Duan Jovanovi : Svet je drama

(literarna kritika)

Delo Duana Jovanovia Svet je drama je zbirka njegovih esejev, ki so nekakna kritina
opazovanja sveta skozi oi reiserja in dramatika. Od tod tudi naslov Svet je drama, kajti
prav tako bi lahko rekel ves svet je fizika ali svet je glasba ali pa na primer poezija. Toda
Jovanoviev nain videnja sveta je dramatizacija! Delo je razdeljeno na est tematskih
sklopov.
Prvi sklop ima naslov Drama. Prikae nam strah kot temeljno lovekovo obutje.
Vsak ima svoje osebne strahove, mediji pa so odraz kolektivnih strahov. Strah je tudi
snov mnogih tragedij in klasinih dram. Poleg tega je tudi izpostavljena dramatikova
glavna naloga in zmonost, to je videti in dojeti misterij, skrivnost tudi v najbolj
vsakdanjih dogodkih!
Obraz in telo, dva bistvena gledalika elementa, sta predmet pozornosti v drugem
sklopu esejev ali sprotnih zapiskov, kot jih poimenuje Lado Kralj. Poleg samega
govora nam tudi obrazne kretnje, oi in dra telesa sporoajo ogromno. Jovanovi opaa,
da ima telo ali body art sploh posebno mesto v sodobni umetnosti, saj ko se je v zaetku
osemdesetih let v deelah vzhodnega bloka zaela pospeeno razkrajati komunistina
utopija, je interes scenskih umetnosti za razmislek o vpraanjih splonega drubenega
pomena bistveno usahnil in se opazno preusmeril v sfero subjektivnega, intimistinega,
zasebnega prakticiranja umetnosti (Jovanovi, 2007, str. 60). Zael se je novi body art
fizino poseganje v telo. Obrazi pa imajo svojo magino privlanost in v umetnosti se
zrcali fascinacija obraza. Po Jovanovievih besedah je televizijska industrija dolgoasja
iz obraza naredila polizano in zoprno re (Jovanovi, 2007, str. 52). Tu se e izpostavi
njegov kritien odnos do sodobnih medijev, e bolj pa se razvije v nadaljnjem, tretjem
sklopu, z naslovom Medijska scena.
Tu Jovanovi precej odkrito opozarja na nizkotnost sodobnih medijev in njihovo
zmonost posiljevanja z raznimi odpadki. Za dananji as je znailna obsesija s
patetinimi psevdoidoli. S tem meri na poplavo resninostnih ovov pri nas in po svetu.
Na ta nain se povzdiguje mediokriteta. Ali to pomeni zmagoslavje materializma?
Glasbeni nastop se edalje bolj spreminja v performans razgretega, razgaljenega telesa,
v stopnjevanje utnega uitka, v poziv na obsceno uriranje. (Jovanovi, 2007, str. 87)
Jovanovi izpostavi dilemo: Ali potrebujemo nadzor okusa? Ali je turbofolk nacionalna
sramota ali pa moramo spotovati elje naroda, tudi e ta izbere preproino in
harmoniko? Moramo se vpraati, kje se je izgubilo loveko dostojanstvo?
V etrtem sklopu se Jovanovi osredotoa na govor, besedo, jezik. lovek mora
komunicirati, zato je samica v zaporu in nasploh najhuja mona oblika kaznovanja. Sam
govor vedno spremljajo kretnje in dikcija, zato mora igralec pri igranem govoru zelo
paziti, da je vse skupaj verodostojno. To je problem pri mnogih politikih. Ko laejo, tega
ne znajo skriti. A po drugi strani je za tako opaanje potrebno natanno oko, tako da
veina dravljanov tega niti ne opazi. Omenjen je tudi molk kot posebna oblika govora.
Molimo s solzami ali kljubovanjem v oeh. Molimo, ko smo sami ali v drubi.
Molimo, ker se bojimo, da bo to, kar hoemo povedat nerazumljivo ali nepomembno. e
najmanj molimo takrat, ko nimamo ni ali skoraj ni povedati (Jovanovi, 2007, str.
131).
Jovanovi dojema politino dogajanje kot arovniko kuhinjo, kar nam s satiro
prikae v petem sklopu svojih esejev, kateri nosi naslov Politika na odru. Zakaj ravno na
odru? Avtor ves as ie paralele med politiki in igralci, med politinim dogajanjem in
gledaliem. V politiki ogromno pomeni sama prezenca nastopajoih politikov, njihova
maska, igra in medijska podoba. Skratka javni nastop! Delovati morajo prepriljivo in
verodostojno. Kot primer slabega nastopa Jovanovi navaja pripetljaj, ko so ministru
Janezu Drobniu pred kamero popustili ivci zaradi neprijetnega novinarskega vpraanja.
