vrednoti. Dodatno dimenzijo ob zaiti posameznikovega govora pred vplivom ali cenzuro oblasti je zagovarjal e John Stuart Mill
(1985), ki se mu je zdelo pomembno poudarjati, da mora posameznikovo od veine
drugano stalie biti nujno varovano njegov kriterij poudarka svobodi govora je zato
bolj na zaiti slehernika, ki ima drugano stalie, pred dominacijo in pritiskom veine.
Vendar takno absolutno pojmovanje svobode govora, najbolj prepoznavno jasno
izraeno v prvem amandmaju amerike ustave, ki pravi, da kongres ne sme oblikovati
nobenega zakona, ki bi omejil svobodo govora ali tiska, odpira vrsto vpraanj, ker temelji
na tradiciji libertarizma in individualistini predstavi, ki je prevladovala v ZDA v zadnjih
desetletjih. Po njej je svoboda izraanja svetinja, pri emer, kot opozarja Butlerjeva (1997),
spregleda tevilne negativne posledice sovranega govora, saj v ohlapnem predpostavi,
da med idejno sfero in praktino sfero dejanj ni nikakrne posebne vezi. Prav konkretna
udejanjitev sovranega govora in njegova nesporna drubena mo sta pripeljali do
problematizacij absolutne pravice. Zato ne presenea, da so predvsem na podlagi
razumevanja in branja prvega amandmaja amerike ustave tevilni avtorji ugotavljali,
da je ta nevaren, ker ga lahko razumemo kot svobodo izraanja tudi o emerkoli nezamisljivem, npr. o rasni manjvrednosti in sovratvu do drugih ras (Matsuda 1989: 2321).
Posebno vpraanje razpirajo tevilne monosti zlorabe postavitve meje med obema. Kot
ugotavlja Vezjak (Sardo 2015: 28), je v javnem diskurzu velikokrat potencirano poudarjanje svobode govora in izraanja postalo e preve drubeno neodgovorno in alibino,
ker je vekrat v funkciji tega, da nas odvrne od resne razprave vsaki, ko se poskua z
agendami sovratva dosei prepoznavne partikularne ideoloke in politine cilje.

5 Pravna podlaga obravnave sovranega govora

Manj restriktivna obravnava tradicionalno izvira iz munih dolgotrajnih prizadevanj,
da bi v liberalnem razumevanju demokracije mono poudarili pomen svobode govora
in s tem to vrednoto zaitili pred represijo drave. Prej ko slej pa pretirano poudarjanje
svobode govora tri ob mejo drubeno neodgovornega in nesprejemljivega ravnanja,
zato zagovorniki obutljive obravnave sovranega govora izpostavljajo dejstvo, da
nobena pravica ne more veljati absolutno in tudi svoboda izraanja ne. Zgodovinsko
vzeto izvira izraz v angleini hate speech iz anglosake pravne tradicije in najvekrat konkretnih pravnih zadreg glede pravice do svobode izraanja, zapisane v prvem
amandmaju amerike ustave. Obstoj dovolj enotne in sprejete definicije sicer e ne bi bil
nujno v pomo ob sooenju z realnimi drubenimi praksami, ki so obiajno silno pestre
in zato teko ujemljive, na kar nenazadnje kae tudi teavnost sodnih odloitev in manko
sodne prakse.
Sovrani govor kot kategorijo po eni strani definirajo institucije, ki ga elijo omejiti ali
preganjati, po drugi pa ustave in zakoni posameznih drav, med drugimi Evropska konvencija o varstvu lovekovih pravic in temeljnih svoboin, Mednarodni pakt o dravljanskih
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

