Maja Pan

Kraljev klinek ali o pravljini nalobi v lezbino junakinjo

Per Katerina e Gal Leonard

Izvleek:
Razprava obravnava regulativnost motiva spremembe spola junakinje filma Viola di mare (2009, D.
Maiorca) in The Florida Entchantment (1914, Sidney Drew) ter ljudskih pravljic, ki vsebujejo motiv
spremembe spola (ve evropskih primerov) vseh kontekstualiziranih v lezbinem razmerju. Binarna
premestitev v heteroseksualni odnos kot proizvodnja subjektov z neambivalentno identiteto nujno
spodleti, s imer imaginarno razprtje strasti med enskami strukturno umesti za nazaj kot oblastno
proizvedene.
Kljune besede: Viola di mare; strukturalistina analiza; pravljica tipa ATU 514; sprememba spola;
queer feminizem; filozofija kulture;
Key words: Viola di mare; structural analysis, fairytale type ATU 514; sex change; queer
feminism; philosophy of culture;

e bogovi bi se me usmilili,
vsaj naravno in navadno meni bi poslali muko.
Publij Ovidij Nazon, Metamorfoze

e prej kot za pravljice in poezijo sem utila strast do ensk. A zanimo pri genealoko
starejih. Z branjem pravljice bomo najprej gledali film.
Koncem devetdesetih sem v neki beograjski knjinici naletela na formalistino-strukturalistino
tudijo bajke, v kateri je omenjena pravljica Oe in njegove here (Filipovi Radulaki 1997, 35
36), ki je bila v drugi polovici 19. stoletja nabrana v Hercegovini. Gre za motivni niz, ki se od
preoblaenja junakinje v mladenia ter ponovne vrnitve v ensko iztee v dokonno spremembo v
moki spol. Dekle se po sporu z oetom preoblee v moko obleko in odide v svet. Dobi teko
nalogo, v kateri sina nekega trgovca obvaruje pred gotovo smrtjo, tj. zmajem (dekle v vlogi ubijalke
zmaja je izjemno redek motiv), s imer si za nagrado prislui konja, ki figurira kot njen udeni
pomonik. S pomojo udenega konja opravi teko nalogo, s katero si nevede prislui cariino
roko. V tem trenutku pravljica ovije strukturno-narativno zanko okoli treh poronih noi, ko
zaprepadena carina ugotovi, da je njen enin dekle ter junakinjo, preobleeno v mladenia, polje
na tipino tri-delno preizkunjo, v kateri dekle s pomojo edinega pravljinega zaveznika,
udenega konja, uresniujo dobra dela tri smrtonosne naloge tudi uspeno rei. Tu bi se po vseh
kanoninih pravilih zgodba morala nehati, vendar se v naem primeru ne, kajti preobleena junkinja
sicer ni lana v strogem pomenu besede, je pa e ne-prava. Zato pravljica v pomanjkanju naravnega
razpleta te udne zagate uvede deus ex machina in prej nastavljeno zanko zategne: na poti s tretje
naloge nazaj domov jo, ovenano z zakladom, v hrbet natanno zadene prekletstvo stranega
velikana: e si moki, postani enska in e si enska, postani moki! Tedaj dekle postane moki in
se vrne na dvor, kjer jo zdaj vendarle ga, astno sprejmejo. Zarana carina ree svojemu oetu:
Nikar mi ne pogubi moa niti ga ne poljaj kam, da bi nastradal. To oznauje kanonini sreni
konec pravljice, (ponovno) svatbo in prevzem prestola.

V letih, ki so sledelila, sem nala e precej pravljic z istim motivom; tudi po slovenskem
govornem podroju jih je od ust do ust ter iz rok v roke kroilo kar nekaj, z zapisom sta dokazani,
denimo, O lepem vojaku ali jaz nimam ni in Deklica vojak. Nainov udene spremembe spola
nesrene junakinje je poleg e omenjene kletve (v Deklici vojak jezna arovnica prekolne: e si
moki, bodi baba, e si baba, bodi moki!; O lepem vojaku ali jaz nimam ni coprnica, huda
vea izree preklestvo: Tisti, ki mi je to naredil, e ima, naj bo ob on, e nima, naj ga ima!;
Devojka postala muko, Ileana Simziana ali o konju, ki je reil kraljestvo ...) e nekaj. Vsi so vpeti
v katero od verovanj, predstav, preprianj, obredov, praznoverij ali mitinih predstav o alkimini
spremembi bistva, v priujoih primerih bistva spola. Kakor lahko trdimo, da je teh nainov
potencialno neskonno, pa so v dejanski rabi obveljali kvejemu nekateri. Sprememba spola ni
zgolj izmiljen motiv, ki bi intrigiran z neobiajno spolnostjo in redkim spolom prosto proliferiral v
loveki domiljiji, temve je v strukturo povsem vpet motiv, ki ga lahko izgradimo z mono
ideoloko regulacijo.

Pap, io a Ventura non lo sposo pi.

Pina oetu v Minchia di re1

Kar se tie klasine pravljice, bi si teko zamislili anr z bolj stereotipnimi predstavami o
ljubezni: ljubezen na prvi pogled, premagovanje ovir za dosego nagrade, svatba kot ultimativna pot
do uresniitve in obenem konni cilj sree. L. C. Seifert ugotavlja, da gre za motive, ki so, e e
ne istovetni, pa povsem skladni s konstitutivnimi miti zahodne kulture, predvsem tistim o
romantini ljubezni in spolnem binarizmu (1996, 101 103). Za slednjega velja, da ga ez in poez
razlinih drubenih sestavov vidimo vgrajenega kot matrico, ki se ustvarja s pomojo parov

1
G. Pilati, Minchia di Re/Kraljevi klinek (2004): Oe, jaz se z Venturo ne bom poroila. (lasten prevod)
nasprotij, ki jih struktura sopostavlja. V operatorjih, ki jih je razkrival C. Lvi-Strauss: zgoraj
spodaj, sever jug, htonsko nebeko, narava kultura, dan no, zemlja zrak, kuhano presno,
itd. pri emer se naslanjajo na e obstojea pojmovanja, vedenja itd., vrednotna investicija nikoli ne
izstopi. Preneseno na podroje spola tovrstno razumevanje plus minus ustvarja razlikovalno
valenco spolov (Hritier 1999/2001, 47), ki se kae kot neke vrste zaganja drubenega ter gradnik
za vse spolne in seksualne odnose sploh. V primeru, da med enskami in mokimi ne razlikujemo in
ne naturaliziramo ali hipostaziramo te razlikovalne valence, razumemo, njuni poziciji kot obrnljivi,
zamenljivi, e ve tudi heteroseksualna matrica in ves menjalni promet z maternicami odpadeta.
Ko vzpostavimo porono zvezo, vzpostavimo kulturno normo, ki je prihranjena za vse socializirane
seksualne odnose in tem s svojo razlikovalno valenco (so)postavlja nasproti naravne oz.
nesocializirane (antisocialne) odnose. Ti so bodisi brez neposrednega odnosa z drubeno strukturo
(to so dopueni, tolerirani, vendar zunajzakonski odnosi) bodisi prepovedani, nezakoniti.

Tisto, kar se v biolokem-fizinem sorodstvu ohranja, ni iz narave, temve je podeljeno

bistveno z delovanjem, po katerem se od narave ravno razlikuje in louje: Sorodstveni sistem ni v
obstojeih objektivnih vezeh potomstva ali krvnega sorodstva med posamezniki; obstaja samo v
zavesti ljudi, je arbitraren sistem reprezentacij in ne samodejna izpeljava neke dejanske situacije.
(Lvi-Strauss 1945/2001, 29 30). Prevladujoe pojmovanje, ki ga je, med drugimi, odraala
navedena trditev, je toka kar najvejega soglasja med znanstveniki, to je, da bioloki spol in
druina tvorita toko, iz katere druba ustvarja sorodstveni sistem. Lvi-Strauss jo, slede
strukturalistini logiki, oznai za nevarno. Elementarni odnosi so namre funkcija tistih, ki naj bi
bili iz nje drugotno izpeljani. Elementarne torej niso druine, izolirani leni, ampak odnosi med
temi leni. (ibid.)