Poklicna maska se je razpoila. Novinarji radi odpirajo vrata, izza katerih zaznajo sumljiv
smrad. K temu Jovanovi doda duhovito prispodobo, ki jo poimenuje umazane gate:
Nekdo nekomu izmakne gate iz omare in jih pokae na televiziji. Glejte, kako umazane
gate ima ta, ki hoe biti va upan. Kandidat se brani: Ne, ni res, to je tvoj drek! Naj
pristopijo eksperti in povohajo oba vzorca. Pristopijo eksperti, vohajo vzorce, vohajo
gate, zabadajo nosove v obe riti, se zgraajo nad smradom, nikakor pa se ne morejo
zediniti, katero govno najbolj smrdi in igavo sranje je na gatah (Jovanovi, 2007, str.
161). Skratka, nikoli ne bo nobenih pravih dokazov, resnica je izhlapela.
e je politika konec koncev zelo podobna teatru, kako pa je s pravim gledaliem,
ki hoe biti politino? Jovanovi nam v zadnjem sklopu razkrije, da se sam nikoli ni
ukvarjal z gledaliem na tak nain. Pravi, da je vedno beal od eshatologije v banalnost.
Ni se elel ukvarjati z velikimi vpraanji ovetva. Kot svoje nasprotje pa omeni
prijatelja, gledalikega reiserja, Ljubia Ristia. Ta je ivel v utopiji, da lahko prek
modela skupnosti v kulturi postavi zgled za ivljenje v politini skupnosti. Tu je
razgaljeno avtorjevo mnenje o vplivu umetnosti, in sicer po njegovih besedah umetnika
dela nimajo nikakrne didaktine vrednosti in umetnost nima niti najmanjega vpliva na
ivljenje. Umetnost je le zrcalo sveta. Politino gledalie pa je danes, v asu
zmagoslavja materializma, tako ali tako izgubilo svojo aktualnost. Publika se ne meni ve
za politina vpraanja.
Duan Jovanovi ni prozni pisatelj, temve dramatik in reiser. Njegov opus
obsega ve kot 20 dram in TV iger. Mnoge od teh je tudi sam reiral. Sicer je leta 1969
izdal tudi svoj prvi in hkrati zadnji roman, Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem
telesu, v katerem se ukvarja s problemi in pastmi ideologije. Glavni junak se zaradi
svojega ideologiziranja samounii. Aktivizem je tako podvren zagotovljenemu neuspehu
in vodi v telesni propad junaka. To se lepo ujema z Jovanovievo mislijo tudi danes,
skoraj 40 let pozneje, ko v svojih esejih priznava, da nikoli ni nasedal nobeni ideologiji.
V asu Jugoslavije ni verjel utopiji socializma, danes ne priznava oblasti in nadvlade
kapitalistinega Zahoda z Ameriko na elu: V postkomunistinih dravah Srednje
Evrope smo dobili nov vladajoi razred, ki se ga zlepa ne bomo znebili. Pozicija in
opozicija se menjavata na oblasti, njuni politini programi se komajda kaj razlikujejo, a v
eni stvari sta enotni: od svojih privilegijev ne mislita odstopiti. To je politini razred, ki se
redi od davkoplaevalskega denarja, kasta, ki se v niemer bistveno ne razlikuje od
srednjeveke fevdalne gosposke Ampak zdaj z vstopom v EU in Nato - smo tudi mi
postali Zahod. Edino to smo si od nekdaj eleli. eleli smo si, da bi nas Amerika
okupirala, in tono to se je zdaj zgodilo (Jovanovi, 2007, str. 137, 138).
Jovanovi je vedno deloval proti dogmi. To je razvidno tudi iz njegovega
dramskega opusa. Zgodnja dramska besedila lahko beremo kot polemien sunek v
ideoloko in estetsko dogmatinost slovenskega povojnega sveta. e njegovo prvo
besedilo, Predstave ne bo, ki ni bilo nikoli uprizorjeno, s poetiko tako imenovane anti-
drame, e bolj pa njegovo naslednjo dramo Norci, ki nosi podnaslov zgodovinska igra
63. Napisana je bila leta 1963, a zaradi svoje poleminosti uprizorjena precej let kasneje,
saj neposredno, brez ovinkarjenja prikae zmedo sodobnega drubenega sveta in razkrije,
da so razlike med nasprotnimi politinimi silami le navidezne. Obe strani,
revolucionarna in kontrarevolucionarna, sta zasnovani na manipulaciji in nasilju.
Proti estetskim dogmam pa se Jovanovi bori s svojimi dramami Znamke, nakar e
Emilija (1969), ivljenje podeelskih plejbojev po drugi svetovni vojni (1972) in Igrajte
tumor v glavi in onesnaenje zraka (1971). V teh dramah je v ospredju sam poloaj igre.
Niesar ni ve, kar bi segalo onkraj neposredno uprizorjenih komedijskih situacij. Igra
sama je zadnji cilj in smoter gledalike ekshibicije. Pri Jovanoviu gre vedno za iskanje
novih gledalikih monosti in spopad s konvencionalnostjo. Danes v svojih esejih pravi:
V Pupiliji Ferkverk sem z obema nogama sestopil v trivialnost: horoskopi, zaupni
pogovori, fotoromani, anrske zgodbice, golota, erotika na odru pa seveda tudi
provokacije, kot so klanja ivih kur in podobno. Ta pogronost vsebine je bila rokavica,
ki sem jo vrgel patetini viziji prihodnosti v obraz. Humor proti puobni resnobnosti
eshatologije. Modernost proti dogmi. (183) Pupilija Ferkverk je gledalie, ki ga je
ustanovil Jovanovi v estdesetih, znano po provokacijah in eksperimentiranju.