67

Mitja Sardo, Boris Vezjak

in politinih pravicah, Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije

in Splona deklaracija o lovekovih pravicah. V pravnem smislu pod izrazom hate crime
obravnavamo tudi kriminaliteto iz sovratva, kadar je neko dejanje storjeno na diskriminatorni podlagi in sledi opisu sovranega govora. Kot ugotavlja Zavrnik (2006: 51), v
domai kazenskopravni doktrini sovrani govor in kriminaliteta e nista doivela celovite
teoretske obravnave, neposredna pravna adjudikacija sovranega govora pa je zaradi
drugane pravne zaite istih vrednot, ki jih iti koncept sovranega govora, nemogoa.
Slovenija kot lanica Evropske unije med drugim sledi definiciji Sveta Evrope, po kateri je
sovrani govor vsaka oblika izraanja, ki iri, razpihuje, spodbuja ali opraviuje rasno
sovratvo, ksenofobijo, antisemitizem ali druge oblike sovratva, ki temeljijo na nestrpnosti,
kar vkljuuje nestrpnost, izraeno z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovratvom proti manjinam, migrantom ali osebam z migrantskim ozadjem.9
V opredelitvi niso posebej omenjene nekatere skupine, kot so npr. hendikepirani ali
istospolno usmerjeni, poudarek je na nestrpnosti in sovratvu na podlagi rasnega, etninega in nacionalnega kljua. V Sloveniji se pri obravnavi sklicujemo tudi na dolobe 63.
lena Ustave RS, ki govori o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti
ter prepovedi spodbujanja k nasilju in vojni. Sovrani govor je namre velikokrat lahko
povezan z napeljevanjem ali hujskanjem k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti oziroma z razpihovanjem narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovratva in
nestrpnosti. V tem primeru je neposredno protiustaven, saj je takno sleherno spodbujanje
k nasilju in vojni.
Podoben temu je 297. len Kazenskega zakonika, ki prepoveduje javno izraanje
sovratva, nasilja in nestrpnosti. Tudi v tem lenu nastopajo izrazi sovratvo, nasilje
in nestrpnost, zaitene skupine pa so opisane kot tiste, pri katerih ti izrazi temeljijo na
narodnostni, rasni, verski ali etnini pripadnosti, spolu, barvi koe, poreklu, premoenjskem
stanju, izobrazbi, drubenem poloaju, politinem ali drugem preprianju, invalidnosti,
spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliini. e se glede dolobe v Ustavi
strinjamo, pa ni popolnoma jasno, ali opisani len Kazenskega zakonika sploh opisuje
sovrani govor. Po eni strani imajo tako v kazenskopravnih predpisih tovrstno izraanje
oznaeno za prekrek vzbujanja nestrpnosti (20. len Zakona varstvu javnega reda ali
miru) ali pa za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovratva, nasilja ali nestrpnosti (po
omenjenem 297. lenu Kazenskega zakonika).
Pri presoji konkretnih primerov sovranega govora in tudi zakonskih dolob kaznivih
dejanj smo na ravni nael sooeni s kolizijo dveh legitimnih zavarovanih interesov: pravice
do svobode izraanja (39. len Ustave RS) na eni strani ter varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno drubenih skupin (63. len Ustave RS) na drugi
strani. V njunem razmerju zato posledino glede na okoliine vsakega posameznega
primera poteka presoja, ali gre za e dopustno izraanje mnenja ali pa za prekrek oziroma
kaznivo dejanje. Nadaljnja teava (v slovenski zakonodaji) je, ali smemo ciljno skupino,
ki jo prizadeva tak govor, raziriti na podlagi vseh natetih elementov, med drugim torej
tudi na okoliine, kot so premoenjsko stanje, izobrazba, drubeni poloaj, politino
9. Primerjaj Weber (2009).
68

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

preprianje in druga osebna okoliina. Povedano preprosto: so izjave tipa Bogatai

so lopovi ali Sodniki so smeti oblika sovranega govora ali ne? Ni pretirano rei, da
je v tem primeru pravosodna praksa povsem nedoreena gledano onstran kazenske
zakonodaje Slovenije bi nemara bil odgovor nikalen, v domaem okolju pa prakse preprosto e nimamo.
Slovenske sodne prakse s tega podroja imamo silno malo, na evropski ravni pa
takne primere obravnava Evropsko sodie za lovekove pravice, ki presoja, ali so bile
sodbe sodi v posameznih dravah ustrezne. Najvekrat se pritoniki sklicujejo na 10.
len Evropske konvencije o lovekovih pravicah, ki vsakomur podeljuje pravico do svobodnega izraanja in svobode miljenja. Teava v javnih obravnavah se dotika tudi toke,
ko sovrani govor ni enostavno zajezljiv v definicije kaznivega dejanja, ampak prehaja v
nekaj, kar je ire od njega. Sploh v politinih in javnih polemikah se velikokrat zamenjuje
z bistveno ohlapnejim govorom, ki bi ga lahko kategorizirali kot alilni, diskreditacijski in
zmerjaki govor: ta velikokrat ne ustreza opisu nobenega kaznivega dejanja, usmerjen pa
je znova lahko v skupino ljudi (ki ni posebej zaitena) ali posameznike. Vasih iz nevednosti ali tudi iz politine manipulativnosti (npr. medijsko podprte ali dirigirane obrambe ali
zagovora posameznega politika) so z njim oznaene tudi osebne alitve, zasmehovanje,
obrekovanje ali mobing, najvekrat celo takrat, ko se nanaajo na posamezno osebo.
Hujo obliko takih primerov predstavljajo zlorabe razprav o njem za potrebe doseganja
politinih ali ideolokih ciljev. Tudi e govor ali jezik vsebujeta elemente kaznivega dejanja
razalitve, aljive obdolitve in obrekovanja, ki ga javnost nepravilno zaznava kot izraz
politinega ali ideolokega sovratva ali nestrpnosti, usmerjene proti posamezniku, npr.
politiku ali javni osebi, mora ta za svojo zaito poskrbeti sam z vloitvijo zasebne tobe.
S sociolokega vidika zato smemo govoriti o manifestacijah sovratva, nestrpnosti in
verbalnega nasilja (v izjavah, zapisih, grafitih), ki ne sovpadejo nujno s sovranim govorom kot takim, zato ga z njim ne smemo zamenjevati. Kljub temu da pogosto ni kaznivo
dejanje, kultura ali govorica sovratva (ki ni v polnem pomenu sovrani govor) postaja
resen drubeni pojav, ki ga preteno ne obravnavamo na samostojen nain. Velja pa
med njima konceptualno strogo loevati.