Riba kot spol, kot usoda

Kako gleda in misli pravljica? V trenutku, ko dve enski zakonsko povee, to dejavno
primora k nehoteni spremembi spola, da spremeni njuno razmerje nerazmerja (Butler 1990/2001,
53). V primerih pravljic, kjer junakinja sama prepozna zagatnost situacije in se nanjo odzove z
odlaganjem poroke, udena sprememba spola figurira e natanneje kakor nagrada za to, da bo
lahko predhodno prislueno nagrado, nevesto, tudi drubeno veljavno konzumirala. V teh
primerih (ensko stanulo muko, El Oricuerno in Ovidijeva Ifija in Jante) pravljica nikdar ne
ukrepa s performativom prekletstva, temve s katerim drugim, ne negativnim udenim dejanjem
(junakinja poje raje srce; junakinjinega mednoja se dotakne mitino rogato bitje; boginja jo
metamorfizira). e to raznolikost pustimo ob strani in se osredinimo samo na moment mone
spremembe enskega spola v mokega in s tem tudi spremenjene simbolne pozicije, postane jasno,
kako nekoherentne so te pozicije ravno s tem, ko se trudijo vzdrevati koherenco (medsebojno
koherenco in koherenco z redom realnega). Intriga tega, kako se utegne razplesti pot junakinje, ki s
preobleko dospe do nagrade v obliki enske glave, prav to junakinjo e v zaetku oddalji od vsega,
kar naj bi reprezentirala (Bahovec 2009, 124). Idealnosti norme v tej pravljici ne razveljavlja
junakinja s svojimi dejanji, tudi ne z govorom, temve jo razveljavlja pravljica sama, in to ravno
takrat, ko se jo trudi obdrati.
Drubena vez kot Lvi-Straussova objektivna intersubjektivnost postane
intersubjektivirana objektivnost. V pravljici se ob junakinji (in kakor bomo videli v nadaljevanju, ob
anatomiji) izkae za ambivalentno: temeljno nestabilno in kot tako povsem neobjektivno.

Po kateri poti pridemo na sicilijanski otok sredi 19. stoletja, kjer so ljudje v vseobjemajoem
morju (ki oiuje grehe in pomeni pot stran) opazovali pisano medspolno ribo, katere nareno
poimenovanje, ko je mokega spola minchia di re/ kraljev ti, klinek, je G. Pilati uporabil za
naslov in moto2 svoje fikcijske pripovedi o stvarnem dekletu, ki je pri tiriindvajsetih spremenilo
spol, se poroilo z ensko, prevzelo posest, hio in kamnolome na majhnem otoku? Film iz leta
2009 Viola di mare (Morska vijolica) je stvarnosti sredine 19. stoletja nekako najbljije privedena
pravljica o junakinji, ki spremeni spol, da bi se poroila in ivela z drugo ensko, s imer si v
majhni druinski in drubeni skupnosti pravzaprav zagotovi preivetje. Enako kakor velja tudi za
preivetje pravljinih junakinj, nedvomno pa e danes pomeni realnost mnogih homoseksualnih
ljudi po vsem svetu.

Film od literarne predloge deloma odstopa; prvenstveno gre za dejstvo, da jo romantizira3.

V sredie postavi l'amore estremo, skrajno ljubezensko razmerje med Angelo (pri Pilatiju se
imenuje Pina) in Saro, katere traginost izpostavi kot kljuno za vzpostavitev velike univerzalne
ljubezenske zgodbe. Glavna ovira pri vzpostavitvi ljubezenske uresniitve med junakinjama je spol
ene od njiju. To nas privede v izsiljeno tragiko izbiro, ki jo junakinja mora izpeljati, da bi lahko
ljubila in dobila drugo ensko: bodisi bo svoj spol, svojo identiteto spremenila bodisi bo
pogubljena. Tako film kot roman in pravljica, zmago dobrega nad zlom pogojujejo s prisilno
spremembo spola kot edino mono reitvijo tako junakinjinega golega ivljenja kakor
ljubezenskega razmerja. rtev lastnega spola v tej perspektivi ni tako velika: Samo malo mora
2
La Donzella di Mare un pesce ermafrodito. Quando passa nella fase maschile in molte parti dell Sicilia lo chiamano
cos: Minchia di Re.
3
Zelo popreprosti, odree zanimive nastavke: starca zapornika, ki jo ui skritih znanj; nasilno in brutalno osemenitev
Sare; posvojitev tetinega nepriznanega in zapuenega otroka (bizarna podoba tega v filmu plavajoi plod v kozarcu,
namesto ivega otroka, ki ga teta Agnesa zaradi sramote, ker je upnikov, pusti pred sirotiinco? Otroka z materjo
povezuje smbolo, polovika obeska okoli vratu, po kateri jo Pino prepozna) itd. V filmu kuar v kozarcu sicer
pomeni nevralgino toko sramote, s katero Angelina mati pri upniku dosee spremembo spola v krstnih papirjih,
vendar bi isto funkcijo izsiljevanja opravila tudi deklica, ki jo, kakor v romanu, po Sarini smrti Pino posvoji iz
sirotinice.
umreti ... pravi junakinjin zaveznik, starec; najprej bo junakinji, tako kakor majhni ribi, ta rtev
omogoila preivetje, obenem pa ji bo omogoila priti do ljubljene enske.

- Ampak ti si vijolica.
- Vijolica? Kaj, kot roica?
- Vijolica je riba in tako je hotel Bog. Kadar je samec, se imenuje Kraljevi klinek. V ljubezni
postane samica in pridobi barvo vijolice. Ko ji voda odnese jajeca, postane zoper samec.
- Ampak jaz ostajam vedno ista.
- Mora samo malo umreti in potem bo zaivela tako, kakor si eli.4

rtvovanje je izhodina znailnost, ki jo tudi pravljica priakuje od svojih junakov. Ljudska

pravljica poleg neustranosti zahteva od junaka nesebino pripravljenost na rtvovanje (Rhrich
1979/1991, 213). Samo ta bo plemenitega/-o junaka/-injo nagradila tako, da bo pomo za svojo
slepo, brezpogojno velikodunost (do mrtvih, do ivali) lahko dobila prav od teh, od katerih je
nikoli in nikakor ne priakuje(mo). Brezpogojno zaupanje skritemu nadzoru usode je nauk, ki
loveka postavlja v neposredno neavtonomen odnos do hegemonine ideologije in lastne ivljenjske
usode. Filmski primer temu ne nasprotuje. Razlika med Pino (v romanu) in Angelo (v filmu) je, da
se tu junakinja povsem zavestno, po preizkunji, preiveti v podzemlju lastnega doma, nahitro
odloi svojo ensko vlogo in s tem istoznani drubeni spol rtvovati, da bo dosegla svojo
ljubezensko eljo.
e ve; razumevanje te rtve je bistveno zavestno pogojeno in motivirano s preivetjem, ki ga pred
Angelo postavlja njen glavni kodovalec, uteleenje zla, padrone, njen oe, ki, ironino, dekle,
poleg duhovnega oeta (sprememba krstnega imena in spola v cerkevenih knjigah) interpelira v
moko vlogo podrejenim, delavcem jo predstavi kot svojega sina, jo uvede v posle in jo tudi v
drubenem pogledu postavi na svoje mesto (dekle prevzame njegov poloaj v ritualih aenja
zavetnice kamnoloma, jo da poroiti z ensko, jo obvaruje pred posilstvom, ipd.). S tem se potrdi,
kar smo trdili prej, da ele naziranje nepravega spola ene od protagonistk, je glavni vir teav, kar
tudi ire kae na teave s spolom, tj. teave, mone le pod predpostavko hegemonije patriarhata, ki
te teave sam ustvarja, perpetuira in odpravlja obenem. Ponovno ironino: tako v pravljici kakor v
filmu smo pria okolju, ki je dekletu pravzaprav naklonjeno, saj jo s spremembo spola eli
obvarovati pred pogubo, ki jo narekuje samo. Figura oeta je dejavnik, ki oblikuje izbiro samo, mi
pa smo navedeni verjeti, da kontekst izbire ni e vnaprej izbran in da ima torej junakinja monost

4
Dialog med starcem, zapornikom Cecejem, likom, ki ga film opua in junakinjo: - Ma tu sei una Viola. -Una
viola? Chi, il fiore? -La Viola un pesce e lo ha voluto Dio. Quando maschio si chiama Minchia di Re. Per amore
diventa femmina e ha I colori del fiore. Torna di nuovo maschio dopo che l'acua si presa le sue uova. -Ma io sempre
questa resto. -Tu devi solo morire un poco, per tornare a vivere come vuoi tu. G. Pilati, Minchia di Re, str. 54 55.
svobodno izbrati. S tem je definiran tudi sam pojem univerzalnega v ljubezni ter strukturno mesto
lezbijke v osnovni zastavitvi hetero-patriarhalnega spolno-drubenega antagonizma.
Apriorna izkljuitev lezbijke (homoseksualnosti) je pogoj delovanja taknega drubenega sistema.
Na ta nain pomeni lezbijka toko, ki strukturno pomeni nemono-moni topos njegovega sesutja.