Leta 1996 je izdal tudi zbirko esejev Paberki, ki so na nek nain sorodni esejem iz
dela Svet je drama. No, nekaj jih je celo povsem identinih, se pravi, da jih je avtor izdal
kar dvakrat. Drugae pa se eseji Paberki bolj posveajo specifino gledaliki
problematiki.
Osrednja Jovanovieva dramska besedila, Osvoboditev Skopja (1977),
Karamazovi (1980), Zid, jezero (1989), Uganka koraje (1994), Kdo to poje Sizifa (1997)
in Ekshibicionist (2001) se vsaka na svoj poseben nain posveajo vpraanjem moderne
loveke usode in njenim traginim komponentam. Bistvo, ki se pokae tudi v njegovih
esejih v delu Svet je drama, je podvrenost modernega loveka manipulaciji. Njegova
ibkost! Ni ve ne dri, da ljudje oblikujejo zgodovino, ampak sodobnost pritiska in
oblikuje loveka! Jovanovi natanno opazuje in pogosto s satiro kritizira bivanje
loveka v modernem asu. Po njegovem ivimo v materialno onesnaenem svetu, kjer je
lovetvo dokonno izgubilo svojo nedolnost. Vladajo nam mediji, televizijska
industrija dolgoasja in rumeni tisk. Vse, kar je bilo neko poveliano in obudovano, je
danes navaden trni produkt. Jovanovi danes vidi dve sliki, ki si stojita nasproti: slika
Zahoda in slika Vzhoda, uivanje krasnih praznih dnevov in krvava bestialnost. Pri nas je
na pohodu homogenizacija, vsi kot nori posegamo po dostopnih in modernih blagovnih
znamkah, sledimo trendom iz Zahoda: Veina Slovencev lepo shaja brez specifine
barve, vonja in okusa. Odkar smo se iztrgali iz balkanskega objema, se prav trudimo, da
bi bili imbolj evropski, imbolj neizraziti. V modi je sredinskost in neuravnoveenost.
Dezodoriramo se. Televizija je en sam gigantski dezodoran. (Jovanovi, 2007, str. 112).
Jovanovievi eseji niso strokovni, niso znanstveni ali filozofski. So njegova
prievanja, kritike in mnenja, ki jih je zlil na papir. Pogosto postanejo zelo intimna in
osebna. Avtor se nam neposredno razdaja, razkriva. Dotika se svojih bolein, povezanih z
otrotvom, govori o strahovih, ko je ele zaenjal kariero. Kot dramatik in reiser se je
nauil videti. Svet opazuje drugae in bolj natanno kot navadni smrtniki in tako povsod
okoli sebe vidi in razume dogajanje kot dramo. e posebej veliko pobere iz medijev in tu
ima svojega slavnega predhodnika, Henrika Ibsena, ki je izrezoval lanke iz asopisev in
snov porabil za svoje drame. Zanimiva je tudi fascinacija s strahom, ki je tako znailna za
oba avtorja. Izraz padla enska, ki ga je skoval Ibsen, v svojih delih uporablja tudi
Jovanovi. Oba posegata tudi po neprijetnih temah in svoje junake postavljata v najbolj
nizke in ponianja vredne situacije. Njune igre so bile neko tudi prepovedane.
Danes Jovanovi ni ve prepovedan avtor, je pa mogoe e vedno za koga sporen,
saj se ne izogne nobenemu vpraanju in odkrito ter mnogokrat s polno mero satire napada
vse po vrsti. Od avtoritet, kot so pape, znani politini voditelji pa vse do pop ikon in
patetinih psevdoidolov, kot sam poimenuje zvezde resninostnih oddaj. Ves as spremlja
aktualno medijsko in politino dogajanje in se na to suvereno in z znailno skepso tudi
odziva. Njegov slog bi lahko poimenovali Brez ovinkarjenja!
Jovanovi je svojemu delu za konec dodal e posebno zahvalo, in sicer bralcem
nenavadno odkritosrno priznava svoje faze obupa ob pisanju, v smislu, kdo bo to sploh
bral? Ali pa, koga sploh briga, kaj imam za povedati? No, eno je gotovo. Svet je drama ne
bo postal bestseller, saj kot bi se izrazil sam Jovanovi, pa ni blago za iroko porabo. Ni
namenjen mnoicam. Je pa zanimiva in svojevrstna izpoved nekega umetnika, izpoved
slovenskega dramatika in gledalikega reiserja na prelomu drugega tisoletja.

VIRI IN LITERATURA: Duan Jovanovi: Svet je drama. Ljubljana, Mladinska knjiga

Zaloba, 2007