6 Konceptualna opredelitev sovranega govora

Mnenja glede ustreznosti definicije sovranega govora so razlina: nekateri domai
avtorji, kot je Terek (2007: 260), so prepriani, da je sovrani govor dovolj dobro definiran
in da je osnovna teava le v neznanju in njegovi uporabi; spet drugi, recimo Milosavljevi
(2012: 112113), pa menijo prav nasprotno: da e zlasti pri delu medijev, novinarjev in
urednikov navzlic mednarodni regulaciji in mnoici dokumentov, ki se ukvarjajo z definicijo
in regulacijo sovranega govora, redno prihaja do ugotovitev o pomanjkanju ustrezne in
natanne definicije.
Velik del razloga, zakaj je sovrani govor zunaj in tudi znotraj prava izmuzljiva
kategorija, na kar npr. med drugimi opozarja Terek (2007: 261), izhaja tudi iz njegove
konceptualne ohlapnosti. Na to kae e zgolj dejstvo, da je veliko razprav v sodobnih
drubah posveenih konkretni opredelitvi sovranega govora v isto partikularnem primeDRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

69

Mitja Sardo, Boris Vezjak

ru. S tem se najve razprav koncentrira na njegovo prepoznavanje in zaetno ugibanje,

kaj sovrani govor je in kaj ni. Druboslovci in pravniki zelo radi opozarjajo na negativne
posledice, ki jih s sabo prinaa razpihovanje sovratva in nestrpnosti, e zlasti verskega
in etninega. Liberalni in bolj zadrani pogled na svobodo izraanja narekujeta na svetovni nazor, v skladu s katerim se odloamo, kdaj je njegovo strogo omejevanje kljuno
za zgledno demokratino delovanje in kdaj preve napihnjen koncept, ki mu moramo
pripisati manji pomen, saj hitro najeda pravico do svobode izraanja, ki je v resnici (za
nekatere bolj kot za druge) odloilna demokratina ali ustavna pravica in vrednota.
Webrova ugotavlja, da univerzalno sprejete definicije ni, eprav je pojem silno pogosto
v rabi, in da zakonodaja od drave do drave izrazito variira tako v definiciji kot v obsegu
tistega, kar je po njej sprejeto kot prepovedana raba (Weber 2009: 3). Najveji del teave
s konceptualno ohlapnostjo je razviden e iz neposrednega dejstva, kako zelo teko je
sicer definicijo sovranega govora uprimeriti. Na kaj merimo, e neki govor opremimo
z oznaevalcem sovrani? Sleherna neprimerna komunikacija ali govor, med katere
lahko tejemo vulgarizme, kletvice, opolzke dovtipe in aljivke, meri na nekaj, kar prej
kot s sovranim opisujemo s hujskakim in s sovratvom intoniranim govorom ali pisanjem,
usmerjenim morda tudi proti sicer drubeno zaiteni skupini ljudi ali posamezniku, kolikor
ta tej skupini pripada na podlagi posebne, v govoru ali zapisu izpostavljene znailnosti.
Zamislimo si naslednje stenske grafite ali povedi: Pedri so pokvarjenci, Judje ljubijo
denar ali Smrt nigrom. Definiciji sovranega govora se bomo poskuali pribliati s
predlogom nove konceptualne razlage, po kateri pojem najbolje opiejo elementi, ki so
njegov konstitutivni del in tvorijo njegovo konceptualno podlago. Prednost takega pristopa
je, da nam opie pogoje sine qua non, brez katerih ne bo sovranega govora in katerega
uvedba omogoa hitrejo monost njegove identifikacije. Po konceptualni definiciji, ki jo
predlagamo, lahko natejemo tri take pogoje:
a) naslovnik govora: ta nujno pripada ranljivi in zaradi tega posebej zaiteni skupini ljudi,
toda velikokrat se zgodi, da njegova rtev ni neposredno skupnost kot takna, temve
posameznik, ki je izpostavljen zaradi pripadnosti tej skupini. Imenujmo to skupino S;
oznaka nam opie subjekt, ki ji je sovrani govor namenjen: tudi e je govor zastraujo,
zavraujo, nestrpen, nasilen, predsodkoven in hujskaki, dejanje sovranega govora
ne bo telo za takno, e se v skupini S ne nahajajo tisti, ki jim druba ponuja pravno
zaito zaradi njihove spolne, rasne, religiozne, etnine, nacionalne pripadnosti ali
usmeritve oziroma njihove hendikepiranosti. Primeri skupine S bi torej bili: istospolno
usmerjeni, invalidi, ljudje razline polti, rase, verske ali etnine pripadnosti;
b) znailnost naslovnika: sovrani govor operira z izpostavljeno znailnostjo Z, ki jo
pripie kot lastnost posameznika ali skupine, po kateri je ta bioloko razlina, pohlepna na denar, nevarna, kriminalna, laniva, kradljiva, spolno nenasitna, umazana,
nepotena ali kaj tretjega. V zgornjem primeru je tak Z oitno biti pokvarjen, ljubiti
denar in biti vreden smrti. Opazimo, da je takna znailnost lahko namiljena, fiktivna in stvar napanega preprianja tistih, ki jo pripisujejo, temeljea na predsodkih,
subjektivnem namiljenem mnenju in posploenih sodbah. Pomembno je dodati, da
bo znailnost Z vasih podana eksplicitno, vasih pa bo vrednotenje navzoe le na
impliciten nain. Opiimo razliko: v stavku Judje ljubijo denar eksplicitno navajamo
70