Ej, carica, e mi spet rodi deklico, vedi, da ne ostane pri ivljenju.

Car v pravljici Deklica, preobleena v mladenia

Idejna voditeljica projekta reitve nasledstva/ohranitve ivljenja pa je ravno tista figura, od

katere pomoi ne priakujemo; to je dekletova submisivna, izmuena in tiha mati. Pomenljiva
razlika med pravljino in filmsko junakinjo je torej v zavestnem delovanju, v vtisu, da pravljina
deluje kot da je v sanjah, filmska pa kot da je zbujena.
To se v pravljici kae na celi rti, od zaetka zapleta, ko junakinja slepo, nehote zadane nagrado v
obliki roke druge enske, in jo, nevede, brez izraene elje, brezumno sprejme (gl. moto zgoraj), do
kletve, na katero ne junakinja, ne njeni sicernji zvesti zavezniki (udeni pomonik) nimajo vpliva.
Tako kot ji nikdar ni bila izreena kazen, tako junakinji nikdar niso imenovali njenega greha. Ali
bo nalogo izvrila ali te bomo primorani ugonobiti. Carina junakijino napanost poda v treh
variacijah, v katerih se iz zaetne konstatacije prevesi v artikulirano krivdo Zasluil si je, s
pojasnilom: Ker je enska kakor jaz (Oe in njegove here). e z razdalje opazujemo trenutek,
ki dogajanje odloilno zaplete (junakinja ne zavrne roke carine), ga lahko imamo za
neracionalnega, nepremiljenega, neodgovornega in to natanko ustreza veini dejanj veine
junakov/-inj. To, da je junak/-inja pravi/-a in njegovo/njeno dejanje pravo, niti priblino ne
pomeni splono pravilno, astno, prej pogumno, noro in za natanko tako dejanje lahko v pravljici
najbolj gotovo raunamo, da bo poplaano.
Ekonomija pravljice je glede junaka jasna in brez odstopanj: v trenutku, ko je nekdo
kvalificiran za junaka/-injo (prestana preizkunja), je vse dogajanje v pravljici usmerjeno k temu, da
pripelje do ivljenjske izpolnitve. V primerih tipa ATU 514 (po mednarodni klasifikaciji Aarne-
Thompson-Utherja so vanj vkljuene pravljice, ki vsebujejo element shift of sex/premena spola 5)
ne moremo ve govoriti o tovrstni zvestobi pravljice svoji junakinji. Prav takrat, ko ravnajo
popolnoma izolirano, stojijo pravljini junaki v ariu tevilnih tokov in s slepo poslunostjo

5
Zanimajo me primeri pravljic, katerih skupni siejski imenovalec je veriga: K 1837: dekle se zamaskira s
preoblaenjem v moko obleko in odide v svet K 1322: dekle maskirano v mokega si pridobi nagrado za reitev
naloge, tj. poroka s princeso Dll: udena sprememba spola v mokega. Vse razliice pravljic tipa ATU 514, ki jih
poznam, imajo te tiri kljune motive.
H. J. Uther, The types of international folktales : a classification and bibliography, based on the system of Antti
Aarne and Stith Thompson, 2004, in Motif-index of folk-literature, 1997 -.
izpolnjujejo zahteve celote. Misle samo na svojo pot, osvobajajo druge. Misle samo na druge,
gredo k lastnemu cilju (Lthi 1968: 66). Pravljini/-a junak/-inja je hkrati sam/-a in povezan/-a z
vsem, kar je. Izoliranost mu/ji omogoa vzpostaviti najrazlineje stike in postati del vsesplone
povezanosti.
Tega gledalci filma morda ne vemo, zato nas oetova kooperativnost pri spremembi spola
utegne najprej presenetiti, a je v lui zgoraj povedanega o skritem nadzoru usode vse bolj
razumljiva. Saj je e sam vendar moral raunati, da ne on, ne drugi ljudje v vasi ne bodo mogli kar
gladko verjeti, da je zdaj dekle res moki, pa vendar mora, tako kakor pone zase in svoj spol, v to
verjeti tudi za her in njen spol. Kot aktant kodovalec je sam tudi tisti, ki z uteleanjem globalne
pravljine logike edini pomeni restitutivni dejavnik: patriarhalna hegemonina razmerja ustvarjajo
in poustvarjajo svoje lastne oblastne odnose, oe je strukturno gledano kot prazna odnosna pozicija
pravzaprav uinek tistega, esar vzrok naj bi bil. Ta povezanost, ki deluje na prvi pogled
zaveznika, ima pridih zarote. Podoba, ki jo k temu pridodajata tako film kakor literarna predloga,
je v vseprisotni dinamiki strah kontrola: Psi, ree v filmu oe za sovaane. In pri Pilatiju: Bolj
kot jim dri vrvico okoli vratu, bolj se ti zahvaljujejo. Vajeni so poljubiti roko, ki jih hrani. In ta
roka mora biti mona, tega ne sme nikoli pozabiti.6

Jaz sem preskoil, meni jo daj.

Dekle-junak carju v pravljici

Sklepajmo naprej; enako velja za sleherno spolno sorodstveno pozicijo v elementarnih

strukturah in v drubi, kajti v ozadju je dvojna obravnava istega momenta: ali doloeni spol smo ali
doloeni spol postajamo, postanemo? Dri oboje, vendar tako, da je prvi spol obravnavan
esencialistino-biologistino in v okvirih stroge identitetne logike, drugi pa je omogoen in izvajan
kakor bistveno spremenljiv, posledino tudi performativen in samoustvarjajo se.

Odgovori mi, bo hotela Venturo?

Jaz sem Kraljevi ti.
Potem bi te morali vrei v morje.7

Brezimno dekle junak je konkretno in univerzalno obenem, je posebna in hkrati splona

pozicija lezbinosti v pravljici. Z odhodom od doma, z odporom oetu, se preobleena konkretno
oddalji od predvidene simbolne pozicije, ki naj bi jo enska predstavljala. Pravljina junakinja se ne
6
Pi ci tieni la catena al collo e pi dicono grazie. Questi sono abituati a baciare la mano di chi ci d a mangiare. E
questa mano dev'essere forte, non te lo scordare mai. (Pilati, 114).
7
G. Pilati, str. 68: Rispondimi. Lo vuoi a Ventura? - Sono una Minchia di Re. - A mare allora devi stare.
upira tako, kakor se upirajo tragike junakinje, pa vendar spodnaa osnovanost simbolne strukture
na zakonu. S tem ko jo pravljica mora spremeniti, mora spremeniti topos, mesto, na katero je
junakinjo prvotna oddaljitev odpeljala. Usoda, ki junakinjo nekako nosi oziroma ji le-ta slepo sledi,
vsebuje v sebi brezusodnostno, zunajusodnostno vrzel, ki jo mora pravljica z lastno obsodbo
spretno zakriti in nazadnje odpraviti, da bi vzpostavila normiran subjekt.
e se e za trenutek povrnemo k razliki med pravljino in filmsko/literarno junakinjo.
Pravljini/-a junak/-inja ni subjekt v pravem pomenu besede; nima notranjosti, loene od
zunanjosti. V primeru pravljic tipa ATU 514 je zelo vpraljivo govoriti o junakovi/-injini motivaciji,
elji priznajmo si v zaupnosti svoje enske drube, saj se take stvari dogajajo o lezbini elji.
Zlahka pa bi govorili o junakinji kot sirotici, desetnici, brezroki, dekli, predici, torej tudi lezbijki, e
jo to, njena lezbina elja namre, bistveno doloa. Izpostavljam dejstvo, da junakinja kot taka v
pravljicah ni imenovana, pri emer je pomembneje, da se z njeno neimenovano napanostjo (ne
nepravostjo) opravlja in opravi na pravljino velikoduen, vendar dvorezen nain: dodeljena ji je
sprememba spola, ki je sama ne potrebuje. To zadnje, ne glede na to, da je filmska junakinja izrecno
prikazana kot lezbijka, z vsiljeno izbiro doleti tudi njo. Prisila spremembe spola je tako edini
sprejemljivi nain za sprejemanje nesprejemljivega, to je lezbinega (homoseksualnega) drubenega
odnosa, kar seveda pomeni njegovo rtvovanje, torej popolno odpravo.
S tem smo neposredno sestopili v aktualno drubeno-politino problematiko dravno asistiranih
sprememb spola za netranseksualne osebe (gre prvenstveno za izrazito feminilne homoseksualne
moke in izrazito butch enske, ki so medicinsko diagnosticirani kot transeksualci), denimo, v
dananjem Iranu in drugje po svetu. S tem drava svoj lastni moralno-drubeni, pa tudi etini
problem, spremeni v znanstveno regulabilnega s pomojo izdatne verske ali katere druge ideologije:
Islam ima zdravilo za ljudi, ki trpijo za tem problemom / tj. homoseksualnostjo, op. M. P. / e
elijo spremeniti spol, je pot za njih odprta, trdi verski uslubenec, odgovoren za operativne
spremembe spola.8 Motivacija drave v tem, in tudi v drugih primerih, je jasna: regulacija in
normalizacija ekscesa homoseksualne zveze z vsiljevanjem vzorne izbire, tj. premene spola
enega/-e v paru, ki v strukturi razmerje poustvari v heteroseksualno. Dihotomija dobrega in zlega,
kot jo poznamo jasno kontrastirano v pravljicah, pa primer spremembe enske v mokega (najsi gre
za udeno transformacijo, tako je v pravljici, ali simbolno premeno, ta je na delu v filmu Viola di
mare) kae, da uzurpacija moke vloge, ki se, denimo, dogaja s transvestijo, ne prinaa nujno
drubene nesprejetosti, ali celo sankcijo.

8
http://news.bbc.co.uk/2/hi/7259057.stm /dostopano: 12. januar 2011/ Pomemben dokumetarni film o tej temi
perzijske avtorice Tanaz Eshaghiana, s pomenljivim naslovom Be like others (2008, Eshaghiana):
http://www.belikeothers.com/ /dostopano: 12. januar 2011/ pomeni tako pritisk okolice na posameznika, kakor tudi
posameznikovo eljo po ugodni umestitvi v drubo.
 Filmska razliica pravljice tipa 514 kae junakinjino neprostovoljno potezo: rtvovanje
spola za ljubezen. To univerzalno potezo pravljica odkriva/zakriva do te mere, da je veini
poslualstva v tovrstnih pripovednih tokovih teko prepoznati figuro lezbijke. Na to gotovo ne
obstaja enostaven odgovor.
Osvetlimo ga z dveh strani: najprej s strani predpostavke o idealnosti moke spolne
pozicije/vloge/identitete kot univerzalno hierarhino nadrejene (zato utegne pretendiranje po tej
poziciji pomeniti dejanje drubenega povianja in tako pripoznanja junakinje s strani mokih kot
sebi enake, kar se predvsem v pravljicah, kjer je funkcija junaka/-inje mono doloena in
zaitena, nanaa na preverjene, preizkuane, Prave junake/-inje, tj. odline posameznike, ki s
tem e preraajo v tip in izgubljajo svojo individualnost). Po drugi strani pa sprememba spola, e
izhaja iz predpostavke o idealnosti heteroseksualnosti, pomeni, kakor smo pokazali zgoraj,
pomemben drubeno-moralni korektiv za enske in moke, ki so nekonformni hetero-patriarhatu.
Evolucija od dekleta, preobleenega v mokega, do ubijalke zmaja (ali kako drugae odlikovane
junakinje) v ensko, prekleto v mokega, je nain razumevanja razreevanja drubenega razmerja
med dvema enskama. V naboru pravljic ni nikjer mo zaslediti simetrinega razmerja, v katerem bi
se v zakonu znala dva moka, a teko predvidimo ali sklepamo, da pravljica ne bi ravnala enako,
e bi za svojega junaka predvidela sreen konec. Sestop v enski spol je v okvirih dominance
mokega spola nepravljina in neprivlana prvina tako za prvo kakor za drugo figuro v opoziciji
in je v ljudskem slovstvu, predvidljivo in dovolj pomenljivo, domala ne sreamo. Medtem pa je
motiv preoblaenja v moka oblaila, vezan na spremembo spola odlikovane junakinje, iroko
razirjen in priljubljen motiv v evropskem prostoru vsaj ve dva tiso let. 9

Analogno s pravljiinim, menim, deluje priakovanje tudi s strani publike, ki ga junakovo

oz. junakinjino delovanje uresniuje. Le vtis je, da gre za sreno, nakljuno sovpadanje in
seveda ujemanje junakinjinega oz. junakovega ivljenjskega potovanja, poti, iskanja, po Seifertu
imenovanega tudi the quest, in zunanjega, publikinega reda priakovanja. Pravzaprav je tisto, kar se
pred junakinjo kae za/kot pot, zmeraj e uinek doloenih naturaliziranih kulturnih priakovanj
9
V primerjavi s prvim je bil motiv preoblaenja in s tem povezanega delovanja v pravljici in tudi drugem
tradicionalnem ljudskem izroilu, najbolj izrazito v junaki epiki in baladi, mnogo bolj prisoten in zelo razirjen.
Vtis je, da je preoblaenje epizoda, ki je namenjena predvsem utrditvi pravilnih spolnih leg in zabavi, bodisi v vlogi
zvijanosti ali potrditve zvestobe, medtem ko je spolna deviacija v obliki homoseksualnega ali homofilnega odnosa
kulturno precej bolj nesprejemljiva. Preoblaenje z dramatinim namenom je zaasno stanje. V mnogih klanskih
kulturah se pojavlja preoblaenje mokih v enske znotraj prehodov iniciacije dekov, sicer pa je motiv moke
transvestije precej redek. Vsaj dve potezi razlikujeta preoblaenje od drugih oblik metamorfoze, krinke ali
zvijanosti, ki se pojavljajo v mitih, legendah in folklori. Prva je vloga, ki jo junakinja igra kot moki in kot enska,
druga poteza pa je vsebovana v dejstvu, da preobleena junakinja kri najosnovneja pravila drubenega reda, ki
narekujejo razloitev dveh spolov in dominanco mokosti nad enskostjo (Jones 2008, 241243).
Zato so motivi neheteroseksualne spolnosti najvekrat nali svoje mesto v smenicah, humoreskah in vicu. Vendar
se tudi v nekaj delih s primeri preoblaenja ne moremo izogniti splonemu vtisu in interpretaciji, da gre pri
preoblaenju ensk v moka oblaila za moralistino moko satiro na raun pregospodovalnih ensk (Wehse 1987,
168186).
prepovedi in zapovedi, ki jih pripoved ele spoznava, ki jih s poti komaj ele odkriva. Z uinkom
(moralne, socialne in ontoloke) verjetnosti,10 vraisemblance, pravljica / film delujeta ideoloko, kar
pomeni, da se upirata redu, za katerega dajeta vtis, da jima nikakor in nikoli ne vlada, iz njega
izstopata, obenem pa ga konnoveljavno pogojujeta in preddoloata.
J.- P. Lebel v spisu Trije nivoji ideoloke determinacije (1981, 18 24) v filmu podaja koncept
ideolokega vizirja. Gre za odnos med ideolokim zobatim kolescem publike na eni, ter posebnih
pogojev proizvodnje in distribucije filma na drugi strani. Na tem mestu smo osredotoeni na
ideoloko zobato kolesce publike, za katero Lebel trdi, da se mora ujeti s kolescem filma, da bi
dosegla polje kulturnega in ideolokega delovanja. V tem smislu nas zanima tako kakor pravljini
tudi uinek filma Viola di mare, in v tej lui je potrebno gledati njegovo komercialno, ter e prej
omenjano romantizirajoo potezo. Reiserji morajo imeti v mislih ideoloko realnost, ki doloa
odnos med filmom in gledalci. (22) K temu odnosu se bomo e vrnili v kontekstu problematizacije
univerzalne ljubezenske zgodbe.