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

lastnost, ki jo elimo pripisati, namre da ljubijo denar, atribuirano kot nekakno

znaajsko lastnost, medtem ko v stavku Smrt nigrom izraamo preprianje, da so
vredni smrti oziroma si jo zasluijo na podlagi neki implicitne, vendar ne eksplicirane
lastnosti. Enako velja, da teje za nepomembno, e je znailnost Z dejanska ali zgolj
imaginarna, torej izmiljena na podlagi obutkov strahu ali zanievanja, kar je sicer
celo bolj pogosta praksa;
c) namen govora: tretji pogoj je namen sovranega govora, imenujmo ga N: predstavljamo si, da je to raniti, razloveiti, poniati, prestraiti in viktimizirati ciljno skupino
ali posameznika, spodbujati sovratvo in brutalnost ali vsaj zahtevati manj pravic in
ve neobutljivosti do nje. Pomembno je poudariti, da N ne opisuje nujno tistega, ker
je podano expressis verbis: v stavkih tipa Treba jih je postreliti je lahko navzo ne
nujno namen streljanja, temve e ustrahovanja, ponianja, prezira.10
Na ta nain smo dobili naslednje elemente: naslovnika S, Z, N. Pri sovranem govoru
bomo torej imeli znailnost Z, atribuirano skupini S z namenom N. Znailnost Z je lahko
zelo poljubna in fiktivna, medtem ko je skupina S vedno zakonsko ali institucionalno
doloena in s tem posebej zaitena. Element namena N je obiajno kljuen v sodnih
obravnavah, saj ga je sicer zelo teko dokazovati. Vzemimo nazoren primer: v stavku
Vsi rnci nezaustavljivo kradejo, zgledu potencialnega sovranega govora, imamo
skupino S (skupina rncev, pri emer smo za temnopolte namenoma uporabili slabalni
izraz), nato znailnost Z (da namre skupina ljudi, torej rnci, vedno krade) in konno
namen N, s katerim eli izjavljalec poniati ali raniti skupino S. Teko si je predstavljati,
da opredelitev sovranega govora ne bi vsebovala vseh treh natetih elementov: ti bodo
morali biti navzoi, da bi nekaj lahko telo za takno vrsto govora.
Ko je v primeru medijsko odmevnega odziva na begunsko krizo neki slovenski publicist
zapisal, da je begunce z Blinjega vzhoda treba priakati na meji in jih postreliti (Jaz
imam e bolj radikalno: dovoliti priblianje meji zgolj na 500 m. Kar je ve, vse postreliti,
Bog bo e poznal svoje.), se je s tem naslovil na ogroeno skupino ljudi (begunce), torej
S, v tem primeru dojete tudi kot pripadnike drugane vere, dojete kot nevarnost, jim implicitno pripisal znailnost Z, tj. drugane, muslimanske vere (omenjal je Boga in nesporno
govoril s pozicije kristjana), ter namen N, da bi jim kodoval z odvzemom ivljenja oziroma
ubijanjem.11
Zdi se, da specifini govor naredi za sovranega navzonost treh navedenih elementov.
Slovensko toilstvo je primer zavrnilo, e da v njem ne gre za kaznivo dejanje in v pravnem
smislu tudi ne za sovrani govor. Iz argumentacije bi lahko razbrali, da mora skladno z
uveljavljeno sodno prakso12 in pravnim staliem Vrhovnega dravnega toilstva RS o
pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovratva, nasilja ali nestrpnosti po 297.
10. Primerjati velja e nekoliko modificiran predlog, ki ga podaja Vezjak glede iste konceptualne
definicije na drugem mestu, kjer je kot etrti element dodana e lastnost govora (Sardo 2015:
2930). Pod lastnostjo se misli na nasilni, nestrpni, hujskaki, diskriminatorni znaaj sovranega
govora.
11. Primerjaj lanek o tem primeru: Monika Horvat, Sandra Hani, Sovrani govor je tako reko
nepregonljiv, Delo, 29. 8. 2015.
12. Odloba Vrhovnega sodia RS, I Ips 359/2005.
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