Kletev (ali dar), s katero se ponavljajoa se struktura preizkuenj za junakinjo kot ensko
prekine, je bila poslana, da bi enska simbolino vendarle umrla, vendar z ambivalentnim darom,
ki ga logika spolnih pozicij omogoa, junakinja preivi. Tako, paradoksalno, pravljica svojo
strukturo z rezom povee v navidez enoten, zaprt prstan. Tisto, kar se je s kletvijo razprlo, je
dejansko opreka dveh koncev: zagotovljeno lezbino razmerje zagotovljena smrt in zagotovljeno
heteroseksualno razmerje zagotovljeno ivljenje. Sama struktura je morala za razreitev teh dveh
protislovnih koncev ubrati preuto dvojno transformacijsko logiko: identitetnega sovpadanja in
metamorfne premestitve.

arovnija na Floridi
The Florida Entchantment je film iz leta 1914, nastal po literarni predlogi A. C. Gunterja,
ki ga je reiral in v njem tudi igral Sidney Drew.11 V filmu vidimo nadebudno mlado ensko Lillian
Travers (igra jo Edith Storey), ki poje udeno seme, s katerim se ji spremeni spol. Transformira se
v gospodia Lawrenca Talbota, ki ni ni drugega kakor potentna butch lezbijka. Tudi z njenim
zaroencem Fredom se, ko zauije udeno seme, ne godi ni bolje: spremeni se v hudo
efeminiziranega mokega, najverjetneje geja, ali vsaj transvestita, ki ga, ko se pojavi na ulici,
mnoica zane nemudoma neusmiljeno preganjati. e Lillianine izkunje odraajo prevladujoe
drubeno ravnanje in odnos do lezbitva, ga glede moke homoseksualnosti oziroma vsaj normirane
10
Verjetno verno verjetje, vse izhajajo iz romanskega vero, ki pa je e pravo, resnino (Snoj 2009).
11
Delec tega filma je veina najprej videla v dokumentarnem filmu Celuloidni klozet (The Celuloid Closet, 1996, R.
Epstein in J. Friedman), ki ga je ravno tako kakor Morsko vijolico(Viola di mare / prev. Vijoliasto morje) prikazoval
/Festival lezbinega in gejevskega filma/. Film arovnija na Floridi (The Florida Entchantment, 1914) pa je bil javno
prikazan v Lezbinem kinoklubu: http://lezbicnofeministicnauniverza.wordpress.com/ v januarju 2011.
mokosti v nekaj potezah pokae Fredova linevska izkunja.
Varno anrsko okroje komedije razkriva obstojee drubene stiske, izraene z nelagodjem
do spolne spremembe (s smehom), ki se stopnjuje do neposredno izraenega nasilja v zvezi s
spolnim in/ali seksualnim nekonformizmom. Zato v njem dosti bolj odkrito vidimo, esar v prej
obravnavanem filmu in pravljicah ne; komedija se poigrava z metamorfozo spola na nain Kaj bi
bilo, e bi bilo in nakazuje meje sprejemljivosti tega. Obinstvo nedvomno zabava, kako kmalu po
zauitju v precej tipino Lillian ine moatost z njo pa tudi eros za enske: Fred je ve ne zanima./
She no longer has interest in Fred, izvemo kaj hitro. Speljati ensko mokemu je tema, ki je rada
burila duhove, resnici na ljubo straight mokih, kajti v sebi prej kot bojazen pred omniprezentno
lezbino eljo skriva inverzijo strahu mokega na raun prehitrega preprianja, da so enske po
svoji naravi manipulabilne, zavedljive pred mokimi, e posebej pa pred lanimi mokimi. Reve
zgodbici s semenom ne verjame, zato ga zauije e sam. Ko ga zadane udena sprememba, vzbudi
pri Lawrencu in sluabniku za svojim hrbtom smeh. Temu sledi lin na ulici, s katerega je Fred, ki
se je medtem e znael ves v enskih oblekah, komaj odnesel celo glavo. Zautimo lahko, da stvari
niso ve samo zabavne, in hudi bo slejkoprej odnesel alo, e e ne ob soustvovanju zaradi
napadov moralne policije na ulici, pa gotovo v primerih, kjer bi se prizori spremenili v bolj erotine.
Tedaj bi se igra vlog najprej znotraj ene same osebe, potem med ve osebami in nazadnje med
gledalstvom bistveno zamajala: je torej Lillian zdaj res moki, ali je e vedno enska? Je potrebno
biti moki, da si eli druge enske oziroma ali postane moki, e si z drugo ensko?
K srei nam na ta enostavna, a misteriozna vpraanja glede nedoumljive enske seksualnosti ni
potrebno odgovoriti. Lillian se namre zbudi in izkae se, da je vse skupaj le sanjala. Le upamo
lahko, da se ji v asu, ko bo e poroena, takne sanje vendarle ne bodo pojavljale prepogosto.

Poleg e omenjenega momenta, ki izraa hetero-moki strah pred gospodovalno lezbino

prevrantko, nas zanima monost vzpostavitve vzajemne enske elje. Znani primeri nam kaejo na
doloeno zaveznitvo med enskama. Vendarle pomiritve z zakonsko zvezo dveh ensk ne najdemo
niti v epski pesnitvi Ide in Olive niti v unikatni pravljici El Oricuerno, kjer se (trgoveva) hi
odloi, da bo svojega novega moa ljubila in dejstvo, da je enska, prikrila. Zal jezik ju izda in
razirijo se govorice o nenavadnosti tega, da po daljem asu e nimata otrok, ali pa ju zal jezik izda
vladarju, oetu. Pravljica v tem primeru paru udeno ne zagotovi otroka, kar je sicer precej pogost
motiv za heteroseksualne pare, ponovno, povsem proti naravnemu redu (otroka si elijo in dobijo
starci ipd.), temve junakinji spremeni spol. Ob pravljici tipa ATU 514 je zanimivo brati Brechtovo
Dobri lovek iz Seuana. V tej drami se namre, pojavi oseba, ki ima dve vlogi: je ona sama in na
nekaterih mestih tudi svoj lastni bratranec. V vlogi bratranca samo sebe ubono dekle izvlee iz
vsakovrstnih teav, med drugim tudi jami sama zase in preizkua svojega ljubega. To je mono, e
prienemo do kraja logine posledice nemoi, ki se je dri kot enske, v vlogi mokega pa te
posledice tudi uspeno odpravi. Enako bi lahko trdili za Angelo, filmsko junakinjo, za katero gotovo
ne moremo trditi, da se je esencialno spremenila, eprav je teave z oetom, ki jih je imela kot
enska, uspeno odpravila.
Tako v romanu kakor v filmu je jasno, da prevrednotenje razmerja z dosego otroka ne uspe (v filmu
Sara pri porodu umre, v romanu pa Pino poleg ene izgubi tudi otroka). Razlika med obojim je
ponovno nevarno romantizirajoe narave: medtem ko je v romanu Pinin ukrep za Saro e skoraj
ultimativna prisila, saj jo razen tega, da jo privede k znanemu enskarju, mizoginu, ki mu da absint
in navodila, kako naj dekle opijani, omeha; jo k temu skrajnemu ravnanju pravzaprav navede nuja,
da otroka potrebuje, da bo-sta farso pripeljala do kraja? Pilati si je to sekvenco zamislil kot zelo
kompromitirajoo za junakinjo, kar je zanimivo in nam dopua monosti ugibanja, da je Pina s
spolom prevzela tudi nekaktere izrazito negativne lastnosti mokih: enski vladajo in zanjo
odloajo, so gospodarji njene avtonomije. Medtem pa v filmu ni tako; odloitev za otroka je
vzajemna, vendar pa lahko tudi v tej vidimo sledi simptoma nelagodja za Angelo. V asu, ko je Sara
nosea, negoduje okoli njene preve oprijete obleke na telesu, s imer pravzaprav misli to, da tudi z
otrokom ne bo mono verjeti, da je otroka zaplodila ona sama, da je torej res postala moki. Tudi
osemenitev je prikazana zelo romantino in nazorno (komercialni domet filma verjetno narekuje
izdatne seksualne prizore: od nenosti med enskama do poskusa posilstva, ve lezbinih prikazov,
do neizogibnega, nujnega straight seksa; skratka obilje za vsakogar nekaj)12. O grozljivi izkunji
Sare, ki je opisana v romanu, ni sledi, enska pa ostane svojemu enskemu eninu s ustvi, duhom
in telesom zvesta.
Verino logiko suenjskega sledenja proti - lezbini prilagoditvi tako junakinje kot njene neveste
prekine ele smrt njenih zadnjih: podvrene ene - matere in otroka. Ko tovrstni poskus ne uspe,
se Angelo povrne v dolgo rno obleko, tipino noo siciljanskih vdov, v romanu pa Pino svojo
funkcijsko mokost ponotranji ter jo nadaljuje do konca ivljenja. S tem roman vnese
kompleksnejo razliico gledanja na homoseksualno reprodukcijo in konfliktnost sorodstvenih
razmerij. Vedeti nam da za dimenzije Pininega stoletnega ivljenja (ljubezen, spol, vera, odnos do
podrejenih delavcev, lastnine in gospodarjenja), ki niso enoznano pozitivne. Obsedenost z
ljubeznijo, z ljubeznijo, ki je izenaena z ivljensko sreo, je davek sodobnega trnega
romanticizma, v katerem neomejeno prodajamo idejo tega, esar ni srene ljubezni.

12
Kaj so ustvarjalke filma mislile s promotivnim vztrajanjem, da gre za univerzalno ljubezensko zgodbo? Da jo bomo
razumeli vsi, eprav je obupno udaka in nemogoa? (V prid temu trudu gotovo gredo izdatni in raznovrstni seksualni
prizori.) J.- L. Nancy trdi, da ne gre za fascinantnost podobe, temve za to, kolikor se podoba odpira v realno in
kolikor se vanj odpira zgolj ona. Realnost poodobe je dostop do realneg samega. (2001/2009, 10) Gre za evidenco, ki
ni razkritje, ni obelodanitev, ni niti resnica v smislu ustreznosti doloenemu kriteriju, temve bolj kot tisto, kar nas
zadane in odpre monost za smisel (24).
 enski enin ali kaj lezbijke ponejo v pravljicah

Hi, kako si preivela no? Kako si danes prespala z zetom, junakom?

S kaknim junakom, oe, ko pa je enska. Bolje, da nimam nobenega moa kot pa takega.
Makedonska pravljica Deklica preobleena v mladenia

Kadar preuujemo besedila, ki opisujejo strastne odnose med enskami, se je plodno

poglobiti v naine obravnave spola, saj so osrednjega pomena za samo-razumevanje lezibne elje,
ki je kot take v besedilu neposredno ne moremo najti. Iz analize netradicionalnih besedil ob/znotraj
e omenjenih strukturnih negacijah v klasinih pravljicah, tj. dejstva, da pravljini anr po sebi (kar
pa velja tudi za oba obravnavana filma) gotovo pomeni pripoznanje lezbinega odnosa le v toki
njegovega zanikanja, lahko razberemo dva motiva, ki jih je v preuevanju besedil iz let 1668 -
1801 v Veliki Britaniji, izpostavila E. Donaghue; gre za motiv enskega hermafroditizma in
enskega enina.
Prvi odkriva povezave med istospolnim poelenjem in tem, kar so zdravniki ter pisci tistega asa
videli kot abnormalno, drugi pa obravnava enske, ki so veljale za moke - zato da bi ivele v lanih
ali konspirativnih zakonih z drugimi enskami (ibid., 12). V lakoninih dialogih med carjem in
carino iz pravljic (gl. zgoraj) gotovo ne moremo enoznano sklepati na historini odnos do strasti
med enskami oziroma na to, da drugana stvarna obravnava tovrstnih rei ni bila mona. Ljudske
pravljice so kanonina tkiva, ki so prestala preventivno cenzuro skupnosti, kakor jo opredeljujeta
Bogatirjov in Jakobson,13 kar nas ne sme zapeljati v sklepanje, da se med enskami ni moglo in da
se ni ni dogajalo. Ravno zato, ker vemo, da se nenehno je, lahko sklepamo, da so jih doloene
skupnosti vkljuile v cenzurirano obliko slovstva, da bi jih tam varno opazovale ter obenem
regulirale. Morda je kot vznik realnega znotraj realnosti, ki lezbini odnos zatira, edini nain, kako
drubeno nesprejemljiv odnos v tradicionalnem materijalu, morda tudi v tradicionalnem ivljenju,
sploh preivi, tj., kot posredovan, kot zmeraj e, na tak ali drugaen nain, reguliran.

Iphis amat, qua posse frui desperat, et auget

13
Po analogiji z de Saussurjevim (1997) razlikovanjem govora (parole) in celote konvencij, ki jih skupnost sprejme,
da bi si omogoila razumevanje tega govora, tj. jezika (langue), Jakobson in Bogatirjev vidita vsako spremembo, ki
jo neki govorec vnese v jezik (langue), kot jezikovno inovacijo ele, ko jo sprejme jezikovna skupnost. Do tedaj
ostaja individualni lapsus; ta se lahko posploi ali pa ga jezikovna skupnost sprejme na kak drug (zakonit) nain. e
temu ni tako, ostaja individualen, kar posledino pomeni pozabljen, odmrl. Razlogi, da lani skupnosti neesa
(celotnega dela, posaminih rt, formalnih posebnosti, posaminih motivov, nainov izvajanja ) ne sprejemajo, so
razlini. Obstaja seveda tudi scenarij, po katerem okolica delo prekrojuje in nazadnje prekroji, kakor ji ustreza. Z
eno besedo, v folklori se vzdrujejo le tiste forme, ki so dokazale svojo funkcionalnost za dano skupnost. (Jakobson
in Bogatirjev 1971: 19)
 hoc ipsum flammas, ardetque in virgine virgo ...
Ovidius, Iphis et Ianthe14

Bistveno pri interpretaciji pravljice, ki junakinji spremeni spol je, da ugotovimo, kar nam
ponujata tako film, kot pravljica, to je, da junkinja svoje elje ni intrepretirala kot transeksualne.
V vseh primerih pravljic tipa ATU 514 so ugibanja o tem, ali je pravljina velikodunost nekaj, kar
bi si elela junakinja sama, na enaki ravni kot ugibanja, ali je njena elja lezbina. Odvisno je od
pojmovanja (pri filmu so ta ugibanja odve). S stalia, ki v uvodni situaciji spora z oetom in
preoblaenja v moko obleko vidi njeno eljo biti moki, bo pravljica delovala povsem pravljino
logino. Enako v primerih, ki izhodie zastavijo v toki skrajne nezaelenosti otroka enskega
spola (dekle oblaijo in vzgajajo kot deka; Ifija in Jante ter Deklica, preobleena v mladenia,
Viola di mare). Neodgovorjena ostane zadnja poteza, po kateri bi morali za popolno pravljino
koherenco predpostaviti, da je prekletstvo hipno, udari naenkrat in njegove posledice trajajo v
realnosti junakovega/-injinega ivljenja v nedogled in same niso ve razumljene kot zaarano
stanje. K temu se vendar nagibamo zaradi psiholokega dejstva enako kot zaradi skunjave samega
besedila, kjer se negativna namera kodljivca izkae kot pozitivna posledica za junakinjo. Dvojna
negacija da (kot v matematiki) pozitivno. Logiko dvojne negacije lahko najdemo tudi v tem, da je
prekletstvo junakinjo per negationem odreilo njenega poprejnjega stanja biti enska. Film s tem
problemom, do neke mere kakor pravljica, opravi suspenzivno, skozi preigravanje vem, da ve - da
ga nima - (izdajalska enskost: menstrualna krvavitev pred odhodom na igranje vloge gospodarja v
kamnolomu; performativnost: zamenjava poronih oblek), ki jo zaprei s figuro avtoritete
izjavljanja: oe, ki pravi, moja hi ni lezbijka, ona je moki. Oboje nam torej pua nekaj prostora
za imaginiranje lezbinega momenta.
D. Watt (1998, 266) v analizi Chanson de geste Yde et Olive iz Torinskega rokopisa iz
14. stol, za katero se domneva, da je najzgodneja starofrancoska predelava Ovidijeve pesnitve,
mita o Ifiji in Jante (Durling 1989), trdi, da kljub svojemu drubeno ruitvenemu potencialu ensko
homoerotino eljo obravnava bolj prizanesljivo od incesta oe hi, ki se pojavlja v njem, eprav
sta oba momenta delena jasne obsodbe in se nikoli ne udejanita. Avtorica oba motiva lahko
primerja, saj se pojavita skupaj, sukcesivno. e pomembneje je branje, ki opazuje, kako
transvestija/transeksualnost v motivu tipa sprememba spola zavzema osrednje konceptualno mesto
lezbinega. Avtorica trdi, da je teza o osrednjem znaaju transgresije spolnih vlog pri obsodbi
seksualnosti med enskama/-i opraviena na ve mestih in v ve variantah te zgodbe. V nobeni od