71

Mitja Sardo, Boris Vezjak

lenu Kazenskega zakonika za kazenski pregon (poleg izreenih ali objavljenih besed)
biti podana objektivna monost in verjetnost, da bo zaradi sovranega govora prilo
do konkretne ogrozitve javnega reda in miru, ki se pokae zlasti v neposredni nevarnosti
posegov v telesno ali duevno celovitost posameznikov, oviranju izvrevanja pravic ali
dolnosti ljudi, dravnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev
javnih pooblastil na javnem kraju.
Priakovano je ta pogoj takrat, ko govorimo o sovranem govoru kot drubenem
fenomenu, velikokrat nedosegljiv; s taknim pravnim kriterijem tako lahko izloimo lepo
tevilo njegovih primerov. Nemogoe je pristati na tezo, da bi za sovranega lahko
opredelili le tisti govor, ki je sam po sebi kaznivo dejanje. Toda opisani primer nas navaja
k premisleku o e enem pomembnem kriteriju, ko gre za kazensko pregonljivost: govori
o dodatnem pogoju monosti, recimo ji M, ki je potrebna, da bi se neki sovrani govor
preusmeril v ogroanje javnega reda in miru. Po drugi strani pa presoja o namenu N
oitno ni tako zelo pomembna: da je imel publicist namen prizadeti begunce in hujskati
proti njim, toilstva v presoji nesporno ni zanimalo, zato je N interpretiralo kot M, torej
kot monost ali verjetnost, da bi publicist ali kdo drugi ogrozil javni red in mir, kot se glasi
formulacija iz lena. Na podoben primer javnih diskusij o sovranem govoru smo naleteli
ob izjavi Slavoja ika za TV Slovenija, ko je komentiral solidarnostni shod sredi Pariza
po napadu na urednitvo tednika Charlie Hebdo. Naelo solidarnosti, zgoeno v geslu
Je suis Charlie, je iek v novinarskem vpraanju zavrnil z besedami: Prvi, kdo je ta
suis? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?13
Del javnega mnenja je zahteval obsodbo teh besed in je v njih videl poziv k streljanju
politikov. Vendar so se kasneje intitucije, ki se ukvarjajo z javnim delovanjem in odzivanjem, odloile, da primer obravnavajo in v njem ne prepoznajo sovranega govora. V
Svetu za odziv na sovrani govor so zapisali:
Hkrati pa je treba upotevati kontekst in ugotoviti, da izjava s tem, ko okira s
svojo radikalnostjo, skua opozoriti na dvolinost in nasilnost vladajoe politike in
na odgovornost oziroma krivdo konkretnih nosilcev politine oblasti za razmere v
svetu. V tem smislu bi lahko sklenili, da ta izjava ni poziv k nasilju, e manj gronja
z nasiljem, ampak poziv k uporu in odporu zoper vladajoe nasilje.14
S pomojo uvedenega predloga konceptualnih elementov bi lahko dejali, da ikova
izjava ni obveljala za sovrano zato, ker v njej ni bil prepoznan namen sovratva e je
interpretacija pravilna, je avtor elel opozoriti na dvolinost vladajoih politik, v resnici
pa jih ni imel namena ne aliti ne diskriminirati in e manj nanje streljati.15
Konceptualna analiza sovranega govora, ki smo jo podali skozi natete elemente,
ponuja potencialno izhodie, kako ga misliti, identificirati ter na koncu tudi drubeno
preganjati in sankcionirati. Temeljni vzgib za izgon sovranega govora sta preprianje
13. ikova izjava je bila predvajana v oddaji Utrip na TV Slovenija 24. januarja 2015.
14. Primerjaj izjavo na strani Mirovnega intituta (2015).
15. Omenjeni Svet za odziv na sovrani govor se je v svojem mnenju opredelil tudi z zanimivo gesto,
skorajda brez utemeljitve; namesto nje je objavil avtorsko karikaturo, na kateri iek polemizira
sam s sabo.
72