14
Ovid, Metamorfoze IX: 724-725
Ev'n her despair adds fuel to her fire;
A maid with madness does a maid desire. (prev. Dryden, Garth)
Ifija ljubi Jantu, al' znade, da imat je ne e,
I stoga gori sve vema, i devojka devojku ljubi. (prev. T. Mareti)
teh ne zasledimo obsodbe junakinjinega / princesinega hrepenenja ali obsodbe preoblaenja. Bolj se
zdi, da je teava v ruenju drubenega reda v lezbinih podobno kakor v incestuoznih poronih
nartih pravzaprav uinek predvidevanja, da umanjka nasledstvo (Watt 1998, 282).
Tudi E. Donoghue opozarja na dejstvo, da je naa doba tako zaznamovana z identitetami, da je
mono, da historina besedila gledamo kot materijale, v katerih se junakinje kot ljubimke ensk
dojemajo kot spolno devijantne ali upornice. V tem smislu je v pravljicah nemogoe priakovati
motiv junakinje, enske, ki bi tako kot Ann Lister (gl. The Secret Diaries of Miss Anne Lister, 2010,
reija J. Kent) v ifriranem dnevnikem zapisu dejala, da je too fond of women, preve naklonjena
enskam (Donoghue, 23). Za preuevanje lezbine zgodovine in vpraanje o lezbinosti v
zatiralskih okoljih je to bistveno. Lezbijka je bodisi kot enska bodisi kot ne-enska drubeno
konstruirana in kot taka ne more podpasti vnaprejnjim definicijam lezbitva, ali ostalih skupnosti
ensk.
Vrnimo se k poprej najavljenima figurama enske hermafrodita in enskega enina.
Historine spremembe v pojmovanju spolne anatomije je na primeru Herculine Barbin pokazal M.
Foucault, v uvodu k prevodu njenih/njegovih dnevnikov. Herculine Barbin je sijajna figura enske
hermafrodita, v katerem lahko prepoznamo oblastna razmerja, ki to telo/seksualnost konstruirajo in
hkrati obsojajo. Foucaultove genealoke tudije seksualnosti so neposredno vztrajale na problemu
obrnitve vzronih razmerij, to je bojaznijo pred tem, da bo genitalni spol dojet kot vzrok za
strukturo in pomen elje. Telo ni v nobenem smislu spolno obleeno mimo diskurza, v katerega pa
je e investirano obteeno z idejo o naravnem, esencialistinem spolu. Kontekst oblastnih razmerij
je, ki ele v disksurzu da telesu pomen, ekonomijo semiotinega pa lahko razumemo kot
proizvodnjo prioritetnega diskurza, ki opomenja telo (npr. materinsko telo, lezbino telo, itd.).
Interseksualno telo ni, kakor je morda mislil Foucault prost spola, tj. uinkovanja kakne oblasti, ni
mnogoterost ugodij samo po sebi, njegova seksualnost ni neumeena z matricami moi; je
vedno proizvedena ali konstituirana v specifinih zgodovinskih praksah, tako diskurzivnih kot
institucionalnih (Butler 1990/2001, 106). Lezbino in interseksualno telo ni enostavno pred
zakonom, niti ne transgresira zunaj zakona, kajti oboje je e spretno zakrito znotraj diskurza; npr.
konvencije samostana, v katerem Herculine odraa, ki lezbitvo tako spodbuja kot obsoja,
medicinskega normiranja anatomije, ki proizvaja enoznani genitalno-drubeni spol, itd. Je
ambivalenca hermafroditovih genitalij vzrok za teave, ki se izteejo v samo-pogubi, kakor tragino
zase sklepajo prav vse junakinje? Raznolikost enskih identitet e ne pomeni ne-identitete po sebi,
kakor bi elel Foucault. Tisti majhni koek mesa, ki ga drubeni in ostali anatomi z lupo iejo
med enskami nogami, je tisto, kar doloeno telo razloi od drugega. e ve, ta koek mesa je
izraz esence, ki enske po zgledu zbirke metuljev nabada v bioloko spolno vrsto, v spol sploh (S.
de Beauvoir), hermafrodita pa prihrani za obvoz mimo metafizinega reda stvari, mimo
protislovnosti, ki jo proizvaja zakon sam. Interseksualno telo nikoli ne more utelesiti tega zakona
prav zato, ker ne more zagotoviti okoliin, s katerimi se zakon naturalizira v simbolnih strukturah
anatomije (Butler, 115), saj zahteva ravno konformnost svojemu lastnemu pojmovanje narave,
vso svojo legitimnost pa si pridobi z binarno in asimetrino naturalizacijo teles, v katerih falos,
eprav oitno ni identien penisu, vseeno uporabi penis kot svoj naturalizirani instrument in znak
(ibid.).
Prouevanje lezbitva kot spolne devijacije, ki lei v telesu, je v kontekstu enskega
hermafrodita pomembno predvsem zaradi osvetlitve razumevanja lezbine elje (zlasti v smislu
zelo vplivne kulturne fantazije, deloma tudi avto-fantazije, predvsem pa drubene fantazme) in je
obenem nain s katerim je bila historino lezbina elja regulirana in napadana. V tej figuri se
spajata ideji seksa med enskami in dvo-spolne anatomije, ki ve kot o dejstvih govorita o
drubenem strahu v zvezi z seksualnostjo ensk, katerih neposredna funkcija je v heterospolni-
pasivizaciji ensk (Donoghue, 25 58). Po eni strani nezamisljiva mo (ki smo jo e omenjali v
zvezi s Floridskim arom), po drugi jasna obsodba eroticizma med enskami sta glavni znailnosti,
ki ju vidimo na delu v figuri enskega hermafrodita.
Naslednji nain, ki smo ga omenjali v zvezi z interpretiranjem erotinih vezi med enskami, pa ne
gre v smeri spolne anomalije, po kateri bi bila ena od njiju videna kot psevdo-moki, kakor s
figuro hermafrodita, se nanaa na enske, ki so se namerno izdajale za moke, da bi imele dostop
do drugih ensk (Donoghue, 59 86). Kakorkli e razlini bili motivi za prikrivanje spola: pobeg
od doma, patriotizem, potreba po delu, izogibanje poroki, elja in ljubezen do ensk, je ta iroko
razprostranjen motiv izgredno eljo preobraal v psevdo-heteroseksualno, esar pa ne moremo
enostavno zvesti na psihini ustroj ali potrebo takne passing women, temve bolj na praktino
zatoie, ki ga genereira hetero-patriarhalni zakon (za meanico denunciacije in zabave pri
percepciji tovrstnih zgodb, gl. e op. 9).

Pilatijeva pogruntavina, da ensko, ki ji v redu simbolnega spremenijo spol poimenuje

Kraljevi ti, odraa ravno zgoraj nakazano aliansno investicijo v lezbijko preko figure hermafrodita,
to je enske, za katero se predpostavlja, da ga ima. Gre za predstave, ki izraajo strah na simbolni
ravni, ki bolj kakor lezbinost (dopuamo monost, da utegne tovrstni modus nudi prostor tudi za
to predstavo) pomenijo povnanjeno inverzijo mokega strahu pred kastracijo, izraeno simbolno s
pripisom orjakega klitorisa (gl. Mirabeau15: Kajti Sapfo je imela tako lep klitoris, da je Horac dal
tej slavni eni nadimek mascula, to je moka enska, 1783/1986, 79). Kraljev ti je simbolni
objekt, je kronski reproduktivni organ in uteleena spolna mo, s katero lezbijko umestimo na
strukturno mesto moa, gospodarja ene in otrok. Glede na to, da zakon na mestu nasproti ene ne

15
V poglavju Anadrina ali ostanki primitivnega Adamovega dvospolnitva in zlasti sapfizem, str. 73 83.
more predvideti druge enske, si mora biti historini dispozitiv alianse sposoben zamisliti ensko, ki
ga ima. eravno junakinja vztraja, da ga nima, ga bo, tako kakor ostali moki morala prevzeti, in z
njim vladati enskam, podrejenim mokim in reproducirati oblast. Za tovrstno seksualnost,
postavljeno v obmoje monarhije po Foucaultu (1977/2008) je znailna slepa fiksiranost na model
suverena, ki ga reprezentira kralj. In etudi kralju vzamemo glavo (Dolar 2010), e zmeraj tiimo v
teorijah prava, ki so zgrajene okoli problema suverenosti, tj. problemov zakona ter prepovedi, ki
spontano vidijo oblast kot represivno, seksualnost pa kot nekaj, kar oblast enoznano zatira. Velika
zmota politine teorije oblasti je tako v ideji dekapitacije kralja, saj je politina podmena, ki je v
kraljevi glavi videla sredie in nosilno toko oblasti, vendarle trdovratno preivela (Dolar, 7).
Na enak nain deluje tudi fiksacija na idejo, da obstaja (skrita) resnica telesa / seksualnosti, ki je
bodisi vpisana in zakopana v strukturo sorodstva ali anatomije bodisi v pomodernem asu obstaja
kot novi dispozitiv seksualnosti, ki vendarle ne proliferira v mnotvo oblik, temve je osredinjena
na kraljevo glavo, skratka na resnico, na suverena. Drugae reeno, torej na to, da verjamemo, da
ga mora imeti. Predvsem pa govori o grozljivi monosti zakona za proizvajanje le takih uporov, za
katere lahko zagotavlja, da se bodo zaradi doslednosti porazili sami, in takih subjektov, ki kot
popolnoma podvreni nimajo druge izbire, kakor da neprestano ponavljajo zakon svojega
nastanka. (Butler, 115)

- In kaj zdaj?
- Ne vznemiri se preve. /jo poljubi/
- Dve enski sva, to je greh.
- Kaj je greh? /e strastneje se poljubljata/
- esar ne sme storiti. /se ljubita/

e hoe biti uitek uitek, ne sme popuati glede svoje elje. Uitek je zapovedanost elje. e je
greh tisto, kar se ne sme, potem greh, e hoe biti greh, ne sme popuati glede zapovedi tega, kar
se ne sme, to je, doloene prepovedi. Kajti, e bi greh popustil glede zapovedi tega, kar se ne sme,
bi popustil neki drugi zapovedi, in s tem ne bi bil ve greh. A ker je prepoved zapovedana, tako kot
je elja elea, greh ni ve greh, ni ve prepoved. Postal je nepopustljiva zapoved, zapoved tega, kar
mora storiti.