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

in zavest, da kot odgovorni posamezniki in druba v celoti ne bi smeli stati kriem rok ob
zlorabah svobode izraanja za potrebe diskriminacije in viktimizacije tistih, ki so tara
sovratva. Dogaja pa se, da so oblike rasne nestrpnosti, ksenofobije, antisemitizma, narodnostne nestrpnosti in diskriminacije, prezira do manjin, priseljencev in migrantov vedno
bolj subtilne, manj oitne ter prav zaradi pregona in javnega odpora pogosto prikrite.
Napor odkrivanja je zato vedno teji in zahteva ve utemeljevanja, s imer se sproajo
tudi nove javne polemike. Ob priakovanem zavedanju, da so drave s socialno ranljivo
populacijo, revino in brezposelnostjo ter nizko demokratino kulturo, kot tudi etnino
in religiozno meana okolja verjetno bolj naklonjena razvoju razlinih oblik sovranega
govora, se je e zlasti v zadnjih desetletjih izkazalo, da so mnoini mediji eden kljunih
momentov pri njegovem ustvarjanju in reprodukciji; e zlasti moni so t. i. novi mediji in
spletna okolja, kot so forumi, blogi in klepetalnice.

7 Sklep: ugovori zoper sovrani govor

in svobodo izraanja16
Kljub nedvoumni jasnosti sporoila, da je vsakrno spodbujanje sovratva, rasizma,
nestrpnosti in drugih diskiriminatornih praks (e posebej do marginalnih oz. deprivilegiranih drubenih skupin) moralno nesprejemljivo, je omejitev svobode izraanja v primeru
prepovedi sovranega govora (tudi zaradi vse prej kot enoznanih uinkov) treba misliti v
vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti. Soglasje o vlogi in pomenu svobode izraanja v
pluralno raznolikih drubah kot tudi teoretini upravienosti in praktini nujnosti prepovedi
sovranega govora je namre vse prej kot splono sprejeto dejstvo. V okviru razprav o
svobodi izraanja in sovranem govoru je torej treba izpostaviti dve loeni razsenosti,
ki ju moramo razlikovati, in sicer (i) katere oz. kje so meje svobode izraanja (moralno
vpraanje) in (ii) kaj je sovrani govor (substancialno vpraanje). Medtem ko se prvo
vpraanje nanaa na utemeljitev omejitev svobode izraanja in s tem povezano mejo,
ki loi sovrani govor od drugih oblik izraanja, drugo vpraanje odpira problematiko
temeljnih lastnosti, ki naj bi jih imela doloena oblika izraanja, da je pripoznana kot
sovrani govor. Na neki ravni je to vpraanje povezano tudi z osnovnim substancialnim
vpraanjem, in sicer katere oblike izraanja legitimno tejejo za izraanje in so kot take
zavarovane na podlagi svobode izraanja.
Meje svobode izraanja, kakor izhajajo iz posameznih ugovorov in oitkov, ki so bili
predstavljeni zgoraj, so tesno povezane tudi s problematizacijo sovranega govora. Zoper
njega sta bila artikulirana dva loena ugovora, in sicer (i) z identiteto povezan ugovor in
(ii) z vrlinami povezan ugovor.
Prvi (z identiteto povezan) ugovor postavlja pred liberalno razliico na pravicah utemeljenega pojmovanja dravljanstva in njegove utemeljitve dravljanske enakosti dva loena
16. Za podrobnejo predstavitev koncepta sovranega govora ter smernic za oblikovalce politik, strokovnjake in drubo kot celoto glede meril, ki jih uporablja Evropsko sodie za lovekove pravice
v svoji sodni praksi, ki se nanaa na pravico do svobode izraanja, glej Prironik o sovranem
govoru avtorice Anne Weber (2009).
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

73

Mitja Sardo, Boris Vezjak

izziva. Na eni strani sovrani govor in druge diskriminatorne oblike izraanja negativno
vplivajo na dostojanstvo in samospotovanje tistih, ki so predmet teh oblik izraanja. Na
drugi strani pa irjenje oz. spodbujanje sovratva, rasizma, nestrpnosti, nasilja, diskriminacije, aljivih izjav itd. povzroa spodjedanje socialne kohezije oz. enotnosti glede na
diskriminatorno obravnavo tistih, ki so predmet sovranega govora.
Drugi ugovor zoper sovrani govor je bil v veliki meri oblikovan pred posledicami
sovranega govora in drugih diskriminatornih oblik izraanja na gojenje dravljanskih
vrlin (z vrlinami povezan ugovor). Po tej interpretaciji ima sovrani govor negativni uinek
na kultiviranje osnovnih dravljanskih vrlin. V tem smislu izraanje sovranega govora
popai nao zavezanost enakosti spotovanja in enakosti dostojanstva razlinih skupin ali
posameznikov. Sovrani govor in meje svobode izraanja so nenazadnje tesno povezani
tudi z mejami tistega, kar se lahko tolerira.
Vsak izmed zgoraj predstavljenih ugovorov oz. oitkov nakazuje na posamezne
pomanjkljivosti, ki jih povezujemo s svobodo izraanja. Kljub temu pa lahko identificiramo dve razlini znailnosti razlinih kritev. Na eni strani imamo primarno ugovore,
ki se nanaajo predvsem na moralne probleme narave svobode izraanja. Na primer,
eden od oitkov v zvezi s svobodo izraanja je, da to pravzaprav sploh ni lovekova
pravica (Alexander 2005) oz. e bolj radikalno da takna stvar, kot je svoboda
govora, ne obstaja, kakor poudarja Stanley Fish (Fish 1994). Na drugi strani pa imamo
ugovore, ki se nanaajo predvsem na problematinost same vrednosti svobode izraanja.
V okviru razprav o mejah svobode izraanja osnovni problem torej ni v sami opredelitvi
sovranega govora, temve v tem, kako njegovo prepoved in sankcioniranje pravzaprav
utemeljiti. Kot e tolikokrat doslej bi bila ironija zgodovine tokrat v okviru liberalne
politine misli namre toliko veja, da smo problem sicer najverjetneje zadeli, a samo
bistvo zgreili.

Literatura
Alexander, Larry (2005): Is There a Right of Freedom of Expression. Cambridge: Cambridge
University Press.
Brink, O David (2001): Milliam Principles, Freedom of Expression, and Hate Speech. Legal Theory,
7: 119157.
Butler, Judith (1997): Excitable Speech: A Politics of the Performative. New York: Routledge.
Dworkin, Ronald (1994): A New Map of Censorship. Index on Censorship, 23 (1/2): 915.
Dworkin, Ronald (2006): The Right to Ridicule, New York Review of Books (23. 3. 2006).
Fish, Stanley (1994): Theres No Such Thing as Free Speech and its a good thing too. Oxford:
Oxford University Press.
Greenawalt, Kent (1989): Free Speech Justifications. Columbia Law Review, 89 (1): 119155.
Haworth, Alan (1998): Free Speech. London: Routledge.
Heyd, David (ur.) (1996): Toleration: An Elusive Virtue. Princeton: Princeton University Press.
Horvat, Monika, in Hani, Sandra (2015): Sovrani govor je tako reko nepregonljiv. Delo, Dostopno prek: http://www.delo.si/arhiv/sovrazni-govor-je-tako-rekoc-nepregonljiv.html (29. 8. 2015).
74

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

Kymlicka, Will (1996): Two Models of Pluralism and Tolerance. V: D. Heyd (ur.): Toleration: An
Elusive Virtue (81105). Princeton: Princeton University Press.
Matsuda, Mari J. (1989): Public response to racist speech: Considering the victims story.Michigan
Law Review, 87 (8): 23202381.
Milosavljevi, Marko (2012): Regulacija in percepcija sovranega govora. Teorija in praksa, 49
(1): 112113.
Mirovni intitut (2015): Izjava Slavoja ika. Dostopno prek: http://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2015/01/2.-odziv_Izjava-Slavoja-ika.pdf (9. 3. 2016).
Mill, John Stuart (1985): On Liberty. London: Penguin Books.
Parekh, Bhikhu (2000): Rethinking Multiculturalism: Cultural Diversity and Political Theory. New
York: Palgrave.
Raz, Joseph (1994): Ethics in the Public Domain. Oxford: Oxford University Press.
Sadurski, Wojciech (1999): Freedom of Speech and Its Limits. Dordrecht: Kluwer Academic Publishers.
Sardo, Mitja (ur.) (2015): Osnovni pojmi in dileme dravljanske vzgoje: drugi del. Ljubljana: i2.
Scanlon, Thomas (2003): The Difficulty of Tolerance. Cambridge: Cambridge University Press.
Sen, Amartya K. (1999): Democracy as a Universal Value. Journal of Democracy, 10 (3): 317.
Sunstein, Cass (2003): Why Societies Need Dissent. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Terek, Andra (2007): Svoboda izraanja (v sodni praksi Evropskega sodia za lovekove
pravice in slovenski ustavnosodni praksi). Ljubljana: Informacijski dokumentacijski center Sveta
Evrope pri NUK.
Vezjak, Boris (2015): Sovrani govor. V M. Sardo (ur.): Osnovni pojmi in dileme dravljanske
vzgoje: drugi del: 2734. Ljubljana: i2.
Voorhoof, Dirk, in Cannie, Hannes (2010): Freedom of Expression and Information in a Democratic
Society. The International Communication Gazette, 72 (45): 407423.
Waldron, Jeremy (2009): Dignity and Defamation: The Visibility of Hate. Harvard Law Review,
123: 15961657.
Warburton, Nigel (2009): Free Speech: A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press.
Weber, Anne (2009): Manual on Hate Speech. Strasbourg: Council of Europe Publishing. Dostopno
prek: http://www.coe.int/t/dghl/standardsetting/hrpolicy/publications/hate_speech_EN.pdf
(9. 3. 2016).
Zavrnik, A. (2006): Regulacija sovranega govora: kriminoloki in kazenskopravni vidik. Dialogi
42 (56): 5173.