Povzetek:
Namesto prstana, ki ga emfatino zagotavlja, se pravljica oziroma njena struktura nepovratno
razlomi. Privid strukturne sklenjenosti kae na simptom iluzorne investicije v junkinjo. Tako
pravljice tipa ATU 514 (shift of sex), kakor tudi izbrane filmske naracije (Viola di mare, 2009 in
The Florida entchantment, 1914) bajajo kulturni izgred, v katerega se skozi konstrukcije spola in
spolne identitete zapleteta tako naturalizacija in esencializacija spola, kakor tudi na njiju utemeljena
struktura aliansnih spolnih pozicij. Analiza figur enske hermafrodita in enskega enina
nakazuje spolno in seksualno normo upodobljenih lezbinih junakinj, utemeljenih na protislovni
ambivalenci bodisi anatomskega bodisi simbolnega tipa. Skozi naslovni fiktivni motiv minchia di
re, ki v zglobu foucaultovske avtoritete suverena, tj. kralja, deluje v okvirih zakona, prepovedi in
represije, nam omogoa lezbijko interpretirati kot tisto, za katero smo prisiljeni misliti, da ga ima
in ji ga bomo, tako kot kralju glavo, morali odrezati.

Literatura:
Butler, J.: Gender trouble: feminism and the subversion of identity. New York, London: Rooutledge,
1990. Slov. prev. S. Tratnik, Teave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Ljubljana: KUC,
2001.
Bahovec, E. D.: Antigona je mo beseda. Sprem bes. v: Butler, J., Antigonina zahteva: sorodstvo
med ivljenjem in smrtjo. Ljubljana: tudentska zaloba, 2009.
Dolar, M.: Kralju odsekati glavo: Foucaultova dediina. Ljubljana: Krtina, 2010.
Donoghue, E.: The passions between women: British lesbian culture 1668 1801. London: Scarlet
Press, 1993.
Durling Vine, N.: Rewriting gender: Yde et Olive and ovidian myth. Berkely: University of
California. http://tell.fll.purdue.edu/RLA-Archive/1989/French-html/Durling-FF.htm /dostopano: 8.
maj 2009/
Filipovi-Radulaki, T.: Formalistiko i strukturalistiko tumaenje bajke (cirilica). Beograd:
SANU,1997.
Foucault, M.: Vednost - oblast - subjekt. Ljubljana: Krtina, 2008.
Foucault, M.: Herculine Barbin. Being the recently discovered memoirs of a nineteenth-century
hermaphrodite. Prev. R. McDougall. New Yourk: Colophon, 1980.
Hritier F., Neosvojljiva trdnjava sorodstvenih struktur. Delta: revija za enske tudije in
feministino teorijo, let. 7, t. 3-4. Ljubljana: Drutvo za kulturoloke raziskave, 2001, str. 31 53.
Jakobson, R., Bogatirjev, P.: Folklor kao naroit oblik stvaralatva. Ur. M. Bokovi-Stulli:
Usmena knjievnost. Zagreb: kolska knjiga, 1971, str. 17-30 (Prev. Jakobson, R., Selected
writings IV, The Hague-Paris, 1966 (orig. v nemini, 1929).
Jones, Ch., Hasse, D. (ur.), The Greenwood Encyclopedia of Folktales and Fairy Tales, I-III,
Westport : Greenwood Press, 2008.
Lebel, J.-P.: Tri nivoa ideoloke determinacije u filmu. Delo: meseni asopis za teoriju, kritiku in
poeziju, let. XXVII, t. 6. Beograd: Nolit, 1981, str. 18 24.
Lvi-Strauss, C.: Strukturalna analiza v lingvistiki in antropologiji. Delta: revija za enske tudije
in feministino teorijo, let. 7, t. 3-4. Ljubljana: Drutvo za kulturoloke raziskave, 2001.
Lthi, M.: Das Europische Volksmrchen: Form und Weisen. Mnchen: A. Francke Verlag, Bern,
1968 (prva izdaja 1947).
Mirabeau, de H.-G.: Erotika. Biblion. Split: Logos, 1986.
Nancy, J.-L.: Evidenca filma: Abbas Kiarostami. Ljubljana: Drutvo za oivljanje zgodbe 2 koluta,
2009.
Naso Publius Ovidius : The metamorphoses of Ovid, Middlesex, England, New York,
Harmondsworth, 1955 (prev. Publija Ovidija Nasona Metamorfoze, Matica hrvatska, Zagreb, 1907.)
Ovid: Metamorphoses, 9: 666-797 - The Story of Iphis and Ianthe (prev. Dryden, J.)
http://www.fordham.edu/halsall/pwh/ovid-met9.html /dostopano: 12. februar 2009/
Pan, M.: Feministika analiza bajke na filozofskim temeljima (A Philosophicaly-Based Feminist
Analysis of Fairytale). Filozofija i rod. Ur. G. Bosanac, H. Juri, J. Kodrnja, J. Zagreb: Hrvatsko
filozofsko drutvo, 2005. 173-194.
Pan, M.: Feminizem in subjektiviteta: skrivnost rajega srca. Magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska
fakulteta, 2009.
Pilati, G.: Minchia di re. Milano: Mursia, 2004.
Rhrich, L.: Folkatales and reality. Indianapolis: Indiana University Press, Bloomington, 1991.
Saussure, F. De: Predavanja iz splonega jezikoslovja. Ljubljana: ISH, 1997.
imunovi, D.: Muljika. Duga. Alkar. Varadin: Katarina Zrinski, 2001.
Uther, H. J.: The types of international folktales: a classification and bibliography, based on the
system of Antti Aarne and Stith Thompson. FF communications, 2004, t. 284, 285, 286,
Suomalainen Tiedeakatemia Academia Scientiarum Fennica, Helsinki.
Watt, D.: Behaving like a Man? Incest, Lesbian Desire, and Gender Play in Yde et Olive and Its
Adaptations. Comparative Literature, 1998, let. 50, t. 4, str. 265-285.
Wehse, R.: Frau in Mnnerkleidung, 5. zv., Enzyklopdie des Mrchens. Ur. R. Schenda, R. 1987.
168-186.

Pravljice:
Otac i njegove keri/Oe in njegove here. Prev. Mica Matkovi. ajkanovi, V., Srpske narodne
pripovetke, Beograd: 1929, str. 163-166.
Deklica vojak, kraka. Hadalin, J., Folklorna pripoved od pripovedovalcev k bralcem, Traditiones
23, 1994.
O lepem vojaku ali jaz nimam ni. Javorov hudi, prir. ernigoj, F., Ljubljana: Kmeki glas, 1988.
El Oricuerno. Lanclos, D., A Case Study in Folktale Analysis: AT 514, "The Shift of Sex," in
Hispanic Societies. Pacific Coast Philology, 1996, let. 31, t. 1, str. 68-87.
Sarajlija, N. T. K.: Devojka postala muko (cirilica). Bosanska vila, t. 1, I. del, Sarajevo 1886, str.
9.
ensko stanulo muko/ enska je postala moki (ciril.). Prev. Sonja Doleal. Makedonija, str. 435-
438.
Moma voinik. Bolgarska. Cepenkov, M. K., Prikazki, Sofija, 1898, str. 107-109.

Filmi:
Be like others, 2008, reija T. Eshaghiana,
Viola di mare, 2009, reija D. Maiorca,
The Florida Entchantment, 1914, reija Sidney Drew,
Celuloidni klozet, 1996, reija R. Epstein in J. Friedman,
The Secret Diaries of Miss Anne Lister, 2010, reija J. Kent.