Viri
Council of Europe (1970). Resolution 428 (1970). Dostopno prek: http://assembly.coe.int/nw/xml/
XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fileid=15842&lang=en (10. 3. 2016).
Council of Europe (2006): Resolucija 1510 (2006) Parlamentarne skupine Sveta Evrope o svobodi
izraanja ter spotovanju verskih preprianj. Dostopno prek: http://assembly.coe.int/nw/xml/
XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fileid=17457&lang=en (9. 3. 2016).
Council of Europe (2008): Resolucija 1636 (2008). Dostopno prek: http://assembly.coe.int/main.
asp?Link=/documents/adoptedtext/ta08/eres1636.htm (22. 11. 2009).
Evropska konvencija o lovekovih pravicah. Dostopno prek: http://www.echr.coe.int/Documents/
Convention_SLV.pdf (10. 3. 2016).
DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

75

Mitja Sardo, Boris Vezjak

Kazenski zakonik (2008). Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlurid=20082296

(10. 3. 2016).
Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (1965). Dostopno prek: http://
www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/CP/Zbornik/I._CERD_-_Mednarodna_konvencija_o_odopravi_vseh_oblik_rasne_diskriminacije.pdf (10. 3. 2016).
Mednarodni pakt o dravljanskih in politinih pravicah (1976). Dostopno prek: http://www.mzz.
gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt_drzavljanskih_politicnih_pravicah.pdf (10. 3. 2016).
Splona deklaracija o lovekovih pravicah. Dostopno prek: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/ (10. 3. 2016).
Ustava RS. Dostopno prek: http://www.us-rs.si/o-sodiscu/pravna-podlaga/ustava/ (10. 3. 2016).
Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006). Dostopno prek: https://www.uradni-list.si/1/
content?id=74232 (10. 3. 2016).

SUMMARY
Both historically and conceptually, freedom of expression is among the basic civil
liberties associated with the rights-based conception of citizenship and one of the most
important principles of a democratic society. Despite its centrality in political philosophy,
jurisprudence and citizenship studies, freedom of expression remains a contested concept
and an ambiguous principle. At the same time, many contemporary high profile controversies (e.g. the Salman Rushdie/Satanic Verses affair in the UK; the publication of the cartoons
of the prophet Muhammad in the Danish Newspaper Jyllands-Posten, etc.) together with a
number of cases decided by the European Court of Human Rights indicate that freedom of
expression remains faced with a range of tensions, problems and challenges that are both
complex and controversial. Moreover, despite its centrality at both normative and policy
level, freedom of expression has been subject also to a range of objections. On the one
hand, the traditional criticism claimed that freedom of expression leads to civic erosion
and social fragmentation etc. On the other hand, the contemporary criticism claimed that
it is a necessary but not a sufficient mechanism to match with the common principles and
shared public values of a plurally diverse polity.
The basic aim of this paper is to provide a critical presentation of the most important
arguments about freedom of expression, its value and the limits themselves, who are most
directly reflected through the issue of hate speech. The contribution consists of seven
separate sections. The second section identifies both traditional and contemporary functions associated with freedom of expression. The third section presents the basic interests
associated with freedom of expression, i.e. the civic and the individual interests. This
is followed by the analysis or the limits of freedom of expression and the related issue of
hate speech. The fifth section presents some of the dimensions of the legal basis of hate
speech. This is followed by a discussion of why hate speech represents the limits freedom
of expression, where and what are the limits of both. It also presents a proposal for the use
of conceptual analysis in the identification and definition of hate speech. The final section
76

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

MED SVOBODO IZRAANJA IN SOVRANIM GOVOROM: DILEMATINA RAZMERJA

of this paper presents some of the fundamental objections to the freedom of expression
and hate speech: for the latter we propose a new conceptual definition.

Podatki o avtorjih
Mitja Sardo, znanstveni sodelavec na Pedagokem intitutu
Pedagoki intitut, Gerbieva 62, 1000 Ljubljana, Slovenija
e-naslov: mitja.sardoc@guest.arnes.si
Boris Vezjak, izredni profesor za filozofijo
oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroka cesta 160, 2000 Maribor
e-naslov: vezjak@yahoo.com

DRUBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXII (2016), 81: 61 - 77

77